282 j KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1981 JANKO OROŽEN — DEVETDESETLETNIK JANEZ ŠUMRADA Telesno čil in ustvarjalnega duha praz- nuje te dni sredi neutrudnega snovanja in novih delovnih načrtov svoj visoki življenjski jubilej zgodovinar celjske pokra- jine, prof. Janko Orožen. Rodil se je kmečkim staršem 10. decembra 1891 v Turju pri Hrastniku. Med leti 1907 in 1911 je obiskoval učiteljišče v Mariboru, na- to pa je do 1913, ko je dodatno opravil maturo na celjski gimnaziji, poučeval na Brežiškem. Ko si je pridobil formalne pogoje za študij na univerzi, se je — slovensko in slovansko čuteč — jeseni 1913 napotil v Prago na prav- no fakulteto. Toda zaradi denarnih težav se je moral po prvem semestru vrniti v do- movino, kjer je učiteljeval do prve svetovne vojne. Leta 1915 je bil vpoklican pod črno- žolto zastavo, vendar ga, trdno odločenega, da se ne bo bojeval za ohranitev Avstrije, temveč proti njej, že 1916 najdemo v Češki legiji. Z njo je bil v Rusiji in Franciji, leta 1918 pa se je pridružil VIII. srbskemu peš- polku in se v njegovih vrstah bojeval na so- lunski fronti. Po vrnitvi v domovino se je aktivno udeležil tudi bojev za slovensko severno mejo. Jeseni 1919 je začel poučevati na I. deški meščanski šoli v Ljubljani, hkrati pa se je vpisal na filozofsko fakulteto novo ustanovljene slovenske univerze in izbral slovenščino in zgodovino za glavna ter geogra- fijo za stranski predmet. Diplomiral je 1922. leta. Od 1921 do 1924 je predaval na mursko- soboški gimnaziji, 1924 pa je bil prestavljen na gimnazijo v Celju, kjer je opravljal svoj pedagoški poklic do nemške okupacije. Aprila 1941 je bil prof. Orožen aretiran, tako kot večina intelektualcev na nemškem zasede- nem območju, junija 1941 pa s tretjim tran- sportom slovenskih izgnancev izseljen v Sr- bijo. Leta 1942 je učil na gimnaziji v Uži- cu, a je bil kmalu na silo upokojen in je poslej bival v Beogradu ter poučeval otroke slovenskih izgnancev. Filološka podkovanost, še posebej dobro poznavanje pomembnejših slovanskih jezikov, sta pripomogla, da je fe- bruarja 1945 postal prevajalec sovjetskih vo- jaških spisov na vojni akademiji in začel aprila istega leta kot sodelavec Inštituta za mednarodna vprašanja zbirati gradivo za jugoslovansko delegacijo na mirovni konferenci. Jeseni 1946 se je vrnil v Celje in do upokojitve v petdesetih letih opravljal pedagoško delo na gimnaziji. Po veliki poplavi, ki je leta 1954 hudo prizadela Celje in poškodovala tudi precej dragocenega arhivskega gradiva, je začel urejati celjski mestni arhiv. Ko je arhiv postal samostojen zavod, je bil 1958 imenovan za njegovega upravnika in je to dolžnost opravljal do do- končne upokojitve leta 1965. KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1931 283 Profesor Orožen je skoraj vsa svoja služ- bena leta posvetil pedagoškemu delu. Kar tri desetletja je izobraževal in vzgajal mlade ge- neracije na gimnaziji v mestu ob Savinji. Kako priljubljen pedagog je bil in s kakšno zavzetostjo je mladim vcepljal znanje o zgo- dovinski preteklosti, priča poimenovanje »atek«, ki so mu ga dali njegovi dijaki, vztraj- no pa se ga drži še danes. Nikakor ne moremo mimo delovanja prof. Janka Orožna v celjskem Muzejskem društvu, saj je bil njegov predsednik od 1925 do nem- ške okupacije. Društvo je v tem času uprav- ljalo, vzdrževalo in bogatilo zbirke celjskega muzeja, ki je šele po koncu druge svetovne vojne postal profesionalna institucija. Mu- zejsko društvo je v obdobju med obema voj- nama omogočilo nekaj nadvse pomembnih raziskovalnih nalog, od katerih omenjamo le danes že znamenito Potočko zijalko, ki jo je odkril in znanstveno obdelal takratni profesor na celjski gimnaziji, dr. Srečko Brodar. Prof. Orožen sam je z veliko marljivosti uredil, obdelal in deloma tudi prezentiral muzejsko gradivo, ki je bilo zaradi viher prve svetovne vojne v kaotičnem stanju. Skoraj dvajset let (1946—1965) je bil tudi na čelu celjskega Zgodovinskega društva, omenili pa smo že njegov delež pri organizaciji profesionalne arhivske službe na Celjskem. Vendarle pa je prof. Orožen največji del svojega prostega časa in energije vlagal v zgodovinsko raziskovanje celjskega mesta in predelov v porečju Savinje in Save. S spo- štovanjem stojimo pred njegovim opusom, ki šteje 30 knjižnih objav, nad 160 razprav, člankov in poročil v periodičnem tisku, 9 prevodov iz češčine, ruščine, francoščine (na- vedimo le Masarykovo čitanko in poljudno pisano Zgodovino čehoslovaškega naroda av- torjev J. Simäka in J. Peška, obe izšli 1930). Tako je med leti 1928 in 1940 sestavil 6 učbe- nikov za zgodovino in 4 učbenike zemljepisja za takratne slovenske srednje šole, svoje jezi- kovno znanje pa je zlil v učbenika češkega in ruskega jezika. V letih 1927 do 1930 je izšla v prvi izdaji v treh delih njegova Zgodovina Celja, sledile so knjige Gradovi in graščine v narodnem izročilu (1936), Zgodo- vina celjskega Sokola 1890—1940 (1940), Celje z zaledjem (1948), Kratka gospodarska zgodo- vina Celja in okolice (1952), Posestna in grad- bena zgodovina Celja (1957), Zgodovina Tr- bovelj, Hrastnika in Dola I (1958) in še kaj. V prejšnjem desetletju je objavil znatno pre- delano in razširjeno izdajo Zgodovine Celja in okolice v dveh obsežnih zvezkih (1971 do 1974), ki jim je 1980 pridružil še tretjega, Oris sodobne zgodovine Celja in okolice (1941 do 1979). Domala hkrati je izšel tudi prvi del njegove Zgodovine Zagorja. Ob življenjskem jubileju želimo profesorju Janku Orožnu, častnemu članu Zgodovinskega društva za Slovenijo in Zgodovinskega dru- štva v Celju, prejemniku državnih in tujih odlikovanj in priznanj, sodelavcu predvojne in današnje Kronike, predvsem veliko zdrav- ja, da bo z zanj značilno vztrajnostjo in mar- ljivostjo lahko k vrsti del, mimo katerih ne more preučevalec preteklosti širšega celjske- ga območja, dodal novih sadov.