LJUBLJANSKI ČASNIK.
M
I(turih IS. Hoznihu
1SSO.
Povabilo na naročilo.
' ^ ?	</	■ ,y ™.wi/i»ii/<-,	/iuiiviiiu /jusujuiijc /m uu/ii v ijjuuijuui se uarajia se jo Kraje.
Celoletno plačilo za pošiljanje po cesarski pošti znese 7 gold., za pol leta 3 gold. 30 kraje., za četert leta 1 gold. 45 kraja. — Vsaka cesarska pošta prejme naročilo in denar, in ako se na pismo zapiše, de so na-ročivni denarji (Prdnumerationsgeldeij v njem, ni treba nič poštnine plačati.
Vradne naznanila.
Danas je visoko ministerstvo znotranjih opravil od Njegoviga veličanstva poterjeno začasno srenjsko postavo za deželno mesto Ljubljano tu sim poslalo.
Razglasila se bo, kakor tudi ob enim tu sim poslani predpis zastran izmere djavnosti sa-danjiga srenjskiga odbora glede volitev za srenjsko svetovavstvo, ki se ima po novi sre-njski postavi sostaviti, brez odloga po deželnim zakonsku in vladnim listu.
C. k. poglavarstvo v Ljubljani i 4. Rožnika 1850.
Politiške naznanila.
Narodnost.
Težko, de bi bila »narodnost" kdej tako važnost in pomembo imela , kakor ravno v današnjih dneh. Pa neumno bi bilo mislitf, de se je to, kar se narodnost imenuje, še le 1848 zbudilo. Kar tudi puhli starovladci terdijo, kar tudi smešna nemška kniga od pod čerko X. skritiga Madžarona pripoveduje, vse te misli jim zgodovinske bukve overžejo. Res je, takrat se ni naravnost narodnost reklo, za kar so se tlačene ljudstva bojevale, reklo se je le, de se za svoj obstoj, za svoje ime bojujejo. Kako pa narod, kterimu se jedro in telesni in dušni vez — jezik vsame, dalej narod biti zarnore? Kaj so postali Babilonci in drugi mogočni polki Azije, ko so pod Perze prišli in perziške šege, navade in clo perziški govor poprijeli — zginili so, de se več ne ve, kje so prebivali in kako delječ se je njih rod raztegnil. Kaj je Aziatske Greke krepostne ohranilo, kaj njih brate v Evropi spodbodlo, jim proti trinogu Dariju v pomoč iti ? Kaj je pri Maratonu, kaj pri Plateji premagalo? Kdor ne verjame, beri zgodovino. Le nar živejši ob-čutik narodnosti je greške junake vnel, de so se tujiga jarma ubranili. Ravno to se nam v Rimu pokaže. Clo greška literatura veliko nar slavnišim možem le zato ni dopadla, ker je bila gerška in ne latinska. Pojdmo v sredo-vek, popustimo tuje in poglejmo le na Slovane, kterim se ravno nar bolj zastran narodnosti od starovernih napote nastavljajo. Od nekdej je celo slovanstvo. od narodne ideje prešinjeno. Nar boljši spričba od tega so pesmi, ki so se iz tiste dobe ohranile. Kraljedvorski rokopis ni druziga kot živa zavedba domačiga, ognjeno potegvanje za narod in njegove pravice, popis večniga boja med tujem in domorodnim. Vse serbske narodnice, ali slavo narodnosti povikšujejo, ali pa čez nesrečo, ki jo je zadela, v žalostnih in milih glasih zdihujejo. Skoz in skoz se je ta občutik narodnosti pri Slovanih do današniga dne ohranil. Pa če se oni za svoje pravice potegujejo, store le to, kar so drugi narodi storili. Latinšino , ki je
skor v celem sredoveku vladala so zavergli in so začeli svoj lastin jezik likati, govoriti in pisati. To so storili Lahi, Španjoli, Francozje in to tudi Nemci, kterih nekteri pa zdej ravno to prizadevanje pri Slovanih grajajo in ove-rajo. Nemci žele svojo omiko tudi čez vshod razširiti, pa bi mogli vediti, de to ne bode šlo, ako v vshodu domač jezik veljave ne za-dobi. Ako nas Nemci na svojo omiko opominjajo , nas misel obhaja jih prašati, kako de so oni k ti omiki prišli. Tako oni kakor Francozje in drugi je niso ne trohe imeli, dokler je latinšina pri njih gospodarila. Izobraženost
se je pri njih takrat začela, ko je domač jezik
veljati začel. Lejte! de bi pa tudi mi to omiko dosegli, nam veliko predsušcarjev silno za-vidi in zabavlja, nasprot pameti, nasprot volji vlade, ki sama to narodno gibanje po moči podpera. Zmeram še nam nekteri nemško omikanost pa le v nemškem jeziku vsilujejo, od ktere dovolj žalostne nasledke v tistih slovanskih krajih , kjer je nemški jezik sam gospodaril , na dušni zaspanosti in oterpnjenosti ljudstva vidimo. Vsak izobražen narod je svojo izobraženost iz samiga sebe iz svojiga jezika prejel, tudi Slovani zamorejo dušno življenje le v okoli svojiga jezika, v bogatem slovstvu obderžati, okrepčati in ožlahtiti. Pa ne samo dušna, ampak tudi telesna moč raste , kadar človeško serce ozir na svojo narodnost, na svoj matorn jezik naduši. Dosti jasno se je ta resnica 1848 pri Avstrii pokazala. Gotovo slabiši bi se ji bilo godilo, ako bi se puntarskim Laham, Nemcam inMad-žaram Slovani v polni, goreči zavedbi svoje narodnosti za Avstrijo in cesarja ne bili v bran postavili Bog ve , ali bi ne bila v dro blance razpadla. — Veliko pa jih je, ki jim narodnost v glavo ne gre, ker mislijo, de ona svobodo krati in odganja. Kako, možje, ste vi na to misel prišli? Ako vam svoboda res ni prazna beseda, ji bodete nar bolj poma gali, če narodno gibanje podperate in mu na pomoč greste. Ravno tam se ono nar bolj kaže, kjer je svoboda prisijala — ono je dete svobode. Ko enkrat narod svojo nar imenitniši posest — jezik k veljavi pripravi, bo naglo tudi vse drugo pripravil, kar je narodno, prirojeno svobodno. Narodnost je perva podpora, j« pogoj svobode. Ako nje inanka, bo ljudstvo zaspalo, se vsakimu jarmu vklonilo, duhovno umerlo. Le če narodnost živi občutik postane narod za pravo oživi, in se ve de, po postavnih in pravičnih potih svoje sreče iše. Za tega voljo je bilo potegvanje po nji v vsih časih, al bolj perkrito al tudi očitno, kar se nar bol. v naši dobi pokaže.	T.
