Na naslovnici: Čopičev mozaik Atomium. Foto Janko Prelovec
Vsebina
POGOVOR
Ksenija Šabec Vsako mesto je malo Goge in Idrija ni nobena izjema. Pogovor z igralko Miro Lampe-Vujičič
KULTURNA DEDIŠČINA 6. mednarodni simpozij Kulturna dediščina v geologiji, rudarstvu in metalurgiji, Idrija, 17. - 21. junij 2002
Pisna poročila o vplivu rudarjenja na naravno okolje v Idriji do konca 18. stoletja Studijska in delovna potovanja Idrijčanov v Bansko Štiavnico
IDRIJA
Janez Pire 250 let idrijske župnije Janez Kavčič Sakralna likovna dediščina v Idriji Klemen Pust Dva bisera idrijske sakralne umetnosti
Jože Čar, Tatjana Dizdarevič
Elena Kašiarova
14 26
48 52 62
LIKOVNA PRILOGA
Sakralna umetnost v Idriji
LITERATURA
Ivica Kavčič Ana Balantič Ana Balantič Pesmi
ZNAMENITE OSEBNOSTI
Robert Jereb Pasja dlaka! (O literaturi Damirja Feigla,
klasika slovenske lahke književnosti) Tone Wraber Henrik Freyer kot botanik Aleš Krbavčič Henrik Freyer, magister farmacije
in muzejski kustos v Ljubljani in Trstu
72 82
84
104 136
Per 489/2003
10026140,1
10026140,1
Idrijski razgledi
vsebina
ZGODOVINA
Rajko Pavlovec Idrijski prostor pred sto leti	146
Lev Kreft Franja, spomenik solidarnosti in tovarištva	150
PREDSTAVITVE
JožeBavcon Slovenski farmacevti v naravoslovju	156
Ivica Kavčič Turistični vodnik, napisan s kulturnim peresom	160
Anton Zelene Ob 90-letnici nogometa v Idriji	164 Jurij Fikfak Na pot delu O pustu, maskah in maskiranju Založbe ZRC 166
Rafael Podobnik Zahvala ob odprtju retrospektivne razstave	172
Klement Pust Sveža bera	174
Robert Jereb Ars magna	178
POPRAVKI IN DOPOLNILA	191

Ksenija ŠABEC
Vsako mesto je malo Goge in Idrija ni nobena izjema
Pogovor Tistega petka, ko sem bila dogovorjena z Miro Lampe - Vujičič, Idrijčanko po z Miro Lampe - Vujičič, rodu, sicer pa, dobila sem občutek, z velikim veseljem domačinko Nove Gorice, igralko Primorskega jutro v ljubljanski prestolnici ni obetalo lepega dne. Obisk Nove Gorice, tega dramskega gledališča načrtno zgrajenega vrtnega mesta, kot sem nedavno zasledila v nekem turistič-Nova Gorica in nem prospektu, kamor je kanil tudi prenekateri novčič iz nekoč zajetne idrijske lanskoletno dobitnico rudniške mošnje, pa je že v Podkraju, majhnem, toda razpotegnjenem naselju, Severjeve nagrade ki je v zadnjem času postal pomembno prometno sečišče mnogih Primorcev za najvidnejše na poti proti Ljubljani, kljub še vedno zajetni snežni odeji dobivalo obrise le-stvaritve na slovenskih pega mrzlega pomladnega dne. »Vsaka črka je korak na poti življenja, « mi je poklicnih gledaliških ostalo približno v spominu, ko sem, zaradi prerane ure prihoda v mesto vrtnic, odrih, čakajoč na najino snidenje, krožila okrog spomenika Franceta Bevka in si po tihem skušala razlagati pisateljevo navezanost na kraj in na slovensko besedo. Po nekem čudnem naključju so tudi meni, v sicer precej skromnejšem obsegu in veličini, črke koraki, s katerimi včasih z naporom, toda z nič manjšim veseljem, stopam skozi življenje in ki jih poskušam namazati na kruh, torej od njih, pa tudi z njimi, živeti.
Tako kot okrog postave tega plodnega ustvarjalca iz Zakojce sem krožila tudi okrog stavbe Primorskega dramskega gledališča, ki me je prepričevala o tem, da teater niso samo častitljive starke hiše s sto- in večletno izkušnjo cesarskih konjušnic, ampak tudi sodobni prostori, ki že vizualno dajejo vedeti, da gledališče ni stvar včerajšnjega dne, ampak še kako živa stvar, ki nam pomaga razu-
Mira Lampe in Alojz Vehar, Pohujšanje v dolini Šentforjanski, Dramatino društvo Idrija, Rudniška dvorana Idrija, 1969, ob dvesto letnici gledališke stavbe v Idriji.
Fototeka Mestnega muzeja Idrija
meti svet okrog nas ali pa ga vsaj za trenutek pozabiti, ko nam preostro pokaže svojo vse bolj morbid-no podobo, ki si jo v zadnjih letih nadeva.
Primorsko dramsko gledališče iz Nove Gorice sodi med najmlajša slovenska poklicna gledališča. Leta 1969 je dobilo status profesionalne institucije, leta 1994 pa novo hišo, edino po drugi svetovni vojni na novo zgrajeno gledališko stavbo v Sloveniji. V sezoni 2001/2002 je pripravilo 134 uprizoritev doma in na gostovanjih, ki si jih je ogledalo skoraj 34 000 obiskovalcev. Če temu dodamo še 44 ponovitev iz prejšnjih gledaliških sezon in število njihovih obiskovalcev, si je v eni sezoni nastope PDG Nova Gorica ogledalo skoraj 47 000 ljudi. Prav to je bila tudi sezona, ki je moji sogovornici prinesla prestižno Severjevo nagrado, ki jo je žirija utemeljila z besedami, da stvaritve dramske umetnice Mire Lampe - Vujičič »preveva odličnost in sijajnost, izviren igralski in ustvarjalni naboj, a hkrati izpovedna pretresljivost tako raznorodnih igralskih likov«.
Vaše zanimanje za gledališče se je bržkone začelo oblikovati že v otroških oziroma mladostniških letih. Se vam zdi poklic, ki ga opravljate v svojem življenju, utelešenje poklicanosti, ki naj bi vam bila položena v zibelko?
No, ne vem, kako je bilo s temi vilami. Res pa je, da sem že od otroštva imela ta nagnjenja do nastopanja, do igre in do gledališča nasploh. Hodila sem, saj še sama ne vem več, kam. Spomnim se, kako me je mama enkrat peljala na praznovanje Rdečega križa, pa me je kar na oder postavila. Morala sem imeti kakšnih šest let. Pa sem eno zapela, eno zrecitirala, potem me je dala dol in sva šli domov. Verjetno sva
v zameno dobili kakšno klobaso. Ne vem več natančno. V osnovni šoli je bilo seveda veliko drugih stvari, ki so nas, otroke, bolj zanimale kot gledališče. Toda kljub temu sem bila stalno v stiku z igro, nastopi, proslavami. Tako sem na koncu, ko je morala pasti odločitev, odšla kot gledališka amaterka za dve leti v Trst, potem pa sem se vpisala na Akademijo za gledališče, režijo, film in televizijo v Ljubljani. Zdelo se mi je namreč, da moraš imeti šolo.
Omenili ste Trst. Kako vas je pot zanesla tja?
V Trst sem odšla kot igralka. Videli so me v neki amaterski predstavi v Idriji.
Je bilo to Cankarjevo Pohujšanje v dolini šentflorjanski, ki ga je Dramatično društvo Idrija, katerega članica ste bili, uprizorilo leta 1969 ob dvestoti obletnici društva?
Da. V tej igri so me opazili in me povabili v Slovensko stalno gledališče v Trst. Takrat se mi je zdelo, da se mi je nebo odprlo. Seveda sem se kmalu streznila. V profesionalnem gledališču se namreč dogaja marsikaj. Ko me je nek režiser hotel zasesti za svojo predstavo, sem bila deležna izjave neke poklicne igralke, da amaterji pa že ne bodo igrali, dokler je ona tukaj. To je bila izkušnja, ki je v meni definitivno odločila, da grem na Akademijo.
Kako je bilo takrat s sprejemnimi izpiti na Akademiji?
Spomnim se, da so trajali dva dni. Ne vem več, kaj sem vse pripravila, ampak je bilo čudno to, da nisem nikoli pomislila, da ne bi bila sprejeta in da bi mi lahko tudi spodletelo. Druge alternative nisem
imela. Šele potem, ko sem videla rezultate in kako malo nas je bilo od tiste mase ljudi sprejetih, mi je prišlo v zavest, kaj pa če ne bi bila sprejeta. No, hvala bogu, sem bila. Na Akademiji sem se mnogo naučila, imela sem krasnega profesorja, Franceta Jam-nika, ki je bil pedagog drugačne sorte. Ni učil kot večina predavateljev, ex cathedra, ampak je bil med nami, študenti. Govoril nam je o stvareh, ki so se komu dogodile, o tem, kako je začel delati določeno vlogo, na katerih mestih se mu je zapletlo, zakaj se mu je zapletlo, na kakšen način najdeš drugo rešitev, kje dobiš inspiracijo ... Skratka, vse tiste stvari, ki igralcu dejansko pomagajo. Tu ni bilo drila, naučiti se neke lekcije iz knjige.
Sicer pa o vaši življenjski poti ne najdemo dosti zapisanega. Jo namenoma skrivate?
Ne, sploh ne. Verjetno ni tolikšnega zanimanja. Res pa nisem tiste vrste človek, ki bi stvari obešala na velik zvon. Kar počnem, se mi zdi povsem normalno, in v tem, kakor povsod drugje, so uspehi in so neuspehi. Slednjih je, hvala bogu, manj.
Po končani Akademiji ste takoj dobili mesto v Primorskem dramskem gledališču v Novi Gorici?
No, tako je bilo. Takoj po Akademiji sem gostovala z neko otroško predstavo v Mariboru, kjer so bili zainteresirani, da bi ostala pri njih, vendar pa sem rekla, da je predaleč od doma. To seveda ni bil glavni razlog. Nekako se mi je zdelo, da je Nova Gorica moj cilj. Kar čutila sem, da bo tukaj zame najlepše. In se je tako tudi izkazalo.
Vrata novogoriškega gledališča so se vam torej potem odprla?
Pravzaprav sem vanj vstopila skozi zadnja vrata, kot se reče. Na začetku sem približno eno leto oziroma eno sezono predvsem statirala, nato sem dobila par vlog, potem se pa ni več ustavilo.
Ljubljana vas ni nikoli premamila?
Ne, sploh ne. Najrajši bi bila v Idriji, pa, na žalost, ni gledališča. Zato sem poiskala najbližje mesto in to je bila Nova Gorica.
Ste Idrijo zapustili z lahkim srcem?
Saj je še nisem zapustila. Mislim, da je bolj Idrija pozabila name.
Ali ste poklicno počeli še kaj drugega razen igralstva? Poklicno ne.
Pravijo, da igralec oziroma igralka nikoli zares ne neha igrati. "Življenje kot teater, teater kot življenje" pri vas drži?
Sploh ne. Mislim, da to pri tako redkih igralcih drži. Tisti igralci, ki vlečejo igro in sprenevedanje - meni se namreč to zdi sprenevedanje - v svojem osebnem življenju, ki stalno in vsepovsod vlečejo teater, niso iskreni. Igralska izkušnja ti morda včasih, v kakšnem trenutku res pomaga iz zagate, v kateri se vsak človek občasno znajde, ne moreš pa živeti življenja, kot da bi bil stalno na odru. To je nemogoče. Res pa je, da moraš, ko prideš v gledališče, pustiti svoje zasebno življenje zunaj, sicer ne moreš delati.
Zmeraj pa najbrž to ne gre?
Mora. Čas koncentracije je morda malo daljši kot takrat, ko si sproščen, pa nimaš problemov, ampak nikoli ne privlečeš na oder stvari iz zasebnega življenja, vsaj ne v samo igro pred publiko. Mogoče na vajah, kjer iščeš v sebi problem junaka, zakaj je tak, zakaj je tako napisan. To pa mora priti iz tebe, iz tvojih lastnih izkušenj mora prodreti lik, ki ga igraš na odru. Malo s fantazijo, malo z literaturo, veliko pa z osebnimi izkušnjami.
Primož Bebler, umetniški vodja Primorskega dramskega gledališča, piše, da čudež v gledališču tako igralcev kot vodij ne oddaljuje od stvarnosti. Naj gledališki program, po vašem mnenju, odseva dogajanje "na ulici" oziroma "realne družbenopolitične razmere" ali ne?
Gledališče je bilo vedno nekoliko naprej. Zmeraj je bilo ogledalo ljudi. Mislim, da bi moralo to še vedno početi. Pride predstava, ki omogoča pokazati na napake in na situacijo, ki je v tistem trenutku med nami, tako da gledališče mora biti zrcalo tistega, kar se dogaja. Vedno je bilo in menim, da je to njegovo poslanstvo. V našem teatru smo imeli predstave, ki so bile morda malo pred časom, ki bi jih mogoče morali igrati danes in ne pred petnajstimi ali dvajsetimi leti. Te predstave so ljudi zelo prizadele, ampak ne toliko, kot bi jih prizadele zdaj.
Katere imate v mislih?
Mira Lampe - Vujičič v vlogi gospe Tereze v Dogodku v mestu Gogi.
Imam v mislih predstavo »Ne krop ne voda«, ki opisuje prav ta silni današnji napredek. Govori o tem, kako je šel stavec v tiskarni z ročnega stavca na računalnik. In to se zdaj dogaja našim ljudem. Odpuščajo delavce, tehnologija gre naprej, ne rabijo več toliko delovne sile. To je bilo zares boleče za takratno publiko. Po mojem bi morali zdaj igrati to igro. Bile so seveda še druge predstave, ki smo jih morda igrali prezgodaj. Je pa bila v sezoni 2000/ 2001 predstava »Glengarry Glen Ross« sodobnega ameriškega avtorja Davida Mameta, ki govori o tem, kako biznis kvari ljudi, kako za tiste, ki imajo oblast, postane neetično delovanje legitimno in kako je drobni kriminal kaznovan, veliki pa ostane nekaznovan. To predstavo je veliko ljudi, in to ne, recimo jim, preprostih ljudi, zavrnilo, ker pač kaže podobo današnjega človeka in sveta. Prav niso je hoteli videti, ker je preveč kruta.
Živite in delate na robnem prostoru, v Novi Gorici, tej mlajši sestri mesta onkraj meje. Kako doživljate stik s politično, ekonomsko in kulturno samozavestnejšo italijansko sosedo?
Ne obremenjujem se s tem, res se ne. Politika je nujno zlo, ki jo srečuješ vsak dan, na vsakem koraku. Moji sosedje so mi pač vsak dan pod nogami zaradi novogoriške igralnice. Ne hodim v Italijo, izogibam se tega. Ne nakupujem dosti čez mejo. Občasno imam stike s Slovenci v zamejstvu, predvsem z gostujočimi predstavami, drugo pa res puščam pri miru.
Od letošnjega leta bo Primorsko dramsko gledališče izpod Mestne občine Nova Gorica kot soustanoviteljice prešlo pod okrilje države, s čimer bo pridobilo status gledališča nacionalnega pomena. Se vam zdi državno podpiranje kulturnih oziroma
umetnostnih institucij bistveno ali menite, da bi morala tržna načela prevladovati na področju umetnosti?
To se bo dogodilo junija letos. Sicer pa mislim, da lahko tržiš, dokler bo publika taka, kot je, komercialne zadeve, kot so Teater 55, Špas teater ..., ki se s svojimi komedijami lahko sami financirajo. Ustanova, kot je naše gledališče, ne gleda na to, ali je pod okriljem države ali občine, pa je drugačnega ustroja. Ona mora imeti program tako za otroke, odraščajočo mladino kot za odraslo publiko in mora se držati nekih pravil repertoarja, po katerih mora uprizarjati raznolike igre: klasična dela, moderna, slovenska, tuja, mladinska in tako naprej. S tem pa ne moreš tržiti. To ni tržno blago, ki bi se na veliko prodajalo. Poleg tega ima vsako gledališče kakšno svojo posebnost. Naše gledališče ima, na primer, zelo velik oder in režiserji ga ponavadi izkoristijo do konca, kar pomeni, da zelo težko gostujemo na manjših odrih. Malo smo hendikepirani zaradi tega. Ko je neka predstava zelo dobra, je veliko zanimanja tudi po Sloveniji, pa zaradi tehničnih razlogov pač ne moremo povsod gostovati.
To sem vas namreč vprašala zaradi tega, ker je zadnja leta slovenska gledališka publika doživela očiten in občuten pojav že omenjenih popularnejših gledališč. V Idriji v letošnji gledališki sezoni komedijantski program tovrstnih teatrov močno prevladuje. Kakšno naj bo, po vašem mnenju, razmerje med popularnostjo in s tem najbrž finančno uspešnostjo predstav ter njihovo vsebinsko kakovostjo?
Priljubljenost, finančni uspeh in vsebinska kakovost se med sabo seveda ne izključujejo popolnoma. Vsaj odkar sem sama v Primorskem gledališču, se
vedno držimo pravila, da moramo imeti eno dobro komedijo v sezoni, ki pa mora biti na kakovostni ravni. Ljudje to potrebujejo, vem, da potrebujejo. Tako kot dobro storijo rabijo vsebino, emocijo. In emocija je tako smeh kot jok. fe pa res, da ljudje sprejemajo marsikaj in da je pri nas - za razliko od Ljubljane - premalo publike za eksperimente. Zato mislim, da je finančna podpora bodisi države bodisi občine nujna.
Od leta 2001 je PDG pridruženi član Evropske gledališke konvencije (European Theatre Convention/ Convention Thedtrale Europienne), mednarodne gledališke zveze, ki skrbi za promocijo novih tekstov in njihovo prevajanje v različne jezike, za izmenjavo informacij, organizacijo gledaliških delavnic, za izmenjave in izobraževanje gledaliških ustvarjalcev, vsaki dve leti organizira tudi mednarodni festival. Se je delo v gledališču zaradi tega kaj spremenilo?
Še ne.
Prebrala sem namreč, da si je kot poseben, dolgoročen projekt ta konvencija zastavila formiranje tako imenovane evropske gledališke publike. Pa me zanima, ali po vašem mnenju obstaja tipičen evropski gledališki obiskovalec?
Hm.
Bi moral biti ta visok, modrook in plavolas ...
(Smeh) Pojma nimam. (Smeh)
V sezoni 2001/2002 ste s predstavo Libertinec v vlogi žene slavnega francoskega filozofa in razsvetljenca Denisa Diderota gostovali v idrijski Rudniški
dvorani. Zaradi stanja, v katerem je ta edini idrijski gledališki prostor, je vaša stanovska kolegica Polona Vetrih namenila odgovornim v Idriji nemalo pikrih očitkov. Bi se strinjali, da je odnos do kulturnih ustanov odraz našega odnosa do kulture nasploh in kulturnosti nas samih?
Mislim, da je. Zlasti to opazimo, ker naše gledališče izredno veliko gostuje. Dejansko je včasih od politične strukture odvisno, ali se bo neko stvar popravilo, uredilo in s tem pritegnilo več pozornosti in zanimanja ali ne. Nedavno smo bili v Žalcu, ki ima ogromno publike, res ogromno, nima pa človeka, ki bi profesionalno vodil kulturne dejavnosti. In to se mi zdi, da se je v Idriji dogajalo vsa leta. Interesi odgovornih so se stalno in zelo menjavali, pravega rezultata pa na žalost ni bilo, čeprav ima Idrija tako bogato kulturno zgodovino in dediščino, pa ne mislim samo na muzeje in na naravoslovno izročilo, ampak na kulturo tudi v ožjem pomenu. Predvsem seveda na gledališče. Škoda je, škoda.
S kakšnimi občutki se sicer vračate v Idrijo?
Tam imam mamo, sestro in brata. Zelo sem vesela, ko vidim, kako Idrijo obnavljajo, kako postaja lepa. Vsakemu povem, da sem iz Idrije in da jo mora iti pogledat. Vesela sem, da sem Idrijčanka. Sicer pa ko pridem v mesto, običajno grem do mame in se bolj ali manj tam zadržujem.
Torej za vas Idrija ni mesto Goga ali pač?
(Smeh) Vsako mesto je po svoje malo Goge. Tako mislim, da tudi Idrija ni izvzeta. Ne poznam je več prav dosti, ampak zdi se mi, da se je mesto še bolj zaprlo, kot je bilo nekoč.


Mira Lampe - Vujičič v vlogi Irine v Treh sestrah
Na otvoritvi enega od čipkarskih festivalov ste nastopili s "Fihtarico", pripovedjo o veselju do življenja v idrijskem narečju, kije bila sicer odigrana več kot stokrat. Vam je sploh še kdaj idrijski govor prišel prav ali pa vam je od študija naprej pretežno predstavljal breme v smislu takojšnje prepoznavnosti v tistem hipu, ko Idrijčani odpremo usta, kar zna biti na trenutke utrujajoče?
Ne, tega problema sama nisem imela. Na odru se mi nikoli ni čutilo, da sem iz Idrije. Imam pa svoj dialekt grozno rada, tako da takoj, ko pridem čez Col, že govorim po idrijsko. Čudno, da zdaj ne govorim po idrijsko. Pravzaprav sem hotela, pa ...
Pa ste slišali mene in mojo deformirano idrijščino...
(Smeh) Torej, v omenjeni pripovedi »Fihtarica« avtorja Alda Nikolaja mi je idrijski govor gotovo prišel prav. Ko sem dobila tekst, sem si rekla: »Oh, to bom pa ja prevedla. « Moram pa priznati, da se mi je prevajanje hitro ustavilo, besed mi je kar zmanjkovalo, tako da sem potem prosila Rafka Terpina za prevod. Si pač toliko časa odsoten, da ti nekatere besede odletijo iz spomina. Ampak potem sem kar hitro osvojila besedilo in narečje.
Svojih gledaliških vlog bržkone ne štejete?
Prav natančno res ne. Okrog sto jih bo najbrž.
V letošnji zelo odmevni uprizoritvi predstave »Kean IV« o angleškem romantičnem igralcu, zapeljivcu in razuzdancu Edmundu Keanu igrate vlogo lorda Muella. Se moške vloge lotite na enak način kot ženske?
To je bila moja prva takšna izkušnja. Moram pa povedati, da sem sprva nasprotovala ideji. Ne zato, ker ne bi hotela igrati moškega, ampak ker se mi je zdelo, da tej predstavi ne pristaja, da bi ženske igrale moške, iz razloga, ker ne bi bilo pravega konflikta med samim igralcem Keanom in valeškim princem, kasneje kraljem Jurijem IV. Degradirale bi like. Vsaj meni se je tako zdelo. Imela sem pač tak občutek, ko sem prebrala besedilo. Zato sem se, ne z odporom, ampak z dvomom, ali bo stvar dobro izpadla, lotila vloge. No, potem sva se z režiserjem, ki mi je najprej malo zameril, potem pa je le ugotovil, da ne nasprotujem sami vlogi in temu, da bom igrala moškega, ampak da se mi je pač zdelo, da igra dramaturško ne bi šla skozi, dobro ujela. Tako da sem potem z veseljem igrala lorda Muella. Kar odvil se mi je njegov lik in prvič v življenju se mi je zdelo, da se lahko ponorčujem iz moških. In to na poseben način, v njihovi koži, mislim, v njihovih oblačilih.
Je sicer sodelovanje v vašem gledališkem ansamblu dobro, zlasti med starejšo in mlajšo generacijo igralcev in režiserjev?
V naši zasedbi je nekaj, kar skoraj vsak gledališki kritik kdaj pa kdaj napiše. Da smo ansambel, kot ste tudi sami rekli. Kar je, vsaj meni se tako zdi, zelo pomembno. Predvsem zato, ker potem ni, rekla bi, tistih špic, primadon in prvakov, ampak je zlitje. Igralci si med sabo pomagamo in skupaj tvorimo vzdušje, da igra zares dobro zaživi. To se mi zdi velika dragocenost našega gledališča.
Za svoje delo ste prejeli že precej nagrad: dve Borštnikovi nagradi za igro, skupaj s soigralci Bronasto vrtnico za ansambelsko igro na prvem Goriškem srečanju gledališč Alpe Jadran in Bevkovo
Mira Lampe - Vujičič in Bine Matoh v Ljubezni dobrega moža
nagrado, priznanje novogoriške občine za umetniške dosežke. Vaš opus v sezoni 2001/2002 je žirija Severjevega sklada kronala z nagrado za najvidnejše stvaritve na slovenskih poklicnih odrih v tem letu. Gospa Tereza v »Dogodku v mestu Gogi« Slavka Gruma in v režiji Mileta Koruna, Irina v »Treh sestrah« Antona Pavloviča Čehova in v režiji Jerneja Lorencija, Angelca v krstni uprizoritvi novitete ^ Zorana Hočevarja »m te ubu« in v režiji Matjaža Latina. Katera od treh žensk vas najbolj spremlja v mislih, ko niste več na odru, vam ne da spati, če smem tako reči?
Zaradi vlog spim povsem mirno. Trenutno me spremlja Angelca, bivša lepotica, potem ozdravljena alkoholičarka, v predstavi »m' te ubu«, ker jo pač trenutno igram. To vlogo sem zelo rada delala, ker je tako zelo na tleh, je res zelo realistična, življenjska. Človek bi zanjo skorajda lahko rekel, da ni vidnega razločka med normalnim življenjem in odrom, kar je opazno že v samem Angelčinem govoru. Sicer pa sem z užitkom in veseljem delala tudi ostali dve vlogi. Vsaka je drugačna in vsaka je bila nov izziv. Če je bila zaradi številnih ponovitev že fizična utrujenost, psihična gotovo ni bila.
Kakšen pa je sicer vaš odnos do nagrad?
Zdi se mi, da so nagrade za igralca pomembne. Je pa res, da so začeli celo pri naših plačah upoštevati samo, če dobiš nagrade, kar je popolnoma nelogično. Mi imamo dva festivala, na katerih so tudi igralci nagrajeni, to sta Borštnikovo srečanje in celjski Dnevi komedije, sicer pa se igralec ne more predstaviti z vlogami, ki so morda zelo dobre, pa niso prišle ne na Borštnika ne v Celje. Tako da so nagrade tudi življenjsko vse bolj pomembne. Tisti
trenutek, ko igralec prejme nagrado, mu je naloženo določeno dodatno breme. Kar se mojih nagrad tiče, mi je zadnja, Severjeva, to moram priznati, krepko dvignila mojo moralo.
Pravzaprav ste mi na to vprašanje delno že odgovorili na začetku najinega pogovora, pa bi vas kljub temu vprašala še na koncu, ste vi bolj zatajili Idrijo ali je Idrija bolj zatajila vas?
Ne, ne, jaz je nisem zatajila.
Torej je Idrija bolj zatajila vas?
(Skomig z rameni in prijazen nasmeh)
Jože ČAR, Tatjana DIZDAREVIČ
Pisna poročila o vplivu rudarjenja na naravno okolje v Idriji do konca 18. stoletja
Uvod
Iz arheoloških poročil je znano, da je bila prva praktična uporaba cinabarita povezana z njegovo barvo, kar dokazujejo že nekatere kamenodobne jamske slikarije. Tudi stare civilizacije so poznale cinabaritno rudo in jo cenile predvsem kot intenzivno rdečo barvo (Egipt, Babilon, Kitajska itd). V egipčanskih grobnicah iz obdobja okrog 1500 let pred našim štetjem pa so že našli živo srebro, ki so ga, kot kaže, uporabljali pri verskih obredih. V prvem stoletju pred našim štetjem so živo srebro že sorazmerno dobro poznali. Obvladali so tudi njegovo pridobivanje s praženjem živosrebrovih rud. Vitruvius, znameniti rimski arhitekt, je opisal proces amalgamacije, kar je morda prva praktična uporaba živega srebra. Večina živega srebra je ob koncu antike in v srednjem veku v evropske države prihajala iz španskega Almadena, največjega živosrebrovega rudnika v Evropi. Poleg amalgamacije so živo srebro v srednjem veku uporabljali v alkimistične in zdravilne namene. Prav pri uporabi v'zdravilne' namene naj bi
prišlo do prvih zastrupitev in celo smrtnih primerov z živim srebrom (Hg) že v stari Kitajski zaradi prepričanja, da živo srebro pomlaja in podaljšuje življenje (povzeto po: Ivan Mlakar, 1973).
V času odkritja živega srebra v Idriji leta 1490 so bili nekateri 'zdravilni' in škodljivi učinki živega srebra na človeški organizem že znani. Zato domnevamo, da prve težave zaradi zastrupitev z živim srebrom pri idrijskih rudarjih, vsaj za rudniške predstojnike, prav gotovo niso bile presenečenje, čeprav takrat še niso znali ločiti vseh učinkov živega srebra na človeško telo od znakov drugih bolezni. Kot poroča Jože Pfeifer (1989), se je o merkurializmu med rudarji pri idrijskem rudniku za obdobje 16. in 17. stoletja ohranilo kar precej podatkov v uradnih rudniških aktih in pisnih poročilih priložnostnih obiskovalcev Idrije. Rudniški upravitelji so že zelo zgodaj ukrepali proti zastrupitvam rudarjev z uvedbo pogostega menjavanja rudarjev na delovnih mestih z velikimi koncentracijami samorod-nega živega srebra pa tudi s krajšanjem delovnega časa na takih deloviščih (Pfeifer, 1989). Bistveno počasneje pa so se oblikovala spoznanja o vplivu rudarjenja in predelave rude na naravno okolje in ljudi v mestu Idrija in njegovi okolici.
16. stoletje je bilo v ekonomskem pogledu vsekakor prelomno obdobje v evropski zgodovini (Brau-del, 1991; Gestrin, 1991). V času oblikovanja najzgodnejšega kapitalizma in nastajanja prvih proiz-
vodnih obratov v Evropi 'ekološka zavest' in drugi pojmi v zvezi z ekologijo okolja še niso obstajali. Naravni pojavi so bili v veliki večini še nerazumljeni, neobvladani, zato je bila NARAVA človeku sovražna. Zdela se je neskončna in neuničljiva. In prav rudniki s spremljajočimi pridobivalnimi obrati, z dostikrat velikimi in škodljivimi vplivi na ljudi in okolje, so bili eden prvih prepričljivih dokazov, da naravna bogastva niso neizčrpna in da človek s svojo dejavnostjo lahko močno poseže v ekološko ravnovesje ali pa ga celo uniči. Idrijski živosrebrov rudnik, eden največjih zgodnjekapitalističnih obratov v Evropi (Verbič, 1965; Gestrin, 1991), ima zaradi izjemno tesnega prepletanja rudarsko-metalurške dejavnosti in poseljenosti gotovo izjemen položaj med rudarskimi mesti v evropskem prostoru, zato je opazovanje rasti ekološke zavesti pri prebivalcih Idrije in bližnje okolice zanimivo in širše pomembno. Ugotavljanje posledic in razumevanje procesov sprememb v idrijskem okolju je seveda slonelo na splošnem znanju in razumevanju tovrstnih pojavov ter na izkušnjah, ki so se spreminjale predvsem v odvisnosti od tehniško-tehnološkega napredka, od ekonomskih pogojev pri idrijskem rudniku in od dobre volje vsakokratne rudniške uprave.
V naslednjem prispevku smo zbrali in komentirali samo tiskana poročila o škodljivem vplivu živega srebra in rudarsko-metalurške dejavnosti na prebivalce mesta Idrije in mestno okolico do konca 18. stoletja.
Izvor in razporeditev živega srebra v Idriji
Idrijsko rudišče ima med živosrebrovimi nahajališči posebno mesto (Čar, 1980). Kamnine s samorod-nim živim srebrom ležijo namreč neposredno na površju in prav to je vzrok za nastanek posebnih ekoloških razmer v Idriji. Že od samega začetka rudarjenja je tako prihajalo do seštevanja učinkov primarnega geogenega živega srebra in sekundarnega antropogenega onesnaževanja z živim srebrom. K geogenemu izvoru živega srebra prištevamo s ci-nabaritom in predvsem samorodnim živim srebrom oruden karbonski skrilavec, ki leži na površju na pobočju predela mesta, ki ga imenujemo Pront, gradi podlago celotnemu mestnemu središču in se na severni strani mesta vzpne v pobočje okrog cerkve sv. Trojice, kjer naj bi živo srebro leta 1490 tudi odkrili (glej priloženo geološko karto). S cinabari-tom in samorodnim Hg bogato prepojene ladinij-ske skonca plasti in vulkanoklastične kamnine iz-danjajo v ozkem pasu na zahodnem delu Pronta med Karčnikom in Albrehtom (Čar, 1998). Številne odvale bolj ali manj prežgane rude, raztresene po vsej idrijski kotlini, in lokacije starih žgalnic štejemo seveda k sekundarnemu antropogenemu izvoru onesnaževanja z živim srebrom (Čar, 1998).
Dokumentirano je, da so bile že prve rudarske le-senjače postavljene v neposredni bližini dnevnih kopov (Verbič, 1965,1993), torej na skrilavcih s samorodnim živim srebrom. Kasneje, ko se je rudarjenje širilo v globino in pod Smukov grič (Rudni hrib), pa so zaradi pomanjkanja primernih gradbenih parcel postopno v celoti pozidali terene, ki jih grade karbonski skrilavci s samorodnim živim
srebrom, območja starih žgalnic (Lenštat, Prejnuta, Brusovše) pa tudi predele, ki so prekriti s starimi bolj ali manj orudenimi rudniškimi odvali. Žgalni-ške ostanke so v Idriji in okolici v drugi polovici preteklega stoletja v velikih količinah nekritično uporabljali pri gradnji hiš in v druge gradbene namene. Na območju Idrije, kjer ležijo orudene plasti z velikimi količinami 'hlapljivega' samorodnega živega srebra neposredno na površju ter na predelu na katerem se je odvijalo odkopavanje, predelava rud in urbanizacija na utesnjenem prostoru na sotočju Idrijce in Nikove, je torej skozi zgodovino nastal tesen preplet primarne in sekundarne razporeditve živega srebra z velikimi ekološkimi posledicami na ljudi in okolje, tako da Idrijo povsem upravičeno imenujemo'živosrebrni laboratorij'.
Zapisi o vplivu rudarjenja na okolje v 16. in 17. stoletju
Domnevamo, da so se prva obolenja zaradi zastrupitve z živim srebrom (merkurializem) pojavila že v prvih letih po odkritju živega srebra. V teh pionirskih časih so odkopavali skrilavce s samorodnim Hg še v plitvih jaških, ki so bili raztreseni po današnjem osrednjem delu mesta. Z gotovostjo pa lahko trdimo, da so se zastrupitve pojavile po odkritju s samorodnim živim srebrom močno prepojenih cinabaritnih bogatih rud v skonca plasteh na globini 42 m pod današnjim Ahacijevim trgom leta
Razprostranjenost karbonskih kamnin s samorodnim živim srebrom
1 - prelom, 2 - narivna ploskev krovne enote, 3 - narivna ploskev znotraj narivne enote, 4 - izdanek karbonskih kamnin s samorodnim Hg (rudiščna struktura), 5 - ostale kamnine, 6 - lokacija prve najdbe samorodnega Hg, 7 - lokacije najdb samorodnega Hg v novejšem času, 8 - območje najstarejših odkopov (1490-1508), 9 - pomembnejši objekti: a - grad Gewerkenegg, b - cerkev sv. Trojice, c - mestna hiša,
d - jašek Frančiške, e - jašek Inzaghi, f - Antonijev rov
Prikaz retortnega načina žganja živosrebrove rude (Stampffer, 1715)
1508. Iz samorodnih skrilavcev so pridobivali živo srebro z vodnim izpiranjem, iz cinabaritnih rud pa z žganjem v preprostih retortnih kopah tako, kot je to opisal Georg Agricola (1556). Na začetku so postavljali kope v neposredni bližini dnevnih kopov in plitvih jaškov, torej na območju današnjega središča mesta. Kasneje pa so zaradi težav s kurivom selili kopišča po bližnji in kasneje daljni okolici mesta (Verbič, 1970).
Oba preprosta pridobivalna postopka - izpiranje in žganje v retortnih kopah - sta povzročala močno nekontrolirano onesnaževanje z živim srebrom v okolici izpiralnic in žgalnic, žganje pa še dodatno onesnaževanje zraka s škodljivimi 'merkurialnirm in žgalniškimi plini. O kakršnih koli zaščitnih ukrepih rudarjev in žgalničarjev nimamo pisnih poročil. Iz skice, ki jo je objavil Georg Agricola (1556), pa lahko razberemo, kako se žgalničarji varujejo plinov in pazijo, da imajo veter v hrbet. Soglasno s povedanim je razumljivo, da niso bili ogroženi le delavci pri rudniku pač pa tudi ostali prebivalci takratne Idrije, ki so stanovali v neposredni bližini odkopov in žgalniških kop. Zagotovo so se že zelo zgodaj morale kazati posledice onesnaževanja z živim srebrom in produkti žganja tudi v okolju. Seveda pa o tem nimamo pisnih podatkov.
Prve znane pisne podatke o posledicah zastrupitev z živim srebrom v Idriji je zapisal znameniti zdravnik in reformator medicine Theophrastus von Ho-henheim - Paracelsus, ki je leta 1523 ali 1524 nekaj časa preživel tudi v Idriji (ES, 8. zvezek). V knjigi o rudarskih boleznih je posebej omenil Idrijo in zapisal znamenite, velikokrat citirane besede (1527): Vsi, ki tam žive, so skrivljeni in hromi, delno nadu-šljivi, delno prezebli, brez upanja, da bi bili še kdaj
popolnoma zdravi (Lesky, 1956). Ali se to nanaša samo na rudniške delavce ali tudi na ostale prebivalce takratnega naselja, pa iz konteksta ni mogoče ugotoviti.
Slabi dve desetletji pozneje je o škodljivem vplivu živega srebra na idrijske rudarje pisal (1544) goriški zdravnik in botanik Pietro Andrea Mattioli, ki je Idrijo osebno obiskal (Pfeifer, 1989). Delavci so si prekrivali usta in nos, da bi se na ta način zaščitili pred živosrebrnimi hlapi (Lesky, 1956).
Iz obdobja naslednjih sto dvajset let tiskanih poročil o razmerah v Idriji ne poznamo. Avgusta leta 1663 je Idrijo in idrijski rudnik obiskal oksfordski profesor in član znamenite Royal Society Walter Pope. Svoje vtise o obisku idrijskega rudnika je strnil, kot je bilo takrat v navadi, v pismu dr. (ohnu Wilkinsu in jih objavil naslednje leto (Pope, 1664). Njegov prvi vtis je bil zelo »pozitiven«, saj je zapisal: Ko smo bili preteklega avgusta tam, je bila dolina kot tudi hribi, v katerih kopljejo živo srebro, tako polna zelenja kot sredi pomladi. Ljudje pojasnjujejo to z vplivom vlage, ki jo vsebuje živo srebro, toda jaz ne morem presoditi, koliko to drži.
V nadaljevanju Pope med drugim poroča tudi o protinastih in jetičnih rudarjih ter rudarjih, ki so bili polni živega srebra. O morebitnih vplivih rudarjenja na širšo okolico rudniških obratov neposredno ne poroča. Iz njegovega podrobnega opisa
pridobivanja živega srebra s sejanjem in spiranjem, pa lahko vidimo, da so bile pri tem postopku velike količine samorodnega Hg raztresene v okolici delo-višč, še več živega srebra pa so odplaknili z vodo v bližnje vodotoke. O 'zdravilnosti' odpadne vode pa je Pope zapisal: Odpadna voda je tako nasičena z živim srebrom, da zdravi srbečico in druge podobne nadloge.
V odličnem daljšem opisu idrijskega rudnika angleškega popotnika Edwarda Browna (1673) ne najdemo podatkov, ki bi kakorkoli govorili o splošnih ekoloških razmerah v Idriji.
Tudi v obsežnem poglavju o idrijskem rudniku, pravi zakladnici in rodovitni materi živega srebra, v knjigi Slava vojvodine Kranjske (1689) slovenskega polihistorja Janeza Vajkarda Valvasorja najdemo le nekaj podatkov o škodljivem vplivu živega srebra na rudarje. O morebitnem škodljivem vplivu živega srebra in 'merkurialnih' in žgalniških plinov na prebivalce Idrije in okolice pa ni poročal.
Zapisi o vplivu rudarjenja na okolje v 18. stoletju
Nemški potopisec in raziskovalec starejše nemške zgodovine Johann Georg Keyssler (1740/41) je obiskal Idrijo in idrijski rudnik leta 1730. Zelo zanimivo poročilo o tem je bilo objavljeno deset let kasneje. Keysslerja ni zanimalo samo rudniško podzemlje, rudniške naprave in pridobivanje živega srebra. V poročilu najdemo tudi kratek geografski oris Idrije in okolice, zgodbo o odkritju idrijskega rudišča, opis živosrebrovega orudenja, alkimistično obarvane podatke o uporabi živega srebra ter opis socialnih razmer. Zelo zanimivi so njegovi podatki o vplivu živega srebra na rudarje in kratke opombe o vplivu Hg na okolje v Idriji. Iz njegovega poročila torej izhaja pomemben vsebinski premik glede na starejše pisne opise idrijskega rudnika. Poleg običajnih podatkov prvi poroča tudi o vplivu rudarjenja na ljudi in idrijsko okolico.
Pri opisu reke Idrijce omenja, da je v njej veliko rib in da ... ohranjajo plemenit okus te ribe, čeprav je dno reke, v kateri živijo, pokrito z živosrebrovo rudo. Za razumevanje ekoloških razmer v Idriji je posebno pomembno njegovo poročanje o orudenih odvalih, raztresenih po mestu in potoku Nikovi, ki teče skozi mesto. Zapisal je: Včasih se je že zgodilo, da niso bili dovolj skrbni pri pranju rude ali pri kasnejših postopkih in so vrgli stran velike količine dobre rude. Zato stara odlagališča ponovno pregledujejo. Stroške krije cesar, a ima od tega hkrati tudi veliko korist. Pri iskanju dež omogoča lažje ločevanje dobre mineralne rude od navadnega kamenja.
Keyssler pričenja poročilo o pridobivanju živega srebra z žganjem v pečeh s škodljivim vplivom 'merkurialnega' in dimnega plina na okolico žgal-nice. Takole pravi: In dim iz teh peči je tako uničujoč za rastlinje, da v bližini ne raste nobeno sadno drevo in tudi krave se ne dotaknejo sena, ki ga pokosijo na bližnjih travnikih. Tam živeči kmetje sicer redijo teleta, ki pa so zelo zaostala v svoji rasti. To-pilničarji se menjavajo vsak teden, tako pridejo na vrsto le enkrat na leto.
Prvi šolani rudniški zdravnik in evropsko znani naravoslovec Giovanni Antonio Scopoli, ki je preživel v rudarski Idriji 15 let (1754-1769), je seveda razmere v idrijski jami, žgalnici in Idriji zelo dobro poznal. Medtem ko je Scopoli v razpravi o merku-rializmu z naslovom De Morbis Fossorum Hydrar-gyri (1761,1771) pripravil, za takratno stanje splošne medicine in še posebej medicino dela, odličen simptomatični opis obolevanja idrijskih rudarjev zaradi zastrupitev z živim srebrom (Pfeifer, 1989), o vplivu rudarjenja na idrijsko okolico ni zapisal ničesar. V enem izmed kasnejših objavljenih del podaja kratko opombo, da so delavci, zaposleni pri žgalnih pečeh, nosili na svojih oblačilih živosrebrne delce domov in so zato za 'merkurialno' boleznijo obolevali tudi njihovi svojci (Scopoli, 1784).
Scopolijeva opomba, da so obolevali tudi svojci rudarjev, je vredna premisleka. Menimo, da je pri tem zelo verjetno prihajalo do seštevanja dejavnikov



v
S C O P O L I

PhilofcjA. & Med. Dočtor. S.R.I. & CM. Montanz Civitatis Idrii Phyfici
DE HYDRARGYRO
I D R I E N S I T E NT A M J N cA
Pkyfict • Chjmin - MUitm
i.	d« m»nera hvdrargvri.
ii.	de vltrlolo idrienji.
iii.	d> morbis foisorum HvsRitcvm,

V E N E T I I sV ,
Ex Typographia R. ADICIAN A. M D C C L X I.
SUPEtLlORUM PCHMISSV.
jflt i- i .' 1 h n /1IVJ-I n /
onesnaženja s Hg. Poleg sprotnega nošenja drobnih kapljic živega srebra z obleko moramo računati na izparevanje živega srebra iz številnih starih orude-nih odvalov, ki so bili raztreseni po osrednjem delu mesta, na geogeno kontaminacijo, vezano na karbonske skrilavce (še v sedemdesetih letih preteklega stoletja so povrtnine ob starih hišah na Prontu rasle iz karbonskega skrilavca z dobro vidnimi kapljicami Hg), ter na stalno onesnaženje starih idrijskih hiš s samorodnim Hg. Največkrat so prinašali živo srebro v bivalne prostore otroci, ki so ga nabirali na starih haldah in izdankih skrilavca. Živo srebro se je ob raznih 'nesrečah' raztreslo po prostorih in nabralo v režah med deskami v podu, obrobah in kotih. Pri podiranju starih hiš v sedemdesetih letih preteklega stoletja se je pokazalo, da je bilo v nekaterih stanovanjskih objektih takega 'hišnega živega srebra presenetljivo veliko (Čar, osebni arhiv).
Čeprav Scopoli ni izrecno pisal o vplivu živega srebra in žgalniških plinov na širše okolje, so se pri rudniku tega problema v tem času že dobro zavedali. Iz arhivskih podatkov, ki jih navaja Pfeifer (1989), izhaja, da so po letu 1760 premikali žganje rude vedno bolj v zimski čas, češ da je takrat žgal-niški dim manj nevaren za okoliško rastlinstvo, ker zemljo še pokriva sneg.
Naslovnica Scopolijeve knjige, posvečene živosrebrnim rudam, epsomitu in zastrupitvam z živim srebrom (1761)
Scopolijev mlajši sodobnik, dolgoletni idrijski kirurg (1766-1773) in naravoslovec, odličen poznavalec idrijskega rudnika Baltazar Hacquet je imel
Retortna peč z začetka 18. stoletja (Stampffer, 1715)
o vplivu rudarjenja na okolje v mestu protislovno stališče. V drugem delu knjige Oryctographia Carniolica (1781), ki je skoraj v celoti posvečena opisu idrijskega rudnika, je poročal: Zelo se moti marsikateri bojazljivec, ki meni, da je v takem kraju nezdravo bivati. Stanoval sem, kakor sem pozneje zvedel, v stavbi, ki je bila zgrajena na kupu stare jalovine (Pinge oder Halde), ki pa ne vem, kdaj je nastala. Ko sem si ob hiši napravil vrt, sem naletel na polno jalovega kamenja, skrilavca in rude in vendar lahko rečem, da se v nobenem predelu v Evropi nisem bolje počutil, kakor sem se v tistih sedmih letih, ki sem jih preživel pri tem rudniku. Vendar za živali ni vseeno, če žive v takem kraju. Nek uradnik je imel konja rjavca, ki ga je držal v hlevu, zgrajenem nad kupom halde. Ta je začel postajati od leta do leta bolj bel in je njegova barva opazno vsako leto bolj bledela. Izgubil je živahnost in je bil lastnik prisiljen hlev opustiti. Gotovo gre za nenavaden učinek, ki ga je težko razložiti - morda živo srebro nedolžnim živalim bolj škoduje, kakor skvarjenim ljudem, saj pri prvih telesni sokovi niso tako zgoščeni zaradi nerednega življenjskega načina, temveč so bolj raztopljeni. (Prevod: Jože Pfeifer, 1988)
Citirano Hacquetovo stališče je nenavadno, če upoštevamo, da je v razpravi o zastrupitvah pri goveji živini, ki je izšla leta 1779 (Hacquet, 1779 v: Pfeifer, 1989), poročal, da v Idriji zaradi škodljivega vpliva živega srebra in žvepla obolevajo živali, kadar uživajo krmne rastline, ki rastejo v bližini
Pisna poročila o vplivu rudarjema
NA NARAVNO OKOLJE V IDRIJI DO KONCA 18. STOLETJA
žgalnice. Dalje ugotavlja, da se prizadete živali začenjajo tresti, izgubijo tek, izpadati jim začnejo zobje in končno shirajo in poginejo. Razen s krmo se živali zastrupljajo tudi z vodo, ki odteka preko kupov jalovine in žgalniških ostankov v Idrijco, v kateri včasih zaradi tega tudi ribe poginejo. Prav tako je opazil, da je nezdrava za živino tudi voda, ki odteka iz izpiralnice rude in povzroča pri živini hiranje in pljučne okvare.
Iz tega obdobja imamo še dve tiskani poročili o idrijskem rudniku in življenju v Idriji. Odličen opis idrijskega rudarskega obrata Johanna Jacoba Ferbera (1774), ki je bil tiskan v samostojni knjižici, in vsebinsko zanimivo poročilo o obisku Idrije Benedikta Franza Hermanna (1784). Niti v prvem niti v drugem poročilu ne najdemo namigov o morebitnih ekoloških problemih v Idriji.
Vpeljava odškodnin v drugi polovici 18. stoletja
V letu 1785 je bila s špansko vlado sklenjena pogodba za petletno dobavo živega srebra. Leta 1792 je bila podaljšana za nadaljnjih šest let. Proizvodnja živega srebra se je izredno povečala in se s 145 ton v letu 1783 dvignila na 584 ton v letu 1786, v naslednjih letih (1786-1796) pa je znašala v povprečju 600 ton (Pfeifer, 1989). Spričo takratne tehnologije
pridobivanja živega srebra je pomenil skoraj petkratni dvig proizvodnje strahovito obremenitev za rudniške delavce in seveda idrijsko okolje. Močno se je povečalo število zaposlenih pri idrijskem rudniku. Leta 1784 je delalo pri rudniku 425 rudniških in okoli 80 gozdnih delavcev. V letih najvišje proizvodnje je skupno število delavcev pri rudarskem uradu naraslo na 1350 ljudi (Pfeifer, 1989). Močno je naraslo število obolelih jamskih delavcev in predvsem žgalničarjev. Sočasno pa so se začele tudi pritožbe posestnikov v bližnji in daljni okolici žgalnice zaradi škode na zemljiščih, posevkih in živini. Poleg lastnikov parcel v Idriji so žgalniški plini prizadeli posestnike vse do Spodnje Idrije pa tudi v širši okolici (Pfeifer, 1898). Leta 1788 je prizadetim posestnikom rudniška uprava začela izplačevati odškodnino. Po pritožbi rudniških uradnikov in delavcev, da je njihovo zdravje ob slabem vremenu ogroženo zaradi 'merkurialnih' hlapov v idrijskem ozračju, je bila ustanovljena celo posebna rudniška komisija, ki je ocenjevala škodo zaradi žgalniškega dima in ugotavljala upravičenost do odškodnine (Pfeifer, 1989).
Zaključek
V prvih desetletjih rudarjenja so življenje tujih, večinoma iz Koroške in Furlanije priseljenih delavcev (Verbič, 1965), oblikovali predvsem elementarni ekonomsko-socialni razlogi - kako preživeti sebe in družino z delom v težkih idrijskih rudarsko-geo-loških pogojih in v okviru neizprosne ekonomske logike rudniških lastnikov. Kasneje so se rudniški delavci v Idriji ukoreninili in postali 'pravi domačini', nekateri tudi lastniki hiš, ohišnic ter zemljiških parcel v bližnji in daljni okolici rudnika. Zaradi razvoja drugih dejavnosti se je postopno nekoliko manjšala odvisnosti dela prebivalcev od rudnika. Ta delna ekonomska osamosvojitev, predvsem pa stalna ogroženost 'njihove privatne' lastnine zaradi škodljivih vplivov žganja na okolje, je spreminjala odnos do rudnika in rudniške 'vsemogočne' administracije. V 17. in prvi polovici 18. stoletja so že dokumentirane (Pfeifer, 1998) prve pritožbe. Iz njihove vsebine izhaja, da se nanašajo predvsem na škodo pri povrtninah, krmi in živini. Uničevanje širšega naravnega okolja, ki nima 'lastnika', in morebitna ogroženost zdravja ostalih idrijskih prebivalcev, je v teh dokumentih komajda omenjena. Vendar pa je skozi 17. in 18. stoletje potekalo stalno prizadevanje rudniške uprave za izboljšanje postopkov (izplena) pri žganju cinabaritnih rud z uvajanjem boljših peči in drugih tehničnih iz-
boljšav (Stampfer, 1715; Ferber, 1774). Razlogi za to so bili seveda izključno ekonomski. Morebitno zmanjševanje emisij živega srebra in s tem izboljšanje razmer v okolici žgalnic je bilo sicer dobrodošlo, vendar za rudniško upravo vsekakor drugotnega pomena. Šele z močno povečano proizvodnjo v osemdesetih letih 18. stoletja, ko so se zdravstvene in ekološke razmere v Idriji in okolici izjemno poslabšale, je bila rudniška administracija prisiljena uradno in javno priznati, da so žgalniški plini škodljivi za rastline, živali in ljudi. To je pomenilo pomemben miselni premik v sicer strogo ekonomski logiki dunajskih lastnikov in idrijske rudniške administracije. Izplačevanje odškodnin prizadetim posestnikom v bližnji in širši okolici žgalnice, ki se je začelo leta 1788, pa je po našem vedenju prva, več let redno izplačevana 'ekološka renta' na takratnem Kranjskem.
Literatura
Agricola, G.: De re metallica. Basileae 1556. (Nemški prevod:
Carl Schiffner, 1928, Berlin, izdala Agricola-Gesellschaft beim Deuschem Museum).
Braudel, F.: Čas sveta. Materialna civilizacija, ekonomija in kapitalizem, XV. -XVIII. Stoletja. Studia humanitatis. ŠKUC, Filozofska fakulteta, 1991.
Brovvne, E. M. D.: A Brief Account of some Travels in Hungaria, Servia, Bulgaria, Macedonia, Thessaly, Austria, Styria, Carinthia, Carniola, and Friuli. As also some Observations on the Gold, Silver, Copper, Quick-silver Mineš, Baths, and Mineral VVaters in those parts: With the Figures of some Habits and Remarkable places. London 1673.
Čar, J.: Pregled najpomembnejših živosrebrnih rudišč s posebnim ozirom na proizvodnjo v naslednjih letih. Tipkano poročilo. Razvojno projektivni center Idrija, 1-72, Idrija, 1980.
Čar, J.: Mineralized rocks and ore residues in the Idrija region. Idrija as a natural and anthropogenic laboratory. Mercurv as a major pollutant. Idrija, 1996.
Enciklopedija Slovenije. 8. zvezek, geslo: PARACELSUS.
Ferber, J. J.: Beschreibung des Quecksilber-Bergwerks zu Idria in Mittel-Kravn. Berlin, 1774. (Slovenski prevod: lože Pfeifer, Zbornik za zgodovino naravoslovja in tehnike 11, Slovenska matica Ljubljana, 1991)
Gestrin, F: Slovenske dežele in zgodnji kapitalizem. Slovenska matica Ljubljana, 1991.
Hacquet, B.: Beobachtungen und Heilungsmethoden einzelner Hornviehkrankheiten, vvelche durch Gifte aus den drei Reichen der Natur verursacht vverden. Sammlung niitzlicher Unterrichte. Leibach, 1779.
Hacquet, B.: Oryctographia Carniolica oder Physikalische Erdbeschreibung des Herzogtums Krein, Istrien und zum Theil der benachbarten Lander. II Theil, 33-157, Leipzig, 1781. (Slovenski prevod: Jože Pfeifer, 1988, neobjavljeno).
Hermann, B. F.: Reisen durch Oesterreich, Styermark, Karnten, Krein, Italien, Tyrol, Salzburg und Baiern im Jahre 1780. In Briefen an der Herrn Hofrath v. S. Und M., Wien, 1784. (Slovenski prevod: Rafaela Križ, Idrijski razgledi 18/2,1973).
Keyssler, J. G.: Neueste Reisen durch Teutschland, Bomen, Ungarn, die Schweitz, Italien und Lotharingen, vvorin der Zustand und das Merkwiirdigste dieser Lander beschrieben und vermittelst der natiirlichen, gelehrten und politischen Geschichte der Mehanik, Mahler-, Bau- und Bildhauerkunst, Miinzen und Alterthiimer mit verschiedenen Kupfern erlautert wird. (Slovenski prevod: Metka Petrič, Idrijski razgledi 41/2,1996).
Leskv, E.: Arbeitmedizin im 18. Jahrhundert. VVerkarzt und Arbeiter im Quecksilberbergwerk Idria. VVien, 1956.
Levental, Z.: Britanski putnici u našim krajevima od sredine
XV do početka XIX veka. Dečje novine, Gornji Milanovac, 1989.
Mlakar, L: Uporaba živega srebra. Idrijski razgledi, 18/2,1973.
Pfeifer, J.: Zgodovina idrijskega zdravstva. Mestni muzej Idrija, 1989.
Pope, W.: Extract of a Letter, lately written from Venice by the Learned Doctor VValter Pope, to the Reverend Dean of Rippon, Doctor John \Vilkins, concerning the Mineš of Mercury in Friuli. Philosophical Transactions, 1-2/1, 21-26, London 1665.
Scopoli, G. A.: De Hydrargyro Idriensi. Tentamina physico-chemico-medica. Venetiis, 1761. Nemški prevod: Kari Meidinger, Physikalisch chemische Abhandlung vom Idrianischen Quecksiber und Vitriol. Aus den Werken des Hrn. Prof. Scopoli. Miinchen, 1786. (Slovenski prevod: lože Pfeifer, 1989).
Scopoli, G. A.: Anfangsgriinde der Metallurgie. Mannheim, 1784-
Stampfer, J. F.: Kiirzliche und griinliche Information
der neu-verbesserte Quecksilber-Brenung, Wien, 1715.
Valvasor, J. V.: Die Ehre des Herzogtums Krain. Lavbach, 1689. (Prvi del, tretja knjiga).
Verbič, M.: Idrijski rudnik do konca 16. stoletja. Inavguralna disertacija, Ljubljana, 1965.
Verbič, M.: O lesu za idrijski rudnik, prvih idrijskih grabljah in klavžah. Idrijski razgledi, 15/2,1970.
Verbič, M.: Naselbina do konca 16. stoletja. Idrijska obzorja.
Pet stoletij rudnika in mesta. Mestni muzej Idrija, Idrija 1993.

