108
RUDOLF DOSTAL
STARE SLOVENSKE NARODNE ŠEGE, NAVADE
v
IN VRAZE
BINKOŠTI
Beseda: bin koš ti izviru i/ grškega: pente kos tč t. j. petdeseti tian po Veliki noči. Od tod tudi ruska in bolgarska: pjatdesjat-n i c a. Prvotni kristjani so praznovali hinkošti po osem dni. Nihče ni smel v tem času delati, kieec moliti, niti postiti se. Cerkveni zbur v Konstanei je določil, da naj se praznujejo !e hinkostnn nedelja, ponedeljek in torek.
Binkoštni prazniki spominjajo krščanstvo na prihod sv. Duha in na razširjanje evangelija. Praznujejo se v letnem času, ko vsa narava žari v najhujnejši pomladi, zato se veseli teh prazni kov mlado in staro. Kakor ostale, obdajajo tudi te praznike stare šege, navade in vraže, ki so bile nekdaj splošne, zdaj pa so zelo redke celo v najbolj oddaljenih krajih.
Na binkoštno soboto krasijo dekleta s kitami eve tie okna, pa tudi svetniške podobe in kipe v cerkvah, kapelah in znamenjih s smrečjem in cveticami, O praznikih tudi nc pozabijo na grobove svojih rajnkih, kamor polagajo venec in šopke. Moški pa so po stari navadi ovijali gospodarska poslopja z brezovimi vejami ter sredi vasi stavili hinkoštne mlaje, ki so jim okrasili vrhove s pisanimi trakovi in zastavicami. Na Gorenjskem so šc nedavno na binkoštno soboto zvečer odpirali okna in vrata. Matere pa so opominjale otroke, da naj mirujejo, češ, da bo prišel sv. Duh v obliki lepega belega goloba. V starem veku in šc v začetku srednjega veka so spuščali v krščanskih cerkvah z višine goloba, da je letal nad glavami vernikov kot simboi sv. Duha. Pogani pa so to krščansko šego sramotili, natikali golobe na visoke drogove tn nanje streljali. V zgornji Soški dolini že na binkoštno soboto popoldne niso več hodili ' na polje, češ da se takrat že razliva sv. Duh; če bi jih tam videl, bi se jim izognil in ne bi blagoslovil polja.
V nekaterih krajih so napravili zunaj na pnliu biokoštni o g c n j ali kres. Kdor koli se je približal goreči grmadi, je moral vreči na ogenj suho vejo ali poleno, sieer so vrgli v ogenj njegov klobuk ali kapo. Med kresom so klicali: »Sveti ogenj, dvigni se k nebeškim vratom, naj pride od tod obilen blagoslov na naša polja'« Medtem ko so kurili kres, so tudi streljali iz pištol in pokali z biči, da bi odganjali zle duhove in žalik-žene.
O binkoštih so ljudje rano vstajali, zlasti pastirji, ki so morali še pred sončnim vzhodom gnati živino na pašo. Preden so jo izgnali iz hleva, so ji dali s sirovim maslom namazanega
kruha, da bi bila na poletni paši na planina n obvarovana pred strupenim pogledom in dihom hudobnega Škrata. O njem so pripovedovali, da je grbast in gol, da ima velike, ognjene oči in prebiva na planinah. S svojim pogledom in dihom lahko zastrupi živino. Ko so pastirji gnali živino, so na vso moč pokali z biči, da bi tako odvračali nesrečo od hiše. Ponekod so gonili ponoči živino na pašo, namakali bel kruh v tekočo vodo ter dajali kravam, da bi obilno dojile. V Semiču o bin koš tih niso gonili krav preo soncem na pašo, ker bi jih siccr čarovnice jezdile in potrle. Nekateri pastirji so povošeili biče s posvečenim voskom. Tudi na DolenjsKein niso gnali krav pred sončnim vzhodom na pašo, drugod sploh ne dopoldne, ker so se bali, da nebi čarovnice vzele kravam mleka. Pastirji so dobivali o binkoštih od svojih gospodinj pri-boljškov, mesa, pogače itd. V Dobrepoljah pravijo, da »o binkoštih še ptica ptico uje, da lc meso je«.
