Leto V.
Szombathely, aprilis 14. 1918.
Štev. 15.
Pobožen, drüžbeni, pismeni list za vogrske Slovence.
PRIHÁJA VSAKO NEDELO.
Sena Novin na leto je vsakomi na njegov naslov 8 K. Sküpno od deset več   .   .   .   .   .   .   .   .   .   .   .   6 K.
Naročniki k Novinam brezplačno dobijo vsaki mesec „Marijin List“ I na konci leta „Kalendar Srca Jezušovoga.“
Cena ednoga drobca je doma 10 filerov.
 	VREDNIK:
KLEKL JOŽEF
pleb, v Dolencih, NAGYDOLÁNY, Vasmegye.
K tomi se mere pošilati naročnine i vsi dopisi, ne pa v tiskarno ali v Črenšovce.
Lastnik i izdajatel Novin i Marijinoga Lista je Klekl Jožef vp. pleb. v Črensovcih, Cserföld, Zalamegye.
Blagoslavlanje križa v Matjašovci.
Lepa slovesnost se je oprávlala na Vüzemski pondelek v Matjášavci. Bunderlova familia je naimre dále z svojimi stroškami i nepoznanimi trüdami edno lepo križno drevo gorpostaviti poleg svojega ráma. I té Križ so blagoslovili g. Berdén Andráš, gradški kaplan na vüzemski pondelek. Pri Kizdobleni je bila sv. meša. Tam odnet po meši je procesija šla v Matjášavce h križnomi drevi, štero je krasno bilo okinčano s živimi rožami i z vencami opleteno. Križ blagoslovijo. Pri blagoslavlanji so gradške pesmarce pod voditelstvom g. školnika lepe pesmi spevale od sv Križa. Po blagoslavlanji stopijo na predganco i lepi govor so držali od sv. Križa velkoj vnožini lüstva, štero je na slovesnost od vsej krajov vküper nakipilo.
Jedro njihovoga govora je bilo:
Pred ništernimi dnévami smo žalostni stáli na Kalváriji pod križom i glédali na njem trpéčega i mirajočega Zveličitela. Tužno je bilo te naše Srcé, kak oniva dvá vučenika, šteriva sta na denešnji dén šla vu Emmaus. Ali kak njiva žalost se je na vesélje obrnola, da sta spoznala Jezuša vu lámanji krüha, ka je za istino gorstano od mrtvih, tak naše žalostno srcé se dnes tüdi more z radostjom i z veséljom napuniti, ár je gorstano za istino, preobladao je smrt i tak nam vesélje spravo, ár smo po njem odrešeni od vekivečnoga skvarjenja. Tak po sv. Križi smo odrešeni, po sv. Križi smo zadobili zveličanje.
Záto je tak lübleno drevo nam sv križ. Ka je pred poganami i židovami norija i sramota, tisto nam drágo, lübleno, dragše od vsega bogástva svejta.
Vu križi je naše zveličanje. — Kak
Mozeš vu püstini podigno gori brünčeno kačo, ka naj ne prejdejo oni, ki se na njo zglédnejo, tak rávnoč, sv. Križ šteroga je znamenüvala tista podignjena kača, je za nás tüdi moč i obramba. Sv. Križ je za nas ono visoko podignjeno znamenje, na štero, ki se z vüpanjom zglédnejo, se ne pogübijo, ne de njim mogla škoditi čemerna peklenska kača, ne de jih moglo premágati sküšávanje, čemerna kača zapelivoga svejta, ár vu sv. Križi nájdejo vsigdár moč i pomoč.
Moč sv. Križa se začne že na Kalváriji. Komaj gorskriči Jezuš mirajoči na križi: Dopolnjeno je i ovo včasi se káže moč sv. Križa.
Zemla se trosi, — svedoči poleg moči sv. Križa.
Pečine pokajo, — glásijo moč i zmožnost Križa.
Grobi se odpirajo, — stanovniki molijo sv. Križ.
Sunce potemle, zgübi, svojo svetlost, — náj odsega mao sv. križ sveti na nébi. To je moč sv. Križa.
Vu znamenji sv. Križa je zmágao V. Konstantin poganskoga Maxentiuša. Na moč sv. Križa poganski bolvanje vu práhi ležijo.
Sv. Križ je naše zveličanje. Brez križa ne ga zveličanja. Kak Kristuš je mogao prlé trpeti i mreti na Križi i samo tak notri iti vu diko, tak i mi moremo prvlé svoj Križ skušati, prle moremo trpeti, svoj križ potrplivo za Jezušom nesti, či ščémo ednok notri iti vu diko, ár trplenje so ona vrata, po šterih lejko notri pridemo vu nebésa. Ki tá ščé priti, more skoz te vrát iti. Drüge poti ne ga, štera bi nas vu diko pelala, kak pot trplenja, pot Križa. Sv. Križ je on klüč, šterim si lejko nebeska vráta gorodprémo.
