izvirni znanstveni članek UDK 811.163.6'282.8(497.4-18) prejeto: 2003-09-25 SLOVENSKO-NEMŠKI JEZIKOVNI STIKI V OBMEJNIH KRAJIH JUŽNO OD MURE Mihaela KOLETNIK Univerza v Mariboru, Pedagoška fakulteta, SI-2000 Maribor, Koroška cesta 160 e-mail: mkoletnik@uni-mb.si IZVLEČEK V prispevku so predstavljena jezikovna prepletanja v obmejnih krajih južno od Mure, tj. na področju, ki je bilo več stoletij naseljeno tudi s prebivalci, katerih materinščina je bila nemščina. Predmet raziskave je bila govorjena prenosniška zvrst tistih redkih posameznikov, potomcev prebivalstva z nemščino kot materinščino, ki še živijo na tem področju. V njihovem govoru so opazne interference med nemškim jezikom (njihov materni jezik), slovenskogoriškim narečjem (jezik okolja) ter slovenskim knjižnim jezikom (goji se v šoli), in to na glasoslovni, oblikoslovno-skladenjski in besedoslovni ravnini. Ključne besede: slovensko-nemški jezikovni stik, jezikovne interference, panonska narečna skupina, slovenskogoriško narečje CONTATTI LINGUISTICI SLOVENO-TEDESCHI NELL/AREA DI CONFINE A SUD DEL FIUMEMUR A SINTESI Nella relazione sono presentate le intersezioni linguistiche nell'area di confine a sud del fiume Mura, una zona questa che per diversi secoli fu abitata da popoli con lingua materna tedesca. L'oggetto del la ricerca e stato il genere parlato di quei pochi individui, discendenti da quella popolazione di lingua materna tedesca, che ancora vivono in questa zona. Nella loro parlata si notano interferenze tra la lingua tedesca (la loro lingua materna), il dialetto di Slovenske gorice (lingua d'ambiente) e lo sloveno standard (insegnato a scuola), tutto ció sul piano fonético, morfologico-sintattico e lessicale. Parole chiave: il contatto lingüístico sloveno-tedesco, interferenze linguistiche il gruppo dialettale délia Panonija, il dialetto di Slovenske gorice Mihaela KOLETNIK: SLOVENSKO-NEMŠKI JEZIKOVNI STIKI V OBMEJNIH KRAJIH JUŽNO O D MURE, 171-1 78 UVO D Slovenski jezik, med vsemi slovanskimi jeziki nareč­no najbolj členjen, je jezik enega najmanjših slovanskih narodov s prav tako majhnim narodnostnim ozemljem, razprostirajočim se na meji germanskega in romanskega sveta. Po klasifikaciji slovenskega jezikoslovca Frana Ramovša (1936) in po izpopolnjeni Karti slovenskih narečij Tineta Logarja in Jakoba Riglerja (1983) se deli na sedem narečnih skupin, od katerih vsaka združuje po več narečij in vsako narečje po več govorov. Slovenska dialektologija govore obmejnih krajev južno od Mure, tj. na t. i. Apaškem polju,1 uvršča k slovenskogoriškemu narečju, ki je poleg prekmurščine, prleščine in ha­loškega narečja sestavni del panonske narečne skupine. 1. GEOGRAFSKI I N ZGODOVINSK I ORIS Apaško polje, poimenovano po kraju Apače,2 glav­nem demogeografskem središču tega področja, leži med avstrijskim Cmurekom (nem. Mureck) na zahodu in Gornjo Radgono na vzhodu. Na severu meji na Muro, ki razmejuje današnjo Slovenijo in Avstrijo, na jugu pa sega do vznožja Slovenskih goric, ki ga ločijo od ju­govzhodneje ležečega Murskega polja. To področje je bilo nekdaj narodnostno mešano ozemlje, saj je bilo več stoletij naseljeno tudi s prebi­valci, katerih materinščina je bila nemščina.3 Do prve svetovne vojne je namreč večina današnjega alpsko­jadransko-panonskega prostora, ki ga zajema obmejna skupnost Alpe-Jadran, pripadala enotni državi Avstro-Ogrski. Z razpadom Avstro-Ogrske po prvi svetovni voj­ni in z nastankom novih nacionalnih držav (Avstrije, Madžarske ter Kraljevine Slovencev, Hrvatov in Srbov) na njenih temeljih ter z razširitvijo Italije na zahodni del slovenskega poselitvenega prostora, so nekateri, s Slo­venci homogeno poseljeni teritoriji postali deli obmejnih območij Italije, Avstrije in Madžarske, na drugi strani pa so tudi z nemško govorečim prebivalstvom poseljena območja na Apaškem poju ter tudi z Madžari poseljena območja v Prekmurju pripadla