Koroška narodna pravljica pripoveduje, da hodi pozimi žalik-žena čez polje in skozi gozd. Cim pa pride pomlad, odide v svoje skalnato stanovanje. kjer prede predivo ali melje žito. Kauar pa o binkoštih planinska megla pokriva skalnate vrhove, smukne iz svoje jame in sede na hrsteč grm. — Druga pravljica je nastopna:
Nekoč se jc o binkoštih pastir vračal s čredi) s paše in je zdajci zagledal pritlikavca, ki je čepel pri koreninah stare lipe. Obstal je, nekaj časa opazoval drobnega možička ter ga nagovoril: »Povej mi, kaj ždiš tukaj tako tih in samcat r« — n Takoj ti povem«, mu jc odvrnil pritlikavec, »baš zato, da boš dobil nekoliko svetlih srebrnikov, ki so zakopani poti to lipo, če boš pameten in previden.« — »Mož i ček, dovolj si sam pameten«, je rekel pastir, »zato mi sam daj nekoliko srebrnikov, da jih meni ne bo treba izkopati.« — »Dobiš, kar želiš«, je dejal možic, »če pa bi si ti sam poiskal zakopani zaklad, bi si lahko izbral boljšo vrsto denarja.« Rekel je in da! pastirju tri srebrnike, ki jih je bil pobral v mahovju stare drevesne dupline. Pastirček jc vesel spravil srebrnike v žep in še! svojo pot naprej. Ko jc prišel domOv, je povedal kmetici, kaj se mu je hilo spotoma pripetilo. Ko pa je segel v žep, da bi gospodinji pokazal, kakšne srebrnike jc dobil od pritlikavca, je razočaran potegnil iz žepa — tri suhe smrekove storže!
Ko so bili pastirji odgnali čredo na pašo, so šle kmetice na polje in škropile zemljo z blagoslovljeno vodo ter s palico vlekle čarovne
brazde proti škodljivim črvom. Pri tem delu so govorile: »Danes je binkoštno jutro, zato vlečem tri brazde: prvo čez belega, drugo čez rdečega, tretjo čez mrtvega črva. Slabo letino hočem odgnati in obilno žetev imeti.«
Tudi v R o ž u na Koroškem so pastirji o binkoštih zgodaj zjutraj gonili živino na pašo. Kdor je prignal zadnji, tistega so dražili in je bil okliean kot b i n k o S t a i kralj. Poskušali so mu obesiti žabo za vrat, smešili so ga, se mu pačili in priklanjati ter ga znierjali: »Potouei ha, pomouzi ha. vrzi ha za plot, pa daj jom'
uno skledo pačanah krot!«
Drugod na Koroškem so pastirji vodiii oba binkoštna praznika popoldne binkoštnega kralja od hiše do hiše in govorili: »Pripeljali smo vam binkoštnega kralja, da hi imeli binkoštno srečo v hiši. Zato nam pa darujte merico vina v naš kablie, pa vam bomo zares hvaležni do prihodnjih bmkoštnih praznikov.« —• Ali pa: »i'ripeljali smo vam lisico v hišo. Čc jo hočete videti, pridite hitro ven. A prinesite tudi tri klobase iu tri jajca, drugače vam pošljemo jazbeca v hišo.«
Tudi takole so govorili: »Majski dečki prihajajo in hočejo binkoštno pravico, binkoštno pogačo in kos slanine, potem pa pojdejo takoj naprej.« Za darove, ki so jih prejeli, so se navadno zahvaljevali z besedami: »Za jedi. ki ste nam jih dali, naj Bog blagoslovi vaše posestvo z bogatim binkostnim blagoslovom.« —- Podobno šego kakor koroški so imeli tudi štajerski pastirji, le rla so imenovali binkoštnega zaspanca, ki jc zadnji prignal živino na pašo, »1 u k m a n a«.
