288 ANESTEZIOLOGIJA, INTENZIVNA NEGA Zdrav Vestn | maj – junij 2021 | Letnik 90 | https://doi.org/10.6016/ZdravVestn.3055 Oddelek za anesteziologijo, intenzivno terapijo in terapijo bolečine, Univerzitetni klinični center Maribor, Maribor, Slovenija Korespondenca/ Correspondence: Andreja Möller Petrun, e: andreja.mollerpetrun@ ukc-mb.si Ključne besede: merjenje bolečine; zmedenost; strah; nespečnost; intenzivna terapija Key words: pain measurement; confusion; fear; sleeplessness; intensive therapy Prispelo: 26. 3. 2020 Sprejeto: 10. 11. 2020 eng slo element sl article-lang 10.6016/ZdravVestn.3055 doi 26.3.2020 date-received 10.11.2020 date-accepted Anaesthesiology, intensive care Anesteziologija, intenzivna nega discipline Professional article Strokovni članek article-type Assessment of analgesia, sedation, delirium and sleep disturbance in the intensive care therapy unit and description of non-pharma- cological interventions Ocenjevanje analgezije, sedacije, delirija in motenj spanja v enoti intenzivne terapije ter opis nefarmakoloških ukrepov article-title Wellbeing assessment of critical ill patient and non-pharmacological treatment Ocena počutja kritično bolnega ter nefarmakološ- ki ukrepi alt-title pain measurement, confusion, fear, sleepless- ness, intensive therapy merjenje bolečine, zmedenost, strah, nespečnost, intenzivna terapija kwd-group The authors declare that there are no conflicts of interest present. Avtorji so izjavili, da ne obstajajo nobeni konkurenčni interesi. conflict year volume first month last month first page last page 2021 90 5 6 288 306 name surname aff email Andreja Möller Petrun 1 andreja.mollerpetrun@ukc-mb.si name surname aff eng slo aff-id Department of Anaesthesiology, Intensive Therapy and Pain Therapy, University Medical Centre Maribor, Maribor, Slovenia Oddelek za anesteziologijo, intenzivno terapijo in terapijo bolečine, Univerzitetni klinični center Maribor, Maribor, Slovenija 1 Ocenjevanje analgezije, sedacije, delirija in motenj spanja v enoti intenzivne terapije ter opis nefarmakoloških ukrepov Assessment of analgesia, sedation, delirium and sleep disturbance in the intensive therapy unit and description of non-pharmacological interventions Andreja Möller Petrun Izvleček Za bolnike je zdravljenje v enoti intenzivne terapije v veliki večini primerov zelo stresno obdobje, ki pomembno poseže v kakovost njihovega življenja in lahko pusti dolgotrajne posledice. Bo- lečine, strah, nespečnost, žeja, nemoč, utrujenost, zmedenost, vznemirjenost so resne težave, ki lahko pomembno vplivajo na potek in izid zdravljenja. Pogosto se pri takih bolnikih razvije še delirij, ki pomeni veliko obremenitev tako za bolnika kot za osebje, ki zanj skrbi. Delirij lahko dolgoročno negativno vpliva na bolnikove spoznavne funkcije. Medicinsko osebje nosi veliko od- govornost pri prepoznavanju in reševanju bolnikovih težav, še posebej pri bolnikih z omejenimi spoznavnimi funkcijami oziroma z omejeno sposobnostjo sporazumevanja. Poznamo različna orodja za ocenjevanje bolečine, sedacije, delirija in kakovosti spanja. V prispevku so natančneje opisani najpogosteje uporabljani validirani točkovniki za oceno bolečine, sedacije, delirija in mo- tenj spanja. Na koncu so opisane tudi možnosti nefarmakološkega ukrepanja. Abstract Treatment in the intensive therapy unit is very stressful for most patients. It has an important im- pact on their quality of life and can have long-term consequences. Among others, there are serious complaints such as pain, fear, sleeplessness, thirst, helplessness, fatigue, confusion and agitation. These all can exert adverse impact on the therapy process and clinical outcome. Patients often develop delirium, which is not only a great burden for the patient but also for the personnel caring for the patient. Delirium also has a long-term negative impact on the patient’s cognitive functions. Medical staff has a great responsibility for detecting and dealing with these problems, especially in patients with limited cognitive functions or impaired communication ability. There are different tools for the assessment of pain, sedation, delirium and sleep quality. In this article, we describe the most frequently used validated scoring systems for the assessment of pain, sedation, delirium and sleep disturbance. Furthermore, the non-pharmacological approach is described. Citirajte kot/Cite as: Möller Petrun A. Ocenjevanje analgezije, sedacije, delirija in motenj spanja v enoti intenzivne terapije ter opis nefarmakoloških ukrepov. Zdrav Vestn. 2021;90(5–6):288–306. DOI: https://doi.org/10.6016/ZdravVestn.3055 Avtorske pravice (c) 2021 Zdravniški Vestnik. To delo je licencirano pod Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno 4.0 mednarodno licenco. 289 STROKOVNI ČLANEK Ocena počutja kritično bolnega ter nefarmakološki ukrepi 1 Uvod Kritično bolni v enoti intenzivne te- rapije (EIT) imajo poleg osnovne bolez- ni tudi težave, ki jih težje ovrednotimo, zato jih lažje spregledamo. Med zdravlje- njem v EIT trpijo bolniki zaradi nespeč- nosti, utrujenosti, žeje, bolečin, stresa, strahu, nemoči, hrupa, zmedenosti (1). 40 % bolnikov tri mesece po obrav- navi v EIT poroča o zmedenosti in mot- njah orientacije, okrnjene pa so tudi spoznavne (kognitivne) funkcije. Tako stanje pri 24–34 % bolnikov vztraja še po enem letu (2). Pri 25–33 % je po enem letu prisotna tudi posttravmatska stre- sna motnja (angl. posttraumatic stress dissorder, PTSD) (3). Pojavnost PTSD je po podatkih iz literature večja pri tistih, ki so bili dalj časa sedirani (3,4). Dejavniki tveganja za razvoj PTSD so še uporaba benzodiazepinov, strah, osami- tev zaradi higienskih razlogov, odvisnost od nadomestne terapije zaradi odpovedi enega ali več organov (npr. hemodializa, mehansko predihavanje, zunajtelesna membranska oksigenacija) (5). Za zmanjševanje oziroma prepreče- vanje vseh neželenih pojavov pri kritično bolnih je nadvse pomembno prepozna- vanje in ocenjevanje bolečine, sedacije, strahu, delirija, stresa in drugih pojavov. V letu 2015 so izšle obsežne posodo- bljene smernice pri nemškem Združenju za anesteziologijo in intenzivno medi- cino (nem. Deutsche Geselschaft für Anästhesiologie und Intensivmedizin, DGAI) in nemškem intedisciplinar- nem združenju za intenzivno in ur- gentno medicino (nem. Deutsche Interdisziplinäre Vereinigung für Intensiv- und Notfallmedizin, DIVI), le- ta 2018 pa posodobljene ameriške smer- nice Združenja za intenzivno medicino (angl. Society od Critical Care Medicine, SCCM) (6,7). Nemške smernice so glede na citirano literaturo najobsežnejše to- vrstne smernice, trenutno so v procesu posodabljanja. V obeh smernicah se nahajajo pripo- ročila za prepoznavanje, preprečevanje in zdravljenje bolečine, vznemirjenosti/ sedacije, delirija, motenj spanja, stresa in strahu. Članek opisuje najpogostejša orodja za oceno bolečine, sedacije, delirija in motenj spanja ter možne nefarmakolo- ške ukrepe. 2 Ocenjevanje sedacije, analgezije, stresa, motenj spanja in delirija Terapevtski koncepti v intenzivni medicini se morajo usmeriti k bolniku in morajo nujno vsebovati cilje, ki so prilagojeni vsakemu posamezniku (6). Doseganje ciljev najprej zahteva ustre- zno oceno bolnikovih težav (npr. boleči- ne), nato pa oceno učinkov zdravljenja. Medicinske sestre in zdravniki nosimo veliko odgovornost pri pravilni oceni bolnikovega počutja, ugodja, dobrobiti ter ustreznega ukrepanja. Oboje je di- namičen proces, saj je treba ukrepanje nenehno prilagajati izsledkom ocenje- vanja. Redno ocenjevanje delirija, bole- čine, strahu in ostalih težav bi moralo biti enako samoumevno kot npr. že dalj časa uveljavljen nadzor obtočil. Ocena sedacije, analgezije in pojava delirija s pomočjo validiranih točkovnih sistemov mora biti vodilo za individualno prila- gajanje terapije posameznemu bolniku, ocene pa je potrebno redno vpisovati v medicinsko dokumentacijo (6,7). Cilj je optimiziranje bolnikovega počutja ter dobrobiti, hkrati pa tudi izogibanje pre- nizkemu ali previsokemu odmerjanju zdravil ter zmanjševanje spremljajočih 290 ANESTEZIOLOGIJA, INTENZIVNA NEGA Zdrav Vestn | maj – junij 2021 | Letnik 90 | https://doi.org/10.6016/ZdravVestn.3055 neželenih učinkov teh dajanja zdravil. Multidisciplinarni pristop k analgeziji in sedaciji namreč dokazano zmanjša trajanje mehanskega predihavanja, bol- nišničnih okužb, zdravljenja v EIT, smr- tnost ter stroške zdravljenja (8,9). Obstajajo različni validirani točkov- ni sistemi za nadzor ter oceno globine oziroma ustreznosti sedacije, analgezije in oceno delirija. Priporočilo nemških smernic je, da je potrebno ocenjevanje ter beleženje ustreznosti analgezije, se- dacije in znakov delirija vsaj enkrat na izmeno (vsakih 8 ur). Snovalci teh smer- nic zastopajo mnenje, da pa ni toliko pomembno, kateri validirani točkovni sistem se uporablja. Bolj pomembno je, da se ocenjevanje redno izvaja (6). V raziskavi iz leta 1995 je 75 % bolnikov poročalo o neustrezni analgeziji med obravnavo v EIT, medtem ko so bili njihovi lečeči zdravniki v 80 % zmotno prepričani, da imajo njihovi bolniki za- dovoljivo analgezijo (10). 