174 Bogdan Vened: Ingov pir. Ingov pir. (Epična pesem. — Speval Bogdan Vened.) ^ariukala Vesna cvetna, «$&oVesna cvetna, mladoletna: Kukaj, kukaj, kukavička, Kukavička, mila ptička! Vesna nam prinesla cvetje, Nam rodila mladoletje: Kukaj, kukaj, kukavička, Kukavička, mila ptička, Poj nam, poj, o mladoletju, 0 njegovem jasnem cvetju! Vesna vzklila nam zelenje, Pomladila nam življenje: Kukaj, kukaj, kukavička, Kukavička, mila ptička, Poj nam. poj nam, o zelenju, 0 pomlajenem življenju! Vesna zimo premagala, Svetu sama zavladala: Kukaj, kukaj, kukavička, Kukavička, mila ptička, Poj nam, poj nam o tej zmagi, Njeni zmagi nad so vragi! Ingo kneze zove šele, Štiri šele, sluge smele: Ajte moji sokoliči, Sokoliči, smeli ptiči! Odenite si odelo Praznično, mirovno, belo; S cvetno lipo nakitite Glavo si, pa odletite Kakor a etrec kriloviti, Kakor blisek ognjeviti, Tja v ravnice sinje Save, Tja v gorice kalne Drave, Tja k srebrnopeni Soči, Tja k Murici bistrotoči; Poletite v bele grade, Kjer goji si orel mlade, Kjer boljar malike moli, Inga vojvodo si voli. Velmožem se poklonite, Poklonite, porecife: Ingo kneze vas pozdravlja, D.čne velmože preslavlja, Ingo knez vas poljubuje Pak besede beseduje: Slava našim otcem slavnim, Slava našim dedom davnim! Kadar Vesna rajskozala Zlo Morano je zmagala, S cvetjem je pricarovala, Zemljo v zelen odevala, Otci nam so se gostili. Vesne zmago so slavili, Devi zažigali krese, Ker je strla zimske bese. Caruje sedaj Devana, Smrtno spanje spi Morana. Da navada se ne žabi, Ingo knez na pir vas vabi V Ingogradec. kjer stoluje In v čast Vesni pir piruje. To veleva knez slovanski, Ingo nadknez korotanski V Ingogradcu ponositem V Korotanu kamenitem. To recite, odletite, V sela, v sejme okrenite, Kjer krščanski ljud stanuje, Inga vojvodo spoštuje. Kmetom zvestim glas nesite, Hlapcem vernim porecite: Ingo kneze vas pozdravlja, Verne kmete vse preslavlja, Ingo knez vas poljubuje Pak besede beseduje: Slava cerkvi, majki naši, Koje verni smo pristaši! Kadar kukavička kuka, Kadar Vesna glasno uka, Zmagoslavno zelen nese, Ker je strla zimske bese In zdrobila carstvo zlobe, Carstvo zlobe in hudobe, Cerkev božja dan obhaja, Ko iz groba Kristus vstaja. Kristus zmage venec nese, Ker je stri peklenske bese, Zdrobil carstvo je hudobe, Nejevere in grdobe. Cerkev dan sedaj obhaja. Ko iz groba Kristus vstaja, Dan velikega vstajenja, Prerojenega življenja. Da se praznik ta ne žabi, Ingo knez na pir vas vabi V Ingogradec, kjer stoluje In v čast križu pir piruje. To veleva knez krščanski, Ingo nadknez korotanski V Ingogradcu ponositem V Korotanu kamenitem. To recite, odletite, Semkaj k meni se vrnite! Smeli seli poslušali, Poslušali, zavriskali, Pak odeli si odelo Praznično, mirovno, belo; S cvetno lipo nakitili Glavo si in odprhnili Kakor vetrec kriloviti, Kakor blisek ognjeviti. (Konec.) A. G. Slavin: Peča. — Bogdan Vened: Ingov pir. 227 Peča. gralo dekle je pečo belo, Peco je pralo, tiho delo: Peri se, peri, pečica, rada, Pere te skrbno deklica mlada, V praznik na glavi te bode imela, Babica bode od srami rudela. % Babica naša rekla je časi, Da pogospoščene me smo tu v vasi — «Ginejo stare lepe navade, Krive pa ve ste, deklice mlade! Peče vse bolj gube se med nami, Sama gospoščina srca vam mami, Gizde s pometom zde se vam mične, Nemške same ste ve gospodične !