E. GANOL: Vzgoja naroda. V nedeljo, dne 19. t. m., sem na juKoslovanskem taboru -Svete vojske«, ki se jc vršil v ljubljanskem Unionu, govoril o vzgoji naroda. Cas mi je bil tesno odmerjen, ;i predmet je tako obsežen, da mi je bilo in.OiiOče stopiti le na ozko gaz sporazuma med časom in predmetom, ako sem hotel ustreči enemu in drugemu. Ta dvojni pritisk se mojemu referatu predobro pozna, vendar ga prijavljam na tem mestu, ker sem prepričan, da vname mnogoterega stanovskega tovariša za delo pobijanja nemorale, ki se je tako globoko zajedla v »aš narod! Dne 6. t. m. sem na zboru slovenskih Sokolov v Narodnem domu v Ljubljani govorll o Sokolstvu kot vzgojni organizaciji in sem tudi pri tisti priliki kaza! na naše sramotne razvade in preKrehe, kl nam ubijajo morahie in materiaine sile. Ta moj referat priobči »Sokol'••.-.. bodoče glasilo Slovenske Sokoiske Zveze, čeprav trpi na istih nadlogah, ki seni ju označil zgoraj. Zaklel sem se v imenu vseli, ki narodu dobro hočejo in o njem mislijo na temelju ljubezni in resnice, da napnemo vse svoje sile v namen prerojenja svojega ljudstva. Oovorim na naslov učiteljev in Sokolov, zakaj to sta edina dva javna naslova, ki: me danes vežejo z njiina pravice in dolžnosti! Preteklo zimo sem se na zborovanju Leiteljskega društva za Trst in okolico dotaknil tudi narodne vzgoje. Iz Trsta sem glavne misli onega poročila sicer vzel s seboj, koncopt pa je ostal tam — kakor mi poročajc — v varnih rokah. Ko pridem do rokopisa, born imel zbran ves material, ki mi ga je naklonilo opazovanje in spoznauje življenja. Naposled, upam, pride mir in red v lastno dušo in v zadnjo postajo cksistence, kolikor je imam še pred seboj, da mi bo mogoče iz vseh teh odlomkov, osnutkov in poizkusov ustvariti eelotno delo, ki bo sicer daleč od popolnosti, ki pa bo vendar odgovarjalo mojim nazorom o vzgoji naroda in dokazovalo, da smo učitelji in Sokoli vedno hrepeneli po srcči naroda, da smo za svoj narod živeli in delali za njegovo moralno in materialno čast in moč. Do tedaj pa — kdo ve, koliko je Se neprilik in viharja! A razmere, kakrštie so, ne trp6 odlašanja. Naša dolžnost je. da zajezlmo povodenj, ki nam preti poPlaviti naše rodovitne njive. Naša dolžnost je, da gremo takoj na delo in storimo vse, kar moremo in moramo, da si ohranimo vsaj naraščaj, ako je vse drugo zapisano smrtil O sredstvih govorim najmanj, ker se naslanjam na pravico svobodne metode. Prosirn, poslušajte potrpežljivo rnojo skromno besedo! Kolikor je ni tukaj zapisane, ta se ob intonaciji zbudl in ckI- jekne v vaših dušah! ¦ V narodu pčlje od srca do srca včiiko pričakovanje — prikaz in pojav, ki ga je rodila strašna doba prelivanja krvi. doba uničevanja in umiranja. Iz riiševin starih, trhlih držav se dvigajo novi svetovi — dejal bi, da se oblikujejo samorodno kakor kristali in dragulji, ki jim je treba umetnikove spretnosti in njegovega okusa, da dobe te dragocenosti prirodnih zakladnic svojo visoko ceno po vsebini in obliki. Slepci invalidi kličejo: »Namesto naših slepih oči, ki gledajo zgolj skozi hrepenenje srca in ki imajo svoj vid v grenkosladkih spominih, naj zasijejo vaše zdrave oči s poostrenitni pogledi, ki se potapljajo v globočine, ki sc dvigajo v višave in ki svobodno letč v daljnje daljave! Naj zatonejo vaši pogledi v žive duše, da s spoznanjem oboroženi svojim duševnim silam naravnate smeri v veličino kreposti! MaŠčujte nas v znamenju kulture! Olejte vase, glejte predsč. da vidite, kod in kam in čemu!