3 Ocena bolečine in zadostnosti analgezije Bolečina je simptom, ki se je bolniki in njihovi svojci najbolj bojijo. Bolečina je zelo individualni simptom. Bolniki imajo lahko akutne in/ali kronične bole- čine, lahko pa se poslabša kronična bo- lečina. Bolečina je glede na izvor lahko visceralna, somatska, nevropatska ali pa mešanica vsega omenjenega. Posamezni bolniki bolečino zelo različno občutijo in jo prenašajo. Po definiciji gre za nepri- jetno senzorično in čustveno doživlja- nje, ki je lahko povezano z obstoječo ali s potencialno poškodbo tkiva, prisotnost slednje pa za občutenje bolečine ni nuj- no (11). Kritično bolni trpijo bolečine tako v mirovanju kot med posegi (1,7). Na doživljanje bolečine v mirovanju negativno vplivajo psihološki dejavniki (npr. strah in depresija) ter demograf- ski dejavniki, kot so mladost, pridruže- ne bolezni, operacije, ki so jih pred tem prestali, kronično jemanje analgetikov, predvsem opioidnih. Bolečina med po- segom je odvisna od vrste posega, pred- hodne bolečine, nedavne operacije ali poškodbe. Hujše bolečine običajno doži- vljajo mlajši, ženske in nebelci (6,7,12). Med najbolj boleče posege, ki se izva- jajo med oskrbo v EIT, po navedbah bol- nikov, sodijo: vstavljanje arterijske kani- le, odstranjevanje drenov iz prsnega koša, odstranjevanje drenov iz ran, obračanje in nameščanje v postelji ter sesanje izločkov (aspiriranje) iz sapnika (7). Zaradi hu- dih bolečin med posegom se pri bolniku lahko pojavijo tudi resni neželeni učinki: izrazito zmanjšanje ali zvečanje srčnega utripa in/ali krvnega tlaka ter nevarno zmanjšanje nasičenosti arterijske krvi s kisikom (13). Zaradi velikega vpliva su- bjektivnega doživljanja bolečine in njene večdimenzionalnosti neke univerzalne lestvice za ocenjevanje bolečine ni. Prvo pravilo je, da je bolniku treba verjeti! Za oceno bolečine in zadostnosti analge- zije se v literaturi pri bolnikih, ki so se sposobni samostojno izraziti, najbolj priporoča vizualna numerična lestvica (angl. Numeric Rating Scale, Visual en- larged and laminated, NRS-V). Bolnik s pomočjo NRS oceni bolečino od 0 – 10 na številskem traku (14). NRS-V ima od vseh lestvic za samoocenjevanje boleči- ne največjo negativno napovedno vred- nost; gre za enodimenzionalno lestvico (14). Twinning in sod. so se lotili več- dimenzionalnega pristopa k ocenjeva- nju bolečine, ki v tujini počasi prodira v klinično prakso. Gre za t. i. s klinično sliko usklajeno ocenjevalno orodje (angl. Clinically Aligned Pain Assessment to- ol, CAPA tool), katerega sestavni deli so prikazani v Tabeli 1 (15). To orodje naj bi olajšalo sporazumevanje med bolnikom 291 STROKOVNI ČLANEK Ocena počutja kritično bolnega ter nefarmakološki ukrepi z bolečino ter osebjem, ki zanj skrbi. Z uporabo ocenjevanja bolečine z različ- nih zornih kotov naj bi se tako zmanjšalo nezadovoljstvo na obeh straneh: bolnik ima bolje obvladano bolečino, osebje pa je bolj zadovoljno, ker je delo učinkovito in dobro opravljeno (16). Bistveno težje je ocenjevanje bolečine in zadostnosti analgezije pri sediranih in pri bolnikih z omejenimi spoznavni- mi funkcijami oziroma z omejeno spo- sobnostjo sporazumevanja. Pri takih bolnikih je potrebna ocena tretje osebe. Osebje mora biti za ocenjevanje bolečine predvsem ustrezno izšolano, ker je zane- sljivost ocene bolečine nujno potrebna (17). Bolečina se namreč po eni strani pogosto podcenjuje, po drugi strani pa Področje Odgovor Udobje neznosno znosno z velikim neudobjem relativno udobje, ki se ga da izboljšati zanemarljiva bolečina Sprememba bolečine bolečina postaja hujša bolečina se ne spreminja bolečina se zmanjšuje Lajšanje bolečine nezadostno delno zadostno Funkcioniranje bolečina mi preprečuje, da delam kar koli bolečina me ovira pri večini potrebnih opravil počnem lahko večino stvari, pri določenih pa se pojavi bolečina nemoteno lahko počnem kar koli Spanje večino noči ne spim zaradi bolečin občasno me bolečina zbudi normalno spim Tabela 1: S klinično sliko usklajeno ocenjevalno orodje za ocenjevanje bolečine (angl. Clinically Aligned Pain Assessment tool, CAPA tool). Prirejeno po Twinning et al., 2019 (15). imajo analgetiki klinično pomembne neželene učinke (slabost, bruhanje, zapr- tje …). Vse to je potrebno spoznati, za- beležiti in ustrezno ukrepati. Še bolje je neželene učinke preprečiti, če je le mož- no (18). Najpogosteje se v teh primerih uporabljata: lestvica za oceno bolečine, ki temelji na opazovanju bolnikovega obnašanja (angl. Behavioral pain scale, BPS) z različico za intubirane in neitubi- rane bolnike, katere sestavni deli so pri- kazani v Tabeli 2, in lestvica za ocenje- vanje bolečine v enoti intenzivne terapije (angl. Critical-Care Pain Observational Tool, CPOT), ki jo prikazuje Tabela 3 (6,7,19,20). Obe lestvici naj bi bili glede napovedne vrednosti enakovredni (21- 23). Na tem mestu naj posebej omenim problem bolnikov s poškodbo glave, saj so bile raziskave v zvezi z ocenjevanjem bolečine s tema lestvicama pri teh bolni- kih narejene na majhnem številu bolni- kov, pogosto pa pri takih bolnikih tudi ne opažamo grimasiranja in mišične ri- gidnosti (7). Vendar ameriške smernice kljub temu priporočajo uporabo BPS ali CPOT tudi pri hudi poškodbi glave (7,24). Spremembe fizioloških spremenljivk (npr. srčni utrip, krvni tlak …) ne smejo biti izključno merilo za ocenjevanje bo- lečine, ker zelo slabo sovpadajo s stopnjo in doživljanjem bolečine. So pa pomem- ben opozorilni znak za osebje, da se pri bolniku nekaj dogaja; lahko gre tudi za posledico bolečin (7). Praktično nemo- goče pa je zanesljivo ocenjevanje boleči- ne pri globoko sediranih bolnikih. Kljub nekaterim obetajočim rezultatom za- enkrat zanesljivih objektivnih merilnih metod za oceno analgezije (npr. merjenje upornosti kože, pupilometrija, variabil- nost srčnega utripa …) zaradi številnih motečih dejavnikov še ni na voljo oziro- ma so potrebne še dodatne raziskave za razjasnitev njihove zanesljivosti (7,25). 292 ANESTEZIOLOGIJA, INTENZIVNA NEGA Zdrav Vestn | maj – junij 2021 | Letnik 90 | https://doi.org/10.6016/ZdravVestn.3055 V ameriških smernicah se omenja tudi možnost, da bi ocenjevali bolečino svoj- ci. Vendar za tak način ocenjevanja bo- lečine v literaturi zaenkrat ni dobrih do- kazov o zanesljivosti ocene bolečine (7). 4 Ocenjevanje sedacije Da bi pri bolnikih zmanjšali občutek strahu, tesnobe, stresa, neugodje med mehanskim predihavanjem, vznemirje- nost ali celo napadalnost, se v EIT po- gosto uporabljajo različna zdravila s se- dativnim učinkom (sedativi). Sedativi imajo precej neželenih učinkov, ki so Kazalnik Opis Točke Izraz obraza Sproščen. 1 Delno napet (npr. spuščene obrvi). 2 Popolnoma napet (npr. stisnjene veke). 3 Grimasiranje. 4 Zgornji okončini Brez premikanja. 1 Delno pokrčeni. 2 Popolnoma pokrčeni s stisnjenimi prsti. 3 Trajno pokrčeni. 4 Ujemanje z ventilatorjem (intubirani) ali Prenaša premikanja. 1 Kašlja med premikanjem. 2 Ne ujema se (“borba”) z ventilatorjem. 3 Predihavanje je nemogoče. 4 Vokalizacija (neintubirani) Ne vokalizira zaradi bolečine. 