Elena KAŠIAROVA
Študijska in delovna potovanja Idrijcanov
v Bansko Štiavnico
Banska Štiavnica (nem. Schemnitz) je bila v preteklosti središče tako imenovanega spod-njemadžarskega rudarskega območja in sedež njegovega upravnega organa - vrhovnega komornogrofovskega urada. V spodnjemadžarskem oziroma srednjeslovaškem rudarskem območju so bila mnoga bogata nahajališča plemenitih kovin (zlato, srebro, baker) ter številni rudniki, drobilnice in izpiralnice rude, topilnice in kovnice, kar vse je služilo pridobivanju in nadaljnji predelavi teh rud. Kot je bilo takrat v navadi, so semkaj prihajali mnogi tujci, da bi si ogledali te objekte in naprave ter si razširili in poglobili svoja znanja. Poleg domačih ekspektantov oziroma praktikantov se je v okolici Štiavnice, Kremnice (nem. Kremnitz) in Banske Bystrice (nem. Neusohl) - seveda z dovoljenjem oblasti (dvorne komore) na Dunaju - mudilo tudi več ljudi iz Tirolske, Štajerske, Koroške, Sedmograškega, čeških in nemških dežel ter drugih koncev Evrope.
Ta prispevek se ukvarja predvsem z ljudmi, ki so semkaj prihajali iz Idrije.
Franz Anton Steinberg
V letih 1744-45 je svojo prakso v štiavniškem rudarskem območju opravljal idrijski jamomerec F. A. Steinberg, sin takratnega upravitelja idrijskega rudnika. Prvi praktikant v Idriji je postal že leta 1737. Ko se je - kot sam pravi - naučil „vsega, česar se je bilo mogoče v Idriji naučiti", je zaprosil cesarico Marijo Terezijo, da mu dovoli odpotovati v spodnjemadžarska (srednjeslovaška) rudarska mesta, kjer bi lahko poglobil svoja znanja. Njegovo študijsko bivanje v cesarskem rudniku Oberbieber-stollner Hapthandlung v Windschachtu pri Štiav-nici mu je prineslo mnoga dragocena spoznanja, ki jih je strnil v svojem poročilu z dne 4. novembra 1745, v katerem med drugim zapiše: ■ 1 ■ Med mnogimi ogledi in s pomočjo skic rudniške sestave se je naučil razumeti rudne žile in prelome, odkrivati nova nahajališča in pri tem uporabljati najučinkovitejše postopke (npr. metodo prečnega udarjanja). ■ 2 ■ Tu je izvedel, kako je mogoče rov, izkopan v glini, utrditi brez dragega lesenega oporja. (Utrditi ga je mogoče z jalovino iz drugih rovov). ■ 3 ■ Zanimivo se mu je zdelo dvojno leseno oporje v tukajšnjih jaških. Njegovo uporabo - seveda bi moral o njegovem pomenu pred tem še prepričati oblasti na Dunaju - je načrtoval tudi v idrijskem jašku Barbara. V ta namen je izdelal natančno risbo takšnega oporja. ■ 4 ■ Del svoje
prakse je preživel v drobilnicah. Tu ni pridobil le štvilnih novih znanj, temveč je izdelal tudi mnoge zelo natančne risbe posameznih naprav. Med drugim ga je še zlasti zanimal problem pogostega ustavljanja drobilnic zaradi nezadostne vode. Zato je izumil metodo, kako bi lahko drobilnica neprekinjeno delovala tudi ob majhni količini vode. Delovati bi morala ob stalnem izmenjavanju dveh delavcev. Dva modela takšne naprave je predložil v presojo pristojnim oblastem. Medtem ko so uradniki, pristojni za področje drobilništva, precej skeptično gledali na njegov predlog, pa se je le-ta Samuelu Mikoviniju1 zdel povsem dober. ■ 5 ■ Nikoli ni zamudil prakse s področja rudniških strojev. Študiral je parne stroje in jamomerske tehnike. Izdelal je podrobne risbe vseh teh naprav in njihovih sestavnih delov, da bi jih lahko postavili tudi v drugih krajih. »6« Njegovo največje zanimanje je veljalo mehaniki, ki ji po njegovem mnenju pripada največja vloga v rudarstvu. Z zanimanjem je opazoval najrazličnejše mehanizme. Zasnoval je celo novo vrsto košar, ki naj bi olajšale transport rude iz rudnika. S tremi takšnimi košarami je bilo opravljenih nekaj poizkusov v jašku Magdalena, ki pa, žal, niso izpolnili pričakovanj. ■ 7 ■ V Idrijo, kjer so ves sistem vodnih kanalov sestavljala korita iz desk, je iz Štiavnice nameraval prenesti gospodarnejšo metodo njihove gradnje (suhe stranske stene, utrditev z nasipom le ob straneh). ■ 8 ■ Da bi si bolje zapomnil in predstavljal svoja doživetja in spoznanja, si je narisal celotne komplekse naprav in objektov
cesarskega rudnika Oberbieberstollner Haupthandlung, skupaj z ostalimi zgradbami v Windschachtu in Siglisbergu: ter okoliškimi gozdovi, griči in polji. To karto oziroma risbo danes hrani Centralni državni arhiv za rudarstvo v Štiavnici. Ker vsebuje tudi podrobno legendo, predstavlja skupaj z njegovim poročilom dragocen dokument o zgodovini rudarstva tukajšnjega območja in občine Štiavnicke Bane. ■ Visoki rudniški uradniki so seveda pohvalili hvale vreden način življenja in delovno vnemo F. A. Ste-inberga. Med svojo prakso v Štiavnici seje izkazal za sposobnega strokovnjaka in zato so mu izdali priporočilo, da se ga uporabi v državni službi.
.	7,
Prospekt cesarskega rudnika Haupthandlung Oberbieberstollen pri Banski Štiavnici, kjer so velik del svoje prakse opravljali tudi idrijski praktikanti. J. A. von Steninberg, 1745
Pregledna karta dela štiavniškega rudarskega revirja. Kop. J. Mrak, 1745
Jožef Mrak
V istem času je prakso v tukajšnjih rudnikih in drugih z njimi povezanih objektih opravljal tedanji praktikant Jožef Mrak, pomemben idrijski jamomerec. Doslej mi še ni uspelo najti karšnih koli pisnih dokumentov o njegovem bivanju pri nas. Vendar pa menim, da se je v našem arhivu ohranila karta glavnega rudniškega obrata v tukajšnjem rudarskem območju, ki naj bi jo leta 1745 narisal J. Mrak. Gre pravzapra za kopijo rudniške karte J. T. Brinna, tukajšnjega izvrstnega jamomerca in risarja3.
Anton Haubtmann
30.10.1747 je Marija Terezija izdala dekret, s katerim je bil ustanovljen vrhovni komornogrofovski urad v Štiavnici (Oberstkam-mergrafenamt - v nadaljevanju O KG A). Tako je po 250 letih neprekinjenega delovanja posameznih vrhovnih komornih grofov nastal kolektivni organ, ki je vodil spodnjemadžarske (srednjes-lovaške), pogosto pa tudi druge rudnike. Na njegovem čelu je bil vrhovni komorni grof, ki pa ni mogel več sam odločati o vsem, temveč le še v soglasju z drugimi člani urada. Vseh skupaj je bilo
pet _ poleg vrhovnega komornega grofa še nižji komorni grof in soupravitelj, združena v eni osebi, in trije rudarski svetniki, asesorji OKGA - višji rudniški upravitelj, višji topilniški in dro-bilniški upravitelj ter višji gospodarski inšpektor. ■ Višji rudniški upravitelj je postal Anton Haubtmann, višji rudarski mojster v Idriji, z letno plačo 1500 goldinarjev, službenim stanovanjem, oskrbo s senom in ječmenom za 4 konje ter ustrezno oskrbo s kurjavo in lojem. Poleg funkcije višjega rudniškega upravitelja, ki jo je po uradni zaprisegi začel opravljati 13.11.1747 v Šti-avnici, je še naprej opravljal tudi svojo prvotno funkcijo višjega rudarskega mojstra. In ker je bilo novoustanovljenemu OKGA podrejeno tudi rudarstvo v Idriji4, je bilo samo po sebi umevno, da se je za nadzorne in kontrolne naloge določilo ravno Antona Haubtmanna kot najboljšega poznavalca zadev, povezanih s tamkajšnjim rudnikom. ■ Anton Haubtmann je bil sicer na čelu šti-avniške rudniške uprave, vendar je Idrijo obiskal vselej, ko so to terjale tamkajšnje razmere. Tako ga je dvorna pisarna tudi marca 1750 zaprosila, naj obišče idrijski rudnik živega srebra in preveri, ali ne bi veljalo namesto dotakratnega dragega in za ubogi rudarski živelj zelo nevarnega načina žganja živosrebrne rude, ki je zahteval velike količine lesa in dela, vpeljati postopek žganja, ki so ga uporabljali v Kraljevini Španiji.5 A. Haubtmann se je takoj po svojem okrevanju podal na pot v Idrijo in junija so oblasti odobrile njegovo prošnjo za stalno premestitev v idrijski rudnik živega srebra. 1. 7.1750 je uradno postal višji rudniški upravitelj v Idriji. V Štiavnici je ostalo le nekaj kosov njegovega pohištva (v vrednosti 64 goldinarjev in 48 krajcarjev), s katerimi se je dopolnilo opremo tamkajšnje upravno-finančne zgradbe.6 Službo asesorja OKGA in višjega rudniškega upravitelja v VVindschachtu je od 1. 7.1750 opravljal Anton Lemberger, višji rudniški in topilniški upravitelj iz Schmolnitza.7 A. Haubtmann je svoj načrt novega sistema za spravilo plemenite rude iz štiavniških rudnikov predložil dunajskim oblastem šele po svoji vrnitvi v Idrijo. Bistvo tega predloga je bilo odpraviti dotakratno zapleteno merjenje in uvesti merjenje na osnovi realnega stota. Rezultat tega bi bil po eni strani večji dobiček za cesarski dvor, po drugi pa večje zadovoljstvo in večja marljivost preprostega rudarskega življa.8
fsuiLrUn.
vabiti
JŽU /i/- 4^2- r>	**
gL^.^./fia
',:,.»----fc~*<i^Cfc "V- JzffUr* , , .„
»'trf^a^./ '	\
Primerjalna preglednica kakovosti in cen idrijskih in štiavniških gepeljskih vrvi. 1/50

sit <= /iT/ .
. j: /S ■ ' s


/> * *

'.-'■-rsT
Potrdilo idrijske knjigovodske službe o prenehanju izplačevanja plače izmenovodji Nikolausu Orsettiju z dne 30. septembra 1748.
Stališče OKGA do novega projekta je bilo odklonilno in tako je tudi dvorna pisarna potrdila dotedanji način spravila rude. ■ Za varčevanje z državnim denarjem mu je šlo tudi pri njegovem naslednjem predlogu. V zvezi s prizadevanjem, da bi se v Idriji uvedlo gepelj (Gappelseilmenage), je ugotovil, daje izdelava takšnih ogromnih vrvi v Idriji veliko dražja kot v Štiavnici. Na njegovo pobudo so zato v Štiavnici za potrebe idrijskega rudnika izdelali dve vzorčni vrvi dolžine 150 klafter in debeline 192 palcev. Izdelal ju je štiavniški mestni vrvarski mojster Johann Gartner, ki ju je na začetku novembra 1750, naloženi na dva voza, zaradi večje varnosti kar sam pospremil vse do Dunaja.'
Nikolaj Orsetti
V letih 1747-1748 je iz Idrije v Štiavnico prišlo veliko ljudi. Poleg Antona Haubtmanna so bili to rudarji, tesarji, zidarji in med njimi tudi idrijski izmenovodja Nikolaj Orsetti. ■ N. Orsetti je bil dober rudarski strokovnjak; bil je mlad, krepak, zdrav in perspektiven, zato ga je A. Haubtmann izbral za svojega adjunkta. Višji rudniški upravitelj, ki ni bil več najmlajši in pri močeh, je pričakoval, da bo namesto njega sodeloval pri napornih obhodih razsežnega štiavniškega rudarskega območja in bil njegov glavni pomočnik tudi v drugih zadevah.10 Poleti 1748 je N. Orsetti šel v Idrijo, da bi tam uredil nekatere zadeve, povezane s svojim delom, in pripravil svojo družino na preselitev v Štiavnico." V Idriji je ostal dlje, kot je sprva načrtoval, saj je moral počakati, da je bil Kaspar Podobnik imenovan za novega izmenovodja idrijskega živosrebrnega rudnika. ■ Z ženo, otroki in devetimi stoti prtljage (med katero je bila bržkone tudi Haubtmannova biblija, ki jo je ta ob svoji preselitvi pozabil v Idriji pri znancih in ga je zato v pismu z dne 4.10.1748 prosil, da mu jo prinese v Štiavnico) je v Štiavnico prispel šele novembra. S službovanjem je začel 17.11.1748. S tem dnem je začela teči tudi njegova pravica do plače in užitkov: 8 goldinarjev tedensko (prvotno mu je bilo obljubljenih 10 goldinarjev, vendar pa se mu je poznje odobrilo
plačo, ki je bila enaka plači ostalih nadzornikovih adjunktov), poleg tega pa še 25 goldinarjev letno za nastanitev(?), kurjavo in loj ter 3 goldinarji in 54 krajcarjev za pisarniške potrebe.12 Zaupano mu službo je N. Orsetti opravljal v kar največje zadovoljstvo svojih nadrejenih in tako je leta 1750 napredoval v cesarsko-kraljevskega rudniškega nadzornika" ter leta 1751 v rudarskega nadzornika za celotno kremniško rudarsko območje.14 Vendar pa v Kremnici ni ostal dolgo. Tam je namreč začel prekomerno piti, zaradi česar je zanemarjal svoje delovne obveznosti, in leta 1753 je bil premeščen nazaj v Štiavnico. Prav tedaj je dvorni svetnik baron von Mayern iskal primernega človeka za svoj rudnik v Waldsteinu na Češkem. Izbral je ravno Or-settija, saj je njegovo strokovnost poznal že vse od časa njegovega službovanja v Štiavnici.1- Oblasti na Dunaju so se strinjale s tem, da N. Orsetti leta 1754 stopi v baronovo službo. Vendar pa tudi tu ni ostal prav dolgo. Že naslednje leto ga znova najdemo v Štiavnici. Zgolj velikodušni popustljivosti tamkajšnjih uradnikov se je moral zahvaliti, da je bil ponovno sprejet v državno rudarsko službo. Ko je delal pod neposrednim nadzorstvom svojih nadrejenih, iz spoštovanja do njih in bojazni, da utegne izgubiti službo, je povsem spremenil svoje vedenje. Znova je vzbudil zaupanje v Svojo strokovnost in človečnost in konec leta 1758 je bil imenovan za rudarskega in gozdarskega mojstra v Pugantzu.16'1'' Vendar se je zgodovina ponovila. Brž ko Orsetti ni bil več pod nadzorstvom predstavnikov OKGA, je znova zapadel razbrzdanemu življenjskemu slogu in začel zanemarjati svoje delovne dolžnosti. V poročilu OKGA z dne 10.11.1761, naslovljenem na oblasti na Dunaju, lahko preberemo tole: „Tudi tokrat smo se zmotili glede njega, saj ne skrbi, tako kot je treba, niti za rudnik in drobtinico niti za gozdove,
temveč ravna z njimi skrajno malomarno, neurejeno in negospodarno in zatorej škodljivo in večino časa zapravi z mestnim sodnikom in drugimi mestnimi svetniki za nepomembne stvari, ki še zdaleč ne sodijo v njegovo službo, kot sta jedača in pijača ..." Tudi v Pugantzu ni ostal dolgo, ampak je bil premeščen na svoj prejšnji položaj hutmanna. Njegovo življenje v Štiavnici je ponovno postalo neoporečno in predlagali so ga na položaj nadzornikovega adjunkta. Na tem položaju je povsem korektno služboval do konca leta 1765. ■ Ko je Georg Poli, upravitelj idrijskega rudnika, jeseni 1765 postal nesposoben za nadaljnje opravljanje svoje službe, se je za to ali kakšno drugo delovno mesto v Idriji potegoval tudi N. Orsetti. Čeprav mu je bila že pred časom obljubljena vrnitev v Idrijo, se mu njegova želja - da bi namreč preostanek svojega življenja sklenil v cesar-sko-kraljevi rudarski službi v svoji domovini - tudi tokrat ni izpolnila. OKGA se je namreč bal, da se, če bo znova postal rudniški ravnatelj in nad seboj ne bo imel strogega nadzorstva, ne bo znal obvarovati pred prekomernim pitjem.18 Zato je ostal v Štiavnici in leta 1767 dobil mesto prvega nadzornikovega adjunkta. Leta 1771 je postal adjunkt kremniške-ga rudarskega nadzornika in se na tem položaju v starosti 65 let avgusta 1777 upokojil s fiksno plačo (in izključitvijo vseh ostalih užitkov). ■ V zvezi z glavno temo letošnjega simpozija je brez dvoma še zlasti zanimiv razlog za Orsettijevo upokojitev. Šlo naj bi za poklicno bolezen. Pogosti spusti v rudnike so povzročali močno trganje po udih. Kremniški kirurg Sebastian Schaffer mu je že poleti 1776 med drugim priporočil 8-dnevno zdraviliščno zdravljenje.19 Vendar pa se mu stanje ni izboljšalo. Kot se glasi izjava priče, kremniškega fizikusa Michaela Zurbriickna, z dne 24. 5.1777 »Ga je v mesecu juliju preteklega leta '776 na desni strani napadla močno
boleča ishialgija oziroma išias, ki se je po nogi z zdaj močnejšim in zdaj šibkejšim trganjem spuščala vse do pete in na koncu po najrazličnejših uporabljenih zdravilih napadla še kosti desne noge in tako močno oslabila sklepne vezi v tej okončini, da gospod bolnik že več mesecev ne more niti zapustiti bolniške postelje niti stopiti na omenjeno nogo. Poleg tega je ta materia arthritica oziroma artritis prizadela tudi vezi obeh kolen, tako da mora gospod bolnik poleg vseh teh muk prenašati še tudi močno boleče napenjanje ali krčenje oslabljenih vezi in se spričo tega njegovega hudega stanja ne gre nadejati popolne ozdravitve, temveč je mogoče, nasprotno, upravičeno sklepati, da gospod bolnik ne bo nikoli več sposoben prenašati težavnih rudniških in jamskih razmer.20" Rudarska služba (in delno nemara tudi sam način življenja) sta torej v treh desetletjih iz mladega, krepkega, zdravega in perspektivnega rudarskega uradnika naredila ostarelega, slabotnega, neozdravljivo bolnega in na smrt čakajočega upokojenca.
Grof Franz Johann von Inzaghi
Sklep dvorne komore o imenovanju F. J. von Inzaghija za rudniškega, talilniškega in gozdarskega direktorja v Idriji in Čabru. 10.12.1/64
Grof F. J. von Inzaghi je 11 let služboval kot paž v cesarsko-kra-ljevem dvornem skladišču. Zelo se je zanimal za montanistiko in tako so ga oblasti na Dunaju 5.11. 1760 imenovale za gosposkega rudarskega praktikanta. V šolo so ga poslali v spodnjemadžarska (srednjeslovaška) rudarska mesta, ki so bila podrejena OKGA v Štiavnici.21 S prakso je začel šele v štiavniških rudnikih, polagoma pa si je prisvajal tudi z montanistiko povezana znanja s področja jamomerstva, drobilništva in topilništva. Konec leta 1762 je absolviral celo prakso v kovniškem uradu v Kremnici in zahteval, da se mu omogoči prisostvovanje na rednih sejah OKGA in spremljanje njihovega poteka." Štiavniški urad je bil pripravljen izpolniti to njegovo zahtevo. Visoko je namreč cenil njegovo marljivost in odločnost in v njem videl sposobnega bodočega ravnatelja, zato mu je hotel omogočiti, da se seznani tudi z vodenjem in opravljanjem uradnških nalog ter najrazličnejših vodstvenih in operativnih zadev. Vendar pa to ni bilo mogoče brez soglasja


oblasti na Dunaju (dvorne komore), ki so rabile skoraj dve leti, da so ugodile Inzaghijevi prošnji.23 Do takrat se je grof uspešno izpopolnjeval v rudarstvu in drugih z njim povezanih dejavnostih. Med 18 praktikanti s plačo mu je pripadalo prvo mesto. Njegova prvotna štipendija v višini 400 goldinarjev je bila 14. 6.1762 dvignjena na polno višino plače gosposkih praktikantov v letnem znesku 600 goldinarjev. ■ Ob snovanju predloga nove kadrovske zasedbe posameznih uradov štiavniške komore poleti 1764 je bilo treba misliti tudi na tega nadarjenega praktikanta. Takrat ni mogel še nihče slutiti, kako blizu je dan njegovega vstopa med rudarske uradnike in strokovnjake. To se je zgodilo že konec istega leta. Po smrti gospoda Antona von Sartorija, ce-sarsko-kraljevega spodnjemadžarskega rudarskega svetnika in rudniškega, talilniškega in gozdarskega direktorja v Idriji in Čabru, je Dunaj predlagal, da se na njegovo mesto imenuje i-avno grofa Inzaghija. Na to odločitev Dunaja z dne 6.12.1764 je poleg grofove neutrudne marljivosti in mirnega obnašanja še zlasti vplivalo dejstvo, da je med svojo večletno prakso v spodnjemadžarskih rudarskih mestih pridobil izvrstne izkušnje na prav vseh področjih.24 Ker je ta funkcija zahtevala, da se njen nosilec nemudoma in brez vsakršnega nepotrebnega odlašanja javi na svoje delovno mesto „ad Locum sui Officii" (praktikant Inzaghi pa je bil tedaj brez vsakršnih lastnih sredstev), mu je OKGA, da bi mu olajšal njegov odhod, iz štiavniške glavne rudarske komorne blagajne posodil 200 goldinarjev.25 Grof Inzaghi je iz Štiavnice odpotoval v drugi polovici januarja ali na začetku februarja 1765. Spotoma je na Dunaju opravil še uradno zaprisego in nemoteno nadaljeval potovanje v Idrijo (kjer je nanj čakalo prazno stanovanje v cesarskem gradu Ge-werkenegg, 1200 goldinarjev letne plače in njegovi
funkciji pripadajoča količina sena, ječmena, loja in kurjave). Tamkajšnji rudnik živega srebra je uspešno vodil do leta 1791.26 Tudi po prihodu v Idrijo je še naprej ostal v tesnih stikih s štiavniškim rudarskim območjem. Za štiavniške rudnike je priskrbel dobavo bolonjske konoplje, mlade ljudi iz Idrije je pošiljal na študij na rudarsko akademijo v Štiavnici, 5.6.1771 je tej šoli poslal zbirko idrijskih mineralov in sodeloval pri reševanju drugih operativnih in kadrovskih zadev obeh rudarskih območij.
Franc Anton von Buset
Na začetku leta 1764 so oblasti (dvorna komora) „pro Praxi Montana" na delovno mesto rudarskega uradnika v Idrijo poslale novega adepta - Franca Antona von Buseta. Pri izbiri tega mladega plemiča pa niso imeli tako srečne roke kot pri njegovem predhodniku. ■ Najprej je bila nejasna njegova uvrstitev v sistem praktikantov in s tem povezana štipendija. Denarja ni prejemal niti od grofa von Herbersteina, predsednika dvorne komore, niti od svojih staršev ali iz kakšnega drugega vira in njegovi dolgovi so nezadržno naraščali. Ko gaje odslovila gospa Reimin, ker ji ni plačeval za hrano, je vrhovni komorni grof Kajetan Sauer zanj iz štiavniškega sklada izposloval posojilo v višini 30 goldinarjev. Pozneje je kot praktikant z redno plačo prejemal 3 goldinarje tedensko.27 Potem ko je bil viteški praktikant von Aichlburg, ki je služboval v Idriji, imenovan za kranjskega višjega rudarskega sodnika in gozdarskega mojstra, se je štipendijo za viteškega pripravnika v višini 300 goldinarjev letno, ki je postala s tem prosta, podelilo von Busetu. Kljub temu da je dobil idrijsko štipendijo, pa je moral še vedno
nekaj časa opravljati prakso v Štiavnici.28 ■ Tedaj njegov glavni problem ni bil več pomanjkanje denarja, temveč, nasprotno, njegovo preobilje ter s tem povezano neprimerno vedenje in izguba veselja do učenja. Že 24. 9.1764 je bil poklican na sejo OKGA, kjer so mu očitali slabe uspehe in neprimerno vedenje. Ker se njegovo vedenje tudi pozneje ni izboljšalo, je štiavniški urad poizkušal doseči njegovo takojšnjo premestitev v Idrijo. Dvorna komora je v svojem dopisu z dne 27. 11.1764 vztrajala pri tem, da še naprej "	opravlja prakso v Štiavnici. OKGA naj mu izroči dekret, v katerem
-t, i ^'V	se mu poleg opomina zagrozi tudi s tem, da bo izključen iz kroga
j^tjffi?**'	*	praktikantov. Če opomin ne bo imel želenega učinka, „se ga naj
Ver	j j	kot podleža da v železje in zapre in vsak dan odpelje v kemijsko učil-
■j. -11: ar«ico kakor tudi v sam rudnik v opozorilo drugim in z zmanjšanjem
J ._.>*>'	dnevnih obrokov doseže njegovo poboljšanje. Te vrstice sta bržko-
'	ne narekovala jeza in razočaranje predstavnikov dvorne komore
"r '	nad neuspelim lastnim kandidatom. ■ Vendar pa Štiavničarji von
Buseta niso dali v verige, ampak so še kar nakaj časa prenašali njegovo obnašanje. Uspelo mu je celo dokončati kollegia chemica in avgusta 1765 je zaprosil, da se mu omogoči še nekaj časa oprav-Tloris dednega rudnika Schmidtenrin	ljati prakso v Kremnici, „da bi si lahko pridobil nekaj znanja tudi s
z okoliškimi rudnimi žilami.	področja drobilništva in talilništva". Vendar niti to ni pripomoglo
Kop. F. A. von Buseth	k njegovemu poboljšanju. Zanj je bilo še naprej značilno pomanj-
kanje vsakršnega interesa za študij, lenarjenje, nedisciplina, pre-pirljivost in zadolževanje. ■ 28. 2.1766 je bil vnovič poklican na sejo OKGA, kjer mu je bil na podlagi ukaza dvorne komore z dne 20. januarja izrečen strog ukor zaradi slabega uspeha in siceršnjega neprimernega obnašanja. Hkrati so ga pozvali k poboljšanju, pri čemer so zadnjo možnost videli v tem, da se o vsem obvesti njegovega očeta, od katerega so pričakovali, da bo s svojimi očetovskimi besedami in zgledom sinu pomagal k poboljšanju.30 Vendar seje zgodilo ravno obratno. Zaradi nadaljnjega konflikta so ga za 8 dni postavili v ječo, kjer je v sredo, petek in soboto dobil le kruh in vodo." ■ Ker pri Francu Antonu von Busetu niso pomagali niti opomini, niti grožnje in niti kazni, se je dvorna komora na začetku avgusta 1766 slednjič odločila, tega nepopravljivega in vsakršno milost vsemogočnih oblasti zavračajočega mladega človeka odpusti z mesta praktikanta in mu odvzame s tem povezano plačo".32
Baron Joseph von Seenus
V času, ko sta OKGA in dvorna komora imela mnoge skrbi z idrijskim viteškim praktikantom von Busetom, se je za mesto štiavniškega viteškega praktikanta potegoval idrijski praktikant s plačo Joseph von Seenus. Ta je že nekaj let opravljal prakso v Idriji za plačilo 3 goldinarjev na teden, dvorna komora pa mu je hotela omogočiti dopolnitev in poglobitev njegovega znanja tudi v spodnjemadžarskem (srednjeslovaškem) rudarskem območju. 28. 5.1765 se je pri OKGA pozanimal, ali bi lahko tu nastopil službo viteškega pripravnika ali kakšno drugo primerno službo. Obe sistematizirani mesti viteškega praktikanta sta bili takrat zasedeni, za ponujeno mesto izrednega praktikanta pa ni imel pravega interesa.33 V spodnjemadžarskih rudarskih mestih je takrat obstajalo 5 kategorij praktikantov: gosposki praktikant, viteški praktikant, praktikant z redno plačo, prostovoljni praktikant in zunanji praktikant. Doslej mi ni uspelo najti nikakršnih dokumentov, ki bi pričali o njegovem bivanju v Štiavnici.
Joseph Leitner (Leutner)
Leta 1768 je mesto zunanjega praktikanta v Štiavnici nastopil Joseph Leitner. Ta idrijski praktikant je namreč zbudil pozornost Barthlema von Hechengartna, svetnika dvorne komore in nižjega komornega grofa pri OKGA v Štiavnici, ko je le-ta kot preiskovalni komisar nekaj časa delal v višjem rudarskem uradu v Idriji. Dvorna komora je brez vsakršnega pridržka ugodila njegovemu predlogu, da naj se J. Leitnerja za eno leto pošlje kot praktikanta v spodnjemadžarska (srednjeslovaška) rudarska mesta.34 18. marca (takrat naj bi bile vremenske razmere zelo slabe) se je torej J. Leitner odpravil na pot v omenjena mesta, kjer naj bi nadaljeval s svojo prakso. Poleg štipendije idrijskega praktikanta v višini 3 goldinarjev na teden mu je bil odobren še poseben dodatek v višini 30 krajcarjev na dan, ki naj bi mu jih izplačevala
Preglednica stroškov Leithnerjevega potovanja iz Idrije v Štiavnico leta 1768.
rr/zt

K".
{SE feMfe.**
I-

7 k, t 7 , ■	"—i
.. j.	, ..i- - a
Jfr'-^-' -V"
ti.il .1.-.'
tJ-V? r—'
Seznam fosilov (mineralov, kamnin in rud) iz idrijskega rudnika živega srebra.
štiavniška glavna rudarska komorna blagajna.35 1. Leitnerja je ves čas njegove prakse v srednjeslovaških rudnikih, drobilnicah in topilnicah nadziral sam nižji komorni grof von Hechengarten. Na njegovo pobudo je zaprosil OKGA za dovoljenje, da bi lahko za vse tukajšnje stroje „ex fundo erari" naročil izdelavo njihovih maket, ki jih bo mogoče s pridom uporabiti v idrijskem rudniku. Septembra 1768 je to dovoljenje tudi dejansko dobil.36 ■ Se več, v srednji Slovaški mu je bilo omogočeno, da preizkusi idrijski način žganja apna v veliki peči. To je bilo opravljeno v povezavi s prizadevanji, da bi se doseglo ekonomičnost rabe lesnih surovin in cenejšo proizvodnjo na stot apna. S trikratnim poizkusom je želel dokazati, da se lahko z manj segrevanja proizvede več apna. Na podlagi rezultatov teh treh poizkusov je OKGA ugotovil, da je ta metoda žganja apna ugodnejša še zlasti tam, kjer so vedno potrebne večje količine apna.37 ■ Joseph Leitner je bil izvrsten strokovnjak, marljiv in odgovoren pri učenju in delu in že dolgo se je od njega pričakovalo, da bo postal višji uradnik v Idriji. Ko je januarja 1769 umrl idrijski izmenovodja Kaspar Podobnik, je bil na njegovo mesto imenovan ravno Joseph Leitner. Iz Stiavnice je odpotoval konec februarja ali začetek marca 1769.38 Eden izmed najzanimivejših dokumentov, ki jih o njem hrani naš arhiv, je „Seznam fosilov iz idrijskega rudnika živega srebra", v katerem natančno opisuje 26 vrst kamnin, ki jih je bržkone poslal v mineraloško zbirko štiavniške rudarske akademije. Seznam ni datiran, vendar pa je na njem že podpisan kot „Joseph Leithner, izmenovodja, vdan mineralogiji".39... ■ Ko sta leta 1770 začeli v Štiavnici poleg stolice za kemijo, mineralogijo in topilništvo, ki je tu delovala že več let, delovati tudi stolica za rudarstvo in stolica za matematiko, je bila ta šola povzdignjena v akademijo in mesto je začelo še toliko bolj privabljati interesente za rudarsko usposabljanje z vseh koncev Habsburške monarhije. Dvorna komora se je odločila, da pridejo semkaj poslušat na novo uvedeno montanistiko in nadaljevat svojo prakso trije še posebej prizadevni in nadarjeni idrijski rudarski praktikanti s plačo - Leopold Dietrich, Johann Theodor Kraus in Anton Mrak.40
Leopold Dietrich
Leopold Dietrich je imel za sabo že skoraj 6 let prakse v idrijskem rudniku in tamkajšnji jamomerski službi, ko je konec leta 1770 prišel v Štiavnico. Od začetka leta 1771 je tu postopno obiskoval predavanja iz kemije, mineralogije, matalurgije, mehanike, matematičnih ved (aritmetika, algebra, geometrija in trigonometrija), hidrostatike, hidravlike in ostala teoretična predavanja in praktične vaje. Hkrati je absolviral tudi prakso. Četrtletne zasebne kakor tudi polletne javne izpite je vselej dobro opravil.41 Profesor Peitner je v svoji zaključni oceni praktikantov, ki so absolvirali vse predmete, dne 27.12. 1773 o L. Dietrichu zapisal med drugim tudi tole: „)e marljiv in talentiran in vsekakor primeren za službo rudarskega uradnika, vendar pa mu vsekakor ne bi škodovalo, če bi pred svojim odhodom še kakšnega četrt ali pol leta delal tudi v topilnici srebra v Zernowizu,42 da bi ga bilo mogoče pozneje uporabiti tudi na tem področju 43 ■ L. Dietrich ni ostal tu niti četrt niti pol leta, temveč je svojo prakso opravljal kar polna tri leta. Delal je v neusohlški topilnici srebra44 in rudnikih štiavniškega rudarskega območja.45 Zaradi pogostega spuščanja v rudnik so ga začela boleti pljuča in iz bojazni, da bi si uničil zdravje, je OKGA zaprosil, da ga oprosti ogledov rudnika. OKGA je pred svojo odločitvijo zahteval „attestatum medicum". Njegovo stanje je moralo biti zelo resno, saj je dobil celo dovoljenje, da za dva meseca odpotuje domov. Njegovo bivanje v Idriji, kjer je hkrati hotel spraviti v red nekatere svoje stanovanjske zadeve, je dvorna komora aprila 1775 zaradi njegovega vnovičnega obolenja podaljšala še za dva meseca. Obenem pa so ga opozorili, da se mora po preteku tega časa vrniti nazaj v Štiavnico, sicer bo izgubil svojo štipendijo.46 » L. Dietrich po povratku iz Idrije ni več dolgo ostal v Štiavnici. Rudniški upravitelj Lenz ga je namreč izbral, da ga bo spremljal na službenem potovanju v Sedmograško zaradi pregleda še nedokončanih drobilniških obratov v Devi.47 Na pot, ki je trajala 120 dni, sta se odpravila 2. 8.1775.48 ■ Tudi po povratku iz Sed-mograške je ostal zvest svojemu mestu praktikanta. Čeprav je že prej in tudi pozneje večkrat nadomeščal odsotne višje uradnike
t;
"7. ■>■' •

' jJ} asi.,...7---.....
'"^■c/r" ijL^.iSsJU —
tfr*
-----J*'""'
oeJC-for------


Klasifikacijska preglednica slušateljev matematičnih ved na štiavniški rudarski akademiji za 1. semester leta 1772.


V,,/,;,.t« 3......./fc. »rr •■■—'r—^rrg
i'"..... 7	,. ,	' c /,.;//•••■*

- , i '.. /,«' /
. '	. ' . (•• \r .n /V ■:/.» ____'.	,
1 /' Q ~ f. ■■ / ?. „ £ w>y j < *? 1 .. ,

iu, ..<w«

.,/f /,, ,, A; vv A,? A. A..	-
. V'* ' ' f"'"J. » A. ' ' t J*

■ •	.■S.',«
"" .	. '. '« . 4 ,•» .V-..,.// ■
......../-'	/c/
tAftf.vj-*-.....
A.«

Ena izmed nalog iz kemije: Opis procesa pridobivanja živega srebra. J. Kraus, 23. 3 1771.
(npr. dalj časa je opravljal službo nadzornika v Siglisbergu in jašku Pachen), je vselej prejemal plačo praktikanta brez vsakršnih dodatkov. Prvih pet praktikantskih let je delal celo brez plače.49 Da ne bi svojih najboljših let zapravil kot praktikant, se je odločil dvorno komoro zaprositi, naj ga bodisi potrdi na mesto nadzornikovega adjunkta v jašku Pachen v Štiavnici, na katerem je ravno tedaj služboval, ali pa imenuje na kakšno drugo primerno prosto delovno mesto.50 Pri tem je zahteval, naj se upošteva tudi 50-let-no zvesto službovanje njegovega očeta „delno v vojski, delno pa v bankali in kamerali".51 ■ Končno je bil 7. 2.1777 imenovan za felsobanyskega jamomerca. Na pot v Sedmograško se je odpravil čez Dunaj, „da bi se tu sestal s svojim bratom ".51 ■ Leta 1784 se je hotel vrniti v Štiavnico. Že kot jamomerec v Moldaviji se je potegoval za mesto rudniškega upravitelja pri rudniški centrali Oberbieberstollen oziroma za mesto adjunkta rudniškega upravitelja pri tem istem rudniku.53 Takrat mu ni uspelo in tega, ali se je pozneje naselil v Štiavnici ali pa se je morda vrnil v Idrijo, nisem raziskovala.
Joseph Kraus
loseph Kraus je prišel v Štiavnico skupaj z L. Dietrichom konec leta 1770. Tedaj je imel za sabo že 10 let prakse v Idriji, med katero se ni ukvarjal le s preučevanjem vseh montanističnih ved, temveč se je posvečal tudi merjenju gozdov in opisovanju oziroma določanju meja, poleg tega pa je eno celo leto opravljal službo izmenovodje. Sicer ni imel takšnega talenta kot Dietrich, vendar mu je z ustrezno mero marljivosti uspelo povsem uspešno zaključiti študij na štiavniški akademiji, se izobraziti na področju rudarstva in drobilništva in postati dober risar.54 ■ Po končanem rudarskem tečaju je še nekaj časa opravljal prakso v Štiavnici. Sprva je bil dodeljen v glavno knjigovodstvo,55 pozneje pa je opravljal prakso v kameralnih drobilnicah, kjer se je „naučil tolči svinec in srebro ter mnogih drugih operacij, pridno pa je pomagal tudi pri gradnji pralnice'?6 ■ Med prakso po zaključeni akademiji
v Štiavnici je večkrat zbolel. Po njegovem mnenju naj bi bil vzrok temu tamkajšnji zrak in zato je hotel čim prej zamenjati kraj svojega bivanja. Tedaj je bi star 33 let, brez obeh staršev in odvisen od prakti-kantske štipendije v višini 156 goldinarjev, kar je bil drug vzrok za to, da je zaprosil za primerno službeno mesto z ustrezno plačo. Pri tem ni vztrajal, da mora biti v Idriji. Vendar pa je dvorna komora poleg drugih dejstev upoštevala tudi to, da je njegov oče Johann Theodor Kraus 20 let služboval v Idriji in se je zato odločila, da ga pošlje v Idrijo, kjer bo počakal na nadaljnje napredovanje.57 V Idrijo se je odpravil z željo, da bi tam dobil gozdarsko službo ali službo v topilnici. Dobil je službo jamomerskega adjunkta in leta 1780 napredoval v idrijskega iz-menovodjo.58
Anton Mrak
Po prvotnem predlogu uprave idrijskega rudnika in skladno z odločitvijo oblasti (dvorne komore) na Dunaju naj bi konec leta 1770 na štiavniško akademijo prišel študirat tudi Anton Mrak. Vendar je grof F. J. von Inzaghi 26. 11. na OKGA poslal spremno pismo le za dva idrijska praktikanta, namreč Leopolda Dietricha in Josepha Krausa. Ker imena Anton Mrak nisem našla niti v seznamih praktikan-tov niti v klasifikacijskih preglednicah in šolskih nalogah in niti v abecednih indeksih k uradni korespondenci iz sedemdesetih let 18. stoletja, domnevam, da njegovo potovanje v Štiavnico iz neznanih vzrokov ni bilo uresničeno.
Leopold von Passetzki
Na podlagi poročila idrijskega višjega rudarskega urada je dvorna komora dovolila obisk predavanj na štiavniški akademiji še enemu rudarskemu praktikantu s plačo, idrijskemu domačinu Leopoldu von Passetzkemu. 21-letni L. von Passetzki se je 23.10.1777 z odličnim priporočilom grofa In-zaghija odpravil na pot v Štiavnico.59 OKGA je na svoji seji dne 12. novembra ugotovil, daje mladenič že prispel in da se ga napoti poslušat predavanja na rudarski akademiji. ■ L. von Passetzki je brez vsakršnih problemov absolviral teoretsko izobraževanje v vseh treh letnikih akademije. Prav tako hvalevredno je bilo njegovo vedenje in njegov odnos do praktičnega usposabljanja. Kot so ga ocenili njegovi učitelji, je imel izredno sposobnost in nagnjenost do rudarstva in jamomerstva.60 Tako je bil na primer že leta 1778 uvrščen med praktikante, ki so geometrijsko izrisali umetno jezero Potschuva-dlo in izdelali dve karti, da bi lahko natančno določili njegovo velikost in lego ter dejanski volumen vode.61 Nanj se je računalo tudi pri planimetričnih izmerah na Koroškem in drugje, zato je sodil v skupino, ki se je še posebej urila v zemljemer-stvu/'- ■ Po končanem šolanju na akademiji je bil imenovan za začasnega pisarja pri uradu v Herren-grundu, ki je upravljal z orožjem.63 V času od 5. do 8. februarja 1781 je od Kasparja Urbana, ki je tedaj po naključju dobil službo adjunkta idrijskega jamo-merca, prevzel herrengrundški urad za upravljanje z orožjem.64 Na področju knjigovodstva ni imel zadostnih izkušenj in od tod določene napake ter nezadovoljstvo neusohlške rudarske komore oziroma knjigovodstva. Tako je prišlo do določenih sovražnosti med njim in zlasti knjigovodjo Walterjem.
Praktikantska naloga: Tloris in stranski ris spodnjega bajerja v Windschachtu z ustreznimi izračuni. L. von Passetzki, 13.7.1778
Passetzki je bil deležen očitkov, vendar ne le zaradi napak, temveč tudi zaradi neprimernega in nepokornega obnašanja. Na te očitke je odgovarjal, da ga uprava hoče spraviti ob čast, in se pritoževal nad „Walterjevim govorjenjem in draženjem, ki ga mora stalno poslušati".65 ■ OKGA je nameraval Passetzkega že na začetku leta 1782 poslati v Neusohl, kjer naj bi pomagal pri tamkajšnjih pisarniških poslih. Njemu bi bilo seveda najljubše, če bi ga odpustili iz herrengrundške službe in postavili za jamomerca. Vendar je moral še naprej ostati v Herrengrundu, in sicer vse dotlej, dokler ga ne bi bolj potrebovali za kakšno drugo delo ali pa bi se pokazala kakšna druga boljša službena priložnost?6 ■ In takšna priložnost se je pokazala že na začetku poletja leta 1782. Dvorna komora za kovništvo in rudarstvo je namreč sprejela sklep, da se L. von Passetzkega pošlje na Tirolsko, kjer „naj bi - začasno sicer še kot praktikant - služboval v Falkensteinu".67 Službo v Herrengrundu je končal 12. 8.1782, vendar ni takoj odpotoval. Ko mu je bilo na seji dne 25. avgusta izdano spričevalo o njegovi kvalifikaciji, so ga obenem pozvali, da takoj odpotuje v Schwatz na Tirolskem."8 Tu je bil le še njegov dolg pri lohannu Seifertu, asesorju štiavniške-ga rudniškega sodnika, za hrano (dve leti in pol po 2 goldinarja tedensko) in stanovanje (2 leti = 30 goldinarjev). Ker takrat ni imel nikakršnih sredstev, je upniku prdlagal postopno odplačevanje dolga, brž ko bo začel opravljati uradniško službo.69 ■ Ko je takoj po svojem prihodu v Schwatz zbolel za hemoptizo, se je njegov štiavniški dolg povečal še za znesek, ki ga je zdaj dolgoval celovškemu zdravniku in apotekarju. Svoj položaj je poizkušal nekako rešiti s prodajo ene izmed svojih zbirk baronu Zoisu, ki pa se je ravno tedaj mudil na Nizozemskem.7" (. Seifert je hotel čim prej dobiti svoj denar, saj se je med drugim bal, da utegne Passetzki zaradi svoje bolezni celo umreti. Zato je zahteval, da se dolg Passetzkega poravna iz še neizplačanega denarja za njegovo službovanje v Herrengrundu (552 dni po 30 krajcarjev = 276 gol-dinajev). Ne vem sicer, kako se je ta zadeva končala, gotovo pa je, da L. von Passetzki ni umrl leta 1782.
Ignaz von Passetzki
Dovoljenje dvornega urada za enoletno bivanje v Štiavnici zaradi poglobitve svojega znanja in prisostvovanja na predavanjih na akademiji je dobil tudi oče Leopolda von Passetzkega - idrijski višji talilniški mojster Ignaz von Passetzki. Za svojim sinom je odpotoval konec novembra 1779 skupaj z bodočim slušateljem na štiavniški rudarski akademiji - idrijskim praktikantom Ernstom Enhuberjem. ■ V času študija je bil sicer premeščen na drugo delovno mesto, vendar naj bi se mu od 1. 12.1779 prek štiavniške glavne rudarske komorne blagajne še naprej izplačevalo njegovo plačo v letni višini 400 goldinarjev.71 ■ Na začetku leta 1780 je bil dodeljen med slušatelje predavanj iz kemije. Po prvotnem urniku je pouk potekal ob torkih, sredah, petkih in sobotah. Ob ponedeljkih so imeli slušatelji kemije prost dan, ob četrtkih pa so delali v posameznih rudniških obratih. Predavanja iz kemije je obiskoval skupaj s sinom Leopoldom, vendar s to razliko, da je bil sin plačani, oče pa prostovoljni slušatelj/2 Konec leta po zaključku predavanj iz kemije se ni vrnil v Idrijo (čeprav je že minilo eno leto njegovega usposabljanja), temveč je zaprosil za dovoljenje, da bi smel obiskati talilnice v Štiavnici, Kremnici in Banski By-strici. Ker je bil višji talilniški mojster v cesarsko-kraljevi službi in je v Štiavnico, kjer naj bi se kvalificiral na področju talilništva, prišel z dovoljenjem visokih oblasti, ni bilo razloga, da se mu ne bi izdalo dovoljenja.73 ■ Dela v talilnici si je natančno ogledoval skoraj do konca aprila 1781. Velikonočni ponedeljek, ki je bil tega leta 15. aprila, je najverjetneje preživel s svojim sinom v Štiavnici. Leopold von Passetzki je namreč dobil dovoljenje, da lahko za dva dni odpotuje iz Herrengrunda na velikonočno slavnost v Štiavnico.74 23.4. 1781 je Ignaz von Passetzki dobil spričevalo, v katerem je pisalo, da je predpisane predmete absolviral z odliko in hvalevredno vedoželjnostjo. OKGA je cenil tudi njegovo vedenje.'5 Z odličnim spričevalom se je višji talilniški mojster Ignaz von Passetzki slednjič vrnil v Idrijo.
efrtt/lrt. -

' -a> ; ?	/ / s* <
'tf tj// Jfa-M ^JUHsl^n- / MH-VI* ^l,-'! *1 frtf^fj/Lfi

t- / . ri ujr
a
/) .4° O . M Zst^AlM, , U-l-lJ'
v	.
' en
t



Obvestilo idrijskega višjega rudarskega urada o napotitvi I. von Passetzkega in E. Enhuberja na štiavniško rudarsko akademijo. 24.11.1779.
Ernest Enhuber
IX. praktikantska naloga: Tloris in stranski ris jaška Christina in vodnega rova. E. Enhuber, (1780)
Ernest Enhuber je bil sicer doma iz Salzburga, vendar je leta 1776 z 21 leti postal idrijski praktikant in z idrijskim rudarstvom je povezano tudi njegovo poznejše delovanje. Kot sem že omenila, je v Štiavnico odpotoval skupaj z Ignazom von Passetzkim. Čeprav je tudi on dobil priporočilo grofa Inzaghija, ki ga kot osebo „z brezhibnim vedenjem in veliko marljivostjo" priporoča za slušatelja na akademiji, pa za razliko od svojega sopotnika ni povsem izpolnil grofovih besed.76 ■ Učitelji na akademiji so ga ocenili za povprečno nadarjenega. Glavne izpite je opravil povečini z oceno „dobro" (pri čemer je moral izpit iz nekaterih predmetov celo ponavljati). Slabo se je odrezal pri izpitu iz rudarskega prava (povprečno) in še slabše pri izpitu iz kemije (metalurgija in mineralogija) za zadnji semester študija, ki je bil 7-1.1783- Njegovo znanje iz tega predmeta je bilo ocenjeno kot »nezadostno", pri čemer mu je profesor Ruprecht očital, da sta mu njegova nezadostna nadarjenost in sposobnost sicer lahko v opravičilo, vendar ga bremenita lenoba in popustljivost. To dvoje se mu je še posebej očitalo tudi pri oceni prakse, ki jo je moral kakor vsak drug praktikant opravljati poleg predavanj. Nasprotno pa je učitelj risanja 2. 1.1783 o njem zapisal, da kljub ne prav veliki sposobnosti za risanje pridno obiskuje pouk risanja." ■ Po ponovnem izpitu iz kemije in končanju triletnega oziroma, v njegovem primeru, tri-inčetrtletnega študija na rudarski akademiji je še nekaj časa ostal na praksi v Štiavnici. Leto 1783 naj bi mu v glavnem minilo z opravljanjem prakse v državnih drobilnicah. Od časa do časa se je tu tudi dejansko prikazal, toda od pristojnih uradnikov je dobil zelo slabo spričevalo o svoji usposobljenosti. Ker si z njim niso znali kaj dosti pomagati, je bil junija pozvan na sejo OKGA, kjer so ga ostro grajali in posvarili, da ne bo več prejemal plače, če v 14 dneh na področju, ki naj si ga sam izbere, ne bo pokazal znanja, ki naj bi si ga bil pridobil med svojo prakso v drobilnicah. K ■ Ta opomin je dosegel svoj cilj vsaj v tem, da je Enhuber napisal zahtevano poročilo (četudi drobilniški inšpektor ugotavlja, da je poročilo na moč podobno poročilu nekega drugega praktikanta).'9
Konec leta je zaprosil, da se ga oprosti opravljanja prakse v drobilnici in se mu dovoli opravljanje prakse v glavnem knjigovodstvu. Ker so pristojni uradniki kaj kmalu spoznali, da ga računovodstvo veseli, je bil na začetku leta 1784 za pol leta postavljen na opravljanje prakse v glavnem knjigovodstvu. Tu se je zelo izkazal in zato ga je veljalo obdržati na takšnem delovnem mestu.8" Računovodstvo mu je bilo tako zelo všeč, da je konec leta 1784 dvorno komoro zaprosil, naj mu dovoli poslušati kompati-bilnostna predavanja na Dunaju. Ker pa je dvorna komora ravno tedaj dobila napačno informacijo, da je Ernest Enhuber le del rudarskih ved opravil z dobro oceno, drugega pa z nezadostno, je na podlagi tega sklepala, da Enhuber ne bo kaj dosti koristen za najvišje službe, in ni ugodila njegovi prošnji. Namesto da bi soglašala z njegovim študijem na Dunaju, mu je ukazala ponavljanje celotnega triletnega študija na rudarski akademiji v Štiavnici. Čeprav je zgroženemu Enhuberju s pomočjo OKGA vendarle uspelo vso zadevo pojasniti dvorni komori, se njegov odhod na Dunaj ni uresničil. Sprejeta je bila namreč odločitev, da se ga usposobi za koristnega drobilniškega uradnika, čeprav se je vedelo, da ga to niti najmanj ne veseli. Zato je bil ponovno napoten na praktično usposabljanje v drobilnico, hkrati pa mu je bilo naloženo, da mora iz tega po preteku pol leta opraviti izpit.81 ■ Njegovo usposabljanje je bilo tokrat uspešnejše. O tem priča tudi ukaz, ki ga je OKGA 23.11.1785 naslovil na E. Enhuberja, naj se zaradi nadaljevanja svoje prakse in v pomoč pri pisarskih delih s področja drobilništva odpravi v Kremnico.82 Že takoj po prihodu v Kremnico, je prejel sklep dvorne komore z dne 9.12.1785, da je trenutno potreben v Idriji. Da bi pospešil njegov odhod, mu je OKGA ponudil celo predplačilo po-tnine v višini 120 goldinajev.83
Franz Schaber
Na začetku osemdesetih let 18. stoletja je na štiav-niški rudarski akademiji študiral še nek drug idrijski praktikant. To je bil Franz Schaber, sin višjega uradnika. Rojen je bil v Idriji, kjer je leta 1776 postal rudarski praktikant. ■ Na pot v Štiavnico se je 18-letni F. Schaber odpravil 8. julija 1780. Potovanje iz Idrije v Ljubljano mu je vzelo en dan, od tod do Dunaja 7 dni in z Dunaja v Štiavnico še 6 dni. Vendar je zaradi dvodnevnega čakanja na poštni voz v Ljubljani in sedemdnevnega postanka zaradi bolezni na Dunaju v Štiavnico prispel šele 30. julija.84 Ker je do takrat minilo že pol leta predavanj na akademiji in torej ni mogel prisostvovati predavanjem iz tistega leta, je bil napoten na opravljanje različnih del v rudniških obratih. Predstavili so ga rudniškim uradnikom v VVindschachtu, kjer so ga dodelili jamomerskemu oddelku, saj naj bi bil po mnenju idrijskega višjega urada zelo nadarjen za jamomer-stvo.85 ■ Na začetku leta 1781 je začel študirati na rudarski akademiji. Že prvi polletni izpit zanj ni bil uspešen. Čeprav so ga tudi najvišje oblasti pozivale k večji marljivosti, je ob koncu šolskega leta pri izpitu iz mehanike dobil oceno »nezadostno". V takšnem primeru so praktikante običajno odpustili s študija. Pri Schaberju pa je dvorna komora upoštevala zasluge njegovega očeta, ki je 34 let služboval v cesarski službi, kakor tudi dejstvo, da je Schaber zaradi bolezni zamudil velik del predavanj iz mehanike, zato mu je omogočila ponovno poslušanje teh predavanj. Med ponavljanjem tega letnika je bilo opaziti izboljšanje. Učitelj matematičnih in fizikalnih ved J. B. Szeleczki je njegovo znanje ob polletnem izpitu ocenil z oceno ,.dobro". Izpit iz tehnike črpanja vode in gradbeništva na koncu šolskega
Tloris drobilnice Rudolphischachter Pochwerk No U vKremnici. Kop. F. Schaber, (1780)
leta je opravil s povprečno oceno, za vzorno in marljivo pa sta bila ocenjena vedenje in redno obiskovanje predavanj. Toda že na začetku naslednjega letnika, v katerem naj bi obiskoval predavanja iz rudarskih ved pri profesorju Ruprechtu.je začel šolo znova zanemarjati. Pomagala niso niti opozorila, naj se bolj potrudi, niti graje ali pozivi na sejo OKGA in niti odtegljaji od plače. Zanemaril je celo risanje, četudi je učitelj risanja 0'Reilli zanj menil, da je za ta predmet precej nadarjen. V prvem četrtletju leta 1783 je le enkrat samkrat obiskal šolo risanja, v drugem pa še to ne. Vsak praktikant je namreč moral vsak teden 2 dni po 3 ure obiskovati šolo risanja.86 Ko je povrh vsega ob polletnem izpitu iz rudarskih tehnik in rudarskega prava dobil oceno „nezadostno", je postala aktualna grožnja z izključitvijo iz šole. V opomin so mu prenehali izplačevati štipendijo. Slabim uspehom v šoli so se pridružile še terjatve njegovih upnikov, saj so njegovi dolgovi tedaj narasli že na 300 goldinarjev. Del upnikov, in sicer J. Seifert, L. Glatl, J. Slott in J. Polanski, je 17. avgusta OKGA celo zaprosil, naj se praktikanta Schaberja kot dolžnika na njihove stroške zapre vse dotlej, dokler nebo plačal dolga v višini 245 goldinarjev in 58 krajcarjev ali položil ustrezne varščine.87 Na eni strani torej prenehanje izplačevanja štipendije, na drugi pa čedalje bolj neusmiljene zahteve upnikov po poplačilu dolgov. F. Schaber je to brezizhodno stanje rešil po svoje. Ni čakal, da ga bodo aretirali, temveč je že 17. avgusta zbežal in menda vstopil v cesarsko-kraljevi Esterhazyjev pehotni polk.83 ■ Njegov pobeg pred dolžnostjo povračila dolga je bil za dvorno komoro za kovništvo in rudarstvo zadosten povod, da je razglasila odlok za meščane in druge prebivalce mest Štiav-nica, Kremnica in Banska Bystrica, po katerem ni smel praktikan-tom nihče posojati denarja ali drugih vrednejših stvari.89
Schaberjevo štipendijo so skupaj z zneskom za kurjavo in nastanitev dodelili transilvanskemu praktikantu Wilhelmu, in sicer s pridržkom, da se bo naslednjo transilvansko štipendijo, obratno, podelilo idrijskemu praktikantu.90 Kdo je bil ta praktikant, zaradi pomanjkanja časa in zahtevnosti raziskovanja nisem mogla ugotoviti. Zato pa naj omenim le še nekaj oseb, ki so se v eni ali drugi smeri gibale med Štiavnico in Idrijo.
G. A. Scopoli
Najpomembnejša osebnost, ki povezuje mesti Štiavnico in Idrijo, je bržkone G. A. Scopoli. Rojen je bil v mestu Cavalese na južnem Tirolskem in je leta 1769 iz Idrije prišel v Štiavnico, kjer je kot profesor na rudarski akademiji predaval mineralogijo, kemijo in metalurgijo. V Idriji je 15 let deloval kot zdravnik, vendar pa tudi kot botanik, etnolog, mineralog in kemik. Ker je o njem napisano že skoraj vse, naj tu le še omenim, da se niti v Štiavnici ni prenehal ukvarjati s problemi idrijskega rudarstva in tako je leta 1772 izdelal nekaj lastnih osnutkov za izboljšanje peči za žganje idrijske živosrebrove rude.91
Johann Georg Repulus
Johann Georg Repulus je bil leta 1738 poslan iz Šti-avnice v Idrijo, da bi tam kot strokovnjak za črpalke in jaške obnovil črpalke tako v jami kakor tudi na površju in celo postavil nekatere nove. Že 1. septembra 1747 so ga njegovi nadrejeni poklicali nazaj v Štiavnico.92
Joseph Anton Enhuber
joseph Anton Enhuber, tajnik OKGA v Štiavnici, je poleti 1771 zaprosil za prosto („vacante") delovno mesto idrijskega ekspeditorja. Ker je nekoliko obvladal „koroški in kranjski" jezik („ki se mu je zdel precej podoben slovaškmu") in je obljubil, da bo
znanje obeh čim prej izpopolnil, je službo tudi dobil. Na začetku leta 1785 se je sicer poizkusil vrniti v Štiavnico in zaprositi za prosto delovno mesto sekretarja OKGA, vendar ga niso hoteli odpustiti iz službe ekspeditorja idrijskega višjega urada.93
Johann Bapt. Szeleczki
[ohann Bapt. Szeleczki, asesor pri OKGA in profesor mehanike na štiavniški rudarski akademiji je med svojim mineraloškim popotovanjem po dednih deželah in Spodnjem Saškem, ki ga je začel 12. februarja in zaključil 16. decembra, obiskal tudi Slovenijo, kjer se je mudil od 16. do 29 oktobra. V tem času je obiskal Ljubljano, Vrhniko, Idrijo in tamkajšnje kamnite klavže.94
Tu ne omenjam številnih komisarjev, ki so prihajali raziskovat razmere v štiavniških rudnikih ali idrijskem rudniku, in prav tako ne preprostih delavcev, ki so odhajali na pomoč zdaj v srednjeslovaško rudarsko območje in spet drugič nazaj v Idrijo. Že samo iz napisanega je vseeno razvidno, da so bili stiki med Idrijo in Štiavnico v 18. stoletju zelo živahni. Ponosni smo, da si je veliko pomembnih osebnosti iz zgodovine idrijskega rudarstva ravno s prakso v štiavniških in drugih srednjeslovaških rudnikih ter s šolanjem na štiavniški rudarski akademiji širilo in poglabljalo svoja strokovna znanja ter tako pridobivalo podlage za svoje nadaljnje uspešne kariere.
prevedel Alfred Leskovec
Opombe
1.	S. Mikovini - cesarsko-kraljevi geometer in učitelj v rudarski šoli v B. Štiavnici.
2.	VVindschacht in Siglisberg - dva rudarska kraja v katastru mesta B. Štiavnica, kjer je Haupthandlung Oberbieberstollen imel svoje rudniške objekte; danes občina Štiavnicke Bane.
3.	J. T. Brinn je bil učenec S. Mikovinija. Ta ga je 1746 kot najsposobnejšega predlagal za vodenje praktičnih vaj na svoji rudarski šoli v Štiavnici.
4.	in poleg tega tudi rudarstvo v Schmolnitzu (Slovaška), Nagybanyi = Baia Mare (Romunija) in v Banatu (Romunija).
5.	A. Haubtmann je že pred tem na Dunaj poslal nazorno maketo takšne španske peči. Centralni državni arhiv za rudarstvo
v Banski Štiavnici (v nadaljevanju ŠUBA), Fond: Vrhovni komornogrofovski urad v Štiavnici (v nadaljevanju HKG), Rez. 13. 3-1750-
6.	ŠUBA, HKG, Res. 4. 12.1750.
7.	Mesto Schmolnitz = Smolnik je bilo središče tako imenovanega zgornjemadžarskega rudarskega okoliša, dandanes Slovaška.
8.	ŠUBA, HKG, Ber. 29. 10.1750.
9.	ŠUBA, HKG, Rez. 9. 8.1750, Ord. 91/III/1750, Ord. 62/IV/1750.
10.	ŠOBA, HKG, Ber. 14.10.1748.
11.	ŠUBA, HKG, Ord. So/III/1748.
12.	ŠUBA, HKG, Rez. 25.10 1748.
13.	V minderbieberstollenskem rudniku prevzame službeno mesto
Mateja Zipsersa, ki je postal rudniški upravitelj. ŠUBA, HKG, Ord. 173/II/1750.
14.	Kremnica - eno izmed 7 spodnjemadžarskih (srednjeslovaških) svobodnih kraljevih rudarskih mest.
15.	Kari Theobald von Mayern - vrhovni komorni grof v Ščiavnici v letih 1747-1749.
16.	Službeno zaprisego je dal 30.10.1758.
17.	ŠUBA, HKG, i. č. 31, Reihennum. 199.
18.	ŠUBA, HKG, Rez. 30.12.1765.
19.	Verjetno se je zdravil v bližnjih toplicah Turčianske Teplice.
20.	ŠUBA, HKG, Ber. 19. 6. 1777.
21.	ŠUBA, HKG, Rez. 5.11.1760.
22.	ŠUBA, HKG, Ber. 13.12.1762.
23.	ŠOBA, HKG, Ber. 26. 6. 1764.
24.	ŠOBA, HKG, Rez. 10.12.1764.
25.	ŠUBA, HKG, Rez. 15.1. 1765.
26.	Kavčič, J.: Znane osebnosti. V: Idrijska obzorja: pet stoletij rudnika in mesta. Idrija: Mestni muzej, 1993.
27.	ŠOBA, HKG, Ber. 16. 3.1764, Rez. 25. 4.1764.
28.	ŠUBA, HKG, Rez. 8.5.1764.
29.	ŠUBA, HKG, Rez. 27.11. 1764.
30.	ŠUBA, HKG, Ord. - Sess. Prot. J. 1766, S. 289.
31.	ŠOBA, HKG, Ord. - Sess. Prot. 1.1766- S. 899.
32.	ŠUBA, HKG, Rez. 11.8.1766.
33.	ŠUBA, HKG, Ber. 17. 6.1765-
34.	ŠOBA, HKG, Rez. 32.1.1768.
35.	ŠOBA, HKG, Rez. 8. 8.1768.
36.	ŠOBA, HKG, Sess. Prot. J. 1768, str. 1090-1091.
37.	ŠUBA, HKG, Ber. 23. 3. 1770.
38.	ŠUBA, HKG, Rez. 17.1.1769, Sess. Prot. 1.1769, S. 255.
39.	ŠUBA, HKG - dod., Inv. Nuni. 121.
40.	ŠOBA. HKG, Rez. 28. 7.1770-
41.	ŠOBA, HKG, Rez. 10. 3.1775, AŠ-Skupina klasifikacijskih preglednic.
42.	Zernowiz - Žarnovica - občina, 19 km stran od Štiavnice.
43.	ŠOBA, HKG, Ber. 3.1.1774-
44.	Neusohl = Banska Bystrica - eno izmed 7 svobodnih kraljevskih srednjeslovaških rudarskih mest.
45.	ŠOBA, HKG, Ber. 16.1.1775-
46.	ŠOBA, HKG, Sess. Prot. 1.1774, S. 1588 a 1758, Rez. 9.12.1774, Rez. 21.4.1775.
47.	Deva - mesto v Romuniji.
48.	ŠOBA, HKG, Ber. 15.7.1775, Ber. 3. 8.1775, Rez. 22. 3.1776.
49.	ŠUBA, HKG, Ber. 31. 10. 1776.
50.	Ni vztrajal pri tem, da bi ostal v Štiavnici, saj ni povsem znal jezika.
51.	ŠOBA, HKG, Ber. 31.10.1776.
52.	ŠUBA, HKG, Rez. 7. 3.1777.
53.	ŠUBA, HKG, Ber. 18.4.1784.
54.	ŠUBA, HKG.Ber.21.il. 1774.
55.	ŠUBA, HKG, Ber. 3. 1.1774.
56.	ŠUBA, HKG, Ber. 29. 8. 1774.
57.	ŠUBA, HKG, Rez. 9.12.1774.
58.	ŠUBA, HKG, Rez. 15.12.1780.
59.	ŠUBA, HKG, Ord. 3301/1777.
60.	Na primer ŠUBA, HKG, Ber. 4.1.1779, 2.8.1779,17.1.1780.
61.	ŠUBA, HKG, Ber. 14.12.1778; umetno jezero Potschuvadlo je bilo zgrajeno v letih 1775-1779 in šteje med največja umetna jezera v okolici Štiavnice; med vsemi tukajšnjimi umetnimi jezeri ima najvišji jez, ki meri 29,6 m.
62.	ŠOBA, HKG, Rez. 4. 2.1780, Ber. 7. 8.1780.
63.	Herrengrund = Špania Dolina - središče pridobivanja bakrove rude v srednjeslovaškem rudarskem območju, ki je bilo neposredno podrejeno neusohlški rudarski komori.
64.	Namesto losepha Krausa, ki je napredoval v idrijskega izmenovodjo. ŠUBA, HKG, Rez. 15.12.1780, Ber. 29.1.1781, Rez. 16. 2.1781, Ord. 730/1781.
65.	ŠUBA, HKG, Sess. Prot, J. 1782, S. 740, Ord. 857/1782.
66.	ŠUBA, HKG, Ber. 9. 1. 1782.
67.	ŠUBA, HKG, Rez. 12.7.1782.
68.	ŠUBA, HKG, Sess. Prot. /. 1782, S. 1755.
69.	ŠUBA, HKG, Sess. Prot. J. 1782, S. 2344.
70.	ŠUBA, HKG, Ord. 143/1783.
71.	ŠUBA, HKG, Rez. 22.10.1779, Ord. 4288/1779.
72.	ŠUBA, HKG, Ber. 17. 1. 1780.
73.	ŠUBA, HKG, Ord. Extra No, Sess. 27.12. 1780. 74- ŠUBA, HKG, Ord. 1190/1781.
75.	ŠOBA, HKG, Ord., Extra No, Sess. 23.4.1781.
76.	ŠOBA, HKG, Ord. 4288/1779.
77.	ŠOBA, HKG, Ber. 15.1.1783, Ord. 156/I/1783.
78.	Njegova štipendija je znašala običajnih 156 goldinarjev, poleg 30 goldinarjev za kurjavo in stanarino.
79- ŠOBA, HKG, Ber. 30. 7-1783.
80. ŠOBA, HKG, Ber. 28.1.1784, Ber. 21. 7.1784.

