—<-. 14 «<> — Premodre glave. Po narodni smešnici spisal Silvester K.. XXII. ||ekoč so bili Zabržani za domače potrebe posekali toliko lesa, kolikor še nikdar prej — tudi ne pri zidanju slav-noznane občinske hiše. Z nestrpnostjo so čakali snega, ker je v snegu gpravljanje lesa najložje. Res je prišla zima, toda željno pričakovanega snega je prinesla toliko, da ni bilo skoraj mogoče od hiše. S spravljanjem lesa ni bilo nič, in Zabržani so bili v veliki zadregi. Kako pa tudi ne, ko je bila potreba tako velika, a se je pomalem že začela bližati pomlad. Pa poreče kdo izmed mladih čitateljev, naj bi bili bruna spravili brez snega, torej po suhem domov! Toda pri Zabržanih je bila zadeva ta: kako bi se dala bruna tudi brez snega spraviti domov, tega si nihče še misliti ni upal, zakaj kaj takega niso bili Zabržani dozdaj storili še nikdar, in iz-raza ,spravljanje lesa' in pa ,sneg' sta si bila pri njih v zvezi kakor oba konca okrogle klobase. Toda v velikih potrebah in hudih silah je imel občinski svet sveto pravico, ovreči vsakdanje navade in običaje. Na to pravico se je opiral tudi v tem slučaju, ko je začel premišljati, kako bi se dala bruna tudi v toplem letnem času spraviti domov. Kraj, kjer je ležal posekani in obtesani les, je bil ob strtnem in visokem gorskem rebru. Zbrana komisija prikoraka na lice mesta, in ker je imel župan kot predsednik prvo besedo, skuha zbranim sledečo pametno, ki jo hočem zaradi njene velemodre vsebine takoj toploinbrez izpremembe povedati: »Slavna komisija! Vsako stvar, ki se ne tnore gibati iz lastne volje, a jo hočemo spraviti na drugo mesto, moramo tja vleči. Tudi z našim lesotn je tako. Da ga spravimo v dolino, ga bo treba tja vleči. Ker pa je hrib precej strm, bi bruna utegnila tuintam postati svojeglavna in nam delati preglavice. Kako to preprečiti ? Stvar si mislim tako: dva naj vlečeta naprej, dva pa naj držita nekoliko slabeje nazaj. Tako bo vsako drevo na obeh koncih v naši oblasti in na ta način, mislim, se kmalu rešimo nadloge!" Komisija se strme pogleda in prikima, rekoč: ,,Ta je pametna! Ta je edino modra! Le tako je mogoče innič drugače!" Kako se je vršilo delo, ne bom popisoval, zakaj četudi drugim ljudem ne — pa Zabržanom je šla vsaka neumnost izpod rok. Le ko se pripravljajo privezati zadnje drevo in ga na obeh koncih nekoliko prevzdigujejo, se jim samovoljnež izpodmakne in se popolnoma sam napoti v dolino. ,,Aha!" se zasliši iz ust župana in: ,,Aha!" se zasliši iz ust vse ko-misije, ki je nadzorovala delo, in takoj je vedel vsak, kako bi se bilo delo dalo izvršiti na najpreprostejši način. —<>¦ i 15 ¦ ¦»¦ — Prigodbica je s temi vrsticami pravzaprav kočana; vendar imam še nekaj dostaviti. Hudomušneži natnreč trdijo, da so Zabržani zavlekli vsa bruna nazaj v hrib ter jih potem na nov način, ki jih ga je naučila priroda | sama, spustili zopet v dolino. XXIII. I Ker se dandanašnji že toliko sliši o požarnih brambah in njihovem uspešnem delovanju pri raznih suhih in mokrih požarih, hočem tudi jaz nekaj povedati o gašenju, in sicer o gašenju pri Zabržanih. Način, kako se i je gasilo, je res imeniten in v zgodovini raznih narodov dozdaj še edin. Nočem pa morebiti s tem naglašati, naj bi naše požarne brambe posnemale L Zabržane. Nekoč prileze ob palici v Zabrd stara beračica in prosi za prenočišče. Dobi ga v usmiljeni hiši, kjer ji ležišče odkažejo pod streho na velikem I kupu prediva. Starka leže spat, a je drugega jutra mrtva. Ker je imela po I naključju povezek prediva na ustih, je bilo seveda splošno mnenje, da se je starka zadušila v predivu. Morebiti se bo že kateri izmed mladih čitateljev hudoval, češ, čemu se li vlači ta oseba v pripovedovanje, ko je vendar mrtva in nima z gaše-njem nikakega opravka. Opravka res ni imela, vendar je posredno dala I nagib umnemu početju. I Nekoč namreč nastane v vasi požar. Ves trud, da bi se pogasil, je za- man. Voda ne pomaga nič. Ko je že vse skrajno obupano, se oglasi v ve- f liko vzradoščenje zbeganih Zabržanov modra glavica, ki reče: t ,,Če hočemo gorečo hišo rešiti, moramo kmalu pogasiti ogenj. A ker l z vodo nič ne opravimo, vzemimo katero drugo snov. KeT voda ne pogasi ognja, vzemimo snov, ki ga1 bo zadušila. Jaz bi že vedel eno imenovati, I zakaj če zaduši človeka, čemu bi tudi ognja ne!" Komaj je bil umen govornik povedal zadnjo besedo, že pride vsem [ nesrečna beračica na misel in v prihodnjem trenutku se že slišijo burni klici: | »Prediva, prediva! — Prediva sem !" I Staro in mlado se poizgubi po hišah in začne na kup nositi imenovano I snov ter jO metati v ogenj. Kakšno je bilo gašenje, si lahko mislite. Namesto f ene hiše so začele zdaj goreti vse po vrsti. Hud veter pa je prav marljivo netil visoko se dvigajoč plamen. Kmalu uvidijo Zabržani, da je vsa vas iz-gubljtna. Toda že jih popade nov strah. Njive namreč, kjer je popolnoma dozorelo žito že čakalo žetve, so bile v bližini gorečih hiš. Kaj bo, če se 1 ogenj razširi tudi črez njive? Vsa srca so strepetala v prehudem strahu tako močno, da so se mo- t žem na prsih premikali telovniki in so ženicam poskakovali levi rokavi. I »Vestekaj?" se oglasi župan, nda ne bo ogenj mogel iz vasi, zaprimo ' obe lesi, *) ki sta na obeh koncih naše vasi. Tako zapremo ognju pot, in L če že zgori vas, natn ostane. vsaj žito!" F *) Lesa je pri plotih črez pota in ceste in se da odpirati in zapirati; znana je bolj v | goratih krajih. -----*¦ ! 16 8 -*¦ — Polovica Zabržanov jo udere na eno stran, druga polovica jo po bliskovo popiha na drugo stran, in kmalu sta obe lesi trdno zaprti.' Ker istočasno potihne tudi veter, pogorijo res samo hiše, a žito ostane. Ko se požar poleže, si ogledujejo Zabržani pogorišče in se žalosti solzijo. Župan jih pa tolaži, rekoč: »Potolažite se, prijatelji! Hiše si postavimo labko takoj druge, žita pa bi ne mogli letos več nasejati in požeti. Glejte — in žito nam je ostalo! Ostalo pa nam je, ker smo zaprli lesi. Ogenj bi bil sicer gotovo ušel iz vasi, zakaj tako je bruhal v lesi, da sta — kakor sami vidite — obe pogoreli!" Besede županove so naredile globok vtisk.