KOLEDAR ^cr^ilbkc C/ve- t-yC ZA LETO 1961 Izdala in založila: Goriška Mohorjeva družba Tisk: Tiskarna Budin - Gorica Z dovoljenjem cerkvenega oblastva NARODNA IN STUDIJSKP KNJIŽNICA TRST SKL B 1160/1961 COBISS 019600734 Leto 1961 Ima 365 dni; 52 tednov in 1 dan. Leto se prične in konča z nedeljo. Začetek leta 1961 Občno in državno leto se začne na novega leta dan, 1. januarja. Cerkveno leto se začne s 1. adventno nedeljo. ~ Zvezdoslovni letni časi Pomlad se začne: 20. marca ob 21.32; Poletje » » : 21. junija ob 16.30; Jesen » » : 23. septembra ob 7.43; Zima » » : 22. decembra ob 3.20. Sončni in lunini mrki V letu 1961 bo sonce mrknilo dvakrat in luna dvakrat. V Evropi bo viden le prvi sončni in drugi lunin mrk. — Popolni sončni mrk bo 15. februarja viden v Evropi, Afriki in Asiji. — Obkrožni sončni mrk bo 11. avgusta: viden v Južni Ameriki, Južni Afriki in okoli južnega tečaja. — Popolni lunin mrk bo 26. avgusta, viden v zahodni Aziji, Afriki, Evropi in A-meriki. Delni lunin mrk bo 2. marca in bo viden v Sev. Ameriki, Avstraliji, Aziji in Tihem ter Indijskem oceanu. Sonce mrkne: kadar je luna med soncem in zemljo tako, da nam luna zagrne sonce. Luna mrkne: kadar je zemlja med soncem in luno tako, da pada senca zemlje na luno in jo zatemni. Pomladne (postne) kvatre: 1., 3. in 4. marca. Poletne (binkoštne) kvatre: 31. maja, 2. in 3. junija. Jesenske kvatre: 20., 22. in 23. septembra. Zimske (adventne) kvatre: 20., 22. in 23. decembra. CPDDI T A D 28 DNEVI r n r \ rx i /A Iv DNI 1 L/1J1\UA1\ 1 Sreda Ignacij, škof; Pavel; Brigita 2 Četrtek S v e č n i c a , Očiščenje Device Marije 3 Petek Blaž; Oskar 4 Sobota Andrej, škof; Veronika 5 Nedelja 2. predpostna; Agata, dev.; Albuin 6 Ponedeljek Doroteja, devica 7 Torek Romuald; Teodor, mučenec 8 Sreda Janez iz Mate; Juvencij, škof € 9 Četrtek Ciril Aleks., c. učenik; Apolonija 10 Petek Viljem; Sholastika, dev. 11 Sobota Lurška Mati božja; Adolf 12 Nedelja 3. predpostna; Evlalija, dev., muč. 13 Ponedeljek Albin; Katarina Riči, dev.; Gregor II., papež 14 Torek Pust; Valentin 15 Sreda tt Pepelnica; Favstin in Judita ® 16 Četrtek Julijana; Jordan 17 Petek Frančišek Kle; Silvin 18 Sobota Simeon, muč; Bernardka Lurška 19 Nedelja 1. postna; Konrad; Julijan 20 Ponedeljek Sadot; Leon, škof 21 Torek Eleonora, devica; Irena; Maksimilijan 22 Sreda Stol sv. Petra v Antijohiji; Marjeta 23 Četrtek Romana, devica; Peter Damijan 24 Petek Matija, apostol; Sergij 25 Sobota Feliks, Valburga 26 Nedelja 2. postna; Viktorin 27 Ponedeljek Andrej, škof 28 Torek Roman, opat; Hermina NEDELJSKI EVANGELIJI: 5. Prilika o sejavcu In semenu (Lk 8, 4-15) 12. Jezus ozdravi slepca (Lk 18, 31-43) 19. Jezus trikrat skušan (Mt 4, 1-10) 26. Jezus se na gori spremeni (Mt 17, 1-9) POGLED NA TRST Zapiski Plačaj do 18. prvi obrok davkov. Rok za prijavo dohodkov IGE. MAREC 1 Sreda Albin, škof; Feliks 2 Četrtek Neža Praška, devica; Pavel, mučenec © 3 Petek Benjamin; Agapa, d., m.; Modest 4 Sobota Kazimir, spozn.; Lucij 5 Nedelja 3. postna; Janez Jožef od Križa 6 Ponedeljek Perpetua in Felicita, muč.; Otilijo 7 Torek Tomaž Akvinski • 8 Sreda Janez od Boga, spozn.; Julijan 9 Četrtek Frančiška Rimska; Gregor 10 Petek 40 mučencev; Makarij, škof € 11 Sobota Konstantin; Sofronij 12 Nedelja 4. sredpostna; Gregor Veliki, papež 13 Ponedeljek Teodora, m.; Kristina 14 Torek Matilda, kraljica in devica; Pavlina 15 Sreda Klemen Marija Dvorak; Ludovika 16 Četrtek Hilarij in Tacijan, muč.; Herbert ® 17 Petek Patricij, škof; Jeder t (Jera) 18 Sobota Ciril Jeruzalemski, škof 19 Nedelja 5. postna - tiha; sv. Jožef, ženin Marije Device 20 Ponedeljek Dionizij; Aleksandra 21 Torek Benedikt, opat; Serapion 22 Sreda Lea, vdova; Caharija; Vasilij 23 Četrtek Jožef Oriol; Pelagija 24 Petek Marija Sedem žal.; Gabrijel, nadangel; Simon J 25 Sobota Oznanjenje Marije Device; Dizma 26 Nedelja Oljčna nedelja; Maksima, muč.; Tekla 27 Ponedeljek Janez Damaščan, c. učenik; Rupert 28 Torek Sikst III., papež; Janez Kapistran 29 Sreda Ciril, diakon; Bertold 30 Četrtek Veliki četrtek; Amadej; Kvirin; Rozvita 31 Petek tt Veliki petek ; Modest Krški, škof; Balbina NEDELJSKI EVANGELIJI: 5. Jezus izžene hudiča (Lk 11, 14-28) 12. Jezus nasiti pet tisoč mož (Jan 6, 1-15) 19. Judje hočejo Jezusa kamnati (Jan 8, 46-59) 26. Jezus jezdi v Jeruzalem (Mt 21, 1-9) Cerkvica sv. Katarine na Peči Zapiski 31. zapade rok za prijavo Vanoni. — Vidimiranje inventarskih in družbenih knjig. DNEVI APRIL 30 DNI 1 Sobota tt Vel. sobota; Benedikt © 2 3 4 5 6 7 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota Velika noč — Vstajenje Gospodovo Velikonočni ponedeljek; Rihard; Konrad Izidor, škof; Benedikt, spoznavalec Vincencij; Irena Peter, mučenec; Celestin Herman; Donat Albert; Dionizij 9 10 11 12 13 14 15 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 1. povelikonočna, bela; Tomaž Tolentin Mehtilda; Ecehiel Leon Vel., papež Julij I., papež Hermenegild, mučenec; Ida Justin; Valerijan Helena; Anastazija 16 17 18 19 20 21 22 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 2. povelikonočna; Benedikt Rudolf, mučenec Apolonij Leon IX., papež; Konrad Neža; Sulpicij; Viktor Anzelm, cerkveni učenik Soter in Gaj; Leonida 23 24 25 26 27 28 29 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 3. povelikonočna; Adalbert Jurij, mučenec; Fidelis Marko, evangelist; Ervin Klet in Marcelin; Mati božja dobrega sveta Peter Kanizij; Cita Pavel od Križa; Vitalij Peter, mučenec; Robert 30 Nedelja 4. povelikonočna; Katarina Sienska NEDELJSKI EVANGELIJI: 2. Jezus vstane od mrtvih (Mk 16, 1-7) 9. Jezus se prikaže ob zaprtih durih (Jan 20, 19-31) 16. Jezus dobri pastir (Jan 10, 11-16) 23. Jezus napove svoj odhod (Jan 16, 16-22) 30. Jezus obeta učencem Sv. Duha (Jan 16, 5-14) Zapiski POGLED NA MIRAMAR Z NAPOLEONOVE CESTE Plačaj do 18. drugi obrok davkov. s* A r 31 DNEVI M A J 1 Ponedeljek Jožef delavec; Filip in Jakob, apostola 2 Torek Anastazij, cerkveni učenik; Boris 3 Sreda Najdenje sv. Križa; Aleksander 4 Četrtek Florijan (Cvetko); Monika 5 Petek Pij V., papež; Irenej 6 Sobota Judita; Janez Ev. 7 Nedelja 5. povelikonočna; Stanislav, škof in muč.; Gizela € 8 Ponedeljek Prikazanje nadangela Mihaela 9 Torek Gregor Nacianški, c. učenik 10 Sreda Antonin; Izidor 11 Četrtek Vnebohod Gospodov; Frančišek 12 Petek Pankracij; Imelda 13 Sobota Servacij; Robert 14 Nedelja 6. povelikonočna; Bonifacij; Justa © 15 Ponedeljek Janez Salški; Zofija 16 Torek Janez Nepomuk; Ubald 17 Sreda Pashal Bajlonski; Bruno 18 Četrtek Venancij; Erik 19 Petek Peter Celestin; Prudencija 20 Sobota Bernardin Sienski; Plavtila 21 Nedelja Binkošti; Prihod Sv. Duha; Feliks Kantalinski 22 Ponedeljek Binkoštni ponedeljek; Emil; Renata 5 23 Torek Janez Krstnik de Rossi; Deziderij 24 Sreda Marija Pomočnica kristjanov; Ivana 25 Četrtek Urban; Gregorij VII., papež 26 Petek Filip Neri, spoznavalec 27 Sobota Janez I., papež; Eleonora 28 Nedelja 1. pobinkoštna; presv. Trojica; Viljem; Avguštin 29 Ponedeljek Magdalena; Maksimin 30 Torek Ferdinand; Ivana Orleanska © 31 Sreda Marija Kraljica miru; Angela NEDELJSKI EVANGELIJI: 7. Jezus uči o moči molitve (Jan 16, 23-30) 14. Jezus govori o pričevanju Sv. Duha (Jan 15, 26-16) 21. Jezus govori o Sv. Duhu in ljubezni (Jan 14, 23-31) 28. Meni je dana vsa oblast (Mt 28, 18-20) ŠTEVERJAN V BRDIH Zapiski Vloži prošnjo za znižanje davka, ako moreš opravičiti zahtevo po znižanju 2 3 DNEVI Četrtek Petek Sobota JUNIJ Sveto Rešnje Telo; Feliks; Justin Erazem; Marcelin Klotilda; Pavla 30 DNI 4 5 6 7 8 9 10 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 2. pobinkoštna; Frančišek; Kvirin Bonifacij; Valerija Norbert; Bertrand Robert; Ana Medard; Maksim Primož in Felicijan; Marija, Mati milosti Marjeta; Bogomil " 11 12 13 14 15 16 17 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 3. pobinkoštna; Barnaba; Flora (Cveta) Janez Fakundski Anton Padovanski, spoznavalec Bazilij; Elizej Vid; Modest; Germana Jošt; Bertold Adolf, škof; Lavra 18 19 20 21 22 23 24 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 4. pobinkoštna; Marko in Marcelijan Gervazij in Protazij; Julij ana Silverij, papež; Florentina Alojzij (Vekoslav), varuh mladine Pavlin; Ahacij Agripina; Eltruda Janez Krstnik (Kres) 25 26 27 28 29 30 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek 5. pobinkoštna; Viljem; Henrik Vigilij; Janez in Pavel Ladislav; Ema (Hema) Krška Irenej; Pavel I., papež Peter in Pavel, apostola Spomin sv. Pavla; Lucijan; Emilijana NEDELJSKI EVANGELIJI: 4. Prilika o veliki večerji (Lk 14, 16-24) 11. Prilika o izgubljeni ovci (Lk 15, 1-10) 18. Čudežni ribji lov (Lk 5, 1-11) 25. O grehu v misli in besedi (Mt 5, 20-24) REPENTABOR - prizorišče slovenskih vsakoletnih taborov Zapiski Do 18. plačaj tretji.obrok davkov Rok za odjavo naročnine na radio in televizijo. DNEVI JULIJ 31 DNI 1 Sobota Presveta Rešnja Kri; Teobald 2 Nedelja 6. pobinkoštna; Obiskovanje Marije Device 3 Ponedeljek Bernardin; Leon II., papež 4 Torek Urh, škof; Berta 5 Sreda Ciril in Metod, slovanska apostola 6 Četrtek Izaija, prerok; Bogomila; Dominika (Nedeljka) € 7 Petek Vilibald, škof 8 Sobota Elizabeta; Evgenij III., papež 9 Nedelja 7. pobinkoštna; Nikolaj; Veronika 10 Ponedeljek Amalija; Felicita s 7 sinovi 11 Torek Pij I., papež; Olga 12 Sreda Mohor in Fortunat, oglejska mučenca 13 Četrtek Anaklet, papež; Evgenij • 14 Petek Bonaventura, cerkveni učenik; Frančišek Šolan 15 Sobota Vladimir, kralj; Henrik, cesar 16 Nedelja 8. pobinkoštna; Devica Marija Karmelska 17 Ponedeljek Aleš; Marcelina 18 Torek Friderik (Miroslav); Kamil Lelijski 19 Sreda Vincencij (Vinko); Avrea (Zlata) 20 Četrtek Margareta, devica; Elija, prerok 21 Petek Prakseda, mučenica; Danijel 1 22 Sobota Marija Magdalena (Majda); Teofil (Filč) 23 Nedelja 9. pobinkoštna; Apolinarij; Liberij 24 Ponedeljek Kristina, devica mučenica; Roman 25 Torek Jakob (Radoslav); Krištof; Pavel 26 Sreda Ana, mati Marije Device; Valent 27 Četrtek Pantaleon; Natalija ® 28 Petek Viktor; Nazarij in Celzij 29 Sobota Marta; Beatrika; Feliks 30 Nedelja 10. pobinkoštna; Abdon in Senen; Julita 31 Ponedeljek Ignacij Lojolski, spoznavalec NEDELJSKI EVANGELIJI: 2. Jezus nasiti štiri tisoč mož (Mk 8, 1-9) 9. O lažnivih prerokih (Mt 7, 15-21) 16. O krivičnem hišniku (Lk 16, 1-9) 23. Jezus joka nad Jeruzalemom (Lk 19, 41-47) 30. Prilika o farizeju in cestninarju (Lk 18, 9-14) Romarska cerkev na Sv. Višarjah Zapiski DNEVI AVGUST 31 DNI 1 2 3 4 5 Torek Sreda Četrtek Petek Sobota Vezi sv. Petra; Makabejski bratje Porcijunkola; Alfonz M. Liguori Najdenje sv. Štefana; Lidija Dominik, spoznavalec; Perpetua Marija Snežna; Ožbald 6 7 8 9 10 11 12 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 11. pobinkoštna; Gospodovo spremenjenje; Sikst II. Kajetan; Donat Cirijak; Miro Janez M. Vianney; Roman; Peter Faber Lavrencij, mučenec; Pavla; Hugo Suzana; Tiburcij ® Klara; Hilarij 13 14 15 16 17 18 19 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 12. pobinkoštna; Hipolit in Kasijan Demetrij; Evzebij; Atanazija Vnebovzetje Marije Device (Vel. Gospojnica) Joahim, oče Marije Device; Rok Emilija; Hiacint; Julijana Helena; Agapit Ludovik I.; Janez Eudes 20 21 22 s23 '24 25 26 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 13. pobinkoštna; Bernard; Lucij Ivana Frančiška Šantalska Brezmadežno Srce Marijino; Timotej Filip Benicij; Valerijan; Florijan Jernej, apostol; Ptolomej Ludovik, kralj; Patricija, devica Bernard Of.; Samuel, mučenec © 27 28 29 30 31 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek 14. pobinkoštna; Jožef Kalasankcij; Ruf Avguštin, cerkveni učenik; Hermes Obglavljenje Janeza Krstnika; Sabina Roza Limanska; Feliks Rajmund (Rajko); Pavlin; Izabela NEDELJSKI EVANGELIJI: 6. Jezus ozdravi gluhonemega (Mk 7, 31-37) 13. Prilika o usmiljenem Samarijanu (Lk 10, 23-37) 20. Jezus ozdravi deset gobavih (Lk 17, 11-19) 27. O božji previdnosti (Ml 6, 24-33) KATINARA - župna cerkev sv. Trojice Zapiski Do 18. plačaj četrti obrok davkov. CCDTCyncn 30 DNEVI obr 1 LiViDcK DNI 1 Petek Egidij, opat; Verena 2 Sobota Štefan, kralj; Maksima € 3 Nedelja 15. pobinkoštna (angelska); Evfemija; Tekla 4 Ponedeljek Rozalija; Ida 5 Torek Lavrencij; Viktorin; Just 6 Sreda Caharija; Petronij 7 Četrtek Marko in tovariši, mučenci; Regina 8 Petek Rojstvo Marije Device (Mala Gospojnica) 9 Sobota Peter Klaver; Serafina 10 Nedelja 16. pobinkoštna; Nikolaj Toledski; Pulherija 11 Ponedeljek Prot in Hijacint; Emilijan 12 Torek Ime Marijino; Gvido; Valerijan 13 Sreda Filip; Mavrilij; Notburga 14 Četrtek Povišanje sv. križa; Ciprijan 15 Petek Marija Devica sedem žalosti; Nikomed 16 Sobota Ljudmila; Kornelij 17 Nedelja 17. pobinkoštna; Rane sv. Frančiška; Lambert 1 18 Ponedeljek Jožef Kupert; Zofija; Irena 19 Torek Januarij in tov., muč.; Kostancija 20 Sreda Evstahij in tov., muč.; Agapit 21 Četrtek Matevž, apostol in evangelist; Jona 22 Petek Tomaž; Mavrici j 23 Sobota Linus; Tekla 24 Nedelja 18. pobinkoštna; Marija Devica rešiteljica jetnikov ® 25 Ponedeljek Avrelija; Kamil; Kleofa 26 Torek Ciprijan in Justina; Vigilij 27 Sreda Kozma in Damijan; Adolf 28 Četrtek Venceslav; Ljuba 29 Petek Mihael, arhangel; Evtihij 30 Sobota Hieronim; Zofija; Aton NEDELJSKI EVANGELIJI: 3. Jezus obudi mladeniča v Najmu (Lk 7, 11-16) 10. Jezus ozdravi vodenionega (Lk 14, 1-11) 17. 0 največji zapovedi (Mt 22, 34-36) 24. Jezus ozdravi mrtvoudnega (Mt 9, 1-8) DOBERDOB NA KRASU Zapiski dnevi OKTOBER 1 Nedelja 19. pobinkoštna; Remigij C 2 Ponedeljek Angeli varuhi; Teofil 3 Torek Kandid; Terezija Deteta Jezusa 4 Sreda Frančišek Asiški; Edvin 5 Četrtek Placid, mučenec; Flavijana 6 Petek Brunon; Marija Frančiška 7 Sobota Marija Kraljica sv. rož. venca; Marko 8 Nedelja 20. pobinkoštna; Brigita; Simeon 9 Ponedeljek Dionizij in tovariši; muč. <§ 10 Torek Frančišek Borgia, spoznavalec 11 Sreda Materinstvo Device Marije; Nikazij 12 Četrtek Maksimilijan; Serafin 13 Petek Edvard (Slavoljub); Koloman 14 Sobota Kalist, papež; Just, škof 15 Nedelja 21. pobinkoštna; Terezija, devica 16 Ponedeljek Jadviga; Gal, opat 17 Torek Marjeta Alakok; Aleksander i 18 Sreda Luka, evangelist; Just, mučenec 19 Četrtek Peter Alkantarski; Etbin 20 Petek Janez Kanci j, spoznavalec; Felicijan 21 Sobota Uršula; Hilarijon 22 Nedelja 22. pobinkoštna; Kordula; Marija Šaloma 23 Ponedeljek Severin; Klotilda © 24 Torek Rafael, arhangel; Kristina 25 Sreda Krišpin; Krizant in Darija 26 Četrtek Evarist, papež, mučenec; Amadej 27 Petek Frumencij; Antonija 28 Sobota Simon in Juda, apostola; Cirila 29 Nedelja 23. pobinkoštna; Kristus Kralj; Narcis 30 Ponedeljek Alfonz Rodriguez, spoznavalec 31 Torek Volbenk; Krištof € NEDELJSKI EVANGELIJI: 1. Prilika o kraljevi ženitnini (Mt 22, 1-14) 8. Jezus ozdravi sina kraljevega uradnika (Jan 4, 46-53) 15. O trdosrčnem hlapcu (Mt 18, 23-35) 22. Dajte cesarju, kar je cesarjevega (Mt 22, 15-21) 29. Jezuis obudi Jairova hčer (Mt 9, 18-26) RICMANJE - znana božja pot v tržaški okolici Zapiski Do 18. plačaj 5. obrok davkov. \ JDCD 30 DNEVI INUVcJViDcK DNI 1 Sreda Praznik vseh svetnikov 2 Četrtek Spomin vernih duš; Just, mučenec 3 Petek Hubert; Viktorin 4 Sobota Karel Boromejski; Vital; Modest 5 Nedelja 24. pobinkoštna; Zaharija in Elizabeta 6 Ponedeljek Lenart, opat; Sever 7 Torek Janez Gabrijel Perb.; Engelbert 8 Sreda Klavdij in tovariši, mučenci 9 Četrtek Teodor (Božidar); Teofil 10 Petek Andrej Avelinski; Trifon 11 Sobota Martin (Davorin), škof 12 Nedelja 25. pobinkoštna; Martin, papež; Avrelij 13 Ponedeljek Stanislav Kostka; Didak 14 Torek Jozafat; Nikolaj 15 Sreda Leopold; Albert Veliki 3> 16 Četrtek Otmar; Jedrt; Edmund 17 Petek Gregorij Čudodelnik; Šaloma 18 Sobota Odon, opat; Roman; Hilda 19 Nedelja 26. pobinkoštna; Elizabeta 20 Ponedeljek Feliks (Srečko); Edmund 21 Torek Darovanje Marije Device; Kolumban 22 Sreda Cecilija, devica, mučenica; Filemon ® 23 Četrtek Klemen (Milivoj); Felicita 24 Petek Janez od Križa; Flora; Krizogon 25 Sobota Katarina, devica, mučenica 26 Nedelja 27. pobinkoštna; Silvester; Konrad 27 Ponedeljek Virgilij, škof; Bernardin 28 Torek Gregorij III., papež; Jakob 29 Sreda Saturnin 30 Četrtek Andrej (Hrabroslav), apostol; Justina € NEDELJSKI EVANGELIJI: 5. Vihar na morju (Mt 9) 12. Prilika o dobrem semenu in ljuljki (Mt 13, 24-30) 19. Prilika o gorčičnem zrnu (Mt 13, 31-35) 26. 0 razdejanju Jeruzalema (Mt 24, 15-35) Zapiski 31 DNEVI )r l r /VI nr n DNI L/LvLI V \ 1 Petek Marijan; Edmund in tovariši, mučenci; Eligij 2 Sobota Bibijana; Pavlina; Herta 3 Nedelja 1. adventna; Frančišek Ksaverij 4 Ponedeljek Barbara, devica, mučenica 5 Torek Saba, opat; Krispin, mučenec 6 Sreda Miklavž (Nikolaj), škof 7 Četrtek Ambrozij, škof, cerkveni učenik 8 Petek Brezmadežno spočetje Marije Device 15 9 Sobota Peter Four; .Valerija 10 Nedelja 2. adventna; Loretska Mati božja; Melhiad 11 Ponedeljek Damaz, papež; Danijel; Hugolin 12 Torek Aleksander, mučenec; Maksencij 13 Sreda Lucija, devica mučenica; Otilija 14 Četrtek Spiridion (Dušan); Konrad 5 15 Petek Valerij an; Kristina 16 Sobota Albina (Zora), devica 17 Nedelja 3. adventna; Lazar; Vivina 18 Ponedeljek Gracijan, škof; Teotim, mučenec 19 Torek Urban V., papež; Favsta, vdova 20 Sreda Kristijan; Evgen 21 Četrtek Tomaž, apostol; Severin 22 Petek Demetrij in Honorat; Flavijan ® 23 Sobota Viktorija (Zmagoslava), devica 24 Nedelja 4. adventna; sveti večer; Adam in Eva; Hermina 25 Ponedeljek Božič. Rojstvo Gospodovo 26 Torek Štefan, prvi mučenec 27 Sreda Janez Evangelist, apostol 28 Četrtek Nedolžni otročiči; Teofila 29 Petek Tomaž; David 30 Sobota Evgen; Liberij @ 31 Nedelja Po božiču; Silvester I., papež NEDELJSKI EVANGELIJI: 3. 0 poslednji sodbi (Lk 21, 25-33) 10. Janez Krstnik v ječi (Mt 11, 2-10) 17. Janez Krstnik pričuje o Kristusu (Jan 1, 19-28) 24. Janez Krstnik oznanjuje pokoro (Lk 3, 1-6) 31. Simeon in Ana oznanjujeta Gospoda (Lk 2, 33-40) POGLED NA TRŽAŠKI ZALIV Zapiski Do 18. plačaj zadnji obrok davkov. Dne 31. zapade rok obnove licenc javnih lokalov. Papež Janez XXIII. zaključuje z govorom po televiziji evharistični kongres v Monakovem dne 7. avgusta 1960 Kjer je Peter, tam je Cerkev Rimski škof sv. Peter je umrl mučeniške smrti v Neronovem cirkusu pri vatikanskem griču v Rimu. To zgodovinsko dejstvo priznavajo danes celo nekatoliški znanstveniki, čeprav so ga doslej mnogi izpodbijali. In nihče ga ne bi tajil, da nima njegovo priznanje važnih posledic za človeško življenje. Kajti po Petrovi smrti je sleherni njegov naslednik na rimskem sedežu obenem tudi vrhovni poglavar katoliške Cerkve z vsemi pravicami in vso oblastjo. Cerkvena zgodovina nas uči, da se vsak boj proti Cerkvi osredotoči končno na boj zoper papeštvo. Nasprotniki dobro vedo, da bo katoliška Cerkev stala dotlej, dokler bo obstajalo papeštvo. Če izpodkopljejo tla papeški ustanovi, se bo zrušila tudi Cerkev sama. Od tod ves bes in zagrizenost zoper rimsko stolico tudi pri njenih današnjih nasprotnikih. Mimo papeštva ne pozna zgodovina nobene druge človeške ustanove, ki bi se bila ohranila tako dolgo kakor papeštvo, ne da bi jo razjedel zob časa. Nešteto vladarskih dinastij je prešlo, medtem ko je papeška dinastija, da se tako izrazim, premagala vse viharje in jim kljubuje še danes. Vsak papež preda ključe nebeškega kraljestva svojemu nasledniku, od Petra do Janeza XXIII. In tako bo šlo do konca dni: umirajo papeži — papeštvo ostane! V boju zoper rimsko stolico segajo nasprotniki še danes po obrabljenih argumentih in preperelih očitkih o nevrednih papežih. Katoličani se ne bojimo priznati, da so ,res bili v zgodovini Cerkve slabi Kristusovi nasledniki. Vendar teh nekaj nevrednih izjem bogato odtehta dvainsedemdeset papežev, med njimi štirideset mu-čencev, ki jih časti Cerkev kot svetnike. To je kar dober odstotek v skupnem številu 264 papežev, ki so doslej vladali Cerkev. Najsi je človeški element v Cerkvi še tako izrazit in močan, ostane vsekakor v veljavi resnica, da je moč Cerkve v Petru in njegovih naslednikih. Njim je dal Kristus nezmotljivost, ko uče in razlagajo verske resnice, nam pa je s tem zagotovil varnost našega verovanja in dal naši vdanosti in ljubezni do Petrovih naslednikov nadnaraven značaj in vrednost. an. is. J. K.: uueL Mlaji, venci, napisi, deklamacije, pri-trkovanje, bučanje orgel, ubrane pesmi — vse to je spremljalo Zdravka, ko je zapel novo mašo. Mlado in staro se je gnetlo skozi cerkvena vrata po končani slovesnosti. Brisali so si potne kaplje, ki so jim curele po čelu in vratu, kot bi bili nosili najtežja bremena sena. Na svežem zraku so globoko zadihali. Oči so iskale znancev. Po dva, trije in v gručah so se ustavljali pod kostanji. Živahno so pretresali dogodke dneva in prerokovali bodočnost fantu, ki je stopil na novo življenjsko pot. Med dekleti, ki so prihajale iz cerkve, se je prikazala tudi Klara. Bila je bleda. Njen obraz je kazal izmučene poteze. Oči so bile trudne, kot bi ne bila spala dolge noči. Z robčkom si je obrisala znojne kapljice pod nosom in se ozrla po prijateljici Marti. Prijela jo je pod pazduho in sta molče krenili proti hribčku nad jezerom. Njuno prijateljstvo je imelo korenike še v otroški dobi. Sledili so trenutki nesoglasij doraščajočih let, ko sta se za malenkost sprli in po nekaj dni molčali. Kakor hitro pa je bilo njuno srce spet polno novih doživljajev in skrivnosti, nista zdržali druga brez druge. Kmalu sta si kot zmeraj odkrivali notranje tajnosti. Vendar pa je vsaka hranila v srcu posebno kamrico, ki je ostala zapečatena kot dragocen zaklad. Ta kamrica je bila ko svetišče, do katerega nima nihče dostopa. Na hribčku sta brez besede sedli pod lipo. Bili sta že tako vajeni, ker sta skoraj vsako nedeljo zahajali tja. Pod njima se je zrcalilo jezero, svetlo in gladko ko olje. Le tu pa tam je vznemirila gladino postrv, ki se je zagnala za mušico, da je pljusknilo, kot bi bil kdo vrgel kamen. Vse naokrog so zaplivkali kolobarji, kot bi se lovili proti obrežju. V daljavi so se svetlikale pečine, ki so se ko siva veriga vlekle proti severu. Klara si je popravila kostanjeve lase in globoko vzdihnila. Komolce si je naslonila na kolena, z dlanmi si je podprla lica in se zamaknila v vodo pod sabo. Iz daljave se je zaslišal otroški smeh. Marta je zazehala in od strani pogledala Klaro. Čudno se ji je zdelo, da je tako zamišljena, ko je bila vedno razigrana, nasmehnjena in hudomušna. »Kaj se držiš, kot bi jedla kislo repo!« jo je dregnila s komolcem. Klara je skomignila z rameni in ni nič odgovorila. Niti ozrla se ni. Marta je odtrgala bilko trave in si jo ovila okrog prsta. Ni bila vajena molčati. Njen jeziček je rad drdral, zlasti če je morala šušljaje kaj pripovedovati. Klaro je dobro poznala. Vsaj zdelo se ji je tako. Kadar koli jo je kaj težilo, je morala vedno pleti iz nje, dokler ni zadela na pravo struno. Takrat pa je zabrnelo. Skoraj zmeraj se ji je odkrila. Z obema rokama se ji je naslonila na rame in si grizla zgornjo ustnico, kot bi iskala besed. »Klara, kaj se ti zdi, ali je Zdravko srečen?« jo je vprašala. Klara je položila eno roko na koleno, plaho pogledala prijateljico in začela v zadregi mečkati svileno ruto. Prsti so se ji tresli. »Oh!« je vzkliknila, kot bi jo bil kdo zalotil pri skrivnosti. Marti ni ubežala nobena kretnja in nobena poteza njenega obraza. Zaslutila je, da ji nekaj skriva, da nekaj ve. V prvem hipu se je čutila užaljeno, kot bi bilo ranjeno njeno zaupanje in njena odkritosrčnost, čeprav je vedela, da sama prav tako hrani še en zaklenjen kotiček v srcu, ki ga še ni odkrila prijateljici. Premagala se je in skušala sočustvovati. »Kaj ti je, Klara? Kaj imaš danes? Ti mi nekaj skrivaš!« Klara je položila še drugo roko na kolena in vnovič pogledala Marto. Njene oči so bile zbegane, skoraj motne, čeprav so se drugače svetile ko dva oglja. Začela je hitreje dihati, da so se ji razburkano dvigale prsi. »Da ti skrivam? Kako veš, da ti skrivam?!« je vprašala in že na pol priznala. »Saj nisem slepa! Saj te poznam! Povej, kaj ti je?« »Kaj mi je? Sama ne vem. Težko mi je,« je skoraj zlogovaje odgovarjala. »Povej, potem ti bo laže.« »Ne vem, če bo. Morda bo res. Oh, pa bi ti morala toliko stvari povedati. Predolgo bi bilo, ker ti tega nisem še nikdar zaupala.« Marta ji ni nič očitala. Kot blisk ji je nekaj švignilo pred očmi. Zaslutila je. Radovednost se je v njej stopnjevala, kot iskre, če pritisneš na kovaški meh. Nežno je prijela Klaro za roko in skoraj priliznjeno zaprosila: »Povej, saj bo ostalo med nama!« Klara je nekoliko nezaupno pogledala. Čutila je, da se mora nekomu odkriti, vendar ji je bilo silno težko odkleniti skrito kamrico srčnega zaklada. »Ali bo res ostalo med nama?« je boječe vprašala. Marta, ki bi ji drugače zamerila za tako vprašanje, ni niti pomislila na to in je hitela zagotavljati: »Klara, ali mi res ne zaupaš več? Sama veš, da nisem niti besedice izdala, če si me prosila.« »Bom povedala,« se je oddahnila Klara in pogledala na jezero, kot bi bilo tam zapisano od začetka do konca vse, kar jo je težilo. »Upam, da me boš prav razumela. Morebiti se ne bom znala dovolj jasno izraziti o vsem, kar čutim v sebi. Saj samo sebe ne razumem. Ne vem, ali sem otročja, ali kaj se godi z mano. Razburjena sem... Vprašala si o Zdravku . . .« Za trenutek je utihnila in se oddahnila. »O Zdravku in o sebi ti bom povedala. Nekaj že veš, ostalo boš pa zvedela. Zdravka sem prvič srečala na nekem šolskem izletu, kmalu zatem ko smo se vrnili iz tujine. Jaz sem bila še o-trok. Zdravko pa je študiral že v mestu. Končal je drugo ali tretjo gimnazijo. Vesel je bil, šaljiv, rad je pel, vriskal ... Gotovo se spominjaš, kako smo se skupaj igrali. No, nič posebnega ni bilo, saj sta bili ti in Mira vedno z mano. Nikamor nismo šle druga brez druge. Zato so nam pravili „triperesna deteljica" ... Ali se spominjaš, da nas je nekoč Zdravko povabil, naj gremo z njim nabirat solzice? Takrat že nismo več hodile v šolo; zato nas je bilo malo sram in je moral kar precej prositi, da smo mu ustregle. Jaz sem nosila tisto svetlo žametno krilo s srebrno zaponko, ti še nisi nosila očal, Mira pa je imela takrat neko križasto krilo. Jaz sem bila največja od vseh treh .. . Peljal nas je po kamniti vojaški poti na Mali vrh do tistih strmih melin, da me je še sedaj groza, ko se spomnim.« Marta si je pomencala oči, kot bi si hotela priklicati v spomin te dogodke, ki so bili zanjo brezpomembni in zagrnjeni v kopreno pozabe. Polagoma so ji začeli pronicati na površje in ob Klarinem pripovedovanju ji je vsa slika postajala vedno bolj jasna. »Morda se ti čudno zdi,« je nadaljevala Klara, »da se tako natančno spominjam vsake podrobnosti. Vedi pa, da sem o vsem tem razmišljala mnogo pozneje, kot boš kmalu videla ... Pre-otročja sem bila takrat, da bi razumela, zakaj je Zdravko dal meni vsako solzico, ki jo je utrgal, in mi hotel povsod pomagati, kjer je bil nevarnejši ali bolj strm prehod. Vem, da sem se smejala, ker mi je ugajalo. Vedve sta si nekaj šepetali, a mi nikdar nista rekli besedice o tem. Zdi se mi, da sta še manj razumeli kot jaz. Solzic v resnici nismo veliko natrgali. Vem pa, da so bile lepe in od tistega časa sem jih neizmerno ljubila, zdaj pa še bolj, ker me vedno spominjajo tega dogodka. Zdravko mi je pozneje sam prinesel velik šop solzic. Še sedaj ga vidim. Deževalo je. Šopek je skrival pod dežnikom. Morda me je hotel iznenaditi ali pa ni maral, da bi drugi videli. Sestram ga nisem mogla zatajiti. Vem, da sem bila huda, ker so se mi smejale in so me začele dražiti. Opazila sem, da Zdravko rad z mano govori, da je prijazen in povsod išče prilike, kako bi mi s čim ustregel. Večkrat mi je govoril o knjigah, da je še v meni zbudil zanimanje za čitanje. Kar je njemu ugajalo, je bilo tudi zame lepo. Nekoč, menda je bil že v osmi šoli, mi je prinesel tri vezane knjige, ki so bile zame usodne. Rekel mi je, naj jih obdržim za spomin. Prečitala sem jih kot druge in mu jih kar iz navade vrnila. Morda se mi je zdelo, da so predrage, da tega ne sme storiti zame, sama ne vem. Oh, preotročja sem bila! Še sedaj vidim, kako me je začudeno pogledal, ko sem mu jih pred hišo vrnila. Ostal je kot okamenel, ustnice so se mu začele tresti in je potihoma vprašal: „Zakaj ? Ali ne maraš?" — „Sem jih že prebrala," sem mu odgovorila in vsa zbegana zbežala kot preplašena srna. Tedaj sem začutila, da me je pri srcu nekaj stisnilo in nekaj mi je govorilo, da nisem prav ravnala.« Za trenutek je utihnila, ker je šla mimo družba tujih deklet. Marta se ji je naslonila na rame in željno pričakovala nadaljevanja. Natihoma se je jezila nase, da kljub bistremu očesu ni nikdar zasledila, da bi bilo med Klaro in Zdravkom kaj intimnejšega kot vsakdanje tovarištvo. Klara si je vnovič podprla lica, ki so ji žarela ko žerjavica. Vsa kri ji je planila v glavo. Kamen, ki ji je ležal na srcu, pa je postajal čedalje lažji. »Temu dogodku je sledilo še pismo. Napisal mi je pismo, ki me je tako zmedlo, da nisem nič odgovorila. In to ga je užalilo. Bila je že jesen. Začel se me je izogibati in kmalu nato odpotoval ... v lemenat. Glej, tvoja Mati... V meni se je začelo nekaj prebujati. Zdi se mi, da sem začela zelo pozno zapuščati otroško mišljenje in čustvovanje. Nenadoma sem začutila neko praznoto, željo, da bi se nekomu zaupala in bojazen, da bi me nihče ne razumel. Moja vsakdanja hrana so bili spomini. Domišljija je bujno delovala. Koliko srečanj! Povsod me je spremljal Zdravko. Še v sanjah. Postala sem zamišljena. Še hrano sem zanemarjala. Večkrat sem slonela na oknu in zaman čakala, da prižvižga Zdravko na kolesu. Mama me je spraševala, kaj mi je. Sko-mizgnila sem z rameni in v tem je bil ves odgovor. Nisem imela poguma, da bi se nekomu zaupala. Počitnic sem se bala, hkrati pa hrepenela, da bi bilo že kmalu poletje. In Zdravko se je vrnil. Resen je bil. Ves drug se mi je zdel. A prav ta res-noba mi je začela ugajati. Skoraj vsak dan je igral na orgle. Skrivši sem poslušala in nekega dne sem se potihoma zmuznila na kor. Sama ne vem, kako. Neka nevidna sila me je gnala. Približala sem se igralniku. Zdravko je bil zamaknjen v note in v melodijo, ki se mi je zdela nebeško lepa.« Klara se je obrnila k Marti in za trenutek zapičila svoj pogled v njene zenice, kot bi hotela prodreti v njeno srce in njen razum, da bi videla, kaj čuti in kaj misli o vsem tem. »Ne vem, če sem prav ravnala, a nisem mogla drugače. Ko me je Zdravko zagledal, se je prvi hip zresnil, nato pa se mi nasmehnil. Njegov smehljaj me je zbegal, da sem začela trepetati in sem iskala besede, kot bi stala pred učiteljico v šoli. „Zaigraj še!" sem izjecljala. Obrnil je stran, odprl tihe registre in igral. Ni bil več tako zbran kot prej. Tudi njemu so se tresli prsti. Nič več nisem slišala piščali. V glavi mi je vrelo in šumelo. Bala sem se, da bi prehitro ne nehal, ker še nisem vedela, kaj naj mu rečem. Ko je prenehal, je za trenutek nastala grobna tišina. Zmotil jo je piš sape v polnem mehu in oddaljeno brnenje ventilatorja v zvoniku. Naslonila sem se na igralnik in za-šepetala: „Zdravko, zakaj ne prideš nikoli več k nam?" Moje besede so ga iznenadile in zmedle. Obraz mu je postal resen, da sem se prestrašila. Obračal je strani, kot bi iskal nove melodije, nato se je obrnil k meni in rekel: „Klara, pridem in se bova pogovorila ..." Nič drugega nisem želela. Težko sem se oddahnila in izginila ko v megli. Samo tega odgovora sem pričakovala. Nič nisem vedela, ne kdaj ne kako se bom z njim pogovorila. Želela sem le to, da mi pove nekaj besed, čeprav bodo trde, čeprav bi me ranile. Pripravljena sem bila na vse. V meni je gorelo. Čutila sem, da ga ljubim. Do tedaj še nisem vedela, kaj je ljubezen. Spoznala sem, da je nekaj lepega, a obenem nekaj bridkega. Srčne strune nenadoma za-brne, kakor če s prstom potegneš čez citre in včasih zaječi j o kot havajska kitara. Čakala sem. Nestrpna sem bila. Pre-mlevala sem, kaj mu povem, ko pride. Ali je razumel, zakaj sem ga povabila? Morda si bo napačno razlagal moje vprašanje? Veselila sem se njegovega prihoda in obenem skoraj trepetala. Prišel je kot nekoč, veselega obraza, skoraj nasmejan. Ni sedel. Naslonil se je na okno, bobnal s prsti po polici in čakal. Nekaj časa sva se gledala molče ... Oh, Marta, kolikokrat sem mislila na tiste trenutke. Pozneje mi je bilo jasno, da je on tedaj razumel ves moj položaj. Vedel je, da se je v meni prebudilo to, kar je prejšnja leta želel, da bi mu namreč pokazala vsaj nekaj ljubezni. Želel je, da bi mu vračala delno tisto naklonjenost, ki jo je meni skazoval. A kaj morem pomagati, če sem tako pozno dozorela, če je bila moja narava drugačna od njegove! Obema so trepetale ustnice. Zdi se mi, da je tisti molk več povedal kot vse poznejše besede. Ne vem več, kako sem poslušala in kako sem sprejemala besede, ko je spregovoril. V meni je bila velika zmešnjava. Včasih se mi je zdelo, da mi nekdo vliva balzam na srce, včasih da mi žerjavica tli v njem; včasih pa kot bi mi nekdo s kladivom udarjal po glavi. „Klara, vem, zakaj si me vabila," je rekel. „Jaz te prav dobro razumem, morda še bolje kot si misliš. Upam, da me boš tudi ti prav razumela. Hočem ti razodeti svoje misli... Nočem biti hudoben, ker upam, da tudi ti nisi bila z menoj ... Sedaj, ko so za nama doživljaji otroških in doraščajočih let, lahko bežno pregledava vse preteklo življenje. Sedaj lahko razumeš, da se je med nama razvila neka vez zaupanja in prijateljstva ... Priznati ti moram, da sem nosil v svojem srcu ljubezen do tebe od prvega trenutka, ko sem te srečal na šolskem izletu. Gotovo se spominjaš. Bila si ideal moje mladosti. Ta ideal je ostal čist in neoskrunjen in upam, da bo tudi tak o-stal. Nočem veliko govoriti. Le toliko ti povem,'da mi je tvoja slika, tvoja podoba, tvoj ideal prinesel veliko lepega, dobrega in koristnega. Tudi težke ure so mi bile v uteho in veselje ... Morda si se začudila, da sem sedaj u-bral tako pot. Morda si bila razočarana. Mislila si, da sem užaljen, zagrenjen, da se hočem maščevati nad tabo in nad seboj, da hočem zakopati svojo mladost v zaprto življenje, skratka, da hočem samega sebe ukleniti v verige. Klara, ni tako. Resno sem premislil, preden sem napravil ta korak. Morda je na to vplivalo tudi tvoje ravnanje. Res je, da mi je bilo zagonetka. Sedaj te razumem in sem zadovoljen, da sem ti lahko povedal te besede. Želim, da ostaneva prijatelja. Kar je bilo, naj ostane kot spomin na najino mladost." Jaz sem ga skoraj brez diha poslušala. Moje oči so bile take, kot bi bile s krvjo zalite. Težko sem zadrževala solze. Sama ne vem, ali sem bila srečna ali nesrečna. Najraje bi mu padla v naročje in se zjokala. Čutila pa sem neko sveto spoštovanje pred njim. Kot na filmskem traku so mi begale vse slike in vsa srečanja skozi spomin, kot bi poslušala ploščo so mi zvenele njegove besede v ušesih. Razumela sem vse. Zagonetka mi je bil le njegov miren obraz, ko je nehal govoriti. Imela sem tak občutek, da stoji pred mano kot zmagovalec, sama sem se zdela pa kot boječa trepetlika. Vse sem potrdila: da ostane vse kot spomin na najino mladost in da ostaneva prijatelja in nič več. Hitro in skoraj mrzlo je bilo najino slovo. Čeprav sva se ločila s smehljajem na ustnicah, se mi zdi, da so se obema lesketale solze v očeh. Ostala sem kot okamenela. Zdelo se mi je, da se potapljam. Besede sem sicer spregovorila, a srce se je upiralo in me sililo, naj jih prekličem. Rada bi bila zakričala, naj se vrne, naj mi spet prinese tiste tri knjige, saj bom drugačna. Videla sem ga, kako odhaja, poslušala njegove korake, nato pa ostala sama. Bridki so bili tisti dnevi zame. Poznala sem njegovo hojo, znan mi je bil njegov kašelj. Vsako priliko sem izrabila, da sem ga kje srečala, namenoma sem včasih zakašljala, da bi ga opozorila nase. Vsak njegov smehljaj mi je bil neizmerno dragocen. Marta! Zdaj razumeš, zakaj sem zamišljena, zakaj mi je težko. Na njegovem obrazu sem brala, da je srečen. Za trenutek sem se tudi sama razveselila njegove sreče, nato pa so kot hudournik planili na dan spomini, ki so mi zagrenili veselje in kanili na moje srce grenko kapljo pelina.« Marta se je stisnila k prijateljici. Ni vedela, kaj naj reče. Molče sta strmeli v jezero, v katerem se je zrcalilo temno pobočje hriba, kot bi se bilo potopilo vanj. V dolino je legal mrak. Dva netopirja sta frfotala po zraku in se podila za mušicami. Iz sosednje vasi se je oglasil večerni zvon. Marta je z nagubanim čelom iskala misli. Zagledala se je v nebo, kjer so že migetale prve zvezde. Skrivnostno kot v svetišču je zašepetala prijateljici na uho: »Klara, zdi se mi, da smo kot zvezde. Svetijo in migetajo na nebesnem svodu, a se druga drugi ne morejo približati. Vsak žarek svetlobe pa je dragocen na temni življenjski poti. Bodi vesela, če si kot biser posvetila v Zdravkovo srce. Znal bo ceniti tvoje žarke, ki bodo ožarjali temo, da se bo laže približal trpečim srcem.« Klara je vzdihnila in si z robčkom obrisala solzo, ki ji je zdrknila po licu. V večernem hladu sta se s počasnim korakom molče vračali proti domu. Bršljan je vzcvel do Dvora Brd, ob grada temni razvalini, v duši davni se bude spomini, čebela nosi domu slajšo strd. Bolj od bršljana cvela bo beseda slovenska z molitvijo v jeseni, od grozdja slajša, kruha, meda, bršljan čez zimo, ta bršljan zeleni. BRŠLJANSKI je uzcuad. . Poletje se je poslovilo, bršljan je vzcvel na Krasu, v predjesenskem času, Bršljanski Materi vezilo. Qveto-iHvC cvtvt-i t£i>tcčivC Dr. K. HUMAR V* Iz otroških let se spominjam, da je zbudil moje veliko zanimanje evhari-stični kongres v Chicagu 1. 