Leto XVII.
Nevtepeno poprijeta
Pobožen mesečen iist. Prihaja na spomin pčtdcsetletnice 1. 1804. ciec. 8. obhajane, ka je za versko resnico razglašeno Marijino nevtepeno poprijetje. Vrejiije ga z dovolenjom višje cerkvene oblasti, štero je dano od vč. Vikarijata
v D. Lendavi pod št. P. H. 48|1920. Klekl Jožef, vp. p!eb. v Črensovcih, Prekmurje. Cena dobrovoljna podpora. Više štirijezero svetih meš rosi milosti na naročnike.
Batrivno Srce
„B!ažena si
med ?enami*
Ednok ie prišeo ' strahoviti sovražnik, Holofernes po imeni, nad izraelsko lustvo, šteo je je vničiti i požreti. Človeške pomoči nej bilo nikše, tudi od niked je nej bilo čakati. Kar je stopila pobožna dovica Juditha, ki se je dugo postila, i gosp. Boga ponižno prosila: »Daj o Gospod mojemi srci stanovitnost, da zaničujem sovražnika, daj mi rnoč, da ga vničim." (Jud. 9.) —I Bog je posiiihno srčno molitev, dao njoj je moč, da je vničrla načelnika sovražnikov i tak je rišila svoje lustvo strašanske nevarnosti. — Na to so jo proslav-lali poglavar izraelskoga lustva, Ozija višji, duhoven Joakim i vse lustva: ,,Ti si slava Jeruzalema ti si cašt našega lustva! Ar si se moško ravnala, in trdno bilo tvoje srce. Zato boš slavlena na vekomaj." (Jud. 15.) — Tu je Juditha očividno slavlena zavolo svojega srca, ar je bila batriv-noga srca.
Tudi angeo Gabriel je pravo k Mariji tiste reči: Blažena si med Ženami"; tudi pri Mariji se nanašajo te reči na srce; v svojem srci je bila pred vsemi ženami blagoslovlena od Boga; za volo srca je bila proslavlena med ženami; pa s toga zroka kak Juditha. Tudi Marijino srce je Bog blagoslovo pred vsemi nje-noga spola s stanovitnostjov, močjov in spametjov proti njenim sovražnikom i sovražnike lustva njenoga; tudi Marija je slavlena, kak Juditha zavolo stanovitnoga i po batrivnoga srca.
Celo krčanstvo hvali i slavi Marijo že dvejezero let kak greha čisto i nevtepeno kak delijo med trnjom. zJvela je med tistim svetom, od šteroga stoji pisano: „Svet je v hudobiji" i pa : „Vse, ka je na sveti je poželejnje oči, poželejnje mesa in žela na hudo živlejnje". Pa vsi tej protivni i čednosti nasprotniki, neso nikaj opravili proti Mariji. Bog je v svoji lubezni tak okrepčao njeno srce, da ie šla skoz te brezbožni svet neoskrunjena, kak je šla Juditha skoz tabora sovražnikov. I kak je Juditha premagala Holoferneša, tak je premagala Marija voditela hudobni naime Satana. Istina, ka nega nindri šteti v svetom pismi, ka bi satan sktišnjavao Marijo; liki kak je napadno najsvetejšega človeka, Sina Božega, s skušnjavami, lejko ie misliti, da je tudi vupao Marijo. Ali pri njoj je nej dosegno nikaj, kak tudi svet nikaj nej dosegno. Bog njoj je dao stanovitnost srca, da je premagala sovražnika 1 tak je Marija blagoslovlena, blažena med vsemi svojega spola zavolo ne oskrunjene svetosti.
