7 PLEZANJE POZIMI Grapa med Travnikom in Šitami  in µ Nejc Pozvek Nazadnje je bila pred letošnjim letom množično obiskana v februarju 2001 (če me moj, sicer mlad, spomin ne vara), letos pa sta jo ponavljavcem ponudila alpinistka leta Lobnikova in soplezalec Marčič. Objave o izvrstnih razmerah so seveda tudi v to smer zvabile množico navez, od nadebudnežev do legend slovenskega al- pinizma, ki so prišli obujat spomine ali pa poravnat stare račune. Poznavanje situaci- je izpred treh dni me je prepričalo, da sem že tako kratek spanec še malce skrajšal. Z Markom sva že okoli pol šeste zjutraj krenila iz Planice, kjer pa je bil vozni park že številen. Seveda, vikend. Presenetila naju je že v ranem jutru prešerno razpo- ložena in dodobra napolnjena jedilnica planinskega doma, a brez pomislekov sva jo mahnila naprej po poti proti Jalovcu. T okrat so v ledeno mrzlem jutru snežinke nesramno zbadale v oči, gosta megla pa je morda kakšnega nepoznavalca terena zavedla med zmedenimi stopinjami in mu v temni noči še malce podaljšala dostop. K sreči sva pravočasno opazila luč predho- dne naveze in nato z malce višjim pulzom med prvimi prisopihala pod steno. Na strmem snežišču pod steno so se nam »vremena zjasnila«, na ozki polički pod vstopom sva se kar se da hitro pripravila na vzpon in prva odplezala vstopnih 50 metrov do majcene lope v kotu na desni. razmere so Vabile nasmeh na obraz Smer v spodnjem delu, prav tako kot nje- na soseda, ne spominja ravno na grapo. Sprva se pleza v zasneženih plateh, ki na desni tvorijo zaprt kot s steno Šit. Morda bi prvih 200 metrov strme plezarije še najbolje opisali kot plezanje po zelo strmi rampi, ki se vseskozi pne rahlo proti levi. V lopi nas pričakata dva klina in večina plezalcev se naveže prav tu. Iz votlinice je še najbolje tik pod previsom izplezati malce po skali v led, nato pa se začne en sam užitek. Na naslednjem varovališču nas zopet pričakata klina na desni za hrb- tom. Raztežaj više je na samotni skali iz ledu molel star svedrovec, naprej pa so bila mesta in tudi sneg zelo primerni za ureditev varovališč z lednimi vijaki in ce- pini. Plezanje je v spodnjih štirih razteža- jih podobno plezanju v Travniški grapi, a je strmina le malce bolj konstantna in se večino časa giblje okoli 80°, mestoma doseže tudi popolno vertikalo. Teren se g rapa iz naslova, ki jo je g re- ga Kresal v Zimskih vzponih označil z največjimi presežniki, si morda zasluži naziv največja klasika med klasikami. gre pravzaprav za sosedo prej opisane smeri, le da si je za dostop in sestop po navadi po- trebno vzeti več časa. To lepo linijo med dvema mogočnima severnima stenama so prvi pozimi zmogli Mitja Košir, Janez Kunstelj in Lojze Novak leta 1970, naslednje zimske pono- vitve pa so sledile šele trinajst let pozneje. V spodnjem delu grape med Travnikom in Šitami 8 nato položi, v desno pa se odpre izrazita grapa, ki jo je moč doseči na različne na- čine. Stopinje so se tu razšle na vse strani. V razmerah, kakršne so vladale letos, si je lahko pravzaprav vsaka naveza poiskala svojo varianto. Najine vrvi so romale v nahrbtnik in v dobri veri, da bova nekje više prečila v dno grape, sva nadaljevala naravnost in strmo navzgor. A prehod se nama je vse bolj skrival in odmikal, sneg je bil v vseh malce položnejših delih slabo predelan. Odločila sva se za direk- tno nadaljevanje in naslednjih, približno 200 metrov nenavezana preplezala zelo lepo linijo po neizrazitem stebru levo od originalne smeri. Strmina je z višino le na- raščala in plezanje je bilo res impozantno, razmere pa so vseskozi vabile nasmeh na obraz – vse lepe besede so bile že zdavnaj izrabljene. V zgornji tretjini stene naklo- nina malce popusti, smer zavije rahlo desno, nato pa v nekaj strmih skokih (do 90°) doseže vršno skalno zaporo, ki se ji ogne proti levi. V dobrih treh urah sva tako povsem navdušena nad dožive- tim in preplezanim izstopila blizu vrha T ravnika. Po urici počitka in nastavljanja soncu v kičastem dopoldnevu sva se nato odločila še za majhno popestritev dneva, saj gora nimava moč videti ravno vsak dan. Povzpela sva se še na vrh Travnika ter preko vrhov vseh Mojstrovk prečila do najnižje ter se spustila po Županči- čevi grapi proti V ršiču. Marko se je nato utrujen zapeljal po zadnji plati navzdol, sam pa sem preplezal še zelo lepo snežno- ledno linijo nekje med Župančičevo in Sestopno grapo v Mali Mojstrovki. Na V ršiču je zgodba že znana – ob vikendih res ni težko najti prijaznega prevozni- ka. Pozno popoldne sva se v Planici oba strinjala, da si popolnejšega dne ne da predstavljati. Razmere, ki jih bomo najbrž še dolgo pomnili, so se s koncem meseca iztekle. Alpinistična aktivnost se je skoncentrirala na slapove. Vsi, ki so izkusili darove gora in narave v teh dneh, verjetno ne skri- vajo navdušenja. Začetek letošnjega leta bo nedvomno ostal v lepem spominu.  m Ocena: IV+/4, M, 85°/75°, 45°, 600 m. Dostop: Po cesti iz Planice do doma v Tamarju. Nato po markirani poti proti Jalovcu, kjer se pod steno Šit usmeri- mo levo in po dolgem snežišču dostopimo do pod strme, v levo usmerjene rampe, ki je dobro vidna že iz doline. Sestop: Najboljši je sestop po grebenu Mojstrovk na Vršič, kjer pa si je priporočljivo urediti prevoz nazaj v Tamar. Sestop preko Jalovške škrbine v Tamar je daljši in v zimskih razmerah dosti težavnejši in manj priporočljiv. Vodnik: Gregor Kresal: Zimski vzponi. Sidarta, 2007. Ocena: IV+/4, M, 85°/75°, 45°, 600 m. Grapa med Travnikom in Šitami, Travnik–Šite  Bor Šumrada Risala: Barbara Žižič Začetek Grape med Travnikom in Šitami FOTO: ANŽe ČOKL