Rožu kot deponiji napredka grozi gradnja ultraželeznice
Verjetnost, da bo v nekaj letih skozi Rož vodila visokozmogljivostna železnica (Südost Spange), je od preteklega ponedeljka, 29. maja, vse večja, v bistvu dokončna Tega dne so namreč na Štajerskem podpisali zvezni minister Klima in koroška ter štajerska deželna svetnika za promet, Klasnic in Grasser pogodbo o gradnji železniškega predora skozi Golico/Koralmtunnel in primemo izgradnjo železniških tirov do Celovca. Ta odsek je del visokozmog-ljivostne železnice, ki naj bi po besedah in mnenju politikov in strokovnjakov za promet vključila Avstrijo v evropsko omrežje viso-kozmogljivostnih železnic.
Dokončni cilj izgradnje te železniške proge je Italija oz. priključek na velikanski kolodvor na Bmci.
Sedaj je samo še stvar formalne odločitve, ali naj železnica pelje skozi Rož ali pa ob Vrbskem oz. Osojskem jezeru, in štiriletnega projektiranja. Globalni načrt za traso skozi Rož je že narejen in tudi znan.
Ljudska iniciativa »Rešite Rož/Rettet das Rosental/Rož«, ki se bori proti gradnji te železnice skozi Rož, je začela s podpisno akcijo, ki jo podpirajo vsi župani doline. Odmev med prebivalstvom je zelo dober. Glasnik iniciative je odbornik VS Borovlje mag. Peter
Waldhauser. V ponedeljek je ostro kritiziral klubskega vodjo koroške ljudske stranke Hoferja, ki je od pristojnega ministra Klime in deželnega svetnika Grasserja zahteval, naj končno določita traso za novo železnico, da bojo ljudje vedeli, pri čem so. Waldhauser je Hoferja pozval, naj se postavi na stran prebivalstva in naj odločitve o trasi ne prepušča drugim. Tako ravnanje da je samo izraz določene zmedenosti in nepripravljenosti za prevzemanje odgovornosti. Hkrati pa je to signal, da morebitnih protestov prebivalstva ne gre jemati resno.
Vodja koroških socialdemokratov Ausserwinkler pa je prišel na dan z obljubo ministra Klime, da bo pri gradnji železnice skozi Rož prišla v poštev samo ekološko najbolj mila varianta, ne pa trenutno znana trasa. Gradnja visokozmog-Ijivostne železnice da pomeni tudi krepitev gospodarskega prostora Koroške, saj bo priključena na moderno evropsko železniško omrežje. Ausserwinkler je ostro kritiziral deželnega prometnega referenta Grasserja, ki da je dal soglasje h gradnji te železnice, ne da bi se poprej pozanimal za njeno trasiranje skozi Rož.
Razvoj vsekakor kaže, da bojo potrebni skupni in izjemni napori, če naj res preprečimo visoko-zmogljivostno železnico skozi Rož.
(Dalje na 2. strani) Franc Wakounig
Volitve NSKS: vodi Olip
Po (nepreverjenih) podatkih, ki jih je včeraj objavilo vodstvo Narodnega sveta, seje volitev v njihov odbor udeležilo 4.294 ljudi nad 14. letom. V volilni imenik so vpisali 5.680 oseb. Za predsedniško mesto je kandidiralo pet oseb, trenutno pa vodi Nantc Olip iz Sel (32,46% ali 1.394 glasov) pred dr. Apovni-kom (30,57% ali 1.313 glasov). Ta dva bosta tudi tekmeca v drugem volilnem krogu. Volilna udeležba naj bi bila torej 78 odstotna.
Predsednik NSKS dr. Matevž
Grilc vidi v teh številkah popoln uspeh NSKS, cilj pa ostaja ena (skupna) organizacija koroških Slovencev: »Odvisno od tega, v koliko bosta Slovenija in Avstrija priznali izid volitev.« Razen tega pa ostaja cilj tudi javno-pravno zastopstvo, torej etnična zbornica, je poudaril dr. Grilc.
Ce se ZSO ne bo udeležila volitev, tako Grilc, bo postala nepomembna. S priključkom ZSO bi odpravili »še zadnje ovire«.
Dipl. inž. Habernik je dobil 17,07%, Bernard Sadovnik 9,75%, Rudi Vouk pa 10,13%.
s
*
j/
Loibl-KZ Nord
Ljubelj - severno taborišče
Sobota, 10. junij 1995, ob 9. uri
za carinskim poslopjem
9.00 Glasbeni nastop moškega pevskega
zbora SPD Borovlje in (morda) godbe na pihala Stahlklang iz Borovelj
9.00 Polaganje vencev francoske delegacije ob vhodu v predor
9.15	POZDRAV
Govor notranjega ministra dr. Casparja Einema govor deželnega glavarja dr. Christofa Zernatta govor boroveljskega župana dr. Helmuta Krainerja za tem:
ODKRITJE INFORMACIJSKIH TABEL govor: Jean Baptiste Mathieu, zastopnik francoskega nacionalnega združenja internirancev v Mauthausnu
10.15	Odhod udeležencev skozi predor na slovesnost, na kateri bo govoril predsednik RS Milan Kučan
Fischer:
Državna pogodba velja
Prejšnji teden je delegacija avstrijskih parlamentarcev pod vodstvom predsednika Heinza Fischerja obiskala Slovenijo in sestala s svojimi slovenskimi kolegi. Heinz Fischerje imel zelo odmeven govor v slovenskem državnem zboru, kjer je med drugim zavzel tudi stališče do avstrijske državne pogodbe. Poudaril je, da Avstrija priznava njeno veljavnost, čeprav pogodba nima več tiste teže kot pred desetimi ali dvajsetimi leti. Avstrija ne bo sama od sebe razveljavila državne pogodbe, sploh pa so njena najvažnejša določila, med drugim člen 7, ki določa pravice manjšin v Avstriji ali prepoved priključitve k Nemčiji, popolnoma nesporna. Tudi ustavni zakon o trajni nevtralnosti je še veljaven in Avstrija bo tudi v EZ (Evropski zvezi) tako dolgo nevtralna, dokler ne bo razvit nov evropski varnostni sistem, ki bo avstrijskim in evropskim interesom odgovarjal najmanj toliko kot je to zmogla nevtralnost.
Mi
komunikacija
k & k-CENTER V ŠENTJANŽU V ROŽU
ODPRTJE
• • SOBOTA, 10. 6. 1995, 19.00
■ dr. Avgust Brumnik, predsednik Slovenske prosvetne zveze; pozdravne besede gostov ■ Odprtje razstav ■ -* Zorka L-Weiss »Od začetkov do sedaj« (retrospektiva), uvod: dr. Cene Avguštin ■ *♦ »Odkruški koroške dediščine« (etnološka razstava), uvod: univ. prof. dr. Janez Bogataj ■ Kulturni spored Šentjan-ški tamburaši, Kristijan Filipič (prečna flavta), Margot Sparouc (kitara) ■ Ogled k & k-centra
• • NEDELJA, 11.6. 1995, OD 10. URE]
■ DAN ODPRTIH VRAT ■ Dopoldan »Kapljica Mavrinka«, gostovanje z lutkovno predstavo iz Šmihela ■ Popoldne Moški zbor Kranj (Slovenija), Maria Kiemenjak & Mathilde Supanz (Duo citer z Bistrice v Rožu), Franz & Andy (akrobatika), Duo Peugeot (H&H) ■ Za jed in pijačo je poskrbljeno.
KOMENTAR
Piše dr. Marjan Sturm
Ponavadi sedijo znanstveniki v svojih steklenih gradovih, kjer raziskujejo in proučujejo. Le redko se zgodi, da znanstveniki svoje znanstvene izsledke posredujejo tudi v taki obliki, ki je dostopna širši javnosti. Med slednje sodi univ. prof. Peter Gstett-ner. Na njegovo pobudo je napisal Josef Zausnig diplomsko nalogo o koncentracijskem taborišču na avstrijski strani Ljubelja. Po petdesetih letih je torej celovška univerza prispevala k temu, da je ta del
ciative za postavitev teh dveh obeležij prof. Peter Gstettner in jaz.
Udeleženci proslave se bodo nato udeležili tudi proslave ob enajstih na slovenski strani Ljubelja, kjer bo imel slavnostni govor predsednik Republike Slovenije Milan Kučan.
S Zausnikovo knjigo, ki je te dni izšla pri DRAVI, z razstavo in odkritjem obeležij na kraju samem, je iniciativa okoli prof. Petra Gstettnerja poskrbela za to, da ta del naše Zgodovine ni prepuščen pozabi.
Prav v času, ko so na delu sile, ki bi rade razvrednotile zgodovino antifašističnega odpora v Evropi, ki bi rade revidirale vrednote antifašističnega odpora in s tem rehabilitirale kolaboracijo z nacionalsocializmom ali pa nacionalsocializem nasploh, je iniciativa okoli prof. Gstettnerja še kako pomembna.
Nismo slepi za napake, ki so se dogajale tudi na strani odporniškega gibanja. Toda zavedati se moramo dejstva, da je bistvo nacionalsocializma industrijsko uničevanje
Pozabljeni KZ na Ljubelju
pozabljene (zavestno ali ne) koroške zgodovine postal bolj transparenten in vzbudil veliko prizadetosti.
Razstavo o KZ na Ljubelju v celovški hiši arhitekture, ki jo je pripravila skupina okoli prof. Gstettnerja, je obiskalo več kot tri tisoč obiskovalcev. Zanimanja je veliko, da bi razstavo pokazali tudi še v drugih okrajnih središčih na Koroškem.
V soboto, 10. junija, ob 9. zjutraj, bo slavnostna otvoritev dveh zgodovinskih obeležij na kraju samem, torej na avstrijski strani Ljubelja. Na tej slovesnosti bodo spregovorili notranji minister dr. Caspar Einem, deželni glavar dr. Christof Zematto, boroveljski župan dr. Helmut Krainer, predstavnik bivših internirancev Francoz Jean Baptiste Mathieu ter predstavnika ini-
narodov in da je prav zaradi tega bil potreben in legitimen vsakršen odpor.
Proslava na Ljubelju bo opomin nam vsem, da se moramo truditi za mir in sožitje. Proslava na Ljubelju naj bo tudi izraz naših prizadevanj za nove, nenacionalistične oblike sožitja in sodelovanja med ljudmi. Tako kot je odporniško gibanje presegalo etnične meje s tem, da je združevalo v odporu vse ljudi neglede na narodnostno, versko ali kako drugo prepričanje, tako kot je Gstettnerjeva inicitiva sestavljena medet-nično in s tem tudi presega etnične meje, tako bo tudi sožitje v deželi mogoče graditi na medetničnih in medkulturnih osnovah. Proslava na Ljubelju bo izraz tudi te miselnosti.