Kakor božična, novoletna in velikonočna, tako ima po narodni veri tudi binkoštna voda čudodelno zdravilno moč, kakršna sc prisoja enako binkoštni ali duhovski rosi. V prejšnjih časih je bila navada, zlasti na Koroškem iu Štajerskem, da so si ljudje pred sončnim vzhodom umivali obraz, posebno pa šc oči z roso, ki je bila na pšeniei. To naj bi bilo zdravilno sredstvo proti Očesnim boleznim in pegam, (''e pa jih je kdo še imel, jih je gotovo zgubil. Tudi je bila vraža, da so čarovnice še pred soncem pobirale po tujih travnikih roso in jo prenašale na svoje travnike, da bi jim trava bolj bujno rasla.
Tudi binkoštno vreme si narod po svoje tolmači. V novomeški okolici so ljudje škropili z blagoslovljeno vodo vinograde in travnike, da hi jih sv. Duh obvaroval toče. Na najvišje trte so obešali na cvetno nedeljo hlagoslovljene oljke, da bi odvračale hudo uro. — Na binkoštno vreme se nanaša mnogo narodnih prerokovanj in rekov, tnko n. pr. nn Koroškem: Ce o binkoštih potok visoko naraste, bo poletje zelo deževno. — Ce je o binkoštih Čisto in jasno nebo, bo dobra letina. Na binkoštni ponedeljek zjutraj ve-
trovno, vsak dan v letu vetrovno. — O binkoštih gore v megli, bo pšeniea pozno zrela. — Na Vačah pravijo: »Ce binkoštne praznike dežuje, kmet žitnic ne napolnjuje.« — V M etil-k i ; »Posvečena binkoštna voda oblake razganja.« — V Krškem: »Cc k binkoštni nedelji dan zazvoni ravno opolnoči, potem tisto leto na poljih toče ni.« — »Ce na binkošti deži, potem se je slabe letine nađjati.« — Na Žili pri Beljaku: »Če na binkoštno nedeljo dežuje v ničkč, bo prazen klas.« — Na Dolenjskem: »Ce za binkošti dežuje, jc tisto leto mnogo miši.« — »Binkoštni dež rodi mnogo gob.«
Pa tudi čarovnice in zli duhovi so nekdaj pokazali o binkoštih svojo moč. V krški okolici je bila vraža, da so čarovnice razgrnile po polju rjuhe in na ta način odvzele žitu »ple-njanje« (obilnost). V Čcmšcniku so govorili, da je bila tista babnica, ki je na binkoštno nedeljo zjutraj 7, dlanjo ometala roso, čarovnica, —-V idrijski okolici so pravili, da na hinkoštno nedeljo vsakdo lahko spozna vse čarovnice svojega kraja, čc pred sončnim vzhodom žene krave na pašo, obleče vso ohleko narohe, se skrije za grmovje iu čaka, kaj bo. Čarovnice so prihajale, vsaka s svojo golido, in začele inolsti krave. Nekdo pa je pozahil ohrniti žep. Ilitro ga je čarovnica zagledala in zavpita: aržek! aržek! — in pri tej priči so vse čarovnice izginile. — Pa tudi srečo so prinašali čarodeji. Štajerska narodna pravljica pripoveduje, da je Šel nekoč vinogradnik na binkoštno nedeljo zjutraj v svoj vinograd. Na povratku je dospel do meje, kjer je zagledal škrata. Ta je sedel na kamnu in se igral s cveticami: Ko je šel vinogradnik mimo možička, je ta zaklical: »Kmetic, vinograd ti bo letos da! mnogo žlahtnega pridelka.« — »Hvala lepa,« jc odvrnil kmet, »za tvoje veselo binkoštno poročilo, zakaj to, kar prerokuje Škrat na binkoštno nedeljo zjutraj, se vedno točno izpolni,« ln je šel svojo pot naprej. Ko jc prišla jesen v deželo, je viselo na trtah toliko najlepšega grozdja, da je vinogradnik potreboval trikrat toliko posode kakor v prejšnjih letih.