> Čakaj, le čakaj: v praznik pred mašo V peči se vstopim pred babico našo; Babica ustne bode nabrala, Jaz pa se bodem glasno nasmejala. Peri se, peri, pečica bela, Deklica bodem na glavo te dela, Ve naj, le ve naj babica naša, Srce slovensko da v nas ne ugaša! L*> A. C. Slavin. In (Epična pesem. gov pir. — Speval Bogdan Vened.) (Konec.) Y^Sa>> mi vspenjaš glavo belo, ?' Ingogradec, k nebu smelo? Kaj ti polje znad temena Prapor širni prek ramena? Kaj sence ti vije venec, Vesninih darov prvenec? Kaj žari ti lice krasno, In leskeče čelo jasno? Kaj v nasmehljaj usta ziblješ In naprsni šopek zgiblješ? Kaj z radostjo te navdaja In s sladkostjo te napaja? Kaj te je danes razvnelo? Kaj te je tako ogrelo? Ali Vesna, božja deva, Ki miline rajske seva? Ali solnček svetlopolti, Ki nebesa z zlatom žolti? Ali zelena žemljica, Ki cvetoča kaže lica? — Niti zelena žemljica, Ki cvetoča kaže lica, Niti solnček svetlopolti, Ki nebesa z zlatom žolti, Niti Vesna, božja deva, Ki miline rajske seva, Te z radostjo ne navdaja, Te s sladkostjo ne napaja: Radosti te množ nešteta, Ki privrela k tebi vneta Tam z ravnic zelene Save, Tam z goric deroče Drave, Od srebrnopene Soče, Od Murice bistrotoče. Prosto vspenjaj glavo belo, Ingogradec, k nebu smelo! Prosto polji ti s temena Prapor širni prek ramena! Prosto vij sence ti venec, Vesninih darov prvenec! Prosto usta v smehljaj ziblji In naprsni šopek zgiblji! Dičnih velmož in boljarjev, Vernih kmetov in ratarjev Voji, množice neštete Spejo v krilo ti v posete, Koje knez je tvoj povabil, — Ki navade ni pozabil, — Vesni v slavo pir pirovat, Praznik križu v čast praznovat. Raduj se mi, Ingogradec, Ingogradec, krasni mladec: Takega zrl nisi dneva, Kar te solnčna luč obseva, Kar na rtu se ponašaš, V blesku grade vse prekašaš, Kar si slavnih orlov gnezdo In sosedo gledaš zvezdo. Raduj se mi, Ingogradec, Ingogradec, krasni mladec! Saj sprejel si v svoje krilo Slavnih gostov množno silo, Dičnih velmož in boljarjev, Vernih kmetov in ratarjev, 15* 228 Bogdan Vened: Ki privreli so ti v gosti Tvoje se navžit sladkosti. Raduj se mi, Ingogradec, Ingogradec, krasni mladec, Pak zahvali rojenice, Dobre deve, ti sodnice, Ki to čast ti naklonile, V rojstva dan ti prisodile. Raduj se mi, Ingogradec, Ingogradec, krasni mladec: Raduje se i tvoj kneze, Ingo kneze, gostom streže: Vitka rast krasi odelo Čipkasto mu, lepo belo; Glavo venca venec dičen, Venec dičen, bujnoličen; Gostom hleb pa sol daruje, Sprejemniee beseduje: «Zdravi, dični mi boljarji! Zdravi, verni mi ratarji! V Ingogradci ponositem, V Korotanu kamenitem! Slava, da ste se odzvali, Semkaj pod moj krov se zbrali Tam z ravnic zelene Save, Tam z goric deroče Drave, Od srebrnopene Soče, Od Murice bistrotoče! Zdravi, dični mi boljarji! Zdravi, verni mi ratarji! Vesni v slavo pir pirujmo, Praznik križu v čast praznujmo! V vekovito svoje zdravlje, V vekovito svoje slavlje!* Pravi, mahne z roko kneze, Ingo kneze, gostom streže, In odgane se zavesa — «čudo, divo, raj, nebesa!