Stjepan Kranjčevič: Hrvatsko kmečko gibanje (Konec.) Kmečka hiša, kmečki dom, stara hišna zadruga — to so temelji, na katerih se je ohranila hrvatska narodna misel, hrvatska narodna kultura, kmečka etika. To kar je hrvatskemu narodu največ vredno, to, brez česar bi bilo vse delo kmečkega gibanja brezuspešno, prava kmečka poštenost, prepričanje, da je človek samo tisti, ki živi od dela svojih rok, ki je sam človečanski in v drugem spoštuje človeka, kateremu ni materija prva, ampak dovzeten za duhovno vrednota, za človeški odnos do drugega človeka, odnehati v svojem pravu, ki je daleč od želje po nečloveškem uničevanju in izrabljanju drugega, je izšlo, se je razvilo in obdržalo v naših hišnih zadrugah. Zato sta brata Radiča visoko cenila naše stare zadruge. Stjepan n. pr. piše: »Naših zadrug ni združila državna sila, temveč narodno življenje ... Zadruge izbirajo svojega gospodarja ali gospodarico, iz česar se vidi, kako so spoštovali ženske (moja opomba), na isti način kot se voli prezident republike. — V naših zadrugah je nastala naša pesem, naša umetnost, naše pravo, naša etika. V naših zadrugah se je ukoreninila naša poštenost, vse naše posebnosti, naša pridnost. Zadružni domovi niso samo hiše, ampak so ognjišča družinstva, prijateljstva, družabnosti, kulture ... To so močne socialne edinice in to kulturne in gospodarske edinice ...« V zadrugah je uživala ženska spoštovanje, a »sreča in veličina naroda se najbolje kažeta v urejeni notranji politiki in najbolj v tem, kako ravnajo z žensko«. To pojmovanje doma kot ognjišča družinstva, prijateljstva, družabnosti in kulture, kot socialne, kulturne in gospodarske edinice, je bilo odločilno tudi pri izbiranju imena za strankino glasilo. V tem je bil namen, da se označi in naglasi tisto osnovno v kmečki stranki, ki — pri vsem tem, da se je tako odločno in brezkompromisno postavila na stališče borbe za zboljšanje in olajšanje kmečkega življenja — vendar ni in noče biti stranka kakšnih brezdomcev, ljudi, ki jim ni nič do doma in domovine in globoke kulturne misli, ki je zvezana z domačim ognjiščem. Zaradi tega njenega pojmovanja so socialisti često napadali kmečko stranko, toda brez vzroka. Kljub odporu do meglenega kozmopolitizma in tistega internacionalizma, ki zanikuje vsako narodnost, nista bila brata Radiča nikoli nacionalna šovinista. A v navezanosti na nekaj svojega, na nekaj posebnega, toda vrednega in dragocenega, je izvor tistega rodoljubja, s katerim sta se zlasti odlikovala brata Radiča pa tudi vsa kmečka stranka. Njuna domovinska ljubezen je predvsem ljubezen do žive domovine, do živega naroda, in predvsem do hrvatskega kmeta, ki mu je treba pomagati. Protivila sta se praznemu patriotizmu, ki obstoji v frazarjenju, razvijanju praporov in — izkoriščanju hrvatskega kmeta. Bila sta proti neosnovanemu poveličavanju preteklosti in iskanju slave tam, kjer je ni bilo. Zaradi tega sta strmoglavljala umetno narejene narodne velikane, če so bili ti ustvarjeni samo zato, da bi narod še nadalje vzdrževali v suženjstvu. Ante Radič je iskal vzroke oddvojenosti naroda od gospode in jih je našel v slabem vplivu rimske misli na izobraženo gospodo. Ta se je v knjigah naučila spoštovati državno veličino in vojno slavo, narodu pa do tega ni. »Preprost človek, kmet, ne misli kot gospoda na veliko carstvo, na veliko državo in vlado — temveč misli na svoje potrebe« — piše dr. Ante Radič. »Gospoda je politično bolna, ker je bolna kulturno. Na vsakem