tedanji Kraljevini SHS (po letu 1929 Jugoslaviji) (Klemenčič 1994, 145-146). Z vseh navedenih območij so se pripadniki narodnih manjšin v času med obema vojnama zaradi zapo­stavljanja gospodarskega razvoja njihovega poselitve­nega prostora in zaradi njihovega kulturnopolitičnega zapostavljanja nenehno izseljevali: ali v svoje matične države ali pa so se vključevali v tokove selitev iz Evrope na druge kontinente. Z Apaškega polja so se mnoge nemške družine4 že po prvi svetovni vojni izselile zlasti v Avstrijo, kljub temu pa je nekaj nemškogovorečih prebivalcev na Apaškem polju, kamor se je v tem času priselilo največ Prekmurcev,5 še ostalo. Ti so se morali izseliti po drugi svetovni vojni; temu so se izognili le tisti, ki so živeli v narodnostno mešanih zakonskih zvezah. Ti so do danes ostali kot redki posamezniki,6 novi doseljenci pa so prišli z različnih koncev Slovenije. 2. JEZIKOVNE RAZMERE NA APAŠKEM POLJU Na Apaškem polju se danes govori samo slovensko, natančneje: govori se slovensko narečje, tj. neknjižna socialna zvrst slovenskega knjižnega jezika.7 Izsledki dialektoloških raziskav (Koletnik, 2001) so pokazali, da to področje narečno ni enotno: ob sloven­skogoriškem narečju - natančneje njegovem vzhodnem podnarečju, ki ohranja kolikostno nasprotje med stalno dolgimi (cirkumflektiranimi) in akutiranimi samoglasniki in h kateremu govore tega področja uvršča tudi slo­venska dialektologija - se govori še prekmursko in druga narečja, v slovenskem jeziku tistih redkih posamez­nikov, katerih materinščina je bila nemščina, pa se prepletajo elementi slovenskogoriškega narečja, sloven­skega knjižnega jezika in njihovega matemega jezika na vseh jezikovnih ravninah. 2.1 Slovenskogoriško narečje Slovenskogoriško narečje, ki se govori na zahodu do črte Maribor—ŠentiIj, vzhodna meja teče od Radencev clo Gornje Radgone, južna pa v črti Radenci-Vurberk, nima tonemskih nasprotij, ohranjeno pa je kolikostno nasprotje. Izvedena sta bila oba splošnoslovenska na­ 1 V literaturi je poimenovano tudi Apaška ravnina in Apaška kotlina. 2 Kraj se prvič omenja med leti 1193 in 1220 z imenom Appetstal (Blaznik, 1986), kar se izvaja iz abbatis stalum, tj. opatji dvorec. 3 Slovenski zgodovinar Bogo Grafenauer ugotavlja (1964, 108; 1965, 118-119), da se je prvi močan slovenski in nemški kolonizacijski val iz alpskega področja v Panonijo usmeril po zmagi Frankov nad Obri leta 796. Po letu 874 (propad Kocljeve kneževine) se je nemško priseljevanje, ki so ga delno omejili le vdori Madžarov, nadaljevalo. 4 Izraz nemški se uporablja zaradi jezika, drugače pa gre večinoma za avstrijske rodove, kar v svojih raziskavah ugotavlja Mirko Križman (1997, 223). 5 Prim. Ludvik Olas, Migracije Prekmurcev v štajerski del Pomurja (Geografski vestnik 35, 15—33). 6 Po podatkih ljudskega štetja iz leta 1991 so na Apaškem polju živeli en Avstrijec in dva Nemca, 25 oseb pa je navedlo nemščino kot svoj materni jezik (glej: Nečak, 1998, 54). 7 jože Toporišič (1992) socialne zvrsti pojmuje kot različke kakega jezika glede na družbeno vlogo, ki jo opravljajo v kaki jezikovni skupnosti. Po tem merilu v slovenščini ločimo več snopov socialnih zvrsti, pri čemer je osnovni tisti, ki ga sestavljata knjižna in neknjižna nadzvrst, prva z zvrstema zborna in knjižnopogovrna, druga z zvrstema pokrajinsko pogovorna in narečje. Mihaela KOLETNIK: SLOVENSKO-NEMŠKI JEZIKOVNI STIKI V OBMEJNIH KRAJIH JUŽNO O D MURE, 171-178 glasna pomika, izvršena ob koncu prvega tisočletja: zlato —»• zlato; oko 5ko —> okd. Umik naglasa s konč­nega kratkega zloga na prednaglasni kratki samoglasnik je izvršen, novo naglašeni samoglasnik je v vzhodnem poclnarečju kratek: 'žena, 'kosa, 'megla. Mlajši so na­glasni umiki s cirkumflektiranega dolgega ali kratkega zloga: 7exko , 'sa:mo, 'bogat, p'rinas, 'šiirki. Samoglasniški sistem dolgih in kratkih samoglas­nikov je kot v prekmurščini: dolgi samoglasniki kratki samoglasniki i: Li: u: i ü u e: er. o: e P o:u +r: e + r a: ä Tako kot v vseh narečjih panonske narečne skupine so se dolgi polglasnik ter dolga e in nosni e razvijali vzporedno: 'de:n, 'le:n, 've:s; 'le:t; 'pe:č, sr'ce:, 'še: s t; g'le:dan, !'me:, 'pe:t, 'pe:tek, 've:žen. Dolgi jat se je razvil v dvoglasnik e:/; g're:lx, 'le:is, m'le:lko, s've:jča, z've:lzda, dolga o in nosni g pa v dvoglasnik o:u: 'bo:uk, me'so:u,'no:uč, si'no:u; go'lo:up, k'lo:up, 'mo:uš, 'zo:up. Dolgi u se je v vseh panonskih narečjih preglasil v ü: 'dir.