« Po ulicah se premetajo in škripajoč poganjajo proteze rok in nog: umetnost nadomešča silo mišic in čudovito prepleteno ožilje človeške krvi! In umetne roke kličejo: »Zgrabite namesto nas! Namesto enega takega nadomestka naj poprime deset živih rok — toliko je nekončanega, da, še nenačetega dela! Ne dvigajte mečev in pušk, zakaj na njih ostrinah in v njih ceveh se reži smrt; atnpak segajte po zaklade, ki v prsih in zemlji leže in čakajo, da jih ponesete na beli dan, ki naj zasije ob njih lepoti kot veiikonočna zarja in kot polnoč božičnega večera! In njegova luč se razlije širom vsega kulturnega sveta! To bodi vaše maščevanje zaradi nas!« In umetne noge vpijejo: »Namesto nas, ki se gibljemo v nerodnih pogonih, naj umeri vaš zdravi korak ponosno hojo naravnost naprej po poti nioštva in zavednosti, vrlin in čednosti na široko, široko polje kulturnega tekmovanja, koder se zbirajo vsi narodi, vsa plemena, vse vere v krvi opranega in očiščenega človeštva, da pokažete v nekrvavi borbi, kaj smo in kaj nismo! Bobneč naj odmeva vsaka stopinja vštric vseh kulturnih narodov, da bodo videli in vedeli, kako hodi jugoslovanski mož in jugoslovanska žena, ko razkazuje silo in bogastvo svoje narodne samobitnosti! Tako se maščujte zaradl nas!« In bolniki in bolnice neozdravljivih bolezni, gnilih pljuč, zastrupljene krvi, nikoli izlečenih ran, omračene pameti, na dno pijanosti vrženega razuma svareč prosijo: »Glejte, kaj je šibkost volje, privlačnost in otnama naslade ter sila krutih razmer napravila iz nas! V prenmogih slučajih je bilo treba le samega trenutka, pa smo se otrovali in okužili za vselej! Olejte nas, a ne bodite nam enaki! Zivi mrliči smo! Izključeni iz človeške družbe! Maščujte našo bednost in naše trpljenje s tem, da na naša mesta postavite po duši in telesu zdrave ljudi. ki bodo dovolj jaki in dovolj odločni, da izprevržejo razmere in odstranijo zavodniške pasti in nastave, ki drobec za drobcem tnečejo narod v pogubo in snirt! iMaščujte se zaradi nas z dejanji kulturno dvignjenega naroda in z življenjem, ki je njegovi kulturni stopnji priča in lzraz!« In grobovi se oglašajo — dolga, predolga vrsta! O, koliko jih je, ki jih ni več! In vsi ti govore: »Ne mlslite na nas s prekrižanlmi rokami, pod pezo bolestl sklonjeni, vrženi v brezdelje! Od žalosti stran na delo, snovanje in ustvarjanje! LepSe je živeti nego umreti za domovino! Z iiami niso umrle želje, nakane in načrti, ki so narekovale udarce naših src! To dediščino ste prejeli od nas! Kjer je našega življenja konec, tam je začetek vašega! Vsak grob je kakor kamen mejnik, kjer neha pravica in dolžnost nirtvih in se zučenja pravica in dolžnost živih! Kai: je biio slabega v nas, nadomestite z dobiim! Hočemo dalje živeti v krepostnem mrodu, ki se maščuje s kulturnim delom za smrt onih, kateri so umrli za njego'<-o svobodo!« Iz vseh teh klicev zvenekategoričniimperativl nam vseni, ki ijubimo svoj narod in ki smo pozvani po svojih poklicih in po željn.h svojih src. da iz te velike bolniščnice. iz tega strašnega groblšča ustvarimo nov svet in na tem novem svetu nov rod! >-Nečerno, da bi bile naše žrtve za-nian!