revija za tehnično in
znan tveno dejavnost mladine

72/73

TIM

poštnina plačana v gotovini, cena 3,50 din

Naročniki TIMa, ne pozabite prebrati in izbrati nekaj iz
našega knjižnega programa — to so knjige za vas!

Jules Verne, Pet tednov v balonu — v 80 dneh okoli sveta

452 strani, cena 46,00 din

Jules Verne, Jangada — Dve leti na počitnicah

640 strani, cena 60,00 din

Jules Verne, Potovanje v sredino zemlje — Dogodivščine kapitana Hatterasa

600 strani, cena 65,00 din

Jules Verne, Mathias Sandorf, roman v dveh delih
500 strani, cena 70,00 din

Knjige so polne napetih dogodivščin, ki jih doživljajo pisateljevi junaki,
med njimi tudi otroci vaših let, na vseh celinah naše zemlje, od sever¬
nega tečaja do skrivnostnih pragozdov Južne Amerike, v našem primorju
od Buj do Splita, pa v vroči Indiji in v Afriki. Z njimi si boste ogledovali
vsa čuda sveta, ob njih spoznavali čudne in nenavadne običaje v tujih
deželah, se bali za svoje junake in se veselili njihovih zmag in uspehov.

Knjige dobite v vseh knjigarnah ali pa jih neposredno naročite v založbi.
Naš naslov poznate — knjige pa boste naročili tako, da se ob naročilu
podpiše tudi eden od vaših staršev. Če pošljete naročilo neposredno na
našo založbo, imate 15% popusta (če ste seveda reden naročnik TIMa —
na šoli ali pa na osebni naslov).

Preberite, izberite, naročite — ne bo vam žal!

TIM — REVIJA ZA TEHNIČNO IN ZNANSTVENO DEJAVNOST MLADINE

Izdaja Tehniška založba Slovenije — Ureja uredniški odbor: Ciril Dimnik, Vukadin Ivkovič, Dušan
Kralj, Drago Mehora, Tone Pavlovčič, Lojze Prvinšek, Marjan Tomšič, Tončka Zupančič, odgovorna
urednica Anka Vesel, oblikovanje in tehnično urejevanje Vašo Kovačič. TIM izhaja 10-krat letno.
Letna naročnina 35 din, posamezna štev. 3,50 din. Revijo naročajte na naslov: TIM, Ljubljana, Lepi
pot 6, pp 541-X. Tekoči račun 50103-603-50480 — Revijo tiska tiskarna Kočevski tisk, Kočevje.

Naslovna stran foto France Brus

Oproščeni plačila temeljnega davka od prometa proizvodov na podlagi mnenja Republiškega
sekretariata za prosveto in kulturo SRS št. 421-2/72 dne 15. 8. 1972.

» — ►

DELO

Najbrž večina med vami prebere ta naš razgovor
v vsaki številki, saj ta ali oni kar pričakuje, kdaj
bo v TIMu obelodanjena njegova šola. In tako
ste lahko opazili, da je naša »norma« krožkarjev
kar tja okoli petdeset. Toda verjemite ali ne, to
ni naša norma, slučajno je tako zares na vsaki od
šol, ki jo obiščem.

In kam me je pot zanesla v teh sneženih zim¬
skih dneh? Na Kočevsko, pravzaprav kar v Ko¬
čevje, saj ni mogoče prezreti uspehov, ki jih v
fotografiji in filmu dosegajo učenci te šole in
njihovi voditelji. O mladih fotografih mi je pripo¬
vedoval France Brus, ki uči na šoli Mirka Bra¬
čiča že celih enajst let, o njih pa zgovorno pri¬
čajo tudi številne diplome, nagrade in priznanja
v delovnem kabinetu za tehnični pouk.

Dober glas gre v deveto vas, pravijo, in tako
smo v uredništvu TIMa dobili namig, naj Vas
obiščemo in pobaramo o foto in kino klubu na
šoli. Moje pero čaka na vaše besede.

S fotografskim krožkom se ukvarjam že vsa
leta svojega poučevanja, navdušil pa me je
za fotografijo prof. Veselko na učiteljišču.
Spomnim se, da sem si prvi fotoaparat ku¬
pil z denarjem, ki so mi ga doma dali za
nakup obleke, to je bil Altix, ki je v tistih
časih stal kar majhno premoženje za vedno
prazen študentovski žep — okoli dvajset
starih tisočakov namreč. To svojo ljubezen
do fotografije sem nato prenesel na učence,
ki se s tem konjičkom prav zavzeto ukvar¬
jajo. To prepričljivo pove tudi število krož¬
karjev za foto in kino tehniko na šoli —
vpisanih je 50, redno pa obiskuje predavanja
in praktične vaje 45 otrok. Seveda moramo
krožkarje kar z urnikom razporediti, saj gre¬
do naenkrat v temnico največ 4 osebe. Tudi
šolskih fotoaparatov ni toliko, da bi lahko z
njimi slikali vsi sodelujoči, vendar ima ve¬
čina otrok svoje aparate, ki so res že do¬
stopni za marsikateri žep (Smena stane
npr. 200,00 din).

Kakšne so Vaše izkušnje pri delu z otroci? Kaj
radi slikajo, kakšne so največje težave pri vzgoji
mladih fotografov in česa vse se poslužujete pri
svojem mentorskem delu?

Otroci seveda radi slikajo. Kaj slikajo? Sli¬
kajo vse, kar je okoli njih. Nobene posebne
motivike ne poznajo pri tem — posnamejo
pač vse, kar vidijo, vidijo pa zares veliko.
S tem ni zadreg. Malce teže pa je s kva¬
liteto izdelka: prehitro so zadovoljni sami s
seboj in tako je treba veliko opozarjati na

svetlobo, ostrino, kompozicijo, itd. O este¬
tiki slike govorimo pri teoriji, precej so
se o tem naučili tudi iz sestavkov ing.
Oskarja Dolenca, ki ste jih objavili v TIMu.
Na naši šoli pa živahno deluje tudi kino
klub. Sami otroci so posneli že kar nekaj
filmov in med njimi so tudi taki, ki so
prejeli nagrade in priznanja v širokem me¬
rilu — tako film Ko odzvoni šolski zvonec.
V njem so mladi filmarji prikazali vse vra-

TIM 241

golije in dogodivščine, ki potekajo po kon¬
čani šolski uri, od prikritega kajenja do
prepisovanja naiog.

Kino kamera je kajpak dragocena zadev¬
ščina in te ne prepuščamo kar samim otro¬
kom, vedno mora biti navzoč tudi učitelj,
medtem ko delajo recimo v temnici čisto
samostojno, sami vzdržujejo red v njej in
pospravijo za seboj.

— Najbrž je za filmanje med otroci še več za¬
nimanja kot za fotografijo?

Podržaj Jure POGLED NA MORJE

Lavrin Primož POD VEČER II

Seveda, toda kino kamera je po mojem
mnenju šele naslednja stopnja. Menim
namreč, da je osnova vsakega filma ie fo¬
tografija, in dokler te ne obvlada, otrok ne
more dobiti v roke kamere. Zato pa so med
člani kino krožka vendarle tudi učenci od
petega razreda dalje, saj imamo med krož-
karji tudi navdušence, ki so iz nižjih razre¬
dov.

Stene vašega kabineta polni nekaj deset diplom,
priznanj in nagrad, dokumentacija delovanja foto
kluba je že kar zajetna knjiga in tudi ni zadrege,
kaj prikazati mladim bralcem TIMa od izvirnih
uspelih posnetkov mladih fotografov (čeprav
ste mi povedali, da najboljših nagrajenih po¬
snetkov ne dobite nazaj). Potemtakem se nav¬
zven, na različnih tekmovanjih zelo pogosto in
uspešno udejstvujete. Se kaj o tem?

Na Pionirski foto 1972 smo poslali 14 slik
2 otrok. Za kolekcijo smo prejeli zlato pla¬
keto, za posamezno fotografijo pa bronasto
medaljo, v I. 1971 smo za posamezno sliko
prejeli zlato plaketo; tudi na tekmovanju,
ki ga prireja Prirodoslovno društvo, je član
našega kluba prejel drugo nagrado. Na ju¬
goslovanskem festivalu djeteta, ki nosi na¬
slov Sedmi kontinent, je naš krožkar Stane
Zupančič s portretom Jožica dosegel I. 1971
prvo mesto.

Naj kar vsem skupaj povem, da je našteto komaj
petnajstina vseh odličij, ki krasijo šolo Mirka
Bračiča v Kočevju. Zato me zanima, če se otroci
na šoli udejstvujejo samo v foto klubu, ali po¬
znate še kakšno dejavnost, ki zanima mlade
tehnike?

Na šoli je tudi precej brodarskih modelar¬
jev, ki jih vodi in jim pomaga tov. Vilko Ilc.
Teh krožkarjev je prijavljenih kar 40, zares
vnetih, stalnih modelarjev pa je kakih 25
po številu. Zgradilii so že precej modelov,
tu vidite model Biser, tudi zahtevnejše smo
že izdelovali, težave pa so z materialom in
delno tudi z načrti. V glavnem se naši šo¬
larji pomerijo v tekmovanjih z onimi iz šole
na Fari, bili pa smo tudi že na tekmovanju
na šobčevem bajerju in za ličnost modela
smo bili nagrajeni, v hitrostni vožnji v cilj
pa se nismo kaj prida odrezali.

Tudi prometni krožek je svoje dni kar ži¬
vahno deloval, a zdaj nimamo na voljo pri¬
mernega poligona. Brž ko ga bomo dobili,
se. bodo naši šolarji z veseljem podili po
njem. Pri nas na šoli je tudi že stara, usta-

T1M 242

Ijena navada, da v okviru prometne vzgoje
pri tehničnem pouku otroci tri ure vozijo
po mestu. Takole na kolesih, sredi vrveža in
hrupa vozil, zares pride na dan njihovo po¬
znavanje prometnih predpisov.

Ni nam ostalo veliko prostora, da spregovorimo
še o reviji — pa vendarle povejte kaj o njej.

TIM je na šoli kar precej razširjen (160 iz¬
vodov) in po njem naredijo naši otroci pre¬
cej izdelkov, nekaj jih imamo celo v vitrini,
kot vidite. Toda načrti za mlade radioama¬
terje so za naše šolarje prezahtevni, tudi
daljinsko vodenje je pretrd oreh zanje. Spet
otročje lahki in igračkasti se nam zdijo iz¬
delki iz člankov Prvi koraki. Želimo si, da bi
v radioamaterskem kotičku in sploh za ti¬
ste, ki se zanimajo za elektroniko, objavljali
lažje, tudi začetniške načrte. Z elektroniko
se šolar nekaj malega seznani šele v
osmem razredu in tako pravzaprav ni več

priložnosti, da bi se lahko lotil kakih zah¬
tevnejših naprav. Da ni več naročnikov TIMa
na šoli, je seveda delno vzrok v precej praz¬
nih žepih naših otrok.

O načrtih iz radiotehnike smo spregovorili že v
prejšnjem pogovoru v Krškem in kar gotovo bomo
začetno šolo elektronike spet morali ponoviti v
reviji, saj drži, da se v nekaj letih taka snov
mora ponoviti, da jo lahko uporabijo novi šolarji,
ki začno naročati TIM, kar zadeva Prve korake,
pa smo že v prvi številki zapisali, da so name¬
njeni tehnični vzgoji v prvih štirih razredih osnov¬
ne šole pri predmetu spoznavanje narave in
družbe. Učenec sedmega ali osmega razreda bo
voziček iz krompirja ali punčko iz koruze naredil
kvečjemu za mlajšo sestrico ali bratca.

Še marsikaj in o marsičem smo se pogovarjali
tega zimskega dne v prijetnem okolju slik in
modelčkov, vendar ni prostora, da bi tokrat kaj
več zapisali. Nekaj vam bodo o živahnih in uspe¬
šnih fotografih in modelarjih in seveda o njihovih
delovnih učiteljih povedale tudi fotografije. Le
dobro si vse oglejte!

PRVI KORAKI

MODELIRAMO IN
OBLIKUJEMO

SONJA ŠEGULA

KDOR Sl JE V PREJŠNJI ŠTEVILKI TIMA
PREBRAL O NAČINIH DELA Z GLINO IN
IZ GLINE TUDI KAJ NAREDIL, SE BO LAHKO
LOTIL TUDI DANAŠNJE NALOGE.

PRI TEM BOMO TUDI ZDAJ UPORABILI
ISTO ORODJE. POTREBNA BO LE ŠE VEČJA
SPRETNOST IN PAZLJIVOST. PA ŠE TO:
KAR BOSTE TOKRAT IZDELALI, SO ŽE
OKRASNI PREDMETI. ZATO JIH BOMO TUDI
POBARVALI, ČE PA IMA KDO MOŽNOST,
JIH LAHKO DA TUDI ŽGATI.

SICER PA BOMO VESELI TUDI SAMO PO¬
SUŠENIH IN NATO POBARVANIH IZDELKOV.
ŽGANI IMAJO V GLAVNEM TO PREDNOST,
DA SO TRAJNEJŠI, DA POSTANEJO RDEČ¬
KASTE BARVE IN JIH ZATO NI TREBA VED¬
NO POSLIKATI.

NO, KAKORKOLI ŽE — GLAVNO JE, DA
VAM OBLIKOVANJE IZ GLINE NE BO DE¬

LALO VEČ TEŽAV IN BOSTE LAHKO IZ NJE
NAREDILI KAJ TUDI PO VAŠI LASTNI ZA¬
MISLI.

POSODICA

DVE PESTI GLINE ZGNETEMO MED DLAN¬
MI V LEPO KROGLO. NATO JO OBDRŽIMO
V DLANEH IN S PALCI OBEH ROK VTISKU-
JEMO VDOLBINO POSODE. SEVEDA SE MO¬
RAMO POTRUDITI IN OBLIKOVATI GLINO
TOLIKO ČASA, DA BO POSODICA KAR SE
DA LEPA. LAHKO PA JE ŠIROKA IN PLITVA,
ALI PA OŽJA IN GLOBLJA. PAZITI MORAMO,
DA STENE POSODICE NE BODO PRETANKE,
KER BI SE NAM KAJ RADE DROBILE, KO
BO IZDELEK SUH.

POSUŠENO POSODICO LAHKO ŠE ZGLA¬
DIMO S STEKLASTIM PAPIRJEM, LAhKO

TIM 243

MASKA

1

A B

SL. 1 POSODICA

A) OBLIKUJEMO KROGLO MED DLANMI

B) KROGLO VZAMEMO MED DLANI IN S PRI¬
TISKOM PALCEV OBLIKUJEMO POSODICO
(BREZ ODVZEMANJA)

JO DAMO ŽGATI ALI PA JO TUDI NEŽGA-
NO POBARVAMO. ZELO PRIMERNE SO
»POLIKOLOR« BARVNE PASTE V TUBAH
ALI »JUBOKOLOR« BARVE, KER SO OBOJ¬
NE ODPORNE PROTI VODI. POBARVANIH
POSODIC NE BOMO LAKIRALI, KER SIJAJ
LAKA PRAV NIČ NE POLEPŠA NAŠEGA
IZDELKA. ČE ŽE HOČEMO NEKOLIKO SI¬
JAJA, JIH NATREMO S PARKETNO PASTO
IN NARAHLO ZDRGNEMO Z MEHKO KRPO.

KROGLICE ZA OGRLICO

V TA NAMEN GLINO OBLIKUJEMO PRAV
TAKO MED DLANMI V MAJHNE KROGLICE
Z 1,5 CM PREMERA. ŠE MEHKE TAKOJ PRE¬
BADAMO OZIROMA NIZAMO NA ŽICO, NA
KATERI MORAJO OSTATI, VSE DOKLER NE
BO GLINA SUHA. POSUŠENE KROGLICE
SNAMEMO Z ŽICE, JIH POBARVAMO IN
NANIZAMO NA DEBELEJŠI SUKANEC. DA¬
MO JIH PA LAHKO TUDI ŽGATI IN JIH
ŠELE NATO PREBARVAMO.

KROGLICE SO LAHKO VSE ENAKO DEBE¬
LE ALI PA V SREDINI DEBELEJŠE KOT NA
KONCEH, ALI PA NANIZANE IZMENIČNO
— ENA DEBELA IN NATO DROBNA, SPET
DEBELA, ITD. ENAKO DEBELIH KROGLIC
POTREBUJEMO ZA OGRLICO 26 DO 27. ČE
JIH IZDELAMO V RAZLIČNI DEBELINI, PO¬
TEM JIH MORAMO NAREDITI TOLIKO, DA
DRUGA POLEG DRUGE DAJO DOLŽINO
40 CM. ŽICA MORA BITI SEVEDA VSAJ
50 CM DOLGA, DA KROGLICE MED SU¬
ŠENJEM NISO STISNJENE.

2

\>00 = ^-oooc^

SL. 2 KROGLICE ZA OGRLICO

ZANJO POTREBUJEMO GLINASTO KROGLO
S PREMEROM OKOLI 10 CM. NAJPREJ JO
IZDOLBEMO, IZVOTLIMO, NATO PA IZRE¬
ŽEMO OČI IN USTA. ŠE MOKRO POVRŠI¬
NO LAHKO POPESTRIMO Z RAZLIČNIM
VTISKAVANJEM, KAR SMO SE NAUČILI ŽE
ZADNJIČ. KO BO MASKA SUHA, JO DAMO
ŽGATI IN JO PUSTIMO V NARAVNI BARVI
ALI PA POSUŠENO TAKOJ POSLIKAMO.
ČE V IZGOTOVLJENO MASKO NAPELJEMO

SL. 3 MASKA

A) OBLIKUJEMO KROGLO MED DLANMI

B) IZVOTLIMO IN IZREŽEMO OČI IN USTA (OD¬
VZEMAMO)

DROBNO ŽARNICO, BOMO IMELI LUČKO.
ALI VAS NE SPOMINJA NA MASKO IZ
BUČE, V KATERI GORI SVEČA IN S KATE¬
RO OTROCI TAKO RADI STRAŠITE OB PO¬
LETNIH VEČERIH?

IZREZANA FIGURICA DEKLICE

OSNOVA ZA PUNČKO JE 2—2,5 CM DE¬
BELA, 12 CM ŠIROKA IN 18 CM DOLGA
GLINASTA PLOŠČA; TAKŠNO SMO SE NA¬
UČILI IZDELOVATI ŽE V PREJŠNJI ŠTEVIL¬
KI TIMA. ZATO SEDAJ SAMO ZRIŠEMO S
KONIČASTIM PREDMETOM (OŠILJENO TR¬
SKO), KARKOLI PAČ ŽELIMO; NAŠA RIS¬
BA VAM KAŽE PODOBO DEKLICE. NEKA¬
TERE DELE, KOT NPR. OBLEKO, LASE, KO¬
ŠARO DOPOLNIMO Z VTISKOVANJEM ČRT
ALI VZORCEV. POTEM Z NOŽEM VSE SKU¬
PAJ PREVIDNO IZREŽEMO. NERABNO GLI¬
NO ODSTRANIMO, IZREZANE OBLIKE PA
NE PREMIKAMO, AMPAK PUSTIMO, DA SE
V MIRU POSUŠI.

POSUŠENO ALI ŽGANO FIGURICO ŠE PO¬
SLIKAMO IN JI PRILEPIMO NA ZADNJI
STRANI VRVCO, DA JO LAHKO OBESIMO.