81.	ŠOBA, HKG, 265/1785,615/1785.
82.	ŠOBA, HKG, 3790/1785.
83.	ŠOBA, HKG, 4104/1785.
84.	ŠOBA, HKG, Ber. 20. 3.1781.
85.	ŠOBA, HKG, Ord. 2440/1780.
86.	ŠOBA, HKG, Ord. 1401/1783.
87.	ŠOBA, HKG, Sess. Prot. J. 1783, S. 1325.
88.	ŠOBA, HKG, Ord. 2380/1783.
89.	ŠOBA, HKG, Ord. 2532/1783.
90.	ŠOBA, HKG, Ord. 2532/1783.
91.	ŠOBA, HKG, Ber. 6.12.1773, Sess. Prot. J. 1773, str. 1155.
92.	ŠOBA, HKG, Ord. 8/I/1754.
93.	ŠOBA, HKG, Ber. 8. 7. 1771, 23. 7.1771,25. 9.1771, No. 425/1785.94.
94- ŠUBA, HKG, Ber. 15.1.1781.
Janez PIRC
250 let idrijske župnije
Avgusta lanskega leta je minilo 250 let, odkar je goriški nadškof Karel Mihael Attems (1711-1774) Idrijo proglasil za samostojno župnijo. O zgodovini idrijske župnije so v preteklosti obširno pisali že nekdanji idrijski dekani Mihael Arko, Janez Filipič in Stanko Medvešček, zato se bom v prispevku omejil le na razloge, ki so pripeljali do ustanovitve župnije.
Idrija je vse od svojega začetka pa tja do srede 18. stoletja cer-kvenoupravno spadala pod oglejski patriarhat in bila podrejena župniji v Spodnji Idriji. Po nekaterih virih je imela Idrija tudi že pred tem samostojne kaplane, ki so versko oskrbovali rudarje. Cerkvena osamosvojitev Idrije od Spodnje Idrije ni bila enostavna, saj so se spodnjeidrijski župniki zavedali svojih župnijskih pravic in dolžnosti, idrijska svetna - rudniška gosposka pa si je tudi iz različnih razlogov prizadevala, da bi se v Idriji ustanovila samostojna župnija. Naselje je že zdavnaj prehitelo Faro po številu prebivalstva, s kakimi 3600 prebivalci je postalo drugo največje mesto na Kranjskem. Rudnik je povečeval proizvodnjo živega srebra, se tehnično moderniziral in bil v tem obdobju eden najpomembnejših gospodarskih obratov v monarhiji. ■ Odločilni za ustanovitev župnije pa so bili drugi razlogi. Papež Benedikt XIV. je leta 1751 ukinil oglejski patriarhat, pod katerega je do takrat spadala Idrija, in že naslednje leto namesto njega ustanovil dve nadškofiji, goriško za avstrijski in videmsko za furlanski del patriarhata. Preureditev je bila nujna, ker je patriarhova oblast nad slovenskim ozemljem pravzaprav obstajala le še na papirju. Naših krajev namreč že celih 150 let ni obiskal noben oglejski patriarh, saj jim Habsburžani kot beneškim podložnikom niso dovoljevali vstopa na svoje ozemlje. Z izjemo ozkega področja ljubljanske škofije je novi nadškofiji v Gorici za dobrih trideset let pripadalo celotno slovensko ozemlje južno od Drave, v celoti okrog 15. 000 kvadratnih kilometrov. Razdeljena je bila na enajst arhidiakonatov, pri čemer je Idrija spadala pod tolminski arhidiakonat.
250 let idrijske župnije
Goriški nadškof Karel Mihael Attems.
Ta ukrep je potegnil za seboj tudi preureditev dotedanjih in ustanovitev novih župnij. Prilika za ustanovitev samostojne župnije v Idriji se je ponudila sredi avgusta leta 1752, ko je Attems kot novi goriški nadškof prvič prišel na vizitacijo v naše kraje. Attems, po rodu iz ene najuglednejših goriških plemiških rodbin, se je odlikoval po izobrazbi, dobrosrčnosti in pastoralni vnemi. Obvladal je vse štiri deželne jezike: slovenščino, italijanščino, nem-
ščino in furlanščino; po naših krajih je pridigoval in se z domačini pogovarjal v slovenščini. Osnutki njegovih slovenskih pridig in njegovi vizitacijski zapisniki pa so še danes neprecenljiv vir informacij za cerkveno, versko, socialno in umetnostnozgo-dovinsko podobo naših krajev v tistem času. ■ V Spodnji Idriji je na veliki šmaren posvetil cerkev, 17. avgusta pa je v Idriji proglasil novo župnijo in ob tej priliki posvetil še novozgrajeno, a še ne povsem dokončano rudniško kapelo v Antonijevem rovu. Po Attemsu so, kot vemo, poimenovali tudi vpadnik s preko tisoč stopnicami, ki se od kapele spušča do globine 200 metrov. ■ Na žalost zaradi manjkajočih listov v zapisnikih vizitacij, ki jih hrani nadškofijski arhiv v Gorici, ni mogoče natančno dognati, kako je potekal obisk v Idriji. 19. avgusta se je zadrževal na Šentviški planoti, 20. avgusta je bil v Šebreljah, 22. avgusta v Cerknem, vizitacijo pa je 23. avgusta najverjetneje zaključil v Otaležu. ■ Po novi razmejitvi škofij v času cesarja Jožefa II. je Idrija prišla pod ljubljansko škofijo in je sprva spadala pod vrhniški dekanat, leta 1817 pa je postala samostojna dekanija. Teritorialno je bila zelo obsežna, saj so k njej spadale celo župnije Vrhnika, Logatec, Rovte, Polhov Gradec, Horjul in druge. Zaradi nove državne meje med Jugoslavijo in Italijo je po 1. svetovni vojni ponovno prišla pod gori-
ilAliflUS M1CHAEI. F. fO »H AKAT1TMS ARfHjE
vS.K.JiMiiNtm.
Štev. JC46/29.
FHASČ I 3 2 K B0BGIA po bosji in Apostolske Stolioe milosti knez it ntdškof Goriški, Metropolit goriške cerkvene pokrajine, doktor bogoslovja, it». it«, itd.
Z oairom na prošnjo prebivalcev v hlOVIIIDi dne 20. janukrja 192?, ie bi se ta frakcija občine liriJa in župnije Spodnja Idrija priključitžupaljl ucata Idrija;
& oslrom na privoljenje župnika v Sp. Idriji a dne 25. februarja 1927, at. 57, in ai ono župnika v Iiriji-mesto s ine 24. Januarja 1928, at. 11/d;
z ozirom ne ugodno amenje preč. oetropolitanskege kapi-telja goriškega z dne 10. novembru 1927;
z ozirom na pooblastilo Generalne Kraljeve Prokure v TrBtu z dne 5. septembra 1929» at. 7193, prijavljene potom Kraljeve Prokure v Gorici z dne 11. Beptembra 1929, št. 1721/29;
po preudarku resničnih in zeiostnih razlogov, ki jih zahteve cerkven« pravo (oau. 1427 in 1428), hoteč gai^o dušno korist iotlo-nega prebivalstva,
ODBSJUJEliO:
1)	3.1. januarjem 19J0 ae bo izločil 5 S« OVJI I , ki šteje Jl6 prebivalcev, iz župnije 3p. Idrija ter ae bo priielil župniji mosta Idrija, a čemer bo sprejel vse prairiee in dolžnoBti, ki Jih imajo duhovljani to župnije, a ob enom bo izgubil pravice in dolžnosti napram stari župniji a Sp. Idriji.
2)	Prebivalo! na Č3Z0VUIKD boto morali tudi nadalje plačevati ntvudjie dujatve kaplan* in cerkovniku mesta Idrija v isti meri, kakor so jih doslej plačovali i kaplanu i cerkovnik*
v 3p. Idriji.
}) Z gori omenjenim dnem bo prenehal župnik v 3p. Idriji aplicirati maso .pro^opulo" v prid prebivalcev na Čokovniku, za katere bo koral pa aplicirati jo župnik - dekan v Idriji - mesto.
4) Ob enem se bodo prenesli vsi spial tičdči se jorisdlk-cije iz cerkvene uprave glode Sekovalka iz župnije Sp. Idrije v Idrijo - mesto (matične knjlget jctbu, poruket pogrebi iti.)
V Gorici, dne 12. septembra 1929»

/ir
Odredba goriškega nadškofa Frančiška Borgia Sedeja o izločitvi Čekovnika iz župnije Spodnja Idrija in priključitvi k župniji Idrija.
Župnijski arhiv Idrija, Ž 15.
ško nadškofijo. Po 2. svetovni vojni je naša župnija spadala pod Apostolsko administraturo slovenskega dela goriške nadškofije, od leta 1977 pa pod sedanjo škofijo Koper. ■ V začetku je bila župnija ozemeljsko omejena le na mesto samo. Zato naj na koncu kot zanimivost omenim, da je bilo šele leta 1886 župniji Idrija priključenih pet hišnih številk,
ki so prej pripadale župniji Gore: Likarca, Ljubevč, Zagoda ter kmetiji Smuk in Polanc. Leta 1906 ji je pripadla Podroteja, ki je do tedaj spadala pod župnijo Črni Vrh. V času med obema vojnama, leta 1930, je bil idrijski župniji priključen Čekovnik s takrat kar 316 prebivalci, ki je do tedaj spadal pod župnijo Spodnja Idrija. Od leta 1945 spada pod
2,0 let idrijske župnije
Idrija
KOPIJA
V vednost dekanij kemu uradu IDRIJA
Prcitiranj« 7 domačij k	25.Julija 1979.
IDRIJI
6t.4*3/79 župnijski urad
ČRK7 VHH nad IDRIJO--IDRIJI
Viri in literatura
Župnijski arhiv Idrija, Z 1-24.
Vizitacijski zapisniki goriškega, tolminskega in devinskega arhidiakonata goriške nadškofije 1750-1759, Gorica 1994.
Mihael Arko: Zgodovina Idrije, Gorica 1931.
Janez Filipič: Idrija in njeni spomeniki sakralne umetnosti, Idrija 1979-
Stanko Medvešček: Zgodovina idrijske župnije, Mohorjev koledar 1990, Celje 1989.
Zgodovina Cerkve na Slovenskem, Celje 1991.
ICa va6o proinja St.56/79 od 23.7.1979,7 soglasju s g.da-kanos in iupullcoa t Idriji odcepi, od »apnijo cbn2 VliH in priklju-8ia tupniji IDRIJA sada. naaladnjih da»«lj .doaadaj pripadajodih BrnovrSki tupnijl:
Ik vnai BELi aledeča hižno itnvj k.. «,5,7,8.13,23,2*,akvpno 37 ljadi.
iUalog profaranja:Vsa doaačlja spadajo pod občino Idrija| vaa pota vodijo v Idrijofolo in k varouku hodijo otroai v -dri-JajvaGdani sar.i ao an a podpiao. iajavili,da Salija priti pod tu-pnijo Idrijo.
>*rafaranja naj aa oanani vsralka. t oorkvi pri avatl nafti ano nadaljo v avguatu 1979.0dlodfea sa£na valjati dnail.aopta.bra 1979.
t Af
Dokument o prefaranju sedmih domačij v Beli iz župnije Črni Vrh v župnijo Idrija.
Župnijski arhiv Idrija, Z 24.
Idrijo tudi 10 hišnih številk pod Kobalovimi planinami, ki so bile prej ravno tako pod spodnjeidrij-sko župnijo. Zadnje spremembe so bile v letih 1949 in 1979. ko je bila iz črnovrške v idrijsko župnijo prefarana še Idrijska Bela.

Janez KAVČIČ
Sakralna likovna dediščina
v Idriji
V sklopu prireditev ob 250-letnici ustanovitve samostojne idrijske župnije je bila v Galeriji Idrija v dneh od 28. novembra do 8. decembra 2002 na ogled razstava Sakralna umetnost v Idriji. Praznična razstava, ki jo je pod strokovnim vodstvom Nandeta Rupnika in Janeza Kavčiča pripravila župnijska skupnost, je pomenila prvi dogodek te vrste, ki se je v Idriji odvijal izven cerkvenega am-bienta. Dragocenosti iz idrijskih cerkva in župnišča so bile v prejšnjih letih ob čipkarskih festivalih že predstavljene v cerkvi svete Trojice, izbor slikarskih in kiparskih umetnin pa je lahko prišel do ustreznega likovnega izraza le v namenskem galerijskem prostoru.
Pričujoči prispevek je izčiščena in vsebinsko dopolnjena verzija besedila, ki je bilo napisano za priložnostno zgibanko in posredovano občinstvu v uvodnem nagovoru ob slovesni otvoritvi razstave.
>■«	i S<? ti ■ft Yi * i'
Ludvik Grile (1851-1910). Marija Brezmadežna. Okrog 1870. Olje platno.
Foto Nande Rupnik
Cerkveno stavbarstvo, kiparstvo, slikarstvo in izdelki umetnostnih obrti predstavljajo dragoceno in nepogrešljivo sestavino idrijske kulturne dediščine. Strokovnjak Etnografskega muzeja v Ljubljani dr. Gorazd Makarovič je leta 1975 upravičeno zapisal, da je bilo »rudarjevo dojemanje likovne kulture tesno povezano predvsem z bogoslužjem«. Izključno delavcem namenjena jamska kapela svete Trojice v Antonijevem rovu, ki spada med izjemne duhovne pomnike preteklosti, je bila od sredine 18. stoletja naprej prizorišče vsakodnevne molitve, v kateri je bilo med drugim rečeno: »Bog obvaruj nas na priprošnjo prečiste Device Marije, svetega Jožefa, svete Barbare, svetega Ahacija, svete Terezije, svetega Florijana, svetega Klemena, svetega Janeza Ne-pomuka, svetega Antona in vseh svetnikov«. Pred-no so se po Attemsovem vpadniku podali v globlje predele rudnika, so tako rudarji leto za letom z zaupanjem izgovarjali imena priprošnjikov, ki jih najpogosteje srečujemo tudi v ikonografiji idrijske sakralne umetnosti od 16. stoletja do danes.
O sakralnih kulturnih spomenikih in njihovi notranji opremi so doslej največ pisali Mihael Arko (1931), Janez Filipič (1979), Stanko Medvešček (1990) in Janez Kavčič (2000), precej tovrstnih prispevkov pa je moč najti tudi v Idrijskih razgledih. Evidentirana bibliografija obsega nad dvajset enot, če upoštevamo monografije, razprave in važnejše članke. Treba je poudariti, da je bogata in raznolika tematika v znatni meri še neobdelana in slej ko
prej čaka na celovito in temeljito umetnostnozgo-dovinsko raziskavo. Prav bi bilo, če bi desetdnevna jubilejna razstava 300-letne likovne zapuščine (od 17. do 20. stoletja) pomenila trajnejšo ustvarjalno spodbudo v tej smeri.
Splošni podatki o cerkvenih stavbah so idrijski javnosti večinoma poznani, mnogo manj pa se ve o ustvarjalcih in njihovih likovnih delih. Prav tako je do danes že dokaj zbledel zgodovinski spomin na dejstvo, da sta bili sakralna duhovna kultura in umetnost iz roda v rod živo prisotni tudi daleč zunaj cerkvenih zidov, v vsakdanjem življenju idrijskega občestva. Klekljarice so množično izdelovale kakovostne cerkvene čipke, zato bi bilo mogoče in potrebno samo o oltarnih prtih, daritvenih prtičih, albah, ornatih, krstnih srajčkah in podobnih dra-gotinah napisati tehtno razpravo. Pri cerkvi svetega Antona Padovanskega so se ohranjala izročila pa-sijonskih iger, domala vse mesto je svečano proslavljalo godove rudarskih zavetnikov (sveti Ahacij, sveta Terezija, sveta Barbara), do jožefinske dobe konec 18. stoletja pa so se vrstile celo redne procesije in skupinska romanja v 4 km oddaljeno staro župnijsko središče pri Fari (Spodnja Idrija). Javne prireditve - tudi posvetne - so po ustaljeni tradiciji spremljale bandere prej omenjenih »knapovskih svetnikov«; bandere so bile nabavljene večkrat, najlepše sredi 19. stoletja. Po Idriji in okolici so zrasle številne kapelice in znamenja, mesta včasih prav kakovostnih plastik in podob, žal v polpretekli dobi
neredko tudi prizorišča vandalskega početja. Nabožne podobe so krasile vse prizivnice pri vhodih v rudnik, tako pri Antonijevem rovu (Šelštev), kot pri jaških; v Terezijinem jašku je bila na primer vse do leta 1912 nameščena slika svete Terezije, ki je sedaj vključena v stalno muzejsko zbirko na gradu. Številna stanovanja idrijskih družin so v preteklosti skrbno varovala razpela, tako imenovane steklene »šturce« s čaščenimi statuami, svete podobe v rezljanih okvirjih, tiskane barvne reprodukcije, zbirke jaslic, kipce iz mavca in porcelana, angelčke in svečnike, molitvenike in »paternoštre« (moleke), podobice in še marsikaj.
Sprehodimo se na kratko skozi pet idrijskih stoletij in zaustavimo se za hip ob posameznih sakralnih spomenikih
Cerkev svete Trojice, prvotno kapela svetega Duha, blažene Device Marije in svetega Boštjana (1500), nazadnje zgledno prenovljena v letih 1981-1984, je do danes ohranila poznogotski rebrasto obokani prezbiterij, ki ga je leta 1629 sezidal mojster Anton Knez. Na zahodni ladijski steni sta našla »razstavno« mesto originalna (skoraj 400-letna!) okenska okvirja iz lehnjaka, ki z rozetama v formah yin-yanga in štiriperesne deteljice ponujata asociacijo na »kamnite čipke«. Doba baroka je cerkev obogatila z »zlatima« oltarjema Žalostne Matere božje (Pieta) in svete Ane (1668), kipoma svetega Cirila in svetega Metoda ter z nekdanjo oltarno podobo Sveta Trojica krona Marijo, ki jo je leta 1703 izdelal ruti-nirani slikar Carl Reslfeld. Gre za izvrstno figuralno kompozicijo, ki jo harmonično usklajuje nežni ultramarinski modri odtenek, kot domiselni akcent pa izstopa Kristusovo oblačilo v »idrijsko« rdeči cinober barvi. Estetsko in sporočilno vzdušje prezbiterija stopnjujejo poleg rudarskih atributov (ruda, špica, karbidovka - večna lučka) zlasti sodobne živobarvne vitraže Lojzeta Čema-žarja, ki domiselno povezujejo biblijsko ikonografijo in idrijska izročila. Mimogrede velja spomniti, da je izvirala iz začetka 16. stoletja poleg cerkve svete Trojice tudi prvotna grajska kapela svetega Ahacija, ki so jo leta 1851 opustili in baročni oltar prenesli k svetemu Janezu Nepomuku ob Nikovi.
Nekdanjo župnijsko cerkev svete Barbare, katere temeljni kamen je 10. avgusta leta 1622 (ob navzočnosti 2000 ljudi!) blagoslovil znameniti ljubljanski protireformacijski škof Tomaž Hren, so s presledki gradili do konca 17. stoletja, dograjevali in opremljali pa več kot nadaljnjih 200 let. Cesarica Marija Terezija je cerkvi ob razglasitvi samostojne idrijske župnije (1752) podarila dragocen mašni plašč, idrijski rojak in ljubljanski škof Anton Alojzij Wolf pa sto let pozneje svoj zlatomašniški kelih, monštranco in ornat. Od 18. stoletja dalje seje cerkev ponašala z imenitnimi orglami in razkošno sceno Božjega groba, oltarni inventar in slikarska dela pa so prispevali in dopolnjevali znani mojstri in podobarji, na primer Luka Čeferin, Jurij Tavčar - Idrijski, Pavle Šubic in leta 1829 celo veliki slovenski slikar Matevž Langus (1792-1855). Prva oltarna slika (sredi 18. stoletja) svete Barbare in svetega Ahacija, pod katerima je upodobljen rudar, ki ga zasipata kamenje in zemlja, je bila pozneje prenešena v pokopališko cerkev svetega Križa in je ohranjena v župnišču. Motiv se navezuje na znano tragedijo v jami (1532), ki jo je po navedbah v Arkovi Zgodovini Idrije (1931) in po ustnem izročilu leta 1939 občuteno interpretiral France Bevk v legendi Poslednja tolažba. Langusova podoba rudarske zavetnice, ki jo je omenjeni Jdasicistično-romantični por-tretist Prešernovih časov naslikal za 200 florintov, je žal skupaj s cerkvijo delila znano tragično usodo spomladi leta 1945. Tudi od Tavčarjevega Križevega pota iz leta 1861 sta ohranjeni le prva in zadnja »postaja«. Ognjeni zublji so leta 1945 uničili dekoracije prezbiterija in oboka, ki jih je leta 1904 naslikal Pavle Šubic iz Poljan pri Škofji Loki.
V zvezi z aktualnim preurejanjem Mestnega trga v Idriji je v jeseni 2002 naenkrat stopil v središče zanimanja najširše javnosti stavek, ki ga je leta 1979 v svoji knjigi Idrija in njeni spomeniki sakralne umetnosti (str. 13) zapisal tedanji dekan Janez Filipič: »V sedanjem parku, na mestu pod prezbiterijem bivše farne cerkve, je še ohranjena grobnica Neznanega rudarja«. Odprtje kripte, ki so ga mnogi in še zlasti mlajši Idrijčani doživeli kot pravcato senzacijo, je še enkrat potrdilo resnico, da se že v pol stoletja lahko izgubi stik z zgodovinskimi koreninami. Obstoj kripte je bil vseskozi dobro znan vsem, ki so zmogli biti dovzetni za pri-
Jurij Tavčar: Prva postaja križevega pota iz leta 1861. Olje platno 80 x 110 cm
Foto Nande Ruptiik
čevanja domoznancev in poznavalcev krajevne preteklosti. V tej luči se splača še enkrat pogledati 50 let stare upodobitve Janka Trošta (1894-1975) in Karla Trevna (1890- 1972); domoznanec Treven je nazorno lociral kripto v izrisanem cerkvenem tlorisu, ilustrirano pripoved (več risb) pa je opiral na negotovo prepletanje zgodovine in legende. Točnejše datiranje nastanka kripte ostaja še naprej odprto vprašanje in pomeni izziv za arhivske in terenske raziskave. Objekt izjemnega spomeniškega pomena terja ustrezno strokovno (restavratorsko!) obdelavo in primerno javno prezentacijo, načrtovalci nove podobe trga - tudi taki z mednarodnim slovesom - pa ne bi smeli hiteti mimo zamisli in želja župnijske skupnosti in vseh zainteresiranih domačinov.
Razgledna cerkev svetega Antona Padovanskega, postavljena na Rožnem hribu leta 1678 (kalvarija leta 1766, zvonik leta 1805), je zgleden primer usklajenosti med arhitekturo in krajino. Glavni oltar je leta 1837 izdelal že omenjeni Luka Čeferin, ki je bil doma iz Leskovice pod Blegošem, živel in delal pa je v Idriji. Kalvarija, v povojnem času močno poškodovana, je bila leta 1979 popravljena, žal so slike Tomaža Perka povsem zbledele. Ko so po letu 1900 prenavljali zgornjo osmerokotno kapelo s kupolastim obokom (14. postaja), jo je idrijski slikar Matevž Trpin okrasil s stenskimi slikarijami obrtniške kakovosti. Isti avtor je za kapelo namenil veliko podobo Žalostne Matere božje, s katero je kopiral original, ki ga je ustvaril Jurij Šubic za Poljane nad Škofjo Loko. Dobro ohranjeno delo je stalno na ogled v župnišču.
Prejšnja pokopališka cerkev svetega Križa iz leta 1782 je imela že od leta 1719 svojo predhodnico v kapeli na Malem Marofu. Leta 1786 so v takrat novi cerkvi svetega Križa postavili dva oltarja, ki so ju prenesli iz Bistre. V drugi polovici 19. stoletja, ko so notranjščino renovirali, sta glavni oltar, vključno s sliko, ustvarjala Jurij Tavčar in Jožef Štravs, stranska oltarja in križev pot pa je izoblikoval podobar Matej Dežela. Opozoriti je treba, da sta kipa svetega Leopolda in svetega Valentina ter oba angela na glavnem oltarju kako stoletje starejša. Oltar je bil skupaj s križevim potom
Luka Čeferin: Glavni oltar v cerkvi sv. Antona iz leta 1837
Foto Nande Rupnik
iz druge polovice 19. stoletja leta 1967 prenesen v novo pokopališko cerkev Žalostne Matere božje Pod Gorami. Od stare cerkve svetega Križa je ostal le »novogotsko« zašiljen zvonik z lepo Kregarjevo vitražo svetega Ahacija.
Pravkar omenjeno pokopališko cerkev Žalostne Matere božje so postavili še pod Italijo leta 1940, prenovljena pa je bila (istočasno s kapelo svetega Janeza pod gradom) v času praznovanj idrijske 500-letnice. Poleg že navedenega inventarja iz cerkve svetega Križa zaslužita pozornost restavrirana slika Žalostne Matere božje in Čemažarjev zgrafit Kristusovo vstajenje na fasadi.
Nova župnijska cerkev svetega Jožefa Delavca in svete Barbare iz leta 1969 je bila zgrajena po načrtih arhitektov Antona Bitenca (Plečnikov učenec) in Jožeta Kregarja. Sodobno stavbo, konstruirano v duhu novih liturgičnih teženj, odlikuje kakovosten likovni okras. Vhodno lopo zaznamuje rustikalno ekspresivni Križani - lesena plastika kiparja Staneta Jarma iz Kočevja, ki ga navdihuje severnjaški poznosrednjeveški sugestivni slog. Freska Staneta Kregarja Sveta družina pri delu vključuje tudi rudarja, gozdarja, kmeta in čipkari-co. Notranjščino bogatita Kregarjeva ornamental-na poslikava stropa in velikega križa nad oltarjem ter oltarni triptih z Odrešenikom, svetim Jožefom Delavcem in Sveto Barbaro. Isti avtor je izdelal tudi kartone za monumentalne in slikovite vitraže, ki jih je likovna kritika ob nastanku označila za pravcato »slikarsko senzacijo«. Na stenah župniš-ča je leta 1972 Kregar dodal še zgrafita svetega Krištofa (bližina nepredvidljive Idrijce!) in Jezusa - prijatelja otrok.
In zdaj k jubilejni predstavitvi sakralnih umetnin v Galeriji Idrija
Razstava je želela širšo javnost seznaniti s tistimi izbranimi primerki cerkvenega slikarstva in kiparstva, ki so skozi stoletja spremljali življenje in delovanje župnijske, vsaj posredno pa tudi celotne skupnosti v Idriji. Na ogled so bili nekateri najzanimivejši eksponati iz cerkva in zasilnih depojev, predvsem pa večina tistih podob in plastik, ki so po burnih preobrazbah polpreteklih časov in razmer našle varno zavetje v novem župnijskem domu. Razstavo je sestavljalo trideset oljnih slik in štirje kipi, od katerih smo jih nekaj že omenjali pri zgornjih opisih cerkva.
Med idrijskimi kiparskimi deli zavzema seveda častno mesto originalna kamnita oltarna kompozicija iz Antonijevega rova (relief svete Trojice, statui svete Barbare in svetega Ahacija), ki pa je žal zaradi tehničnih težav ni bilo mogoče prenesti v galerijo. Relief svete Trojice iz sredine 18. stoletja spominja po svoji zasnovi na postavitev treh Oseb na že navedeni Reslfeldovi podobi (1703) v cerkvi svete Trojice. Tudi slovanska apostolska dvojica sveti Ciril - Metod (17. stoletje) je zaradi težav z demon-tažo ostala v pravkar omenjeni cerkvi. Zato pa so prišle toliko bolj do izraza manjše in nad tristo let stare pozlačene skulpture, ki se ponašajo s tipičnimi baročnimi formami: nadangel Mihael premaguje zlo in tehta duše, sveta Barbara že od leta 1668 krasi »zlati« oltar Pieta, kipca Apostola in svetega Janeza Nepomuka pa sta nekoč varovala Grilčevo podobo Marije Brezmadežne v kapeli za gradom.
Časovni razpon razstavljenih oljnih podob na platnu zajema okrog tristo let, od konca 17. stoletja do leta 1939, Najstarejši sta verjetno sliki Žalostna Mati božja in Trpeči Kristus z rano na rami, obe s konca 17. stoletja. Po kakovosti vidno izstopa upodobitev glasbene zavetnice svete Cecilije, delo znanega slovenskega baročnega mojstra francoskega rodu Valentina Metzingerja (1699-1759), ki se je uveljavil kot avtor številnih religioznih motivov in portretov. Slika svete Cecilije je tradicionalno krasila pevsko sobo v vsakokratnem župnišču. V 18. stoletje, zlasti v zadnja desetletja, je moč datirati celo vrsto slik, ki so bile na razstavi razpoznavne pod naslednjimi naslovi: Jezus se poslavlja od matere, Jezus in trije apostoli, Umivanje nog, Zadnja večerja, Žalostna Mati božja, Zadnja večerja neznanega avtorja in morda še kaka slika. Imena slikarjev so nam danes po večini težko določljiva. Več je znanega o mojstrih in podobarjih iz 19. stoletja.
Plodoviti avtorji 19. stoletja so zapustili znatno število slik z motivi Marije, svetega Jožefa, Jezusa ter raznih svetnikov in svetnic - pogosto v domiselnih tematskih kombinacijah. Na razstavi je po dimenzijah in likovni kvaliteti pritegovala pozornost velika premična oltarna slika iz cerkve svetega Antona Padovanskega, ki je kompozicijsko grajena na dinamiki pogledov med upodobljenci; izvrstno delo kliče po nujnem restavratorskem posegu, saj so ga stotere krakelire (razpokice) že močno načele. Na cehovske tradicije prve polovice 19. stoletja se navezuje banderska slika svetega Florijana, katerega so posebej častila in se mu priporočala gasilska združenja. Podoben značaj razodeva prizor Sveti Eligij ukroti hudiča, ki je nastal kot kopija po banderski sliki čevljarskega ceha v Škofji Loki. V 19. stoletju so v cerkvenem slikarstvu nasploh
prevladovali motivi iz Nove zaveze, zlasti križev pot, priljubljeni priprošnjiki in zavetniki (patroni) ter barvito in razgibano podane figuralne skupine. Značilna je na primer razsežna upodobitev na platnu (sredina 19. stoletja), ki prikazuje sveto Terezijo Veliko, sveto Notburgo, svetega Klemena papeža in preroka Danijela. Za Idrijo je bila razumljivo izjemno pomembna rudarska patrona sveta Barbara; subtilna podoba svetnice z njenimi atributi (meč, kelih, stolp) je prišla na razstavo iz cerkve svetega Antona. Prav tako je igrala vidno vlogo slika svete Lucije v cerkvi svete Trojice, kjer so se klekljarice priporočale za zdrave oči. Na ograji nekdanjega lesenega pevskega kora v isti cerkvi je bila nameščena slika Marije Pomagaj iz leta 1860, ki je obiskovalce razstave presenečala z nadpovprečno svetlobno svežino in barvitostjo. Edini pravi, zato pa toliko pomenljivejši razstavljeni portret prikazuje Antona Alojzija Wolfa, ki je kar 35 let (1824-1859) služboval kot ljubljanski škof, rojen pa je bil v Idriji leta 1782. Zaslužni cerkveni dostojanstvenik in kulturni mecen (slovarji!) je leta 1826 kot škof z lastnoročnim pismom preprečil nameravano rušenje cerkve svete Trojice in zahteval njeno popravilo.
Čas od sredine 19. stoletja do italijanskega obdobja so na razstavi najvidneje zaznamovali idrijski slikarji Jurij Tavčar, Ludvik Grilc, Matevž Trpin, Albin Vončina in Julče Božič.
Osrednjo osebnost idrijske likovne in umetnoo-brtne ustvarjalnosti je več desetletij predstavljal slikar in podobar Jurij Tavčar (1820-1892), ki se ga z vzdevkom »Idrijski« ponavadi razlikuje od ljubljanskega soimenjaka. Razstavljeni podobi prve in štirinajste »postaje« križevega pota (1861) sta pokazali, da je njun avtor rad uporabljal močne in
žive barve, zlasti temno modro. Za Tavčarja je znano, da je kot slikar izhajal iz kranjske Layerjeve šole in kot poljuden umetnik izdeloval freske, oljne podobe in oltarje. V Idriji (danes Mestni trg 16) je imel dobro opremljeno delavnico s pomočniki in številnimi sodelavci. Izučil je veliko učencev, med njimi tudi Ludvika Grilca in Matevža Trpina. Zapustil je kopico del po Primorskem, Kranjskem in celo v Beli krajini. Ker se je znal izredno dobro prilagoditi ljudskemu okusu, je imel stalno obilico naročil in je zato s svojimi posli tudi obogatel, tako da je v Idriji posedoval kar tri hiše. Prevzemal je raznovrstna mojstrska opravila in denimo leta 1872 celostno preuredil in polepšal notranjščino idrijskega teatra (lože, oder, zavese, kulise). Njegova dela, zlasti oltarje (s podobami in kipi), hranijo v idrijski soseščini naslednji kraji: Spodnja Idrija (1856), Zavratec (1857), Hotedršica (1871), Šebrelje (1871) in Otalež (1876). V Spodnji Idriji je zapustil Križev pot, zlasti pa veliki glavni oltar s premično podobo Marije Vnebovzete in priljubljenimi kipi svetnikov; kompozicijo Vnebovzete je posnel po znani Tizianovi Assunti. Naj še spomnimo, da je v Spodnji Idriji že slabo stoletje pred Tavčarjem (1762-1766) vsestranski politehnik in umetnik Jožef Mrak s freskami poslikal celotni ladijski obok in prezbiterij.
Razstava je občinstvo prepričljivo opozorila, da je idrijski slikar Ludvik Grilc (1851-1910) v domačem kraju vsekakor preslabo poznan. Njegovi elegantni Marijini podobi iz desetletja 1870-1880 dokazujeta, da je bil Grilc odličen predstavnik »akademskega« realizma. Posluževal seje mehkih plastičnih oblik, občuteno umirjenega kolorita in poduhovljenega izraza. Do leta 1872 seje šolal pri Juriju Tavčarju, nato pa dobro leto študiral na dunajski akademiji. V naslednjih letih je opravljal razna slikarska dela. V razdobju od 1880 do 1886 se je znova izpopolnjeval štiri leta na dunajski in zatem dve leti še na beneški akademiji. Po vrnitvi v Ljubljano je odprl lasten atelje. Višek kariere je doživel leta 1892 na razstavi v Plovdivu, ko je prejel veliko srebrno svetinjo in laskavo pohvalo bolgarskega kralja Ferdinanda. Bil bi že čas, da bi kak strokovnjak ali študent umetnostne zgodovine pregledal in ovrednotil njegove slike in reprodukcije, ki jih hrani Narodna galerija v Ljubljani.
Neznani avtor: Zavetnica rudarjev sv. Barbara. Cerkev sv. Antona. Olje platno.
Foto Nande Rupnik
Slikarja in podobarja Matevža Trpina (1871-1926) smo že omenjali v zvezi s kalvarijo nad cerkvijo svetega Antona. Njegova velika Pieta iz leta 1902 je na razstavi učinkovala s piramidalno postavitvijo Matere in Sina ter s hladno turobnimi barvami. Tudi Trpin se je razvil kot Tavčarjev učenec. Izpopolnjeval se je v Celovcu, Zagrebu in Ljubljani. Slikal je freske in cerkvene podobe v olju, obenem pa se je posvečal še rezbarstvu in restavratorstvu. Upodobil je več dokaj uspelih portretov ter izdeloval gledališke kulise in zastore za prosvetna društva v Ljubljani. Sorodniki v Idriji hranijo nekaj njegovih zglednih del nabožne vsebine, na primer Marijo z Jezusom, Sveto Lucijo in Svetega Štefana.
Učitelj in ljubiteljski slikar Albin Vončina (1899-1988) se je najbolj uveljavil v letih po drugi svetovni vojni, ko je z akvareli in olji pedantno beležil značilne in izginjajoče stare idrijske vedute. Po malem je slikal že prej, od dijaških let na idrijski realki. Za primer je bila na razstavi pokazana zanimiva in tudi kvalitetna kopija slike svetega Jožefa z Jezusom, ki jo je Vončina izdelal leta 1924 po nekdanjem originalu v prostoru Katoliške delavske družbe v Idriji.
Po času nastanka najmlajša razstavljena podoba je bila Trpeči Zveličar, ki jo je za bivšo kapelo pri Lipuščku (Pri skrivni rani) leta 1939 prispeval slikar domoznanskih motivov Julče Božič (1907-1945). Tudi njegovo delo je v Idriji skorajda nepoznano. Božič je bil v Ljubljani učenec Saše Šantla, slikarstvo je študiral celo v Firencah in Bologni, a šolanja ni dokončal. Slikal je freske, pejsaže, portrete, knjižne ilustracije, domoznanske prizore in izdeloval scene za gledališke predstave. Njegova dela pričajo o tehnični dovršenosti in solidnem strokovnem znanju.
Za konec še kratka ocena jubilejne razstave
Tematsko, slogovno in vsebinsko se idrijska sakralna likovna dediščina do druge svetovne vojne po večini ujema z merili prevladujočega in ustaljenega baročnega okusa, ki je zaznamoval in obvladoval cerkveno umetnost - zlasti izven večjih centrov - še krepko v 20. stoletje. Znano je, da je celo v razvitejših deželah tedanje »Mittel Evrope« prihajalo do radikalnih sprememb šele po nastopu secesije na začetku 20. stoletja. V Idriji so le posamezni vidnejši avtorji občasno presegali povprečje in uveljavljali lastno kreativnost, lahko pa trdimo, da so bili vsi po vrsti solidno podkovani in izkušeni mojstri čopiča ali vsaj podobarske obrti. Po svojih najboljših močeh so sooblikovali kulturno raven kraja, v rudarsko okolje vnašali smisel in občutek za estetske vrednote ter prebivalcem idrijske kotline odpirali duhovna obzorja.
In epilog, bolje - imperativ! Razstava je zgovorno opozorila, da bo treba poskrbeti za strokovno restavratorsko in konservatorsko obdelavo mnogih sakralnih umetnin, sicer zanamcem ne bodo več ohranjene.
Literatura in viri
Mihael Arko: Zgodovina Idrije. Katoliška knjigarna. Gorica, 1931. Ponatis Založba Bogataj. Idrija, 1993.
Lado Božič: Naš idrijski kot. Delavsko prosvetno in podporno društvo Tabor. Ljubljana, 1936.
Emilijan Cevc: Slikar Ludvik Grilc. Idrijski razgledi 1957/2. Mestni muzej Idrija. Idrija, 1957.
Janez Kavčič: Nekateri elementi gotike in baroka na Idrijskem in Cerkljanskem. Idrijski razgledi 1964/4. Mestni muzej Idrija. Idrija, 1964.
Janez Kavčič: Ob restavraciji Mrakovih fresk v Spodnji Idriji. Idrijski razgledi 1965/4- Mestni muzej Idrija. Idrija, 1965.
Ferdinand Tancik: Grbi v idrijski župni cerkvi svete Barbare. Idrijski razgledi 1970/4. Mestni muzej Idrija. Idrija, 1970.
Gorazd Makarovič: Likovno obzorje idrijskih rudarjev. Idrijski razgledi !975/3-4- Mestni muzej Idrija. Idrija, 1975.
Stanko Majnik: Znamenja v Idriji. Idrijski razgledi 1977 (zbornik). Mestni muzej Idrija. Idrija, 1977.
Janez Filipič: Idrija in njeni spomeniki sakralne umetnosti. Idrija, 1979.
Kulturni spomeniki v občini Idrija - register. Zavod za spomeniško varstvo Nova Gorica. Nova Gorica, 1980.
Stanko Medvešček, Franc Rupnik, France Kvaternik, Jože Čar, Rudi Pergar, Andrej Mravlje, Ivan Pavlinec, Lojze Čemažar, Izidor Mole: Cerkev svete Trojice - pomemben kulturnozgodovinski in sakralni spomenik. Idrijski razgledi 1988/1. Mestni muzej Idrija. Idrija, 1988.
Stanko Medvešček: Zgodovina idrijske župnije ter Zgodovina in opis idrijskih cerkva. Mohorjev koledar 1990. Mohorjeva družba. Celje, 1989.
France Bevk: Poslednja tolažba. Legende. Goriška Mohorjeva družba. Gorica, 1990.
Stanko Medvešček, Jože Marinko, Ivan Pavlinec, Lojze Čemažar: Obnova cerkve Žalostne Matere božje v Idriji. Idrijski razgledi 1991/2. Mestni muzej Idrija. Idrija, 1991.
Primorski slovenski biografski leksikon. Goriška Mohorjeva družba. Gorica, 1974-1994.
Mira Hodnik: Kapela svete Trojice v Antonijevem rovu. Idrijski razgledi 1995- Mestni muzej Idrija. Idrija, 1995.
Stanko Majnik: Slikar Jurij Tavčar »Idrijski«. Idrijski razgledi 1996/2. Mestni muzej Idrija. Idrija, 1996.
Janez Kavčič: Spodnja Idrija. Založba Bogataj. Idrija, 1996.
Janez Kavčič: Znamenje vekov, cerkev svete Trojice v Idriji (1500-2000). Založba Bogataj. Idrija, 2000.
Janez Kavčič: Razstava idrijske sakralne umetnosti (zgibanka). Župnija svetega Jožefa Delavca Idrija. Idrija, 2002.
Majda Pavšič: Slikar Matevž Trpin in njegovi sinovi naši premalo znani ustvarjalci. Idrijske novice štev. 35. Založba Bogataj, ABC Merkur d. o. o. Idrija. Idrija, 3. januar 2003.
Dokumentarno gradivo v zapuščini Karla Trevna. Hrani Helena Treven. Mrakova 42, Idrija.

Klemen PUST
Dva bisera
idrijske sakralne umetnosti
Za sakralno umetnost v Idriji je v naši širši javnosti dolgo prevladovalo mnenje, da tu sploh ni omembe vredne cerkvene in siceršnje religiozno-spiritualne umetnosti, bodisi je nikdar ni bilo ali pa je skozi stoletja izginila neznano kam. Le redki osveščeni posamezniki so se zavedali pomena tovrstne ustvarjalnosti. Tako obstaja nekaj člankov, samostojnih publikacij oziroma poglavij, pridruženih večjim, splošnejšim pregledom obče idrijske zgodovine. Izpostavil bi predvsem delo Idrija in njeni spomeniki sakralne umetnosti (1979) Janeza Filipiča, idrijskega župnika in dekana od leta 1950, kar je bil tudi uradni naziv Mihaela Arka (v letih 1898-1938), zaslužnega Idrijčana in pisca prve koncizne, sintetične zgodovine Idrije (1931), ki je imela predvsem kompi-latorski, eruditski značaj. Med drugim se je tudi on intenzivno posvečal tu obravnavani temi. Tretji v tej vrsti ima strokovno povsem enako težo. Gre za Stanka Medveščka, kaplana v Idriji in župnika v Podmelcu in Cerknem, kjer je postal dekan. Njegov prispevek je izšel leta 1990.
Dokončno afirmacijo in ponoven začetek procesa reflektiranega vrednotenja pa je seveda pomenila razstava Sakralna umetnost v Idriji, ob 250-letnici ustanovitve župnije Idrija med 28. novem-

brom in 8. decembrom leta 2002 v Galeriji Idrija. Na njej sta, v sodelovanju z Župnijo sv. Jožefa Delavca Idrija, idrijska rojaka Janez Pire (za zgodo-vinsko-arhivarski del) in Janez Kavčič (umetnost-nozgodovinski in likovnokritiški del) poskrbela za celostno prezentacijo umetnostnega gradiva, vključno s topografskim, in umestitev v širše časovne in prostorske smernice, kar dokazuje nesporno vpetost idrijskega prostora znotraj skupnega slovenskega kulturnega miljeja in zato posledično lahko govorimo kar o srednjeevropskem habitusu s specifično paradigmo razporejanja značilnosti.
V vsem sijaju avtentičnih umetniških del so zasijali dosežki pristne idrijske umetnosti ne glede na provenienco ali izvorni pomen. Poleg slikarskih del, na katerih je slonel glavni kompozicijski poudarek razstavne postavitve, je pomemben delež pripadel kiparskim stvaritvam. Dela so večinoma zastopala različne idrijske cerkve, pa ne samo danes obstoječe, temveč prav tako porušeno cerkev sv. Barbare, nekdaj bogato z najrazličnejšimi artefakti sakralne umetnosti, katera je veljala za osrednjo cerkev širšega idrijskega območja vse do povojnega obdobja. Na žalost je zaradi pomanjkanja prostora umanjkal kamniti oltar, t. i. oltar Sv. Trojice, s plastikama sv. Barbare oziroma sv. Ahacija in reliefom sv. Trojice, s stalno postavitvijo na lokaciji v Antonijevem rovu. Prav tako smo pogrešali vsaj predstavitev nekaterih novejših umetniških del iz idrijskih cerkva, ki so omenjana tudi v zgibanki, izdani ob razstavi, na
primer Kregarjeve vitraže, bodisi tistega sv. Ahacija iz starega stolpa sv. Križa ali pa Križev pot iz novejše župnijske cerkve sv. Jožefa Delavca. Tu nikakor ne manjka motivov in tematik, ne zgolj Kregarjevih ampak še mnogih drugih, omenimo na tem mestu samo še lesenega Križanega kiparja Staneta Jarma iz Kočevja.
Poseben problem predstavljajo dela, shranjena pri zasebnikih, z večinoma neznanim izvorom ter celo mestom nahajanja. Da je v Idriji še kar nekaj drugih del predvsem sakralne usmeritve, je jasno tudi laikom, so pa seveda zelo različne, večinoma slabše kakovosti, a na srečo obstajajo izjeme, kot bomo videli v nadaljevanju. Ta dela so v zasebno sfero največkrat zašla po naključju, ob večjih pretresih, vojnah, naravnih nesrečah, političnih in verskih spremembah in tako dalje. Primarni cilj tovrstne hrambe je bil zaščita in ohranitev za poznejšo ponovno reinstitucionalizacijo. Sčasoma se je zabrisala sled za prvotnim namenom in "začasno sposojena" dela so postala trajna last posameznikov. Nekateri so določene umetnine sakralnega značaja kupili po legalni poti, v drugih primerih je šlo za direktno protipravno odtujitev občestvenega premoženja. Kakorkoli že, stanje ni pretirano zaskrbljujoče, zato verjamemo, da bomo v naslednjih letih priče novim presenečenjem na tem področju.
Dva bisera
idriiske sakralne umetnosti
V tem oziru sem se osredotočil predvsem na dve deli iz ozkega spektra kvalitativnih vrhuncev sicer obrtniško, provincialno zaznamovane idrijske sakralne umetnosti. Že zaradi velikega umetnostnega pomena in v zadnjem času povečane aktualnosti je glavno pozornost na razstavi požel daleč največji mojster, čigar vsaj kakšno delo premoremo na našem koncu, "naturalizirani Slovenec" Valentin Met-zinger, krščen 19. aprila 1699 v St. Avoldu v francoski Loreni, ki je dala svetu precej zelo pomembnih umetnikov. Najznamenitejši je prav gotovo Claude Gelee (1600-1682), imenovan Le Lorrain oziroma bolj pogosto Claude Lorrain, s še eno (domnevno!) svojih verzij sv. Cecilije. Ta je v katoliški ikonografiji dokaj pomembna svetnica. Živela je v Rimu nekje od leta 200 do leta 230. Bila je plemiškega rodu in se - po legendi - zaobljubila kot nevesta Jezusu Kristusu. Pod pritiskom staršev se je poročila s poganom Valerijanom.a uspela spreobrniti tako njega kot njegovega brata Tiburcija v krščanstvo. Ker sta brata skrbela za preganjane kristjane v Rimu, je dal prefekt Almahij oba obglaviti. Sv. Cecilijo so v ječi mučili, vendar je vse prenesla in umrla v domači hiši ter tako postala ena prvih krščanskih mučenic. Ker naj bi ob njeni poroki z Valerijanom donele orgle, Cecilija pa je v svojem srcu pela k Bogu, je postala zavetnica cerkvene glasbe, glasbenikov in izdelovalcev instrumentov, kar vse je tudi neposredno indikativno za umetnostnozgodovinske ikonografsko-ikonološke elemente likovnih upodobitev njene legende.
Že na začetku bi lahko odprli široko razpravo, ali gre res popolnoma za njegovo delo ali pa je to vendarle delo kakšnega njegovih učencev oziroma delavnice. Problem je še toliko večji, ker bi lahko glavne impulze motiva, predvsem v smislu formalnih vzorcev in kompozicijskih shem, prispevali potujoči grafični listi ter vplivi populariziranih sodobnih prevodnih grafik, ki jih je v širšem evropskem prostoru kar mrgolelo. Metzinger vsekakor ni bil skrupulozen avtor, v svojem času si pri nas tega ne bi mogel niti privoščiti. Želja po priznanju in materialnem udobju, če že ne kar razkošju, ga je silila v prevzem vedno novih in novih naročil. Sčasoma je postalo fizično nemogoče zadovoljiti stroge zahteve premnogih naročnikov brez popuščanja v kakovosti, saj je bil vendar do svoje smrti 12. marca 1759 morda celo najeminentnejši ljubljanski slikar, v času določenega padca umetnostne kulture na Slovenskem.
V Metzingerjevem času je bilo ravno tako kot v prejšnjih in tudi še kasnejših obdobjih povsem običajno, da je glavni mojster prepuščal dodelavo manjših, manj pomembnih nadrobnosti delavnici. Če se spomnimo renesanse in manierizma, lahko opazimo še precej bolj skrajne tendence v razmerju mojster-vajenci. Največkrat je namreč prihajalo do situacij, ko so mojstri na določenem platnu prispevali k celoti zgolj potezo ali dve, vse ostalo pa so prispevali "učenci". Ko so ti "odleteli iz gnezda", so, vsaj velika večina, celo življenje ustvarjali v duhu,
podobnem tistemu, ki so ga spoznali v matični delavnici. Formalne rešitve so vidno podobne pri mnogih podobarjih sodobnosti, manj sposobni so si lahko svojo nezanesljivo roko "namerili" z jasnimi linijami učiteljevih shematično prenesenih osnovnih likovnih rešitev. Tisti najbolj sposobni, z našega stališča najpomembnejši so Metzingerjevo delo vzeli zgolj kot osnovo, na katero so nato cepili druge vplive in z zlivanjem različnih estetik kreirali lasten slog, ki je bil bolj ali manj originalen - takrat to ni bilo najbolj pomembno. Eden redkih vrednih nadaljevalcev Metzingerjeve linije je bil Anton Ce-bej (Zebey), ki je kombiniral predvsem učiteljeve rešitve z beneškimi dognanji in naziranji na področju kolorita.
Metzinger je bil pravzaprav že kar moden slikar, mnogi so ga kopirali, pa tudi sam je bil nadvse sposoben grafik. V tem sklopu so tudi zgoraj omenjena dognanja o pomenu potujočih grafičnih predlog za monumentalne, največkrat oltarske upodobitve. Na tak način so lahko prepotovala velikanske razdalje ter vplivala na umetnostne tokove in dogajanja po celi Evropi. Mar naj tu iščemo genezo tega našega, še vedno domnevnega Metzingerjevega dela? Vsekakor bi to bilo zelo mogoče, saj si je na eni strani težko predstavljati, da bi njegovo originalno, popolnoma avtorsko delo zašlo na umetnostno vendarle sekundarno območje. Po drugi strani to nikakor ni nemogoče, saj vemo, kako ogromno je število njegovih del, razkropljenih po vsej Sloveniji, Hrvaški
in širše. Lahko bi celo sprejeli dejstvo "avtentičnosti" dela, še zmeraj pa je brez temeljite restavracije le-tega domala nemogoče s popolno gotovostjo trditi, kolikšna je bila po obsegu mojstrova partija po-slikave oziroma pomen udeležbe pri delih na tem projektu, še posebej če vemo, da ga sicer temeljiti katalog razstave o njegovem življenju in delu, izdan leta 2000 pod vodstvom dr. Anice Cevc, ne omenja niti med neugotovljenimi oziroma napačno pripisanimi deli! Ponovno se torej porajajo neodgovor-jena vprašanja: je to še neugotovljeno delo bodisi Metzingerja samega oziroma njegove delavnice ali gre zgolj za delno kopijo njegovih siceršnjih del? Dodaten aspekt prinaša drugo pomembno delo, ki je izšlo leta 2000, prirejena in v slovenski jezik prevedena magistrska naloga Davida Krašovca Valentin Metzinger (1699-1759), s podnaslovom Lorenec na Kranjskem. Tudi to delo dotične upodobitve nikjer ne omenja navkljub eruditski širini ter znanstveni natančnosti seznamov. Celo rubrike "Izgubljena in ne več najdena dela", "Dela z ovrženo atribucijo" in "Dela, ki jih nismo preučili" so brez kakršnekoli aluzije na "idrijsko" Sv. Cecilijo!
Ob primerjalni analizi siceršnjih variant obdelave istega motiva lahko opazimo določene podobnosti, seveda pri našem primeru v bolj "rustikalni" robati verziji. Religiozne teme so v Metzingerjevem opusu daleč na prvem mestu - pač znamenje časa. Predvsem gre za portretne upodobitve, kjer je krajina bolj naključno prisotna, posvetne krajine pa so
Dva bisera
idrijske sakralne umetnosti
sploh prava redkost. Na glavnih oltarnih podobah je Metzinger osebne tipe podrejal splošnim zakonitostim skrbno načrtovane kompozicije, na manjših bolj umirjenih delih pa se je lahko sprostil in razvezal zapovedane kanone baročne sakralne umetnosti. Najsvobodnejša upodobitev kakšne cerkvene osebnosti je tako sv. Cecilija, ki se danes nahaja v Narodni galeriji v Ljubljani. Upodobitev učinkuje posvetno, v sekulariziranem duhu, razvidna je uporaba živega modela in avtorjeva osebna interpi-e-tacija motiva, kar vse so značilnosti, ki bi jih lahko opazili tudi pri "idrijski" sv. Ceciliji. Pri prizorih v notranjščini arhitektur se Metzingerjeva začetna idealistična, zaprta in neizrazita okolica razvija v smeri geometrizacije arhitekturnih elementov, kjer poudarja predvsem horizontalne in vertikalne lege gradbenih elementov. Pogosta je pokončna, središčna delitev slik oziroma delitev na zatemnjeno in osvetljeno polovico. Pri oblikovanju prostora si je pomagal z ustrezno figuralno adaptacijo. Njegove figure so vidne v prvem planu v hrbet ali le do pasu, ob robovih so obrezane, pogosti so vrivki miniaturnih scen pod obzorji, kar tu ni aktualno, pač pa je pomembnejše globinsko pomanjševanje figur. Poseben pomen ima razmerje dominantnih in podrejenih barv. Tako so v ospredju ponavadi temno rjavi deli scenskih arhitekturnih detajlov, rdeče zavese teatralno učinkujočih notranjosti, rdeči ali vzorčasti prti na mizah ali pa temno rjavkasta posteljna pregrinjala. Zanimivo je, da so pravzaprav realistične notranjosti, celo z določenimi žanrskimi
prizori, v realnih razmerjih s figurami, zelo redke, predvsem so pogostejše na slikah z močnejšim por-tretnim akcentom.
Od njegovih sv. Cecilij je potrebno izpostaviti že omenjeno iz ljubljanske Narodne galerije, nastalo leta 1750, potem eno leto starejšo (1749) iz prav tako ljubljanske župnijske cerkve sv. Trojice ter nenazadnje ikonografsko dvojico sv. Cecilija in sv. iMarjeta iz Muzeja Zaprice v Kamniku, nastalo okrog leta 1740. Pri najzgodnejši upodobitvi še prevladujejo veseli, vedri, razposajeni toni, nato pa se barvna skala umiri, postane bolj svečana, kar dozori v že kar klasično občuteno, portretno detajlirano psihološko študijo na sliki iz leta 1750. Značilni so pogledi, usmerjeni bodisi v gledalca bodisi po diagonali navzgor ali navzdol, v tipični metzingerjevski zamaknjenosti, končno že v neke vrste spazmatični zakrčenosti. Pretanjen lepotni tip iz Narodne galerije skupaj z virtuozno izpeljanimi, sijočimi barvnimi harmonijami zelene, rdeče, zlato rumene in modre na zamolklem, nediferenciranem ozadju, ob "zemeljski", materializirani osvetljavi z vso veličino razodeva Metzingerjevo mojstrsko obvladovanje tehnike in atmosferičnih učinkov. Ta upodobitev, kateri lahko kot "ljudsko", poljudno verzijo priključimo upodobitev iz sv. Trojice, bi lahko z malce domišljije predstavljala vzor in predlogo sv. Cecilije iz Idrije, seveda ob upoštevanju gi-ada-
cije kakovosti navzdol in ob določeni zadržanosti v zvezi z dejansko udeleženostjo mojstra Valentina Metzingerja pri končni celoti upodobitve.
Drugo delo, ki si zasluži vsaj omembo, je povezano z že omenjenim vprašanjem zasebne lasti umetnin sakralnega tipa najsi bodo starejšega ali mlajšega nastanka. Gre za Brezmadežno (Imaku-lato), kar predstavlja teološko temo Marijinega brezmadežnega spočetja, olje na platnu anonimnega avtorja v zasebni lasti v Idriji, ki sem ga bolj ali manj po naključju zasledil v eni prelomnih knjig o baročni umetnosti slovenskega prostora, torej o času, v katerem je tudi v Idriji nastala večina tovrstnih del starejše provenience. Napisala jo je dr. Blaženka First, vodja Grafičnega kabineta v Narodnem muzeju v Ljubljani, naslov pa se glasi Carlo Maratta in barok na Slovenskem, pri čemer je dobro navesti tudi podnaslov: Pomen z Maratto povezane grafike za baročno religiozno slikarstvo na Slovenskem. Delo je precej aktualno, saj je izšlo leta 2000, že naslov sam pa praktično pove vse. Vsebina se namreč premika bolj ali manj v eno smer, in to izredno temeljito. Idrijska Brezmadežna figurira kot delna kopija po prevodni grafiki nekega sicer obsežnejšega Marattovega dela. Že na začetku pričujočega razmišljanja sem predstavil nekatere pojme, uporabljene v tem delu. Tako so grafični listi, prevodne (oziroma repro-duktivne) grafike, grafični kabineti in delavnice temeljna poimenovanja za razumevanje razvoja
in referencialnega ozadja grafične umetnosti kot tudi njenega vplivanja na ostale likovne medije, predvsem na slikarstvo.
Za vse ustvarjalce, živeče izven umetnostnih centrov, so najpomembnejši stik s produkcijo in dognanji najnaprednejših tokov dobe pomenili predvsem hitro in lahko potujoči zbiri grafičnih listov, grafičnih map. Te so bile največkrat kopije večjih, bolj monumentalnih del, ponavadi oltarnih podob, katere nikakor niso mogle premagovati večjih razdalj, zato so jih "pomanjšali" s pomočjo drugih, bolj ekonomičnih likovnih tehnik, v našem primeru gre predvsem za lesoreze, litografije, bakroreze in druge grafične izraze. Take, zgolj reproduktivne (torej prevodne) oblike so dopolnjevale "originalne" grafike, izgotovljene s strani umetnikov z "novimi" idejami. Gre pa kljub vsemu za drugačno mentaliteto, saj so vsi prevzemali vzorce od drugih. V tem ni bilo nič spornega, celo nasprotno, za pravo umetnino je veljala tista, ki je uspela vkomponirati predhodna dognanja v enotno celoto s svežimi pristopi do tem in motivov. Ti so bili tako ali tako predpisani, zato pojmi, kot sta originalnost ali inovativnost, dandanes ne predstavljajo več pojmovnega sveta na primer 17. ali 18. stoletja. Kaj je torej najpomembnejši faktor grafičnih predlog? Prav nič drugega kot avtor primarnih, "matičnih" del. Tu pa imamo opravka z enim najeminentnejših umetnikov Rima druge polovice 17. (seicento) in začetka 18. stoletja (settecento), Carlom Maratto.
Dva bisera
idrijske sakralne umetnosti
Rodil se je leta 1625, umrl pa leta 1713. Bil je slikar (olja, stenske slike, risbe), izvirni grafik (t. i. pein-tre-graveur) in "prevodni grafik". V svojem delu je združeval bai'OČne, naturalistične in akademsko klasicistične, idealistične usmeritve. Torej je poskušal harmonično povezovati dognanja bolonjske šole bratov Caracci.ki se izteče v dela Poussina, Batonija in Mengša, ter naziranja Caravaggia in njegovih naslednikov, to je zmes novega in starega. Dileme in delitve so se v veliki meri pomirile že po letu 1650, prvič ravno v opusu Carla Maratte. V njegovem likovnem zorenju ponovno opažamo dvojnost - na eni strani spoštuje čisto risbo s poudarjenimi linijami in jasno kompozicijsko zasnovo, na drugi pa upošteva izročilo beneške barvitosti, govorimo lahko o "disegnu" florentinske in kasneje rimske pro-venience in "coloritu" beneške umetnostne tradicije. Kot eden glavnih predstavnikov rimskega poznega baroka je odločilno vplival na sodobne umetnike, tako v Rimu kot tudi drugod po Italiji in Evropi, zlasti v Franciji, novo porajajoči se umetnostni velesili, v okviru francoske akademije, ustanovljene leta 1666 v Rimu. Na našem, slovenskem območju kot tudi v celotni Srednji Evropi je Maratta bistveno vplival na umetnostno produkcijo tudi še po 18. stoletju. Poleg grafičnih vzorov so k popularizaciji njegovih del prispevali tudi literarni viri, na prvem mestu umetnostnozgodovinski spisi Aleša Žige Dolničarja, enega naših prvih likovnih teoretikov, člana rimske Arkadije. Kot sin Janeza Gregorja Dolničarja, Ijubljanjskega operoza, je bil precej cenjen
pri vseh umetnostnih vprašanjih. Ostali likovni viri so predvsem v zgodnjem 18. stoletju nastala dela za nekatere slovenske ustanove, ki so jih izvedli rimski ali v Rimu šolani slikarji, Marattovi učenci. Ponavadi je šlo za delno kopiranje ali pa zgolj za povzemanje splošnega vzdušja Marattovih del, redkeje so prenašali v svoja dela celotne kompozicijske sheme.
Pri idrijski Brezmadežni gre za tipični marattovski obrazni tip Marije, ki so ga na Slovenskem zelo posnemali pri raznih upodobitvah, nekatere so bolj meščanske, druge bolj podeželske, podobnost lahko najdemo celo pri Jelovšku ter delno Cebeju in tudi Metzingerju. O njem je pisal že omenjeni Aleš Žiga Dolničar v svojem znamenitem rimskem spisu Notabiliora Almae Urbis Romae. Osredotočimo se na njegov opis in na samo upodobitev, o kateri je tu govor. To je mladostno nežno obličje z mehkimi liričnimi potezami, značilno je visoko čelo, katerega obrobljajo graciozni, zadaj speti rjavkasti lasje, varno spravljeni pod rožnato nadahnjeno tanko oglavnico. Barva obraza je svetla, porcelanasto bleščeča, bledikasta, z izjemo lic, ki so rdečkasto tonirana. Širši zgornji del obraza se prek tankega, podolgovatega nosu in malih, stisnjenih ustnic zoži v poudai-jeno brado. Glava je nagnjena navzdol in ni usmerjena direktno frontalno, opazen je subtilen nasmešek, oči so povešene, roke so prekrižane na prsih. Vrhnje oblačilo je tonirano zelenkasto-mo-drikasto, nabirajoči se rokavi spodnjega oblačila so
beli, zapestja krasijo zlate zapestnice, zelo vpadljiv je tudi "čipkasti" ovratnik spodnjega oblačila. Mariji iz glave izhajajo sončni žarki (sončni sij), med njimi se lesketajo zvezde, pred zlatim ozadjem, tako značilnim paravansko učinkujočim segmentom na prikazih nebeške transcendence in uporabljanim za nevtralizacijo globine že od srednjega veka, na dnu slike, torej nekje v višini pasu je očitno večji polmesec (oziroma lunin krajec), kar je popolnoma v skladu z motivom in lahko predstavlja tudi Marijo kot Novo Evo oziroma Marijo kot Apokaliptično ženo.
Idrijska Brezmadežna je v "organskem" sorodstvu z oltarno upodobitvijo Matere Božje z detetom in sv. Antonom Padovanskim Antona Postla, nekdaj shranjene v podružnični cerkvi sv. Antona na Blečjem vrhu pri Trebelnem, danes pa pogrešane. Osnovna figuralna postavitev je praktično identična, razlike so v drži rok, Postlova Marija namreč roke steguje proti detetu, njeno spodnje oblačilo pa je rožnate barve. Dolenjski poznobaročni slikar iz okolice Šentruperta Anton Posti je skoraj identični obrazni tip uporabil tudi na podobi Sv. Ana Samotretja, izdelani za Veselo goro pri Šentrupertu. Kot skupni vzor Postlove in idrijske upodobitve Marije se pojavlja delo Carla Maratte Mati ljubezniva (Mater Amabilis), a ne v izvirniku, temveč preko prevodne grafike Portugalca Joana Strebeleja (Joao Clama). Ta zadnja umetnina je do določene mere že na prvi pogled povezana z obema prejšnjima deloma. Tu je
zelo lepo vidna avreola, poudarjena z močno,"suho risarsko" linijo, glavne razlike pa so zrcalno obrnjena osnovna postavitev in razločno šrafiran pogled v prostor, to je zunanjščina. Vidimo krajino in nebo z oblaki, v srednji partiji desno so celo elementi naselja z mestnim stolpom vred. Obe posebnosti sta v transmisiji v drugi, ponovno za večje površine namenjeni slikarski medij izginili, vendar je to ponovno povsem običajno. Naš anonimni avtorje pač vzel zgolj določen element iz grafične predloge ter ga kombiniral z drugimi vplivi. Strebelejev prispevek naj bi nastal leta 1740, Postlovo delo med letoma 1760 in 1770 (torej v šestdesetih letih 18. stoletja), idrijska Brezmadežna pa nekje v tem istem obdobju. Čeprav je ta, kot smo že omenili, obrazni tip povzela po Maratti, pa je ikonografsko v sledi Brezmadežne iz Prada, španskega slikarja Bartolo-mea Estebana Murilla, nastali sredi šestdesetih let 17. stoletja (ok. 1665), še posebej zanimiva zaradi dejstva, da je v njegovem opusu izjemna - gre namreč za redukcijo Brezmadežne. To ugotovitev je pri nas uveljavil prof. dr. Lev Menaše, profesor na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske Fakultete v Ljubljani, v svoji monumentalni knjigi Marija v slovenski umetnosti, s podnaslovom Ikonologija slovenske Marijanske umetnosti od začetkov do prve svetovne vojne. Omenjeno delo iz leta 1994 spregovori tudi o idrijski Brezmadežni (obenem z zahvalo Lidiji Tavčar za opozorilo na sliko), za katero predlaga enako ugotovitev: osnovni klasifikacijski tipus je reducirana Brezmadežna,
Dva bisera
idrijske sakralne umetnosti
bolj natančno reducirani "kranjski" Marijin lik (za čas nastanka značilna eklektična priredba), slika pa je obrezana. Današnje mere so tako 43 x 34, 5 centimetrov; tudi prvotna verzija je bila očitno do-pasna, polmesec je postavljen pred njo v višini pasu, kar vse govori v prid uporabi za zasebno pobožnost in kontemplacijo. Rahla razlika je v dataciji, Mena-še jo postavlja v samo sredo 18. stoletja, opozarja še na verjetnost ljubljanske provenience, zato delo pripiše t. i. Ljubljanskemu slikarju. Idrijski Brezmadežni, kot primeru nenavadne upodobitve motiva, ob bok postavi slavnemu Kremser - Schmidtu pripisano delo, ki ga poimenuje "Izbrisan je dolg", na katerem se dopasna Marija z lilijo v desnici opira na veliko oblo, na tej pa v ospredju leži simbol izvirnega greha, jabolko, kar je Kremser - Schmidtov značilni motiv.
Sodobni slikarji so povzemali tudi Marattove moške figure oziroma obrazne tipe, med najbolj priljubljenimi je bil sv. Jožef. Če potegnemo črto pod vprašanje o avtorstvu idrijske Brezmadežne, bi lahko rekli, da gre seveda za manj sposobnega, pa vendarle na dostojnem nivoju delujočega umetnika, ki se je najverjetneje posluževal grafičnih predlog za tedaj običajno prevzemanje določenih stilnih in formalnih vzorcev kot tudi kompozicijskih šablon. Zelo pomembna je ugotovitev kombinacije vsaj dveh različnih prevodnih grafik (saj je praktično nemogoče, da bi poznal originale), ki jih je nato ustvarjalec sam rutinirano in z določeno samo-
stojnostjo pretvoril v novo celoto, namenjeno najverjetneje oltarni upodobitvi, kar s seboj prinaša tudi problem naročnika, ki do sedaj še ni bil identificiran.
Sakralna umetnost v Idriji je vsekakor za nas Idrij-čane iz različnih razlogov nenadomestljiva. Dokazuje vpetost Idrije v vse pomembne tokove posameznih dob na Slovenskem, torej ne zgolj osnovne ekonomsko-tehnične, ampak tudi umetnostne in širše kulturne, kar do sedaj ni bilo povsem razjasnjeno. Čeprav je razstava predstavila zgolj najrepre-zentativnejši izsek iz obstoječega gradiva, kar pri nas predstavlja predvsem barok, poleg gotike druga velika doba ustvarjanja v Srednji Evropi, smo lahko popolnoma pomirjeni glede novejšega sakralnega umetniškega fonda. Upamo lahko, da bo že v kratkem izšla tudi obsežnejša, temeljita študija o sakralni umetnosti na Idrijskem, ki bo upoštevala čimveč del tako iz sfere javnih kot zasebnih lastnikov umetniških del.