Juditha je po svojem junaš-kon deli rešila lustvo, zato sojo slavili in jo imenuvsli: ,,Slava Jeruzalema, veselje Izraela, čast naroda". Takšo slavo davle tudi krščanstvo Mariji, ar ona je rešila krščanstvo nezračunakrat iz razni sil i nevol dušni in telovni; zato jo imenujemo „Pomočnica krščenikov', „Marija vnogihzmag" „Tolažnica žalostnih", ,,Pribežališče grešnikov". Sama sveta cerkev pravi i spevle: ,,Ti sama si zatrla vsa krivoverstva". Ona dela i dosegna, da njeno lustvo,
katoličanska cerkev, ne prepadne v krivoverstvo, liki je vsigdar zmagovtfno odvrne od sebe ; da cerkev vsigdar čista ostane či gli štera vejkica spadne krej od nje. To kaže jasno, kelko lubezni ma Marijino Srce za cerkev Kristu-šovo. Mi pravimo k Mafiji, kak višji duhovnik k Judithi: ,,Roka Gospodova te je okrepčala, ti si moško ravnala, zato boš blagoslovlena na vekomaj." Moč Mari-jinoga Srca se vsigdar kaže v zm ag sovražnikov, či n. pr. pri-pravii človeka, ki je v krivoj vori eli v nevori, tak daleč, da raztrga te verige i pristopi z sovražnoga tabora v družbo prave katoličanske cerkvi. Najlepše se nam pokaže tri moč, či Marijino Srce spre-nieni človeka, ki jo sovraži in preganja, v častivca i prijatela svojega; či jo človek; ki jo je prle preklinjo, zda; hvali i slavi rekoč: ,,Blažena, blagoslovlena si med ženami." To nam svedoči pridoči
Zgled.
Bio je človek zinaloga va-raša na Preisoskom ; bio je pro-teštant i friško je zgubo ešče to malo vero, štero je meo. Po dovršenih šolaj je odišeo na Belgijsko, zajšeo je med slabe pajdaše, od njih se navči strašnoga sovraštva do krščanske cerkvi. Sedem let je spisavao proti ka-toličanskoj vori, vse si je priza-deo, da bi vničo moč krčanskih duhovnikov, ka bi koga na kato-ličansko voro spravili.. Najbole si je prizadevao, da bi zatro poštu-vanje Marije, to je prej , maliko-vanje (bolvanstvo) i sirmak ne znao da mij samo Marijo častimo in se njoj samo preporačamo, pa je ne molirno; da bi Marijo bole onečastio, je začno svetoga
2
MARIJIN LIST"
8. julija 1921.
pisma riči obračati ali da -je stem li. nej nikaj dosegno, začao jo je ogrizavaii i .cilo preklinjati.
Ednok je šteo od vnogih milosti, štere deli Srce Matere Bože vnogim grešnikom v cerkvi „Marije zmag" v Parizi. Brš se njemi zeme na novo sovraštvo do cerkvi, i sklene iti zraven v Pariz, da bi z gučom, i s pisan-jom napadno na lici mesta to malikovanje. Leta 1866. januara 7-moga je bio že v Parizi, ide včasi v cerkev Marije zmagoslavne, naše gospe. — Nikaj časa stoji pri vhodi; čemerje vse tre-pečeio v njem, gda vidi kelko liidi ide v cerkev. Potem, ide i on, naravnost v kapelo Matere Bože, pregleduje, kakše lustvo je notri; čemeri ga, kda vidi telko mladih liidi, lepi gospodičin, niednoga nepogleda, vse majo oči obrnjene na Marijo. Ništerne majo skuz-natne oči, ništernim skuze tečejo po obrazi. Misli sam pri sebi: „Slepo malekivalstvo !" Naednok žacnejo moliti tistih navadni 10 Zdravi ^Marij za spreobrnejnje grešnikov. — Vidlo se njemi je, kak da bi čuo, ka za njega molijo — tiha groza ga sprelatavje — sam neve kak — poklekne tudi on v zadnji red, gleda Marijo v obraz — začne ga sram biti za volo svojih misli, štere je malo prle rfiislo i rnoli vse z drugimi vkup. — l tisti trenutek sklene, da šče postati katoličanec, sprevido je, kak strašno se je moto do zdaj.