1 Stoka ≤ 3-krat/min in ≤ 3s. 2 Stoka > 3-krat/min in > 3s. 3 Joka ali se verbalno izraža, vključno z »au« ali zadržuje dih > 3s. 4 Tabela 2: Lestvica za ocenjevanje bolečine, ki temelji na opazovanju bolnikovega obnašanja (angl. Behavioral pain scale, BPS) za bolnike z dihalno cevko (intubirane) ali brez nje (neintubirane). Prirejeno po Aissaoui et al., 2005 (27). Opomba: Cilj zadovoljive analgezije je, da bolnik zbere manj kot 6 točk. Pri bolnikih z dihalno cevko (intubirani) se ocenjuje ujemanje z ventilatorjem, pri tistih brez nje (ekstubirani) pa vokalizacija. povezani s številnimi zapleti ter pove- čano obolevnostjo in s tem s smrtnostjo bolnikov (7,28). Poleg zapletov v srč- no-žilnem sistemu, podaljšane potrebe po mehanskem predihavanju, nežele- nih medsebojnih učinkov zdravil ima- jo bolniki pogosto tudi kratkoročne in dolgoročne posledice v smislu duševnih težav, zmanjšanja spoznavnih funkcij ter slabše lokomotorne rehabilitacije (7,29). Odločitev za sedacijo mora vedno biti posledica ustrezne indikacije. Ciljna glo- bina sedacije ter njeno trajanje morata biti jasno opredeljena. Potrebo po seda- ciji je nujno vsaj enkrat dnevno preveri- ti ter določiti ciljno globino sedacije za posameznega bolnika v določenem času. Vsaj enkrat v vsaki izmeni se priporoča preverjanje globine sedacije ter dosega- nja ciljne sedacije, kar je potrebno tudi zabeležiti v bolnikovo dokumentacijo (6). Ameriške in nemške smernice pri- poročajo blago sedacijo pri kritično bol- nih, ki potrebujejo mehansko prediha- vanje (6,7). V praksi se srečamo s težavo, da pojem blage, zmerne in globoke se- dacije ni jasno opredeljen (7). Večinoma se za blago sedacijo smatra, če bolnik po najpogosteje uporabljani Richmondski lestvici za oceno vznemirjenosti in sedacije (angl. Richmond-Agitation- Sedation-Scale, RASS) doseže –2 do +1 točk (Tabela 4) (7). Prav tako niso čisto jasne povezave med vrsto sedativa, glo- bino sedacije ter fiziološkimi oziroma genetskimi značilnostmi posameznega bolnika. Ni jasno, kakšna je povezava med globino sedacije ter zmožnostjo ocenjevanja bolečine, delirija in kakovo- sti spanca (7). Podatki novejših metaa- naliz ne potrjujejo prednosti protoko- la vsakodnevnega prekinjanja sedacije (zmanjšanje odmerjanja sedativov čez dan, da pri bolniku dosežemo RASS –1 do +1) pred na protokolu temelječim prilagajanjem globine sedacije (sedativi 293 STROKOVNI ČLANEK Ocena počutja kritično bolnega ter nefarmakološki ukrepi se odmerjajo tako, da dosežemo vnap- rej dogovorjeno ciljno globino sedacije, npr. po RASS) (7,30). Avtorji ameriških smernic menijo, da sta obe zgoraj ome- njeni možnosti doseganja blage sedacije primerljivo varni. Hkrati pa opozarjajo, da so večino raziskav, ki so primerjale obe možnosti, izvedli z benzodiazepini, ki se več ne priporočajo kot prva izbi- ra med sedativi. Ugotavljajo tudi, da je protokol dnevnega prekinjanja sedacije povezan z večjo obremenitvijo osebja, hkrati pa tak protokol ne sme biti opra- vičilo za pregloboko sedacijo v popol- danskem in nočnem času (7,31). Obstajajo različni točkovni sis- temi za nadzor globine sedacije. Najbolj zanesljiva in validirana lestvi- ca je Richmondska lestvica za oce- no vznemirjenosti in sedacije (angl. Kazalnik Točke Opis Izraz obraza Sproščen, nevtralen. 0 Ni vidne mišične napetosti. Napet. 1 Namrščenost, spuščene obrvi, stiskanje vek, napet obraz, odpiranje oči ali solzenje med bolečimi posegi. Spačen obraz, grimase. 2 Vsi zgornji znaki ter dodatno trdno zaprte veke (lahko usta odprta ali grizenje tubusa). Premikanje telesa Se ne premika, normalen položaj. 0 Se sploh ne premika (NE pomeni nujno odsotnosti bolečine) ali je v normalni drži (premikanje ni v smeri bolečega mesta, ni zaščitnih gibov). Zaščitna drža – previdni gibi. 1 Počasni, previdni gibi, prijemanje, drgnjenje bolečih mest, iskanje pozornosti s premikanjem. Nemir, vznemirjenost. 2 Puljenje cevk, poskus vstajanja, lezenja iz postelje, premikanje udov, ni sledenja navodilom, protest zoper osebje. Ujemanje z ventilatorjem (intubirani) ali Prenašanje ventilatorja in premikanja. 0 Alarmi se ne aktivirajo, nemoteno predihavanje. Kašljanje, vendar prenašanje predihavanja in premikanja. 1 Kašljanje, alarmi se sprožijo vendar se spontano prekinejo. Neujemanje („se bori“) z ventilatorjem. 2 Asinhronija: bolnik blokira predihavanje, pogosti piski alarmov. Vokalizacija (ekstubirani) Pogovor v normalnem tonu. 0 Se pogovarja v normalnem tonu ali je tiho. Vzdihovanje, stokanje. 1 Vzdihuje, stoka. Kričanje, jok, ihtenje. 2 Kriči, joka, ihti. Napetost mišic Sproščene. 0 Brez upora pri pasivnem premikanju. Napete, toge. 1 Upor pri pasivnem premikanju. Zelo napete ali toge. 2 Močan upor pri pasivnem premikanju ali nezmoznost pasivnega premikanja Skupaj: __________ / 8 Tabela 3: Lestvica za ocenjevanje bolečine v enoti intenzivne terapije (angl. Critical-Care Pain Observational Tool, CPOT). Povzeto po Gellinas C et al., 2006 (26). Opomba: Cilj zadovoljive analgezije je, da bolnik zbere ≤ 2 točki. Pri bolnikih z dihalno cevko (intubirani) se ocenjuje ujemanje z ventilatorjem, pri tistih brez nje (ekstubirani) pa vokalizacija. 294 ANESTEZIOLOGIJA, INTENZIVNA NEGA Zdrav Vestn | maj – junij 2021 | Letnik 90 | https://doi.org/10.6016/ZdravVestn.3055 Richmond-Agitation-Sedation-Scale, RASS), ki jo priporočajo tako nem- ške kot ameriške smernice (6,7,32). Uporabljajo se lahko tudi druge lestvice, npr. lestvica sedacije RAMSAY in druge (angl. RAMSAY Sedation-Scale, RSS, le- stvica sedacije in vznemirjenosti, angl. Sedation-Agitation-Scale, SAS, lestvi- ca za ocenjevanje motorične aktivnosti, angl. Motor-Activity-Assesment -Scale, MAAS) (6). Za nadzor globoke sedacije obstajajo objektivne merilne metode, ki imajo do- ločene pomanjkljivosti. Globoka sedaci- ja je v klinični praksi le redko potrebna (zvišan znotrajlobanjski tlak, tetanus) (6). Na voljo so različni monitorji, ki za- jemajo EEG in ga pretvarjajo v različne indekse (npr. monitor BIS) (6). V ame- riških smernicah so mnenja, da je gle- de na podatke iz literature monitor BIS verjetno trenutno najboljša možnost za nadziranje globoke sedacije. Poleg ome- jitev, ki jih ima sam monitor BIS, pa je problem tudi nestandardizirana meto- dologija različnih raziskav, v katerih so primerjali monitor BIS z ocenjevalnimi lestvicami. Problem procesiranja EEG signala je v številnih dejavnikih, ki mo- tijo zajemanje ustreznega signala in se jim v EIT težko izognemo (npr. nega bolnika, druge naprave, ki motijo signal EEG, hrup) (34). Možno je meriti tudi t. i. „surovi“ EEG. Problem je odčitavanje EEG, saj ga obvladajo le redki. Merjenje surovega EEG se priporoča v primerih, ko vzrok motene zavesti ni znan (6). Predvsem lahko z njim potrdimo ali izk- ljučimo nekonvulzivni epileptični status, ki se po podatkih iz literature pojavlja v približno 20 % primerov motene zavesti kritično bolnih (35). Uporaba nadzora globine sedacije v EIT je smiselna kot dopolnilna metoda subjektivne ocene, da se izognemo pregloboki sedaciji. Pri uporabi monitorjev za merjenje globine sedacije moramo vedno imeti v mislih možno vplivanje zunanjih motečih de- javnikov (6,7). 5 Ocena prisotnosti delirija Pogosto se med obravnavo bolnika v EIT razvije delirij (36). Gre za aku- tno motnjo pozornosti z motnjo zaves- ti, zaznavanja in mišljenja kot posledico bolezenskega dogajanja v katerem ko- li organskem sistemu (37). Spremljajo ga lahko še številni drugi nespecifični simptomi (38). Diagnozo postavimo na podlagi klinične slike. V osnovi gre za povratno stanje možganske disfunkcije. Točke Stanje Opis + 4 Borbenost. Predstavlja neposredno nevarnost zase in za osebje. + 4 Velika vznemirjenost. Poskuša si odstraniti ali si odstrani dihalno cevko, kateter, je napadalen do osebja. + 2 Vznemirjenost. Redno so prisotni neciljani gibi, ali nesinhronizirano mehansko predihavanje (“ se bori z ventilatorjem“) oziroma nesinhronizirano dihanje med mehanskim predihavanjem. + 1 Nemir. Prestrašenost, vendar gibi niso napadalni ali močni. 0 Budnost in umirjenost. – 1 Zaspanost, dremež. Nepopolna budnost z obdobji budnosti (>10 s), očesni stik ob nagovoru. – 2 Blaga sediranost. Kratka obdobja budnosti (<10 s), očesni stik ob nagovoru. – 3 Zmerna sediranost. Ob nagovoru premikanje brez očesnega stika. – 4 Globoka sediranost. Brez odgovora na nagovor, premikanje ob fizičnem dražljaju. – 5 Se ne da predramiti. Nobenega odgovora niti na nagovor niti na fizikalni dražljaj. Tabela 4: Richmondska lestvica vznemirjenosti in sedacije (angl. Richmond-Agitation-Sedation-Scale, RASS). Prirejeno po Sessler et al., 2001 (33). 