De je pogumnost in zvestoba cesarske armade Avstrijo razpada obvarovala, je očividno, de je k tej pogumnosti in zvestobi slovanski živelj ve
liko pripomogel, se pa tudi ne da tajiti.
Opomin vredništva.
Sužna, ali svobodna cerkev?
(Dalje.)
Že več časa je, kar se precej velika opor-nost zoper cerkev in duhovšino razodeva; pa ravno to dokazuje, de dosedanje stanje ni bilo obstavno; ker opor je ravno zoper cerkev, kakor se je v sužnjem stanu razvila; zoper duhovne, kakor jih je deržava odredila.
Tlačanstvo cerkve je Avstrijo v tako zoper-natorno stanje privedlo, de je neki spisovavec zamogel predlog storiti: naj bi se katoličanje na Nemškim ne oklenili Avstrije, ampak svo-
lodomiselnejši Prusijc. Protestanska Prusija jetadaj v katolških zadevah veljala za svo-bodomiselniši, ko katolška Avstrija! Veči za-umevske zblode mende ni več moglo biti
Dokler se ne dokaže, de bi bilo bistvo ka-tolške cerkve deržavi pravice res vevarno, de katolška cerkev zasluži, pod policijskim nad-zorništvam ostati, de je katolška cerkev hujši in nevarniši od judovstva, ki se po čerki postave in po volji duha časa za sveto dolžnost razglasuje, ga (judovstvo) rešiti (enian-cipipirati), dotle je obdelano, de katolška cerkev je mogla biti v svobodo dana.
Nekteri so, ki ne govore zoper svobodo cerkve, reko pa, de bi se to vprašanje ne bilo smelo enostransko določiti, temuč, de bi se razsodba bila mogla deržavnimu zboru prihraniti.
Mi pa pravimo: tukaj ni moglo nikakoršniga posvetovanja biti; ker pravice cerkve so ne-prepustljive ; njeno poslanstvo je deržavi ne-vliodno (unzuganglich), vlada je s svojim poveljem samo pravico storila.
Razpori med vlado in med Cerkevjo se v vstavni deržavi komaj zamorejo zgoditi; ako se pa primerijo, je njih poravnanje mirno. Tiskarnica, prošniška in združevanska pravica, in pogovorniški Cparlamentarski) posveti so popolnama dovoljni se sporazumiti.
V visokim sklepu zastran cerkvene svobode ste zlasti dve reči, de marsikterimu skerblji-vost vzbujujete: Placet namreč in cerkveno sodništvo s cerkvenimi kaznimi. — To bomo bolj razjaznili.
Placet je vladino dovoljenje, de sme du-hovstvo od papeža razglašeno pisanje (breve) sprejeti in dopolniti. V Avstrii je segalo tudi v škofovske pastirske liste , ukazila do vernih itd.
Ako se prav spomnimo, je bil placet v av-strijanskim samovladstvu v letu 1767 vživo-
Vender dnevniki, ki sami sebi sebe za prijatle svobode raztrobentavajo, katolški cerkvi tako stanje še dalje žele; še več: oni se trudijo ves svet v vihar zagnati zoper svobodo, ktero je pravična vlada cerkvi dopustila. Ali jud — kdaj je se kaj dobriga privosil katoliku ? Poznamo
blago, b kterim in kako oni kupčarijo po terži-
eih, in po — dnevnikih.
ten. Ta placet je zdaj vlada popustila; škofje smejo svobodno z Rimam dopisovati.
Placeta ni bilo ne v davnim ne v starim veku , misel k temu se je zbudila še le ob času obnovarstva (reformacije). Veljal je za pravico veličanstva. Ker vcličanske pravice se zamorejo le iz pravice, postave dajali, izsno-vati; ako se pa to dopusti, zamore vladar sleherno že dano postavo spremeniti, to pa bo sili dob javolne mnogo zagovornikov našlo. Verh tega se zaletuje placet zoper mnogo starši papeško pravico , razglasila razpisovati; placet bi toraj le tadaj imel pravno moč, ako bi papež k njemu bil privolil, ter veljavnost placeta spoznal bil. Tega pa ni nobeden papež storil.
Vlada je občine (srenje) osvobodila, pa še nihče še ni mislil terditi, de je vlada s tem od kake veličanske pravice odstopila.
Placet je deržavna preglednija (cenzura) v cerkvenih zadevah; ko je pregledništvo sploh odpravljeno, se ne da zumiti, kako de bi se v cerkvenih zadevah še zamogla ohraniti. Je li cerkev kalj nevarniši od svobodne tiskarne? Tega vendar v resnici nobeden ne bo terdil.
In ravno tiskarna svoboda placet v nič po-dela. Ker papeževo breve, kterimu vlada placet odreče, se bo nedvomljivo po svobodni tiskarni med ljudstvo razglasilo, in po tem le še prašanje ostane, če se je škofu po takem tako razglašenem naznanilu ravnati, ali ne.
Velik deržavnik (Staatsmann Robert Peel) je rekel: „Placet je le samo za popolnama uglajeno policijsko deržavo". Ravno zoper policijsko deržavo pa je teželo sušcovo gibanje. Nikakor se ne strinja, policijno deržavo odpraviti, in zraven tega njeno zvezdo, su-žanstvo cerkve ohraniti.
