VI. KONFERENCA DELEGACIJ ZA ZBOR ZD NAŠE OBČINSKE SKUPŠČINE
Osebna in kolektivna odgovornost
V plemenitiburi, k)er dela pri vzdrzeva»ju lermofiksiniih slrojev, barvankega ia tenaotiakankega stro$a, Je te M zaduiljivo vroče. De-lovna temperatura termofiksiraih strojcv je vedao prek 200 slopinj Cel-zija. Ko stopii v oddclek, lc zatne vroftaa ia v hipu se ti prilepi oMatflo na telo. Nanva dela pa Jc taka, da zahteva staaio prisotaost, »adzor de-lovaaja drafih uprav, katerih dd uravuva tudi ekktroaika. To je okolje, v katcreai dda ia s« giMJe aai Petcr, odpravlja poauBjklJivosti ia akrbi, da so zastoji čiaUrap. To opravtya dobro, tako da jc postal skorajda nepogresljiv. Ponavadi redkobeseden — oglaša se le, če ima v mislih kaj tehtnega, se je odzval moji prošnji za pogovor in preselila sva §e k aaeai, »aa htadato«. Nič ai spraicval, čakal Je, da pridcm z be-scdo aa dn. Tak )e tu« m sefah izvriaega odbora OOS, kjer je že dnigi ¦undat pMtpredsedaik OO.
Brez ovinkarjenja sem ga vpra-šal, kaj meni o delu svoje konfe-rence delegacij, o sejah zbora ZD, o prenašanju informacij in sploh...
Peter je odgovoril naravnost, premišljeno. Od časa dočasa se je razvnel, iz njegove pripovedi bi lahko razbral gnev in jezo, ker ne gre vse tako, kot si je zamišljal, pa tudi optimizem in željo, da se stvari premaknejo na bolje.
»Zame je to delo nekaj povsem novega. Včasih se zalotim, da iščem pravi izraz, potem pa povem kar naravnost in po doma-če. Sploh bi moral biti nekoliko drugače šolan, če bi hotel razu-meti vse, ki se oglašajo. V naši konferenci delegacij so zastopani 3 tozdi Pletenine (Perilo, Pletivo
in Trženje), trgovina Veleteksila na Zaloški, trgovina Tkanine na Zaloški in seveda Velana, ki je nosilka konference delegacij. Do zdaj smo se dobili trikrat, vendar vseh še ne poznam, saj iz Tkanine še ni bilo nikogar na spregled. Ni jih bilo niti tokrat, ko smo se kon-stituirali. Sem povedal prav? Na teh naših sestankih pa je bilo tudi bolj tiho, saj na vse gradivo, ki ga ni malo, ni bilo niti pripomb niti vprašanj. Vse bolj se mi dozdeva, da papirjev še v roke niso vzeli, kaj šele, da bi jih prebrali. To sklepam tudi po tem, kako teče seja zbora ZD; saj skorajda ni pripomb. Krajša ali daljša obra-zložitev in glasovanje, pa je stvar opravljefia. No, še nekaj imam v mislih. Ko setn bil izvoljen, sem
pričakoval, da me bodo doma va-bili na seje delavskega sveta in da bom tudi izpod dbmače strehe prenesel kakozadevo na sestanek konference ali na zbor ZD. Pa ni tako, do sedaj se to še ni zgodi lo!« Komaj sem utegnil vse sproti prenesti na papir. Zdaj je malo predahnil. Izkoristil setn trenu-tek, pa sem ga vprašal zunaj teme razgovora. »Te tudi kaj drugega žuli?«
»Moti me tole okoli odgovor-nosti. O njej je toiiko govorjenja, pa tako malo otipljivih rezulta-tov! Zame še vedno obstaja na prvem mestu osebna odgovor-nost, potem šele kolektivna, pa čeprav tole ne gre povsem v korak s tem, kar danes vsak dan o poslušamo ali beremo. Kaj mi-slim povedati? Ko se kolektivna odgovornost za neko nalogo pre-naša na posameznike, polagoma zbledi. Imamo tudi strokovnjake in strokovne službe, ki niso do-volj odgovorne do samoupravnih organov ali do DPO. Še vedno imamo na eni strani ,liderstvo", ko pa spregovorimo o dogovor-nosti, brž preidejo na kolektivno odgovornost. To ni v redu. Pre-majhna je odgovornost posa-meznikov pri vodenju proizvod-nje,   nabave,   prodaje,   izvoza.
Tudi tu so posamezniki, ki se sicer radi tolčejopoprsih, (zazasluge), ob spodrsljajih pa se začno skri-vati za masko kolektivne odgo-vornosti.«
Ko je odhajal, mi je dejal, da se kmalu spet vidiva, Rekel je, da ima zanimivo temo za naše glasi-lo. Verjamem mu.
Besedilo in slika: JOŽE PRAPROTNIK