NADALJEVANJE S 1. STRANI
Rožani se ne dajo - punt proti železnici se krepi
Z velikansko vsoto, ki bi jo lahko drugače in bolj smiselno uporabile za posodobitev obstoječega železniškega omrežja, hočejo Avstrijske železnice s tako imenovano visokozmo-gljivostno železnico priključiti Avstrijo na evropsko mrežo viskohitrostnih železnic, kakor jih poznamo že v Franciji in Nemčiji. S tem bi dobili progo, ki bi v interesu mednarodnih koncernov in gospodarstva zelo eficientno povezovala vzhod in zahod celine. Seveda se koncerni in industrija ter projektanti za zeleno mizo, pa tudio razni politiki, malo ali skoraj nič ne brigajo za potrebe, želje in strahove prebivalstva. Zato pa so potem tem bolj prepadeni in začudeni, ko se jim narod postavi v bran. Podobno opažamo sedaj v Rožu, kjer naj bi začeli v nekaj letih graditi nov železniški tir za viso-kozmogljivostno železnico.
Ker je za to železnico potrebna tudi docela nova proga, kar več argumentov govori v prid trasi skozi Rož oz. proti ostalima variantama ob Vrbskem in Osojskem jezeru:
Vrbsko in Osojsko jezero sta turistični področji in dodaten železniški promet bi seveda zvišal frekvenco vlakov ter ropot, s tem pa tudi dramatično poslabšal bivanjsko kvaliteto turistov, ki jo že dodatano bremeni avtocesta. Vrhu tega bi predvsem ob Vrbskem jezeru zaradi ožine razpoložljivega terena, ki je vpet med jezero ter ozek pas s cesto in že obstoječo progo, nastali domala nerešljivi problemi pri gradnji nove oz. dodatne trase. Obstoječe železniške proge namreč za novi tip železnice niso primerne in zaradi tovornega prometa tudi ne pridejo v poštev. Podobni argumenti bi veljali tudi za varianto ob Osojskem jezeru.
Iz razreda v hlev ali čokoladna krava Milka na mastni paši
Kaj imata vijoličasto obarvana čokoladna krava z domačim imenom Milka in pa mleko v stekleničkah skupnega? Obeh oz. reklame zanju bi brez kmeta ne bilo. In kljub temu kmeta ni v njuni bližini, marsikateri sodobni konzument je celo prepričan, da mleko priteče iz avtomata, krava je pa samo za reklamo na mastni paši.
Koroška kmetijska zbornica in deželni šolski svet sta sklenila, da proti takim gledanjem ukrepata.
Povod za ta korak je dokaj
pomemben - letos, in sicer v torek, 30. maja, smo namreč zelo mirno in v zatišju praznovali 30. obletnico dneva evropskega kmetijstva. Stanovsko zastopstvo se zaveda, da kmetje potrebujejo zaveznike - in boljšega od mladine ni.
Kmetijska zbornica je v sodelovanju z deželnim šolskim svetom pod geslom »Doživetje kmetija« sprožila projekt poletnih šol na kmetijah ter posebnih izobraževalnih ponudb za učitelje. Namen ponudbe je, da šolska mladina spozna kmečko
življenje, ki ni le idila in nostalgija, polna žvrgolečih ptičkov in svežega zraka, ampak je trdo in odgovorno delo, učitelje pa usposobi, da omenjeno snov laže posredujejo šolarjem.
Deželni šolski svet ta projekt, ki je težiščno namenjen obveznim šolskim tipom, zelo podpira. Predvsem zadnje dni šolskega leta naj bi šole izrabile priložnost in možnost, da obiščejo bližnje kmetije.
Kmetijska zbornic a je izdala tudi seznam kmetov, ki sodelujejo pri tem projektu. Med
Deponija Rož
Rož je že sedaj ekološko izjemno obremenjen. Po logiki tehnokratov to ne pomeni drugega kakor dodatno obremenitev in dramatičen osip itak že vprašljive življenjske kvalitete. Kajti Rož je v bistvu že deponija napredka. Na nekaj kilometrih imamo kar tri hidrocentrale (Rožek, Bistrica, Borovlje-Žih-polje), skozi Rož sta napeljana nafto- in plinovod, skozi dolino že pelje železnica in pri Šentjakobu jo prečka avtocesta, pri Brnci pa so kar v zeleno postavili megalomanski kolodvor, da
bolj primerna za ekološko in človeško bremenilne ukrepe kot pa turistično pomembni kraji ob Vrbskem in Osojskem jezeru. Ker manjšine, in s tem tudi njihova naselitvena področja, v merodajnih krogih naše države nimajo ustreznega in udarnega lobbija, je z njimi pač laže pometati.
Brez pardona
Tehnokratskohladno so načrtovali traso za novo železnico skozi Rož. Brez pardona in tudi nesmiselno, da ne rečemo prav neumno, so jo brezobzirno ure-
od treh predorih sploh ne govorimo. V tem seštevku pa še niso zajete številne krajevne ceste, zvezna cesta skozi Rož, nova naselja, ki kot dokument napačne poselitvene politike dežele motijo podobo doline in bremenijo njeno ekološko ravnovesje, V tem seštevku še ni čistilnih naprav in kanalizacijskih žil, pa tudi ne škodljivih snovi v zraku in ostalih klimatskih dejavnikov, ki povzročajo številna obolenja npr. na dihalih.
Brez lobbija
Ne smemo pa pozabiti na še en zelo odločilen argument v škodo Rožu, ki ga pa politiki seveda ne slišijo radi, a v podzavesti igra pomembno vlogo: Rož je dvojezično območje brez lobbija. In v glavah določenih koroških pa tudi zveznih politikov območja, kjer živijo narodne skupnosti, ne uživajo ravno visokega ugleda, so torej očitno
Zadnja vest
Državno tožilstvo je umaknilo tožbo proti direktorici trgovske akademije Maji Amrusch-Hoja. Dopis je datiran s 24. 5. 1995. S tem je spravljena s sveta, upajmo, vsaj zadeva, ki so jo sprožili svobodnjaki. »Sie werden verständigt, daß die Staatsanwaltschaft die erstattete Anzeige... gegen Sie wegen Verdachts des Mißbrauchs der Amtsgewalt zurückgelegt hat.«
njini so na primer Marjan Olip, po domače Užnik v Selah, Ludvik Lesjak na Bregu pri Rožeku in drugi. Franc Wakounig
zali skozi vasi in kraje. Proga naj bi vzhodno od hidrocentrale pri Borovljah zapustila 4,6 km dolg predor pod Zihpoljami, z mostom prečkala Dravo in nato med Resnico in Goričami tik ob Borovljah ter tik ob vznožju Žingarce mimo Trnja, Babnja-ka, Lipelj vodila do Šentjanža in Podsinje vasi, kjer naj bi izginila v 500 metrov dolgem predoru. Tudi pri Bistrici in Svečah bi bila speljana podzemno v dveh 1700 metrov dolgih predorih, od tam preko Ladin in za Podgorjami pod Rutami. Zatem bi prečkala malo Suho in pri Lešah (250 metrov) ter Svatnah (800 metrov) in pozneje pri Kotu ((640 metrov) bi spet morala skozi predore.
Alternativni načrti predvidevajo med drugim predor pod Gu-rami, kjer naj bi železnica nekje med Kotmaro vasjo in Velinjo vasjo pokukala na svetlo.
Kakorkoli že, Rožani so se uprli in upravičeno opozarjajo na to, da nočejo več biti odpadni koš napredka, da hočejo na svojih domovih in domačijah živeti človeka vredno življenje in da odklanjajo visokozmoglji-vostno železnico. Vili Mo-schitz, član ljudske iniciative in občinski odbornik VS Bistrica v Rožu, je.svoj protest zlil v tisto besedo, ki je v Avstriji simbol uspešnega ekološkega upora: Hainburg.
Kateri koncepti bojo konec koncev prevladali, bo pokazal čas. Vekakor pa bi Avstrijske železnice ravnale zelo modro, če bojo upoštevale Ljudsko iniciativo »SOS-Rešite Rož/Rettet das Rosental/Rož«, namesto da bi s trdo roko in za vsako ceno uresničevale svoje načrte.
Franc Wakounig
Policijsko-orož-niške oborožene sile na Ljubelju
(II)
Po kapitulaciji Italije so precej mladih policistov potegnili na fronto. Na njihovo mesto je pozno jeseni 1943 in v začetku
1.	1944 prišlo iz Kranja in Radovljice več kot 10 slovenskih orožnikov, katere so Nemci po mobilizaciji izurili v Šentvidu pri Ljubljani. To so bili t. im. rezervni orožniki v »Wehrschutzgruppe 15« pri policij-sko-varnostni četi Alpenland. Prišli so tudi starejši orožniki iz Koroške, med katerimi je bilo tudi nekaj koroških Slovencev.
V jesenskem in zimskem času so orožniki, policisti in esesovci na gradbišču stražili v lesenih stražarskih utah, da so bili zavarovani pred snegom, vetrom in dežjem. Ponavadi so orožniki imeli puške in 120 nabojev, policisti in esesovci pa puške in brzostrelke. Kadar so spremljali internirance na delo ali z dela, so šli na čelu kolone orožniki oz. policisti, esesovci pa ob straneh in za kolono. V zimskem času 1943/44 so večino slovenskih orožnikov poslali za stražarje na koroško stran.
Število policistov in orožnikov se je stalno menjalo, vendar so bili vedno številnejši od esesovcev. Njihovo zdravstveno stanje je bilo bolj slabo, večina je bila starih od 40 do 50 let. Od julija 1943 do konca februarja 1945 jih je šlo skozi bolnišnico na Golniku preko 50, predvsem zaradi raznih želodčnih in črevesnih bolezni, prehlajenosti, tuberkuloze, kile, raznih zlomov in spolnih bolezni. Sicer pa so pripadnike policije v manj nujnih primerih zdravili v ambulanti (Sanitätsstelle) 19. SS-policijskega regimenta v Lescah. Zanimiv je primer policijskega mojstra Avstrijca Ludwiga Lengbauerja iz takratne pokrajine Niederdonau. Njega in njegovega kolega so, ko sta bila na straži v predoru, 29. aprila 1944 ob štirih zjutraj napadli trije interniranci. Kolega so ubili, Lengbauer pa je dobil 4 udarce z lopato po glavi in bil v nezavesti (interniranci so pobegnili). Ko je po eni uri prišel k sebi, je bruhal in iz levega ušesa mu je tekla kri. Takoj so ga prepeljali na Golnik in ga operirali. Bil je v nezavesti in ko se je po šestih urah prebudil, se ni mogel ničesar več spomniti. 22. maja je bil iz bolnice odpuščen. Sicer pa se policisti in orožniki niso toliko bali internirancev kot partizanov, kajti bili so zadolženi predvsem za varovanje ceste in širšega okolja in bili zato močno izpostavljeni partizanskim zasedam in napadom.