Od tistoga mao je nej meo več nikšega mera, sploj ga je nikaj vleklo v cerkev „Marije zijiag" vsaki den je molo pred oltarom Matere Bože. Milost boža ga premaga na vse znotrašnje pro-tipostavlenje. Dao se je navčiti vere Kr'stiišove — \ se je leta 1866. febr. 12-toga spovedao na katoličansko vero. — Smileno Srce Marijino ga je dosipalo z novimi, obilnimi milosti. „Marija je delo začnola," je pravo, »Marija bo delo dokončala." I istina, stopo je v družbo Jezušovo in postao je jezuiti: in kak je prle Marijo odflrjavao, tak jo sledkar hvalo in slavo svojih vnogih
predgaj. Tak je Mati Boža zatrla krivo vero, i nevero pri tom človeki i tak je postaia tudi za toga človeka: Zena blažena, bla-goslovlena rned ženami.
Po Šmamici: Prša F. K-
V prebito Srce Jezušovo !
„Srce Jezušovo, z spicov prebodjeno 1 Smiiuj se nam 1" Tak molimo z Matercerkevjov v litanijah. Jezušovo prebito Srce z temi rečmi počastimo. Pa znate zakaj nas vodi Maticerkev v to rano ?
Iz te rane se je levala naj-vekša ljubezen. Po smrti si da Jezuš Srce prebodnoti, naj dokaže, ka je pripraven znova mreti za nas. Z te rane je tekla voda i krv, voda sv. Krsta, štera nas sčisti poprijetnoga greha i krv, štera nas krepi pri sv. prečišča-vanji i vseh svestvah.
Oda je Jezuš dušo pusto i se je njegovo Srce prebodnolo so se zgodile tri velike čude po svedočbi sv. Pisma: 1) spokorilo se je špotljivo Ijudsto pod križom i prsi se biječ šlo dopo; 2) neverni pogan Cassius,; ki je prehodno Jezušovo Srce, je naednok postao vernik i glasno skrieao pri loj odprtoj rani: Te človek je zaistino Sin boži i pogtao je sam tudi siedkar svetnik, mantr-nik: Sveti Longinus; 3) razbojniki desnomi so se nebesa odprla, tak veliko pokoro je delao i postao je tisti, ki si je z grehi zaslužo strašno križno smrt, svetnik, patron v smrt obsojenih sv. Dizmas.
Oda že, uboge zablodjene duše, nemate nikam iti, idite z Marijov i sv. Jožefom v Jezušovo prebito Srce, tli je ešče pomoč, če je indri že vsa zgubljena.
Moje i tvoje.
Matere včite vašo deco že v ranoj mladosti, da bodo znali razločevati, ka je njuvo i ka ne. Kak hitro vidite pri vašem deteti kaj, ka je ne njegovo, zvejte I včasi, gde je to dobilo. Morete
zvedeti, če je dobilo po pravičnoj poti ali pa ne. Mala deca so namre kak 'mali komunisti, ki mislijo, da je vse skupno in ščejo meti vse, ka se njim dopadne. I tu se začne za mater jako važno delo, to je, da navči dete ka je njegovo in ka ne' in da zato ne srne vzeti najmenjšo reč, štera je tuja. Dokeč je dete malo, se ga lehko odvadi od kradnjenja, gda je pa že vekši, je pa že bole žmetno ali celo nemogoče. Po-kažte deteti strašne nasledke te strasti, štera ga časno (tu na zemlij i vekivečno pogubi. Opomnite ga, da kradnjenje tudi na tom sveti ne prnese sreče, ar če ščemo, da nam bodo grehi odpuščeni, moremo nazaj dati vse. 1 tak nam ne ostane drugo kak sramota.
Naj vas pa nigdar ne zadr-žavle preveč velka lubezen do deteta tista slepa lubezen, Stera deteti samo škodi i ga vniči. Edna mati je, v svojoj slepoj lii-bezni do sina, ki je v šoli vkrad-no tentnik, to dejanje skrivala i dete ne kastigala. Za par let je vkradno zlato voro i mati je tudi zdaj mučala. Oda je postao malo vekši, je vzeo starišom velko šu-mo penez i se je tak delo, kak bi nikaj ne kriv bio. Nego štan-darje so vgonili, što je vkradno. 1 glejte, ka napravi mati. — Sini pomaga, da vujde prek granice. Postao pa je razbojnik, velki tovaj in vlomilec, tak ka so se ga vsi bojali i nazadnje je prišo na vislice. Što njemi je k tomi pomogeo ? Mati njegova.