1926. Tedaj sem z največjo pazljivostjo bral, kar je o tem kongresu pisal »Bogoljub«. Takrat sem spoznal ime kardinala Mun-deleina, agilnega chicaškega nadškofa, ki je bil duša kongresa. Bral sem tudi o škofu Jegliču, ki se je na čelu številnega slovenskega zastopstva udeležil kongresa. To so moji prvi spomini na evharistične kongrese. Takrat so se mi zdeli v neznanski daljavi, le želja, da bi bil kdaj navzoč na kaki taki proslavi, je bila blizu. Danes je želja postala resnica. Svetovni evharistični kongres v Monakovem je za nami in nam vsem, ki smo se ga udeležili, so ostali prelepi spomini in nepozabni vtisi. Nekaj teh spominov in vtisov naj bo tudi za- pisanih. Morda bo še komu vstala želja, da se kdaj kakega takega kongresa udeleži. Nekaj zgodovine V evangeliju je čudovito preprosta prilika o gorčičnem zrnu. Vsako leto jo beremo na eno zadnjih pobinkošt-nih nedelj in vsako leto se ob njej zamislim v skrivnost božjega snovanja. Kako Bog svoje velike zamisli začenja na tiho, iz prav majhnih in skromnih začetkov! Tako je bilo tudi z evhari-stičnimi kongresi. Danes so to največje verske manifestacije, kar jih pozna svet, ali od začetka ni bilo tako. Sprva so bila to dokaj skromna snidenja ev-harističnih duš, ki so se zbirale, da častijo Jezusa v sv. Evharistiji in da po Evharistiji pomagajo sodobnemu svetu MONAKOVO: nočna pobožnost na evharističnem kongresu iz njegovih duhovnih stisk. Začetnica evharističnih kongresov je preprosta francoska mladenka Marija Marta Ta-misier. Doma iz mesta Tours v srednji Franciji, se je tam rodila 1. nov. 1. 1844. Lepo vzgojena v verni družini je imela srečo, da se je v šoli srečala s sveto Zofijo Barat, ki jo je uvedla v intim-nejše duhovno življenje. Ni imela nobenih izrednih sposobnosti in tudi umsko ni nadkriljevala drugih. Bila pa je resnično pobožna in ponižna. Po končani šoli se je hotela posvetiti Bogu v redovnem stanu. A na tem potu do redovnega življenja se ji stavijo nasproti skoraj nepremagljive ovire. Prva redovna kongregacija, v katero vstopi, se s smrtjo njenega ustanovitelja razide. Ko najde mesto v drugi, jo po končanem noviciatu kot nesposobno odslovijo z besedami: »Hčerka, vi nimate redovnega poklica. Bog vas kliče na drugo pot.« Ostane tedaj v svetu, neporočena, predana pobožnemu življenju. Bog, ki vodi njen korak, ji da, da se sreča s svetimi možmi. Med njimi je ustanovitelj evharistincev, blaženi P. Eymard, ki ji nekega dne pove besedo, katere ne more več pozabiti: »Potrebno je, da sveto Rešnje Telo pokrije vso zemljo.« Za tem ji Kristus nakloni strogega duhovnega voditelja p. Chevriera, ki jo vzgoji in utrdi v najgloblji ponižnosti in samozataji in V bivšem taborišču v Da-chauu so letos posvetili spominsko kapelico. Slika nam kaže oltar jo tako usposobi za njen veliki aposto-lat. Pričela je z malim: z nočnim če-ščenjem žena in deklet po posameznih cerkvah, da bi ženski spol v češčenju svetega Rešnjega Telesa ne zaostajal za moškim, ki je tako nočno češčenje ponekod že gojil. V teh prvih početkih evharističnega gibanja najde novo o-poro v svetniškem msgr. de Segur-u, velikem evharističnem apostolu. Od prvih skromnih početkov adoracije gre gospodična Tamisier naprej k večjim dejanjem. Po njeni zamisli se organizirajo evharistična romanja v slavna francoska svetišča, v Ars, Avignon in drugam. To so danes krajevni evhari-stični shodi. Na enem takih romanj se že zbere množica do 30.000 vernikov. Ne manjka pa težav in nasprotovanja, vendar sveta zamisel zori nevzdržno naprej. Vsa prevzeta svete želje, da bi bil svet rešen po svetem Rešnjem Telesu, roma skozi osem let po mestih Francije, Belgije in Holandske, razlaga, prosi, vnema. Imenujejo jo »prosjakinjo svetega Rešnjega Telesa«. Na mnogih krajih je hladno zavrnjena, vera v u-speh njenega prizadevanja celo v njenih upraviteljih upada. Sam msgr. Se-gur ji svetuje, naj odneha, ker se zdi, da to delo ni od Boga. Tedaj se go-rečnica, po posredovanju uglednih mož, pismeno obrne na papeža Leona XIII. in sveti oče, ko spozna nagibe in cilje tega gibanja, ki tako zelo soglaša z njegovimi lastnimi načrti, da svoje potr-jenje in svoj blagoslov. Kljub temu še vedno ne gre lahko. Mnoga mesta se branijo organizirati velike kongrese, ker se boje stroškov in priprav, medtem ko danes največja mesta tekmujejo med seboj za sedež kongresov. Ob vseh težavah in ovirah misel vendar živi naprej in se razvija in leta 1881 se izvrši prvi veliki evharistični kongres v mestu Lille v severni Franciji. Zrno je padlo na rodovitna tla. Marija Marta Tamisier je sicer šla v pozabo, šele po njeni smrti so se spomnili, da je pravzaprav ona dala pobudo za evharistične kongrese. Ali njej ni šlo za zemsko čast. Kot skromna opazovalka je iz skritega kotička opazovala, kako rastejo svetovni evhar. kongresi in kako zavzemajo vedno večji obseg, dokler ni umrla leta 1910. Takrat so bili evhar. kongresi že zavzeli svet. Majhno zrno se je razrastlo in bilo na tem, da razširi veje po vsem svetu. Glavni evharistični kongresi Od leta 1881 do lani je bilo 37 svetovnih evhar. kongresov, ki so se vršili že prav po vseh celinah sveta. Sprva so se obhajali le v Franciji ali v deželah, kjer prebivajo Francozi (v Belgiji in Švici). Obhajali pa so se vsako leto v tem ali onem večjem francoskem mestu. Tako so se zvrstila razna mesta: Lille, Avignone, Liege, Friebourg v Švici, Toulouse, Pariz, Antverpen (Belgija) idr. Leta 1893 so izbrali za sedež evhar. kongresa Jeruzalem. Papež Leon XIII. je hotel, da temu kongresu predseduje njegov poseben odposlanec ali legat. Od takrat naprej je ostalo pri tem, da vsakokratnemu kongresu predseduje poseben papežev odposlanec, ki je vedno kak kardinal. Letos so nemški škofje nagovarjali sv. očeta Janeza XXIII., naj bi sam osebno predsedoval evhar. kongresu; ali kot znano, je sv. oče prošnjo zavrnil in ostalo je pri dosedanji navadi, da je kongresu predsedoval kot papežev osebni poslanec kardinal Testa. Za kongresom v Jeruzalemu so zopet prišla na vrsto francoska mesta kot sedež evhar. kongresov. Poseben odmev je dobil tisti, ki se je leta 1899 vršil v Lurdu, Marijinem mestu. Bili smo ob koncu stoletja, ko je papež Leon XIII. posvetil svet Srcu Jezusovemu. Evhar. kongresi so nemalo pripomogli k temu, ker so na njih ponovno obravnavali češčenje Jezusovega Srca v sv. Evharistiji. Zato je ideja evhar. kongresov še bolj zajela krščanski svet, tako da so 16. kongres obhajali v Rimu, v središču krščanstva, 1. 1905. Takrat je že bil za papeža evharistični papež sv. Pij X. Ta veliki častilec sv. Evharistije je spoznal, da so evhar. kongresi najprimernejše sredstvo, da se zanese med najširše plasti krščanskega ljudstva pogosto sv. obhajilo in pa zgodnje sv. obhajilo otrok. Zato vidimo pri naslednjih kongresih, da radi obravnavajo temo o pogostem in vsakdanjem sv. obhajilu vernikov ter o zgodnjem sv. obhajilu otrok. V tem oziru je pomemben kongres v Madridu leta 1911. Ravno leto prej je sv. Pij X. izdal dekret o zgodnjem sv. obhajilu otrok. Španci so papeževo misel zagrabili in prvič v zgodovini organizirali množično prvo sv. obhajilo otrok. Na kongresu je namreč prejelo sv. obhajilo 26 tisoč otrok, za tiste čase nekaj nezaslišanega. Bil je prizor kot ga svet do takrat še ni videl. Strmeli so in se čudili ter hvalili Boga, da je prišel papež, ki je dovolil otrokom priti k Jezusu. Evhar. kongres na Dunaju Za nas Slovence je bil naj pomeni j i-vejši svetovni evhar. kongres tisti na Dunaju od 12. do 15. sept. 1912. Tega so se namreč udeležili naši rojaki v največjem številu do sedaj. Bil je ta kongres največja proslava evhar. Jezusa, ki so jo kdaj koli izkazali v stari Avstriji. Udeležba vseh avstrijskih narodov je bila ogromna. Poleg tega so se zlasti zaključne procesije v nedeljo 15. sept. udeležili tudi vlada in cesarski dvor s cesarjem Francem Jožefom na čelu. Slovenci smo imeli na tem kongresu svojo posebno sekcijo. Poročilo pravi, da je prišlo na ta kongres okrog 4 tisoč Slovencev, in sicer 1500 iz Kranjske, 1200 iz Štajerske, 460 iz Goriške, 400 iz Koroške in okrog 200 iz Trsta ter okolice. Spremljali so jih vsi tedanji naši škofje: nadškof dr. Sedej iz Gorice, škof dr. Jeglič iz Ljubljane, dr. Karlin iz Trsta in dr. Napotnik iz Maribora. Nadalje so se kongresa udeležili državni glavar kranjski dr. šušter-šič, deželni svetnik dr. Evgen Lampe in številni drugi veljaki. Cerkvene slovesnosti so imeli Slovenci v frančiškanski cerkvi, ki je pa bila premajhna za tako veliko množico. Vsako jutro je bila tam pridiga enega izmed škofov in nato maša. Zvečer prav tako govor in litanije Srca Jezusovega. Poleg tega so imeli Slovenci še dve drugi javni zasedanji v Rokodelskem domu. Obe je vodil dr. Brejc iz Celovca.' Posebno pozornost so Slovenci zbudili pri zaključni procesiji. Na čelu slovenske skupine je korakalo 200 orlov v svojih slikovitih uniformah, za njimi so šli o-stali udeleženci, ki so silno lepo prepevali. Ravno petje in pa narodne noše deklet in žena so zbudile pri vseh navzočih največ občudovanja. Pozneje smo bili Slovenci v večjem ali manjšem številu navzoči tudi na nekaterih drugih kongresih ali v tako velikem številu na nobenem. Kongresi po vojni Po prvi svetovni vojni je bilo zelo težko začeti s svetovnimi evharistični-mi kongresi. Sovraštvo in mržnja, ki jo je vojna zasejala med narode, je o-stala še naprej. Zato je moral papež Posvetitev beloruskega škofa C. Sipoviča ob priliki evhar. kongresa v Monakovem Benedikt XV. odločno poseči in sklicati evhar. kongres v Rim, da je prebil led. Zunanja slovesnost tega kongresa ni dosegla nekaterih prejšnjih, toda ta kongres je dal pobudo za ob-hajanje narodnih in pokrajinskih evhar. kongresov. Uvideli so namreč, da ni mogoče vsako leto sklicevati mednarodnih evhar. kongresov, ker zahtevajo preveliko pripravo, zato pa naj se obhajajo narodni in pokrajinski ter škofijski evhar. kongresi, svetovni pa naj bodo vsaka tri ali štiri leta. Prva svetovna vojna in vedno hitrejša prometna sredstva so narode zbližali; poleg tega so se uveljavile nekatere nove države, zlasti Združene države Severne Amerike. Zato nič čudnega, če so se oglasili ameriški katoličani in zaprosili, naj se svetovni evhar. kongres obhaja pri njih. Izbrali so za sedež prvega evhar. kongresa v Ameriki velemesto Chicago, ker je tam takrat škof oval neutrudni in podjetni kardinal Mendelein in pa zato, ker je bila in je še vedno chicaška škofija ena največjih na svetu po številu vernikov. Zato se je leta 1926 vršil svetovni evhar. kongres v Chicagu. Dve leti nato pa se je oglasila Avstralija. Tudi tam, na zadnjem odkritem kontinentu, kjer je bilo število katoličanov še vedno razmeroma majhno, se je vršil leta 1928 svetovni evhar. kongres, in sicer v največjem avstralskem mestu Sydneyu. Od takrat naprej je bilo več svetovnih evhar. kongresov izven Evrope kakor v Evropi. Omenimo le dva: tistega v Kartagini v Severni Afriki leta 1930 in v Buenos Airesu leta 1934. Ta slednji je znamenit zato, ker je bil papežev osebni legat kardinal Evgen Pa-celli. Dve leti nato se je vršil svetovni evhar. kongres v Manili na Filipinih na Daljnem Vzhodu in leta 1938 v Budimpešti. Ta je bil zadnji kongres pred drugo svetovno vojno. Tudi temu je predsedoval državni tajnik kardinal Pacelli. Leto nato je bil ta izvoljen za papeža; napovedani evhar. kongres se pa ni mogel več vršiti, ker je že izbruhnila druga svetovna vojna. Evharistični kongres v Monakovem Nove vojne grozote je doživela Evropa in z njo ostali svet. Zdelo se je, da so se vse peklenske sile razbesnele, da uničijo Evropo in z njo krščansko kulturo, katere sestavni del je tudi če-ščenje sv. Evharistije. Dve ideologiji krščanstvu enako sovražni, nacifašizem in brezbožni komunizem, sta se sprva povezali in izvali drugi svetovni spopad, pozneje pa sta se vrgli druga proti drugi v neizprosni tekmi za nadvlado sveta. Pri tem smo doživeli nezaslišane strahote, ki so nam še preblizu, da bi jih mogli dovolj trezno presoditi in obsoditi. Eni kažejo na Dachau, Oswie-cim, Belsen in na druga nacistična taborišča, toda ne pozabimo, da so poleg teh tudi katynska grobišča, Vetrinj-sko polje, Lubjanka v Moskvi, brezštevilna taborišča v Sibiriji in ob Severnem Ledenem morju, kjer je prav tako izginilo na milijone in milijone ljudi, le da o teh taboriščih nismo tako informirani kot o Dachauu in Oswie-cimu. Dva enako brezbožna in nečloveška sistema, sloneča na golem nasilju močnejšega, sta se zagrizla drug v drugega, da je eden omagal. Padel je nacifašizem in na njegovih moralnih in materialnih ruševinah so začeli graditi novo Evropo v tistem delu, ki je ostal svoboden. In najlepši cvet povojne svobodne Evrope je bil 37. svetovni evhar. kongres v Monakovem od 3. do 7. avgusta 1960. Sv. pismo že v stari zavezi pravi: »Bog se igra na tem svetu.« Ta igra božja se je posebno živo pokazala prav na monakov-skem kongresu, ko je evharistični Bog doživel največje zmagoslavje v mestu, kjer se je rodil nacizem, in v deželi, ki je dala nacizmu prve in najvnetejše pristaše. Ali ni v tem oziru pomenljivo, da so prav v času evhar. kongresa posvetili v dachauskem taborišču smrti spominsko kapelo, postavljeno s prostovoljnimi prispevki vseh narodov v spomin na vse nacistične žrtve? Ko sem ta članek sestavljal, mi je slučajno prišla v roke knjiga pokojnega dr. Ivana Martelanca: Drugi jugoslovanski evharistični kongres v Ljubljani leta 1935. Kakor knjiga priča, so bili tudi tisti dnevi koncem junija 1935 dnevi največjega zmagoslavja evhari-stičnega Jezusa sredi Ljubljane. Prav tisti čas je kljukasti križ slavil svoje prvo veliko zmagoslavje, Ljubljana je pa slavila evharističnega Kralja; lani, po 25 letih, je Monakovo prevzelo vlogo Ljubljane iz leta 1935, Ljubljana je pa stopila na mesto nekdanjega Mona-kovega. Res, čudna je igra božja. Priča pa nam, da je Bog gospodar ljudi in človeške zgodovine in ne njegovi sovražniki. On vodi vse niti po neiz-slednih svojih načrtih. V teh načrtih so tudi časi zmagoslavja božjih sovražnikov, da se bolj razodene božja moč in človeška nemoč, ko se vrne čas zmage Kristusove nad njegovimi sovražniki. Monakovo Monakovo, kjer je bil sedež 37. svetovnega evhar. kongresa, je danes veliko mesto, ki šteje nad milijon prebivalcev. Okrog 800 tisoč teh je katoličanov, ostali so protestantje ali kake druge vere. Nekoč je bilo glavno mesto bavarskega kraljestva, danes je pa glavno mesto zvezne bavarske republike. Zaradi svoje zemljepisne lege je bilo vedno važno prometno križišče. Tu se še danes sekajo prometne žile, ki vodijo iz Avstrije na zapad in iz severne Nemčije na jug. V tem pri- meru bi se Monakovo dalo primerjati Milanu v severni Italiji, samo da je Milan na južni strani Alp, Monakovo pa na severni. Ima zelo razvito industrijo posebno piva, ki slovi po vsem svetu. Naši romarji dobrega bavarskega piva gotovo niso še pozabili. Prav razvita industrija in trgovinstvo je pripomoglo, da se je v Monakovem razvil močan delavski sloj, saj je 37% meščanov delavcev; 22% pa uradnikov ter 18% upokojencev. Struktura prebivalstva je torej tipično industrijska in zdrava. Z razliko od drugih velikih nemških mest ima Monakovo razmeroma zdravo podnebje in čist zrak. Bavarska planota in obširni gozdovi ter bližina Alp pomagajo, da se v mestu ne nabira tista težka plast zraku, ki je tako značilna za vsa industrijska velemesta. Monakovčani so veseli in prijazni ljudje, ki ljubijo naravo. Zato je njih mesto polno vrtov in parkov; in tudi hiše so nemalokrat okrašene s cvetlicami. Zelo radi tudi pohitijo, posebno ob nedeljah, ven v naravo na bližnje Alpe ali drugam po obširni planoti. Ob nedeljah se zato mesto sko-ro izprazni. To in pa številne delavske množice, ki se zaradi dela v tovarnah sele iz enega dela mesta v drugega, napravlja številne dušnopastirske probleme, ki jih duhovščina skuša po najboljših močeh reševati. Bavarci so Presunljivo srečanje slovenske matere z bivšim dachauskim kaplanom (na desni). Tudi ona je izgubila sina v zloglasnih kre-matorijih namreč običajno precej verni, četudi ne pobožnjaški. Zato je versko življenje v Monakovem dovolj dobro razvito, vendar si mora duhovščina na razne načine prizadevati, da ljudstvo o-hrani stik s cerkvijo in z zakramentalnim življenjem. Vsled tega je opažati zelo razvito liturgično življenje. To zanimanje se je začelo že po prvi svetovni vojni in je danes ukoreninjeno. Svetovni evharistični kongres je z originalno zasnovo verskih manifestacij dal liturgičnemu gibanju gotovo novega zagona; je pa tako dobro uspel prav zato, ker je bilo ljudstvo na to že pripravljeno. 0 liturgičnem zanimanju v Nemčiji in posebej na Bavarskem so pričale bogate liturgične razstave med kongresom: Nemška evharistična u-metnost; Moderna cerkvena umetnost v Nemčiji; Bavarska pobožnost; Ukrajinska cerkvena umetnost; Bavarske cerkve v srednjem veku in še druge. Monakovo je pa tudi mesto umetnosti in znanosti, kot morda nobeno drugo nemško mesto. O tem pričajo številni umetniški spomeniki, ki so posejani po celem mestu, zlasti pa še nekatere cerkve in pa mestna hiša, ki je velika gotska umetnina. Monakovska univerza in Monakovska umetniška a-kademija so med najbolj znanimi in upoštevanimi ne samo v Nemčiji, nego v Evropi sploh. Naši prvi impresionisti so se šolali v Monakovem. V zadnji vojni je Monakovo zelo trpelo: 76-krat je bilo bombardirano in okrog 80% vseh hiš je bilo porušenih ali vsaj poškodovanih, med njimi 50 cerkva in polovica župnij. Prva leta po vojni so bila zato trda v vsakem oziru. Danes so pa vse cerkve obnovljene in mnoge na novo pozidane. Treba je bilo ozdraviti tudi številne rane, ki jih je zadal nacizem in za njim še vojna zlasti mladini. Te moralne ruševine pa še vedno niso povsem popravljene. Evharistični kongres je gotovo doprinesel svoj del tudi k temu ozdravljenju, ko so ob posvečenju da-chauske kapele javno obsodili nacistične zločine in ko so se ob raznih verskih manifestacijah in zlasti še zadnji dan ob zaključni slovesnosti na Tere-sienwiese združili narodi celega sveta v bratski enakosti v češčenju sv. Ev-haristije. Nacistično malikovanje nemške rase in nemške krvi ter nauk o »gosposkem narodu« sta gotovo tudi ob tem kongresu zadobila nove udarce. Nemški mladi rodovi so lahko videli, da nista napuh in nasilje, ki delata narode velike, temveč vera in ljubezen. Pro mundi vita Kristus je v govoru v Kafarnaumu, ko je obljubil sv. Evharistijo, rekel: »Kruh, ki ga bom jaz dal, je moje meso za življenje sveta.« Te zadnje besede so izbrali za geslo 37. evhar. kongresa. Zato jih je bilo videti zapisane povsod na lepakih in brošurah, pa v raznih govorih so se govorniki radi povračali na veliko resnico, da je Jezus v sv. Evharistiji za kristjane vir nadnaravnega življenja. Iz Evharistije izvira vse nadnaravno življenje zato, ker je Evharistija središče vseh zakramentov. Vsi zakramenti namreč po nauku sv. Tomaža Akvinskega ali na Evharistijo pripravljajo ali pa jo dopolnjujejo. Sv. Evharistija je vir življenja tudi zato, ker vsebuje Kristusa, ki je začetnik in avtor vse milosti. Zaradi tega molimo v cerkveni antifoni: »O sveta večerja, v kateri se prejema Kristus, napolnjuje duša z milostjo in se nam deli zastava (zagotovilo) prihodnje slave.« Monakovski evhar. kongres je pa hotel poudariti še en razlog, zaradi katerega je Evharistija življenje sveta, in ta razlog je v tem, da je sv. Evharistija tudi daritev in središče vse li-turgije. Zato so si slovesnosti evhar. kongresa zamislili kot svojevrstno ponovitev liturgije velikega tedna. Odtod poseben poudarek na raznih litur-gičnih obredih po cerkvah in zlasti na zaključni maši zadnji dan. Vsled tega je bila tudi nekako porinjena v ozadje tradicionalna evharistična procesija ob koncu maše, četudi je bila običajno ravno evharistična procesija višek slovesnosti na raznih prejšnjih kongresih; ne na procesiji, temveč na maši in na liturgičnih obredih je bil glavni poudarek kongresa. Monakovo je vsled tega doživelo nepozabne liturgične dneve. »Statio orbis«, shod celega sveta za slovesno liturgijo se je uradno začel v sredo zvečer 3. avgusta. Berlinski nadškof kardinal Dopfner je navzočim razložil, kakšen je svojevrsten pomen tega izrednega shoda, na katerem so se sešli narodi celega sveta. Naslednji dan, v četrtek, so se pa začele po cerkvah in na Teresienwiese glavne liturgične slovesnosti. Prvi dan je bil dan katoliškega duhovništva in bratske ljubezni, kakor je bilo pri zadnji večerji in kakor so obhajali liturgijo prvi kristjani. Zato so ta dan v 11 različnih cerkvah imeli posvečenje novomašni-kov; vse slovesnosti v cerkvah pa so se končale s starim običajem »agape«, to je z bratskim pogoščenjem vseh navzočih, kot so to delali v apostolskih časih. Zvečer je bila slovesna liturgija na Teresienwiese v spomin na zadnjo večerjo. Med mašo je bilo umivanje nog kot na veliki četrtek. Prišel je k obredu tudi 90-letni starček v želji, da bo ves umit, kot je želel Peter. Iz naslednjih dni velja poudariti posvetitev spominske kapele v Dacha-vu, kjer je v taborišču končalo življenje toliko ljudi; in pa zborovanje vojakov. Tem je bilo dano na voljo, da se udeleže evhar. kongresa. Priglasilo se jih je več deset tisoč. Govoril jim je Višek slavja je pa bil zadnji dan, v nedeljo. Ogromni prostor na Tere-sienwiese je napolnila množica milijon ljudi. Prišel je tudi zvezni nemški kancler Adenauer, avstrijski kancler Raab, francoski pravosodni minister, italijanski minister Jervolino in še razni drugi ministri in državni veljaki. Dalje kakih 30 kardinalov, 400 škofov in več tisoč duhovnikov. Bila je to množica, kot je najbrž krščanski svet še ni videl zbrane na enem kraju, da prisostvuje eni maši. Po radiu je zbranim vernikom spregovoril sv. oče Janez XXIII. Govoril je v latinščini in med drugim poudaril, da je bila Bavarska v zgodovini izhodišče za pokristjanjevanje okoliških dežel na severu in na vzhodu; dala je sv. Cerkvi številne svetnike in tri papeže. Mesto Miin-chen je pa znano po svoji pobožnosti do presv. Zakramenta. Ta čudoviti zakrament je za Cerkev vir moči, saj se Kristus v njem daruje za življenje sveta. Papež je nato opozoril na temno ozračje, ki ogroža mednarodno življenje in ki se kar noče razčistiti. Zato je potrebno prositi Kristusa, kneza miru, naj nakloni svetu svoj mir in naj vodi voditelje narodov, da bodo iskali ljudem varno življenje v mirnem sožitju. S posebno molitvijo je sv. oče prosil Evharističnega Jezusa rešitve sveta pred duhovno smrtjo. IVAN CANKAR: Mnogo je ljudi, ki jim je življenje sama žalost brez konca. Rodili so se in umrli v uboštvu. Toda glej, izpolnili so svojo dolžnost v trpljenju: drugim so s svojo bolestjo blažili srca. kardinal Wendel, ki je poudaril, da kdor nosi vojaško suknjo, ne sme in ne more pozabiti, da je kristjan. Za njim sta povzela besedo še francoski kardinal in vrhovni vojaški kaplan Fel-tin in pa dunajski kardinal Konig. Predzadnji dan, v soboto, je bila nepozabna slovesnost: pontifikalna maša v bizantinskem obredu, pri kateri je sodelovalo hkratu deset darovate-Ijev. Vsi navzoči so maši prisostvovali s prižganimi svečami v rokah in med mašo obnovili krstne obljube, kot je sedaj vpeljano na veliko soboto. Mašo, ki je sledila, je daroval papežev legat kardinal Testa. Med mašo so skupno liturgično peli vsi navzoči. Bil je to zbor enega milijona ljudi, ki so vsi z enim duhom in eno vero peli latinski »Čredo«, verujem v enega Boga, Očeta vsemogočnega ... Kje je človek, ki ga je ta prizor pustil mrzlega? Pač, na severnem koncu kongresnega prostora so se razpočili balončki v zraku in spustili neke letake. Pozneje smo zvedeli, da so s tem komunisti hoteli povedati, da so tudi oni prisotni. Naj kristjani ne pozabimo! Slovenci na evharističnem kongresu Nekateri narodi so poslali na evhar. kongres v Monakovem zelo števiina zastopstva. Najštevilnejša je bila italijanska skupina. Vendar z ozirom na število prebivalstva smo bili poleg Nemcev gotovo največja skupina mi Slovenci s Tržaškega in z Goriškega. Kot znano nas je s posebnim vlakom poromalo v Monakovo skoro 500. Tam so se nam pridružili še tisti, ki so prišli iz Francije, Nemčije in drugih evropskih in tudi izvenevropskih držav. Prišli so namreč v Monakovo tudi zastopniki izseljencev iz raznih držav A-merike. Mi Primorci smo imeli svoj program: obisk Marijine božje poti v Altottingu in zadnji dan udeležba pri zaključku evhar. kongresa v Monakovem. O tem je bilo že dovolj napisanega v Kat. glasu. Ostali Slovenci, ki jih je bilo veliko manj, so se pa zadržali vse dni v Monakovem. V petek so imeli na Georgenstrasse v kapeli sester otvoritveno službo božjo, ki jo je imel č. g. Pavle Robič, slovenski izseljenski zastopnik pri papeških uradih v Rimu. Duhovno misel je po evangeliju podal č. g. Reven. Zborovanje je nato vodil č. g. Ignacij Kunstelj, iz- seljenski duhovnik iz Anglije. Predaval je č. g. Tone lic iz Belgije o Sv. Rešnjem Telesu in cerkveni edinosti. Naslednji dan je bilo po maši drugo predavanje. Msgr. Janez Vodopivec je predaval o tem, kako nas Kristus v sv. Hostiji druži in edini. Duhovno misel je podal prof. Pavel Slapar iz Avstrije. V razgovoru, ki je sledil, je bilo veliko razpravljanja o tem, kako naj bi Slovenci po svetu delali složno in pogumno za povzdigo krščanske vere in da svet spozna slovenski narod in njegove pravice. Kongres je bil tudi lepo srečanje slovenskih ljudi z vseh koncev sveta. Škoda, da ni bilo več časa na razpolago, saj bi si imeli še toliko in toliko drug drugemu povedati. Pogrešali pa smo rojake iz Slovenije. Prišel je menda le kak posameznik. Tako je bil kontrast med Ljubljano 1935 in Monakovem 1960 za nas Slovence še bolj boleč. Sedemintrideseti svetovni evhari-stični kongres je za nami. »Naj bi zakrament edinosti in miru, ki se v njem Kristus daruje „za življenje sveta" bil bleščeče središče in neizčrpen studenec nadnaravne moči za vse kristjane in za njih delo.« (Sv. oče Janez XXIII.) Tudi goriški in tržaški romarji so se udeležili evharističnega kongresa v Monakovem ' JoljviMi Tudi Fate je imel podjetje, kdo pravi da ne. Skromno seveda, brez kakih kapitalističnih teženj in pretiranih dobičkov. To se pravi: vozil je od časa do časa pesek iz morja. Vso njegovo firmo pa so tvorili on, lopata in samokolnica. Fate je hodil na morsko obalo; tam je zavihal hlačnice, zabredel v morje, pljunil v roke, vzel lopato, opsoval tistega, ki si je izmislil delo, in začel kidati pesek v samokolnico. Ko jo je napolnil, jo je odpeljal v mesto in prodajal pesek dobrim meščanom, ki so z njim posipali stezice v vrtovih, ali pa ga je dobavljal suhovratim starim devicam za kletke, da bi njihovi kanarčki mislili, da so v vročih krajih, in temu podobno. Ko pa je pesek prodal, to se pravi, ga pretvoril v valuto, je Fate odšel v prvo krčmo in pretvoril valuto v vino. V tem so bile vse njegove finančne operacije. Večjih želj, na primer, da bi razširil podjetje in temu podobno, ni imel. Tedaj pa so si vragi izmislili vojno. In okupacijo ! In gradili so bunkerje. A za gradnjo bunkerjev je seveda potreben tudi pesek. To vedo celo vrabci na strehi. Samo Fate tega ni vedel in ni mislil na to. Fate je bil prepričan, da je pesek zaradi stezic, kanarčkov in kar je takih podobnih stvari. Sicer pa zaradi njega .. . Šel je torej Fate nekega dne na morsko obalo, zavihal hlačnice, pljunil v roke, vzel lopato, psoval in tako dalje, nato pa odpeljal samokolnico v mesto in tam prodajal pesek svojim odjemalcem, meščanom, suhovratim starim devicam za namene mirnega časa, to je: za stezice, kanarčke in podobne stvari. Kar pride neki nemški oficir in se zadere: »Stoj!« Fate je takoj ustavil svoje prevozno sredstvo; obstal je kot ukopan; niti trenil ni, kajti vsi vemo: to je rasa, čistokrvna; v hipu ti snamejo glavo; še pomisliti ne utegneš, zakaj si jo izgubil. Sicer pa itak nimaš več, s čim bi mislil, če so ti vzeli glavo. »Pesek!« se je drl oni kot bik. »Da, prima pesek, odlično blago,« je rekel Fate, ki je nekoliko lomil nemški, po sili razmer, to se ve, medtem ko so mu čeljusti trepetale, kot da jih je zgradila triletna mrzlica. »Katera firma?« je vprašal oficir in izvlekel zapisnik. DRAGO GERVAIS m ROJAM Novi Marijin dom Marijin dom je končno pod streho. Ureditev bo zahtevala še mnogo dela, a glavno je končano. Z zadoščenjem gledamo na dosežen uspeh. Težo odgovornosti je nosila in še nosi Marijina družba. Gradnjo je bilo mogoče začeti in pripeljati tako daleč zaradi velikodušnosti mnogih dobrotnikov. Že doslej kaže statistika skoraj 10.000 večjih in manjših darov. Marijin dom je zamišljen zelo praktično. Obsega dvorano, v kateri bo okoJi 200 sedežev. Pred dvorano je velika veža, ki bo služila otrokom kot prostor za igranje. V prvem nadstropju je večji lokal za društveno življenje, polovica pa je preurejena v dvosobno stanovanje -s priti-klinami. V drugem nadstropju je eno samo stanovanje, ki je prodano, a bo po smrti lastnikov prešlo v last Marijine družbe. Pri Marijinem domu bosta u-rejeni dve igrišči na prostem: eno spredaj in drugo zadaj. Brez dolga ni šlo in nas bo to breme še dolgo težilo, a trdno zaupamo v nadaljno pomoč dobrotnikov. Novi Marijin dom pa bo stalna priča idealizma tržaških katoličanov. Prosvetno življenje V našem skromnem Marijinem domu stalno skrbimo za razne kulturne prireditve. Odkar je bila leta 1904. ustanovljena Marijina družba, niso nastopi na odru nikdar zamrli, niti v času najhujšega fašističnega pritiska ne. V pretekli sezoni smo imeli naslednje prireditve: konec novembra 1959 so dekleta nastopile z globoko dramo v »Joj meni, končan sem,« si je mislil Fate, »zapisal me je, nikoli več ne bom videl nebeškega sonca in vino bodo popili drugi, da bi jih ...« »Vaše ime?« se je oni spet zadri. »Fa - fa- fa - te, pokorno javljam; jaz ne ban-dit; ... jaz ne saboter; ... jaz dobavitelj peska; . . . veš, za kanarčke.« »Že prav!« je rekel dobrodušni oficir in šel. Fateju pa je odleglo in krvni obtok mu je spet začel delovati. Potem je prišla v vas vrsta nemških kamionov. Nemci so poiskali Fateja, udarili po predpisih s petami skupaj, po predpisih pozdravili, mu pomolili pod nos listek, na katerem je bilo napisano »Fate et Comp.«, in vprašali: »Kje je pesek?« »Aha!« se je spomnil Fate. »Pesek! V morju je, brate; pojdite z mano, jaz pokazati.« In peljal je Fate Nemce na obalo, jim pokazal pesek v morju in zmagoslavno rekel: »Tu je pesek, kolikor ga hočeš!« Nemci pa, disciplinirani kot so, niso zamerili niti vpraševali kot mi: zakaj to, zakaj ono? Zabredli so v morje, zgrabili lopate, zašklepetali z zobmi — bila je pozna jesen — napolnili kamione s peskom, po predpisih udarili s petami skupaj, pozdravili in jo odkurili. Fateju pa je bilo seveda prav, da se je vragov tako znebil, in ker njegova firma, namreč on, lopata in samokolnica niso delali za okupatorja. Mojstrsko sem jih okoli prinesel, se je hvalil Fate in še naprej dobavljal pesek za namene mirnega časa, namreč meščanom za stezice in suhovratim starim devicam za njihove ljube kanarčke. Potem pa je prišel poziv, naj se Fate tega in tega dne javi na vojaški komandi. Fate se je zagledal v poziv kot v svojo lastno osmrtnico. Zbegan se je čehljal po laseh, vrtal po nosu, skratka: razmišljal je. Pregledoval je svojo politično preteklost in sploh vest, iskal krivdo, dejstvo, s katerim se je zameril tretjemu rajhu, kajti ni drugače: na tisti komandi tam mu bodo vzeli glavo. Toda naj je še tako razmišljal in analiziral, izpraševal in preiskoval, brskal po svoji vesti in po svoji politični preteklosti, nobene krivde ni našel na sebi, razen da je nekajkrat Hitlerju opsoval mater. Toda kdo tega ne dela? Fate je torej sedel in razglabljal o smrtnih obsodbah, o mukah in sploh o poslednjih rečeh; vaščani pa so hodili okoli njega kakor mačka okoli vroče kaše, kot da bi hoteli reči: Fate nam odide, nikoli več ga ne bomo videli; pojdimo, da si ga ogledamo zadnjikrat, da si zapomnimo njegovo fiziognomijo, kot pravijo, da bomo nesrečnika ohranili v dragem spominu. treh dejanjih »Marmornati križ«. Drugo nedeljo v decembru so igro še ponovile. Zadnji božič je bila na sporedu dvodejanka »Pastirji pri Jezusu«. Ponovitev je bila v nedeljo po sv. Treh kraljih. Pustna nedelja zahteva kaj smešnega. Dekleta so se postavile s šaloigro »Začarana gostilna pri zlati goski«, skavti pa so dodali burko »Na letovišču«. V nedeljo 27. marca smo slavili Materinski dan. Sodelovali so majhni in veliki, saj imajo vsi radi mame in jim hočejo s posebno prireditvijo pokazati svojo hvaležnost. Celo triletna Peterlinova Ankica je počastila mamice s pesmijo na odru. Na Misijonsko nedeljo smo se s primerno misijonsko akademijo spomnili naših misijonarjev po svetu in si obenem zbudili vest, da za misijone premalo naredimo. Skoraj pri vseh prireditvah je sodeloval cerkveni zbor. Majhne so vse te stvari, a za življenje naše župnije zelo pomembne. Povezujejo nas v eno samo družino, mladini nudijo priliko za nastope, v vseh pa ohranjajo ljubezen do materine besede. S. Zor ko MIRKO MAZORA J6S6N Samotna je steza, povsod vse molči, pod težkim korakom še list ne šušti. Po zemlji se vlačijo trudne megle, krog mene se oži njih sivi obroč. Ne vidim neba več, ne vidim gore. Daleč je vse in marsikaj preč! Na komandi pa so ga poslali k okencu številka 1, nato na številko 2, potem na številko 3, od tam na številko 4 in še na številko 5. Pri vsakem okencu so poziv obračali na vse štiri strani neba, ga ogledovali od leve in desne, od spredaj in zadaj, po njem nekaj pisali in pritiskali naj pečate, z orlom seveda, dokler niso končno poslali Fateja k okencu številka 6. Tam so mu rekli, naj počaka, in spustili šipo. »Končan sem,« si je mislil Fate, »zame ni rešitve; moj primer mora biti težak; grdo sem se pregrešil proti novemu redu; mimo teh šestih vražjih okenc so me poslali; sedaj pa preiskujejo dejanja, iščejo krivdo, kujejo mi smrtno obsodbo in sploh, naslajajo se s tem, kako me bodo ubili; sicer pa, kaj je življenje?. ..« »Fate et Comp.!« se je tedaj zadri oni za okencem, udaril po predpisih s petami skupaj, pozdravil in naštel Fateju dvajset tisočakov. Fate je gledal Nemca, gledal denar, otipaval sebe, otipaval tisočake, samo Nemca ni potipal; mislil je: »Ni drugače, pijana sva, oba sva pijana, jaz in tale Švaba tukaj. In sploh, vsi smo pijani, ves svet je pijan in se ne bo nikoli več iztreznil.« In tako je Fate brez lastne krivde dobavljal Nemcem pesek, dokler jih ni vrag vzel. BRUNA PERTOT yeta jaJita. IPD PUŠKINU) Zdaj dneva luč je odcvetela, na sinje morje legel je oblak teman; zapojte zdaj nad mano jadra bela, zašumi pom menoj zamolkla morska plan! Oziram se na breg v daljini, na očarljive ceste južnega neba; v bolestnem koprnenju si želim zdaj tja, ko nanj se vračajo spomini. In vem: solze so spet zasnubile oči, v prsih spet poraja se mladostna sila, nekdanji sen razgrinja svoja krila, spet vrača se spomin ljubezni davnih dni: na vse, kar je v bolesti duša doumela, vse, kar srce prestalo, sanjalo zaman . .. Šume, pojo nad mano jadra smela, vzkipeva pod menoj svinčena morska plan . .. Debeluhi niso neumni Oni teden smo se peljali zve- I čer iz Trsta v Beograd. V polo- i vičnem oddelku prvega razreda 1 smo sedeli štirje. Eden je bil j precej obsežen okoli pasu in tudi drugod. Ta je koj za Mirama- 1 rom dobrodušno vprašal: »Ali se peljejo gospodje vsi v 3 Beograd?« Prikimali smo. »Morda bi razdelili vožnjo v j štiri dele,« je nato mirno predla- j gal. »Sedaj se stiskamo in to 1 je kaj malo udobno. Če bi pa trije stali na hodniku, bi eden lahko dobro spal. Vsake tri ure i bi se menjali. Tako bi vsi lahko j malo zadremali.« Predlog se nam ni zdel neumen. Zato smo pritrdili. »Potem pa dovolite, da začnem ' jaz,« je dejal debeluh in se zlek- 3 nil po mehki klopi. »Onkraj Logatca me zbudite, da napravim 3 prostor drugemu.« In že je smr- 3 čal. Tako smo tudi naredili. Tri J ure in čez smo stali na hodniku. j Nato smo zbudili spečega so- I potnika, ki se je lepo zahvalil, češ da je izvrstno spal. Ko smo se kmalu nato približali Ljubljani, je mož vzel svoj kovček in . se pripravljal, da izstopi. »Kam pa?« smo vprašali za- ; čudeni. »Izstopiti moram. Namenjen : sem namreč v Ljubljano. In hvala lepa, da ste me zbudili, ker ' bi se bil sicer peljal naprej!« Moderna grožnja Ce se koj ne pobereš, ti dam tako klofuto, da boš na luni : prej kot Amerikanci in Rusi! Optimist Optimist je človek, ki v soboto ves vesel reče: »Jutri je pa nedelja!« Pesimist pa nedelje ne vidi, temveč žalosten vzklikne: »Pojutrišnjem je spet pone-deljek!