Razpored in organizacija esesovs-kega taborišča na južni strani
Tretja SS četa (Nemci so pisali: »3/SS T. Sturmbann, Konzentrations-Lager Mauthausen«), ki je bila zadolžena za internirance, seje naselila pod lokacijo koncentracijskega taborišča. Nedaleč od žice sta stali dve baraki, v katerih je bilo do oktobra 1943 okrog 100 esesovcev, po začetku delovanja taborišča na koroški strani pa le 60 do 70 mož, kajti ostale so poslali z interniranci na koroško stran. Ležali, so po 16 do 18 v eni sobi na dvojnih pogradih. V levi baraki (proti Begunj šči-ci) so proti koncu 1. 1943 v eni sobi stanovali tudi policisti, ki so bili dodani esesovcem kot pomoč za stražarska mesta. Ti niso hodili na zavarovanje ceste in v patrole. Na koncu desne barake je bila brivnica in skladišče orožja: puške, brzostrelke in dve češki zbrojevki. Za orožje je bil zadolžen eseso-vski podoficir, ki je tu tudi spal. Bliže cesti je bila manjša baraka, v kateri je bila umivalnica s tuši, malo odmaknjeno pa stranišča, blizu njih pa uta za pse, med njimi je bil najhujši velik in rumene barve, ki je ugriznil nekoliko kaznjencev. Ko je esesovcem zaradi zastrupitve en pes poginil, so organizirali spominsko korido, katero so občutili skoraj vsi kaznjenci.
V drugi vrsti pod omenjenimi barakami so bile od leve na desno: jedilnica s klubskimi prostori, kjer je v kotu stal tudi klavir. Tu je bila v začetku tudi kuhinja, a sojo pozneje opustili, kuhala pa jim je nekdanja oskrbnica v spodnji koči na Kofcah Zebalova; - manjša baraka, v kateri je v začetku stanoval prvi komandant lagerfiihrer, SS-hauptsturmführer Julius Ludolf. V času njegovega poveljevanja na Ljubelju so po njegovem ukazu esesovci in kapoji internirance tako pretepali, da so bili mnogi za delo nesposobni. Po pritožbi inženirjev firme Universale je bil Ludolf 31. julija 1943 premeščen v Mauthausen in kmalu postavljen za komandanta taborišča Grossraming. Na Ljubelju je vsak dan skliceval apele kapojev in jim pri tem ukazoval, da morajo s kaznjenci najstrožje ravnati ter jim ne smejo dovoljevati nobene olajšave. Mato Udovič: Mauthausen nacistični pekel.
Poveljevanje Jakoba Winklerja
Ludolfa je v začetku avgusta 1943 zamenjal Jakob Winkler, ki je imel uradni naziv »Lagerfiihrer, SS-Obersturmfiihrer und Kompanie-Führer der Waffen SS«. V esesovskih vrstah je bil od leta 1930. Čeprav ni bil tako »okruten« kot Ludolf, je tudi pri njem veljal ukaz, da morajo kapoji in šefi barak internirance pretepati. Winkler je imel v pisarni radijski aparat. Kadar se mu je pokvaril, je poklical elektrikarja Franca Kurnika iz centrale pri Sv. Ani. Spomladi leta 1944 gaje poklical, naj pride v esesovsko taborišče. Ta mu je rekel, daje verjetno pokvarjen transformator. Winkler se je razjezil in trdil, da je to sabotaža. Komandant se je Kurniku za popravilo zahvalil. Preden pa je Kurnik odšel, je namenoma za internirance pustil zavojček cigaret. Čez dva dni seje Winkler znesel nad Kurnikom in mu grozil, da bi bil lahko za to kaznovan. Winkler je bil zelo strog človek. Večkrat je internirancem z zadovoljstvom poudarjal: »Ne pozabite, da ste poraženi. Tukaj ne poznamo močnih in slabih, temveč le delavce in mrliče!« Nekaj dni pred razpadom je še dejal: »Derjenige der nicht arbeiten will, soll ruhig sagen! Er wird umgebracht!« (Tisti, ki noče delati, naj to mirno pove! Ubit bo!).
Z Winklerjem je v isti baraki stanoval njegov namestnik SS-Hauptscharführer Spiess, star okrog 45-50 let. Tu je bil še računovodja Dienelt, mlad nemški SS-podoficir, potem okrog 40 let star Nemec Hans Hänsler in kurir esesovec Hans Silier, star okrog 20 let. V tretji vrsti pod jedilnico so naknadno postavili barako za SS-ambu-lanto. Prvi taboriščni zdravnik je bil SS-Obersturmführer Dr. Herman Richter, človek visoke postave in star 28 let. Ko je videl početje esesovcev in kapojev z interniranci, je dejal, da tega ne more gledati. Nekateri Nemci so mu to zamerili. Ob koncu julija gaje zamenjal SS-Obersturmführer dr. Siegbert Ramsauer. V Mauthausnu je bil leta 1942 znan po tem, da je dajal v srce bencinske injekcije. To prakso je nadaljeval potem tudi na Ljubelju. Žena Liselotte Ramsauer je z dvema otrokoma nekaj časa živela na Ljubelju, za kar je Državna uprava uredila stanovanje s kopalnico v
kmečki hiši pri »Jurju«. Hiša je stala nedaleč od taborišča. V začetku 1. 1944 je bil Dr. Ramsauer povišan v čin SS-Haupt-sturmführerja. V esesovski ambulanti je »zdravil« tudi civilne delavce. Tu mu je nekaj časa, v letu 1943 pa vse do konca avgusta 1944, pomagala tudi Valentina Valjavec, p. d. Jurjeva Tinca. Potem bolničar in skladiščnik Peter Novak iz Tacna ter avstrijski interniranec in kriminalec Johann Danter, roj. 19. 12. 1898 v Welsu. Nosil je taboriščno številko 1998. Od sredine 1944 pa dalje je služila pri Ramsauerju takrat 12-letna Bruna Arh, pdm. Kosmačeva Bruna iz Tržiča, roj. 30. 10. 1932 v kraju Selo na Krasu, ki sedaj živi v Berlinu.
Pozno v 1. 1944 so zgradili še razkuževalni prostor z dimnikom (Entlausungsstation-Klärgrube), vendar se ni uporabljal in so tako stale le gole stene.
Blizu taborišča je stala tudi transformatorska postaja. V primeru prekinitve električnega toka so esesovci takoj vključili svoj generator, za kar je bil zadolžen esesovski elektrikar. Njegova majhna baraka s potrebno električno opremo je stala za stražarsko barako na desni strani glavnega vhoda. Skrbel je za žaromete na žičnih ograjah in v stražarskih stolpih ter za razsvetljavo v barakah. Francozov ni maral, sicer pa ni bil preveč hudoben.
Pred glavnim vhodom v koncentracijsko taborišče je bila na desni strani stražarska baraka ali Wachstube za vse stražarje, ki so bili zadolženi za stražo v stolpih s skupnimi etažnimi pogradi za okrog 16 mož. Tu sta bili še dve celici za kaznovane, vendar pa takih primerov skoraj ni bilo, ker so esesovca ponavadi poslali »po kazni« na severno stran, npr., če je dal kaznjencu »čik«, kruh ali kaj podobnega, ali pa če je na straži zaspal. V teku 24 ur je vsak stražar-esesovec stražil 8 ur. Po enem tednu so jih zamenjali z onimi, ki so stražili na deloviščih okrog predora. Ti so en teden stražili ponoči, drug teden pa podnevi. Ponoči je bilo na delovišču manj stražarjev, ponavadi samo pred predorom ali pa na mestih drobilca kamna in mešalca betona, ki sta bili močno osvetljeni.
Razpored straže je opravljal administrator Hans Hänsler in verjetno tudi Spiess, ki je ese-sovce pozdravil z dvignjeno roko, potem pa odšel. Od časa do časa sta Winkler in Spiess dajala esesovcem navodila in
jih opozarjala, da ne smejo z interniranci imeti nobenih zvez, da jim ne smejo ničesar dati, predvsem pa morajo paziti, da nihče ne pobegne, nadalje na budnost na straži in da morajo vedno paziti na razdaljo med stražarji in interniranci tako na delu kot pri spremljanju na delo. Sam Winkler je pogosto nadzoroval esesovce.
Životarjenje v taborišču
Vse esesovske barake so čistili oz. ribali samo interniranci. Razen vodstva esesovci niso imeli nobenih stikov s policijo. Razpored stražarjev so napravili v komandi. Skupnih zborov s policijo ni bilo. Razen komandanta in njegovega štaba časopisov nihče ni prejemal, niti esesov-skega glasila »Sturm« ne. Včasih so slovenski esesovci, ko so odšli v Tržič, kupili Karawankenbote, edini časopis, ki gaje NSDAP izdajala na področju Gorenjske, napisan pa je bil v mešanici nemškega in slovenskega jezika. Knjižnice v taborišču ni bilo. V letu 1944 je Winkler esesovcem dovolil, da so hodili v kino v Tržič, seveda samo v skupinah od 6 do 15 mož in s prepustnico, na kateri je bila zapisana ura, kdaj se morajo vrniti. Ob tem je policija cesto varovala v zasedah, esesovci pa so se morali vrniti, preden se je policija vrnila v taborišče. V taborišču je bilo zelo malo razvedrila. Znani sta le dve zabavi. Ob koncu avgusta ali pa v prvih dneh septembra 1943 je prišla v esesovsko taborišče neka cirkuška skupina, ki je nastopila z raznimi točkami. V ta namen so na koncu jedilnice postavili oder, za njim pa je mlad ruski interniranec na zid napisal veliko sliko s planinami in predorom. Po nalogu komandanta so morali kuharji slikarju pripraviti mast, iz katere je sam zmešal mastne barve. Skozi strežno okence so ta večer delili pivo. Med izvajanjem programa je k okencu prišla neka ženska iz cirkuške skupine, da se osveži. Poljskemu internirancu Frontczaku, ki je stregel, je na skrivaj stisnila nekaj cigaret. Žensk v taborišče niso puščali. Ta privilegij je imel edino le komandant, ostali esesovci pa so se z dekleti lahko sestajali zunaj taborišča, razen redkih izjem kot npr. rap-portführer Sebastian Binder. Včasih so ob sobotah zvečer priredili ples v esesovski jedilnici, kamor so prišle ženske, zaposlene pri firmi Universale. Nekateri esesovci in policisti so si poiskali dekleta v Tržiču in pri Sv. Ani.
