Dopisi. Iz Ptuja. (0 okrajnej skupačini na dalje.) C. g. župnik Rajč opozoroval je skupšcino na to, da se pioti okrajnej hrauilnici nikdor ni oglasil razven ptujski meščani ia sicer samo oni, kojim iz mestnih peneznih zavodov več ali manje v žep padne. Razuinemo sicer, rekel je, ka meačani nam kmetom svojo suknino, robce in diuge cunje radi drago prodajajo, od nas pa bočejo vino in poljske pridelke po nizkej ceni imeti; ali, da zastopniki izbiani za celi okraj, kojim bi tedaj blagor in sreča celega okraja morala biti jednako na srci, gledajo vedno le na dobiček lastne obcine, to opazivati nas težko stane, ker okrajni zastopniki niso za to izvoljeni, da delajo okraju na leto kakih 36.000 fl. stroška, okraj pa bi od tega skoro nikakega haska imeti ne smel; zatoraj smemo očekivati: ka bodete tudi vi gospodje meščani z nami vred glasovali za nstanovljenje celemu okraja koristnega zavoda. Sc ve, da so bile tudi Rajčeve besede — bob v steno. Kaj je treba k_etom hraniluice, če jo le mesto itna. Govoiite, kar bočete, mi pa bomo le nasproti glasovali, tnislili so si mešcani, in tudi tako storili. Ravno tako zastonj bil je tudi dr. Gregoričev obširea in temcljit govor, v kterem je Strafelova, Breznikova in Piskova nasprotua trdenja tako zmlatil, ka ni zdravega zrna v njih več ostalo, in da meščani sami niso prav vedeli, imajo svoje prvake na tibem obžalovati, ali se njib zavoljo nepremišljenih pretenj tako zazčesanih očitno sraruovati. Da se odborov predlog: naj se branilnica osnovi, vkljub trem Judašom, po večini sprejel, je že znano. Devni red bil je s tem končan, ko se oglasi zopet Pisk in začne neslano kvasiti o državnem zboru in sedajnej vladi, da dolgo ni se vedelo, kaj da namerava. Kdo pa je ta Pisk? tako bode vendar marsikdo radovedno pital. Kouec pribodnjič. Iz zgornjega Štajerskega. (Slovani na tujem.) Zauimalo bo gotovo naše brate doma, ako zvejo, kako si mi Slovani tukaj v tujem kraji za dušo iu truplo živeža iščemo. V Fohnsdorfu, vesnici edno uro cd Judenburga, nas živi okolo 1000 Slovanov, 500 nas je Slovencev, drugi pa so čehi in Hivati. Delo naše je težko in nevarno, noč in dan kopljemo več sto metrov globoko pod zetnljo premog, ki se na vse kraje sveta po železnici odvaža. Plačilo je pičlo, 70 kr. za den alinoo, pa vendar smo zmirom dobre volje in zadovoljni, ker — na Boga ne pozabimo. Ko je letos čas velike nočne spovedi prišel, smo šli k našemu g. župniku in jih prosili, naj nam spravijo spovednika, kteremu bi se mogli v maternem jeziku spovedati. Ni ga bilo treba zelo dalefi okolo iskati, ker milostljivi knezo-škof sekovski tudi za Slovane svoje škofije skrbijo in zavoljo teh v našo okolico navadno ednega niešnika namestijo, ki je slovanskih jezikov zmožen. Prišli so k nam č. g. Pajtler,kaplan v Judenburgu, Slovencc po rodu. Kakšno veselje smo ta dan imeli, ne morem popisati. Zdelo se nam je v teb urab, da smo doma v domovini pri svojib, ko smo božjo besedo zaslišali v milem maternem jeziku, in zmirom še nam donijo v ušesib besede, ktere so nas slovenski mešnik pri svojern odhodu rekli: Brarje! kedar se peljate na delo pod zemljo, mislite na zadnjo vožnjo v zemljo — na grob." Podzemeljski delavec. Iz Artič pri Brežicah. (Žalostni časi za kmetski stan.) Ako človek piemišljuje kmetski stan, moia pač neliote reči, vse bi bil rajši, kakor zdaj kiuetovalec. Zakaj kuiet nimti zdaj nobene tolažbe v bodočnosti, nobeue boljše nade v prihodnosti in nobenega upanja re.šitve v nadlogi. Vse je zadolženo, večina uže v propadu, iz katerega se več rešiti ne more. Skoraj vsaki dan se pri okrajni sodniji prodavajo po dražbi kmetska zemljišča. In kako? Ce je preraožeuje cenjeno na tisoče, se proda za stotiue. In kdo ta posestva kupuje. Morebiti kruetjc!? 