Neznani avtor: Premična oltarna podoba sv. Antona Padovanskega iz cerkve sv. Antona.
Foto Nande Rupnik
Neznani avtor: Žalostna mati božja, konec 18. stoletja. Olje - platno.
Foto Nande Rupnik
Iz sakralne likovne dediščine v Idriji
Iz sakralne likovne dediščine v Idriji
likovna priloga
Lojze Čemažar: Prvo vitražno okno v cerkvi sv. Trojice (1983).
Foto Nande Rupnik
Neznani avtor: Zavetnica vida sv. Lucija. Olje - platno.
Foto Nande Rupnik
Zlati oltar sv. Ane (1668) v cerkvi sv. Trojice.
Foto Nande Rupnik
Julče Božič (1907 - 1945): Trpeči zveličar (1939). Olje - platno.
Foto Nande Rupnik
■H^S

Kelih, monštranca in zlatomašni plašč, ki jih je idrijski rojak, ljubljanski škof Anton Alojzij Wolf (1782 - 1859) podaril Idriji.
Foto Nande Rupnik
►
Mašni plašč, ki ga je cesarica Marija Terezija podarila Idriji ob razglasitvi samostojne idrijske župnije leta 1752.
Foto Nande Rupnik

likovna priloga


Stane Kregar:
** Judežev poljub, Petrovo kesanje * in Sv. Ahacij ► (1969). Detajli vitraž iz nove župnijske cerkve sv. Jožefa Delavca.
Foto Nande Rupnik

Ana Balantič
Pesmi
Pesnica Ana Balantič je po poklicu šivilja in to šivilja s srcem. Zdi se ji strašno imenitno, da nekaj ustvarja, da ji pod rokami nastaja nekaj novega pa ne glede na to ali dela povsem nove stvari ali pa morda le kaj popravlja, izboljšuje. Pravi, da ji je bilo šivanje ali pa kakšno drugo ročno delo že od mladih nog življenjski cilj. Balantič se piše po bivšem možu, sicer se je pa rodila leta 1946 s priimkom Kanduč. Njeni daljni predniki so baje prišli iz Dalmacije.
Predstavitev pesnice Ane Balantič
literatura
Pisanje ji je že od obrtne šole naprej ležalo. Rada je kaj napisala. Pesmi pa je začela pisati pred tremi leti zaradi notranje nuje. Dolgo jih ni nikomur pokazala, dokler jih ni na računalniku slučajno odkrila hčerka. Všeč so ji bile in vzpodbudila je mamo naj še piše. Anica pravi, da ji je pisanje pesmi v duševno oporo, da je to njena bergla. V glavnem piše zvečer, ko odloži delo. Včasih pa zapiše kaj tudi med delom, če pride do prebliska. Do dne, ko sva se pogovarjali jih je napisala 340. Piše na računalnik in nato razmnoži; za prijatelje, znance, za tiste, ki jih pesmi zanimajo. Poslala jih je tudi dr. Jožetu Felcu, ki ji je v lepem pismu odgovoril, "da je idrijsko literarno sceno obogatila z iskreno pesniško izpovedjo".
Sicer pa pravi, da je bilo to nagnjenje, ta duh že v njeni družini po Kandučevi strani. Stara mama je govorila vse v verzih - vse kar je povedala se je nekako rimalo. Tudi oče je bil pesniška duša. Mami je v pismu iz vojske napisal čisto na drobno celo Gregorčičevo "Soči".
Zelo je bila vesela in počaščena, ko so ji Anica Božič, Radica Pahor, Jelka Bizjak, Lidija Kleindienst in Lada Bizjak 23. decembra lani pripravile v Mestni knjižnici zelo odmeven literarni večer. Še bo pisala in gotovo bomo dočakali tudi knjižno izdajo njenih pesmi.
Ivica Kavčič
Oče
Bil mehak je kakor kruh,	Vsaka sled dotika
imel dušo je iskreno,	pušča nov spomin,
v sebi nosil je nemirni duh,	v tvojih rokah skrita
a v prsih bilo je srce veselo.	ptica išče nov izziv.
Let šestnajst mi je takrat bilo,	Pot ob Idrijci
ko so pridne roke in nauki zlati,	Pečine visoke in grape,
ki mi jih je vsadil v srce,	skale, vanje vklesana cesta,
zaspali za vedno tistega sončnega dne.	kamenje in zopet skale,
V solzah takrat umrla je sreča.	ob njih pot pelje iz mesta.
Kot puščica so segli v telo,	V sotesko je stisnjena grapa,
gorje in žalost boleča,	v njej ogromne skale razmetane,
še sonce na nebu je za goro zašlo.	med njimi v tolmunih se voda nabira,
Še danes duh njegov je živ,	polomljenemu drevju rane izpira.
kot da se včeraj je zgodilo,	Narava ne hiti, počasi menja svoj obraz
podoba spremlja me povsod,	in tu v divjini se je ustavil čas.
usmerja moj korak na pravo pot.	Reka med skalovjem v nebo kriči,
Globina doživetja	ko se njenim vodam v dalj mudi.
Se prebuja iz skrivnosti	Strma steza se vije k reki,
globina doživetja,	korak se tu in tam ustavi.
iz preteklih let radosti,	Zob časa je najedel brv, ki čez vodo pelje,
se vzpenja iz senc zavetja.	da vtisnejo se v trhli les stopinje negotove.
Vsako najino srečanje	Divja reka čez brzice se požene,
pomeni novo pomlad.	v globok tolmun utone
Vsaka tvoja beseda	in pod pečino belo umirjena,
duše je skriti zaklad.	v smaragdno barvo se nariše.
Pesmi
literatura
Tvoja vest
Dve poti
Tvoja vest je tvoja svoboda, v njej nimam nobene moči, ne veš, da sovražim to zmoto, ker sem se ujela v naivne stvari. Stojim ob tvojem izviru, da bi se ljubezni napila, a vir že počasi usiha, le drobno sem kapljo izpila. Sama sebi lažem, da mi ni nič hudo, ko čutim, da le zrak objema, namesto tebe mi telo. Mineva že pomlad zelena, poletje vrtnicam odpira cvetje in jaz še vedno mislim nate, čeprav obljube v veter so odete.
Dve poti vodita na goro sreče, spomin na prehojeno v srcu še skeli, neprehojeno sem si izbrala, morda na njej mi ne opešajo moči. V začetku mi korak zastaja, noga se na poti opoteka, veja trnova oplazi mi obraz in prava smer se mi odmika. Na sredi poti se misel ustavi. Ali je vredno naprej še stopiti, koliko truda, da se sreča ulovi, koliko truda, da se pot ne izgubi? Neprehojeno sem pot izbrala, kjer tanka brv pelje prek prepada, preprek nešteto pred mano se postavlja in sreča, kdo ve, kje se spet ustavlja.

Kaj bi hotel še več	Srečna sem
V jasni noči z gradu se sliši,	Verjela sem, da prideš,
ko ura bije večni čas,	da mi nasproti stopiš,
brez spanca so utrujene oči,	da tisti prav storiva,
blazino tvojo objamem, ko te ni.	se radosti male veseliva.
Ko zopet sama v postelji ležim,	Srečna sem neskončno,
kot film se odvija mi spomin,	ker zopet zrem v tvoj obraz,
ko si prebudil v meni želje nove,	ker zopet roke moje,
besedam vžgal obljube svoje.	dotikajo se kože tvoje.
Večeri so objeme zazibali v sanje,	Kot barko belo tam na morju,
prebudili v jutro nežne so dotike,	me je veter tvoj zazibal,
v dnevih sončnih ob deroči reki,	odpihnil dvom in žalost,
z vetrom nežni so prišli metulji.	ko mi v dušo je zapihal.
Kaj bi hotel še več,	
kot da ti ljubezen vso dam,	
zakaj bi si želel še več,	
kot zmoreš dajati ti sam.	

Pesmi
literatura
Življenje je oder	Pogrešam
Življenje je oder,	Sem popotnik brez prtljage,
kjer prvemu drugo dejanje in zadnje sledi,	v prazne na križišču zrem poti.
kjer se prizori vrstijo	Pogrešam dež, da prašen kažipot umije,
in zabavajo tuje ljudi.	zgubljene najde mi smeri.
V prvem dejanju se v jaslih	Kako pogrešam tisto poletje,
cvetje iz popkov izvija,	v zraku soparo brez diha,
nežen zvok glasbe ga spremlja,	dotik potnega telesa,
ob rojstvu ga v srečo usmerja.	vročo sapo tvojega navdiha.
V drugem prizoru, na čipkasti beli obleki	Pogrešam čas, ko bila je zima,
v kotu omare nabira se prah.	tiste solze, ki so led topile,
V sobi ždi mučna tišina,	nemir pogrešam in zvok tišine,
na mizi prevrnjen kozarec in strah.	ko sem ob tebi hladno si telo pogrela.
Zadnje dejanje, svoboda.	Pogrešam pomladne plohe,
Čez tuji prehojeni prag	ki so sprale sence najinih sledi,
odhaja življenje iz boja,	odplaknile v vrtinec časa,
le sveča še sveti v sivi somrak.	zdaj le spomin jih še živi.
Ko se zastor spusti,	
v življenju le oder ostane,	
prazen, brez slepečih luči,	
na njem pa za nami, le malo sledi.	
Robert JEREB
Pasja dlaka!
O literaturi Damirja Feigla, klasika slovenske lahke književnosti
Književno ustvarjanje Damirja Feigla ni prav obsežno: od leta 1911 do 1939 je izdal 15 knjig, od tega 9 daljših besedil (povesti) in 6 zbirk kratke proze - vsega skupaj okoli dva tisoč strani samih zabavnih poglavij. V literaturi kot v življenju nasploh se je zavezal veselemu pogledu na svet, le redka dela vsebujejo ostrino, kritiko, zlasti na račun človeških slabosti. Ta veder odnos najbolje opiše France Bevk (1949), ko pravi, »[d]a vsako stran njegovih knjig preveva lahek humor, ki redko kdaj sili v smeh iz vsega grla, ampak v tiho muzanje in dobro voljo«. Feigel tako povsem upravičeno velja predvsem za humorističnega avtorja, saj je skorajda celotno njegovo slovstvo humorno podloženo. Z literarnovednega vidika smemo reči, da sodi v komično etološko literarno vrsto oziroma da je napisano v komični perspektivi. Etološke literarne vrste so opredeljene z notranjim slogom (tipična, ponovljiva perspektiva) in pisateljevim razmerjem, naravnanostjo do sveta, ki ne določa zunanje oblike literarnega dela niti snovi. Poleg komične perspektive je najbolj univerzalna, nadzgodovinska še tragična - torej komedija in tragedija kot osnovni eto-loški literarni vrsti (nista omejeni samo na dramske književne oblike). Opazni prvini Feiglove literature
sta še medbesedilnost (v povestih nastopajo Tarzanov vnuk Huva, Sherlok Holmes, omenjen je Arsen Lupin, Robinzon pa pisatelji Doyle, Verne ter Bur-roughs) in žanrska neprečiščenost, pri čemer pred-njačijo povesti Pasja dlaka!, Na skrivnostnih tleh, Okoli sveta/8, ki so tako nekakšni žanrski hibridi z osnovo pustolovskega žanra. Pasjo dlako! je Andrej Budal (1939) imenoval »pol futuristični, pol nadrealistični, avanturni in sintetični sodobni roman«, Joža Lavrenčič jo imenuje (1927) »robinzonada, žilvernijada, šerlokijada in burroghsijada«, glavni junak James Freeman pa je nekakšna mešanica angleškega turista in egiptologa - pravšnji predhodnik Indiane Jonesa.
V omejenem obsegu je za Feigla značilna tudi didaktično-informativna težnja, ki pride do izraza v znanstvenofantastičnih povestih, kjer je kar nekaj prostora namenjenega razlagi znanstvenih in tehničnih dejstev, ki se prelivajo v znanstveno fantastiko. V Čudežnem očesu je govor o kinematografiji in televiziji, Na skrivnostnih tleh o gravitaciji, magnetizmu, reaktivnem pogonu, astronomiji, elektrotehniki, v Čarovniku brez dovoljenja v prvi vrsti o atomski fiziki (fuzija), spet o astronomiji in
elektrotehniki, slednja je prisotna tudi v Okoli sveta/8 (superpre-vodnost, akumulatorji, električni avtomobil), ob njej pa ponovno fizika (radioaktivnost) in v Supervitalinu medicina (hormoni, vitamini). Vrednost teh razlag naraste, če upoštevamo, da slovenske literatui-e in terminologije na tem področju skorajda ni bilo. Na posreden način je Feigel tako širil zanimanje za znanost in tehniko. Vsa besedila so razmeroma kratka in nezahtevna, kar govori v prid didaktičnosti, v njih pa se, poleg že omenjenih pustolovskih, prepletajo detektivske in uredniške vsebine, ki dodatno poskrbijo za razgibane zgodbe.
Detektivske in policijske prigode
Z detektivskimi vsebinami je Feigel pričel že v Pol litra vipavca. V razdelku Uredniške tajnosti sta dve taki prigodi, ki precej odstopata od pravil detektivskega žanra, tako da ju vanj ne moremo uvrščati, kakor tudi ne ostalega Feiglovega pisanja na to temo. So v funkciji komične perspektive: izstopa policijska (nes)pamet in blago posmehovanje detektivskim nagnjenjem v človeku. Bralcu torej nudijo predvsem obilo zabave, pisatelju pa omogočajo precej prostora pri žanrskemu preskakovanju in vpeljavi novih tematik.
o o o o Damir Feigel: ° o o .
Pol litra vipavca,
V zgodbi Novi roman v isti knjigi Feigel zapiše: »Zakaj naj bi ostali Slovenci brez svojega Conan Doyleja in brez svojega Sher-lock Holmesa« (str. 47). In dobili smo ga, razmeroma nenavadnega, a vendar - v razdelku Holmes in njegova smrt. Zanimivo je, da v treh kratkih zgodbah nastopa Feigel osebno, ki je v Londonu srečal slavnega detektiva, ta pa pisatelja nemudoma razkrije: »Koj, ko sem Vas opazil v kavarni, sem vedel, da ste tujec. Ko ste pristopili k najini mizi, sem videl - hlače imate podvihane - na potegalniku črevlja ime Vašega črevljarja in kraj: Gorica. Po slovenskem naslovu sem sklepal, da ste goriški Slovenec. Slovenski pa govorim precej dobro, ker sem bil nekaj časa v Ljubljani. Med igro ste se nagnili nad šahovnico, pri tem Vam je padel klobuk
tF9d.Bin.Mr,, Uubllanl IBII.
z obešalnika. V klobuku je prišita Vaša posetnica. Da ste bili v Berolinu, pričajo Vaši novi manšetni gumbi, ki jih je iznašel nemški prestolonaslednik. Iz levega žepa v telovniku Vam gleda zeleni Lloy-dov listek. Parobrod ,Kraljica Viktorija' izdaja za vsako vožnjo drugačne listke. Za zadnjo vožnjo je imel zelene in prišel pred dvema dnevoma sem. V odprtem Vašem medaljončku sem opazil tri številke. Te številke, goriški Slovenec in njegov izlet na Angleško, vse to me je dovedlo do sklepa, da ste zadeli terno, h kateri Vam čestitam.« Feigel se pač v svojem stilu poigrava s klišeji detektivske pripovedi, dejansko gre za miniaturno parodijo in privošči si marsikaj: nov detektivov primer je iskanje izgubljenega soprana slavne operne pevke, Holmesova gospodinja je Slovenka in doma s Šentviške gore, detektiv pa je s pisateljem obiskal našo sončno Primorsko. »Južnega podnebja, blagih src in poštenih obrazov« pa se je hitro naveličal: »Zahotelo se mi je zopet mrzlih dnevov in meglenih londonskih ulic.«
Nič manj svojevrsten ni zadnji Holmesov primer v zgodbi Na severnem tečaju. Pisana druščina s Fei-glom in Holmesom na čelu se odpravi razkrinkat zahrbtnega morilca z imenom Severni tečaj, ki je zahteval že »tisoče in tisoče človeških žrtev« in »[s]nežena grobišča pričajo o njegovi zločinski naravi«. Cilj odprave je seveda dosežen, vendar Holmes kasneje zmotno ugotovi, da je odkril južni tečaj in se zaradi sramote zažge. Feigel mu na zmrznjenem grobu s svojimi vročimi solzami v ledeno ploščo izdolbe napis: »Tu počiva Sherlok Holmes. Zgorel je na severnem tečaju. Bodi mu lahka ledena plast.« Feigel je prevzemal še drugače: razmerje Holmes - Watson se ponovi Na skrivnostnih tleh pri dvojici Freeman - Pipan.
Detektivi in policisti nastopajo v Feiglovih povestih kar pogosto. Precej preglavic povzroči policijskemu ravnatelju Dreniku v Faraonu v fraku izginuli fa-raon-mumija. V Čarovniku brez dovoljenja se ob pomanjšanih predmetih in ljudeh poti vestni in natančni policijski načelnik Grebene. Ne izostane niti Okoli sveta/8. Med bolj zabavne policijske karikature spadata Levičnik in njegov »uradni« pes Pazi, ki v Supervitalinu zasledujeta samomorilca Lešnika. Levičnik pribije: »Samomorilec se izmika preiskavi, a sva mu že za petami« (str. 75). Policijski del je tu najbolj obširen, saj obsega kakih 35 strani od skupno 134.
Slovenska znanstvena fantastika
Definicij znanstvene fantastike je precej, iz vseh pa je moč izluščiti tri osnovne značilnosti. Prvič, znanstvena fantastika je literatura, v kateri tematsko osrednjo vlogo igrata znanost in tehnika, drugič, presega okvire zgodovinskega in sedanjega časa in slednjič: je izrazito družbeno angažirana oblika literature. Bolj tehnično rečeno gre za empirizacijo čudežev iz fantastične literature (Kordigel 1994: 31), torej nadgradnjo fantastike v znanstveno fantastiko, ter za nadgradnjo obstoječe znanosti in tehnike v psevdoznanost - znanstveno fantastiko.
Znanstvena fantastika je eno redkih področij književnosti, kjer slovenska produkcija za svetovno ne zamuja preveč. Nekateri za začetnika žanra štejejo že Mikromego Simona Jenka, objavljeno v rokopisnem dijaškem listu Slavija leta 1851, kjer opisuje popotovanja nezemeljskih bitij po kozmosu. Za 19. stol. so značilne predvsem utopično-antiutopič-
ne teme, cepljene na dnevno politiko: Stritarjeva Deveta dežela (1876), Indija Koromandija Antona Mahniča, 4000 (1891) Ivana Tavčarja, Arheološko predavanje leta 5000 (1892) Ivana Toporiša, »arabeski« Mars in Mercur (1893) Josipa Jakliča ter Mencingerjev Abadon (1893). V obliki utopije je napisano tudi delo Simona Šubica Pogubni malik sveta, 1893, ki je prvi primer tehnične utopije v slovenski literaturi, saj za osnovo idealne družbe izbere tehnične možnosti električne energije. Mladinska slikanica Potovanje po zvezdi večernici (1931) Radivo-ja Reharja je prva slovenska pripoved med obema vojnama na temo vesoljskih i'aziskovanj. Tehnika je v ospredju še v Izumu (1938) Metoda Jenka in Viktorja Hassla ter Temni zvezdi in Marsovih skrivnostih Pavla Breznika. Največ pa je v razvoju žanra v tem času prispeval prav Feigel, ki je s 7 daljšimi deli tudi najbolj plodovit pisatelj znanstvene fantastike vse do Mihe Remca.
Skorajda 20-letno zatišje, ki je sledilo, je bilo posledica vojne in družbenih razmer, ki so vladale v tem času, tako da prvo povojno znanstvenofantastično zgodbo Prvo srečanje izpod peresa Dušana Kralja, objavljeno v reviji Življenje in tehnika, dobimo šele leta 1959, prvo knjižno izdajo pa dve leti kasneje s povestjo Drejček in trije Marsovčki Vida Pečjaka. Bolje je bilo s prevodi, saj je v tem času izšlo kar precej klasičnih del Julesa Verna, Herberta Georgea VVellsa in Stanislavva Lema.
Znanstvena fantastika Damirja Feigla
V grobem smemo razdeliti Feiglova znanstvenofantastična dela v dve skupini. Značilnosti prve so z vidika znanstvene fantastike predvsem množica najrazličnejših izumov in tehnologij, so žanrsko neprečiščene in vsebujejo pustolovsko ogrodje. Vse zgodbe se dogajajo večjidel v tujih deželah: kratka zgodba Na severnem tečaju (Arktika), Pasja dlaka! in Na skrivnostnih tleh (Egipt in vzhodna Afrika), Okoli sveta/8 (srednja Azija), prisotnih je tudi več fantastičnih elementov. V drugo skupino sodijo Bacilus eloquentiae in Elektrokephale izmed kratkih zgodb ter Čudežno oko, Kolumb, Čarovnik brez dovoljenja in Supervitalin med daljšimi pripovedmi. Zgodbe teh se odvijajo na naših tleh, večinoma v fiktivnih krajih in vaseh na Prirnorskem, za Super-vitalina pa je moč dokaj zanesljivo določiti, da se odvija v Gorici. Naslednja njihova značilnost je en sam izum oz. tehnologija, ki motivira zgodbo. Nekako samosvoja sta Faraon v fraku, ki je fantastična komedija, in Brezen - satira na zgodovinsko vedo, ki ji pogojno smemo pripisati elemente utopije, upoštevaje Blochov »zaželeni kraj« in »zaželeni čas«, tj. izpolnitev in potešitev večtisočletnih človekovih hrepenenj. Za obe velja, da na podlagi kriterijev empirizacije čudežev in psevdoznanstvene inovacije ne sodita v znanstveno fantastiko, kar je značilnost tudi naslednjih kratkih zgodb s fantastičnimi primesmi: Bogovi na potovanju, Na svetovni razstavi, Predpotopna požrešnost in vseh pravljic v zbirki Po strani klobuk.
Vesoljskih poletov pri Feiglu ne bomo našli in tudi prihodnost je prikazana samo enkrat v zadnjem poglavju Čarovnika brez dovoljenja. Globoka braz-
DfimlR FEIGEL
da, ki jo reže električni plug, je namenjena cevem pnevmatične pošte: pošiljanje pisem s stisnjenim zrakom. Izmenjavanje brezžičnih zasebnih sporočil je predvidel kot drago in le bogatejšim dostopno razkošje, letala so nadomestila avtomobile. Feigla nadvse zaposluje brezžični prenos informacij in materije (Pasja dlaka!, Čudežno oko, Elektrokephale), v Okoli sveta/8 pa ima postransko vlogo, saj je v ospredju sintetičnost vseh vrst (sintetično meso, bombaž, radioaktivnost, bencin, potovanje, svetlobna kocka je sintetična kresnica itd.). V isti knjigi je ena izmed glavnih tem ekološka katastrofa. Znanstvenofantastični izumi v Feiglovih delih so sila zanimivi: kapljice za mehkejšo ovčjo dlako (ekonomski faktor!), pohištvo iz »neubitnega« stekla, avto na zračni tlak, antigravitacijska snov, prenos električne energije po zraku, letalo brez posadke (danes že dejstvo!), akumulatorji iz »zgoščenih električnih plinov« in drugi, ki jih bomo navajali sproti, za vse pa velja, da jih skuša vsaj malo znanstveno utemeljiti.
Damir Feigel in Jules Verne
Najbolj posrečeno in natančno je Feiglovo znanstveno fantastiko označil A. Budal (1959: 643): »[S]novi s področja izumov in iznajdb razodevajo v Feiglu nekakšnega modernega lulesa Verna«. Verne sodi v čas znanstvene fantastike, ko ta kot žanr še ni bila razvita, Feigel to tradicijo nadaljuje in v njunih delih se močno kažejo oz. prekrivajo prvine različnih žanrov, predvsem pustolovskega. Feigla z Vernom veže prevladujoča »tema čudovitega sveta znanosti, njenih iskanj in uspehov«, s čimer »postanejo junaki znanstvene fantastike genialni zdravniki, izumitelji arheologi, egiptologi ipd., skratka ljudje, ki so sposobni človeštvo popeljati v čudovito, na znanstvenih načelih urejeno prihodnost«, kar vse velja za Verna kot začetnika tovrstne znanstvene fantastike (Kor-digel 1994: 35). Za predstopnjo žanra znanstvene fantastike, tako za Verna kot Feigla, je bistveno osredotočanje na naravoslovno-tehnične dosežke avtorjeve dobe, njihove možne izpeljanke, aplikacije ter nadgradnje v znanstveno fantastiko. Začetno in razvito
znanstveno fantastiko razločuje še ena pomembna lastnost: Ver-nu in tudi Feiglu so bili znanstvenofantastični elementi namen pisanja, kasneje so postali le še sredstvo: žanrski instrumentarij za odpiranje novih tematskih krogov (npr. kiberpank). Poleg navezanosti na Verna so tu še vidiki, ki kažejo, da gre za zgodnjo znanstveno fantastiko in jih bomo na kratko predstavili: vera v znanost kot rešiteljico problemov človeštva, znanstvenikovo delo, delovno okolje in instrumenti ter znanstvena tekmovalnost.1
Slovenski Jules Verne je naslov eseja Draga Bajta (1982: 177), kjer piše, da so »Feiglove pripovedi razvidne slovenske različice .znanstvenih' romanov francoskega pisca«. Bajt omeni, da bi bilo možno primerjati Feiglova dela Pasja dlaka!, Na skrivnostnih tleh in Okoli sveta/8 z Vernovimi Pet tednov v balonu, Potovanje v središče zemlje, Od zemlje do lune, Dogodivščine kapitana Hattera-sa, Otroka kapitana Granta, 20000 milj pod morjem in Potovanje okoli sveta 80 dneh. Poleg idejnih, snovnih in tematskih podobnosti med Vernom in Feiglom sta po Bajtu (1982: 178) »odločilna podobna vloga in mesto obeh v razvoju proze od utopije k znanstveni fantastiki« - oba sta namreč dodala povestim znanstveno-tehnično razsežnost, Feigel je tako nadgradil slovensko utopično prozo 19. stoletja.
V tem kratkem pi"egledu se bomo dotaknili predvsem nekaterih najočitnejših Feiglovih navezav na Verna. Za začetek ugotovimo, da je »sloveči pisatelj Verne« omenjen že v prvencu Pol litra vi-pavca, in sicer v kratki zgodbi Na severnem tečaju (str. 83). Perry, Feigel, Holmes in ostali so na poti odkritja severnega tečaja kot tudi ekipi v Dogodivščinah kapitana Hatterasa in v Ujetnikih polarnega ledu, v Ledeni sfingi pa je v ospredju raziskovanje južnega tečaja, Kapitan Nemo v 20 000 milj pod morjem odkrije južni tečaj in kopno zemljo. Motiv nevšečnosti z magnetno iglo oz. zamenjava strani neba se pri Vernu pojavi na več mestih. Na Poti v središče zemlje je igla kazala proti jugu, tako da je ekspedicija prišla na piano v žrelu Strombolija namesto na Islandiji; vmes pa zasledimo še izjavo, da bi morali biti, sledeč magnetni igli, pod severnim tečajem. V Feiglovi odpravi je Holmes tisti, ki odkrije severni te-
Potopisec Mlinar si privoščo pečeni led (pečjoniji Ijod) - mamutove arezke. Okoli sveta /6 (1935)
Okoli sveta/6 (1935)
Kuhar Mlinarju pripravi umetno meso (iskustvenoje rnjaso) iz bombaževca. Okoli sveta/8 (1935)
Ilustriral Milko Bambič.
1 Več o Feiglovi osredotočenosti na znanost, kvantitativni analizi njegovih del glede na žanrsko interferenco ter postopku izdelave modela besedilnega sveta znanstvene fantastike v mojem članku: Iz znanosti v znanstveno fantastiko, Slavistična revija L/2 (2002), 251-268.
čaj in tam umre. Duhovno smrt na severnem tečaju pri Vernu doživi kapitan Hatteras, ki skorajda pade v vulkansko žrelo.
Konkretnejša je navezava na Verna v Pasji dlaki!: »Ali niso prebirali naši predniki z zanimanjem Ju-lesa Verne-ja in bili uverjeni, da se sicer zabavna vsebina njegovih romanov ne bo dala nikdar in nikoli niti deloma uresničiti, in ali ni bil prav Verne tisti, ki je proroški predvideval podmorske čolne, avtomobile in letala?« (str. 26) in ponovno: »Jules Verne je svoj čas kazal pot fizikom in izumiteljem, dandanes ne rabijo ti nobenega kažipota« (str. 114). Danes je obratno: pisci znanstvene fantastike se pritožujejo, da so jim prav znanstveniki pokradli vse ideje.
Nenavadno pustolovščino sproži pri Vernu običajno en izum (balon, raketa), natančneje eno vozilo, naprava, ki v sebi skriva več izumov (podmornica). Nautilus (20000 milj pod morjem, Skrivnostni otok) je model Feiglovemu izjemnemu letalu Daidalos. Podobnost je že na ravni poglavja; oba naslova vsebujeta ime vozila, naprej pa sledi predvsem opis zmogljivosti obeh vozil in raznovrstnosti izumov, ki jih imata na krovu. Poudariti je treba, da prej citirani odlomek iz Pasje dlake! (str. 26) stoji na koncu poglavja Daidalos, kar nedvoumno priča o viru Feiglove zamisli. Poglavje v Pasji dlaki! je miniatura Vernovega. Nautilusov motor deluje na elektriko, Daidalosov tudi; prvi se napaja s pomočjo členov iz natrija, ki ga pridobivajo iz morske vode, drugi z elektromagnetnim valovanjem; samoumevno je, da vse naprave v obeh delujejo s pomočjo elektrike. Obe plovili imata na krovu knjižnico. Podobnost je še na ravni oseb. Na krovu Nautilusa kapitan Nemo razlaga Aronnaxu ustroj in delovanje plovila, iz-
umitelj Lovvell ima enako nalogo v Pasji dlaki!, ko opisuje Daidalosa Freemanu. Pri Vernu je električni pogon vgrajen še v amfibijsko vozilo Epouvante (Gospodar sveta) ter v dve plovili Electric in Electric 2 v Mathiasu Sandorfu, kjer se električni motor napaja iz »mogočnih akumulatorjev«. Feigel se večkrat ukvarja s shranjevanjem elektrike: Daidalos premore dva zmogljiva in lahka akumulatorja, v Izobrjetateljsku (Okoli sveta/8) nastajajo akumulatorji na osnovi superprevodnosti (vgrajeni so v avtomobil na električni pogon), inženir Golob pa je v Čarovniku brez dovoljenja izumil napravo za lovljenje elektrike (strele) iz ozračja in njeno shranjevanje.
Ideja pustolovskega raziskovanja vzhodne Afrike v Pasji dlaki! korenini morda v Vernovi pustolovščini Pet tednov v balonu. Območje raziskovanja se pri obeh delih deloma prekriva. Vzporednico smemo potegniti s Skrivnostnim otokom, kamor prinese vihar balon s skupino mož, v Pasji dlaki! pa pilota zasilno pristaneta v pragozdu. Odkrivanje neznane pokrajine in ugotavljanje položaja je skupno obema zgodbama (V Pasji dlaki! se poskus izjalovi, saj opica ukrade šesternik, str. 92-93).
Očitna je sorodnost Okoli sveta/8 s Potovanjem okoli sveta v 80 dneh, le da je pri Feiglu potovanje krajše, pot pa poteka po 45. vzporedniku severne širine. Ta motiv je Feigel nemara povzel po knjigi Otroka kapitana Granta, kjer druščina napreduje skozi Južno Ameriko po 37. vzporedniku južne širine. Zgodbi vsebujeta še eno stično točko, in sicer zmoto pri učenju jezika: Mlinar se nauči »kakih pet sto besed uzbeškega jezika« in se »udomači v slovnici« namesto kirgiškega (str. 45-46), kajti šele kasneje ugotovi, da ne bo potoval po Uzbekistanu;
dočim se Paganel pri Vernu nauči portugalščine iz Luzijade v dobri veri, da je to španščina, kar ugotovi dosti prepozno.
Ostane še vprašanje, koliko je Feigel utegnil poznati Verna. Nekatera ključna dela so bila prevedena po izidu Feiglovih knjig, ki se nanje navezujejo, tako da upravičeno domnevamo, da je Feigel bral Verno-ve romane bodisi v italijanščini bodisi v nemščini (Nemci so izdali Vernova zbrana dela med letoma 1874-1911).
Navdušenje ob napredku znanosti
V vseh Feiglovih delih je precej znanstveno-ideo-loških izjav o napredku. Ne samo, »kar je bilo pred desetletji domišljija, je danes resnica, realnost, dejstvo« (str. 26), temveč tudi kar je danes domišljija, je lahko, sme biti in je že stvarnost: »Izum sledi izumu [... ] Dejanja bodo prehitevala prorokbe o sebi.« (str. 113). Na skrivnostnih tleh se Freeman sprašuje: »Kaj smo pa mi, prosvitljenci vedeli pred sto leti o elektriki? [...] In nato v kratki dobi nekaj desetletij tak razvoj!« (str. 73).
Podobna razmišljanja, ki se ponavadi navezujejo na konkretne opisane izume, a vsebujejo tudi splošne vizije napredka, se pojavljajo v vseh delih. Najdaljši hvalospev znanosti uprizori učitelj Malič (Čarovnik brez dovoljenja), ki zbrane v gostilni poduči o razvoju znanosti in tehnike. Tudi žrtve so dovoljene: »Veda napreduje in če se ji zljubi, da preizkuša svoje najnovejše izrodke na nas, se niti ne smemo pritožiti« (str. 115) in »[s]časoma bomo morali besedico: nemogoče kar vreči iz našega besednega
zaklada. Izumi se izpopolnjujejo, porajajo druge« (str. i 36). Mlinar si na poti okoli sveta zastavi retorično vprašanje o umetni hrani: »Ali je taka jed nemogoča? [...] Nemogoča v dobi tehnike, ko presenečajo človeštvo vsak dan novi izumi in nova odkritja? Mogoča je, če ne danes, bo jutri!« (Okoli sveta/8, str. 36).
Vse znanosti, ki jih je Feigel potegnil v svoje pisanje, se izkažejo s svojim neustavljivim napredkom. »Kaj je sedaj [...] sploh še neverjetnega pri današnji tehniki, pri današnjem vrtoglavem višku medicine in kirurgije?« (str. 66) se sprašuje kirurg dr. Svetek v Kolumbu (osnovni zaplet povzroči zamenjava možganov). Naslov povesti pokaže, kot je ugotovil že Bajt (1982: 174), da ima razvoj znanosti enako težo kot odkritje Novega sveta; v povesti Supervitalin to tudi jasno izrazi, ko dr. Jereb razlaga komisarju Ferjančiču o »skrivnostn[em] snovanj[u] posebnih sokov, kojih učinki šele čakajo svojega Kolumba« (str. 125).
Izumiteljeva delavnica
Da gre pri Feiglu resnično za začetno obliko žanra znanstvene fantastike, dokazujejo tudi izumite-ljevo delovno okolje, orodje in opis njegovega dela. Izumitelj Hiacint Strganšček (Bacilus eloquentiae) ima laboratorij kar v najemniškem stanovanju v tretjem nadstropju hiše. Svoje stvari ima zaprte v »težki železni skrinji, [...] na njegovi mizi je nebroj steklenic raznih kemičnih tekočin«, tu so še »foto-grafični aparat«, kemikalije, želatina, železna omara (str. 5). Z vso to opremo je Strganšček v štirinajstih dnevih odkril nov »bacil zgovornosti« (bacilus
•UM
eloquentiae), ga preizkušal »najprej na malih živalicah, miših, kuncih, potem pa, ako bo treba in bo to zahtevala veda, na samem sebi« (str. 9). Slednja izjava posrečeno prikazuje vzdušje v »herojski« dobi znanosti. Naslednja zgodba, Elektrokephale, se začne prav z opisom učenjakove delovne sobe, ki je polna »fizikalnih aparatov« (str. 88). Podobno delavnico ima Izumitelj Vogel v Čudežnem očesu. Ravnatelj Golob, ki je na obisku, ugotavlja: »Čeprav vlada vsepovsod splošen kaos, se mi vkljub temu dozdeva, kakor bi bil v kakem svetišču.« (str. 24). Izjava je za Feigla dovolj značilna in v skladu z ideologijo o znanosti kot novi sili, ki bo spremenila svet v urejeno in pravično družbo za vse. Kirurgi v bolnišnici (Kolumb) imajo sodobne operacijske prostore in sloveče »trapanacijske instrumente« ter »črepinjsko dleto« (str. 25).
Fizikalni laboratorij je zavzemal vedno več prostora, saj ima inženir Golob že pristavo (Čarovnik brez dovoljenja), skupina izumiteljev v kirgiški stepi (Okoli sveta/8) pa kar celo tovarno. V Golobovi pristavi mora biti nekaj velikega, saj so opremo pripeljali s tovornjakom (str. 12) in Golob namerava z milijoni voltov razbijati atome. Vaščanka je v njej videla »[v]elikansko železno peč ali kaj takega« (str. 71), uničevalci izuma (ludizem!) pa so uničili »pip[o], skozi katero priteče, če se odpre, elektrika« (str. 126). Delo znanstvenika-izumitelja Feigel predstavi precej po domače: za Nikolajeviča, ki je bil Mlinarjev sopotnik po kirgiških stepah (Okoli sveta/8), pravi, da »[n]iti medpotoma ni miroval, pilil, koval, žagal in brusil je venomer in cele noči« (str. 115), med drugim je »pritrjal z majcenim vijakom jekleni ploščici« (str. 63). Tudi izumitelj sam pravi, da izdeluje elektro-motorček s »pilicami, kladivci, kleščicami, svedrci in žagicami« (str. 54).
Izumiteljeva delavnica nazorno kaže Feiglovo izhodišče za znanstveno fantastiko: instrumenti in oprema, kar jih je opisanih, so večinoma znani. Z njimi izdelujejo Feiglovi znanstveniki naprave, ki zmorejo bistveno več kot že obstoječe, zmorejo, kar je še (danes) nemogoče, in s tem preidejo pod okrilje znanstvene fantastike.
Kdo bo prvi?
Motiv tekmovalnosti je v Feiglovih znanstvenofantastičnih delih dokaj opazen. Prava bitka za osvojitev severnega tečaja se je razvnela v kratki zgodbi Na severnem tečaju (Pol litra vipavca) in je zmes zgodovinskih dejstev ter pustolovske znanstvene fantastike, razločno pa sledimo motivaciji - tekmi za osvojitev severnega tečaja. Kratka zgodba Elektrokephale je bolj radikalna. Izumitelj Breskvar je bil prvi, ki mu je uspelo izdelati elektrokephale, električno glavo, s katero gleda, posluša in voha na daljavo. Tako je v živo spremljal smrt španskega izumitelja, ki mu je uspelo izdelati le elektro-oph-talmos, električno oko, česar pa ta ne prenese in razbije aparat: ».Zastonj sem se ubijal celo leto, Vi ste me prekosili. [...] Zato sprejmite zadnji pozdrav ...' in profesor je telebnil na tla. Srce mu je bilo počilo« (str. 91), a najhujše šele pride, kajti »[d]olgo je gledal Breskvar ta prizor. Tožilo se mu je po neznancu, toda istočasno ga je prešinilo nekako zadoščenje, zmagoslavje.« Dogodek pokaže, da zmore njegov aparat tudi prevajati.
Pomembno je prekositi tekmeca, pomembno je prvenstvo, zmaga, žalovanje je kratkotrajno in po nepotrebnem moti ritem znanstveno-tehničnega ustvarjanja. Človeške žrtve niso pomembne, pravi junak premaga vse - imenuje se znanost. Kaj za znanstvenike pomeni nenehen razvoj, najbolje pove inženir Davorin v Čarovniku brez dovoljenja: »Izumitelja obožujejo le tako dolgo, dokler ga kak nov izumitelj s kakim novim izumom ne vrže s častnega stebra. Njegov izum se pa rine ne glede na usodo svojega duševnega očeta dalje, da si za-vojuje z uporabljivostjo, preproščino in cenenostjo
ves svet« (str. 138). Tekmovanje med raziskovalci, znanstveniki in izumitelji je prisotno še v Pasji dlaki! in Supervitalinu.
Znanstvenofantastični humor
Znanstvenofantastični humor je redek pojav. Najbolj znani deli sta gotovo Zvezdni dnevniki Ljona Tihega Stanislava Lema in Štoparski vodnik po galaksiji Douglasa Adamsa. Pri Feiglu prav kombinacija znanstvene fantastike in humorja prinaša precej inovativnih strani. Temeljna značilnost Fei-glove znanstvenofantastične komike je dobro razvidna: osnovni zaplet povzroči izum, njegova raba ali učinek raziskav oz. posega (npr. v medicini), ki so hkrati osrednja motivacija zgodb. Feigel vedno najde obilo položajev, kjer ti povzročajo zabavne zaplete, krivec pa je seveda človek sam, največkrat zaradi svoje radovednosti, škodoželjnosti, zavisti in nespameti. Prav zaradi komične perspektive je Feigel na Slovenskem edinstven pisec znanstvene fantastike.
Zabavne vrstice se v Pasji dlaki! vrstijo že od začetka. Omeniti velja dialog o uporabi električnih naprav na futurističnem letalu Daidalos. Posebna naprava pretvarja radijske valove v elektriko in inženir, naravoslovec, kemik ter fizik Lowell pove, da je »spekla meso sama Carmen«. Nejevernemu Freemanu zato ponazarja delovanje štedilnika: »Elektrika, ki je segrela ponev, se je bila nabrala v že prej omenjenem aparatu, ko je ta sprejemal iz bližnjega radio oddajnika opero „Carmen". Mesto glasov - gorkota!« Freeman odgovarja: »In mesto
operne pevke - kuharica! Izborno!« (str. 23). Zatem se ne moreta zediniti, ali je bolje, da jima polika hlače Aida ali Madame Butterfly.
Freeman izstradanemu Pipanu ponudi hrano v pi-lulah (klasični znanstvenofantastični element), ki jo ima na futurističnem letalu obilo: »Tri cele kroglice je zaužil Pipan. [...] Cucal jih je, kakor bi imel bombonček v ustih, in zadovoljnost se mu je brala z obraza.« Naslednja želja je za Kraševca Pipana samoumevna: »Po takem obedu bi ne bil napačen kozarec vina! [...] Moji hvaležnosti bi ne bilo mej, če bi me osrečili še z eno kroglico terana!« (str. 71). (Zanimivosti s hrano se vrstijo ponovno v Okoli sveta/8, kjer potopisec Mlinar večerja mamutove zrezke, imenovane »pečjoniji ljod« - pečeni led.) Spečega učenjaka Lowella (muha ce-ce!) so obudili s transfuzijo Pipanove krvi, kar pa ni ostalo brez posledic, kajti prve Lovvellove besede so bile: »Pasja dlaka!« Feigel razloži: »Pipanu je bila namreč že od nekdaj „pasja dlaka!" v krvi, z njegovo krvjo je pa prešla v Lovvellove žile« (str. 82). Slednji je kmalu »že tolkel nekoliko po komensko«.
Okoliščine, v katerih se je zgodil prvi prenos materije na daljavo oz. teleportacija (izum je teleokifer ali dalekobrzonosilec), je mogoče najti edinole pri Feiglu. Freeman je v letalu vključil radio ob uri, ko se prično koncertni prenosi: »In priplula je brezžično po zraku melodija, izbran orkester jo je proizvajal, in melodija je božala s svojo nevidno žametasto roko dušo in srce divjaku Huvi [Tarzanov vnuk!] kakor prosvetljencu Freemanu. A Huva ni čutil te nežne voljne ročice. Popolnoma brezčutno je poslušal. Ni mu pordelo lice, ni mu zablisnilo oko« (str. 95). Ravno takrat je bila na sporedu Carmen in Freeman je opazoval reakcijo Huve; že je mislil, »da
je ostala celo Mihaelina molitev v gozdu na Huvo brez vsakega vpliva«, a stvari so se zasukale drugače in ta odlomek ima antologijsko vrednost: »Toda ne! Huvina usta so se nenadoma odprla kar sama, vstal je ... A tudi Freeman je vstal, odprl usta in v usta je prihajalo nekaj, teklo po grlu in Freeman je požiral in požiral je Huva in obema je rdelo lice in obema je blestelo oko. Še par požirkov in v trenutku, ko je Mihaela izpela svojo molitev, sta tudi Freeman in Huva izpila pol litra vipavca« (str. 95). S pomočjo teleokiferja je nekdo poslal vipavca naravnost v Freemanova in Huvina usta. Iz tega sledi še sklep, da se izumitelj nahaja nekje med vipavskimi vinogradi.
Tema Faraona v fraku je prešla že v klasiko, kajti vso zmedo, nesporazume in strah povzroči oživela mumija faraona, ki uide iz muzeja. V Čudežnem očesu je precej položajev, kjer zaradi delovanja naprave za branje misli (čudežno oko ali noetikonfer) pride do komičnih situacij. Predvsem pa aparat razkriva hinavščino. V Kolumbu humorne zaplete povzroči zamenjava možganov, ko se morata oba, Kolumb in Novak, znajti v novih telesih in prevzeti navade drugega. Bacilus eloquentiae, bacil zgovornosti (Bacili in Bacilke), povzroči poplavo zabavnih monologov, v katerih se razkrije marsikatera potlačena misel.
V Čarovniku brez dovoljenja osnovni zaplet povzročijo potom liliputatorja pomanjšane osebe. Skupaj z junakom Dolfetom so se pomanjšali tudi njegovi osebni dokumenti in denar, kar povzroči policijskemu načelniku Grebencu obilo preglavic: »Majhna se mu je zdela listnica, premajhna za vsakdanjo rabo. Pritlikavec si je bil pač izbral listničico, ki se zlaga z njegovo velikostjo« (str. 81). Grebene nadaljuje s
policijsko ostroumnostjo, ko vzame v roke bankovca: »Bila sta pa tako majhna po obliki in nista bila nikakor sposobna, da bi preslepila kogarkoli. [...] Kdor zna delati tako majhne bankovce, se ne ustraši večjih, pravilnih« (str. 82). Ko popusti učinek lilipu-tatorja se predmeti zopet povrnejo v svojo naravno velikost. Načelniku pridejo v roke ponovno najprej bankovci: »Če sta bankovca zrasla, je razmotrival Grebene dalje in pot mu je stopal na čelo, bi morala zrasti tudi potni list in oblastveno dovoljenje, ki sta bila še včeraj tako kaznivo majhna« (str. 94). V težave zaide tudi skupina radovednih vaščanov, ki poškili v izumiteljevo pristavo (laboratorij) in se pod vplivom sevanja pomanjša. Skupaj nato tičijo v stanovanju, rahlo negodujejo, a ubadajo se predvsem z načrtom, kako priti do vina, po katerega mora v krčmo oseba, ki ni otroške velikosti, in plačati z denarjem prave velikosti (str. 116).
Potopisec Mlinar in učenjak Emerson (Okoli sveta/8) zreta v mrzlo svetlobno kocko (izkoristek energije za svetilnost je popoln), za katero Američan pravi, da so zgoščeni in strjeni svetlobni žarki, kar pomeni, da »jo lahko režemo, jo lahko seče-mo, kakršna je pač njena trdnost«. Mlinar nadaljuje v svojem stilu: »V trgovino pride ženska. Nakupuje. „In tudi deset gramov svetlobe." - „lmamo dve vrsti. Želite li svečne ali dnevne svetlobe?" - „Daj-te mi dnevne!" - „Dvanajst gramov je je, gospa, ali naj pustim ali naj odsečem dva grama?" - „Pusti-te, saj se menda ne bo pokvarila. " - „Nikakor ne, gospa, prvovrstno blago je, nova znamka Lucifer!'« (str. 105-106).
Fantastični in pravljični motivi
Topos fantastičnega se pri Feiglu kaže na dveh ravneh: motivi iz fantastične literature (pravljice), ki niso empirizirani v psevdoznanosti, ter vzporejanje silovitega razvoja s pravljicami (znanstveniki so pogosto imenovani za čarovnike, njihovo delo pa je povezano s čaranjem in uroki; npr. Čarovnik brez dovoljenja). Tovrstna motivika se kaže v delih: Pasja dlaka!, Na skrivnostnih tleh, Supervitalin, Po strani klobuk in Faraon v fraku, ki je povsem fantastično obarvan.
Motivna navezava na pravljice je lepo vidna v primeru električne glave (.Elektrokephale, Bacili in ba-cilke str. 88-92), ki funkcijsko ni nič drugega kot čarovnikova kristalna krogla, v kateri vidi in sliši, kaj se dogaja drugod. V Pasji dlaki! najdemo potok, ki vsebuje skrivnostno prvino, ki povzroča nevidnost. Potok se seveda nahaja globoko v pragozdu, ki je še vedno bela lisa na zemljevidih. Čudežni studenec je pogost motiv fantastične literature - pravljic (M. Kropej 1995: 154) in Freeman ga sam poimenuje »čarajoči studenec« (str. 49), a po vonju ugotavlja, da mora biti voda nasičena s kemičnimi prvinami. Učinek torej skuša razložiti s pomočjo znanosti, kar sicer pojav umešča bliže znanstveni fantastiki kot fantastiki (empirizacija čudeža). Neraziskan pragozd v Pasji dlaki! skriva še mesojedo rastlino velikanko, ki je skoraj požrla francoskega novinarja. Pri rojstvu letala (razmnoževanje strojev je sicer standardna tema znanstvene fantastike) so ponovno nejasnosti; žanr zahteva razlago, tehnološko koherentnost, rojstvo pa se zgodi kot čudež in letalce raste neverjetno hitro, čeprav se še otročje obnaša, kar je prispodoba za izjemno »rast« znanosti in
tehnike kljub njeni »otroški dobi«. Huva pa, pač po literarni tradiciji, načeluje četi opic, ki prenesejo poškodovano letalo na jaso (str. 99-103).
Država Neitahert Na skrivnostnih tleh, kjer vladajo posebni zakoni narave in katerim z vidika znanstvene fantastike ni česa očitati, premore tudi čarodeja Sin-Sina, ki s čudežnim sadjem pomlajuje ljudi (str. 62). Na ta način se čarovnik izmika vzorcu znanstveno-tehnične ureditve sveta, saj njegovo ravnanje ni razloženo po žanrskih pravilih (empi-rizacija). Tudi prostor dogajanja in čarovnikovo bivališče sta prenesena iz klasične strukture pravljice: koliba na jasi globoko v nenaseljenem gozdu, prav tako klišeju večinoma ustreza oseba čarovnika. Nedoločljiva starost čarovnika prelomi časovni konti-nuum: da je »star kot zemlja«, ustreza običajnemu pravljičnemu »nekoč, pred davnimi časi«. Stalnica pravljic po A. Goljevšček (1991: 71-76, 94) je tudi zajedalstvo - podarjena hrana: Sin-Sin je nahranil hudo lačna popotnika. Kjer vstopi v pravljico nova oseba, je ponavadi dežela smrti; v našem primeru Sin-Sin, ki je most med našim svetom in deželo smrti. Za to imamo dva dokaza: nedoločljiva starost čarovnika in pomlajevanje, ki je variacija novega rojstva. Ta motiv se ponovi v Supervitalinu, kjer dr. Jerebov supervitalin oživi in preobrazi samomorilca Lešnika. Sprememba je dejansko novo rojstvo: nekdanji redkobesedni zakrknež postane zgovorni osvajalec ženskih src. Motiv je fantastičen, a je nadgrajen v znanstveno fantastiko, opazna je še navezava na mit: motiv oživljanja, ustvarjanja živega iz mrtvega, kreacije, ki je rezervirana zgolj za bogove (Bogataj-Gradišnik 1991: 33). Motiv vračanja mrtvih iz onostranstva oz. oživljanja mrtvih vsebuje seveda tudi Faraon v fraku. V Čarovniku brez dovoljenja je vodilni učinek pomanjšanje, ki spet sodi med
pravljične motive. V pravljicah (Po strani klobuk) se srečamo z eksotičnimi deželami Orienta in čarovniki, ki sadijo hiše in jih cepijo na različne arhitekturne stile ter delajo steklo iz pasje stekline.
Poleg prehoda od utopije k znanstveni fantastiki je torej Feigel izvedel tudi prehod fantastike v znanstveno fantastiko z izrazitim poudarkom na znanosti. Motivi čarovnika, pomlajevanja, letenja sodijo izvorno v fantastično (pravljično) literaturo, a so prešli v znanstveno fantastiko zaradi psevdoz-nanstvene razlage (empirizacija in »poznanstvenje« čudeža). Svet psevdoznanosti, ki ga zgradi pisatelj, mora biti koherenten in mora imeti kontrolo v viziji znanosti, verjetnosti, sicer pripada svetu fantastike.
Utopija in pasti napredka
V	okviru Feiglove znanstvene fantastike sta očitna dva utopična toposa: država Neitahert v povesti Na skrivnostnih tleh in Izobrjetateljsk ('izobretat' po rusko pomeni izumljati, iznajdevati), mesto izumiteljev v pustolovskem potopisu Okoli sveta/8, za oba pa velja, da sta zgolj tehnični utopiji: prostor prikaza izumov in njihove družbene funkcionalnosti - do prave utopije umanjka še socialna dimenzija, tj. družbena ureditev skupnosti, ki zadovoljuje vse posameznikove in skupne potrebe. Socialna ureditev v državi Neitahert je arhaična, družba je razslojena, vladar je faraon, torej polbog in absolutist v vseh pogledih, tehnična razvitost države presega zahodni svet in družbena zaostaja za njim.
V	Okoli sveta/8 potopisec Mlinar naleti sredi širnih in neobljudenih kirgiških step na deloma izolira-
no mesto Izobrjetateljsk, kjer učenjaki domnevno prostovoljno uresničujejo svoje zamisli. Izobrjetateljsk je znanstveno-tehnična utopija, vendar s pridržkom, saj ne gre za samozadostno deželo tudi z navadnim prebivalstvom, temveč za velik laboratorij, katerega edini smoter je izumljanje. Inženir Pilnjak podučuje Mlinarja: »Tu se zbiramo iz države možje, ki menimo, da tiči v nas nekaj raziskovalnega in izumiteljskega duha. Raziskujemo in izumljamo do site volje. Oblasti nas v tem podpirajo.« (str. 113). Razmere so na videz idilične, a mesto izumiteljev skriva tudi antiutopični topos. Temu v prid govori predvsem dejstvo, da znanstveniki ne smejo izdajati skrivnosti svojih odkritij in zlasti da posebna komisija odreja, kateri izum je zrel za ljudsko rabo in kateri je preveč pred časom in bi lahko povzročil razburjenje, gospodarsko škodo in brezposelnost: »Vsak izum moramo oddati posebnemu, za to določenemu odboru, ki ga sestavljajo učenjaki, politiki, diplomatje, nacijonalni ekonomi, tovarniški ravnatelji in strokovni izvedenci.« (str. 113). Skratka, gre za politično vodeni projekt, za nastavek totalitarne družbe, skrit za zunanjim videzom uravnoteženega napredka človeštva. Izobrjetateljsk je hkrati vzorčen primer prehoda utopije v anti-utopijo, saj pokaže, kako krhka je meja med obema: navidezna skrb racionalne države za blaginjo skriva željo popolne kontrole. Razvoj znanosti ne prinaša samo blaginje, česar se je Feigel dobro zavedal, saj še nekaj izumov ni pripustil v splošno rabo, kajti njihov učinek je ne samo pozitiven, temveč tudi negativen in človeštvo nanje še ni pripravljeno (supervitalin, noetikonfer, elektrokephale). Socialna dimenzija tega premisleka izraziteje izstopa v Čarovniku brez dovoljenja, kjer delavci v strahu za svoja delovna mesta uničijo Golobov izum in trdijo, da bi morala država regulirati napredek.
Podobne nastavke zasledimo še pri dveh sorodnih izumih: elektrokephale (Bacili in bacilke) in noetikonfer (Čudežno oko). Izumitelj Breskvar (Elektrokephale) se sprašuje, ali bo njegov izum človeštvu koristil ali »sejal samo nesrečo in žel uničene eksistence?« Takoj nato ne dvomi več: »Toda ne! Ljudstvo, posamezniki se morajo poboljšati. Svoja dejanja naj urede tako, kakor jim veleva čast. Iz strahu, da ga opazuje z aparatom znana ali neznana oseba, postane človek boljši [poudaril R. J. ]. Vse bolezni, na katerih boleha človeška družba, bo ozdravil ta aparat.« (str. 90). Velike antiutopije takrat še niso bile napisane (Mi, Krasni novi svet, 1984, Fahrenheit 451), ko Feigel že skuša s pomočjo tehnike poboljšati človeka: tehnični raj popolne kontrole posameznika. Tu je morda Feiglu treba priznati prvenstvo, saj podoben aparat uporabi G. Orwell v 1984 (1949) že na prvi strani. Imenuje ga telekran in zmore oddajati govorna sporočila, ki se jih ne da utišati, hkrati pa je oddajnik, s katerim policija opazuje ljudi v njihovih stanovanjih. Moderne pravljice (Po strani klobuk) imajo izrazito socialno noto, prignano do groteske, so tudi izrazito distopič-ne, vidna pa je še družbenopolitična aktualizacija z namenom kritike. Pri fantazijskih pravljicah, tako pri Feiglu, lahko govorimo o fantastični oz. pravljični antiutopiji, o smrti dobrega, ki ga nadomeščata brezbrižnost in odtujenost vladajočih od vladanih.
Brez očitnejših pasti se zdi le Trata, utopična vas prihodnosti, v Čarovniku brez dovoljenja. Na nekaj straneh popisano poglavje projekcije ustvarjenega izuma za neomejeno izkoriščanje elektrike iz ozračja v prihodnosti ponuja predvsem avtomatizirano družbo, v kateri vse deluje na elektriko. Tehnični paradiž, ki dominira, je tu brez napake, družbena ureditev pa nemara ostaja enaka, saj ni ponujen noben alternativni model.
Namesto sklepa
Feiglova proza sodi v lahko literaturo, tako rekoč v literarno rekreacijo. Skozi oči današnjega bralca je slogovno, tematsko in vsebinsko zastarela, a zares le na površini, kajti pripoveduje o večni človekovi težnji po spoznanju, razumevanju narave in ukrotitvi njenih sil, da bi služile človeštvu pri njegovem napredku, o nemiru in dilemah raziskovalnega duha, udejanjenega na področju znanosti, ki bo porajala neverjetne tehnične izume in druge inovacije, ter o etičnem človeku, ki bo s temi pridobitvami znal ravnati. Slednjemu je večkrat namenil svarilo pred zlorabo znanosti. Nezahtevnost njegove literature je očitna, prav tako neumoren optimizem, kateri se med drugim kaže v koncih povesti, ki se srečno zaključijo s poroko (kar pet je takih: Pasja dlaka!, Na skrivnostnih tleh, Kolumb, Okoli sveta/8 in Supervitalin), sila redke so strani, kjer kosi smrt. Ne gre spregledati emancipacije slovenstva, saj je večina junakov, torej tudi znanstvenikov, izumiteljev, pustolovcev Slovencev. Prav očiten je ta namen v Pasji dlaki!, kjer novorojeno letalce Ikaros dobi slovensko narodnost (oče Daidalos je Anglež, mati Libellule pa Francozinja), ki se proslavi na ekspediciji. Freeman - Svobodnjak je po materi Slovenec, v njegovi hiši ob Nilu govorijo slovensko, element bilij, ki ga je odkril v pragozdu, je poimenoval po rojstni vasi svoje matere - Bilje; eden izmed pilotov je naš rojak Jernej Močnik s Cerkljanskega. V tej povesti se vsi učijo slovensko, Francozi in Angleži, na koncu v Kartumu ustanovijo še slovensko pevsko in podporno društvo Pasja dlaka! za vse Slovence, ki »morajo radi brezposelnosti s trebuhom za kruhom v širni svet«. Vse te prigode so napisane s čistim jezikom na preprost način za nezahtevnega bralca in brez posebnih umetniških ambicij ter so prežete s Feiglovim neusahljivim razigranim in vedrim pogledom na življenje, kar mu je do konca zagotavljalo širok krog zvestih bralcev.
Knjižne izdaje Damirja Feigla
-	Pol litra vipavca. Ljubljana: Ig. pl. Kleinmayr & Bamberg, 1911.
-	Bacili in Bacilke: Humoreske. Gorica: Narodna tiskarna Gorica, 1920. Tik za fronto. Ljubljana: Tiskovna zadruga, 1921.
Po strani klobuk. Gorica: Narodna knjigarna, 1923.
Domače živali. Ljubljana: Zvezna tiskarna in knjigarna, 1924.
Pasja dlaka!: Roman. Gorica: Goriška matica, 1926.
Na skrivnostnih tleh. Trst: Edinost, 1929.
Faraon v fraku. Trst: Edinost, 1930.
Čudežno oko. Gorica: Goriška matica, 1930.
-	Ob obratu stoletja: Spomini iz dijaških let in drugi spisi. Trst: Tipografia Consorziale, 1931.
-	Brezen. Trst: Književna družina Luč, 1931.
-	Kolumb. Trst: Tipografia Consorziale, 1932. Čarovnik brez dovoljenja. Gorica: Goriška matica, 1933.
-	Okoli sveta/8. Gorica: Unione Editoriale Gorizia, 1935.
-	Supervitalin. Gorica: Unione Editoriale Gorizia, 1939. Ob obratu stoletja. Koper: Lipa, 1960.
Pol litra vipavca. Trst: ZTT, 1978.
Literatura
France Bevk: Damir Feigel - sedemdesetletnik. Novi svet IV/g (1949). 917-918. Andrej Budai: Ob 60-letnici goriškega humorista. LZ LIX/7-8 (1939). 410-412. Andrej Budal: Nekaj spominskih besed o Damirju Feiglu. Naša sodobnost VII/7 (1959). Drago Bajt: Ljudje, zvezde, svetovi, vesolja. Ljubljana: MK, 1982.
Katarina Bogataj - Gradišnik: Grozljivi roman. Ljubljana: DZS, 1991 (Literarni leksikon, 38). Alenka Goljevšček: Pravljice, kaj ste? Ljubljana: MK, 1991 (Zbirka kultura). Metka Kordigel: Znanstvena fa n t as tika. Ljubljana: DZS, 1994 (Literarni leksikon, 41). Monika Kropej: Pravljica in stvarnost: odsev stvarnosti v slovenskih pravljicah in povedkah ob primerih iz Štrekljeve zapuščine. Ljubljana: ZRC SAZU, 1995.
Joža Lavrenčič: Knjige Goriške matice: Damir Feigel: Pasja dlaka! Roman. LZ XLVII/4 (1927). 248-250.