Navadni esesovci niso dobivali plače, pač pa nekaj mark žepnine. Esesovec Slapar je npr. prejemal 20 RM na mesec. Redno so dobivali tudi bombone in sicer od 20 do 25 na dan.
Se nadaljuje
Namenlos
Wo sind, so frage ich weiter, die Namen der ermordeten und hingerichteten Widerstandskämpfer verzeichnet, wo die Namen der ausländischen Zwangsarbeiter, die zuweilen gleich gruppenweise wegen Nichtigkeiten hingerichtet wurden. Wie kommt es, daß die Zahl und die Namen derer, die am Kriegsende von fremden Truppen verschleppt und umgebracht wurden, genau bekannt sind, daß zu Recht ihr Andenken gepflegt und immer wieder öffentlich an ihr Schicksal erinnert wird, daß hingegen die Namen und Schicksale derer, die mit dem Einsatz ihres Lebens dem Terror und der Rechtlosigkeit entgegengetreten sind, daß die Namen und Schicksale der Kärntner Widerstandskämpfer, die von ihren eigenen Landsleuten und Volksgenossem denunziert, verhaftet, verurteilt, hingerichtet und ermordet wurden, bis heute, 50 Jahre nach dem Ende der Blutherrschaft, nicht vollständig bekannt sind. August Walzl, dessen Bücher ich viel an Kenntnis der Zusammenhänge und der Fakten verdanke, resümierte 1985:
Wieviele Kärntner der verschiedenen weltanschaulichen Richtungen im Widerstand gegen den Nationalsozialismus ihr Leben verloren [...] ist noch nicht endgültig geklärt. [...]
So beträgt zwar die Zahl der durch ihren Namen oder konkrete Einzelumstände bekannten Kärntner Opfer gegen 500, die wirkliche Zahl aller in Konzentrationslagern oder unter ähnlichen Umständen ums Leben gekommenen Kärntner dürfte aber 1000 weit übersteigen. Hierbei sind die nach Gerichtsurteil Getöteten und die Toten des Partisanenkrieges nicht mitgezählt.
Zwar hat August Walzl seither selber eine Monographie zum Thema Widerstand im Raum Kärnten, Friaul und Slowenien veröffentlicht, hat Andrea Lauritsch über den Widerstand im Bezirk Villach gearbeitet, doch was davon ist sichtbar und spürbar ins Bewußtsein gedrungen, hat Spuren hinterlassen im öffentlichen und im privaten Reden über jene Zeit?
Wo, frage ich schließlich, sind die Namen der Kärntner Euthanasieopfer verzeichnet, wo erinnert eine Tafel, eine Gedenkstätte an die massenhafte Ermordnung psychiatrischer Patienten im ehemaligen Gaukrankenhaus und an die drei Transporte mit mehr als 800 Kranken, die 1940 und 1941 in die Vergasungsanstalten, u. a. nach Hartheim bei Linz, verschickt wurden? Helge Stromberger, der vor einigen Jahren anhand der Gerichtsakten als erster darüber berichtet hat, spricht davon, daß die Zahl der an Kärntnern und in Kärnten
Drage bralke, spoštovani bralci
V ponedeljek, 8. maja, je bila v mestnem gledališču v spomin na konec druge svetovne vojne prireditev »Zeit und Gedächtnis«. Glavni govornik večera je bil univ. prof. dr. Klaus Amann. Njegov govor ni bil »slavnosten«, kakršne čuje-mo po dolgem in počez v deželi, ampak nagovor v najbolj plemenitem smislu besede, primeren povodu in prireditvi. V uredništvu smo se odločili, da ga objavimo v celoti.	Uredništvo
Zeit und Gedächtnis (II)
verübten Euthanasiemorde bei eineinhalb Tausend liege. Der Tötungsbetrieb im sogenannten Siechenhaus des Krankenhauses war so eingespielt, daß ab Mai Jf 1943 sogar Transporte aus dem Altreich mit k insgesamt 100 behinder- F' ten und tuberkulösen Kindern und Erwachsenen eintrafen. Bis auf sieben, die arbeitsfähig waren, wurden alle umgebracht, »auftragsgemäß«, wie eine Schwester vor Gericht aussagte.
Stromberger, der als fachlicher Außenseiter, als Student der Philosophie, eine Arbeit geleistet hat, die die Historiker, aus welchen Gründen auch immer, bisher nicht gemacht haben, Stromberger war es auch, der darauf aufmerksam gemacht hat, daß bei der Umgestaltung der spätbarocken Kreuzweganlage am Kreuz-bergl zu einer Landesgedächtnisstätte die Erinnerung durch einen engen Filter gepreßt wurde:
Nichts erinnert an die einstige Existenz einer kleinen jüdischen Gemeinde. Nichts erinnert an die massenhafte Ermordung psychiatrisch festgehaltener, Behinderter und Alter [...]. Nichts erinnert an den Umfang und die Art des Justiz und [...] Staatsopfer, obwohl eine [...der] Hinrichtungsstätten nur einige hundert Meter von der jetzigen »Landesgedächtnisstätte« entfernt, am Areal des ehemaligen Schießplatzes gelegen war. [...[es heißt nur: »Den Kriegsopfern der Heimat«, Den Opfern des Luftkrieges«, »Den auf den Schlachtfeldern Gefallenen«, u.s.w.
Kärnten und 1945
Worum es geht, ist folgendes und ich denke ein Abend des Gedenkens ist der Ort dafür, es auszusprechen: Nichts von dem ist geringzuschätzen, was einzelne, was Verbände und Organisationen all die Jahre seit 1945 unter großen Anstrengungen, zuweilen auch gegen Ignoranz und öffentliche Anfeindungen unternommen haben, um die Erinnerung wach zu halten - denn nach dem bekannten Wort von Adorno ist das einzige, was unsere Ohnmacht den Ermordeten schenken kann, das Gedächtnis. Ist es aber nicht gleichzeitig auch so, daß im öffentlichen Leben
Univ. prof. dr. Klaus Amann
unseres Landes ein deutliches Ungleichgewicht und eine deutliche Unverhältnismäßigkeit der historischen Erinnerungsbereitschaft und der geschichtlichen Tratitionsbildung (sichtbar ist. Ist es nicht so, daß in einem Jahr, in dem das übrige Österreich mit Veranstaltungen, mit Ausstellungen, mit wissenschaftlichen und künstlerischen Untemehmnungen in großer Zahl an das Ende des Krieges und an die Befreiung von der Naziherrschaft erinnert, das offizielle Kärnten sich fast auschließlich für die Feier des Jahrestages der Volksabstimmung rüstet. Zehn Millionen und ein Landesbeauftragter stehen dafür zur Verfügung. Wo sind, so frage ich, die 10 Millionen und der Landesbeauftragte für die Planung und Koordination der Veranstaltungen zum Jahr 1945? Ist es nicht
so, daß der überwiegende Teil der Veranstaltungen zum Jahr 1945 in Kärnten auf privaten Initiativen beruht - allein die Städte Villach und Klagenfurt machen hier eine bemerkenswerte Ausnahme - und daß ihr Zustandekommen keineswegs gesichert ist?
Geist von 1920
Ist es nicht so, daß der Landesbeauftragte seine Aufgabe auch darin sieht, sein Budget gegen alle Ansprüche, die über die traditionelle Abstimmungsfeier hinausgehen, zu verteidigen? Wenn man die Zeitungen der letzten Wochen durchblättert, gewinnt man den Eindruck, Kärntens Heil hänge davon ab, ob anläßlich der Abstimmungsfeierlichkeiten im Landtag eine Ansprache in slowenischer Sprache gehalten werden darf, ob Plakate zweisprachig gedruckt werden dürfen, ob ein Blutstropfenbrunnen aufgestellt wird und - an diesem Ort besonders erwähnenswert -, ob man uns am 10. Oktober ein Stück über Ivan Cankar zumuten kann. Die Traditionsverbände im Verein mit einer Tageszeitung haben gemeint man könne nicht, die Absetzung wurde erzwungen und damit ein erinnerungswürdiges Beispiel gegeben für Toleranz und Respekt von anderen Meinungen. Wenn das der Geist von 1920 ist, stellt sich die Frage, was es da zu feiern gibt.
Mit der Emotionalisierung und einseitigen Bevorzugung
des Datums 1920 durch das offizielle Kärnten wird auch im 50. Jahr nach der Befreiung vom Nationalsozialismus so getan, als wäre mit Abwehrkampf und Volksabstimmung das letzte Wort der jüngeren Geschichte Kärntens gesprochen worden, als wäre, von heute aus gesehen und für heute die Freiheit und Unversehrtheit des Landes 1920 errungen worden. Keine Rede davon, daß die Tat von scheinbar überzeitlicher Bedeutung nur zwanzig Jahre später annulliert, Freiheit und Land von den Nazis kassiert wurden. Keine Rede davon, daß führende Repräsentanten des Abwehrkampfes von Maier-Kaibitsch bis Perkonig an der Auslieferung des Landes aktiv beteiligt waren. Auch deshalb, denke ich, muß diese Augenblicksverdunkelung vergessen werden. Die andere, die historische Wahrheit ist: Wenn es, von heute aus gesehen und für heute, ein Datum gibt, das Kärnten die Freiheit und auch die Einheit in dem einen Sinne zumindest gebracht hat, daß die ausgesiedelten slowenischen Familien wieder in ihre Heimat zurückkehren konnten, dann ist es das Datum der Befreiung vom Nationalsozialismus, der 8. Mai 1945. Dieses Datum hat allerdings einen Makel. Es eignet sich schlecht zur Selbstheroisierung, denn die Befreiung kam - was immer der Führer der Freiheitlichen beim Herzogstuhl an Geschichtslügen verbreiten mag - in entscheidendem Maße von außen. Und es ist ein Datum, das auch der Minderheit gehört. Im Jahre 1945 wußte man das noch, deshalb erklärte der Kärntner Landesausschuß in jenem Jahr feierlich:	»Er anerkennt die
großen Verdienste, die sich der slowenische Volksteil Kärntens bei der Bekämpfung der nazistischen Herrschaft erworben hat...«.
So ist die Erinnerung an den 8. Mai 1945 in unserem Land doppelt gespalten. Dieser Abend ist ein bescheidener Versuch, Zeit und Gedächtnis an einigen Punkten zusammenzubringen.