PETELINČEK

TUDI TA JE IZDELAN PO NAČINU, KI GA
ŽE POZNAMO. OSNOVA JE PRAV TAKŠNA

TIM 244

SL. 4 IZREZANA FIGURICA DEKLICE

A) NARIŠEMO

B) Z NOŽEM IZREŽEMO

ZVALJANA GLINASTA PLOŠČA, PRIBLIŽNO
2,5 CM DEBELA, 10 CM ŠIROKA IN 11 CM
DOLGA. FIGURO PETELINČKA, KOT JE NA
SLIKI, ALI PA KARKOLI DRUGEGA OBLI¬
KUJEMO IZ PRIBLIŽNO 7 MM DEBELIH
SVALJKOV. MORAMO PA ZELO PAZITI, DA
BODO PODLAGA IN SVALJKI ENAKO VLAŽ¬
NI IN DA OBOJE RES DOBRO SPAJAMO,
PRITISKAMO S PODLAGO. NAJBOLJE NAM
BO TO USPELO, ČE BOMO PODLAGO VED¬
NO NEKOLIKO NAVLAŽILI TAM, KJER PRI¬

SL. 5 PETELINČEK

TRJUJEMO SVALJKE. KDOR NE BO TAKO
DELAL, BO LAHKO ZELO RAZOČARAN, KO
SE BO IZDELEK POSUŠIL — KAJTI SLABO

PRITRJENI SVALJKI BODO DRUG ZA DRU¬
GIM ODPADALI.

ČE BOSTE DELALI SKRBNO IN PRAVILNO,
POTEM POSUŠENO PLOŠČICO ŽIVO PO¬
BARVAJTE IN JO OBESITE.

LONČARSKO IZDELANA POSODA

ZA TAKO IZDELOVANJE POSODE Sl BOMO
NAJPREJ IZDELALI DOVOLJ ENAKOMER¬
NIH, 8 MM DEBELIH SVALJKOV. NAJPREJ
IZDELAMO DNO POSODE, KI NAJ MERI
8 CM V PREMERU. OBOD POSODE, KOT
GA VIDITE NA RISBI, JE IZDELAN LAHKO
V SPIRALASTIH ZAVOJIH. ALI PA POLAGA¬
MO ENAKO DOLGE OBROČE DRUGEGA
NA DRUGEGA. POSTOPEK JE NARISAN IN
OPISAN. NADVSE VAŽNO PA JE, DA VSE
DELE MED SEBOJ DOBRO SPAJAMO. PO¬
SEBNO BOMO PAZILI, DA SE BOSTA TUDI
DNO IN OBOD DOBRO SPRIJELA. PRI PO¬
SODI LAHKO BREZ ŠKODE DOBRO PRITI¬
SNEMO GLINO OB GLINO — SAJ JO LAH¬
KO CELO ČISTO ZGLADIMO, DA POSA¬
MEZNI OBROČI NE BODO VEČ VIDNI. NE¬
PAZLJIVOST PRI DELU PA SE BO MAŠČE¬
VALA IN NAM BO POSUŠENA POSODICA
RAZPADLA.

NO, UPAJMO, DA BOSTE TUDI TO NALOGO
LEPO REŠILI IN TAKO POSTALI ŽE SKORAJ
PRAVI LONČARJI.

SL. 6 LONČARSKO IZDELANA POSODICA

A) ZA DNO SVALJKE SPIRALASTO ZAVIJEMO

B) KONCE IN ZAČETKE DOBRO SPAJAMO IN
OBLIKUJEMO OKROGLO PLOŠČO

C) NAREJENO PLOŠČO Z OBEH STRANI ZGLA¬
DIMO

D) OBOD POLAGAMO V ZAVOJIH

E) ALI PRILAGAMO OBROČE, KI JIH NE SPA¬
JAMO VEDNO NA ISTEM MESTU

F) GOTOVA POSODA Z VIDNIMI KOLOBARJI
NA ZUNANJI STRANI. ZNOTRAJ JE ZGLAJENA.

TIM 245

v v

MOZICEK NA VRVCI

Tončka Zupančič

Na steni Aleševe sobe visi majhen mo-
žiček s pisano jopico in širokimi hlačami.
Samo za vrvco je treba potegniti in že po¬
skoči, maha z obema rokama in veselo
brca. Vsakogar zna spraviti v dobro voljo.
Mislim, da je mala Polonca prav zaradi mo-
žička tako rada prihajala k Alešu na obisk.
Tudi ona bi ga rada imela. Nič več bi ji ne
bilo dolgčas zvečer, ko mora sama v poste¬
ljo. Zadnjič se je opogumila in možička
snela s stene. Radovedno ga je ogledovala
in ni mogla verjeti, zakaj možiček maha z
obema nogama in rokama, čeprav potegne
samo za eno vrvco. »Saj to je čisto prepro¬
sto. Če si ga res tako želiš, ga bova sku¬
paj napravila,« se je postavil Aleš.

Polonca je kar zavriskala od veseiija in ste¬
kla po barvnike. Aleš je poiskal staro škatlo
za čevlje, pripravil škarje, šilo in vrvco.
V predalu je našel drobne aluminijaste trak¬
ce, s katerimi spenjamo polivinil vrečke.
Še valovito lepenko za podlogo pri luknjanju
s šilom si je pripravil. Pripravite še vi vse
potrebno in delajte z njima. Gotovo bo mo¬
žiček tudi vam v veselje.

S škarjami je Aleš iz kartona izrezal pre¬
prosto obliko trupa z glavo, obe roki in
nogi. S šilom je prebodel trup na štirih me¬
stih: zgoraj pod glavo dvakrat za roki in
spodaj dvakrat za nogi. Polonca je z barvni-
ki možička oblekla in mu okrasila glavo.
Roki in nogi bosta s sponkami pripeti na
trup. Mora biti luknja za sponko v sredini,
pomaknjena v levo, pomaknjena v desno?
Pravilno obkrožite.

Aleš se Je odločil za sredino, vendar rok še
ni pritrdil. Moral je napraviti še posebne
luknje za pritrditev vrvce. Ker s tem še ni

imel nobenih izkušenj, se je odločil za po¬
izkus. Izrezal je dve novi roki, da ne bi po¬
kvaril pravih, ki jih je Poilonca že lepo obar¬
vala. Vzel je valovito lepenko za podlogo
in z buciko nanjo pritrdil roko. Roko je
prijel za dlan in jo premikal v smeri puščice
proti številki 1. Obkroži pravilen odgovor:
zgornji del roke nad buciko se je premaknil
proti kroglici proti zvezdici.

Dlan je potisnil proti številki 2. Zgornji
del roke se je pomaknil proti kroglici, proti
zvezdici.

Zgornji del roke se je premikal v isto smer,
v nasprotno smer kot dlan.

Poizkus je še enkrat ponovil, le da je se¬
daj potisnil zgornji del roke. Kdor je dobro
opazoval, bo lahko dopolnil stavek: Če roko
nad buciko potisnemo navzdol, se dlan pre¬
makne .Torej lahko zapišemo

prvo pomembno ugotovitev: luknja za pri¬
trditev vrvce mora biti nad luknjico za
sponko. Na poizkusni roki je Aleš napravil
kar tri luknje, saj se ni mogel odločiti, ka¬
tera bi bila lahko prava: ali ona na sredini
ali ena od tistih dveh, ki sta pomaknjeni
od sredine levo in desno. Vrvco je napeljal
najprej skozi srednjo. Roko je spet pritrdil
na lepenko z buciko in potegnil za vrvco
naravnost navzdol. Izberite pravilen odgovor:
Roka se premakne. Roka se ne premakne.

TIM 246

Kam mora obrniti vrvico, da se bo roka
dvignila? Narišite smer vrvce na sliko:

In sedaj odgovorite na najtežje vprašanje:
Se roka premakne, če je vrvca v eni stran¬
skih lukenj in jo vlečemo naravnost navzdol
da — ne. Kdor ne ve, naj tak poskus na¬
pravi.




k trupu, če poteka vrvca iz zunanje luknje
ene roke k zunanji luknji druge roke. Na
lepo poslikanih rokah in nogah možička je
torej s šilom prebodel luknje. Končno jih
je lahko pritrdil k trupu z aluminijastimi
sponkami. Ker so te sponke ravne ploščice,
jih je moral Aleš šele primerno upogniti.

Kakšen mora biti upogib, da bo sponka dr¬
žala roke in noge k trupu, a ne bo izpadla?

Narisane imate tri različne upogibe, a tokrat
vam ne povem, kako se je odločil Aleš.
Sami morate najti pravilno rešitev.

~ - J1P

Roki možička se premikata istočasno, torej
sta med seboj povezani. Aleš je roki med
seboj povezal na različne načine, mednje
pritrdil vrvco in opazoval premikanje rok.

/O


Roki morata skočiti proč od srednje vrvice.
Ali je res vseeno, kako zvežemo roki med
seboj? Se mogoče roki v vseh primerih
enako premikata? Mislim, da moramo Aleša
pohvaliti, ker se je odločil raje za zamuden
poizkus, kot da bi napravil napako. Kajti po
dolgotrajnem preizkušanju se je odločil, da
se roki najlepše premikata in vrneta nazaj

Vrvce je napeljal po tem zaporedju:

1. Obe roki skupaj. Vrvca naj bo napeta, da
roki gledata izpod trupa.

2. Obe nogi skupaj. Nogi naj visita narav¬
nost navzdol.

3. Vmesno daljšo vrvco najprej privežite
pri nogah. Tudi ta vrvca naj bo napeta,
med rokama na vrvco, nato še na vrvco

Tako. Možiček je gotov. Upam, da ste z
njim tako zadovoljni kot mala Polonca, ki
še vedno pride k Alešu na obisk, saj sta
postala še boljša prijatelja.

In Aleš? Ima že novo zamisel. Pri mali že¬
leznici mu manjka signal. Ali se ni danps
naučil dovolj, da bo lahko sestavil tudi tako
preprosto napravo? Imate tudi vi kakšno
zamisel?

TIM 247

VOZILA V CESTNEM
PROMETU

Lojze Prvinšek

V prejšnji številki TIMa smo nekaj našega
zanimanja namenili prometu. Pri tem smo
kaj hitro spoznali, da je promet za delo
in življenje vseh iljudi izredno pomembna
dejavnost. V vseh oblikah in sredstvih omo¬
goča stalno povezanost med ljudmi v ožji
domovini in po vsem svetu. Omogoča tudi
nenehno izmenjavo in transport blaga za
proizvodnjo in potrošnjo. Ob teh splošnih
ugotovitvah smo spoznali tudi glavne pro¬
metne panoge (cestni, železniški, ladijski
in letalski promet). Praktično nalogo smo
v prejšnji številki izbrali s področja cestne¬
ga prometa. To so bila cestna križišča in
prometni znaki.

Dobre in široke ceste z urejenimi križišči
ter opremljenost s prometnimi znaki so
osnova za varen in nemoten promet števil¬
nih in raznovrstnih vozil. Tudi tokrat moramo
ponoviti, da samo urejenost cest, križišč
in prometne signalizacije še ne zagotavlja
prometne varnosti. To je mogoče doseči le,
če se vsi udeleženci v prometu ravnajo po
prometnih predpisih. Obenem to pomeni,
da mora vsak udeleženec v prometu dobro
poznati svoje pravice In dolžnosti. S se¬
stavki in nalogami v TIMu želimo prispevati,
da bi se čim več šolarjev kar najbolj na¬
tančno seznanilo s prometno ureditvijo in
predpisi ter da bi se tudi ravnali po njih.
Poglejmo najprej, kakšna vozila sodelujejo
v cestnem prometu. To so: kolesa, mope-

osebna vozila tovorna vozila

dl, vprege, motorna kolesa, osebni avtomo¬
bili, avtobusi, tovorni avtomobili, traktorji
in nekateri delovni stroji. Našteta vozila
lahko razvrstimo v skupine po njihovem
namenu. Razvrstimo jih lahko na vozila, ki
so namenjena za prevoz ljudi (kolesa, mo¬
pedi, motorna kolesa, osebni avtomobili in
avtobusi — v mestih pa še tramvaji in tro¬
lejbusi). V naslednjo skupino vozil bomo na¬
šteli tista, ki rabijo za prevoz blaga (vpre¬
ge, tovorni avtomobili s prikolicami ali brez
njih, avtomobilske cisterne in traktorji s
prikolicami). Vozila lahko razvrščamo še
naprej. Traktorje smo na primer prišteli
med tovorna vozila, v resnici pa so prven¬
stveno namenjeni za oranje. Skupaj s plu¬
gom je traktor delovni stroj. Med delovne
stroje štejemo lahko še nekatera »vozila«,
ki jih vidimo pri gradnji in popravilu cest
(valjarji, buldožerji in podobno). Pri raz¬
vrščanju bi lahko še ločeno našteli vozila
za posebne namene (rešilni avtomobili, ga¬
silski avtomobili, vojaška vozila in druga).
Nadalje bi lahko vozila razvrščali še po
možnih in dovoljenih hitrostih (najhitrejša,
hitra in počasna vozila), po načinu premi¬
kanja (kolesa, gosenice), itd.

Iz vsega, kar smo našteli, in tega je kar
precej, bomo prav gotovo našli kaj za da¬
našnjo praktično nalogo. Lahko si uredimo
slikovni pregled vozil ali pa izdelamo mo¬
dele vozil, da bi jih uporabili pri sestavlja-

vlečna vozila in delovni stroji

1 — Zbirka slik različnih vozil.

TIM 248

nju različnih prometnih razmer na maketi
cestnega križišča. Tudi sicer bo maketa
križišča šele prav prišla, če bomo na njej
lahko nameščali prometne znake in modele
vozil ter tako ugotavljali pravice in obvez¬
nosti posameznih vozil v križišču. Morda bi
se mogli odločiti za katero od naslednjih
nalog:

Iz oglasnih strani časopisov in revij in iz
reklamnih prospektov izrežemo slike vozil
in jih nalepimo na debelejši papir ali kar¬
ton. Za takšen slikovni pregled bi morali
izbirati slike, ki prikazujejo posamezna vo¬
zila v najbolj značilnem pogledu. Preden bi
začeli lepiti, pa bi se odločili tudi za dolo¬
čeno razvrstitev (vozila za prevoz ljudi,
vozila za prevoz blaga in podobno].

Iz letvic in furnirja narežemo sestavne dele.
Kolesa nažagamo z rezljačo iz okrogle pa-
licp ali tudi iz tuljav za sukanec. Kolesa

2 — Model vprežnega vozila.

nato nasadimo na obe osi. Namestitev ko¬
les je najtežja naloga, zlasti še, če hočemo,
da se bodo prav vrtela. To lahko napravimo
tako, da za osi uporabimo debelejši letvici,
kolesa pa pritrdimo z žebljički. Na obe osi
potem pritrdimo vzdolžno dve letvi ter pre¬
krijemo s ploščo iz furnirja (lahko tudi iz
lepenke). Na sprednjo os pritrdimo še vleč¬
ni drog — oje ( = drog — oje, slika 2).

3 — Modeli traktorja, osebnega avtomobi¬
la in tovornega avtomobila.

Za sestavljanje prometnih razmer v križišču
lahko uporabimo kar najbolj preproste iz¬
vedbe modelov vozil, še najbolj preprosto
bo, če jih naberemo iz zbirke igrač. Lahko
jih seveda tudi kupimo. Sicer pa jih zgne¬
temo in oblikujemo iz plastelina ali gline,
lahko jih tudi izrežemo iz stiropora in po¬
barvamo. Modele vozil lahko izdelamo tudi
iz embalažnih predmetov (škatlice od vžiga¬
lic, valjastih škatel in podobnega), ali pa
se odločimo za podoben način izdelave kot
pri vprežnem vozilu (slika 3).

TIMOVI OGLASI

Zelo poceni prodam elektromotor (6 V), avtora¬
dio (12 V), ojačevalnik (12 V), starejše in novejše
elektronske ter razne druge radiotehnične ele¬
mente. Viktor Gombač, Nikole Tesle 16, 66250
Ilirska Bistrica.

Prodam maketo miniaturne železnice. Prevoz
mora oskrbeti kupec, montažo brezplačno opra¬
vim sam. Maketa ima 20 hišic, 7 m proge, 6
kretnic, cestno razsvetljavo. K maketi sodi tudi
garnitura vlaka z 2 lokomotivama in 5 vagoni.
Mere: 200 cm X 90 cm.

Vasja Cerar, Grafenauerjeva 15, Ljubljana (tel.
314-072).

Kupim letalski motorček 0,98 ccm ali 1 ccm. Jože
Novak, Murska Sobota, Gregorčičeva 10.

Prodam električno železnico tipa HO Marklin s
6 lokomotivami in 10 kompozicijami vagonov,
kompletno s tiri. Ogled vsak dan po 17. uri.
Schvvarzbartl Karel, Nade Ovčakove 36, Ljub¬
ljana.

Kupim naslednje radiotehnične elemente: ogljeni
mikrofon in telefonske slušalke, visokofrekven¬
čni transistor OC613 ali drugačnega, spremen¬
ljivi kondenzator 750 pF ali 50 pF, kondenzator
50 pF/50 V, 150kohmski upor, subminiaturno ba¬
terijo 22,5 V in 10 m lakirane žice s premerom
0,3 mm. Sporočite cene in svoj naslov, Lanjšček
Franc, Dolenci 13a, 69204 Šalovci.

TIM 249

MLADI H-» z

t  MODELARJI

RC MOTORNI ČOLN 7235

Jan Lokovšek

Sam načrt modela je precej pomanjšan, ker
sem pač vezan na velikost strani v reviji
in rabi le za splošni pregled. Glavna rebra
pa so podana v merilu 1:1.

Gradnja tega modela ni zahtevna. Najprej
izdelamo dno modela, in sicer iz 1 mm de¬
bele letalske vezane plošče. Rebra izdela¬
mo iz 3 mm debele trše balse. Potrebujemo
dvoje reber (5), kot je tudi razvidno iz na¬
črta. Obe rebri (5) ter preostala sestavimo;
rebro 4 pa pritrdimo z bucikami ter zlepimo
s celuloidnim lepilom v šabloni. Dno izde¬
lamo na podoben način, kot je že pred leti
opisal J. Bohm. Po simetrali narahlo po¬
tegnemo z ostrim nožem, tako da se les na
tem mestu upogne. Nato pazljivo zlepimo
notranji krivulji dna. Tu sem si pomagal s
selotejpom in tkanino. Pri nadaljnjem delu
sem rebra pustil v šabloni, nanje pa nalepil
dno. Paziti je treba, da se vse dobro prilega,
sicer se majhna netočnost lahko že ma¬
ščuje. Boke in palubo prekrijemo z 2 mm
debelo balso. Najprej pas balse tako prislo¬
nimo, da bo kasneje stal, in z mehkim
svinčnikom narahlo označimo robove. Kos
izrežemo, nato pa ga postopoma obdelamo
(oblamo, brusimo), tako da se dobro prile¬
ga. Ko je model prekrit, pritrdimo še os
propelerja in os krmila. Za sprejemnik in
sploh servomehanizem pa naj vsakdo sam
poskrbi, kot je potrebno za določeno RC
napravo.

V originalu je model konstruiran za elek¬
tromotor DECAPERM SPECIAL, vendar sem
še boljše čase dosegel z vezavo dveh elek¬
tromotorjev tipa MONOPERM SUPER SPE¬
CIAL na isti osi; servomehanizem pa je bi)
Bellamotic II. Splošno seveda velja, naj bo
elektromotor nameščen med rebrom 1 in 2,

pogonski akumulatorji med rebrom 2 in 3,
RC naprava pa med 3. in 4. rebrom. V obeh
rebrih 5 sta na mestu, kjer pride naprava,
pravokotni odprtini. Te sem potreboval za¬
radi stikala sprejemnika in antene, ki sem
ju montiral na vrhu boka modela.

Posebno pazljivo sem poskrbel za tesnenje
pokrova. Pokrov izdelamo iz 1 mm letalske
vezane plošče; zanj pa naredimo posebna
žlebova iz letvice 3x3 mm in trakova iz
enake vezane plošče. Presek te nadrobnosti
je prikazan v načrtu.

Stikalo pogonskega motorja je tipa Bled,
kateremu vežemo vse tri kontakte vzpored¬
no. Nameščen je v spodnjem delu modela
poleg elektromotorja. Na mesta, kjer pri¬
dejo stikala in antena, nalepimo kos 0,5 mm
debelega celuloida; s tem zaščitimo mehko
balso. Model prebarvamo z nitrolaki, izbiro
barve pa prepuščam vašemu okusu. Moj
model je bil rdeče barve z belim pokrovom
in črnim dnom.