295 STROKOVNI ČLANEK Ocena počutja kritično bolnega ter nefarmakološki ukrepi Delirij je posledica sočasnega učinko- vanja različnih dejavnikov, ki so lahko prisotni že v času pred sprejemom v EIT. Dejavnike delimo na temeljne (bazične) dejavnike, povezane z različnimi posegi v sklopu zdravljenja, ter na psihološke, so- cialne in okoljske dejavnike (38,39). Med temeljne dejavnike pa prištevamo dose- danje bolezni, dosedanji spoznavni pri- manjkljaj (kognitivni deficit), demenco, naraščajočo starost, alkoholizem in odvi- snost od drugih psihoaktivnih snovi, prej prisotno depresijo, težo akutne bolezni, kronične bolečine, dosedanjo omejenost v gibljivosti oz. nepomičnost (38,40,41). Dejavniki, povezani z različnimi posegi, so transfuzija krvnih pripravkov, nedav- ne nujne operacije in drugi invazivni po- segi, nedavne poškodbe, globina ter tra- janje sedacije, uporaba antiholinergikov, benzodiazepinov, antipsihotikov ter anti- konvulzivov (7,28,42,43). Pomembno je, da ob pojavu delirija iščemo in zdravimo možne vzroke, kot so okužba, hipoksi- ja, hipoperfuzija, stanje po odtegnitvi, metabolne in endokrine motnje (43,44). Spol, uporaba opioidnih analgetikov ter mehansko predihavanje po podatkih iz novejše literature niso povezani s pove- čanim tveganjem za nastanek delirija (7). V literaturi najdemo velik razpon pri pojavu delirija (30–80 %), ki se razlikuje glede na preiskovane skupine bolnikov (45,46). Pojav delirija negativno vpliva na izid zdravljenja (38,47). Podaljša po- trebo po mehanskem predihavanju, čas zdravljenja v EIT in bolnišnici ter dol- goročno negativno vpliva na spoznavne funkcije bolnika (2,48-52). Dejavnike tveganja za pojav delirija lahko razde- limo tudi na predispozicijske in spro- žilne (precipitirajoče) dejavnike (53). Predispozicijski dejavniki so prej našteti temeljni dejavniki, ki jih v večini prime- rov ne moremo spremeniti. Sprožilnim dejavnikom pa je bolnik izpostavljen med zdravljenjem. Med sprožilne dejavnike sodijo vsi invazivni posegi (operacije, po- stopki nadomeščanja funkcije organov, vzpostavljanje žilnih pristopov  ...), upo- raba antiholinergikov, benzodiazepinov, globina in trajanje sedacije, mehansko predihavanje, prisotnost dihalne cevke, velika nihanja krvnega tlaka, hipoksija, huda anemija, velika nihanja krvnega sladkorja, septični šok (43,55-58). Med sprožilne dejavnike prištevamo tudi oko- lje (hrup, svetlobo  ...) ter psihološke in socialne dejavnike (npr. osamitev zaradi mikrobioloških razlogov). Pomembno je, da možne sprožilne dejavnike pozna- mo, jih čim bolj zmanjšamo ali jih celo preprečimo. Tudi za ugotavljanje delirija se priporo- ča spremljanje in beleženje pojava znakov delirija v vsaki sestrski izmeni. Ameriške smernice zaradi šibkih dokazov o boljšem izidu pri bolnikih zaradi ugotavljanja in zdravljenja delirija smatrajo priporoči- lo kot priporočilo dobre klinične prakse (7). Brez ciljanega preverjanja se namreč kar 2/3 znakov delirija spregleda (6,7). Najpogosteje se uporabljata točkovni- ka: Metoda za ocenjevanje zmedenosti v enoti intenzivne terapije (angl. Confusion Assessment Method for the Intensive Care Unit, CAM-ICU), ki je prikazan na Sliki 1, in Seznam za odkrivanje delirija v inten- zivni negi (angl. Intensive Care Delirium Screening Checklist, ICDSC), ki ga prika- zuje Tabela 5. Za njuno uporabo se mora osebje ustrezno izobraziti (6,7,59,60). S CAM-ICU lahko potrdimo ali ovržemo prisotnost delirija, ne moremo pa določiti stopnje delirija. Obstaja enostavnejši toč- kovnik, tako imenovana Lestvica za od- krivanje delirija v zdravstveni negi (angl. Nursing Delirium Screening Scale, Nu- DESC). Če z Nu-DESC odkrijemo zna- ke za delirij (1 točka ali več), je potrebna natančnejša ocena s točkovnikom CAM- ICU ali ICDSD (6,61). 296 ANESTEZIOLOGIJA, INTENZIVNA NEGA Zdrav Vestn | maj – junij 2021 | Letnik 90 | https://doi.org/10.6016/ZdravVestn.3055 Sl ik a 1: T oč ko vn ik M et od a za o ce nj ev an je zm ed en os ti v en ot i i nt en zi vn e te ra pi je (a ng l. Co nf us io n As se ss m en t M et ho d fo r t he In te ns iv e Ca re U ni t, CA M - IC U) . V p rim er u gl ob ok e se da ci je (– 4 a li – 5 po to čk ov ni ku R AS S) p ris ot no st i d el iri ja n i m ož no o ce nj ev at i. Ve dn o je p ot re bn o is ka ti vz ro k za vz ne m irj en os t, se di ra no st in /a li so m no le nc o. P rir ej en o po E ly e t a l., 2 00 1 (5 9) . M et o d a z a o ce n je v a n je z m ed en o st i v e n o ti in te n zi v n e te ra p ij e (C A M -I C U ) S T O P N I d el ir ij a 1 P si h o lo šk e sp re m em b e? N en ad n i z ač et ek ? v p ri m er ja vi z v če ra j ( p re d h o sp it al iz ac ijo ) S e o b n aš an je s p re m in ja t ek o m d n ev a? • • R A S S ? 2 M o tn ja p o zo rn o st i? Č rk u jt e: A N A N A S a li C A S A B L A N C A B o ln ik n a j s ti sn e ro k o le p ri “ A ” . N ap ak a: b o ln ik n e st is n e ro ke p ri A , a li st is n e ro ko p ri k ak i d ru gi č rk i. • • 3 S p re m em b e za v es ti ( “ tr en u tn i R A S S ” ) S a m o p ri R A S S 0 k n a sl ed n ji s to p n ji . • D E LI R IJ S T O P : G lo b o k a se d ac ij a/ k o m a? M o žn o z m an jš an je s ed ac ij e? K m al u p o n o vn o o ce n je va n je ! N aj d i m ed ic in sk o r az la go z a vz n em ir je n o st , s ed ir an o st a li so m n o le n co : S tr ah ? O d te gn it ev ? O ku žb a? Z ap rt je ? N eu go d je , b o le či n a? S T O P N I d el ir ij a S T O P N I d el ir ij a Vp ra ša jt e b o ln ik a: 1 . P la v a k a m e n n a v o d i? 2 . O b st a ja jo r ib e v m o rj u ? 3 . J e 1 k g t e žj i o d 2 k g ? 4 . L a h k o s k la d iv o m z a b ij e te ž e b e lj v s te n o ? 5 . R ec it e b o ln ik u : “ P o k a ži te m i n p r. 2 p rs ta . S e d a j s to ri te is to š e z d ru g o r o k o .” Č e la h ko b o ln ik s o d el u je le z e n o r o ko , n aj v d ru ge m p o sk u su d o d a en p rs t. A lt er n at iv n a vp ra ša n ja : 1 . A li la h k o r a ce p la v a jo ? 2 . O b st a ja jo s lo n i v m o rj u ? 3 . S ta 2 k g t e žj a o d 1 k g ? 4 . A li la h k o s k la d iv o m ž a g a m o le s? P ri v se h v p ra ša n jih je d o vo lje n a le 1 n ap ak a. 4 N eo rg a n iz ir a n o m iš lj en je -4 a li - 5 D a ≥ 3 n a p a k e R A S S = 0 N e -2 a li - 3 R A S S ≠ 0 1 - 2 n a p a k i ≤ 1 n a p a k a ≥ 2 n a p a k i 297 STROKOVNI ČLANEK Ocena počutja kritično bolnega ter nefarmakološki ukrepi Opis 1. Spremenjeno stanje zavesti. Izberi en odgovor od A do E: A. pretiran odgovor na normalne dražljaje (RASS + 1 do + 4) 1 točka B. normalna budnost (RASS 0) 0 točk C. odgovor na blage ali zmerne dražljaje (uboga povelja) (RASS – 1 do – 3) 1 točka D. odgovor le na močne in ponavljajoče dražljaje (npr. glasen nagovor, bolečina) (RASS – 4) ustavi ocenjevanje* E. ni odgovora (RASS – 5) ustavi ocenjevanje* 2. Nepozornost (1 točka za vsak pozitiven odgovor): A. težave pri sledenju poveljem ali B. z lahkoto bolnika zmotijo zunanji dražljaji ali C. težave pri prenosu osredotočenosti Vam bolnik sledi s pogledom? 3. Dezorientacija (1 točka za vsako odstopanje): A. ni orientiran v času ali prostoru ali ne prepozna oseb Ali bolnik prepozna osebje EIT, ki skrbi zanj, in ne prepozna osebja, ki ne skrbi zanj? Prepozna, kje se nahaja? (Naj našteje osebje, prostor ...) 4. Halucinacije ali zablode (1 točka za vsak pozitiven odgovor): A. sumljivo za halucinacije ali vedenje, povezano s halucinacijami (halucinacija je doživljanje nečesa, kar ne obstaja, tudi ni dražljaja za to) ali B. zablode ali velika omejitev pri zaznavanju resničnosti (zabloda je napačno prepričanje, ki vztraja/se ne spreminja) Ali ima bolnik trenutno ali v zadnjih 24 urah halucinacije? Se boji ljudi ali stvari okoli sebe? (strah, ki je pretiran za dano klinično situacijo) 5. Psihomotorna vznemirjenost ali zavrtost (1 točka za vsak pozitiven odgovor): A. hiperaktivnost, ki zahteva uporabo dodatnih sedativov ali oviranje, da se prepreči nevarnost (npr. puljenje katetrov, oviranje osebja..) ali B. neaktivnost ali klinično zaznavna psihomotorna upočasnjenost ali zavrtost Temelji na opažanjih in dokumentaciji osebja, ki skrbi za bolnika med izmeno. 6. Neustrezen govor ali razpoloženje (1 točka za vsak pozitiven odgovor): A. neustrezen, neorganiziran, nepovezan govor ali B. neustrezno razpoloženje, povezano z dogodki ali situacijo Je bolnik apatičen do trenutne klinične situacije? (npr. pomanjkanje čustev) Ima kakršna koli odstopanja v govoru ali razpoloženju? Ima neustrezne zahteve? Tabela 5: Seznam za odkrivanje delirija v intenzivni negi (angl. Intensive Care Delirium Screening Checklist, ICDSC). Povzeto po Bergeron et al., 2001 (58). 298 ANESTEZIOLOGIJA, INTENZIVNA NEGA Zdrav Vestn | maj – junij 2021 | Letnik 90 | https://doi.org/10.6016/ZdravVestn.3055 Delirij se v nasprotju s splošnim prepričanjem redko pojavlja izključ- no kot vznemirjenost, pri 2/3 bolnikov gre za hipoaktivni delirij, pri približno 1/3 pa za mešano obliko (6). Ob tem se zastavlja vprašanje, kakšen vpliv ima stopnja budnosti na ocenjevanje delirija s prej omenjenimi točkovniki. Zaenkrat v literaturi ni veliko podatkov o vplivu budnosti na zanesljivost ocene deliri- ja, jasno je le, da pri globoko sediranih (RASS – 4 ali – 5) ocena ni možna (6,7). 