(konec)
SVATBENE ŠEGE ZILJANOV
V adventu snubiti - o pustu ženiti
KKZ in društvo Urban Jarnik sta izdala novo knjigo o ljudskem izročilu na Koroškem. Etnologinja Helena Ložar -Podlogar raziskuje Ziljo pravzaprav že od leta 1966, v tem času je predelala ogromno gradiva od Dunaja do Ljubljane in še drugod, govorila z ljudmi, delala ankete, primerjala in zapisovala. V knjigi z zgornjim naslovom je opisala »ziljsko vascit« in običaje, povezane z njo. Posvetila jo je pokojnemu Niku Krieglu iz Zahomca, ki ji je, kakor je povedala, bistveno pomagal pri zbiranju podatkov.
m.U NA LOŽAH • PODLOGAR
V AOVENTU SNU»rn - O PUSTU ŽENITI
SVATNNt SLOK ZILJANOV
Kljub temu, da je relativno precej starih zapisov o svatbi, pa je bilo teba gradivo preveriti, saj se je izkazalo, da so opisovalci često prepisovali drug od drugega in tako so se napake vlekle skozi desetletja, celo stoletja.
Svatovske pesmi je mdr. vneto zbiral in zapisoval Laj-ko Milisavljevič in v tej knjigi so tudi objavljene, dragocen vir pa so tudi fotografije, povečini iz leta 1935.
Knjiga o ženitovanjskih šegah na Zilji je naprodaj v obeh slovenskih knjigarnah v Celovcu, stane pa 165 šilingov. S. W.
Med dostojne prireditve v spomin na 50-letnico konca druge svetovne vojne in osvoboditve izpod nacistične strahovlade sodi tudi spominska svečanost, ki so jo v četrtek, 25. maja, v Vogrčah izvedla krajevna slovenska prosvetna društva in zbori. Geslo prireditve je bilo »Mati, domov bi šel...«, recitale in scenarij je pod vodstvom Anite Hudi izvedel »oder 73«, recitirali pa so domačini.
Prireditev v polni dvorani pri Florjanu je doživeto in prizadeto približala občinstvu hudi čas druge svetovne vojne in nacističnega nasilja nad prebivalstvom ter rasti partizanskega gibanja, izzvenela pa je optimistično z nastopom mladine, to je mladinskega zbora »Mlada Podjuna« in pevsko-in-strumentalne skupine iz Zvabe-ka. Vmes pa se je razpenjal lok recitalov in pesmi od narodne budnice preko melanholične ljudske do partizansko-puntar-ske. Poleg že omenjenih skupin so sodelovali še moška zbora »Foltej Hartman« in »Kralj Matjaž«, oktet »Suha« ter mešana zbora »Podjuna« in »Gorotan« iz Šmihela
Predsednik SPD »Edinost« Joško Hudi je v svojem pozdravu posebej omenil prispevek slovenskega koroškega partizanskega upora za osvoboditev in suverenost Avstrije in poudaril, kako važno je spominjanje na te dogodke in da se naj bi človeštvo učilo iz zgodovine.
Obračun s Slovenci
Predsednik slovenskih izseljencev in slavnostni govornik večera Jože Partl je v jedrnatih besedah in zelo nazorno osvet-
SPOMINSKA PROSLAVA V VOGRČAH
Resnici je treba utreti pot
Množica pevcev in glasbenikov je v režiji Anite Hudi subtilno napela glasbeni lok od preteklosti do danes
lil zgodovinski razvoj in vzroke, ki so zapustili svojo neizbrisno sled v zgodovini dežele. Na začetku je dejal, da se na Koroškem ne moremo spominjati ene obletnice brez vzročne povezave z drugimi. 10. oktobra 1920 so Slovenci za Avstrijo glasovali tudi zategadelj, ker so jim svečano in za vse večne čase obljubili vse pravice. A kaj hitro se je vse obrnilo in prišla je parola, da imajo le eno generacijo časa, koroške Slovence pripeljati k nemštvu. Ko je zavladal nacizem, so koroški nemškonacionalci začutili, da je prišel njihov čas obračuna s Slovenci. Ti nemš-konacionalni krogi, ki se imajo za najbolj domovini zveste, so našo domovino nesramno izdali oz. so bili najhujši kolaboraterji nemške države. Točnega števila žrtev njihovega surovega ravnanja nimamo, a imena kot Foltej Hartman, kaplan Anton
1MK msm
Predsednik ZSI Jože Partl
Kutej, dr. Šuster, nadalje izgnani slovenski duhovniki in slovenski pregnanci, so zadostna priča nacistične strahovlade.
Bolj zagrizeno in izdajalsko je bilo vodstvo v občini, tem več ljudi je bilo izgnanih in s tem žrtev nacističnega etničnega čiščenja. Posebej je govor-
nik omenil občino Bistrica, kjer je eden od vaških nacističnih veljakov vpil »Ganz Feistritz muß verschwinden«. Hkrati je govornik opozoril na škandalozen načrt občine, da bi enemu od odgovornih za takratno nasilje podelila častno občanstvo. To bi bil »edinstven primer v naši republiki« je dejali Partl in izrazil upanje, da odgovorni tega ne bojo dopustili.
Iz Bistrice je bilo pregnanih 17 družin, devet iz globaške občine, iz libuške šest, iz Zva-beka in Suhe skupno šest, z Blata tri in ena (Breznikova) iz mesta Pliberk. Razlaščeni so bili »zur Festigung des Deutschtums in Kärnten«.
Zlagana zgodovina
A potvarjanje in zamolčevanje zgodovinskih dejstev ni pridržano samo Auschwitzu in drugim nacističnim velezloči-nom. Tudi na krajevni ravni se
to dogaja. Tako je neki samozvani zgodovinar trdil, da so Slovenci bili izgnani zato, ker so podpirali partizane, pa čeprav je prva partizanska puška na Koroškem počila šele leto po izseljevanju. Sploh se naj bi izseljencem dobro godilo, partizani pa da so bili banditi, ki so terorizirali ljudi. V ta vzorec sodi tudi zamolčanje pokola na Komeljnu in dejstva, da je zločin pri Peršmanu bil organiziran iz Bistrice. Tudi smrt nekega uslužbenca hočejo podtakniti partizanom, čeprav je dokazano bil žrtev nemške krogle.
Partl je jasno zavzel stališče tudi do vprašanja tistih oseb, ki so po vojni bile odvedene v Jugoslavijo in je del njih tam umrl. Tudi oni spadajo med tistih 50 milijonov pobitih v vojni, ki jo je zakrivil nacizem. Nato je predsednik izseljencev postavil nekaj stvari na pravo mesto. Pobiti, in to krivično, so bili odvedenci po vojni, ker se v tem kraju nemška mašinerija ni vdala. Kajti osem dni po kapitulaciji so pri Poljani in Pliberku še vedno umirali ljudje pod nemškimi kroglami. Odvedenci niso dali svojih življenj za svobodo domovine, ampak ker so bili kolaboraterji nacistične vlade in soodgovorni za strahovlado v dobi 1938— 1945. Odvedencem bi morali pravično soditi.
Partl je svoj govor zaključil z optimističnimi besedami, da bomo kot člani združene Evrope znali premagati zaplankani nemški nacionalizem, pa čeprav v tej državi hočejo po najkrajši poti odpraviti državno pogodbo, se v naših krajih mrtvih za svobodno Koroško uradno ne spominjajo in bi nad partizane še danes radi jurišali. Takšna je pač naša domovina.
Franc Wakounig
PRIREDITEV DVEH DRUŠTEV
Pomladni koncert v Ledincah
Vse je pesem - ne le sam rožnati maj, tudi koncert ansambla »Drava«, s katerim sta prireditelja SPD »Jepa - Baško jezero« Loče/Pečnica in KD »Peter Markovič iz Rožeka vabila 27. t. m. v kulturni dom v Ledince, je potekal pod tem geslom. Zaradi »višje sile« je bil koncert z enomesečno zamudo, vseeno pa je predstavljal posrečen uvod v širše kulturno delovanje obeh društev. Mnogoštevilno občinstvo je kulturni dom napolnilo skoraj do zadnjega kotička in tudi nepredvideno zamudo	sprejelo	z
razumevanjem. Že sam nastop instrumentalistov ter obeh pevk, ki sta v kratkih presledkih dopolnjevali ansambel na odru ter se harmonično vključevali v začeto melodijo, je simbolično nakazal novo pot že 20 let obstoječe glasbene skupine.
Celoten program z izbiro besedil že zgovorno priča o tem, da je ansambel »Drava« zapu-
stil nekdanje poti zgolj lahko-zabavne glasbe ter zdaj ubira nove smeri - vsebinsko vsekakor globlje; narodne in kritične tematike. Pa naj bodo to globoka razmišljanja Franceta Mer-kača, Andreja Kokota, Gustava Januša; narodni motivi Milke Hartmannove, Fabijana Hafnerja ali kritični obračuni Janka Messnerja, Janija Oswalda in Sonje Wakounigove. Kljub svoji pestri raznolikosti pa se vendarle vsi ti motivi končno na nek način spletajo v pisan venec naše koroške stvarnosti. Prav v tem je treba iskati tudi vzroke, da je koncert v celoti našel nadpoprečno dobro priznanje s strani občinstva. Saj se kljub nekako že prirojenemu koroškemu tradicionalizmu naš človek noče več povsem oklepati samo starodavnih oblik in vsebin, temveč pričakuje in pozdravlja nove zamisli in smernice kulturnega udejstvovanja. Naravno, da modernega časa bližajočega se novega sto-
letja ne bo mogoče premagovati z že preživetim svetoboljem nad narodno usodo, se ne izključno le predajati otožnim občutkom podedovanih pesmi, marveč bo treba čvrsto ubrati pot trenutne in prihodnje realnosti. In to je prav na dojemljiv način nakazal koncert s svojim liričnim naslovom. Vse je pesem, ki pa je vendarle na svojstven način izrečena izpoved: Živeti hočemo!
Vsem dejavnikom gre torej priznanje, da so svojo nalogo resnično dobro opravili, saj so kot instrumentalisti brez dvoma pravi mojstri na svojih glasbilih. Pevkama Miri Grötschnig-Einspielerjevi ter Ireni Ver-delovi pa prav tako vsa pohvala za odlično interpretacijo spevov, ki sta jih znali na prijeten način tudi optično podčrtati. Ob pavšalni pohvali seveda ni mogoče pustiti neomenjenega imena duše ansambla Romana Verdela, ustvarjalca in neumornega glasbenika - pa tudi Toni Boschitz ter vsi ostali bi zaslužili posebno omembo...
Naj to opravi skromna beseda: hvala!	F. Č.