In, če breve v vernih rečeh na svitlo pride, in deržava placet odreče, kako potlej? Naj se nikar ne reče : kaj taciga se ne more zgoditi! Mi odgovorimo : zgodilo se je. Raz-glasnica (bulla) »Unigenitus" ima v sebi verne (dogmatiške) določke, in cesar Jožef ji je placet odrekel. To se pravi naravnost vest vklepati.
V protestantiških deržavah, p. v Prusii, je placet odpravljen; v katolški Avstrii pa de bi še dalje obstal? To kar mogoče ni.
Ker ravno od Prusije govorimo , naj tukaj besede samiga kralja povzamemo: »Cerkvena oblast mi krono zlo obtežuje — blagoslovil bom dan, ob kterem jo zamorem zopet v prave roke zročiti". Tako govori protestanški vladar, kterimu po protestanški cerkveni naredbi moč do cerkve veliko bolj gre, kot se to v katolški cerkvi zgoditi zamore.
(Konec Bledi.)
Avstrijansko cesarstvo.
Mengeš. Boji so minuli, novice potihnile, sad miru — doveršenje djansko avstrijanske ustave sčasama dozoruje. Še sozidanje kake majhne kmečke bajtice se ne da koj tisti dan dopernesti, ko se je podlaga postavila, toliko menj se sme tirjati, de bo obširno poslopje Avstrije naenkrat sklenjeno in dodelano. Zadovoljni moramo biti, ako gotove znamnja vidimo, po kterih se prepričamo, de se res zida in djansko vstanovljuje. Veliko jih je bilo, v kterih je četerti marc vesele nade obudil, de je zdej svoboda spat šla in de se bo na ne-nemške narodnosti ravno tak malo gledalo kot popred. Pa ti predmarcarji strašno obraz potegujejo, ko vender zdej eno in zdej drugo prikazen zagledajo, ki ni nikakor njih votlim idejam priležna. Čudno se jim zdi, de vkljub njih spanju duh časa napreduje in zmiram več sledivcov ima. Mislili so se pred s svojo nemarnostjo vladi prikupiti, od kar pa tudi ona take ustavne pošasti za veljavne postave spozna, so tako omamljeni postali, de doma molče
in le še v kak dunajski al graški časopis svoje globoke zdihljeje svetu razodevajo, ki je pa tako krivičen, de jih še slišati neče. Blagor nam, de nam ni treba tih gnjilih stebrov domovine pogrešati, ko popadajo, kjer je čver-stili, mladih debel dovolj, de očetnjavo pod-perajo. Tako v pisarnicah, kakor tudi v šolah se potrebe časa če dalje bolj spoznavajo. Res je, de se v deželskih šolah pri okolšinah, ki še od poprej sem obstoje, za omiko ljudstva kar bi bilo želeti, ne more storiti. Učilnice so na več krajih slabo vredjene in torej slabo obiskane, učitelji slabo plačani. Pa mislimo, de ministerstvo te zadeve dobro previdi in de bo skorej težavam v okom prišlo, ki se izobraženosti ljudstva zoperstavljajo. Vender se ne more tajiti, de se tudi pri tako čmernih okol-šinah veliko zgoditi zna, ako je učenik zato. Ravno Mengšani so tak srečni, de imajo taciga, kot malokje. Mengiški učitel France Dolenc je že popred napčnost nemškiga poduka spoznal, in zgol slovenšino vpeljal. Ko še v druzih deželskih šolah skor večidel bohoričev al clo cirilsko-Iatinski pravopis Metelkota rabijo , se že v Mengšu več let Gajev uči.
Kar pisarnice zadene, gre vsa čast krožni-mu poglavarju Paviču. Kar kmeta vtiče, zgol po slovensko dopisuje. Več soseskinih zadev, po domače spisanih smo sami brali. Druziga ni napačniga, kakor de v tih spisih zlo od slovniških pogreškov mergoli. Pa kar okornost teh pisarjev pregreši, se ne smekrožnimupoglavarju očitati, ki v ti reči stori, kar more.
Narodni duh, ki se je 1848 za pravo zbudil , je že tudi zlo proste kmete prešinil. Dovolj smo jih že slišali, ki so se čez to reč pogovarjali. Ni izreči, s kakšnim začudenjem in veseljem so perve dopise v domačim jeziku sprejeli. Jasno se vidi, kak prazno je bledenje nekterih starokopitnih mož: Ter Pauerbajsun bili nix. Z Bogam !
Štajarska. Od spodnje Mure se v »Gratzer Ztg." piše: Naglo Slovani napredujejo v pri-zadetju narodne omike. Naj pogledamo na Jugo- ali na Severoslovane, povsod je enaka marljivost.
Mi hočemo pri tem le eno reč v misel vzeti, ki ne zadeva ne politike, ne kake druge reči, kterim bi se Nemci zamogli zoperstaviti; to je glediše, kteriga velike moči podperajo, gle-diše ki nravno - narodni čut mogočno zbuja, ljudstvo omikuje in v mnogih zadevah mnogo koristniga stori. Pred marcam 1848 se je od slovanskih glediš le malo slišalo; v Pragi so se sicer redno češke igre dajale in tudi pevoigre, v Lvovu in na Horvaškem se je tudi včasih igralo v narodnem jeziku; pa pri vsem tem se je le malo storilo in celo v Pragi je imelo naroduo glediše neizrečene overke. Vse drugači se zdaj kaže.
Slovanske glediša se napravljajo. Razun napredovanja pražkiga glediša, se je v Ljubljani ravno družtvo snidilo, kteriga namen je redno glediše napraviti, v Zagrebu in Samo-boru so se ravno v ta namen prostovoljne družtva napravile, in zdi se, de ne bo več predolgo terpelo, de bodo vse velike mesta v deželah, v kterih Slovani prebivajo, stanovitne narodne glediša imele. Tudi Terst, kjer zlo zlo veliko Slovanov živi, gotovo ne bo o tem zaostal, tamošnje slovansko družtvo ne bo rok križem deržalo.
Austrijanska. Za krivo rabo poštnih mark so tiste kazni postavljene, kakor za kolik. To tudi takrat velja, ko bi se marke namest denarjev rabile.