6 Ocena stresa, strahu in motenj spanja Na področju merjenja stresa, strahu in kakovosti spanca ni veliko preverje- nih orodij, ki bi bila primerna za vsakda- njo uporabo. Stres je eden najpogostejših simptomov pri kritično bolnih. Nima le psihičnih posledic, ampak vpliva tudi na spoznavne funkcije, nevroendokrini sis- tem in mehanizme vnetja (62). Predvsem duševne posledice ter posledice na spoznavnih funkcijah lahko vztrajajo še dolgo po zaključenem zdravljenju v EIT in zahtevajo dolgoročno obravnavo. Za ugotavljanje stresa zaenkrat nimamo validiranih točkovnikov ali uporabnih komercialnih monitorjev. Posredno ga ugotavljamo s spremlja- njem vegetativnih funkcij in vitalnih parametrov, ki pa niso zanesljivo merilo stopnje stresa. Možno je tudi merjenje koncentracije kortizola ter interlevkinov v krvi, kar je za vsakdanjo klinično pra- kso manj uporabno (63). Za merjenje stopnje strahu sta na voljo validirana dva točkovnika (angl. State-Trait Anxiety Inventory, STAI, ali Brief Symptom Inventory, anxiety sub- scale, BSI-a) (64). Oba točkovnika pre- segata naravo tega prispevka. Na tem mestu naj poudarim, da globlja sedacija kljub splošnemu prepričanju ni poveza- na z zmanjšano pojavnostjo strahu (65). Pomanjkanje spanja ter slaba kako- vost spanja je zelo pogosta težava pri kritično bolnih ter je eden od glavnih stresorjev. Po dosedanjih dognanjih naj bi bila trajanje in učinkovitost spanja v večini primerov normalna tudi pri kri- tično bolnih (7). Pogosto pa gre za hu- do motnjo kakovosti spanja zaradi fra- gmentacije spanca (pogosto zbujanje), motenega dnevno-nočnega (cirkadia- nega) ritma (več spanja podnevi, manj Opombe: Če bolnik doseže 4 točke ali več, gre za delirij (99 % občutljivost). RASS (angl. Richmond-Agitation-Sedation-Scale, RASS). *Pri bolnikih, ki so stuporozni ali komatozni, ocenjevanje delirija ni možno. Opis 7. Motnje cikla spanja/budnosti? (1 točka za vsako nenormalnost): A. spi manj kot 4 ure ponoči ali B. se ponoči redno zbuja (brez motenj s strani osebja ali hrupa) ali C. spi več kot 4 ure podnevi Opažanja temeljijo na oceni osebja, ki skrbi za bolnika. 8. Nihanje simptomov (1 točka za vsako od entitet, ki se spreminja): Nihanje katere koli od naštetih entitet (pod točkami 1–7) v 24 urah Temelji na opažanjih osebja, ki skrbi za bolnika. 299 STROKOVNI ČLANEK Ocena počutja kritično bolnega ter nefarmakološki ukrepi ponoči) ter večje prisotnosti plitvih faz spanja (N1 in N2) ter manjšega deleža globokih faz spanja (N3, N4 in REM) (66). Normalno se namreč izmenjujejo faze REM (angl. rapid eye movement – hitro premikanje oči) in nonREM v približno 90-minutnih intervalih, pri kritično bolnih pa manjka predvsem fa- za REM (67). V literaturi je opisano tu- di pogosto pojavljanje atipičnih vzorcev spanja v elektroencefalogramu; bolniki so pogosto patološko budni (7). K slabi kakovosti spanja med obrav- navo v EIT so še posebej nagnjeni bol- niki, ki imajo že pred pojavom kritične bolezni težave s spanjem, in tisti, ki so uporabljali uspavala (7). Poleg tega k slabi kakovosti spanja kritično bolnih prispevajo bolečina, moteči dejavniki iz okolja, kot so hrup, svetloba, kakovost postelje, poseganje osebja (nega, popi- sovanje vitalnih znakov, terapevtski po- segi), psihološki dejavniki (npr. strah, dezorientacija, tuje okolje), težave z di- hanjem (dispneja, kašelj) in določena zdravila (7,68). Pomanjkanje spanja in slaba kakovost spanja imata številne neželene učinke. Kakovosten spanec namreč pospešuje celično imunost in celjenje ran, manjša je možnost za pojav delirija in nevrolo- ško-spoznavne disfunkcije, manjša je tudi možnost podaljšane potrebe po me- hanskem predihavanju (7). Slaba kako- vost spanja poveča možnost za nastanek delirija. Pojav delirija pa sklene začarani krog, ker negativno vpliva na kakovost spanja. Bolniki z delirijem imajo namreč manjši delež faze spanja REM. Porušen je tudi njihov dnevno-nočni ritem, saj več spijo podnevi. Natančen vpliv deli- rija na posamezne faze spanja zaenkrat ni znan (7,69). Tudi neustrezno mehan- sko predihavanje po skopih podatkih iz literature verjetno negativno vpliva na kakovost spanja, dnevno-nočni ritem in arhitekturo spanja. Po drugi strani pa naj bi ustrezno nastavljen način mehanske- ga predihavanja pri določenih bolnikih z respiratorno insuficienco izboljšal ka- kovost spanja. Kakšen je dejanski vpliv slabe kakovosti ter pomanjkanje spanja na izid bolnikovega zdravljenja zaenkrat ni znano (7). Edina dobro validirana objektivna metoda za merjenje kakovosti spanca (90-minutni cikli menjavanja faze REM in non-REM spanja) je polisomnografi- ja, ki pa je za vsakdanjo uporabo v EIT preveč zahtevna (6). V literaturi se kot možne metode merjenja spanca ome- njajo 1-kanalni EEG, monitor BIS, kon- tinuirano merjenje kožnih potencialov. Zaradi pomanjkanja podatkov o zane- sljivosti smernice ne priporočajo nobene od teh metod (6). Priporočilo ameriških smernic je, da se bolnike, ki so sposobni odgovarjati in so orientirani, vpraša, ka- ko so spali, ali pa se njihovo spanje oce- ni s pomočjo Richards Campbellovega vprašalnika o spanju (angl. Richards Campbell Sleep Questionnaire) (7,70), ki je prikazan v Tabeli 6. V nasprotju s splošnim prepričanjem uporaba sedativov še bolj poruši že ta- ko slabo zgradbo spanca kritično bolnih (7). Vpliv kakovosti spanja med obravna- vo v EIT na izid bolnikovega zdravljenja ni znan (7). 7 Nefarmakološki ukrepi za preprečevanje bolečine, strahu, stresa, nespečnosti, neugodja in delirija Nefarmakološki ukrepi so prepogos- to podcenjen del preprečevanja boleči- ne, strahu, stresa, nespečnosti, neugodja in delirija. Pri tem gre večinoma za uk- repe, ki niso dragi, ne zahtevajo dodatne 300 ANESTEZIOLOGIJA, INTENZIVNA NEGA Zdrav Vestn | maj – junij 2021 | Letnik 90 | https://doi.org/10.6016/ZdravVestn.3055 opreme, zahtevajo pa ustrezno izobra- ženo in motivirano osebje. Enostavnejši nefarmakološki ukrepi logično sledijo ocenjevanju bolečine, delirija, sedacije. Nefarmakološki ukrepi so po pripo- ročilih temelj preprečevanja pojava de- lirija (9,71,72). Bolj kot izvajanje enega samega ukrepa se priporoča izvajanje kombinacije različnih ukrepov, ki ve- činoma ugodno vplivajo na več bolni- kovih težav hkrati (npr. boljši spanec, manj bolečine, manj delirija) (7). Eden pomembnih ukrepov je vzdrževanje dnevno-nočnega (cirkadianega) ritma (73). K temu prispeva zmanjševanje hrupa (vzpostavljanje mirnega okolja) ter svetlobe v nočnem času. Bolniku, ki ni v deliriju, je v nočnem času potrebno ponuditi možnost uporabe očal za za- temnitev ter zamaškov za ušesa. Pri tem upoštevamo njegove želje (75). Ameriške smernice priporočajo, da se pri bolni- kih, ki potrebujejo invazivno mehansko predihavanje čez noč, uporablja asisti- rano-kontrolirane oblike mehanskega predihavanja. S tem naj bi se izboljšala kakovost spanja. Za uporabo prilagoje- nih (adaptivnih) načinov predihavanja zaradi pomanjkanja podatkov zaenkrat ni priporočil. Prav tako je priporočljiva uporaba neivazivnih oblik mehanskega predihavanja (NIV) čez noč pri bolni- kih, ki so primerni za NIV (7). Podnevi je treba bolnika ustrezno stimulirati in aktivirati (74). Pomembna je kognitivna stimulacija ter preusmer- janje pozornosti. Priporočljiva je pomoč osebja in svojcev pri orientaciji bolni- ka v času in prostoru (53). Bolnik naj takoj, ko je možno, začne uporabljati svoja očala, slušni aparat, zobno prote- zo in ostale pripomočke (72). Smiselna je tudi uporaba različnih medijev, npr. radia, televizije, računalnika, časopisa, ob čemer je nujno potrebno upoštevati bolnikove želje in potrebe (76). Ugoden vpliv ima tudi prisotnost svojcev, ki bi jih po mnenju nekaterih strokovnjakov lahko vključili v proces obravnave bol- nika (npr. pogovor z bolnikom, pomoč pri negi) (6,7). Slednje zahteva precejšen miselni in organizacijski preobrat v vsa- ki EIT. Podnevi je pomembno, da je bolnik izpostavljen dnevni svetlobi, ki je sesta- vljena iz več modre svetlobe krajših va- lovnih dolžin. Svetloba iz modrega spek- tra preko vpliva na melatoninski sistem Kazalnik Odgovor Globina spanja Moje spanje je bilo: zelo lahno (0) ... zelo globoko (100) Čas, da ste zaspali Včeraj sem zaspal(a): sploh nisem mogel(a) zaspati (0)... sem takoj zaspal(a) (100) Nočno zbujanje Prejšnjo noč: sem celo noč bedel(a) (0) ... sem se redko zbujal(a) (100) Kako ste ponovno zaspali Prejšnjo noč, ko sem se zbudil(a) ali so me zbudili: sploh nisem mogel(a) zaspati nazaj (0) ... sem takoj zaspal(a) nazaj (100) Kakovost spanja Moje spanje prejšnjo noč je bilo: slabo (0) ... dobro (100) Tabela 6: Richards Campbellov vprašalnik o spanju (angl. Richards Campbell Sleep Questionnaire). Prirejeno po Rivosecchi et al., 2016 (70). Opomba: Čim bolj se bolnik pri svoji oceni približa številu 100, bolje je spal. 301 STROKOVNI ČLANEK Ocena počutja kritično bolnega ter nefarmakološki ukrepi namreč pomaga vzdrževati stanje bud- nosti (76). Pri načrtovanju gradnje enote inten- zivne terapije ali njene prenove je nujno potrebno poskrbeti za primerno število oken, ki omogočajo zadostno količino dnevne svetlobe (77). Če je možno, se priporoča izvajanje vseh invazivnih in neinvazivnih posegov pri bolniku v dopoldanski izmeni (6). S tem jim omogočimo več časa za miren in strnjen počitek v popoldanskem in nočnem času. Mirno okolje lažje