« ANICA ivljenje ob ^Srebrni reki Ko sem v majskem, nekoliko meglenem jutru pred dvanajstimi leti zapuščala evropska tla ,sem le malo vedela o deželi, kjer smo »razpeli svoje šotore« . Dežela, ki nas je ljubeznivo sprejela, se nam je le počasi odkrivala in lahko rečem, da jo še danes le malo poznamo. Zaradi svoje obsežnosti (saj meri skoro 3 milijone km2; nekoliko manj kakor 11 Italij) je Argentina po obliki in podnebju zelo različna. Medtem ko ima na severu ob brazilski meji skoro stalno poletje, je na njenem jugu Ma-galjansov preliv, skozi katerega se vse leto podijo ledeni in divji viharji in še nižje na Ognjeni zemlji je Ushuaia, najbolj južno mesto na svetu. Severna zemlja, na kateri mrgoli živali, pozna razkošno cvetje, tropično sadje, pridelke vseh vrst; južna zemlja pa je pusta in mrzla; le v dolinah med gričevjem hrani velike množine ovac. Ob bregovih mrzlega Atlantika se zbirajo jate pingvinov. Med tako oddaljenim severom in jugom leži naša »nova domovina« z razkošnimi polji in pašniki, na katerih se pase na stotisoče živine, s svojimi gozdovi in jezeri, do 7 tisoč metrov visokimi vrhovi (Andi) in z razsežno, pusto in tajinstveno pampo. Prvi pogled na Buenos Aires z ladijskega krova nam ni dal občutka njegove resnične velikosti. V tistem času mesto še ni imelo veliko nebotičnikov. Razšeznost mesta smo spoznali le polagoma, ko smo iskali stanovanje in delo. Buenos Aires leži ob reki La Plata (Srebrna reka), ima 3.800.000 prebivalcev, s predmestji pa 4.600.000. Razdeljeno je na »kvadre«, ulice so ravne, zelo dolge; najdaljša, Rivadavia deli mesto na dve polovici in je dolga 18 kilometrov. Razdalje so strašne. Nič ni čudno, če nekdo, ki živi v mestu in v mestu dela, porabi dve uri na dan samo za vožnjo; če pa pride domov na kosilo, še drugi dve. Menjava vozil je posebno v jutranjih in večernih urah prava muka za živce. Najhitrejša vožnja je s podzemeljsko železnico, ki se brez ovir kakor črn zmaj podi skozi predore pod šumnimi ulicami. Prva opazovanja Skušala bom podati le nekaj prvih vtisov. Tudi trditve bodo le splošne, kajti če rečem ,da je Argentinec vljuden, ne pomeni, da ni med njimi nevljudnih, kakor na drugi strani trditev »Argentinec mrzi delo« ne pomeni, da ni med njimi takih, ki bi v pridnosti bili lahko nam za zgled. Prve dni smo radovedno opazovali življenje na ulici. Najprej smo opazili, da že v zgodnjih jutranjih urah krtačijo pločnike s penasto milnico in jih nato splakujejo. Nam, ki smo vso vojno štedili z milom in vodo, je dal ta pogled prvi občutek blagostanja. Nenavaden je bil tudi pogled na belo oblečene študentke. Prvi hip sem se čudila, da ima mesto toliko mladih bolničark! Pozneje sem videla, da so tudi dečki ljudskih šol imeli (in imajo še danes) bele poškropljene predpasnike. Ta belina in snažna mladina naredi še danes na tujca poseben vtis. Moški so takrat še vsi nosili bele, vsak dan sveže poškropljene srajce. Vsi vsak dan obriti, vsi brezhibno oblečeni.. . Imela sem vtis, da ni ne delavcev ne revežev. Pozneje sem opazila, da se delavci v tovarnah ali zunaj na delu preoblačijo v delovno obleko. Videla sem tudi, da so težka dela opravljali z rokavicami. Veliko število moških trgovin nam je kmalu povedalo kako je obleka za Argentinca važna. Veliko pažnjo posvečajo lasem. Da jim jih veter ne razmrši, si jih nama-žejo s posebno mažo. Tujec z razmr-šenimi lasmi je v njihovih očeh zanemarjen. V kavarnah so ženske sedele v posebnih prostorih s pogrnjenimi mizami (»Para familias«). Tam lahko sedi ženska sama ali v spremstvu, moški sam pa nikoli. Morda je ta navada nastala zato, da bi ženske bile varne pred moško vsiljivostjo. Ta vsiljivost je bila tudi za nas neprijetno odkritje. Doma smo prosto hodile po mestu ob vsaki uri. Če nam je kdo sledil, smo ga z resno besedo kmalu odpravile. Tukaj pa je občudovalec ali navaden pustolovec veliko bolj vztrajen. Ko opazi svojo »žrtev«, ji sledi, jo počaka pred trgovino, jo nagovarja, opeva njeno lepoto. Španski jezik je zelo bogat na prispodobah in gorečemu občudovalcu brez dvoma v veliko pomoč. Seveda so za vsem tem navadno vse drugačni nameni kakor samo nedolžni pokloni... Razumljivo, da je neizkušena tujka nad gostobesednim občudovalcem presenečena in ne ve kaj storiti. Domačinka pa sprejema poklone z rahlim nasmeškom. Če je pa vsiljivec nesramen, pokliče bližnjega policaja. Ponoči so pa samotne ulice za žensko kar nevarne. Iz teme se ne oglašajo pokloni ampak dostikrat izprijeni moški najrazličnejše starosti, žal dostikrat tudi mladoletni. Žrtve niso samo mlada dekleta; ogrožena je prav vsaka ženska. Dnevno časopisje vsak dan prinaša poročila o takih napadih in celo o izginulih dekletih. Prve tedne smo doživljali še druge neprijetne stvari. Že na pragu v kino dvorano je reditelj opozoril nekoga iz družbe, da ne more k predstavi brez kravate. V kavarni so nam odrekli postrežbo iz istega vzroka ali pa ker so moški nosili jopiče na rokah. Nekajkrat smo se užaljeno umaknili, »da bi jim pokazali«, a polagoma smo se vdali navadam in danes nas te malenkosti ne motijo več. Počasi se stvari spreminjajo. Domačini so danes že manj vezani na oble- TUGOMIR SKRIVNOST Ugiblje grozdje, premišljuje, ko svojo trto zapusti: li kaj se bo z menoj zgodilo, ko mošt se v vino spremeni? Morda bolnikom bom zdravilo, vsem šibkim starčkom bodem lek, delavcem trudnim okrepčilo, li povzročilo bodem kreg? Drobec sonca grozdu šepne: »Spremenjen boš v božjo kri...« Mizo božjo grozd zasanja, v tihi sreči zadrhti. ko. Osvobodili so se španskega in angleškega vpliva in si v toplih dneh privoščijo odpet ovratnik in jopo na rokah tudi sredi mesta. Da gremo v deželo blagostanja, smo vedeli; kljub temu so nas obilno založene trgovine vedno znova presenečale. Najbolj smo se čudili trgovinam s slaščicami. Cele skladovnice čokolade, kope raznobarvnih čokolatinov in bonbonov! Vse diši, vse se sveti, še trgovci se zdijo sladki in lepljivi! Poleg teh velikih »sladkih trgovin« imaš na vsakih sto korakov tudi »sladko okno«, nad katerim piše »Golosinas«. Tam si mimoidoči kupi sladkorčke za med vožnjo, za delo in šolo. Danes vemo, da je skrb za hrano v tej deželi na prvem mestu in da se v hrani ne odrečejo nobeni skušnjavi. Te dni so časopisi poročali, koliko pojedo Buenosairečani v enem letu. V letu 1958 so pojedli 22,728.202 kg kruha, 2,210.594 kg piškotov in 14,438.841 kg peciva! In to v dobi gospodarske krize. Kar je bilo pa našim očem najbolj novo in čudno, je bil »mate«. Obiskala sem starejšo sorodnico, ki živi tukaj že trideset let. Ko nam je postregla s kavo, je vzela v roke temno posodico, podobno hruški. Natrosila je vanjo zelenkaste suhe trave, nalila na to nekaj vrele vode in srkala tekočino skozi kovinasto cevko, ki se končuje z okroglim cedilcem. Na naše radovedne poglede je rekla: »Jaz pijem pa mate.« Ponudila mi je. Skrnila sem, a takoj odmaknila. Zelena tekočina rezkega okusa mi je bila neprijetna. »Se boste že privadili,« se je smejala, »kakor smo se mi!« Mate pijejo skoro po vsej Južni Ameriki. Morda je ena izmed redkih indijanskih navad, ki še danes trdno drži. Kdor se namreč privadi na to pijačo, je nanjo priklenjen kakor pijanec na alkohol. Pijejo jo večkrat na dan. Če je zbranih več ljudi, kroži od ust do ust ista posoda s cevko. To zahteva veliko časa, a pri tem opravilu domačin pozabi na hitri življenjski ritem. Postrežba z matejem je pravi obred, vsaka kretnja je važna in lahko nekaj pomeni. Pijejo ga meščani in deželani. Samotnim gauchom je pa pravi prijatelj. Gaucho (gaučo) je čuvar živine, ki se prosto pase v pampi. Po dolgi ježi na konju mu je srkanje mateja ob ognju pravi užitek in plačilo. Spoznali smo, da je Argentinec, ki je na zunaj uglajen in miren, notranje zelo negotov, da je nepoučen v najvažnejših življenjskih vprašanjih. Ko ga bolje spoznaš, vidiš, da se tega zaveda tudi sam. To je posledica pomanjkanja duhovnikov in učiteljev, različnih ver in narodnosti priseljencev, ki so prišli sem iskat samo bogastvo. Ljudje so na splošno v verskih vprašanjih nepoučeni, posebno neizobražen-ci. Čeprav rečejo: »Yo soy muy cato-lico« so morda bili zadnjič v cerkvi za prvo obhajilo. Duhovnika prezirajo in tega tudi ne skrivajo. Vendar se je v zadnjih letih položaj precej izboljšal, zlasti v mestu, kjer so se mladi duhovniki začeli ukvarjati z mladino. Rastejo nove katoliške organizacije, prirejajo se tečaji za starše, za ženine in neveste itd. V zadnjih letih tudi mnogo pišejo in opozarjajo starše na napačno vzgojo. Odpirajo se različne posvetovalnice. Ljudje so vedno bolj dovzetni za pametne nauke. Prvi uspehi se že vidijo, kolikor je pač mogoče videti v tem strašnem mestnem vrvežu. Tudi na univerzah se ka- IVAN CANKAR: Bogatejši so pač drugi jeziki; pravijo tudi, da so milozvočnejši in bolj pripravni za vsakdanjo rabo — ali slovenska beseda je beseda praznika, petja, vriskanja. Iz zemlje same zveni kakor velikonočno pritrkavanje. V severni Argentini imajo velike nasade te rastline. Mate doseže tudi pet metrov višine. Pravilno sušenje matičnih listov zahteva veliko pažnje in časa. Vživljanje v »novo domovino« Evropejec se težko privadi na Južno Ameriko. Le redki ne čutijo domotožja po urejenem in mirnejšem življenju. Razumljivo je, da smo se tudi mi sprva težko vživljali v novi način življenja. Vse nam je bilo neznano. Jezik smo kmalu za silo govorili, saj je sli-čen italijanskemu, težje je bilo spoznati okolje, v katerem smo se znašli na delu v tovarnah, pisarnah pa tudi s sosedi. Čeprav je človek po vsem svetu enak, vendar različno okolje oblikuje ljudem tudi različno miselnost. toliška mladina trudi za širjenje katoliškega mišljenja, a borba je trda, ker so tudi rdeči močni. Slovenski duhovnik iz predmestja je pripovedoval, da upravlja faro, ki ima sto tisoč duš. Kakor misijonar hodi po hišah, zbira mladino, obiskuje bolnike, poravnava družinske razdore. Delo je težko, posebno še ker ljudje ne čutijo potrebe po verskem življenju. Po nekaterih krajih na deželi ima pa dostikrat en sam duhovnik ozemlje obsežno za celo Slovenijo. Na konju hodi iz kraja v kraj, mašuje, krščuje, veže zakone, spoveduje. Buenos Aires Glavno mesto Buenos Aires nima posebnega obraza. Je pač podobno vsem velikim mestom, ki so, posebno v Ame- riki, nastala z izseljenci različnih narodov. In vendar kmalu zapaziš, da se tujec loči od domačina posebno po družinskem življenju in vzgoji otrok. V argentinski družini je otrok po-polen gospodar. Ljubezen do otroka starše tako prevzema, da ga razvajajo in ga puste, da nad njimi gospodari po mili volji. V skrbi za njegovo zdravje so pretirani. Neprestano kličejo zdravnika, imajo v hiši zaloge vseh mogočih zdravil. Otroku kuhajo izbrano hrano in ga razkošno oblačijo. Kakor je skrb za njegovo telesno u-godje pretirana, tako je njegova duševna vzgoja zanemarjena. Otrok živi med odraslimi. Posluša in posega v njih pogovore, hodi s starši na zabave, »ker se jim smili, da bi ga pustili doma.« Tudi na vožnjah ima otrok prednost, da sedi. Mati bo le redkokdaj dvignila otroka in ponudila sedež starejšim. Družinski prazniki so slovesni, posebno poroke. Težko ločiš poroko delavskega dekleta od poroke bogatejše. Bela dolga obleka je sen vsake neveste. Zanjo štedi cela leta in če je ne more kupiti, si jo pa izposodi v posebni trgovini. Isto stori ženin s črno obleko. Poročno slavje se le redko praznuje doma. Ker morajo povabiti vse sorodnike in prijatelje, je potreben velik prostor. Zato najamejo dvorano. Miza je polna vseh dobrot, natakar naliva šampanjec okoli mize stoječim gostom. Rojstni dnevi (čeprav najmanjšega družinskega člana) so pravi prazniki. Sorodniki in prijatelji prinašajo bogata darila. Ta izmenjava daril in gostij stane družino precejšnjo vsoto na leto. Argentinec je skrben oče, do žene velik kavalir. V prostih dneh ji pomaga pri hišnem delu, poskrbi za nakup različnih strojev, da je življenje doma bolj ugodno in prijetno. Zelo obziren je ne samo do svojih staršev in sorodnikov, ampak tudi do ženinih. Potrpežljivo jo spremlja na obisk k starim stricem in tetam in jim rad pomaga, če so v stiski. Ima pa Argentinec zase nekaj užitkov izven doma, katerim se redkokdaj odreče in do katerih mu celo žena prizna pravico. To je nogomet in konjske dirke. Nogometne tekme so za mlade in stare prava strast. Nedeljske popoldneve preživijo na igriščih. Po tekmah se vsujejo na ulico cele trume. Vsi so razburjeni, naj je njihov klub zmagal ali izgubil. Na vožnjah se v natrpanih vozilih večkrat sprejo med seboj in se obkladajo z najgršimi priimki, v katerih je kastiljanščina zelo pestra. Pristaši zmagovalcev imajo ves teden občutek junaštva, nasprotniki pa trpijo in upajo, da jim prihodnja nedelja prinese sladko maščevanje. Konjske dirke so za mesečni družinski proračun marsikje pravi problem in ponekod — družinska tragedija. Leta 1958 so zaigrali meščani na e-nem dirkališču 1.621.349.590 pesov! O zakonski zvestobi ima Argentinec precej meglene pojme. Ko izpolni svoje dolžnosti do žene in otrok, mu vest nič ne očita, če ima še svojo »querido« (ljubico), katero obiskuje, vozi na zabave in če je dovolj premožen, oskrbi s stanovanjem. Tuji kraji, tuje šege Najhujše domotožje muči priseljence ob velikih praznikih. Že razlika v letnem času — zlasti za božič — je nekaj bolečega. Največkrat nas nevzdržna vročina ob jaslicah prisili, da mislimo na domačo pokrajino onkraj morja, v istem času morda zasneženo, kjer v zakurjenih sobah pojejo družine »Kaj se vam zdi, pastirčki vi? .. .« Tudi mi imamo jaslice in pojemo, a smrekove vršičke pri jaslicah smo zamenjali z bodečimi vršički ananasa, namesto toplega čaja žvenketajo v kozarcih kocke ledu. Argentinci se na praznike pripravljajo z veliko skrbjo. Versko brezbrižni skrbijo samo za to, da je v hiši mnogo izbranih jedi in pijač zanje in za prijatelje, ki bodo prišli k praznovanju. Trkali bodo s sidro, ki ta večer ne manjka v nobeni hiši. Narejena je iz jabolčnega soka in spominja nekoliko na šampanjec. mirjam saksida Vitez gobavi se vrača, ljubezni išče pri materi, pri Lizbet, Leonori... A srca so skala! Mučno sem stala, vlogo odigrala. Da Henrik si ti, ' brez bojazni bi te objela, od ljubezni v naročju drhtela, živela bi od tvojega objema. Tako pa nema sem te zrla, saj zate jaz sem — gobava, umrla. To praznovanje se ponovi tudi na Silvestrov večer, le da takrat pozdravijo začetek novega leta z vzkliki, kričanjem po terasah, z umetnimi ognji in pokanjem, medtem ko zvonijo zvonovi vseh cerkva in tulijo tovarniške sirene. Res pa je, da so tudi cerkve ob pol-nočnici obeh praznikov napolnjene do zadnjega kota. Praznovanje pusta je pa žalosten dokaz, kako se tukaj ljudje ne znajo veseliti. Delo prekinejo za nekaj dni. Prirejajo pojedine s prijatelji, sprehajajo se z našemljenimi otroki, a vse to delajo z resnimi obrazi. Pustni sprevod se že opušča. Edino kar poživlja ulice, so skupine mladih ljudi, ki nataknejo nase, karkoli dobijo. Sposodijo si boben in kričeč in udrihajoč po njem hodijo okoli. Imajo brezplačen vstop v vlak, kjer potniki potrpežljivo prenašajo strašni ropot in jim radi name-čejo denarja. Druga pustna zabava je polivanje z vodo. Na pustni torek si mladina, pa včasih tudi odrasli mečejo cela vedra vode. Čakajo se na oglih in ko se od »žrtve« vse cedi, vse vriska od navdušenja. Na cesti, v središču mesta (čeprav je uradno prepovedano) opravljajo to bolj obzirno, elegantno in — zahrbtno. Pri tem jim služijo majhni gumijasti mehovi, podobni banani. Le malo pritisnejo, pa brizgne včasih parfumirana voda na mimoidočo deklico ali fanta, ki se ne more braniti. To so žalostni ostanki starih pustnih sprevodov, o katerih pripovedujejo, da so nekoč bili veseli in razkošni. Imajo pa tudi nekatere lepe običaje. Najbolj simpatičen je nagradni razpis za mlade slikarje med šolsko mladino na prvi dan pomladi. Že v zgodnjih urah se na najlepši in najbolj gosposki ulici Santa Fe prikažejo prvi tekmovalci (stari od 5-15 let). Stojala postavijo na najbolj različne kraje. Eni čepijo, drugi ležijo kar na pločniku in hitijo risati in barvati, kar se jim zdi najbolj zanimivo. Ljudje postajajo in z velikim razumevanjem in celo z nekim spoštovanjem opazujejo nadebudne umetnike. Največ občudovalcev stoji seveda pri dekletih, čeprav so ta dan oblekle za-pacane slikarske halje. Ko sem lani opazovala ta dogodek, sem se ustavila poleg desetletnega po-biča. Z vso resnostjo je risal palačo na drugi strani ceste. Ob njem se je ustavil mlad gospod in ga nekaj časa smehljaje opazoval. Ko je odhajal, je rekel: »Chau Picasso!« Deček ni dvignil oči, samo mirno je zaprosil: »Pusti me, očka!« Kulturno življenje Ko smo si za silo uredili življenje, smo začeli spoznavati kulturno življenje tega ogromnega mesta. Iz časopisov smo razbrali, da ima mesto državno univerzo (študij na u-niverzi je brezplačen). Zdaj ima že tudi dve leti staro katoliško univerzo. Poleg navadnih srednjih šol so tudi večerne. Te obiskuje mladina, ki podnevi dela, ali pa starejši ljudje, ki si želijo znanja. Knjigarne so bogato založene s knjigami v izvirnih jezikih in španskih prevodih. Vsako knjigo, ki na svetovnem trgu zbudi zanimanje zaradi svoje notranje vrednosti, pa tudi zaradi škan-daloznosti, takoj prevedejo in razprodajo. Citatelji, kakor povsod drugod na svetu, segajo bolj po prevodih kakor po domačih pisateljih. Ženske mnogo več čitajo kakor moški. Poznajo svetovno literaturo, medtem ko se večina moških omejuje le na risane zgodbe, ki še mladini škodijo. Zato je moški bolj plitev in ceni veliko bolj denar kakor znanje; njegovo zanimanje se osredotoči bolj na nabiranje materialnih dobrin. Ko je neki novinar pred kratkim vprašal urednico najboljše kulturne revije »Sur«, zakaj večina Argentincev ne pozna niti imen svojih pisateljev, je odgovorila: »Zato ker rajši čita risanke, o čemer se lahko prepričate na vsakdanjih vožnjah.« Razstavne dvorane v središču mesta so stalno odprte in dobro obiskane. V njih razstavljajo slikarji s celega sveta. Tudi naša slikarja Bara Remec in Milan Volovšek in naš kipar France Ah-čin so že razstavljali v njih. Samo na ulici Florida je šest razstavnih galerij. Središče glasbene umetnosti je Teatra Colon, na katerega je vsak Argen-tinec ponosen, čeprav jih je mnogo, ki ga od znotraj še niso videli. Dvorana je nekoliko večja od Metropolitan O-pere v New Yorku. Ima sedem nadstropij. Na njegovem odru so nastopali in nastopajo brez dvoma največji glasbeni mojstri svetovnega slovesa. Starejši se z ginjenostjo spominjajo časov Šalja-pina. Carusa, Toscaninija itd. V Colonu nastopajo tudi najboljše svetovne baletne skupine. V isti sezoni smo videli n. pr. pariško, berlinsko, moskovsko, čilensko, new-yorško in pa posamezne nastope najboljših baletnih solistov. Ko je letos obhajala Argentina 150-lenico osvoboditve izpod španske nad-oblasti, so slovesne proslave dosegle svoj višek v Colonu. Na baletnem večeru so nastopili: London Festival Ba- let, Balet Marques de Cuevas in domači stalni balet. Tudi naše umetnike smo že poslušali v tej prekrasni dvorani. Anton Der-mota nastopa skoro vsako leto v Mozartovih operah. Pred dvema letoma je na samostojnem koncertu pel tudi našo »Kje so tiste stezice«, potem ko je povedal, da bo zapel »una cancion de mi pueblo«, ki mu je posebno draga. Z veseljem smo tudi že ploskali naši altistki Franji Golobovi in našemu dirigentu Dragu Mariu Šijancu. Dramskih gledališč je veliko (37), a še vedno premalo v primeri s kini (191 samo v mestu). Igralci, zlasti na dile-tantskih odrih, so zelo dobri. Igrajo dela svetovnih avtorjev, a pogrešamo stare klasike. Koncertne dvorane, ki jih ni malo, so po navadi vse zasedene. Na prvem mestu med izvajanimi deli so še vedno klasiki, zlasti Bach, Beethoven, Mozart. Dvakrat na teden nudi mesto brezplačen koncert, kjer nastopajo najboljši mojstri in dirigenti iz Evrope in Severne Amerike. Seveda je dvorana kljub vsej obsežnosti vselej do zadnjega kota zasedena, zlasti z mladino. V zimskem času je vsak petek opoldne v središču mesta brezplačen koncert s predavanjem. Prireditev je resnega značaja in je namenjena predvsem uradnikom v odmoru med dopoldanskem in popoldanskim delom. Preveč bi bilo, če bi hotela povedati vse, kar smo videli v tem desetletju. V kroniki Buenos Airesa se sleherni teden zaznamuje kak zanimiv obisk. Poleg politikov (Eisenhower), svetovnih finančnikov, industrialcev in znanstvenikov nam lepaki oznanjajo nastope tujih igralskih skupin, črnskih zborov in plesov. Poslušali smo Segovio, španskega mojstra kitare. Luis Armstrong je bil med navdušeno mladino skoro v življenjski nevarnosti. Za nastope Mar-lene Dietrich je bila sleherni večer dvorana razprodana. Pred leti smo z veseljem pozdravili Veroniko Mlakarjevo, članico pariške baletne skupine »Etoi-les de Pariš«. Lansko leto je obiskal Buenos Aires Abbe Pierre, oče pariških ubožcev. Dnevni časopisi so bili polni njegovih fotografij in navdušenih člankov. Imela sem priliko, poslušati ga v naši farni cerkvi. Na povabilo tukajšnjih kulturnih krogov se je že dvakrat mudil v Buenos Airesu Lanza del Va-sto, glasnik Gandhijeve filozofije in krščanske miselnosti. Med katoliško mladino je prinesel mnogo bogatih misli in navdušenja. Njegova visoka postava z belo brado, v beli obleki, ki si jo je sam stkal, in velikim križem Folklorne pesmi so skoraj vse v plesnem ritmu. Pojejo se dvo- ali večglasno ob spremstvu kitar. Besedilo ima lju-bavno vsebino. Plesi, ki jih pleše nekaj parov, so mirni in prisrčni. Posebno zanimivi so moški plesi. »Gauchi« v širokih hlačah, s ponchom (posebna ruta, tkana iz domače volne, ki mu služi za dež in za mraz) preko ramen in v škor-njih z velikimi ostrogami, plešejo »ma-lambo«, posnemajoč ježo na konju. Žvenket ostrog in cepetanje daje temu IVAN PREGELJ: Beseda materina! O, kolika blagodat človeku od Boga! Podoba lica materinega, glej, kadar je v grobu, ugasnila ti je. Toplota, lepota in dobrota materine besede šumi do groba v ušesu in se ne razgubi. na prsih, je bila redka prikazen na u-lici, kjer se v dnevnem vrvežu zdi, da ni časa za notranje krščansko življenje. Kakor v vsakem prevelikem mestu ima tudi v Buenos Airesu predvsem mladina priložnost za moralno propadanje. Mladina brez vodstva je žrtev pornografskega tiska in nemoralnih filmov. V zadnjem času so nekatere po-hujšljive revije prepovedali, a kljub temu je prepolno kvarnih vplivov. Dnevni časopisi, ki so v rokah povsem trgovskih ljudi, na dolgo in podrobno opisujejo dnevne zločine. Včasih se zdi, kakor da prav hočejo poučevati zločinsko tehniko. Pesem Narodna pesem nastane spontano med ljudmi. Zato nam more veliko povedati. Doma smo vedeli le to, da k argentinski glasbi spada tango. Tukaj smo pa odkrili, da je tango predvsem pesem Buenos Airesa (»tango porteno«). Tango pojejo samo domačini, ne osvoji pa srca tujcev. Je solistična pesem, besedilo največ namenjeno za moškega pevca, v katerem opeva predvsem nesrečno ljubezen. Pojejo jo ob spremstvu kitare in harmonike v enakomernem ostro poudarjajočem ritmu. Vse kaj drugega je folklorna pesem. Kakor sta si različna tukajšnji meščan in deželan, tako je različna tudi njuna pesem. plesu velik čar. »Malambo« spominja nekoliko na kozaški ples. Indijanski mešanci na severu imajo mnogo nam neznanih godal. Največ u-porabljajo »keno«, piščalko mehkega in žalostnega zvoka, ki igra vodilno melodijo, medtem ko boben poudarja ritem. Pesmi so žalostne in za nas nenavadne. Opevajo pokrajino, konja, vode, zlasti pa stezo, ki je v samotnih in pustih krajih večkrat življenjske važnosti. Ritem pesmi je za tujca nov in le težko se ga navadi. Še vedno uporabljajo godala iz davnih časov. Med temi je najbolj čuden rog, ki meri včasih do 7 metrov. S temi godali igrajo prebivalci goratih krajev na severu, ko slavijo pusta ali ko prihajajo v dolino na velike slikovite procesije na božjih poteh. Domačini so priseljencu naklonjeni, opazujejo ga z zanimanjem in spoštovanjem. Nikoli niso napadalni. Kot sosedje so prijazni in zelo radi pomagajo, zlasti v bolezni in nesrečah. V tem o-ziru se od njih lahko marsikaj lepega naučimo, posebno ljubeznivega občevanja, prisrčnih odnosov v družini in potrpežljivosti in sočutja do starih ljudi in bolnikov. Na delu se pa precej razlikujejo od priseljenca. Delo jih zanima, v kolikor jim prinaša zaslužek. V tujcu občudujejo delavnost; prizadevanje, da bi človek čim več produciral, se jim pa zdi smešno in nespametno. Zato si mnogi po znancih in sorodnikih skušajo dobiti poleg službe še kak stranski zaslužek, ki ne zahteva veliko truda. Njihova želja po denarju je-velika in niso tenkovestni v izbiri sredstev. Zadnja leta je zaradi gospodarske krize življenje nekoliko trše, a vendar strokovnjaki trdijo: Argentina ima še veliko bodočnost in je brez dvoma še vedno dežela, kjer se najbolj udobno živi. O gospodarskem in političnem položaju Argentine si ne upam pisati in mislim, da je to vprašanje zaradi svoje zapletenosti trd oreh celo za strokovnjake. Slovenska skupnost V dvanajstih letih, kar živimo v tem mozaiku vseh narodnosti, smo se povojni slovenski begunci, nad šest tisoč po številu, strnili v močno skupnost, ki je narodno še sveža, versko ohranjena in tudi gospodarsko že kar na trdnih nogah. Naši ljudje živijo rajši na deželi, zato so si že prva stanovanja poiskali v predmestju (predmestje Buenos Airesa je sestavljeno iz majhnih mest in trgov). S trdim delom po tovarnah so si kmalu začeli kupovati zemljišča za zidanje lastnega doma. Danes ima skoraj vsaka naša družina svojo hišo z vrtom. Kjer so kupovali zemljo v skupinah, pa stoji slovensko naselje. Hiše se večinoma zidajo s pomočjo državnega posojila, katerega lastniki odplačujejo v obliki najemnine. Domovi so lepo opremljeni in gospodinje imajo krepko pomoč v pralnikih, hladilnikih in drugih strojih. Največje tako naselje je Slovenska vas v Lanusu. Slovenski lazaristi so v njej pred kratkim postavili novo cerkev. Tako skupinsko naseljevanje je za narodnost velike važnosti. Ohrani se narodna zavest, jezik, vera, običaji — vse moralne dobrine, ki jih izseljenec prinese iz domovine. Najbolj pa pomaga otroku, da ohrani materino govorico. Ljubitelji slovenskega rodu in jezika so po raznih krajih poskrbeli za slovenske šole. Otroci jih obiskujejo ob sobotah. V njih se poleg jezika učijo tudi spoznavati domovino roditeljev, njeno lepoto, običaje in pesem. Večja mladina je organizirana v Fantovski zvezi in v Dekliški organizaciji. Obširno zemljišče »Slovenska pristava« služi za vežbanje v športu. Tam so tudi večje letne prireditve raznih društev. Tudi srednješolci so organizirani; i-majo svoj literarni krožek, skupno s člani Fantovske zveze in Dekliške organizacije in izdajajo glasilo »Mladinsko zvezo«. Akademsko društvo ima tudi sestanke in predavanja in je povezano v mednarodno zvezo akademikov FEDECE, ki združuje akademike narodov za železno zaveso. Morda ni v Buenos Airesu nobene narodne skupine, ki bi tako skrbela za svojo kulturo kakor slovenska. Že njen tisk dokazuje nenavadno razgibanost. Dva tednika, pet revij, ki živijo samo od naročnine, so dokaz, da ljudje čutijo potrebo po domačem čtivu in tudi dolžnost, da ga podpirajo. Pravo čudo v naših razmerah pa je delo Slovenske kulturne akcije. Lani je slavila petletnico obstoja. Namen SKA je združevati vse kulturne delavce : pisatelje, skladatelje, slikarje, kiparje, znanstvenike, ki živijo izven domovine, besednim ustvarjalcem pa o-mogočiti tisk njihovih del. V petih letih je SKA izdala poleg redne revije Meddobje še 22 knjig. Za to veliko bogastvo slovenske besede moramo biti hvaležni vsem tistim kulturnim ustvarjalcem, ki živijo na raznih kontinentih in ki kljub napornemu dnevnemu delu žrtvujejo svoj prosti čas za ustvarjanje kulturnih vrednot in s tem narod duhovno hranijo in krepijo. Kljub vsem idealom pa seveda stoji SKA zaradi finančnih težav na ledeni plošči. Danes je povsem jasno, da bodo samo darovi vseh, ki se zavedajo njene važnosti, mogli zagotoviti njeno delovanje še naprej v takem ritmu. Pesem je ključ do vseh src. Tudi do tujih. Naš zbor Gallus je veliko pripomogel, da nas tujci poznajo. Njegovi vsakoletni nastopi so že privabili tuje ljubitelje pesmi. Na tekmovanju je dobil lepa priznanja in je nastopil večkrat tudi pred argentinsko publiko. Pod njegovim okriljem nastopa tudi že mladinski zbor, ki ima v lepih glasovih in temeljiti šoli gotovo lepo bodočnost. Poleg Gallusa imamo samo v Buenos Airesu še štiri velike pevske zbore, da ne omenjam raznih manjših fantovskih pevskih skupin. Kvartet Finkovih je na koncertih pa tudi po radiu — kakor Gallus — dal spoznati tukajšnjim poslušalcem lepoto naše pesmi. Pred kratkim smo prišli tudi do tedenske polurne slovenske oddaje, ki bo brez dvoma še bolj povezala slovensko skupnost. Čeprav živimo sredi brezmejne ravnine, je še vedno v nas ljubezen do gora. Najlepši dokaz za to je Slovensko planinsko društvo. V Bariločah, ob jezeru Nahuel Huapi, kjer živi skupina slovenskih družin, stoji po zaslugi SPD planinski dom za člane in prijatelje, ki hočejo preživeti letne počitnice v naravi. Člani SPD so nesli naše ime tudi že izven Argentine. Dinko Berton-celj se je pred leti udeležil ekspedicije na Dhaulagiri v Himalaji. France Jerman, nekajletni jugoslovanski smučarski prvak za tek, ja pa zastopal Argentino na letošnji olimpiadi v Severni Ameriki. Že v prvih letih so naši fantje v Bariločah zasedli prva mesta v smučanju. Vendar je slovenska gorniška družba znana predvsem po plezanju. Preplezali so do sedaj nedostopne vrhove in jih krstili s slovenskimi imeni: Pico Tuma, Pico Bara (Remec), najvažnejši med njimi Campanile Esloveno, granitni stolp, ki se je prej imenoval Torre In-vencible. Med letne važne dogodke spada Socialni dan, na katerem številni poslušalci slede razpravam o važnih sodobnih socialnih problemih. MIRKO MAZORA iAioje drevo Kdaj vse moje boš drevo? Kadar zopet boš cvetno? Ko se plodno boš šibilo? V jeseni se zlatilo? Kadar bom odet v tvoj les poleg korenin cipres, boš najbližje mi, drevo, zvest spremnik v prah, v zemljo. Enkrat na leto praznujemo Slovenski dan na Slovenski pristavi. Udeležba je velika; zastopana so vsa društva in vse politične struje med slovenskimi begunci. Velik letni dogodek z ogromno udeležbo je romanje k Lujanski Mariji. Veličastna vsakoletna procesija v narodnih nošah zbuja pri tujcih veliko zanimanje. Vsakoletna domobranska proslava se vrši pri nabito polni dvorani. Prireditev se zaključi z mašo za padle domobrance. V zadnjih letih se je pokazal velik napredek tudi na gospodarskem področju. Kljub težki ekonomski krizi vstajajo nova slovenska podjetja, trgovine, majhne industrije, finančna podjetja, tiskarna itd. Posamezni kraji v predmestju že imajo svoje »Slovenske dvorane«, vendar se vedno bolj kaže potreba po osrednjem Slovenskem domu, ki bi bil središče vseh Slovencev v Buenos Airesu. Začasno nadomešča tak dom »Slovenska hiša«, kjer je kapela z brezijan-sko Marijo in razni društveni prostori. Najbolj pogrešamo veliko dvorano za prireditve, ki jih je veliko. Akcija za tak dom se je že začela. Stiki s prejšnjimi slovenskimi naseljenci so žal redki. Različni svetovni nazori, še bolj pa napačno gledanje na nas zaradi enostranskih informacij, so preprečili stike med nami že od začetka. Vendar se vedno bolj srečujemo na prireditvah. Posebno osebni stiki med prijatelji in sorodniki veliko pripomorejo k zbližanju. ANTH. GREEN £=1'ežeici tu nežk&tiljLvci j^otLlci o grabežljivem stiskaču in hišici na deželi (Iz angleščine prevedel L o v r e Plut) And Gerard je odprl okno svoje sobe in s kritičnim očesom pogledal na morje streh pod seboj. Bil je lep dan. Tudi dimniki in razni prizidki imajo v sončni svetlobi poletnega dopoldneva svoje čare za mladeniča, ki trdno zaupa v svoje sposobnosti. Z njim je bil Dick Lamont, ki je pravkar pospravil velik krožnik jajčje jedi in gnjati. Sedaj je kadil pipo in kazalo je, da je spravljen z vsem svetom. »Glej!« je rekel resno And in pokazal na razne časopisne izrezke, ki so krasili stene. Stopil je k zidu in začel naštevati osebnosti, ki so bile tam naslikane. »To je John Breek, kralj mesnih izdelkov; drugi je Wan Dyne, kralj jekla; sledi Pat Macfare, kralj masla; potem pride Ed Hamp, kralj paro-plovbe; oni pa ni nič manj kot Dan Brimm, kralj gnjati; tisti z naočniki zraven njega je kralj bombaža in ta veliki fant, ki je očitno bolan na želodcu, je kralj drobnih okraskov in igrač. Dick, pokloni se njihovim veličanstvom, ki nama bodo pomagala do premoženja!« »Kaj praviš?« se je zdrznil Dick, ki ni razumel. »Sedi lepo in poslušaj! Razložil ti bom svoj načrt.« Govoril in razlagal je več kot eno uro in končno se je zdelo, da začenja Dick počasi razumevati. »In sedaj pojdiva v urad, katerega sem najel v Wellingtonovi ulici,« je dejal And in vstal. Ko sta prišla, je And iz predala edine pisalne mize vzel časopis in rekel: »Poslušaj, kaj piše tukaj. To je poročilo o dražbi pri tvrdki Shawoon. Gospod Macfare je kupil škatlo z raznimi rokopisi. Zanjo je dal sto dvajset funtov. Škatla je iz španskega mahagonija in lepo izrezljana. Podrobnosti ti ne bom našteval. Glavna točka, na katero te prosim, da si pozoren, je, da je ta gospod Macfare velik zbiratelj starih rokopisov in nič manjši malopridnež.« Nato je potegnil iz žepa izrezek iz nekega drugega časopisa in nadaljeval: »Poslušaj! ... Sijajna prilika. Prodam hišico in pol hektarja zemlje. Primerno za nedeljsko bivanje. Cena: 250 funtov v gotovini.« \ Akademiki in narod (po prvih dveh javnih nastopih slovenskih akademikov na tržaški univerzi) Zgodovina nas uči, da se v času menjavajo dvigi in padci posameznih narodov. Kakor je organizem sestavljen iz celic in posameznih organov, tako je narod sestavljen iz poe-dinih. skupin, med katerimi je akademska mladina ena najpomembnejših. Organizem, v katerem so celice povezane in vsaka vrši svoje določeno delo, kipi od življenja, se krepi in raste. Kjer pa hoče vsaka celica delati le za svojo korist in grabiti življenjske sokove le zase, tam se začne propadanje. Tako je tudi z narodi. V narodnem življenju ima gotovo tudi akademska mladina svoje določeno mesto. Visokošolci so bili že od nekdaj važen del naroda. Kadar vrši inteligenca svoje delo po zgodovinskem pozivu in prevzame odgovornost pred Bogom in ljudmi, postane kvas narodnega življenja, buditeljica novega u-stvarjanja, nositeljica družbenih moči in dobrin. Nasprotno pa ima njena nemarnost in brezbrižnost za neogibno posledico propadanje, kajti tisti, ki bi morali narod voditi, pozabljajo na svoje dolžnosti ter mislijo le na svojo osebno korist; potapljajo se v tujih vodah ter se napihujejo pod pritiskom nedomačih vetrov in polagoma propadajo. Naš narod ima vse pogoje za veliko in lepo bodočnost kot večji narodi, čeprav je še vedno zatiran in teptan. Zato nimamo tržaški 'in goriški slovenski visokošolci kaj iskati pod tujim in nenarodnim plaščem. Tam nam preostane le životarjenje. Tega smo se zavedali in se še zavedamo slovenski akademiki na Primorskem. Uvideli smo, da bi bili brez posega v javnost in brez javnega nastopa potisnjeni v stran; nasprotniki bi potem lahko mislili, da mlade in pogumne slovenske inteligence sploh ni. Zato smo se pojavili prvič samostojno na volitvah za akademski svet tržaške univerze spomladi leta 1959; dosegli smo kar lep uspeh: 74 glasov in dva pristna slovenska zastopnika v akademskem svetu. 1960. leta smo šli drugič na volitve; nismo se ustrašili klavrnih očitkov malodušnih sebič-nežev. Kljub splošni večji volilni udeležbi in krivičnemu volilnemu redu smo v bistvu o-hranili svoje postojanke. Naš narod in naši sovrstniki v domovini in zamejstvu ter po širnem svetu n-dam papa ...«: »Janez XXIII., nekoč papež«. Od ostalih dveh papežev se je Gregorij XII. sam odpovedal in umrl v Recanatiju leta 1417, Benedikt XIII. pa se ni podredil sklepom koncila. Umaknil se je v Aragonijo in vztrajal na svoji papeški časti do smrti leta 1423. Njegovi pristaši so mu še po smrti izvolili naslednika Klementa VIII. in celo še proti papeža Bene- dikta XIV. Klement VIII. se je leta 1429 sam odpovedal. Cerkveni zbor je bil dejansko sedaj brez najvišje duhovne oblasti. V taki nuji je bil edini izhod, da si je zbor prevzel začasno oblast nad papežem in uredil Cerkev. Zbor je določil način izvolitve novega papeža. V konklavu v Kostanci so 11. novembra 1417 izvolili za papeža kardinala Odona Colonna, ki si je prevzel ime Martin V. (1417-1431). Z Martinom V. je Cerkev dobila novega in vrednega poglavarja, katerega so vsi priznali. Martin V. je takoj prevzel vodstvo cerkvenega zbora, ki je obsodil Wiclifovo in Husovo zmoto ter sprejel še vrsto drugih reform in 22. aprila 1418 zaključil kostanški cerkveni zbor. Naslednik iMartina V. papež Evgen IV. je leta 1436 izjavil, da spoštuje in priznava vesoljni konstanški cerkveni zbor, v kolikor njegovi sklepi niso v nasprotju s pravicami, ugledom in prvenstvom apostolskega sedeža. Tako je bila srečno končana burna doba. Iz te dobe nam stopa v ospredje osebnost papeža Janeza XXIII., ki ni po svoji krivdi dobil priimek proti papež in njegovega imena ni v vrsti rimskih papežev. Toda ni bil nevreden ne kot papež, niti kot človek, katerega bi se morala Cerkev sramovati. Verjel je v zakonitost svoje izvolitve in jo tudi branil proti vsem, ki so ga v dobri ali napačni veri napadali. Ko pa je uvidel, da je njegova kocka padla, ni vztrajal, da bi obdržal svojo čast, ki je za vedno prešla. Vrnil se je v vrsto kardinalov. Sklenil je svojo pot v ponižnosti, dasi je poznal časti in zmagoslavja, ki so mu dala več razočaranj kot pa zadoščenj. XVII. vesoljni cerkveni zbor v Bazlu (1431-37) — Ferrari in Florenci (1438-42) je bil nujen, ker razmere v Cerkvi po konstanškem zboru še niso bile v redu. Krščanski svet je računal na nov koncil, ki bi ga Martin V. sklical v Bazel. A še istega leta, ko je Martin V. zbor sklical, je tudi umrl. Njegov naslednik Evgen IV. (1431-1437) je takoj predlagal, naj se zbor v Bazlu razide in sestane nov v Bologni. Ta odločitev je bila prenagljena, ker je zbor v Bazlu že začel z delom in sprejel v program: uničiti krivoverstvo (husitstvo), vzpostaviti mir med krščanskimi narodi in urediti Cerkev. Bazelski zbor je podpiral tudi cesar Sigismund. Zaprosili so papeža Evgena IV., naj umakne svoj preklic nad zborom. Toda papež je vztrajal in zbor se je oklical za vesoljnega in se postavil nad papeža. Le posredovanje cesarja je zaleglo, da je papež zbor priznal, a šele 15. decembra 1433. Odslej je ta zbor sprejel mnogo za Cerkev in vernike koristnih sklepov. Ker je imel zbor v programu tudi združenje z Grki, so ga zaradi lažjega poslovanja leta 1437 prestavili v Ferraro, kar so sprejeli tudi Grki. 8. januarja 1438 je zbor začel z delom v Ferrari in velja za nadaljevanje bazelskega zbora. Glavna naloga dela v Ferrari je bila, kako najti način združenja z Grki. Grških predstavnikov na zboru je bilo kakih 700. Grško ali vzhodno delegacijo so vodili: carigrajski cesar Ivan VIII. Paleolog in patriarh Jožef ter ugledni nicejski metropolit Besarion, ki je bil zares odkrit pristaš združenja. Pozneje je Besarion postal celo kardinal. Drugi vzhodni patriarhi so poslali svoje delegate. Rusko cerkev je zastopal metropolit Izidor iz Kijeva. Delo in pogajanja so bila mučna. Samo strah pred turško nevarnostjo je zadrževal Grke, da niso prekinili z delom. V cerkvenem zedinjenju z Zapadom so namreč videli edino moralno in materialno silo, ki bi jih mogla rešiti pred nesrečo. Zaradi silnih stroškov za vzdrževanje vzhodne delegacije so leta 1439 zasedanja prenesli v Florenco, kjer so poleti istega leta dosegli sporazum z Grki. Grkom so sledili v združenju še Armenci, Jakobiti Egipta in Etiopije. Zasedanja zbora so nato prenesli še v Rim, kjer so nadaljevali z združenjem, h kateremu so pristopili še kristjani Mezopotamije, del Kaldejcev in Maroniti otoka Cipra. Nasprotniki papeža Evgena pa so nadaljevali z zborovanjem v Bazlu in si celo izvolili svojega proti papeža Feliksa V. (1439-49), ki je bil zadnji proti papež. Delo njegovih pristašev, ki je povzročilo delno 'krizo, pa ni imelo večjega pomena. Mnenje, da je koncil nad papeževo oblastjo, je polagoma zmedlelo. XVIII. ali V. lateranski (1512-17) vesoljni cerkveni zbor pomeni zaključek cerkvenih zborov srednjega veka. Sadov je ta zbor prinesel malo, dasi je trajal pet let. Najpomembnejši je bil sklep, da pripada rimskemu papežu vrhovna oblast nad cerkvenimi zbori, nad njih sklicanji, prenosi in razpustitvijo. Reformni odloki, ki so zadevali cerkveno upravo, dušno pastirstvo pa so bili preveč površni. Duh posvetnega humanizma je zajel papeški dvor in padal je ugled cerkvene in civilne oblasti, rasla je nepokorščina, nasilje in razkošje. Istega leta, ko je bil zbor zaključen, je v jeseni 1517 prižgal novo baklo verske revolucije Martin Luter. 