# LXIX. del občniga deržavniga zakonika in vladniga lista prinese cesarsko povelje od 7. junija 1850, po kterem se dvigne med mit-niška meja na Ogerskem, Horvaškem, Slavonskem, Erdeljskein in drugih kronovinah z začetkam 1. listopada 1850.
Češka. V dokaz, kako so tujci letašnje leto zdravniško šolo v Pragi obiskovali, prinesejo »Pražke Nov." zaznamik vsih zunajnih zdravnikov, ki so so vpisali kliniko g. Hammernika poslušali. Med njimi jih je bilo 9 iz Prušije, 6 iz Saksonskiga, 7 iz Hanoveranskiga, 9 iz Bavarskiga, 11 iz Švajce, 4 iz Braunšvaj-ga, 5Ž iz Meklenburga, 2 iz Danskiga, 1 iz Jene, eden iz Gothe, 1 iz Meiningna, 1 iz Lipe-Detmolda, 1 iz Kasla, 1 iz\Viirtenber-ga, 1 iz Desave, 1 iz Oldenburga, 1 Hamburga 1 iz Angleškiga.
Galicia. »Lemberger Ztg." prinese sledeči razglas: „Po pravici, ktero mi obsedni stan da, spoznam za dobro v Kutni gori od gospoda Havlička vredovan časopis »Slovan" v Galicii, Ivrakavi in Bukovini prepovedati, in sim tudi že potrebno storil, de se bodo iztisi tega časopisa, kjer se najdejo, vzeli.
To se da očitno na znanje, de se bo vsak po tem vedil ravnati.
Lvov 4. junija 1850.
Grof Khevenhiiller-Metsch s. r. začasni poveljnik 4. vojaškiga oddelka.
Ogerska. Piše se od brega Hernada, de so tamošnji Slovani zlo veseli, ker so se okrožja: Gomor, Cips in Cemplin v dva dela po narodnosti razdelile. Samo v abanjarskem okro-gu so Slovani žalostni, ker se slovanski kanton tam neha, kjer se začne, in ker so se slovanske občine večidel v madjarske okrožja vrinile.
* Pismo generala Bema na deželniga poglavarja Košuta.
Hermanstadt, 6. junija 1849.
Gospod deželni poglavar!
Ko 2. junija v Hermanstadt pridem, sim z žalostjo zvedel, de je skrivna jeza veliko stopnjo med saškimi in valaškimi prebivavci na Sedmograškem dosegla, in de še od dne do dne rase, da celo, kakor tukajšni policijski poglavar Dobokai terdi, bi se znal punt vneti, in ako bi to vender ne bilo tako, vender sočutje za Ogersko vedno vgasuje.
Vzrok tega so samovoljne stojne sodbe, ki z grozo na strahovitno francosko vlado opo-ininajo, v nepriljudnem ravnanju osvetoželjnih, prenapetih in samopašnih sodnikov, in v jemanju in prodajanju posestev begunov in tir— janju neizrečeniga odškodovanja, akoravno sim jez prebivavcam Erdelja odpušenje podelil, na kar se pa, ko me ni bilo na Sedmograškem, nič ni porajtalo.
Gospod poglavar, ni zadosti, de smo sovražno ljudstvo le z močjo premagali. Ako
hočemo sad zmage kmalo in ga dolgo vživati, moramo sovražnika tudi moralno zmagati. To pa le takrat zamorenio, ako pokažemo, de je ogerska svoboda, prava svoboda, ako z očitnimi izgledi ljudstvu pokažemo, de je naša vlada boljši, svobodniši in žlahtniši kakor je bila poprejšna, ako smo v ojstri pravici vljudni, ne pa kervoželjni trinogi, ako milost za pravico imamo, de se bodo nam naši naj hujši sovražniki čudili in nas spoštovali. Le na tako vižo jim bomo moralno orožje pobrali in jih prijatle storili.
Torej sim po globokem premišlevanju teh važnih vzrokov, razglas dal, s kterim sim ukazal tako ravnanje ustaviti, de se morajo tisti, ki so zavolj suma politiškiga mnenja v ječo verženi, iz nje izpustiti in svobodno preiskovati. Mnogo jih v Hermanstadtu že več tednov v naj veči nadlogi zapertih leži, brez de bi se jim moglo kaj taciga očitati, zavolj kteriga bi bili stojni sodbi zapadli.
Ravno tako potrebno se mi je vidilo sovra-žene jemanja posestev in premoženja zanaprej prepovedati, ker nam to ne stori ne le naj več in naj hujših sovražnikov med ljudstvam, ampak ker tudi vladi nič ne pomaga. Znano je, de se take posestva, naj bodo kakoršne si
bodi, pod nič prodajajo, in de na zadnje še toliko ne ostane, de bi sevradniki, ki so imeli s tem opraviti, plačali. Večkrat celo še vrad-niki mnogo več potrebujejo, in pri tem se vender le na deržavne stroške premožen posestnik na beraško palico pripravi. — To je posebno žalostno stanje pri tistih begunih, ktere sovražniki ne puste domu, ali ki nimajo potrebne pomoči, de bi se v domovino zamogli vernili, akoravno se niso tako zadolžili, de bi odpušenja ne zadobili.
Kar se pri jemanju posestev ravno ne proda, vzamejo vradniki, in ni za druziga, kakor de vradnike obogati. Nad tem se v takih okolj-šinah, kakor jih sedaj imamo, ni čuditi, ker ni dokaj dobrih vradnikov, ampak večidel so slabi, jaki možje se za domovino bore.
Kar sim tukaj v Hermanstadtu, kjer je vendar še ena naj vljudnejših sod-nij, zvedel, je zadostno, de ljudi zoper nas opre, še toliko bolj pa v drugih krajih, kjer mi ni vse znano.
Prosim Vas torej gospod poglavar v korist za dobro reč, de mi o kratkem pošlete ukaze, kdaj de kdo stojni sodbi prepade, kdaj de se mu zamore posestev in premoženje vzeti, de se ne bo termoglavno ravnalo, in kar se je do zdaj zgodilo, kmalo pozabilo.