« odnievajo glasovi od vseh strani.Odrrimo tem glasovom vsa okna,vsa vrata, vsako uho in vsako dušo! Karn plavajo ti glasovi? Komu bijejo isa sLih.J \' beznice in žganjarnice plavajo; v zi4:a:ene kote pivnic in kvartopirnic sili njihova ostrina: n.ed omamljene, slinaste vinske bratce se zaganjajo; silijo v porodiščnlce in najdeniščnice; šumč med po-steljino priležnic: oglašajo se izrned steklenic in škatlic zdravil in praškov in preparatov; ječč izpod zdravnikovega noža; iz sušečega se mozga, iz nagnitih možganov poje njihova turobna pesem; iz pijančevega grčanja, iz njegovih kletev in sirovih izbruhov, iz zabubJih lic, iz vodenih, brezizraznih oči. iz vse alkoholikove gnu~ sobe, iz njegovega smradu in zatohlega, dušečega ozračja udarja jek oskrunjenega in onečaščeneRa človeškega dostojanstva! — Nov svet in nov rod! Iz usmiljenja vsaj — ako ne iz ljubezni — do najmlajših in najmanjših, do krvi naše krvi, do naše dece — čujte ^lasove, ki pravijo, kako bodi poslej, da ne bo narodovemu velikemu pričakovanju delež prevara in zmota, da ne bodo veletoki krvi kakor studenec, ki se izgubi v peščenl zemlji, da ne bo brezmejuo trpIjenje vsega našega rodu kakor nasev jutranje zarje, ki zatone v gnnadi črnih oblakov! Strašno je, ko vidimo in vemo, da se ucinki besnosti, strasti samogoltnosti, prešestovanja, prostaškega jezikanja, br«zumnega bahaštva, grozovitega pijančcvanja in blaznega razsipavanja materialnili in moialnih sil posameznikov ne ustavljajo niti pred rajskimi -vrata otroških src, nego brezobzirno in brezstidno brizgajo celo vanje svoj vse blago in lepo uničujoči strup! Kamorkoli se ozremo, vidimo, da je planila z vajeti podivjanost in posirovelost v vsej nagoti, ki preti uničiti vse dcbrine in pridobitve vsega našega dosedanjega vzgojnega in poučnega delovanja. Bili bi škodljivci narodove bodočnosti. ako bi tega ne povedali brez olepšavanja na ves glas in ako bi se ne zavedali svojili nalog, ki nam velevajo, da moratno napraviti konec vsemu zlu, kakršno se sedaj pase v javnostl in skrivališčih! Kdor ve za krivdo, ki se goji na škodo skupnosti, pa ničesar ne stori proti njej, ta je s krivcem vred vreden iste obsodbe! Demokratizem, ki ustvarja naši državi široko in trdno podlago, podira stare nazore glede razlikovanja našega naroda po naslovu in stanu, po imenu in poklicu. Vsakdo lzmed nas je enakopraven in enakovreden član celote. Ne poznamo prvakov in visokosti, ne poznamo nizkih in majhnih. Kakor je prvotna vrednost vsakega človeka ena in ista, tako Je vsak pripadnik našega naroda njega bistveni in sestavni del. Kar loči človeka od človeka, to so njegove duševne zmožnosti, to so odličnosti njegovih kreposti. A socialno vzgojen človek, ki ga prešinja auh dernokratizrna, ne izrablja sil in vrlin svojega notranjega sveta po diktatih individualnega egoizma, nego se s srcem in z dejiu;ji nagiblje tjakaj, koder je beda, potreba in siromaščina — vzeta iz moralnega in materialnega pogleda — največja; se oklepa teh ubogih svojih bratov in sestra z ljubeznijo, jih prižema na iskrenost svojega utp.evanja in sočuvstvovanja, jih