Za naše casopisie. Ne zastonj se je že neštetokrat povdarjalo in dan za dnevom se vsakdo lahko prepriča, da je časopisje, ne sedma, marveč pnra velesila na svetu. Boj proti časopisju, namreč proti slabemu časopisju, je mogoče uspešno bojevati zopet samo s časopisjem. Nastaja pa vprašanje: ali je tudi potreben ta boj? In še kako potreben! Kdor misli, da more živeti, napredovati in se razvijati v človeški družbi brez časopisja, tega bodo kmalu izkušnje izučile, da je taka trditev za katerikoli stan napačna. Koinur ni svetovati, mu tudi ni pomagati. V časopisju dandanes človek najde ne samo, da napase svojo radovednost na novicah iz svojega kraja, iz ožje in širše njegove domovine ter iz življenja po širokem svetu, marveč mu tudi daje in spopolnjuje izobrazbo, bistri um in razvija duševno obzorje. Čim širši pa ima človek razgled, tem dalje vidi in tem ialje si želi. S tem čitatelj dobiva vedno nove podbude, ki ga priganjajo k vedno večji vztrajnosti in s tem k uspehom. Tako postaja čitanje potreba, kakor vsakdanji kruh. Brez kruha pa nikdo ne more živeti, tako tudi človek, ki čitanje zanemarja, sčasoma popolnoma otopi. Že pri pisavi lahko vsakdo opaža, ako nlma vsak dan peres v aroki, da mu postane roka nekako lesena in s časoma le s težavo slika črko za črko, da napiše besedo. Kdor pa dnevno piše, temu teče pero po papirju, kakor namazano. To je pač vaja in navada. In kar je glavno, pri stalnem čitanju clovek dobi ludi sposobnost razločevati ne samo lepoto izražanja, ampak tudi vrednost vsebine tega, kar čita. Vzemite na primer v roke «Kmetijski list«. Kdor je navajen ria čiianje, ta bo že takoj pri prvih stavkih vrgel to samostojno, lažnjivo cunjo v peč in je ne pogleda nikdar več. Vsak čitatelj torej pridobi tudi zmožnost ločiti pleve od zrnja, ako pridno zasleduje časopis in — ako morebiti tudi vanj piše. V časopisju dandanes človek iiajde vse, karkoli potrebuje. Od pouka, kako se preganjajo podgane pa vse do najbolj učenih razprav o imetnosti, o modroslovju, zdravstvu, politiki, itd. itd. Danes se vjame v glavo eno zrno, jutri marda že dvoje •srn in tako naprej. Pregovor pa pravi: zrno do zrna pogača, jkamen do kamena palača. Kar pa človek umstveno pridobi, tega nikdar več ne izgubi. Poglejte, kakšni reveži so srbski Jtraetje, ki po veliki večini ne znajo čitati. Ali je potem čudno, da nad njimi vlada par ljudi, ki niti Srbi niso. Nekateri, ki silistijo prvo besedo v Beogradu, so celo židovskega ali ciganskega rodu. Ti ljudje bi nas že zdavnaj vtopili v žlici vode, ko bi ne znali čitati. Srbskega kmeta imajo čisto na kratkem. Vsak se nad njim lahko zadere in ga r>pehari. 2e iz tega se vidi, da je časopisje tudi velika obrambna moč, ki varuje posameznika in celo družbo pred izkoriščanjem in pred krivicami. Če pa časopisje brani, pa tudi napada in uveljavlja zahteve in pravice svojih čitateljev. Kdor torej hoče imeti uspeh, mora iineti list, ki ga zastopa in brani v javnosti. Zato imajo ludi največji malopridneži svoj list. V Parizu, na Fran eoskem, so imeli tudi latovi (apaši) svoj list in morda ga imajo šc sedaj. V njem so pisali vsc tako, da so policijo za nos vodili ter obenem obveščali svojo tatinsko družbo, kako mora postopati, da policija ne ujame tega ali onega. Zlasti pa so se vrgli na časopisje Judje in framazoni ter sploh brezverci. Vsi ti imajo po celem svetu na široko razpredeno mrežo časopisja. Ker imajo ti ljudje glavni svelovni kapital v svojih rokah, zato jim je tudi lahko kupovati in z denarjem podpirati razne liste, ki potem pišejo tako, kakor to želijo kapitalisti, torej Judje in brezverci. Tudi pri nas je tako. Saj je «Jutro« nedavno samo priznalo, da je prejelo en milijon dvestotisoč in več kron za vzdrževanje lista. Odkod sicer ni povedalo, kar pa tudi ni Ireba vedeti; to se itak ve že iz pisave tega izdajalskega, cetralističnega in protikatoliškega lista. «Jutro« je dobilo denar zalo, da piše tako, kakor piše . . . Zato pa moramo razločevati dobro časopisje od slabega. In katero je slabo časopisje? Vsekakor tisto, ki piše proti ljudstvu in sicer proti krščanskemu ljudstvu. Krščanskega časnikarja veže vest, da ničesar ne piše, kar bi škodovalo veri in na duši ali na telesu ljudstvu, katero braniti mu je sveta dolžnost. Krščansko časopisje je torej že po svojem stališeu, utemeljenem v Kristovih načelih in v naukih sv. kat. Cerkve, dobro časopisje. Ker pa protikatoliško časopisje, ki je protiversko ludi takrat, kadar tega ne pove naravnost, seje strup v človeško dušo in sicer kapljo za kapljo, da človek tega niti ne čuti, zato se je treba temu ubraniti. Da se pa temu strupu ubranimo, moramo vsi katoličani (in lo> je naša sveta dolžnost) svariti naše sosede, znance in prijatelje, naj ne čitajo in ne naročajo nobenega protikrščanskega lista. Odkod izvira vsa dandanašnja verska mlačnost in vse to zlo na svetu, če ne iz slabega časopisja! Za obstoj slabega časopisja ne skrfre samo tisti, ki ga vzdržujejo s podporami in podkupnino, ampak tudi tisti slabi kristjani, ki take liste čitajo in naročajo. Ako prihaja dnevno recimo med stotisoč slovenskih volilcev petdeset tisoč iztisov slabega časopisja, tudi najboljši verniki izgubijb odporno moč proti razžirjajoči se slabi časnikarski kugi. Ciin ta slab list z lažjo in z zavijanjem prave resnice vseje v naše duše najmanjši dvom, je s tem že veliko pridobil. Tak dvom potem grize in razjeda sam naprej in dvrši, kar je to slabo časopisje načelo. Sedaj se približuje zopet čas, ko je treba obnoviti naročnino in podpreti ft-Jtoliško časopisje v težkem boju, ki ga bije dan na d/an. Judje, brezverci, framazoni in tem enaka kapitalistična družba nas gotovo ne podpira, vlada pa tudi ne. Kako naj torej vzdržujemo svoje liste proti navalu nasprotniških Iistov v današnjf draginji, ko stane skoraj papir več, kakor pa naročnina? Treba je, da takoj razvijemo najživahnejšo agitacijo od hiše do hiše in da pridobimo katoliškemu časopisju čimveč naročnikov in podpornikov. Geslo naše bodi: Ven z brezverskim časopisjem iz krščansftih družin in v vsako hfšo katoliško casopisje!