Ako pa, gospod poglavar, mislite, de bi se stojne sodbe med sedajno vojsko popolnama ustavile, bi bilo meni še ljubše, ker po stoj-nih sodbah mnogo dobrih častnikov zgubim, ki bi mi zamogli mnogo koristiti, novince v orožju uriti in druge reči opravljati, za kar mi jih je
zlo treba. Z naj večini poslovanjem
Bem s. r.
Tuje dežele.
Nemška. V Frankobrodu so se sledeči po-oblastenci zbrali: Za Avstrijo grof Thun-Ho-henstein, za Prusijo general od Peucker (nadomesten od skrivniga višjiga vladniga svetovavca Mathisa); za Bavarsko, general odXylander; za Saksonsko deržavni minister od Rostic in Jankendorf; za Hanoveransko, poslaniški sve-tovavec Detmold, za Wiirtenberško poslaniški svetovavec od Reinhard; za Raden poslaniški svetovavec od Porbeck; za Kurhessen deržavni svetovavec odBaumbach; za velko voj-vodstvo Hessen ministerski svetovavec Hall-vrachs; za Hollstein in Lauenburg poslaniški svetovavec od Kiilow; za Luxenburg in Lim-burg, deržavni svetovavec od Šerif; za saksonska in tiiringiške dežele deržavni svetovavec od Seebeck; za Braunšvveig in Oldenburg
poslaniški svetovavec Dr. Liebe; za Nasavo, ministerjalni svetovavec Bertram; za Meklen-burg-šverin odBulovv; za Meklenburg-Strelic od Oertzen; za Šaumburg-Lipe arhivni svetovavec Straus; za Hessen - Homburg od Nol-chausen: za Hamborge, Dr. Lappenberg, za Bremen mestni poglavar Smidt; za Ltibeck sindik Elder, za Frankobrod je kakor govore Dr. Harnier namenjen.	(O. P. Z.)
*	V „Švab. Merk." se piše iz Gmundna od 10. junija: Med nami se je več razpertij med vojaki in civilisti pripetilo. Sinoč proti 9. uri so se začeli pretepati, civilisti so se tu in tam po tleh metali, en konjk je eniga zidarja čez glavo udaril z sabljo. Komej so zamogli višji čez eno uro pretepanje ustaviti.
Francoska. Policijski predsednik v Parizu je na vse policijske komisarje pismo poslal, v kterem jim zapove nad tujci, ki v Parizu stanujejo dobro čuti, in jih na to opomniti, de bodo po postavi od 9. decembra 1849 vsi tisti, kterih pričijočnost je občnimu redu nevarna, iz Francoskiga mogli iti.
*	Francosko brodovje še vedno pri Neaplu leži in je bilo zdaj spet z novim živežem pre skerbljeno. Sliši se, de se bo v Palermo podalo, ako bi se angleške barke tam prikazale.
* Telegrafiško naznanilo pove, de se je večina narodniga francoskiga zbora izrekla, de bi se Napoleonu plača le osebno povišala.
Razne naznanila.
—	Dopis od Mure na Štajarskem. Mnogo se pri nas govori od strahovitega ubojstva, ktero se je pred tremi tjedni u Straši na nem-škej strani Mure storilo. Ondešnega deželno-sodniškega uradnika kučjaš je z nekem koče-varom uže dalj časa u dobrem prijateljstvu bil. Nakluči se, da je kučjaš kočevaru lase rezal. Lase porezavši ga še na zatilnjaku obrije, — kar ga na enkrat u šinjak globoko zareže. Kučjaš vidivši, da ga z britvoj ne more hitro usmertiti, ga so sekiro j mahne po glavi, da ga na mesti umori. Umorjenega u prazen polo vnjak zaberti, ter ga u prešo spravi s tem namenom, ga v pervi priložnosti valovom bližne Mure s polovnjakom vred izročiti. Pa tako strašno hudodelstvo se ni smelo zakriti! Drugi kočevari svojega pajdaša zgrešivši ga odmah začnejo iskati u sumlivem hramu, kamor so ga sicer vidili iti, pa ne iziti. Iščejo, iščejo; — zdaj jim pa uže nek smrad trohnečega trupla u nos udari; ker je polov njak boj brez pilke bil. Tirjajo, naj se preša odpre, in oh groza! — najdejo kočevara mert vega u zabertenem polovnjaku. Tožba i preiskovanje se proti morivcu nemudoma prične. Morivec pa je uže u kerčmi tako govoril, da je sam sebe izdal. — Kočevari tirjajo, morivec se ima na tistem mestu obesiti, kde je on
njihovega pajdaša umoril; uradnije pa pravijo, morivec je še odviše mlad za vešale. Ljudje vejo povedati, da je kučjaš u gostivnicah "mnogo dolgov imel, ter se je tako teh denarov polastil za svoje dolgove. On sam pa je pri zaslu šanju izpovedal, da mu je kočevar njegovo ljubo prevzel. Se ve, da ne eden ne drugi izgovor ga ne more smertne kazni oteti.
—	U sredo 12. t. m. zvečer je u jareninskej fari 1 >/« ure od Maribora strašna povodenj bila. Od zahoda proti izhodu se je zagnala tako huda nevihta, da je voda u vinogradih tersje odnesla, setvo poplavila ino močno pokvarila.
13. junija 1850.	Jernej.
—	Nekoliko dni je, kar je na Dunaju ena žena trojčke porodila; čudno pa je pri tem to, de so eniga otroka za žensko kerstili, akoravno je bil možkiga spola; zmoto so še le drugi dan zvedili.
—	Več deutsch-katolčanov hoče vediti, de bo prošnjo, ktero so za svobodo deutshkatol-
ške vere ministru uka in bogočastja podali, uslišana. Drugi pa pravijo, de temu ni tako.
—	V Pragi je od 2. do 9. junija 90 oseb na koleri zbolelo. Bolnih je bilo z tistimi vred, ki so še od prejšniga tedna ostali 168. Srečno je 51 bolezen prestalo, umerlo jih je 56, 61 pa je še bolnih ostalo.