Konstrukcija je predvidena predvsem za
tekmovanje v razredu spretnosti F-3-E. Zato
so površine krmila, nosilca osi in plavuti
tako izbrane, da nudijo kar največjo okret¬
nost. Ta tip se je razvijal več let in raz¬
sežnosti modela dajejo največjo možno
okretnost, zato tu NIČESAR NE SPREMI¬
NJAJTE. Model naredi v polni hitrosti 180°
na prostoru, ožjem od 75 cm, čeprav je
sam dolg 51 cm.

Pogonski akumulatorji originala so bili svin¬
čeni, tipa RULAG, opisani v TIMu.

Seveda pa lahko poizkusite tudi z drugimi
tipi motorjev in akumulatorjev, pri tem pa
pazite na lego težišča.

Naj še opozorim modelarje in klube, da so
na voljo tudi originalni načrti v merilu 1:1.

TIM 250

I

Dl PL. ING. LOKOVŠEK JAN

RC MOTORNI ČOLN 7235 F-3-E

MODELARSKI RAKETNI MOTORČKI

Andrej Pečjak

Pod imenom raketni motor pojmujemo vsak
motor, pri katerem dobimo potisno silo
zaradi plinov, ki pod pritiskom izhajajo
skozi šobo. Tako smo »stlačili« pod pojem
raketnega motorja vse turboreakcijske mo¬
torje, raketne motorje na tekoče gorivo,
raketne motorje na trdo gorivo in ionske
raketne motorje. V raketnem modelarstvu
pa uporabljamo le motorje na trdo gorivo,
ki jih izdeluje nekaj sto tovarn širom po
svetu. Če si sedaj ogledamo katerikoli ra¬
ketni motorček za enostopenjske modelarske
rakete (sk. 1), vidimo na njem naslednje
sestavne dele: telo (1), šobo (2), gorivo
(3), traser (4) in plast obratnega polnjenja
(5). Telo ali ohišje je narejeno iz impre¬
gniranih plasti papirja ali pa iz bakelita.

Kovinska ohišja so proti FAI pravilom, ki
so osnova raketnega modelarstva in jih zato
nikoli ne smemo zanemarjati, šoba je na¬
rejena iz keramike ali cementa, skoznjo pa
odtekajo vroči plini. Gorivo ali pogonsko
sredstvo pa je zmes oksidatorja in goriva,
ki je pod velikim pritiskom prešana v ohiš¬
je. Kot oksidator navadno uporabljamo ka¬
lijev perklorat, kalijev nitrat in amonijev
perkiorat, kot gorivo pa asfalt, kavčuk in
razne smole. Poleg takih in podobnih trdih
goriv pa obstajajo še balistiti, to so trda
goriva, narejena na bazi nitroglicerina, di-
glikola in nitroceiuloze, vendar pa teh ne
uporabljamo v modelarstvu. Traser je po¬
časi goreče gorivo, ki ne proizvaja nikakrš¬
nega potiska in zadržuje predčasno eksplo¬
zijo obratnega polnjenja in s tem tudi odpi¬
ranje padala. Obratno polnjenje pa je eks¬
plozivna plast, ki s svojo eksplozijo potisne

padalo iz rakete. Največkrat je to črni smod¬
nik, včasih pa za to uporabijo tudi nitro-
celulozo.

Med gorenjem modelarskega raketnega mo¬
torčka se potisk stalno spreminja, in če ga
prikažemo grafično kot funkcijo časa, dobi¬
mo krivuljo. Pri modelarskih motorčkih
ločimo v glavnem dve vrsti krivuilj (sk. 2A
in B). Krivuljo A dobimo pri uporabi ciga¬
retno gorečega motorčka, krivuljo B pa pri
uporabi motorja z luknjo v gorivu. Za ciga¬
retno goreče motorčke je značilno, da ima¬
jo precej enakomeren potisk in dolg čas
trajanja gorenja. Druga vrsta motorčkov pa
ima skozi gorivo luknjo, da tako poveča
površino gorenja. Zaradi povečane površine
gorenja pa zgori gorivo v zelo kratkem času,
zaradi tega pa je potisk, ki se nenadno
vzpne, a tudi nenadno pade, toliko večji.
Cigaretno goreče motorčke uporabljamo na¬
vadno za pogon lažjih raket, motorčke z
luknjo v gorivu pa za spodnje stopnje več¬
stopenjskih raket in za težje rakete.
Modelarske raketne motorčke delimo tudi
na busterje, motorčke za enostopenjske ra¬
kete in na motorčke za vrhnje stopnje več¬
stopenjskih raket. Busterji so motorčki za
prvo stopnjo dvostopenjskih raket oz. za
prvo in drugo stopnjo tristopenjskih raket,
od ostalih pa se ločijo po tem, da nimajo
traserja in obratnega poilnjenja. Njihova
naloga je le, da prinesejo določeno stopnjo
do željene višine in jo nato vžgejo s svojim
gorivom, katerega plameni na koncu obliz¬
nejo tudi motor naslednje stopnje in ga
vžgejo. Motorčki za enostopenjske rakete
pa imajo plast traserja, ki zavira odpiranje

TIM 254

padala, dokler raketa ne doseže največje vi¬
šine. Traser traja v takih motorčkih od 2 do
8 sekund, to pa je odvisno predvsem od
teže rakete in od moči motorčka. Pri več¬
stopenjskih raketah pa doseže zadnja stop¬
nja mnogo večje hitrosti kot enostopenjska
in zaradi tega doseže največjo višino po
daljšem časovnem razdobju, kakor se to
zgodi pri enostopenjskih. Da tako prepreči¬
mo prezgodnje odpiranje padala, pa mora
biti tudi čas trajanja traserja daljši — od
5—14 sekund.

Za naše rakete smemo uporabljati le indu¬
strijsko narejene motorčke, ki so v skladu
s FAI pravili. Take motorčke so do ne¬
davnega prodajali tudi pri nas (v Mladem
Tehniku na Starem Trgu). Zelo dobre mo¬
torčke ameriške firme Cox pa lahko dobite
skoraj v vsaki »hobby« trgovini v sosednji
Italiji. V Avstriji raketnih motorčkov ni mo¬
goče dobiti, pač pa lahko dobite izredno
kvalitetne motorčke tipa ADAST na češkem.
Prihodnjič: Izbiranje in vžiganje modelarskih
raketnih motorčkov. ( S e nadaljuje)

NOŽ ZA PAPIR

Drago Mehora

Skoraj mimogrede in za zabavo'si lahko izde¬
late prav ličen in uporaben nož za papir v obliki
bodala. Nikakor ni nujno, da mora biti papirni
nož jeklen, saj bi bil v tem primeru že kar
pravo bodalo. Papirni nož, s katerim razrezu-
jemo pole in nerazrezane knjige ali odpiramo pi¬
sma, je lahko iz raznih materialov, tudi manj
trdih. V prodajalnah vidite papirne nože tudi iz
umetnih snovi in celo iz lesa. No, menim, da
je les vendarle premalo trd in odporen, zato
vam predlagam izdelavo noža iz umetne mase.
V svojem skladišču poiščite ploščico iz juvi-
durja ali pleksi stekla ali kake podobne trde
umetne mase. Velika naj bo vsaj 25 x 5 cm, de¬
bela pa okoli 2 mm. Barva ni važna. Obliko noža

po navedenih merah narišite na list papirja, nato
pa jo prekopirajte na ploščo. Izžagajte jo z
rezbarsko žagico, dobro zgladite robove, ostrino
oziroma rezilo pa zbrusite s pilo ali na brusnem
kolutu. PrevePka ostrina seveda ni potrebna. S
spiralnim svedrom izvrtajte vse tri luknje. Pre¬
mer lukenj naj ustreza kovicam, ki jih imate
na voljo. Poiščite si gladko, 5 mm debelo deščico
iz trdega lesa, narišite nanjo dvakrat samo ro¬
čaj noža, in izžagajte. Na ustreznih mestih
izvrtajte luknje, sestavite nož in ga spojite z
aluminijastimi ali bakrenimi kovicami. Ko ste še
robove lepo zgladiti z raskavcem, je nož narejen.
Seveda bo lepši, če ga boste še okrasili z rez¬
barijo. Izmislite si preprost (ali pa bolj kompli¬
ciran) okrasek in ga vrežite z ostrim nožičem.
Ta ali oni bo morda znal rezbariti tudi z dletom.
Nazadnje lahko, če želite, nož še pobarvate z
lužno barvo in ga lakirate. Lakiranje ni nujno,
pač pa naj barva ročaja ustreza barvi rezila.

TIM 255

SE NEKAJ O PTIČJIH JEDILNICAH

Iz češke revije ABC prevedla Albina
Lipovec

Kolikor različnih ljudi, toliko različnih okusov —
temu je všeč stroga skladnost, oni je spet ob¬
čutljiv na modne muhe. Ptičje krmilnice so
majhne stavbe s čisto določenim namenom, in
bolje je, da jih preveč ne okrasimo. Tudi pisane
barve se krmilnicam ne prilegajo — ptiči dobro
zaznavajo barve in se izogibajo kričeče pobarva¬
nih površin. Najbolje se počutijo v krmilnici iz
naravnega lesa.

Do preveč zaprtih krmilnic so ptiči nezaupljivi,
vanje prihajajo po hrano le najbolj privajeni.
Odprta krmilnica, postavljena na prostem, kjer
piha oster veter, našim malim prijateljem seveda
ne koristi preveč. Potrebno je torej izbrati pri¬
meren tip krmilnice in primerno mesto. Zato vam
navajamo nekaj različnih tipov ptičjih jedilnic in
takoj zraven opozarjamo, kje bomo katero od
njih namestili.

1. Krmilnico, obešeno na oknu, je lahko oskrbo¬
vati in ptiče lahko dobro opazujemo. Če pa ho¬
čemo pričakati še koga drugega razen vrabcev
in kosov, jo moramo obesiti na okno, ki gleda na
vrt ali v park (še bolje v gozd), in če je mogoče,
ne hodimo okoli nje.

2. Krmilnice s streho so primerne tudi za pla¬
šne ptiče, toda moramo jih namestiti na mirna,
zatišna mesta, najbolje med drevesa ali vsaj na
varno dvorišče (št. 1).

3. Visečo krmilnico, ki jo obesimo na steno,
pritrdimo rajši više, da bi ptic ne mogle plašiti
mačke in druge domače živali. Bolje je, da spet
izberemo mirno mesto na vrtu (zadnja stena
garaže, stena ute ipd.).

4. Na drevesa ali na vrtne konstrukcije obešene
krmilnice nameščamo tja, kjer ni vetra in kjer ne
hodimo mimo. Žica ali vrv ne sme biti preveč
dolga, da bi se krmilnica ne gugala in ne vrtela.

MOJ KONJIČEK

Franc Mlekuž

Gotovo ima vsak med vami posebno veselje do
kakega opravila, ki mu posveča svoj prosti čas
za koristno delo in zabavo. Sem spada vse mo¬
goče — od katerega koli modelarstva do fotogra¬
firanja in zbiranja raznih predmetov in starin,
tako da bi težko mogli navesti najrazličnejše
vrste takega zaposlovanja. Ta se peča s tem,
drugi s čem drugim; pravimo, da ima vsak svo¬
jega »konjička«. Zato je prav, da imamo konjič-
karji tudi svoj skupni znak za to naše udejstvo¬
vanje.

Objavljamo načrt za tak znak in navodilo, kako si
ga lahko sami izdelate. Če imate poseben pro¬
stor za svoje delo, boste z njim lahko označili

Biti mora trdna, kajti na krmilnice priletijo tudi
večji ptiči (deteli) in si izbirajo hrano z močnimi
kljuni (št. 4).

5. Krmilnice na kolu so uporabne v krajih, ki
jih nimamo vedno pred očmi. Najmanj so do¬
segljive za razne drobne škodljivce, ki se radi
posladkajo v krmilnici pri ptičih (št. 3).

6. Avtomatične krmilnice gredo najlepše tja,
kjer nimamo možnosti, da bi jih redno oskrbovali,
npr. na šolskih vrtovih, v gozdu ali pri kočah,
kamor se vozimo samo ob nedeljah. Tudi te
krmilnice namestimo na varno, mirno mesto do¬
volj visoko, da bi ptiči, ki sem letajo, ne bili na
nemilost prepuščeni nevarnosti.


vhodna vrata ali si ga obesili na steno v de¬
lavnici. Če pa ima kdo za svoja opravila le po¬
sebno omaro, si bo znak pritrdil na vrata omare.
Načrt je narisan v merilu 1:11  in ga zato lahko
kar prekopiramo na 20 do 25 mm debelo desko
iz mehkega lesa brez razpok. Znak izžagamo po
obrisu. Po obodu na vratu izvrtamo v majhnih
presledkih kake 2 cm globoke luknje takega
premera, da bo do roba deske še za pol cm
prostora. To bomo najbolje napravili s svedrom
Osredkarjem, da se deska ne bo zakrojila. Do¬
bro je, če pri vrtanju desko vpnemo med dve
letvi, da bomo vrtali brez skrbi, da bi nam les
počil. Za grivo si narežemo konce debele vrvice
primerne dolžine, jo na sredi upognemo in z
močnim vijačem tesno pritisnemo v vsako izmed
izvrtanih lukenj, ki smo jih prej dobro napojili z
mizarskim klejem. Ko se lepilo dobro presuši,
vrvice razpletemo in razčešemo. Predolge kose
s škarjami lepo prirežemo, da bo griva imela lepo

TIM 256

zaokroženo obliko. Izdolbemo še vdolbini za no¬
snico in oko. Za oko uporabimo primerno velik
izbočen gumb, da bo imelo čimbolj naraven od¬
sev. Za trepalnice izrežemo dva koščka tankega
usnja, ju lepo nazobčamo in z gumbom tesno
pritisnemo v očesno izdolbino. Za uzdo uporabimo
usnjen trak ali kaj podobnega iz plastike. S spred¬
nje strani uzdo prilepimo, zadaj pa konce pri¬
bijemo z žebljički. Trak nad očesom okrasimo s
štirimi žebljički z vzbočeno medeninasto glavico.
Tam, kjer se na gobcu stikajo konci trakov za
uzdo, jih pritrdimo z vijakom, ki ima podloženo
medeninasto podložno ploščico, vijak pa ima na
zgornji strani obroček, da vanj obesimo konec
vajeti (na skici črtkano).

Na zadnji strani izdolbemo primerno globoko za¬
rezo, da bomo znak lahko obesili. Zareza naj bo
dolga 5 cm, da lahko s premikanjem uravnavamo
najbolj primerno lego in nam konjiček ne bo gle¬
dal preveč navzgor ali navzdol.

Za lepši videz od strani lahko oblepimo les s
čelne strani s primernim furnirjem. Tudi glavno
ploskev bomo po okusu lahko površinsko obdelali
z luženjem, barvanjem, lakiranjem ali furniranjem.
Če pa ima deska že sama lepo naravno risbo
rasti, bo najbolje, če površino lakiramo s prozor¬

nim lakom ali samo premažemo s firnežem. To je
seveda treba storiti, preden smo pritrdili opremo.
Prazni prostor na vratu lahko vsak sam po svoji
zamisli opremi s posebnim simbolom svoje de¬
javnosti.

RC ANALOGNI SISTEM IV

Jan Lokovšek

Prvi del poti našega RC sistema je že za nami.
Preden se podamo naprej, spregovorimo še nekaj
besed. Kakor sem že večkrat poudaril, je to eden
izmed preprostejših RC sistemov. Kljub temu pa
ne morem pričakovati, da bo vsak razumel čisto
vse. Tudi naša revija ima le določeno število
strani. Zato tako kot prej odpiram še eno pot.
Pišite mi! Obljubim, da bom odgovoril vsakomur,
ki priloži znamko za odgovor. Obenem pa izkori¬
stimo to priložnost še za zadnje številke Tima.
Kaj bi si najbolj želeli za konec šolskega leta?
Poskusil bom ustreči nekaj željam, ki bodo imele
največjo podporo. Še moj naslov: dipl. ing. Jan
Lokovšek, 61000 Ljubljana, Rožna dolina c. V/19.

Dvokanalni sprejemnik za začetnike

Kot sem že omenil, je namenjen začetnikom
najbolj podroben opis. Ogledali si bomo
preprost sprejemnik za en sam proporcio¬
nalni servomehanizem. Ta je preprostejši
— regenerativni. Njegovo shemo prikazuje
slika 32.

Razen vhodnega transistorja tipa AF 124-5-6
so vsi ostali tipa BC 107-8-9. Oglejmo si na
kratko, kako sprejemnik dieiuje. Transistor
T1 dela v spoju regenerativnega detektorja.
To je stara in znana vezava (tudi iz prejš¬
njih letnikov TIMa). Vhodni signal vodimo

v sprejemnik prek antene A, na izhodu de¬
tektorja (spoj dušilka D — upor R3) pa
že dobimo NF signal. Tega potem ojačimo
v dvostopenjskem ojačevalniku, ki ga tvo¬
rita transistorja T2 in T3 s pripadajočim
vezjem. Signal, ki ga dobimo iz detektorja,
navadno ni čist. Pomešan je s šumom in
raznimi motnjami. Ker pa so za delovanje
sprejemnika potrebni le signali določenih
frekvenc L 200 do 2000 HzJ, je NF ojače¬
valnik konstruiran tako, da želene frekven¬
ce ojači. Motnje, ki ležijo više od npr.
3000 Fiz, pa ojačevalnik duši. Tako imamo na
začetku filter, ki ga tvori vezava C4, L, C5.
Tudi kondenzatorji C7, C8, C10 in C11 so
namenjeni dušenju nezaželenih frekvenc.
Tako dobimo na izhodu NF ojačevalnika
(kolektor T3) naš NF signal, ki ima približ¬
no velikost od 1 do 2 V pp. NF ojačevalniku
sledi dešifrator — dekoder. Ta nam pre¬
tvori impulze v krmilno napetost, ki jo po¬
trebujemo za krmiljenje proporcionalnega
servomehanizma.

Sprejemnik je konstruiran za napajanje
2 x 3 = 6 V (baterije), prav tako pa dobro
deluje tudi pri 2 X 2,4 = 4,8 V (NiCd —

TIM 257

akumulatorji}, Transistor T1 je lahko AF 114,
115, 116, 117, 124, 125, 126, OC 169, 170,
171 itd. T2 in T3 naj imata večji faktor oja¬
čanja, vsaj 400. To sta lahko BC107;
BC108B, C; BC109B, C. Transistor T4 pa
je lahko BC107a, BC108a, BC114, itd.
Vsekakor jie izbira široka. Prav tako ni te¬
žav z izbiro diode Di. Upori so moči 1/10,
1/8 ali 1/4 W. C1, C9, C12 in C15 so elek¬
trolitski kondenzatorji. Bolje je, če sta C9
in G12 keramična. C10 in C13 sta lahko
katerekoli vrste, C6 in C7 pa naj bosta zopet
keramična. Ostali kondenzatorji pa so lahko
papirni ali keramični. Odločite se sami!
Povem pa naj, da so keramični boljši, kvali¬
tetnejši in predvsem veliko manjši, a se¬
veda tudi dražji. Vrednosti pa niso natanko
določene. Važno je le, da so C4 med 8 in
15 nF, C7 27 pF, C5 med 47 in 68 nF, C11
med 10 in 22 nF, C15 med 10 in 16 uF.
Vrednosti, ki sem jih uporabil sam, so po¬
dane v tabeli.

Lotimo se tiskanega vezja! Izdelavo sem že
opisal v prejšnjih člankih (jedkanje). Raje
si natančneje oglejmo postopek gradnje.
Navadno želimo, da bi bil sprejemnik čim
manjši, zato sem tudi vse primerno »stis-

dvema slikama.