dviga z dna trpijerija, zapuščenosti in obupa, jiii pritisne na svoje srce ter jih ob tem, kar more, sme in zna, izkuša napraviti sebi enake! Smoter vsega našega dejanja in nehanja bodi sreča naroda! Ta sreča je pa dosegljiva8, ako razvijemo vse narodove sile, kclikor jih ima v svojih telesih in v svojih dušali, pa tudi v svoji zemlji. A do te končne narcdove moči in slave, do njedove moralne in materialne veličine pa ne pridemo drugače, nego da prej omenjenc bistvene in sestavne dele celote razgibljemo v vseh smereh produktivnega izrabljanja vseh individualnih moči, da torej vsakega posameznika napravimo jakega in krepostnega, da nam bo potem tudi celota, ki je sestavijena iz jakih in krepostnih posanieznikov, jaka in krepostna — da se blaginja od posameznika prelijp na ccloto, na skupnost, na narod! — Berač' poleg berača — narod beračev! Slabič poleg slabiča — narod slabičev! Pijanec poieg pijanca — narod pijancev! A mož poleg moža, žena poleg žene, značaj in krepost poleg značaja in kreposti — to bodl, to hočemo, da bodi naš slovenski, naš jugoslovanski narod! Nov svet in nov rod! Kod hočemo? — Po poti poštenosti in treznosti, oboroženi z vero v zmago resnice in pravice! Kani hočemo? — V včliki dom kulturnega čioveka, ki se popenja nad njlm sinjebleska kupola neba od obzorja do obzorja! Čemu hočemo? — Zato, ker se za-vedamo svojih vrlin, ker poznamo svoje napake, ker imamo pogum, da z vsemi silami in z vsemi sredstvi naskočimo hudiČeve zarodke, ki zastrupljajo našo javnost, oskrunjajo našo narodno čast in se kot nagnustia uljesa ščeperijo na našem narodnem telesu! Hočcmo — do govorim s srbskim junakom Milanom Pribičevičem — da ustvarimo veliko zgradbo moderne, kultume in socialne Jugoslavije. »Napredno kmetiško prebivalstvo s čistimi, udobnimi domovl in vasmi, z dobro hrano in veliko pismenostjo; urejena vprašanja vseh delavskih slojev; moderna in zdrava mesta; jaka železniška mreža: velika trgovina in naša industrija; na inorju naše velike ladje, ki plovejo na vse strani sveta; jugoslovanska žena, dviRnjena na stališče moderne<ra časa in prava; visoko razvita narodna vzgoja; krepko razcvetena znanost in umetnost, kuiturnost, blaginja in zadovoljitev vseh potreb vsakega našega držav- ljana — to je naš glavni smoter. Naš ideal Jugoslavije je naša država kot dostojen in vreden član družbe svobodnih, kulturnih narodov, ki vznikne iz krvi, prelite v tej strasni vojni. Naš ideal Jugoslavije je kot kanienit steber novega sveta, ki se mora roditi iz pokolja, katerega smo se udeležili tudi mi!« Nov svet in nov rod! Ker vemo, kod, kam in četnu hočenio, smo tako začrtali široke kontuie vzgoji narocla do zavesti in zavednosti, do smoternega izrabljanja materialnih in moraltun sii tja ao aosege koncnega ideala. Kažemo na sraoter, ki želimo dospeti k njemu, a vprasati se moramo, če tucii nioremo to, kar hočemo? volja je pravir vseh moči. Kreposti so, sicer bi ne inieli krepostnih ljudi. Ne govoriii bi o lepoti, dobroti in resnici, ne lirepeneli bi po njih in ne udejstvovale bi se v kunuri in živijenju, ako bi jiii ne bilo. Ako imamo voljo in ker so krcposti, je treoa voiji dati svobodno pot v kuituinem snovanju. Z voljo stopamo proti velikemu smotru svojega