Če pa dete vseedno kaj zeme, če njemi prav braniš, napravi, kak je napravila edna druga mati. Ta je svoje dete rada pustila k sosedi, k šoštari, ar je znala, da bo tam na varnom. Šoš-tar je meo na ednom malom stoli večkrat peneze. Ednok dečka poželenje zapela in zeme eden novi krajcar. Nego te krajcar njemi je delao nemirno vest, zato je ne mogeo več ostati pri sosedi in je šo domo. Nego doma je tudi ne bilo bolše. Krajcar ga je srbo in zato ga je vzeo %
3
„MARIJIN LIST
1921. 8. julija
žepa i je materi zlagao, da ga je najšeo pod sosedovov gruškov. Mati pogledne sinčka v obraz in spoznala je da laže. Ide k sosedi i skoro pride nazaj s šibov v roki. — „Na to maš krajcar," pravi mati, „šteroga si pri sosedi vkradno, včasi ga neši nazaj!" Mali tatič ie mogeo pred mater-jov, ki je mela šibo v roki, iti k sosedi in dati nazaj krajcar, gde ga je vzeo. Te lehko mislite kak ga je bilo sram. I ravno to brit-ko zdravilo je bilo za njega dobro. Sče v poznejšij letaj je bio materi hvaležen, da ga je tak ostro kaštigala.
Seete, da so vaša deca srečna, od vas je odvisno. Včite je že v ranoj mladosti spoznati, ka moje i ka tvoje, i da ne smejo vzeti najmense reči brez dovo-lenja, ka je ne njuvo. Povejte njim, da Bog prepovedava v sedmoj božoj zapovedi: „Ne kradni." Ce tak navčite vašo deco, bodo srečni tu na sveti, bole pa šče na ovom; vi pa bole rešene vnoge žalosti i sramote.	Bojan.
. Cerkvene novice.
Na vodavanje M. Lista so dariivali v kronah: Horvat Ludo-vika, Piiconci 2, z Beltinec: Balažic Ivan, Balažic Martin, Rožman Matjaš, Fujs Martin, Jona Marija, Jerič Gejta, Bakan Janoš, Voharlvan, Baligač Ana, Guman Marija, Olaj Jožef, Šipoš Štefan, Neubauer Kara, Griiškovnjak Štefan, Ros Ivan, Smej Lenka, Klepec Jožef, Smodiš Štefan, Smodiš Matjaš, Be-rendiaš Martin, Filip Ivan, Glavač Štefan, Balažic Franc, Balažic Matjaša žena, Peterka Andraš, Šeruga Martin, Stajnar Martin, Zver Jožef po 4 K; ^dr. Kolarš Fr. okr. zdravnik, Ros Štefan, Sprager Marija po 20 K; ravnoteliko dao Ros Štefan tudi na podporo Novin, Fridrik Jožef, Ros Janoš, Zver Ivan, Škafar Štefan po 10 K; Glaj Jožef 8 K; Antolin Jožef, Ros Andraš, Knaus Edmund po 6 K; Pintarič Ivan, Vučko Matjaš Červek Miška, Kancer Marija, Kociper Ivan, Bernadi Ivan, Včrčš Janoš, Smiderl I. Sčap Ana, SOmen Mihal, Vohar Marija, Koter Marija, VčrOš Marija, Zver Andraš, Kolar Jožef po 2 K; Zenko-vič Kata Hotiza 16, N. Bednja 2, Jakšič Ivan G. Bistrica 10, Cigiit Ja-aioš Nedelica 2; z Bakovec: Kuhar
Franc 20, naročniki 78; Lenarčič Ana G. Slaveči 10, Gaber Franc Srdica 3, Sojharec Štefan Sodišinci 20 K.