Šc pred nekaterimi desetletji je bila na štajerskem navada, da so napravili o binkoštih hlapci in dekle iz smrečja in slame veliko, človeku podobno d o n d o. Ovenčali so jo s cveticami in privezali na kravo, okrašeno z zelenjem, v zohe pa so ji vtaknili jelševo pipo. Kravo so gnali skozi Vas, toda vaščani so zapirali vrata pred njo. da ni mogla niti v hišo niti na dvorišče. Vsak jo jc podil izpred svoje hiše. dokler ni donda padla s krave ali se na kose raztrgala. Gospodar je končno odgnal živinče v hlev. Ta šega je pomenila izganjanje smrti iz vasi.
Žc Valvasor omenja binkoštno vražo: Kdor poje na binkoštno nedeljo pred soncem tri liste dresua (persicaria, 1'lohkraut), tistemu nikdar ne more škoditi škorpijon. Zgodovinar popolnoma
verjame to vražo, le to se mu nc vidi potrebno, da hi moralo biti baš na binkoštno nedeljo in pred sončnim vzhodom. Valvasor meni, da zadostuje, čc jih užije na tešče in približno v tisti dobi, ker ima dresen takrat v listih največjo moč. Učinek pa pripisuje naravnemu gnusu ali sovraštvu, ki ga dresen in škorpijon imata med sebojno. »kakor je podobnih simpatij in antipatij pač mnogo v naravi«,
KRES ALI IVANJE
Stari Slovani so praznovali že v predkrSSanski dobi drugi veliki narodni praznik v letu: kres, t. j. Oni čas, ko so dnevi postajati spet krajši. Praznovali so ga o našem navadnem kresu ali na Ivanje, in to v čast dobrodelnemu soncu kot božanstvu, ki daje moč, plodnost in življenje. V ta namen so zažigali Jc na večer pred tem dnevom velike grmade, kurili so kresove, okrog njih plesali, jih preskakovali itd. Kaknr razne ostale narodne šege in navade, je prevzela krščanska dobn tudi kresovanje, t. j. kres, ki se zažiga na predvečer sv. Janeza Krstnika, ter ga je spravila v zvezo s tem svetnikom in njegovim praznikom.
Po nekaterih dolenjskih krajih okoli Lašč, Ribnice, Žužemberka itd. so hodili ljudje pred kresnim večerom o belem dnevu na polje škropit. S seboj so nosili na cvetno nedeljo blagoslovljene šibe ter jih zatikali v njive. V Beli K r a i i n i so metala dekleta popoldne pred kresnim večerom šopke in vence iz rumenih cvetic »šentjanževih rož«, ki sn jih nabrali tisti dan. na streho. Odraslo dekle, kateremu je obvisel Šopek ali venec na strehi prvič, drugič ali tretjič, se je omožilo še pred letom. Ce pa je padel šopek tudi tretjič na tla, je moralo dekle še dolgo čakati na ženina. V nekaterih krajih so metali take šopke ali vence otroci in odrasli obojega spola izpred vsake hiše tako dolgo, dokler niso vsi ohležali na strehi. Vsak domač človek je imel svoj šopek ali venec. Ce je obvisel »z glavo«, z zgornjo stranjo, t. j. nad vezjo navzgor obrnjen, ie to pomenilo, da bo tisti človek, ki mu je hil namenjen. to leto še živel. Ce pa se je obrnil z glavo navzdol, hi moral umreti še pred letom dni. Okrog Ribnice so si tolmačili ta običaj baš nasprotno. Drugod so metala dekleta pred kresnim večerom venec čez glavo na drevje. Tista, kateri je obvisel vence na veji, se ie še med letom omožila.