ša, k'lii:č, 'li'i:č, 'lir.plen, samoglasniški / pa se je ra­zvil v u:8 'su:nce, 'vu:k, 'žu:ti. Samoglasniški r ohranja svojo zložnost: 'br:f, 'kr.f, 'mnkefca. Kratki naglašeni samoglasniki, nastali iz staro- in novoakutiranih ter tistih pod umičnim naglasom, so možni v vseh besednih zlogih. Staroakutirani jat se od­raža s kratkim ozkim e: b'reza, 'leto, 'mesto, st'rexa, ozki o in široki e pa sta odraza za vse preostale o-jevske oz. e-jevske glasove: 'doga, 'goba, 'koča, 'toča; 'xodin, 'nosin, 'vola; 'koš, 'noš; 'dobra, 'kosa, 'voda; 'detela, s'reca, 'več, 'zet; 'nielen, 'zelje; k'met; 'peče, 'zemla, 'žena; 'meša, s'nexa, 'zemen; 'deš, 'pes; 'megla, 'tema. Onemevanje samoglasnikov (moderna vokalna re­dukcija) je praviloma le ob zvočnikih: 'go:usanca, 'xodla; 've:jdla, 'vislo; 'za:bl. Soglasniški sestav se od knjižnega razlikuje le v posameznih razvojih. Palatalni Ij je otrdel: k'lii:č, k'ra:l, ne'dela, p'lii:ča, 'zemla, palatalni nj pa je med ali pred samoglasniki izgubil nazalnost in se razvil v nosnjeni drsnik J: mrav'i'r.jak, s'vi:Ja, 'žegnaje, živ'le:je; 'Jiva, toda 'kostan , 'lir.kna, 'ogen, p'reüdna. Končni -/ se v deležniški edninski moškospolski obliki v naglašenem zlogu izgovarja kot u/-ja: 'da:u, ko'si:ja, 'zir.ja, sicer kot -a; 'nesa, 'reza, 'veda. Ustnični -m na koncu besede se spreminja v -n. Ohranjena sta sklopa čre- in žre-: č're:j­šna, žre'be:, sklop ščj e disimiliran: k'le:[še, 'pi:šek, ti'ši:. Zobnoustnični v ima nezveneči par n fčera, f'sa:ki, 'ilofca, 're:itček, s'fo:ura; f so'boto, f 'šo:ulo; b'reskef, 'ce:jf, j pa se pojavlja tudi kot novonastali prehodni glas pred d, c, š, s, ž, z, n: '.xu:jdo, 'mu:jca, 'na:jšli, 'ojstra, v'ra:jžji, 'viijzda, ž'ga:jnki. V sklanjatvi samostalnikov moškega in srednjega spo­la se je v dajalniku in mestniku ednine posplošila konč­nica -/ za knjižno -u. Narečje preglasa o —• e za c, j, č, ž, š, kot je to v slovenskem knjižnem jeziku, ne pozna. Pri ženskih sklanjatvah je odstopanje od knjižne norme v dajalniku in orodniku dvojine, kjer je končnica -oma: 'Upoma, 'sestroma, sicer posplošena za vse spole. Samo­stalniki na -evse sklanjajo po /-jevski sklanjatvi: b'reskef b'reskvi; 'ti:kef 'ti:kvi. Narečje pozna feminizacijo. Sa­mostalniki srednjega spola lahko postanejo žensko­spolski že v ednini: g'le:rtva, 'jäbuka; končnica -a v množini je lahko še ohranjena, a pridevnik, s katerim se ujema samostalnik, je ženskospolski: 'tot e 'jäbuka, po'fa:rbane 'ja:jca, f'se 'le:jta, 'veke 'mesta, 'tote 'okna. Moškospolski v dvojini in množini postanejo le tisti sa­mostalniki srednjega spola, ki svojo osnovo podaljšujejo s -f-: 'tele te'leta; te'leti; te'leta. V sklanjatvi osebnih zaimkov so dvojinske oblike 'mi:ja/'mi:dva 'me:l/'mi:dve; 'vi:ja/'vi:dva Ve://'vi:dve ; 'ovid'va:/'ji:va 'ovid've:l/'ji:vi. Vprašalni zaimki so g'do:u, 'kaj, 'ke:ri, 'kaki, 'kakši, kazalni 'toti, 'ti:sti, 'ovi/'oni. Pridevnik je izgubil možnost s končnico ali na­glasom izražati kategorijo določnosti. V sklanjatvi je znana le t. i. mehka sklanjatev: 7e:/p/ 'le:jpega. Glagol v primerjavi s knjižnim jezikom ni doživel velikih sprememb. Nedoločnik je dolg, namenilnik se uporablja ob glagolih premikanja. V glagolski spregatvi je v prvi osebi dvojine osebilo -ma, ne -va, kot je to v knjižnem jeziku, spregatev pa je le priponska: 'da:ta, 'je:'na, 've:Ua. V besedju je ohranjeno slovensko kmečko izrazje za poimenovanje živali, rastlin in poljedelstva, več pre­vzetih nemških besed pa je za izrazje v obrteh, kuhinji, posodi, oblačilih. 