* Vzkliknejo strmeči gosti, Zro, pijo z očmi sladkosti, Ali sen je to iz raja, Ki jih mami in opaja? Ali bajka je le divna, Ki resnici je protivna? Ali Vesna rajsko-zala Raj je sem pričarovala? Kar strmijo zbrani gosti, Zro, pijo z očmi sladkosti. Krasen hram se njim leskeče, Nedoslišen šum šepeče, Vse gori, plamti in diše, Vse razkošje rajsko piše, Vse milino mehko veje, Vse tako prijetno greje, Vse prešinja blesk svetila, Vse ovija vonj kadila. Prav, kakor cvetlična trata Se iskri oprava zlata; Cvet za cvetom iž-nje klije In ljubo in jasno sije; Stene z zlatom obložene, Z zlatim cvetjem okrašene; Vrsta miz po sredi teče: Kaj o njih mi gost poreče! Gaše čiste so zlatnine, Sklede svetle srebrnine; Vrče vije cvetje bujno, čase peni vince rujno, In izbrana vsa jedila Vonjava so in obila. . . Kar molče strmijo gosti, Zro, pijo z očmi sladkosti. Ali ni hram res čaroben, Raju višnjemu podoben? Kaj pa pravi Ingo kneze, Ingo kneze, gostom streže? «Kaj strmite mi, boljarji? Kaj strmite mi, ratarji? Vam velja le-ta lepota, Vam velja le-ta divota. Vesna cvetna pir piruje, Cerkev praznik nam praznuje, Ko iz groba Kristus vstaja In življenje nam pomlaja. Praznik ta i mi slavimo, Bratovski se pogostimo V čast in slavo slavni zmagi, Vesne zmagi nad sovragi! Ker pa lepa je navada, Kojim sveti križ je nada: S križem započeti delo, S križem znamovati čelo: Vsak znamuj se z znakom križa, Predno se dvorani bliža!» Ingo te besede pravi, S križem pak Boga pozdravi. Kmečko ljudstvo se prekriža In korak dvorani bliža. A poglej boljare mrke, Kako sučejo si brke, Drug se z drugom spogleduje, Kneza meri celo ptuje. Ker boljar storiti neče, Ingo kneze jezno reče: «Glej mi, glej, boljare mrke, Kako sučejo si brke! Drug se z drugom spogleduje, Mene meri celo ptuje. Ingov pir. 229 Hej, ratarji, vi vstopite, Gostje dragi mi bodite! Velmože pustim pred hramom, Naj goste se z revo, s sramom!* Ingo reče, kmetom migne, Vsa takoj se truma dvigne, Velmože pusti pred hramom, Naj goste se z revo, s sramom. To hrumi mi gradeč beli, Ingogradec, preveseli! Veselijo v zemskem raji, V zlatem hramu se rataji. Kaj bi s hrumom ne hrumeli Oratarji preveseli! Saj pijo dnes iz zlatnine In jedo iz srebrnine. Vince sladko jim pijača, Jelo pak jim je pogača. Danes niso več ratarji, Danes dični so boljarji. Ali rajajo rataji V zlatem hramu, v zemskem raji! Kmetom Ingo kneze dvori. Hrum vesel se v hramu ori. A glej velmože pred hramom, Ki goste se z revo, s sramom! To sede z očesom gnevnim Pred obedom pičlim, revnim! Jezne vpirajo poglede V vrče ilnate in sklede. Žejo kislica gasi jim, Lakot črni kruh teši jim. Sram rudi jim liee mračno, Celo zgiblje srd oblačno. Kmetic se jim posmehuje, Ingo se iž njih norčuje: «Hej, boljarji, slavni gosti, Slastne vživate sladkosti?* Velmožje reko srdito In glase se ponosito: «Svarog prosti ti grehoto, Da nam delaš to sramoto, Da bolj čislaš koče borne Ko palače svetlozorne!» Kaj jim pravi Ingo kneze, Ingo kneze, kmetom streže? «Borne koče so čistejše Ko palače najsvetlejše: Kmetje so se mi krstili, V krstni vodi se umili, Kmetje so se mi oprali, V krstni vodi se kopali, V čistost so se mi odeli Ko golobci snežnobeli. Ker je kmetu čista duša, Prav zato moj hram okuša. Trdovratni vi pogani, Neoprani, črni vrani: Duša vam je vsa smrdljiva In vsa gnila in črviva. Gnusna mi ne bo nesnaga Prestopila hramu praga; Dokler krst vas ne omije. Proč od čiste te gostije, Proč spred mojega obličja, Tega hrama lepotičja! Stojte kakor psi pred hramom, Glodajte kosti mi s sramom !