0, ue, kupci so več.jidel pisači, uradniki, biiči, trgovci, nieščani, oderulii. Le ti imajo še denarjev, le ti kupujejo kmetije in poteni jib na manjše kose prodavajo in kar je boljšega, sebi pridržijo, dosedajnega posestnika pa z vbogimi otroci in družino kar spodijo. Pojdi s trebubom za kruhom. Iu taka družina pride večjidel občinam na oskrbovanje. Takih imajo občine uže preveč. Kdo je tega vsega kriv? Kaj je temu im-ok? Morebiti so ljudje leni, nočejo delati, ali ne umejo kmetovati. Ni tako. Tukajšnji 1 judje so marljivi, v kmetijstvu dobro umni. Da so tako propadli, je največ krivo: zadolžili so se, ker so morali graščakom tlako, desetino in drnge davščine drago plaeati. Potem z direktnim davkom in s prikladami smo preobloženi in le ti davki se nevsmiljeno iztirjavajo, toraj kmet ne more čakati, da bi svoje pridelke takrat prodal, kedar bi boljšo ceno imeli. Brž, ko mu kaj prirase, mora prodati in dolg plačati, drugače mu bo po sili prodano in večjidel se le stroški plačajo, dolg pa ostane. Drugi uzrok so pa tiikajšnja zetnljišča, proti vremenskim nezgodam preobčutljiva. Ce je suša, je tukaj zemlja, kakor črepinja in če je obiluo dežia, ga zeralja ne pije. Tudi nas skoraj vsako leto toča obišče; če nam enih pridelkov pusti, pa nam druge gotovo vzame. Vrbu tega so zemljiščni cenilci naša zemljišča predrago vceuili in prevelike dobodke napisali; toraj bo dača se veliko večja. Reklamacije bodo malo pomagale. Potov in potroškov je pa veliko, ker nioramo povsod, kamor se obrnemo, plačati. Od sv. Petra pri Radgoni. (Letina.) Pretekel je lepi Marijin mesec, veseli majnik, s kterim smo sloboduo zadovoljni, ker je skoraj ves čas bilo lepo prijazno vreme, le samo 4 dni je zaporedom deževalo, in sicer od 11. —14. tako, da nismo mogli kaj delati v vinogradih ali na polji; bali 8mo se, da bode po dežji nastopil mraz, in to celo opravičeno, ker, ako bi se noči izjasnile, imeli bi gotovo slano, kakor lani. Toda hvala Bogu ! to se ni zgodilo. Neka druga uezgoda nas je vendar zadela, toča namreč, ktcra je 28. maja zvečer precej poklestila; največ škode je ponzročila po viaogradih, v katerib še letos tukaj pri nas krog Radgone precej lepo kaže. Tudi sadja bodemo nekoliko inieli, seveda ue toliko, kakor lani. vendar bodemo morali s tem zadovoljni biti, kar bo, ako nam dobrotljivi nebeski Oča le to pred točo ali kako drugo nesrečno uimo obvarje. Na njivab se tadi lepo kaže, posebno ozimina, o o jarini pa še ni moči kaj zanesljivega poročati, ker sta koruza in krompir še komaj prav iz zeralje prodrla. Vedni dež v apiilu je to zakrivil, da se okopavni sadeži niso mogli redno v zemljo spraviti, ker se je prva kop po goricah zavlekla do konca aprila, ter 8 tem opravila na njivab nekoliko časa zastavila. Seda.j je uže vse poravnano, tudi vinogradi so ttikaj drugokrat okopani. Konečno še omenim, da je letos 21. aprila umrl blagorodni g. Janez Maj, kteri je mnogo let bival tukaj pri 8vojih goricah. Prepeljali so ga v Gradec, kjer so ga položili v rodbinsko rako. Naj počiva v miru ! Iv. D. Od sv. Marjete pri Pesnici. (Veselica.) Na večer 9. maja, če tadi ob deževnem vremenu, se je slišala od vseh krajev »trelba ujožnarjev in videli so se velikanski kresi po hribib, najlepši pri sv. Vrbanu v Kamci v znamenje radosti slov. ljudstva, ki dokazuje srčno vdanost do habsburske hiše, ker se je bližal veseli den poroke cesarjevičeve. Dne 10. maja so nas tukaj rano budili možnarji in vabili najprej k božji službi in potem k veselici učencev. Ob 6. bila je ,,velika meša" z zahvalno pesnijo, blagoslovi in potem druga peta meša. Faiani z učenci so se obilno vdeležili. Kmalu po božji službi je šolska mladež med strelbo in z zastavimi, s cesarsko, štajersko in slovenskimi podala na odlični kraj pod ruilim uebom, kder je bil pripravljen oder za deklamovanje, govore, petje in igro. Zastave so se nataknile na oder, na katerem je visela podoba cesarjevičeva Rudolfa s Štefanijo in primeren napis. Prvi nagovoril je mladino in mnogo število ljudstva gosp. Št. Kovačič nadučitelj in prečital dueyni red. Za njim je govoril ondotni g. kaplau J. Z. o pomenu veselice in o veselem dnevu, kojega vsa Avstrija obbaja. Radostno so navzoči ob konci zaklicala trikratni ,,živijoa cesarjeviču in princezioji. Potem so učenci deklamirali in sicer: 1. 