—	V Parizu so demokrati novo pratiko so-stavili; vsaki mesec so razdelili v 4 tedne in nič več; torej ima celo leto 13 meseov. Vsak mesec ima posebniga svetnika, kakor tudi vsak teden. Pervi mesci obsežejo svetnike starih časov, juni in juli svetnike srednjiga veka, drugi pa (zadnji mesec se imenuje Final) novejših časov. V navadnem letu se eden, v prestopnem pa dva dneva naveržeta, eden je praznik vsih mertvih, drugi pa premovaje enimu treh naj večjih reakcionarjev človeštva: Ju-lianu, Filipu II. in Napoleonu Bonaparte-u. posvečen.
—	General Dembinski je z svojo ženo in 78 poljskimi beguni na Angleško prišel.
—	Na Dunaju je nov papirnat denar. Namesti drobiža rabijo poštne marke, ktere radi prejemajo.
—	11. junija dopoldne so iz Ljubljane v | Celjovec žandarmi prišli. Muzika narodne straže
jim je nasproti šla in jih v mesto spremila. Grof Deym jih je na velkem tergu pregledal in jim v mestni kosarni stanovanje odkazal.
—	Na Ogerskem v Szent - Lorinczerju je en mlin pogorel, ki je bil lastnina grofa Štefana Szechenya. Stanovanje mlinarja je stalo nekoliko proč od mlina, krog in krog od gojzda obdano. Po noči 29. na 30. maja je bilo stanovanje na več krajih zažgano. Ogenj,ki se je hitro razširil, je prebivavcam nemogoče storil, se rešiti. Razun eniga dekleta, ki se je perva zbudila, so vsi zgoreli.
Premožni in nesrečni mlinar in njegova žena, ki sta ravno na večer iz Steinamangerskiga somnja domu prišla, sta oba zgorela, možu so obe noge odgorele in ena roka,ženi pa glava in ena noga. Dva majhna otročiča z dojko vred in žena nekiga brivca, so tudi v ognju konec vzeli. Kočijaž je iz hleva letel, de bi se bil rešil, pa ni več mogel skoz vrata, ki so gorele, in je torej tudi zgorel. Vsih osem nesrečnih (mlinarca je bila noseča) so drugo jutro v en grob zasuli.
Deklica, ki se je popred zbudila, je vse poklicala, in deklo saboj vlekla, ta pa se je sramovala, ker je bila v sami srajci, iz hiše iti, in se je hotla še obleči, ali ravno obleka je bila kriva, de je zgorela fker se je vžgala, in na nje zgorela. Strašno opečena zdaj leži in je brez dvombe zgubljena. Tudi hlapec se je mislil z skokam rešiti čez goreči vertni plot, ali pri tem se je na desnici in obrazu tako opekel, de se dvomi, de bi živ ostal.
—	En amerikanski časopis sledečo žalostno
prigodbo naznani: Parobrod „Kendal<( je ravno imel v „Novi Orleans" oditi. Na parobrodu je bil en mož ki je z sužnimi kupčeval. Med njim je bila tudi ena mati z svojim otrokam v naročju. Ti nesrečniki bi bili imeli v južnih krajih prodani biti. Ravno, ko je zvon zadnjikrat naznanil, de bo parobrod odšel, tirjajo od matere, de naj otroka odloži in de se mora brez njega naprej podati. Uboga žena je bolečine skorej pamet zgubila, ko to zasliši. Ona stisne otroka na serce, ga poljubuje in zleti k enimu zaboju, kjer je nekaj oblačil zanj imela. Ona jih vzame in v otroka vanje zavije. Gospodar ji zapove, ga hitro ubogati, in ona stori, kar ji je zapovedano. Al materni čut je bil premočen, de bi bil zamogel to prenesti. Naenkrat se ona oberne in z tužnim vpitjem po otroka zleti, ga vzame in ga ne pusti več iz naročja vzeti. Nje vpitje je na bregu stoječe v serce ganilo. Prašali so za-povednika, ako bi ne hotel otroka in mater
skupej prodati. On pravi de za 650 dolarjev. Hitro so denarje skupej spravili: Več jih je dalo po 10 dolarjev. Med tem pride poglavar parobroda, Norton, iz svoje stanice, vidi, kaj se je godilo, reče zapovedniku suz-nih, de ga ne terpi na parobrodu, pošle torej nJega K sužnimi vredna suho in v globoko morje odrine.
—	Pražki mestni odborniki so z veliko večino sklenili, de naj se na zgornjem koncu sv. Venceslava češko narodno glediše postavi.
—	Na Štajarskem je 4. junija en sodar v nekem nogradu pri sv. Jajsu zapazil en sod, iz kteriga je neprijetno dišalo. On ga odpre in vidi v njem že vse černo človeško truplo, ki je imelo čelo na štirih krajih razbito in vrat odrezan. Kmalo so spoznali, de je nesrečnik iz Hočevja doma, ki je v binkuštih k sosed-nimu hlapcu tje prišel, de bi mu bil lasje vstri-gel. Vidili so ga tje iti, nazaj pa ne več priti. Dolg od 9 goldinarjev je, kakor pravijo vzrok tega strašniga umora.
—	Ronis, čuvaj ogerske krone, ki je bil vjet v Pest pripeljan pravi, de je ogersko krono zadnjikrat v Temesvaru vidil, in potem od nje nič več noče vediti.
mwmmmm% ust.
Laž.
(Po Herderju.)
V nevolji hudi zapove nek kralj Grešivšega služabnika umoriti.
Ker vidi, da zgubljen je, začne kralja
Preklinjati nesrečnik. Tako zgrabi Za meč, ki več ne more vbežati.
„Kaj pravi?" praša jezen kralj. Gospod, Zaverne moder mož, on govori: »Nebeški raj je tistih, ki krote Togoto in grešivšim odpuste!
„Naj bo mu odpuščeno!" reče knez. „Mi res!" se neki dvornik oglasi: Mogočni knez, on te preklinjal je
i«
„In ko bi bil preklinjal!" reče kralj, Koristniša mi tega moža laž Je bila, kot resnica tvoja. Ona Tolaži serce mi; ti dražiš ga."