2.2 Prekmursko in druga narečja Prekmursko in druga narečja, ki se danes prav tako govorijo na Apaškem polju, niso bila predmet raziskave. Njih govorci namreč niso potomci avtohtonih prebi­valcev tega območja, pač pa Prekmurcev, priseljenih zlasti v nekaj letih pred prvo svetovno vojno in po njej ter po letu 1950, in novih doseljencev z različnih kon­cev Slovenije, t. i. kolonistov, priseljenih po drugi sve­tovni vojni. Najnovejše raziskave Zinke Zorko kažejo, da ta prehod ni bil neposreden, ampak preko dvoglasnika ou, kar je razvidno iz oblik, danes ohranjenih v Porabju (golčati —> gounčati —• gučati). Mihaela KOLETNIK: SLOVENSKO-NEMŠKI JEZIKOVNI STIKI V OBMEJNIH KRAJIH JUŽNO O D MURE, 171-178 2.3 jezikovne interference pri prebivalcih z nemščino kot materinščino Avtohtoni prebivalci Apaškega polja so gotovo tisti redki posamezniki, potomci prebivalstva z nemščino kot materinščino, ki še živijo na tem področju. Moj i informanti, danes stari od 72 do 85 let, so naj­večkrat otroci staršev različnih materinščin in nacio­nalnosti, sami poročeni z zakoncem slovenske narod­nosti. Pozna se, da so šolo obiskovali v času po prvi svetovni vojni,9 ko se je večina nemškogovorečega pre­bivalstva že odselila. Ti, ki so ostali, so se namreč prilagodili novi jezikovnopolitični situaciji in novim je­zikovnim razmeram. Tako so svoje otroke pošiljali v slovensko šolo. Doma se je ponekod v nemških dru­žinah še govorilo nemško, v okolju pa glede na so­govornike oba jezika.1 0 Po drugi svetovni vojni so, kot ugotavlja M. Križman (1997, 322), sprejeli slovenski jezik in slovensko kulturo kot del bikultumosti. Na podlagi magnetofonskih posnetkov daljših pri­povedi in pogovorov sem analizirala njihovo govorjeno prenosniško zvrst slovenskega jezika. V njihovem govoru, ki je danes bolj ali manj narečno obarvan, se pojavljajo pri nekaterih bolj, pri drugih manj izrazite interference'' med nemškim, tj. njihovim maternim, pri­marnim jezikom, slovenskogoriškim narečjem, tj. jezi­kom okolja, in slovenskim knjižnim jezikom, ki se goji v šoli, in to na glasoslovni, oblikoslovno-skladenjski in besedoslovni ravnini.1 2 2.3.1 Interference na glasoslovni ravnini Me d interferencami na glasoslovni ravnini so vidne: 1. interference iz slovenskega knjižnega jezika v narečje, ki se kažejo v: - poenoglašanju narečnih dvoglasnikov e:/ in o:u: be'se:da, 'meda 'imela', na s're:di, 're:fčina, 're:veži, s'np-.k, s Ve: í, 've:dla; bla'go:, g'do:, 'ko:s, 'mp:š, 'no:č, ok'roigla, 'ro:ke za narečno be'se^da, 'me:Ua, na s're:ld\, 'reirfčina, 're.vvež/, s'ne:/k, s Ve:/1, 'vendía; bia'go:u, g'do:u, 'ko:us, 'mo:uš, 'no:uč, ok'ro:ugla, ' ro: uke; - izostanku preglašenega u, ki ga sicer poznajo vsa panonska narečja: 'ču 'cul', fkup, xu:do, k'rux, 'ku:xarca, 'ku:xa, 'su:xi, 'tu:d!; - knjižnem odrazu (ob narečnem) za dolgi in novoakutirani polglasnik, samoglasniški / in predna­glasni u: 'da:n Cde:n), 'va:s Cve:s), z 'ma:no (z 'me:no); 'la:xko Clexko), 'ma:ša ('meša); 'do:ugo C dugo), 'po:uno Cpuno); pus'ti:li (pis'tkli), zgu'b'r.la (zgi'bi:la); - nezaokroženosti kratkega a: b'rada, b'rat, 'jas, 'mati, m'ras, 'tam; - ohranjeni pa so lahko tudi //, ki je v narečju sicer otrdel: 'dalje, k'ra:lj, ne'delja, nj, ki je v narečju pred ali med samoglasniki izgubil nazalnost: n'jixof, n'jiva; s'vknja, živ'le:nje, sklop šč, ki se je v narečju disimiIiral v s: dvo'rišče, 'nišče, za'ra:ščeno, in končni -m, ki se v narečju praviloma spreminja v -n: 'delam, k'ravam, 'nam, 'nosim, z b'ratom. 