zago- tavljamo v dovolj velikih enoposteljnih sobah, kar je tudi priporočilo smernic za prostorsko načrtovanje EIT (77). V literaturi je vse več dokazov o ugo- dnem vplivu zgodnje mobilizacije na zmanjšano pojavljanje delirija ter bolj- ši splošni izid zdravljenja v EIT (78). Zgodnjo mobilizacijo (v postelji in zunaj postelje) ter rehabilitacijo priporočajo tudi ameriške smernice (7). Kljub kopi- čenju podatkov o pozitivnih vplivih zgo- dnje rehabilitacije v literaturi nekatera vprašanja ostajajo še odprta. Ob upošte- vanju kontraindikacij zgodnja rehabilita- cija nima resnih neželenih učinkov (78). Odstranitev drenov, žilnih kanil, cevk za enteralno hranjenje dokazano zmanj- ša možnost za pojav delirija, neugodja ter pogosto tudi bolečin (72,79). Priporoča se vsakodnevna ocena potrebnosti teh pripomočkih ter odstranitev le-teh ta- koj, ko jih bolnik ne potrebuje več. Takoj ko je možno, se priporoča tudi prehod na enteralno oziroma peroralno prehranjevanje (6). Pomemben je udoben položaj bolni- ka v postelji, še posebej pri bolnikih, ki se ne morejo sami namestiti (sedirani, plegični, imobilizirani). Prav tako so po- membni razbremenilni položaji bolečih mest. V literaturi se omenjajo ugodni učin- ki masaže, aromaterapije, akupresure in različnih tehnik relaksacije na bolnikovo splošno ugodje. Vse te tehnike naj bi se izvajale čez dan ob upoštevanju bolniko- vih želja. Te tehnike se z nizko stopnjo priporočila omenjanjo tako v ameriških kot v nemških smernicah (6,7). Masaža in relaksacijske tehnike se lahko upora- bljajo tudi kot dodatni ukrep za prepre- čevanje bolečine med posegi. Praktično oba pristopa nimata resnih neželenih učinkov. Glavni problem je, da so dose- danje raziskave iz literature med seboj zelo slabo primerljive zaradi uporabe različnih tehnik v posameznih raziska- vah. Prav tako se v praksi pojavi težava, da v EIT pogosto primanjkuje osebja, ki pa mora za izvajanje teh tehnik biti tudi ustrezno izurjeno. V nasprotju z masažo in sprostilnimi tehnikami v ameriških smernicah zaradi pomanjkanja dokazov ne priporočajo te- rapije s pomočjo virtualne resničnosti in hipnoze (7). Opisan je blagodejen učinek muzi- koterapije. Če je možno, pri izbiri glasbe upoštevamo želje bolnika, sicer pa se pri- poroča izbor mirnejše, počasne glasbe brez besedila, ki ne sme biti preglasna. Muzikoterapijo priporočajo v ameriških smernicah predvsem kot dodaten ukrep za zmanjševanje bolečine predvsem med posegi, čeprav je stopnja dokazov o njeni učinkovitosti v literaturi nizka. Glavna težava pri izvajanju muzikoterapije je potreba po ustreznih pripomočkih (slu- šalke, vir glasbe), ki morajo zadostiti tu- di higienskim oziroma mikrobiološkim standardom (možnost dezinfekcije). Za preprečevanje bolečine med pose- gi priporočajo ameriške smernice upo- rabo hlajenja (nizka stopnja dokazov). Pred odstranitvijo drenov se tako pripo- roča 10-minutno hlajenje okolice dre- na. Metoda ob upoštevanju previdno- stnih ukrepov za preprečevanje ozeblin (hlajenje preko tkanine) nima resnih 302 ANESTEZIOLOGIJA, INTENZIVNA NEGA Zdrav Vestn | maj – junij 2021 | Letnik 90 | https://doi.org/10.6016/ZdravVestn.3055 neželenih učinkov, je poceni, osebje pa se je hitro priuči (7). Stališče do uporabe fizičnega oviranja bolnika je v literaturi zelo kontroverzno. Po podatkih iz ameriških smernic se v nekaterih evropskih državah fizično oviranje sploh ne uporablja, v Severni Ameriki pa se uporablja celo v do 75 % vseh EIT (7). Fizično oviranje obsega različne ukrepe, npr. vezanje bolniko- vih udov na posteljo, zavijanje bolnikov prstov v tako imenovano »boksarsko rokavico«, fiksiranje bolnika na posteljo s prevezo čez prsni koš. Vzroki za upo- rabo fizičnega oviranja so različni, eden od pomembnejših v vsakdanji praksi je pomanjkanje osebja (7). Slednje je glav- ni vzrok, da je fizično oviranje še vedno prisotno v slovenskih EIT. Zgodovinski namen fizičnega oviranja je sicer »umir- janje« nemirnih in napadalnih bolnikov (le-ti so pogosto v deliriju) ter prepre- čevanje potencialne škode za bolnika in osebje. Vendar iz vsakdanje klinične prakse vemo, da so bolniki ob fizičnem oviranju pogosto še bolj nemirni. Tudi v literaturi je nekaj podatkov o tem, da ima fizično oviranje za posledico še več neželenih dogodkov, kot so npr. nežele- na odstranitev dihalne cevke, katetrov, drenov in drugih pripomočkov, nasta- nek razjed zaradi pritiska, podaljšana obravnava v EIT, povečana vznemirje- nost, povečana uporaba benzodiazepi- nov, opioidov ter antipsihotikov in po- večano tveganje za razvoj delirija (7,80). Vse našteto je v nasprotju z rezultati, ki si jih osebje obeta od uporabe fizičnega oviranja. Nenazadnje se postavlja tudi vprašanje o etičnosti fizičnega oviranja. Osebno mnenje avtorice tega prispevka je, da se je potrebno poslužiti vseh mo- žnih ukrepov, da bi se potreba po upora- bi fizičnega oviranja čim bolj zmanjšala oziroma te potrebe sploh ne bi bilo več. Hkrati pa ne sme biti posledica opustitve fizičnega oviranja pretirana uporaba se- dativov, opioidov in antipsihotikov. 8 Zaključek Bolniki imajo med zdravljenjem v EIT poleg osnovne bolezni večinoma tudi številne druge težave. Le-te lahko izhajajo iz osnovne bolezni (npr. boleči- ne, delirij), iz okolja (hrup, nespečnost, priklenjenost na posteljo), so posledi- ca različnih invazivnih posegov ali pa posledica dosedanjih bolezni in odvi- snosti od določenih učinkovin (npr. alkohol). Bolečine, nespečnost, strah, delirij, utrujenost, žeja so pomembni stresorji, ki negativno vplivajo na bolni- kovo zdravljenje. Ker lahko te stresorje potencialno omilimo ali pa jih v celoti preprečimo, je izjemnega pomena njiho- vo sprotno prepoznavanje ter ustrezno ukrepanje. Ključnega pomena je spora- zumevanje z bolnikom, če je tega sposo- ben, ter upoštevanje njegovih potreb. Pri nezavestnih ali neorientiranih bolnikih pa je nujno poznati ustrezna validirana ocenjevalna orodja. Poleg vsega že omenjenega ne smemo pozabiti, da si bolniki poleg zadovolje- vanja osnovnih fizioloških potreb (npr. hranjenje, odvajanje blata in seča) po- gosto želijo še pogovor o njihovi stiski, bolečini, strahu. Prav tako si v bližini že- lijo osebje, ki je poleg strokovne usposo- bljenosti tudi empatično in ima posluh za njihove težave. Literatura 1. Puntillo KA, Arai S, Cohen NH, Gropper MA, Neuhaus J, Paul SM, et al. Symptoms experienced by intensive care unit patients at high risk of dying. Crit Care Med. 2010;38(11):2155-60. DOI: 10.1097/ CCM.0b013e3181f267ee PMID: 20711069 303 STROKOVNI ČLANEK Ocena počutja kritično bolnega ter nefarmakološki ukrepi 2. Pandharipande PP, Girard TD, Jackson JC, Morandi A, Thompson JL, Pun BT, et al.; BRAIN-ICU Study Investigators. Long-term cognitive impairment after critical illness. N Engl J Med. 2013;369(14):1306-16. DOI: 10.1056/NEJMoa1301372 PMID: 24088092 3. Sricharoenchai T, Parker AM, Zanni JM, Nelliot A, Dinglas VD, Needham DM. Safety of physical therapy interventions in critically ill patients: a single-center prospective evaluation of 1110 intensive care unit admissions. J Crit Care. 2014;29(3):395-400. DOI: 10.1016/j.jcrc.2013.12.012 PMID: 24508202 4. Nelson BJ, Weinert CR, Bury CL, Marinelli WA, Gross CR. Intensive care unit drug use and subsequent quality of life in acute lung injury patients. Crit Care Med. 2000;28(11):3626-30. DOI: 10.1097/00003246- 200011000-00013 PMID: 11098964 5. Wade D, Hardy R, Howell D, Mythen M. Identifying clinical and acute psychological risk factors for PTSD after critical care: a systematic review. Minerva Anestesiol. 2013;79(8):944-63. PMID: 23558761 6. Bürkle H, Eggers V, Horter J, Kessler P, Kleinschmidt S, Meiser A, et al. Analgesie, Sedierung und Delirmanagement in der Intensivmedizin (DAS-Leitlinie 2015). Nürnberg: Deutsche Gesellschaft für Anästhesiologie und Intensivmedizin; 2015 [cited 2020 Mar 20]. Available from: https://www.awmf.org/ uploads/tx_szleitlinien/001-012p_S3_Analgesie_Sedierung_Delirmanagement_Intensivmedizin_2015-08- abgelaufen.pdf. 7. Devlin JW, Skrobik Y, Gélinas C, Needham DM, Slooter AJ, Pandharipande PP, et al. Clinical Practice Guidelines for the Prevention and Management of Pain, Agitation/Sedation, Delirium, Immobility, and Sleep Disruption in Adult Patients in the ICU. Crit Care Med. 2018;46(9):e825-73. DOI: 10.1097/ CCM.0000000000003299 PMID: 30113379 8. Jakob SM, Lubszky S, Friolet R, Rothen HU, Kolarova A, Takala J. Sedation and weaning from mechanical ventilation: effects of process optimization outside a clinical trial. J Crit Care. 2007;22(3):219-28. DOI: 10.1016/j.jcrc.2007.01.001 PMID: 17869972 9. Girard TD, Kress JP, Fuchs BD, Thomason JW, Schweickert WD, Pun BT, et al. Efficacy and safety of a paired sedation and ventilator weaning protocol for mechanically ventilated patients in intensive care (Awakening and Breathing Controlled trial): a randomised controlled trial. Lancet. 