Vezje izdelajte po sliki 33, ki je brez oznak.
Ploščica ima dimenzije 25 X 65 mm kljub
temu, da nosi še oba priključka — za ba¬
terije in servomehanizem.

Pri delu pa vam bo v pomoč slika 34, ki
ima označene — oštevilčene spoje.

Lege elementov sem označil s črtkanimi
tanjšimi črtami. S je priključek za servo, B
pa za baterije. Elemente montiramo vse v
pokončni legi, razen kondenzatorja C1 in
dušilke D. Vrednosti elementov in oznake
spojev so v naslednji tabeli:

SL 33 Ploščica tiskanega vezja (v merilu 1:1)

TIM 258

/4

B spajkano

85; + 3 V — 79, 83.
Krmilna napetost —84.

4  Pozor na montažo R4 in R9 (ipd.). Zaradi
prihranka na prostoru izvedemo montažo
nekoliko drugače kot je običajno. Razmere
ilustrira slika 35.

element
p losa ca

Sl. 35 Vezava elementov v ploščico

Skrbnejši navadno nataknejo na goli del
žice še bužirko (sl. 35a).

Tako, podelil sem kup nasvetov, zdaj pa
začnimo z delom! Najprej izdelajmo plošči¬
co. Nato prilepimo tuljavnik premera 5 do
6 mm (z VF jedrom). Sledi montaža obeh
priključkov, ki jim učeno pravijo konektorji.
V naših trgovinah je zdaj moči dobiti le
gramofonske, ki pa so primerni za našo
rabo. Kupimo tripolni in petpolni komplet,
vtikač in vtičnico. Kovinska ohišja priključ¬
kov odstranimo, da zmanjšamo velikost. Na
ploščico montiramo 3-polni vtikač — ba¬
terije in 5-poIno vtičnico — servomehani-
zem. To je tudi razvidno s slike 36, ki
prikazuje fotografijo izdelanega sprejemni¬
ka. Navijmo L1 in sicer 12 ovojev Cul žice,
debele 0,4 do 0,5 mm. Pr(ek L1 navijemo
L2, ki ima 1 in 3/4 ovoja PVC žice. Izdelaj¬
mo dušiiko! Na 1/8 W upor, katerega upor¬
nost naj bo večja od 50 KQ, navijemo pri¬
bližno 2,5 m Cul žice debeline 0,05 do
0,1 mm ter oba konca žice prispajkamo na
sponke upora. Nanjo kanemo še kapljico
nitrolaka in dušilka je gotova. Zdaj lahko
spajkamo vse elemente v ploščico po vrsti,
nazadnje pa seveda transistorje.

4 (,

49  $6

ri-Al 11  /j fy  v® 0 '

b ;

d 1 ' J* \ i"''

1,9  <*3

Sl. 34 Povečana slika ploščice

TIM 259

Spregovorimo še nekaj besed o tuljavi L.
Najbolje jo je naviti na majhen feritni lon¬
ček. V sili lahko namesto L vežemo tudi
upor 4K7 ali 5K6. Sicer pa naj ima L induk-
tivnost od 0,05 do 0,2 H. Kako jo navijemo?
Vsak lonček ima vedno oznako AL. Velja
L = ALXN 2  v nH (navohenri). N je šte¬
vilo ovojev. Če imamo lonček z AL = 400,
potem si N lahko izračunamo: N =

-i/L. 10’ / 0,05.10’

N — \/ -= \/- = 353 ovojev.

V AL V 400

Vsekakor želimo večji AL, da je število
ovojiev manjše. Če pa vam ni mar za mot¬
nje, lahko tudi opustite C8 in C11.

Tako, sprejemnik je gotov. Lotimo se ugla-
ševanja. Potrebujemo dve 3 V bateriji, vi-
sokoohmsko ali kristalno slušalko in seve¬
da oddajnik. Prav pride univerzalni merilni
instrument, uglasimo pa lahko tudi brez
njega. Priključimo slušalko na kolektor tran-
sistofla T4 in na +6 V napajanja. Vključi¬
mo napajanje, če sprejemnik že deluje,
slišimo v slušalki močan šum. Če ne, mo¬
ramo spremeniti vrednost kondenzatorja C6.
Ta ima lahko vrednost od le nekaj pF do
18 pF, odvisno od vrste transistorja Tl. Ko

je to za nami, vključimo oddajnik. Zavrtimo
jedro v tuljavi L1. Kmalu zaslišimo nizek
ton, NF signal iz oddajnika. Nato se s
sprejemnikom oddaljimo od oddajnika in
uglasimo sprejemnik (jedro L1) na najboljši
sprejem. Če sedaj priključimo V-meter med
točki 82 in 84, lahko merimo krmilno na¬
petost za servomehanizem. Spreminjamo
lego krmilne ročice v oddajniku. Krmilna
napetost se mora spreminjati od 2 do 4 V
(pri 6 V napajanju).

Še opozorilo! Sprejemnik je občutljiv za
spremembo antene. Ta je sicer lahko dolga
od samo 20 cm (domet 50 do 100 metrov)
celo do 120 cm; toda pri vsaki spremembi
je potrebno sprejemnik znova uglasiti!

Še spodbuda za delo: fotografija narejenega
sprejemnika na sliki 36.

Sl. 36 Fotografija sprejemnika

POSKUSI Z UKLONSKO MREŽICO

Uroš Mikoš

Verjetno ste že kdaj opazili, da se svetloba
ob robovih predmetov uklanja. Preprosto
lahko to preizkusite takole. Vzemite oster
predmet in z njim počasi zakrijte sonce.
Ko bo sonce že popolnoma zakrito vašemu
pogledu, bo rob predmeta še vedno žarel
v močni svetlobi. Lahko si tudi ogledate
senco nekaterih predmetov, če jih osvet¬
ljujete s točkastim svetilom. Ugotovili bo¬
ste, da senca predmeta ni ostra, kakor bi
morala biti, ker se svetloba ob robovih
predmeta uklanja. Uporabite lahko zelo tan¬
ko žico in ugotovili boste, da bo senca za¬
radi uklona svetlobe popolnoma razmazana.
Do podobnega rezultata pridemo, če upora¬
bimo ozko režo. Svetloba se na robovih
reže uklanja.

Uklonsko mrežico dobimo, če veliko število
rež sestavimo v enoten sistem. To napravi¬
mo tako, da prozorno ploščico s posebno

iglo razbrazdamo. Seveda mora biti število
brazd na 1 mm zelo veliko. Oglejte si gra¬
mofonsko ploščo! Ta nam lahko služi za
najbolj preprosto uklonsko mrežo. Ima sicer
majhno število brazd in lahko jo uporablja¬
mo le kot odbojno mrežico. Posvetite na
ploščo s točkastim svetilom in opazujte sve¬
tilo v odboju gramofonske plošče. Svetilo
bo imelo mavrične robove, ker deluje plo¬
šča kot uklonska mreža.

Za naše poskuse ne bomo uporabljali pra¬
vih uklonskih mrež, ker so te vsekakor pre¬
drage. Kupili bomo le fotografski posnetek
uklonskih mrež. Kupite jih lahko v trgovinah
z učili. En posnetek uklonske mrežice stane
25 din.

Za boljše opazovanje pojavov, ki so v zvezi
z uklonom svetlobe, si sestavite preprosto
pripravico. Pri tem lahko uporabite karton¬
sko škatlo, ker priprava ne bo prišla v stik

TIM 260

s tekočinami. Na eni strani vgradite tanko
režo, skozi katero bo vstopala svetloba. Ker
mora biti reža enakomerno široka, bo naj¬
bolje, če za rob uporabite rezila že izrab¬
ljenih žiletk. Na drugo stran škatle vgradite

svetlo

\ uklonjeni zarek

\

\

polsenca senca

zaslon

uklonsko mrežo. Pri pogledu skozi uklon-
sko mrežo si lahko ogledamo spektre raz¬
ličnih žarečih teles. Spekter nastane zato,
ker se svetloba uklanja različno, podobno
kakor se različno lomi pri prehodu skozi
leče in prizme.

Za začetek si oglejmo spekter svetlobe, ki
jo oddaja navadna žarnica. Ugotovili bomo,
da se njena bela svetloba razkloni v vse
mavrične barve. Naštevali jih tukaj ne bo¬
mo, ker vam je vse o njih gotovo že dobro
znano iz šolske fizike.

S poskusi lahko hitro ugotovite, da vsa tr¬
dna žareča telesa oddajajo svetlobo, ki ima
zvezen spekter. To se pravi, da se barve v
spektru prelivajo ena v drugo. Med njimi ni
nobenih temnih črt.

Zanimivejše je opazovanje nezveznih spek¬
trov. Najlaže bo, če si v mestu ogledate
spekter neonskih reklam. Nezvezen spekter
lahko dobimo le pri žarečih plinih.

Kdor ima doma ultra vijolično živosrebrno
svetilko, si lahko ogleda njen spekter. Mi¬
slim, da ni potrebno posebej poudarjati, da
morate gledati le skozi posebna zaščitna
očala. Ker zaščitna očala ne prepuščajo
ultravioletnih žarkov, v spektru ne boste
videli vijoličastega in modrega dela. Opa¬
zili boste veliko temno črto na meji med
zeleno in rumeno na valovni dolžini pribli¬
žno 5700 A.

Kdor ima možnost opazovati tudi druga ža¬
reča plinska telesa, bo gotovo našel pri tem
veliko zanimivosti. Najbolje bodo lahko upo¬
rabili naš mali spektroskop astronomi, ki
bodo lahko opazovali spektre vseh zvezd
in planetov.

Za tokrat naj bo dovolj, želimo vam veliko
veselja pri delu in seveda obilo uspehov.

GUMENJAK

Andrej Marn

Zaradi omejenega prostora v Tl Mu je del
načrta risan v merilu 1:2, najvažnejši deli
pa so narisani v naravni velikosti. Model je
videti majhen, vendar meri čez krila kar
72 cm in je dolg 55 cm. Gumenjak je precej
zahteven, zato naj se ga lotijo le tisti, ki
imajo že več izkušenj na tem področju.

ORODJE: risalni pribor, lok za rezljanje,
nož, različne pile, klešče, škarje, vrtalni
stroj s svedri in spajkalnik s priborom.
MATERIAL: lipov furnir 1 mm, smrekove
letve presekov 2x5,  3 x8, 3 X 12 in
3x3  mm, vezana plošča 3 in 1 mm, nekaj
kosov balse, ki jo lahko s pazljivo izdelavo
zamenjamo z lipo, jeklena žica, guma
6 X 1 mm, celuloid in japonski papir.
IZDELAVA: ves načrt narišemo v naravni
velikosti. Nato izdelamo vseh 18 reber kri¬
la, nato še dve rebri dodatno obdelamo v

TIM 261

obliko 2. Iz lipovega furnirja izžagamo obe
konici kril 7, obe opori 5 in odžagamo letve
krila na določene mere. Krilo izdelamo iz
dveh polovic, vendar ne smemo vlepiti re¬
ber 2. Potem obe polovici sestavimo skupaj
in prilepimo opori 5. Šele nato zalepimo
rebra 2, na konec pa prilepimo končna dela
7. Višinski stabilizator je preprosto izdelan
in ga sestavimo po enakem postopku kot
krilo. Na končna rebra prilepimo oba smer¬
na stabilizatorja 10, ki ju izdelamo iz 2 mm
balse; kdor je nima, ju lahko izdela iz lipo¬
vega furnirja (1 mm). Izdelava trupa je zah¬
tevnejša. Na nos trupa pritrdimo z bucika¬
mi letvice 3x3 mm in jih zlepimo skupaj.
Ko se ena stranica posuši, na enak način
zlepimo še drugo stranico. Potem izžaga¬
mo rebro 15 in ga viepimo med obe stranici.
Iz smrekove letve 3x3 odžagamo vse
prečne letve, jih po vrsti vlepljamo in spro¬
ti spenjamo z elastiko. Eliso izdelamo iz
kosa balse, lahko tudi iz lipovine. Najprej
eliso obdelamo tako, kot kaže načrt, nato
pa jo oblikujemo v profil. Nos 13 izdelamo
iz balse ali lipovine, vanj pa nalepimo reb¬
ro 14. Potem pazljivo izvrtamo luknjo pre¬
mera 1,2 mm in skoznjo vtaknemo os iz
jeklene žice 0 1 mm, ki jo na enem koncu
oblikujemo v kavelj. Na to os nataknemo

Kosovni seznam

1 rebro

2 rebro

3 prednja letev

4 nosilec

5 opora nosilca

6 zadnja letev

7 zaključek krila

8 rebro viš. štab.

9 letve viš. štab.

10 smerni stabilizator

11 elisa

12 ležaj

13 nos

14 rebro

15 rebro

16 podvozje

17 kolo

18 ogrodje trupa

19 miza

20 pritrdilec gume

21 podstavek

22 ostroga

guma, japonski papir, celuloid

še kroglični ležaj — stekleno kroglico in
eliso, nato pa žico zakrivimo v kavelj, ki
preprečuje elisi, da bi se prosto vrtela. Ko
se trup posuši, prilepimo mizo 19, ki jo izde¬
lamo iz lipovega furnirja, viepimo pa še
dve letvici 3x3 mm, za katere zataknemo
elastiki, ki pritrjujeta krilo na trup. Podvozje
16 izdelamo iz dveh kosov jeklene žice
0 1 mm. Vsak del posebej s sukancem pri¬
vežemo na trup ter ju na označenih delih
sespajkamo. Kolesa izdelamo iz 8 mm bal¬
se, ki jo ojačamo z vezano ploščo 1 mm. če
sta kolesi iz lipovine, ju ni potrebno ojačati.
Kolesi nataknemo na osi in osi na koncu
zaspajkamo, da se kolesi ne snameta. Iz
vezane plošče 3 mm izžagamo dela 20, ki ju
izvrtamo s svedrom 0 3 mm ter ju viepi¬
mo v trup. Na konec trupa prilepimo pod¬
stavek 21, ki omogoča višinskemu stabili¬
zatorju, da leži vzporedno z osjo trupa. Iz
jeklene žice 0 1 mm izdelamo še ostrogo
22, ki omogoča lahno drsenje repa po tleh.
Ostrogo s sukancem privežemo na trup,
potem pa povez premažemo z lepilom. Ka¬
bino lahko zapremo s celuloidom, vse osta¬
le dele pa prekrijemo z japonskim papir¬
jem. Za gumenjak uporabimo štiri trakove
gume preseka od 4X1 do 6x1 mm ali
dva trakova 4x4 mm. Spredaj gumo pritr-

lipov furnir 1 mm 16

lipov furnir 1 mm 2

smreka 2X5 mm 1

smreka 3x8 mm 1

vezan les 1 mm 2

smreka 3x12  mm 1

lipov furnir 1 mm 2

lipov furnir 1 mm 12

smreka 2x5 mm 2

balsa 2 mm 2

balsa 20 X 35 X 280 mm 1

steklena kroglica 0 5 mm 1

balsa 15 X 20 X 25 mm 1

vezana plošča 3 mm 1

vezana plošča 3 mm 1

jeklena žica 0 1 mm 1

balsa 8 mm 2

smreka 3x3 mm 1

lipov furnir 1 mm 1

vezan les 3 mm 2

balsa 5 X 15 X70 mm 1

jeklena žica 0 1 mm 1

TIM 262

TIM 263

19

dimo na kavelj, zadaj pa na leseno palico,
ki jo potisnemo skozi luknjo v pritrdilcih 20.
Model potem nekajkrat prelakiramo, da se
papir napne in sveti.

REGLAŽA: Gumenjak je teže reglirati kot
jadralni model. Najprej ga zregliramo tako,
da leti kot jadralni model, ne da bi mu na¬
vili gumo. To dosežemo s podlaganjem
koščkov lesa pod višinski stabilizator ali z
obteževanjem nosu. Ko model dobro leti

iz roke, mu postopoma navijamo gumo.
Pri majhnih številih navojev mora leteti vo¬
doravno, ko pa se guma odvije, mora lepo
pristati. Če ne leti pravilno, si pomagamo
s podkladanjem koščkov furnirja pod nos
letala. Če bo z majhnim številom navojev
dobro letel, ga lahko bolj navijemo. Takrat
ga startamo pod kotom 30°. Gumenjak se
mora pod tem kotom vzpenjati, ko pa se
guma odvije, pa mora jadrati kot jadralno
letalo.

MLADI A

DIOtAMATERJI

MULTIVIBRATOR

V. Ivkovič

Multivibrator je oscilator v protifaznem spo¬
ju. Najčešče ga najdemo v televizorjih in
računskih strojih. Poznamo tri tipe multi¬
vibratorja: bistabilni multivibrator (flip-fiop),
monostabilni multivibrator in astabilni mul¬
tivibrator. Bistabilni multivibrator rabi v
glavnem kot delilec frekvence z 2, mono¬
stabilni je oblikovalec in vezje za zakasnit¬
ve impulzov, astabilni pa deluje kot impulz¬
ni generator.

Bistabilni multivibrator ali »fIip-flop« ima
dva stabilna položaja, ki ju lahko menjava
z dovajanjem ustreznega zunanjega signala.
Pri tem multivibratorju se pojavlja izhodni
impulz po dveh zaporednih vhodnih impul¬
zih (odtod tudi naziv delilec z dve). Očitno
je, da obstoji analogija med delom bistabiI-
nega multivibratorja in aritmetičnimi ope¬
racijami v binarnem sistemu.

Monostabilni multivibrator ima en stabilen
položaj (stanje), v katerem je en transistor
zaprt, drugi pa odprt. Z dovajanjem zunanje¬
ga impulza se stabilni položaj ne menja.
Astabilni multivibrator je — lahko bi rekli
— modifikacija bistabilnega multivibrator¬
ja. Bistabilni multivibrator ima dva stabilna

poJožaja, monostabilni multivibrator pa ima
en stabilen položaj. Oba položaja astabil-
nega multivibratorja sta kvazistabilna (ne¬
stabilna) in se bo ta tip multivibratorja
prestavljal iz enega v drugi položaj brez
pomoči zunanjega impulza, ali z drugimi be¬
sedami: deloval bo kot oscilator.

Delovanje astabilnega multivibratorja lah¬
ko razložimo s shemo na sliki 1.

Vzemimo v začetku, da je sistem, v katerem
oba transistorja prevajata in nista nasičena.
Takšno stanje nastopi takoj po vključitvi
napetosti. Majhna nesimetričnost, na primer
povečanje kolektorskega toka transistorja
T,, znižuje kolektorsko napetost tega tran¬
sistorja. Ta variacija se prenaša prek kon¬
denzatorja C 2  na bazo transistorja T 2 , ki

-Ecc

Slika 1 Astabilni multivibrator

TIM 266

postane zaradi tega manj prevoden. Posle¬
dica tega je, da kolektorska napetost tran¬
sistorja T 2  narašča, učinek pa se pre¬
naša prek kondenzatorja C, na bazo tran-
sistorja T,. Kolektorski tok transistorja T,
se tako povečuje, in sicer znatno. Nastal
bo prvi nestabilni položaj, v katerem bo
transistor T, prevoden, transistor T 2  pa za¬
prt. Zatem se slika ponovi.

Na sliki 2 je prikazana praktična shema
multivibratorja z izhodno stopnjo. Prva dva
transistorja (T, in T 2 ) predstavljata asta-
bilni multivibrator, medtem ko transistor
T 3  rabi za izhodno stopnjo. Transistorji so

lahko katerikoli tipa NPN ali PNP, paziti je
treba le na polariteto. V našem primeru so
uporabljeni transistorji BFJ 64. Multivibra¬
tor je namenjen kot zvočni signal za labo¬
ratorijska merjenja v fiziki. Kot slušalka
rabi vložek iz telefonske slušalke. Diode
D 1  in D 2  so lahko katerekoli. Tudi ostali

Slika 4 (a, b, c) Podoba generatorja zvočnih si¬
gnalov

elementi niso kritični in lahko uporabimo
podobne elemente. Morebitna razlika med
elementi bo vplivala le na spremembo frek¬
vence osciliranja multivibratorja.
Multivibrator je treba graditi tako, kot to
kažejo slike — na tiskanem vezju okoli te¬
lefonskega vložka. Ploščica za tiskano vezje
naj ima mere 60 X 100 mm (slika 3).