2. interference iz nemškega jezika v narečje, pri čemer je zlasti opazno, da se: - zveneči (mehki) zaporniki b, d, g praviloma izgo­varjajo kot nezveneči (trdi): op'ledke 'obleke', pe'se:'ide 'besede', p'ri:gajo 'brigajo', 'punkar 'bunker'; po'to:uč 'podoč', to'pu:st 'dopust', 'tosti 'dosti', 'toiubHi 'dobili', tršav'la:nstvo 'državljanstvo', t'rü:go 'drugo'; kos'ti:lna 'gostilna', k'rax 'grah', k're: 'gre', k're:mo 'gremo'; - zveneča pripornika z, ž praviloma izgovarjata kot nezveneča: 'mr.slo 'mrzlo', parti'sa:nke 'partizanke', 'posni 'pozni', ras'la:gati 'razlagati', sa'dosta 'zadosti, dovolj', sad'ru:žni 'zadružni', sa'če:li 'začeli', 'semla 'zemlja', 'semlevit 'zemljevid', 'si:ma 'zima', s'na:ia 'znala'; 'leša 'ležal', s'liiša 'služil', 'šenske 'ženske', 'sito 'žito', 'š/Ve//'živeli', s'lext 'žleht'. 9 Pouk v Apačah, ki je od leta 1804, je bil do leta J 921 samo v nemščini. V okviru samostana šolskih sester, ki so ga ukinili leta 1947, je bila leta 1879 ustanovljena nemška dekliška osnovna šola, ki je leta 1925 postala javna. Od leta 1921 dalje, ko so bili v Apačah tudi slovenski učitelji, je bil pouk v slovenščini (za slovenske otroke) in v nemščini (za nemške otroke); slovenski otroci so imeli po eno uro na dan nemščino, nemški pa po eno uro slovenščino. V slovenski osnovni šoli so imeli prav tako še nemško paralelko. Nemški oddelek so obdržali na nižji stopnji, na višji pa je bil pouk v slovenščini. Med drugo svetovno vojno je bil pouk samo v nemščini. Jezik v cerkvi je bil do srede 19. stoletja samo nemški, nato pa so bili do leta 1909 župniki Slovenci, ki so slovenščino po možnosti vnašali v cerkvene obrede. Do leta 1924 je bila slovenska pridiga v cerkvi le enkrat mesečno, nato pa je tedanji zavedni kaplan Stanko Lah dosegel, da je bila glavna maša ob nedeljah slovenska. Leta 1929 je bila organizirana tudi protestantska verska skupnost. 10 Mirko Križman ugotavlja (1997, 273), da če se je v družinah govorilo nemško, je bilo to južnoštajersko nemško narečje, ki je del južnega bavarskega narečja, s primesmi knjižne nemščine, ki so jo dobili v nemških šolah, pod vplivom medijev ali stikov s sorodniki onstran meje. 11 Po VVeinreichu je interferenca vsak odklon od norme enega ali drugega jezikovnega sistema v govoru večjezičnega govorca (tj. govorca, ki obvlada več jezikovnih sistemov, ki lahko pripadajo istemu diasistemu /npr. obvladovanje krajevnega govora Ai in knjižnega jezika A/ ali različnim diasistemom /npr. obvladovanje krajevnega govora Ai, knjižnega jezika A in knjižnega jezika B/), ki se pojavlja kot posledica njegove domačnosti z drugim jezikovnim sistemom. Po tej definiciji do interferenc prihaja na glasoslovni, oblikoslovni in skladenjski ravnini ter v besedju, pogoj zanje pa so razlike v jezikovnih sistemih, ki prihajajo v stik. 12 Pri razvrstitvi interferenc sem se zgledovala po VVeinreichovi študiji Sprachen in Kontakt ( 1977). Miluiel,i KOLETNIK: SI.OVENSKO-NEMŠKI IEZIKOVNI STIKI V OBMEJNIH KRAJIH JUŽNO O D MURE, 171-178 SI. 1: Kmetski dom na Murskem polju (Melik, 1957, 224). Fig. 1: A farmhouse on the Mura Plain (Melik, 1957, 224). 2.3.2 Interference na oblikoslovno-skladenjski ravnini Interference na oblikoslovno-skladenjski ravnini se kažejo v: 1. prenosu skladenjskih razmerij, kjer se v slovenski jezik prenašata: - nemški besedni red, kar se kaže zlasti v stavi glagola na koncu povedi: 'Deklice pa v samos'ta:nu so se o'či:le. 'Bu:rkle pa 'take k'ro:upnce smo 'meli. 'Un je pa'pi:re 'ne:/ 'do:uba. Pr 'Ma:jndli 'ki:ndro 'tako 'močno so 'meli.; - glagolska vezava. Po nemškem vzoru je vidna pogosta raba tožilnika namesto slovenskega rodilnika: No, 'mi: 'reifčino 'neilsmo 'ču:tli. 'Küri pa z 'Le:mart smo 'to:ubili. 'Nič 'ne:/ s'ne: [k bi'lo:u. 'Moj 'mo:uš 'ne:/ 'moga 'toti'remen no'siti ter raba imenovalnika namesto slovenskega dajalnika: No, 'tan pa so me š'paixet 'cpj 'da:li. Sen F'ra:nci 'vüsta 'coj dr'žala, tožilnika: 'Zaj pa 'ena 'čerka 'ma: ali mestnika: V 'Le:mart sen 'bi:la pri 'moja š've:gerca. Je 'bi:ja 'nax v lasa're:t. 2. spreminjanju slovnične lastnosti besede oz. širjenju njene skladenjske vloge po vzorčnem jeziku. Nemške interference se kažejo zlasti v: - rabi osebnega zaimka tam, kjer bi v slovenščini zaradi stilne zaznamovanosti pričakovali ničti osebni zaimek: G'da smo 'mi: b'li is'se:ljeni, je s'ne:jk 'bi:u, 'zi:ma 'bi:la, 'ja. 