2008;371(9607):126-34. DOI: 10.1016/S0140-6736(08)60105-1 PMID: 18191684 10. Whipple JK, Lewis KS, Quebbeman EJ, Wolff M, Gottlieb MS, Medicus-Bringa M, et al. Analysis of pain management in critically ill patients. Pharmacotherapy. 1995;15(5):592-9. DOI: 10.1002/j.1875-9114.1995. tb02868.x PMID: 8570431 11. Loeser JD, Treede RD. The Kyoto protocol of IASP basic pain terminology. Pain. 2008;137(3):473-7. DOI: 10.1016/j.pain.2008.04.025 PMID: 18583048 12. Al Sutari MM, Abdalrahim MS, Hamdan-Mansour AM, Ayasrah SM. Pain among mechanically ventilated patients in critical care units. J Res Med Sci. 2014;19(8):726-32. PMID: 25422657 13. de Jong A, Molinari N, de Lattre S, Gniadek C, Carr J, Conseil M, et al. Decreasing severe pain and serious adverse events while moving intensive care unit patients: a prospective interventional study (the NURSE- DO project). Crit Care. 2013;17(2):R74. DOI: 10.1186/cc12683 PMID: 23597243 14. Chanques G, Viel E, Constantin JM, Jung B, de Lattre S, Carr J, et al. The measurement of pain in intensive care unit: comparison of 5 self-report intensity scales. Pain. 2010;151(3):711-21. DOI: 10.1016/j. pain.2010.08.039 PMID: 20843604 15. Twining J, Padula C. The measurement of pain in intensive care unit: comparison of 5 self-report intensity scales. Pain Manag Nurs. 2019;20(5):462-7. DOI: 10.1016/j.pmn.2019.02.005 PMID: 31103512 16. Gordon DB. Acute pain assessment tools: let us move beyond simple pain ratings. Curr Opin Anaesthesiol. 2015;28(5):565-9. DOI: 10.1097/ACO.0000000000000225 PMID: 26237235 17. McGuire DB, Kaiser KS, Haisfield-Wolfe ME, Iyamu F. Pain assessment in non-communicative adult palliative care patients. Nurs Clin North Am. 2016;51(3):397-431. DOI: 10.1016/j.cnur.2016.05.009 PMID: 27497016 18. Osterbrink J. Pain management in nursing care—experts standard. MMW Fortschr Med. 2005;147(15):34. PMID: 15884501 19. Payen JF, Bru O, Bosson JL, Lagrasta A, Novel E, Deschaux I, et al. Assessing pain in critically ill sedated patients by using a behavioral pain scale. Crit Care Med. 2001;29(12):2258-63. DOI: 10.1097/00003246- 200112000-00004 PMID: 11801819 20. Gélinas C, Klein K, Naidech AM, Skrobik Y. Pain, sedation, and delirium management in the neurocritically ill: lessons learned from recent research. Semin Respir Crit Care Med. 2013;34(2):236-43. DOI: 10.1055/s- 0033-1342986 PMID: 23716314 21. Rijkenberg S, Stilma W, Endeman H, Bosman RJ, Oudemans-van Straaten HM. Pain measurement in mechanically ventilated critically ill patients: Behavioral Pain Scale versus Critical-Care Pain Observation Tool. J Crit Care. 2015;30(1):167-72. DOI: 10.1016/j.jcrc.2014.09.007 PMID: 25446372 22. Rahu MA, Grap MJ, Ferguson P, Joseph P, Sherman S, Elswick RK. Validity and sensitivity of 6 pain scales in critically ill, intubated adults. Am J Crit Care. 2015;24(6):514-23. DOI: 10.4037/ajcc2015832 PMID: 26523009 304 ANESTEZIOLOGIJA, INTENZIVNA NEGA Zdrav Vestn | maj – junij 2021 | Letnik 90 | https://doi.org/10.6016/ZdravVestn.3055 23. Severgnini P, Pelosi P, Contino E, Serafinelli E, Novario R, Chiaranda M. Accuracy of Critical Care Pain Observation Tool and Behavioral Pain Scale to assess pain in critically ill conscious and unconscious patients: prospective, observational study. J Intensive Care. 2016;4(1):68. DOI: 10.1186/s40560-016-0192-x PMID: 27833752 24. Dehghani H, Tavangar H, Ghandehari A. Validity and reliability of behavioral pain scale in patients with low level of consciousness due to head trauma hospitalized in intensive care unit. Arch Trauma Res. 2014;3(1):e18608. DOI: 10.5812/atr.18608 PMID: 25032173 25. Paulus J, Roquilly A, Beloeil H, Théraud J, Asehnoune K, Lejus C. Pupillary reflex measurement predicts insufficient analgesia before endotracheal suctioning in critically ill patients. Crit Care. 2013;17(4):R161. DOI: 10.1186/cc12840 PMID: 23883683 26. Gélinas C, Fillion L, Puntillo KA, Viens C, Fortier M. Validation of the critical-care pain observation tool in adult patients. Am J Crit Care. 2006;15(4):420-7. DOI: 10.4037/ajcc2006.15.4.420 PMID: 16823021 27. Aïssaoui Y, Zeggwagh AA, Zekraoui A, Abidi K, Abouqal R. Validation of a behavioral pain scale in critically ill, sedated, and mechanically ventilated patients. Anesth Analg. 2005;101(5):1470-6. DOI: 10.1213/01. ANE.0000182331.68722.FF PMID: 16244013 28. Pandharipande P, Shintani A, Peterson J, Pun BT, Wilkinson GR, Dittus RS, et al. Lorazepam is an independent risk factor for transitioning to delirium in intensive care unit patients. Anesthesiology. 2006;104(1):21-6. DOI: 10.1097/00000542-200601000-00005 PMID: 16394685 29. Shehabi Y, Bellomo R, Kadiman S, Ti LK, Howe B, Reade MC, et al.; Sedation Practice in Intensive Care Evaluation (SPICE) Study Investigators and the Australian and New Zealand Intensive Care Society Clinical Trials Group. Sedation intensity in the first 48 hours of mechanical ventilation and 180-day mortality: A multinational prospective longitudinal cohort study. Crit Care Med. 2018;46(6):850-9. DOI: 10.1097/ CCM.0000000000003071 PMID: 29498938 30. Burry L, Rose L, McCullagh IJ, Fergusson DA, Ferguson ND, Mehta S. Daily sedation interruption versus no daily sedation interruption for critically ill adult patients requiring invasive mechanical ventilation. Cochrane Database Syst Rev. 2014;7(7):CD009176. DOI: 10.1002/14651858.CD009176.pub2 PMID: 25005604 31. Mehta S, Burry L, Cook D, et al. SLEAP Investigators; Canadian Critical Care Trials Group: Daily sedation interruption in mechanically ventilated critically ill patients cared for with a sedation protocol: A randomized controlled trial. JAMA. 2012;308:1985-92. DOI: 10.1001/jama.2012.13872 PMID: 23180503 32. Ely EW, Truman B, Shintani A, Thomason JW, Wheeler AP, Gordon S, et al. Monitoring sedation status over time in ICU patients: reliability and validity of the Richmond Agitation-Sedation Scale (RASS). JAMA. 2003;289(22):2983-91. DOI: 10.1001/jama.289.22.2983 PMID: 12799407 33. Sessler CN, Grap MJ, Brophy GM. Multidisciplinary management of sedation and analgesia in critical care. Semin Respir Crit Care Med. 2001;22(2):211-26. DOI: 10.1055/s-2001-13834 PMID: 16088675 34. Vivien B, Di Maria S, Ouattara A, Langeron O, Coriat P, Riou B. Overestimation of Bispectral Index in sedated intensive care unit patients revealed by administration of muscle relaxant. Anesthesiology. 2003;99(1):9-17. DOI: 10.1097/00000542-200307000-00006 PMID: 12826836 35. Claassen J, Mayer SA, Kowalski RG, Emerson RG, Hirsch LJ. Detection of electrographic seizures with continuous EEG monitoring in critically ill patients. Neurology. 2004;62(10):1743-8. DOI: 10.1212/01. WNL.0000125184.88797.62 PMID: 15159471 36. American Psychiatric Association. Diagnostic and Statistical Manual of Mental Disorders. 5th ed. Washington, D.C.: APA; c2013. 37. Lipowski ZJ. Update on delirium. Psychiatr Clin North Am. 1992;15(2):335-46. DOI: 10.1016/S0193- 953X(18)30240-5 PMID: 1603727 38. Korošec Jagodič H, Jagodič K, Pregelj P. Obravnava bolnika z delirijem. Zdrav Vestn. 2009;78:473-80. 39. Ahmed S, Leurent B, Sampson EL. Risk factors for incident delirium among older people in acute hospital medical units: a systematic review and meta-analysis. Age Ageing. 2014;43(3):326-33. DOI: 10.1093/ageing/ afu022 PMID: 24610863 40. Pisani MA, Murphy TE, Van Ness PH, Araujo KL, Inouye SK. Characteristics associated with delirium in older patients in a medical intensive care unit. Arch Intern Med. 2007;167(15):1629-34. DOI: 10.1001/ archinte.167.15.1629 PMID: 17698685 41. Van Rompaey B, Elseviers MM, Schuurmans MJ, Shortridge-Baggett LM, Truijen S, Bossaert L. Risk factors for delirium in intensive care patients: a prospective cohort study. Crit Care. 2009;13(3):R77. DOI: 10.1186/ cc7892 PMID: 19457226 42. Hirsch J, DePalma G, Tsai TT, Sands LP, Leung JM. Impact of intraoperative hypotension and blood pressure fluctuations on early postoperative delirium after non-cardiac surgery. Br J Anaesth. 2015;115(3):418-26. DOI: 10.1093/bja/aeu458 PMID: 25616677 43. van den Boogaard M, Schoonhoven L, Maseda E, Plowright C, Jones C, Luetz A, et al. Recalibration of the delirium prediction model for ICU patients (PRE-DELIRIC): a multinational observational study. Intensive Care Med. 2014;40(3):361-9. DOI: 10.1007/s00134-013-3202-7 PMID: 24441670 305 STROKOVNI ČLANEK Ocena počutja kritično bolnega ter nefarmakološki ukrepi 44. Pandharipande P, Cotton BA, Shintani A, Thompson J, Pun BT, Morris JA, et al. Prevalence and risk factors for development of delirium in surgical and trauma intensive care unit patients. J Trauma. 