Človekoljuba laž je žlahtniša V potrebi, kot resnica vražnika.	C.
Šillerjeva Marija Stiiart
iz
SchwengsErlauterungen zu Schillers Werken (Dalje.)
Brez lepote, ktera je toliko sere do nje vnela, bi Elizabeta ne bila taka osebna sovražnica Marije, in brez zle rabe lepote, bi Elizabeta ne bila tako ostro z njo ravnala. Razsodbo pa stori Mortimer, ki ji ljubezen na-znanuje, in namenjen pa odvernjen umor Elizabete. Na tako vižo se v tej tragedii povrač-ba popolnoma vidi, in razpor zavolj katolicizma in protestantizma, pravica , ktero je Marija na krono Elizabete imela, so le sredstva, ktere večna pravica, ki enako z enakim plačuje, rabi, in s tem spelje, kar za dobro spozna; to vse pa ni v tragedii kakor tudi v dogodivščini ne, pravi vzrok smerti Marije, ampak le obležljive okoljščine; Elizabeta še le potem, ko vidi, da je Marija nje lastni ljubezni v škodo, sklene protivnico pogubiti. Tudi Leicester, kterega je Elizabeta naj bolj rada vidila, je čutil moč nje lepote, in lakomnost časti ga zgrabi, jo rešiti in na nje strani kral j Šotije biti. Ti ljubezni se nesrečna uda, in si upa nanj zaupati in ga sovražnici oteti, pa ti up je zadnji, je veša, iz kervi Darnley-a vstala, ki jo z grešno nogo na rob prepada pripelje, z kterega jo Svada pahne.
Ne glede na živost in napetost, ki ti zavez z Leicestrom konec tragedije prešine, ima on od nravne strani veliko moč in zapopade strašno razsodbo kervave osode nesrečne grešni-ce. Ljubezen jo je v hudodelstvo zapeljala, in ljubezen, je mislila, da jo bo iz ječe speljala, da bo z ljubim spet na prestol prišla. Al ona ni imela več pravice do ljubezni, ker hudodelstvo je stalo enako žugajočemu strahu med njo in med ljubeznijo, in ker se je vendar prederznula, roko po ljubezni stegnuti, je morala z strahom viditi, da je žugajoči strah zagrabila, ki jo bo v strašnem objemu sterl. Mož, kteremu je Marija po tako dolgem ter-pienju serce dala, mož, ki jo je viši čenil kakor Elizabeto in obljubil jo rešiti, ji je nazadnje smert napovedal in jo na morišče peljal. Pri tem se roka povračbe jasno vidi, ki je smertno mrežo, v ktero je nesrečno greš-nico že dolgo zapletla, stisnila, ko jo je ravno ljubezen imela rešiti, tako da jo je ljubezen ki jo je v greh zapeljala, tudi na morišče peljala.
Obdolžena je bila Marija, da je ona zakletb kriva bila zoper Elizabeto, da jih je ona napravila, in na to se je nje sodba operala,ker so pred sodbo krive priče pristopile, kterih protestantiški deržavni dobički na sovražnici niso tako ostro spraševali, kakor bi bilo potreba.
Ko pride nje smertna ura, že vidimo, da so priče skorej gotovo krivo pričale. Pri smerti je jasno, da je bila Marija o tem nedolžna, kar je bilo vzrok nje smerti, kar Elizabeti neizbrisljivo sramoto prinese. Ko jo k smerti
peljejo, misli, ko jeljubeznjivo za svoje zveste poskerbela, in svojim ljubim zadnji pozdrav poslala, le, se z Bogom spraviti. Vsesovražtvo krivic, ktere ji je Angleško storilo, v svoji duši zatare, in ko tirja duhovna in zvesti Mel-vil pride? ji zadnjo tolažbo prinese, se spozna, da je nedolžna hudodelstva, zavolj kte-rega jo je sodnija k smerti obsodila. Al ona ne toži zavolj tega, ne toži, da ni smerti zaslužila, in se ne prepira z osodo in Božjo previdnostjo. Na prašanje Melvila:
Tak podaš prepričana Nedolžnosti se na mertvaški oder? odgovori :
Bog milost da mi z smertjo nezasluženo P o p r e j š n i dolg kervavi spokoriti; Potem ji Melvil blago slov da in reče: Tedaj umri in z smertjo zbriši ga! Udana žertva padi na oltarju; Naj spravi kri, kar kri grešila je. Slabosti ženske so zmotile tebe Slabosti več človeške ne sledijo Zveličanemu duhu v večni raj. Kraljica ti kervavi dolg za edini vzrok, namreč za nravni vižji vzrok sedajne pokore derži, kar ji tudi pusti spovednik veljati, in ne dvomi, da Bog prepusti to kazen zavolj nje ne-kdajnega hudodelstva, akoravno nje dušo večnega zveličanja deležno stori. Po kteri poli večna pravica hodi, tega človek ne ve, in tudi večkrat ne zapopade, ali ona svoj namen doseže in grešnik se ji ne umakne. Kako zlo je Marija svojo pregreho v sercu čutila, in spoznala, da je tako osodo zaslužila, se izreče med spovedjo z sledečimi besedami. Ah, dolg kervavi, dolgo že spovedan, Se z novim strahom vrača spet nazaj ,
Vali se černo pred nebeški raj, V trenutku zadnjem vrata mi zaklepa, Kraljevega moža sim umorila ln zapeljivcu z sercom roko dala. Cerkvene kazni ostro sim dostala. Al červ ne neha v sercu gristi me. (Konec sledi.)
Tur.
Tur, orjaški prebivavec večnih evropejskih gojzdov, je slon Evrope. On nima v današ-nih časih več svoje perve natore, in se je do današnjega dne le na Pruskem, Poljskem in Litavskem še ohranil; saj se zlo dvomi, da bi se na Balkanu in na Karpatih še najdel. Našemu domačemu volu ni skorej nič podoben, posebno ker ima 14 parov reber, ko jih ima vol le 13 parov; tudi glavo ima bolj močno in obokano vstvarjeno. On je naj večja in naj močnejša evropejska zverina, zlo take velikosti kakor nosorog, in veliko močneji kakor naj terdniši bivol. Glava in čelo marsikterega tu-rolika je tako široka, da med njegovimi rog mi trije možje srednje postave prav lahko zamorejo sedeti, kar je nekdaj, kakor pravijo, kralj Sigismund poskusil.