4. CERKVENI ZBORI V NOVEM VEKU. Stoletje od izvolitve papeža Pavla III. 1534 pa do smrti Urbana VIII. 1644 pomeni pomemben in svetel čas v zgodovini Cerkve. To je čas največje reforme in katoliškega preroda. Tri-dentinski cerkveni zbor (1545-1563) je zastavil plug reform tako globoko, da se tri stoletja ni čutila potreba po sklicanju novega cerkvenega zbora in njegove določbe še v mnogem veljajo danes. Bil je to najdaljši cerkveni zbor, ki je moral premagati nemalo zunanjih in notranjih ovir. Res pa je tudi, da noben zbor ni opravil tako obširnega dela, tako globokega in trajnega za katoliško vero in cerkveno disciplino. Ni mu uspelo versko zedinjenje. Rešil pa je Cerkev vsaj v latinskih deželah, v germanskih je bilo že prepozno. Krščanski zapad je ostal versko razdeljen. Toda katoliški nauk je bil sedaj jasen, versko moralni prerod vernikov in duhovnikov utrjen. Nastop protestantskih reformatorjev, ki je grozil Cerkvi, da bi jo uničil, ji je dal nasprotno zagon za prenovitev. Dvajseti ali vatikanski vesoljni cerkveni zbor se je vršil leta 1870 in zaradi političnih dogodkov ni opravil začrtanega dela, ker se je moral zaradi političnih dogodkov predčasno raziti. Sprejel pa je kot versko resnico nauk o pa- MIRKO MAZORA uičaua ječi Puščava ječi: gozdovi zeleni, vonjave noči, potoki, studeni, zefiri in spevi. . . Puščava ječi. Nje tožbe odmevi, odjek — naših dni. peževi nezmotljivosti v verskih zadevah, kadar govori kot papež, to je kot poglavar katoliške Cerkve »ex cathedra«. Programi zbora je zadel na liberalne težnje, ki so obrekovale Cerkev in jo dolžile rimskega absolutizma. Noben vesoljni cerkveni zbor ni bil pripravljen s toliko vestnostjo in sredi tolikih nasprotij. Začetek zbora je bil nadvse slovesen in javen. Zbor je najprej razpravljal o zadevah vere: o Bogu Stvarniku, o razodetju, o veri, o odnosu med vero in razumom. Obsodili so naturalizem in panteizem. Najbolj pereče je bilo vprašanje o Cerkvi in papeževi nezmotljivosti. Papež Pij IX. je onim, ki so bili v strahu, da bi papež lahko to versko resnico zlorabil za svoj osebni prestiž, odgovoril, da se kot Mastai Ferretti pridružuje glasovom vsega katoliškega sveta in čaka na odločitev zbora, kot Pij IX. pa zaupa Svetemu Duhu, ki za hudičem, ki vse kvari, in za ljudmi, ki delajo zmedo, vse očiščuje in prenavlja. V opoziciji, da ni primerno, da bi razglasili kot versko resnico papeževo nezmotljivost, so se znašli ugledni kardinali, nadškofje, škofje in teologi. Posebno pozornost je na vatikanskem cerkvenem zboru zbujal nastop hrvatskega škofa Josipa Jurija Strosmayerja, ki je s svojo markantno postavo, nastopom in klasično latinščino dobil priimek »turški Cicero«, ker je pač prihajal iz Djakovega, ki je bilo blizu Turčije. Kardinala Schwarzenberga, praškega nadškofa, ki je bil spočetka tudi nasprotnik definicije in se je po proglasitvi skušal opravičiti, ker je bil prej drugačnega mnenja, je Pij IX. objel rekoč: »No, sedaj nisi mojega mnenja, pač pa moje vere!« Ob svečani razglasitvi nezmotljivosti je Pij IX. ganjen nagovoril: »Najvišja oblast rimskega papeža, častiti bratje, ne duši temveč dviga, ne ruši temveč gradi in često potrjuje dostojanstvo; veže v ljubezni, utrjuje in brani pravice bratov ali škofov. Zato naj oni, >ki sedaj presojajo z vznemirjenim duhom, pomnijo, da Gospod ne dela v nemiru, temveč v miru in vedrosti...« Poletna vročina in politični dogodki, ki so nastopili z zasedbo Rima, niso dovolili nadaljevanja in redni zaključek tega zadnjega cerkvenega zbora. Nekateri nemirni in uporni duhovi niso sprejeli sklepov tega zbora. Zlasti v Nemčiji se je v vrstah izobražencev začelo gibanje »proč od Rima«. Ti nemirni duhovi so se organizirali v novi sekti »starokatoliški cerkvi«. Zadnja tri stoletja so slišala grmenje absolutizma in videla trmaste glave vladarjev ter podivjanost ljudstva v težnji za političnimi in socialnimi svoboščinami. A tudi v tej zmedi je Cerkev nadaljevala z oznanjanjem blagovesti o odrešenju. Dvajset stoletij in vedno ista beseda, Beseda, ki ne pozna prostora in časa. Mnogi so z izgubo svetne moči Cerkve pričakovali in prerokovaili nje polom in konec. Toda mistična ladja pluje naprej po vseh morjih in oznanja blagovest po vseh celinah. 5. PRED NOVIM CERKVENIM ZBOROM. papež Janez XXIII. je meseca januarja 1959, ob obisku bazilike svetega Pavla v Rimu, napovedal sklicanje vesoljnega cerkvenega zbora. Komaj tri mesece je preteklo, odkar je papež Janez XXIII. prevzel krmilo vesoljne Cerkve, že je napovedal, da se misli lotiti enega najtežjih poslov, sklicanje vesoljnega cerkvenega zbora. Ce pomislimo, da je v vsej dvatisočletni zgodovini Cerkve bilo le dvajset vesoljnih cerkvenih zborov, potem vidimo, kolikega pomena so cerkveni zbori. Pri sodobnih obveščevalnih sredstvih, pri trdni disciplini cerkvene organizacije, pri točno določenih verskih resnicah in bogo-častju in spričo modernega cerkvenega zakonika, bi pravzaprav cerkveni zbori niti ne bili potrebni. Toda po dveh svetovnih vojnah in njunih duhovnih in materialnih opustošenjih je bila prizadeta tudi Cerkev kot organizacija in kot družba vernih. Misijonsko delo se je silno razmahnilo, nastale so nove cerkvene pokrajine, nastajajo nove države z različnimi svetovno nazorskimi režimi in Cerkev mora' do vsega imeti svoje jasno stališče. Zato se ne smemo čuditi, da je papež Janez XXIII. takoj ob svojem nastopu začel misliti na reševanje velikih nalog. Zmotili so se torej vsi tisti, ki so ob volitvah sedanjega papeža napovedovali, da se bodo volivci usmerili na tako osebo, ki bo pač začasno prevzela vodstvo Cerkve, ker je spričo umrlega Pija XII. težko najti primernega naslednika, ki bi s toliko bistrovidnostjo vodil usodo Cerkve. Še ko je bil že izvoljen Angel Roncalli in si prevzel ime Janez XXIII., so različni časopisi zagotavljali, da bo ostalo vse pri starem, da se ne bo lotil reform, ker je pač enostavno prestar in da je moral pred prevzemom svojega poslanstva dati volivcem izjavo in zagotovilo, da ne bo ničesar spreminjal. Toda zmotili so se vsi v svojih ugibanjih. Papež Janez XXIII. je takoj dvignil število kardinalov, napovedal in izpeljal rimsko sinodo (papež je namreč škof Rima) in nazadnje celo slovesno izjavil, da bo sklical vesoljni cerkveni zbor. Papež je že imenoval posebne komisije, ki pripravljajo vse potrebno za vesoljni zbor. Komisije zbirajo različne predloge, ki jih predlagajo različne rimske kurije, škofje vsega sveta, bogoslovni profesorji in katoliške univerze. O vesoljnih cerkvenih zborih govori cerkveno pravo v členih 222 do 229, ki določajo: Kan. 222. 1) Le tisti cerkveni zbor je vesoljni, ki ga skliče papež. 2) Prav tako ima papež pravico, da sam ali po drugih vesoljnemu cerkvenemu zboru predseduje, da odreja in določa stvari, ki naj se na njem obravnavajo, in red, ki se ga je treba držati, ter da sam cerkveni zbor prestavi, prekine, razpusti in njegove sklepe potrdi. Kan. 223. 1. Na cerkveni zbor se povabijo in imajo na njem odločujoč glas: 1) kardinali S.R.C., čeprav niso škofje; 2) patriarhi, primasi, nadškofje in reziden-cialni škofje, čeprav še niso za škofa posvečeni ; 3) samosvoji opati ali prelati; 4) prvi opat, višji opati samostanskih zvez in vrhovni predstojniki duhovniških izvzetih redov, ne pa tudi ostalih redov, če odlok o sklicanju ne določa drugače; II. Tudi naslovni škofje, ki se povabijo na cerkveni zbor, imajo odločujoč glas, če ni pri sklicanju izrecno drugače odločeno. III. Bogoznanci in kanonisti, ki se morda povabijo na cerkveni zbor, imajo le posve-tovailni glas. Kan. 224 1) Ce se ga kateri izmed teh, ki so po določbi kan. 223, I. povabljeni na vesoljni cerkveni zbor, zaradi upravičenega zadržka ne more udeležiti, naj pošlje zastopnika in dokaže, da je upravičeno zadržan. 2) če je zastopnik kdo izmed članov cerkvenega zbora, nima dveh glasov, če pa ni, se sme udeleževati le javnih sej, toda brez glasovalne pravice; ko pa se cerkveni zbor dovrši, ima pravico podpisati njegove odloke. Kan. 225. Nihče od teh, ki se morajo cerkvenega zbora udeležiti, ne sme oditi, preden se cerkveni zbor pravilno ne zaključi, razen če predsednik cerkvenega zbora preišče in odobri vzrok za njegov odhod in mu dovoli oditi. Kan. 226. Predmet razprave, ki jih predloži papež morejo člani dodati še druge, potem ko jih je predsednik cerkvenega zbora odobril. Kan. 227. Odloki cerkvenega zbora nimajo končne obvezne moči, če jih ni papež potrdil in niso bili po njegovem ukazu razglašeni. Kan. 228. 1) Vesoljni cerkveni zbor ima vrhovno oblast nad vso Cerkvijo. 2) Proti papeževi odločbi ni priziva na vesoljni cerkveni zbor. Kan. 229. Ce se pripeti, da papež umrje, medtem ko traja cerkveni zbor, ta po samem pravu preneha, dokler novi papež ne ukaže, naj se zopet začne in nadaljuje. O novem vesoljnem cerkvenem zboru vemo, da bo v Rimu in sicer v Vatikanu. Imenoval se bo II. vatikanski, čeprav I. vatikanski ni bil redno zaključen. Kdaj bo zbor sklican? Tega ne vemo. Vemo le to, da so priprave v polnem teku in da bo spričo modernih tehničnih sred stev najbolje organiziran. Sklicanje vesoljnega cerkvenega zbora je našlo prijeten odziv po vsem katoliškem svetu. S posebno pozornostjo so sprejeli to novico pravoslavni, da omenim le sedanjega carigrajskega patriarha Atenago-ra L, ki je že parkrat dal pohvalne izjave o bodočem vesoljnem zboru. Upajmo, da bo bodoči koncil za trajno uredil, kar so začeli na drugem lionskem in florentinskem cerkvenem zboru. M. Š. Kardinal dr. Alojzij Sfepinac umi.....ihiiimiii...................i............mi..........i......m.................................murnu.....i......i..................mi..............mi......................i..............................i...... Vest, da je dne 10. februarja 1960 umrl v konfinaciji v svojem rojstnem kraju Krašiču blizu Zagreba kardinal dr. Alojzij Stepinac, je našla silen odmev v zapadnem svetu. Vse časopisje, radijske postaje in agencije so prve dni dan za dnem prinašale vest o kar-dinalovi smrti, o njegovem življenju in trpljenju. Domači tisk pa se je omejil le na notico o smrti s sledečim la-koničnim sporočilom, ki ga je objavila agencija Tanjug: V KRAŠIČU JE U-MRL DR. ALOJZIJ STEPINAC. KOT JE ZNANO, JE BIL ŽE DALJ ČASA BOLAN. Uradna agencija mu ni dala ne naslova duhovnika, ne nadškofa, ne kardinala! Življenjska pot velikega pokojnika Kardinal Alojzij Stepinac se je rodil v Krašiču blizu Zagreba leta 1898. Med prvo svetovno vojno se je moral aktivno udeležiti bojev na soški in pozneje na solunski fronti. Po končani vojni je nadaljeval svoje študije in se najprej posvetil agronomiji. Grozote svetovne vojne in nemirni časi po njej so mladega in idealnega Stepinca po božjih načrtih usmerili na druga pota. Pustil je agronomijo in se podal na božje polje, v službo božjega agronoma. Bogoslovne študije je dovršil v Rimu in se nato vrnil v svojo škofijo. Tedanji zagrebški nadškof dr. Bauer je videl v novem duhovniku velike sposob- nosti. Vzel ga je k sebi, da bi mu pomagal pri delu. Ko so začela leta težiti nadškofa Bauerja, je mislil na naslednika. Izbral je svojega tajnika dr. Stepinca, ki je komaj 36 let star postal nadškof pomočnik s pravico nasledstva. Morda so bila prav ta leta za dr. Stepinca najlepša. Odgovornost je ležala še na njegovem predniku, on sam pa se je posvetil organiziranemu dušnemu pastirstvu, raznim organizacijam, imel nešteto pridig vsem slojem. Marljivo je ustanavljal v zagrebškem predmestju nove župnije in sam iz svojega žepa podeljeval izdatne podpore prvim krstom in porokam v novih župnijah. Bil je povsod. Komaj je ustanovil novo župnijo, že je naslednjo nedeljo nenapovedano prišel k večerni-cam med nove župljane in se zanimal za rast in uspehe, pa tudi za težave novih župnij. Po smrti nadškofa Bauerja leta 1937 je nadškof Stepinac zasedel starodavni prestol zagrebških nadškofov in prevzel predsedstvo konferenc vseh jugoslovanskih škofov. Delo ni bilo lahko. Na obzorju so se že kazali znaki bližajočega se svetovnega požara. Na Hrvatsko so prihajali prvi politični begunci iz Avstrije in Madžarske, med katerimi je bilo zlasti veliko število Judov. Skrbi so naraščale, notranji položaj je postajal vedno bolj napet. Toda mladi nadškof ni okleval. Vrgel se je na delo in goreče molil, da bi vedno izbral pravo pot. V Slovenijo je rad prihajal in bil deležen vedno izrednih pozornosti. Videli smo ga na evharističnem kongresu v Ljubljani leta 1935 in na kongresu Kristusa Kralja leta 1938 in na pogrebu nadškofa Jegliča. Poleti pa je rad zahajal na oddih v Kranjsko goro in mimogrede v Rogaško Slatino. Med Slovenci, laiki in duhovniki, da ne omenim škofov, je imel veliko prijateljev, ki so ga ob vsaki priliki radi obiskovali, ko se je mudil v Sloveniji ali pa če jih je pot zanesla v Zagreb. V oktobru leta 1946 ga je brezbožni Titov režim postavil pred sodišče in ga obsodil na 16 let ječe. Decembra 1951, ko je že prebil 5 let ječe v zaporih v Lepoglavi, so ga zaradi šibkega zdravja premestili v rojstno vas Kra-šič, kjer je živel konfiniran v župni-šču. Njegovo zdravje je šlo vidno navzdol, dokler ni 10. februarja omagal. Borec za pravico Ko so začeli prihajati prvi begunci na Hrvatsko iz Avstrije in Madžarske je pokojni kardinal že leta 1937 usta- novil poseben odbor, katerega pokroviteljstvo je prevzel sam osebno. Pomagati je bilo treba predvsem Judom, katere je v sosednjih deželah preganjal Hitlerjev režim. Nadškof Stepinac ni gledal ne na narodnost ne na vero. Pomagal je, kjer je bilo potrebno. Prišla je vojna in težka preizkušnja tudi za hrvatski narod in še posebej za njihovega nadpastirja. Nova oblast, podprta od osnih sil, je kmalu videla v brezkompromisnem nadškofu svojega sovražnika. Junaški nadškof ni zamudil nobene prilike, da ne bi bil obsojal nasilja. Dvignil je svoj glas kot virilni član ob prvem sklicanju hrvatskega sabora ter Paveliču in njegovim ministrom povedal, kar jim je šlo. Na veliko noč leta 1942 je javno v nabito polni stolnici obsodil novi red, katerega so oznanjali diktatorski režimi iz Rima in Berlina. Svoje govore je dal natisniti, ker jih policija ni dovolila objaviti v časopisih. V lastni tiskarni Zagrebška katedrala je dal natisniti svoje izjave in govore, toda njih širjenje je Paveličeva policija prav tako ovirala. Ko je zvedel za zverinski pomor 200 Srbov, se je v odprtem pismu obrnil na Paveliča in protestiral. Osebnih stikov z njim ni imel. Zagrebški Judje, ki so še ostali pri življenju, bi vedeli mnogo povedati, koliko je storil zanje pokojni kardinal Stepinac. Družina zagrebškega židovskega rabina dr. Mo-rica Levija je našla zatočišče pri nadškofu Stepincu v Zagrebu in pozneje po njegovem posredovanju pri škofu Rožmanu v Ljubljani. Rabin dr. Moric Levi živi danes na Portugalskem in bi vedel povedati mnogo zase in za nešteto drugih, katerim je prav posredovanje in skrivanje pri nadškofu rešilo življenje. Koliko slovenskih beguncev duhovnikov in laikov je našlo leta 1941 pomoč v Zagrebu! Vse je razdal, kar je imel. Odprl vrata škofijskih prostorov in dajal zatočišče in hrano brezdomcem. Javno pa je obsojal vsako nasilje in novi red, ki je gradil na nasilju, pa naj je bil novi red pod geslom fašizma, nacizma in komunizma. Ob koncu vojne je nastopila velika beda. Z njegovim posredovanjem so ameriški katoličani poslali na Hrvatsko na desetine vagonov živeža, oblačil in zdravil. Za nesebično delitev te pomoči so ga obtožili, da dela propagando. Titov režim ga je postavil pred sodišče v oktobru 1946 in ga obsodil. Toda česa? Sodelovanja z Nemci, s Paveličem, nasilnega prekrščevanja pravoslavnih, moralne pomoči diktatorskim režimom itd. Toda poglejmo malo pobliže te obdolžitve. Če je bil nadškof Stepinac zares zločinec in kriv gori naštetih dejanj, zakaj ga je leta 1945 že v maju Tito obiskal v Zagrebu? Saj je vendar vedel, kdo je nadškof Stepinac! Zakaj ga je šele po 18 mesecih prijel in postavil pred sodišče, če je zakrivil taka dejanja? Nadškof Stepinac se ni skrival. Ostal je na svojem mestu, a dvignil svoj glas, kadar je bilo potrebno. Ker so Hrvtje videli v svojem nadškofu edino moralno oporo in svetlo luč, zagovornika in čuvarja resnice, je moral pred sodnike. »Sodite, moja vest je mirna!« je bil odgovor. Sprejel je obsodbo. Ni ga zadela. Zadela ga je ločitev od svojih ovac. Pet let trde ječe v Lepoglavi mu je zrahljalo zdravje. Prestavili so ga v Krašič in ga tam konfinirali. Za junaško zadržanje ga je pokojni papež Pij XII. leta 1953 povzdignil v kardinalsko čast. Toda pokojni kardinal ni nikdar prejel kardi-nalskih znakov. Vedel je, da če se odpravi v Rim, ne bo mogel nazaj. Zato je ostal raje konfiniran doma, kot pa na svobodi zunaj, a daleč od svojih ovac. Dasi zaprt, je bil simbol odpora proti brezbožnemu režimu. Pokojni kardinal Stepinac bi bil lahko sedel v Zagrebu na Kaptolu in bil deležen visokih odlikovanj, če bi se bil sprijaznil in priznal brezbožni komunistični sistem. A tega kot nadpastir ni mogel. Zato je bil obsojen, zaprt. Zato je padel. Kardinal Stepinac počiva v grobnici zagrebške stolnice na Kaptolu ob strani onih, ki so bili duhovni vodniki svojih ovac, svojih sinov. Padel je duhovni velikan, nad katerim je bilo izvršeno nasilje kot še nad nobenim zagrebškim nadškofom. Hrvatski narod ga bo pomnil kot svetal lik. V borbi za narodne pravice Hrvatov pa se ime kardinala Stepinca pridružuje svibanjskim in sr-panjskim žrtvam, velikemu Radiču in Basaričeku, ki sta prav tako padla kot žrtvi krvavega nasilja. MIRKO MAZORA V jasni luči Polno skrivnosti je vse — stvari in ljudje. Vprašujem se molče: Kako? Zakaj?... Brez odgovora vprašaj. Ko v noč se zlije mrak in ustavi se korak in sanja se zaključi, vse bom videl v jasni Luči. Dr. LOJZE ŠKERL %\ za duhovniški naraščaj Vedno tožimo, da nam kaj manjka. Na eno zadevo pa le pogostokrat pozabimo : vedno bolj nam manjka duhovnikov, gorečih za stvar božjo, ki se znajo vživeti v sedanje razmere in v njih posredovati ljudem sadove Kristusovega odrešenja ter jih navduševati za krščansko življenje ljubezni in nadnaravnega veselja. Potrebujemo duhovnikov, ki znajo skrbeti za dobre ovčice, a se znajo z apostolsko gorečnostjo približati tudi zapuščenim, oddaljenim in veri nasprotnim. Premalo nas je, da bi mogli vse narediti, kar od nas zahteva duhovniška služba. Primorske škofije so vedno čutile to pomanjkanje. Reči pa je treba, da se je božja previdnost v povojnih letih poslužila izrednih razmer in nam poslala na Primorsko lepo število duhovnikov iz slovenskih škofij. Le-ti so s svojo požrtvovalnostjo naredili veliko dobrega in ga še delajo. Brez njih bi bile še marsikje razvaline. Toda kako bo v bodočnosti? Tega ne vemo. Dejstvo pa je, da nimamo duhovniškega naraščaja, zato so zgledi zo bodočnost kaj žalostni. Če pa ni duhovniškega naraščaja, ne bo duhovnikov ; če ne bo duhovnikov, ne bo verskega življenja. Zakaj se pa fantje ne odločijo za semenišče? Zakaj se jim ne porodi želja po duhovniškem stanu? Kako to, da nimajo poklica in ne želijo postati božji služabniki, ki bi z lastno žrtvijo in z žrtvijo božjega Sina klicali na svet božje usmiljenje, širili njegovo resnico in milost? Težko je na vse to odgovoriti. To so vprašanja, ki danes mučijo ves katoliški svet. Tudi mi so jim ne smemo izmikati. Ko se bomo namreč res zavedli, kako so važna in pereča, bomo Oltar je Kristus pač kaj ukrenili, da se bo stanje zbolj-šalo vsaj toliko, kolikor je od nas odvisno. Vzroki za pomanjkanje duhovniškega naraščaja so različni. Velika večina ljudi duhovnika in njegovega dela sploh ne pozna in ga tudi noče spoznati. Komunstična in laicistična propaganda duhovnika ponižuje in ga prezira, če ne celo preganja. Danes je res malo krščanskih družin, ki si štejejo v čast, da živijo po božji postavi. In še dobrim družinam se zdi škoda žrtvovati edinega sina Cerkvi m njeni službi. Največji vzrok pa je v tem, da vse premalo naredimo, da bi mlade fante navdušili za božjo službo in jim z molitvijo, poukom, zgledom in žrtvami pomagali na poti do cilja. gande, naperjene proti duhovništvu. Zavedajmo se, da so naši duhovniki sprejeli mašniško posvečenje z namenom, da bi svojemu narodu koristili in mu pomagali do prave sreče in veličine, ki ima svoj izvor le v iskreni ljubezni do Boga. Morda bo kdo ugovarjal: »Saj vendar Bog sam kliče svoje služabnike in pokliče le tiste, ki si jih je sam izbral in pripravil. To se dogaja celo v družinah, ki niso katoliške in so Bogu nasprotne.« To je res. A vse, kar Bog naredi za človeštvo, naredi s človeškim sodelovanjem, ker smo vsi udje ene in iste Cerkve, ki je Kristusovo telo. Včasih zahteva Bog od nas veliko, včasih le malo. A svoj delež mora vsak kristjan doprinesti. Pri nas še vse premalo molimo za duhovniški naraščaj. Ta molitev mora biti organizirana, ker organizirana molitev budi zavest dolžnosti pri vseh kristjanih brez izjeme. Vzbujati je treba vedno več zanimanja za duhovniški stan, zlasti v šolah in v organizacijah. Čas bi že bil, da se naši ljudje otresejo vseh tistih predsodkov, ki so sad satansko temeljito organizirane propa- To je moje telo, to je moja kri. Razodel vam bom svoje besede. Kaj se še da narediti za duhovniški naraščaj ? 1. Vsaka rast in vsaka vzgoja začne v družini. Okrepiti je treba krščansko družino. Tega pa ne bo mogoče narediti brez prave krščanske vzgoje mladine. Zato začne vsako delo za duhovniški naraščaj prav z vzgojo mladine v šoli in v dobrih organizacijah. Organizacija lahko fantu poklic zbudi, ga krepi in pravilno usmerja. Tudi s tega stališča so oratoriji in fantovske organizacije, zlasti organizacije strežnikov, pravi božji blagoslov in moderna mala semenišča. Žal se mi na splošno te- ga premalo zavedamo in bi radi vso skrb za duhovniški naraščaj prepustili kakemu zavodu. 2. Dober zavod, še bolj pa pravo malo semenišče, je najbolj idealen kraj za vzgojo duhovniškega naraščaja. Važno je, da ima zavod res tudi ta namen in predstojnike, ki za to skrbijo. Slovenci žal nimamo malega semenišča, v katerem bi mogli naši semeniščniki obiskovati slovenske šole in se izoblikovati v materinem jeziku. Alojzijevi-šče v Gorici in Marij anišče na Opčinah bi rada ustrezala dvojnemu namenu: vzgajati fante, ki se pripravljajo na svetne poklice, in take, ki bi radi postali uhovniki. Da je tako delo težko, ni treba posebej poudarjati. Alojzije-višče, ki je v »svoji« hiši na tujem, ima svoje težave. Marijanišče, ki bo imelo bodočnost, le če se razvije v dobro in prepotrebno središče za doraščajočo mladino, ima pa zopet svoje. Podpirajmo z veseljem delo obeh zavodov in bodimo prepričani, da naše delo ne bo zastonj. Vsaka pomoč moški mladini bo služila Cerkvi in po njej rasti božjega kraljestva na zem-lji. Glejmo pa malo naprej! Okrepimo zavode za vzgojo duhovnikov! Ali bi si ne mogli postaviti lastnega malega semenišča? Pa ne vsaka škofija zase. Združimo svoje moči in ustvarimo si tako vzgojno središče, ki bo imelo kot glavni namen pripraviti primorskim Slovencem zadostno število duhovnikov ! KAZIMIR HUMAR Msgr. M. Brumatu ob desetletnici smrti Ko je pred desetimi leti, v ponedeljek 20. nov. 1950 umrl stolni kanonik in voditelj Mar. družbe msgr. Mirko Brumat, mu je naša pesnica Ljubka Šorlijeva zapela v spomin: »Zaspal je mož — za svetle ideale neutrudni borec .. . Tiho je omahnil v vrtincu dela in ko vir usahnil, ki je napajal žejne izpod skale.« Od tistega dneva je preteklo deset let, ki se nam zdijo, ko se oziramo nazaj, kot kratek hip. In vendar je res, da msgr. Brumata že deset let ni več med nami. Živi pa njegov spomin in on sam živi v svojih delih. »Neutrudni borec za svetle ideale.« Kaj so bili ti ideali, za katere se je neutrudno in neustrašeno boril, ni težko ugotoviti. Od nove maše leta 1920 pa do smrti leta 1950 je živel in delal predvsem za Boga. To je bil prvi svetli ideal, v katerega je veroval in za katerega se je trudil. Kot kaplan v Solkanu in vražniki pripravljali in izpeljali krvavo pozneje kot vikar in kanonik v gori- revolucijo, katero je on jasno naprej ški stolni cerkvi je za Boga delal s yidel in pred njQ svaril kot preroki v prižnice in izpred oltarja kot neutru- seveda okusU den oznanievalec božje besede. Poseb- , . ... , no se je za božjo čast zavzel v letih tudi isto usodo, da je klical zaman, med vojno in po njej, ko so božji so- bil klevetan ter preganjan. Drugi ideal mu je bila Marija. Težko najdemo duhovnika, ki bi bil o Mariji Devici več in lepše govoril kot on. Lahkotno mu je tekla beseda, gromek mu je bil glas, prodiren pogled, ko je v Mar. družbi in tudi po raznih krajih v deželi imel številne govore o Mariji. Njej v čast je vzel v roke tudi pero in zložil več lepih pesmi ter napisal nekaj knjig. Posebno se ljudje spominjajo njegovih šmarnic o sv. Tereziji Deteta Jezusa, ki so pa bolj kot hvala sv. Terezije čast Marije Device. V tej ljubezni do Marije je napisal tudi knjižico o njeni božji poti »Na Sv. goro«, in 1. 1939 urejeval list »Svetogorska kraljica«. Svojih govorov navadno ni pisal, in če jih je napisal, je navadno drugo povedal kot je napisal. Bil je mož trenutka. Na prižnici med govorom so mu sproti prihajale misli, se lovile, prepletale, vrele na dan, da je bilo njegovo pridiganje res iz srca in je zato šlo vedno do srca. Temperamenten, kot je bil, živi ogenj, bi lahko rekli, je znal zastaviti besedo duhovito, preprosto, a vendar globoko. Svojim govorom ni iskal virov v knjigah, dovolj mu je bila trdna bogoslovna izobrazba, ki jo je dobil na univerzi v Innsbrucku, in pa njegovo živo čuteče srce ter živahna fantazija. To troje mu je pomagalo, da ni bil nikoli v zadregi, ko je moral govoriti. Čim več je govoril, tem več je imel povedati. Posebno če je šlo za Marijo. Svojevrsten mož je živel v neprenehnem delu in premišljevanju. Sostanovalci vedo povedati, kako je včasih cele noči pre-bedel, potem pa kar na celem sedel h klavirju in si zaigral sredi noči. Prepolno je bilo njegovo srce, zato se je moralo olajšati v glasbi in v besedi. Trdili so, da je bil včasih trpek, zbadljiv; toda malokdo ve, kako ga je bolelo, ko ga je beseda zanesla, da je povedal več kot je hotel. Kako je želel takoj popraviti, kakor mati, ki po nesreči otroka udari, pa mu takoj udarec omili in piha na rano. Takšen je bil pokojni monsignor Brumat. Srce na dlani in v srcu dobrota. Zato je bil njegov tretji ideal, kateremu je služil, slovensko primorsko ljudstvo. Služil mu je z besedo, ko ga je učil Boga častiti in Marijo ljubiti; služil mu je zlasti v cerkvi, ko je sedel v spovednici kot neutruden spovednik. V Gorici je znano, da se v stolnici do prihoda Mirka Brumata ni veliko spo-vedovalo. Držali so se starih ukoreninjenih navad, da so sedeli v spovednici le določene ure in dneve. Mladi vikar Brumat je pa pretrgal s tradicijo in bil vedno na razpolago za spoved. Ne samo to, začel je ljudi vabiti k spovedi in postal naš goriški don Cafasso. Ob sobotah se je stari, zdaj že pokojni Pepo jezil: »G. vikar, ura je pozna, treba bo zapreti cerkev.« Iz spovednice pa mu je odgovarjal Mirko Mrumat: »Potrpite še malo, glejte še so ljudje, ki čakajo.« Tako je zasluga pokojnega M. Brumata, da se v stolnici veliko spoveduje in veliko obhaja, saj je pri tem imel na italijanski strani zvestega sobrata v osebi tedanjega vikarja in sedanjega stolnega župnika msgr. Jožefa Velcija. Postal je tako širom dežele poznan ne samo kot pridigar, temveč tudi kot spovednik. V šali so kanoniki rekli, da sedi v spovednici kot pajek, ki čaka na muhe. Tako je bil delaven, da si v dolgih 30 letih duhovniškega življenja ni privoščil nikoli pravih počitnic. Ko je neko poletje šel v Črni vrh na »počitnice«, je napisal knjigo o sv. Antonu. In ko je zadnje leto življenja, ko je bil že ves izčrpan, šel po nasvetu zdravnikov, na oddih v Žabnice, je napisal svoje zadnje delo »Zlato knjižico krščanske služabnice«. Kdo se bo tedaj čudil, če ga je tolikšno notranje in zunanje delo utrudilo in se je izčrpal njegov sicer zdravi in močni organizem? Mogel je zato ob smrti reči: »Gospod, pet talentov si mi dal, glej, pridobil sem novih pet.« V odgovor je pa zaslišal: »Pridi, zvesti služabnik. V malem si bil zvest, zato te bom čez veliko postavil.« A. B. Namen tega članka ni navesti nekaj golih podatkov ali statistiko o kulturnem delovanju na Goriškem v preteklem letu, kolikor pregledati osnove kulturno-prosvetne problematike med nami. O tem bi se dale pisati številne razprave, tu naj zadostuje nekaj načelnih ugotovitev. Goriški Slovenci smo del slovenske narodne manjšine v Italiji. Tako poznamo in uživamo vse »privilegije«, ki so last narodne manjšine. Vendar skušamo ohranjati svoje etnične posebnosti, zato jih čuvamo pred možnostjo propada. V ta namen se poslužujemo raznih sredstev: politiki skrbijo na političnem področju, prosvetaši na kulturnem, vsi Slovenci dobre volje pa si prizadevajo, da na enem in drugem področju branijo svoje narodne pravice. Ne bomo se tu spuščali v analiziranje vsega narodno-obrambnega delovanja med goriškimi Slovenci. Naš namen je pregled kulturnega udejstvo-vanja. Vsekakor pa moramo že sedaj pripomniti, da je prav kulturno-pro-svetno delovanje temelj narodne o-brambe v zamejstvu. Zato lahko rečemo, da vrši vsak kulturni delavec-igralec, pevec, predavatelj, režiser, pe-vovodja — z nesebičnim delom na svojem področju eminentno narodno poslanstvo. Kajti narodna obramba slovenstva v zamejstvu se ne izvaja samo z bolj ali manj uspešnimi političnimi akcijami ali bučnimi narodnimi manifestacijami, ampak predvsem s podrobnim delom med ljudstvom samim. Prav pri širokih masah slovenskih ljudi v mestu in na podeželju je treba ohraniti zdravega narodnega duha. Najlaže pa pridemo do našega človeka s tem, da vzbudimo v njem zanimanje za prosvetno delo, tako da tudi poedi-nec pasivno ali aktivno sodeluje. Na deželi bomo to dosegli predvsem z u- stanavljanjem prosvetnih skupin in po-življanjem že obstoječih, z obujanjem organiziranega prosvetnega življenja tam, kjer ga še ni, ali pa je že zamrlo. Če je na deželi položaj kolikor toliko že ustaljen in je potrebna budnost zlasti v eno smer, je v mestu problem Sv. Cecilija, zavetnica cerkv. petja popolnoma drugačen. Kompliciranost mestnega življenja je danes v marsičem velika ovira za pravilen razvoj kulturnega dela. V mestu se mora kulturno delo razvijati v nekoliko drugačni smeri kot ,na podeželju zaradi čisto drugačnih razmer in večje raznolikosti narodnih plasti, katerim je kultura namenjena. Ne sme se omejiti zgolj na udejstvovanje ljudskega značaja, kakor se tudi ne more zapreti v neko ozko območje duhovno zahtevnejšega izživljanja. Edino prosvetni delavci sami lahko pravilno vrednotijo težave pri tovrstnem kulturnem udej-stvovanju. Kulturno delo je danes že tako in tako otežkočeno. Sodobni čas je nam- reč prinesel s seboj vse mogoče in nemogoče novotarije, ki silno privlačujejo modernega človeka, posebno še mladino. Danes se opevajo televizija, kino, juke-box itd. Vse to ima na nekatere večji in »blagodejnejši« vpliv kot pa kulturni večeri, koncerti i. pd. Neki slovenski tednik je v ti zvezi predlagal, naj se tudi pri kulturnem delu posodobimo. Popolnoma v redu, vendar zato še ne smemo postaviti na glavo celotnega ustroja kulturnega udejstvova-nja in ga zaradi sodobnih »potreb« spraviti na raven varieteja. Tu se hočemo nekoliko pomuditi pri kulturnem delu katoliških prosvetnih in drugih kulturnih organizacij. Danes imamo na Goriškem dva prosvetna tabora: katoliškega in levičar-sko-komunističnega. Najsi se pri ocenjevanju kulturnega udejstvovanja ne moremo spuščati v politične opredelitve kot take, vendar ne moremo prezreti idejne strukture kulturnih organizmov. Pri tem moramo najprej ugotoviti tole: slovenske katoliške kulturne organizacije odločno prednjačijo v produktivnem in iniciativnem oziru, medtem ko se levičarska komunistična prosvetna skupnost kaže v bistvu sterilna. Ta se v svojem delovanju v glavnem omejuje na gostovanja raznih ansamblov iz Trsta in iz Slovenije. Ne da bi podcenjevali take pobude, moramo vendar priznati, da ne kažejo prosvetne samobitnosti, temveč kvečjemu notranjo okostenelost. Tudi kvantitativno je levičarska prosveta omejena: v Gorici sploh nima svojega prosvetnega društva, nima pevskega zbora in ne vrši samostojnega dela. Vsi vemo, da ni težko »delati«, če uživaš podporo in uradno naklonjenost kake države. A za takšno delo nima kulturnik posebnih zaslug. Katoliška prosveta se mora boriti z najštevilnejšimi težavami, pri tem pa ne more računati na nikako podporo ali naklonjenost od zunaj. Zato tudi ni vezana na nobeno višje in skrito pokroviteljstvo režimskih ali celo tujerodnih krogov. Za uspešno kulturno delovanje je treba predvsem primernih sredstev. S tem ne mislimo na gmotne dohodke prosvetnih organizacij, pač pa na to, kar nas muči že vsa povojna leta: pomanjkanje lastne dvorane. Brez primernega prostora ni mogoče prirejati velikih kulturnih prireditev, kakor so igre, koncerti, gostovanja, vsaj v zaželenem obsegu ne. To je gotovo največja ovira delovanju samemu. A kmalu bo tudi ta ovira padla, saj pri Katoliškem domu v Gorici že raste nova dvorana. Z njo bomo goriški Slovenci odprli novo stran svoje kulturne zgodovine. »Zakaj katoliška prosveta?