Kapljica Mavrinka
1 %			r, Ji
'			Q. - 1
	f * * w		
n I - J	|yv-. a '■*	Jrakj	,k ^ J	
	1 ■> / ~JP iK		1
1 “il		Jy |:	; ^	
Šmihelski lutkarji
Lenčka Küpper je avtorica prisrčnih otroških pesmic in ni je treba posebej predstavljati. Sama je napisala tudi okvirno zgodbo, ki smiselno povezuje besedila pesmic o dežju, oblakih in mavrici, šmihelski lutkarji pa so pod režijo dr. Štela Merkača zanesljivo vodili »Kapljico Ma-vrinko« in dva otroka, ki sta najprej zdolgočaseno opazo-
vala slabo vreme, potem pa sta s pomočjo čarovnije prepotovala vso vihamo nebo in doživela grom, strelo, dež, veter in seveda spet tople sončne žarke z mavrico vred.
Predsednik Šmihelskega društva Karl Gril se je zahvalil vsem nastopajočim in sodelujočim, posebej pa še Lenčki Küpper, ki je prišla na predstavo s celo četo vnučkov in tako nam je tudi jasno, odkod ji inspiracija. S. W.
PRIREDITVE
ČETRTEK, 1. 6.
TINJE, v Domu
9.30	Maša, nato slovesnost ob odprtju novega dela tinj-skega doma, slavnostni govor dr. Erhard Busek
CELOVEC, v srednji dvorani doma glasbe - »MePZ Gallus«
20.00	Jubilejni koncert MePZ »Jakob Petelin Gallus« pod vodstvom Jožeta Ropitza
SOBOTA, 3. 6.
ROŽEK, Galerija Šikoronja
20.00	Odprtje razstave del Iva Prančiča
NEDELJA, 4. 6.
ČEPIČE, pri Juenni - SPD »Edinost« Šteben
14.00	Tekma koscev; prijave pred začetkom, kose prinesite s seboj. Sod. MoPZ »Franc Leder Lesičjak« in domači ansambel. Ob slabem vremenu prireditev 5. junija.
PONEDELJEK, 5. 6.
ŽELEZNA KAPLA - SPD »Zarja«, SPD Celovec
7.30	Romanje k Sv. Duhu nad Solčavo, odhod izpred Zadruge v Železni Kapli. Ob 11.00 maša, ob 17.00 povratek iz Šentlenarta. Potreben potni list, prijave na Posojilnici-Bank Železna Kapla.
SREDA, 7. 6.
CELOVEC, Napoleonstadl, St. Veiter Ring 10 - ARGE
19.30	Die Namenlandschaft Kärntens und Osttirols, predava univ. prof. dr. Heinz Dieter Pohl
ČETRTEK, 8. 6.
CELOVEC, Pri Joklnu, Badgasse 7 - KD »Pri Joklnu«
19.00	Klavirski koncert Silvie Taubmann
PETEK, 9. 6.
ŠENTPETER pri Šentjakobu - VŠGP
16.00	in 20.00 Sklepna prireditev Višje šole za gospodarske poklice
CELOVEC, občinski center Waidmannsdorf
20.00	Ein Fest für Johanna Dohnal! (Glasba, ples in komunikacija)
TINJE, v Domu
14.00	do nedelje, 11.6., ob 17.00: Seminar »Zadovoljivo reševanje narodnostnih konfliktov«, prispevek k spominskemu letu 1995. Vodi mag. P. Hämmerle.
ŠENTJANŽ, k&k center (bivša stara šola) - SPZ
19.00	Otvoritev k&k centra z razstavo Zorke Loiskandl-Weiss in etnološko razstavo »Odkruški koroške dediščine«
SELE, farna dvorana - Pevsko društvo Sele
19.30	Koncert »Pesem je ...«
ŽITARA VAS, v Ij. šoli - SPD »Trta«
20.00	Mednarodno folklorno srečanje
NEDEUA, 11. 6.
ŠENTJANŽ, k&k center - SPZ
10.00	Dan odprtih vrat s kulturnim in zabavnim programom
PONEDELJEK, 12. 6.
TINJE, v Domu
20.00	Pogovori strokovnjakov: dipl. inž. W. D. Huber, mag. Daniela Obiltschnig, dr. V. Wakounig, min. sv. dr. J. Dvorak. Pogovori se nadaljujejo v torek, 13. 6., od
9.00	do 18.00
TOREK, 13. 6.
TINJE, v Domu
20.00	Predavanje dr. Avguština Malleja z diskusijo »Kako so Slovenci skušali preboleti pregon«; vodi Franc Černut
ČETRTEK, 15. 6.
TINJE, v Domu
20.00	Koncertni večer, nast. Ingrid Semmelrock in Sylvia Sagmeister
SREDA, 21. 6.
TINJE, v Domu
19.30	Igra z ognjem - uvod v problematiko uničenja okolja, pred. dr. Hubert Požarnik, Ljubljana
ČETRTEK, 22. 6.
TINJE, v Domu
19.30	Nas tretji svet še potrebuje? Predava dr. G. Bittner
NEDEUA, 25. 6.
PODPECA, pri Peršmanu - Zveza koroških partizanov
14.00	Tovariško srečanje demokratov in antifašistov s slovesnostjo ob 50-letnici zmage nad nacifašizmom
Delovna skupnost Kärnten '95
vabi na predavanje
Heinz Dieter Pohl:
Die Namenlandschaft Kärnten und Osttirol
v sredo,
7. junija '95, ob 19.30 v Celovcu, Napoleonstadl,
St. Veiter Ring 10
Slovensko planinsko društvo Celovec
vabi na
24. srečanje zamejskih planincev
v nedeljo, 11. junija 1995, v Štmavru pod Sabotinom ob ital.-slov. meji.
Avtobus odpelje iz Globasnice ob 6.00 zjutraj, pristop do meje mogoč. Vožnja je brezplačna.
Javite se do 2. junija pri Urški Brumnik, tel. 0 46 3/51 43 00-14.
RADIO KÄRNTEN ORF
razpisuje mladinski natečaj '95 v sodelovanju z Deželnim šolskim svetom, mladinskimi organizacijami, deželo Koroško in koroškim tiskom
BEGEGNUNG IN KÄRNTEN SREČANJE NA KOROŠKEM
1.	glasba - uglasben tekst na temo srečanja; tekst in melodija še ne smeta biti nikjer objavljena. Prispevek pošljite žiriji na kaseti. Tri kategorije (A, B in C) od 5. do 8. in od 9. do 13. šolske stopnje, mladina do 26. leta
2.	literatura - pesmi (največ tri) ali proza ali pa gledališki komad (scena)
3.	likovna umetnost - v štirih kategorijah (1.-4., 5.-8., 9.-13. šolske stopnje, mladina do 26. leta)
Teksti so lahko v obeh deželnih jezikih.
Čakajo vas nagrade in letalski poleti!
Prispevke pošljite najkasneje do 9. junija 1995 na naslov: »Begegnung in Kärnten«, Landesschulrat für Kärnten, 9010 Klagenfurt, 10.-Oktober-Straße 24
CLUB TRE POPOLI
Jezikovne počitnice v Portorožu/Piranu
Tečaj italijanščine, nemščine in slovenščine z udeleženci iz Slovenije, Italije in Avstrije
Prijave in informacije:
pri Milki Hudobnik,
tel. 0 46 3/51 25 28-28 od
8.30 do 17.00
GALERIJA »PRI JOKLNU«
Vernisaža del
Karla Kuharja
v sredo, 7. junija, ob 19.00, pri Joklnu v Celovcu, Badgasse 7
ZVEZA
SLOVENSKIH ŽENA
mi
sporoča, da bo tudi letos organizirala
letovanje otrok v Poreču
Kdaj:
od 20. do 31. julija 1995 Cena:
letovanje vključno s prevozom stane 3.000 šilingov Prijave sprejema:
ZSZ (Milka Kokot), tel.: 0463/51 43 00-40
KRŠČANSKA KULTURNA ZVEZA
Jezikovne počitnice 1995
od nedelje, 2., do sobote, 22. julija 1995
v osnovni šoli Grm v Novem mestu
Jezikovne počitnice so namenjene mladim od 10. do 16. leta. Cena: 4500 šilingov.
V ceno je vključeno:
■	tri ure pouka dnevno (razen ob sobotah in nedeljah)
■	skrbno izdelan učni program, prikrojen potrebam otrok
■	polna integracija v vestno izbrani družini z otroki v isti starosti
■	ves čas tečaja oskrba in pomoč našega spremljevalca
■	spoznavanje dežele in ljudi na kratkih izletih
■	možnost za šport in razvedrilo, srečanja z mladimi
■	prevoz v Novo mesto in nazaj
Prijave sprejema Krščanska kulturna zveza,
10.-Oktober-Str. 25/III, 9020 Celovec, tel. 0 46 3/51 62 43.
Radio Koroška
SLOVENSKE ODDAJE
Četrtek, 1. 6
06.30 Rož - Podjuna -Zilja
Petek, 2. 6.
18.10 Kulturna obzorja
Sobota, 3. 6.
18.10 Od pesmi do pesmi - od srca do srca Večerna 20.05-22.00
»Gemeinsam —Skupaj«. Kärntner Cöre singen für gelebte Nachbarschaft.
Nedelja, 4. 6.
6.30 Praznična 18.00 Glasbena oddaja
Ponedeljek, 5. 6.
06.30 Dobro jutro na Koroškem
18.00 Glasbena oddaja
Torek, 6. 6.
18.10 Partnerski magacin Sreda, 7. 6.
18.10 Društva se
predstavljajo 21.04 Pozdrav s Primorja
Dober dan, Koroška
NEDEUA, 4. 6.
13:30 ORF 2
PONEDELJEK, 5. 6.
16:20 TV SLO 1
■	Novi narodni svet kor. Slovencev: Volitve!
■	Katoliški dom prosvete v Tinjah na najboljši poti k uresničitvi tinjskega čudeža: Slovesno odprtje dograjenega poslopja.
■	Posojilnica Bank Pliberk je zasijala v novem blišču.
■	Koroška deželna razstava v Hüttenbergu: »Voziček in žlindra -Grubenhunt und Ofensau«.
■	Tour kviz '95: naravne lepote doma in pri sosedih.
■	V narodni galeriji v Ljubljani so odprli pregledno razstavo: »Gotika v Sloveniji«
Caritas se zahvaljuje
vsem, ki so na kakršenkoli način pomagali pri zbiralni akciji starih oblačil. Zbrali so jih za 77 vagonov ali 925.700 kg.
SLOVENSKI VESTNIK
Uredništvo
Tarviser Straße 16 9020 Celovec/Klagenfurt, Avstrija tel. 0 46 3/51 43 00-30,33,34 in 40 faks046 3/51 430071.
Usmerjenost lista
seštevek mnenj izdajatelja in urednikov s posebnim poudarkom na narodnopolitičnem interesu.