'Mi: ot'rpci smo b'li do'ma: 'sa:mi.; rabi svojiInega zaimka namesto povratnega svo­jilnega: T e pa je 'reka: '"Lexko g're:š s 'mojo go'vor­nost." 'jas sen s 'mojo go'vornost š'la.; - rabi nedoločnega člena, opuščanju morfema se pri povratnih glagolih ter pogosti rabi trpnika: 'jas sen 'dosta se'li:la po s've:jti. 'Jas pa sen 'tan 'doli po­ro'ciia.'Tän 'te 'un 'je:ti 'bi:ja. F'se je b'lo: zap'le:njeno. 'Un je 'bi:u 'tak sposto'vani. Po nemškem vzoru se nekaterim besedam spreminja spol: tako npr. samostalnik most, ki je v slovenščini moškega spola, postane ženskospolski, kot je to v nem­ščini: Ne Ve:/n, g'da so 'toto 'mo:ust 'si:dalislovenski ženskospolski samostalnik selitev pa postane moškega spola, kot je to v nemščini: V 'zi:mi 'te 'nax p'riso 'to:u se'H:tef. Vidne so tudi interference iz slovenskega knjižnega jezika v narečje. Opazna je zlasti raba knjižne končnice -u/(-o) v dajalniku in mestniku ednine moškega spola za sicer narečno končnico -/: k m'li:no, 'Ba:jdašo, 'E:rixo; na 'Du:najo, na tovorn'ja:ko, na po'toku, pri inže'ne:rjo, pri m'!i:nu, v g'ra:do, f k'lo:štro, v 'Lurdu. 2.3.3 Besedne interference Na ravni besedja se vpliv nemščine kaže v: neposrednem prenosu tuje besede, kjer so zlasti opazne izposojenke in popačenke, kot npr: b'rift'ro:gar, 'ca:jt, 'di:le, er'bija, 't'a:rbali, 'fertik, ge'no:u, g'vant, 'xüta, k'lo:šter, k'še:ft, 'lüft, 'mantl, 'nucala, 'o:fnajo, p'le:x, 'ra:ufank, 'ri:bati, š'mu:glati, 'šu:xi, 'ta:užnt, 'žiipa, nekaj pa je slovničnih besed (členki, vezniki), ki imajo povezovalno ali čustveno vlogo: Se've:da, ja, freilich, 'to:u smo 'mi: Pse 'delali. No, 'nax pa do'mo:u, entwedwr če smo 'ne:j 'mogli še 'kaj na're:ti.; - reprodukciji zloženke ali besedne zveze z opaz­nimi kalki: 'Kak si 'te 'ti: na 'to: p'ri:šla? 'Saj še 'zaj 'čuje­mo od 'Ma:jndla. 'Uni so se 'mogli od n'jixove 'vere 'viin 'ze:ti. 'Un je p'rišo kot v'do:uvec.; 'coj s'to:upli, 'dol zam'lelo, 'gor 'rasli. Mihaela KOLETNIK: SLOVENSKO-NEMŠKI JEZIKOVNI STIKI V OBMEJNIH KRAJIH JUŽNO O D MURE, 171-178 SI. 2: Mlini na Muri (Melik, 1957, 225). Fig. 2: Mills on the Mura (Melik, 1957, 225). Vpliv slovenskega knjižnega jezika je v narečju viden zlasti v rabi knjižnih besed (ob narečnih): be'se:da Creijč), 'da:n Cde:n), 'da:nes (g'nes), dru'ga:če Cnačik), govo'ridi Cgu:čali), 'mo:ka Cmela), ni'komur Cnikomi), pokoj'nina Cpe:nzija), pro'da:li (o'da:li), 'punca (dik'li­na), 'u:snje Cleder),'va:s Cve:s). V govoru je opazno tudi kodno preklapljanje slo­venščine na nemščino, in to predvsem v pripovedih, vezanih na spomine in čustvena doživetja iz preteklosti: No, 'kak se 'ta: 'linja že 'reče, Demokrationslinie. 'Ve:dno so nas po'va:bli ... auf ein Kaffee und Kuchen. Kinder kommen auf ein Kaffee und Kuchen. 'PotI pa so 'meli 'ti:sto, ka so z'birali, Winterhilfswerk, 'ne:, Winter­hilfswerk je 'to: b'lo:, 'ja. 'To: je 'on Procentrechnung, na 'pamet. 'Mi: smo 'tü:j, die Klasse müssen wir auf­räumen, se've:da, 'veidno sta b'le d've:L 'To:u muss sein je b'lo:, 'moglo je 'biti. Kot že rečeno, so po drugi svetovni vojni ostanki nemškogovorečega prebivalstva sprejeli slovenski jezik in slovensko kulturo, svojo materinščino pa obdržali zlasti v stikih z ljudmi onstran meje in za spremljanje medijev v nemščini: poslušajo lahko nemške radijske oddaje, spremljajo lahko številne avstrijske in nemške televizijske kanale, berejo lahko nemške revije, časopise in knjige; le-te so na voljo v knjižnicah in knjigarnah, v Mariboru pa imamo tudi bogato Avstrijsko čitalnico. 