« se bo kdo vprašal. Odgovor ni težak, vendar ga je treba nekoliko pojasniti. Prosvetno delo, ki obstoji v širjenju kulture med širokimi ljudskimi plastmi, je duhovna aktivnost in temelji na duhovnih vrednotah. Zato ga moramo nujno usmeriti po neki ideji. Ta ideja pa ne more biti zgolj narodna. Slovenci smo katoličani, zato se tudi pri kulturnem izživljanju ne moremo odreči najvišji vrednoti, ki je temelj našemu obstoju, se pravi krščanstvu. Slovenstvo in krščanstvo sta globoko in neločljivo povezani skozi vso našo stoletno zgodovino od prihoda sv. bratov Cirila in Metoda sem. Prav zato se kot kristjani in Slovenci tudi mi opredelimo za katoliško kulturo, kakor se drugi opredelujejo za svobodomiselno ali marksistično. Idejna neopredelitev na kulturnem področju bi pomenila samo tavanje in nihanje zdaj na levo zdaj na desno. Nič ne de, če naša jasna kulturna opredelitev ne gre v račune tistim krogom, ki bi radi videli, da bi se marsikatera slovenska prosvetna skupina na Goriškem ideološko drugačno usmerila! Sedaj poglejmo še na odnos, ki ga zavzema javnost do organiziranega kulturnega življenja. Organizacija živi zaradi javnosti, zato mora najti pozitiven odnos do nje. Mnogokrat se namreč zgodi, da dela organizacija v nepravilni smeri ali pa javnost nima jasnega razumevanja za delo kulturne organizacije. Temu je treba vsekakor odpo- moči. Prosvetne organizacije morajo nuditi svoji publiki to, kar pač odgovarja njenim duhovnim potrebam, njenemu okusu in dojemanju. Po drugi strani pa imajo dolžnost, da usmerjajo javnost v določenem smislu, in ji nudijo to, kar jo plemeniti in ji razširja duhovno obzorje, skratka da publiko vzgajajo. Zato bi bilo pričakovati od naše publike večjega odziva, četudi ne najde vedno v prosvetni manifestaciji popolnega zadoščenja svojih teženj. Prav zato pa je treba občinstvu prikazati potrebe in zahteve današnjega evropskega m slovenskega človeka v okolju, ki v njem živi. Teh nekaj ugotovitev smo morali zapisati zato, da vidimo, kakšne so objektivne razmere, v katerih se razvija slovenska katoliška prosveta na ' Goriškem. PREGLED KULTURNEGA DELA Kot je bilo že v lanskem Koledarju omenjeno, delujejo med goriškimi Slovenci v glavnem naslednje katoliške prosvetne organizacije: Slovensko katoliško prosvetno društvo (SKPD) v Gorici, Števerjanu in Pevmi. Društva so vključena v Zvezo slovenske katoliške prosvete (ZSKP). Poleg tega imamo še Slovensko katoliško akademsko društvo (SKAD) ter Dekliško Marijino družbo iz Gorice. Po ostalih krajih pa imamo živahne prosvetne skupine in krožke, kot n. pr. v Doberdobu. Slovensko katoliško prosvetno društvo v Gorici je prva in najštevilnejša prosvetna organizacija na Goriškem. Letos obhajajo desetletnico svojega obstoja. Njegov program je v glavnem ta, da vrši kulturno poslanstvo med slovenskim ljudstvom na Goriškem v duhu katoliških načel. SKPD se tega načelnega programa dosledno drži, kajti zaveda se potrebe po jasni idejni opredelitvi ter po živi slovenski zavesti. V ta namen organizira raznovrstne kulturne prireditve, ki obsegajo kulturne večere, pevske koncerte, dramske prireditve, slikarske razstave, spominske proslave in podobno. Seveda ne moremo reči, da je bilo vse to zajeto v po- Skladatelj Gallus - Petelin polni obliki, vendar pa je bilo v danih možnostih narejeno največ, kar se je dalo. Isto velja v bistvu za vse ostale prosvetne in kulturne organizacije. SKPD v Gorici je priredilo niz kulturnih večerov s pestrimi in zanimivimi predavanji. Kot prvi je lansko jesen g. Vinko Zaletel prikazal nekaj svojih slik iz Švice in Dolomitov. Sledila je v mesecu decembru spominska proslava pok. ljubljanskega škofa dr. Gregorij a Rožmana, na kateri je govoril dr. Martin Kranner, oktet Planika pa je zapel dve priložnostni pesmi. Spomladi je g. Nande Novak imel zanimivo predavanje o življenju Slovencev v Ameriki. P. Fidelis pa je s skioptič-nimi slikami prikazal novomašne običaje na Štajerskem. Vrsto spomladanskih kulturnih večerov je zaključil g. Vinko Zaletel s prikazom alpske flore. — V jesenski sezoni so se kulturni večeri pričeli s skioptičnim predavanjem o Indoneziji, ki ga je imel inž. Albin Mozetič. Sledil je večer ev-harističnega kongresa v Miinchenu s slikami g. Vinka Zaletela. Med ostale prireditve SKPD moramo šteti uspelo pustovanje s šaljivimi prizori, nastopom moškega zbora SKPD ter »veselih fantov«. V okviru SKPD se je vršil tudi pevski koncert SKPD »Jože Abram« iz Pevme z oktetom Planika, mešanim in mladinskim zborom, pianistom G. Devetakom ter violinistom R. Komavlijem. Čeprav ni letos mešani zbor SKPD priredil samostojnega koncerta v Gorici, je bilo njegovo delovanje vseeno zelo aktivno. Pod vodstvom prof. M. Fileja je naštudiral radijsko snemanje božičnih in velikonočnih pesmi za radijsko postajo Trst A, udeleževal se je naših prireditev, komemoracij in za-dušnic po pok. škofu Rožmanu in kard. Stepincu v goriški stolnici ter drugih skupnih nastopov. Sodeloval je tudi pri pevskem tekmovanju ZSKP v Gorici in pri božičnem slavju v stolnici, kjer je nastopil skupno z zborom Dekliške Marijine družbe ter z zbori iz Pevme, Števerjana, Doberdoba in Jazbin. To slavje je bilo letos povezano s proslavo petdesetletnice mašništva goriškega nadškofa Ambrosija, ki je osebno prisostvoval temu velikemu božičnemu koncertu. Kot je že lansko leto poročal kulturni referent, se je osnovala v Gorici Zveza slovenske katoliške prosvete (ZSKP), ki združuje prosvetne organizacije na Goriškem. Zunanje delo Zveze je nekoliko omejeno prav zaradi samostojnega delovanja posameznih društev, vendar ima ta organ posebno važnost v koordiniranju vsega prosvetnega dela. Kot njeno glavno manifestacijo naj omenimo tekmovanje pevskih zborov za praznik sv. Cecilije, ki se je vršilo v nedeljo 29. novembra 1959. udeležili so se ga naslednji zbori: mešani zbori iz Pevme, Rupe, Števerjana in Doberdoba; moški zbori iz Jazbin, Št. Mavra, Števerjana ter oktet SKPD Planika. Izven tekmovanja je nastopil še mešani zbor »Lojze Bratuž« SKPD v Gorici. Prvo nagrado za mešane zbore je prejel Števerjan, za moške pa oktet Planika. Pevsko tekmovanje nam pokaže vsako leto prizadevnost in trud naših pevskih zborov, ki se v mestu in na deželi žrtvujejo iz ljubezni do slovenske pesmi. Kot aktivno moramo beležiti tudi Slovensko katoliško akademsko društvo - SKAD v Gorici, čeprav se njegovo delovanje navadno omejuje na krog illMililllllllllllllllllllllllllllMIllllllllllllIllllllllllllllllllllillllllllljllllilllllM Moški zbor iz Jazbin visokošolcev. V lanskem letu je SKAD priredil celo vrsto kvalitetnih predavanj . Omenim naj sledeča: dr. A. Kacin o Kopitarjevem filološkem delu, univ. prof. U. Urbani o Danteju in Slovanih, dr. F. Delak o glasbenem življenju na Tržaškem, prof. L. Ambrožič o arabsko-judovskem problemu. SKAD je priredil še spominsko proslavo pisatelju Ivanu Preglju, na kateri je o pisateljevem delu govoril prof. V. Beličič iz Trsta. Večer so poživile recitacije in pevske točke. Jeseni pa se je vršil v okviru SKAD-a spominski večer ob desetletnici smrti javnega delavca Poldeta Kemperla. Predaval je dr. A. Kacin. Sledile so pesmi ■ v izvedbi okteta Planike ter branje odlomkov iz Kemperlovih spominov. Nedvomno je SKAD odigral na kulturnem področju prvenstveno vlogo med vsemi-akademskimi organizacijami v Gorici. Omeniti moramo še posebej prireditev KATOLIŠKEGA GLASA, na katerem je o slovenskem katoliškem tisku v Gorici govoril dr. K. Humar, zbor iz Jazbin pa je zapel nekaj pesmi. Tudi vsakoletna misijonska prireditev pod pokroviteljstvom Marijine družbe je lepo uspela. Tudi ne smemo mimo romanja pevskih zborov na Staro goro, ki ga je organizirala ZSKP, Na misijonsko nedeljo 1960 smo prisostvovali Jurčičevemu DOMNU, ki ga ! je priredil dramski odsek ZSKP v režiji M. Komaca. Izvedba velike ljudske igre je doživela izreden uspeh, tako da še pri ponovitvi ni bilo mogoče več v natrpano dvorano. To samo potrjuje veliko zanimanje naših ljudi za domače igre. . O prosvetnem delu v Doberdobu nam tamkajšnji kulturni dopisnik piše takole: »Na misijonsko nedeljo in praznik sv. Treh kraljev je že v navadi, da se z veseljem in radovednostjo udeležimo srečolova, da tako pomagamo misijonarjem, sebi pa pripravimo prijetno razvedrilo, zlasti če nam ni sreča slepa. Dobri Miklavž je moral tudi lani čakati, da se je najprej odigrala igrica »Miklavževi parkeljčki«, ki nam prikazuje zapeljevanje parkeljčka in ange- lovo varovanje obeh bratcev, katerima se ni ljubilo zjutraj vstati in iti v šolo: lenoba je bila sicer kaznovana, a tudi z dobrim kesanjem oprana! Katoliška mladina je 8. decembra v čast Brezmadežni priredila simbolično rajanje po znani pesmi »O Brezmadežna«, dalje pomenljivo versko spevoigro »Svetinja« in dvodejanko »Marija Pomoč kristjanov«. Dne 22. maja smo končno lahko rekli : imamo nove orgle! Orgle imajo enajst registrov, dva manuala, prijetne glasove. Delo je izvršila goriška tvrdka Valiček. Pri otvoritvi je o novih orglah spregovoril č. g. msgr. dr. Klinec, ki jih je nato kot škofov namestnik tudi blagoslovil. Sledil je koncert cerkvenih pesmi. Sodelovalo je 70 pevcev pod vodstvom Franceta Valentinčiča in ob spremljavi organistinje prof. Lojzke Bratuževe. Igralska katoliška skupina je 25. maja uspešno uprizorila Frisovo dramo v petih dejanjih »Kri za kri« (Ljudmila) in sicer najprej na Opčinah, 7. julija pa na prostem v Doberdobu. To je igra sovraštva in ljubezni do svete vere iz prvih časov krščanstva, ki je njen nauk koristen tudi za nas. Na dan prvega sv. obhajila smo prisostvovali dvodejanki »Pustite male k meni«. Igrica nam prikazuje življenje prvoobhajanke blažene Imelde.« Slovensko katoliško prosvetno društvo iz ŠTEVERJANA je priredilo s sodelovanjem tržaškega Slovenskega o-dra jesensko slavje na prostem. Na sporedu je bila igra »Peg, srček moj«. Zelo razgibano je bilo delovanje Slovenskega katoliškega prosvetnega društva »Jože Abram« v PEVMI. Ker je v lanskem Koledarju izpadlo poročilo o njegovem delovanju, hočemo sedaj na kratko pregledati njegovo dvoletno delo. V prvem letu delovanja (leta 1958) je društvo priredilo igro »Veseli popoldan« z gostovanjem SKPD iz Gorice. Sledil je kulturni večer g. Vinka Zaletela o romanju v Lurd. Goričani so zopet gostovali z opereto »Zvesto dekle«. Za zaključek pa so Pevmčani imeli še miklavževanje. Mešani in mladinski zbor iz Pevme pa sta nastopila SKPD - Gorica: Prizor iz igre tudi pri tekmovanju v Gorici. Mešani zbor je vedno sodeloval pri božičnih koncertih v goriški stolnici. V letu 1959 so imeli v pevmskem društvu najprej pustno prireditev, pri kateri sta nastopila dramska skupina in mešani zbor. Na kulturnem večeru je predaval dr. S. Brajša o narodni zavesti in krščanski morali. V mesecu aprilu so člani SKPD Jože Abram priredili izlet v jamo v Briščikih. Društvo je priredilo tudi svoj glasbeni koncert v dneh 23. in 24. maja 1959. Nastopili so goriški oktet »Planika«, pianist Gabrijel Devetak, mladinski in mešani zbor. Društvo je v juniju istega leta sodelovalo pri Prazniku besede in pesmi v Števerjanu z mladinskim in moškim zborom. Sledilo je gostovanje SKPD iz Gorice z veselim večerom. V Pevmi je nastopil še zbor iz Jazbin. V juliju pa je dramska skupina priredila ljudsko igro »Pri kapelici«. Jeseni so se Pevmčani odpravili na Gregorčičev grob in k izviru Soče. Nato so ponovili igro »Pri kapelici« v Doberdobu. Za zaključek je mešani zbor nastopil na pevskem tekmovanju v Gorici. Pevmčani so se v aprilu 1960 predstavili v Gorici s svojim glasbenim koncertom z že omenjenim programom. — »Povodnji mož« Njihovo delovanje pa je sedaj v vasi otežkočeno, ker nimajo več svoje dvorane. Če hočemo zajeti celotno prosvetno delo na Goriškem, mu moramo vsekakor prišteti tudi šolske prireditve. Navadno so bile v tem pogledu na prvem mestu slovenske srednje šole v Gorici. Lani pa je žal tradicionalna zaključna prireditev odpadla. Ne vemo, zakaj, vendar upamo, da se bo v prihodnosti tradicija obnovila. — Med osnovnošolskimi prireditvami pa naj omenimo nastop osnovne šole v SKRILJEVEM. Tudi tako se ohranja ljubezen do slovenske besede na najzapadnejšem delu Brd. Tudi v JAZBINAH gojijo z navdušenjem prosvetno delo, zlasti na pevskem področju. Njihov moški zbor je že nastopal pri vseh večjih skupnih prireditvah v Gorici ali na podeželju. S tem je v glavnem izčrpano poročilo o kulturnem delu katoliških organizacij na Goriškem v preteklem letu. Morda je kaj nehote izostalo, vendar ne bo zaradi tega celotna slika okrnjena. Vse opravljeno delo nam jasno priča, da v naših ljudeh še vedno gori ljubezen do zdrave kulture. Zato se nam ni treba bati prihodnosti. MIRKO FILEJ PRIMORSKEMU SKLADATELJU PROF. EMILU KOMELU V SPOMIN Dne 14. avgusta 1960 na predpražnik Marijinega Vnebovzetja je v 86. letu svoje starosti preminul v Gorici prof. Emil Komel, dekan primorskih glasbenikov. Prof. Emil Komel je bil rojen dne 14. februarja leta 1875 v Gorici v družini zavednega učitelja. 2e v zgodnji mladosti je pokazal izredno nadarjenost za glasbo. Prve glasbene nauke je prejel od svojega očeta, ki je bil tudi dober organist. Po končani srednji šoli ga je skrbni oče poslal na Dunaj, da bi tam posečal visoko agronomsko šolo. Toda agronomski študij mu ni pri-rastel k srcu. Vpisal se je le zato, da bi ugodil svojemu očetu, ki mu je hotel utreti varno in trdno pot v bodočnost, kajti oče je dobro vedel, da glasba nikakor ne prinese ekonomske ustaljenosti. Mlademu Emilu so v srcu odmevali le akordi in melodije. Vso njegovo dušo je prevzemala glasba, da je sanjal le o muzikaličnem svetu. Zato se je istočasno vpisal na Dunajsko Glasbeno akademijo ter jo dokončal leta 1902 z najlepšim uspehom. Med tem časom je dobil od deželnega goriškega glavarstva štipendijo. Odšel je v Rim in tam absolviral gregorijansko literaturo pri prof. De Sanctiju. Po končanih študijah na dunajski Glasbeni akademiji se je vrnil v Gorico ter se z vso mladostno dušo, polno idealov, poprijel dela na glasbenem polju. Nekaj let po povratku z Dunaja si je izbral za nevesto gdč. Heleno Cej ter se z njo poročil dne 8. februarja 1910. Že kot otrok in pozneje kot mladenič je vedno rad zahajal na cerkveni kor pri Sv. Ignaciju na Travniku, da je tam pomagal pri orglanju, kadar je bila potreba. Njegovo igranje je vzbudilo pri vseh pevcih veliko odobravanja in nemalo začudenja, ker je kazal izrazit ta- lent za orglanje in za glasbo sploh. Celo desetletje pred prvo svetovno vojno se je udejstvoval za manjšo ali daljšo dobo pri vseh goriških ter okoliških zborih. Postal je duša goriške Glasbene šole ter Pevskega in glasbenega društva. Nato je prišla svetovna vojna. Kot vsi drugi vojni obvezniki, je bil tudi on mobiliziran. Poslali so ga v Ljubljano, od tam pa v druge kraje po Sloveniji in Bosni in končno na Tirolsko. Dosegel je čin častnika, toda aktivno ni nikdar posegel v bojne ofenzive. Ob koncu vojne, leta 1918, se je vrnil v Gorico in se takoj spet oprijel dela na glasbenem polju. Poživel je obnovljeno Pevsko in glasbeno društvo ter Glasbeno šolo in ju dvignil do tako zavidljive umetniške ravni, da je Gorica v najkrajšem času postala središče glasbene vzgoje vse Primorske. Glasbeni razmah na Goriškem, ki je rodil med drugim tudi Zvezo posvetnih društev, je trajal do leta 1927, ko je totalitarni fašizem s svojimi krutimi in krivičnimi zakoni zadal smrtni udarec vsej slovenski kulturni dejavnosti. Fašizem je zaplenil Trgovski dom, po-žgal ves glasbeni in dramski material ter razpustil vse kulturne organizacije. Naj omenim, da je prof. Komel med drugimi skladbami, ki so bile požgane, izgubil krasno kantato »Psalm na višini« za solo, zbor in orkester. Takrat in pozneje za nacistične okupacije se je prof. Komel umaknil v zatišje in se zaprl v svoj glasbeni Olimp, kajti v javnosti je slovenska glasba in kultura sploh morala ostati mrtva. Kakor vsak kulturni delavec, tako je tudi prof. Komel začel, kolikor je bilo pač možno, zasebno vzgajati poe-dine učence in jih pripravljati za bodoče delovanje. Nekateri gimnazijci iz Malega semenišča smo bili zelo željni resne glasbene vzgoje. Zato smo se obrnili do se-meniškega vodsta s prošnjo, naj dovoli, da bi prof. Komel hodil v zavod ter nas učil glasbo. Naj na tem mestu izrečem hvaležno zahvalo semeniškemu vodstvu (prevzv. nadškof dr. Borgia Sedej, msgr. I. Valdemarin, spiritual L. Cigoj), ker je pravilno razumelo naše želje in zato tudi dovolilo, da je smel prof. Komel voditi našo glasbeno vzgojo (teorija, klavir). Pozneje sta glasbeno vzgojo v Malem semenišču nadaljevala pokojna brata Jožko in Lojze Bratuž, znana po vsem Primorskem kot izredna glasbena pedagoga, predana z vsem bitjem glasbeni umetnosti. Po končani maturi smo se skoraj vsi vpisali na teologijo. In tudi v bogo-slovnici se nam je posrečilo dobiti prof. Komela za nadaljno posredovanje glasbene vzgoje (harmonij, klavir in harmonijo). Vsi smo srčno vzljubili našega profesorja, kajti znal je vzbujati v nas najčistejšo ljubezen do glasbe, tako da smo bili vsi zaverovani vanj in smo ga skušali zadovoljiti s tem, da smo se pridno in vestno učili. V teh letih je slovenska pesem živela le še po cerkvah, kamor v glavnem ni moglo poseči kruto fašistično nasilje in šovinistična nestrpnost. Kot drugi organisti je tudi prof. Komel vso to dobo ostal zvest cerkvenemu koru. Vodil je zbor v cerkvi sv. Ignacija na Travniku in tudi tam or-glal, kakor že prej ves čas ter ni za- pustil tega mesta skoraj do zadnjih dni svojega življenja. Njegovo orglanje ni bilo vsakdanje preludiranje temveč izvirne improvizacije ter umetniške in-vencije, ki jih zmore le umetnik s kristalno glasbeno dušo, ožarjeno s solidnim strokovnim znanjem. Vsak nastop njegovega zbora je bil majhen cerkveni koncert. Zato so vedno številni verniki radi prihajali k travniški nedeljski maši, kajti vedeli so, da bodo vedno slišali pesem-molitev, ki jih bo potolažila ter vzbudila v srcih zaupanje v Boga, da jih bo slednjič le rešil katakombske sužnosti ter jim podaril pravično versko osvobojenje. Po zlomu nacizma in fašizma leta 1945. se je prof. Komel spet oprijel z vso vnemo, kolikor so mu pač dopuščala visoka leta, javnega glasbenega dela in doprinesel svoj delež k glasbenemu preporodu na Goriškem. Ob 83-letnici življenja je bil odlikovan z zlato svetinjo za zasluge za slovenski narod, kateremu je posvetil vse svoje življenje in mu daroval vse svoje moči; ostal je zvest svoji zemlji, zato sedaj v njej spokojno počiva ter čaka večnega vstajenja. Prof. Komel je bil kot človek mar-kantna osebnost. Kdor ga je poznal, ga je moral vzljubiti. Njegov umerjeni nastop, njegova topla in neizmaličena beseda, njegov zdravi humor je našel pri vseh pravi odmev. Ni poznal sovražnikov, kajti povsod je znal sejati samo razumevanje in prijateljstvo. Čeprav je bil nekoliko svobodomiselnega nazora, vendar se je znal gibati v vseh nasprotnih krogih, kajti poznal je predvsem in nadvsem samo strnjeno narodovo občestvo. Kot njegova osebnost tako tudi njegova glasbena ustvarjalnost je bila izvirno svojstvena in je izražala harmonično skladnost človeka in umetnika. Kot skladatelj se je udejstvoval skoro v vseh panogah glasbene dejavnosti. Skladal je za mladinske, ženske, moške in mešane zbore. Njegove skladbe pripadajo narodni in umetniški, svetni in cerkveni glasbi. Poleg teh imamo še klavirske in orgelske kompozicije. So- deloval je pri raznih glasbenih revijah in izdajah. Uspešno se je lotil tudi kan-tat za solo, zbor in orkester. Od njega imamo tudi nekaj simfoničnih del in končno nam je zapustil tudi lepo knjigo o Harmoniji. Žal nam ga je ukradla smrt, preden je dokončal še drugi del Harmonije. Prof. Komel ni bil samo originalen skladatelj in orgelski virtuoz, temveč tudi dober dirigent. Njegovo dirigiranje je bilo umerjenega stila, toda trezno umetniško in ni trpelo harlekinskih akrobacij. Njegove velike oči in mar-kantne brke so marsikaj pomenile pri dirigiranju; še več pa njegove kratke, fine, a dinamične roke. Vsak pevec, ki je pazljivo sledil njegovemu dirigiranju, je mogel res lepo prepevati. Rad sem zapisal te vrstice v hvaležen izraz možu, ki je vreden našega spomina. Njegovo ime bo za vedno uvrščeno v zgodovinske liste slovenskih skladateljev, ki jih je Primorska dala slovenskemu narodu. Pokojni skladatelj je bil vse življenje velik revež. Njegovo družino je neprestano tlačilo siromaštvo. A najsi je bil za svojce še tako reven, je vendar dal slovenskemu narodu vse svoje srčno bogastvo glasbenih umetnin, ki gotovo ne bodo nikdar izumrle, dokler bo živel slovenski rod. 111111111111111111111111111111111111111111 n i n i ■ 1111111 m 11111111111111111 n 1111111 r 11 m i ii ZORA PIŠČANCEV A ta. i. o ma&cupe Skupaj so hodili v šolo, Verena, Srečko in Vinko. Skupaj so se z drugimi vaškimi otroki igrali na domačih pašnikih v prostih urah in ob nedeljskih popoldnevih. Potem so kar čez noč zrastli v fante in dekleta. Verena je prva izbrala, še preden sta se fanta odločila. Vzljubila je Srečka z vso tiho in vdano ljubeznijo, pa čeravno ni vedela, ali jo tudi on ljubi. Njena dekliška narava je bila zadovoljena že s tem, da ljubi. Srečko je bil vesel fant, rad je prepeval, a znal je biti tudi resen in neklonljiv v svojih načelih. Vinko pa je bil vihravega in ognjevitega značaja; takoj se je navdušil za vse, za dobro kakor za slabo. Vinko je prvi razodel Vereni svojo ljubezen. Hudo ji je bilo. »Vinko, drag si mi kot prijatelj, a kaj več mi ne moreš postati nikoli. Vidiš,« je dodala tiše, kot da razkriva skrivnost, »ne morem si misliti, da bi bil ti kdaj oče mojih otrok.« »Ti ljubiš drugega?« ji je ostro očital. »Kaj si moreš ti pomagati, če me ljubiš? In če jaz ljubim drugega, si tudi ne morem kaj. V ljubezni mi ne moremo nič odločati. To je božji dar in Bog izbira, kogar sam hoče.« »Torej ljubiš Srečka?« je žalostno dodal, a takoj nato je vzplamtel »ne, ne sme te dobiti, znal se bom maščevati.« »Vinko, tega ne boš naredil; nisem ti povedala, koga ljubim, in ti tudi ne bom, dokler čas ne bo razkril skrivnosti, če jo sploh bo. Drugega pa ne bom ljubila nikdar.« »Ali je to tvoja zadnja beseda?« »Zadnja, Vinko! In če me res ljubiš, kakor zatrjuješ, ne nadleguj me več.« »Tvoje besede so hujše od smrti. Zame je danes zašlo sonce.« Odšel je s sklonjeno glavo in počasnimi koraki preko polja. Verena je obstala in gledala za njim. Najraje bi na glas zajokala. »Srečko, tebi bom ostala zvesta, pa čeravno ne boš nikoli zvedel za mojo ljubezen,« si je pritisnila obe roki ha razburjeno srce. Srečko pa je trepetal pred skrivnostjo v svojem srcu. Ni se je upal razodeti nikomur, še najmanj Vereni. Gledal jo je visoko nad seboj, obsijano z nadzemsko svetlobo, vso nežno in ljubko kot pomlad, kot zapečaten vrt. Tistega večera, ko ga je Vinko grobo napadel in mu očital, da mu krade dekle, je prišel domov ves žalosten in potrt. Nekdo je s silo udri v njegovo svetišče in oskrunil, kar mu je bilo najsvetejšega. Materi ni ušla njegova žalost. »Srečko, kaj se je zgodilo? Povej!« Materine oči so ga gledale zaskrbljeno, polne neizmerne ljubezni. Njen sin edinec je bil, mož ji je pred leti umrl. »Ah, mama!« je Srečko skril obraz v roke in obsedel pri mizi. Mama je opazila, kako se mu ramena tresejo v joku. »Moj Bog, kaj se je vendar zgodilo? Govori!« se je mama zgrozila in sedla poleg njega. Ljubeznivo mu je odtrgala roke raz obraza in mu s skrbjo pogledala v solzne oči. »Ah, Srečko!« so se tudi njej napolnile oči s solzami in tako sta se skozi solze gledala mama in sin. »Mama, Vereno ljubim, a tega ji nisem še povedal, si ne upam,« je sedaj v pretrganih stavkih bruhalo iz Srečka, »a Vinko mi je danes očital, da mu kradem dekle. Nisem vedel, da je njegovo dekle ... Saj ji nič ne očitam, vendar mi je hudo, tako hudo!« »Sin moj, ne žaluj, če ti jo je Bog namenil, ti je nihče ne bo odvzel. Ve-rena je pošteno dekle, pridna in pobožna,« je kot sama zase govorila mama, »rada bi jo imela za hčer. Toda, zakaj je nisi še vprašal? Morda te tudi ona ljubi?« »Mama, ko pa si ne upam, zlasti ne sedaj, ko je že Vinkova dekle.« »Iz Vinka govori užaljenost, morda Verena nič ne ve o vsem tem. Vinko si to samo predstavlja, ker ga je bržkone Verena zavrnila. Povprašaj jo, Srečko, še jutri jo povprašaj! Molila bom, da se bo vse srečno izteklo.« Naslednji večer je Srečko počakal Vereno, ko se je vračala iz mesta do- mov. Ves dan je bil nestrpen. Bežal je pred Vinkovim pogledom, Vinko pa se je kot nalašč neprestano vrtel okrog njegove delavne mize. Skupaj sta delala v mestu, v istem mizarskem podjetju. Vedno sta si bila dobra. Sedaj pa je prišlo med njima do razdora zaradi dekleta. Srečko je čutil, kako ga Vinko vsak dan bolj sovraži in kako se med njima odpira nepremostljiv prepad. Kaj pa, če Verena res ljubi Vinka? je nestrpno grizlo v Srečku. Osmešil se bo, ko jo bo vprašal. Ne, domov pojde in ... Spodaj na ovinku je slišal razposajen smeh deklet. Verena se poslavlja od svojih prijateljic, ki odhajajo v nasprotno smer. Njena hiša stoji na samoti, sama bo nadaljevala pot do doma. Videl jo je skozi sveže zelenje, kako se je naglo vzpenjala kvišku. Bila je nekoliko zasopla in rahla rdečica ji je pobarvala lica. Svetli lasje so ji valovili okrog obraza. Od časa do časa si je z roko popravila pramen las, ki ji je uhajal na čelo. Srečko jo je gledal. Še nikdar se mu ni zdela tako lepa kot ta večer. »Dober večer, Verena!« jo je mehko pozdravil, »ali te smem spremiti?« »Oh, ti si, Srečko, skoraj ustrašila sem se te!« »Jaz pa sem upal, da se me boš razveselila,« se je ojunačil in stopil tik nje. »Zakaj pa ne, ali si nisva prijatelja?« ga je toplo pogledala, da je ves vztre-petal. »Da, prijatelja, a lahko bi si bila več kot prijatelja, le če bi ti hotela.« Sam sebi se je čudil, da je toliko povedal. Vereni je plamen rdečice razžaril obraz. V zadregi je sklonila glavo in ni vedela, kaj naj odgovori. Trenutek, po katerem je dolgo hrepenela, je prišel tako nepričakovano, da je bila vsa zmedena. »Verena, zakaj ne odgovoriš?« je trepetala nestrpnost v Sreekovem glasu. »Ne vem, če bi te znala osrečiti,« je tiho povedala. »Verena!« jo je Srečko ves vzhičen prijel za obe roki in ji pogledal globoko v oči. Potem jo je rahlo objel okrog ramen in si jo pritisnil na srce. Nenadoma mu je misel, grenka kot pelin, preplavila vso srečo trenutka. »Toda, ti ljubiš Vinka?« Iztrgala se mu je iz objema in ga preplašeno pogledala. »Kaj ti je rekel?« »Torej je res?« »Ne, Srečko, vsaj tako ne, kot misliš ti. Vprašal me je, a sem ga odklonila. To ga je užalilo. Saj sem že davno ljubila tebe, Srečko,« je komaj slišno dodala. »Ti moje drago dekle!« Srečko je od veselja zavriskal, da je odmevalo s hriba v hrib. Mama je doma slišala njegov vrisk. Rožni venec ji je zdrknil iz rok, sklonila je glavo in solza veselja ji je kanila preko nagubanega obraza. »O, ti moj dragi fant,« je vsa srečna jecljala, »vse se je dobro izteklo, saj sem vedela, da me bo Bog uslišal . ..« Tisti dan, ko sta se Srečko in Verena poročila, je Vinko izginil iz vasi. Nihče ni vedel, kam je šel, še njegovi domači ne. Ljudje so si šepetali marsikaj. Kmalu pa je vse potihnilo, življenje je mirno teklo naprej in vse je prešlo v vsakdanjost. plameni razširili na vse strani in kmalu je vsa Evropa gorela v ognju vojnih grozot. Vsak dan je ta ali oni izginil iz vasi. Ljudje so si skrivoma šepetali, da se zbira tajna vojska, ki bo pometla s fašističnimi nasilneži. V vseh srcih je zagorela domovinska ljubezen, ki je dvajset let tlela pod pepelom. Ko je tudi Srečko dobil pozivnico, mu je Verena prigovarjala: »Kaj, ko bi tudi ti šel v partizane? Rešil bi dom in sebe.« »Ne, Verena, nič jasnega ne vidim v tej zadevi. Nočem se zaleteti. In kdo mi zagotovi, da si s tem rešim življenje?« »K svojim ljudem bi šel, tujcu služiti je hlapčevska služba. Dovolj dolgo smo mu služili.« »Pomni, Verena: morda bo prišel dan, ko se bomo bolj bali svojega človeka kot tujca.« »Ne razumem te. Vem, da doma ne moreš biti, a jaz se tako bojim zate.« »Nič se ne boj, Verena, kakor bo Bog hotel, tako se bo zgodilo.« Srečko je odpotoval v južno Italijo, kamor so ga vpoklicali. Verena je ostala doma sama s taščo in sinčkom. Sprva je še redno prejemala moževo pošto, a pozneje so postala pisma vedno redkejša in končno so izostala popolnoma. ANTON M. SLOMŠEK: O ljubi, lepi in pošteni slovenski jezik. S teboj sem prvič klical svojo ljubeznivo mater in dobrega očeta; v tebi me je mati učila moliti in spoznavati Boga; tebe hočem hvaležno spoštovati in te ohraniti ko najdražji spomin na svoje rajne starše. Kot hvaležen sin svoje ljube matere želim, naj bi bila slovenska moja poslednja beseda, prav kakor je bila slovenska moja prva. Čez leto dni je Bog blagoslovil Vere-nin in Srečkov zakon s prvim otrokom. Krstili so ga za Žarka. Saj je res kot sončni žarek obsijal življenje treh srečnih ljudi: Verene, Srečka in njegove mame. Že je Žarko delal prve korake in je pod Vereninim srcem utripalo novo življenje, ko so se na obzorju začeli zbirati temni, grozeči oblaki. Vojna vihra se je razbesnela z vso silovitostjo. Iz malega požara na Poljskem so se Sredi poletja se mu je doma rodil drugi otrok. Krstili so ga za Pavla. Verena je veselo novico takoj sporočila Srečku, a ta je ni prejel. Dan pred sv. Ano je v Italiji padla fašistična vlada in dne 8. septembra je Italija sama kapitulirala. Vojaštvo se je razletelo na vse strani. Večina je padla v roke Nemcem, ki so po polomu zasedli ves polotok od severa do juga. Le redki so se prerili skozi ognjeni obroč in prišli do doma. Neke deževne noči sredi oktobra je rahlo potrkalo na okno Verenine spalnice. Prestrašeno je planila kvišku in vprašala: »Kdo je?« »Jaz sem, Verena, odpri!« »Moj Bog, Srečko!« je zavpila Verena. Kmalu zatem pa si je pritisnila roko na usta. Kaj, če jo je kdo slišal? Vsa trepetajoča je odtavala k vratom in jih odprla. Toliko da ga je spoznala. Kratke platnene hlače in odprta bela srajca sta se lepili na njegovem telesu, da so se še bolj kazale štrleče kosti. »Srečko, moj Srečko!« se mu je Verena vrgla v objem. Tesno se je prižela k njegovemu mokremu telesu in vsa trepetala od sreče. »Verena, pomiri se in zagrni okna! Časi so hudi, ne bi hotel, da bi me kdo opazil.« Prišla je mama in prinesla v naročju prvorojenca Žarka. Tudi njo je zbudilo trkanje in govorjenje v kuhinji. »Kristus nebeški, ti si, Srečko?« se je začudila in razveselila mama. Srečko jo je objel in poljubil na čelo. »Mamica, da te še enkrat vidim!« Nikoli ni bil do nje tako nežen. Mama je zaslutila, kako neizmerno trpljenje se skriva za to izpovedjo. Pobožal je Žarka v njenem naročju. »Zrastel si, fantek moj.« Žarko je zajokal, ni ga več spoznal. »Ah, seveda, saj sem tak kot divji mož, ali ne Žarko?« Žarko je prikimal in ga plašno gledal skozi solze. Verena je nekam izginila in se kmalu spet vrnila z najmlajšim v naročju. »Glej, kdo te pozdravlja ob vrnitvi. Tvoj sinek.« »Fantek je?« se je razveselil Srečko in ga pokrižal na čelu. »Katero ime' ste mu dali?« »Pavel je, kakor oče,« je povedala mama. »Tukaj stojimo, ti pa si ves moker in lačen,« se je zdajci spomnila Verena in naglo odbrzela. Zakurila je ogenj in prijetna domačnost se je razlila po vsem prostoru. Ko se je Srečko okopal in preoblekel, so vsi sedli za mizo, ko da bi bil zunaj svetal dan in bi bila že davno minila noč. Sedaj, ko se je očka obril, se ga Žarko ni več bal. Zlezel mu je v naročje in med njegovim pripovedovanjem mirno zaspal. »Dolga je bila pot od Neaplja do naših hribov,« je začel pripovedovati Srečko. »Da ni bilo dobrih ljudi in da mi ni Bog čudežno pomagal, bi se ne bil prebil skozi. Vidiš, Verena,« jo je skoro očitajoče pogledal, »med tujci sem bil, a nikdar nisem zaman potrkal na njihova vrata. Ob polomu mi je neka neapeljska mati dala sinovo civilno obleko. Sin je bil nekje na severu in upam, da ji je dobri Bog vrnil sina zaradi njenega plemenitega dejanja. Potem sem začel bežati proti severu. Podnevi sem se skrival po samotnih kmetijah, ponoči sem hodil dalje. Kakor preganjana zver sem se potuhnil pred vsako lučjo, pred vsakim izvid-niškim letalom. Bil sem vedno med dvema ognjema. Za menoj so prodirale zavezniške čete, pred menoj so se umikali Nemci. Videl sem goreče vasi, od bomb uničena mesta, bežal s preplašenimi prebivalci v hribe, pa zopet sam nadaljeval pot, ko se je vihar nekoliko pomiril. Edinole misel na vas me je gnala naprej skozi ogenj in vihar. Ko bi sinoči ne bil zagledal pred seboj Sv. gore, bi bil omagal. Bil sem na koncu svojih moči. Ko se sedaj ozrem nazaj, se mi zdi nemogoče, da sem toliko prestal. Bog bodi zahvaljen in sve-togorska Mati božja. Neprestano sem se ji priporočal. — Kako pa je doma?« je s strahom vprašal, ko se je ozrl v zastrta okna. »Vse se je zasukalo drugače, kakor smo si želeli,« je povedala Verena. »Srečko,, imel si prav, ko si mi pred odhodom rekel, da bo prišel čas, ko se bomo bolj bali svojega človeka kot pa tujca. Partizanstvo je pokazalo svoje pravo lice in razdvojilo ljudi. Brat je vstal zoper brata, ljudje izginjajo brez sledu. Pravijo, da so kraška brezna polna trupel.. . Moj Bog, kako žalostni časi! — In ti, kako se boš odločil?« je šepetaje vprašala Verena. »Slišal sem, da je partizanstvo rodilo odpor. Vidiš, do domobranskih čet bi se rad prebil, edinole tam je sedaj moje mesto, doma bi tako ne mogel ostati.« »Vedela sem, da se boš tako odločil,« je rekla mama in vzdihnila. Verena je sklonila glavo in molčala. Zunaj je dež enakomerno udarjal ob oknice, nekje v vasi je zateglo lajal pes. Srečen trenutek snidenja je že tonil v novem morju bolestne ločitve. »Pogovarjali se bomo jutri, Srečko. Sedaj pojdi počivat, ko pa si tako utrujen. Nekaj dni se boš lahko skrival doma, potem pa . . .« Verena ni končala. Solze so ji zameglile pogled, da je glasno zahlipala. »Ne jokaj, Verena, vsi moramo skozi ogenj preizkušnje!« Srečko je tisto noč spal kot ubit. Verena pa je sedela na postelji in dojila dete. Slišala je moževo enakomerno dihanje in srce se ji je krčilo od než- Doberdob: Prizor iz igre »Kri za kri« nosti in bolesti. Kakor tisto majhno, nebogljeno dete bi si ga rada pritisnila na srce, skrila pred vsem svetom v svojem objemu. Njen je, kakor je ona njegova, a nič več ne pripadata drug drugemu. Nad njima, nad otroki in domom gospodujejo sedaj drugi. Še svojih misli človek ni več gospodar. Ko je podojila dete, ga je rahlo položila v zibelko. Potem je poiskala moževo roko. Mrtvo je počivala v njeni. Počasi jo je dvignila k ustnicam in jo začela poljubljati in močiti s solzami. Ni se prebudil. Ko je jutranja zarja pogledala skozi okno, je njegova roka še vedno počivala na njenih ustnicah. Srečko je ostal doma teden dni. Podnevi se je skrival, da bi ga vaščani ne videli, ponoči pa se je razgovarjal z Vereno in sanjal z njo o lepših časih. Kakor je prišel, je Srečko v temni, deževni noči izginil iz vasi. Nihče ni vedel za njegov prihod, nihče ga ni videl ob odhodu. Izginil je kot kapljica v kaosu vojnih dni. II. Komandant Iztok je nemirno korakal po sobi in se neprestano oziral v vrata. Vsak čas bi se morala vrniti izvidniška četa. »Prokleti domobranci,« je sikal skozi zobe, »naša naloga bi bila lahka, ko bi vas ne bilo. Nemci, zavezniki, Lahi, ti so več ali manj na naši strani. Mar je njim za naše namene! A te sveto-hlinske barabe, ti farški klečeplazci nam bodo sedaj uničili vse dolgoletno delo. Toda ne! V prah vas zdrobimo, zmaga mora biti naša, pokažemo vam, kaj zmoremo ...« Skozi vrata se je prikazala razku-štrana glava kurirke Anje. »Kaj prinašaš?« je komandant zaroh-nel nad njo. Dekle se je ustrašila, a je kljub temu stopila v sobo. »Nič posebnega, le na obisk sem prišla k tebi, saj si me bil vedno vesel.« »Pojdi, nocoj te ne maram, druge skrbi imam, mar mi je tvojih objemov !« »Že prav, Iztok! A to ti povem: še klical me boš, jaz pa se bom smejala.« Pognala se je na mizo in zabingljala z nogami v prazno. Gledala ga je izpod čela in čakala na ugoden trenutek za ponovni napad. »Pa kaj se toliko ženeš? Kaj hočeš še rešiti, ko pa je naše življenje ena sama razvalina? Dokler je vojna, gospodarimo mi in vsi se nas boje, vsi nas ubogajo, še celo mene, Anjo, nekdanjo Anico. Potem pa vrag vedi, kako bo z nami. Ali bomo imeli toliko poguma, da stopimo pred ljudi in še dalje varamo sebe in nje. Res ne vem! Preveč se nas še drži stara buržujska miselnost.« Iztok je hodil po sobi in jo razmiš-ljeno poslušal. »Kaj trobiš neumnosti! Tebe gotovo še pes ne bo povohal po končani vojni... Čuj, pravijo, da so domobranci dobili izvrstnega komandanta. Ali ga poznaš?« »Mar so mi domobranci!« je malomarno odgovorila in se zasmejala. »Sicer pa — ali misliš, da so domobranci take cunje kot ste vi, partizani? Trdnjave so, ki jih ni mogoče zavojevati.« »Torej si že poskušala tudi pri njih? Govori!« Stopil je do nje in jo trdo prijel za ramena. Anja je čutila njegovo vročo sapo na svojih licih. Njegove oči so jo prebadale kot dvoje ognjenih puščic. Zopet se je zasmejala, a nič več sproščeno in zvonko. Iz njenega smeha je zvenel strah. »V vasi sem zvedela, da je pred kratkim prispel k domobrancem gor v trdnjavo nov komandant. Srečko mu pravijo. Jaz ga nisem še videla,« je Anja izmikala svoj pogled od njegovega. »Hm, Srečko, Srečko ... Koliko Sreč-kov je na tem hudičevem svetu,« je zamišljeno povedal Iztok. »Pa vseeno pazi nanj in skušaj še kaj izvedeti.« Anja je bila zadovoljna, da je ušla njegovi jezi. Mar so ji vsi moški! Zašla je bila v to mlakužo, iz katere ni več rešitve. A da bi jo tako za prazen nič zadavile zločinske Iztokove roke, tega si tudi ni še želela. Obsedela je na mizi in z žvižganjem spremljala jezne Iztokove korake. Ta se je zaprl vase in se ni več zmenil zanjo. Ko pa se je vrnila izvidniška četa, jo je srdito pognal iz sobe. »Izgini! Preklete babe in preklet dan, ko smo se z vami spečali!« Anja je neslišno izginila iz sobe. »Kaj ste zvedeli?« je zarohnel Iztok nad prišleci. »Pripravljajo se na udar, morda nas napadejo že jutri. Baje so dobili mnogo orožja in streliva.« »Baje, baje, kaj se to pravi? Točnih poročil zahtevam in ne pravljic!« »Trojka v vasi je povedala, da so videli polne vozove, ki so se težko vzpenjali v hrib do domobranske postojanke. Pravijo, da to ni bil živež.« »Mi nimamo dovolj orožja, to dobro veste, ali prehiteli jih bomo in se borili do zadnjega moža, tudi na nož, če bo treba. Ste razumeli?« »Smo, tovariš komandant!« Naslednjo noč so zaregljale strojnice. Potem je za hip vse umolknilo, kakor da noč prisluškuje odmevu. A kmalu so tudi domobranci odgovorili. Nekaj hiš v vasi je že začelo goreti in v svitu plamenov se je boj srdito nadaljeval. Na partizansko postojanko je padla goreča ročna bomba. Začelo je goreti. Partizani so se branili in vztrajali, dokler jim ni začelo tramovje nad glavami škripati. Ko se je zrušil prvi tram, so se pognali na prosto in se s strašnim vpitjem vrgli na nasprotnika. V svitu so se bliskali okrvavljeni noži. Iztokove oči so med domobranci iskale znani obraz. Ko ga je zagledal, se ni začudil, saj je pričakoval, da se z njim spopade. Od tistega trenutka je zanj izginilo vse. Prerival se je skozi hropeča telesa, gazil po okrvavljenih truplih, le naprej, naprej, do njega, ki se je boril kot lev sredi med domobranci. Spretno ga je izpeljal iz bojnega meteža in znašla sta se na samotni jasi — sama. »Srečko, ali veš, kdo sem?« je zahro-pel Iztok. »Poglej me dobro in spomni se, kje si že videl ta obraz!« Srečko ga je pogledal in se zdrznil. V svitu plamenov je zagledal ostre, o-durne poteze, ki pa niso mogle popolnoma zatajiti potez nekdanjega prijatelja. »Vinko!« »Da, nekdanji Vinko sem, sedaj komandant Iztok. Ali veš, kaj te čaka, pes domobranski?« »Nič se ne bom čudil, če mi pri priči poženeš nož v srce. Pripravljen sem na smrt. Boli me le, da mi jo bo zadala nekdanja prijateljeva roka.« »Ha, prijateljeva ... Tudi ti si meni pognal nož v srce, da sem danes zločinec, ubijalec . .. Ne, ne smeš živeti in uživati srečo, ki meni ni bila dana. Umri, izdajalec!« Noževo rezilo je zablestelo v Vinko-vih rokah in se nato zarilo v Srečkove prsi. »Jezus, odpusti mu!« je zajecljal Srečko in se zrušil na kolena. Vinko se je ob teh besedah stresel. Nenadoma se mu je zazdelo, da iz nočnega hlada veje duh po kadilu, da sliši molitve, ki sta jih kot ministranta molila v cerkvi v davnih, srečnih letih ... V vseh teh vojnih letih ga je sedaj prvič obšla groza nad svojim dejanjem. V njegovi notranjosti se je vse rušilo in podiralo, hkrati pa se odpiral nov svet. Kaj je v tem novem, in vendar tako znanem svetu? Strašen in neizprosen je prihajal do njega glas večnega Sodnika: »Kaj si storil? Svojega prijatelja si ubil!