Ko smo naredili tiskano vezje, montiramo
naš multivibrator, generator zvočnih signa¬
lov, v plastično škatlico. Ustrezala bo pri¬
merna plastična škatlica za milo ali kaj
podobnega.

Ko bomo s stikalom vključili tri miniaturne
serijsko vezane baterije po 1,5 V (skupaj
4,5V), bomo slišali iz generatorja značilni
pisk.

Gradnjo multivibratorja — generatorja zvoč¬
nih signalov priporočam učencem pri urah
tehničnega pouka. Prva ura naj bi bila upo¬
rabljena za teoretični del multivibratorja, v
drugi uri bi izdelali tiskano vezje, v tretji
bi montirali elemente, četrto izkoristimo za
obdelavo škatlice, nato pa si vzemimo čas
še za delo z generatorjem.

TIM 267

MLADIM RADIOAMATERJEM
IN VSEM OSTALIM!

Vukadin Ivkovič

— »Doma imam star radio, ki je sicer v redu, le
ena žica je uničena. Da ne bi delal iz tega nov
radijski sprejemnik, vas prosim, če bi mi poslali
shemo za radijski oddajnik. Stari sprejemnik bi
rad spremenil v oddajno postajo.«

— »Prosim za shemo preprostega in cenenega
radijskega oddajnika, takega, kot ga imajo smu¬
čarji.«

— »Smo trije in vas prosimo, da nam pošljete
najenostavnejše načrte s pojasnili za dele pri-
mopredajnika VOKI-TOKI, vendar veliko enostav¬
nejšega.«

Tako mi pišejo bralci: France Šmere, Žikič Jure,
Zavodnik Toni, Kristan Branko in drugi.

Razveseljivo je vaše zanimanje za primopredajne
priprave, vendar pa vaše želje nikakor niso kar
tako lahko uresničljive. Iz starega sprejemnika
ni mogoče narediti radijske oddajne postaje, če¬
prav res lahko uporabite ta ali oni del. Radijska
postaja ni preposta priprava. Če bi bilo tako, bi
jo že vsi imeli kar doma. Ampak kaj bi se v ta¬
kem primeru zgodilo? Vse postaje bi oddajale
želje svojih lastnikov v eter. Postaje bi motile
druga drugo, nastala bi velikanska zmeda, v spre¬
jemnikih pa bi slišali samo brnenje. Predstav¬
ljajte si, kako bi bilo, če bi na naših cestah smel
voziti vsak, kakor bi ga bilo volja. Tudi tu bi
nastala splošna zmeda, ki bi imela za posledico
velikansko število trčenj. Povsod mora veljati do¬
ločen red in določena pravila, zato imamo na
cestah na primer prometno milico. Tudi v tele¬
komunikacijskem prometu mora veljati določen
red in sicer red v mednarodnem merilu. Že pri
gradnji nove radijske postaje je znano, kolikšen
domet bo imela, kakšne frekvence ji bodo do¬
voljene, itd. Tudi lastniki primopredajnih postaj
»Voki-Toki« morajo imeti dovoljenje za uporabo
takšnih oddajnikov. V radioamaterskih klubih mo¬
rajo člani opraviti izpit, če žele delati s klubskimi
ali lastnimi radijskimi postajami. To je izpit za
radioamaterja-operaterja. Vidite torej, da ta reč
ni tako enostavna, kot se vam zdi. Poleg tega
pa je potrebno tudi mnogo znanja in izkušenj za
izdelavo oddajnih naprav.

Lahko pa vam predlagam zelo preprost, vašim
možnostim in znanju ustrezajoč, vendar dovolj
dober oddajnik. Lahko ga imenujete »Začetnik«
ali kakorkoli že.

Poznamo tri vrste oddajnikov: oddajniki za ne-
modulirano telegrafijo, oddajniki za modulirano
telegrafijo in za telefonijo. Iz vaših pisem raz¬
berem, da vas najbolj zanima tretji tip, namreč
oddajnik za telefonijo. Opisani oddajnik se sestoji
iz dveh delov: iz oscilatorja in modulatorja (gl.
sliko).

V oscilatorju smo uporabili transistor AF261, v
modulatorju pa AC 530. O oscilatorju smo že
dosti govorili. Modulator je v principu ojače¬

valnik toka nizke frekvence oziroma mikrofonske¬
ga toka. Ker od našega »Začetnika« ne zahtevamo
kakih posebnih kvalitet, bomo za mikrofon upo¬
rabili navadni mikrofonski vložek iz telefonske
slušalke. Primerno temu vložku so projektirani
tudi ostali deli v shemi.

Izdelava

Nabavite si naslednji material:

1 transistor AF 261
1 transistor AC 530
1 upor 270 K£ž, 1/2 W
1 upor 3,3 KQ, 1/2 W
1 upor 1/2 KQ, 1/2 W
1 kondenzator 432 pF
1 kondenzator 150 pF
1 kondenzator 10000 pF
1 telefonski vložek
1 baterijo 4,5 V

Za izdelavo tuljave potrebujemo malo papirja,
feritno jedro, 2,7 m žice 0,3 mm, izolirane z lakom
in kakšno lepilo — »OHO« ali »Karbofiks«. Kos
navadnega pisalnega papirja navijte na feritno
jedro in ga na več mestih zalepite z lepilom,
da se ne bo mogel odviti. Papirni ovoj naj ne
bo pretesno navit na jedro, ker mora imeti fe¬
ritno jedro možnost premikanja v tuljavi. Ko bo
tuljavnik suh, navijte nanj polovico žice, naredite
odcep, položite prek tuljavnika na drugi polovici
papir in navijte v isti smeri še drugo polovico
žice. Konca žice pritrdite z nitjo, da se žica ne
bi snemala s tuljave. Uporaba tuljave je eno¬
stavna. Z majhnim vijačem lahko premikate fe¬
ritno jedro v tuljavi.

Za ta oddajnik je treba narediti tiskano vezje na
način, ki smo ga že večkrat opisali. Pri spajanju
pazite na pole baterije. Mikrofon priključite na
transistor AC 530 in sicer na bazo in emiter.

Sedaj postavimo naš oddajnik poleg navadnega
radijskega sprejemnika, ki bo služil kot sprejem¬
nik. Postavimo skalo sprejemnika nekje na za¬
četek ali konec, kjer ni postaj. Nato govorimo v
naš mikrofon, t.j. v mikrofon »Začetnika« in
premikamo feritno jedro. Tako uravnavamo naš
oddajnik, da bomo slišali naš govor v sprejem¬
niku. Z oddaljevanjem od radijskega sprejemnika
bomo določili domet našega oddajnika. Ako pri¬
ključimo na točko A 10 m dolgo žico, ki bo rabila
kot antena, bomo znatno povečali domet našega
oddajnika.

TIM 268

OD FIZIKE A ;(
DO GEOLOGIJE

IZDELAVA UMETNEGA MRAVLJIŠČA

Marko Meden

V prejšnji številki sem obljubil, da vam da¬
nes povem, kako si sami naredite umetno
mravljišče. Star pregovor pravi: »Obljuba
dela dolg!« Ker je tako, si vsi, ki vas za¬
nima izdelava umetnega mravljišča, vzemite
nekaj minut časa, preberite te vrstice in si
oglejte načrt. Vem, da vam, mladim tehni¬
kom in ljubiteljem narave, kar gotovo ste,
gradnja ne bo predstavljala nobenega pro¬
blema. Material, ki ga potrebujete, je do¬
stopen vsakomur in je zelo poceni. Izde¬
lave se lahko loti vsak, ki ima veselje do
gojenja in opazovanja živali, vsak, ki ga za¬
nimajo skrivnosti narave.

Preden pa bi pričel z opisom izdelave in z
razlago načrta, mislim, da bi bilo dobro, če
si skupaj ogledamo, kaj vse moramo upo¬
števati pri načrtu za tako mravljišče, da bo
res dobro služilo svojemu namenu. Zavedati
se moramo, da delamo domovanje za živa
bitja, ki jih na noben način ne smemo mu¬
čiti. Nasprotno, mravljišče mora biti tako
narejeno, da se bodo naši gojenci v njem
počutili resnično dobro. Mravlje niso zahtev¬
ne, hočejo le primerno temperaturo, vlago
in hrano. Temperatura nam ne bo delala
težav. Mravljišče imejmo v sobi, ker je

Slika 1

A — glavni prostor
B — prostor za hranjenje
1 — nosilna deščica, 2 — steklo, 3 — mavec,
4 — steklena cevka, 5 — zamašek

sobna temperatura ravno pravšnja za živ¬
ljenje in razvoj mravelj. Največjo pozornost
pa moramo posvetiti stalni vlažnosti mrav¬
ljišča. Ponavljam: mravljišče mora biti ved¬
no vsaj nekoliko vlažno! V suhem zraku
mravlje ne morejo živeti in kmalu poginejo.
Zato mora biti mravljišče izdelano iz po¬
roznega materiala, ki dobro vpija vodo. Ta
voda stalno izhlapeva in v mravljišču ust¬
varja nujno potrebno vlažnost. Seveda mo¬
ra biti material tudi primerno trden, da ga
mravlje ne morejo pregrizti in pobegniti
iz mravljišča. Vse naštete lastnosti ima
mavec. Poleg tega je mavec tudi poceni in
lahko ga je obdelovati.

O prehrani mravelj bom podrobneje pisal v
eni prihodnjih številk TIMa.

Tako, mislim, da zdaj lahko preidemo na
tehnično plat izdelave. Najprej bom naštel
ves material, ki ga boste potrebovali:

mavec (kupimo kar kilogramski zavitek)
dve plastični škatlici, od katerih mora biti
ena prozorna. Mere škatlic naj bodo pri¬
bližno 10 X 5 X 3 cm
stekelce (9,5 X 3,5 cm)
steklena cevka (dolžina 4—5 cm, svetlina
0,5 cm)

deščica (25 X 15 X 1 cm)
samolepilna tapeta
gumijasti zamaški
žebljički

TIM 269

Najprej v oba spodnja dela škatlic zvrtamo
odprtine, v katere pride steklena cevka. Se¬
veda se mora cevka kar najtesneje prilegati
v odprtine. Odprtine najlaže zvrtamo s ko¬
ničastim delom Škarij. Lahko pa cevko se¬
grejemo in jo potisnemo skozi plastično
steno škatlice, ki se zaradi vročine seveda
stali. Če se cevka ne prilega trdno v obe
odprtini, moramo režo med njo 'in steno
škatlice dobro zatesniti. Najbolje je, če z
vročim žebljem ali s kakim podobnim pred¬
metom stalimo steno škatlice, ko je cevka
v odprtini, tako da staljena masa zatesni
reže. Priporočljivo je, da to naredite šele
potem, ko smo škatlice pritrdili na deščico.
Deščico pred tem prelepimo s samolepilno
tapeto. Škatlice pritrdimo z žebljički, in si¬
cer tako daleč narazen, da bo cevka ravno
še nekoliko segala v obe škatlici. V dno
škatlice naredimo z vročo iglo 'luknjice, v
katere potem zabijemo žebljičke. Luknjice
naredimo zato, da škatlica ne bi razpokala.
Kot smo že omenili, zdaj dobro utrdimo in
zatesnimo cevko v odprtinah škatlic in
osnovno ogrodje mravljišča je narejeno.
Seveda, čaka nas še izdelava glavpega dela
mravljišča. Uliti moramo mavčni blok, ga
prekriti s steklom in vanj izdolbsti kamrice
in rove. V ta namen najprej zamašimo od¬
prtino cevke v škatlici, v katero bomo nalili
mavec, s kosom vate. To naredimo zato, da
mavec ne bi zamašil cevke. Zdaj zameša¬
mo tako redek mavec, da ga lahko dobro
vlivamo in ga nalijemo v škatlico toliko, da
sega približno 0,5 cm pod rob. V še tekoč
mavec vtisnemo stekelce za njegovo debe¬
lino globoko. Vtisnemo ga tako, kot vidite

na sliki. Na strani, kjer je vhod v cevko,
se mora steklo dotikati stene škatlice. Na
eni strani pustimo 1 cm širok rob mavca. Ko
smo steklo vtisnili v mavec, ga pustimo in
počakamo, da se mavec strdi. Nato z iglo
ali nožičem dvignemo stekelce in si za¬
pomnimo položaj, v katerem je bilo, da ga
bomo lahko vrnili v natanko isto lego v
odtis. Zdaj lahko pričnemo dolbsti v ma¬
vec kamrice in rove. To delo gre najhitreje
od rok, če uporabimo majhen izvijač, ki ga
lahko prej nekoliko nabrusimo. Rovi naj bo¬
do široki in globoki 3—4 mm. Kamrice na¬
redimo okrogle, s premerom 12—15 mm, in
globoke 8 mm. Kamrice in rove izdolbemo
v mavec le na mestu, ki ga bo pokrilo
steklo in se nikjer ne smejo dotikati roba
odtisa, sicer bodo mravlje na tem mestu
lahko ušle iz mravljišča. Na mestu, kjer
je izhod v cevko, naredimo rov, ki vodi v
cevko, in vzamemo iz odprtine vato. Ob ste¬
ni škatlice, kjer smo pustili 1 cm širok rob
mavca, izdolbemo 0,5 cm širok kanal, ki se¬
ga do dna škatlice in služi za vlaženje. Zdaj
pod pipo s precej močnim curkom vode
dobro izperemo drobce mavca in nato z
mehko krpo ali s pivnikom odpivnamo vodo.
Ko to naredimo, prekrijemo mavec s stek¬
lom. Steklo se natančno prilega v svoj odtis,
dobro zapira kamriqe 'in rove 'in mravljam
ostane na razpolago le pot skozi cevko v
drugo škatlico. Ta škatlica je pravzaprav je¬
dilnica za naše varovance. Izdelava tega
prostora ni zahtevna. Le v pokrov zvrtamo
4 luknje, kot je to prikazano v načrtu. Ši¬
roke naj bodo okoli 6 mm. Zamašimo jih z
gumijastimi zamaški ali trdno stisnjenimi

TIM 270

kosmi vate. Skoznje bomo hranili mravlje,
da ni treba vedno dvigovati celega pokrova.
Pod cevko, katere odprtina je nekoliko nad
dnom, prilepimo z OHOjem košček lesa ali
umetne mase, da bodo mravlje laže prišle
v cevko in po njej v svoje rove in kamrice.
Zdaj moramo samo še oblepiti prvo škatlico
s temno samolepilno tapeto, da bo mrav¬
ljišče zatemnjeno, in delo je končano. Ka¬

dar bomo hoteli opazovati mravlje, bomo
dvignili pokrov in skozi steklo videli vse,
kar se bo dogajalo v mravljišču. Seveda,
prej bomo morali naloviti mravlje v naravi
in jih naseliti v domovanje, ki smo ga
izdelali. O tem, kako lovimo mravlje, o pri¬
pravah, ki jih za to potrebujemo, in o tem,
kaj vse lahko opazujemo v mravljišču, pa
vam povem v prihodnjih številkah.

ALDEHIDI IN KETONI

Janez Perkavac

Aldehidi in ketoni so karbonilne spojine,
ki imajo ob karbonilni skupini (C = O) ve¬
zan en ali dva organska radikala.

R R .

C = O C - O

H R'

aldehid keton

Ime aldehid je nastalo iz »alkohol dehidro-

geniran«, kajti aehidrogeniranje alkoholov je
ena izmed metod za pripravo aldehidov, med¬
tem ko ime keton izhaja iz »acetona«, ki je
najenostavnejši predstavnik ketonov. Aide-
hide in ketone pripravimo z oksidacijo alko¬
holov, pirolizo, to je s termičnim razkrojem
kalcijevih soli organskih kislin in po neka¬
terih posebnih metodah, npr. acetaldehid
pripravimo s katalitskim hidrogeniranjem
acetilena, aceton pa nastane pri nekaterih
fermentacijskih procesih iz sladkorjev in
pri suhi destilaciji lesa. Njihova uporaba
je mnogovrstna, npr. formaldehid uporab¬

ljamo za izdelovanje umetnih mas, npr. bake-
lita, galalita, novolakov in aminoplastov,
aceton uporabljamo kot topilo in razredčilo
za lake, kot topilo za acetilen, za izdelovanje
izoprena, kloroforma in podobno.

Reakcije aldehidov in ketonov lahko razde¬
limo v tri skupine:

1) oksidacijsko-redukcijske reakcije, ki po¬
tekajo na karbonilni skupini,

2) acidijske reakcije, ki potekajo na karbo-
nilno skupino in

3) kondenzacijske reakcije.

Hitrost oksidacije aldehidov je bistveno
večja od hitrosti oksidacije ketonov. Zato
lahko z milimi oksidanti, npr. Ag+ (Tollensov
reagent) ali s Cu z + (Fehlingov reagent)
oksidiramo samo aldehide, medtem ko ke¬
toni ne dajo reakcije. Oglejmo si shematsko,
kako obe reakciji potekata:

Tollensova reakcija

RCHO -f 2Ag (NH 3 ) 2  OH RCOONH 4  + 2Ag
+ 3NH 3  + H 2 0

Elementno srebro, ki pri tem nastane, se
izloči na gladki očiščeni steni epruvete in
to je obenem dokaz, da je bil v zmesi pri¬
soten reducent v našem primeru aldehid.
Fehlingova reakcija:

RCHO -f 2Cu 2 + + NaOH -F H 2 0 —>

RCOONa + Cu 2 0 + 4H+

Dokaz, da je reakcija potekla, je najprej
sprememba barve iz intenzivno modre v
zeleno, ki nato preide v rdečerjavo.

Oba reagenta se med sabo razlikujeta v
tem, da daje Tollensov reagent pozitivno
reakcijo tako z alifatskimi kakor tudi z aro-
matskimi aldehidi, medtem ko daje Fehlin¬
gov reagent pozitivno reakcijo v glavnem
samo z alifatskimi aldehidi.
2,4-Dinitrofenilhidrazin reagira tako z alde¬
hidi kot tudi s ketoni. Kondenzacija poteka
po naslednji reakcijski shemi:

RCHO -F H 2 NNHC 6 H 3 (N0 2 ) 2  -> RCH =

= NNHC 6 H 3 (N0 2 ) 2

(CH 3 ) 2 CO + H 2 NNHC 6 H 3 (N0 2 ) 2  ->

-> (CH 3 ) 2 C = NNHC 6 H 3 (N0 2 ) 2

Hidrazoni, tako imenujemo produkte reak¬
cije, so zelo slabo topni v vodi in etanolu.

TIM 271

Za spodaj navedene poskuse rabimo poleg
reagentov še naslednje raztopine aldehidov
in ketonov:

vodno raztopino formaldehida v vodi (for¬
malin)

vodno raztopino glukoze (1 g v 20 ml vode)
aceton

benzaldehid (1 ml v 20 ml 95 % etanola)
Tollensov reagent:

Dvema mililitroma 1 % vodne raztopine
srebrovega nitrata dodajamo po kapljicah
razredčeno vodno raztopino amoniaka tako
dolgo, da se oborina, ki se v začetku tvori,
popolnoma raztopi.

Tollensov test na aldehide:

V dobro očiščeno epruveto damo 2 mi sveže
pripravljenega reagenta in kapljico ali dve
vodne ali alkoholne raztopine aldehida. Dob¬
ro premešamo in pustimo pet minut. Če v
tem času ne nastane srebrovo zrcalo, potem
postavimo epruveto za nekaj minut v vrelo
vodo. Če nastane namesto zrcala črna sus¬
penzija fino dispergiranega srebra, pomeni,
da epruveta ni bila dobro očiščena, ali pa,
da smo uporabili preveč reagenta.