Tone VVRABER
Henrik Freyer kot botanik
Uvod
Vaše slave ne bo konca - Faunu ste nam dali ino uže nam Floru
ponudjate, z Vašim cestnim imenom bu se Slovenec hvalil, dokler bu se svoje mile ino krepke besede zvesto deržal!!
(Jurij Cafv pismu H. Freyerju, 11. 7.1844)
... njegova Flora je ostala pozabljen rokopis.
(M. Aljančič, Proteus 28: 247, 1966)
Res je pravično in primerno, da se na simpoziju, ki je posvečen farmacevtu Henriku Freyerju ob 200-letnici njegovega rojstva, spomnimo tudi njegovega botaničnega delovanja, saj sta bili v njegovem času farmacija in botanika kar najtesneje povezani. Simpozij tako daje dobrodošlo priložnost obnoviti in dopolniti našo vednost o Freyerju kot botaniku. Ob stoletnici njegove smrti je izšla njemu posvečena številka Proteusa (letnik 28, štev. 9-10, 1966), ki pa je obravnavala celotno področje Freyerjevega zelo obsežnega delovanja, zaradi česar je bilo Freyerju kot botaniku odmerjenega le malo prostora. Tudi nekateri članki v Planinskem vestniku se dotikajo Freyerjevega botaničnega delovanja. Navedeni so v seznamu literature na koncu našega prispevka.
V zdajšnjem prispevku prinašamo - zaradi splošne vednosti in razumevanja nadaljnjega besedila - kratek Freyerjev življenjepis, dopolnjen z nekaterimi doslej manj znanimi ali tudi neznanimi dejstvi. Dokaj obširno pišemo o Freyerjevi ekskurzijski dejavnosti,
Henrik Freyer, portret M. Langusa v Narodnem muzeju v Ljubljani. M. Langusje portret naslikal 22. 7. 1836 v Begunjah na Gorenjskem.
Foto: P. Skoberne.
ki je podlaga tako njegovim botaničnim kakor tudi dosežkom na drugih področjih, npr. favnističnem, gorniškem, kartografskem in še katerem. Največ pozornosti posvečamo Freyerjevi botanični dejavnosti. V tem razdelku navajamo skrbno pregledano, nam znano Freyerjevo botanično bibliografijo. Prvič so navedeni podrobnejši podatki o njegovi načrtovani Flori Kranjske in Koroške, ki je ohranjena samo kot skromen rokopisni torzo. Želimo oceniti dosežke in pomen Freyerja kot raziskovalca kranjske flore, ki je opravil obsežno terensko delo, malo publiciral, a se izkazal z razmeroma bogato in mednarodno priznano nabiralno dejavnostjo. Govor je tudi o Freyerjevem prizadevanju za širjenje vednosti o slovenskih rastlinskih imenih.
Mag. pharm. Štefanu Predinu (Maribor) se iskreno zahvaljujem za spodbudo k temu delu, Mariborskim lekarnam pa za uresničitev simpozija ob 200-letnici rojstva Henrika Freyerja in ob tej priložnosti izdani zbornik. Kustosinji Prirodoslovnega muzeja Slovenije v Ljubljani dr. Nadi Praprotnik sem hvaležen za raznovrstno pomoč, ki sem je bil deležen v prepletanju skupnega zanimanja za zgodovino botanike na Slovenskem, dr. Luku Pintarju (Ljubljana) pa za ljubeznivo izposojo Reichenbachove knjige "Flora germanica excursoria", ki je bila nekoč v lasti Henrika Freyerja in jo je ta uporabljal pri pisanju svoje Flore Kranjske in Koroške. Ob razmeroma bogati literaturi je še vedno neobhodno potreben obisk v Arhivu Slovenije (AS), kjer hranijo bogato
Freyerjevo pisno zapuščino in jo rade volje prepustijo v raziskavo in uporabo. Koristil mi je tudi obisk v knjižnici Narodnega muzeja v Ljubljani. Prof. dr. Haraldu Niklfeldu (Dunaj) se zahvaljujem za kopijo zadnjega v Freyerjevi botanični bibliografiji navedenega dela.
Uredništvo Idrijskih razgledov se je odločilo, da moj članek, ki je izšel v zborniku referatov s simpozija ob 200-letnici rojstva Henrika Freyerja (1802-1866), "Slovenski farmacevti v naravoslovju" (Mariborske lekarne, Maribor 2002) ponatisne in ga tako približa idrijski kulturni javnosti. Ob tej ljubeznivi ponudbi sem članek ponovno pregledal, popravil nekaj tiskovnih napak, ga neznatno dopolnil ter spremenil prvotno slikovno gradivo. Freyerjevo delovanje je segalo na tako različna področja, da ga pričujoči članek, ki je posvečen predvsem Freyerju kot botaniku, ne more zajeti v popolnosti. Mnogo podatkov prinašata tudi članka mag. Štefana Predina in prof. dr. Aleša Krbav-čiča, objavljena v navedenem zborniku, a tudi s tema Freyerjevo delovanje ni v celoti izčrpano. K bolj popolni vednosti naj pripomorejo seznami slovstva v vseh treh navedenih prispevkih.
Ponatisnjeni članek naj počasti spomin na uglednega zgodovinarja farmacije na Slovenskem, mag. Štefana Predina, mag. pharm. (1935-2003), kije 21. februarja 2003, še poln novih delovnih načrtov, nepričakovano umrl. Njemu in velikodušni podpori Mariborskih lekarn gre zasluga za izdajo zbornika, v katerem zavzema Henrik Freyer najbolj ugledno mesto.
Življenjepisni podatki o Henriku Freyerju
Henrik Freyer je bil rojen 7. julija 18021 v Idriji v znani lekarniški družini. Njegov stari oče Ernest se je v Idrijo priselil iz Žatca na Češkem in bil idrijski lekarnar v idrijskem obdobju znamenitih naravoslovcev J. A. Scopolija in B. Hacqueta, kot poznavalec kranjskih (idrijskih) rastlin pa je bil znan tudi njegov oče Karel. 1815 je Henrik vstopil na gimnazijo v Ljubljani, 1819 prestopil na gimnazijo na Reki, se po končanem zadnjem (6.) razredu vrnil v Ljubljano in opravil dva filozofska razreda. Po treh letih lekarniške prakse v Ljubljani je 1825 naredil tiro-cinalni izpit, nakar ga je Višji rudniški urad v Idriji postavil za pomočnika v lekarni njegovega očeta Karla. Po 22-mesečnem službovanju seje novembra 1827 odpravil na Dunaj in tam na enoletnem tečaju dosegel naslov magistra farmacije. Od 18. januarja do julija 1829 je bil zaposlen pri nekem lekarnarju v Zagrebu, zatem pa še v Gradcu (od septembra 1829) in Ljubljani (od februarja 1831). Leta 1832 je postal prvi kustos Kranjskega deželnega muzeja v Ljubljani, si po očetovi smrti (24. januarja 1835) neuspešno prizadeval, da bi postal lekarnar v Idriji, bil 1852 povabljen v Zoološko-anatomski muzej (danes Mestni naravoslovni muzej) v Trstu in tam najpozneje od začetka leta 1853 pa do 1864 (Mez-zena 1989: 198) deloval kot konservator, nakar je zadnji dve leti pred smrtjo hiral (multipla skleroza) v Ljubljani, kjer je umrl 21. avgusta 1866-.
^ //
Zapis Freyerjevega očeta Karla o rojstvu sina Henrika 7. julija 1802 ob pol devetih zvečer
{dnevnik Karlu Freyerja, AS)
Frever od idrijskega naravoljuba preko farmacevta k muzealcu
Henrik Freyer je veselje do botanike in naravoslovja nasploh dobil v družini in idrijskem okolju, saj Idrijo imenujejo kar slovenske botanične Atene. Še kot gimnazijec je med počitnicami 1818. in 1819. leta spremljal nabiralce, ki so se za potrebe idrijske lekarne odpravili na Golake in Čaven po islandski lišaj ("planinski mah") in košutnikove korenike3. V Ljubljani je bil njegov gimnazijski in licejski učitelj in ravnatelj idrijski rojak Franc Hladnik (1773-1844), ki mu sprva ni dovolil, da bi s pretiranim zanimanjem za botaniko ogrozil svoj siceršnji šolski uspeh4. V filozofskih razredih pa je Hladnik postal, po prvotnem zaviranju Freyerjeve botanične vneme potem, ko se je ta odločil, da bi postal lekarnar (1822), njegov vsestranski podpornik in ga - ob njegovem odhodu na Dunaj - tudi priporočil svojim dunajskim botaničnim znancem, med njimi N. T. Hostu (1761-1834) in J. F.Jacquinu (1766-1839). Freyer Hladniku v svojem poročilu o ljubljanskem botaničnem vrtu (1829: 174-175) izreka polno priznanje: "V tem vrtu so mi bili, po dobroti gospoda prof. Hladni-ka, ki mu nenehno dolgujem ljubeznivo zahvalo, dani prvi nauki in pojmi iz botanike, tako da je ta postala moja priljubljena veda; le škoda, da čas in okoliščine ne dovoljujejo, da bi se ji ustrezno posvečal."
Ko ocenjujemo nadvse mnogostransko Freyerje-vo dejavnost, vidimo, da so bila botaniki, njegovi "priljubljeni vedi", posvečena predvsem obdobja njegovih gimnazijskih in licejskih let (obiski v botaničnem vrtu in počitniške ekskurzije), predvsem pa tista po njegovem lekarniškem šolanju v Ljubljani, to je po letu 1825, do sredine ^.stoletja, ko so v ospredje njegovega zanimanja stopile geološko-paleontološke raziskave in nekaj pozneje obveznosti na položaju konservatorja v tržaškem Zoološko-anatomskem muzeju. Seveda pa je bilo tudi njegovo ljubljansko obdobje poleg botaničnemu posvečeno tudi drugačnemu, npr. zoološkemu in kartografskemu delovanju, pri čemer ne smemo pozabiti, da je kot edini muzejski kustos moral skrbeti tudi za prepariranje živali, inventarizacijo in urejanje novcev, napisov, listin, etnoloških objektov, in še česa. Skupaj s slikarjem M. Langusom je snemal freske v ljubljanski stolnici. O njegovih mnogovrstnih delovnih nalogah v ljubljanskem muzeju govori npr. Drugo letno poročilo kuratorija tega muzeja iz leta 1838. Ko je nastopil službo v Trstu, si je še obetal, da se bo lahko spet bolj posvetil svoji ljubljeni vedi botaniki5, kar pa se ni uresničilo.
Prikaz Freyerjevega botaničnoraziskovalnega delovanja kaže razdeliti na prikaz ekskurzijske, publicistične in rokopisne dejavnosti ter njegovega zbiranja slovenskih rastlinskih imen. Deloval je tudi na področju hortikulture, kjer mu je zelo veliko časa vzela katalogizacija rastlinskega inventarja
Erbergovega vrta v Dolu pri Ljubljani. Vrt je med drugim obsegal drevored, nasade, arboretum, razstavo cvetočih lončnic, rastlinjake, nasade divjega kostanja, kuhinjski in zelenjavni vrt, oranžerijo, sadovnjak, razsadnik in žive meje. Popis rastlinstva v vrtu s številnimi opombami je znan kot "Annallen des Gartens zu Lustall fiir das jahr 1840", vsebuje pa navedbe za celo stoletje, od 1740 do 1840. Sestavil ga je H. Freyer, ohranjen pa je v Erbergovem arhivu (AS). Freyerjevo delovanje v Erbergovem vrtu je v skrajšani obliki predstavil Strgar (1991. 1992).
Freyerjeve ekskurzije
Freyer je bil odličen hodeč, ki je svojo botanično (in siceršnjo) vednost pridobival na dolgih, večinoma napornih in tudi nevarnih poteh. Sistematično je hodil po vsej tedanji Kranjski in se z vzponi v alpskem svetu uvrstil med zgodnje odkrivatelje slovenskega gorskega sveta. Bil je najbrž prvi izobraženec in naravoslovec, ki je 1827 obiskal Snežnik in tedaj v enem dnevu prehodil razdaljo med Idrijo in Trnovim (danes delom Ilirske Bistrice). Prav tako je leta 1827 v 15 urah pripešačil iz Idrije v Trst (Voss 1884: 37), nakar v enem svojih zapisov (Fre-yer 1829: 175) omenja, da bi iz Trsta v Idrijo peš lahko prišel tudi v 13 urah, ker pa je med potjo želel polniti svojo botanično škatlo, je zanjo porabil dva
dneva. V alpskem svetu se je izkazal za pogumnega hodca, ki mu tudi strma snežišča in prepadi na severni strani Mangarta ter ozki greben med Malim in Velikim Triglavom niso delali težav oz. se je takšnim težavam hitro privadil.
O svojih ekskurzijah je poročal v tisku, lokalnem in širšem, še več podatkov pa je v zapiskih, ohranjenih v njegovi zapuščini (AS). Karel Dežman (1821-1889), tudi 011 Idrijčan, v nekrologu Freyerju omenja, da je ta mnogo ekskurzij po Kranjski naredil v letih 1825-1827 (Deschmann 1866: 6). V AS so v Freyeriani (Priv. A 11, fasc. 14) ohranjeni datumi in zapiski, ki pričajo o tem, da je mladi farmacevt v očetovi lekarni v Idriji v poletnih mesecih užival precejšnjo svobodo, ki jo je izkoristil za številne ekskurzije po Idrijskem, Tolminskem in drugod po Kranjski". Naj navedemo le nekaj podrobnejših podatkov iz tega obdobja.
9. in 29. maja 1826 ter 2. in 18. maja 1827 je bil na [elenku, 17. in 18. julija 1826 na Poreznu, 19. in 21. julija 1826 ter 10. junija in 23. julija 1827 na Črni prsti. Pomembna je njegova ekskurzija na Snežnik, na katerem je bil 17. julija 1827 kot prvi botanik na tedaj skoraj skrivnostni gori. V zapiskih navaja rastline, ki jih je tega dne videl v ruševju, zunaj ruševja do "prvega vrha", "na drugem višjem vrhu" in nato, očitno že po sestopu, "per Stajeh v gozdu", skupaj skoraj 50 vrst praprotnic in semenk, med njimi košutnik (rumeni svišč), planiko, Clusi-
jev svišč, planinski pelin, kranjsko lilijo, dvobarvni in gozdni planinšček, alpsko žalujko, navadno mla-domesečino in travnatolistno vrčico še kot vrsto zvončice (Campanula graminifolia). Najdba te balkansko razširjene vrste je seveda vzbudila pozornost, tako da jo je nabral za herbarijsko zbirko "Flora germanica exsiccata" v kateri je izšla pod številko 2539. Vsekakor pa je Freyer primerke za to zbirko nabral pozneje, leta 1835, ko je bil 11. in 12. avgusta ponovno na Snežniku7. V AS ohranjeni Freyerjev seznam na tej ekskurziji nabranih rastlin obsega 43 vrst, med njimi npr. Traunfellnerjevo zlatico, alpsko nebino, Kernerjev dimek, čvrsti šaš, alpsko jelen-ko, grozdasti kamnokreč, lepničevolistni grintavec in Scopolijev repnjak. Zadnji dve rastlini skupaj s travnolistno vrčico razločno nakazujeta fitogeo-grafsko prehodni značaj Snežnika med Alpami in Dinaridi. Zlasti za pretežno balkansko razširjene vrste so bile to prve najdbe na ozemlju tedanje Kranjske in tudi današnje Slovenije. Na Snežniku je bil potem še enkrat, 29. in 30. julija 1854, skupaj s tržaškim botanikom M. Tommasinijem, ko je že deloval v tržaškem muzeju. Freyerjevo botanično dejavnost na Snežniku povzema T. VVraber (2000: 16). Lahko le obžalujemo, da svojih opazovanj ni objavil, zaradi česar ga je 1846 z objavo precej obširnega dela o treh botaničnih ekskurzijah na Snežnik prehitel Freyerjev prijatelj, tržaški lekarnar in botanik B. Biasoletto (1793-1858), ki je bil prvič na Snežniku leta 1838.
Lepničevolistni grintavec (Scabiosa silenifolia), ena od zahodnobalkansko razširjenih vrst, ki jih je na Snežniku v letih 1827 in 1835 kot prvi v Sloveniji našel Freyer.
Foto: T. Wraber.
Sušna pomlad leta 1834 je Freyerju onemogočila intenzivno botaniziranje. V maju je sicer bil na Čavnu in Jelenku, a le malokaj našel. Tako se je v zadnji tretjini maja in na začetku junija posvetil predvsem jamarstvu. Obiskal je aragonitno Ravensko jamo pri Cerknem ter nekaj jam v okolici Pivke, Lokve in Kozine, med njimi Dimnico. V Šentvidu (danes Podnanosu) je obiskal župnika Vrtovca in za muzejski herbarij pridobil 30 sort vinske trte, kar je župnik jeseni dopolnil še z grozdjem teh sort, vloženim v vinski cvet. Na poti v Lokev se je ustavil v Ravenski graščini, ki jo nekajkrat omenja kot gostoljubno hišo. Vedeti je treba, da je bil njen lastnik Franc Hohenwart, kurator Kranjskega deželnega muzeja in s tem Freyerjev predstojnik. Ta tudi opisuje, po zapiskih iz Freyerjevega dnevnika, omenjene ekskurzije (Hocheirvvart 1838). Na poti v Lokev se je Freyer povzpel na Vremščico, višje cilje pa je imel poleti, ko je v avgustu posebno pozornost posvetil bohinjskim goram in obiskal Tosc, Dedno polje, pl. Ovčarijo, dolino Triglavskih jezer in tedaj še znani, pozneje pa pozabljeni Vršac. Prav njegove, na tej ekskurziji 12. 8.1834 narejene skice, so pripomogle h krajevni določitvi Vršaca iz klasičnih časov našega gorništva (Ceklin 1983).
V letih 1836 in 1837 sta se mu posrečila pomembna visokogorska vzpona na Mangart in Triglav. Na Mangart je šel obakrat iz Bele Peči, po tedaj in do leta 1918 gorenjski (kranjski) severni strani mimo Travnika na vrh. O prvem vzponu (5. avgusta 1836)
je poročal v Hohenvvartovem zborniku (Freyer 1838), o drugem (15. avgusta 1837) pa v vsem tedanjim evropskim botanikom dostopnem in še danes izhajajočem časopisu Flora (Freyer 1839 a). Naj pripomnimo, da je v seznamu na drugi ekskurziji na Mangartskem sedlu najdenih rastlin navedel plode-čo navadno panešpljo (Cotoneaster integerrimus, v botaničnem jeziku Freyerjevega časa imenovano Mespilus cotoneaster), kar smo potrdili šele leta 1983. Našli smo jo na vrhu Travnika, 2185 m visoko, kar je pri nas njen višinski rekord, to pa velja tudi za modro kosteniko (Lonicera caerulea), ki raste skupaj z njo. V slovenski literaturi sta oba vzpona povzela J.Wester (1936) in T.Wraber (1966). Preden je šel drugič na Mangart, je bil tudi prvič na Triglavu. Že leto poprej (1836) si ga je ogledoval od blizu, iz dolinskega sklepa Vrat in s pobočij Stenarja. 9. avgusta 1837 je prišel v Mojstrano, prenočil v Zg. Krmi in naslednjega dne dosegel vrh. Ta vzpon je opisal v v že omenjeni regensburški Flori (Frever 1838), slovenskemu bralcu pa sta ga predstavila J.VVester (1951) in T. Wraber (1966); zadnji je povzel - tako kot pri mangartskih ekskurzijah - botanične najdbe (T. VVraber 1969).
Po obeh poudarjeno "visokogorskih" letih je Freyer (1838: 581-582) objavil, da je bil leta 1838 kot prvi botanik na Gorjancih, obiskal pa je tudi zasavsko Sveto goro, Kum, Krvavec, Idrijo in Nanos. Omenja, da je bil nabirek tega leta bogat in da je bil za napore nagrajen z marsikatero novostjo za kranjsko flo-
Plazeča sretena (Geum reptansj, ki jo je na ovršju Mangarta Freyer 5. 8. 1836 prvič našel na Kranjskem. To nahajališče je ostalo edino znano v Sloveniji kar 163 let, do 1999, ko je bilo odkrito še eno na Kanjavcu. Foto: T. ffimber.
ro. Izrecno navaja, da je na Krvavcu našel grozdičje, ki ga je po svojem učitelju imenoval Ribes Hladnikii, na Nanosu pa prerast Bupleurum rigidum. Grozdičje ni prestalo preizkušnje poznejših časov, saj gre za alpsko grozdičje (Ribes alpinum), prerast pa se danes imenuje Bupleurum falcatum subsp. cernuum.
Leto pozneje (Freyer 1839) piše, da je sezono sklenil 28. avgusta z ekskurzijo na Krim, v družbi s pozneje zelo znanim nemškim botanikom A. Gri-sebachom (1814-1879) iz Gottingena. Na njej sta zbirko "Flora germanica exsiccata", v kateri je bila pod imenom obeh nabiralcev izdana pod številko 1784, obogatila s krvomočnico Geranium nodosum. 17. julija je bil na Poreznu in nabiral popkoreso Mo-ehringia villosa (tudi ta je pod številkama 1786 in 1787 izšla v omenjeni zbirki), se dan zatem na Črni gori pri Črni prsti razveselil okrog 100 primerkov Hacquetovega ušivca (Pedicularis hacquetii),v takšnem številu seveda nabranih za omenjeno zbirko (štev. 1868), dva dni pozneje pa botaniziral na Ra-titovcu. 28. julija je na Koroškem na Pristovškem Storžiču "nepričakovano našel travnolistno prerast in Clusijev prstnik", v jeziku današnje botanične vede Bupleurum petraeum in Potentilla clusiana. 30. julija je "imel čast", da se je z visokima oficirjema VVeldenom in Thurnom odpeljal v Črno, iz katere so se 31. julija odpravili na Peco, "na katere vrh ni stopil še noben botanik", kar pa ni res, saj je na Peci že v 2. polovici 18. stoletja botaniziral F. K. Wulten. Opis njihove ekskurzije je objavil Welden. 14. av-
Freyer je bil prvi botanik, ki je leta 1839 na Poreznu potrdil obstoj kratkodlakave popkorese (Moehringia villosa), odkrite leta 1787 v Baski grapi, pozneje pa nad pol stoletja "izgubljene".
Foto: T. Wmber.
gusta je na Jelenku obžaloval iztrebljenje idrijskega jegliča (Primula x venusta), k čemur so nedvomno pripomogli prav nabiralci rastlinskih redkosti, našel pa novo nahajališče alpskega volčina (Daphne alpina) in tega 23. avgusta tudi na Grmadi nad Polhovim Gradcem. 3. julija je na Gorjancih videl odcveteli ušivec, ki ga imenuje Pedicularis foliosa, danes pa vemo, da je to bila mnogo pozneje opisana vrsta P. hoermanniana. 18. junija je iz Ubeljskega odšel na Nanos in bil na njegovem najvišjem vrhu, ki ga imenuje "pisani Javor" ali "debeli vrh", tam našel pravo alpsko grozdičje (Ribes alpinum), dan pozneje pa prišel v Podkraj. Sprašuje se, ali je "na ravnik" na Nanosu nad Ubeljskim pogostna perunika nemška (Iris germanica); odgovor si obeta od cvetenja v prihodnji sezoni. 17. avgusta je bil ponovno na Nanosu, z Razdrtega dosegel Plešo, tedaj imenovano "Konz germade", in se spustil v Strane, dan zatem vzpon ponovil, se usmeril proti Pred-jami in se mimo kapele sv. Brica vrnil v Strane ter prišel na Razdrto. 19. avgusta je bil pri izviru Unca v Malograjski jami, tam našel "kegljišče in strelišče, na pobočnem grušču pa brez števila pravega rep-njaka Arabis crispata Will in tako "rešil" vrsto. Današnja vednost te vrste ne priznava in jo uvršča k alpskemu repnjaku (Arabis alpina).
Ekskurzijsko zelo živahno je bilo leto 1841. Za takšno ga je imel tudi Freyer, saj se nam je v dveh izvodih ohranil njegov rokopis "Botanische Ausfliige im Jahre 1841/ Botanični izleti v letu 1841", končan
9. decembra 1841 (AS, Priv. A XI, fasc. 15). V njem preberemo, da se je 12. maja ponovno (prvič je bil na njem leta 1838) odpravil na Kum in stopil na njegov vrh naslednjega dne, po 14 ur dolgi hoji iz Ljubljane, 15. maja pa bil spet v Ljubljani. 8. julija je odšel na Gorenjsko, se ustavil v Kranju in na Dovjem. Na Luknji je 10. julija vklesal na "neko skalo Triglava" črko F in se spustil na trentarsko stran na pl. Zajavor, nakar se je čez Luknjo vrnil na Dovje. Ta ekskurzija je bila priprava na napovedani obisk saškega kralja Friderika Avgusta II. , ki je za tisto poletje napovedal svoj ponovni prihod v naše kraje. Freverju se je zdela pot na Luknjo in čez pobočja Pihavca na trentarsko pl. Zajavor neprimerna in je o tem 12. julija iz Mojstrane v Tržič (poste restante) prihajajočim "visokim saškim potujočim botanikom" poslal obvestilo ("pot je za nevajene utrudljiva, za botanike nehvaležna in nepriporočljiva"). 13. julija je bil na Kepi v Karavankah in se z nje odpravil na Rožco, prenočil in bil 14. julija na Golici, s katere se je spustil na Jesenice. 16. julija je bil ponovno na Golici, 17. julija pa se je z Jesenic podal v Begunje in bil 18. julija na Zelenici ter se povzpel na Nemški vrh. Pod Begunjščico je dosegel ljubeljsko cesto pri Sv. Ani in prišel v Tržič. 20. julija je iz Tržiča odšel v Kamno Gorico in si v dolini Rečice ogledal železo vsebujoči izvir kiselkaste vode. 22. julija se je vrnil v Otoče, odšel v Kranj in Školjo Loko.
RICHAMOSi COMES UBSIN( BLACAJ LOČI DOIHNUS INMEMORIAf
Blagayev obelisk v Polhovem Gradcu od 7. 9. 1838 naprej spominja na obisk saškega kralja Friderika Avgusta II. na klasičnem nahajališču Blagayevega volčina na Polhograjski gori.
Foto: T. Wraber. ►
Blagajev volčin (Daphne blagayanaj, ki mu je bil H. Freyer krstni boter.
Foto: T. \Ynlbcr.
25. julija se je povzpel na Lubnik in si spotoma ogledal jamo Kevderc. 26. julija se je napotil v Polhov Gradec in se tam sestal z grofom Blagayem. 27. julija sta se odpeljala v Otoče in se tam po 3 letih spet srečala s saškim kraljem Friderikom Avgustom II. 28. julija so odšli na Jesenice, Freyer na vozu poleg kralja, grof Blagay in kraljev adjutant pa na drugem vozu. Nadaljevali so pot v Mojstrano in v Vrata ter na koncu doline občudovali Triglav z okolico in seveda botanizirali. Družba se je vrnila v Mojstrano in skozi lesenice prišla na Bled, kjer sta se kralj in Freyer sama podala na grad, medtem ko sta kraljev adjutant in grof Blagay poskrbela za potrebno v Mlinem, kjer so prenočili. 29. julija so se - čisto nekraljevsko zgodaj - že ob petih zjutraj odpravili v Bohinjsko Bistrico, tokrat na vozu s kraljem grof Blagay, z njegovim adjutantom na drugem vozu Freyer, tretji pa je vozil prtljago. Pri Sv. Janezu so čakali čolnarji, potnike pripeljali na drugo stran Bohinjskega jezera, nakar si je visoki gost ogledal izvir (slap) Savice in se, seveda v Freyerjevi družbi, povzpel na Komno. Družba seje vrnila v Bohinjsko Bistrico in tam prenočila. 30. julija vreme ni kazalo dobro, vendar sta kralj in Freyer odšla na Črno prst, grof Blagay pa se je vrnil v Polhov Gradec. Kralj je bil nadvse zadovoljen z botaničnim nabirkom, v vznesenem razpoloženju pa ga je Freyer prosil za dovoljenje, da Zoisovo zvončico zaradi za rod zvončic nenavadno zoženega venca uvrsti v novi rod Saxia in tako počasti vladarja Saške. Zaradi deževnega vremena so vedrili v nekem seniku in se spustili v Podbrdo. Prenočili so v župnišču. 31. julija so odjahali v Volče, od koder so se na kmečkem vozu odpeljali v Kobarid, kjer je Freyer nabral krvomočnico Geranium macrorrhizum, izdano v Reichenbachovi zbirki Flora Germanica exsiccata (štev. 2280). Na nadaljnji poti v Bovec so občudo-

vali slap Boke, v Bovcu pa srečali mtinchenskega botanika dr. Otta Sendtnerja ter tržaškega župana in botanika Muzia Tommasinija, ki sta botanizirala v bovških gorah. Potem ko je kralj svojega vdanega botaničnega vodnika primerno obdaril, se je odpeljal v Trbiž, Freyer pa se je s Sendtnerjem in Tom-masinijem sprehodil ob Soči. i. avgusta je Freyer odšel v Srpenico, v glavnem pa v Bovcu prelagal (sušil) kraljeve rastline, 2. avgusta je bil v Čezso-či, 3. pa botaniziral v okolici Trnovega. 4. avgusta je po dolini potoka Slatenik odšel proti Krnu in prenočil v planšariji pod njim. 5. avgusta je bil na vrhu Krna in se skozi Drežnico spustil v Kobarid. 6. avgusta je prelagal rastline, 7. pa, potem ko je ob petih zjutraj zapustil Kobarid, popoldne ob tričetrt na tri prišel v Gorico. 8. avgusta je bil na Sveti Gori, se nato odpeljal v Ajdovščino in se v Vipavi, kjer je prenočil, srečal z materjo in sestro. 10. avgusta se je iz Ajdovščine v enem dnevu povzpel na Čaven in vrnil v Ajdovščino. 11. avgusta je bil ob Hublju, se čez Col napotil v Podkraj in se vrnil v Vipavo, 12. avgusta pa odšel v Šentvid (zdaj Podnanos), od koder ga je župnik Vrtovec ljubeznivo vodil v Pod-grič in mu pokazal najdišče hipuritov ter ga nato v župnišču tudi prenočil. Naslednjega dne je odšel peš na Razdrto in botaniziral po pobočjih Nanosa. 14. avgusta je bil na vrhu in nabiral rastline za zamenjavo s prijatelji.
Vidimo, da je bil Freyer tega leta od 8. julija do sredine avgusta nenehno na poti, hodil, nabiral, skrbel
za nabrane rastline, delal zapiske, povrh pa bil še na uslugo plemenitim in celo kronanim glavam. Zgoraj napisano je samo ogrodje potopisa, ki ga Freyer bogati z mnogimi in tudi zanimivimi podrobnostmi, predvsem in povsod pa seveda z latinskimi imeni opaženih in/ali nabranih rastlin. Ta potopis bi bil vreden komentiranega prevoda, kar se je doslej zgodilo le v odlomkih (I. Švegel 1937, 1937 a; T.Wraber 1975: 574-575; N. Praprotnik 1995 a).
Freyer kot raziskovalec kranjske flore
Čeprav je Freyer v botaničnih krogih zaslovel že s tem, da je obilno prispeval za Reichenbachovo herbarijsko zbirko8, je bil gotovo najbolj odmeven njegov opis na novo odkritega volčina iz Polhovega Gradca (Freyer 1838 a: 176). Zgodba o Blagaye-vem volčinu (Daphne blagayana) in njegovem odkritju je v slovenski botanični literaturi dovolj znana in je ne kaže na široko obnavljati. Okoliščine ob odkritju je opisala A. Piskernik (1926-1927), ki je uporabila v AS dokumentirano dopisovanje med grofom Blagayem, Freyerjem in L. Reichen-bachom. Tega je Freyer že 26. maja 1837 obvestil o odkritem volčinu, izrazil domnevo, da gre za še neopisano vrsto ter predlagal njeno poimenovanje po Blagayu. Reichenbach mu je odgovoril v pismu od 17. junija 1.1.; "Die Daphne hat mir ungeheure
,	, A,«..;.	—««
J^Ti,-	~--, _,	.-<
i ---^
, l-Žt.*
- .................ii mili
Freyerjev lastnoročni opis Blagayevega volčina, ki je bil natisnjen leta 1838 v regensburški reviji Flora
(Arhiv Slovenije).
Freude gemacht, denn sie scheint allerdings neu u. diirfte wohl Daphne Blagaiana genannt werden konnen, wenn es Ihnen so reeht ist, ein Seitenstikk zur Syringa Josikaea."
V Freyerjevem odgovoru Reichenbachu 4. julija 1837 beremo: "Die Bestattigung der schonen Daphne war eine entziickende Nachricht fur mich und Herrn Grafen Blagay, ich wiinsche, dafi der Name Daphne Blagayana beibehalten wiirde". V zavesti potrditve z "najvišjega mesta" je Freyer poslal opis novega volčina, ki je bil z imenom Daphne Blagaya-na v botaničnem časopisu Flora objavljen naslednje leto, vendar ne kot samostojna objava, temveč kot privesek k poročilu o odkritju nove rastlinske vrste (S. Graf 1838: 176).
Po pravilih Kodeksa botanične nomenklature mora biti opis nove vrste tipificiran s herbarijskim primerkom. V Freyerjevem herbariju (Prirodoslovni muzej Slovenije, LJM) je sicer precej primerkov Blagayevega volčina, ki pa niso opremljeni z zahtevanim herbarijskim listkom, saj ga Freyer ni napisal. To pa je naredil na poli, ki je kot del herba-rija Reichenbachovega sina ohranjena v herbariju dunajskega Naravoslovnega muzeja (W). Poleg imena Daphne Blagayana je navedel nahajališče in datum nabirka (23. 5. 1837) ter sebe kot nabiralca. To zadnje se sicer z znanimi dejstvi ne ujema, kar pa ni ovira, da ne bi te pole predlagali kot lektotip Blagayevega volčina.
Tem podatkom lahko pridružimo še manj znano dejstvo, da se prav z "blagajano" začenja neutilita-ristična misel o ohranjanju varstva narave v Sloveniji (T. VVraber 1987: 311). Saški kralj Friderik Avgust II., ki je 14. maja 1838 volčin obiskal na njegovem "rojstnem kraju", je namreč grofu Blaga-yu izrazil željo, da bi bilo treba volčin varovati in preprečiti njegovo iztrebljenje. Kraljev(ski) obisk je zbudil precej pozornosti. Grof Rihard Ursini - Bla-gay, ki je neznano rastlino takoj potem, ko mu jo je bil maja 1837 prinesel domačin, poslal Freyerju, je postavil spominski obelisk, odkrit 7. septembra 1838. Gre za redek tovrsten spomenik, ki vsekakor priča o stari botanični kulturi v Sloveniji. Ko je Freyer (1839: 399-400) evropskemu botaničnemu svetu sporočil o odkritju obeliska, je navedel tudi latinski napis na njemL>.
Kot članke, ki poljudno govorijo o Blagayevem vol-činu, naj omenimo tiste v Proteusu (V. Petkovšek 1934: 181-188), ponatisnjenega prav tako v Proteusu leta 1975, v Planinskem vestniku (J.Wester, 1938: 233-238), in še enega v Proteusu iz povojnega časa (T. VVraber 1966: 255-260).
Nekako v "senci Blagayevega volčina" je druga Fre-yerjeva botaničnoraziskovalna dejavnost. Napisal je kratko poročilo o razlikovanju dveh vrst črnega teloha, Helleborus niger in H. altifolius (Freyer 1838 b: 368), in drugo vrsto tudi nabral za v nadaljevanju
predstavljeno Reichenbachovo herbarijsko zbirko (Flora germanica exsiccata, štev. 1779). Današnja sistematika obeh taksonov ne razlikuje.
Iz obsežne Freyeriane, ki jo hrani Arhiv Slovenije, je jasno razvidno, da je imel Freyer velike načrte. Na ekskurzijah, ki smo jih namenoma predstavili razmeroma izčrpno, čeprav še vedno nepopolno, je skrbno zapisoval opažene rastline in jih zbiral ne samo za svojo herbarijsko zbirko, temveč tudi za zamenjavo s svojimi botaničnimi korespondenti in za njihovo izdajo v reprezentativni herbarijski zbirki "nemških dežel" "Flora Germanica exsicca-ta". V letih od 1830 do 1845 jo je v Leipzigu izdajal nemški botanik L. Reichenbach. S posušenimi primerki so sodelovali tudi kranjski botaniki oz. so te na območju današnje Slovenije nabrali nekateri tuji botaniki. Zbirko in prispevek slovenskega osebnega in krajevnega genija je skrbno in nazorno prikazala N. Praprotnik (1995).
Freyer je sam prispeval kar 141 pol (in vsaj še polo z vrsto Campanula graminifolia = Edraianthus gra-minifolius, ki je N. Praprotnik ni mogla upoštevati, ker je v herbariju Prirodoslovnega muzeja Slovenije ni našla). Še 7 pol je prispeval kot sonabira-telj (Praprotnik 1995: 8). Vsekakor je njegov delež znatno večji od deleža vseh drugih nabiralcev na Kranjskem skupaj, a tudi v celotni Reichenbachovi zbirki obsega približno 5, 73 %
Ct^t^A, /"a/, č	- iSti- t'^
Si . j?? . XI. t=t Ji.	rfeet.^
Ca/t.1**/*^ iS*. yr « .j^/J&u,.
y AL , -tfO^	C .
. ^ <?fS. LrŽ. s.
A'/.	^ A*tnA.
Del Freyerjevega rokopisa Flore Kranjske in Koroške s podatki o lepem čeveljcu (Cypripedium calceolus)
(AS, Pri v, A XI, fasc. 14).
V literaturi tistega časa se večkrat pojavlja zapis o Freyerjevi Flori Kranjske in Koroške. Njegovo ekskurzijsko dejavnost, ki ga je vodila po vsej Kranjski, tudi po večkrat v iste kraje, lahko razumemo kot zbiranje potrebnih podatkov, saj je bila dejavnost njegovih botaničnih predhodnikov krajevno nepopolna, sodobnim potrebam pa tudi ni več ustrezala. V Freyeriani so ohranjeni izpisi del drugih avtorjev, iz leta 1837 npr. Freyerjev seznam rastlin, ki jih v delu "Flora Austriaca" (1827-1831) za Kranjsko navaja N. Host, ali pa (po Hladniku) izpis rastlin, ki jih v svoji ekskurzijski flori ("Flora Germanica excursoria", 1830-1832) za Kranjsko omenja L. Reichenbach. Ohranjen je tudi Fre-yerjev seznam na Kranjskem samoniklih rastlin ("Enumeratio plantarum Carnioliae indigena-rum") iz leta 1837, zelo obsežno (120 listov) je gradivo v ovitku Flora gorenjskih Alp ("Oberkrainer Alpenflora"), ki očitno obsega tudi prepis botaničnih opazovanj Karla Zoisa in njegovih nabiralcev, v ovitku (74 listov) Flora Kranjske in Gorenjske ("Flora von Krain und Oberkrain"), v ovitku (56 listov) Flora Notranjske in tolminskih gora, Bohinja, Gorenjske, Dolenjske in Šmarne Gore ("Flora von Innerkrain und Tolmeiner Gebirge, VVochein, Oberkrain, Unterkrain, Grosskahlenberg") (vse to Priv. A XI, fasc. 14) ter v ovitku "Flora Carantana" seznam vrst, ki rastejo na Koroškem, ponekod s pripisanimi nahajališči (AS, Priv. A XI, fasc. 15).
Za nekatere lokalitete (Polhograjska gora, Šmarna gora, Peca) je ohranjen seznam vrst, ki na njih rastejo.
Ni še ugotovljeno, kdaj se je Freyer lotil pisanja Flore Kranjske in Koroške. V času njegovega delovanja je bil kot prvi k temu poklican ljubljanski lekarnar, doktor kemije in uveljavljeni botanik Žiga (Siegmund) Graf (1801-1838). S Freyerjem sta bila v prijateljskih stikih, o čemer priča njuna korespondenca, ki jo je objavil Š. Predin (1997: i39-i43> v slovenskem prevodu str. 96-100). V AS je ohranjen Freyerjev zapis (korespondenca z Grafom), da "so 4. novembra 1832 dr. Graf, Freyer in [F. ] Schmidt
v	Glincah oblikovali neločljivo pobrateno trojico gorečih raziskovalcev domovine". Po zgodnji Grafo-
vi	smrti je zamisel o pisanju Kranjske flore najbrž prevzel Freyer in jo razširil še na Koroško. V zapisu, ki je pod naslovom "Correspondenz" izšel v regens-burškem časopisu Flora (23: 171, 1840), anonimni pisec (verjetno je to bil D. H. Hoppe) poroča o leip-ziškem botaničnem vrtu in drugih botaničnih zadevah, npr. založniški dejavnosti W. Hofmeistra, ki bo založil tudi Freyerjevo Kranjsko floro ("... und wird ebenfalls eine Flora carniolica in Verlag nehmen").
Freyer se je v zvezi s svojo Kranjsko-koroško floro večkrat obračal na L. Reichenbacha, npr. v pismih (seveda so s Freyerjeve strani pri tem in drugih korespondentih na voljo le koncepti) 16. in 19. decembra 1840. Zanimiv je pasus v pismu Reichen-
bachu 14. 2.1841, v katerem Freyer omenja rojaka J. Kopitarja kot cenzorja". Zelo zgovorna je tudi korespondenca med J. Cafom in H. Freyerjem, ki jo, skrajšano, navajamo pod črto12.
V Arhivu Slovenije sta ohranjena dva dokumenta, ki izpričujeta Freyerjev pristop k delu pri načrtovani flori in doslej v literaturi še nista bila obravnavana. Prvi je Freyerjev rokopis, naslovljen "Flora von Krain und Karnthen" (Priv. A, fasc. 14). Gre za 46 oštevilčenih dvolistnih pol velikosti 22 (širina) x 36, 5 (višina) cm, popisanih na desni polovici lista, z morebitnimi dodatki na levi polovici. Pole 7, 15-19, 21-23, 25"29 in 32-35 manjkajo, od pole 46 pa je samo en list. Ohranjeno gradivo obsega naslednje rodove, ki pa niso vsi v celoti ohranjeni: Chara, Ceratophyllum, Lycopodium (incl. Selaginel-la), Equisetum, Taxus, Thesium, Cupressus, Juniperus, Larix, Abies (incl. Picea), Pinus, Hippophae, Daphne, Salix, Populus, Betula, Alnus, Carpinus, Ostrya, Co-rylus, Quercus, Elyna, Kobresia, Vignea, Carex, Gladi-olus, Trichonema, Crocus, Leucojum, Galanthus, Lu-zula, Erythronium, Lloydia, Fritillaria, Lilium, Mus-cari, Scilla, Gagea, Porrum, Allium, Codonoprasum, Asphodelus, Anthericum, Asparagus, Herminium, Himantoglossum (incl. Coeloglossum), Platanthera, Gymnadenia, Nigritella (incl. Traunsteinera), Ana-camptis, Orchis, Spiranthes, Chamaerepes (= Cha-morchis), Ophrys, Habenaria (= Pseudorchis albida), Corallorhiza, Limodorum, Goodyera, Cephalanthera, Neottia, Listera, Epipactis, Malaxis, Epipogiutn in
Cypripediurn. Na drugem mestu Freyeriane (Priv. A, fasc. 15) je ohranjen še rokopis s 3 dvojnimi in enim listom (oštevilčeno) ter eno dvojno polo in enim listom (neoštevilčeno), naslovljen kot "Hen-rici Freyeri Carniolo Idriensi Magistri Pharmaciae etc. Florula excursoria Carniolae et Carinthiae". Na že opisani način vsebujejo obdelavo rodov Arum, Dracunculus, Calla, Lemna, Zannichellia, Potamoge-ton, Triglochin, Alisma, Sagittaria, Butomus, Hydroc-haris, Nuphar, Nymphaea, Lepturus, Lolium, Cynosu-rus, Elymus, Hordeum, Brachypodium in Agropyrum. Da so tudi te del načrtovane flore, v kateri spadajo po uporabljenem sistemu pred najprej naštete rodove, je jasno. Freyer se je pri sistematskem zaporedju naslanjal na Reichenbachovo delo "Hand-buch des natiirlichen Pflanzensystems" iz leta 1837 (Freyer v nedatiranem pismu Reichenbachu, AS).
Dr. Luka Pintar (Ljubljana) hrani nepopoln izvod (str. [IJ-XLVIII + [i]-i40, 140>-20 + [141J-434) (1830-1831) Reichenbachove flore s Freyerjevim podpisom na naslovni strani. Ta izvod je Freyer uporabljal pri pisanju svoje flore. V njem je označil vrste, ki rastejo na Kranjskem oz. Koroškem, in tiste, ki jih ima v herbariju. Tekstovnih pripisov je v knjigi zelo malo, nanašajo pa se na imena vrst, ki so bile opisane po izidu Reichenbachove flore ali pa jih Freyer obravnava drugače kot Reichenbach.
Žal po razpoložljivih podatkih ni ugotovljivo, ali je Freyer napisal še kaj več od ohranjenega, čeprav je
to verjetno. Rečemo lahko le to, da je gotovo obdelal tudi vrste na dvolistnih polah, ki jih je sam pagi-niral (od 1 do 46), a jih zdaj v AS ni. Zakaj manjkajo, se ne da povedati.
Po vzorcu Reichenbachove Ekskurzijske flore je morfološki (opisni) del napisan v latinščini, horolo-ški (podatki o razširjenosti) in morebitne pripombe pa v nemščini. Latinskemu imenu rastline, po potrebi s sinonimi, sledijo nemško in (v bohoričici) "kranjsko" (= slovensko), včasih tudi "ilirsko" (= hrvaško) ime. Slovenskih imen je lahko več. Pri naši divjerastoči narcisi so to imena bedeniza, narzisa, zhuk, česar se bodo razveselili vsaj Milko Matičetov in vsi Kraševci, malo manj pa najbrž Gorenjci, saj ime ključavnice Freyerju ni bilo znano.
Podatki o razširjenosti so podrobni, s konkretnimi nahajališči in imenom najditelja13, posebej za Kranjsko in posebej za Koroško. Če vrsta v eni od obeh dežel manjka, je to posebej navedeno.
Freyer si je zavestno prizadeval za slovensko imen-stvo. Tako je za nadbradec, ki je prevedeno znanstveno ime Epipogium, ustvaril ime "trohljenka", za mrežolistko(Goodyera repens) pa "goodjerka". Da gre za njegova domisleka, je razvidno iz pripisane črke F. Ob obravnavi slovenskega imenstva je vredno omeniti, da je v Freyeriani (fasc. 15) obsežen trijezični (latinsko-nemško-slovenski) slovar morfoloških botaničnih pojmov, zasnovan leta 1840 ter
dopolnjen v letih 1851 oz. (v drugem izvodu istega slovarja) 1852, ki ga Freyer omenja 11. avgusta 1852 v pismu B. Šuleku (glej str. xx).
Poznavalcu današnje vednosti o slovenski flori v Freyerjevem rokopisu ne morejo uiti zanimivi podatki, od katerih nekatere v naslednjem navajamo.
Breza na Ljubljanskem barju, ki jo imamo zdaj za puhasto, ni določena kot B. pubescens, temveč kot B. carpatica W. K.
Vrsta Trichonema bulbocodium, danes znana kot Romulea bulbocodium, po dr. Wagnerju (to je bil ujec kemika, farmacevta in botanika dr. S. Grafa) raste na suhih travnikih na Notranjskem, med Rupo in Lipo. Freyer jo je slovensko krstil za "nitji prask".
Za vrsto Scilla autumnalis je - po Hladniku - navedeno, da cveti septembra na Vremščici.
Koralni koren (Corallorhiza trifida) je Freyerju znan le iz Zaplane, kjer ga je našel njegov zbiralec slovenskih rastlinskih imen župnik Gašperin. V rokopisu flore in s tem v arhivu pa je zaostala herbarijska pola, ki jo je Klement Janša 1849 nabral "zwischen Sedelca und Brevant" pri Dovjem na Gorenjskem.
Za danes kot kačunko (Calla palustris) znano rastlino, ki jo imenuje "opuhuje", navaja Freyer, da raste "bei Laibach vor dem steinernen Tisch in der Shishka", pa še v jarkih med Ižansko cesto in Grmezom na Ljubljanskem barju ter v lužah onkraj Rožnika proti Bokalcam. Prvo nahajališče se seveda nanaša na Vodnikovo rojstno hišo v Zgornji Šiški, od koder pa do danes še obstoječega nahajališča pod Rožnikom sploh ni daleč.
Tako kot ne vemo, kaj je Freyerja spodbudilo k pisanju Flore Kranjske in Koroške, tudi ne vemo, zakaj dela ni končal. O tem utemeljeno razmišlja J. Mal (1916: 152-153). Izid flore "Uebersicht der Flora Krains" Andreja Fleischmanna, priučenega vrtnarja v ljubljanskem botaničnem vrtu, ki je izšlo v Analih Kranjske kmetijske družbe 6 (za leto 1843), kot samostojna izdaja pa leta 1844, na Freyerjevo ustvarjalnost ni mogel vplivati spodbudno. Čisto mogoče je, da je imel Freyer, ko 7. oktobra 1844 v pismu J. Cafu piše "... zakaj ta popis poterbuje skerbno pre-udarstvo. Dobro premislit se more rezločna resnica pisati!", v mislih Fleischmannovo diletantsko napisano floro. Vsekakor pa je Freyer imel namen svojo floro izdati tudi še po izidu Fleischmannove flore, saj je v prilogi ("dokladi") k 41. številki Bleiweiso-vih Novic od 14. oktobra 1846 objavil vabilo k zbiranju slovenskih imen zanjo14.
Henrik Frever kot botanik
Ali ga je od tega, da bi končal in izdal večkrat naznanjeno in tudi težko pričakovano delo, res odvrnila nekaj stogoldinarska izguba pri izdaji Abecednega seznama k zemljevidu Kranjske, kot je to 24. januarja 1857 pisal A. Boueju (Mal 1916: i 54)? Gotovo je blizu resnici W. Voss (1884: 38), ko Freyerju sicer priznava velike zasluge za botanične raziskave na Kranjskem, a tudi obžaluje, ker mu je manjkala vztrajnost, da bi zamišljeni načrt izpeljal do kraja. Freyer naj bi po Vossu začenjal prerazlične stvari, zaradi česar je že davno obljubljena Flora Kranjske in Koroške žal nedokončan rokopis kljub ponovni spodbudi Hoppeja, Kocha in Reichenbacha.
Freyerju na čast je imenovan križanec iz rodu osa-tov (Cirsium x freyerianum). Ime Freyera Reichenb. za rod sredozemskih kobulnic, postavljeno na čast Henriku Freyerju, naj bi nadomestilo zaradi starejšega homonima neveljavno rodovno ime Biasolet-tia Koch, a je tudi samo mlajši homonim Scopoli-jevemu rodovnemu imenu Freyeria, zaradi česar ni veljavno in se pravilno imenuje Huetia. Scopolijevo poimenovanje je počastilo njegovega idrijskega lekarnarja in Henrikovega starega očeta Ernesta, nima pa veljave, ker se sistematsko ujema s tropskim rodom Linociera iz družine oljkovk. Scopoli je v svojem delu "Introductio ad historiam naturalem" (Praga, 1777) ustanovil niz rodov, ki jih današnja botanična sistematika ne priznava.
Panonska detelja (Trifolium pannonicumj, ki jo je Freyer v Sloveniji odkril kot prvi (Gorjanci: "per hrovashki vodi", 18. 7.1834, Freyerjevi zapiski v AS).
Foto: T. Wraber.
Botanična bibliografija H. Freyerja
1829 [Eine kurze Nachricht uber Enstehen, Grosse und Inhalt des botanischen Gartens zu Laibach]. Flora (Regenburg) 12 (1): 173-175
1836, Verzeichnifi slavischer Pflanzen-Namen. Zur Completirung allen Vaterlandsfreunden anempfohlen. Priloga k dnevniku Laibacher Zeitung, 26. november 1836.
1838,	Erste Ersteigung des Mangart bei Weifienfels durch den Herrn Custos Heinrich Freyer. Beitrage zur ' Naturgeschichte, Landwirthschaft und Topographie des Herzogthums Krain 2: 80-87. Laibach.
1838 a, Daphne blagayana Freyer. V: Nachschrift der Redaktion. Flora (Regensburg) 21 (1): 176.
1838 b, Correspondenz [uber den Unterschied von Helleborus altifolius und H. niger]. Flora (Regensburg) 21 (1): 368.
1838 c, Correspondenz [Freyer's VVanderungen in den krainischen Gebirgen]. Flora (Regensburg) 21 (2): 581-582.
1838	d, Terglou in Oberkrain. Flora (Regensburg) 21 (2), Beiblatter 2,3: 26-40.
1839,	Correspondenz [uber die Herbarien des Laibacher Landes Museum und iiber den zum Andenken Sr. Majestat des Konigs von Sachsen von Hrn. Grafen von Blagay zu Billichgratz errichteten Obelisk]. Flora (Regensburg) 22 (2): 398-399-
1839	a, Correspondenz (Mangart Berg bei VVeissenfels in Krain, im Jahre 1837 zum zweitenmal erstiegen vom Unterfertigten am 14. und 15. August.) Uzhka vel Mte. Maggiore.
Flora (Regensburg) 22 (2): 583-591-
1839 b, Correspondenz [Excursionen auf dem Berge Krim Nanas u. a.]. Flora (Regensburg)22 (2): 638-640.
1840,	Biographische Notizen iiber Scopoli. Flora 23 (2), Beiblatter 4, 5: 57-66. 1851, Terglou in Oberkrain. Laibacher Zeitung, štev. 202, 205 in 207.
1853, Correspondenz. Oesterreichisches Botanisches Wochenblatt 3: 156-158.
Fieverjev prispevek k slovenskemu rastlinskemu imenstvu
Že iz doslej povedanega vemo, da si je Freyer prizadeval za popolno slovensko rastlinsko imenstvo. Od leta 1822 naprej je marljivo zbiral tozadevno gradivo, o čemer pričajo v AS (Priv. A XI, fasc. 14) Freyerjev prepis Zoisovega seznama rastlinskih imen iz ljubljanske okolice ("Nomina plantarum in locis Labaco vicinis inventarum") in več drugih seznamov, npr. Latinsko-kranjska rastlinska imena ("Nomina Plantarum latino-carniolica"). Poleg lastne zbirke je uporabil starejše sezname še iz 18. stoletja ("Nomenclatura botanica - carniolica": seznam iz leta 1822 po gradivu F. A. Breckerfelda in K. Zoisa) in jih pomnožil s seznami svojih sodobnikov (J. O. Caf, J. Dolenc 1838, J. Gašperin 1837, J. Kek, B. Liker 1839, M. Ravnikar).
Z datumom 26. novembra 1836 je podpisal 8 strani obsegajoči tiskani Seznam slovanskih rastlinskih imen ("Verzeichnifi slavischer Pflanzen-Na-men. Zur Completirung allen Vaterlandsfreunden anemphohlen"), ki je - na Freyerjeve stroške - izšel kot priloga časopisu Laibacher Zeitung (po drugih virih pa Illyrisches Blatt, vendar sam Freyer - v tistem delu rokopisnega besedila njegove Flore Kranjske in Koroške, ki obravnava Blagayev volčin -omenja prvi navedek, pa tudi župnik iz (Bohinjske) Bistrice J. Dolenc v pismu 24. 3. 1838 Freyerju piše: "Unterm 26. 9br 836 haben Sie der Laibacher Zeitung ein Verzeichnifi slavischer Pflanzen-Namen beyfiigen lassen". Seznam obsega 2060 rastlinskih imen, od tega 69 ilirskih (= hrvaških). Iz katerega
vira so hrvaška imena, ni jasno, saj izvira v njegovi zapuščini ohranjeni izpis hrvaških rastlinskih imen šele iz leta 1857 izšlega dela (J. C. Schlosser & L. Farkaš - Vukotinovič: Syllabus Florae Croa-ticae). Freyer se v njem obrača na vse kranjske izobražence, da bi pregledali natisnjeno gradivo in označili tista imena, ki so znana v njihovih krajih in okolici, navedli pa tudi manjkajoča imena in jih pospremili s svežimi ali posušenimi herbarizira-nimi rastlinami. S tem želi (že in tudi tedaj!) še prisotna imena rešiti pozabe, obenem pa doseči popolno kranjsko (= slovensko) poimenovanje vseh kranjskih prirodnin, razloženo z latinskimi in nemškimi imeni. Odziv pa ni bil velik, saj je Freyer na primerek seznama, ki mu ga je z označenimi v okolici Stične znanimi in rabljenimi imeni vrnil v Stični rojeni in v Ljubljani delujoči duhovnik Jožef Kek (1796-1855), napisal, da je bil Kek edini, od katerega je dobil vrnjen seznam. Kek je dodal še 2 strani komentarja, ki kažeta na botanično in slovenistično razgledanega človeka. Gotovo pa so vsaj seznami župnikov J. Dolenca, J. Gašperina in B. Likarja, ohranjeni v Freyeriani, nastali na njegovo spodbudo, kot podobno ugotavlja že Mal (1916: 149). Ni torej res to, kar piše Freyer v Vodnikovem spomeniku "Nicht eine Antwort wurde mir zu Theil!" (Freyer 1859: 92). Slovenska rastlinska imena mu je sporočal tudi njegov gimnazijski sošolec M. Ravnikar (AS, Priv. A XI, fasc. 10), v rokopisu Kranjske in koroške flore pa jih je Freyer ustvarjal tudi na novo.
Freyerjevo obsežno izpisovalno in zbirateljsko delo je upošteval Slovak, večino življenja pa v Zagrebu delujoči Bogoslav Šulek (1816-1895) v svoji obsežni knjigi "Jugoslavenski imenik bilja", ki jo je leta 1879 izdala Jugoslovanska akademija znanosti in umetnosti v Zagrebu. Ko je Šulek leta 1850 pisal "Biljarstvo", mu je Freyer nesebično poslal rokopis (50 velikih listov) s slovenskimi rastlinskimi imeni, za kar mu Šulek v uvodu k svoji knjigi izreka največje priznanje15. Freyer je v tem seznamu nedvomno navedel tudi svojega informatorja, saj Šulek v svojem imeniku ne navaja samo Freyerja, temveč ime tistega, na katerega se Freyer sklicuje.
Ker so v 8 strani dolgem seznamu izšla samo slovenska imena brez latinskih, lahko njihov botanični pomen - ki v nekaterih primerih tudi Freyerju leta 1836 še ni bil znan - ugotovimo prav z njihovo objavo v Šulekovem imeniku in s Freyerjevimi seznami, ohranjenimi v AS.
Za sklep
Rastlinoslovne raziskave predstavljajo le del zelo raznovrstne dejavnosti prvega kustosa Kranjskega deželnega muzeja Henrika Freyerja, po izobrazbi magistra farmacije. Na podlagi dobre vednosti o raziskovanjih njegovih predhodnikov J. A. Scopo-lija, B. Hacqueta, K. Zoisa in F. Hladnika ter ne-
katerih sodobnikov, npr. M. Tommasinija, je ponovno, še večkrat pa kot prvi, obiskal mnoge kraje na Kranjskem in svoja opažanja skrbno zapisoval, a razmeroma malo objavil. Kot krstni boter Blaga-yevega volčina (1838) in marljiv sodelavec Nemške eksikatne flore (L. Reichenbach, 1830-1845) si je pridobil precejšen ugled in je bil dejansko v pisni, nemalokrat pa tudi osebni zvezi z mnogimi uglednimi botaniki svojega časa. Namenil se je napisati, po zgledu tedaj popularne Nemške ekskurzijske flore L. Reichenbacha (1830-1832), Floro Kranjske in Koroške. Dela se je lotil zelo temeljito, o čemer priča rokopis v njegovi zapuščini, ki pa predstavlja le zelo majhen del nameravanega dela. Obseg naloge, ki bi jo zmogel samo, če bi se ji povsem posvetil, najbrž pa tudi druge okoliščine, med njimi izid Pregleda kranjske flore A. Fleischmanna (1843 oz. 1844)» ter pozneje vse večja zaposlenost z drugačnimi nalogami, npr. pisanjem Vretenčarske favne Kranjske (1842), pripravo Specialne karte vojvodine Kranjske z abecednim seznamom (1844-1846), zasnovo osnovne ureditve muzeja v Celovcu (1848) in geo-loško-paleontološkimi raziskavami na Dolenjskem (1850), so povzročile, da zaključenega dela o flori Kranjske in Koroške ni napisal. Kar paradoksalno je, da je bil pisno najmanj plodovit ravno na področju botanike, ki mu je sicer bilo najbolj pri srcu. Njegovo najobsežnejše botanično delo, rokopis o slovenskih rastlinskih imenih, je uporabil B. Šulek za svoj "Jugoslovanski imenik bilja" (1879), ki pa ga Freyer seveda ni več doživel.
Zusammenfassung
Henrik Freyer, erster Kustos des Krainischen Landesmuseums, als Botaniker
Henrik Freyer, geboren ara 7. Juli 1802 in der be-riihmten Quecksilberbergwerk-Stadt Idrija (damals im Herzogtum Krain des Kaisertums Osterreich, heute Republik Slovvenien) in der traditionsreichen Apothekerfamilie, wurde nach den absolvierten Gymnasialstudien, der dreijahrigen Praxis in einer Apotheke in Ljubljana und der darauffolgenden Priifung in 1825, Pharmazeut (Apothekergehilfe). Bis zum Herbst 1827 half er in der Apotheke seines Vaters in Idrija, dann ging er nach Wien und erlang-te in 1829 das Magisterium der Pharmazie. In der Folgezeit iibte er seinen Beruf in Zagreb, Graz und Ljubljana aus, bis er am 1. September 1832 Kustos des am 4. Oktober 1831 eroffneten "Landes-Mu-seums im Herzogthume Krain" wurde. In dieser Stellung verblieb er bis 1852, als er der Einladung folgte die Stelle des Konservators am anatomisch-zoologischen Museum in Triest zu ubernehmen. Erkrankt kehrte er in 1864 nach Ljubljana zuriick und verschied daselbst, korperlich und spater auch psychisch leidend, am 21. August 1866.
Als Kustos des Krainischen Landesmuseums ent-vvickelte Frever eine sehr rege und vielseitige Ta-
tigkeit. Er verfasste eine "Fauna der in Krain be-kannten Saugethiere, Vogel, Reptilien und Fische" (1842), gab eine sehr sorgfaltig ausgearbeitete "Spe-cial-Karte des Herzogthums Krain" in 16 Blattern und mit einem umfangreichen slowenisch-deutsc-hen und deutsch-slowenischen Orts-Repertorium (1844-1845) heraus. Als vom Geognostisch-mon-tanistischen Verein in Graz ernannter Begehung-skommissar fiir Krain bereiste er in 1850 das Ge-biet zvvischen den Fliissen Sava und Krka bzw. der Stadt Ljubljana und dem Dorf Bregana an der kro-atischen Grenze. Er verfasste dariiber einen Detail-bericht mit vielen Durchschnittszeichnungen.
Das Ziel dieses Aufsatzes ist die Tatigkeit Fre-yer's auf dem Gebiet der Botanik, seines, wie er selbst mehrmals behauptete, Lieblingsfaches, zu beleuchten. Durch die Beschreibung einer in der Umgebung von Ljubljana neuentdeckten Seidel-bastart, der Daphne blagayana (1838), und die sehr rege Sammeltatigkeit beim Exsikkatenwerk "Flora germanica exsiccata" (L. Reichenbach, 1830-1845) wurde er in botanischen Kreisen vveitbekannt. Se-ine im Archiv Sloweniens (Ljubljana) aufbewahrte Korrespondenz beweist die Verbidungen mit den meisten damals fiihrenden europiiischen Botani-kern, wie D. H. Hoppe, W. D. J. Koch und L. Rec-henbach, oder, in der Nachbarschaft, B. Biasoletto und M. Tommasini. Freyer bereiste das ganze Land Krain, wobei er mancherorts als erster Botaniker war, so z. B. auf dem Snežnik (1796 m), der hoch-
Freyerjev zapis o florističnih opazovanjih na Idrijskem. Zapisane so pomembnejše vrste, opažene na Krekovšu, pri Belški in Putrihovi klavži in na Melinškem (tam lepi čeveljc/Cypripediutn calceolus)
(AS, Priv. A XI, fasc. 14, ovitek Flora von Innerkrain etc.).
JT?--- jK^t^/^,	&
jI,*,*-	^	J J
Az-t
c
Jč^^'V —-