« Vinko je z rokami prestregel umirajoče Srečkovo telo in ga rahlo položil na travo. Še nekajkrat se je telo streslo v smrtnih krčih, nato je negibno obležalo v mesečini. Pod Vinkovimi nogami se je rušil svet. Sam ni vedel, kaj dela. Neka višja sila mu je zdaj ukazovala. Z naglo kretnjo je odprl zadrgo na suknjiču umorjenega in mu segel v žep na prsih. Otipal je cigaretno dozo, nato pismo, v katerem je bilo nekaj trdega. Bilo je še zapečateno. Bog vedi, po kakšni poti Pevma: Prizor iz igre »Pri kapelici« ga je Srečko dobil, morda tik pred napadom, da ga ni utegnil še odpreti. Kot tat je Vinko odprl ovojnico. Na okrvavljeno travo je padla slika: dvoje otroških glav, tesno prižetih druga k drugi. Spodaj je stalo zapisano: Žarko in Pavel molita, da bi se očka srečno vrnil! Takrat je Vinko zarjul kot ranjena zver. Glas božji je zadel v globino srca in odprl v njem pekel obupa. »Srečko, odpusti mi, če moreš, odpusti meni ubijalcu!« Pokleknil je k njemu in se zazrl v široko razprte oči. Nobenega očitka ni bilo v njih, le velika žalost in bolest se je iz Srečkovega mrtvega' pogleda prelivala v njegovo dušo. Molitev umirajočega je poslala prvi žarek upanja v obupano morilčevo srce: »Srečko, tvoja smrt bo meni v odrešenje. Tako naj mi Bog pomaga!« Položil je pismo poleg mrtvega Srečka, ne da bi ga bil prebral. Ni imel poguma in vedel je dovolj. Le sliko je vzel in jo vtaknil v prsni žep. Na srcu naj ga žge sedaj kot živi ogenj v večen očitek, da je nedolžnim otrokom ubil očeta. Bitka v vasi je potihnila. Več hiš je bilo v plamenih. Ognjeni zublji so sikali proti nebu in se stapljali z vsta-jajočo zarjo. Žive duše ni bilo v bližini. Vse se je razbežalo, kakor da bi tolikšnega zla ne bili prizadeli ljudje, temveč nevidna roka. Vinko se je pognal preko hriba in izginil v gozdovih. Iskali so ga, a zaman. Potem so ga zapisali med mrtve. Kakor je prišel, tako je odšel in nihče ni vedel ne od kod ne kam. Vinko je zaživel novo življenje. Iskreno je obžaloval nesrečno preteklost in sam ni vedel, kdaj so se njegove ustnice spet odprle k molitvi. Najraje pa se je pogovarjal z Bogom, kakor mu je narekovalo srce. Nič več niso v njem divjali viharji. Ni ga plašil prebujajoči se dan ne nastajajoča noč. Božje usmiljenje je čulo nad njim. Skrival se je pred ljudmi po nepredirnih gozdovih in gorskih duplinah, jedel, kar mu je nudila narava. Svoje roke ni več dvignil niti nad najmanjšo žival. Včasih se je splazil do vasi in kot berač prisluhnil govoricam. Zvedel je, da se vojna vihra bliža koncu. Vendar konca ni hotelo biti. Zopet se je vrnil v skrivališče in v samoti objokoval svoje življenje in svoj zločin. Nekega dne pa je slišal, da je vojna končana. Vrnil se je v rojstno vas ob vznožju Marijinega svetišča. Kot zasluženo kazen je brez upora sprejel žalostno novico, da so vsi njegovi v vojnih letih pomrli. V vasi so ga vsi sprejeli kot nekdanjega Vinka, nihče ga ni poznal za komandanta Iztoka. Tudi izpraševali ga niso, kod je hodil in kaj je delal. Vojna leta so hranila marsikatero skrivnost in vsakomur je bilo dovolj lastno gorje, da se ni zmenil za bližnjega. Pri izkušenem spovedniku v mestu je Vinko opravil sveto spoved in tedaj je raz njega padla vsa teža greha. Spovedniku je razodel svoj sklep, ki je dozorel v samoti in molitvi in ki se mu je zdel edino pravilen. Spovednikov pogled je očetovsko počival na njegovi sklonjeni glavi, njegovo srce pa je pelo hvalnico Bogu. »Sin moj, ali veš, kakšno življenje te čaka? Mlad si še! Novo življenje si pripravljen sprejeti nase edinole kot pokoro. A vedi, da nihče ne more vstopiti v redovno življenje, če ga Bog ne kliče.« »Že dve leti sem živel samotno življenje po gozdovih in duplinah. Vajen sem najhujšega. Moji zločini kličejo po pokori.« »Nad teboj se bo zgodila božja volja. Spoznal boš v pravem trenutku. Dal ti bom priporočilno pismo za patra gvardijana. Bog naj te spremlja, sin moj.!« III. V viharnem večeru se je vzpenjal na goro. Morda doseže Marijino svetišče še pred nalivom. Na nebu so se kopičili temni oblaki. Že so začele švigati prve strele, v daljavi se je oglasil grom. Nenadoma ga je zajela gosta megla, da ni vedel ne kod ne kam. Le to je vedel, da je že izven vasi na stezi, ki pelje k samotni kmetiji. Tam je nekoč živel Srečko. Ne, mimo te hiše ne sme, raje se vrne v vas in počaka jutra. Megla pa je postajala vedno gostejša, nič več ni vedel, kje je. Taval je naokrog in iskal steze, ki bi ga pripeljala v vas. V samotni koči pod hribom je upognjena starka pripravljala večerjo. Dva majhna dečka sta željno spremljala njene kretnje in se s strahom ozirala v okna. Zunaj je besnel vihar. Bliski in gromi so pretresali ozračje. Nalila jima je v skodelico toplega mleka in ju posedla za mizo. »Prekrižajta se!« je ukazala, »molili bomo.« Dečka sta ubogala in se prekrižala. Zdajci je potrkalo na okno, da so vsi trije vztrepetali. »Moj Bog, kdo pa je v tej noči?« se je začudila starka in šla odpirat. Na vratih je stal do kože premočen mož. Ni ga spoznala. Tudi on je ni več spoznal. »Na goro sem nameraval, pa me je presenetil vihar. Ali bi lahko prenočil tu pri vas. Jutri zarana bi nadaljeval pot.« »Saj ste vsi premočeni, le hitro vstopite, ubogi mož! Ogenj bom zakurila, da se posušite in ogrejete.« Dečka za mizo sta ga radovedno gledala. »Samo hip potrpite, da vam poiščem suho obleko, preveč ste premočeni,« je hitela starka in že je izginila po vega-stih stopnicah v gornje nadstropje. »Kako je vama ime?« je vprašal mož dečka, ki sta ga še vedno začudeno gledala in v zadregi lizala žlico. »Jaz sem Žarko, on pa je Pavel,« je povedal starejši. Mož se je zdrznil in že je vstal, da bi zopet odšel ven v noč in vihar, ko se je iz gornjih prostorov vrnila starka in razgrnila pred njim suho obleko. »Sinova je. Ne bo je več nosil, ubogi moj Srečko. Padel je v vojni.« »Mati, kako veste, da je padel v vojni?« jo je s tresočim glasom vprašal tuji mož. »Gospod župnik so poizvedovali, pa so zvedeli, da je padel v boju. Našli so ga mrtvega z nožem v prsih. V žepu je še imel zadnjo Verenino pismo.« Starka si je obrisala solzne oči, a že jo je prevzela skrb za popotnika. »Pozneje vam bom vse povedala, sedaj se le hitro preoblecite, da se ne prehladite.« »In kaj je z Vereno?« je zopet vprašal tresoč tujčev glas. »Ah, z Vereno ... moževe smrti ni mogla preboleti. Umrla je leto za njim od žalosti...« »Mama, ali me ne poznate?« sam ni vedel, zakaj jo je tako poklical. Zdrznil se je, kot da je izrekel bogokletstvo. »Vinko sem, tisti, ki je izginil iz vasi takrat, ko je vaš sin poročil Vereno. Tudi jaz sem jo ljubil,« je povedal, kakor da se opravičuje. »Vinko si, glej, glej, kdo bi si bil mislil! Nič ne de, če si zadnje čase nista bila dobra s Srečkom. Smrt vse zabriše in vse zbliža. Kam pa si namenjen, Vinko?« ga je mati kar tikala, kakor da sta se šele včeraj ločila. Vinko bi najraje pokleknil pred njo in se ji izpovedal kakor pred Bogom. Na prsih ga je žgala okrvavljena slika obeh otrok, Srečkove in Verenine oči so ga očitajoče gledale. Pogledal je materi v oči in videl v njih samo ljubezen. Vedel je, da bi mu odpustila, če bi ji razodel vse. Toda ne, ne sme. Držati mora obljubo, ki jo je bil dal spovedniku v mestu. »V Marijino svetišče sem namenjen. Tam se bo odločila moja usoda, če bo Bog hotel.« Mati ga ni več izpraševala. Njeno srce je nedvomno več slutilo kakor razumelo. Peljala ga je v delavnico, da bi se preoblekel. »Vidiš, tukaj je delal moj sin, sedaj se že leta nabira prah.« Ko je zaprla vrata za njim, je Vinko obstal na mestu, kot bi ga nekdo z bičem oplazil po obrazu. »O, Bog, saj zaslužim, da me kaznuješ, a ne tako, ne tako.« Ni se upal ozreti naokrog po delavnici, vendar je čutil, kako ga iz vseh kotov in s sten gledajo Srečkove oči. Kaj mu očitajo, kaj mu hočejo povedati? Ni mogel razumeti, preveč so divjali v njem viharji. Ko se je vrnil v kuhinjo, sta ga dečka začudeno pogledala. V očetovi obleki se jima je zdel ves drugi. Žarko ga je povabil: »Stric, gotovo si lačen, ali hočeš malo mleka?« Ponudil mu je svojo skodelico. »Le jej, le, Žarko. Stricu bom nalila drugega mleka v skodelico,« je sedaj tudi mati ponovila za Žarkom. Cerkvica v Jami j ah Kako dobro je Vinku dela prijaznost in domačnost Srečkove mame in otrok! Že leta in leta jo je pogrešal, ko je taval okrog kakor zver, ki jo preganjajo. Ko sta otroka legla k počitku, je še dolgo obsedel pri mizi s Srečkovo mamo. Pripovedovala mu je vse, kar je vedela in znala o zadnjih letih. Ni slutila, kako sveto sprejema vase vsako njeno besedo, kako vztrepetava duša ob njenih izpovedih. »Vidiš, tako sem ostala sama s tema dvema otrokoma. Kaj bo iz njih, ko mene več ne bo? Težko se preživljamo, a vendar še gre, dokler lahko kaj malega pomagam pri kmetih. Po sinu dobivam nekaj pokojnine, toda ko bosta otroka zrasla in ju bo treba dati v šole, bodo nove skrbi. A kaj bi tožila, saj je nad nami Bog in ta nas ne bo zapustil. V to trdno upam.« ne ostaneš vedno pri nas. Tako lepo bi bilo, kaj ne mati?« »Že, že, Žarko, toda vsakemu je Bog namenil svojo pot.« Naslednje jutro se je Vinko poslovil od prijaznih ljudi in se napotil na goro. Sonce je prijetno sijalo na jasnem nebu, narava je bila vsa sveža in umita, vse je vzbujalo upanje in novo radost. Tudi Vinkovo srce se je z novim upanjem oklepalo življenja. Čutil je božjo bližino, čutil, kako mu je Bog odpustil veliki greh. Na gori se je predstavil opatu in mu izročil priporočilno pismo. Potem mu je povedal vse, kar je doživel na poti, in mu pokazal sliko obeh dečkov. Opat se je zresnil in se zbral v kratki molitvi. Nato mu je mirno rekel: »Ne morem vas sprejeti.« »Zakaj?« je zatrepetal Vinko. VALENTIN VODNIK: Zato je treba začeti vse nauke s tisto besedo, katero nas je mati učila. To je prva stopnja k vsem višjim učenostim. Tisto noč je Vinko spal v delavnici. Mati mu je pripravila ležišče in mu želela lahko noč. Ko je odšla, je legel, a ni mogel zaspati. Vso noč se je premetaval po ležišču. Zopet in zopet mu je vest očitala zločin. Že je hotel vstati in neslišno izginiti iz hiše, kjer ga je vse spominjalo na njegovo strašno dejanje. A ni se mogel odločiti. Mar niso prav tu očiščevalne vice zanj in za njegovo preteklost? Zjutraj je še vedno lilo. »Nikamor ne pojdeš v takem vremenu, saj se ti ne mudi!« ga je zadržala mati. Ostal je. Popravil je v hiši nekaj polomljenih stolic, izdelal nova kolesa za Žarkov voziček. »Saj znaš,« mu je veselo povedal Žarko, »prav tako, kakor naš ata. Veš, ta voziček mi je bil naredil on, potem pa ni bilo nikogar, da bi mi ga popravil.« Otroka sta bila ves dan za njim. Neprestano sta čebljala in ga izpraševala. »Stric,« ga je nenadoma vprašal Žarko zvečer, ko so sedeli za mizo, »zakaj »Ker vaše mesto ni tu ...« Vinko ga je gledal in ga ni razumel. Tako nepričakovana je bila opatova zavrnitev. »...ni tu, temveč tam spodaj!« In stari opat je pokazal na samotno hišo ob vznožju, skrito med zelenim drevjem. »Tam je kraj vašega očiščevanja.« V Vinko vem srcu je zavalovil vihar sreče in bolesti. »Toda če bodo zvedeli, kdo sem, da sem jaz ...« »Nikdar ne bodo tega zvedeli, ker jim tega ne boste nikdar povedali!« »In zakaj moram zamolčati svoj zločin?« »Tudi oni tam doli imajo pravico do drobtinice sreče. Zato boste ubogi materi sin in sirotama oče!« »Ne, ne, to bi bila zame prevelika sreča. Jaz zaslužim samo kazen. Ko sem jim umoril očeta, sem Boga smrtno raz-žalil in Bog .. .« » ... in Bog se tako maščuje!« Vinko se je vrnil na Srečkov dom in tam izpolnil poslanstvo ljubezni in zadoščenja. Msgr. R. KLINEC Msgr. dr. Božo Kjačič Za prerano preminulim msgr. Kjači-čem upravičeno žalujejo goriški in beneški Slovenci. Goričani so z njim izgubili gorečega in delavnega duhovnika, beneški Slovenci pa enega svojih najvidnejših sinov, ki jim je nudil močno moralno oporo in odločno zagovarjal njihove verske in narodne pravice. Msgr. Božo Kjačič se je rodil v Spodnji Mjersi, v šentlenarski župniji v Slov. Benečiji, dne 23. decembra 1902. Starodavna župnija Št. Lenart je dala veliko duhovnikov, med njimi goriškega prošta msgr. Alojzija Faidutti-ja. Iz Kjačičeve družine sta izšla dva duhovnika: pok. msgr. Božo in g. Josip, ki je zdaj za župnika v Kožicah. Vasica Mjersa pa je zgodovinsko važna, ker je bila sedež »velike mjersinske ali šentlenarške županije«, ki je imela lastno »banko« in »laštro« pod lipo pri cerkvici sv. Antona v Gorenji Mjersi. Mladi Božo se je slično kot brat Josip odločil, da bo kot duhovnik deloval med lastnim ljudstvom. Med beneškimi Slovenci so bili duhovniki skoro edini izobraženci, ki so iz roda v rod ohranjevali verske in narodne tra- dicije. Toda pot do poklica ni bila lahka, ker so njegova študijska leta sovpadala s prvo svetovno vojno. Ko je Božo dokončal v videmskem semenišču IV. razred gimnazije, ga je vojna vihra odvedla sprva v nadškofijsko semenišče v Firence in nato v semenišče v Milan. Zadnji dve gimnazijski leti in tri letnike bogoslovja je nato dovršil v videmskem semenišču, nakar ga je nadškof Sedej inkardiniral v goriško nadškofijo. Po končanih bogoslovnih študijah je bil dne 29. junija 1925 posvečen v duhovnika. Vpisal se je na fakulteto prava pri Sv. Apolinariju v Rimu in civilnega prava na univerzi v Padovi. V Rimu je dosegel doktorat iz cerkvenega prava. Nadškof msgr. F. B. Sedej je poslal g. Kjačiča za kaplana sprva v Podme-lec. Leta 1927 je bil premeščen na Sr-penico. Tu je poskrbel za obnovo cerkve, ki je bila težko poškodovana, in dosegel od goriškega nadškofa, da je bila srpeniška kuracija povišana v župnijo, sam pa je postal prvi srpeniški župnik. Dr. Božo Kjačič je bil leta 1934 imenovan za odvetnika in pozneje za sino-dalnega sodnika pri goriškem cerkvenem metropolitskem sodišču. Ko je solkanski župnik Jakob Rejec stopil v pokoj, je decembra 1937 nadškof Margotti dvignil župnijo Solkan v »nadžupnijo« (parochia archipresby-teralis) in imenoval dr. Kjačiča za solkanskega nadžupnika. V Solkanu si je dr. Kjačič kaj kmalu osvojil srca vernikov. Vsi so občudovali njegovo prisrčno ljubeznivost, ponižnost in gorečnost. Toda leta fašističnega zatiranja in še zlasti grozote druge svetovne vojne so ga hudo prizadele. Čeprav je bil sam večkrat v smrtni nevarnosti, je kot župnijski an- gel varuh tolažil in bodril svoje vernike, posredoval pri najrazličnejših o-blasteh za odpeljance, konfinirane, po-zaprte po ječah. Trpel je s trpečimi, jokal z jokajočimi. Po smrti msgr. Ignacija Valentinčiča mu je nadškof dne 25. julija 1946 ponudil Madhov kanonikat v goriškem stolnem kapitlju in mu istočasno poveril mesto nadškofijskega notarja in matičarja v nadškofijskih uradih. V zatišju nadškofijske kanclije je msgr. Kjačič storil izredno veliko dobrega. Tisočem naših ljudi, posebno beguncem in izseljencem, bo ostal v hvaležnem spominu, saj je za mnoge posredoval pri oblasteh, jim gmotno pomagal, zlasti pa jim je oskrbel prepotreb-ne listine in dokumente. Avgusta 1959 se je msgr. Kjačič hudo izčrpan umaknil na oddih k bratu v Kožice. Zdravniške pomoči je iskal v bolnici v Vidmu in v Čedadu, kjer je dne 29. decembra podlegel raku na pljučih. Na Silvestrovo so ga ob spremstvu goriških kanonikov, številnih duhovnikov ter zlasti vernega ljudstva pokopali v Št. Lenartu. Msgr. Božo Kjačič je bil sin Slov. Benečije, ki jo je toplo ljubil in z njo trpel. Ostro je obsojal krivice, ki se tamkaj dogajajo, in često je zastavil svoj vpliv na pristojnih mestih, da bi se beneškim Slovencem priznale naravne pravice. Tako sta s pok. Mirkom Brumatom 1. 1947 osebno izročila vi-demskemu nadškofu msgr. Nogari močno spomenico in zahtevala pravično ureditev verskih razmer v Slov. Benečiji. Čeprav je msgr. Kjačič posvetil svoje življenjsko delo goriški nadškofiji, je s srcem živel v svoji Benečiji. Neštetokrat je poromal na Staro goro, da je svoje ljudstvo priporočal Mariji; dvigal in podpiral je tamošnjo duhovščino, ki se je z vsem zaupanjem k njemu zatekala; srečen je bil zlasti, ko je mogel »po benečansko« govoriti z ljudmi, jih spovedovati in jim pridigovati. Zato je tudi želel biti pokopan v družinski grobnici na šentlenarskem pokopališču, ob vznožju Stare gore, kjer kraljuje Starogorska Mati božja, tam pod Trčmunom, kjer počiva msgr. Ivan Trinko. Msgr. Božo Kjačič je bil kot stolni kanonik in nadškofijski notar v najboljših odnosih z vsemi slovenskimi in italijanskimi duhovniki. Vsi so cenili njegovo vljudnost in plemenitost. V njem smo gledali vsi duhovnika, ki v svoji duhovniški ljubezni objemlje vse kot brate, Slovence in Italijane, ker je hotel biti »vsem vse«. Pred 1900 leti se je izkrcal na otoku Malti apostol sv. Pavel. Slika nam kaže spomenik, ki je bil postavljen na kraju izkrcanja v spomin tega dogodka • • Pretresljivo slovesno so dne 22. novembra 1959 doneli pod oboki cleve-landske stolnice turobni odmevi Libe-ra me, Domine - Reši me, o Gospod, večne smrti. In ko se je iz ust nadškofa Hartleya, bivšega papeškega nuncija v Beogradu, dvignila prošnja za umrlega, se je njegovi molitvi pridružilo na tisoče slovenskih src, ki so v nemi žalosti prisostvovala zadnji postaji križevega pota ljubljanskega škofa dr. Gregorija Rožmana. Ob svojem škofovskem ustoličenju pred tridesetimi leti si je, kot da bi slutil vso težko pot, izbral geslo: Križa teža in plačilo. In na tisto zlokobno cvetno nedeljo 6. aprila 1941 je skupaj s svojim narodom moral na pot Kal-varije. Začel je nositi »križa težo«. In hodil je od postaje do postaje, noseč svoj križ. »Molite žalostni del rožnega venca — jaz zelo trpim — molite zame — molite za komuniste — za tiste, ki so me preganjali!« tako je prosil v smrtnem boju na svoji dvanajsti postaji dr. Rožman, zvesti služabnik kri-žanega Kristusa. Dne 16. novembra 1959 je izdihnil svojo dušo, odšel po »križa plačilo«. Umrl je daleč proč od svoje škofije, daleč od ljubljene slovenske grude. Njegovo truplo pa so položili k večnemu počitku na najbolj slovenskem koščku zemlje v Ameriki - v Lemontu, na tako imenovanih ameriških Brezjah. Spolnilo se je, kar je ob prihodu v Ameriko 1. 1948 dejal v svojem pozdravnem govoru: Kakor vi vsi, tako bi tudi jaz rad doživel osvobojenje Slovencev izpod komunistične diktature in se vrnil v svojo škofijo, toda če moja žrtev more količkaj prispevati k večji slavi božji in k večji sreči mojih vernikov in vseh Slovencev, z veseljem iz vsega srca kličem: »Gospod, sprejmi moje življenje, naj umrjem v begunstvu.« Z njegovo smrtjo je vse Slovence zadela težka, skoraj nenadomestljiva izguba. Omahnil je v grob tisti, ki je od maja 1945 bil simbol uboge in trpeče slovenske domovine; škof nadpastir, ki je v izvrševanju svoje dolžnosti postal pravi mučenik; duhovni vodnik, ki je brez razlike na politično prepričanje in svetovni nazor družil vse poštene in demokratične Slovence; škof misijonar, ki je povezoval slovenski živel j v tujini. Pokojni vladika se je rodil v Šmi-helu pri Pliberku v mehki in sanjavi Koroški dne 9. marca 1883. In tej deželi je dajal od svojih plodov srca in duha, ko je bil leta 1907 posvečen v mašnika. Pastiroval je in vodil duhovniški naraščaj v celovškem bogoslovju. Na pobudo in s podporo pok. dr. Lam-berta Ehrlicha je šel nadaljevat štu- dije in je 1. 1912 postal doktor bogoslovja in prava. Na Koroškem je ostal v službi vse do leta 1920. Že takrat se je izkazal s svojim zanimanjem za mladino. Ko je leta 1920 bil poklican v Ljubljano in je postal profesor cerkvenega prava na bogoslovni fakulteti novoustanovljene slovenske univerze, je nadaljeval z vzgajanjem mladine. Največja moč njegove vzgoje je bila v tem, da si moral iz vseh njegovih navodil in besed občutiti, da ti hoče dobro. Gradil je na zaupanje in na fantovsko čast, kar je vsakogar navdalo s pogumom in vero v samega sebe. Tik preden je postal škof, je imel širom po Sloveniji več kot 40 duhovnih vaj za fante. Leta 1919 je 80-letni knezoškof Bo-naventura Jeglič predlagal za pomožnega škofa s pravico nasledstva prof. Rožmana, ki je bil še isto leto posvečen. Ko je naslednje leto vladika Jeglič stopil v zasluženi pokoj, je škof Rož-man prevzel vodstvo ljubljanske škofije. Že tedaj si je prevzvišeni nadel »križa težo« — skrb za versko in duhovno rast vernikov svoje škofije. Doba njegovega pastirovanja je obsegala najtežje razdobje slovenske zgodovine: čas druge svetovne vojne, trojna okupacija in komunistična strahovlada, dokler ni bil maja 1945, po 15 letih škofovanja, prisiljen zaradi razmer zapustiti kot begunec belo Ljubljano. Škof Rožman je nastopil svojo nad-pastirsko službo, ko so nasprotniki katoliškega gibanja hoteli uničiti ali pa vsaj kompromitirati vse, kar je nosilo katoliško ime. V tistih časih ni pred nikomer klonil, ampak začel graditi času in potrebam odgovarjajočo Katoliško akcijo. In prav dijaki so imeli čast, da so bili prva skupina te nove organizacije. Porabil je vsako priliko, da je pokazal, kako mu je pri srcu KA; da je poudaril, da jo on hoče, pa naj ji nasprotuje kdorkoli. Pri vsem svojem delu in skrbi za K A ni bil prav nič fanatičen; nasprotno, marsikomu se je zdel preveč mehak in oklevajoč. Znal pa se je vedno prav odločiti in potem je bil odločen in premočrten. Držal se je pravila: »Sovražite zmoto, ljubite tiste, ki se motijo!« Pokojni nadpastir se ni vmešaval v politične zadeve. Morda je bilo v škodo, da se za čisto politiko ni tako zanimal kakor njegov predhodnik vladika Jeglič; morda pa je bilo prav to dejstvo vez, ki je v času preizkušnje združila okoli njega vse Slovence, ki se niso odločili za sodelovanje s komunisti in so ga priznali za svojega duhovnega očeta. Tem bolj se je odlikoval po širokem in nesebičnem socialnem in karitativnem delovanju. Prevzel je predsedstvo Rafaelove družbe za izseljence in storil veliko za njeno poživitev; obiskal je dvakrat ameriške izseljence; spremljal je prosvetno delo med ljudstvom, tudi ko je bil O-rel že ukinjen; pomagal je s svojimi nasveti pri ustanovitvi fantovskih odsekov in dekliških krožkov. Z vso vnemo se je lotil dela za nov dostojnejši dom ljubljanskih bogoslovcev, ker je bilo staro poslopje mračno, nesodobno in neprimerno. Tako je zraslo po Plečnikovem načrtu krasno Baragovo semenišče za Bežigradom, ki pa ga je po 1. 1945 zasegla komunistična partija. Cerkvena umetnost se je pod njim zelo razcvetela in nastajale so nove cerkve. Dr. Rožman je bil brez dvoma velik škof za velik čas. Križ mu je bil znamenje in prapor. V tem znamenju je kot stalni predsednik mednarodnega odbora sklical leta 1939, tik pred vojno, v Ljubljani kongres Kristusa Kralja, veličastno manifestacijo zmagujoče Cerkve; tiste Cerkve, ki črpa svojo moč iz »kruha močnih«, presvete Evhari- stije, ki jo je ljubljanska škofija in vsa Slovenija prisrčno in mogočno počastila pod vladiko Rozmanom na narodnem evharističnem kongresu v Ljubljani 1. 1935. Pokojni škof ni bil borbene narave. Če je bilo treba, pa je znal odločno uveljaviti svoje politične in narodne dolžnosti. Posredoval je za pravice zatiranih primorskih Slovencev pri papežu Piju XI. in odločilno sodeloval, da so jugoslovanski škofje izdali poziv za molitev za primorske Slovence. V vojnih letih se je strašno gorje razlilo preko slovenske zemlje. Vojaška okupacija in komunistična revolucija sta širili smrt in opustošenje. Pokojni škof je vedel, da more samo Bog obrniti srca vodilnih, da bi prišlo do miru. Pozval je vse vernike na spravno pobožnost prvih petkov, petih prvih sobot, na pobožnost devetdnevnic in spokorniških procesij. Pretresljiva je bila procesija k Materi božji na Rakovnik, ko je škof sam nesel spokorni križ in ob Pomočnici kristjanov posvetil slovenski narod Srcu Marijinemu. Ko je videl, kako so padali slovenski mučenci in ko se je poslavljal od njih ob odprtih grobovih, je javno začel opozarjati na brezbožni komunizem in na njegov namen. Zavedal se je svoje nadpastirske dolžnosti, ki mu je narekovala, naj razkrinka lažnivo masko, ki si jo je nadela tako imenovana Osvobodilna fronta. Občudovali smo tedaj škofovo junaštvo. Ni se bal, čeprav so ga sramotili in klevetali ter mu obljubljali smrt. Borba zoper komunizem mu ni bila politična: obsojal je veri sovražen nauk po smernicah okrožnic Pij a XI. in besedah Pija XII. Na vse načine je pokojni ljubljanski škof skušal lajšati gorje, ki je zadelo njegovo čredo. Posredoval je na desno in levo pri okupatorskih oblasteh. Spomladi leta 1942 so italijanske oblasti začele z racijami in čistkami. Odpeljali so fante in može, pozneje tudi žene in otroke, in jih nameščali po taboriščih v Italiji (Gonars, Rab, Renic-ci), kjer so trpeli lakoto in pomanjkanje ter umirali v velikem številu. Samo na Rabu, na otoku smrti, je zazijalo 3000 slovenskih grobov. O tem žalostnem stanju sam škof piše takole: ». . . In potem so prihajale objokane žene, zaskrbljeni očetje in prestrašeni otroci prosit: pomagajte, posredujte, izposlujte pri sovražni oblasti, da „na-šega" izpustijo. Nato pa ponovne in ponovne intervencije, prošnje in rote-nja pri oblastnikih, ki smo jih odklanjali in mrzili, a za trpeče rojake smo tudi te poniževalne in do gnusa nesim-patične korake tvegali, kdaj uspešno, kdaj zaman. Do vrha nam je tedaj dušo napolnjevala grenkost ...« In zaradi tega dela ga je OF oz. komunistična partija klevetala, češ da .je izdajalec, fašist in podobno! Pokojni škof je moral do dna izpiti kelih trpljenja, ki mu ga je Bog poslal. Po kratkovidnosti zaveznikov je po Sloveniji zavladal komunizem. Škof je moral zapustiti škofijski dvorec in zbe-žati skupaj z deset tisočimi begunci. Če bi bilo po njegovem, bi bil ostal. Na pritisk celovškega škofa in svojih kanonikov ter vodilnih ljudi pa je izročil škofijsko vodstvo kanoniku Vovku in odšel v pregnanstvo. Tako se je umaknil svojim zagrizenim sovražnikom. Le-ti so besneli, hoteli so ga imeti, klevetali so ga še naprej, uprizarjali procese, pljuvali ob spominu nanj, obsodili ga na 18 let ječe in zahtevali od Angležev njegovo izročitev. Škofa je hudo bolelo, da so ga Angleži smatrali za izdajalca, a še bolj ga je bolelo, da je moral preslišati toliko klevet svojih lastnih rojakov, ne da bi se mogel braniti. Da je pozneje dr. Rožman na tihem zapustil Celovec in odšel na Salzbur-ško, je bilo v ozadju najbrž posredovanje celovškega nadškofa Rovacherja. Sicer pa je zadeva škofovega ujetništva postala nerodna tudi Angležem. Prišli so Amerikanci in škofa kar odpeljali, potem so to nenadno javili Angležem. Po posredovanju pokojnega cleveland-skega kardinala Stricha, ki je zastavil svojo besedo, je škof Rožman 1. 1948 odšel v Severno Ameriko. Čim je bil v Ameriki, je škof-begunec postal škof-misijonar. Kar samo od sebe je prišlo, da je postal nenadni vla-dika vseh Slovencev izven domovine. Brez vsake propagande in vkljub blatenju v domovini je prirasel v srca beguncev in izseljencev, starih in novih, in postal vseslovenski škof, družeč v svoji škofiji, ki ni imela meja, vse do-bromisleče in poštene slovenske ljudi, raztresene preko vseh petih kontinentov. Vztrajno je misijonaril med slovenskimi naseljenci po Združenih državah in Kanadi. Trikrat je obiskal Argentino, dvakrat šel poročat o stanju svoje škofije sv. očetu v Rim. Na teh dveh potovanjih je obiskal tudi slovenske izseljence in begunce v Italiji, Avstriji, Franciji, Nemčiji, Belgiji in Holandski. Povsod so ga sprejemali z veliko ljubeznijo. Na prvem obisku v Evropi 1. 1957 je tudi praznoval svoj zlatomašniški jubilej. Papež Pij XII. mu je ob tej priliki poslal osebno pismo, v katerem ga je tolažil zaradi pregnanstva, pohvalil za njegove usluge in čestital k pastirskemu delu. Ob drugem obisku leta 1958 je vodil vseslovensko romanje v Lurd: bili so tam zbrani Slovenci s Tržaškega, iz Goriške, s Koroške, izseljenci iz Francije, Belgije, Holandske, Anglije, Nemčije in Združenih držav. Manjkali so samo oni iz domovine. Eno največjih njegovih del v begunstvu pa je slovensko semenišče (Baragovo semenišče) v Buenos Airesu. Potrebo po ustanovitvi je čutil takoj od začetka begunstva, saj je poleg duhovnikov zbežalo tudi mnogo bogoslovcev. Že leta 1945 je bilo semenišče priznano kot bogoslovna fakulteta in po raznih selitvah je leta 1951 dobila prostore v okolici Buenos Airesa. Glavna teža vzdrževanja je padala prav nanj: sam se je osebno žrtvoval, prosil in nabiral sredstva. Vedno pa je pokojni škof Gregorij našel čas in voljo, da je v Ameriki pridigal po vseh večjih slovenskih središčih. Tako je bil skoraj vedno na poti, vodil tridnevnice in duhovne vaje, pridigal in birmoval, spodbujal in tolažil. Ni čuda, da ga je za to nesebično in požrtvovalno delo ogromna večina našega naroda — tako v izseljenstvu in begunstvu kot v domovini — iskreno ljubila in spoštovala. Po plačilo križa je odšel škof-muče-nik. Tako lepo je zapisal o njem ameriški župnik Jager: »Ni mučenec samo tisti, ki pretrpi telesne muke zaradi Kristusa in njegovega nauka. Duševne muke so včasih še veliko hujše kakor telesne. Take muke je prestal naš veliki pokojnik ... Svetovni časopisi niso prinašali njegove slike razpetega na križ, niso ga proglasili za mučenca, toda dvomim, če so oni, ki so jih proglašali za mučence, toliko trpeli, kakor je trpel škof Rožman. Ali trpel je vdano in tiho. Preroško si je izbral za geslo „Križa teža in plačilo". Nosil je križa breme, trdno upamo, da je odšel po božje plačilo. Bil je Mučenik!« Slovenski izseljenci po širnem svetu bodo najbolj občutili težko izgubo. Sedaj bodo šele prav spoznali, kako velika apostolska, združevalna in vladajoča osebnost je bil pokojni škof dr. Rožman. —tin Ljudsko-prosvetno in kulturno življenje na Tržaškem Naše obmorsko mesto ni bilo nikdar v kulturnem in prosvetnem oziru vzorno vodilno, čeprav bi mu po svoji legi ter po gospodarski in politični vlogi ta naloga pripadala. V pristanišču je pač močnejša kričeča muzika po barih, polne so plesne dvorane in kinodvora-ne, prevladuje vesel ritem življenja. Zadnja leta je postal še avto središče družinskega življenja, ki popelje ob vsakem prostem času družino iz mesta kam dalj na deželo, z dežele pa v bližnja in daljna mesta. Malo ljudi še kaj bere. Tistih nekaj ur po večerji presede pred televizijo, ki jim v kondenzirani obliki nudi književnost in umetnost vseh vrst. Vse je površinsko. Človek se je poplitvil. Spričo tega zdušja, ki je zajelo naše življenje, je kulturno in prosvetno delo mnogo težje kot nekoč. Gre za tisto zastonjsko izvenpoklicno delo, ki so ga opravljati stoletja naši očetje in matere, da so ohranjali tu slovensko besedo in narod prosvetno dvigali. Ko so v trgovinah k prodanemu predmetu zavili slovensko knjigo, ker je niso mogli v knjižnici izposoditi. Ko so se zbirali izobraženci v mestu in odhajali na deželo ter so zdaj v tej, zdaj v drugi vasi zapeli pesem in tako vlivali ljudem vero in upanje v boljše in lepše čase. Ko so duhovniki pogumno v materinem jeziku oznanjali božjo besedo, čeprav so jim zaradi tega grozili. Ko so slovenski izobraženci zastrupljeni umirali, ker so ohranjali slovensko petje v cerkvi. Vsega tega velikega idealizma ni več. Izobraženstvo se je v veliki večini svoji nalogi izneverilo. Vendar še kljub temu marsikje prosvetno in kulturno življenje živi. Sloni na redkih idealistih in na narodni zavednosti naših ljudi. Na ljudeh po naših vaseh, ki so ostali zvesti materini besedi, ki se radi vedno znova opajajo ob njeni lepoti. Sloni v mestu na ideal- nih akademikih in srednješolcih, ki pripravljajo kulturne in prosvetne prireditve, na zavednih gospodinjskih pomočnicah in služkinjah, ki najdejo vedno čas, da se udeleže prireditev in imajo vedno toliko razumevanja, da od skromne plače odtrgajo denar za slovensko revijo in za vstopnino na prireditev. Sloni na nekaterih idealnih duhovnikih, ki mnogo žrtvujejo za to, da v fari tudi prosvetno življenje ne usahne in ponekod celo zidajo prosvetne dvorane, da se bo lahko to delo bolj razraslo. Če strnemo sliko tega dela, bi dobili nekako tole podobo: V mestu Osrednja katoliška organizacija je SLOVENSKA PROSVETA, ki želi družiti vsa prosvetna društva v mestu in po deželi. V tej osrednji organizaciji so dobila krajevna društva vedno pomoč. Od tu so prihajali predavatelji predavat na »slovenske večere«, včasih pomaga s tisto malo gledališke garderobe, ki jo ima, organizira gledališka gostovanja SLOVENSKEGA ODRA in prireja za vse društva osrednji prosvetni TABOR vsako poletje. Tabori so mišljeni namreč kot prireditve vseh naših društev in vseh prosvetarjev, ki so povezani s SLOVENSKO PROSVE-TO. SLOVENSKA PROSVETA, kot katoliška slovenska prosvetna predstavnica, seveda spremlja tudi vse življenje našega naroda in skuša v vsakem primeru po svojih močeh to življenje ščititi in se zavzema z ostalimi organizacijami za polno uveljavi j en je in razmah tega življenja. Krajevna prosvetna društva so mnogo premalo povezana z osrednjo organizacijo. To brez dvoma škodi njihovi življenjski sili. Obrnejo se na centralo le tedaj, kadar nujno česa potrebujejo, drugače pa je vse preveč težnja za tem, da vsak nekje zase dela. Mnogo več bi dosegli, če bi bili trdno med seboj povezani. Slovenski kulturni klub je v mestu najtesneje povezan s Slovensko prosveto. V njem so združeni tržaški slovenski akademiki, srednješolci in tudi mnogi tisti, ki so že končali srednje šole in so v službah. Mnogim ni bilo dolgo jasno, da je to katoliška prosvetna organizacija slovenskih izobražencev. Prosvetna, ne morda verska. In na tem področju razvija KLUB živahno delavnost s stalnimi tedenskimi kulturnimi večeri. P 1 | 'v ' ■ t'" ' ' 1 >' v Tržaška občinska palača (foto inž. M. Pavlin) Zaradi števila in zaradi smotrnejšega dela, je zdaj KLUB razdeljen v srednješolski odsek in v akademski. Morda je celo agilnejši zadnje leto srednješolski. Na programu so večkrat LITERARNI VEČERI, na katerih bero člani iz svojega literarnega ustvarjanja. Na teh večerih najboljši prispevki prejmejo nagrade. Te potem objavi »Mladika«.' To, da združuje KLUB mlade talente, ki dosegajo prve uspehe na književnem področju, je za slovensko katoliško skupnost mnogo večjega pomena kot bi mogel površen opazovalec soditi. S tem namreč ustvarjamo tisto tradicijo, ki je tudi nekdaj rasla iz takih skromnih začetkov, je pa vendarle ustvarila rod katoliških pisateljev, ki so pogosto vodili v osrednji slovenski književni ustvarjalnosti. Mlajši rod prireja v okviru KLUBA tudi svoje SLIKARSKE RAZSTAVE. To so po večini učenci akad. slikarja prof. Černigoja. Nekateri med njimi so dobili že tudi nagrade na pokrajinskih in državnih srednješolskih natečajih. Tudi najboljšim slikarjem v svoji sredi podeljuje KLUB nagrade. Vendar poleg izrazito kulturnega u-dejstvovanja KLUB ne gre mimo tiste formativne naloge, ki jo mora tudi o-praviti pri našem mladem izobražen-stvu. Starejša veja se ukvarja z resnimi problemi v predavanjih, ki jih pripravljajo člani sami, delno katoliški starešine, včasih tudi duhovniki. Tu mora slovenski izobraženec dobiti pravi pogled in odnos do življenja, ki ga obdaja. V medsebojnih pogovorih in debatah se brusijo različna gledanja in se marsikaj osvetli. Prosvetno delo v Marijinih domovih V mestu je živahna delavnost še v MARIJINEM DOMU V UL. RISORTA, potem v ROJANU in tudi pri SV. IVANU O življenju v Rojanskem Marijinem domu poroča na drugem mestu gospod Stanko Zorko, ki je duša in srce tega dela. O delu v MARIJINEM DOMU na c. Risorta pa navajamo tele skope podatke, za katerimi pa se skriva velika, neprecenljiva delavnost. Družba Marije Milostljive v Trstu obstaja 61 let. Šteje 353 članic. Od teh je 234 deklet, 26 redovnic in 93 žena. Voditelj družbe je msgr. Ivan Omersa. Družba posega s svojim delovanjem tudi v javnost. Članice prodajajo na vratih raznih župnih cerkva in po družinah Katoliški glas in druge verske publikacije. V enem letu so razprodale tedensko: 150 Katoliških glasov, od katerih je bilo 55 stalnih naročnikov - 600 Naših vestnikov za vsako številko -100 Mladik, - 147 Mohorjevih knjig, -14 Kraljestev božjih, 400 salezijanskih knjižic ter 35 raznih drugih. Duhovno življenje je imelo 74 naročnikov, Katoliški misij oni pa 79. Dr. Jože Prešeren je predaval o cerkvenih predpisih glede tiska, medtem ko je msgr. Lojze Škerl predaval ob dnevu katoliškega tiska o Katoliškem glasu. Družba je priredila tudi igre: »Moj življenjski misij on«, božična misterija »Mati Mesijeva« in »Božič prihaja«, pustno igro »Izgubljeni raj«, odlomek iz igre »Mater Dolorosa«, prizor s petjem »Venčarica«, zborno deklamacijo Svetogorska Kraljica ter še deklamacijo Majsko jutro. Ob teh prilikah je bil srečolov za namen misij onov in e-den v namen dobrodelnosti. Poleg tega sta bila še dva zabavna večera. Predvajali smo tudi filme Sanpaolo: Sv. Katarina, Samo Bog me ustavi, Zvonovi sv. Marije. Misijonar Ladislav Lenček je imel predavanje o misij onih s skioptičnimi slikami. Dr. Jože Prešeren pa je predvajal domače filme: O življenju skavtov in skavtinj, njihovi obljubi, izletih in taborjenju, — izlet na Peče, o romanju na Višarje in v Alttotting ter o evharističnem kongresu v Miinchenu. Važen je odsek sv. Rafaela, ki skrbi za mlada dekleta, ki prihajajo v mesto služit in nimajo tukaj ne doma ne o-pore. Pod okriljem tega odseka se je ustanovil zavod sv. Marte za brezposelne, katerega vodijo šolske sestre. SVETI IVAN se skrbno in resno pripravlja na to, da bi si zgradil lastno dvorano in bi lahko tam razvil svojo delavnost. Vendar tudi v tej skromni najeti dvoranici doživijo svetoivančani zelo lepe, čeprav skromne prosvetne prireditve. Te niso združene samo s prvim obhajilom v fari, ampak tudi drugače. Šolske sestre, ki imajo svoj zavod pri Sv. Ivanu pri tem delu skrbno pomagajo. Okolica Trsta V okolici imamo v več krajih prosvetne dvorane, čeprav so nekatere skromne. V teh dvoranah je bilo povsod v prejšnjih letih precej živahno prosvetno delo. V vsakem kraju je bilo vsaj nekaj slovenskih prosvetnih večerov. V zadnjem letu moramo ugotoviti nazadovanje. Med trdoživimi je ostal BAZOVIŠKI ODER, ki je še pripravljal predstave doma in je potem gostoval v nekaterih krajih. Upamo, da bo to delo nadaljeval. Na OPČINAH je bilo v Marijanišču zadnji čas nekaj prireditev. Delno so bila to gostovanja, delno pa so prireditve pripravili marijaniški fantje sami. Znova so začele prosvetno živeti MAČKOVLJE, kar se je vrnil v faro dr. Stanko Janežič. Po daljših letih so to prve prosvetne prireditve, ki pa so pokazale, kako željno so jih ljudje čakali. Vse to kaže, da se da v vsakem kraju nekaj narediti, če je dobra volja in ne- Tržaški študentje pri zaključni šolski prireditvi Prizor iz »Antigone« kaj idealnih prosvetnih delavcev. Prosvetno življenje ogreje mrzlo vzdušje, ki marsikje vlada. Zato smo dolžni to delo opra\'ljati kot Slovenci in tudi kot katoličani. Res je skrajni čas, da poživimo ljud-sko-prosvetno delo povsod v naših krajih in zaustavimo to brezmiselno dr-venje v brezcilje tako naših rojakov v mestu, kakor tudi na deželi. Dramsko udejstvovanje Osrednji oder, ki je dramski odsek SLOVENSKE PROSVETE v Trstu je SLOVENSKI ODER. V zadnjih letih je uprizoril več duhovnih iger, pa tudi nekaj veselih in resnih dramskih del. Ob desetletnici prve uprizoritve »SLEHERNIKA« na Tržaškem je bil Repentabor lansko leto spet priča veličastne predstave. Letošnji poletni tabor pa je bil posvečen pisatelju Ivanu Preglju. Ob tej priliki je SLOVENSKI ODER zaigral Pregljevo igro »ZDRAVA, DEVA" KATARINA!