Fehiingov reagent:

Reagent pripravimo neposredno pred upo¬
rabo tako, da zmešamo enake volumne raz¬

topine a) in b). Raztopino a) pripravimo
tako, da raztopimo 1,73 g kristaliziranega
bakrovega sulfata (CuS0 4 .5H 2 0) v 25 ml
vode.

Raztopino b) pripravimo, če raztopimo 3,5 g
natrijevega hidroksida in 9 g natrijevega
kalijevega tartrata v 25 ml vode.

Fehiingov test na aldehide:

Zmešamo 15 ml raztopine a) in 15 ml raz¬
topine b), dodamo pol mililitra raztopine
aldehida, npr. glukoze, in segrevamo nekaj
minut nad majhnim plamenom, da rahlo
vre. Kmalu se pojavi rdeče rjava oborina
bakrovega (I)-oksida.

Raztopina 2,4-dinitrofenilhidrazina:

0,2 g 2,4-dinitrofenilhidrazina raztopino v
1,5 ml koncentrirane žveplove kisline, nato
vlijemo to raztopino v 15 ml 95% etanola
in razredčimo z vodo na 50 ml. Zmes dobro
premešamo in filtriramo.

Test z 2,4-dinitrofenilhidrazinom:

Trem ml reagenta dodamo eno ali dve kap¬
lji raztopine aldehida ali ketona in dobro
premešamo, če se oborina ne pojavi takoj,
počakamo četrt ure. Včasih se v začetku
pojavi olje, ki po stanju strdi.

STARE LADJE j

AVTOMOBILI T„J

EDVARD RUSJAN

Priredil D. Mehora

O osvajalcih sinjih višav smo v predlan¬
skem letniku TIMa že pisali, sedaj pa bi
vam radi nekaj več povedali o Edvardu Ru¬
sjanu, ki ni bil samo prvi slovenski in ju¬
goslovanski letalec, ampak tudi med prvimi
na svetu, ki so se z motornim letalom dvig¬
nili pod oblake.

Da bi jasneje ocenili vlogo in pomen našega
rojaka v razvoju motornega letalstva, naj

povemo nekaj o prvih poletih z motornimi
letali. Začetek našega stoletja je tudi za¬
četek poletov z motornimi letali. Prva člove¬
ka, ki sta se dvignila nad površino zemlje z
motornim letalom, sta bila Američana, brata
Orvville in Vilbur VVright. Leta 1903 se je
Orwille VVright dvignil v zrak z dvokrilnim
motornim letalom v ameriški državi Sever¬
ni Karolini. V dvanajstih sekundah je pole-

TIM 272

Edvard Rusjan

tel 30 m daleč. Majhen polet, toda prvi v
zgodovini človeštva. Oba brata sta izvedla
takrat več poletov. Najdaljši je trajal celo
minuto. Letalo je v tem času preletelo
225 m z brzino 50 m na uro.

Prvo letalo, ki sta ga brata zgradila, je
imelo smerno krmilo spredaj, namesto koles
na smučke. Dva vijaka sta bila nameščena
za letalcem, tako da sta letalo potiskala,
ne vlekla. Letalo je z obremenitvijo vred
tehtalo le 450 kg.

V tistih časih še ni bilo teorije letenja, ki
bi konstruktorjem pomagala pri gradnji le¬
tal. Letala so gradili letalci sami na podlagi
poskusov in izkušenj. Upoštevali so osnov¬
ne zakonitosti aerodinamike, kolikor so jih
pač poznali. Teoretična znanost pa tudi in¬
dustrija letal se je razvila mnogo pozneje,
pravzaprav šele sredi prve svetovne vojne.
Prvi piloti in graditelji pa so gotovo upošte¬
vali tudi spoznanja in izkušnje brezmotor-
nega letenja, zlasti izkušnje Nemca Otta
Lilienthala, ki je že konec prejšnjega sto¬
letja izvedel več kot sto poletov z jadralni¬
mi letali, dokler se ni leta 1896 pri poletu
smrtno ponesrečil.

Prvo motorno letalo bratov VVright 1903

Rusjan — prvi slovenski letalski pilot

Edvard Rusjan je šele leta 1907 prvič slišal
o poletih z motornimi letali. Kot vsak pravi
konstruktor letal je najprej gradil letalske
modele. Na nekem letalskem mitingu v Ita¬
liji se je seznanil s konstruktorjem letalskih
motorjev Anzannijem, ki mu je priskrbel
uporaben letalski motor. Skupaj z bratom
je Edvard zgradil svoje prvo letalo, ki je
bilo hkrati tudi prvo letalo v takratni avstro-
ogrski monarhiji. Letalo je bilo nared v
novembru leta 1909. Še istega meseca, toč¬
neje dne 29. novembra, je tvegal svoj prvi

TIM 273

polet in uspel. O tem dogodku so pisali
takratni strokovni časopisi in revije.
Opogumljen zaradi tega uspeha je Rusjan
zgradil večje in boljše letalo tipa »EDA —
2« (glej skico). S tem letalom je preletel
poldrugi kilometer v višini 20 m. Kaj več
letalo zaradi prešibkega motorja ni zmoglo.

Sodelovanje s Hrvatom Merčepom,
srečanje z Louisom Bleriotom

Rusjan se je seznanil z zagrebškim indu¬
strialcem Mihajlom Merčepom, ki mu je po¬
stal mentor in je tudi gmotno podprl nje¬
gova prizadevanja na področju letalstva.
Prav tako pomembno je bilo Rusjanovo
poznanstvo in poznejše prijateljstvo s slav¬
nim pionirjem francoskega letalstva, Loui¬
som Bleriotom, zmagovalcem Rokavskega
preliva. Rusjan se je z njim seznanil na raz¬
stavi v Parizu. Izmenjala sta medsebojne
izkušnje in postala iskrena prijatelja. Ble-
riot je Rusjanu nasvetoval najprimernejši

Bleriotovo letalo

letalski motor. Njuno pionirsko delo je po¬
tekalo skoro v istem času. Oba sta žrtvovala
vse svoje moči za napredek letalstva. V to
obdobje spada tudi največji Bleriotov uspeh
in hkrati tudi eden največjih dosežkov v pio¬
nirski dobi letalstva, namreč

prelet Rokavskega preliva

Francoski inženir Louis Bleriot se je odlo¬
čil, da se bo boril za visoko denarno na¬
grado 1000 funtov, ki jo je angleški ča¬
sopis »Dayli Mail« namenil tistemu, ki bi
preletel Rokavski preliv ati Kanal La Manche
na najožjem mestu, tj. med mestoma Do¬
ver in Calais. Dne 25. julija se je Bleriot
dvignil z malim dvokrilnikom, ki ga je sam
zgradil, v vasi Baraques blizu Calaisa na
francoski obali kanala in kot prvi preletel
morski preliv med Francijo in Veliko Brita¬

nijo. Letel je brez instrumentov in je neko¬
liko zgrešil mesto, kjer je nameraval pri¬
stati. Britansko obalo je dosegel pri Marga-
teu, nato pa je — ker je imel še dovolj go¬
riva — nadaljeval polet do Dovra. 30 km
dolgo pot je preletel v 37 minutah v višini
80 m, torej z brzino okoli 65 km/h.

Rusjan v Zagrebu

Konec poletja leta 1910 se je Rusjan pre¬
selil v Zagreb, kjer sta z Merčepom izde¬
lala novo letalo, enokrilnik (monoplan). S
tem letalom je Rusjan preletel 5 km in do¬
segel višino 30 m in to kljub neugodnemu
vremenu. V decembru leta 1910 je na le¬
talskem mitingu v Zagrebu Rusjan dosegel
že višino 100 m in preletel 11 km dolgo
progo. Pri tem je izvajal celo drzne loopin-
ge in prave akrobacije. Vsi evropski časo¬
pisi so pisali o Rusjanovih uspehih in o
njegovi drznosti. Bleriot je brzojavno česti¬
tal svojemu prijatelju k doseženim uspe¬
hom.

Usodni letalski miting v Beogradu

Po velikem uspehu v Zagrebu sta se Rusjan
in Merčep odločila za letalsko turnejo po
Balkanu. Nameravala sta nastopiti v Beo¬
gradu, Sofiji, Bukarešti in Carigradu. Tur¬
neja se je žal tragično končala že v Beo¬
gradu. Bilo je 8. januarja leta 1911. Močan
veter, košava, je stresal dimnike beograj¬
skih hiš in upogibal drevesa na Kalemegda-
nu. Kljub svarilom je drzni pilot poletel, to¬
da šibko letalo ni moglo kljubovati silnim
sunkom vetra. Treščilo je v hrib in pogumni
letalec je obležal smrtno ranjen pod raz¬
bitinami.

Rusjana so pokopali v Beogradu z najveo-
jimi častmi, tako kot se narod poslavlja o-i
svojih največjih junakov. Slavni Louis Be¬
rlot je poletel nad grobom in spustil na go¬
milo venec v obliki letalske elise — zadnji
pozdrav mrtvemu prijatelju.

Ime našega pionirja letalstva je danes v
svetu skoraj pozabljeno, mi pa smo ponosni
na to, da je ime našega rojaka, Slovenca
Rusjana, trajno zapisano na prvih straneh
zgodovine motornega letalstva. Po njegovi
zaslugi se uvršča Jugoslavija s polno pra¬
vico poleg Amerike, Francije in Nemčije
med dežele z najstarejšo letalsko tradicijo
na svetu.

TIM 274

MLADI


FOTOGRAFI

SVETLOBA IN BARVNA
FOTOGRAFIJA

Marjan Richter

Že v prejšnjih poglavjih smo omenili, da
izkoriščamo v fotografski tehniki Meč vrst
svetlobe. Te se med seboj po optičnih last¬
nostih močno razlikujejo, zato nam tudi ni
vseeno, s kakšnim virom svetlobe imamo
opravka v barvni fotografski tehniki. Raz¬
lične vrste svetlobe lahko zelo grobo opre¬
delimo glede na vsebnost rdeče, zelene ali
modre komponente spektra. Pri tem vzame¬
mo za osnovo, da je bela dnevna svetloba
sestavljena iz enakih delov rdeče, zelene in

bele bliskovne

Zaradi boljše primerjave smo vzeli pri vseh
vrstah svetlobe za zeleno enako vrednost
34%.  Opredelitev svetlobe na ta način pa
ni najbolj praktična, še manj pa je natančna.
Zato svetlobo v fotografske namene izra¬
žamo z njeno barvno temperaturo. Ta nam v
absolutnih Celzijevih stopinjah, ki jih ozna¬
čujemo s stopinjami Kelvina (°K ali °C plus
273° C) pove, da seva svetilo tako svetlobo,
kot bi jo sevalo črno telo, segreto na dano
absolutno temperaturo. Tako ima na primer
svetloba sveče barvno temperaturo 2000° K.
To pomeni, da v plamenu sveče žarijo delci

OCENA FOTOGRAFIJ

Oskar Dolenc

Jerin Janez iz Podgorja pri Kamniku nam je po¬
slal dve fotografiji. Obe kažeta že dokajšen
smisel za kompozicijo, vendar imamo ob njih
nekaj pripomb. Fotografija »Plavaj, plavaj, bar¬
čica« je nekoliko siva, še posebno pa moti ne¬
nadna meja sivine in beline, ki sliko dejansko
razpolovi. Pri tej kompoziciji bi bilo nujno več
neba nad horizontom morja, kar pa verjetno ne
bo mogoče tehnično izvesti, ker kaže, da je
napaka na filmu. Če bi bil negativ brez napak, bi
bila fotografija s predlaganim izrezom in večjo
povečavo kar dobra.

Druga fotografija »Lep spomin na preteklost« pa
je nekoliko natrpana. Predvsem bi se moral pri
snemanju postaviti nekoliko bolj levo in bliže. S
tem bi otroci in ribiči v ospredju prišli bolj
do izraza in bi še poudarili starost ladje. Tudi
ladja bi bila nekoliko večja in s tem še bolj
vidni njeni značilni detajli.

Ostrina fotografij je pri obeh fotografijah dobra;
isto velja za ekspozicijo.

»Plavaj, plavaj, barčica«

TIM 275

ogljika pri taki absolutni temperaturi. Na
podoben način lahko izrazimo barvno tem¬
peraturo različnih virov svetlobe. Modro ne¬
bo seva na primer svetlobo z barvno tem¬
peraturo celo do 20 000° K in več. To pa
še vedno ne pomeni, da nebo žari pri taki
temperaturi. Takšno modro svetlobo bi se¬
valo le črno telo, če bi ga segreli na tem¬
peraturo 20 000° K. Žareča telesa (žarnice,
plamen) oddajajo svetlobo v zveznem, ne¬
prekinjenem spektru, plini pa imajo trakast
spekter, v katerem manjkajo kar celi deli
spektra. V to vrsto spadajo tudi fluorescen¬
čne žarnice, ki so prav zaradi take spektral¬
ne sestave manj primerne ali celo nepri¬
merne za barvno fotografijo. Izražanje
barvne temperature z absolutno temperaturo
pa ima tudi nekatere pomanjkljivosti. Če ho¬
čemo namreč izraziti razlike, nam na primer
pri nizkih barvnih temperaturah 200° K po¬
meni veliko spremembo barve svetlobe (800
na 1000° K), medtem ko nam pri višjih barv¬
nih temperaturah svetlobe vsaj vizualno ne
pomeni velike spremembe od 10 000 do
10 200° K. Da bi se temu izognili, danes
vse bolj uporabljamo novo vrednost, ki jo
označujemo z mired (čitaj majrid, kar po¬
meni 'kratico za mikro recipročne stopinje).
To vrednost dobimo, če milijon delimo z ab¬
solutno temperaturo.

1 000 000

Tako ima dnevna svetloba s 6000° K, izraže¬
na v miredih, vrednost 165. Primerjalne
vrednosti raznih vrst svetlob lahko razbe¬
remo s slike št. 1.

Zelo na splošno torej ločimo svetlobo na
umetno in na dnevno svetlobo. Pod umetno
svetlobo navadno razumemo vse vrste sve¬
tlob z nižjimi barvnimi temperaturami (do
3800° K). Označujemo jo navadno kar s kra¬
ticami A (artificial) ali z B. Dnevno svetlo¬
bo pa na podoben način z D (daylight) ali s
T (Tageslicht). Ker so filmi za umetno sve¬
tlobo prirejeni za svetlobo s točno določe¬
no barvno temperaturo 3200° K, ne moremo
brez škode uporabljati za fotografiranje s
takimi filmi navadnih žarnic. Klasične žar¬
nice z žarečo nitko so zelo nezanesljive.
Volfram, ki v njih žari, zaradi visoke tem¬
perature izpareva in se ohlajen izloča na
stekleni hruški. Zato postane stara žarnica
črna. S tem pa se je zmanjšala njena sve¬

tlobna jakost, spremenila pa se je tudi
barvna temperatura svetlobe, ki jo seva sko¬
zi takšno črno oblogo. Velike žarnice za
osvetlitev studiov imajo v notranjosti hruške
vgrajene kovinske opilke, s katerimi od časa
do časa lahko z notranje strani čistimo
črno volframovo oblogo. Pri modernih, ha-
logenskih žarnicah se staranje pozna mno¬
go manj. čeprav volfram izpareva tudi v
njih, se takoj veže na halogen, ki je prisoten
v hruški (jod ali brom) in tvori se volfra-
mov halogenid. Ta se takoj ob stiku z ža¬
rečo nitko reducira nazaj v kovinski volfram.
Na ta način se kovinski volfram sploh ne
useda na stene žarnice in ne spreminja nje¬
nih svetlobnih in optičnih lastnosti. Seveda
je svetloba žarnic v veliki meri odvisna tudi
od napetosti omrežja. Čim nižja je, bolj
rdeče žarijo žarnice, s tem pa je tudi njihova
barvna temperatura nižja. Na splošno velja,
da razlika za 5 V v napetosti zniža ali zviša
barvno temperaturo svetlobe za 50° K. Pri
fotografiranju z umetno svetlobo je posebej
važno, da so vse žarnice, ki jih istočasno
uporabljamo, istega tipa. To pomeni, da ima
njihova svetloba isto barvno temperaturo.
Če so si med seboj različne, to razliko barv-

Slika št. 1

Najbolj razširjena svetila in izvori svetlobe v
fotografski praksi. V vsakdanjem življenju se sre¬
čamo tudi z drugimi viri svetlobe, ki jih lahko
približno opredelimo takole:

sveča
gorilni plin
električna žarnica za
navadno razsvetljavo
obločnica
lunina svetloba
dnevna svetloba ob
jasnem vremenu
dnevna svetloba ob
oblačnem vremenu

1900 —2000° K
1900 —2300° K

2600 — 2900° K
3700 — 4200° K
4100° K

5800 — 6500° K
6300 — 7200° K

TIM 276

ni film zelo občutljivo registrira. Pri umetni
svetlobi so časi osvetlitve navadno dolgi.
Če pa fotografiramo z dolgimi časi (več
sekund ali celo minut), moramo obvezno
upoštevati recipročni zakon, po katerem se
fotografske lastnosti filma močno spreme¬
nijo, če ga osvetlimo zunaj območja osvet¬
litve, za katero je bil izdelan. To območje
pa je navadno pri filmih tipa S od 0,001 do
1 sekunde. Pri daljših ali pa tudi krajših
časih moramo upoštevati navodila izdeloval¬
ca filma, ki v posebni tabeli za vsako vrsto
filma posebej določa podaljšanje normalne
osvetlitve. Ti podaljški lahko pri velikih od¬
stopanjih celo za več desetkratno povečajo
vrednosti osvetlitve, ki jo določimo s sve-
tlomerom. Pri vsem tem pa se spremeni
tudi barvno ravnotežje v končni sliki, ki ga

Slika št. 2

Razni tipi bliskovnih žarnic: AG, PF ali XM, M in
bliskovna kocka.

moramo popraviti z odgovarjajočimi korek¬
cijskimi filtri. Za poznani film Ektachrome
X je tabela takšna:

Časi osvetlitve v sekundah

V čisti amaterski dejavnosti je zelo razšir¬
jena uporaba bliskovnih žarnic. Iz slike št. 1
lahko vidimo, da imamo opravka z dvema ti¬
poma bliskovnih žarnic. Te žarnice so na¬
vadno polnjene s cirkonijevo, magnezijevo
ali aluminijevo žico, ki v kisikovi atmosferi
po kratkem stiku v kameri v primernem tre¬
nutku ob osvetlitvi zgori. Taka žarnica je
zato uporabna seveda le enkrat. Žarnice iz¬
delujejo z različnimi izvedbami podnožij, za¬
to moramo pri menjavi raznih tipov teh žar¬
nic uporabljati različne adapterje (slika št.
2). Večina žarnic potrebuje za vžig baterijo,
ki je navadno vgrajena v bliskovki ali v ka-

1,4
1,2
1,0
0,8
0,6
0,4
0,2
0

0 10 20 30 40 50

Slika št. 3

Diagram gorenja raznih tipov bliskovnih žarnic.
Na abscisi so nanešene milisekunde, na ordinati
pa milijoni lumnov.

meri. Poseben tip pa je bliskovna kocka, ki
ima vgrajene štiri žarnice z reflektorji in pri
nekaterih celo baterijo za vžig (Sylvania
Magicube). V zadnjem času prevladujejo na
tržišču le modre žarnice, namenjene za upo¬
rabo s filmi za dnevno svetlobo. Bele ali
čiste žarnice dajejo svetlobo s precej visoko
barvno temperaturo 3800° K. Zato jih upo¬
rabljamo le skupaj s filmom za umetno
svetlobo, razliko pa korigiramo s filtrom.
Obstoji tudi poseben tip filma z oznako F,
ki je izdelan prav za uporabo s temi žarni¬
cami, vendar ga v Evropi ni mogoče nabaviti.
Čas gorenja je pri obeh vrstah razmeroma
dolg in traja več deset milisekund (slika
št. 3). Prav zato jih je mogoče uporabiti tudi
za fotografiranje s krajšimi časi do 1/500
sekunde. Seveda je to mogoče samo, če
imamo centralni zaklop in še to z izdatno
izgubo svetlobe pri krajših časih. Pri zave-
sastih zaklopih uporabljamo lahko samo
1/25 sekunde, pri krajših časih bi dobili
osvetljen samo del slike. Obstajajo seveda
tudi posebne vrste žarnic z oznako FP (fo-
cal plane), s katerimi lahko na poseben
FP kontakt tudi s kamero, ki ima zavesasti

Dodatna osvetlitev z bliskavko (D - razdalja od
bliskavke do objekta, VŠ-vodilno število, f-za¬
slonka, ki jo za osnovo osvetlitve izmerimo s
svetlomerom)

TIM 277

zaklop, uspešno slikamo tudi s krajšimi
časi. Normalno lahko uporabimo na kameri
kontakte X, M ali F in pri tem upoštevamo
navodila, ki so vselej priložena bliskovnim
žarnicam. Jakost bliskovnih žarnic je dolo¬
čena z vodilnim številom (GN ali LZ), iz ka¬
terega lahko ob poznani občutljivosti filma
in razdalji izračunamo zaslonko po preprosti
formuli,
zaslonka =

vodilno štev. [za določeno občut. filma)
razdalja v metrih

Ta izračun pa velja le v primeru, če nima¬
mo dodatne svetlobe. Če želimo z bliskovno
žarnico dodatno osvetliti sence sicer že
normalno osvetljenega objekta, moramo upo¬
števati formulo, ki jo vidimo na sliki št. 4.
Jasno je, da v tem primeru lahko vplivamo
na pravilno osvetlitev samo z razdaljo žar¬
nice od objekta, saj je osnovna osvetlitev
že določena. Isto formulo lahko uporabimo
tudi za fotografiranje z elektronsko bliskav-
ko, ki pa jo bomo pobliže spoznali v na¬
slednjem poglavju.