Ponekod je med Slovenci šc dandanes na kresni večer splošno razširjena stara navada, da potresajo po hiši praprot in vtikajo v strehe krcsniee, t. j, praprotno cvetje. Vtikajo ga bodisi v streho ali kam zunaj hiše, v razpoke pred hišnimi duri, okoli njih v podboje ali nad vrata, tudi okoli oken po zunanji steni, nekod po Štajerskem in v Beli Krajini v steno proti soncu. V nekaterih krajih ima vsak od domačih
svojo cvetico, marjetico ali kresnico, ki si jo je sam izbral. Cvetice puščajo do drugega dne, komur se obesi pred soncem, umrje Se pred letom. Tudi goriški Slovenci so devali za sv. Janeza šopke na okna. Vsakemu družinskemu članu je bil namenjen po eden. Komur je najprej odpadel, ta je prej umri. Šopke so vtikali tudi pod streho, za hodnike, ali pa v skrajni strešni rob. Taki šopki so bili po narodni veri najboljši varuhi pred strelo. Na kresni večer ljudje nasti-Ijajo na tla s praprotjo, da bi prišel sv. Janez Krstnik prenočevat, da bi ležal lahko in mehko ter bi odvrnil v tistem letu od hiše nesrečo strele in ognja. Ljudje pravijo, da tako »pripravljajo postelj« sv. Janezu Krstniku. Potrcsanje praprot» se jc v predkrščanski dobi prisojalo čudodelni moči kresnih rastlin, v krščanski dobi pa se je preneslo na čaščenje sv. Janeza.
Posebno veliko čudodelno moč so naši pred niki prisojali p r a p r o t o v e m u semenu, ki naj bi imelo svojo posebno veljavo baš o kresu, ko je najdaljši dan in najkrajša noe. Kakor ponekod verujejo, da govori živina na sv. večer ter mora imeti vsak, kdor hoče slišati in vedeti, kaj govori živina med seboj, praprotno seme, tako verujejo drugod, da govori le enkrat v letu tako, da jo more sliSati človek, in to takrat, kadar imajo rastline največjo moč, t. j. o kresu. To pa le tedaj, čc ima tisti, kdor posluša, nevede pri sebi praprotno seme. O tem nam pripoveduje dolenjska pravljica:
— Gospodar je imel hlapca. Ril je vroč dan baš pred kresnim večerom. Ves dan sta bila kosila in sc močno utrujena vrnila domov. Po večerji ukaže gospodar hlapcu, da naj žene oba vola na pašo, češ, da bodo šli prihodnje jutro na vse zgodaj na najbolj oddaljeni travnik po seno. Hlapec uboga, četudi zelo nerad, ker bi šel rajši spat. Toliko da pride na travnik, kamor jc bil zagnal oba vola na pašo, sede utrujen na kamen in sladko zadrcmlje. Ko se zbudi, ne vidi več volov. Hitro poskoči in jih gre iskat. Dolgo časa jc zaman hodil in iskal, ves zbit zaradi kratkega spanja in slabega pota. Misleč, da sta sc vola zgnhila, je hlapec klel in jima strašno grozil z bičem. Naenkrat pa ves vesel zapazi, kako sta oba vola ležala v dolinici med praprotjo in mirno prežvekovala. Hlapec se jima približa in vihti svoj bič. Toda kako sc prestraši, ko zasliši glas starejšega vola, ki je govoril mlajšemu: »Blagor tebi, ki boš še dolgo živel in si boš pri gospodarju služil dohro krmo. Jaz pa bom moral še to jesen poginiti, moje meso pa bodo pojedli ljudje, kakor je to pač njihova navada.« Po teh žalostnih besedah se je utrnila debela solza iz njegovega očesa.