P&tdvaj stiietnico svojega meš-ništva, ali srebrno sv. meso služijo te mesec vlč. g. Slepec Ivan, ešp. pleb. i vikar Gornjega Prekmurja v Soboti. Vseh 25 let so preživeli na ednom mesti, na svojem rojstnom mesti, v Soboti. Tu so bili samo kaplan, tli postali plebanoš, ešpereš i vikar. Lepa sobočka nova cerkev iz farofom vred je sad njihove gorečnosti. Pri tom velikanskom deli so ne samo z vodstvom pomagali, nego i z lepov Sumov penez. Gorečnost za božo hižo i nemrteinih duš jirn je'tudi zdravje podlcopala, ali dober Bog njim je povrno nazaj. Želemo njim ob pet-dvajstiletnici, naj najdejo popolno veselje nad zadovoljnostjom, blaže-nostjov i duhovnim napredkom vseh v Prekmurji njim podvrženih dus. Mi znamo, ka te če vidijo blažene, so i oni, i drugo si ne želejo. V tom deli i prizadevanji njim želemo: vno-ga leta, srečna leta, duga leta, živio 1 Vsem našim čitatelom jih pa zročimo v goreče molitve.
Priporočitev. V molitev se pri poročajo S. S. v prebito Srce Jezusovo za povrnenje svojega oče. Več oseb : za stanovitnost. C. M. za duhovnike.
Ne j-iobijo se odpiistki na lauretanske litanije 1) če se samo ednok moji „Gospodne snMhy s?»i2) če se na Več nasiovov (Sveta barija, sveta Bogk rodica, Sveta Devic Devica itd.) samo ednok zmoli: moli Boga za nas; i 3) če se sartio ednok zmoli, agnec boži, ki odjemleš greha sveta." Ravno to vala, če se litanije popevajo. (Acta Apostolicae Sediš. An. XII. vol. XII. Romoe 2. jan. 1920. num. I. pag. 18. — O. Card. Giorgi, Poenitentianus Maior, die 21. m. Julut A. 1919). Poleg te odredbe se v niednoj našoj prekmurskoj cerkvi ne dobijo odpustki na litanije, ar se vsepovsedi etak moli: Gospodne smi-luj, KristuŠ smiluj se, Kristus sliši naš, Kristuš posluhni nas. Moliti se etak more: Duhovnik ali Uokoli ki naprej moli začne:
Gospodne smiluj se 1 Kristuš smiluj se 1 Gospodne smiluj se!
Ljiidstvo pa etak more odgovarjati :
Gospodne smiluj se! Kristuš smiluj se! Gospodne smiluj se!
Nadale se že dobro moli povsod. Prvi »Gospodne" ide Oči Bogi, drflgi Svetomi Diihi, na sredi je pa Kristuš, Sin boži. Z tem trojim zdi-
havanjom mi moramo počastiti sveto Trojstvo. To žele Maticerkev. ce zato samo ednok pravimo „Gospodne smiluj. se" samo jgubili odpustke, ar smo svetoga Trojstv-a ne imenuvali po želi Materecerkvi. Če se litanije popevajo je ešče več faling. N&vadno se več naslovov Marjinih vzeme vkiip i na te ednok popeva, : moli Boga zanas ali kakši drugi odpevek. Agnec boži se tudi večkrat samo ednok popeva i trikrat pravi za njim: „od-piisti nam, posluhni naš, smiluj se nam Gospodne." Nieclno ne je prav. Vse se more moliti ali popevati, da odpustkov ne zgubimo.
Dobro je pa takše popevanje, gda- se lepo prle zmolijo vsi naslovi Marijini i se na vsakoga odgovori; moli Boga za nas i zatem se popeva kakši odpevek. To je prav.
Kak dobra deca Materecerkvi, se pogučite z svojimi duhovnimi pas-tiri, ka te odsehmao po želi Materecerkvi molili i popepali vse litanije, da obilnih odpustkov, štere litanije vsem poniijajo, ne zgubite.
*- Novo mešo služili v Tornišči jun. 29. salezijanec g. Tornar Štefan. Blagoslovi jih Srce Jezusovo v tom zvišenom pozvaniji.
v Dr. Mihael Napotnik, goreči lavantinski knezoškof so napisali lepo knjižico »Slavljenje blažene Ludovike Marijak in štirih blaženih devic muče-nic." Pišite po njo v Cijilovo tiskarno v Maribor. —-Na/zamorske misi-r jone je njihova ' pttšpfekija poslala v
Rim k sv. Oči 23 jezero koron za 1. 1921. Sv. Oča so se v lepoin pismi zahvalili p. g. knezoškofi za plemeniti dar.