IZUMITELJSKI«

►

KOTIČEK

Marjan Tomšič

TIM VAM PREDSTAVLJA

JOSIP RESSEL
1793 — 1857

Po rodu je sicer Čeh, vendar ga prištevamo
k znamenitim slovenskim možem, ker je
večji del življenja deloval in ustvarjal na

naših tleh. Pokopan je na ljubljanskem
Navju. Zgodovina ga je uvrstila med najbofj
vsestrane in najslavnejše izumitelje v teh¬
niki.

Vsestranska izobrazba — študiral je eko¬
nomske vede, kemijo, farmacijo, prirodo-
slovje, gozdarstvo 'in veterinarstvo.— mu je
omogočila, da je z izumi posegel na številna
področja tedanje tehnike. Nekatere iznajdbe
so šele po njegovi smrti našle mesto v
sodobni tehniki.

Začel je v Pleterjih na Dolenjskem, še da¬
nes živi med ljudmi izročilo o »Žolnirju«, ki
je v Krki preizkušal čoln z vijakom na ročni
pogon. Okrožni glavar mu je zato, ker je
plašil ribe in rake, izrekel najstrožji ukor.
Iz teh poizkusov je nastal najpomembnejši
Resslov izum — ladijski vijak. Ladje so te¬
daj poganjala nepraktična lopatna kolesa,
pogon z vijakom pa je obetal bistveno po¬
večanje plovne hitrosti ladij. V Trstu je zgra¬
dil 33-tonsko ladjo in vanjo vgradil parni
stroj z močjo 6 konjskih moči. Stroj je bil
zanikrno izdelan, verjetno zlonamerno, zato
preizkusna vožnja ni bila uspešna. Konku¬
renčni ladjarji so dosegli, da so nadaljnje
poizkuse prepovedali, češ da so nevarni.
Njegove izsledke so si prilastili drugi.
Resslov ladijski vijak, še današnji se le malo

TIM 278

razlikuje od njegove zamisli, je prinesel
nagel preobrat v plovbi, zlasti na velike raz¬
dalje. Za življenja je dal patentirati 32 izu¬
mov, vijak so mu priznali šele po smrti.

Za kmetijstvo je skonstruiral poseben plug,
stiskalnico za vino in olje in namakalne na¬
prave.

Izredno bogato je njegovo delovanje na pod¬
ročju prometnih sredstev. Napravil je na¬
črte za oestno parno vozilo, mehanizem za
vožnjo ladij proti rečnemu toku, in predlog
za vozilo, ki bi v zračnem kanalu potovalo
iz Italije čez Alpe v Švico. Ta zamisel da¬
nes postaja resničnost.

Poštnemu prometu je posvečena pnevma¬
tična pisemska pošta. Napravil je načrte in
vse izračune za tako pošto med Trstom in
Dunajem. Cev za to pošto bi šla prek Ljub¬
ljane. Na enem koncu bi iz nje izčrpali zrak,
na drugem koncu pa bi vanjo vstavili tulec
s pošto, ki bi ga zunanji zračni pritisk po¬
rival proti črpalnemu mestu. Pismo bi tako
v treh urah prišlo iz Dunaja v Trst s hitrost¬
jo 170 km na uro, kar je za sredino prejšnje¬
ga stoletja kar zavidljiva hitrost. Na Dunaju

je bilo v začetku tega stoletja že 90 km
cevi za pisemsko pošto. Tak način prena¬
šanja pošte iz enega v druge prostore lahko
vidite tudi v Ljubljani. Mnogo se je ukvar¬
jal z izkoriščanjem »brezplačne« vodne in
vetrne energije za pogon različnih strojev.
Načrtoval je mostove, gospodarska poslopja.
Po njegovi zaslugi so pogozdili velike kom¬
plekse na Krasu in v Primorju, začeli z
izkopavanji rude v Sečovljah in v Raši. Na
področju strojništva se je ukvarjal s cene¬
nimi parnimi stroji. Patentiral je kroglične
in valjčne ležaje, brez katerih si težko za¬
mišljamo današnje stroje.

Našteto je le delček njegove ustvarjalnosti,
ki dokazuje njegovo vsestranost in velike
zasluge za napredek tehnike.

TIMOV MUZEJ

Ta srednjeveška slika, ki je bila naprav¬
ljena po antični risbi, kaže, da so že davno
pred iznajdbo parnih ladij z lopatastimi ko¬
lesi poznali podobne ladje. Namesto parne¬
ga stroja so imeli na krovu močne vole, ki
so vrteli navpično gred, ta pa je prek meha¬
nizmov vrtela tri pare lopatastih koles ob
bokih ladje.

KLJUČAVNICA

Vsak dan imamo opravka z njo, varuje naše
premoženje, vendar jo tako slabo poznamo.
Najbrž vas bo zanimalo, če malo pobrska¬
mo po njenem drobovju, ponekod je prepro¬
sto, lahko pa je tako komplicirano, da je še
tako premeten vlomilec ne bi mogel odpreti.
Najpreprostejša ključavnica je vgrajena v
vrata sobne omare. Na njej vidimo sestav¬

ne dele. V pločevinastem ohišju je zapah,
katerega telo se giblje v vodilu. Telo zapa¬
ha je ob straneh ozobljeno. Na eni strani
v zobu tiči zob zaskoka, ki je pritrjen na
vzmet zaskoka. Na drugi strani pa sega v
zob brada ključa, ki ga potisnemo v notra¬
njost skozi odprtino ključavnice. Ko ključ
zavrtimo, potisne brada ključa zapah iz ohiš¬
ja, zob zaskoka se pri tem pomakne v na¬
slednjo »dolino«. Vrata so zaklenjena.

TIM 279

dno ključavnice
zapah,
telo zapaha
zob zaskoka
vzmet zaskoka
zaskok

vodilo zapaha

Podobno je zgrajena ključavnica v sobnih
vratih. Poleg zapaha ima v gornjem delu še
zapadko. To premikamo s kljuko, ki je na¬
taknjena v vretenki. Pri potiskanju kljuke
navzdol, potisne vzvod na vretenki zapadko
v notranjost in vrata lahko odpremo, če se¬
veda niso zaklenjena z zapahom. Na sliki je
ob okrajku še en vzvod. Nanj na spodnjem
koncu lahko pritisnemo s ključem in tedaj
gornji konec potisne zapadko v notranjost.

V tem primeru lahko na eni ali na obeh stra¬
neh odpade kljuka v vretenki. Odklenemo in
odpremo s ključem. Na sliki je spodaj še
nočni zapah, s katerim zaklepamo vrata sa¬
mo z notranje strani.

Ključe za opisani ključavnici je lahko pona¬
rediti. Mnogo boljše so varnostne ključav¬
nice. Bistveni del je valj, ki se vrti v ohišju
in pri tem premika zapah. V ohišju so izvr-
tine, v katerih so vzmeti, ki pritiskajo na
čepke, če ključa ni v valju, potisnejo vzmeti

cilinder

te čepke v izvrtine, ki so v valju. Valj se
zato ne more vrteti. Ko potisnemo vanj pra¬
vilno nazobčan ključ, odrinejo zobje te valj¬
čke toliko, da se gornji in spodnji valjčki
dotikajo ravno na obodu cilindra. Valj lahko
zavrtimo.

Če pa ključ ni pravdno nazobčan, sežejo
gornji čepki v spodnji del ali pa spodnji v
gornji del in valja ni mogoče zavrteti. Prav
nevšečno je, če ključ izgubimo, nimamo pa
rezervnega na voljo. Pametno je za rezervo'
čimprej poskrbeti, ključavničar ga s kopirno
stružnico napravi prej kot v pol minute, če
pa se pokvari ključavnica, ni treba zame¬
njati vsega, temveč samo valj in ključ.

Težave s ključi pa so odpravile ključavnice,
ki zaklepajo brez ključa. Ponavadi jih se¬
stavlja več obročev, ki nosijo na zunanji

TIM 280

strani številke ali črke in streme, ki pove¬
zuje oba konca. Vsak obroč ima na nekem
mestu na notranji strani zarezo. Drugi ko¬
nec stremena lahko sklenemo ali razklene¬
mo šele tedaj, ko smo obroče tako postavili,
da so vse zareze v eni vrsti. S temi obroči
oziroma številkami lahko napravimo veliko

število kombinacij, celo na milijone, toda
samo ena je prava in to mora vedeti lastnik
premoženja.

Prednost take ključavnice je v tem, da ne
potrebuje ključa, torej ga ne morete zgubiti,
neprimerna pa je za tiste lastnike, ki imajo
slab spomin ali pa slabo vidijo.

TIMOVA NALOGA

Že stari Egipčani in Kitajci so poznali pre¬
proste lesene naprave za zaklepanje pro¬
storov.

V srednjem veku je nastal poklic ključavni¬
čar. Spretni mojstri so ključavnice oblikovali
do umetniške popolnosti. Krasile so veli¬
častne cerkvene portale in stavbe, kjer je
bivala posvetna gosposka.

V teh napravah pa je pravzaprav skrito mno¬
go človekove tehniške ustvarjalnosti in spo¬
sobnosti za oblikovanje. Izbrali smo nekaj
primerkov mehanizmov, ki lahko premaknejo
zapah in zaklenejo vrata.

b

Prva dva primera kažeta, kako lahko zapah
premaknemo z zobniškim segmentom.

Druga dva primera sta taka, da z enim
ključem ali ročico premikamo istočasno dva

zapaha. Podoben primer zapiranja lahko naj¬
dete pri oknih ali pri omarah.

1 —

i _

Tretji primer pa kaže kuiisni mehanizem, ki
premika zapah levo ali desno.

Lahko bi še pokazali, kako se da to napra¬
viti s spiralo ali z...  No, to pa že prepu¬
ščamo vam. Današnja Timova naloga je ta¬
kale:

1. Poišči staro ključavnico, jo razdri, poglej,
kako deluje ter delovanje nariši in opiši.
Potem jo očisti, namaži z oljem in zopet
sestavi.

2. Poišči nove možnosti za premikanje za¬
paha pri ključavnici.

3. Vrata imajo na notranji strani lesen za¬
pah. Nad njim je okrogla luknjica s pre¬
merom 1 cm. Konstruiraj ključ, s katerim
bi lahko z zunanje strani vrata zapirali
in odpirali. Spremeniš lahko tudi obliko
zapaha.

Risbe, opise in slike nam čimprej pošljite,
da jih bomo objavili in najboljše — kot po¬
navadi — nagradili.

TIM 281

NAŠ RAZGOVOR

Veseli smo, kadar pride v uredništvo pismo s
tehniško risbo, iz katere lahko takoj razberemo,
kaj je hotel avtor povedati. To seveda pomeni,
da je narisana tako, kot to določajo predpisi za
tehniško risanje, ki jih spoznavate pri tehničnem
pouku v šoli.

V narisu prikažemo predmet z njegove najbolj
značilne strani, pod njim narišemo tloris. Če je
zaradi razumevanja potrebno, narišemo še stran¬
ski ris ali pa celo prerez, da vidimo tudi notra¬
njost predmeta. Kadar vam to risanje ne gre
najbolje od rok, pojdite k tovarišu, ki vas ima pri
tehničnem pouku, saj vam bo rad pomagal.
GREGORKA Rafko, učenec 6. b razreda iz Kamni¬
ka pod Krimom, je poslal zamisel, da bi kompre-
sorsko napravo, ki je bila objavljena v TIMu, upo¬
rabil za stiskanje vode, ki bi tako lahko prihajala
do porabnikov pod večjim tlakom. Njegova risba
se v bistvu ne loči od objavljene, zato je tu ne
objavljamo. Treba pa je reči, da je njegova ideja
sprejemljiva. Na tak način deluje hišni vodovod,
ki dobiva vodo iz vodnjaka na dvorišču ali v
kleti. Črpalka črpa vodo in jo potiska v tlačno
posodo, od tu pa teče k porabnikom s primernim
pritiskom do najvišjega mesta. Kp pritisk v po¬
sodi pade, avtomatska naprava vključi spet črpal¬
ko za toliko časa, da se pritisk obnovi.

Marjan ROLIH, učenec 7. razreda iz Šmalčje vasi
pri Šentjerneju tin Martin MIKLAVC, učenec 8.
razreda osnovne šole Železniki, sta poslala kon¬
strukcije ventilov, ki so enake tistim, ki smo jih
že objavili. Zelo pa moramo pohvaliti Martinovo
skrbno risbo in opis.

Darko KUM, učenec 7. razreda osnovne šole
Vide Pregare v Ljubljani, se je oglasil že drugič.

Pri ventilu je reševal dva problema: pritrditev
ventila v steno zračnice in delovanje ventila,
nerešen pa je pustil problem, kako zrak spustiti
iz zračnice.

Slavko PIPAN, učenec ne vemo katerega razreda
iz Šempetra pri Novi Gorici, je k nalogi v 3. št.
TIMa poslal več risb papirnatih letal, ki jih je
preizkusil in vestno zabeležil izmerjene podatke.
Gotovo tudi vas zanima, kako je to napravil, pa
zato te podatke objavljamo skupaj z enim od na¬
črtov za letalo.

Podatki o letih

Drugi, ki se je oglasil, je Samo ŠKRBEC iz Pod-
cerkve pri Starem trgu. Narisal je načrt modela,
ki ga izrežemo iz prepognjenega šeleshamer pa¬
pirja. Izbral je tisto najbolj poznano obliko, če¬
prav je mnogo možnosti za eksperimentiranje z
različnimi oblikami kril. Naj samo nekatere nave¬
demo: oblike valjev, deltaste oblike, koničaste,
oblika kroga in tako naprej do odkritja nezna¬
nega.

TIMOVA NAGRADA

Uredništvo se je odločilo, da tokrat nagradi pri¬
spevek Slavka PIPANA, zlasti za njegovo priza¬
devnost. Tehniška založba Slovenije mu pošilja
fotografsko kamero SNAPSHOOTER, darilo to¬
varne Mehanotehnike iz Izole.

TIM 282

j Jože Hudales j

DNEVNIK BEO 4

VI. nadaljevanje

VI.

FOBOS IN D E I M O S

Deget Thač je zaman skušal poleteti z
Aresa.

Senijev robot je tako močno stolkel vesolj¬
sko ladjo v pesek, da se ni mogla odlepiti
s tal. »Ta preprosta vozila so smešna,« se
je potožil starec, »z njimi ni varno prista¬
jati na peščenih terenih!« Stopil je k oknu,
z gibi je vabil jekleno pošast k sebi.
Želel ji je dopovedati, naj mu omogoči
vzlet sončne vesoljske ladje.

Jekleni stražar je otrpnili — svojo nalogo
je opravili.

»K Seniju moram, ne kaže drugače,« je
ugotovil Deget Thač.

Otroci so mu zvesto sledili.

Pokrov v podzemlje se je znova razprl. Po
stopnicah so se potniki spustili v poltemo.
Ko se je navadil na mrak, je Iztok razločil
gladke marmornate stene razkošnega pod¬
zemnega bivališča Arsovcev. Na koncu ši¬
rokega hodnika je stal gologlavi vojščak,
s kamnitega podstavka se je oziral po hod¬
niku. Z ničemer ni bil oborožen, a njegova
podoba in drža sta jasno govorili o službi,
ki jo je opravljal pred vladarjevimi vrati.
»Čigava sta ta tujca?«

Pokazal je na Iztoka in Zlato.

»Beova gosta sta ... robot ju je prestrašil!«
Gologlavi stražar ni rekel besedice več,
skupinico obiskovalcev je spustil k Seniju,
vladarju Aresa. Le-ta je sedel v soju sle¬
peče svetlobe. Njegov stol je bil narejen iz
čiste platine, vanjo so bili vdelani dragulji.
Seni je stopil k Deget Thaču z mladeniški¬
mi koraki. »Kaj se je zgodilo?« je vprašal.
»Robot nam je ponagajal.«

»Ah, ta robot... moji tehniki so ga bili
programirali za mnogo let vnaprej, kar je

neumnost. Saj vam ni storil kaj žalega,
upam! Lepo, da ste me obiskali, čeprav
sem pričakoval, da mi bo Beo prinesel svoj
dnevnik.«

Vsakemu od gostov je ponudil roko.

»Robota moram uničiti. S svojim pobalin¬
stvom me sicer zabava, vendar si z njim
kaj prida ne morem pomagati. Za nobeno
rabo ni.«

Iztok in Zlata sta se Seniju umikala.

Menila sta, da modrijanovo opozorilo pred

TIM 283

obiskom v podzemlje velja tudi zanj. »Kaj
se me bojita?« — »Naročil sem jima. naj
se ne približujeta tvojim ljudem; videti je,
da sta moje besede vzela dobesedno,«
je obrazložil otrokovo dejanje starec Deget
Thač. »Vladar vama ne bo storM ničesar
žalega.«

Seni je položil roko na njuni rami.
»Presenečena bosta, če vama povem, da
z Aresa pozorno spremljamo dogajanja na
Zemlji — čeprav je v njeni bližini osem¬
najst tisoč planetov s podobnimi življenjski¬
mi razmerami kot pri vas, in mnogo podob¬
nih civilizacij... smo stari znanci! Otroka
sta mi všeč, Deget Thač, posvojil ju bom.«
»Beo jima je obljubil popolno zaščito.«
»Pravilno — prevzgojil ju bom v vojščaka!
Govoril bom z Beom; moral me bo razumeti,
ker sam nimam otrok in si jih želim.« Vla¬
dar Aresa je segel po kupu dragih kamnov
in z njimi napolnil Iztokove žepe. »Ne vem,
kaj boš počel z njimi, toda primernejšega
darila nimam pri roki: kamenje je hladno
in brez življenja, občudujem le njegov mrtvi
lesk.«

Zlato verižico je obesil Zlati okoli vratu.
»Težka je, ker ni bila namenjena tebi,« je
rekel.

Sprehodili so se do sosednjega prostora.

V njem je prevladovalo svečano pohištvo,
ker so prišli v posvetovalno dvorano. Tu
so se zbirali na posvetovanjih imenitneži,
»...dogovarjamo se in dogovarjamo, iz sle¬
pe ulice še nismo prišli,« je vladar Seni
potožil svojemu gostu. »Poiskati bi morali
primernejši planet. Toda večina mojih pod¬
ložnikov ne želi zapustiti Aresa, ker razmi¬
šljajo, kako bi se prej ko slej preselili v
veliko vesolje.«

Otroka sta sedla v udobne sedeže.