koraku, v šoli in v javnem življenju, slišimo večno pesem, kako smo zaostali za drugimi velikimi narodi. Kaj sledi iz tega? To, da tisti, ki te besede poslušajo in ki imajo kakšne ideale, — hočejo postati veliki. Odtod blazno gosposko stremljenje po veličini«. Narodna sreča ni v teritorialni veličini — posebno, če je pridobljena na račun drugega ali drugih narodov, temveč je sreča v notranjem redu, v slogi in zadovoljstvu. Teritorialna veličina se more pridobiti samo z nasiljem. Težnja za njo je imperializem, ki ga je treba obsojati. Prav tako je treba zavreči tudi vojno slavo, ki jo pridiga gospoda in ki ustvarja militarizem. Eno in drugo je kmetom tuje in nepotrebno, ker je kmet miroljuben, kar se pa spet ne pravi, da bi brez odpora dal svoje. V tem pogledu stoji kmečka stranka na stališču, da je slabši od nasilneža foojazljivec, ki isvoje prepušča brez obrambe. Zato njena miroljubnost nikakor ne pomeni slabosti v obrambi domovine, saj pravi strankin program, da preneha dolžnost braniti domovino s smrtjo. In v resnici se je izpolnilo to, kar sta brata Radiča pričakovala: v hrvatsko politiko je prišel nov duh. Izginile so mahinacije stare gosposke politike. Danes ne najdeš med hrvatskim narodom glasov za nekaj kron ali za guljaž, kot pred začetkom kmečke stranke. Zaradi tega je odporna sila hrvatskega naroda nezlomljiva. Nezlomljiva pa je tudi zaradi tega, ker je prešlo težišče politične borbe na kmeta, ki je gospodarsko neodvisen, nepodkupljiv in ker se ne da ostrašiti kot gospoda, na kmetstvo, ki si je v svesti svoje moči. Hrvatsko kmečko gibanje je dokončalo »veliko delo narodnega preporoda«, ki so ga pričeli hrvatski preporoditelji pod Ljudevitom Gajem, ki je o njem govoril tudi ban Jelačič, in katerega niso mogle dokončati po znejše generacije hrvatskih gosposkih politi- kov. Danes je hrvatsko narodno edinstvo dovršeno: ves hrvateki narod je ene misli, vse Hrvate veže danes ena težnja. Hrvatski kmetje so prepričani, da bodo v svobodni domovini S'Vobodni tudi oni. Pri osnovanju hrvatske Ijudske kmečke stranke, pa tudi pozneje se je hrvatska go6poda upirala navalu kmečke misli, borila se je proti kmečki slogi, dvigala se je proti kmečki politiki, toda — brez uspeha. Kmečka misel je osvojila vse hrvatsko kmetstvo, gospoda pa se je tedaj — zaradi sloge — pridružila tej veliki moči in stoji do sedaj lojalno v na«-> rodnih vrstah. Kmečke misli po veliki večini1 ni razumela, zato čaka na čas, ko se bo spet dvignila proti nji. Če ne bi bilo borbe z Beogradom, bi hrvatsko kmetstvo urejevalo danes svojo domovino po omenjenih načelih kmečkega gibanja. Današnjo borbo z Beogradom je treba razumeti predvsem kot borbo proti srbski gospodi, ki ni boljša od hrvatske in ki so ji prav tako lastni interesi in »veličina in slava« daleč od narodne sreče in zadovoljstva. Ali bi bilo treba, če ne bi bilo tako, zapravljati čas in energijo za reševanje hrvatskega vprašanja. Kajti če smo demokrati in stojimo na stališču, da se mora izvrševati narodna volja, je hrvatski narod že dostikrat plebiscitarno povedal svojo voljo. V ostalem se zdi, da bo hrvatsko, to je državno vprašanje rešeno šele tedaj, kadar bo tudi v Srbiji in med Srbi sploh zmagala socialna, kmečka misel. Hrvatski in srbski kmet se bosta lahko sporazumela po načelu: vsakemu svoje! Pri ureditvi gospodarskih edinic — pri katerih bo lahko vsaka, tudi najmanjša občina pri popolnem selfgovernementu ali mala Hrvatska ali mala Srbija — bo obstajalo vse hrvatovanje in srbovanje v tekmovanju, kdo bo gospodarsko, kulturno in prosvetno bolj napredoval. Naj ob koncu, tukaj omenim še nekatere odgovore, ugovore, ki jih je stavljala gospoda kmečki stranki. Ti odgovori so tiskani v knjižici strankinega programa 1. 