2008;65(1):34- 41. DOI: 10.1097/TA.0b013e31814b2c4d PMID: 18580517 45. Zhang WY, Wu WL, Gu JJ, Sun Y, Ye XF, Qiu WJ, et al. Risk factors for postoperative delirium in patients after coronary artery bypass grafting: A prospective cohort study. J Crit Care. 2015;30(3):606-12. DOI: 10.1016/j. jcrc.2015.02.003 PMID: 25708120 46. Slooter AJ, Van De Leur RR, Zaal IJ. Delirium in critically ill patients. Handb Clin Neurol. 2017;141:449-66. DOI: 10.1016/B978-0-444-63599-0.00025-9 PMID: 28190430 47. Ely EW, Girard TD, Shintani AK, Jackson JC, Gordon SM, Thomason JW, et al. Apolipoprotein E4 polymorphism as a genetic predisposition to delirium in critically ill patients. Crit Care Med. 2007;35(1):112-7. DOI: 10.1097/01.CCM.0000251925.18961.CA PMID: 17133176 48. Skrobik Y, Ahern S, Leblanc M, Marquis F, Awissi DK, Kavanagh BP. Protocolized intensive care unit management of analgesia, sedation, and delirium improves analgesia and subsyndromal delirium rates. Anesth Analg. 2010;111(2):451-63. DOI: 10.1213/ANE.0b013e3181d7e1b8 PMID: 20375300 49. Ely EW, Shintani A, Truman B, Speroff T, Gordon SM, Harrell FE, et al. Delirium as a predictor of mortality in mechanically ventilated patients in the intensive care unit. JAMA. 2004;291(14):1753-62. DOI: 10.1001/ jama.291.14.1753 PMID: 15082703 50. Girard TD, Jackson JC, Pandharipande PP, Pun BT, Thompson JL, Shintani AK, et al. Delirium as a predictor of long-term cognitive impairment in survivors of critical illness. Crit Care Med. 2010;38(7):1513-20. DOI: 10.1097/CCM.0b013e3181e47be1 PMID: 20473145 51. Shehabi Y, Riker RR, Bokesch PM, Wisemandle W, Shintani A, Ely EW; SEDCOM (Safety and Efficacy of Dexmedetomidine Compared With Midazolam) Study Group. Delirium duration and mortality in lightly sedated, mechanically ventilated intensive care patients. Crit Care Med. 2010;38(12):2311-8. DOI: 10.1097/ CCM.0b013e3181f85759 PMID: 20838332 52. Inouye SK, Bogardus ST, Charpentier PA, Leo-Summers L, Acampora D, Holford TR, et al. A multicomponent intervention to prevent delirium in hospitalized older patients. N Engl J Med. 1999;340(9):669-76. DOI: 10.1056/NEJM199903043400901 PMID: 10053175 53. Schiemann A, Hadzidiakos D, Spies C. Managing ICU delirium. Curr Opin Crit Care. 2011;17(2):131-40. DOI: 10.1097/MCC.0b013e32834400b5 PMID: 21301333 54. González-López A, Albaiceta GM, Talbot K. Newly identified precipitating factors in mechanical ventilation- induced brain damage: implications for treating ICU delirium. Expert Rev Neurother. 2014;14(6):583-8. DOI: 10.1586/14737175.2014.915743 PMID: 24852225 55. Bilotta F, Lauretta MP, Borozdina A, Mizikov VM, Rosa G. Postoperative delirium: risk factors, diagnosis and perioperative care. Minerva Anestesiol. 2013;79(9):1066-76. PMID: 23511351 56. van Gool WA, van de Beek D, Eikelenboom P. Systemic infection and delirium: when cytokines and acetylcholine collide. Lancet. 2010;375(9716):773-5. DOI: 10.1016/S0140-6736(09)61158-2 PMID: 20189029 57. Hopkins RO, Suchyta MR, Snow GL, Jephson A, Weaver LK, Orme JF. Blood glucose dysregulation and cognitive outcome in ARDS survivors. Brain Inj. 2010;24(12):1478-84. DOI: 10.3109/02699052.2010.506861 PMID: 20858026 58. Bergeron N, Dubois MJ, Dumont M, Dial S, Skrobik Y. Intensive Care Delirium Screening Checklist: evaluation of a new screening tool. Intensive Care Med. 2001;27(5):859-64. DOI: 10.1007/s001340100909 PMID: 11430542 59. Ely EW, Margolin R, Francis J, May L, Truman B, Dittus R, et al. Evaluation of delirium in critically ill patients: validation of the Confusion Assessment Method for the Intensive Care Unit (CAM-ICU). Crit Care Med. 2001;29(7):1370-9. DOI: 10.1097/00003246-200107000-00012 PMID: 11445689 60. Gélinas C, Bérubé M, Chevrier A, Pun BT, Ely EW, Skrobik Y, et al. Delirium assessment tools in adult critically ill: A psychometric analysis and systematic review. Crit Care Nurse. 2018;38(1):38-49. DOI: 10.4037/ ccn2018633 PMID: 29437077 61. Egeland M, Zunszain PA, Pariante CM. Molecular mechanisms in the regulation of adult neurogenesis during stress. Nat Rev Neurosci. 2015;16(4):189-200. DOI: 10.1038/nrn3855 PMID: 25790864 62. Tipping CJ, Young PJ, Romero L, Saxena MK, Dulhunty J, Hodgson CL. A systematic review of measurements of physical function in critically ill adults. Crit Care Resusc. 2012;14(4):302-11. PMID: 23230880 63. Perpiñá-Galvañ J, Richart-Martínez M. Scales for evaluating self-perceived anxiety levels in patients admitted to intensive care units: a review. Am J Crit Care. 2009;18(6):571-80. DOI: 10.4037/ajcc2009682 PMID: 19880959 64. Treggiari MM, Romand JA, Yanez ND, Deem SA, Goldberg J, Hudson L, et al. Randomized trial of light versus deep sedation on mental health after critical illness. Crit Care Med. 2009;37(9):2527-34. DOI: 10.1097/ CCM.0b013e3181a5689f PMID: 19602975 306 ANESTEZIOLOGIJA, INTENZIVNA NEGA Zdrav Vestn | maj – junij 2021 | Letnik 90 | https://doi.org/10.6016/ZdravVestn.3055 65. Gabor JY, Cooper AB, Crombach SA, Lee B, Kadikar N, Bettger HE, et al. Contribution of the intensive care unit environment to sleep disruption in mechanically ventilated patients and healthy subjects. Am J Respir Crit Care Med. 2003;167(5):708-15. DOI: 10.1164/rccm.2201090 PMID: 12598213 66. Freedman NS, Gazendam J, Levan L, Pack AI, Schwab RJ. Abnormal sleep/wake cycles and the effect of environmental noise on sleep disruption in the intensive care unit. Am J Respir Crit Care Med. 2001;163(2):451-7. DOI: 10.1164/ajrccm.163.2.9912128 PMID: 11179121 67. Elliott R, Rai T, McKinley S. Factors affecting sleep in the critically ill: an observational study. J Crit Care. 2014;29(5):859-63. DOI: 10.1016/j.jcrc.2014.05.015 PMID: 24973105 68. Trompeo AC, Vidi Y, Locane MD, Braghiroli A, Mascia L, Bosma K, et al. Sleep disturbances in the critically ill patients: role of delirium and sedative agents. Minerva Anestesiol. 2011;77(6):604-12. PMID: 21617624 69. Richards KC, O’Sullivan PS, Phillips RL. Measurement of sleep in critically ill patients. J Nurs Meas. 2000;8(2):131-44. DOI: 10.1891/1061-3749.8.2.131 PMID: 11227580 70. Rivosecchi RM, Kane-Gill SL, Svec S, Campbell S, Smithburger PL. The implementation of a nonpharmacologic protocol to prevent intensive care delirium. J Crit Care. 2016;31(1):206-11. DOI: 10.1016/j.jcrc.2015.09.031 PMID: 26596509 71. Colombo R, Corona A, Praga F, Minari C, Giannotti C, Castelli A, et al. A reorientation strategy for reducing delirium in the critically ill. Results of an interventional study. Minerva Anestesiol. 2012;78(9):1026-33. PMID: 22772860 72. Patel J, Baldwin J, Bunting P, Laha S. The effect of a multicomponent multidisciplinary bundle of interventions on sleep and delirium in medical and surgical intensive care patients. Anaesthesia. 2014;69(6):540-9. DOI: 10.1111/anae.12638 PMID: 24813132 73. Nannapaneni S, Lee SJ, Kashiouris M, Elmer JL, Thakur LK. 2015;34(2):94-100. DOI: 10.1080/21548331.2015.1015389 PMID: 25687293 74. Alway A, Halm MA, Shilhanek M, St Pierre J. Do earplugs and eye masks affect sleep and delirium outcomes in the critically ill? Am J Crit Care. 2013;22(4):357-60. DOI: 10.4037/ajcc2013545 PMID: 23817826 75. Taguchi T, Yano M, Kido Y. Influence of bright light therapy on postoperative patients: a pilot study. Intensive Crit Care Nurs. 2007;23(5):289-97. DOI: 10.1016/j.iccn.2007.04.004 PMID: 17692522 76. Hoyer EH, Friedman M, Lavezza A, Wagner-Kosmakos K, Lewis-Cherry R, Skolnik JL, et al. Promoting mobility and reducing length of stay in hospitalized general medicine patients: A quality-improvement project. J Hosp Med. 2016;11(5):341-7. DOI: 10.1002/jhm.2546 PMID: 26849277 77. Thompson DR, Hamilton DK, Cadenhead CD, Swoboda SM, Schwindel SM, Anderson DC, et al. Guidelines for intensive care unit design. Crit Care Med. 2012;40(5):1586-600. DOI: 10.1097/CCM.0b013e3182413bb2 PMID: 22511137 78. Nydahl P, Sricharoenchai T, Chandra S, Kundt FS, Huang M, Fischill M, et al. Safety of patient mobilization and rehabilitation in the intensive care unit. Systematic review with meta-analysis. Ann Am Thorac Soc. 2017;14(5):766-77. DOI: 10.1513/AnnalsATS.201611-843SR PMID: 28231030 79. Inouye SK, Westendorp RG, Saczynski JS. Delirium in elderly people. Lancet. 2014;383(9920):911-22. DOI: 10.1016/S0140-6736(13)60688-1 PMID: 23992774 80. Bregar B, Možgan B. Posebni varovalni ukrepi – primerjava s tujino. In: Bregar B, Novak JP. Posebni varovalni ukrepi v teoriji in praksi. Ljubljana: Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije; 2012. pp. 13-21.