»Na pomlad pa«, je nadaljeval starejši vol, »boš oral že z novim tovarišem. Toda ko bosta zorala že nekoliko brazd, se bo prikazala velika in strašna kača. Udrla bo za gospodarjem, ki bo
Ill
plužil, in ga bo smrtno pičila v nogo. Živa duša mu ne bo mogla pomagati razen hlapca, ki bi ji moral, čim sc bo prikazala, z gorjačo pokazati pravo pot do gospodarja. Toda ustaniva in poj-diva domov, hlapcc naju gotovo že išče. Gorje nama, če naju zaloti!«
Nato vstancta in gresta domov. Iilapcc je hodil ves pohleven in tih za njima in se nobenega niti dotakniti ni upal. V jeseni jc gospodar zares prodni starejšega vola mesarju. Na pomlad pa, ko so orali repo, se je zgodilo vse natanko tako, kakor jc bil napovedal starejši vol na kresni večer. Izpod hrazde jc' prilezla kača in udrla za gospodarjem. Toda hlapec jc budno pazil nanjo ter ji i gorjačo razbil črepinjo. Ko jc gospodar videl, kako čudovito ga jc hlapce rešil smrti, ga je strmce vprašal, kako vendar je mogel tO vedeti, Ta mu je zdaj vse povedal, kar sta se bila vola pogovarjala. Vendar pa hlapcc ni niti sam vedel, zakaj in kako jc slišal vulovski razgovor baš takrat. Brez njegove vednosti se mu je vsul o praprotno seme v škornje. Ce pa bi bil to vedel, ne bi bil nič slišal.
V Valvasorjevem času so hodila slovenska dekleta na kresni večer gledat v studenec ali p o t o k, misleč, da se jim ho pokazala v vodi podoba namenjenega jim ženina. Tudi so metale vence v ribnike, studcnce in potoke ter hotele po gibanju vode spoznati svojega izvoljenca. Na Goriškem so dekleta v kresni noči postavljala kebljico vode pod okno, da bi v njej zagledala svojega bodočega moža. Na Koro š k e m tresejo na kresni večer bezeg, da leti cvctjc na tla, pri tem pa govorijo: »Biz b'zä, daj moži le mladä, 'kar stara!«
Tam tudi pravijo, da sliši človek, ki dene na kresni večer uho na možnar, nebeško godbo.
Zgodovina našega naroda pripoveduje, da sc je kresova nje v dobi slovenskega preporoda po letu 1848. zelo pomnožilo, dočim je poprej žc precej ponehalo. V Ljubljani je uvedel Sokol navado vsakoletnega zažiganja kresa, ki so ga kurili na Kožniku. »Slovenski Narod« iz leta 1866, poroča: »Po novodobni Šegi spuščajo se v Ljubljani poleg kresa tudi žarniki (rakete) in zažigi umetni ogenj: okoli Ljubljane svetijo se pa kresovi po vsili gričih.« Gorenjci so kurili kresove že v oni dobi tudi na planinah, celo na Stolu.
Za v predkrščanski riohi so krcsovali nasi predniki na visokih krajih, največ zato, da so se približevali po božje češčenemu soncu, pozneje pa seveda zato, da je bilo videti kresove daleč naokrog. Tu in tam so pri nas zažigali kres tudi na ravnem, za vasjo ali sredi vasi, v gozdu ali pa tudi ua kakem razpotju ali razkrižju. Po nekaterih slovenskih krajih so mladi ljudje okoli ognja peii in plesali, drugod so grmado preska-
kovali. Starejši ljudje so jim po večjem ali manjšem skoku prerokovali do prihodnjega leta srečno ali nesrečno življenje. Matere so prenašale svojo dečico, ki šc ni mogla preskočiti grmade preko ognja, da bi bila tudi ona zdrava in močna. V starodavni dobi so skakala dekleta gola, kakor jih je Bog dal, čez ogenj v vodo, kar je pomenilo dvojno očiščevanje: ognja in vode.