3. POLOŽAJ SLOVENŠČINE V RADGONSKEM KOT U Vsi, ki se ukvarjamo z raziskovanjem jezika, vemo, da politične (državne) meje niso vedno tudi jezikovne meje. Zato moram na tem mestu omeniti, da se slo­vensko narečje govori tudi na drugi strani meje,1 3 v t. i. Radgonskem kotu, tj. področju vzhodno in severno od avstrijske Radgone. Tukaj so v petih vaseh: Laafeld/ Potrna, Sicheldorf/Žetinci, Dedenitz/Dedonci, Zelting/ Zenkovci in Goritz/Gorica, obkroženih z vasmi, kjer se govori samo nemško, bili in so še gosto naseljeni ljudje, katerih materinščina je slovenščina.14 Na tem področju, kjer je clialektološke raziskave opravljala Zinka Zorko,1 5 je slovenščina sporazume­valni jezik velike večine prebivalcev, pri rodu do dvajsetih let pa je pogostejša nemščina. Tukaj se govori samo narečje, ki je zgodovinskorazvojno del enotnega 13 V Republiki Avstriji živi slovenska manjšina na Koroškem in Štajerskem; le-tu v okolici Lučan na Velikem Boču in v t. i. Radgonskem kotu. 14 Podatki zadnjega ljudskega štetja iz leta 2001, dostopni od oktobra 2002, kažejo, da na Štajerskem slovenščino kot občevalni (pogovorni) jezik uporablja 2192 avstrijskih državljanov, kar je v primerjavi z letom 1991, ko je tako odgovorilo 1695 ljudi, 29­odstotno povečanje. V obmejnih okrajih Deutschlandsberg, Lipnica (Leibnitz) in Radgona (Bad Radkersburg) je takih oseb 452, kar predstavlja 83-odstotno povečanje v primerjavi z letom 1991, ko je slovenščino kot občevalni jezik uporabljalo 246 ljudi (glej: Signal, 2002/03, 2). 15 Sociolingvistično raziskavo o jezikovnih razmerah v Radgonskem kotu je opravil Mirko Križman (1989). Mihaela KOLETNIK: SLOVENSKO-NEMŠKI JEZIKOVNI STIKI V OBMEJNIH KRAJIH JUŽNO O D MURE, 171-178 severnoštajerskega in panonskega jezikovnega področja: samoglasniški sestav in naglasne razmere so take kot v prekmurščini, soglasniški sestav in oblikoslovje pa sta bliže slovenskogoriškim govorom (Zorko, 1998, 87; 1994, 106). V šolah se knjižne slovenščine ne učijo, pač pa je že osmo leto v obmejni avstrijski Radgoni (Bad Radkesburg) organiziran fakultativni pouk slovenščine za različno število učencev (to šolsko leto začetniško skupino, v katero so vključeni otroci, stari od štiri clo šest let, obiskuje 12 učencev). Lastnih televizijskih in radijskih oddaj nimajo, lahko pa spremljajo slovenske radijske programe z druge strani meje. Kulturno društvo Člen 7, ki si prizadeva za ohranitev slovenščine in slovenske kulturne dediščine, štirikrat letno izdaja dvojezično (nemško-slovensko) glasilo Signal, ki ima informativno, izobraževalno, estetsko in jezikovnoprebujevalno vlogo. Slovenska besedila so objavljena v slovenskem knjižnem jeziku. Drugih glasil, pisanih tudi v narečju, kot jih imajo Slovenci v Porabju na Madžarskem in v Benečiji v Italiji, nimajo. SLOVENE-GERMAN LINGUISTIC CONTACTS IN CROSSBORDER AREAS SOUTH OF THE MUR A RIVER Mihaela KOLETNIK University ot Maribor, Faculty of Education, SI-2000 Maribor, Koroška cesta 160 e-mail: mkoletnik@uni-mb.si SUMMARY Slovene dialectology has placed the idioms spoken at Apaško polje - the area situated between Austrian Mureck in the west and Gornja Radgona in the east south of the Mura, the border river between Slovenia and Austria - in Slovenske gorice dialect of the Pannonian dialect group. This area used to be an ethnically mixed territory, for a number of centuries inhabited by the people whose mother tongue was German. Today, only Slovene is spoken here or, to be precise, a Slovene dialect, i.e. non-literary social type of Slovene literary language. The results of dialectological research in the dealt with area have shown that the latter is not dialectally uniform. Apart from the Slovenske gorice dialect, which with other dialects of the Pannonian dialect group shares the loss of tonetic antonyms, the same development of the long v into ei, of the long o and nasal g into ou, of the long u into u and of the sonant 1 into u, while with the same reflex, the long narrow e, the long reduced vowel, the nasal e and etymological