„0 svéti križ, živlenja luč;
O svéti križ, nebeski ključ.“
Bojna.
Na Ruskom Trockij mačka za rep lovi. Znovič šče armado, zvano „rudečo gardo“ vküp spraviti. Bojna bi dugo mogla trpeti, da bi on znovič v njo segno. V Ukrajni nemci i naši red delajo. Na Taljanskom fronti je vroči zrak. Tam so v jesen dosta živeža porobili naši, tak so časniki pisali. Nego zdaj se nišče ne spominja, koma je minolo. Na zahodnom bojišči se vrši velko „casarsko“ bitje, nemški casar je nazoči. Vse čaka, vse pita, je li to bitje prinese mir? Je li mir bode spo-
mir meča i nasilja? I dokeč ta velikanska bitja se vršijo, narodje pitajo, ka bode ž njimi.
Vse vu zraki visi. Ka bode s poljskov državov? Ka bode s austrijanskimi ukrajnci? Čehi prosijo svoje stare pravice. Južni slovani: Slovenci, horvati s Srbi želejo Jugoslavijo pod vladarstvom Habsburžanov, ščejo se rešiti tühinskoga jarma, za dosta močne se čütijo, da stanejo na svoje noge. Svoji gospodi ščejo biti na svojoj zemli. Vu našoj monarhiji je 3 milijon srbov, 2¾ milijon horvatov i 1½ milijon slovencov.
2. April. Zvünešnji minister grof Czernin je govor držo: S rumunskim mirom se je bojna na izhodi skončala. Francoski ministerski predsednik ešče pred začnjenov nemškov ofenzivov na zahodi je pitao Czernina, je li je pripravljen se pogajati i na kakšoj podlagi. Odgovoro je njemi, da je pripravljen se pogajati s francozami i na poti mirü nikaj drügoga prečnoga ne vidi, kak to, da francozi itak ešče ščejo zasvojiti Elsas-Lotringo. S Pariza so nam na znanje dali, da se na rečenoj podlagi pogajati ne mogoče. Potem je ne bilo drüge poti, mogli smo
2
NOVINE
1918 Aprilis 14.
na bitje iti, štero, kak Czernin pravi, konec prinese velke svetovne žaloigre. Vüpa se, da dosegnemo naše cilje i je že ne daleč čas, kda bodemo na slednje leta tak mislili, kak na lagoji sen.
Da si zagvüšamo pot na Donavi, naše meje porinemo na rumunsko zemlo do bregov turnseverinskih. Iz vojaških zrokov ne samo vogrske, nego i bukovinske meje se popravijo. Rumuni nam dajo silje, živež, petroli. Znamo, da vu celoj Europi pomenkava živež, po splošnom miri pa ne bode zadosta ladj. Okolnost, da višešnji pov Ukrajne i Rumunije k nam pride, neprecenjena vrednost bode. Či Rumunija z nami prijatelsko šče živeti, vu Besarabiji več lehko dobi, kak pa je vu bojni zgübila.
Na zahodnom bojišči je položaj nespremenljiv. Nemci v Amiens ščejo priti, odnet je pot v Pariz i k morji proti Anglušom. Nemci so že samo 10 kilometrov daleč od njega.
Vu ništernih dnevah se prevrže usoda mesta Amiensa. Či je nemška ofenziva včasi müdneša gratala, njeni stisk tem močnejši bode.
Apr. 4. Francuški ministerski predsednik Clemenceau, ki je na fronti na znanje vzeo izjavo Czerninovo, je pravo, da Czernin laže.
April 5. Clemencau je v Parizi pravo poslancom, da je že več noči ne spao, nocoj je dobro spao. Bitje se je ešče, prej, ne skončalo, velko bode, nego pripravljeni smo.
V Ukrajni bolševikove čete nazaj idejo. Nemške i ukrajnske čete je tirajo.
V Aziji so te dni angluši zbili törke. Zdaj so nemci i törki angluške divizije proti Jordani nazaj porinoli.
Na zahodnom bojišči je pokoj. Nemci so samo polovico svoje armade vu boj vrgli, gvüšno je, da bodo znovič napadali. Sovražnik je velke mase proti süno Nemcom, nego s velkov zgübov. Tak na pr. z ednoga polka je samo 100 vojakov živih ostalo.
Francoski časniki pišejo, da či Amiens i Pariz vu nemške roke pride, — bojna de ešče več let trpela. Poleg njihovoga guča, konec bojne samo te bode, či mo mi biti i zmagani.
Do zdaj je vlovleno 90,000 vojakov i 1300 štükov.
Po sklepitvi rumunskoga mira vojaški častniki i na dale ostane vu Bukaresti i na krajinah. Rumunsko prebivalištvo de je moglo bogati.
Dom i svet. — Glási.