Sv. Ephraema (Efrema) veli-koga častilca Marijinoga, ki je v Siriji živo pred 1500 leti, je Maticerkev odlikiivala z naslovom : cerkveni doktor.
Kak piše od rimskoga papo eden bivši protestantski pastor. Evangeličanski farov na Angleškom, steri so prestopili v katoličansko Ma-tercerkev, William Faber, imeniten pisatelj i pobožen goreči duhovnik družbe sv. Filipa Nerija ali Oratori-jancov v Londoni, v knigi katoličanec i njegov papa, sledeče lepe reči pišejo od namestnika Kristušovoga, od rimskoga papo: »Naj višji pastir (papa) je Jezušova tretja vidna navzočnost med nami, štera je višjega roda, globljega pomena, bole neposredne važnosti več zahtevajoče narave kak pa njegova navzočnost v siromakih i v deci. Papa je namestnik Jezusov na zemlji njemi pripadajo med vladari sveta vsa prava in oblasti Jezušovoga svetoga človečaristva. Niedna krona ne more više stati kak njegova krona. Po božjem pravi ne more on nikoga podanik biti. Vsako
4
..MARIJIN LIST"
8. julija 1921.
podrejenje je nasilje i preganjanje. On je monarha ravno po pomeni svoje časti, kajti- med vsemi kraljih kraljev on stoji najbliže, On je vidna tenja, Sterc vrže nevidna glava Cerkve v svetom Svetstvi (Sakramenti.) Njegova čast je nastavljanje, štera iz ravnoiste globine božjega Srca i zvira, iz šteroga sveti sakrament in- povišanje sirot pa dece svoj začeteksizimajo. Ona je nasveščenje ravnoiste ljubezni, je izvedba ravnoistoga principa. Z kakšov skrbljivostjov, z kakšim spoštovanjem, z kakšov izviinrednov v vdanostjov moramo zato mi odgovarjati tak slavnoj milosti tak čiidovit-noj ljubavi, kakša je ta, štero nam je naš najdražji zveličar v odebiranji v postavljanji svojega zemeljskega namestnika pokazao ! Peter vsikdar žive, ar 33 leta zmerom naprej tečejo. Tidve pravici spadata vkiip. Papa je za nas v čelom našem življenji tisto, kaj je sveti sakrament za nas v našoj celoj molbi. Skrivnost njegovega names-ništva je v rodi s krivnostjov svetoga Sakramenta. Obe skrivnosti sta edna v drugo- spleteni. Sklep, šteri se iz vsega toga mora narediti, je najvažnejšega pomena. Pa ne je menjsi kak te, da srčna vdanost do pape tvori bistveni del cele krščanske poboznosti.
Mladina glej, kak te j j ljubi Jezuš!
Pa kde ešče?
Poznate evangelium odspake? Večna dobrota i smiljenost, znate, ka vzeme na svoj jezik? Mlinski kamen, morsko globočino, peklenski ogenj i s temi se proti tistim, ki zagrešijo ... proti duhovnikom ? Ne. — Proti starišom ? — ne — nego proti tistim, ki se zagrešijo proti mladini, gda jo na koj slaboga včijo. Vidite kakša pazljiva ljubezen gori v Jezušo-vom Srci do vas mladina! — Na posebno ljubezen kaže to, če mi koga v svoja naroča vzememo. I v Jezušova božja naroča što je bio vzet? Morebit sv. Peter, glava Matere cerkvi? O ne, nego dečica, i čisti mladenec, sv. Janoš. Mladini sliši Gospodovo krilo. — Mrtvim žitek dati, oj kolika dobrota, oj kak velika, strahovita čuda je! I med tremi, štere evangelium omeni, ka so od mrtvih na žitek bobujeni od Jezusa, so ,vsi bili iz vrste mladine: naimski mladenec, Jairušova kčerka, i Lazar.
Oda Jezus slovesno ide v Jeruzalem, da začne najsvetejše delo, naše odrešenje, što ga slavi najbole, što je dobo dovoljenje, njemi Hosanna kričati, veje pred njega metati, ga sprevajati ? Deca. I gda njemi to farizeji na oči vržejo, zagovori to rekoč: če nede deca kričala, de kamenje kričalo.