e are also represented, the Prekmurje dialects and some other dialects are also spoken which, however, were not the subject of our research, considering that their speakers are not descendants of the autochthonous inhabitants of the area. The Slovene language of those few individuals whose mother tongue was German and who accepted Slovene language and culture and, on the other hand, retained their mother tongue particularly in contacts with the people across the border and in order to be able to follow various mass media (radio, TV, newspapers) presented or written in German, is intertwined with elements of the Slovenske gorice dialect, Slovene literary language and their mother tongue at all linguistic levels. Key words: Slovene-German tongue contact, linguistic interferences, Pannonian dialect group, Slovenske gorice dialect LITERATURA Blaznik, P. (1986): Historična topografija slovenske Šta­jerske in jugoslovanskega dela Koroške do leta 1500. Maribor, Založba Obzorja. Geografski vestnik, Ljubljana. Grafenauer, B. (1964): Zgodovina slovenskega naroda I. Ljubljana, Državna založba Slovenije. Grafenauer, B. (1965): Zgodovina slovenskega naroda II. Ljubljana, Državna založba Slovenije. Gruden, Ž. (1976): Prispevek k spoznavanju jezikovne situacije tržaških Slovencev. Jezik in slovstvo 22/3, 72 ­ 79. Hinderling, R., Eichinger, L. M . (eds.) (1996): Handbuch der mitteleuropäischen Sprachminderheiten. Tübingen, Gunter Narr Verlag. Mihaela KOLETNIK: SLOVENSKO-NEMŠKI JEZIKOVNI STIKI V OBMEJNIH KRAJIH JUŽNO O D MURE, I7I-I7 8 Klemenčič, V. (1994): Narodne manjšine na obmejnih območjih na prehodu med alpsko-jadranskim in panon­skim prostorom. V: Jesih, B. (ed.): Narodne manjšine 3. Slovenci v avstrijski zvezni deželi Stajerski/Slowenen im Bundesland Steiermark. Ljubljana, SAZU, 145-155. Koletnik, M . (2001): Slovenskogoriško narečje. Zora 12. Maribor, Slavistično društvo Maribor. Križman, M . (1989): Jezik kot socialni in nacionalni pojav. Maribor, Pedagoška fakulteta. Križman, M . (1997): Jezikovna razmerja. Maribor, Sla­vistično društvo Maribor. Križman, M. (1998): Der Dialekt als Identität bei Resten der deutschen Minderheit im Abstaller Tal. V: Hutterer, C. J., Pauritsch, G. (eds.): Beiträge zur Dialektologie des ostoberdeutschen Raumes. Referate der 6. Arbeitstagung für bayerisch-österreichische Dialektologie, 20.-24. 9. 1995 in Graz. Göppingen, Kümmerle Verlag, 276-292. Logar, T., Rigler, J. (1983): Karta slovenskih narečij. Ljubljana, Univerzum. Melik, A. (1957): Štajerska s Prekmurjein in Mežiško do­lino. V: Slovenija, Geografski opis. Ljubljana, Slovenska matica. Nečak, D. (1998): Die "Deutschen" in Slowenien (1918­1955): Kurzer Abriss / "Nemci" na Slovenskem (1918­1950): kratek oris. Ljubljana, Znanstveni inštitut Filozof­ske fakultete. Perko, D., Orožen Adamič, M. (1998): Slovenija ­pokrajine in ljudje. Ljubljana, Mladinska knjiga. Ramovš, F. (1936): Historična gramatika slovenskega jezika VII, Dialekti. Ljubljana, Učiteljska tiskarna. Schober, F. J. (2002/03): Apače/Abstall, Aus der Zeit­geschichte eines Grenzraumes. Signal, Winter/zima 2002/03. Graz, 4-16. Signal (2002/03): Signal: Zweisprachig ist besser = dvojezično je boljše, Winter/zima 2002/03. Graz, Ar­tikel VII Kulturverein für Steiermark / Kulturno društvo Člen 7 za avstrijsko Štajersko. Toporišič, J. (1992): Enciklopedija slovenskega jezika. Ljubljana, Mladinska knjiga. Weinreich, U. (1977): Sprachen in Kontakt. München, Beck. Zorko, Z. (1998): Govor vasi Žetinci (Sicheldorf) v avstrijskem Radgonskem kotu. V: Zorko, Z.: Haloško narečje in druge dialektološke študije. Zora 6. Maribor, Slavistično društvo Maribor, 87-100. Zorko, Z. (1994): Rezultati dialektoloških raziskav v Žetincih (Sicheldorf) V: Jesih, B. (ed.): Narodne manjšine 3. Slovenci v avstrijski zvezni deželi Štajerski/Slowenen im Bundesland Steiermark. Ljubljana, SAZU, 106-112.