« Lep uspeh je doživela veseloigra »CHARLEYEVA TETKA«, ki jo je SLOVENSKI ODER najprej igral v DOLINI, potem pa v Trstu, v avditoriju. Prav tako so dosegle lepe uspehe BRALNE DRAMSKE PREDSTAVE, to je poseben način igre, ki je podoben radijskim predstavam, da namreč igralci igrajo na mestu in z besedilom v roki. Videli smo, da včasih, ko je glavni poudarek na besedi in misli, tako predstave celo bolje uspejo kot pa bi običajne gledališke predstave. BRALNE PREDSTAVE so bile večkrat v KLUBU, na LETNEM MLADINSKEM DNEVU na Kontovelu in tudi v nekaterih vaseh, kot na primer v Borštu. Kot smo videli, dramske predstave še vedno privabijo največ gledalcev in so naši ljudje z njimi zelo zadovoljni. Zato bo treba to panogo prosvetnega udejstvovanja morda bolj gojiti kot doslej. Posebno dobro bi bilo, da bi nastale še kake igralske skupine v vaseh in farah. Naša književnost Na Tržaškem težko izide kaka knjiga, ker je pač knjižni trg tako majhen, da ni mogoče tiskati kako publikacijo v večji nakladi. Menda je v preteklem letu izšla edino Jezova knjiga »NOVA TLAKA SLOVENSKEGA NARODA«. Med literarno-kulturnimi revijami pa živi svoje četrto leto revija »MLADIKA«, ki je sicer družinska revija, vendar opravlja istočasno tudi svoje kulturno in literarno poslanstvo, ker je pač to edina revija na Tržaškem sploh. Ponovno so že napovedali nove revije, pa do njihove uresničitve do zdaj, ko zaključujemo ta pregled, še ni prišlo. »MLADIKA« je v teh štirih letih pognala že precejšnje korenine in upamo, da bo svoje poslanstvo vedno bolje izpolnjevala. Upamo tudi, da si bo pridobivala vedno več sotrudnikov, bralcev in tudi razširjevalcev. Da imamo katoličani na tem ozemlju svojo revijo, je zelo velike važnosti in bi morali vsi vse narediti, da bi »MLADIKA« čim bolje uspevala. Radio Na radiu sodelujejo sicer različni kulturni in prosvetni delavci in ne spada morda to delo v ta okvir. Vendar ga omenjamo, ker je postaja za vse Slovence izredno dragocena in važna. Vodstvo RAI-a je določilo sredstva, da razvija postaja sorazmerno bogat kul- turni in prosvetni program. Zelo pogosto sodelujejo člani prej naštetih organizacij pri različnih oddajah. Posebej posvečajo skrb radijskemu gledališču. Radijski program je pester in bogat. Postaja opravlja izredno veliko in za nas pomembno poslanstvo. Naši dijaki Naj tu omenimo tudi lepe prosvetne nastope naših dijakov. Njihove prireditve so prestopile tisti običajni okvir šolskih prireditev in so dobile resnični kulturni izraz. Med najbolj uspelimi v zadnjih dveh letih sta pač predstavi Linhartovega »MATIČKA« in Anouil-hove »ANTIGONE«. Gotovo bomo v tej jesenski in zimski sezoni prosvetno delavnost razvili in povsod tam, kjer je morda nastalo mrtvilo, v tisti gluhi noči prebudili življenje. Naša velika odgovornost do narodne dediščine, ki smo jo prejeli od naših očetov, nam narekuje to delo. In naša ljubezen do našega toplega doma. i m 1111111 1111111111 111 M 11 umu 111 11II111111 1111 i i i i i i i i i i i i i i i i 11 JLeto begunca Na sestanku Združenih narodov dne 5. decembra 1960 je bil sprejet predlog, da se leto 1960 proglasi za »Svetovno leto begunca«. Ta lasti Avstrijska spominska znamka človečanski predlog je bil sprejet z 59 glasovi večine proti 9 glasovom. Sodelovalo je 72 držav, ki so skušale na različne načine blažiti to pereče vprašanje, ki je danes na dnevnem redu in s katerim imajo opravka skoraj vse države zemeljske celine. Ime begunec zasledimo že v starih časih. V vseh dobah, so se morali ljudje seliti iz kraja v kraj in to iz različnih razlogov. Begunci so bili že sv. Jožef in Marija, ko sta bežala s komaj rojenim Jezusom. Pesem poje: Pred Herodežem v egiptovsko deželo sta bežala Jožef in Marija, da bi sina svojega rešila, malo dete Jezusa. Še nikdar v zgodovini ni bilo toliko nesreč-nežev, ki so morali, hote ali nehote, zapustiti svoje domove in se preseliti v tuje kraje, med tuje ljudi. Grenka je tujina in beseda begunec. Da se tem revežem priskoči na pomoč, so se združile vse demokratične države ter organizi- rale razne nabirke v prid beguncem. Nekatere države so izdale posebne znamke v spomin na leto begunca. Cisti izkupiček je šel v sklad, ki je namenjen tem trpečim bratom. Od.leta 1945 do 1959 se je preselilo: V Evropi: Nemci izgnani iz Vzhodne Nemčije 12,000.000 Begunci iz sovjetskega ozemlja 5,100.000 Poljski begunci 4,800.000 Ogrski begunci 200.000 Begunci deportirani v Rusijo 4,500.000 Begunci iz raznih krajev Evrope 1,000.000 V Aziji: Pleme Indu v Pakistan 8,500.000 Mohamedanci iz Indije v Pakistan 6,500.000 Begunci iz Koreje 5,500.000 » iz Vietnama 1,000.000 » iz Kitajske 900.000 » iz Tibeta 25.000 Arabci izgnani iz Izraela 1,000.000 Turki izgnani iz Bolgarije 300.000 V Afriki: Alžirci v Tunis in Maroko 200.000 » na njih ozemlju 1,000.000 Problem begunstva bo rešen takrat, kadar bodo voditelji vseh narodov videli v vsakem človeku ne svojega nasprotnika, temveč brata. Spominska znamka ZDA BRUNA PERTOT lAioja pomlad Ne, to ni bila pomlad, bile so čudne, težke sanje: v zelenem bregu rastlo je drevo in dež je bičal, klestil mlade veje. In drevo ni vedelo, zares ni vedelo, zakaj. NDU V TOKin! S tem vzklikom so se letos 12. septembra z velikim uspehom zaključile v Rimu 17. moderne olimpijske igre. Posebno Japonci so radi tako pozdravljali z nekim posebnim prizvokom, čigar pomen smo vsi dobro razumeli. Letos so Japonci poslali v Rim celo vrsto opazovalcev s prav določenim namenom: opazovati, slikati, poizvedovati, registrirati vse, kar so Italijani naredili najboljšega za to uprizoritev poletnih olimpijskih iger. Zato smo lahko prepričani, da bomo čez štiri leta v Tokyu videli organizacijo, ki bo še boljša in bolj spektakularna od letošnje italijanske. Kajti čeprav plemeniti tekmovalni duh, ki je preveval tekmovalce že v stari Grčiji, ni še popolnoma izginil s športnih igrišč, vendar služijo marsikaj športni rekordi in posebej še olimpijske igre državni propagandi in osebnim koristim. Po drugi strani se da to velikansko prizadevanje za kolosalnost in popolnost tudi opravičiti, kajti kdor ima koga v gosteh, ga rad postreže čim lepše in bolje. In to sodim, da je bil tudi glavni namen CONI-ja, posebno še, ker se je ta največja italijanska športna organizacija zavedala, da tekmovalci niso novinci. Večina se je že udeležila takih tekmovanj po drugih državah. Tam so tekmovalce sprejeli z isto vnemo in jih preskrbeli z vsemi udobnostmi ves čas olimpijskih tekem. Mednarodni olimpijski odbor bi seveda moral bolj paziti na to, da bi se med olimpijske tekme ne vključevali tisti športi, ki niso v nobeni zvezi z olimpijsko tradicijo, saj se prav pod njimi skriva v največji meri gniloba športnega profe- POSTE lTxlIANEi sionizma. Nočemo se sicer zgražati nad mladimi ljudmi, ki so našli vir zaslužka v športnem profesionizmu, kajti kjer je le-ta dobro urejen po zdravih športnih načelih, si šport sam pridobi spet novih zaslug; vendar se olimpija-de ne smejo spremeniti v cirkuški voz, kjer bi iskali vedno zgolj kolosalnost. Tisti, katerim je najvišja atletska manifestacija res pri srcu, bi ne smeli tega prenašati. V zgodovini olimpijskih iger, žal, ni bilo vedno tako, kot bi resnični športnik upal in pričakoval. Prvi je moral okusiti te grde špekulacije mladi francoski baron de Coubertin. Njemu in Grku Zappasu se moramo zahvaliti, da so se moderne olimpijske igre po več kot tisoč letih obnovile in si utrle pot k popularnosti, ki jo danes po pravici uživajo. Preden si ogledamo nagibe, ki so pripeljali človeštvo do obnovitve olimpijskih iger, si skušaj mo priklicati v spomin prave starogrške Olimpijade, saj je po njih zaslugi šport dosegel višek slave že v letu 1000 pr. Kr. Najstarejši dokument, ki priča o njih, sega v leto 776 pr. Kr. Vendar je točno rojstvo olimpijskih iger še vedno uganka. Zanesljivo je edinole dejstvo, da so se te igre prirejale na čast bogovom, ki so prebivali na gori Olimpu. Številne bajke pripisujejo očetovstvo olimpijskih iger Herkulu. Ustanovil jih je baje v spomin na Augija, katerega je sam umoril, ko mu ni hotel plačati enega od dvanajstih naporov. Gotovo se nam bo zdelo čudno, kako je mogla olimpijska tradicija uspevati v takratni Grčiji, kjer so bila mesta v stalnem medsebojnem nasprotju in v krutih in krvavih bojih. To lahko razumemo, če vemo, kaj je bilo »sveto premirje«. Ustanovil ga je etiolski kralj in je pomenilo, vsaka štiri leta ob priliki olimpijskih iger, prekinitev kakršnegakoli nasprotovanja med narodi in mesti v korist slavnim igram, ki so se tako lahko nemoteno razvijale v zanje določenem času. Najbolj znano »sveto premirje« je nedvomno tisto, ki je prekinilo bitko pri Termopilah in ki je tako presenetilo perzijskega kralja Kserksa, zlasti ko je izvedel, da je edina nagrada, ki jo prejmejo olimpijski zmagovalci, venec, spleten iz oljkovih listov. V resnici je bil olj kov venec nekaka uradna nagrada, kajti pozneje so prvaki dobili še pet sto drahem, kar pa ni bilo tako malo, saj so takrat s to vsoto lahko kupili pet volov. Poleg tega pa so bili deležni mnogih privilegijev, njihovo ime pa so vklesali v marmor in ga razkazovali po vsej državi. Sam Cicero pravi, da so bili grški olimpiski zmagovalci deležni takih prednostih, kakršnih ni imel sam rimski vojskovodja. Ko so Rimljani zavzeli Grčijo, so se seznanili tudi z olimpijadami, ki so jih tako prevzele, da so hoteli pri njih nastopati sami cesarji. Neron pa je šel tako daleč, da je leta 65 pr. Kr. ustanovil v Rimu svoje »Neroniane«, t. j. tekme po zgledu grških olimpijad. Sam se jih je udeležil kot tekmovalec in je odnesel kljub svoji obilni postavi kar šest prvih mest. V stari Grčiji so posvečali veliko pažnjo telesnemu razvoju mladine. Glavni cilj vsakega mladeniča je bil, da se udeleži kot atlet olimpijskih iger. Tako je grški narod prenašal športno tekmovanje tudi na praktično polje: lahko se je lotil vsakega političnega, socialnega ali ekonomskega problema z isto vnemo in živahnostjo kakor na športnem igrišču. Tako si tudi deloma razlagamo zelo visoko razvojno stopnjo grške kulture. Zelo zanimivo bi bilo primerjati takratne rezultate z današnjimi, a žal nam je to nemogoče, Stari Grki so namreč poznali samo klepsidro, zato niso mogli meriti časa tako natančno, kot ga merimo mi danes. Ohranila pa so se imena nekaterih zmagovalcev. Po uradnih kronoloških podatkih je bil prvi ovenčan z oljčnimi listi nek Ko-rebo, kuhar iz Elide, ki je prišel prvi v teku. Zelo popularna je bila takrat tudi tekma »pentathlon« (tek po stadiju, skok v daljino, met diska in kopja, ro- koborba). Njen največji specialist je bil baje neki Faillo iz Krotosa, čigar skok v daljino je znašal 55 čevljev (16,31 m). To je človeško nedosegljiva mera, zato domnevamo, da jo je Faillo dosegel v treh, če ne v petih skokih, saj znaša današnji rekord v trojnem skoku 16,35 m. Kar se tiče drugih nastopov naj omenimo še skok od zgoraj navzdol z različno visokih zidov. Metalci diska so uporabljali skoraj enako težko orodje kot ga uporabljajo atleti danes. Zelo značilna tekma na starogrških igrah je bil tudi tako imenovani »pankracij«, nekaka kombinacija med rokoborbo in boksom. Tu so bili dovoljeni vsi prijemi razen praskanja in medsebojnega oslepljevanja. Navadno se je vsak atlet, ki je bil na tem, da ga nasprotnik zaduši, proglasil za premaganega. Zelo znana je zgodba o Arakionu, ki je med tekmovanjem umrl zadušen prav v trenutku, ko se je njegov nasprotnik, stisnjen v klešče, proglasil za premaganega. Tako so morali olimpij- diume, so začeli angažirati že znane in slavne tekmovalce in jih seveda bogato plačevati. Tako je začel šport svojo pot navzdol, začel se je razvijati športni profesionizem. Ta je bil tudi poglavitni vzrok dokončnega propada olimpijske tradicije. Najhujši udarec ji je seveda zadal cesar Teodozij leta 393 po Kr. Razjarjen zaradi ljudske vstaje v Te-saloniki, je prepovedal sleherno športno udejstvovanje. S tem ukrepom se je hotel obenem prikupiti milanskemu škofu Ambrožu. Kakor vsa katoliška Cerkev je tudi škof odkrito nasprotoval športnim prireditvam, ker jih je smatral za manifestacije »brez duhovnega jedra«. Pod vplivom tega danes tako nerazumljivega in nesmiselnega odloka in pa zaradi hudega potresa, ki je v svetem mestu Olimpiji uničil sleherno športno pripravo, je vsako športno u-dejstvovanje padlo v pozabo in, kar je tem slabše, je izginila vsa športna vnema, spričo katere so stari Grki predpostavljali olimpijska tekmovanja T. G. MASARYK: Vsak človek gre za svojo srečo, pravijo, a sreče ni. Tudi jaz mislim, da je ni. To se pravi: ni je, če jo kdo tako nalašč išče. Kdor jo tako išče, jo je že izgubil. Zelo lepo je to povedano v pravljici o neumnem Janezku. Tista dva zvita, izobražena gospoda brata, ki gresta za srečo, je ne najdeta; neumni Janezek ni iskal sreče, ali kjer je bilo treba, je znal, je delal, je pomagal, kakor je mogel, in glej — bil je srečen in na koncu je moral pomagati še obema nesrečnima bratoma. V tej pravljici je povedalo naše ljudstvo največjo življenjsko modrost, namreč: ne išči sreče! Tako namerno iskanje sreče dela človeka nesrečnega. Sodobni človek se lovi za izgubljeno srečo, za izgubljenim rajem — ali z lovom po sreči še nihče ni postal srečen. ski sodniki proglasiti za olimpijskega prvaka mrtvega Arakiona in ovenčati s tradicionalnim vencem njegovo truplo. Dekadenca starogrških olimpijskih iger se je začela prav v letih, ko so le-te začele počasi prevzemati ves takrat kulturni svet. Sprva so se smeli udeleževati iger samo grški atleti, z vojaškim in gospodarskim propadanjem, pa so med grške atlete začeli pronicati tudi egipčanski, rimljanski in kartažanski tekmovalci. Igre so se tako odtujile grškemu ljudstvu, ki je začelo počasi zanemarjati sleherno športno prireditev. Da bi organizatorji priklicali še koga na sta- celo zmagam na bojiščih. Tako so minila stoletja in tudi tisočletje je šlo mimo. Zgledalo je, da je šport sploh izginil z obličja zemlje. V srednjem veku sicer nahajamo viteške turnirje in tekmovanja v sabljanju in v streljanju, toda vse te prireditve niso presegale navadnega ezibicionizma: manjkala jim je olimpijska tekmovalna vnema slavnih starogrških iger. V prvi polovici prejšnjega stoletja so olimpijske igre spet oživele po zaslugi bogatega, podjetnega in veljavnega grškega trgovca Konstantina Evangelista Zap-pasa. Silno navdušen nad arheološkimi ostanki starega olimpijskega mesta, ki so prav v tistih letih prišli na dan, je plemeniti človek sklenil, da bo storil vse, kar bo v njegovi moči, le da se olimpijske igre po toliko letih spet obnovijo. Veliko si je prizadeval, prepričeval na desno in levo, dokler ni leta 1859 res prišlo do prvega mednarodnega športnega tekmovanja. Toda bodisi ta prvi poskus bodisi druga dva, ki sta si sledila v razdalji enajstih let, nista vžgala ljudstva tako, kakor se je nadejal navdušeni Konstantin Zappas. A kljub začetnim porazom njegovo delo ni ostalo brez uspeha, če pomislimo, da je že leta 1889 prišlo v Atenah do četrte predolimpijade (imenujmo jo kar tako), ki je priklicala veliko število navdušenega občinstva. Njen odmev je odjeknil v samem Parizu, kjer se je z isto mislijo kakor Zappas že dalj časa ukvarjal mladi Pierre de Coubertin. Star je bil šest in dvajset let, ko se je tudi njemu porodila plemenita misel, da bi se olimpijske igre obnovile. V ta namen je začel snovati načrte in razmišljati sam pri sebi, pozneje jih je zaupal ožjim prijateljem in polagoma ga je ta ideja tako prevzela, da je vse njegovo nadaljno delovanje imelo en sam cilj, ki ga je sam obrazložil javnosti v svojem delu »Independence Belge«. V njem pravi takole: »...vse to delam z namenom, da bi šport po-plemenitil, da bi mu omogočil neodvisnost in da bi ga postavil na tak položaj, da bi lahko bolje opravljal svoje Doberdob: priprave za srečolov vzgojno poslanstvo, ki mu v modernem svetu po pravici pripada.« Sledila so pogajanja, mučna prepričevanja, nešteta potovanja, obiski pri vseh mogočih športnih ustanovah. Gnalo ga je upanje, da ga bo kdo podprl in mu pomagal. Čeprav so bili njegovi uspehi pičli, vendar se mu je kljub težavam in vsakovrstnemu nasprotovanju leta 1896 le posrečilo, da je s pomočjo ameriškega profesorja Sloan-a ustanovil prvi »OLIMPIC COMITEE INTERNATIONAL«. V odbor so bili sprejeti predstavniki Francije, Grčije, Rusije, Švedske, ZDA, Ogrske, Anglije, Argentinije, Nove Zelandije, Italije in Belgije. Po številnih zasedanjih so se zedinili v tem, da se bodo prve olimpijade vršile leta 1900 v Parizu ob priliki prvega svetovnega razstavišča. Toda Grki so se temu uprli, češ da pripada njim čast, imeti v gosteh prve moderne olimpijske igre. Sklicevali so se na svojo slavno preteklost. Kot je bilo pričakovati, je bila njihova prošnja sprejeta. Zato se prve moderne poletne igre niso vršile 1. 1900 v Parizu, ampak že 1. 1896, kajti Francozi niso hoteli za nobeno ceno opustiti načrta, da bi združili o-tvoritev svetovnega velesejma z olimpijskimi igrami. Po prvem koraku so se začele moderne olimpijade bujno razvijati, dokler niso prišle do popolnega razmaha, ki so ga doživele v zadnjih letih. Sedaj poglejmo nekoliko še na razvojne etape, ki je preko njih šlo popularno športno dogajanje v zadnjih 60 letih. Leta 1900 beležimo, kot smo že omenili, olimpijado v Parizu. Žal potekajo tekme ob zelo majhnem zanimanju Parižanov. Največ nagrad odnesejo A-meričani. Čez štiri leta prekorači olimpijska plamenica prvič »veliko lužo« in se naseli v St. Luoisu v ZDA. Uspeh je velikanski. To leto se prvič udeleži tekem tudi črnski atlet. Leta 1908 se za olimpijado potegujeta tako London kakor Rim. De Coubertin sam bi želel, da bi se olimpijska bakla prenesla v Italijo, a nezanimanje Giolittijeve vlade potisne zmago v roke Angležem. Iger se udeležijo skoraj vse države, zaradi odlične tehnične organizacije pa se najbolj proslavijo Angleži. Leto 1912 pomeni dokončno uveljavitev poletnih iger pred svetovno javnostjo. Smo v Stockholmu, kjer se olimpijada odigra v 24 dneh in doživi popoln uspeh. V Stockholmu so med tekmovalci prvikrat nastopile tudi ženske. V letih po prvi svetovni vojni se začenja nov ciklus olimpijskih iger. Da počasti belgijsko narodno mučeništvo, izbere OCI za sedež nove izdaje olimpijskih iger skoraj do tal porušeno mesto Anwerpen. Kljub ruševinam olimpijada beleži odličen uspeh. V brk vsem velesilam, ki so zastopane po svojih atletih, se najbolj proslavijo Finci s svojim 23-letnim Paavo Nur-mijem na čelu. Leta 1924 se mednarodni športniki srečajo v Parizu. Tehnična organizacija je sedaj mnogo boljša in dobrih rezultatov ne manjka. Tudi tokrat zaslavi nov atlet, ameriški plavalec Johnny Weissmuller, ki ga bolje poznamo kot filmskega igralca Tarzana. Njemu uspe prvič v zgodovini športa preplavati razdaljo 100 m v manj kot 1 minuti. Amsterdam 1928. Olimpijada doživi zaradi finančnih težav popoln polom. Dobri rezultati so zelo redki. Leta 1932 se olimpijska plamenica zopet preseli v ZDA, in sicer v Los An-geles. Tu izda OCI odlok, da morajo olimpijske igre trajati samo 16 dni. Naslednje poletne igre so prinesle njihovemu pobudniku baronu de Cou-bertinu veliko razočaranj. Vršile so se namreč v znamenju nacizma. Leto prej je namreč prišla na vlado v Zahodni Nemčiji nacionalna socialistična stranka s Hitlerjem na čelu. Ta nikakor ni skrival svojega nasprotovanja ».. . tistemu nevrednemu festivalu, kjer prevladujejo židje,« kakor se je sam izrazil o olimpijskih igrah. Takratni predsednik organizacijskega komiteja se je moral veliko truditi, da je pritegnil k sodelovanju tudi Hitlerja. Ni pa mogel preprečiti, da bi Hitler ne zlorabil te manifestacije v svoje propagandistične namene. Leta 1940 bi moral biti sedež olimpijskih iger v mestu Tokyu, ali vojni dogodki so onemogočili uprizoritev dvanajste in trinajste olimpijade. Po končani vojni je bilo treba misliti na obnovitev olimpijskih iger. Takrat so obupali tudi najbolj pogumni člani komiteja. Mesta so bila razdejana in mladina tako izmučena od moralnega zloma, ki ga je doživela z vojno, da ni bilo nikakor mogoče misliti na nov vzpon olimpijske tradicije. Tedaj je vstala Velika Britanija in napela vse sile, da se olimpijska tradicija obnovi. S tehnično organizacijo, ki je bila praktično še iz leta 1908, je pripravila štirinajsto olimpijado. Leta 1952 se vrši olimpijada na Finskem v Helsinkih, kjer se prvič pojavijo na bojnem polju tudi ruski atleti, leta 1956 pa se, kot se gotovo še vsi spominjamo, olimpijska plamenica preseli v Avstralijo, kjer prisostvujemo velikemu boju med ZDA in Rusijo. Število udeležencev je bilo tokrat znatno manjše od prejšnjih let; tega je bila nedvomno kriva geografska pozicija Avstralije ter politični neredi v Egiptu in na Ogrskem, ki so tako rekoč ka-rakterizirali leto 1956. Na tej olimpija-di sta zaslovela Bob Morrow in Vladimir Kuts. Slednji se je izkazal za vrednega naslednika Zatopekovega v teku na 5.000 in 10.000 metrov. Tako smo končno prišli do najnovejše izdaje olimpijskih iger, ki so se začele ob velikanski reklami dne 25. avgusta v Rimu. Tu so tekmovalci dosegli takšne rekordne rezultate, ki stojijo že prav na robu človeške zmogljivosti. Kakšne so danes prav za prav možnosti za dosego novih rekordov, je še skrivnost. Stroj, ki mu pravimo človeško telo, nam je v zgodovini športa večkrat nudil velika presenečenja. To smo najbolj opazili pri atletiki in plavanju, t. j. pri tistih panogah, kjer se da atletov napor natančno izmeriti v časih in merah. Res da je v zadnjih letih atletom mnogokrat pomoglo izboljšano športno orodje, toda glavni činitelj dobrega uspeha je in bo ostal dober trening, vztrajnost in nesebična predanost plemenitemu cilju športa samega. Čeprav so nekateri tehnični vodje, med njimi slavni Brutus Hamilton, predvidevali malo senzacionalnih rezultatov, so olimpijske igre 1960 športnike vse prej ko razočarale. Po zaslugi nove generacije amerikanskih »super-atletov«, kakor jih je že kdo imenoval, so rimske igre pridobile tudi na senza-cionalnosti. Odkar smo namreč videli v olimpijskem bazenu plavalne tekme, posebno še štafeto 4x200, se nehote vprašamo, ali je sploh mogoče kaj izboljšati na tem področju. Naj omenim najboljše tekmovalce, po katerih je prišlo res do neverjetnih »exploitsov«. To so : Jamanaka, Rose, Fukui, Harri-son. Krasno so se Amerikanci izkazali tudi v teku na 110 m z zaprekami. Lee Calhoun je dosegel čas svetovnega prvaka Laureja (13"2). Italijani so se lepo proslavili s svojo »bombo« Berru-tijem, Tržačani pa so pokali od zadovoljstva, ko je zlato kolajno odnesel boksar Benvenuti. Vsak je torej več ali manj prišel do svojega zadoščenja, tako da smo bili v glavnem vsi zadovoljni. Letošnje olimpijske igre bodo gotovo ostale v neizbrisnem spominu bodisi zaradi agonističnih rezultatov bodisi zaradi krasnega okolja, ki ga je manifestaciji lahko nudil samo Rim. Zaključna svečanost na olimpijskem stadionu je pritegnila ogromno množico ljudi, med katerimi je bilo veliko znamenitih osebnosti. 90.000 improviziranih plamenic je spremljalo snemanje olimpijske zastave; sledila je po-vorka vseh nastopajočih in 17. olimpi-jada se je zaključila ob hrupnem ploskanju občinstva. V teku vseh olimpijskih iger si je največ kolajn nabrala Sovjetska zveza: 43 zlatih, 29 srebrnih in 31 bronastih: skupno 333 točk. Sledijo ji ZDA s 34 zlatimi, 21 srebrnimi in s 16 bronasti- mi (249 točk). Na tretjem mestu je Nemčija (128 točk), na četrtem pa Italija, ki je proti vsakemu pričakovanju odnesla 13 zlatih, 10 srebrnih in 13 bronastih: skupno 108 točk. Jugoslavija zavzema v lestvici komaj 22 mesto z eno zlato, eno srebrno kolajno in skupnimi 8 točkami. Od vseh nastopajočih pa so odnesle najmanj točk (vsaka po eno bronasto kolajno): Mehika, Irak, Španija in Venezuela. Vsi ljubitelji športa so imeli za rimskih iger zelo dobre radijske in televizijske reportaže. Italijanski radio je posvetil mnogo časa predvsem lahki in težki atletiki in telovadbi. Tu smo imeli priliko občudovati poleg drugih tudi Slovenca Cerarja. Vedeli smo, da so favoriti Rusi in Japonci, ali naša pozornost je bila vsa osredotočena na Cerarja. Z velikim občudovanjem smo sledili njegovemu perfektnemu izvajanju figur na drogu, ki je najtežje telovadno orodje. Že mu je marsikdo prerokoval zelo dober plasma, toda kmalu nas je atlet razočaral s svojim prekratkim izvajanjem. Vse je bilo v redu, samo prekratko je bilo, zato je zasedel šele 6. mesto s 19,600 točkami. Škoda! Med vsemi zbranimi atleti so se nekateri zelo dobro izkazali in zaslužili tudi po več kolajn. Največ jih je odnesel Rus Šaklin (4 zlate, 2 serbrni in 2 bronasti), njegova rojakinja Latinina in Japonec Ono s skupno sedmimi kolajnami. Sledijo po vrsti ameriška plavalka Von Saltza, Wilma Rudolph, Glen in Otis Daviš, Hary, Gaiardoni, Idanovič, Delfino. Tako, naš kratek pregled olimpijad je končan. Atleti se vračajo domov in Rim dobiva spet svoje vsakdanje lice. Toda ne bo preteklo mnogo časa, ko bomo spet začeli na dolgo in široko razpravljati o novi olimpijadi, posebno še, ker nam bodo olimpijske igre leta 1964 v Tokyu nudile marsikaj novega in senzacionalnega. Tako nam vsaj obetajo Japonci. Nasvidenje torej v Tokyu! Ladi Vodopivec " == Mor lijfolo .........1111111..........111111............1..............................................................................."'IIIMNII1 _ Dne 13. oktobra 1959 zjutraj je rešilni avto počasi zapuščal čedadsko bolnico in peljal umirajočega duhovnika v njegovo župnijo Laze. Pokojni je hotel umreti doma med svojimi ovcami, za katere je živel in trpel. Toda pri Bjarču je avto obstal. Njegov spremljevalec in sobrat Jožef Kramar mu je podelil poslednji blagoslov in za župnika Antona Kufola se je zemeljska pot zaključila. Pokojni g. Kufolo je bil doma iz Pletišč v Slovenski Benečiji. Rodil se je 16. septembra 1889 v revni kmečki družini kot prvorojenec izmed šestero otrok. Ko mu je bilo deset let, je vstopil v malo semenišče, po dovršeni srednji šoli pa v bogoslovnico v Vidmu. Fant je bil nadarjen in priden, zato so ga ljudje radi podpirali v študijah. Dne 12. julija 1914 je bil posvečen v mašnika. Še na dan svoje nove maše pa ga je zadela splošna mobilizacija. Zamenjati je moral talar z vojaško suknjo in okusiti bridkosti strelskih jarkov. Po kratkem bolezenskem dopustu je bil vnovič vpoklican in je služboval kot vojaški kurat pri sanitetni edinici. Bil je večkrat na fronti, kjer je kot duhovnik tolažil in bodril mlade vojake. Njegova duhovniška beseda je blagodejno vplivala na posuro-velo moštvo. Še po končani vojni so si preostali radi z njim dopisovali do smrti. Kajti prepričevalna beseda in velika dobrota sta zapustili globok vtis pri vseh, ki so ga spoznali. Na kraški fronti je zbolel za tifusom in romal iz bolnice v bolnico. Ker so takrat še malo poznali to bolezen in tudi niso imeli na razpolago primernih sredstev za zdravljenje, se je njegovo stanje znatno poslabšalo. Zdravniki niso več upali, da ga bodo rešili. Vendar je zmagala njegova močna narava in mladi kurat je okreval. Posledice tifusa pa je nosil s seboj vse življenje. Ker g. Kufolo ni bil več sposoben za vojaške napore, so ga imenovali za upravitelja v Mirniku v goriški nad-škofiji. Tu je preživel najhujše vojne čase. Ljudstvo je silno trpelo zaradi premikajoče se fronte, dušni pastir pa mu je stal ob strani, mu vlival poguma in ga reševal zdaj pred italijansko nasilnostjo zdaj pred avstrijsko. Zato je zapustil pri ljudeh najlepši spomin. Po končani vojni ga je videmski škof msgr. Rossi poklical nazaj v videmsko škofijo in mu dodelil v duhovno oskrbo Laze, prijazno vasico onstran ceste, ki pelje iz Čedada v Kobarid. Svojo službo je nastopil dne 19. marca 1920. Tu je deloval skoraj vse življenje kot kaplan, zadnja leta pa so postale Laze po njegovem prizadevanju prava župnija in g. Kufolo njen prvi župnik. Tudi v Lazah si je kmalu pridobil spoštovanje in naklonjenost svojih ljudi. Bil je namreč dobrega in usmiljenega srca in je rad pomagal vsakomur, prijatelju in nasprotniku. Njegova značaj-nost pa ni poznala idejnih kompromisov. Ponujali so mu celo denar, če odstopi od svojega trdnega stališča. A g. Kufolo je stal trden kot hrast in se ni dal ukloniti, pač pa je stvarno in odločno protestiral na odgovornem mestu zoper sleherno krivico, tudi če se je vršila pod okriljem bajonetov. Med nemško zasedbo je s svojo intervencijo rešil vas in ljudi pred uničenjem, ki ga je odredila nemško-kozaška komanda in bi se moralo izvršiti dne 1. januarja 1944. G. Kufolo je izhajal iz šole nepozabnega msgr. Trinka. Bil je resničen prijatelj slovenskih in furlanskih duhovnikov, ki so z velikim veseljem zahajali v njegovo gostoljubno župnišče. Z veliko vnemo se je zanimal in skrbel za duhovniški naraščaj. Marsikateri beneški duhovnik se mora danes zahvaliti za svoj poklic prav njegovi prizadev- nosti. Mlade in neizkušene študente je namreč podpiral z modrimi nasveti in gmotno s prispevki, ki jih je prejemal v ta namen od slovenskih izseljencev v Ameriki in Avstraliji. Ne moremo se oddolžiti spominu pokojnega g. Kufola, ne da bi naglasili njegovo globoko narodno zavednost in ljubezen do slovenske besede. Kakor sleherni sin zatiranega naroda, je imel pokojnik pravi kult pravičnosti. Zato je živo občutil vnebovpijoče krivice, ki jih je fašizem delal našim ljudem tudi v teh pozabljenih gorskih krajih. Spoštljivo, a vendar odločno je ugovarjal, zlasti pri višji cerkveni oblasti, zoper nasilje, ki ga je v Slovenski Benečiji izvajal nad slovensko besedo. Zato so ga oblasti preganjale. Vsemogočni politični tajnik iz Št. Petra Slovenov ga je hotel pred ljudstvom ponižati. Poslal mu je ukaz, da mu mora nekaj dni delati na cesti. Pokojni župnik je ubogal. Odložil je duhovniško suknjo in golorok prijel za delo. Slutil je, da bo njegov nastop zbudil pravo razpoloženje pri ljudstvu. Med domačini je res završelo od ogorčenja in centralne oblasti so morale političnega tajnika premestiti. Ko je leta 1933 fašizem prepovedal slovenski jezik celo v cerkvi, je g. Ku-folo z veliko vnemo reševal slovenske katekizme in molitvenike, ki jih je oblast plenila in zažigala. Nekoč so ga dobri ljudje opozorili, da ga iščejo fašisti. Pobegnil je sredi noči v Videm in šel naravnost pred škofa poročat, kako fašisti delijo pravico. Kufolovo notranjo podobo iz teh borbenih časov je nedvomno najbolje zajel in podal pisatelj France Bevk v knjigi Kaplan Martin Cedermac, ki je najlepši spomenik pokojnikovim narodnim zaslugam. G. Kufolo je bil tudi navdušen zbiratelj narodnega blaga. Marsikateri pisatelj, publicist ali etnograf se je rad zatekel k njemu in črpal iz bogate zakladnice domačih običajev in zanimivosti dragocene podatke in informacije. Dolgo vrsto let pa je stalno prispeval domače novice v izseljeniške liste, zlasti v Belgiji, in tako ohranjal neprecenljivo vez med Slovenci v tujini in domačo zemljo. Neutrudni borec za pravico v cerkvi in izven cerkve počiva danes na domačem pokopališču v Lazah zraven duhovnikov, ki so tam umrli in ki jih je bil v bolezni rad sprejel pod streho. Kakor vsak sposoben in pobožen duhovnik je imel tudi g. Kufolo mnogo sovražnikov, zaradi katerih je moral veliko trpeti. Njegova notranja veličina pa ni poznala užaljenosti. Znal je velikodušno odpuščati in vračati dobro za hudo. Zato bo njegov spomin svetel in čist pri vseh, ki so ga dodobra poznali. min.....i.....i.......i......umnimi.......i......i.............................................................i.....mu.............................milili......minimumi.....nun.............................. Dr. Ivan Ahčin Neizpodbitno zgodovinsko dejstvo je, da so se pri Slovencih duhovniki prvi zanimali za socialna vprašanja. Važnost te resnice bi sicer nekateri kulturni zgodovinarji radi zmanjšali ali celo zanikali, a dejstva so trdovratne stvari, ki se ne dajo kar tako spraviti s sveta. Že veliki Evangelist Krek je bil mogočen praktičen socialni delavec, ki pa je napisal tudi znamenito knjigo »Socializem«, prvo znanstveno delo v slovenščini o zgodovini socialnih idej, o sodobnem socializmu in o praktični iz- vršitvi pametnih socialnih preuredb. Drugo tako epohalno delo je izdal dr. Aleš Ušeničnik (Sociologija). Na osnovi teh dveh knjig se je potem več desetletij vršilo obširno, globoko segajoče socialno delo na Slovenskem. Dolgo tradicijo katoliških družboslovcev je nadaljeval dr. Ivan Ahčin. Doma je bil v Domžalah, kjer se je rodil 9. marca 1897 v revni družini, ki je imela petnajst otrok, ki pa so večinoma umrli že v otroških letih. Samo davica jih je v enem tednu pobrala šest. Dalj časa so živeli le štirje: trije bratje in ena sestra. Mati je Ivanu u-mrla, ko mu je bilo petnajst let. Ivan je imel veliko veselje do učenja in šole. Želel je iti v gimnazijo v Ljubljano. Oče ga ni mogel prav nič podpirati. Vendar se je Ivan odločil za odhod. Nastopil je težko pot slovenskega študenta nekdanjih dni, to je pot stalnega pomanjkanja, lakotovanja, a pridnega učenja. Dandanes bi redko kateri dijak študiral v takih obupnih razmerah. Bilo pa je takrat veliko dobrih ljudi, ki so pridnim študentom radi pomagali. Tako je neki ljubljanski pek dajal Ivanu in njegovemu starejšemu bratu Vinku dovolj starega kruha zastonj ves čas srednje šole. Vedno pa je hotel videti šolska spričevala obeh dijakov. Ko je Ivan napravil maturo, je že divjala svetovna vojna. Moral je iti k vojakom. Bil je tudi v Romuniji, kjer je dobil tifus; ta mu je pustil posledice, tako da potem nikoli več ni bil popolnoma zdrav. Po vojni je vstopil v ljubljansko semenišče. Skoraj ves čas bogoslovnega študija je bil za prefekta v Marijanišču, kjer je bival tudi dr. Anton Korošec, kadar je prišel v Ljubljano. Korošec je postal pozoren na nadarjenega in razgledanega bogoslov-ca. V Marijanišču je stanoval tudi prošt Andrej Kalan, predsednik Kat. tiskovnega društva, ki je bilo lastnik dnevnika »Slovenec« in mnogih drugih važnih listov. Kalan je gledal daleč v bodočnost. Skoraj gotovo je že takrat sklenil, da bo Ahčina pridobil za časnikarstvo. Dejansko ga ni več izgubil izpred oči. Po končanem bogoslovju so Ahčina poslali za nekaj let v dušno pastirstvo v Mokronog. Tam se je pripravljal na doktorat. Promoviral je leta 1925. Bil je eden prvih doktorjev na novo ustanovljeni ljubljanski univerzi. Tedaj je prošt Kalan prosil škofa Jegliča, naj vzame Ahčina iz dušnega pastirstva, češ da utegne postati odličen katoliški časnikar in da bo kot tak katoliški ideji veliko koristil. Jeglič je rad u-stregel in Kalan je poslal dr. Ahčina na študijsko potovanje v Francijo, Anglijo, Belgijo in Nemčijo; naročil mu je, naj proučuje metode modernega časnikarstva. Po povratku v domovino je dr. Ahčin vstopil v uredništvo »Slovenca«; urejal je zunanjepolitični del. Istočasno je na bogoslovni fakulteti začel predavati sociologijo. Leta 1930 je postal glavni urednik »Slovenca« ; to je ostal do svojega odhoda v Rim 1. 