skupnega popoinjevan.ia. Nase delo bo tem intenzivnejše, čim vidnejsi boao uspem, ki jih naj nase aeio aona.a naroau kot ceioti potom podrobnega aeia, izvišenega v korist vsakega posalutznika. v vsern nasem zasebnem in javrifcin aeiovanju se razvije veseia živahnost, likreno suenujenje napiej in navzgor, nezaviano poapnanje vsakega hotenja, ki je posteno v svojiti namemn in oakrito v svojin .redstvih. Vsak poedinec bodi delavec v i_gradbi moči, velikosti in Diaginje domovine! Vsak poedinec ojači svojo pozicijo — toda ne na skodo biižniku! To še pravi — vsak naj najprej vzgoji saniega .eoe, kcior hoce vzgajati druge! V na.em puineru velja geslo: Ne posiusaj me samo, ampak tuai giej me! Fa tudi takrat, pn~ jateij, kaaar giedaš sameg sebe in preini-ijaš satn o sebi, glej, da te ne bo sram prea samim seboj! Ne boui kot Askercev izmajiov, ki j.e bil od okolice česčen, a ko se je pogledal v zrcalo, je pljunil vanje! .nnavcev, zahrbtnikov, izkorisčevalcev, lizunov, svetotihncev, kvantačev, pijan- cev m potratmkov ne rabi naš narod! V imenu javne morale jim napovedujemo boj in jih moramo potisniti povsod iz javnosti, koaer še zavirajo naš kulturni in nravstveni pokiet! vzgoja našega naroda hoče mož in žena čistih rok, vedrega srca in plemenitih namenov! Temeij narodov je rodovina. Med možem in ženo mora vladati harmonija, strpljivost in dostojnost v vedenju in občevanju, da v deci ne porušimo ideala vzvišenosti, vdanosti in ljubezni,*ki prešinja otroška srca, oklepajoč se svojih staršev z izkrenostjo in spoštovanjem. Fant in dekle, ki spletata zakonske vezi, morata biti moralno in materialno usposobijena, da lahko vzgajata in preživljata otroke, ki jih rodita. Otrok je last staršev, a je obenem last domovine. Iz otrok raste naš zarod, zato pa mora biti naša naloRa, c. skrbimo za blaginjo otrok že takrat, ko še nespočeti žive v hrepenenju in pričakovanju ženina in neveste, ako hočemo svojemu narodu dati telesno in duševno zdrav naraščaj. Spoštovanje do staršev ostane otroškemu srcu najdražji zaklad, če gleda v svojih roditeljih utelešene kreposti in čednosti, ki so mu privlačna, vzpodbudna in avtoritativna sila. Kolikokrat se očuva otrok pred moralnim padcein samo ob spominu na očeta in mater! Ta spomin je kakor večna luč, ki sveti v radosti in zdvojenosti na življenjsko pot ljubečega otroka. A ta spomin je tudi kakor nož, ki reže v srce, ako podedovana bolezen ali razrušeria rodovinska sreča ali uničeno imetje rojstnega doma govori otroku o razbrzdanem, nerednem, lahkomiselnem življenju staršev, ki so storili največji grch takrat, ko so rodili dete in ga vrgli v plen krutemu življenju! Nov svet in nov rod! Zato pa dvigni vsak samega sebe iz nižin strasti in blodenj in pogubnih razvad, da se vzgojiš za vzgojevalca svojeua naroda! Smoter stoji pred nami, a pota dc njega so različna, vendar pa podobna v tem, da nas vodita volja in namen do izbire najboljših sredstev, ki z njimi v soglasju 5 svojo vestjo gradimo svoje skupno bivališče! Mi vsi smo kovači bodoče sreče svojega naroda. Kmetiška streha, delavčev dom in gosposka hiša so zibelke prihodnjih vekov naše očetnjave, ki naj bo delež onemu v.likemu pričakovanju, kakor današnji dan v narodu p61je od srca do srca! —