sten Erhebung der slovvenischen Dinariden, im Gorjanci-Gebirge an der kroatischen Grenze und - als unerschrockener Bergsteiger - auf etlichen Gipfeln der Alpen Sloweniens, so zvveimal auf dem hochsten, damals noch recht schwer zuganglichen Triglav (2864 m), zvveimal auf dem nicht minder schwierigen Mangart (2678 m) auf der heutigen slovvenisch-italienischen Grenze und mehreren noch. Seine in der Heimat und im Ausland publi-zierten Berichte schildern zum ersten Mal die Flora des Triglav (1838) und des Mangart (1838, 1839).
Auf diese Weise brachte er umfangreiche Gelande-notizen und ein, heute im Naturhistorischen Mu-seum Sloweniens (Ljubljana, LJUM) aufbewahrtes Herbarium, zusammen. Dieses Material beabsich-tigte er, unterstiitzt von den bereits bestehenden Beobachtungen seiner Vorgiinger und Zeitgenos-sen, in einer "Flora Carnioliae und Carinthiae" zusammenzufassen. Im Archiv SIoweniens (Ljubljana) befinden sich die Manuskripten-Fragmente dieser Flora, die einen Einblick in das geplante Werk ermoglichen. Es wurde nach dem Vorbild der "Flora germanica excursoria" (L. Reichenbach, 1830-1832) vorbereitet, mit lateinischen Beschreibungen der jevveiligen Taxa und deutschsprachigen Verbre-itungsangaben. Es werden die deutschen, krainisc-hen (= slovvenischen), manchmal auch illyrischen (= kroatischen) Namen der behandelten Arten an-gefiihrt. Die Namen der von Freyer ± fertig ausge-arbeiteten Gattungen, wobei nach dem und durch
das vom Autor durchgefiihrte Paginieren bevveis-baren, spater zustandegekommenen Fehlen einiger Doppelbogen, alle Arten dieser Gattungen nicht komplett erhalten sind, sind aus den S. 120-121 des slovvenischen Textes ersichtlich. Die Einsicht in das Manuskript von Freyer erlaubt die Meinung, nach vvelcher seine geplante Flora von Krain und Karn-ten eine gute Leistung vviire und den Bediirfnissen jener Zeit viel besser entsprache als die "Uebersicht der Flora Krains" (A. Fleischmann 1844) bzvv. die "Flora von Karnten" (E. Josch 1853-1854). Es ist nicht bekannt, vvarum Freyer sein Vorhaben trotz der wiederholten Aufmunterung seitens der ange-sehensten Botaniker seiner Zeit nicht zur Ausfiih-rung brachte. Moglichervveise mangelten ihm we-gen der vielen anderen Verpflichtungen, Aufgaben und auch Interessenverschiebungen einfach die Zeit und Kraft dazu.
Freyer war auch ein erfolgreicher Sammler der slovvenischen Pflanzennamen. Im Jahre 1836 vero ffentlichte er ein 1260 Namen beinhaltendes Verzeichnis, als einen Anruf an die damalige slo-wenische Intelligenz ihm bei dieser Aufgabe zu helfen. Er fand einige Mitarbeiter und brachte eine Liste der slovvenischen Pflanzennamen zusammen, die er - mit Einschluss aller ihm verfiigbaren Da-ten - im Jahre 1852 an den in Zagreb vvirkenden B. Šulek sandte. Dieser gab sie im 1879 erschienenen "Jugoslavenski imenik bilja/Jugoslavvischer Pflan-zennamenregister" heraus.
130
I

Literatura
Ceklin, F., 1983: Vršac. Po dvesto letih razvozlana gorska uganka, 1-3. Teleks 39, štev. 25 (23. junij): 45-47 (1), štev 26 (30. junij): 46-49 (2), štev. 27 (7. julij): 48-52 (3). Ljubljana.
Deschmann, C., 1866: Heinrich Freyer. Ein Nekrolog. Laibacher Zeitung, 24. in 25. avgusta 1866 (separatni odtis: 3-14).
Fleischmann, A., 1844: Uebersicht der Flora Krairis. 144 str. Ponatis iz Annalen der k. k. Landwirthschaft-Gesellschaft in Krain 6 (1843): 103-246.
Freyer, H., 1859: Aus meinem Leben. V: E. H. Costa, Vodnikov spomenik - Vodnik. Album: 92-93. Ljubljana - Laibach.
Ni življenjepis, temveč Freyerjev spomin na njegovo slavistično delovanje, ki ga je, po nekaterih slabih izkušnjah z zbiranjem slovenskih rastlinskih imen in prodajo Abecednega seznama krajevnih imen na Kranjskem (1846), opustil.
Graf, S., 1838: Ober die Daphne Blagayana Frey. Flora 21 (1): 175-176.
Hochenwart, F., 1838: Ausziige aus den Tagebiichern des Museums-Custos in Laibach Herrn Heinrich Freyer, vvelche er iiber sein Ausfliige in Krain fiihrte. Beitrage zur Naturgeschichte, Landvvirthschaft und Topographie des Herzogthums Krain 1: 5-28. Laibach.
[Hoppe, D. H. ], 1840: Correspondenz [Ueber den unter Kunzes Direction stehenden botanischen Garten und andere botanische Verhaltnisse in Leipzig]. Flora 23 (1): 170-172.
Klemun, M., 1998: Zur Geschichte des Naturvvissenschaftlichen Vereines fiir Karnten. Werkstatt Natur: Pioniere der Forschung in Kiirnten. Carinthia II, 56. Sonderhelt: 11-125. Naturwissenscaftlicher Verein fiir Karnten, Klagenfurt.
Krbavčič, A., 2002: Magister farmacije Henrik Frever 1802-1866 kot lekarnar med letoma 1822 in 1832. V: Š. Predin (uredn.), Slovenski farmacevti v naravoslovju, 77-104. Mariborske lekarne, Maribor.
Landes-Museum im Herzogthume Krain. Zvveiter Jahresbericht 1838. Laibach 1839
Mal, J., 1916: Kustos Frever med slavisti. Čas 10: 147-157,195-210. Ljubljana
Mezzena, R., 1989: Relazione sullo sviluppo del Museo civico di storia naturale e sue dipendenze (Orto botanico, Aquario marino, Museo del mare) negli anni 1958-1987. Atti Mus. civ. Stor. Nat. Trieste 42 (9): 195-358. Trieste.
Petkovšek, V., 1935: Blagajev volčin. Proteus 2: 181-188.
Pfeiter, J., 1989: Zgodovina idrijskega zdravstva. Mestni muzej Idrija.
Piskernik, A., 1926-1927: Blagay in Freyer. (Podrobnosti o odkritju Blagajeve jožefice ali daphne Blagayane.) Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo B 7-8: 59-63.
Praprotnik, N., 1988: Blagayove Joshefze. Proteus 50: 269-270.
Praprotnik, N., 1988 a: Blagayev obelisk je obnovljen. Proteus 51: 40-41
Praprotnik, N., 1995: Flora Germanica exsiccata, kranjski botaniki in nahajališča v Sloveniji. Scopolia 33: 1-68.
Praprotnik, N., 1995 a: Henrik Frever v Karavankah. Jeseniški zbornik, 277-285. Muzejsko društvo Jesenice. Predin, Š., 1997: Žiga Graf, slovenski florist, kemik in lekarnar. Mariborske lekarne, Maribor.
Predin, Š., 2002: O življenju in delu Henrika Freyerja. V: Š. Predin (uredn.), Slovenski farmacevti v naravoslovju, 3-75-Mariborske lekarne, Maribor.
Reichenbach, L., 1849: Icones Florae Germanicae et Helveticae 11. Lipsiae.
Strgar, V., 1991: Erbergov vrt - pozabljeni botanični vrt. Proteus 53: 323-332.
Strgat, V., 1992: Rastlinstvo in vrtovi v Erbergovem Dolu. Publikacije Restavratorskega centra republike Slovenije, Dela 1: 96-106.
Švegel, I., 1937: Botanična potovanja saškega kralja Friderika Avgusta II. v okolišu Julijskih Alp pred sto leti. Proteus 4: 73-76.
Švegel, I., 1937 a: Konig Friedrich August II. von Sachsens Botanische Wanderungen in den Julischen Alpen vor 100 Jahren. Mitteilungen des Thiiringischen Botanischen Vereins, N. F. 44: 35-41.
Ullepitsch, J., 1866: Magister Heinrich Freyer t. Carinthia, štev. 9. Separat: 3 nepaginirane strani.
Voss, W., 1884: Versuch einer Geschichte der Botanik in Krain (1754-1883). Jahresbericht der Staats-Ober-Realschule in Laibach fiir das Schuljahr 1884: [xJ-59. (H. Frever na str. 35-39)
VVester, J., 1936: Henrik Frever na Mangrtu leta 1836 in 1837. Planinski vestnik 36: 385-390.
VVester, J., 1938: Ob jubileju "kraljeve rože". Planinski vestnik 38: 233-238.
VVester, J., 1951: Henrik Freyer pred sto leti na Triglavu (1837 in 1851). Planinski vestnik 51: 253-257, 265-270. VVraber, T., 1966: Henrik Freyer v Julijskih Alpah. Proteus 28: 250-255. Wraber, T., 1966 a: Spet o Blagavevem volčinu. Proteus 28: 255-260.
VVraber, T., 1969: Iz zgodovine o botaničnih raziskovanjih v Julijskih Alpah in Karavankah. Jeklo in ljudje (Jeseniški zbornik) 2: 269-293.
VVraber, T., 1975: Moreš na Morež? (Romanje k vrhu na Bovškem). Planinski vestnik 75: 569-580.
Wraber, T., 1987: Blagayev volčin in naše varstvo narave. Proteus 49: 311.
VVraber, T., 1990: Sto znamenitih rastlin na Slovenskem. Prešernova družba v Ljubljani.
VVraber, T., 2000: Botanično raziskovanje na Snežniku. Knjiga o Snežniku: 14-24. Ilirska Bistrica.
VVurzbach, C., 1858: Biographisches Lexikon des Kaiserthums Oesterreich 4 (Egervari-Fiichs): 352-354. VVien.

Opombe
1	Leta 1966, ob stoletnici Freyerjeve smrti, je Srečko Logar sporočil, da je v idrijskih matičnih knjigah kot datum njegovega rojstva naveden 8. julij 1802. Ta datum, ki ga je 6. marca 2003 potrdil zdajšnji župnik v Idriji g. Ivan Blažič, je bil že večkrat naveden, tako tudi v Enciklopediji Slovenije. Vendar je 7. julij kot svoj rojstni datum navajal sam H. Freyer, najbolj pa ga potrjuje Freyerjev oče Karel, ki je v svojem lapidarno pisanem dnevniku, ohranjenem v Arhivu Slovenije, zapisal: "d: 7ten 802 Abends 1/2
9 Uhr wurde mein Sohn Heinrich Willibald Joseph gebohren. Gevatters leut vvaren H. C. Joseph Scherovitz und Frau v. Zergollerin. Jeder gab 3 Ducaten." 8. julij je verjetno datum krsta, saj je bilo 7. julija po pol deveti uri zvečer zanj že pozno.
2	Podatki so povzeti po VVUrzbachu (1858: 352-354), Deschmannu (1866) in Vossu (1884: 35-39)- V AS (Priv. A XI, fasc. 3) je ovitek z naslovom Avtobiografija, v katerem je v obliki Freyerjevih lastnoročno napisanih nedokončanih konceptov in na posameznih neurejenih listih raztresenih podatkov mnogo izvirnega gradiva za obsežnejši Freyerjev življenjepis. Nekaj tega smo uporabili na ustreznih mestih. Čistopis avtobiografije je poslal leta 1849, potem ko je bil 26. 6. 1848 izvoljen za dopisnega člana matematično-naravoslovnega razreda Akademije znanosti na Dunaju (Wurzbach 1858-. 353), od koder jo je 2002 pridobil mag. Štefan Predin in jo nameraval predstaviti slovenski javnosti (ustno sporočilo, februar 2003). Tudi Mal (1916), ki sicer obravnava predvsem Freyerjevo prizadevanje za slovensko naravoslovno imenstvo, prinaša mnogo iz neposrednih virov pridobljenih podatkov. - V literaturi beremo, da je Frever v Trstu deloval od 1853. leta naprej, le Mal (1916:153) pravi, da "je odšel jeseni 1852 kot konservator na tržaški zoologični muzej". To zadnje najbrž ustreza resnici, saj je bilo Freyerjevo mesto v Ljubljani razpisano v časopisu Laibacher Zeitung že 30. avgusta 1852 (Freyerjev prepis v AS!), v AS pa je ohranjeno tudi pismo, ki gaje K. Deschmann pisal Freyerju 20. januarja 1853 in ga naslovil v Trst!
3	V svoji fragmentarni rokopisni avtobiografiji (FB) navaja Freyer v javnosti doslej neznane okoliščine odkritja znamenite hladnikovke (Hladnikia pastinacifolia). Ko je bil z zbiralci planinskega mahu in encijana med počitnicami leta 1818
in 1819 na Čavnu, je našel neznano kobulnico, ki je ni videl v botaničnem vrtu, in nanjo opozoril Hladnika. Ta si jo je nato priskrbel in jo kot novospoznano imenoval Oenanthe
apiifolia. Pod tem imenom jo je Freyer poslal v Nitro (zdaj Slovaška) lekarnarju F. Langu, ki jo je prekrstil v Oenocarpon (Oenocarpa) F reyeri. Reichenbach jo je pozneje (1831), Hladniku na čast, imenoval Hladnikia pastinacifolia. Vidimo torej, da je bil prvi odkritelj tega endemičnega rodu Freyer in ne, kot smo doslej navajali (prim. T. Wraber 1990: 110), Hladnik. Vendar pa, prav tako Freyer, zadevo v pismu L. Reichenbachu 9.4. 1836 opisuje nekoliko drugače. Ko omenja v 9. stotici Reichenbachove Ikonografije (Iconographia botanica seu plantae criticae 9,1831) izdane rastline, pravi: "Hladnikia pastinacifolia me je prenesla v poletne mesece na Čavnu. Pred 4 dnevi sta Hladnik in dr. Graf od velezaslužnega profesorja Kocha dobila njegov dognani, pravkar izšli Synopsis plantarum. Z žalostnim srcem sam v njem videl [rod] Hladnikia črtan in prekrščen v Falcaria latifolia. Časti prvemu najditelju (sic!), za botaniko tako zaslužnemu možu, ne bi smeli odtegniti, temveč bi morali namesto latifolia imenovati Falcaria Hladnikiana, kot z isto pravico obstaja Falcaria Rivini. - Rastlino poznam od 1822. leta (sic!), gospod Hladnik jo je tedaj imenoval Oenanthe apiifolia in pod tem imenom sem jo pogosto razpošiljal, leta 1827 tudi gospodu F. Langu, ki jo je krstil za Oenocarpa Freyeri, čemur pa sem oporekal, ker prav zelo cenim Hladnikove zasluge, in se mu moram za kar preveč zahvaliti. Prav tuje mi je, da bi si prilastil tuja imena. Prvo in zvesto po naravi iluminirano upodobitev je prispeval Reichenbach v svojih plantis criticis". Da je bila rastlina odkrita že leta 1819, piše tudi Fleischmann (1844: 83), ne pove pa, od koga. To Freverjevo sporočilo o odkritju hladnikovke se ne ujema s tistim iz avtobiografije. Domnevamo, da je Freyer prvo najdbo hladnikovke v naravi pripisal Hladniku iz spoštovanja do svojega botaničnega mentorja, medtem ko je pozneje, v avtobiografiji, ki jo je leta 1849 poslal dunajski akademiji znanosti, opisal resnične podatke o odkritju.
4 Freyer je svoj gimnazijski študij v Ljubljani začel leta 1815 in tedaj vstopil v 2. razred. Naravoslovje je poučeval prof. M. Kalister, ki je mladino pritegnil v takšni meri, da so vprašanja o imenih te ali one prirodnine kar deževala in je bil zato ogrožen uspeh pri drugih predmetih. Tedaj se je rodilo Freyerjevo zanimanje za slovenska ("kranjska") imena prirodnin. Prefekt Hladnik je Freyerju dovolil obiskovati botanični vrt in mu iz Zoisovih spisov bral "kranjska" rastlinska imena. 1817 je začel zbirati metulje, pri čemer sta drugovala s sošolcem, sinom
ljubljanskega župana, Friderikom Kokeilom (1802-1865), ki je zdaj kot kranjski, predvsem pa koroški naravoslovec pri nas po krivici skoraj pozabljen. Učenci 5. in 6. razreda so smeli poslušati Hladnikova predavanja iz botanike, česar pa Hladnik Freverju ni dovolil. Še več, inštruktor, ki mu ga je oskrbel Hladnik, mu je vrgel skozi okno ptice pevke, češ da motijo učenje, povrh vsega pa poklical še ključavničarja, da je odprl omaro, nakar so v njej skriti metulji, napeti na deščicah, romali v ogenj. Tako je Freyer imel Ljubljane dovolj, pa tudi njegovemu očetu takšno ravnanje ni bilo po volji, saj je (sina) zabava ob nabiranju varovala pred drugimi mladostnimi zablodami. Tedaj ga je njegov bratranec Janez Kavčič, ki je prevzel tobačno zalogo na Reki, povabil k sebi, da bo tam nadaljeval gimnazijo in se naučil italijanščine in "ilirščine" (= hrvaščine). Freyerju je bilo to vabilo dobrodošlo, saj mu ni bilo treba v "zgoraj omenjenih razmerah" gimnazije končati v Ljubljani. Vseeno pa se je moral po končani gimnaziji vrniti v Ljubljano in tam opraviti filozofska razreda. (Povzeto po FB, AS, Priv. A 11, fese. 3).
5	"Durch den Uebertritt zum zoologisehen Museum in Triest bin ich in die angenehme lage versetzt, vertrauten Umganges alter Freunde mich zu erfreuen, und meinem Lieblinge, der Botanik, mich neuerdings widmen zu konnen" (Freyer 1833:156).
6	V FB Freyer piše: "Dobrota mojega očeta mi je dovoljevala, da sem se lahko marsikatero prosto uro razgledal po zakladnici naturalij idrijskega hribovja. Višji rudniški urad se celo ni upiral dovoliti mi nekajdnevne dopuste, da sem lahko prehodil idrijsko mejno hribovje Golak, Čaven, tolminske gore, Jelenk, Porezen, Črno prst, Snežnik, Nanos na Notranjskem itd.". Znano je, da se je po smrti svojega očeta (24.1.1835) zaman potegoval za mesto lekarnarja v idrijski lekarni, ki sta jo 80 let vodila njegov stari oče Ernest in oče Karel. Freyer, prav tako v FB, potem ko ni bil sprejet, lakonično ugotavlja: "Patronanz vvirkte bei der Besetzung, Freyer wurde dem Museum erhalten/Mesto je zasedel varovanec, Freyer pa je bil ohranjen za muzej. "Sprašujemo se, ali je k takšni odločitvi, poleg omenjene naklonjenosti drugemu kandidatu, prispeval spomin na idrijsko delovanje J. A. Scopolija, ki je na račun zdravniškega poklica opravljal ekskurzije po Kranjski in
se zato večkrat zameril rudniški upravi, kar v primeru nastavitve B. Hacqueta kot rudniškega kirurga omenja J. Pfeifer (1989: 71): "Morda so se v Idriji bali preveč znanstveno usmerjenega kirurga tudi zato, ker so imeli slabe izkušnje s Scopolijem".
Nekaj podobnega pa bi se Idrijčanom lahko pripetilo tudi pri naravoslovno zagnanem lekarnarju Henriku Freyerju, ki v FB omenja, kako so v Scopolijevem obdobju "lekarnarji tudi ordinirali ter morali opravljati nekatere kirurške posle, npr. klistiranje, Scopoli pa je to izkoriščal ter kot zoolog in botanik pridno potoval v gorovjih. Temu izostajanju iz službe se moramo zahvaliti za njegovi Kranjsko floro in Kranjsko entomologijo."
7	Zgodba o snežniški vrčici je kar malo vijugava. Frever v FB najprej omenja, da je 16. 7.1827 preživel strašno nevihtno noč, a bil zato nagrajen z novo zvončico, ki pa je Hladnik in Host nista priznala, ker naj bi bila samo višinska ("alpska") oblika travnolistne zvončice (Campanula graminifolia). Osem let pozneje se je - iz Cerknice - na Snežnik povzpel dr. Graf iz Ljubljane, in omenjeno zvončico poslal svojim prijateljem; De Candolle jo je izločil iz rodu zvončic in kot Edraianthus Kitaibelii uvrstil v rod vrčic. To je Freyer v "zadnjem času" (leta 1835!) nabral za Reichenbachovo (eksikatno) floro, obenem pa poslal svoj pričevalni dnevnik iz leta 1827. Ti doslej neznani podatki potrjujejo našo domnevo, da je bil na Snežniku tudi Ž. Graf (T. VVraber 2000: 16), obenem pa kažejo pot, po kateri je do snežniških primerkov prišel slavni francoski sistematik in rastlinski geograf A. L. P. P. de Candolle (1806-1893). Slovenska zemlja je že od nekdaj na križišču domačega, nič manj pa tudi tujega botaničnega delovanja!
8	Sodelovanje pri tej zbirki je pomenilo velik delovni vložek, saj je bilo treba vsako vrsto po možnosti nabrati v 150 popolnih primerkih, zaželeno pa je bilo, da bi bile manjše rastline nabrane v 3 do 4 primerkih (L. Reichenbach, izdajatelj zbirke, na letaku
z datumom 1. marca 1829, in na nepaginiranem listu, vloženem takoj za naslovno stranjo njegove Nemške ekskurzijske flore).
9	V zapisih, ki navajajo napis na obelisku, je 1. vrsta skoraj dosledno navedena kot Pridie Idus Maji, tako prvič že pri Freyerju (1839: 399), vendar je v resnici vklesano Pridie Idibus Maji (T. VVraber 1986: 311). Slovnično pravilno je Pridie idus Maji, kar so vljudno upoštevali latinščine še vešči zapisovalci napisa na obelisku, poznejši pa so od teh le prepisovali, ne da bi pogledali, kaj je zares napisano. Spodnji napis ni več takšen, kot je bil v izvorni obliki. Pri njegovi predzadnji obnovi, ki je bila vsekakor po 2. svetovni vojni, je izostal P. v spodnji vrstici, kar je bilo okrajšano za POSUIT (postavil). Spomenik je bil zadnjič obnovljen leta 1988, ob 150-letnici znanstvenega opisa
blagajevega volčina in kraljevega obiska na klasičnem nahajališču (N. Praprotnik 1988).
10	V Freyerjevi zapuščin v AS (fasc. 10, korespondenca z L. Reichenbachom) so ohranjeni mnogi seznami rastlin, s katerimi je Freyer sodeloval v Reichenbachovi zbirki. Iz njih in iz obsežne, v AS ohranjene korespondence Jožefa Ferjančiča (Feriantschitsch, tudi Ferjantschitsch), lekarniškega laboranta v Idriji, s Freyerjem iz let 1835-1842, je razvidno, da sta kar nekaj pod Freyerjevim imenom izdanih vrst nabrala tudi polhograjski grof Rihard Ursini -Blagay in Ferjančič. Temu je Freyer v pismih pridno naročal, katere vrste naj mu nabere, in mu za opravljeno delo tudi plačeval. Na enem od Freyerjevih seznamov je s črko B označenih 10 vrst, ki jih je nabral grof Blagay, z oznako Fz (Freyer je okrajšavo Ferjančičevega imena naredil po zapisu njegovega imena v bohoričici) pa tiste, ki jih je nabral Ferjančič. Poznavalec flore polhograjske okolice bo pri imenih prvih takoj pomislil na nahajališča tam nabranih rastlin (po seznamu so to, zapisano s tedaj rabljenimi imeni, Iris graminea, Betonica Alopecuros, Globularia vulgaris, Pleurospermum Golaka, Sempervivum hirtum, Erysimum Cheiranthus, Isopyrum thalictroides, Euphorbia amygdaloides, Mercurialis ovata in Rubus tomentosus), npr. na Grmadi ali pa kar na vznožju Polhograjske gore takoj nad Blagayevo graščino. Ferjančič je - po omenjenem Freyerjevem seznamu - zanesljivo nabral rastline Veratrum nigrum, Convallaria verticillata, Tamus communis, Allium victoriale, Hemerocallis f Java, poleg še drugih, iz seznama sicer ne zanesljivo določljivih, v celoti pa po Freyerjevem seštevku 23 vrst. Zbirateljsko delovanje idrijskega lekarniškega laboranta Ferjančiča vsekakor zasluži posebno obravnavo.
11	"Meinen Landsmann und Freund Bart. Kopitar Custos der k. k. Hofbibliothek, zugleich k. k. Biicher Censor habe ich bereits avisirt und gebeten, die Censur meiner Florula moglichst zu beschleunigen und zweifle nicht an baldiger Erledigung. Meine spatere und neuliche Hefte werde ich also eher von den Censur approbiren lassen, und dann umgesaumt zur vveiteren freundschaftlichen Pflege Ihnen zu iibersenden mir die Freiheit nehmen."
12	Caf Freyerju (11.7.1844, omissis): "Preizučeni gospod, velikozaslužni domorodec! Preži, gospod! odpišite mi, keda
bu Vaša toliko pričakovana Flora Slovenska na svetlo prišla? Če ne v polovici leta, bi Vas jez pač moral za 1 tjeden za rukopis prositi, ker bi sicer Vaša flora mojemu besedniku, ki bu po tem času k natisu pripravljen, nič ne pomagala. Vaše slave ne bo konca - Faunu ste nam dali inu uže nam Floru ponudjate - z Vašim čestnim imenom bu se Slovenec hvalil, dokler bu se svoje mile inu krepke besede zvesto deržal!! Vaš prehvaležni sluga Georg Zaf, Kaplan." Freyer Cafu, (7.10. 1844, omissis): "Visoko vrjedni, častitljivi gospod Za moja Flora ali Želižarstvo krajnske ino koroške dežele, se že davno mujem, ampak tedni mesci koker dnevi minejo, brez de mi blo mogoče čas oznanit, do kdaj bo končana v natis na Drezden poslana, zakaj ta popis poterbuje skerbno preudarstvo. Dobro premislit se more rezločna resnica pisati! Naši presvetli cesar so se zajno zaarali, to podbode! urnej h koncu to delo peljati. Zato mi ni mogoče njeh žela dopolniti, iz mojga Herbarjuma use slovenska imena prepisati, ropalo bi preveč časa. Florni rokopis pa bi njem ne ali le malo služilo, vveil diese Notate nur in systematischer Folge ihren Werth darthun, die Aufindung fraglicher Worte wird vvie in der Fauna am Schlusse der Flora nachgvviesen vverden, do tistiga časa pa morem za poterpež prositi. Z posebnim spoštovanjem perjaznimu spominu se perporoči vaš dobrovolni Henrik Freyer."
13	Za primer navajamo razširjenost zlatega korena (Asphodelus albus), kot jo v svojem rokopisu - v bohoričici in pisno še nedodelano - opisuje Freyer: "St. Catharina Berg bei Vehershe, Nanos ob Prewald in Egg am Flusse Konker Z. Oblack Wiese bei Loitsch, Gebirgsvviesen bei Laas, Nanos unter der Hieronymus Kirche, Wiesen ob Podkraj HI. F. im Gerolle, am Nanos Fu6 rechts von der St. Bricii Kirche gegen Straine 17/6 39 ob Ubelsko Wiesen po ravenki und verh ravnka, in Felsen am Shiltabor
bei Raunach 11/7 in stenigten Bergvviesen ober Dornek 16/7 27 in Friichten F. kriiuterreiche Anhohen der Uremscza und St. Urbanska gora ober Vrem 14/6 35 Tommasini." - Oznake Z., HI., F. pomenijo K. Zois, Hladnik, Freyer.
14	Ravno zdej tudi za natis pripravljam popis želiš ali rastljin krajnske in koroške dežele pod naslovam "Flora excursoria Carnioliae et Carinthiae". Ta knjiga bo obsegla zeliša, ki na Krajnskim in Koroškim rastejo, ktere sim na svojim večkratnim popotovanji ali sam ogledoval in naberal, ali ktere so mi rodoljubni prijatlji teh dežela na znanje dali. Ker bojo temu imeniku tudi slovenske imena predjane, torej ponovim še enkrat
znamenite osebnosti
Henrik Frever kot botanik
prošnjo, ki sim jo že v leti 1836 v Ljubljanskim časopisu razglasil, da bi mi vsi tisti, ki se z botaniko pečajo, slovenskih imen poslati hodi. V Ljubljani, 3. Kozoperska 1846. H. Freyer, varh Ljubljanskega muzeuma.
15 O tem sodelovanju pričata pismi, ki sta si ju izmenjala Šulek in Frever. Prvi se je 8. avgusta 1852 v hrvaško napisanem pismu obrnil na Freyerja s prošnjo za "biljoslovno slovensko nazivlje". Freyer mu je 11. avgusta odgovoril v slovenščini: "Častitlivi gospod! Veselilo me je, njeh list prijeti, inu iz srca rad njem posodim moj zeljšini besednjak iz latinskim pomenam, prepišejo naj si ga, inu potem nej moj popis nazaj pošlejo. - Botaniška terminologia pa še ni dakončana zato je tudi poslat ne morem; zlo taciga imenovanja boje najdli v Belostencovim latinsko illyrskim besednjaku, kateri Kirschius Lexicon prestavil, inu iz tistiga sem zlo posnel Zna biti, da bom u Tersti več časa imel, moje natoroslovne dela v slovenskim jeziku dokončati. - Teržaško mestno poglavarstvo me je za njeh muzeum za ohranika zvolili tedej zapustim u kratkim Ljubljanski muzeum, katerimu sim 20 let služu, inu se iz veseljem na Terst preselim." Obe pismi, od katerih je Freyerjevo na voljo le v nastavku (od tod nedognano besedilo), pričata, da je Freyer svoj seznam rastlinskih imen poslal v Zagreb leta 1852, ne pa, kot piše ŠuJek, 1850. V AS je ohranjeno tudi potrdilo ljubljanske pošte o oddaji pošiljke Šuleku. Tehtala je, označena kot knjiga, 12 lotov (=21 dekagramov).
Aleš KRBAVČIČ
Henrik Freyer, magister farmacije in muzejski kustos v Ljubljani in Trstu
Rojstna hiša Henrika Freyerja je stala	Hiša, v kateri je delovala idrijska lekarna
na Aumeškem trgu v Idriji. Ob proslavi stoletnice smrti 1966 so	od ustanov,tbe 1754 do 1961
nanjo vzidali spominsko ploščo. Hiše danes ni več, plošča pa je	Fototeka Mestnega muzeja idr,j« razstavljena v zbirki Mestnega muzeja Idrija.
Henrik Freyer je bil rojen v rojen v lekarnarski družini v Idriji 7. julija 1802. leta. Njegov ded, Ernst Freyer je bil strokovni utemeljitelj rudniške lekarne, ko je bil rudniški upravitelj Antoni Haubtmann. Dosegel je, da je cesarski dvorni kolegij po priporočilu Gerharda van Swietna podprl Haubtman-novo zamisel o samostojni idrijski rudniški lekarni. Za provizorja je van Swieten (1700-1772, osebni zdravnik cesarice Marije Terezije in reformator avstrijskega zdravstva) pridobil Ernsta Freyerja, ki je bil doma v Žatcu pod Češkim rudogorjem. V Idrijo je prišel v letu 1754 in v že pripravljeni stavbi začel urejati lekarno; delovala je že v februarju 1756 leta (navedba v dopisu novega rudniškega upravitelja Antona Sartorija dvorni pisarni). Sartori je dunajskim zdravstvenim oblastem odprtje lekarne predlagal 1755 leta, potem ko je dvorni kolegij zavrnil Sopolijevo prošnjo, da bi smel urediti obratno lekarno in prevzeti "skrb za gradivo in za izdelovanje zdravil". Scopoli je nastopil službo rudniškega zdravnika julija 1754. S svojim položajem in delom ni bil preveč zadovoljen, njegovi spori z rudniško upravo so večkrat dokumentirani tudi s pritožbami, ki jih je naslavljal na dvorni kolegij.
Očitno so na Haubtmannovo pobudo začeli s pripravami za ustanovitev lekarne že 1750 leta, ko so rudniške gospodarske zgradbe začel preurejati za dejavnosti zdravstva in šolstva. Stavbo za lekarno so preuredili 1750 leta.
Dvorni kolegij je določil, naj se lekarna vzdržuje z dohodki od davka na sol in vino, lekarnarjeva plača pa naj se krije iz dohodkov rudniške gostilne. Ernst Freyer se je hitro vživel v idrijsko okolje; Scopoli se je zaradi nepoznavanja jezika svojih pacientov pri ordinacijah težko sporazumeval, zato mu je bilo naročeno, da naj ga, če utegne, zlasti pri ordinranju za ženske spremlja lekarnar, ki obvlada deželni jezik. Čeprav se je Scopoli pritoževal tudi zaradi lekarnarja, sta dobro sodelovala pri raziskovanju idrijske in regijske flore in drugih naturalij, ki je doktorju loannesu Scopoliju prineslo svetovno slavo.
E. Freyer pravi sam o svojem delu, da je marljivo obiskoval tudi težko dostopna rastišča zdravilnih rastlin za skromno plačilo. Po tedanjem zakonu je moral lekarnar skrbeti za posamezna najdišča zdravilnih rastlin, poiskati primerne nabiralce, jih poučevati o zdravilnih rastlinah, najdiščih in načinih nabiranja, ki zagotavljajo, da se rastline na najdiščih ohranijo. Nabiralce je moral primerno nagrajevati, da so vztrajali pri tem delu.
Izvrsten botanik je bil tudi njegov sin Karel Freyer, rojen v Idriji 1762 leta. Tironcinij je opravil v rudniški lekarni, postal magister farmacije nato je služboval v Celju in je 1795. leta, ko je njegov oče umrl, prevzel mesto upravnika idrijske rudniške lekarne. Prijateljeval je z znanimi botaniki svojega časa, med njimi je bil tudi David Hopper, ustanovitelj sveto-
vno znane botanične revije Flora (Regensburg; od 1818 dalje). Tudi Henrikov svak, gozdarski nadzornik Valentin von Krampenfeld je bil navdušen naravoslovec.
V Henrikovih najstniških letih je Idrija dočakala znatno samostojnost pri odločanju o šolskih zadevah. Kratkotrajna napoleonska uprava je zelo škodila idrijskemu gospodarstvu, vendar je tudi dovolila ustanovitev rudarske šole, ki je bila duhovna obnovitev Scopolijeve rudarsko- metalurške šole iz leta 1765. Idrijska glavna (tj popolna osnovna šola) je tedaj veljala za najboljšo na Kranjskem. Zato ne preseneča splošno razširjeno zanimanje za naravoslovje; v nobeni boljši idrijski hiši niso manjkali tabloji s prepariranimi metulji in drugimi insekti (citirano po navedbi v nekrologu, ki ga je H. Fre-yerju v Laibacher Zeitung 22. avgusta 1866 objavil Karel Dežman).
1815 leta je H. Freyer nadaljeval šolanje na gimnaziji v Ljubljani. Mimogrede izvemo v biografskih zapisih H. Freyerja o družinskem gmotnem stanju tole: "premoženjsko stanje mojega očeta je komaj dovoljevalo, da bi me poslali v ljubljansko gimnazijo". Dokončal jo je na Reki, kjer je stanoval pri svojem bratrancu Janezu Kavčiču, ki je upravljal zalogo Tobačnega monopola na Reki. To je bila prilika, da se nauči italijanščine in ilirščine (hrvaščine). Licejska filozofska razreda je končal v Ljubljani. Po opravljenem tironciniju pri ljubljanskem lekarnarju Gro-madskemu.je nastopil službo lekarniškega asistenta pri svojem očetu. O tem času piše Freyer naslednje: "Dobrota mojega očeta mi je dovoljevala, da sem se lahko marsikatero prosto uro razgledal po zakladnici naturalij idrijskega hribovja. " H.Freyer je bil vztrajen hodeč: leta 1827 je v petnajstih urah pri-
pešačil iz Idrije v Trst (več o tem odlično poroča Tone VVraber v poglavju Henrik Freyer kot botanik v knjigi Slovenski farmacevti v naravoslovju, urednik S. Predin, Mariborske lekarne 2002.).
Leta 1828 je poleti dokončal univerzitetni del študija farmacije na Dunajski univerzi. Po diplomi je krajši čas delal v lekarni v Varaždinu, od 1829 do 1831 je bil prvi laboratorius (vodja lekarniškega laboratorija) pri lekarnarju Hoffmanu v Zinzendorf-gasse v Gradcu. Svoje gmotne razmere opiše tedaj takole: "Pri Hoffmanu sem zaslužil 12 fl mesečno in hrano, kar je komaj zadostovalo za obleko." 1831 leta se je zaposlil v Gromadskyjevi lekarni v Ljubljani. Kot prvi receptarius je imel 15 fl mesečne plače. Kranjski stanovi so Freyerja po priporočilu grofa Franca Hohenwarta ponudili mesto kustosa Deželnega muzeja vojvodine Kranjske z letno plačo 398 florinov in 60 krajcarjev. Oče mu je sicer svetoval, naj službe ne sprejme za manj kakor 600 fl letno, vendar je Freyer delo, ki ga je veselilo, je takoj sprejel in 20. avgusta 1832. prevzel muzejski inventar, čeprav je bilo mesto provizorično "dokler bodo na voljo sredstva za njegovo plačo". Kasneje se je pokazalo, da mu delo, za katero so mu vsi priznavali izjemno nadarjenost in zavzetost, ne nudi zanesljive eksistence. Grof Blagay, polhograjski graščak s katerim je Freyer plodno sodeloval, se je povsod zavzemal za izboljšanje njegovega gmotnega položaja. Trdovratno šparovnost Kranjskih stanov dokazuje dejstvo, da so Freyerja šele po štirinajstih letih službovanja sprejeli med stanovske uradnike s pravico do pokojnine. Ko je 1852 izvedel za razpisano mesto kustosa na tržaškem zoološko anatomskem muzeju Ferdinanda Maksimiliana, se je prijavil in s pomočjo svojega prijatelja, botanika Tomassinija to mesto tudi dobil.
Odločitev, da si poišče bolje plačano delo, je bila povezana z načrtovano poroko z Marijo Pajk, hčerjo uglednega ljubljanskega tesarskega mojstra Jurija Pajka. Poročila sta se 25. aprila 1854 kot zadnji par v stari trnovski cerkvi v Ljubljani. Tako je Freyer začel svoje desetletno delo v Trstu. V tem času je med drugimi uspehi skeletiral pri Novem gradu nasedlega kita, ki je razstavljen v tržaškem muzeju. Pričakoval je, da bo imel več časa za svoje naravoslovne študije, toda 1864 leta je težko zbolel, zadela ga je delna kap in družina se je vrnila v Ljubljano. Stanovali so v Pajkovi hiši v Švabičevi ul 1. Kljub temu, da je Henrik Freyer deset let delal kot farmacevt in je bil dvajset let kustos muzeja v Ljubljani in dest let v Trstu, vdova ni uspela dobiti vdovske pokojnine niti vzdrževalnine za svoje tri otroke.
V družinskem arhivu je ostalo le nekaj materialnih spominov na delo in življenje Henrika Freyerja. Delno so bili že predstavljeni nekateri primerki iz zbirke rokopisnih receptov H. Freyerja (več o tem je v poglavju Henrik Freyer kot lekarnar v knjigi Slovenski farmacevti v naravoslovju, Š. Predin, Mariborske lekarne, 2002 avtorja A. Krbavčiča). Nastala je v daljšem časovnem obdobju.
Recepti za pripravo zdravilnih učinkovin in zdravil so zvečine napisani od leta 1820 do leta 1832, verjetno tudi večina receptov za utilitarne pripravke (dišavne raztopine, likerji) in delikatese (na primer jedilna gorčica). Zelo zanimivi recepti za konservi-ranje različnih objektov ter skice za izdelavo naprav za zbiranje insektov, nabiranje kamnin in drugih nai-avoslovnih vzorcev so pretežno nastali po 1833 letu. Recepti praviloma niso datirani. Še nepreuče-na je zbhka listov Freyerjeve spominske knjižice.
i
Zapis iz Freyerjeve spominske knjižice.	\
Datiran je v Idriji, 25. marca 1830 in podpisan	j
z dekliškim priimkom njegove mame Marije Scherowitz, poročene Freyer.
Risbi Henrika Freyerja sta datirani v Idriji. Slika z osebo in živinčetom 17. IV. 1826 (ali morda 17. 12.1826) je podpisana z latinsko varianto Henricus Freyer fec/it/ in z nečitljivim pripisom. Druga slika, z več osebami
pa je datirana 2. 9.1827 in nosi podpis Freyer.
Freyerjeva mama je bila hči rudniškega delovodje Josepha Scherovvitza. O njem je Freyer napisal naslednje: "Moj stari oče po materi je bil delovodja v Idriji. Iskal je baker in svinec pod Novinami v hribu in pri Knapovščah /Knapovshe/ v loškem okraju; pri tem je uporabljal svoje premoženje, ki ga je s tem tudi v veliki meri izgubil. V Knapovščah je rudnine sistematično zbiral in jih pošiljal tudi meni." (Citirano po poglavju O življenju in delu H. Freyerja, ki ga je v knjigi Slovenski farmacevti v naravoslovju, Maribor, 2002 objavil Š. Predin.)1
Freyer je rad risal. Risarsko znanje je nameraval izpopolniti med študijem na Dunaju, vendar je imel za ta namen le malo časa. Znane so njegove risbe naravoslovnih vzorcev, panoram gora z njegovih ekskurzij, lepih cvetov itd.
Freyerjeve slike govorijo o navezanosti na rojstni kraj, tako kakor skrbno zabeležene ribe, ki jih je poznal v Idrijci. Freyer je poznal zelo redko vrsto jegulje v Idrijci; razlikoval je obe vrsti ogurjev/ jegulj in jima izbral kranjski imeni (v H. Freyer, Fauna. Ljubljana 1842, str. 50). Za zapis je skrbno navedel različne tedaj možne zapise kranjščine (slovenščine). Skrbno zbiranje slovenskih imeji potrjuje ne le primerjava z ilirščino (hrvaščino) temveč tudi s koroško in prekmursko govorico (vvindisch).
Na orografski osnovi generalštabnega zemljevida, starejših podatkov in predvsem na osnovi lastnih zapiskov je bil izdelan Specialni zemljevid Kranjske. Zemljevid je narisal kartograf Graf, založnik je bil knjigotržec Mueller na Dunaju. Izhajal je med 1843. in 1846. letom v šestnajstih listih. Najprej je Freyer nameraval zemljevid izdati kot prilogo Fauni. Posebno skrbno je vnašal nahajališča fosili) in monta-nističnih posebnosti (narisana je posebna legenda
Specialni zemljevid Kranjske
znakov) in slovenska imena krajev. Ta so vedno najprej slovenska, za večje kraje pa navaja tudi nemška imena. Natančno so vrisane ceste, poti in steze. Za nekatere kraje ima imena, ki danes niso več v rabi. Današnja Spodnja Idrija je očitno prevod nemškega imena (Freyer: Unter Idria). Na Freyerjevem zemljevidu je slovensko ime Per fari, ki kaže na staro cerkveno središče. Za današnjo (zgornjo) Idrijo, ki je faro dobila šele 1752, nima slovenskega imena, saj so jo zaradi številnih rudarjev iz nemških krajev svojčas imenovali nemška Idrija! Današnje Gore so "na Gorah Sveta Medelena", nemško ime je Tschu-denberg. Ime zavetnice je morda zapisao po francoski izgovorjavi oziroma zapisu imena bibllijske grešnice(Madeleine, femme du Magdala). Oboje se razlikuje od današnjega. Iz slovenskega in nemškega dela sestavljeno ime morda govori o božjepotni cerkvi na čudežni gori.
Freyer je imel dovolj možnosti za opazovanje lekarniškega dela pri svojem očetu. Že tedaj je mogel spoznati pomen zapisanega recepta oziroma navodila za pridobivanje zdravilnih snovi. V zbirki receptov, ki jo je zbral med svojim destletnim farmacevtskim delom sta tudi dva postopka za pridobivanje natrijevega fosfata in živosrebrovega fosfata. Oba recepta sta napisana z isto pisavo na identičnem papirju. Rokopis je po vsej verjetnosti Karla Freyerja. Čas zapisa je domnevno po letu 1794, ker je tega leta izšla Pharmacopoea Austriaco -Provincialis, emendata, v kateri je skoraj identično besedilo.
■r
.O
Lj
tfj" j /GL.	»'—	^ ^ .
/ ^
6 o- tc^^ - ■ -*«*>	I
,'t/Lif..---'
^ __t^ ls^r	j
i-e^r, a '?"> Vi'
V
Recept v latinščini za pridobivanje natrijevega fosfata - Phosphas soda
Latinsko besedilo recepta za pridobivanje živosrebrovega fosfata
Živega srebra, kolikor želiš, raztopi v zadostni količini vroče razredčene dušikove kisline do popolnega nasičenja. Filtrirani raztopini dokapavaj v destilirani vodi raztopljeni natrijev fosfat do prenehanja obarjanja. Oborino skrbno (pridno) speri s hladno destilirano vodo
in posušeno shrani.
Na ta način so dobili oksidulirani živosrebrov fosfat (hydrargyrum phosphoricutn oxydulatum) torej živosrebrov(I) fosfat oziroma merkurofosfat. Uporabljali so ga za zdravljenje sifilisa in so ga šteli po delovanju za močnejše zdravilo v primerjavi s kalomelom. Vedeli so tudi, da zaradi težke topljivosti in razpadlijivosti ne omogoča dovolj natančnega odmerjanja. Predpisovali so 'A do i gran v obliki pilul z aromatičnimi snovmi.
(vzemi) belega kostnega pepela II libri in mu v stekleni ali leseni posodi dodaj potrebno količino vode do poljubno goste kaše in potem med stalnim mešanjem eno libro koncentrirane žveplove kisline, razredčene z dvema librama pitne vode. Filtriraj z iztiskanjem. Ostanek ponovno suspendiraj razmoči v zadostni količini vode in filitriraj s pritiskom. Kisle raztopine prenesi v stekleno posodo in jih izpari do gostote medu. Filtriraj in med stalnim mešanjem dodajaj v vodi raztopljeno prečiščeno sodo (natrijev karbonat) do popolnega nasičenja in še malo več. Filtriraj in po pravilih stroke upari.
Izhodne snovi so tedaj dobivali takole:
-	Živo srebro iz domačega rudnika; Spodium album, beli kostni pepel so pripravili iz (običajno govejih) kosti, ki so jih s kuhanjem razmastili, v odprtih posodah žgali do bele barve in jih ohlajene v možnarju zdrobili.
-	Acidum sulfuricum, vitrioleum, žveplovo kislino tehnične kakovosti so nabavljali iz
c. k. Tovarne vitriola /K. u. K. Vitrioloelfabrik/ Balleisen pri Dunaju ali iz Lukavice na Češkem. Za farmacevtsko rabo so jo čistili z destilacijo iz steklene retorte.
-	Acidum nitricum, dušikovo kislino so pripravljali z destilacijo zmesi natrona (natrijevega nitrata) in prežarjenega železovega sulfata ali iz natrona in žveplove kisline. Natron so dobivali iz naravnih nahajališč na Madžarskem oziroma umetno pridobljenega iz gnijoče organske snovi v"natronskih lopah" v povezavi s pridobivanjem smodnika.
-	Sodo, natrijev karbonat so nabavljali iz Madžarske. Naravni vir so tam slana jezera v pusti, na primer v Kečkemetu. Izvozniki so bili v Bratislavi in Budimpešti. Za farmacevtsko rabo so jo čistili s kristalizacijo iz vode.
Freyer je v Trstu živel od koncai852. do 1864. leta. Delovno mesto kustosa je nastopil z velikimi obeti. V pismu, ki ga je 11. avgusta 1852 pisal avtorju )u-goslavenskog imenika bilja, Bogoslavu Šuleku v Zagreb, se je takole izrazil: "Zna biti, da bom u Tersti več časa imel, moje natoroslovne dela v slovenskim jeziku dokončati. Teržaško mestno poglavarstvo me je za njeh muzeum za ohranika zvolili tedaj zapustim u kratkim Ljubljanski muzeum, katerim sim 20 let služu, inu se iz veseljem na Terst preselim". (Freyer uporablja lepo slovensko besedo za tujko kustos: v Pleteršnikovem slovarju je beseda ohranik po izvoru starejša ; zapisal jo je M. Pohlin 1789, za različico ohranitelj pa je navedeno, da je vzeta iz besedil Državnega zakonika med leti 1871 do 1882.).
Dragotin (Karel) Dežman v že omenjenem nekro-logu piše, da je Freyer nameraval napisati botaniko v slovenščini. Za osnovo naj bi služilo zbrano slovensko poimenovanje rastlin, ki ga je potem Šulek vgradil v svoj slovar. Vse načrte je Freyerju preprečilo poslabšanje zdravja. 1859. leta je doživel epizodo diplopije (dvojnega vida) in pogosto telesno šibkost, 1864. je delno ohromel in poslej ni več mogel delati. Družina se je vrnila v Ljubljano; po dveletni bolezni je tam umrl 21. avgusta 1866.
Na fotografiji, kije bila posneta 1863. leta v Trstu pri fotografu G. Maleviču vidimo resno, morda celo zaskrbljeno lice Henrika Freyerja. Morda je v tem pogledu že videti breme bolezni.
Opomba
1 Knapovše oz. Knapovšče ni v Atlasu Slovenije. V Loškem okraju je naselje Knape (pred Dolenjo vasjo v smeri Škofja Loka, nad naseljem Ševlje). Knape so vrisane tudi na Freyerjevem specialnem zemljevidu Kranjske. Novine so na listu 103, A-3. Oboje ne ustreza opisu lokalitet delovanja J. Scherowitza.