0 slavnej poroki iz Vrteca; 2. Po smrti; 3. Zapuščeua sirota; 4. Jutrno solnce; 5. Dobro jutro; 6. Lebko noč; 7. Glasni zvonček; 8. Pogreb ; 9. Pokopač ; 10. Kedo ; 11. 0 nevihti; 12. Mravlje; 13. Slovo Abuna; 14. Materna zahvala. Po deklamiranji so učenci peli 1. Kmet; 2. Preljubo veselje; 3. Spomlad. Za petjem je sledila telovadba in za tcm šaloigra ,,Boječi Matevž" ki piedstavlja, kako Jerica svojega brata uči strahove poditi. Prav dobro so šaloigro predstavljali sledeči učenci: Marko Ant., Štancer Franc, Najvirt Alojz, Tomažič Vinko in Stožer Zefa. Radostao je igralo navzočim srce videti majbne otročiče prednašati in igrati, kakor odraščene ljudi, ako so tudi nekateri iz prvega razreda po 8 — 9 let staii komaj meter visoki. Vsa veselica je napravila veliko snieha in radosti. Naslednjič se je izrekla javna zabvala g. nadučitelju za veliki trud, krajnemu šolskemu svetu za 10 fl. koje je dovolil iz šolske kase, g. nacelniku Bračkotu in njegovej soprugi za pogostovanje šolske mladeži in posebno g. baronu Godelnu, našemu poslancu, ki nam je za veselico po uredniku ,,S1. Gospodarja'' poslal 10 fl. in 30 knjižic cesarjevič Rudolf in prineezinja Štefanija. Po živabnih ,,živioklicib" še zapoje mladina cesaisko pesen, po kateri se je pogostila. Dobili so tudi igralci in govorniki posebua darila. Ob 11. uii je bil konec vsega. Iz Moravec pri Ljutomeru. (Letina — smrt.) Letine nadejamo se prav obilne. Rž in pšenica dobro kažeta; rž je sedaj začela prav lepo cvesti, ker mu lepo vreme ugaja, krompir in koruza tudi izvrstno kalita in iz zemlje poganjata. Sadja bomo tudi po goratih krajih obilno imeli, ako toča ne oklesti. Smrt v naši fari nepreneboma ljudi pobira. Ali izmed vseh, kar jih je pokosila britka srart, ostaueta aaro dva pajbolj v spominu, Za poduk in kratek cas. Poslanci dr. Tonkli, dr. Schmiderer, dr. Vošnjak pa Slovenci. III Nikdo ne bo tajil, da je pri sedanjem poučevanjf v nemškem jeziku jako potrebno, dijakom, ki ne znajo dobro nemški, predtnet pojasniti v njib niaterinščini. To mi bode vsak strokovnjak ali šolnik pritrdll. A pri nas vladni krogi tudi to zanikujejo. Spiičuje naj to sledeči slučaj. Deželni šolski svet je imel oddati službo za zgodovino in geografijo na gimnaziji v Gorici. Viada je nasvetovala za to dri prosilce, ki so znali samo nemški. Temu nasproti sem jaz nasvetoval tri prosilce, ki so poleg strokovnjaških zmožuostij imeli še druge prednosti ter zlasti znali deželna jezika. To njib pieduost sem posebno povdarjal, češ, zmožni obeb deželnih jezikov, bodo neniščine nevešeim dijakom lebko predmet v materinščini pojasnovali. A kaj mi je odgovoiil predsednik deželnega šolskega sveta, tržaški nainestnik baron Depretis: ^Meni se zdi nepotrebno, da učitelj nčenceui tako reč v materinsčini pojasnuje; uavzočen bi celo prepovedal učitelju, ki bi hotel dijaku v njegovem jeziku predmet pojasniti, kajti to bi se godilo le v škodonemskemujeziku." (Čujte! čujte! na desnici.) In odločil se je za nasvetovane tri Nemce; tudi visoka vlada je poteru imenovala za učitelja zgodovine in zemtjepisa moža, ki razume samo neiuški. Ce se moramo bojevati za tako očitna načela, potem izgubimo zaupaBJe v vlado, ki trpi take može na čelu. Lehko bi navedel še druge enake slučaje, a tega ne bodem storil, ker omenjeni slučaj dovoljno pojasnuje naše stanje. Povdarjati pa moram, da naši kandidatje drugod le težko dobivajo službe, ker