V	nekaterih krajih so tekali po polju t, gorečimi plamenieami ali drogi z gorečo slamo, me tali pri kresu goreče metle, pa tudi goreča kresna kolesa. Koroški Slovenci, pa tudi Gorenjci so še nedavno spuščali o kresu ognjena kolesa, s slamo ovita in zažgana s hribov navzdol. Tudi to je bil spomin na pradavno dobo, ko so čast-li soncc po božje. Na Koroškem je bila še vraža: Na katero stran zleti ali se obrne tako goreče kolo, z one strani bo nevesta onega mladeniča, ki ga je zalučil. Taka kresna kolesca iz bukovega in jelovega lesa so tudi metali visoko v zrak. Vsako kolesce, tolikšno kakor dno kupice, je bilo na sredi prevrtano, da se je moglo natak niti na palico. Ko so ga bili zažgali, so ga pognali po navzgor položeni deski na vso moč visoko pod nebo, da je letelo po zraku kot zvezdni utrinek. Kresna kolcsca so padala z visokega kraja, kjer so kresovali. v dolino. Podobna narodna šega je bila tudi med goriškimi Slovenci v zgornji Soški dolini,
V	Beli Krajini so hodile krcsnicc t. j. po trije pari deklet po vasi ter s petjem in z nagovori vabile na kresovanje. Dva para sta pela eden pa jc nosil kruh, jajca in razne darove, ki so jih dobivale. Prepevale so:
»Me bomo nocoj slabo spale,
ker bomo polje varovale.«
Te besede merijo na staro vražo, da letajo v kresni noči nečisti duhovi in čarovnice na visoke kraje, kjer imajo svoja zborovanja, Praznovcrni ljudje so se hali in se ponekod boji šc dandanes, da čarovnice ne bi naškodile polju, ko letajo preko njega na gore in svoje določene kraje, in sicer to noč zelo nizko, V goriški okolici je bila narodna vraža, da se v kresni noči čarovnice bojujejo s krstniki. V družini, kjer je dvanajst bratov, enega očeta sinov, je dvanajsti brat »krstni k«, O kresu so krstniki v veliki nevarnosti, ker jih napadajo čarovnice s koli. Zato so kmetje v tem času izpulili vse kole na polju, da ne bi čarovnice imele orož;a. S to vražo v zvezi je tudi belokranjska popevka kresn i c:
»Nam ne date vsega tega, č'mo vam vzeti mlad'ga sinka, mlad'ga sinka za krsnika.«
Če pa jc bil najmlajši otrok deklica, so kresnice grozile:
»C'mo vam vzeti mlado hčerko, mlado hčerko za kresnico.«
Zelo pestro in slikovito so praznovali nekdaj kresni večer v Novem mestu. Mestna g j* spuska suma jc pošiljala h kresu požarne straž nike. Velika množica ljudi se je zbirala na loki ob Krki. Godci so igrali, mladina se. je vozila pr> vodi in spuščala po njej na deščicah zažgano smolo. Na Notranjskem so kurili v nekaterih kriijih kres le pastirji. Na ogenj so nalagali brinje, ki je bilo našim prednikom svet les. Po narodni veri je brinjev dim preganjal hudobne duhove, knee in vso nesnago.
Okoli Škofje Loke, v Poljanski dolini na Gorenjskem in na Štajerskem so kres preskakovali, pa todi prevažali vozičke čez ogenj. Kresnemu ognju so v stari dobi prisojali očiščevalno moč ter prvotno gonili skozi ogenj tudi živino, da Si jo obvarovali bolezni in zača-ranja. Dogajalo pa se je, da se je živinče opeklj
in pokvarilo, zato so pozneje prevažali preko ognja ie prazne vozove. V škof j i Loki in ljubljanski okolici so zažigali o kresu brezove in sirkove metle, jih sukali in goreče metali v zrak. V mnogih krajih so pri tem tudi streljali z tnožtiarji, s puškami in samokresi. Z,i grmado so hodili otroci nabirat od hiše do hiše potrebnega netiva: drv, polen in starih metel. Ugasle utrinke iu ogorke od kresnega ognja so vtikali v slamnate strehe, da bi tako obvarovali hišo pred požarom. Pri beneških Slovencih, kjer se je tudi vzdržal narodni običaj zažiganja kresnega ognja, se je tolmačil njegov postanek z legendo, po kateri je sv. Janez Krstnik povedal Židom, da ga bodo našli v puščavi tam, kjer bodo videli ogenj. Ko pa je bil Ilcrod razposlal hiriče, da bi ga ujeli, so videli toliko ognjev, da niso vedeli kam. In Kares niso našli svetnika.