Pa svoj najdragši kinč, svojo sladko mater komi je zročo, gda je vmirao ? Mladenci, Janoši. DQ-hovnik je namestnik Jezušov, delati mora kak on. Mladina je roj, je setev, je cepika i njeni rojar, kmet, gredar je po božem velenji duhovnik. Če moli, prosi, kara, naj te roj med, ta setev zrnje, ta cepika mladine sad obrodi v obilnosti, njemi to zamerite? Večino svestv je Jezuš nastavo za mladino, večino svoji let prežive zato duhovnik samo za njo. I če 20, 30, 40 pa še večih let trudi ne prinesejo pri tebi mladina drugo, kak ka tvoj roj ščrvivi tvojo vlat poje, met tvoj sad se pa vsi vije vu večini, ne zameri, mesto Jezusa te ljubi i zato joče kak on pri tvojoj potrtoj leliji. Mladina, što te ljubi? Jezusi duhovnik, bogaj jiva, bogaj jiva, bogaj jiva!
Ali ti tudi maš mater?
Eden indijski misijonar nam pripovedavle:
—	Čarnosuknjec, — mi je pravo eden starec, ki je bio ešče poganske vere — ti si nam pravo, ka" verniki na ovom kraji morja molijo za nas. Ali ti znaš, gde mi smo?
—	Zakaj pa jaz to ne bi znao? Mogeo sam znati, da sam prišeo k vam, ka bi vas obiskao.
—	Te si se pa ti tudi po velkom morji pelao?
—	Ja, moji dragi, jaz sam se zavolo vas pelao po velkom morji. Mislo sam si etak: Jaz bom mogeo dosta pretrpeti; nego jaz žčern ludi. ki to. ne vejo, navčiti, ka bodo molili Boga. Tak sam si jaz mislo, gda sam zapusto svojo domovino, pa mi
je moja dobra mati s skuznatimi očmi podala roko, gda sam se ločo od nje.
Oda sam spregovoro ime mati, se jih je med poslušavci več oglasilo:
—	Tak, te pa ti tudi maš mater? Pa šče ona žive! Se drži na ovom kraji velkoga morja! Ona se je jokala, ti si jo pa zapusto ! . . . Te pa ti svoje matere ne lubiš?
—	Nemrem vam povedati, kak jako jaz liibim svojo mater; jaz njo bole lubim kak samoga sebe; nego zavolo Boga lubim 'jaz vaše duše ešče bole.
Zatem sam vzeo razpetje v roke pa sam njim,, začno razlagati, kelko je stalo Sinu božega odrešenje edne same duše, pa sam nazadnje dostavo: — Jaz svoje matere na tom sveti več ne bom vido, nego v nebesaj bova se znova vidila, pa bo se ona jako veselila, či jaz vas ta pripelam.
Vsi nazoči Indijci so na nato izjavili, ka ščejo postati kršče-nicje. Jaz sam je podevčo v verskih resnicaj pa sam je nas-kori tiidi okrsto. Tak so postali krščenicje.
Kniga liibezni.
Sv. Dominik je tak lepo znao predgati, ka ga je ludstvo od vseh krajov hodilo poslušat. Pitali so ga, s kakše knige se vči tak lepo predgati, on pa odgovori: „Iz knige liibezni, to je, iz svetoga Razpetja. Iz te knige jasno čitam Jezusovo lubezen do nas in tudi neizmerno število naših grehov, zato se moj jezik tak prosto gible."
Bože oko.
Slavni vučenjak Linneo si je na steno svoje sobe^ napisao te reči v latinskem jeziki: Živite pošteno, ar je Bog navzoči. Častitlivi Don Bos-ko je na debelo dao natisnoti in obesiti v vsakoj sobi svojih zavodov reči: Bog me vidi. Sv. Efrem je spreobrno ednoga, grešnika s temi rečmi: »Nesrečen človek! pa kak ste viipali raz-žaliti Boga v njegovoj navzočnosti ?"
Tisk.E. Balkanji Dolnja Lendava.