Rajko PAVLOVEC
Idrijski prostor pred sto leti
Slovenska matica (Matica Slovenska) je ob koncu 19. stoletja in v začetku 20. stoletja izdala več knjig s skupnim naslovom Slovenska zemlja. To je bila pred mnogo mlajšo obsežno izdajo Slovenija v šestih knjigah Antona Melika dosti podrobna zbirka »opisa slovenskih pokrajin v prirodoznanskem, statistiškem, kulturnem in zgodovinskem obziru«, kakor je pojasnil podnaslov celotne zbirke.
V letih 1901 in 1902 je izšla četrta knjiga v dveh delih z naslovom Vojvodina Kranjska na skoraj 500 straneh. Prvi del je posvečen naravoslovnim, političnim in kulturnim podatkom, drugi zgodovinskim. Pisec je bil Fran Orožen, profesor na učiteljišču v Ljubljani. Rojen je bil leta 1853 v Laškem, umrl je leta 1912 v Ljubljani. Na Dunaju je študiral zemljepis in zgodovino. V omenjeni knjigi je opisan tudi idrijski prostor. Poglejmo nekaj zanimivih podatkov o njem.
Orožen je v stilu takratnih časov rad uporabljal bogat jezik. Že za kraške pojave navaja vrsto izrazov. Pravi takole: »Daleč tam po odljudnih krajih, ali pa globoko v teminah skriva ter hrani dežela Kranjska po špiljah in jamah, po breznih in brlogih, po
dupljah in votlinah toliko čudes in zakladov, da bi človek zaradi tega blagoslova lahko domneval, da ji ni enake na vsem svetu. « Pravi tudi, da »dičijo našo deželo po prirodnih krasotah sloveče planine in doline in čudesne kraške jame, ki privabljajo od leta do leta vedno več tujcev na Kranjsko, da občudujejo naša čudesa in si v svežem planinskem zraku jačijo zdravje«.
Na drugem mestu piše: »Tudi narod, čigar pripovedke često dalje nazaj segajo nego zgodovina sama, pripovedujejo marsikaj o tem, kako se je dežela iz-preminjala v teku let. Tako n. pr. pripovedujejo, da je bila nekdaj Žirska okolica jezero in še dandanes se večkrat pripeti, da Poljanščica poplavlja ves ta okraj.« Orožen dosledno uporablja pridevnik Žir-ski namesto Žirovski. Pozna Poljanščico in ne Poljansko Soro, kakor so očividno pozneje začeli imenovati to reko.
Nekateri Orožnovi podatki in razmišljanja so tudi napačna. Za Ljubljansko barje pravi, »da se nam nehote vsiljuje misel, da naplavina enega diluvija (= ledena doba, poledenitev) ni mogla napolniti globokega kotla tega močvirja in da se je ta preme-
Fotografija Javornika iz Orožnove knjige.
na morala trikrat ponavljati in da je skoro nedvomno šele zadnja taka povodenj zamorila medveda brlogarja (Ursus spelaeus), čigar kosti je često najti v votlinah«. Med številnimi ostanki jamskih medvedov po Sloveniji jih je veliko v Divjih Babah pod Šebreljami. Orožen je očividno poznal več ledenih dob. Da pa bi jamski medved, ki ga imenuje medved brlogar, izumrl zaradi povodnji, seveda ne drži.
Orožen omenja Porezen, v oklepaju Borodin, »ki je precej višji od bližnjih sosedov ter se vzdiguje 1631 m nad morsko gladino kot mogočen pred-hrib Julijskih Alp«. Na straneh 32 in 33 je poglavje o Idrijskem gorovju, ki je povezano s Škofjeloškim gorovjem in Polhograjskimi Dolomiti, na južni strani pa prehaja v južnonotranjsko Alpsko predhribje. Označi ga takole: »Po navpični smeri nalikuje Idrijsko gorovje Škofjeloškemu gorovju, ima pa širše in bolj ležičave grebene ter ožje in globoke doline. « To ozemlje deli Orožen na pet skupin. Za Vojsko pravi, da je najvišja kranjska župnija. Belci pravi Belica. V četrti skupini je razvodje med Črnim in Jadranskim morjem. Žibršam pravi Sibrše. Zanimiv je tudi podatek, da je »v Idrijskem gorovju tudi nekaj podzemskih jam. Ne daleč od Zavratca je dvoje podzemskih jam, kateri narod nazivlje »Matjaževe kamre«, ker sta v zvezi z neko pripovedko o kralju Matjažu. V logaških Rovtah je znana Snežna jama«.
K južnonotranjskemu Alpskemu predhribju prišteva Orožen Trnovski gozd, ki se začenja »ob desnem bregu Putriha in Belice s Škrbino«. Javornik imenuje tudi Medvedov turen z višino 1242 m, od koder je prekrasen in obsežen razgled.
Rudninske vrelce, ki so jih uporabljali idrijski rudarji, locira v Zavratcu ob Kopačnici vzhodno od
Idrije. Izvir je železnat in ima 17,5 °R. Padavine so v Idriji med najizdatnejšimi v Sloveniji, in to 2304 mm. Več jih je samo okrog Snežnika. Je pa manj snežnih dni, v Idriji povprečno 30. Pravi tudi, daje največ nevihtnih dni v celotni takratni Avstriji v Postojni - okrog 45 dni na leto, v Idriji okrog 31.
Zanimivi so podatki o cerkveni ureditvi. Leta 1900 je bilo na Idrijskem deset župnij in deset podružnic. Med 37 kranjskimi deželnozborniškimi mandati sta imela Vrhnika in Idrija enega. Idrija je imela okrajno sodišče. Po štetju 31. decembra 1900 je imela občina Idrija 5772 prebivalcev, Žiri pa 3903. Med letoma 1890 in 1900 je prebivalstvo v Idriji naraslo za 5,3 %. Večji prirastek so imeli le Kranjska Gora (41,1 %), Ljubljana mesto (15,4 %), Tržič (10,3 %) in Ljubljana okolica (8,9 %).
Pri Idriji omenja Orožen, da je pomembno čipkar-stvo in da je že cesarica Marija Terezija nastavila učiteljico za »pouk v njem. Idrijsko čipkarstvo je proslulo črez državne meje in je bilo odlikovano že na raznih razstavah«. Pravi, da izdelajo letno čipk v vrednosti 200.000 K. Navaja še podatek, da je na Kranjskem »izmed domačih obrtov najbolj razširjeno izdelovanje lesene robe, platna, sukna in pa idrijsko čipkarstvo«. Konec 18. stoletja je uvedla to obrt v Idriji Čehinja, soproga tedanjega višjega rudarskega uradnika Gerstarta, katera je poklicala tudi nekaj spretnih delavk iz Češke. Orožen navaja podatek, da se sedaj s čipkarstvom ukvarja nad 1000 oseb, ki izdelujejo tudi najfinejše čipke, ki jih razpečavajo največ po domačih pa tudi po tujih deželah. Poudarja, da delavke s čipkami sorazmerno malo zaslužijo.
Seveda opis ne more mimo živega srebra, po katerem Idrija najbolj slovi. Orožen pravi, da so ko-
nec 15. stoletja odkrili »stanišče« živega srebra in cinobra in da od leta 1580 »opravlja idrijski rudnik država sama«. Poudarja, da je idrijsko rudišče med tovrstnimi največje v avstroogrskih deželah in da ga v tujini prekašata le Španija in Kalifornija. Zanimiv je podatek, da »se je leta 1900 dobilo 5.104 metrskih stotov (leta 1886 celo 5.413) živega srebra, vrednega 2,495.000 kron; država je imela okoli 1,400.000 K dobička«. Na strani 222 omenja tudi aluminijevo rudo boksit, za katero pravi, da je »kranjska posebnost bohinjska ruda (beauxit)«, in to v Bohinju na obronkih Rudnice med Starimi Fužinami in Stod-vorom (Studorom).
Cesta Škofja Loka-Idrija je bila v Orožnovem času deželna in ne državna. Zato se »upravni stroški in mezde cestarjem za deželne ceste plačujejo iz deželnega sklada«. Za vzdrževanje cest je prispeval polovico stroškov deželni sklad, polovico pa okraji in občine. »Le po vremenskih nezgodah nastale poškodbe morajo občine po določeni meri opravljati s tlako.«
Orožen poudarja, da sta v Sloveniji dve realki, višja v Ljubljani in nižja v Idriji, ki je bila ustanovljena leta 1900 in je imela v tistem času štiri učitelje in v prvem razredu 53 učencev. Zanimiva je izjava, da »Kranjski Slovenci niso vsi enakega značaja, čeprav so istega rodu ... V buijah peščenega Krasa vzrasli Notranjec je odločen, bolj sam svoj in nekoliko tudi zvit ... Sploh so Kranjcu pobožnost in bogaboječ-nost ter ljubezen do domovine in svojega vladarja že prirojene«. Pravi tudi, da skoraj vsakdo želi, da bi njegov sin postal gospod, to je duhovnik, ki ima pri prostem ljudstvu največjo veljavo.
Opisuje tudi idrijske navade. »Med izprevodi, ki so sicer po deželi v navadi, je pač izprevod po Idriji na
dan Sv. Ahacija (22. junija) najlepši - to je tisti dan, ko so baje tam našli leta 1508 živo srebro. « Mesto okrasijo z venci in mlaji ter postavijo oltarje »na tistih štirih krajih, ki so v zgodovini rudnika najbolj imenitni«. Na predvečer je v gledališču predstava in petje. Ob 9. uri se začne procesija, h kateri pridejo uradniki v uniformah, rudarji v svojih oblekah, g. duhovni in ostali pa v svečanih oblekah. »Vete-ranci« so častna straža. Sprevod gre od cerkve sv. Barbare in sv. Ahacija skozi mesto mimo oltarjev, kjer berejo evangelij in »dajo blagoslov z Najsvetejšim, ki pred njim belo opravljene deklice potresajo cvetlice«. Sledi slovesna maša, popoldne litanije »in potem je občno razveseljevanje na rudniškem travniku, na zemlji, kjer ni poskrbljeno samo za različno zabavo, ampak tudi za jedila in pijačo«. Zvečer pri-žgo bengalski ogenj.
V Idriji so večja bolnica, sokolsko društvo in še marsikaj. Orožen omenja pomembne ljudi, kot je leta 1840 v Idriji rojeni Danilo Fajgelj, nadučitelj v Srpenici in pisec več skladb, ki jih je objavil v Cerkvenem Glasbeniku. Baltazar Hacquet je »izdal svojo slavno delo Oryctographia Carniolica«, kjer je na koncu prvega dela slika Idrije, v drugem delu pa več načrtov rudnika. Ivan Anton Scopoli, »fizik v Idriji«, je leta 1760 je izdal pomembno delo »Flora Carniolica«. Henrik Freyer je bil rojen leta 1802 v Idriji, bil je kustos v ljubljanskem muzeju. Ravnatelj ljubljanske realke je bil Mihael Peternel, rojen leta 1808 v Novi Oselici.

Lev Kreft
Franja, spomenik solidarnosti in tovarištva
Drage gospe, spoštovani gospodje, tovarišice in tovariši,
2 DAN SPOMINOV IN TOVARIŠTVA
9. MAJ 2003 NA PETANJCIH
med dnevom Osvobodilne fronte, ki je slovenski dan upora proti nacizmu, in dnevom zmage, je danes le slabih štirinajst dni. Okupacija pa je v resnici trajala več kot štiri leta. Za mnoge Slovence in Slovenke še mnogo dlje, saj je na Primorskem italijanski fašizem že v dvajsetih letih začel raznorodovanje in preganjanje, ki bi po današnjih pojmovanjih sodil pod pojem nasilne asimilacije in etničnega čiščenja. Ni bilo malo begunk in beguncev, ki so s slovenske Primorske bežali na takratno jugoslovansko stran, bili pa so tudi taki, ki so se uprli fašizmu in začeli boj za slovensko svobodo in pravico, še zlasti slavni tigrovci. Dostikrat se pove, da je bila za nas leta 1945 vojna končana kasneje kot drugod, ker so boji trajali nekaj dni dlje. Velja pa povedati še bolj glasno in jasno, da se je boj proti fašizmu pri nas začel v dvajsetih letih na Primorskem, in da se je nadaljeval s prostovoljci, ki so odšli v špansko državljansko vojno, da bi v mednarodnih brigadah branili republikansko vlado pred Francovimi fašisti. Tudi med temi prostovoljci Primorcev ni manjkalo. Svet je bil že v tridesetih letih prejšnjega stoletja dovolj globalen, kot se danes reče. lasno je bilo, da se je pred fašizmom in nacizmom treba braniti povsod, kjerkoli se pojavi, če hočeš ubraniti svoj dom in lastno svobodo. Z Mussolinijevo in Hitlerjevo pomočjo, pa tudi s pomočjo uradne francoske nevtralnosti in sovjetskega stalinizma, ki je razdvojil protifašiste, je Franco zmagal. Edvard Kocbek je že pred frankistično zmago, a z vizijo, ki seže dlje od nje, tudi čez drugo svetovno vojno in njegovo partizanstvo vse do nas, zapisal v »Premišljevanju o Španiji«: »Kdor bo pisal zgodovino o teh strašnih dnevih in se bo otresel vseh poenostavljanj, bo moral reči, da je resnica o španski vojni razdeljena, kakor so razdeljeni njeni ljudje. Na obeh straneh se godijo krute stvari, obe strani sta krvavi, noben tabor ni izvzet od krivde na mučenju,
ubijanju, požigih in ostalih nečloveških dejanjih. To je treba reči zato, ker večina evropskega tiska poroča tako, da nehote vzbuja predstavo o belem in pravičnem ter o rdečem ali ubijalskem taboru. Če pa je zares potrebno kak tabor posebej ošibati, potem je to fašistični tabor, ki se postavlja za branilca krščanstva, pa pri tem nekrščansko nastopa.«
Ko sta si Hitler in Stalin, za mnoge presenetljivo, skočila v objem in si bratsko razdelila ozemlje med Nemčijo in Sovjetsko zvezo, medtem ko je bil zahodni svet poln popuščanja in neprepričljivosti, se je mnogim zdelo, da si bosta odločna totalitarizma razdelila vso Evropo in morda kar ves svet, in po kratkem postopku opravila z mehkužnimi demokracijami. Ko bi Hitler na začetku leta 1941 ne bil napadel Sovjetske zveze in s tem odprl še eno, zanj usodno fronto, in ko bi Združene države Amerike ne stopile v svetovni spopad, predvsem zato, ker so bile tudi same ogrožene na lastnih tleh pa japonskem napadu na Pearl Harbour, bi morda tako tudi bilo. Prav zato, ker se konca vojne, še manj pa povojne ureditve Evrope, ni dalo predvideti, je bil upor nujen in potreben, saj je na raznarodovanje in zasužnjevanje edini zanesljivi odgovor. Z uporništvom, in ne s kolaborantstvom, se je ta narod zapisal v zgodovino na pravo stran, saj je terjal, da o sebi odloča sam, z lastnimi močmi.
Za Primorsko je bil prvi svetel žarek upanja, in znak, da se vsaka pravica enkrat izkaže, vsekakor
že kapitulacija Italije leta 1943. V prah se je sesul režim, ki je naše ljudi neusmiljeno in krvavo zatiral dvajset let. To so bili dnevi veselja in upanja. Partizanske sile so hitro vzpostavile veliko osvobojeno ozemlje, a prav tako hitro je prišel tudi nemški odgovor na italijansko kapitulacijo. Najprej se jim je bolj mudilo čez naše kraje zavarovati poti na Apeninski polotok, a še prekmalu so začeli tudi z ofenzivo proti vsemu osvobojenemu ozemlju. V boju proti partizanom, torej proti gverilskemu bojevanju, ki je bilo za slovenske razmere značilno skorajda vse do konca vojne, so imeli tedaj Nemci že dovolj izkušenj, poznali so terene, imeli so dovolj domačih pomagačev, in kljub temu, da se je vojna sreča že očitno prevešala, niso bili nič manj odločni, disciplinirani in sposobni. To so bili meseci, ko je bilo treba zdržati, da bi partizanstvo dočakalo čas, ko se bo tudi nacizmu približal konec in bo treba vzeti tisto, kar nam je prva svetovna vojna odrekla -Primorsko. Letos je ravno šestdeset let, kar se je tem krajem morala s kapitulacijo fašizma, odpovedati poražena Italija, pa tudi šestdeset let, kar je med spopadi z nemškimi ofenzivami na Primorskem nastala bolnica Franja.
Kot vse najboljše stvari je bila tudi to imenitno naravno skrivališče odkrito skorajda slučajno, in zanj razen posvečenih do konca vojne ni vedel nihče, tudi domačini, razen izjem, ne. Posledica tega je, da je postala edina partizanska bolnica, ki so jo v času najhujše nemške ofenzive že zapustili,
pa so se potem z ranjenci spet vrnili vanjo, in je ostala neodkrita in dejavna do konca vojne. Prvi ranjenci so prišli v »Franjo« 23. decembra 1943, zadnji so jo zapustili 5. maja 1945, in takoj zatem, s koncem vojne, je postala legenda. Obiski so se začeli, še preden je nova ljudska oblast utegnila bolnico razglasiti za spomenik, in že eden od njenih medvojnih upravnikov dr. Franc Podko-ritnik - Očka je leta 1944 vedel, da gre za (takrat še delujoč) spomenik: »Ta postojanka mora biti fotografirana, njeni graditelji pohvaljeni. Tudi po končani vojni se mora ohraniti ta postojanka kot viden dokaz vsem bodočim rodovom, kaj je zmožna ustvariti in kaj ustvarja ljubezen do svobode. « Res je postala kraj, ki ga od konca vojne do danes obiskujejo ljudje, od leta 1945 že okrog 1, 300. 000 ljudi. Pa je bila že v veliki nevarnosti, da jo pobere zemeljski plaz. Nanjo se je v noči med 7. in 8. januarjem 1989 zrušilo 8000 kubikov materiala. Uničenje je bilo precejšnje, dostop je bil povsem onemogočen, in edina sreča v nesreči je bila, da so še pred katastrofo izdelali vso dokumentacijo teka kulturnega spomenika sredi naravnega spomenika. Tako je lahko obnova stekla, po prvi nujni sanaciji, hitro - seveda predvsem zato, ker so se zanjo zavzeli vsi, od idrijskega muzeja in županje do podjetij, pa tudi širše, po vsej Sloveniji, pomoč pa je prišla tudi iz tujine. Obnova je potekala v sicer znova prelomnih letih, ko je nastajala nova demokracija in nova nacionalna država. Otvoritev obnovljene bolnice je bila 10. junija 1990. Zahvala velja vsem, ki so v tako kratkem času »Franjo« vrnili obiskovalkam in obiskovalcem. V zadnjih letih se je letni obisk spet dvignil na okrog 20. 000 ljudi letno. Nihanja obiska, razen v času, ko je bila Franja zaradi obnove zaprta, so kar nekkakšen barometer odnosa do partizanščine, revolucije in
zgodovine. O teh podatkih, in o vsem, kar je v zvezi z obnovo, lahko preberemo v knjigi Sama Bevka »Franja. Muzej človeške plemenitosti«.
»Franja« je mojstrovina gradbeništva in inženirstva v pogojih, ko o pogojih sploh ne moremo govoriti. Dvanajst objektov v soteski - globeli, operacijska soba, rentgen, invalidski dom, električna centrala, celoten sistem zdravstva in varnostnih ukrepov, dokazano uspešna obrambna razporeditev, po obnovi pravilno obnovljena kamuflaža, kulturno življenje v njej.. . vse, česar se dotaknemo, kaže na izjemno veščino, na neugnano energijo, na navdušenje, ki je prišlo na dan sredi najtežjih možnih razmer, sredi obupane Evrope, ki si skoraj ni več znala pomagati in je morala čakati na pomoč Sovjetske zveze in Združenih držav Amerike. Tu so si ljudje pomagali sami, in so se znašli, ne da bi čakali na pomoč od drugod.
Primorska je s soško fronto, ki je okrvavila naše ozemlje, že doživljala množično vojaško smrt. Toda prva svetovna vojna je bila še vedno spopad med uniformiranimi armadami, ki so se vkopale ena proti drugi in skušale ob velikih žrtvah prebiti nasprotnikovo fronto. Tu je bilo 80% žrtev vojne med vojaki in drugimi organiziranimi osebami. Civili so ostali zadaj, v zaledju, in trpeli pomanjkanje, ker je šlo vse za vojsko, hkrati pa so bile v zaledju zanesljive bolnišnice, zdravniki in oskrba. Tako je Ljubljana z okolico postala zbirna bolnica za ranjence s soške fronte, ki so jih potem razvažali še naokrog. Fran Milčinski poroča 25. novembra leta 1915 v svojem dnevniku: »Vozov, ki vso noč mimo hiše ropotajo z ranjenci, da se stresa hiša, več me slišim, privadil sem se jim - opozarjajo me nanje gosti, ki prvič prenočujejo pri nas. Danes popoldne je mimo
pridrčal lukoviški avto, nabasano poln sedečih in stoječih ranjencev, in sem zasačil samega sebe, da skoraj niti nisem pogledal tja, tako smo otopeli napram grozotam vojne. « Umik iz Ljubljane v Luko-vico je pomenil izstop iz vojne, bližino boljše hrane, in možno osamitev. Že v drugi svetovni vojni so bili civili prav tako žrtve vojne kot uniformirane osebe, ker ni bilo več ločnice med fronto in zaledjem. Že zato ne, ker cilj ni bila samo okupacija, ampak raznarodovanje, nasilno razseljevanje, nacifikaci-ja in germanizacija prebivalstva, in tako naprej. V sodobnih vojnah, kakršne so divjale pred kratkim v naši okolici, lahko pa bi se razbesenele tudi že pred tem pri nas - spomnim se, kako so naše enote zasedle prve prleške griče, tudi pri moji domačiji, tu po cesti pa so se iz Gornje Radgone umikale armadne sile - v sodobnih vojnah pa je 80% žrtev med civili. Zato je pretekla izkušnja, ki jo simbolizira bolnica Franja, pomembna še danes.
Da bi se človek lahko spremenil iz upornika v dobro organiziranega in na vse pripravljenega partizana - borca, mu je morala hosta postati drugi dom in partizanska tovarišija druga družina; pa tudi pomoč zaledja, brez katere vsak partizanski odpor izgubi možnost obstanka in vztrajanja, je pogojena s spoštovanjem človečnosti in dostojanstva, vojnim pogojem navkljub. Tam, kjer tegya ni bilo, ali kadar so se proti temu pregrešili, je tudi partizanski boj izgubljal oporo, vendar do tega ni prihajalo na Primorskem, ampak predvsem v ljubljanski pokrajini. Tovarišija je bila zaveza, da pomagamo drug drugemu v vsem, da nikogar ne pustimo, da za vsakogar skrbimo kot za svojega najbližjega. Ta zaveza je pomenila več kot varnost in pomoč, pomenila je zavezo, da v tovariški skupnosti, sredi okrutne in podivjane Evrope, partizanke in partizani ohranjajo tis-
to človečnost in človeškost, brez katere je vsak boj za svobodo itak zaman - za kaj pa bi se bilo vredno boriti, ko bi med vojno podivjali in nehali biti ljudje. Bolnica ni nudila zavetja le tistim, ki so bili v njeni oskrbi, ampak je dajala varnost prav vsem, ki so takrat nosili glavo v torbi; vedeli so, da se vojskujejo kot ljudje med ljudmi, ne kot številke. Vsak dan jih je lahko doletela smrt, ni pa jih moglo doleteti, da bi ostali brez pomoči soborcev in sobork.
Svet je nevaren kraj, pravijo tisti, ki ga menda dobro poznajo. Vojne so drugačne, kot so bile pred šestdesetimi leti, in tudi terorizem je danes drugačen, kot je bil v časih političnih atentatov, kakršen je bil na primer tisti v Marseillu na jugoslovanskega kralja Aleksandra Karadžordževiča. Toda dejstvo je, še bolj kot v drugi svetovni vojni, da ima možnost za preživetje tisti, ki se bojuje, in da ima možnost za zmago tisti, ki skrbi za lastno človeškost in človečnost. Cilj sodobnih vojn in mednarodnega terorizma smo državljanke in državljani, neuniformirano prebivalstvo, navadni ljudje, ki so se po nesreči znašli ob naopačnem trenutku na napačnem kraju. Cilj teh vojn in napadov je, da ljudem naženejo strah v kosti in da sejejo paniko, da ustvarijo prepričanje, da si sami ne moremo prav nič pomagati, pa tudi država in njeni sistemi ne delujejo več. To je ta občutek, da nismo več nikjer in nikdar varni. Z neposrednim nasiljem, ki sega od spuščanja bomb iz varnega zavetja zračnih višin do množičnih pokolov in posilstev, skuša napadalec, ki združuje vojaške in teroristične skupine in prijeme, širiti paniko in grozo. To moramo imeti v mislih, ko govorimo o naši varnosti danes. Profesionalna vojska je dobra rešitev za sodelovanje v varnostnih zvezah, pa tudi za tiste, ki ne želijo služiti vojnega roka pod orožjem. Vendar je to za občutek varnosti premalo.
Nepremagljivo je tisto ljudstvo, ki je oboroženo s človečnostjo, ki je zmožno medsebojne solidarnosti in tovarištva, iz katerih je nastala tudi bolnica Pranja. Nepremagljiva je tista dežela, kjer ljudje lahko zaupajo drug drugemu v nesreči, kjer sta pogum in pripravljenost na vse povezana s skrbjo in pomočjo, ki jo izkazujemo drug drugemu tudi takrat, ko še ne gre za nohte.
Na koncu bi se rad spomnil zdravnic in zdravnikov, in vsega zdravstvenega in drugega osebja, ki so med vonjo požrtvovalno izpolnjevali svoje poslanstvo, saj seje od 757 zdrvanikovin zdravnic,kolikor jih je bilo pri nas ob začetku vojne, kar 30 % vključilo v narodno osvobodilno vojno; od vpisanih na medicinsko fakulteto, ki še niso končali študija, jih je bilo v partizanih 287. Pomožnega sanitetnega osebja je bilo v partizanih 3015, od tega 1586 žensk. Sodelovali pa so tudi ljudje drugih poklicev, od vsepovsod. V bolnici Franja so kot zdravniki in upravniki delali dr. Viktor Volčjak, dr. Franja Boje
-	Bidovec, dr. Vladislav Klein, dr. Franc Podkoritnik
-	Očka; tu je delal medicinec Brane Štangel - Peter, Lidija Zlatoper je opravljala dolžnost glavne sestre, prvi bolničarji so bili Rudi Katrašnik-Gašper, Tone Tronkar, Jože Čerin in Danilo Šuligoj, bolničarki Pavla Leban in Pina Crnica, pozneje pa še foško Volavšek, Ivan Mislej in Anica Valentinčič. Operirat so prihajali tudi drugi, od zunaj, tako kot dr. France Derganc. Naj se njihova imena nikdar ne pozabijo, in naj jim velja misel letošnjega osemdesetletnika
dr. Vekoslava Grmiča: »Najprej je nedvomno treba reči, da so ti ljudje vzeli svoj poklic resno in da se zato niso zstrašili izpostavljati nevarnosti svoje življenje ter se spopadati tudi z največjimi težavami pri izvrševanju svojih dolžnosti. «
V tem Šiftarjevem vrtu se spominjamo vseh, ki so trpeli in še danes trpijo grozote vojne, in si želimo zmage miru, človeškosti in človečnosti nad nasiljem.
Rasti v miru, črni gaber!
Franja, spomenik
solidarnosti in tovarištva
Opomba
Objavljeno besedilo je govor, ki ga je dr.Lev Kreft imel na letošnji prireditvi ob dnevu zmage v Vrtu spominov in tovarištva na Petanjcih (občina Tišina) pri Murski Soboti.
Vrt spominov in tovarištva je ustanovil dr.Vanek-k Šiftar, zaslužni profesor Univerze v Mariboru. Bil je zasnovan kot memorialni spomenik. V njem naj bi rasla drevesa in grmičevje iz vseh pomembnih krajev sveta, kjer se je razvijal odpor proti fašizmu in vojnemu nasilju. Prvi drevesi v Vrtu sta bili vrbi žalujki, ki ju je po koncu druge svetovne vojne posadila Šiftarjeva mama v spomin na dva svoja sinova, ki se nista vrnila iz bojev domov. Kasneje so v Vrt prinašali drevnine darovalci iz cele Evrope. Leta 2000 je tam raslo skupno 547 dreves in grmov med drugim tudi tista iz Baze 20 v Kočevskem Rogu, koncentracijskih taborišč Ljubelj, Gonars in Rab, Buchemvalda, Dachaua, Mauthausena, s Sutjeske, Jajca, Bihača, Petrove gore itd., itd. Posvetilo, ki nas pozdravi ob vstopu v Vrt se glasi: Vsem mrtvim v večen spomin, nam živim v stalen opomin - naj se vse zlo nikdar več ne ponovi. ■ Vrt je od leta 1968 razglašen za Spominski park, naravni in kulturni spomenik. Sodi med najbogatejše zbirke drevnin pri nas, ima pa tudi ugledno mesto med podobnimi ustanovami v tujini. Zanj od leta 1996 ne skrbi več
le Šiftarjeva družina in posamezni zavzeteži, ampak Ustanova dr.Šiftarjeva fundacija katere poglavitni cilji so: ohranjanje naravne in kulturne dediščine, razvijanje in utrjevanje sožitja med narodi s podpiranjem znanstveno-raziskovalnega dela predvsem s področja zgodovine, narodopisja, biologije, geografije, arheologije, ekologije. ■ Jeseni 2002 so v Vrt spominov in tovarištva posadili tudi črni gaber (Ostia carpinifolia) s pobočja Velikega Njivča nad Partizansko bolnico Franjo, proslavo 9.maja 2003 pa posvetili 60. obletnici ustanovitve te bolnišnice. O njej je na prireditvi spregovorila direktorica Mestnega muzeja Idrija Ivana Leskovec, delo Vrta in Ustanove dr.Šiftarjeva fundacija je predstavil dr. Anton Vratuša, kulturni program so oblikovali domači osnovnošolci in srednješolci, osrednji govornik pa je bil dr. Lev Kreft.
Ivana Leskovec
Jože Bavcon
Slovenski farmacevti
v naravoslovju
Zbornik referatov s simpozija ob 200-letnici rojstva Henrika Freyerja (1802-1866) v Mariboru 14. 6. 2002.
Ob 200-letnici rojstva (7. 7. 1802) je Henrik Freyer dobil spominsko ploščo in knjigo. Prva je bila odkrita jeseni 2002 v njegovi rodni Idriji, knjigo-zbornik pa so že spomladi istega leta izdale Mariborske lekarne. Zbornik je uredil in zanj napisal več prispevkov mag. farmacije Štefan Predin, prizadevni raziskovalec zgodovine farmacije na Slovenskem. S pomočjo Mariborskih lekarn kot založnika, kar je v današnjem času zelo pohvalno, je tako izšlo že drugo delo o pomembnem farmacevtu in naravoslovcu. Pred tem je isti avtor uredil tudi zbornik o Žigi Grafu. Omenjeni zbornik bi vsebinsko lahko razdelili na prispevke, ki se nanašajo na Henrika Freyerja in na druge kasnejše pomembne farmacevte, oziroma na dela povezana z zdravilnimi rastlinami.
Naj za začetek na kratko obnovim življenje in delo Henrika Freyerja. Rodil se je 7. 7. 1802 v Idriji kot sin lekarnarja Karla Freyerja. Freyerji (sudetski Nemci) so v Idrijo prišli iz češkega Žatca. Stari oče Ernest Freyer je že leta 1754 v Idriji ustanovil rudniško državno lekarno. Po njegovi smrti je delo prevzel sin Karel, Henrikov oče. Oba Freyerja sta bila dobra poznavalca rastlin, zato se je tudi mladi Henrik že zelo zgodaj seznanil z rastlinami. Še bolj pa se je zanje navdušil v Ljubljani. Leta 1815 so ga vpisali na ljubljansko gimnazijo. Na njej je imel Franc Hladnik, že od leta 1810 vodja vrta Domovinske flore - sedanjega Botaničnega vrta v Ljubljani, javna predavanja iz botanike. Poslušali so jih lahko le dijaki od petega razreda naprej. Hladnik se je bal, da bi mladi Freyer preveč časa posvetil samo botaniki, zato mu sprva teh predavanj ni dovolil obiskovati. Kasneje je prepoved omilil in kmalu sta postala prava prijatelja, čeprav eden učenec, drugi njegov profesor. Gimnazijo je obiskoval v Ljubljani in na Reki, licej pa zopet v Ljubljani. Tri leta je bil lekarniški pripravnik in leta 1825 opravil pomočniški izpit. V razdobju od i827do 1829 je na Dunaju študiral farmacijo in iz nje tudi
diplomiral. Leta 1832 je postal kustos Deželnega muzeja v Ljubljani, kjer je deloval do jeseni leta 1852. Prepariral je živali, uredil herbarij in zbirko žuželk. Leta 1848 je poskrbel za osnovno postavitev naravoslovnega muzeja v Celovcu, leta 1852 pa je bil imenovan za kustosa tržaškega Zoološko-anatomske-ga muzeja. V obdobju svojega delovanja v Ljubljani je zbiral favno, raziskoval kraške jame, med drugim je prvi narisal načrt Ravenske jame nad Cerknim, ukvarjal se je z raziskovanjem človeške ribice in zbiral fosile. Bil je gornik, saj se je med prvimi povzpel na več naših vrhov. Botanika in zoologija sta bili vedno v središču njegovega zanimanja. Izšla je njegova Favna vretenčarjev Kranjske (1842), medtem ko je Flora žal ostala le v nepopolnem rokopisu. Na svojih popotovanjih po Kranjskem je zbiral kartografsko gradivo in ga v letih 1844-1846 izdal kot Zemljevid vojvodine Kranjske s slovenskimi imeni ter ga dopolnil s slovensko-nemškim krajevnim imenikom (1846). B. Šuleku je poslal obsežen seznam slovenskih imen za Jugoslaven-ski imenik bilja (1879). Svoje članke je objavljal v časopisih Flora, Laibacher Zeitung in Beitrage zur Naturgeschichte. Bilje član Kmetijske družbe za Kranjsko,
Goriško in Koroško, dopisni član Dunajske akademije znanosti, Društva naravoslovcev v Moskvi in Botaničnega društva v Regensburgu.
V	prvem delu zbornika štirje avtorji z različnih vidikov osvetlijo delo tega znamenitega Idrijčana, uvod pa je napisal urednik mag. Štefan Predin. V prvem prispevku z naslovom O življenju in delu Henrika Freyerja isti avtor poudarja, da je bil Henrik Freyer izjemno talentiran naravoslovec in se je pri svojem vsakdanjem delu preizkusil skoraj v vseh panogah. Ni bil le kabinetni delavec, ampak izredno dober raziskovalec na terenu. Prehodil je tedanjo Kranjsko, Koroško in Istro. Bil je tudi dober planinec. Sodeloval je z najboljšimi naravoslovci in raziskovalci v tedanjem avstrijskem cesarstvu, Nemčiji, Švici in Italiji. Delo in življenje Henrika Freyerja povzema po zapisih, ki jih je pisal Freyer sam.
V	drugem prispevku z naslovom Magister Farmacije Henrik Freyer (1802-1866) kot lekarnar med leti 1822 in 1832 prof dr. Aleš Krbavčič, mag. farmacije, predstavlja njegovo lekarniško delovanje v razdobju od 1822 do 1832. V teh letih je bil najprej pomočnik v Ljubljani, po opravljeni diplomi (1827) pa lekarnar v Idriji, Zagrebu, Gradcu in Ljubljani. Poudarja, da sta bila farmacevtski študij in praksa pod vse večjim vplivom razvoja naravoslovja, zato je tudi razumljivo Henrikovo zanimanje za naravoslovne znanosti. V prispevku prikazuje in komentira ohranjene originalne zapise za formulacijo sestavljenih zdravil in za izdelavo materie prime pharmaceutice. Navaja, da so recepture v skladu s podatki iz tedanje istodobne literature.
V	tretjem prispevku Henrik Freyer kot botanik prof. dr. Tone VVraber, univ. dipl. biolog, opisuje bogato
delovanje H. Freyerja kot botanika. V njem podaja tudi nekaj novih spoznanj. Na Čavnu je Freyer prvi odkril tedaj še neznano kobulnico. Nanjo je opozoril Franca Hladnika, prvega ravnatelja botaničnega vrta v Ljubljani. Gre za edini endemični rod Hlad-nikia pastinacifolia, ki jo je po Hladniku šele leta 1831 poimenoval Reichenbach. Omenja njegove mnoge ekskurzije po vsej tedanji Kranjski. 1827 je obiskal Snežnik, 1836 in 1837 pa dvakrat Mangart in enkrat Triglav. Povsod je zabeležil mnogo različnih rastlin, nekatere od njih prvič najdene pri nas. Opisal je blagajev volčin. K njegovemu nahajališču na Polhograjski gori je vodil saškega kralja, ki se je za rastlinski svet še posebej zanimal. Njegovo žal le v fragmentih narejeno Floro Kranjske dr. VVraber ocenjuje kot zelo temeljito zastavljeno delo, ki pa ga verjetno ni zmogel zaradi zaposlenosti s še drugimi nalogami. Avtor zaključi, da je nekoliko paradoksalno, da je bil pisno najmanj uspešen ravno na področju botanike, ki mu je bila najbolj pri srcu.
V naslednjem prispevku Iz Življenja Žiga Grafa mag. Štefan Predin na kratko oriše življenje sodobnika H. Freyerja, njegovega prijatelja še iz gimnazijskih let, s katerim sta sodelovala tudi kot botanika. Avtor je omenjenega florista, kemika in lekarnarja predstavil že v monografiji, ki je izšla leta 1997. V tem zborniku tako povzema le uvodni del iz monografije o Žigi Grafu.
Naslednje poglavje zbornika se nanaša na druge kasnejše pomembne farmacevte vse do današnjih dni. Alojzij Benkovič (1867-1934) in imena slovenskih rastlin je še drugi prispevek mag. Štefana Predira. V njem primerja delo lekarnarskega asistenta Alojzija Benkoviča, izrednega jezikovnega talenta, ki je zbiral imena rastlin in jih izdal v dveh sestav-
kih: v Slovensko-latinsko-nemškem rastlinskem imeniku slovenskih dežel leta 1922 in Imeniku zdravilnih rastlin leta 1925. V članku drugi imenik služi kot primerjava za starejša imena rastlin, ki sta jih poznala Žiga Graf in Henrik Freyer. Slovensko imenoslovje primerja še s Slovenskim pravopisom (1962) in novejšim Slovarjem slovenskega knjižnega jezika. Na ta način je prikazana primerjava in razvoj imenoslovja skozi čas.
Prof. dr. Andrej Umek, mag. farmacije, v prispevku z naslovom Prof. dr. Pavle Bohinc in slovenska far-makologija orisuje delo pokojnega profesoija Pavla Bohinca. Predstavlja ga kot humanista, strokovnjaka in znanstvenika, ki bo v analih slovenske farmacije trajno obdržal pomembno mesto. Slovensko farmakognozijo je dvignil na sodobno raven. Leta 1972 je prevzel katedro za farmakognozijo, kjer se je zavzeto lotil organiziranja pedagoškega in raziskovalnega dela.
Roman Predin, univ. dipl. biol., se je v prispevku z naslovom Janez Kromar, magister farmacije - izjemen poznavalec zdravilnih rastlin dotaknil pisca knjig o zdravilnih in strupenih rastlinah ter drugih prispevkov tako v farmacevtskem vestniku kot v vseh tedanjih revijah. Ukvarjal se je s problematiko samoniklih zelišč in z njihovim gojenjem. Sodeloval je pri pripravi jugoslovanske farmakopeje in karte zdravilnih zelišč v tedanji Jugoslaviji. Opozarjal je tudi na varovanje rastlin, ki jih zeliščarstvo lahko ogrozi.
Dušan Valenčič (1912-2001) gojitelj zdravilnih rastlin in vnet zagovornik farmacevtske stroke je naslov prispevka Matejke Krumperščak Duh. V njem je osvetlila delo specialista s področja zdravilnih
rastlin, enega prvih, ki so se načrtno lotili pridelave in predelave zdravilnih zelišč.
Boža Janžekovič, univ. dipl. biol., je obdelala temo Slovenske knjige o zdravilnih rastlinah in predstavlja zgodovino nastajanja tovrstnih knjig od začetkov v 16. stoletju do danes.
Leopold Mikec Avberšek, dipl. teol., v prispevku Zdravilstvo v izdajah Mohorjeve in Prešernove družbe podaja kronološki pregled knjig in člankov s tega področja pri omenjenih založbah.
Arcnijske bukve sta obdelali Petra Ozmec, mag. farmacije, in Marija Fišer - Peric, univ. prot. slov. in soc. Predstavljata prepis rokopisa iz leta 1769 v sodobni jezik. Gre za prevod dela P. A. Matthiolija iz nemščine v koroški govor tistega časa.
Alojzij Benkovič (1867-1934) prevajalec je zadnji prispevek mag. Štefana Predina. V njem obravnava Benkoviča kot prevajalca poezije.
Simpozij kot zbornik prispevkov je vsekakor lep doprinos k poznavanju dela in življenja Henrika Freyerja ob njegovi dvestoletnici rojstva. Prinaša kar nekaj novosti, predvsem pa pogled na njegovo delo, ki si ga mora vsaka generacija ponovno osvežiti. Vsako leto nas spomladi ob cvetenju nanj spominja blagajev volčin, ki ga je prvi opisal. Tudi hladnikija, bleščeča kobulnica s Čavna, je tako še bolj idrijska rastlina, saj sta dva Idrijčana pripomogla, da je prišla med poznane vrste. Še katero rastlino bi lahko omenili, ki nas bo spominjala na delo pomembnega Idrijčana. Posebej pa nas na to opozarja leta 2002 njemu v čast odkrita plošča na steni idrijskega magazina - mali idrijski enciklopediji.


Ivica KAVČIČ
Turistični vodnik, napisan s kulturnim peresom
Janez Kavčič: Idrijski svet vabi na obisk. Turistični vodnik po Idrijski občini. Lokalna turistična organizacija, Zavod za pospeševanje turizma. Idrija, 2002.
V decembru 2002 smo Idrijčani dobili lepo novoletno darilo, knjižico z naslovom "Idrijski svet vabi na obisk" in podnaslovom "Turistični vodnik po Idrijski občini". Izdala jo je Lokalna turistična organizacija (LTO) Idrija - Zavod za pospeševanje turizma. Besedilo je napisal naš znani zgodovinar in publicist, profesor Janez Kavčič, fotografije pa so iz fototeke Mestnega muzeja Idrija. K publikaciji je priložen krajinski zemljevid, delo arhitekta Saša A. Jankoviča iz F. O. R. T. I. S. -a iz Ljubljane.
Knjiga je visokega žepnega formata, lepega izgleda in bogate vsebine. Na enem mestu je zdaj prvič zbrano vse, kar je pomembnega in ogleda vrednega v našem mestu in okolici in tega seveda ni malo. Profesor Janez Kavčič nas z njemu lastno,
vsebinsko dovršeno, jedrnato in lepo tekočo besedo že z naslovom prijazno povabi in nato popelje na sprehod po vsej kulturno bogati in krajinsko pestri idrijski občini. Tudi oblikovalka Silva Vovk Kete je na ovojnici in nato v notranjosti (razen nekaj izjem, ki jih bom omenila) z veliko mero okusa razporedila fotografije. Na naslovni strani posebno lepo učinkuje Divje jezero, na pregibu pa čipka, ki se nato ponovi v notranjosti. Prav zaradi celovitega pristopa in vsebinskega bogastva bo vodnik zanimiv tako za turiste kot tudi za domačine. Na voljo imamo knjigo, ki sodi v vsak dom in jo lahko vzamemo v roke, kadarkoli nas zamika, da bi si morda prvič ali pa kdo ve kolikič že ogledali zanimivosti svojega mesta in okolice in o tem kaj prečitali. Prav tak, celovit pristop je več kot dobrodošel tudi zaradi preseganja nepotrebnih ločitev med mestom in podeželjem. Vodnik izvirno dopolnjuje krajinski zemljevid, ki nam na svojstven način plastično prikaže geomorfološko pestrost ozemlja in poselitev idrijske občine.
V uvodu avtor opisno in z najpomembnejšimi podatki predstavi občino. Prva polovica ali 46 strani je namenjenih Idriji, kar je glede na pomen našega mesta v 500-letni gospodarski in kulturni zgodovini nedvomno primerno. V posebnih poglavjih so opisani najpomembnejši objekti in spomeniki od Antonijevega rova, gradu z muzejem, realke in cerkve svete Trojice do jaška Frančiške, idrijske rudarske hiše in cerkve sv. Antona ter Kamšti. Po-
sebej je obdelana idrijska čipka. Zanimiv in nekon-vencionalen je prikaz idrijskega mestnega jedra s štirimi trgi: Mestnim, Ahacijevim, Aumeškim in Scopolijevim. Zadnja dva sta sicer bolj trga na napisni tabli kot v resnici, sta pa povezana s pomembnimi dogodki v naši zgodovini in bi bila lahko prav prijetno domača, če bi nam uspelo kdaj z njiju izgnati pločevino. Ob tem delu vodnika je treba omeniti nekaj pomanjkljivosti v zvezi s fotografijami. Povsem po nepotrebnem je na sliki Antonijevega rova odrezana letnica 1500, premajhne in ne dovolj povedne so fotografije realke, Magazina (lahko bi npr. dodali fotografijo zidu s spominskimi ploščami, ki ga je ob zadnji otvoritvi prof. dr. Tone Wraber tako slikovito primerjal z zidom objokovanja v Jeruzalemu) in Scopolijeve-ga trga (tudi sem bi sodila fotografija spominske plošče, namenjene prvim kulturnim stikom med Slovenijo in Švedsko).
Drugi del ali krog, kot pravi avtor, se na strani 46 in 47 pričenja z imenitno sliko Divjega jezera. Še nekatere druge fotografije so v tem delu zares odlične. Naj izpostavim le vedute Ledin, Zavratca, Godovi-ča in Črnega Vrha. Škoda je le, da pri fotografijah niso napisani avtorji. Divjemu jezeru sledi poglavje o Krajinskem parku Zgornja Idrijca. Tudi tu je profesor Kavčič skrbno izbral največje naravne in zgodovinske znamenitosti, vključno s sledovi rimskega limesa - sistema obrambnega zidu v Mrzli Rupi. Kljub stiski s prostorom menim, da bi ga bilo treba
v tem poglavju več nameniti Partizanski bolnici Pavli, za katero tudi sicer, ne samo v tem vodniku, velja star slovenski pregovor "Daleč od oči, daleč od srca". Kako vse drugače bi bilo, če bi vsaj katera od bolniških barak ostala! A velika humana epopeja se je v teh grapah in gozdovih ne glede na to dogajala in turist, ki se tod sprehaja, naj to občuti! Lahko bi dodali fotografijo leta 1999 odkritega spominskega obeležja na kraju zadnje bolniške postojanke na Krekovšah, saj bi jo kakšen vnet planinec morda le obiskal. Z Zgornje Idrijce nas pot pripelje na Vojskarsko planoto, ki jo avtor priporoča "vsem ljubiteljem zdravega preživljanja prostega časa in vedoželjnim iskalcem domoznanskih zanimivosti in vrednot" ter zaključi s posebnim poglavjem o Partizanski tiskarni Slovenija.
Tretji del se začne s Spodnjo Idrijo, drugim največjim, a od Idrije mnogo starejšim, tja v 12. stoletje segajočim naseljem v občini. Poleg splošnih značilnosti kraja sta posebej izpostavljena dva osrednja kulturna spomenika: župnijska cerkev Device Marije Vnebovzete in Kendov dvorec. Sledi opis Kanomlje, "največje in najbolj razprostranjene stranske doline v idrijskem hribovju". Seznanimo se s Klavžami, kmečkimi freskami in drugimi znamenitostmi, se povzpnemo na "mehko valovito Krniško krajino", obiščemo "bregovito, skalovito in gozdnato ozemlje" Masor, prestopimo Idrijco in se na drugem bregu dvignemo do Ledinske planote.
Sledi poglavje z naslovom Starožitne in prijazne Ledine, "ki spadajo med najlepše vasi, ki so se v srednjem veku izoblikovale na planotah nad globokimi dolinami". Iz Ledin se sprehodimo čez Gore in Dole do Zavratca. Izvemo marsikaj zanimivega, na primer da so imeli v Spodnjem Zavratcu nekdaj delovišče kamnoseki "štancarji" in je zato po vasi in okolici še vedno mnogo kamnitih portalov, stebrov, stopnic in tlakov, ki so jih izklesali domači mojstri. Z Zavratca preskočimo na Godovič in s tem, kot pravi avtor, z "Idrijskega na Notranjsko". Ta delitev se mi sicer ne zdi usklajena z osnovno zamislijo o opisu enovitega idrijskega sveta, a morda manjka le obrazložitev. Avtor nas tudi tu opozori na vrsto naravnih in kulturnih znamenitosti, kot so nekropola svetolucijskega tipa na Jelenšku, domnevne stopinje dinozavra ob poti na Medvedje brdo, kačja smreka in še marsikaj drugega. Sprehod po občini zaključi z opisom obsežne in za zimski in letni turizem primerne, a premalo izkoriščene Črnovrške planote, seznani nas z njeno zgodovino in slavnimi rojaki dr. Frančiškom Lampetom, Matejem Cigaletom in Markom Ivanom Rupnikom. Spomni se heroja Janka Premrla Vojka in njegovega tabora na Brinovem griču. Pri opisu osrednjega kulturnozgodovinskega spomenika, cerkve svetega Jošta, bi bilo namesto besedne zveze "ni bilo prizanešeno" potrebno poiskati dejanskim dogajanjem ustreznejši izraz. Omenjena sta oba astronomska observatorija, na Javorniku in na Griškem gričevju nad Predgrižami,
h katerima bi po mojem mnenju sodil še podatek, da sta nastala po zaslugi domačina, astronoma Hermana Mikuža, ki je med drugim leta 1997 odkril nov asteroid in ga poimenoval po Juriju Vegi.
Knjiga je napisana "gosto". Turist v njej najde zelo veliko podatkov in z njeno pomočjo lahko sam izbira kraje in znamenitosti, ki bi si jih želel ogledati. Zaradi večje preglednosti pri hitrem vpogledu bi bilo morda primerno največje zanimivosti izpisati s poudarjenimi črkami. Za tiste obiskovalce, ki se ustrašijo predolgih tekstov, pa bi jo kazalo opremiti še s kratkim izvlečkom. Nekoliko obširnejša bi bila lahko priloga z različnimi podatki, o čemer je pisal že Niko Jereb v Idrijskih novicah. Pri tem ne bi smel izostati kratek pregled in opis najpomembnejših gospodarskih podjetij, kot sta Kolektor in Rotoma-tika. Predstavili bi lahko tudi Psihiatrično bolnico kot edino ustanovo širšega regionalnega pomena.
Sicer pa moram ponovno poudariti, da je ta naš prvi celovit turistični vodnik odlična publikacija. In publikacija še pridobi na vrednosti, če vemo, v kako kratkem času je bila pripravljena. Na predstavitvi je bilo povedano, da je od zamisli v marcu in prijave na republiški razpis za sredstva v aprilu 2002 do izdaje v oktobru preteklo le slabega pol leta. Vsi, ki so delali na tem projektu, so zato morali biti strokovno podkovani in zelo hitri. To še posebej velja za profesorja Janeza Kavčiča, ki je s pisanjem
pričel julija in končal septembra. Če ne bi imel tako širokega znanja in izkušenj s pisanjem različnih monografij iz naše kulturne zgodovine, bi tega seveda ne zmogel. Zelo so se morali potruditi tudi ostali, predvsem obe predstavnici Lokalne turistične organizacije Gabrijela Hladnik in Mirka Rupnik, ki sta v začetku oktobra začeli zbirati slikovni material in nato skupaj s svojimi sodelavci poskrbeli, da je bila knjiga izdana in poslana Ministrstvu za gospodarstvo do konca oktobra. Pri tem seveda ni zanemarljiva velika podpora župana Cveta Kodra. Vsem iskrene čestitke.
Knjiga mi je bila na prvi pogled všeč. Mislila sem si, da bi jo bila vesela tudi zvesta prijatelja Idrije, muzeja in Muzejskega društva profesorica dr. Darinka Sobanova in profesor dr. Tone VVraber, zato sem jima jo poslala. Oba sta se mi zahvalila. Z mislijo dr. Wraberja, ki je obenem zgoščena ocena vodnika, zaključujem to predstavitev. Takole je zapisal:
"Avtor je z znanjem in gladko tekočo besedo enakomerno povabil k obisku naravnih in kulturnih znamenitosti, ki jih na območju idrijske občine ne manjka. Tudi slikovno gradivo je odlično, skratka, gre sicer za turistični vodnik, ki pa je napisan z izrazito kulturnim peresom. Spominja me na prav tako nadvse kulturni vodnik Apsyrtides, ki ga je za otoka Cres in Lošinj napisal dr. Branko Fučič, tisti, ki je prebral glagolske napise v Hrastovljah."

Anton ZELENC
Ob 90-letnici nogometa v Idriji
Anton Velikajne: NOGOMET V IDRIJI. Lektorirala Ksenija Šabec. Založila Založba Bogataj, Idrija. Oblikoval Studio 3, Idrija. Tisk Grafika Soča, Nova Gorica, 133 strani. V Idriji 2002.
V času, ko je slovenska nogometna reprezentanca doživljala največje uspehe z uvrstitvijo na evropsko prvenstvo v Belgiji in na Nizozemskem leta 2000 ter na svetovno prvenstvo v (užni Koreji in na Japonskem leta 2002, je Idrijčan Anton Velikajne začel s pripravo knjige o 90-letni zgodovini nogometa v Idriji. Predstavitev monografije je potekala v idrijskem klubu Columbus 29. novembra 2002, kjer je številno občinstvo prisostvovalo srečanju idrijskih nogometašev in ostalih športnikov vseh generacij. Avtor knjige, Anton Velikajne, dolgoletni igralec, športni delavec, predvsem pa trener številnih generacij in izjemen poznavalec nogometa, je bil pred zahtevno nalogo, saj je za obdobje pred prvo in med obema svetovnima vojnama imel na razpolago zelo malo arhivskega gradiva. Podatke je zbiral še na podlagi drugega pisnega gradiva, obstoječega slikovnega materiala in pričevanja posa-
ob 90-letnicl nogometa v idriji
predstavitve
meznikov. Knjiga Nogomet v Idriji je napisana z namenom obeležiti dogodke, igralce in ostale športne delavce, ki so sodelovali v idrijskem nogometu, ter spodbuditi njegov razvoj in prikazati pristojnim v mestu in občini Idrija, da so nogomet in ostale športne panoge pomemben dejavnik družbenega razvoja omenjenega prostora, še posebno pri vzgoji mladih.
V knjigi je opisano obdobje od leta 1906 do danes. Ob pregledu letnic ustanovitve nekaj najboljših oziroma znanih evropskih nogometnih klubov (Glasgovv Rangers 1873, Newcastle United 1882, Manchester United 1885, Arsenal 1886, Celtic Glasgovv 1887, Liverpool 1892, Sparta Praga 1893, Juventus Torino 1897, Milan in Barcelona 1899, Bayern Miincen 1900, Real Madrid 1902, Benfica in Chelsea 1904, Inter Milano 1908, Lazio 1910), lahko ugotovimo, da so dijaki prve slovenske realke sledili razvoju te najpopularnejše igre z žogo, saj so nogomet igrali v okviru proste telesne vzgoje že v šolskem letu 1906/07. Po doslej zbranih podatkih ni arhivskega gradiva o tem, kako je nogomet kot športna panoga prišel v Idrijo. Znano pa je, da je realčni profesor Ivan Bajželj v letih od 1906 do 1918 po končanem učiteljišču v Idriji opravil tečaj za učitelje telovadbe na srednjih šolah na dunajski univerzi. V tem mestu so leta 1899 ustanovili nogometni klub Rapid.
Dijaki idrijske realke so igrali nogomet na igrišču v Stari Mejci do leta 1910, potem pa je rudniška uprava realki dala v najem igrišče na Prejnuti, kjer je bila v maju leta 1912 odigrana prva uradna nogometna tekma med dvema ekipama realčanov. Ta dogodek pomeni začetek nogometa v Idriji. V času italijanske uprave po letu 1918 so nogomet v Idriji igrali predvsem italijanski vojaki, medtem ko se je
razvoj dijaškega nogometa popolnoma prekinil z ukinitvijo realke leta 1926. Nasploh pa seje igranje nogometa prenehalo ob bližajoči se drugi svetovni vojni.
Veliko pozornosti je avtor namenil razvoju nogometa od leta 1945 do danes, ko je nogomet v Idriji doživljal dobre in slabe čase, vendar so zanesenjaki vedno našli dovolj moči za vnovični vzpon. V tem obdobju imajo nekatere letnice poseben pomen. Že leta 1946 je bila ustanovljena nogometna sekcija pri Fiskulturnem društvu Rudar Idrija. Z ureditvijo novega igrišča pri Likarci leta 1950 so bili dani pogoji za načrtno delo z mladimi igralci. Leta 1957 je ekipa ŠD Rudar Idrija napredovala v Ljubljansko-Primorsko ligo. Leta 1970 je začela z delom nova generacija nogometašev, ki je dosegla do takrat največjo kvaliteto mladinskega nogometa. Nadaljnji razvoj teh nogometašev je bil prekinjen s tako imenovanimi portoroškimi sklepi leta 1976. Ta samoupravni sporazum je sprejel koncept delovanja in razvoja vrhunskega športa, praktično pa uzakonil pretok mladih nadarjenih športnikov iz manjših v večja športna središča. Največji uspeh je dosegla idrijska članska ekipa v sezoni 1998/99, ko se je potegovala za vstop v drugo slovensko ligo, vendar žal ni uspela.
V devetdesetletni uradni zgodovini je idrijski nogomet doživljal vzpone in padce, vendar se ob dobrem delu nogometne šole NK Idrija za njegovo prihodnost ni bati. Naj bo prva pričujoča monografija, posvečena kakšni športni panogi v Idriji, dodaten motiv za razvoj idrijskega nogometa in ostalih športov ter vzpodbuda drugim avtorjem za opis zgodovine športov, kot so orodna telovadba, smučanje, sankanje, košarka, rokomet, alpinizem, balinanje, kolesarstvo, karate, avtomobilizem ...