JOSIP A. PODBREGAR
PRAKTIČNI KOLEDARSKI RAČUNI
III. HITRO IZRAČUNANJE VELIKE NOČI ZA KATERO KOL! POLJUBNO LETO
V I. delu (Pratika 1936) sem že omenil, da je cerkveni zbor v Nieeji leta 325. sklenil, da mora biti Velika noč prvo nedeljo po pomladanski polni luni.
Naša naloga se torej deli v dva dela. Prvič moramo izračunati, na kateri datum pade prva pomladanska polna luna, in drugič, kateri tedenski dan je to. odnosno, na kateri datum pade prihodnja nedelja.
Obe nalogi rešimo lahko hitro, kakor smo to popisali v 1, in II. delu. Vendar pa je računanje prve pomladanske polne lune nekoliko enostavneje kakor po prejšnjih računih.
Kakor smo videli v II. delu ima 1. marec isto epakto kakor L januar.
Лко je 1. marca mlaj, epakta torej 0, je polna luna 15. marca, torej ni to še pomladanska polna luna, ki je šele 29Vi dni pozneje, torej 14. aprila aH 13 + 29\'j ali natančneje 14Ук + 2941 — 444* ali okroglo 44 dni po 1. marcu. Лко je epakta 1.. je polna luna 1 dan prej, ako jc epakta 2„ je polna iuna 2 dni prej itd. Iz tega sledi pravilo, da je prva pomladanska polna luna 44 — c. marca. Ako je epakta n. pr. 5., je pomladanska polna luna 44 —5 — 39, marca, kar je seveda S. aprila (39 — 31 dni marca — 8). Ako je epakta 24., je polna luna 44 — 24 = 20. marca. To pa še ni pomladanska polna luna, ker se pomlad začne šele 21. marca. Torej moramo k 20. marcu ali, kar je vse eno, k številu 44 prišteti še 29-5, okroglo 30, da dobimo prvo pomladansko polno luno, torej 20. maroa + 30 — 50; 50 — 31 — 19. april ali 44 + 30 — 74: 74 — 24 (č) 50; 50 — 31
= 19. april. Za tekoče stoletje 1900—1999 pa je treba zaradi »skoka epakte« v začetku stoletja v tem primeru prišteti namesto 30 lc 29, torej 44 + 29 - 73: 73 — 24 - 49 (- 31) = — 18. april. Ako je pa epakta 25 — 29, je treba seveda toliko bolj prišteti k 44 še 30 (29), da dobimo prvo pomladansko polno luno. Račun jc sedaj lahek. Vzemimo primer: Veliko noč 1936.
el: 36 — 19 = 17; 17 X 11 = 187;
187— 180 — 7; 7 — 1 (es) — 6, polna luna: 44 — 6 = 38: 38 — 31 — 7. aprila.
tedenski dan: 7. april 1936 — 36 + — 45: 45 — 42 = 3 ; 3-f 3(1)+ 3(111)+ 7 (IV) = 16;
16— 14 — 2, torek; 7 — 2 — 5 dni manjka do nedelje, torej nedelja 7 -r 5 — 12, aprila: Velika noč. Izraeunajmo Se en primer: Velika noč 1935. (Ta dva primera sem v/el, da jih cenj. čitatelji lahko kontrolirajo.)
el: 35— 19 - 16; 16 X 11 — 176: 176— 150 - 26; 26— 1 (es) = 25. polna luna: 44 — 25 — 19, premalo, torej 44 + 29 — 25 = 48; 18 — 31 - 17. aprila, tedenski dan: 35 + — 43 (—42) — 1;
! + 3 + 3 + 17 _ 24 (_ 21) - 3, sreda.
7 — 3^=4 d ni manjka do nedelje.
17. aprila ~ 4 — 21. aprila: Velika noč. Končno prinašam še tozadevne formule. Celotna formula bi bila prezamotana, zato jo bomo razložili na več formul. Ponoviti moram äc enkrat formule iz I. in 11. dein.