prednosti, ki so v našej doinovini ueprecenljive vrednosti, ne pomagajo nič v drugib, n. pr. nemškib pokrajinab. Diugi deželni šolski sveti se ne ozirajo ua nje, ampak za imenovanje nasvetujejo le lastne deželane; iz tega pa zopet izvira, da naši kandidatje suplirajo po 6 do 8 let in nazaduje še ne dobe nobene službe. Dalje se ozrimo na učni jezik v učiteljiščib, ki natn izrejajo učitelje za Ijudske šole. Vsak bi mi8.il, da se v učiteljiščib po slovenskib deželah poučuje v jeziku, v katerem bode enkrat ljudski učitelj otroke poučeval, namreč v slovenskem. To bi bilo pač naravuo, ker dobro mora znati jezik, v katerem bode enkrat poučeval. A pri nas je vse narobe. V Ljubljani sta učiteljišči, v katerib se večinoma nemški poučuje; v Gorici je žensko uči- [ teljišče, v katerem se trije predmeti le nemski poučujejo. V četrtem letu se poučujejo vsi predmeti nemški in vendar morajo ueiteljice, izstopivši iz pedagogija, otioke slovenski, oziroma italjanski poučevati. V Ljubljani so mislili Bog ve koliko storiti za narod v deželi, ko so dovolili, da se prirodopis in naravoslovje podučujeta v slovenskem jeziku, to je ravno dva predmeta, ki se na goriškem učiteljišči poučujeta le nemški, ker, reklo se je, slovenski jezik še ni dosta razvit za slovenski ta pouk. A na goiiskem učiteljišči se zgodovina poučuje slovenski. To vse nam dejaosko ! dokazuje, da je slovenski jezik pripraven za po- ' učevanja v vseh predmetib, kajti v nekaterih se \ sedaj slovenski poučuje v Ijubljanskih učiteljiščih, j v nekaterih pa v goriškem. Ker je temu tako, nvede j naj se povsod slovensko poučevanje pri vseh predmetih. Poleg tega se ne protivimo, da se kandidatje uče tudi nemškega jezika, nasprotuo, zdi se nam celo koristno, da zna tudi nemški, ker pozneje lebko tudi iz nemškib knjig zajema ! in se dalje izobrazuje. Ker se drugodi vse po- ' učnje nemški, zanemarja bodoči učitelj slovenski jezik, v katerem bode vendar moral otroke pončevati. Vsled tega nekateri učitelj zna tako slabo slovenski, da vse njegovo poučevanje ne lodi onega sadu, ki ga prieakujemo od njega. UčiteljišČe v Mariboru ima ualogo odgojevati učitelje, ki imajo pozneje po slovenskib pokrajinah štajerskih mladiuo izrejevati, mariborsko učiteljišče je tedaj za odgojo sloveuskib učiteljev. Nad tri četrtine učiteljskib kaudidat<iv v Mariboru je slovenske krvi, a vendar se ondi poučujejo izključljivo nemski. Kako morejo taki učitelji po kmetih pozneje uspešno učiteljevati ? Res se bi znal kdo izgovarjati, da po Štajerskem bivajo tudi Nemci. A gospoda, v Gradci sta učiteljišči, eno za učitelje, drugo pa za učiteljice, ki imata odgojevati nemške učitelje. Zato naj se mariborsko učiteljišče prestroji tako, da bode služilo prvotnemu namenu, da bode namreč odgojevalo učitelje za slovenske štajerske pokrajine; po takem naj se tudi iia tem vsi predmeti razlagajo sloveuski. Na Koroškem so razmere še hujše in žalostnejše. Ker ondi ni nobene slovenske ljudske sole, tudi o slovenskem učiteljišči ni ue duba ne sluba. A visoka viada je dolžna gojiti slovenski jezik tudi na Koroskem; zato jej resnobno in toplo pripoiočam. da bi se obljuba njenega programa, jednako skrbeti za vse narode, tudi raztezala na koroške Slovence. (Dobro! dobro! na desnici). Dalje pribodnjič. SmešniČar 23. Blizu Sotle ne daleč od Save stanuje kruet, ki ima 2 uri od doma vinsko gorico, na bribu pa klet. Spoinladi sprazne precej velik sod in ga dene sušit pod strešje. BliŽD.ji sosed pri gorici to zapazi in zmuzne v sod vinskega kamna kljuvat, ko je vedel, da gospodarja ne bo kmalu v gorico. Ali, o joj, na enkrat nague se veliki sod ua stran, se zaziblje in zavali nazdol ter leti 8 tatom vred napiej, dokler v šumi ne obtiči. Ubogi tat koinaj iz soda prikobaca ves obtolčen in krvav. Nikoli ni šel vec vinskega kainua krast. J. Z.