Jurij FIKFAK
Na prvi pogled se zdi skoraj nemogoče opravilo napisati novo delo o maskah. A vendar je od Ku-retovega aktivnega terenskega dela minilo več kot
r^-
Na pot delu 0 pustu, maskah in maskiranju
Založbe ZRC
Pravijo, da je čas pusta »narobe svet«. Podobe tega časa, ko je svet obrnjen na glavo, poskušajo vsak na svoj način zapisati avtorji v monografiji O pustu, maskah in maskiranju, Razprave in gradiva, ki je rezultat raziskav in sodelovanja več kot dvajsetih etnologov iz različnih slovenskih pokrajin.1 Nastala je iz želje in potrebe po nadgradnji dela dr. Nika Kureta, ki je v okviru Inštituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU (dalje ISN) velik del svojih preučevanj posvetil prav maskam in maskiranju ter svoja spoznanja zaokrožil v knjigi Maske slovenskih pokrajin (Ljubljana 1984). Kuretovo delo je izjemen pregled celotnega slovenskega ozemlja, v katerem je omenjena pustna kultura v več kot 730 naseljih.
Na pot deli" O pusti', maskah in maskiranju založbe ZRC
dvajset let, v tem času pa sta se zgodila dva bistvena premika: prvi v splošnem razmerju do ljudskega izročila, v katerem čedalje pogosteje išče in najde možnost afirmativne identifikacije, drugi pa v premikih znotraj vede, ki se od besedila samega pojava obrača k njegovemu sobesedilu, predvsem pa k učinkom, ki jih proizvede uprizoritev šeg. Ob tem sta za oblikovanje šeg čedalje bolj zanimiva in pomembna dva pojava: na eni ravni gre za medije, ki bolj kot kdajkoli prej v šegah in navadah vidijo ne le nekaj neznanega in mikavnega za širše bralstvo, marveč tudi možnost dostopa do doslej nenaslov-ljene publike; na drugi ravni pa gre za produkcijo znanja o lastnem, s katero želijo domačini osmisliti svoje bivanje in pripadnost določenem kraju; nenazadnje je po-ustvarjanje dediščine, tj. produkcijo lokalne identitete, mogoče razumeti kot eno najbolj smiselnih in uspešnih prizadevanj proti učinkom globalizacije.
Delo O pustu, maskah in maskiranju v nasprotju s knjigo Maske slovenskih pokrajin zajema le 30 prispevkov o pustu, pri čemer so umanjkali posamezni, doslej sicer znani in tudi že raziskani pojavi (pu-stovanja v Ljubljani, Mariboru ...). Kljub temu ima delo pomembno prednost, saj se opira le na raziskave in pričevanja raziskovalcev, ki so na terenu sami opazovali ritualno prakso ali za historiat posamezne prakse preučili različne vire, časnike itd. Pretežno etnološko usposobljeni raziskovalci so Kuretova spoznanja ponekod dopolnili ali jih popravili, dru-
god pa so zapisali le trenutno stanje. Ob tem so raziskali nekatera doslej neznana področja; predvsem gre za historično obravnavo pustnega dogajanja v mestih in za ugotavljanje večje vloge posameznika in medijev pri oblikovanju in ohranjanju šeg.
V uvodnem besedilu prvega, splošnega dela monografije Jurij Fikfak spregovori o nekaterih temeljnih značilnostih in o spremembah v pustovanjski kulturi zadnjih dvajsetih let, načenja pa tudi vprašanja produkcije lokalne identitete.
Naško Križnar je na Slovenskem zagotovo s filmsko in video tehniko dokumentiral največ raznovrstnih dogodkov; na tej osnovi je odkril številne skupne prvine pustovanj. V prispevku in z videoposnetki izpostavlja tri primere z različnih koncev Slovenije (Haloze, Benečija in Rakitovec v Istri) in ugotavlja, da imajo pustovanja ne glede na različne izvedbe dovolj trdno skupno tradicionalno jedro, okrog katerega se osredotoči sama izvedba. Pustovanje je zanj ena od možnosti oživljanja regionalne oziroma lokalne zavesti.
Etnokoreolog Mirko Ramovš poudarja povezanost glasbe in plesa ter podaja pregled osnovnih, zelo raznovrstnih plesnih oblik, ki jih domačini prak-ticirajo v pustnem času, od osnovnega ritmičnega teka skozi vas ali okoli vasi, npr. pri črnovrških blu-marjih v Benečiji, do plesa cerkljanskih ta tirjastih, ki se zdi Ramovšu podoben šamanskemu plesu; od
improviziranega plesa pustnjakov iz Remšnika do razmeroma strogih plesnih oblik v Reziji.
Marsikatero diskusijo bo spodbudila razprava Janeza Bogataja, ki v današnjih pustovanjih razbira štiri osnovne oblike ali možnosti razmerja do dediščine: kontinuiteto dediščine, ki jo zaznava npr. pri ško-romatih; interpretacijo dediščine, kakor jo vidi pri cerkljanskih laufarjih; dediščino kot sekundarno sestavino, ki jo razbira predvsem na gostovanjih pustnih likov v drugih krajih, in dediščino za prihodnost, v kateri vidi sodobne oblike pustovalske ustvarjalnosti, ki bodo postale pomembne čez nekaj let ali desetletij. Ob tej razdelitvi na štiri tipe se postavlja pomembno vprašanje: katere današnje skupine ne interpretirajo dediščine.
V drugem delu, to je v poglavjih Severovzhod, Koroška, Zahod in Dolenjska, avtorji in avtorice zapisujejo in pojasnjujejo ritualne prakse v posameznih okoljih, s katerimi so prebivalci obredno zaznamovali prehod iz zime v pomlad; te prakse so ali so bile v svojih začetkih izvajane na podeželju, ponekod pa so jih zdaj prenesli tudi v trge in mesta (npr. kuren-tovanje na Ptuju), kjer so dobile drugačno vlogo in pomen.
Marija Kožar Mukič opiše obhodnike v adventnem času v Porabju na Madžarskem, med pustnimi liki pa Fašenka in Lenko ter borovo gostiivanje. Branko Fuchs piše o južnopohorskih maskah, kot so rubi, košuta, oven, krava ipd. Na območju, ki ga v medijih navadno razbiramo kot deželo kurentov, je veliko število drugih mask. Andrej Brence v svojem prvem prispevku prikaže rušo in njeno vlogo pri pustnih oračih v haloških vaseh in na Ptujskem polju; skupaj s pustnimi orači je sestavni del kurentovanja na
Ptuju, domačih fašenkov in obhodov. V drugem prispevku govori o Francu Svenšku in skupini oračev iz Zgornjega Gruškovja. Brigita Tetičkovič predstavlja orače iz Lancove vasi in Markovcev ter ploharje iz Cirkovc na Ptujskem polju, pri čemer načenja enega zelo pomembnih problemov, namreč vprašanje ustrezne koreografije, ki nastane ob prikazovanju podeželske prakse v mestnem okolju. Pustno dogajanje na Ptuju in v okolici leta 1997 opisuje Božena Kmetec - Friedl. V obširni razpravi Aleš Gačnik piše o kurentu in številnih zadregah, od poimenovanj korant - kurent do rabe lika kurenta za logotip pri Rotary klubu pri "pravi pristni kurentovi klobasi". Martina Piko - Rustia piše o nekaterih starejših oblikah pusta (vleka ploha, posebej v Pliberku; pehtra) in o novih oblikah pustovanj na Koroškem v Avstriji. Ob nemškem beljaškem pustu so zaživele slovenske vzporednice; zgovoren je podatek, da tudi na Koroškem ne morejo brez obiskov kurentov.
Roberto Dapit opiše osnovne oblike rezijanskega pustovanja in likov, tj. bilih maškir, babaca in ma-škaruna. Ugotavlja, da imata izjemno pomembno kohezivno vlogo glasba in ples. Natančno dokumentirani sta besedili s področja Drežnice in okolice, v katerih o vlogi fantovske skupnosti pišeta Polona Šega za Drežnico in Barbara Zych za Drežniške Ravne, Jezerca in Magozd. Eno najpomembnejših spoznanj je, da v obeh vaseh bodisi s seminarskimi ali diplomskimi nalogami domačini sami raziskujejo svoje izročilo in da aktivno sodelujejo z raziskovalnimi ustanovami. Morda je to ena najboljših poti, kako aktivno ohranjati in hkrati prilagajati izročila sodobnim časom. Inga Miklavčič Brezigar prikazuje različne oblike pustovanj na goriškem podeželju in v samem mestu; v svojem opisu omenja tudi cerkljanske laufarje. V njenem besedilu velja izpostavi-
■PT'
Knjiga je bila 14. februarja 2003 predstavljena tudi v Cerkljanskem muzeju. O njej so spregovorili Ivana Leskovec, avtorica prispevka o Cerkljanskih laufarjih, dr.Jurij Fikfak, urednik in dr. Vojko Likar, vodja Založbe ZRC SAZU.
ti Iiški pust in odločilno vlogo Branka Žnidarčiča, a tudi zapis o ajdovskem sprevodu, na katerem karikirajo posamezne politične dogodke.
Jurij Fikfak piše o brkinskih škoromatih, predvsem o starejših zapisih in raziskavah domačinov. Helena Ložar - Podlogar opiše dobrepoljske mačkare, tj. ljudsko gledališče z žaganjem babe.babjim mlinom, in ženitovanjskim sprevodom v Zagorici. Za Ponikve pa je značilna skoraj nenavadna karnevalska kritika razmer, kjer nastopajo cigani ali domači politiki.
Posamezne razprave s področja t. i. tradicionalne pustne kulture so pokazale, da je "izrabljeni in pre-hlajeni predmet zgodovine" še kako hvaležno polje za sodobne raziskave: globalizacijski pojavi so namreč segli v sleherno slovensko naselje.
V tretjem delu gre večinoma za prikaz ritualnih praks, povezanih z meščanstvom v trgih in mestih in s pretežno karnevalskim posmehom posvetnim in svetnim oblastnim strukturam.
Maja Godina - Golija piše o tem, kako so Slovenci in Nemci pustovali v Mariboru v 19. in 1. polovici 20. stoletja; Karla Oder prikaže pustno republiko Kotlje, njen potni list in hotuljski dolar, tj. kritiko ljubljanskega centralizma; Vladimir Šlibar oriše pustovanja in sprevode v Celju v zadnjih sto letih, od nemških in slovenskih maškarad do prizadevanj Interspara in drugih, da bi s sprevodom obogatili današnji pustni čas. Ob tem kritično gleda na ptujskega kurenta, ki je na širšem Celjskem zamenjal navadno košuto; Tanja Tomažič spregovori o mozirskih pust-nakih, izbrani skupini imenitnih mož, ki podeljujejo trške pravice pomembnim prišlekom. Pustnaki
okolofirajo po vseh hišah v Mozirju, na pustni torek pa prevzamejo občino. Stanka Drnovšek opiše karnevala v Litiji in Cerknici, njun historiat in današnjo podobo. Prispevek Barbare Šterbenc Svetina je dragocen zato, ker razbija mite o nepustovalski Ljubljani. Govori o svetu maškarad, o črno-belih redutah v Grand hotelu Union pred 2. svetovno vojno - prav črno-belo reduto so letos obnovili. Magda Peršič prikaže osnovne značilnosti pustnega sprevoda v Postojni od začetkov 20. stoletja do danes. Sprevod, ki ga organizira turistično društvo, ima dve vsebini: ena so skupine iz okoliških vasi, od katerih nekatere tudi politično komentirajo dogodke, druga pa so historične, npr. skupina Erazem Predjamski. Med gosti so gotovo najvidnejši podgrajski škoromati. Ivana Leskovec zapisuje zgodovino obnavljanja cerkljanske laufarije, pri katerem je bila najbolj odločilna vloga dveh akterjev, Petra Breliha in Nika Kureta, in predstavi posamezne like, ki jih je danes namesto osnovnih 14 kar 25. Gotovo se bo marsikdo vprašali, zakaj je avtor teh vrstic prispevek o Cerknem uvrstil med mesta in trge, maškarade in karnevale. Na Slovenskem so posebej v nekaterih trgih uveljavljene vmesne oblike pustovanj, med mestom in podeželjem. Cerkljanski laufarji gredo po vseh hišah in so v tej prvini podobni podeželskim pustovalcem, hkrati pa sta sodba in obsodba pusta v Cerknem tako so-fisticirana izvedba ljudskega gledališča in tudi karnevalske kritike razmer, da ji na Slovenskem ni moč najti primerjave. Nekaj podobnega se zgodi pri ko-stanjeviški šelmi, o kateri je pisala Irena Rožman, v manjši meri pa pri mozirskih pustnakih.
Mirjam Gnezda opisuje sodoben pojav Kravneval, ki ga organizirajo Graparji iz Idrije in ki za številne prebivalce pomeni možnost kritike dogodkov preteklega leta.
V zadnjem prispevku Peter Rustja prikazuje več kot sto let narodnostnih prizadevanj in trenj v pusto-valskem dogajanju na Tržaškem, od pustnega plesa v gledališču, veselice v Narodnem domu do kraškega pusta na Opčinah in spletnih straneh. Na tem mestu velja omeniti požrtvovalnost in prostovoljno delo številnih ljudi (okrog 1500 nastopajočih) na openskem pustu na pustno soboto, ki s to manifestacijo uveljavljajo slovensko identiteto teh krajev.
Nekaj misli
V skoraj vseh obravnavanih naseljih sta danes samoprepoznavanje in samopredstavitev gotovo osrednja dejavnika pri oživljanju šeg in sta bolj pomembna kot avtentično doživetje in reprodukcija pustnega obredja v okviru, v katerem so raziskovali Niko Kuret ter številni drugi raziskovalci še pred nekaj desetletji.
Čas, v katerem se v naselju pripravljajo na pusta, je ob tem tudi posebna prilika za medsebojno druženje. Tako je v nekaterih naseljih pustovanje osrednji dogodek s pomembno integrativno vlogo, ki omogoča še druge aktivnosti, s katerimi se ljudje povežejo in združijo za skupne cilje (prenovo vasi, skupni prostor, kulturni dom ...). To je posebej pomembno za naselja, ki so na meji demografske ogroženosti in ki morebiti tudi na ta način ohranijo nekatere središčne funkcije.
Velikokrat raziskovalci sami podelijo smisel in pomembnost določenemu dogajanju, za katerega doslej prebivalci - izvajalci sami niso vedeli, kako
pomemben je znotraj etnološke paradigme. Zapisi in spoznanja, objavljeni v Kuretovih delih, so marsikje "kanonizirali" ritualno prakso, izvajalci pa so jih brali kot navodilo za uporabo, tako da so obstoječo prakso pogosto prilagodili "prabesedilu". Kljub temu da je praksa navadno trpežnejša in močnejša od navodil, verjetno najbolje narede tisti uporabniki te monografije (ali tudi dela Nika Kureta Maske slovenskih pokrajin), ki zavzamejo kritično distan-co do zapisanega in zbrane podatke jemljejo kot izhodišče za svoje ukvarjanje z dediščino. Že danes številni domači raziskovalci (npr. fantje iz Drežni-ških Raven {Kapitan 1998} ali Hrušice (Cek in Volk 1995; Juriševič 1995}) sami raziskujejo, kaj seje pri njih včasih dogajalo, in na tej osnovi aktivno poustvarjajo dediščino.
Kuretovo delo je pokazalo, kako je bila produkcija lokalnosti v šestdesetih in sedemdesetih letih prepletena z raziskovalcem, ki je pojave raziskoval, dokumentiral in s pomočjo televizije tudi
obudil. Danes je njegova vloga drugačna: vse bolj se zdi, da se raziskovalci in pripovedovalci, zapisovalci in poustvarjalci ritualne prakse znajdemo na istem Mobiusovem traku: res je, da je raziskovalec tisti, ki išče in tudi najde, kar išče, in kateremu je ljudstvo na voljo kot pripovedovalec o nekdanjem in sedanjem; a hkrati je raziskovalec instrument tega ljudstva, je sredstvo, s katerim dobi lokalna produkcija izročila splošno veljavnost, ko vidi svoje ime v časnikih ter strokovnih časopisih. Na ta način se tudi sama legitimira. S priznanjem ji je njena oblika recepcije in produkcije izročila splošno priznana.
Opombe
1 Monografija O pustu, maskah in maskiranju ima začetke v delu za večpredstavnostni projekt Maske na Slovenskem, ki ga je sredi devetdesetih let v okviru ISN vodil )urij Fikfak. Na srečanju raziskovalcev v Ljubljani (1999) se je ob pregledu dela na večpredstavnostnem projektu porodila zamisel o znanstvenem srečanju na Ptuju, ki sta ga pripravila Znanstvenoraziskovalno središče Bistra Ptuj (konec devetdesetih let ustanovljeno raziskovalno telo, katerega raziskovalno polje so tudi pustne šege in maskiranje) in ISN ZRC SAZU. Tako smo se prvič srečali na posvetovanju Maske in maskiranje v Sloveniji in zamejstvu na Ptuju februarja 2000. Po srečanju smo ugotovili, da je ostalo veliko območij in pojavov neobdelanih, zato je ISN skupaj z Mestnim muzejem Idrija in ob podpori občine aprila 2001 pripravil srečanje v Cerknem.
Na tem mestu velja opozoriti na prispevek posameznikov pri nastanku knjige: dr. Aleš Gačnik je z zbiranjem finančnih sredstev (občina Ptuj in župan Miroslav Luci) in soorganizacijo omogočil srečanje na Ptuju; Ivana Leskovec s soorganizacijo in Jurij Kavčič sta s finančno pomočjo omogočila srečanje v Cerknem; dr. Naško Križnar in mag. Helena Ložar - Podlogar sta prebrala in komentirala večino besedil, posamična besedila pa so komentirali in dopolnili tudi zunanji sodelavci. Celotno redakcijo besedil, ilustracij in drugega gradiva je opravil Jurij Fikfak. Delo je oblikovala Milojka Žalik Huzjan, pomemben delež pri izidu pa je imel tudi dr. Vojislav Likar.

Sevanje duhovnosti
retrospektivna razstava
Goriški muzej je konec leta 2002 v gradu Kromberk pripravil obširno retrospektivno razstavo fotografij dr. Rafaela Podobnika, cerkljanskega rojaka. Razstava z naslovom SEVANJE DUHOVNOSTI je bila pospreinljena z bogato monografijo o njegovem delu.
Ožji izbor del s te razstave je bil februarja 2003 na ogled postavljen tudi v Cerkljanskem muzeju v Cerknem.
Podobnikova retrospektivna razstava je bila pripravljena ob njegovi 60-letnici in skorajšnji 45-letnici neprekinjenega fotografskega delovanja. Utrinek s cerkljanske otvoritve.
(Foto: M. Magajne)
Zahvala ob odprtju
RETROSPEKTIVNE RAZSTAVE
Zahvala ob odprtju retrospektivne razstave
Vsem, ki ste mi pomagali hoditi mojo pot; vsem, ki ste prispevali k nocojšnje mu prazniku; vsem, ki ste me počastili z obiskom, bi se rad zahvalil z razmišljanjem, ki mi ga je oni dan prišepnil notranji glas: Enkrat boš le moral premleti, kje bi pristal, če ne bi v mladih letih srečal aragonita in živega srebra. ■ Naj vam malo pojasnim. Aragonit je oblika kristalizacije apnenca, ki v Ravenski jami nad Cerknim ustvarja igličaste ježke. Čeprav rastejo na zabarvani podlagi, so snežnobeli. Kristalizacijske sile ne upoštevajo težnosti, zato iglice rastejo tudi navzgor. Novi ježek, ki smo ga odkopali zadnjega, ima na koncu vsake iglice kroglico in v njej kapljico. Domišljija aragonita nima meja! Živo srebro pa ima tako bleščečo površino, da ga svetločutne snovi zabeležijo kot temnega, kar v fotografiji imenujemo solarizacija. Skratka, če je svetlobe preveč, jo fotografska emulzija ne zazna. Pojavu se lahko izognemo, če živosrebrne kapljice fotografiramo v družbi rudarjev, ko so prekrite s prahom in ga dviga samonakladalna lopata. ■ Zahvaljujem se vam z mislijo, da aragonitni ježki rastejo v družbi ilovice in da svetloba, ki je primerna za druge stvari, živo srebro potemni.
Rafael Podobnik

Klemen PUST
Sveža
Pregledna razstava mednarodne likovne delavnice SLOVENIJA ODPRTA ZA UMETNOST. Galerija Mestnega muzeja
Idrija, februar - marec 2003.
- "v,
""^Sfes*..........

Leto je naokoli in zopet smo lahko - v februarju in marcu letošnjega leta - prisostvovali odprtju (ter medtem že tudi zaprtju) razstave "Slovenija odprta za umetnost", ki se vsako leto ustavi v idrijski Galeriji. Svečano otvoritev so, skupaj z direktorico Mestnega muzeja Idrija Ivano Leskovec, izvedli glavni organizatorji in izvajalci projekta, voditeljica projekta, umetnostna zgodovinarka in likovna kritičarka Anamarija Stibilj - Šajn, umetniški vodja projekta Klavdij Tutta ter njegova žena in pomočnica, prav tako akademska slikarka in grafičarka Klementina Golija. Mednarodna likovna delavnica na Sinjem Vrhu je tokrat (kot je že običajno) potekala v poletnem obdobju, od 15. do 22. junija 2002. Umetniki so bili izbrani nadvse skrbno, za kar je poskrbelo šest selektorjev iz petih držav. Osnovna paradigma je bila tokrat poudarjanje artistične in duhovne simbioze štirih velikih likovnih metropol na osi V-Z, S-J in Slovenije. Sodelovalo je trideset avtorjev iz kar desetih držav. Nekateri med njimi so sodelovali kot gosti oziroma častni gosti z deli nediskriminatorno prezentiranimi v katalogu in na več razstavah po Sloveniji.
Začnimo z avstrijskimi umetniki oziroma tistimi, ki so prišli iz likovne metropole Salzburga. Dame imajo prednost, torej omenimo najprej Renate Christin. Rojena v Regensburgu je sodelovala v mnogih pomembnih projektih v Evropi in ZDA. Njeno delo preveva razigrana barvitost, vkomponirana v kontrastna razmerja temnejših ter nežno živahnih odtenkov. Martin Rasp je umetniško baziran v Nemčiji, njegovo razstavljeno instalacijo zaznamuje uporaba "primarnih" materialov, običajno zaznamovanih pejorativno, katere s postopkom polihromacije transponira v neke vrste rustikalno estetiziran asemblaž. Bolgarski gost Georg Tassev se ukvarja z osebno razumljeno verzijo "action-pa-intinga", kombinirano z zavestjo izročila visokega modernizma in v duhu po-st moderne.
Iz Nizozemske oziroma iz rotterdamskega "kroga" prihaja Monique N. Veld-hoven. Njen prispevek je zanimivo raziskovanje mitskih in arhetipskih prvin človeške imaginarne in podzavestne realnosti v iskanju stika z "drugim" ter
prek preobrazbe kolektivnih legend, predvsem pa Svetega pisma. Njen rojak Damy van der Waal se ukvarja z grafiko in še prav posebej intenzivno s ta-tujem (pisano seveda z malo začetnico!), od koder jemlje navdih in zanimive oblikovne rešitve. Njegova umetnina predstavlja svež, neortodoksen pogled na standardni motiv "Deklice in smrti", v pomenu neodpovedljive vanitas. Zelo zanimiv je gost iz Afrike, mož z dvema državljanstvoma, maroškim in beninskim, Charly D'Almeida. V svojem opusu spaja sugestivno izrazne oblike afriške tradicionalne umetnosti z modernističnimi iskanji, kar je razvidno tudi iz tokratne instalacije.
Tudi iz nekdanje ZRI sta k nam prišla dva sodelujoča umetnika, pomembna predstavnika novosadske intelektualne elite. Spremljal ju je gost, delujoč v Ameriki. Dušan Todorovič se ukvarja s slikarstvom in medmedijskimi raziskavami. Spogleduje se s sanjskimi ter stiliziranimi, namerno naivistič-no učinkujočimi etnološko-arheološkimi elementi. Saša Dobrič je ustvaril fantazijski, nadrealni svet preobraženega "gozda simbolov" v prevladujoče globoko modri in lahkotno sinji verziji chagallov-skega Univerzuma. Gost Milan Kešelj aludira na zapisani jezik računalniških kod skozi vehementno kreatorsko prezenco.
Iz Italije prihajajo trije neapeljski ustvarjalci. Vsem je skupna izrazito individualistično zaznamovana eksperimentalna poetika. Častni gost Antonio
Manfredi snuje konceptualistične instalacije v različnih tehnikah in izraznih medijih. Christian Leperino opozarja na deziluzioniranost in grozečo brezizhodnost dediščine industrijske družbe v non-šalantni aroganci atomske dobe. Umetnik z nadvse zanimivim priimkom, Federico del Vecchio, je po izobrazbi tako kipar kot slikar. Predstavljeno delo sta barvno in oblikovno minimalistično zasnovana srednji in zadnji plan, pred katerima figurira igrivo dekonstruirani fotorealistični izsek iz narave.
Španski gost Manuel Amaro prav tako kot njegova rojaka iz lanske izdaje sinjevrške likovne kolonije uporablja tople, zemeljske barve. Predmetno nedoločljivi artefakti izpričujejo kubično plastičnost in zavest nacionalne umetnostne tradicije. Častni gost Valentin Oman, z domicilom v sosednji Avstriji, spada med najboljše in najslavnejše slikarje slovenskega rodu. Palimpsestno učinkujoči "zabriši in izbrisi" skrivajo epifanične vizije misterijev in okultna vedenja o temeljnih eksistencialnih vprašanjih, na katera mora vsak posameznik odgovore poiskati sam. Častna gosta sta bila še slovenska umetnika Dragica Čadež in Ludvik Pandur. Prva je akademska kiparka, ki je že sodelovala v mnogih odmevnih artističnih projektih, med drugim je v sedemdesetih letih pripadala skupini Neokonstruktivistov. Tudi njeno tokratno delo je oblikovno precej blizu omenjeni usmeritvi, v svojem spiralastem zavijanju nosilcev lapidarnih arhitekturnih vsebin, prekritih s transcendirajočo »pozlato«. Na tem mestu zadnji
Sveža bera
predstavitve
obravnavani častni gost je bil Ludvik Pandur z zanj značilnim prevrednotenjem ustaljenih likovno-idejnih rešitev znotraj polja slike kot nosilca pomenskega sporočila.
Skupinica slovenskih likovnikov na Sinjem Vrhu se nadaljuje z Bonijem Čehom in Črtomirjem Freli-hom. Obema je skupno neizrazito, barvno bolj ali manj inertno ozadje, na katerem se postopno formira osnutek gradnje figuralne kompozicije, kjer je rdečkasto-modrikasto jedro zamejeno z odločnimi potezami čopiča v temnejši izvedbi kot korelat celote. Pri Miri Narobe je figuralnost že bolj izražena in obenem konotirana z vedro, ženstveno barvno lestvico. Andrej Kamnik in Andrej Trobentar pristopata k snovi bolj razumsko in eksaktno. V delu prvega najdemo očitne minimalistične tendence v pridušenih barvnih odtenkih, drugi pa je uporabil geometrizirane forme barvno in nasploh stilno-morfološko še precej bolj asertivno in tudi humor-no načel vprašanje okvirja slike oziroma začetka in konca slikarske površine. Gašper Jemec se ukvarja s slikarstvom, grafiko in videom, med drugim je študiral v Avstriji in ZDA. Preigravanje izraznih možnosti različnih likovnih medijev je razvidno tudi iz njegovega tokrat predstavljenega dela. Stalni udeleženec likovne kolonije na Sinjem Vrhu je uradni fotograf projekta Igor Pustovrh, ki se predstavlja z mikroizsekom iz življenjske resničnosti, preobraženim v študijo tekstur in struktur objektov. Zmago Puhar se predstavlja z zanj značilnim
živahno igrivim pristopom do Kreacije. Končni vtis nam pričara vedre vitraže, sijoče v učinku polipti-ha. Boris Zaplatil nam ponuja nenavadno tihožitje, ki v nas nemudoma vzbudi asociacije na mistično, celo versko (krščansko) evharistijo. Cveto Zlate se na šegav način loti ponarodele basni o zajcu in psu, ki ju postavi pod lipo sprave. Obsežni barvni pasovi ustvarijo gradacijo pozornosti z vrhuncem v osrednjem motivu. Vinko Železnikar preučuje razdelitev prostora slikarskega polja prek samosvojih intervencij izenačevanja potujitvenih efektov. Za tri umetnike, ki so med organizatorji sinjevrške likovne delavnice, brata Tutta ter Klementino Golja, pa bi lahko zopet potrdili izvedbeno odličnost v službi zavezujočega humanističnega poslanstva. Klavdij Tutta vztraja znotraj mediteranskih sanjsko-mor-skih pejsažev ukradenih pogledov. Njegova žena Klementina Golja transcendira svoje nezavedne vsebine v pravcatem psihoanalitičnem procesu v pravljične pokrajine duha. Etko Tutta pa fragmente realnega sveta predela v estetizirane zbire umetnikovih likovnih prioritet. Na koncu lahko značilnosti vseh v tem članku predstavljenih del združimo v ugotovitvi, da tako raznolike, sveže in neobremenjene sodobne umetnostne produkcije, kot jo imamo priložnost občudovati vsako leto v okviru mednarodne likovne delavnice Slovenija odprta za umetnost, v Sloveniji ni prav veliko, zato se jo splača predstavljati in v njej tudi aktivno sodelovati.

Robert JEREB
Alegorična tradicija alkimije med mitom in znanostjo. Idrija in živo srebro.
Alkimistični simpozij v Idriji. Dvorana Glasbene šole Idrija, 12. oktober 2002.
Ars
magna
Ni naključje, da se je prvi slovenski strokovni simpozij na temo alkimije odvijal prav v Idriji, ki je svet stoletja oskrbovala z dragoceno in skrivnostno kovino - živim srebrom. Enodnevni simpozij, ki je 12. oktobra 2002 potekal v dvorani Glasbene šole, je organiziralo Društvo za primerjalno religiologijo iz Ljubljane, pobudnik in strokovni vodja je bil dr. Igor Škamperle, docent na Oddelku za sociologijo Filozofske fakultete v Ljubljani, organizator dogodka v Idriji in predsedujoči simpozija pa pisec tega članka. Pri povabilu in izbiri predavateljev smo izhajali s stališča, da moramo na simpoziju zagotoviti znanstveno osnovo, torej razmišljanja skozi teorije in konceptualni aparat veljavne znanosti, kot tudi poglede raziskovalcev mejnih, robnih področij znanosti, tistih vidikov torej, ki ne najdejo prostora v okviru znanstvenih disciplinarnih matrik. K sodelovanju smo poskušali pritegniti več domačih strokovnjakov in raziskovalcev, ki so tako tvorili polovico referentov: Ivica Kavčič, univ. dipl. inž. kemije, Janez Kavčič, prof. zgodovine in umetnostne zgodovine, Ivan Mohorič in Matjaž Lazar. Predavali so še: doc. dr. Igor Škamperle in asist. Anja Zalta, ki sta predavatelja na Oddelku za sociologijo ljubljanske Filozofske fakultete, Tina Ban je študentka podiplomskega študija sociologije kulture in dr. Sandi Sitar, zgodovinar znanosti. Žal se zaradi bolezni simpozija ni mogla udeležiti dr. Snježana Paušek - Baždar iz Zagreba, ki je sicer pripravila temo z naslovom Alkemija u djelima istarskih liječnika Pietra Bona i Ivana Brattija Kopranina.
Naslovna sestavljena grafika simpozija. Zgoraj sta sonce (zlato) in luna (srebro), ki predstavljata dva pola, na vsaki strani je svečnik, ki nosi tri cvetove (število šest), vmes je sedem zvezd (planeti). Spodaj je urobor (zmaj, ki žre svoj rep) in predstavlja prvotno tvarino (prima materia), kije še v kaotičnem stanju. Njeno transformacijo nakazuje feniks (orel), ki pomeni dvig duha in prehajanje alkimističnih faz od nigredo (črnina) preko albedo (belina) in višjih (rubedo) do kamna modrosti.
Prvi podnaslov simpozija Alegorična tradicija alkimije med mitom in znanostjo razkriva široko ozadje zastavitve problema, da namreč alkimija ni ne predhodnica niti posebna vrsta kemije z mističnim navdihom in ozadjem, kar bi mnogi označili kot nepotrebno navlako, temveč je dejavnost, prežeta s starodavnimi alegorično-simbolnimi elementi, ki dejansko segajo v svit civilizacije. Po drugi strani pa ji tudi ni moč odrekati odkritja nekaterih postopkov in lastnosti materije, ki jih je prevzela moderna znanost (kemija). Alkimistični prehodi, stopnje in preobrazbe so postali zanimivi skozi koncepte globinske psihologije K. G. Junga, ki je alkimijo raziskoval celostno, drugače kot uveljavljena znanost, ki strogo ločuje materijo in duha, telesno in psihološko. Drugi podnaslov Idrija in živo srebro je usmerjen na pomembnost tekoče kovine pri al-kimističnih postopkih in na dejstvo, da je idrijski rudnik za španskim Almadenom drugi največji pri proizvodnji živega srebra in tako, čeprav bolj posredno, zanimiv za alkimiste. Poleg materialnega delovanja (strogo kemični procesi) živega srebra na mesto in ljudi pa je morda tudi čas, da se razišče njegova alegorično-simbolna razsežnost v našem okolju. Zlasti je bilo za alkimiste zanimivo samo-rodno živo srebro, imenovano argentum vivum (tudi deviško živo srebro ali merkur modrih), ki ga je (bilo) v idrijskem rudišču obilo.
Idrija je bila več stoletij slavno mesto in je privabljala številne učenjake. V našem mestu se je tako zelo verjetno I. 1527 mudil Paracelsus, slavni alkimist in zdravnik, obravnaval je tudi zastrupitve z živim srebrom, ki je, morda nekoliko pristransko, zatrdil, da so kranjski in istrski alkimisti najboljši na svetu in da se v teh deželah dobi najboljše inštrumente za izdelavo kamna modrosti.1 Med temi
Kvadratura kroga, kjer se sežemata, kontrahirata, v celoto združujeta moški in ženska (Michael Maier, Scrutinium chymicum, 1687). Rosarium philosophorum pravi: »Naredi krog iz moškega in ženske, napravi iz kroga kvadrat in iz kvadrata trikotnik. Napravi (očrtaj) krog in dobil boš kamen modrosti.«
Ars magna
predstavitve
inštrumenti je imelo živo srebro posebno veljavo in v Idriji ga je bilo seveda obilo, čeprav o idrijskih alkimistih nimamo (še) nobenih zanesljivih podatkov. Precej alkimistov naj bi rudnik obiskalo predvsem zaradi iskanja inovativnih in učinkovitih postopkov pridobivanja živega srebra. Izpričanih je še več rudnikov živega srebra v Istri, npr. rudnik v Sr-minu pri Kopru. Tudi Valvasor, ki je imel na gradu Bogenšperk svoj alkimistični laboratorij, je bi presenečen, ko so mu nemški alkimisti, pri katerih je bil 1. 1685 na obisku, pokazali knjige kranjskih alkimistov, svojih učiteljev. Nekaj konkretnih navezav na alkimijo je po besedah dr. Sandija Sitarja moč zaslediti v Alkimijskih bukvicah (Kamnik) in pri B. Hacquetu (Oryctographia), ki pravi idrijskim aki-mistom »zlati črvi«, Karel in Henrik Freyer pa naj bi imela v svoji knjižnici »več deset del o alkimiji«. Hacquet v Oryctographiji po prevodu dr. Jožeta Pfeiferja imenuje alkimiste »zlatodelni črvi« (Gold-vviirmer), ki si zelo želijo dobiti samorodno živo srebro, »vendar vedno zahtevajo takega, ki se takoj v jami ujame v zaprte posode, da bi ja ne izgubilo svoje učinkovitosti zaradi dnevne svetlobe«: Izraz zlatodelni črvi bolj ustreza alkimistovi temeljni materialni dejavnosti - izdelavi zlata. Povsem stvarne povezave idrijskega rudnika z alkimijo izkazuje veliko enciklopedično delo Athanasiusa Kircherja Mundus subterraneus, v katerem je idrijski rudnik omenjen v poglavjih o alkimiji. Zapis vsebuje tudi opis rudnika Sigmunda Siserusa. Valvasor se v Slavi vojvodine Kranjske prav tako po opisovanju idrijskega rudnika na straneh 396-413 tretje knjige v 28. poglavju (str. 413-427) razpiše o alkimiji in kamnu modrih ter večkrat omenja Idrijo, citira tudi Kircherja (str. 417).
Znana grafika, ki prikazuje Idrijo v Hacquetovi Oryctographiji ima v spodnjem levem delu zanimiv moment: Merkur/Hermes, ki kaže s kadu-cejem3 v iztegnjeni roki proti Veneri, se v hundu (vozičku), ki ga iz rova potiska laufar (vozač), pelje do Venere/Afrodite, ležeče v školjki, ob kateri stoji oseba, ki jo smemo označiti za alkimista, kar suge-rira tudi spodnje besedilo, ki najprej opeva Idrijo, kako se dviguje nad hribe, in nato razloži, da Her-mes hiti na pomoč Veneri, ki mlahavo zleknjena v školjki deluje nekoliko odsotno, zamaknjeno. Njeno stanje lahko interpretiramo tudi kot melanholično. Srednik med obema je alkimist, ki ju bo tekom eksperimenta združil. V levi roki drži kozarec, z desno pa kaže proti Veneri. Melanholija, v tem primeru Venerina, je med drugim tudi ena od značilnosti prve stopnje alkimistične preobrazbe (nigredo), ki se godi v nedoločljivi povezanosti snovi in duha, imenovani prima materia. Zemlja (ruda), ki čaka na spremembo. Združitev obeh, Venere in Merkurja, pa pomeni zadnjo stopnjo (quinta esencia), cilj alkimističnega procesa. Njena reprezentacija je kamen modrosti, alkimistično zlato, eliksir mladosti (eliksir je največkrat manifestiran v obliki napoja, na sliki pa vidimo alkimista s kozarcem v roki). Njuna združitev je lahko prikazana kot variacija svete poroke, a tudi kot hermafrodit. Slednji je ponavadi upodobljen s kelihom večne modrosti v roki. Barva stopnje je rdeča (višje sta srebrna in zlata), v našem primeru je to lahko barva cinobra. V besedilu nastopa par Hermes - Venera (ne Merkur - Venera ali Hermes - Afrodita). Sam Hermes ima več funkcij in pomenov. Kot podzemni bog razo-devanja in kot element (duh) živega srebra vsebuje dvojno naravo, zato je že sam lahko razumljen kot hermafrodit. Merkur je kot planet najbližje Soncu in zato najbolj soroden zlatu, a hkrati kot živo sre-
bro zlato topi in s tem uničuje sončev sijaj. Zato je bil v alkimiji in filozofiji narave hkrati uslužni duh - paredros, ki prisrčno pomaga, ter servus fugitivus (bežeči suženj), neobstojen, nestanoviten, varljiv, nagajiv gnom, kije alkimiste spravljal v obup - vodi jih naprej in jih obenem zapeljuje, zavaja. Imenovali so ga tudi zmaj, orel, krokar (hudičevi pridevki). Merkur je večkrat prikazan kot urobor (zmaj, ki žre svoj rep), ki zaobjema vseh ostalih šest planetov; v alkimističnem razporedu bogov pa je kot materia prima najnižji, a kot lapis philosophorum najvišje, kot urobor umira, kot kamen se rojeva. Stoji na začetku in koncu alkimističnega dela.
Alkimija je bila predmoderna oblika znanosti, ki je temeljila na drugačnih filozofskih in naravoslovnih predpostavkah kot naša današnja aplikabilna in empirična znanost. Kot obrt naj bi alkimija izhajala iz najstarejših metalurških spretnosti predelovanja rude v kovino, ki je v začetku civilizacije pomenila največjo dragocenost, postopek sam pa je bil zavit v mistiko. Sodobne raziskave razkrivajo v alkimiji področje zgodovine idej, razumevanja in obdelovanja materije, ki pomenijo neko alternativno obliko vedenja. Ars Magna kot osrediščenje celotnega alternativnega modela, sistema sveta - univerzuma, ki je dojet na drugačnih predpostavkah.
Predvsem je potrebno vedeti, da gre pri alkimističnem eksperimentu oz. ritualu za dve preobrazbi, in sicer za preobrazbi materije in duha, ki sta neločljivo povezani, tako da postopki iskanja kamna modrosti (lapis philosophorum) kot materialne substance, s katerim je moč spreminjati navadne kovine v zlato, hkrati z materijo transformirajo tudi duha. Srž alkimije je misterij povezav med duhom in telesom, organskim in anorganskim ter iskanje
Urobor - zmaj, ki žre svoj rep, je alkimistična prvotna snov, materia prima, kije v fazi lastne transformacije, na poti iz faze nigredo v fazo albedo. Zmaj je najstarejši dokumentirani likovni simbol v alkimiji.
njune enosti. Obe poti sta enako pomembni in cilj je združiti obe počeli stvari: snovno in duhovno. Izhodišče alkimistov je, da se narava nahaja v stanju preobrazbe, tako da lahko njeni elementi spreminjajo svojo obliko. Alkimist s poznavanjem velike umetnosti, ki je modrost matere narave, preobrazbo usmerja in nadzoruje vse do končnega cilja - zlata, ki pomeni odrešeno stanje alkimistovega duha, duše in telesa. Alkimist, ki dela na materiji, dela dejansko na sebi, zdi se, da je pot preobrazbe duha bistvo eksperimenta.
Mistični utemeljitelj alkimije je Hermes Trismegist (Trikratnajvečji), ki naj bi živel v Egiptu in bil najmanj sodobnik Mojzesa, če ne celo starejši od njega. Sama beseda alkimija pomeni najverjetneje božansko modrost starega Egipta, kemija pa umetnost dežele Chema, tj. umetnost starega Egipta. Simbolni, mistični, religiozni, mitološki, magični, filozofski, teozofski, astrološki aspekti alkimije so torej zelo stari. Sploh ni nenavadno, da se je v Evropi alkimija razmahnila po 12. stol., saj so takrat na veliko prihajala dela arabskih učenjakov, ki so prevajali, komentirali in prirejali antična dela (tudi Aristotela je srednji vek začel spoznavati preko arabskih prevodov). Kasneje po najdbi Corpusa Hermeticuma (avtorstvo je bilo seveda pripisano Hermesu Tri-smegistu) in prevodu,ki gaje opravil novoplatonist Marsilio Ficino, pa je skupaj s kabalistično magijo Giovannija Pica della Mirandole postala prava moda 16. in 17. stol. Znano je, da se je tudi Newton, utemeljitelj moderne fizike, precej in zelo natančno ukvarjal z alkimijo, pa še zdaleč ni bil zadnji.
Magijska in alkimistična vizija sveta temeljita na starih predpostavkah o osrednjem položaju človeka v svetu in njegovi povezanosti s celotnim univerzu-
Osrednji figuri sta ptici. Alkimistični proces se je premaknil na višji nivo. Ena ptica hoče odleteti, vendar ji to ne bo uspelo, kar kaže na doseženo prvo združitev. Ptici sta neločljivi kot duh in telo.
mom (sympathia), ki ga prežema splošna kozmična animacija in kjer mag in alkimist lahko delujeta na materijo in duha ter z njima. Magija, ki ima veljavo, je magija naturalis, naravna magija, ki je obenem edina prava znanost o naravi ter se strogo ločuje od nekromantije (zaklinjanje, rotenje in klicanje duhov ipd.). Zlasti v renesansi so se te dejavnosti zelo razbohotile in pomenile eno izmed možnih opozicij tedaj veljavni znanosti, ki je skorajda v celoti slonela na aristotelizmu (tomizem, nomina-lizem, averroizem in druge smeri). Na alkimijo (in tudi na magio naturalis) je torej treba gledati kot na dejavnost, ki je proizvod določene vizije sveta in ki nedvomno ni znanstvena v današnjem pomenu, pač pa je v času svojega renesančnega razcveta pomembno prispevala k oblikovanju modernega duha, ki se je lotil spoznavanja materije in ustroja stvarstva. Še drugače: dejavnosti, katerih ozadje je bila teoretska pretenzija glede celote univerzuma, kot so magija, astrologija, alkimija in na drugi strani fizika, astronomija, matematika, so si bile še globoko v 17. stol. bistveno bližje, kot se običajno prikazuje. Namen strokovnega simpozija je tako bil osvetliti večplastno vlogo alkimije v nastanku moderne znanosti in odkrivati njeno duhovno razsežnost, arhetipsko naravo, ki konstruira posameznikovo psihično delovanje.
Simpozij je bil razdeljen na dva dela z vmesno in končno razpravo. Najprej navajam nekatere poudarke iz razprave o predstavljenih temah. Dr. Darinka Sikošek in dr. Sandi Sitar sta opozorila na nujnost multidisciplinarnega raziskovanja tovrstnih vsebin, v katerem je potrebno izpostaviti vprašanje sinteze med naravoslovjem in humani-stiko (filozofijo). Sitar je na koncu repliciral na več predavanj in opozoril na doslednost upoštevanja
okvirov teme in ustrezne terminologije. Slednje je pri tako obsežni temi, kot je alkimija, zelo težko, saj si jo prisvajajo mnoge discipline s specifičnim pojmovnikom. Veliko vprašanj je sprožilo predavanje Anje Zalte, predvsem zaradi zapletene simbolike grafik, ki jih je predstavila, več vprašanj pa se je nanašalo na zvezo alkimije z ritualom, o čemer je predavala Tina Ban. Niko Jereb je zastavil vprašanje o znakih/simbolih za planete. Tekom preteklega desetletja naj bi prišlo skorajda do pomote, saj naj bi bil za potrebe Krajevne skupnosti Idrija kot pravi simbol Merkurja (živo srebro) vzet simbol Jupitra (kositer).4 Igor Škamperle je natančno razjasnil zgradbo in pomen simbola za Merkur. Simbolne znake planetov sestavljajo tri osnovne forme. Križ označuje Zemljo in njeno naravo (štiri strani neba, štirje značaji po Hipokratu in Aristotelu, štirje letni časi, štirje sublunarni elementi: zemlja, voda, ogenj in zrak), krog označuje Sonce (zlato), polkrog pa Luno (srebro). Vsi znaki za planete so sestavljeni največ iz kombinacije dveh osnovnih znakov, edino Merkur premore vse tri simbolne elemente, ker edini povezuje in združuje vse tri narave: zemeljsko, srebrno in zlato.
Povzetki referatov
Prvi referat z naslovom V znamenju Merkurja je podal Janez Kavčič. Podrobneje se je ustavil pri razlagi atributov Merkurja oz. Hermesa in njihovi vpetosti v idrijski prostor. Simbolne razsežnosti Merkurja so številne, domala vse pa je mogoče povezati z značilnostmi rudarskega mesta. Merkur kot sinonim za živo srebro, kot prvi spremljeva-
Moški - Sonce (zlato) in ženska - Luna (srebro) sta dva osnovna principa.
lec izvira svetlobe združuje temino rovov in svit življenja. Je posrednik, kot je rudnik posrednik tekoče kovine v svet, potovalec med zemeljskim in nebeškim, kot je potovalec knap - iz temnega dna na belo površje. Hermes kot živo srebro je eden temeljev alkimije, prav tako je kot bog hermenevtike in zaščitnik politehnike bdel nad razvozlavanjem zapletene geološke zgradbe idrijske prelomnice; je tudi princip ustvarjalnosti - in te je bilo v idrijski zgodovini ničkoliko. Bog trgovine je ime Idrije ponesel širom sveta, danes se ta tradicija nadaljuje z uspešnimi domačimi podjetji. Hermes je izumil piščal in liro, podaril ju je tudi Idrijčanom, ki že stoletja negujejo glasbeno ustvarjalnost. Merkur kot živo srebro je neposredno povezan z zlatom (amalgamiranje). Hermesov kaducej je univerzalni emblem zdravniške vede in v Idriji ima ta posebej plodovito zgodovino s slovečimi zdravniki in lekarnarji (Scopoli, Hacquet, Freyer). Barve idrijske zastave prav tako izpričujejo temeljne simbolne navezave, izjemno pomembne v psiholoških, alkimi-stičnih procesih, zlasti optimistična barva cinobra, ki je droga nesmrtnosti.
Prikaz verjetnega izvora alkimije (tudi kemije), njene razvejanosti in razvoja skozi zgodovino je v svojem referatu Alkimija skozi čas podal zgodovinar znanosti dr. Sandi Sitar. Avtor pojmuje alkimijo in kemijo kot dve vzporedni disciplini, pri čemer je prva predvsem »duhovna disciplina«, ki se osredinja na duhovni razvoj osebnosti do sveta, medtem ko je slednja naravoslovno-tehnična znanost. Pričetek alkimistične dejavnosti postavlja v Egipt, kjer naj bi svečeniki poznali pridobivanje zlata iz naravne zlitine s srebrom s skrivnostnim, alkimističnim postopkom. Prvo kemijsko delo o
Grafika je motiv svete poroke, hieros gamos, ki je mistična združitev (unio mystica), predstavljata pa jo kralj (Sonce) in kraljica (Luna). Metafora poroke je v alkimističnem jeziku združitev (co-niunctio) in vsebuje materialno in duhovno (psihično) raven. Gre za združitev nasprotij, razcepljenosti narave, polarnosti celote stvarstva v enovito formo - kamen modrosti, kar pomeni hkrati odrešitev vsega kozmosa. Kralj Sonce vabi k sebi kraljico Luno, da bi zaplodila otroka, ki ni podoben svojim staršem, in kraljica vabi kralja, da bi spočela otroka, ki mu ni para na tem svetu. Otrok je kamen modrosti, lapis philosophorum. Združitev (koitus) bo potekala v materiji živega srebra (pokrajina združitve je pogosto živosrebrn vodnjak; prim. Rosarium philosophorum), njun otrok pa se nahaja v posodi, iz katere raste sedem cvetov, ki predstavljajo sedem planetov in obenem sedem elementov materije (vsak planet predstavlja eno kovino), ki je v fazi transformacije. Kraljica in kralj sta na dveh bregovih, kar pomeni, da je narava še razdeljena, polarnost še ni presežena, skalovje je materia prima (neizoblikovana materija - kaos), in kremplji nakazujejo, da sta kralj in kraljica še vedno učvrščena v njej.
pretvorbi materije je nastalo okoli leta 250 pr. n. št. (Bolos iz Mendeja), alkimijo pa je utemeljil legendarni Hermes Trismegist, najverjetneje na začetku 1. tisočletja n. št. v Egiptu živeči Grk ali helenizira-ni Egipčan, ki ga povezujejo s hermetizmom, saj naj bi napisal sloviti Corpus Hermeticum. Alkimija se je zatem razvijala v Grčiji (tudi Aristotelov spis O nastajanju in minevanju), Aleksandriji v 4. in 5. stol. n. št. (Zosim, Teozebija, Pelagij, Heliodor
idr.) in Rimu, ko je Plinij Starejši v enciklopediji Naturalis Historia razlikoval samorodno živo srebro (argentum vivum) od umetno pridobljenega (hydrargyrum); v 4. stol je pričel delovati alma-denski rudnik. Nov zagon alkimiji in kemiji so dali Arabci, od katerih se je alkimija kot Ars Magna prenesla v Španijo in druge evropske dežele, s čimer seje pričel razcvet alkimije, s tem pa je bil dan tudi temelj razvoja sodobne kemijske znanosti.
Eno večjih zanimivosti alkimije, prekrivanje področij narave in duha, telesnega in psihološkega, ki sta danes ločeni, je predstavil dr. Igor Škamper-le. Predavanje je nosilo naslov Psihološka razlaga alkimije in njeni simbolni pomeni. Duh in materija namreč nastopata vzajemno povezana, kot isti subjekt, izgotovljena z istim procesom preobrazbe. Nekateri pojmi spekulativne alkimije so tako v svojem jedru psihološke kategorije, kajti alkimist je med delom z materijo vanjo projiciral svoje miselne in psihološke predstave. Izkaže se, da sta govorici (pojmi in kategorije) alkimije in psihoanalize pojmovno in strukturno analogni. Možno je primerjati alkimistično kategorijo coniunctio (spojina) s pojmom transferja, alkimistične stopnje preobrazbe (nigredo, albedo, rubedo) z napredovanjem integracije zavesti. Pojmi solutio (razrešitev), putrefactio (destilacija in zorenje prvin) idr. imajo vsi psihološke (psihoanalitične) ustreznice. Posebej zanimiv pa je temeljni zastavek alkimističnega procesa: lapis philosophorum. Avtor meni, da ima ustrezno analogijo v pojmu sebstva (das Selbst), ki je cilj procesa individuacije, sintezo zavesti. Sebstvo, ki ga skušajo definirati integrirani arhetipi bivajo-čega (mandala), duša, Adam Kadmon, mikrokoz-mos, nastopa ob koncu alkimističnega procesa spojitve in preobrazbe kot androginična narava moškega in ženske.
Anja Zalta absolventka doktorskega študija na Filozofski fakulteti v Ljubljani je s svojim prispevkom Alkimija in arhetipi posegla na področje jungovske interpretacije alkimistične dejavnosti in procesov. Smoter njene raziskave se je nanašal na razvozlavanje bistva alkimističnega procesa: ali je alkimija rez zgolj psevdoznanost, ki je vzpodbudila znanost kemije, ali pa skriva drugačne vrste kompleksnih vsebin, ki jih razsvetljenska orodja znanosti ne
znajo meriti. Znanost je morda res napredovala, ker so bili problemi in predmeti njenega proučevanja relativno preprosti. Alkimija pa temelji na vrsti kompleksnejših principov, ki izhajajo iz refleksije o naravi človeka in družbe. Vse alkimistove notranje dejavnosti, meditacija, molitev in kontemplacija, se neposredno navezujejo na postopek aktivne imagi-nacije, ki ima velik vpliv na dušo in celo na fizično realnost. Imaginacijo so alkimisti mnogokrat izrazili s specifičnimi risbami, saj je bila umetniška dimenzija pri alkimiji prisotna od vsega začetka. Risbe so resnico razlagale neodvisno od besedila, mnogokrat celoviteje in preko bogate govorice simbolov. Predavateljica je z jungovskimi koncepti opisala alkimistične elemente in govorico simbolov petnajstih grafik.5
Predavanje Ivice Kavčič z naslovom Živo srebro in cinober v alkimiji in v proizvodnih postopkih v Idriji je bilo usmerjeno v osvetlitev kemičnega vidika nekaterih alkimističnih postopkov, kjer je šlo za rokovanje z materijo, ter materialne vloge živega srebra in cinobra v alkimiji in začetkih kemije. Zgodnji arabski alkimisti so verjeli, da so kovine sestavljene snovi, narejene iz živega srebra in žvepla v različnih razmerjih, in da je iz živega srebra narejen cinober kamen modrih. Ta predpostavka se je pri mnogih slavnih mislecih in alkimistih obdržala v pozni srednji vek. Uporaba živega srebra je bila pogosta v medicini: razna mazila, hlapi proti sifilisu, ušem, za napredek kemijske znanosti pa je bilo tako rekoč nepogrešljivo (znani Lavoisierjev dokaz kisika v zraku). Cinober, živosrebrov sulfid, najstarejša umetno izdelana spojina živega srebra, je alkimistom služil kot osnova za izdelovanje kamna modrih. Recepti za izdelavo kamna izkazujejo, da gre s kemičnega vidika dejansko za izdelavo cinobra. Jedro predavanja je obsegala predstavitev
bogate tehnološke in tehnične zgodovine pridobivanja živega srebra in cinobra v Idriji. Proizvodnja cinobra je najstarejša kemijska proizvodnja na tleh današnje Slovenije. Mnogi alkimisti so Idrijo obiskali v letih 1583-1656, ko so pri rudniku poskušali izboljšati tehnološki postopek žganja cinabaritne rude, a tudi v letih 1669-1726, ko so iskali izvirne postopke za izdelavo cinobra.
Ivan Mohorič, raziskovalec spregledanih strani zgodovine in znanosti, je svoj referat zastavil nekoliko polemično: Alkimistična zmota - napačna interpretacija tekstov. Mohorič trdi, da so jih brali morda preveč dobesedno, metalurško dobesedno. Tudi on je nakazal možnost, da je materialni obstoj kamna modrih cinober, predvsem zaradi skrivnostnega načina pridobivanja. Morda gre pri iskanju zlatega kamna za »zlato spoznanje«, spoznanje »zlatega pravila«, za kamen, ki vsebuje zlato razmerje. Alkimisti so poskušali izdelati zlato iz železa ali svinca, obe kovini pa v spojini z žveplom kristalizirata tudi v obliki pentagramov, v formi, kjer so posamezne daljice med sabo v razmerju zlatega reza. Avtor je prepričan, da je znanost kamen modrosti, »pameten kamen«, že našla v naravni obliki kristalov silikatov, predvsem kremena, ki naj bi se kmalu uporabljali pri tehnologiji izdelave trdih diskov v naših računalnikih. Sestava silikatov je na atomski ravni na las podobna sestavi silicijevega elektronskega vezja. Kristali naj bi se obnašali tudi kot živa bitja, ki da se razmnožujejo, kar pomeni, da imamo pred sabo kamen življenja. Izdelava le-tega naj bi bil cilj tekstov, ki so jih alkimisti brali preveč dobesedno, in zaradi pohlepa je bila prioriteta iskanje zlata kot kovine. Iz tega je avtor razvil tudi teorijo, po kateri naj bi bil Lucifer nekakšen računalnik, ki mu je bil iz čela vzet kristal smarag-
Pobudnik in strokovni vodja simpozija dr. Igor Škamperle (desno) in Robert Jereb, organizator in voditelj strokovnega srečanja.
da in zamenjan z na videz enakim aleksandritom, kar je povzročilo, da je Nosilec luči postal Satan, to pa je imelo negativne posledice za planet.
Nov aspekt alkimistovega dela je v svojem referatu Alkimistični eksperiment kot ritual obdelala Tina Ban, podiplomska študentka sociologije kulture na ljubljanski Filozofski fakulteti. Eksperiment, ki ga narekuje recept, tvori osrednji dogodek alkimi-stičnega obredja, ki je po Cazeneuvovi definiciji dejanje, ki se ponavlja in katerega učinkovitost je vsaj delno zunajempirična, čemur alkimistična dejavnost s svojimi mističnimi cilji povsem ustreza. Avtorica je prikazala predvsem religiozne vidike alkimističnega eksperimenta kot obreda. Najpomembnejše značilnosti religioznega rituala so: občutje svetega, svojevrsten odnos človeka do
Ars magna
predstavitve
človeškega reda in mit. Alkimistični eksperiment je religiozen že v svoji ideji: transformacija kovin je simbol za sublimacijo nežlahtnih gonov in psiholoških vsebin; tudi pot k alkimističnemu zlatu, ki je stanje odrešitve duše (arhetip sebstva), vodi kot pot k svetemu skozi sintezo nasprotij. Jedro alki-mističnega mita je prepričanje, da kovine zorijo v maternici zemlje in s tem dosegajo svojo žlahtnost, osrednji mitologem pa je metamorfoza oz. trans-mutacija, ki je hkrati cilj in sredstvo alkimističnega eksperimenta. V mitu je mogoče ločiti tri sekvence: prva je materia prima, prvobitna danost, prvotno stanje, obstaja kot snov in kot duh; druga je postopno urejanje prvobitnega kaosa, sestavljanje elementov, sveta; tretja je quinta esencia, najvišji princip, cilj alkimističnega eksperimenta, je alkimi-stično zlato, hermafrodit, Bog, mistična združitev, sveta poroka, je najvišja stopnja psihične zrelosti in ozaveščanje arhetipa sebstva.
Idrijski mag Matjaž Lazar je kot zadnji nastopil z referatom Enohijanska magika Johna Deeja (1527-1608). John Dee je bil eden vidnejših učenjakov svoje dobe; bil je matematik, retorik, filozof, astrolog in teolog. Leta 1575 je postal dvorni astrolog in svetovalec kraljice Elizabete I. Skupaj z medijem Edwardom Kellyjem sta izvajala magične seanse, v katerih je bil posredovan enohi-janski jezik. Za časa Deeja je v Evropi krožil mit o Enohovi knjigi, ki naj bi bila izpuščena iz Svetega pisma. Enoh naj bi bil prvi sin Kajna. Leta 1581 je bil Deeju podarjen kamen, preko katerega je navezoval stik z angeli in duhom, ki mu je posredoval LAMEN, ki tvori osnovo enohijanske magike ter osnovni načrt dela in poslanstva določene osebe. Preko medija Kellyja so bile posredovane osnove enohijanskega oltarja, t. i. OIT tabela, skrivnost
treh stopenj in štirih elementov univerzuma. Ra-zodeti so bili skrivnost in imena 49 angelov, a tudi 4 tabele v enohijanskem jeziku, ki predstavljajo 4 stražne stolpe univerzuma, kar je hierarhična zgradba srednjeveškega sveta - struktura, v kateri se sočasno s Kopernikom pojavi Sonce v središču sveta. Tabele naj bi bile namenjene osnovni magij-ski praksi. Drugi del, zgradba teh stražnih stolpov, pa so etri ali aetirji in sestavljajo evolucijo človekovega spoznanja božanskega in nekako ustrezajo Jakobovi lestvi. V prejšnjem desetletju se je skupina navdušencev Enoh Thit centra iz Idrije posvetila obnavljanju te zapuščine preko preverjanja, preizkušanja te magijske prakse. Rezultat dela je bil t. i. Enohijanski koledar, ki združuje solarni (gre-gorjanski) in lunin koledar ter je obenem triletni program študija enohijanske magike. Deejeva zapuščina je odlična ponazoritev ene izmed struktur, ki tvorijo temelj tako magikalnega, astrološkega kakor alkimističnega dela.
Opombe
1	Vinko Zalar, Slava alkimije istrske, Poligrafi 1/1-2 (1996), 130-137 in tam navedena literatura.
2	Baltazar Hacquet, O Idriji in idrijskem rudniku (prevod dr. Jože Pfeifer, uredil dr. Jože Čar), Idrijski razgledi xxxiv/i-2 (1989), 58.
3	Dve prepleteni kači pomenita preplet duhovnega in telesnega, trdega in tekočega - univerzalno polarnost; živo srebro pa obnavlja, zdravi, povezuje materijo z duhovnimi elementi.
4	Verjetno je do pomote prišlo na podlagi podatkov iz članka Ferdinanda Tancika Grbi v idrijski župni cerkvi sv. Barbare (Idrijski razgledi xv/4,1970, str. 200-209), kjer avtor na podlagi podatkov iz enciklopedije Znanost (Ljubljana: MK, 1967* str. 64), v kateri sta znaka zamenjana, izpelje napačne razlage.
5	Grafike so vzete iz knjige De lapide philosophico (1625), ponatisnjene pa v Stanislav Klossovvski De Rola: The Golden game: Alchemical Engravings of Seventeenth Centurv (London: Thames and Hudson, 1988).
AVTORJI V TEJ ŠTEVILKI
•	Ana BALANTIČ šivilja iz Idrije
•	Dr. Jože BAVCON univ. dipl. biol.,
vodja Botaničnega vrta Ljubljana
•	Prof. dr. Jože ČAR
univ. dipl. inž. geol., upokojenec, Univerza v Ljubljani, Naravoslovno tehniška fakulteta, Oddelek za geologijo
•	Tatjana DIZDAREVIČ univ. dipl. inž. rud.,
Rudnik živega srebra Idrija v zapiranju d. o. o.
•	Dr. Jurij FIKFAK
etnolog, znanstveni sodelavec Inštituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU v Ljubljani
•	Robert JEREB
prof. slov. jezika in književnosti, univ. dipl. sociolog kulture, Osnovna šola Idrija
•	Elena KAŠIAROVA
Centralni državni arhiv za rudarstvo, Banska Stiavnica, Slovaška
•	Ivica KAVČIČ
univ. dipl. inž. kemije v pokoju, bivša predsednica Skupščne občine Idrija
•	Janez KAVČIČ
prof. zgodovine in umetnostne zgodovine, Osnovna šola Spodnja Idrija
•	Prof. dr. Aleš KRBAVČIČ mag. farmacije, Univerza v Ljubljani Fakulteta za farmacijo
•	Dr. Lev KREFT filozof, publicist, izredni profesor
na Oddelku za filozofijo Filozofske fakultete v Ljubljani
•	Ivana LESKOVEC univ. dipl. etnolog,
direktorica Mestnega muzeja Idrija
•	Prof. dr. Rajko PAVLOVEC
univ. dipl. inž. geol., Univerza v Ljubljani, Naravoslovnotehniška fakulteta, Oddelek za geologijo
•	Janez PIRC
prof. zgodovine, vodja Zgodovinskega arhiva Ljubljana Oddelka v Idriji
•	Rafael PODOBNIK primarij, dr. stomatologije, mojster fotografije, Nova Gorica
Idrijski razgledi
avtorji, popravki
•	Klemen PUST
absolvent zgodovine in umetnostne zgodovine, vzporedni študent primerjalne književnosti in japonologije, Idrija
•	Nande RUPNIK
slikar, delovni terapevt v Psihiatrični bolnici Idrija
•	Rafael TERPIN akademski slikar, Idrija
•	Ksenija ŠABEC
magistrica sociologije, mlada raziskovalka na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani
•	Prof. dr. Tone WRABER univ. dipl. biol.. Univerza v Ljubljani
Biotehniška fakulteta, Oddelek za biologijo
•	Anton ZELENC
inž. strojništva, Mestni muzej Idrija
Popravki in dopolnila
V prispevku Spodnja gasa, objavljenem v Idrijskih razgledih 2/2002, se mi je iz nevednosti ali nedoslednosti zgodilo nekaj napak.
1.	PAGON, Idrija 143/153: Pravilno bi bilo, da je bil Jožef Pagon najprej poročen z domačo hčerjo MARJANO BIZJAK, ki pa mu je prav kmalu umrla. Drugič se je poročil z Baziletovo deklo.
■	V Pagonovi hiši pa sta 1803. leta stanovala moja prednika MIHAEL TERPIN in URŠKA roj. ERŽEN. lil. septembra se jima je rodila hči Marija.
■	1927. leta je moj oče POLDE pri Hacetu zaključil prvo vajeniško leto. Učil se je pri krojaškem mojstru LEOPOLDU TRATNIKU, ki je bil sicer poročen z njegovo starejšo polsestro HANCO. 31. maja 1927 je prejel spričevalo. Hišo je Polde na vsak način kar dobro poznal.
2.	TRATNIK, Idrija 152/162: 1941. je za očetom MIHAELOM verbala najstarejša hči MIHAELA (ne Mihael).
3.	Zmeda okrog nekaterih hišnih številk še kar traja.
Za ZADRUGO bo tako verjetno najbolj prav 126/136, za MEZELUNA 127/137 in za CESARJA 128/138.
Bralcem Idrijskih razgledov se zahvaljujem za posredovane popravke, vsem prizadetim pa se za napake opravičujem.
Rafko Terpin
Za vsebino člankov odgovarjajo avtorji.
Uredništvo Idrijskih razgledov naproša avtorje, naj oddajajo članke v dveh izvodih, na papirju in v digitalnem zapisu na disketi. Članki naj ne bodo daljši od 10 tipkanih strani. Obvezno naj bo priložen avtorjev naslov in telefonska številka.

Izdajatelj in založnik Naslov
e-pošta:
MESTNI MUZEJ IDRIJA Muzej za Idrijsko in Cerkljansko
Idrijski razgledi, Prelovčeva 9, 5280 Idrija
www.muzej-idrija-cerkno.si
tajnistvo@muzej-idrija-cerkno.si
Uredniški odbor
Odgovorna urednica Glavni urednik Literarni urednik Urednik likovne priloge Oblikovalec in tehnični urednik Lektoriranje
To številko Idrijskih razgledov so finančno podprli
Tisk Naklada
Jože Bavcon
Samo Bevk
Jože Čar
Jože Janež
Robert Jereb
Janez Kavčič
Ivana Leskovec
Karmen Simonič Mervic
Klemen Pust
Ksenija Šabec
Anton Zelene
Ivana Leskovec
Jože Janež
Jože Janež
Klemen Pust
Marijan Močivnik
Milanka Trušnovec
Aluminij Montal d.d. Komen Zavarovalnica Triglav d.d. Nova Gorica Sloimpianti d.0.0. Nova Gorica
Tiskarna Gorenjski tisk, Kranj 800 izvodov
Idrija, september 2003