Iztok se je potipal po žepih — resnično,
vladar ga je obtežil z dragim kamenjem.
Zlata je nosila verižico, kakor da je rahlo
ponosna nanjo, in tega niti ni skrivala pred
Elesancijo. Elesancia se je smehljala, ko
se je ozirala nanju. Njen nasmeh je bil
osenčen s prezirom. Prikrivala ga je obe¬
nem z ugotovitvijo, da je gost v tujčevem
bivališču.

»Marsu ste se odrekli, Seni?«

»Preblizu Zemlje se nahaja. Mars se bo prej
ali slej okužil; če pride do vojne na Zemlji,
bo Mars neuporaben, ker bo radioaktivno

sevanje prodrlo v območje tega zanimivega
planeta — mimogrede, okužen bo le del
galaksije. Prvotnega načrta nisem povsem
zanemaril. Okoli Marsa še vedno plešeta
naša umetna satelita Fobos in Deimos.«
»Zemljani pošiljajo na Mars avtomatične
postaje.«

»Z izdatki tvegajo, saj so bila celo naša
prizadevanja zaman, dragi Deget Thač! Mno¬
go naših raziskovalcev se ni vrnilo domov
na Ares, da ne govorim o delu in zapravlja¬

nju časa. Oba planeta, ki so ju pahnili v
tirnico okoli Marsa, sta terjala veliko več
truda, kot smo se ga bili nadejati. Vendar
— če bi moji ljudje opustili misel na veliko
vesolje, bi bil Mars dokaj primeren planet,
da bi ga obljudili. Kljub toplotnim razlikam
in pomanjkanju vode. Vodo bi pridobivali
iz ozračja. Tudi Zemljo bi laže osvojili. Sam
bi skušal odkriti, kje in kod so se mudili
mojii predniki pred potovanjem v vesolje
in če je ostal kakšen potomec na Zemlji.«
»Ji zato prizanašaš?«

»Res je sicer, da pošiljamo na Zemljo ko¬
maj zaznavne žarke, ki ljudem na njej one¬
mogočajo zdravo presojo, vendar s tem
početjem ne želim iti predaleč; moji sveto¬
valci zahtevajo, da Zemljo uničim, Mars
jim je bolj pri srcu, toda tega ne morem
storiti — ravnal bi proti svoji vesti.«

»Bea si poslal na Zemljo poizvedovat.«

»Bil sem prisiljen, zvedeti moram, če lah¬
ko ta planet uničim ali ne ... če na njem ni
sledu o mojih potomcih, bom popustil volji
in želji svojih svetovalcev. Da, zato sem
poslal Bea poizvedovat. Zelo sem mu hva¬
ležen.«

TIM 284

Med klepetanjem se je Iztoka in Zlate po¬
lotil spanec.

Že zdavnaj bi morala počivati. Ker sta se
nahajala v prostoru zunaj časa in v velikem
vesolju, sta na počitek pozabila. Na Aresu
pa se ju je polotila utrujenost — naslonila
sta glavi na naslonjalo udobnega sedeža in
zaspala v hipu; Elesancia ju je zvedavo
opazovala, kako mirno in spokojno počivata.
»Domov bi rada,« je rekla Deget Thaču.
Seni je priklical svoja vojščaka.

Prihitela sta. Ukazal jima je, naj prineseta
Beov dnevnik v sejno sobo. Deget Thač ga
je pustil v vladarjevi sobi. »Popazita nanj
... posvetovali se bomo o podatkih, ki jih
skriva svetleča krogla.« Vojaka sta se glo¬
boko priklonila in pohitela proti izhodu.
»Bea si potegnil v lepo godljo, Seni!«

»Nikar tako — vsi podatki so dostopni
tudi vam, Deget Thač, prepričan sem, da
ste podobne podatke z Zemlje temeljito
preverili pred mojim in Beovim dnevni¬
kom.«

»Otroka sta zaspala,« je ugotovil starec.
»Kar naj počivata, stopimo v laboratorij!«
Vojaka sta uslužno izročila vladarju svetle¬
čo kroglo.

V laboratoriju je Seni vtaknil Beov dnevnik
v vdolbino v steni. Rahlo se je dotaknil
stene. Skozi kroglo je udarila silna svetlo¬
ba, vso je presvetlila. Na velikem zaslonu
na sosednji steni se je odigralo vse, kar
se je bilo pomembnega zgodilo na Zemlji
desettisoče let nazaj. V nekaj trenutkih so
Seni, Deget Thač in Elesancia videli člove¬
kovo prisvajanje ognja, odkrivanje kolesa,
spopade med ljudožerci ... do pokolov v
Vietnamu, Afriki, celo nekatera nasilja v
zapuščenih predelih ameriških velemest,
pomanjkanje v Indiji, Pakistanu. Elesancia
je bila presenečena nad neomejeno uma¬
zanostjo človekovega ravnanja.

»Nam so podobni, nam so podobni,« je po¬
navljala.

»Poučno, ni kaj reči!« se je raztogotil De¬
get Thač.

Iz laboratorija so se Seni, Deget Thač in
Elesancia sprehodili po podzemnem bivali¬
šču Aresovcev, kakor da se želijo otresti
neprijetnih misli. Nikjer ni bilo zapaziti žive
duše — vsi podložniki so se vladarju Se-
niju sproti umikali v najtemnejše kotičke

svojih domov. »Ne vem, ali je temu vedenju
kriv strah ali spoštovanje; pred mano be¬
žijo, kakor da bi bil garjav! Ne zaupajo mi,
čeprav sem uvedel najstrožje kazni.«

»Le kako naj ti zaupajo, če slabo ravnaš z
njimi?«

V posvetovalni dvorani se je najprej prebu¬
dil Iztok.

Potreboval je nekaj časa, preden se je ove-
del. Zlata je spala poleg njega. Končno se
je le domislil, kako sta prišla v podzemlje.
Spomnil se je Bea, Elesancije, Deget Thača,
Dieam Zinga, robota, vladarja Senija. Segel
je v žep, v njem so še vedno tičali dragi
kamni.

Zlato je prijel za roko in jo krepko stresel.
»Sama sva,« ji je rekel.

Prisluhnila sta.

Med gladkimi marmornatimi stenami ni
bilo slišati niti najmanjšega odmeva. Njuno
gibanje je bilo edini šum. Spreletel ju je
srh; med ogromnimi marmornatimi stenami
sta se počutila kakor na dnu velikanske
grobnice. Zaslutila sta, kako sta vklenjena
v hladnem prostoru. Zlezla sta s sedežev in
se po prstih pritihotapila v sosednji labo¬
ratorij.

Sklepala sta, da sta na pravi poti. Krogla
je znova oddajala podatke z Zemlje, tako
da sta Iztok in Zlata videla celotno pred¬
stavo. Posnetki so bili izvirni in otroka sta
bila presenečena nad ugotovitvijo, da so se
nekateri dogodki razvijali v povsem dru¬
gačni luči, kot sta si to predstavljala —
zgodovina je oživela pred njunimi očmi v
vsej svoji kruti resničnosti.

»Iztok, poglej!«

V kotu laboratorija pod stropom je nanju
prežalo umetno oko. »Kaj počenjata?« ju
je vprašalo s podobnim gromkim glasom,
kot je to storil robot pred vhodom v pod¬
zemlje. Otroka je pošast streznila. Svojo
usodo sta morala zaupati lastni volji, sicer
ju podzemlje ugonobi — za strah in nego¬
tovost ni bilo več časa.

»Kaj počenjata v laboratoriju?«

»Vladarja Senija iščeva, njegova gosta sva!«
»Stopita po levem hodniku, ne ustavljajta
se.«

Iztok in Zlata sta stekla po hodniku.

Toda ni in ni ga bilo konec; zasopihana
sta opletala po istih in podobnih prostorih,

TIM 285

kajti kmalu nista več vedela, odkod sta pri¬
šla in kje je laboratorij. »Labirint!« je za¬
klical Iztok. »Oko naju je napotilo v labirint
— umrla bova od lakote in žeje!« Zlata je
bila nekoliko mirnejša. »Ostaniva kjer sva
. .. nekje je izhod, prepričana sem o tem.
Pokličiva Deget Thača in Elesanoio!«

Imeni sta klicala na ves glas.

Vse njuno klicanje je bilo zaman. Glasovi
so se odbijali od sten in izginjali med ste¬
nami hodnikov. Otroka sta sprevidela, da ne
bosta priklicala nikogar. Pričela sta se ozi¬
rati po prostoru, v katerem sta se znašla.
Iztok je otipal bližnjo steno. »Beo naju je
potegnil za nos, doma bi morala ostati .. .
nikoli več me ne bo spravil na izlet v veso¬
lje!«

Odkrila sta ožji prehod.

Po nekaj korakih je Zlata obstala kot priko¬
vana — videla je senco poskakujoče opice.
Tudi Iztok jo je kmalu opazil. Senca je sle¬
dila senci, nedaleč od njiju se je podil ves
trop. »So to Senijevi podložniki?« — »Nič
kaj dobrega se nama ne obeta.« Hotela sta
se vrniti, pa čeprav v neznano smer.

Opice so ju zavohale.

Priskakljale so za njima in jima zastavile
pot. Gledale so ju s krvavimi očmi. V pre¬
vidni razdalji so režale kakor razjarjene
divje mačke. Bile so Senijevi poskusni ljud¬
je, z njimi je vladar Aresa preizkušal žar¬
ke, ki jih je pošiljal na Zemljo. Opice so se
otrokoma bližale počasi, radovedno.

»Iztok, raztrgale naju bodo!«

Segel je v žep.

S prsti je otipal drago kamenje. Smaragd

mu je zdrsnil na tla. Bližnja opica se je
kakor začarana zazrla v drag kamen. La¬
komnost se je polastila ostalih. Največja
opica je okorno pobrala smaragd, nesla ga
je h gobcu in ga preizkusila z zobmi. Kakor
da zlepa ne more verjeti svojim očem; prvo¬
tna lakota po krvi se je spremenila v lakoto
po dragem kamenju.

Zlata je urno snela svojo verižico.

Obesila jo je vodnici okoli vratu. Njeno de¬
janje je sprejelo krdelo z odobravajočim po¬
zibavanjem in brundanjem. Hvaležne opice
so pričele Iztoka in Zlato božati po glavi, ju
praskati po hrbtu, prsih. Iztok je razdelil
mednje še ves ostali zaklad. Delil ga je,
kakor da bi delil bonbone.

Deget Thač se je med sprehajanjem spomnil
obeh otrok.

»V sejni dvorani sta ostala. Pogledat stopim,
če sta se zbudila,« je rekel Seniju in Elesan-
ciji. »Beo me bo hudo oštel, če bo zvedel,
kako pozabljiv in malomaren sem.«

Pohitel je v smer, odkoder je prihajalo odo¬
bravajoče mrmranje velike množice opic.
Ugotovil je, da se potikajo po podzemnih
hodnikih brez nadzorstva, kar se doslej še
ni zgodilo. Domislil se je Iztoka in Zlate,
menil je, da so ju opice požrle.

Deček in deklica sta se skušala izmuzniti
iz obroča nemirnih teles.

Starec jima je prihitel na pomoč.

Nekatere opice so opazile Deget Thača; ker
so ga nekajkrat videvale v družbi vladarja
Senija, so se ga ustrašile. Drago kamenje
so tiščale v pesti in med zobmi. Iztok in
Zlata sta se jim komaj umaknila ob steno,
sicer bi ju pohodile. Deget Thač ju je prijel
za roko. »Srečo sta imela,« je zamrmral.
Vojaki so opazili bežeče opice.

Z jeklenimi palicami so se lotili kosmatih
razgrajačev in jih zapodili v kletke. Seniju
se niti sanjalo ni, kaj se je bilo zgodilo. Pri¬
šel je z Elesancijo v sejno dvorano in vpra¬
šal Deget Thača: »Kaj sta počela mlada
gosta?«

Starec je malce zavzdihnil.

»Zašla sta v laboratorij, nato v labirint.
Umetno oko ju je napotilo vanj, živa in zdra¬
va sta ... najbolje bo, da se poslovimo, dra¬
gi moj Seni — svojemu robotu naroči, naj
dvigne sončno vesoljsko ladjo iz peska, si¬
cer ne bomo mogli startati z Aresa.«

TIM 286

TRDI OREHI ZA
BISTRE GLAVE *

Pavle Gregorc

KRIŽANKA

VODORAVNO: 1. ime slovenske pisateljice Va-
štetove [»Roman o Prešernu«), 5. povabljenec
na poročno gostijo, 9. mavec, 13. gumijast plašč
in zračnica za kolo, 15. prebivalci dežele na se¬
veru Britanskega otoka, 17. delujoči vulkan na
Siciliji, 18. grško mesto ob umetnem kanalu, ki
loči Peloponez od celine, 20. setvina, žito na
korenu, 21. znamka češkoslovaških avtomobilov,
23. znak za kemijski element lutecij, 24. ze¬
meljska ožina na azijskem polotoku Malaki, 26.
zadnji črki besede LUG, 27. starejši izraz za
orača, 29. avtomobilska oznaka Smedereva, 31.
tvorba na vejah iglavcev, ki se v enem, dveh
ali treh letih razvije iz ženskih cvetov, češarek,
34. avtomobilska oznaka Tuzle, 35. izrastek na
koncu telesa nekaterih živali, 37. začetnici slo¬
venskega realističnega pisatelja, pisca »Cvetje
v jeseni«, 39. mesto v južni Turčiji, 41. vodna
žival, 44. naprava za zaustavljanje pri vozilu,
47. gorata grška pokrajina, 48. obdelana zemlja,
50. mesto na Gorenjskem, nedaleč od ceste
Ljubljana—Bled, 52. ploščinska mera v Angliji
in Severni Ameriki (znaša 40,47 ara), 53. žitni
plod, 54. tekočina ali talina v plinastem stanju

NAVPIČNO: 1. vložek v lesu (ali kovini), nare¬
jen iz drugobarvnega materiala, 2. trak, na ka¬
terem visi odlikovanje, 3. četrtina česa, mestna
četrt, 4. znak za kemijsko prvino americij, 5.
najvišja gora Karavank (2236 m), 6. zelo majhen
povzročitelj nekaterih nalezljivih bolezni (npr.
gripe), 7. posebno oblikovan čoln za reševanje
ponesrečencev v gorah, 8. vojaško oklepno vo¬
zilo, 9. začetnici sovjetskega kozmonavta Geor¬
gija Šonina, 10. neznanka v matematiki, 11.
prometna žila, 12. obdelovalni stroj, 13. najboljša
šolska ocena, 14. kratica za »akademski klub«,
16. kratica za naslov »inženir«, 19. oblika rastlin¬
skega stebla, 22. orel iz germanskega bajeslov¬
ja (iz istih črk kot ARA), 25. oče, 28. poteg
z rezilom, 30. vrsta elektronke, 32. posteljno
prekrivalo, 33. raven, koničast borilni meč, flo¬
ret, 34. rastlinska bodica, 36. nasad, 38. klično
zrno, spora, 40. naplačilo, predujem, 42. odrasel
samec goveda, 43. starorimski pozdrav, 45. po¬
jav na razburkani vodi, 46. zadnji črki besede
PAV, 49. ploskovna mera, 51. soglasnika bese¬
de LUPA.

TIM 287

APARATI

Na sliki je osem aparatov, ki jih prav gotovo
poznate. Pazljivo si jih oglejte in odgovorite na
vprašanje: kateri od aparatov se bistveno raz¬
likuje od ostalih, in zakaj? Poiskati morate torej
»lastnost«, ki je vsem aparatom skupna, le eden
je nima.

PREMIKALNICA

KOKETA

RAVNALEC

ADMIRAL

JEREBICA

STORŽIČ

GALICA

TROJAR

Navedene besede premikaj drugo nad drugo
v levo in desno toliko časa, da boš v treh
stolpcih (navpičnih vrstah) istočasno prebral
imena treh obdobij iz geološke zgodovine Zem¬
lje. Ta obdobja so: mlajša doba kenozoika s
prvimi sledovi človeka, deli se na aluvij in
diluvij — najstarejša doba paleozoika — prva
doba kenozoika, v kateri so se začele oblikovati
današnje celine in gorovja.

NASPROTJA

PASAT .

DELAVNOST .(....

MNOŽINA .....

RAZTEZANJE .

STALAGMIT ...

KOMPRESIJA .

SEVER ...

RESNICA .

RAZNOBARVNOST ...

SEŠTEVANJE ..

ZENIT .

REDUKCIJA .

MINLJIVOST .

Vsaki besedi na levi poišči besedo, ki je njeno
nasprotje. Primer: MRAZ — TOPLOTA. Najprej
poskusi na pamet, če pa le ne bo šlo, si po¬
magaj s spodnjimi besedami, ki so navedene po
abecednem vrstnem redu.

ANTIPASAT — EDNINA — EKSPANZIJA — ENO¬
BARVNOST — JUG — KRČENJE — LAŽ — LE¬
NOBA — NADIR — ODŠTEVANJE — OKSIDA¬
CIJA — STALAKTIT — VEČNOST

Če si našel prave besede, dajo navpično brane
njihove začetnice ime in priimek sovjetskega
kozmonovata, ki je kot prvi človek stopil iz
kabine v vesolje in prebil 10 minut v ionosferi.
To je bilo marca 1965 med poletom vesoljske
ladje »Voshod 2« okoli Zemlje.

REŠITVE IZ 5. ŠTEVILKE

SKANDINAVSKA KRIŽANKA »KEMIJA II«. Vo¬
doravno: lik, freska, Iza, era, ton, SP, sraka,
Rab, tarilnica, Li, Iranec, okvir, niz, nit, Ante,
album, as, IT, novak, Nemka, lij, jod, NR, OC,
delo, Aero, makaroni, žep, trinožnik, cis, Ac,
klicaj, skala, ralo, amil, EK, etin, klešče, para,
apnar.

MAGIČNI KVADRAT: 1. reaktor, 2. pasteli, 3.
aktenij, 4. stenica, 5. policaj.

MANEVRIRANJE S ČOLNI: Manever je dokaj
zapleten. Pomagajte si z papirnato maketo.
Poteka takole: 4 gre v B, 3, 2, in 1 pa plujejo
po kanalu proti točki C. Potem se 4 vrne do
točke A, za njim pa gresta čolna 1 in 2, medtem
ko 3 zapluje v B. Sedaj se 2 in 1 napotita do
točke C, 3 pa se vrne v A. Čoln 1 gre nato
v B, čoln 2 pa proti A. S tem je doseženo za¬
poredje 1, 2, 3 in 4.

PROMETNI ZNAKI: 1 — H, 2 — I, 3 — E, 4 — G,
5 — A, 6 — L, 7 — B, 8 — F, 9 — D, 10 — C.

REBUSI: ANAGRAM — A na A, gram.

IGRA IN DELO — IGRA (IGLA, L = R) IN ( + )
DELO (DEBLO) — B odpade.

REVIJA TIM — RE (REP, P odpade) — VIJA
(VIJAK, K odpade) — TIM (TIR, R = M).
RAKETAR — RAK ET (&) AR (100 m 2 )

REBUS: šasija — Š asi; (ruska črka) ja.

ZAPLETENA OPOROKA. Hčerke so dobile po
6.000 dinarjev, žena 12.000 dinarjev, sinovi pa
po 18.000 dinarjev.

NAGRAJENCI:

1. Vida Klemenčič, Podmolnik 21, 61261 Dobrunje

2. Smolič Igor, Poljanska 28, 61000 Ljubljana

3. Fortunat Rudi, Gregorčičeva 5, 65220 Tolmin

Nagrade bomo poslali po pošti.

TIM 288

NAGRADNA SKANDINAVSKA KRIŽANKA