> Arnon škof sedaj mi vstane Pa nagovori pogane: «Velmožje, boljarji, čujte In zvesto mi pozorujte In pretehtajte vse v glavi, Kar vam Arnon biskup pravi: Kratki dnevi so zelenja, Kratki dnevi so življenja. Vpomlad nam drevo požene, S krasnim lišpom se odene, Raste, raste bujno, krasno In cvete prelepo, jasno. Ali pomlad nam odkima, Pride nam jesen in zima, Z zimo pribuče vetrovi In pritisnejo mrazovi, In oropajo drevesa In oklatijo peresa. Prav tako je človek tudi: Cvete, raste, pak se zgrudi. Kmalu nam bo svet pustiti Ter na oni svet oditi. Tam nam bo življenje večno, Ali bo pa tudi srečno? Kaj bo potlej onstran smrti? Dve sta cesti nam odprti: Jedna pelje v krilo raja, Druga v peklo, v žrelo zmaja. To vam rečem, to vam pravim, Svojo glavo vam zastavim: Kakor vam je danes tukaj, Prav tako vam bo ondukaj, Ce ne boste se krstili, V krstni vodi se omili. Bog krščanski, Bog jedini, Ki vse vlada na višini, Kterega vi ne častite, Ampak kolnete, rotite, 230 Dr. Fr. L.: O tiskanih slikah. Njega sodil bo, pogubil, Kdor Boga ni tukaj ljubil. Vzel ne bo vas v krilo raja, Pahnil vas bo v žrelo zmaja. Velmožje, boljarji, čujte In zvesto mi pozorujte: Dajte, dajte se krstiti, V krstni vodi se omiti, Pa sproščeni boste zmaja In deležni boste raja, In sladkosti čiste, bajne In radosti večnotrajne. Tam so lepše vam gostije, Ta naj se pred njimi skrije! V izobilji vse miline, V izobilji vse dobrine. Kar le zmisli vaša duša, Vse, vse lahko tam okuša. Velmožje, boljarji, čujte In besedam tem verujte: Arnon biskup se ne laže, On resnico živo kaže.» Velmožje zro pomno pred-se, Vidno s src jim taja led se. Kakor sapice pomladnje Stro žemljici spone zadnje, Arnova stopi beseda Srčne jim vezi iz leda. Spred oči jim pada mrena, Dušo zgrabi moč ognjena. Velmožje teko k vodici, K čisti vodi studenčnici, Voda pere jim telesa, Dušo perejo nebesa. Biskup Arnon jih krščuje, Ingo kneze jim kumuje. Krščence pa v hram odvede In jim pravi te besede: «Zdravi, verni mi boljarji, Zdravi, verni mi ratarji! Zmago lepo smo dobili, V veri jedni se združili. In sedaj vkup pir pirujmo, Praznik križu v čast praznujmo V vekovito svoje zdravlje, V vekovito svoje slavlje. Poljubite se, boljarji, S kmeti, hlapci in ratarji! Bratovski se poljubite, Bratovski se objemite: Bratje ste sedaj po duhu, Bodite si i po sluhu! Ves svet vedi, da boljarji So prijatelji z ratarji. > Ingo reče, Ingo pravi, Kar želi, boljar napravi: On poljublja mu ratarja, Kmet objema spet boljarja. Skupaj potlej se gostijo, Lepi praznik vkup slavijo V vekovito svoje zdravlje, V vekovito svoje slavlje. Slava tebi, Ingo kneze, Ingo kneze, Kristov streže! Ti si narodov ljubljenec, Ti nebeški si gojenec! Slavno zmago si pridobil, Nejevero si vgonobil. Naj se tebi pesen glasi, Naj te hvalijo vsi časi! O tiskanih slikah. (Spisal dr. Fr. L.) II. Bakrorez in jeklorez. v Četudi znajo dandanes v les vreza-vati jako Jepe slike, vendar niso izmed tiskanih slik najlepše. Les je krhek in prav drobno se ne da obdelovati. Zato so se že zgodaj lotili druge snovi, v katero se vrezavali podobe: bakra in pozneje tudi jekla. Rdečkasti baker je vsakomu znan. ue poskušaš črtati na bakreni ploči, vidiš, da je mehka, pa tudi trdna in stanovitna hkrati. Najtanjšo črtico zarežeš v baker brez težave ; črtico zarišeš poleg črtice, globoko ali le površno, kakor hočeš. Zato je baker za vrezavanje slik mnogo boljši kakor les, mnogo stanovitnejši in popolnejši. Tudi jeklo se da obdelovati tako, kakor baker: z drobnim bodalom ali z