Uredniki
Jože Rovšek, Sonja Wakounig, Franc Wakounig
Izdajatelj in založnik:
Zveza slovenskih organizacij na Koroškem, Tarviser Str. 16 9020 Celovec/Klagenfurt tel. 0 46 3/51 43 00, faks 0 46 3/51 43 00 71
______________Tisk_______________
Založniška in tiskarska družba z o. j.
Drava, Tarviser Straße 16 9020 Celovec/Klagenfurt, Avstrija tel. 0 46 3/50 5 66, faks 0 46 3/51 43 00 71
SPOMINSKO LETO
Predavanje v Tinjah
Začetek marca se je v Domu Sodalitete v Tinjah začel sklop predavanj pod naslovom »Schicksal und Perspektiven nationaler Minderheiten/Uso-da in perspektive narodnih manjšin«: »Nation Österreich und die Kärntner slowenische nationale Minderheiten« -predavatelj univ. prof. dr. Andreas Moritsch, »Koroška 1945-1955:	Neuresničljiva
pričakovanja« - predavatelj univ. as. dr. Teodor Domej, »1955-1995: Der Österreichische Staatsvertrag, der Artikel 7 und seine Realisierung« - predavatelj dr. Heinz Tichy, »Perspektive narodnih manjšin v Evropi« - predavatelj univ. prof. dr. Jože Pirjevec. Predavanja so bila izmenično nemška in slovenska.
V letu obletnic, predvsem 50 let druge avstrijske republike, so ta predavanja tudi doprinos celovške univerze ob njeni 25-let-nici. Tako je soprireditelj tudi oddelek za zgodovino vzhodne in jugovzhodne Evrope. Njen vodja univ. prof. dr. Moritsch je bil predavatelj, pri ostalih predavanjih pa je vodil diskusijo. Lotil se je interpretacije pojma nacije. Zgodovinsko je nakazal
razvoj od druge polovice 18. stoletja naprej, ko je Jožef II. pri tvorjenju modeme države v večnarodni monarhiji želel enotno državotvorno ljudstvo. Neizogibno se je tu začela germanizacija.	Nacionalizem
prejšnjega stoletja je znan, z vsemi posledicami sega v to stoletje. Prva republika seje razsula, ker niso verjeli v Avstrijo, želeli so veliko nemško skupnost -nemško nacijo. Šele po drugi svetovni vojni v petdesetih letih seje v Avstriji izoblikovala avstrijska državna nacionalna zavest. In mi koroški Slovenci smo kot pripadniki malega naroda v tem prostoru v tej konfrontaciji samo izgubljali. Nemški naciji nismo mogli pripadati, svoje v smislu države nismo imeli. Ko se pojem nacije od narod/völ-kisch spreminja v združeni Evropi v nacijo (= narodi s skupno usodo = Schicksalsgemeinschaft, kot je to označil neki švicarski filozof), se nismo počutili brez dilem, tudi ob nastanku samostojne slovenske države ne.
Prostor Alpe-Jadran se naravnost ponuja za tako pojmovanje besede nacija.
Drugo predavanje 28. 3. je imel univ. as. dr. Teodor Domej in obravnaval zgodovino koroških Slovencev od leta 1-945-1955. Po zmagi nad nacionalsocialistično Nemčijo so padli koroški Slovenci v evforijo. Občutek po tolikšnem poniževanju v preteklosti, stati na strani zmagovalcev, jim je zameglilo realen pogled. Ne samo, da so meje bile že prej določene; Jugoslavija - Slovenija in tudi naši funkcionarji so nas varali v zmotnem upanju o spremembi meje na Karavankah. Tako je ta situacija med drugim tudi vplivala razkrojevalno na slogo koroških Slovencev, nastalo v času borbe in trpljenja. Domej za tisti čas navaja sledeče skupine: prve tri še v okviru OF -prvo partizansko-komunistično (Karel Prušnik-Gašper), druga liberalna (dr. Petek), tretja kato-liško-konservativna (dr. Tischler), četrta Mohorjeva (Pod-
gorc). Organizacijske strukture koroških Slovencev so nastale po delitvi teh taborov na dva in take so še danes. Seveda je predavatelj z mnogo več aspekti osvetlil ta čas, pri čemer obstaja še pomanjkljivost, da niso odprti vsi arhivi in pregledani vsi viri tudi v privatnih rokah.
Tretje predavanje dr. Tichy-ja je pokazalo pomembnost 7. člena ADP in njeno restriktivno izpolnjevanje.
Četrto predavanje dr. Jožeta Prijevca je pokazalo mesto Slovencev v sklopu evropskih manjšin (o teh dveh predavanjih je SV že poročal).
Za zaključek sklopa teh predavanj je bila v torek, 23. 5., po-dijska diskusija, na kateri so sodelovali dr. Frasnelli, funkcionar južnotirolske SVP, mag. W. Posch - socialistični poslanec v avstrijskem in evropskem parlamentu, ddr. K. Anderwald - kot zastopnik deželnega glavarja in dr. R. Vospernik od FUEV.
Na temo »Die Kärntner Slowenen in EU-Österreich« so
bile nakazane možnosti koroških Slovencev v evropski uniji. Bilo je govora o raznih nivojih manjšinske zaščite. Vsekakor je Evropa polna manjšin in ni pričakovati in ne želeti amerikanski razvoj narodov (Schmelztiegel der Nationen). Razvoj gre v smer uveljavljanja regij in podobnih struktur, ki presegajo preživele nacionalne okove. Kako dolga in težka - a neizbežna - bo ta pot, je nakazala diskusija, ki se je vnela ob praznovanju 10. oktobra - praznovanju meje. Mej, katerih naj v Evropi ne bi bilo več. Nekaj vselej včerajšnjih zavira to pot v Evropo. Tudi šolske knjige bodo morale biti na novo napisane, meni prof. Moritsch, ki ravno ob takem praznovanju 10. oktobra, kakršno bo, daje koroškim Slovencem veliko možnost odpreti diskusijo o alternativi. Priporočljivo bi bilo, da bi prisluhnili tezam mentorja tega sklopa predavanj. Vsem, ki niso bili na predavanjih, imajo to možnost, saj bodo predavanja izšla v knjigi.
H. W.
PREDAVANJE DR. ŠAVLIJA V SELAH
Novi in neuradni pogledi na Karantanijo
Kakovostno novo in razveseljivo plat je doseglo sodelovanje med občino Sele in KPD »Planina«. Njen prvi sad je bilo predavanje dr. Jožeta Šavlija o Karantaniji in njenem mestu v alpejadranskem prostoru. Predavanja se je udeležil tudi državni sekretar Peter Vencelj.
Predavatelj, kije med drugim s svojimi študijami o Venetih kot prednikih Slovenov razburil slovensko in mednarodno zgodovinarsko javnost, je postavil tezo, da sta tako Avstrija kot tudi Slovenija naslednici Karantanije, edinstvene slovenske državne tvorbe v osrčju Evrope z lastno vojsko, demokratično ureditvijo in funkcionalno upravo. Vse to in dosti drugega je šlo oz. moralo v interesu nemškega, italijanskega in tudi panslovanskega nacionalizma iti v pozabo.
Papež-Karantanec
Tako na Koroškem le sramežljivo in neradi priznajo, da je ustoličevanje potekalo v slovenščini in da je zadnji ustoličeni Habsburžan bil leta 1728.
Prav tako zamolčano (ali pa spregledano, kaj veš) je za Šavlija dejstvo, da ima Koroška več svetnikov in da korenine papeža Gregorja V. (996—999) po materini strani segajo prav v Karantanijo.
Poleg Modesta, Heme in Li-harde sta karantanska svetnika še sv. Albuin in sv. Domicijan (785—802), ki je bil drugi koroški slovenski vojvoda, a so ga v salzburških virih dosledno zamolčali.
Tudi mit, ki ga na Koroškem zganjajo okoli letnice 976 in s tem s tisočletnico dežele 1976, je po mnenju Šavlija docela neutemeljen. Na Koroškem trdijo, da je takrat prvič omenjeno ime dežele. A zgodovinska dejstva so drugačna.
Karan tanija-suverena država
Leta 952 je v personalni uniji z Bavarsko bila ustanovljena velika vojvodina Karantanija, ki je leta 976 dobila lastnega vojvodo. To je bilo vse. Daje Karantanija v sklopu frankovskega ali sv. rimskega cesarstva bila suverena država, (podobno, kot je Avstrija v okviru Evropske zveze), potrjuje tudi dejstvo, da je karantanska vojska 1. 1058 zavrnila grofa Kuna, ki naj bi postal karantanski vojvoda.
Karantanija je bila narodno in jezikovno mešana družba, v kolikor pač smemo in moremo uporabljati današnje pojme za oni čas. Bolj važno je bilo pravno poreklo. Razlike med različnimi pravi (Institutio Sclave-nica, lex Alemanorum, pravo Bavarcev) so bile predvsem pri dedovanju. Pri Karantancih oz. Slovencih so smele enakopravno dedovati tudi ženske, Bavarci in Alemani (Germani) so poznali dedovanje samo po moški liniji. Bistveno pa je bilo, daje v Karantaniji veljalo slovensko pravo, kar je razvidno tudi iz dejstva, da je v nemških dokumentih Karantanija označena kot »windisch Land«, kot slovenska dežela.
Franc Wakounig
LOČE	zaigrali prisrčno dobrodošlico, mali in korajž-
Na Koroškem so se v soboto mudili člani Klu- ni Marko Kargl pa je zanje iz meha izvabil ba koroških Slovencev iz Maribora. Potem ko nekaj poskočnih. Goste so pozdravili pred-so si ogledali prenovljeni tinjski dom in ko- sednik društva Joško Wrolich, tajnik KKZ mendo na Rebrci, so šli še v Loče in na Baško Nužej Tolmajer, podpredsednik NSKS dr. jezero. Člani SPD »Jepa - Baško jezero«, tam- Pavle Apovnik in podpredsednica ZSO Sonja buraši pod vodstvom Erike Wrolich, so jim Wakounig.
gospe Fricki Samitsch
z Metlove za 60. rojstni dan; gospodu Slaviju Karničarju z Obirskega za 60. rojstni dan; gospe Heleni Koren s Podgore pri Globasnici za 55. rojstni dan; za osebne praznike članom društva upokojencev Podjuna: Angeli Komar iz Kazaz, Ferdinandu Brežjaku iz Žitare vasi; Jožefu Drobeschu iz Male vasi; Sonji Vrbinc in Uršuli Silan iz Srej ter Mariji Mlinar iz Škocijana; gospodu Nužu Dovjaku iz Sel za 70. rojstni dan; gospe Andreji Čik iz Libuč za 24. rojstni dan; gospe Rozi Keuschnig iz Šentpetra za rojstni dan; Beti in Hanziju Uschnigu iz Sel k srebrni poroki; gospe Hani Ogris iz Branče vasi za osebni
praznik; gospodu Feliksu VVieserju star. iz Slovenjega Plaj-berka za osebni praznik; Hanci in Tončku Urschitzu iz Loč za rojstni dan; gospe Angeli Mak s Kota v Selah za rojstni dan; gospe Angeli Roblek-Pušelčevi iz Sel za rojstni dan; nevesti Veroniki Petek s Polene in njenemu ženinu Francu Ferra in jima želi vse najboljše na njuni skupni življenjski poti; gospe Renate Lessiak z Metlove za osebni praznik; gospe Lojzki Wautsche z Letine za 25. rojstni dan; gospe mag. Mariji Malle iz Celovca za rojstni dan; dr. Trezi Wakounig in dr. Georgu Weisslu ob rojstvu drugega sinčka, ki se bo navadil na ime Ciril -srečnima staršema in bratcu Matjažu čestitamo!