1908., na kateri je naznačeno, da sta jo pisala Ante in Stjepan Radič. Na ugovor, da je »pogubno in slabo, dati oblast množici, predvsem kmetu«, odgovarjata tako: »To je ,nota\ ki nanjo nihče več plesati ne zna in noče. Kdor jo igra, jo igra samo zase... A da se večina naše gospode v sramotnem starem strahu pred »kmečkim« puntom še zmerom tako boji hrvatskega kmeta in mu krati ono, kar ima po večini vsak in za kar se borijo vsi prosvetljeni narodi, je samo dokaz, kako nujna je bila kmečka stranka. Sramotna sebičnost, popolno nepoznanje sveta, nerazumevanje napredka in smešno protislovje dokazuje tista naša gospoda, ki govori o svetovnem napredku, ki pa krati narodu svobodo, brez katere ni napredka. Povest o ciganu (»Dopalo ciganina carstvo, pa prvoga objesio čaču!«), s katero meri gospoda na svobodnega hrvatskega kmeta, ni samo nesramna žalitev hrvatskega kmetstva, temveč pravo ogledalo politične omejenosti vseh onih, ki ta ugovor razglašajo. Saj dati kmetu svobodo, pravico in oblast — ne pomeni, dati mu svobodo, pravico in oblast za obešanje. Toda gospodi, ki nima pojma o ustavnosti in urejeni oblasti vsega naroda in ki vedno sanja o nasilju posameznika — to zastonj fazlagmo. Prav tako bi zastonj razlagali tistim brezsrčnim oderuhom, ki so bili pri odiranju neukih in strahovanih kmetov deležni niastnega deleža, zdaj pa trepetajo ob vsaKem šumu, da bi moglo biti tega konec« Na očitek, da je kmečka stranka proti gos-nodi, odgovarjata brata Radiča: »Najprej: Kmečka stranka ne uči, da go^Pode ni treba. To je izmišljotina. Res pa je, da kmečka stranka uči tole: Mi Hrvatje smo reven kmečki narod. Mi moramo, kakor vsak razsoden revež, živeti tako kot pač moremo. Zato ne moremo plačevati in vzdrževati tolikšne in tako različne gospode, kot jo morejo n. pr. bogati Angleži, Nemci itd., posebno pa ne moremo plačevati tiste precej številne in malone brezposelne visoke gospode z velikimi plačami. To nam pove že pamet in pravica, če nočemo tirati domovine v vedno večjo propast. Zato bo, to je res, kmečka stranka, če pride na oblast, uredila te stvari brez ozira na »druge kulturne narode«, za katerimi mi ne moremo stopicati ravno zategadelj, ker nismb taki kot oni. Ne bojimo se za svoj ugled v svetu, ker menimo, da nas bo ostali razsodni svet bolj spoštoval, če si te stvari uredimo skromneje in pravičneje v skladu s svojimi možnostmi. Če pa naša inteligenca ne prizna, da je njena dolžnost, služiti svoji državi zaskromnejšo plačo, potem nima pravice govoriti o patriotizmu in naj si svobodno poišče kruh drugje. Toda upravičeno se nadejamo, da bomo imeli sčasoma tudi tako inteligenco, ki bo to dolžnost čutila.« Tu ni razloženo vse, kar bi se o hrvatskem kmečkem gibanju moglo in moralo povedati. To je tudi razumljivo. Za to bi bilo treba napisati celo knjigo. Toda navedeno je vse tisto bistveTio, brez če&ar tega gibanja ne bi bilo. A to je dovolj, da vzpodbudi tiste, ki se zanj podrobneje zanimajo, da se lotijo virov. Med najboljšimi so zdaj »Sabrana djela« dr. Antuna Radiča, ki jih izdaja »Seljačka sloga« v Zagrebu. Ostali viri so vsi letniki strankinega glasila »Doma« in dela Stjepana Radiča. (Iz sarajevskega »Pregleda«, knj. XIII., zv. 163-4.)