1942. V Rimu je postavil tajne stike med zasedeno domovino in zavezniki. Po letu 1945 je predaval na slovenski bogoslovni fakulteti v Pragli in Briksenu; leta 1948 pa je z bogoslovjem vred odšel v Argentino; tam je predaval filozofijo in sociologijo. V začetku 1959 ga je napadel rak, kateremu je podlegel 14. februarja 1960. Ime dr. Ahčina je neločljivo zvezano z razvojem in napredkom katoliškega časnikarstva pri Slovencih. Ahčin je pisal predvsem uvodnike pod takrat splošno znano značko »drin«. Dnevnik »Slovenec« se je pod njegovim vodstvom dvignil zelo visoko. Poglobljeni študij sociologije je dr. Ahčina pripeljal do spoznanja, da je največji sovražnik človeškega napredka in svobode brezbožni komunizem. Zato je v »Slovencu« začel oster boj proti njemu. Napisal je tudi nekaj knjig o tem predmetu, n. pr. Mladina v Sovjetski zvezi (1936) in Komunizem, največja nevarnost naše dobe (1939). Zato so ga komunisti besno napadali; med vojno so mu grozili s smrtjo. V Argentini pa je izdal dve temeljni deli, namreč »Sociologijo« v treh zvezkih na več kot tisoč straneh in »Socialno ekonomijo«. Poleg tega je do zadnjega pisal socialne razprave in članke in idejno vodil mladi rod slovenskih socialnih delavcev. Kot časnikar se je seveda moral ba-viti tudi s politiko. Dr. Korošec ga je pritegnil v vodstvo katoliške politične organizacije. Sploh je dr. Korošec mlademu delavnemu in požrtvovalnemu duhovniku veliko zaupal. Sedaj sta pa oba že odšla po plačilo k Tistemu, kateremu sta služila vse življenje. C. H. SregleJ svelcvnil jogojlcv v I i efu 1960 Če hočemo na kratko označiti pravkar minulo leto 1960, moramo reči, da je bilo leto neizpolnjenih upov. Človeštvo je verjelo, da bodo nastopili boljši odnosi meh Zahodom in Vzhodom, da se bo izpeljala splošna razorožitev in da bo napočil trajni mir na vsem svetu. Preteklo leto lahko razdelimo v dva ostro ločena dela: v čas priprav za konferenco štirih »velikih«, ki je bila napovedana za 16. maja v Parizu, in v čas obnovljene hladne vojne po žalostnem polomu te vrhunske konference. V znamenju od juge Leto Gospodovo 1960 se je srečno pričelo v znamenju mednarodne odju-ge. Prvi znaki za to so se kazali že tisto leto poprej. Ameriški podpredsednik Nixon je v avgustu 1959 potoval po Rusiji. Nato je Hruščev obiskal Združene države. Vsa ta izredna politična srečanja so povzročila postopno upadanje hladne ali živčne vojne med Zahodom in Vzhodom. Tudi so utrjevala videz, da obstajajo resne možnosti za mirno in znosno sožitje med obema nasprotnima taboroma. Eisenhower in Hruščev sta se dolgo razgovarjala v Camp Davidu na štiri oči; menda sta se sporazumela, da je treba mednarodne spore in sploh vsa svetovna vprašanja reševati s pogajanji in ne z vojno. Rusi so potem povabili Eisenhowerja na obisk v Sovjetsko zvezo, Francozi so pa Hruščevu rekli, da bi ga silno radi videli in pozdravili v Parizu. Vse je potekalo v najlepšem redu; manjkal je samo še točen datum, kdaj se bodo štirje veliki usedli k zeleni mizi, da prerešetajo in poskusijo rešiti vprašanja, ki mučijo človeštvo ter kalijo prijateljstvo in mirno sožitje na svetu. Kazalo je, da se je ob tem miroljubnem razpoloženju v mednarodni politiki nekaj zganilo in pognalo njeno kolesje v tek. Državniki so se začeli obiskovati in potovati. Samo Eisenhower, ki ni pri prav trdnem zdravju, je zadnje tedne leta 1959 obiskal nič manj kot e-najst držav v Evropi, Aziji in Afriki; bil je v Italiji, Turčiji, Afganistanu, Pakistanu, Indiji, Iranu, Grčiji, Franciji, Maroku, Španiji in Tuniziji. Prve dni leta 1960 so se dokončno dogovorili, da bo sestanek na vrhu dne 16. maja v Parizu. S tem je bil zadovoljen tudi Hruščev, ki se je z vso silo poganjal, da bi vendar že prišlo do tega sestanka. Ves svet je stopil v čas pričakovanja, da se bosta oba tabora sporazumela in zagotovila utrujenemu človeštvu dolgo dobo miru. Na dnevnem redu vrhunske konference naj bi bile naslednje točke: vprašanje Berlina, razorožitev in odnosi med Zahodom in Vzhodom. Za vrhunsko konferenco se je poleg Hruščeva posebno zavzemal angleški ministrski predsednik Macmillan. Pozimi 1958 je bil v Sovjetski zvezi. Takrat je prišel do prepričanja, da je Hruščev edini človek v Sovjetski zvezi, s katerim so možna uspešna in veljavna pogajanja. Macmillan je na svojo stran pridobil Združene države. Zadnja ovira pa je padla, ko je bil Hruščev potoval po Združenih državah. Edini, ki se je še upiral, je bil general De Gaulle. Toda ena stvar potegne za sabo drugo; začasno pomirjenje na svetu je sprožilo plaz, katerega tudi on ni mogel u-staviti. Sicer pa je v razgovorih za pripravo vrhunske konference dosegel važen začasni uspeh. Sovjetska zveza se je namreč bala, da bo De Gaulle sestanek preprečil; zato je spremenila svoje stališče do alžirskega vprašanja in izjavila, da je načrt za ureditev tega vprašanja, katerega je bil 16. septembra 1959 predložil De Gaulle, dober; do tedaj pa je vedno trdila, da je zanič. To je bila velika usluga za generala, obenem pa krepka klofuta za komunistične partije na Zapadu, zlasti seveda za francosko komunistično partijo, ki je De Gaulla označevala kratkomalo za grobokopa demokracije in svobode v Franciji. Tako je dozorel tudi čas, ko je De Gaulle lahko povabil Hruščeva v Pariz, da mu na štiri oči pove, kaj in kako misli z vrhunsko konferenco. Glavni predmet govorov, pisanja in poročanja v časopisju, na radiu in televiziji so bile od novega leta sem priprave za vrhunski sestanek. Mnogi so že ugibali, kakšni bodo njegovi sadovi. Tudi predsednik italijanske republike je želel od svoje strani pripomoči, da bi se mir na svetu utrdil. Obiskal je Rusijo, kjer se je mudil od 5. do 11. februarja. Od blizu si je ogledal življenje v državi, ki je urejena po komunističnih načelih, in gotovo je sam pri sebi napravil potrebne miselne zaključke. Dobri mesec pozneje je Hruščev prispel v Pariz na obisk. Vedel pa je, da generala De Gaulla ne sme izzivati; general namreč veliko drži na svoj osebni ugled in seveda zlasti na ugled svoje prave na sovjetskem ozemlju. Letalo je bilo sestreljeno kakih 2000 km daleč od državne meje v notranjosti Rusije. Pilot se je rešil, letalo pa se precej poškodovalo; zgorelo pa ni. Rusi so našli v njem fotografske posnetke vojaških naprav in menda tudi tajne dokumente. Letalca Powersa so postavili pred vojaško sodišče; dne 17. avgusta je bil na javnem procesu, ki je bil organiziran skoraj kot velika gledališka predstava, obsojen na 10 let ječe. Hruščev je Združenim državam zagrozil z daljnosežnimi raketami. Dal da bo po-žgati in porušiti ves svet, ki se mu bo upiral. Nekaj dni zatem se je oglasil še maršal Malinovski. Tudi on je ropotal in žugal, da bo bombardiral z vodljivimi raketami vsa ameriška vojaška letališča, pa naj bodo v kateri koli državi. Po tem nepričakovanem in nepredvidenem incidentu z letalom U-2 so seveda vsi vpraševali, kaj bo z vrhunskim FRAN LEVSTIK: Treba je, da narod izobražujemo, ako ga hočemo ohraniti, enako potrebno je, da izobražamo jezik — največjo, pa tudi zadnjo žilo narodnosti. Dr. JANEZ E. KREK: Važnosti kmečkega stanu in kmečkega vprašanja se vsi zavedamo. Kmet varje zemljo, brez katere bi ne bilo pridelkov; zato moramo priznati važnost kmetijstva za vso človeško družbo. Za kmetijstvom je pomembna industrija, ker obdeluje pridelke, ki jih je kmet pridobil iz zemlje. Nazadnje je pa trgovina, ki te dobrine prenaša iz kraja v kraj. Tako valovi gospodarsko življenje naroda. Gospodarstvo pa je urejeno, kadar te dobrine služijo človeku v njegov blagor. domovine ter ne dovoli, da bi ga kdo rušil. Zato je obisk v Franciji potekel brez vsakega javnega neprijetnega pričkanja med prizadetimi. Pričakovanja vrhunskega sestanka Medtem se je mesec maj bližal z naglimi koraki. Ves svet je nestrpno pričakoval sestanka velikih, ki naj bi kronal dolgoletne napore državnikov za politično zbližanje obeh taborov. Prve dni maja pa se je politično nebo nenadoma stemnilo. Kaj se je zgodilo? Ni-kita Hruščev je dne 5. maja na seji vrhovnega sovjeta naznanil, da je sovjetsko protiletalsko topništvo nekaj dni prej, in sicer točno 1. maja, sestrelilo izvidniško letalo, ki je prišlo z enega izmed ameriških oporišč v Aziji z namenom, da bi fotografiralo vojaške na- sestankom v Parizu, do katerega je manjkalo le še nekaj dni. Ameriška vlada je ohranila razmeroma mirno kri. Iz Moskve pa so začeli deževati protesti v Washington in druga glavna mesta, o katerih je Hruščev trdil, da so sokriva pri incidentu z letalom U-2. Sovjetska vlada je obdolžila Zahodne države vohunstva in napadalnih namenov. No, vohunstvo je res bilo, o napadalnih namenih pa ni bilo niti sledu. Hruščev je izjavil, da se je spričo tega njegovo dobro razmerje s predsednikom Eisenhowerjem skvarilo; zato da je moral preklicati vabilo, naj obišče Eisenhower Moskvo. Združene države so potrdile, da res pošiljajo letala nad sovjetsko ozemlje, to pa iz obrambnih razlogov. Hočejo se namreč zavarovati pred nenadnim napadom; zato morajo vedeti, kaj se v Rusiji pripravlja. Sovjeti pa se zavijajo v neprodirno tajnost ter se branijo vsake kontrole nad svojim ozemljem. Odjuge in pomirjenja je bilo v hipu konec; spet je zavihrala hladna vojna. Napovedani vrhunski sestanek je postal negotov. Polomija v Parizu Končno je napočil tako težko pričakovani 16. maj. V Pariz so dopotovali zastopniki velesil: Eisenhower, Mac-millan in Hruščev. General De Gaulle pa je bil itak že tam. Razpoloženje pa je bilo takšno, da ni bil nihče prav hudo presenečen, ko se je vse hitro in klavrno končalo. Sejo je začel general De Gaulle kot domačin. Takoj po njegovem pozdravu se je oglasil k besedi Hruščev in silovito napadel predsednika Eisenhowerja. Bučno je zahteval od njega, naj se opraviči v imenu Združenih držav zaradi letala U-2; kaznuje naj krivce in obljubi naj, da se kaj takega ne bo več zgodilo. Eisenhower seveda ni mogel poklekniti pred Hru-ščeva in ga prositi za odpuščenje, zlasti ker je obče znano, da imajo Sovjeti najbolje razpredeno vohunsko mrežo po vsem svetu. Na Hruščeva sta pomirljivo vplivala De Gaulle in Macmil-lan, a brez uspeha. Na drugo sejo, ki je bila sklicana za 18. maja, Hruščev sploh ni prišel več. Tako ostalim trem ni kazalo drugega kot ugotoviti, da sestanka ne bo. Zgodovinska izjava treh velikih zapadnjakov pravi: »Predsednik Združenih držav, predsednik francoske republike in predsednik vlade Združenega kraljestva (to je Anglija) jemljejo na znanje, da zaradi zadržanja sovjetskega ministrskega predsednika ni bilo mogoče obravnavati vprašanj, zaradi katerih je bila vrhunska konferenca sklicana. Obžalujejo, da se ti razgovori, ki so za svetovni mir tako važni, niso mogli vršiti.« Tako je torej vrhunska konferenca žalostno umrla, še preden se je dobro začela. Državniki so šli vsak na svoj dom v upanju, da se bodo vremena prej ali slej vendarle zjasnila. Za to pa trenutno ni nobenih znakov. Prepir zaradi sestreljenega letala U-2 se je nadaljeval in se celo zaostril. Sovjeti so zadevo spravili pred Varnostni svet Združenih narodov; tam pa je za njihovo zahtevo, naj se Združene države obsodijo, glasovala samo Poljska; pri teh svojih propagandnih računih so se torej Sovjeti močno ušteli. Izkazalo pa se je, da Hruščev le malo ali nič ne zaostaja za svojim prednikom Stalinom, kar se tiče sovraštva do Zahoda. To so potem dokazali tudi dogodki na Kubi in posebno v Kongu. Poleg tega so Rusi dne 1. julija sestrelili še eno ameriško letalo, in sicer RB 47, ki pa ni letalo nad sovjetskim ozemljem, temveč daleč zunaj nad visokim morjem, ki ni last nikogar, ki je odprto vsem; zato je tudi zračni prostor nad odprtim visokim morjem dostopen vsem in za polet v njem ni potrebno nobeno dovoljenje. Dne 1. julija je vojno ministrstvo Združenih držav naznanilo, da je nad Barentsovin morjem izginilo letalo vrste RB 47. Začeli so ga iskati. Pri iskanju je pomagala tudi neka sovjetska križarka. Toda 11. julija je sovjetska vlada izjavila, da je letalo RB 47 krožilo nad sovjetskimi obalnimi vodami, torej v sovjetskem zračnem prostoru; zato so ga sestrelili. Od šestih članov posadke sta se rešila le dva, ki sta zdaj v sovjetskem vojaškem zaporu. Spet je bil ogenj v strehi. Sovjeti so zopet protestirali pri vladah v Washingtonu, Londonu in v Oslo. Zadeva je prišla pred Varnostni svet. Sovjetski zastopnik Kuznjecov je zahteval obsodbo ameriškega »napadalca«. Zastopnik Združenih držav Cabot Lod-ge pa je Sovjete obdolžil zračnega raz-bojništva; prinesel je nepobitne dokaze, da je bilo letalo RB 47 sestreljeno 75 milj proč od sovjetske obale, torej v prostem zračnem prostoru nad prostim mednarodnim morjem. Zahteval je, naj Združeni narodi po posebni preiskovalni komisiji strokovnjakov dajo ugotoviti, kdo ima prav: ali Sovjetska MIRJAM SARSIDA Dež je lil in padala je gosta megla, jaz pa sem prišla, da bi srce si umirila, ko bi v tvoje se oči zazrla. V blesku teh oči je toliko moči za mojo bolečino! zveza ali Združene države. Sovjeti pa so se očividno zbali resnice in so postavili svoj «njet» zoper ameriški predlog. Tako do preiskovalne komisije ni prišlo. V tej zvezi je italijanski delegat predlagal, naj se za sestreljena pilota zanima Mednarodni rdeči križ. Sovjeti so odklonili tudi ta predlog. Konec konference za razorožitev Po polomu vrhunske konference je šlo slabo na vseh področjih politike. Razbila se je med drugim tudi konferenca za razorožitev v Ženevi, ki je zborovala že tri mesece. Zastopniki desetih držav so se posvetovali, kako bi se dala izpeljati razorožitev po vsem svetu. Na konferenci je bilo udeleženih pet zahodnih (Združene države, Angli- ja, Francija, Italija in Kanada) in pet vzhodnih držav (Sovjetska zveza, Poljska, Češkoslovaška, Romunija in Bolgarska). Vladala je torej popolna številčna enakost. Posvetovanja so se bila začela že 15. marca. Zdelo se je, da nasprotna si stališča niso čisto nepremostljiva. V tem varljivem upanju so delegati zborovali tja do konca aprila, ko so se po dogovoru začasno razšli. Rekli so, da bodo počakali, kaj bodo v Parizu sklenili štirje veliki. No, v Parizu ni bilo nič! Kljub temu so se seje v Ženevi spet začele, a zdaj se nasprotne si stranke niso prav nič hotele bližati druga drugi. Narobe! Šlo je vedno slabše in besedni dvoboj med predstavniki Zahoda in Vzhoda so postajali vedno ostrejši in brezobzirnejši. Konec junija so pa vzhodni zastopniki posvetovanje kar prekinili, pobrali svoje kovčke in odšli domov. Razbili so torej tudi to konferenco. Glede razorožitve je bilo v vseh časih veliko predlogov in načrtov. Zlasti pa so misli na razorožitev oživele po vseh svetovnih vojnah. To je naravno. Grozot je bilo preveč in vsakdo je več ali manj sam na lastni koži občutil kako strahoto. Zato je razpoloženje proti vojni sploh po takšnih viharjih vedno močno in živo. Ljudje sklepajo: če ne bo orožja, tudi vojne ne bo. To SKPD Pevma - dramska skupina pri nastopu igre »Pri kapelici« je res! A vendar do kake resnične splošne razorožitve do zdaj nikoli še ni prišlo. Tudi v zadnjih letih se je rodilo mnogo načrtov za razorožitev. Hruščev je na primer 18. septembra 1959 objavil načrt za splošno razorožitev, ki naj se izpelje v štirih letih. Nekaj podobnega je predlagal v septembru 1960 v glavni skupščini Združenih narodov. Tudi Eisenhower in Macmillan imata pripravljen vsak svoj načrt. Oba sta ga na seji Združenih narodov tudi predložila in zagovarjala. Razlika pa je v tem. Hruščev pravi : »Odpravimo v nekaj letih vse vojske ! Uničimo vse orožje: težko, lahko in atomsko!« Misel ni napačna. Z njo se strinjajo tudi zapadnjaki. Ker pa vedo, kako lahkovernost zapelje v nesrečo, pravijo še: »Treba je tudi stalno nadzirati, da kaka država ne bo tajno izdelovala orožja.« Lahko bi se namreč zgodilo, da bi nekatere države uničile vse svoje orožje, druge pa ne. S tem bi se prve izpostavile nevarnosti, da jih druge napadejo. Na same pogodbe se nihče ne more zanesti, kajti koliko veljajo pogodbe, če za njimi ne stoji sila, to vemo vsi iz izkušenj zadnjih dvajsetih let. Zato zahtevajo zapadnjaki razorižitev in obenem učinkovito nadzorovanje razorožitve. To se pravi, da bi recimo Rusi lahko prebrskali ozemelj, ki so bila pod pokroviteljstvom Združenih narodov, zadobilo politično neodvisnost. Te nove države so: Kamerun, Togo, Somalija, Kongo, Sudan, Senegal, Madagaskar, Slonokoščena obala, Dabomey, Niger, Zgornji Volta, Cad, Gabon, Francoski Kongo, Francoska centralna Afrika, Nigerija in Ma-vritanija. Če pomislimo, da je bilo do leta 1956 v vsej Afriki samo sedem samostojnih držav (Abesinija, Liberija, Egipt, Libija, Tunizija, Maroko in Južna afriška zveza),* spoznamo, v kako presenetljivo kratkem času je večina afriških črnih ljudstev prišlo do lastne državnosti. Danes vre po vsej Afriki. Vsi narodi čutijo več ali manj jasno in zavedno željo po svoji neodvisni državi. Razvoj, ki je zajel Afriko, je nezadržljiv, kakor je bil nezadržljiv razvoj v preteklem stoletju v Evropi. Kar pomeni za evropske narode leto 1848, to je za afriška ljudstva leto 1960. Ta razvoj so omogočili kolonizatorji sami, s tem da so med plemeni, ki so do včeraj živela na zelo nizki stopnji, širili evropsko civilizacijo in z njo vred željo po čim lepšem in svobodnem življenju. Prva je začela dovoljevati kolonijam neodvisnost Anglija; za njo je šla Francija in končno tudi Belgija. Pri starem vztrajata samo še Španija in Portugalska. IVAN CANKAR - čemu dvom in žalost? Življenje leži pred veselimi očmi kakor zelena pokrajina, polna srebrne rose in sončnih žarkov. vsak kot Združenih držav in pregledali, ali ti presneti Amerikanci morda kje le ne izdelujejo topov; ameriški in drugi zapadni oficirji bi lahko preiskali vse sovjetsko ozemlje, zlasti Sibirijo, in vtaknili svoj nos v vsako fabriko na zemlji ali pod zemljo, da bi preprečili izdelovanje orožja. Rusi tega nadzorstva nočejo, češ to je špionaža. Zato do kakega dobrega zaključka še ni prišlo. Afrika vstaja Leto 1960 je šlo v zgodovino kot leto Afrike, in to po pravici, saj je v tem letu kar sedemnajst bivših kolonij in Niso pa v vsej Afriki enake razmere. V mnogih kolonijah je do proglasitve živelo le nekaj belih ljudi: zdravnikov, inženirjev, uradnikov. Med črnim prebivalstvom je bila namreč že zrasla domača inteligenca, ki je opravljala vse važne posle z zvezi z državnim vodstvom. Tukaj ni bilo nobenega problema. Kolonialna oblast se je umaknila in domačini so prevzeli vse delo in vso odgovornost. Hujše je tam, kjer že sto let živijo stotisoči kakega evropskega naroda na strnjenem ozemlju. Za te je afriška zemlja domača zemlja, domovina. Tako je na primer v Alžiriji in v Južnoafriški zvezi. Ti prebivalci svoje domačije ne morejo zapustiti. Treba bo najti obliko državne ureditve, ki bo vsem nudila možnost mirnega življenja in dela. To pa spričo razpaljenih strasti in dolgoletnih navad ni lahko. Različna je tudi politična zrelost a-friških ljudstev. Nimajo vsa sposobnih uradnikov, vodilnih politikov, tehnikov. Drugačen je gospodarski napredek; mnoga plemena so še zelo nerazvita. Na sliko razmer močno vpliva število prebivalstva. Zaradi tega doživljajo afriška ljudstva ob osamosvojitvi močne politične, gospodarske in tudi socialne pretrese, kajti državna samostojnost sama na sebi še ne reši vseh težav; čeprav je neprecenljiva vrednota, vendar še ni zdravilo za vse bolezni človeške družbe. Tudi ljudje morajo biti zreli za samostojnost. Velika tragika vseh novih afriških držav je prav ta nenadni skok iz več ali manj zaostalih razmer v moderni svet. Pred dvema rodovoma so vsa črna plemena živela divjaško življenje v gozdovih in sploh v naravi, danes njihovi zastopniki govorijo v New Yorku na skupščini Združenih narodov kot enakopravni člani te svetovne organizacije. Kongo Največ pozornosti so vzbudili po svetu dogodki v belgijski koloniji Kongo. Belgijci so ji letos dali neodvisnost. Koj prvi hip se je videlo, da nekaj ne bo v redu. Ob proglasitvi neodvisnosti je ministrski predsednik nove države Lumumba v svojem govoru hudo napadel Belgijo, kljub temu da je bil belgijski kralj navzoč. Lumumba ni mogel počakati trenutka, da bi kralj in belgijski uradniki odšli. Kar hitro je moral povedati, da Belgijce sovraži. To svoje sovraštvo je koj pokazal tudi v dejanju. Potihoma je namreč dal vedeti svojim vojakom, da lahko napadejo bele ljudi, zlasti Belgijce, ki so še ostali v državi. Začele so se grozovi- Novoizvoljeni ameriški predsednik J. Kennedy med volilno agitacijo tosti, ki so povzročile, da je belgijska vlada poslala v Kongo svoje čete po zračni poti, da bi zaščitila svoje državljane. Takrat se je govorilo, da so se črni vojaki uprli svojim oficirjem; da- za silo red. Lumumba je imel namen postaviti svojo osebno diktaturo s sovjetsko pomočjo. Sovjeti so se nameravali usidrati v Zapadni Afriki ter tam napraviti svoje postojanke za morebit- RIHARD JAKOPIČ - Ce si prišel ob denar, si ga lahko spet pridobiš, če si ob čast, si jo spet pridobiš, če si pa izgubil pogum, si izgubil vse. nes vemo iz najdenih in objavljenih dokumentov, da jih je nahujskal Lumumba sam. Kongo so potem zasedle čete Združenih narodov in belgijski padalci so odšli. Med črnci pa je le začela zmagovati zdrava pamet. Oblast je vzel v roke mlad polkovnik Mobutu, ki je razpustil parlament in izročil upravo države mladim ljudem. Med drugim je izgnal iz dežele sovjetsko in češkoslovaško poslaništvo. Tako je naredil vsaj ne potrebe v prihodnosti. Vsekakor pa bo preteklo še nekaj časa, preden bodo nastopile v Afriki redne razmere. Politična slika Afrike je ob koncu 1960 takale: 27 neodvisnih držav . 180 milijonov prebivalcev 16 kolonij.....48 » » 4 ozemlja pod pokroviteljstvom ZN . . 15 » » L. T. 'iiiti i i i 111 m i 11 i-i i i 111 i iii m 11111 l in i m 11111111111 i i 11 m 111,1111111 i i 111111111111111 i n 111 ihiuiiiiiiiiiniii BRŠLJANSKI (\CrC t* 6&i /vCr£i Prisanjala nad Betlehemom Sveta noč, ob palmah je v davnini; z angeli, v zvezdah, mesečini, na Krasu bila je nekoč--- « o-cdtv v sohoti mojega očeta; zdaj Kristus se rodi v razvalini, miru Knez, z Njim spomini na moja mlada leta . .. K. H. gorici 3x601 jo nono 6norano V Gorici smo Slovenci ostali brez vsake večje dvorane. Prva leta po vojni so nam po potrebi dajali v najem sedaj to sedaj ono kinodvorano v mestu. Pozneje so gospodarji pod vplivom določenih šovinističnih krogov začeli odrekati tudi to. Vsled tega za slovenske prireditve ni bilo dobiti v mestu nobene dvorane. V prvi stiski smo si pomagali tako, da smo v prostorih Katol. tiskarne na Placuti preuredili majhno dvorano z o-drom. Pobudo za tp je dala Mar. družba, ki ima še vedno dvorano v oskrbi. Frontaški Slovenci imajo svojo dvorano v bivših prostorih Mladike na Verdijevem Korzu. Toda tudi njih dvorana ni veliko boljša od naše. V tej veliki revščini se je v krogu Katol. prosvet. društva v Gorici porodila živa želja, da bi si zgradili večjo dvorano za naše kulturne in verske prireditve. Od želje do dejanj je bil korak kratek. Leta 1952 se je osnoval odbor za gradnjo Katol. doma, ki je sprva imel namen zgraditi predvsem dvorano. Začel je nabirati denarna sredstva in iskati primernega prostora. Ponudila se je priložnost in leta 1953 je odbor kupil v drevoredu XX. septembra ne samo prostorno stavbišče, temveč tudi dvonadstropno hišo, ki naj bi služila za bodoče potrebe primorskih Slovencev. Pri tej akciji so nas v obilni meri podprli rojaki iz Clevelanda. Večja težava je bila z načrti za dvorano. Pet let je tekla pravda zanje, da jih je odbor pripravil in dobil vsa potrebna dovoljenja. Meseca maja 1960 je padla zadnja ovira. Jeseni, dne 3. oktobra so se začela gradbena dela. Ta sedaj stalno napredujejo. Sredi prihodnjega leta bi morala biti dvorana dokončana. Zato smemo upati, da bo prihodnjo jesen in zimo mogoče imeti igre in kulturne večere v novi dvorani. Stojimo pa še pred novo težko nalogo, zadnjo v tej vrsti. Odbor namreč nima dovolj sredstev za stroške, ki bodo nemajhni. Vsled tega se je najprej preko Kat. glasa, nato s pomočjo pisem obrnil na slovenske rojake tu in po svetu, naj ga podprejo v prizadevanju za novo dvorano. Nabiralna akcija je v polnem teku in se vedno bolj razvija. Če zaupanje v rojake ne bo odbora varalo, bo tudi ta slednja ovira srečno premagana in Slovenci bomo imeli v Gorici svoj dom in svojo dvorano, ki bosta oba res NAŠA skupna last. MIRKO MAZORA POMLADNA SLUTNJA Slutim iz dalje: Čez naše doline bo vela pomlad, odela jih v pisane halje, saj korenine v grudi naših trat in lesi v moji dobravi so grenki in zdravi. PREGLED VESOLJNIH CERKVENIH ZBOROV Zap. št. Vladajoči papež Predmet razprav, sklepi, proglašeni verski nauk Rim: IX. 1123 I. lateranski X. 1139 II. lateranski XI. 1179 III. lateranski XII. 1215 IV. lateranski 325 381 431 451 553 680-81 787 869-70 1245 1274 1311-12 1414-18 Niceja Carigrad Efez Kalcedonija Carigrad Carigrad Niceja Carigrad Lyon I. Lyon II. Vienne Kostanca 1431-39 1512-17 1545-63 1869-70 Bazel- Ferrara- Florenca Rim: IV. lateranski Trident Rim: Vatikan Silvester I. Damask I. Celestin I. Leon I. Vel. Virgilij Agaton Hadrijan I. Hadrijan II. Kalist II. Inocenc II. Aleksander III. Inocenc III. Inocenc IV. Gregorij X. Klement V. rimski papeži: Gregorij XII. Martin V. avignonski: Benedikt XIII. Klement VIII. Benedikt XIV. pizanski: Aleksander V. Janez XXIII. Martin V. Evgen IV. Julij II. Leon X. Pavel III. Julij III. Marcel II. Pavel IV. Pij IV. Pij IX. Prvih osem vesoljnih cerkvenih zborov se je posvečalo oblikovanju pravega verskega nauka. Obravnavali so krivoverstva kot so bila: aria-nizem, maniheizem, nestorianizam, eutihianizem in dr. Ker še takrat ni bilo verskega razkola med Vzhodom in Zapadom, priznava te zbore tudi Vzhodna Cerkev. Zato ekumenski. Obsodba Focija Obsodba nasilja in določitev zatočišča v svetih krajih. Mir božji: nihče ne sme rabiti orožja od srede do ponedeljka in pa v svetih časih: adventu, postu, veliki noči in ob binkoštih. Križarska vojna. Ukrepi proti krivovercern in izboljšanje cerkvenega življenja. Prepoved ustanavljanja novih redov. Cerkvena disciplina. Izguba Jeruzalema. Položaj latinskega cesarstva v Carigradu. Vdori Mongolov. Spori s cesarjem. Verski položaj na Siciliji. Določena desetina na vse cerkvene dohodke za osvoboditev Svete dežele. Izboljšanje cerkvene discipline. Razprave o združenju z Vzhodno Cerkvijo. Razpust reda templarjev pod pritiskom francoskega kralja Filipa Lepega. Odstranitev verskega razkola. Obsodba Wiclifo-vega in Husovega nauka. Zatrtje husitskih zmot. Mir med krščanskimi narodi. Reforma Cerkve. Prizadevanje za združenje z Vzhodno Cerkvijo. Sporazum dosežen. Obsojeno mnenje, da je cerkveni zbor nad papežem. Obsojen Lutrov nauk. Točno določen verski nauk. Cerkvena disciplina. Sveto pismo in izročilo. Podedovani greh, pokora. Sakramenti, sv. maša, sveti zakon. Cerkveno učitelj stvo in papeževo prvenstvo, peževa nezmotljivost o verskih zadevah. Pa- DRŽAVE SVETA Države Površina - km2 Prebivalstvo Glavno mesto EVROPA ALBANIJA ANDORRA AVSTRIJA BELGIJA BOLGARIJA CIPER CEHOSLOVAŠKA DANSKA FINSKA FRANCIJA GRČIJA IRSKA ISLAND ITALIJA JUGOSLAVIJA LIECHTENSTEIN LUXEMBURG MONACO NEMČIJA - zahodna NEMČIJA-vzhodna NIZOZEMSKA NORVEŠKA OGRSKA POLJSKA PORTUGALSKA ROMUNIJA SAN MARINO ŠPANIJA ŠVEDSKA ŠVICA RUSIJA - evropska in azijska VATIKAN VELIKA BRITANIJA AFRIKA ALŽIR ERITREJA ETIOPIJA GHANA KONGO LIBERIJA LIBIJA MAROKO JUŽNOAFRIŠKA ZVEZA SOMALIJA SUDAN TUNIS RUANDA-URUNDI Britanske kolonije BECUANIJA BASUTOLAND KAMERUM GAMBIJA KENIJA Atl. otoki (SV. HELENA, ASCENSION) MAURITIUS NJASA 28.748 452 83.850 30.507 110.842 9.251 127.827 43.026 337.009 551.208 132.562 70.282 102.819 301.226 256.589 157 2.586 1,5 245.339 107.669 34.174 323.917 93.011 311.730 91.694 237.502 60,6 505.545 449.661 41.295 22.270.000 0,44 244.016 2.223.990 124.000 1.060.000 237.770 2.343.930 111.370 1.759.000 418.632 1.223.854 461.541 2.505.405 155.800 54.172 712.200 30.344 88.266 10.369 582.606 308 1.987 127.364 1.421.000 6.200 6.984.000 8.924.000 7.629.000 527.000 13.224.000 4.466.000 4.289.000 43.854.000 8.031.000 2.895.000 161.000 49.556.000 18.160.000 15.000 312.000 20.202 50.595.000 17.800.000 10.957.000 3.462.000 9.770.000 28.234.000 8.837.000 17.580.000 13.000 29.431.000 7.341.000 5.040.000 216.000.000 1.000 51.215.000 9.643.000 1.020.000 15.000.000 4.691.000 12.956.000 1.250.000 1.109.830 9.800.000 13.671.000 1.268.629 8.960.000 3.782.000 4.321.000 327.000 634.000 1.534.000 311.000 6.150.000 5.344 586.000 2.483.800 Tirana Andorra Dunaj Bruxelles Sofija Nicosia Praga Kopenhagen Helsinki Pariz Atene Dublin Rejkjavik Rim Beograd Vaduz Luxemburg Monaco Bonn Berlin Amsterdam Oslo Budimpešt Varšava Lizbona Bukarešt San Marino Madrid Stockholm Bern Moskva Vatikan London Alžir Asmara Adis Abeba Accra Leopoldville Monrovia Tripold Rabat Capetown Mogadiscio Karthum Tunis Usumbura Mafekin Maseru Buea Bathurst Nairobi Jamestown Porto Luis Zomba NIGERIJA RODEZIJA - Južna in Severna SVVAZILAND SEYCHELLES SOKOTRA SIERRA LEONE SOMALIJA - britanska TANGANJIKA UGANDA ZANZIBAR FRANCOSKA ZAP. AFRIKA FRANCOSKA EKV. AFRIKA FRANCOSKA SOMALIJA KAMERUM MADAGASKAR RfiUNION TOGO Portugalska Afrika ANGOLA KAPVERDSKI OTOKI GVINEJA MOZAMBIK SAO TOME in PRINCIPE španska Afrika IFNI KANARSKO OTOČJE ŠPANSKA GVINEJA ŠPANSKA SAHARA ZDRUŽENE ARABSKE REP. AZIJA AFGANISTAN BIRMANIJA CEYLON FILIPINI FORMOZA INDIJA INDONEZIJA IRAK IZRAEL JEMEN JAPONSKA JORDANIJA KAMBODŽA KITAJSKA KOREJA - južna - severna KUVAIT LAOS LIBANON MALEZIJA MONGOLIJA NEPAL PAKISTAN PERZIJA (IRAN) OATAR SAUDOVA ARABIJA SINKIANG SIRIJA TAILAND (SIAM) TURČIJA VIETNAM 878.445 1.141.247 17.366 405 3.579 72.323 176.113 939.326 243.410 2.642 4.742.000 2.510.000 21.700 440.840 589.840 2.511 56.500 1.246.700 4.033 36.125 771.125 964 1.750 9.273 28.051 266.000 1.781.000 650.000 677.924 65.600 299.400 35.961 3.162.000 1.490.000 291.170 20.850 195.000 69.813 96.513 174.930 9.925.000 220.792 15.540 236.800 10.400 131.248 1.531.000 140.753 944.824 1.621.776 22.014 2.800.000 1.711.934 181.337 513.521 767.119 329.000 30.300.000 4.392.800 158.000 39.000 12.000 2.025.000 640.000 8.456.000 5.593.000 274.000 18.729.000 4.492.000 65.000 3.120.000 4.730.000 274.000 1.030.000 4.243.000 172.000 540.000 5.959.000 60.159 38.295 793.000 208.000 13.627 27.380.000 12.000.000 19.856.000 8.900.000 22.265.000 8.929.000 387.000.000 84.000.000 5.087.000 1.872.000 4.500.000 90.017.000 1.447.000 4.358.000 590.864.000 30.000.000 203.000 1.425.000 1.450.000 6.252.000 910.000 8.555.000 83.603.000 21.794.000 35.000 7.000.000 4.873.600 3.970.000 20.686.000 24.120.000 26.300.000 Lagos Salisbury Mbabane Victoria Hadibu Freetown Berbera Dar-es Salaam Entebbe Zanzibar Dakar Brazzaville Džibuti Yaunde Tananarive S. Denis Lome Luanda Ciudade de Praia Sao Jose Laurenco Marques Sao Tome Sidi Ifni Santa Cruz Santa Isabel Villa Cisneros Kairo Kabul Rangun Colombo Manila Taipeh Delhi Djakarta Bagdad Jeruzalem Sana Tokio Amman Pnom-Penh Peking Piongjang - Seul Al Kuvait Vientian Beyrut Kuala Lumpur Ulan Bator Katmandu Karači Teheran Doha Er Riad Urumei Damask Bangkok Ankara Hanoi-Saigo Britanska Azija BORNEO HONGKONG SINGAPUR Portugalska Azija GOA - DAMAO - DIU MACAO TIMOR Ruska Azija SAHALIN KURILI AMERIKA (Sev. in Srednja) GUATEMALA HAITI HONDURAS KANADA DOMINIKANSKA REPUBL. COSTARICA KUBA MEHIKA NICARAGUA PANAMA EL SALVADOR ZDRUŽ. DRŽAVE AMERIKE ALASKA ALEUTI PUERTO RICO DEVIŠKI OTOKI PAS PANAM. PREKOPA Britanska Sev. Amerika BERMUDE BAHAMA JAMAIKA HONDURAS Francoska Sev. Amerika SAINT PIERRE in MIOUELON GUADELOUPE MARTINIOUE Danska Sev. Amerika GROENLAND AMERIKA (Južna) ARGENTINA BOLIVIJA BRAZILIJA ČILE EKVADOR KOLUMBIJA PARAGUAY PERU URUGUAY VENEZUELA Britanske kolonije FALKLANDSKI OTOKI GUAYANA TRINIDAD 203.786 1.013 581 3.983 16 14.925 77.000 10.215 108.889 27.844 115.000 9.959.401 48.280 50.900 114.000 1.980.500 139.000 74.000 34.126 7.980.000 1.518.700 17.770 8.890 340 1.430 54 11.400 11.500 22.960 241 1.700 1.106 2.175.600 2.790.000 1.098.000 8.500.000 740.700 270.000 1.140.000 406.700 1.250.000 186.900 912.000 11.900 214.960 5.120 1.081.000 2.450.000 600.000 643.000 187.772 465.000 382.000 17.549 3.349.000 3.350.000 1.711.000 16.080.000 2.608.000 979.000 5.800.000 30.538.000 1.202.000 886.000 2.122.000 168.170.000 205.000 1.200 2.229.000 25.000 58.000 38.000 -90.000 1.400.000 75.000 4.606 230.000 240.000 24.000 19.858.000 3.500.000 60.000.000 6.941.000 3.770.000 13.000.000 1.600.000 9.787.000 2.550.000 6.038.000 2.231 460.000 720.000 Jesselton Vietoria Saingapur Goa Macao Dili Alexandrocsk Kurili Guatemala Port-au-Prince Tegueigalpa Ottawa Ciudad Trojillo San Jose La Habana Mexico Managua Panama San Salvador Washington Juneau Unalaska San Juan Charlotte Amalie Balboa Hamilton Nassau Kingston Belize Saint Pierre Basse-Terre Forte de France Buenos Aires La Paz Rio de Janeiro Santiago Ouito Bogota Asuncion Lima Montevideo Caracas Port Stanley Georgetown Port of Spain Države Površina - km2 Prebivalstvo Glavno mesto Francoska kolonija FRANCOSKA GUAYANA 91.000 27.800 Cayenne Holandske kolonije ANTILIJE 992 180.000 Willemstad HOL. GUAYANA 142.800 234.000 Paramaribo AVSTRALIJA IN OCEANIJA AVSTRALIJA 7.703.000 9.533.000 Camberra Avstralski otoki NORFOLK 35 942 Kingston NAURU 21 3.400 _ NOVA GVINEJA 240.870 1.254.000 Rabaul NOVA ZELANDIJA 269.187 2.175.000 Wellington PAPUAZIJA 234.490 397.000 Port Moresby COOK 233 15.350 Avvarua NIUE 259 4.708 Alofi SAMOA 2.934 96.700 Apia Britanska Oceanija FID2I 18.230 345.000 Suva GILBERT 970 42.600 Tarawa SALOMONOVI OTOKI 29.704 100.000 Honiara TONGA 697 56.000 Nukualofa Anglo-francoska Oceanija • NOVI HEBRIDI 14.760 50.000 Vila Francoska Oceanija NOVA KALEDONIJA 16.117 65.460 Noumea PAPEETE 3.997 69.000 Papeete Oceanija ZDA r GUAM 534 59.498 Agana HAVVAII 16.635 560.000 Honolulu AMERIŠKA SAMOA 197 20.000 Pagopago HOLANDSKA OCEANIJA 412.780 700.000 Hollandia OPOZORILO Dr. Rafko Vodeb pripravlja slovenski prevod Ricciottijevega Kristusovega življenja. Pomanjkanje poljudno znanstvenega življenjepisa smo vsi občutili. V zadregi si je vsakdo pomagal, kot je mogel. Duhovniki in izobraženci so segali po tujih knjigah, starejša generacija po nemških izvirnikih ali prevodih, mlajša pa tudi po francoskih, angleških ali italijanskih pisateljih. Z novim prevodom se bo tudi v naši duhovni knjižnici zamašila velika vrzel. Zato priporočamo že danes: Kristusovo življenje v vsako knjižnico! Ko bo knjiga izšla, jo boste lahko kupili pri Upravi Goriške Mohorjeve družbe v Gorici v ulici Don Bosco, 3. KJE JE KAJ Kalendarij........... Kjer je Peter, tam je Cerkev (an-is.)..... Utrinek (J. K.).......... Evharistični kongres v Monakovem (Dr. K. Humar) Vojni dobavitelj (Drago Gervais)...... Prosvetno življenje v Rojanu (S. Zorko) .... Življenje ob Srebrni reki (Anica)...... Vesela zgodba (Anth. Green) '....... Akademiki in narod (M. A.)...... Cerkev in kino (Miranda Zajred J .... Ivan Pregelj (Anton Kacin)....... Dekan Vinko Štanta (J. S.)....... Andrej Lavrin (Historicus)....... Ob šestoletnici Sv. Višarij (F. M.)..... Lučka (Zdravko Novak)........ Dvorana v Bazovici (Marijan Živic)..... Roman Rus, Vodnik po Rimu (Dr. K. Humar) . Josipina Turnograjska (Bršljanski)..... Slovenski skavti (Marij Gerdol)...... Vzpon in zaton čilskega solitra (Inž. Ivan Zakrajšek) Kostolomnica (Dr. Rudan)....... Boris Pasternak (L-a)........ Zlatomašnik Marko Kranjec (Romanus) .... Vesoljni cerkveni zbori (Maks Šah)..... Kardinal dr. Alojzij Stepinac (M. Š.)..... Skrb za duhovniški naraščaj (Dr. Lojze Škerl) . Msgr. M. Brumatu ob desetletnici smrti (Kazimir Humar) Kulturno življenje na Goriškem (A. B.)..... Prof. Emil Komel (Mirko Filej)...... ... in Bog se tako maščuje ... (Z. Piščančeva) . Msgr. Božo Kjačič (msgr. R. Klinec)..... Škof Gregorij Rožman (-tiri)....... Kulturno življenje na Tržaškem (Jože Peterlin) Leto begunca .......... Na svidenje v Tokyu (Ladi Vodopivec) .... Župnik Anton Kufolo (J. K.)....... Dr. Ivan Ahčin (Č. H.)........ Pregled svetovnih dogodkov (L. T.)..... Katoliški dom v Gorici (K. H.)...... Pregled vesoljnih cerkvenih zborov..... Države sveta........... PESMI Bršljan je vzcvel (Bršljanski) . Jesen (Mirko Mazora) .... Bela jadra (Bruna Pertot) Skrivnost (Tugomir)..... Da Henrik si ti (Mirjam Saksida) Moje drevo (Mirko Mazora) Pomlad (Tugomir)..... Tujina (Mirjam Saksida) .... Beg (Mirko Mazora)..... Pozdrav veselju (Bruna Pertot) Na dno (Mirko Mazora)........ Korotan (F. S. Meško)........ V cerkvi Svetega Duha na goriškem gradu (Bršljanski) Samo en žarek (Mirko Mazora)...... Majniška molitev (Tugomir)....... Puščava ječi (Mirko Mazora)....... V jasni luči (Mirko Mazora)....... Moja pomlad (Bruna Pertot)....... Tvoje oči (Mirjam Saksida) . . . Sveta noč v sohoti mojega očeta (Bršljanski) Pomladna slutnja (Mirko Mazora)..... GORIŠKA MOHORJEVA DRUŽBA IMA V ZALOGI NASLEDNJE KNJIGE Naslov knjige Cena v lirah Dr. Anton Zdešar: Sv. Vincenclj Pavelski. Življenjepis velikega apostola krščanske dobrodelnosti, str. 160 80,— Krasnov: Pri podnožju Božjega prestola. Roman iz Sibirije iz časov pred prvo svetovno vojno. Z avtorjevim dovoljenjem prevedel dr. Janko Kralj. Str. 160 80,— Kralj Janko: Socialna čitanka. Zbirka poljudno pisanih razprav o ustroju človeške družbe. Str. 126 80.— Achermann: V službi pri trinogu. Ljudska povest iz časov francoske revolucije. Str. 144 80.— Valjavec Josip: Don Bosco. Življenjepis velikega mladinoljuba. Str. 192 60,— Kacin Anton: Pisano polje. Slovenska čitanka. Str. 196 80.— Dr. Tul Ivan: Zvezde vodnice. Premišljevanje za fante in može. Str. 136 40.— Dragon Anton: Za Kristusa! Življenje p. Pro-ja. Iz časov preganjanja kristjanov v Mehiki. Str. 112 80.— živi ogenj, življenjepis papeža sv. Pija X. Str. 88 80.— Lovrenčič Joža: Tri božje poti. Pesmi o božji poti na Brezjah, na Sv. Vi- šarjah in na Sveti gori. Str. 64 40.— Lovrenčič Joža: Med Scilo in Karibdo. Spomini iz dijaških let. Str. 70 150,— Finžgar Franc: Strici. Povest. Str. 96 50.— Jereb Stanko: Gozdna divjačina. Prirodne črtice. Str. 94 50.— Terčelj Filip: Vozniki. Izvirna povest iz Vipavske doline. Str. 110 50.— Janez Jelen: Ograd. Goriška povest. Str. 120 170.— Zgodovina goriške nadškofije (1751-1951). Str. 106 170,— Beličič Vinko: Kačurjev rod. Izvirne črtice. Str. 64 150 — Ivan Teuerschuh: Poglejmo v zrcalo - kakšni smo. Knjiga o lepem vedenju 340.— Bele Venceslav: Smrekov vršiček. Izvirne črtice 200.— Dr. Rudolf Klinec: Marija v zgodovini goriških Slovencev 200.— Pregelj Ivan: Otroci sonca. Povest 250.— Rotman: Nesreče gospoda Kozamurnika: Presmešna povest s slikami 250.— Molimo! Molitvenik in svete pesmice. V platno vezana z rdečo obrezo. Str. 448 220.— Vinko Vodopivec: Svete pesmice. Uredil--. Velika cerkvena pesmarica z napevi. Obsega 102 pesmi in dva križeva pota. II. izdaja 900,— Filej Mirko: Cerkvena pesmarica. Velika pesmarica z besedili in napevi. Obsega nad sto pesmi 900.— Blazy: življenje svete Bernardke. Poslovenila Mariza Perat. Dodan je popis slovenskega romanja v Lurd ob stoletnici Marijinih prikazovanj. Str. 145 280.— Zdravko Novak: Utrinki. Črtice. Str. 102 250.— W. Hunermann. Na božjih okopih. Povest iz francoske revolucije, napisana po resničnih dogodkih. Prevedel A. Klemen. Str. 176 320.— Matija Malešič: škrlatno nebo ... Povest 300.— Sveti Janez M. Vianney. Življenjepis 300.— NAROČILA SPREJEMA : G O R I Z I A Via Don Bosco, 3 - IT ALI A