Slovenski vestnik čestita:
SLOVENSKI VESTNIK_____________________________________________________________ ŠPORT
ENA, DVA SAK, LE NAPREJ, GOLE DEJ
V nedeljo vsi v Trnjo vas
Življenje nogometašev: enkrat potrti na tleh ...
Po zmagi v Marchtrenku so misli igralcev bile že pri naslednji, odločilni tekmi proti WAC. Tekma bo vsekakor zelo težka, zato igralci računajo na podporo navijačev »Proti WAC pričakujem, da bodo naši navijači napolnili tribuno in nam pokazali, da stojijo za SAK, da želijo, da se SAK povzdigne v II. divizijo«, je dejal tudi trener SAK dr. Ivan Ramšak.
Ker odgovorni pri SAK računajo s tem, da bo iz Wolfsberga prišlo okoli 1000 gledalcev, pozivajo domače navijače, da pridejo v Trnjo vas kako uro prej in si tako zagotovijo mesto na tribuni.
SAK - LU\ Gra/.
2 : 4 (0 : 1)
Marchtrenk - SAK
2 : 3 (2 : 0)
SAK: Preschern, Savič, Zanki, Škof (46. Petschenig), M. Sad-jak, Šmid, Blajs, Sumberac, Pihomer, Lippusch (84. S. Sadjak)
GOLI ZA SAK: Lippusch (66.), Blajs (69.), Pihomer (73.)
Po nepričakovanem porazu SAK v četrtek, 25. 5. 1995, na domačem igrišču (LUV Graz je zmagal s 4:2), je bilo razočaranje seveda zelo veliko. Predvsem drugi gol, kjer je nasprotnikov igralec žogo igral z roko,
sodnikovega žvižga pa ni bilo, je igralce zelo razburil in dejstvo, da sta dva igralca dobila
4.	rumeni karton, je vplivalo nanje hromeče, tako da niso mogli zaigrati sproščeno. Hitro so se slišali glasovi, češ da igralci nočejo zmagati, da je SAK v krizi itd. Vse to je trener dr. Ivan Ramšak vehementno zavrnil in dejal, da je prepričan, da igralci dajejo vse od sebe, da pa je treba upoštevati določene okoliščine, ki v vigrednem delu prvenstva niso bile naklonjene SAK. Vrsta poškodb ključnih igralcev in stalen pritisk ter dejanska smola, ki se je držala SAK v večini tekem, vse to je negativno vplivalo na psiho igralcev. Ve tudi, da so dobro delali, da igralci pri treningih dajo vse od sebe in da niso pozabili kako se igra dober nogomet. In prav je imel.
Petschenig ključni igralec
Potem ko je Marchtrenk po prvem polčasu že vodil z 2:0, je v tekmo prišel Christian Petschenig, ki je s svojim hitrimi prodori ob liniji razgibal igro. Z njim vred so se stopnjevali tudi vsi ostali igralci in ko je v 66. minuti H. Lippuschu uspel prvi gol za SAK, so slovenski
... (F. Sadjak in Pihorner)
nogometaši v teku desetih minut odločili tekmo v svoj prid.
Vsi igralci so se borili do zadnjega in pokazali lepe akcije. Zopet v ekipi je bil Rade Savič (po operaciji v gležnju), ki je kljub bolečinam odigral zanj značilno tekmo, v obrambi pa se je izkazal tudi mladi Robert Zanki. Tonči Blajs, ki je tokrat nadomestil kapetana Ch. Wölbla, se je vzorno boril in s svojim zadetkom izenačil na 2:2. Zmagoviti gol pa je zopet uspel Mariu Pihornerju po lepi podaji Marjana Sadja-ka, za katero si zasluži posebno priznanje.
ODLOČILNA TEKMA
SAK - WAC
v nedeljo, 4. 6. 95, ob 18.00 uri, v Trnji vasi/Annabichl
Igralci so si po tekmi padli srečni v objem in to zmago tudi pošteno proslavili. S to zmago so se pridobili nazaj samozavest, ki jo potrebujejo za tekmo proti WAC. Igralci si želijo polno tribuno navijačev ter obljubljajo, da v tekmi proti WAC ne bodo zaspali in se ne bodo skrivali, temveč odločno zaigrali.
OSTALI REZULTATI: PODLIGA VZHOD:
Brückl - Bilčovs	5:1
I. RAZRED D:
Labot - Sele	6 : 0
Dobrla vas - Eitweg 0 : 4 Vovbre - Šmihel	3 : 1
2. RAZRED E:
Donau - SAK II	0:0
ŠAH / FINALE KOROŠKEGA PRVENSTVA
Šahisti SŠZ/Carimpex______
med »top 10« na Koroškem
Izvrstno 9. mesto v pokalnem tekmovanju
CELOVEC - Šahisti Slovenske športne zveze/Carimpex so prvenstveno sezono 1994/95 zaključili z lepim uspehom. V finalu pokalnega tekmovanja najboljših 32 moštev na Koroškem so zabeležili izvrstno 9. mesto iz za seboj pustili ekipe, ki igrajo v koroški deželni ligi in podligi.
Ekipa SŠZ (Silvo Kovač, Joži Amrusch, Dunja Lukan, Ivko Ferm, Ivan Lukan) je med drugim premagala moštvo novega koroškega moštvenega pr-
vaka SCA/ESV Šentvid in deželna ligaša Bekštanj ter ASK/KSV. Kovač je na prvi deski osvojil štiri točke iz petih partij, nova mladinska državna prvakinja Dunja Lukan pa je na izredno močno zasedenem turnirju osvojila 2,5 točke.
Novi in stari koroški pokalni prvak je postalo moštvo SG RBB Wolfsberg (s slovenskim legionarjem Studom na prvi deski), na drugo mesto se je presenetljivo uvrstila ekipa iz Bald-ramsdorfa, tretji pa je postal SK Lienz iz Vzhodne Tirolske.//. L.)
POTOVANJE NA ŠKOTSKO
Planinska sekcija Avto-Celje prireja potovanje z modernim turističnim avtobusom agencije Happy Hoiidays na Škotsko od 14. do 20. julija.
1.	dan, 14. 7.: 14.00 Celje -Nemčija (potniki s Koroškega vstopijo v Beljaku). Nočna vožnja.
2.	dan, 15. 7.: Calais - London. S trajektom v London in ogled mesta. Prenočitev.
3.	dan, 16. 7.: London - Scar-borough - Edinburg (prenočitev)
4.	dan, 17. 7.: Edinburg -Perth - Pitlochry - Aviemor - Loch Ness. Prenočitev.
5.	dan, 18. 7.: Loch Ness -Oban - Glasgow. Prenočitev.
6.	dan, 19. 7.: Glasgow - London - Calais. Prenočitev.
7.	dan, 20. 7.: Francija -Nemčija - Koroška - Celje
Cena potovanja: 680 nemških mark. V ceni je vožnja, trajekt, hoteli na bazi polpenziona, vstopnine, degustacija viskija, vodič. Podrobnejše informacije pri Urški Brumnik, ZSO, 0 46 3/ 51 43 00-14 do 16. junija.
Bo ÖDK gradila savske elektrarne?
Avstrijske dravske elektrarne (Österreichische Draukraft-werke/ÖDK) so z gospodarskim razvojem v preteklem letu zadovoljne, čeprav so na prvi pogled imele za devet milijonov šilingov manj dohodkov. Lanski letni promet je znašal 4,1 milijarde šilingov. Prejšnji teden sta direktorja Draxler in Kranz predstavila letni obračun ÖDK in v tej zvezi poudarila, da je kljub slabšim vodnim razmeram podjetje delovalo zelo umirjeno in pridelalo bilančni dobiček 364 milijonov šilingov, ki so ga v celoti razdelili na delničarje. Bilančna vsota je znašala 18 milijard.
Sploh so pri podjetju lani bistveno znižali izdatke, med drugim tudi z zmanjšanjem števila sodelavcev. V začetku leta 1994 je podjetje imelo 1386 sodelavcev, na koncu pa 1341. Najvišje število sodelavcev so ÖDK zaposlovale v sedemdesetih letih, takrat, ko so obstajala še velika gradbišča. Drugače kot pri ÖDK pa zveza avstrijskih energetskih družb (Verbund) prav zaradi prevelike ponudbe fosilnih energetskih virov (plin, nafta) ni imela dobička.
Poseben problem za ÖDK je premog, s katerim poganjajo kotle kalorične elektrarne
Voitsberg III. Za eno tono rjavega premoga, ki ga kopljejo v bližini, morajo ÖDK po dogovoru iz leta 1979 plačati 520 šilingov, čeprav je njena kalorična vrednost samo 320 šilingov. Ker pogodba traja še do 1. 2008, bi ÖDK ceno za tono rade znižale na 270 šilingov. Zaprtje Voitsberga III pa že iz socialnih razlogov ne pride v poštev, kajti ÖDK z zajamčenim odkupom zagotavljajo kar 80 odstotkov delovnih mest v tamkajšnjem rudniku premoga. Vse bolj pereč postaja tudi problem skladiščneja premoga, kajti v Voitsbergu je trenutno nagrmadenih kar 2,7 milijona ton premoga in zaloga stalno raste.
Med uspešnice preteklega leta sodijo sanacija kötn-breinške zapore v dolini Malte, inštalacija naprave za čiščenje dima v Zeltvvegu in pa instalacija filtrov za raz-žvepljevanje obremenjenih izpušnih dimov v šoštanjski elektrarni. •
Preko Drauconsulting, ene od svojih hčerinih podjetij, so ÖDK skupaj s slovenskim elektrogospodarstvom ustanovile delniško družbo »Sava«, ki se poteguje za izgradnjo savskih elektrarn. Konkurenca za izgradnjo je mednarodna, med drugim so se natečaja udeležile celo družbe iz Francije in Kanade.
F. W.