Grof Juri Friderik iz Brandenburga je kakor se pripoveduje v letu 1595 pri Fridrich-burgu enega turobika ustrelil, ki je čez sedem čevljev meril. V glavi, v persih in vratu mora silno moč imeti, in če andaluziški bik zamore konja čez se zagnati, zamore to tu-rovol gotovo toliko ložej storiti. On je zlo divji in plašen; torej je le malo znano, kako se v velikih gojzdih preživi. Domači živini je velik sovražnik. — .Dolga griva na glavi in persih zlo po pižtni (Moschus) diši, kakor tudi kosti, meso pa ne. Njegov glas je bolj kruljenju kakor rjovenju podoben. Turobikov, kolikor se jih še na Poljskem znajde, ne sme po carjevem povelju nobeden streljati, ako mu car sam ne dovoli.	(Vogel.)
Poziv v družtvo za jugoslovansko dogodivščino.
(Konec.)
HI. Opravništvo. §. 16. Družtvo bo prosilo sv. bana, da ga bo pod svoje krila sprejel.
17. Opravništvo bo obstalo iz predsednika, 6 svetovavcov, od kterih bo eden denar-ničar. Iz tega opravništva odstopita vsako leto dva, ki pa zamoreta spet zvoljena biti.
Pri vsakem sklepu morajo v seji razun predsednika še štiri svetovavci biti.
Opravniki podružnic so udi glavnega opravništva in zamorejo v seje priti in glasovati.
Opravništvo je odgovorno za vsa svoja dela velikemu zboru in stanuje v Zagrebu.
18.	Opravništvo izvoli pisarja, varje družtvino imetje, skerbi za redno izdajanje časopisa, odgovarja na pisma, družtvu poslana, dopisuje z drugimi družtvi, zastavlja vprašanja, na ktera imajo udi odgovoriti, pregleda račune družtva in pregledane na znanje daja glavnemu zboru, in se z podružnicami pogovarja.
19.	Predsednik pokliče opravnike v sejo, kadar ima opravila, ki se morajo dognati. Ako je na vsaki strani enako glasov, stori njegov glas sklep.
§. 20. Na vsakega pol leta pokliče o pripravnem času glavni zbor, kteremu naznani vse opravila in račune opravništva.
Ako je potreba, zamore tudi v nerednem času velki zbor poklicati, in sicer na vsako vižo to v časopisih razglasiti, da bodo tudi zunajni udi zamogli v zbor priti.
§. 2i. Ako predsednik družtvenih opravil ne more opravljati, ali če umerje, pride njegova pravica in dolžnost na naj starjega sve-tovavca, dokler glavni zbor drugači ne odloči.
§. 22. Imetje družtva stori: a) Vsakoletno plačilo udov in upisnina; b) dobrovoljni darovi; c) denarji za razprodani časopis.
Imetje je izročeno denarničarju ki stoji pod nadzorništvom opravništva. On prejema in izplačuje denarje, vodi račune, skerbi za razprodajo in pošiljavanje časopisa. Na vsake kvatre naznani opravništvu stanje družtvenega imetja.
§. 23. Pisar vodi zapisnik opravništva in glavnih zborov, odgovarja na pisma po nalogi opravništva in pomaga vredniku pri vredova-nju časopisa. Družtvo mu bo primerno letno plačilo izgovorilo.
24. Ako se mnogo opravil nabere, bo predsednik posamezne ude nagovoril, da mu bodo pomagali, in ti so dolžni temu na govoru vbogati.
IV. Podružnice.
§. 25. Kjer se več udov nabere, se zamore podružnica vstanoviti.
26. Vsaka podružnica se bo svojega vodja zvolila, ki bo njene opravila presker-boval, prineske pobiral, časopis delil in glav-nimu opravništvu dopisoval.
V. Občne naredbe.
§. 27. Opravilni jezik je narodni jezik, dopisi in sostavki zamorejo v kterem koli si bodi jeziku pisani biti.
§. 28. Družtvo bo zbirke zagrebškemu mu-zeumu poklonilo, zaderžalo pa si bo pravico literarne rabe ne samo teh, temuč tudi ostalih hisloriških zbirk narodnega muzeuma.
29. Doneski v denarjih se bodo ober-nili razun časopisa za oskerbovanje zgorej imenovanih historiških predmetov.
VI. Prehod nj e n a r e d b e.
§. 30. Ko se bo dovolj udov nabralo, se bo glavni zbor poklical, v kterem se bodo te pravila ali poterdila, ali pa po previdnosti pre-naredila po večini glasov.
Za prihodnje je pa treba, ako se hočejo pravila prenarediti, da se dve tretjini udov za io oglasijo.
V Zagrebu 1. junija 1850.
Ivan Kuktiljevic, s. r. Viekoslav Babukič, s. r. Mih, Sabljar, s. r. Mirko Bogovič, s. r. Nikola Vakanovič, s. r. Dragotin Bakovec, s. r. Ferko Žerjavič, s. r.
Telegrafsko kurzno naznanilo deržavnih pisem 15. Rožnika 1850.
od 100 (v srebru) 943/,
83'/,. 73%
- gld.
4 '/, » 4 »
Deržavne dolžne pisma po 5
» » » »
» » » »
Obligacioni avsirijanskih pod in nad Anizo, čeških, morav-skih, silezkih. štajarskih , koroških, krajnskih, goriških in dunajske višje kamorne urad-nije.
Bankne akcie po 1121 gold. v srebru.
Dnarna cena 15. Roinika 1850.
V dnarju
Cesarskih cekinov agio (od 100 gold.) 26 gld. Srebra	» » » » 19 »
po
3 od	100]
2 '/, »	»
2 '/, »	»
2 »	»
i 7, »	»
40