Ki bode s novim povom? Pred ministrom prehrane več načrtov, planov leži. Eden je objavleni, mogoče zato,
da ščejo znati, ka bode prebivalištvo k njemi pravlo. Edno je gotovo, kmetovje ga veselo sprimlejo. Naj navržejo na njega, ka je armadi i prebivalštvi potrebno, s ostalim povom pa kmet naj dela i trži, kak šče. Teda ne bode kmet s siljom živino krmo, vu velkih cenah naide svoj račun. Na slednje kde je zapisano, da paver vse more po fal ceni odati i vse drago nazaj küpiti. S onimi cenami, štere je vlada odločila na letošnji pov i „Novine“ so objavile, je paver ne zadovolen. Či vsaki mešterski svoje delo tak da plačati, kak se njemi vidi, či cena vsega od dneva do dneva više skoči, či vojno podporo i drüga plačila dvakrat trikrat so povekšali, — tak paver tüdi more viditi i dobiti peneze, tem bolje, kda zdaj na njegovih ramah leži dužnost svet hraniti. Ali pa naj nazaj postavijo staro ceno vu vsem i paver de rad povo pšenico i na dale za 18—20 koron.
Tü pa tam se žnjeci zbranjüjejo žetve. „Zakaj bi šo? Ka mi pá li v kraj vzemejo?“ Samo paver se ne more zbranjüvati — dela. On more delati. Ka si drügo začne?
Ogenj. Jümlo državnoga poslanca — Hartner Geza — v Soboti je zgorelo. Zgorelo je vu njem sena 60—70 metercentov. Kvara je više 20,000 koron.
Rusi. Gradški žandarje so zgrabili 4 ruse, šteri so 19. marca od žene Šerüge Antona pri Šebeščani 1 prase vu vrednosti 150 koron, od Sukič Katalene edno prase vu vrednosti 100 koron, 22. marca v Zenkovci od Temlin Ivana edno prase vu vrednosti 50 koron vkradnoli. V Otovci so 3. februara pri Bedek Ferenci steno odkopali i odnesli zabel, melo i brasko meso vu vrednosti 768 k. Pri Smodič Adami so z poda odnesli gvant vu vrednosti 340 k. Prasce i eden del gvanta so žandarje naišli v Poznanovci pri Flisar Trezi.
Pavri ,konjak“ pijejo. Znano je, da je cena žganice i ruma maksimalivana. Na ednok je žganica preminola. „Ne ga več“, so odgovarjali tržci. Zdaj so s nikim zmešali, da je sladka, pa so njoj ime dali „konjak“. Zdaj že dobi paver — za velke peneze.
Konjsko meso v Mariboru. Pa nönč toga ne ga zadovole. Welt Blatt piše: Kak se konji zakolejo, nišče ne ve. Mesarje je že mrtve dobijo od vojaškoga erara. Moremo si misliti, ka je ne vse v redi, da se konj mrtev oda.
Hitra smrt. Stražnik voze Monošterskoga političnoga glavarstva Turiček Jánoš je 30. marc. je vu kancelariji med delom vküp spadno i mro. Železno županijo je 34 let slüžo.
Kürečnjeke Domjan Karola, Talaber Jošefa, Črnko Ferenca v Slovenskoj vesi je nikak pohodo. Tatom so žandarje na sledi.
Dopüst dobijo kmetovje, pintarje, kolarje i kovačje. Kmetovje vu razločnom vremeni lehko večkrat dobijo dopüst na 2—3 tjedne. Dopüst morejo z rečjov prositi. Vojaki na bojišči tüdi lehko dobijo 20 dnevov na polsko delo.
Stara ženkica Reichl Treza na Rönöki je skočila vu mlako poleg hiše. Mrla je.
Prázne hiže
Železniška postaja je ne daleč bila, hitro sta tam. Okajeni vlák pride. Ivan roko da ženi govoréči: z Bogom, pazi si na sébe i na deco i gori si sede na stršanski stroj. Méca nikaj ne vidi, samo vroče skuze polevajo lice i stoji . . . stoji, kak dugo rogatanje vláka čüje ....
Ivan je gostokrát pisao domo. Vsaki den je prišla rudeča karta, včasi ešče dve na ednok. Vsigdar je enako stalo: zdrav sam, pošli živež. I Méca je pošilala. Ne je dosta mela poslati, ali poslala je. Gostokrát je právila deci, gda jo je pet zdravi žalodcov jestvino prosilo: deca strádajte, oči moremo poslati. I deca je strádala i več te ne prosila.
Ivan je že eden tjeden nikaj ne pisao. Ka je to? se čedni Méca. Jeli je mož betežen ali je pismo na pogübo prišlo? Nemre to razmeti.
Na osmi den pride kárta i to je stalo v njoj: na bojišči sam, molite za méne.
Za ništerne dni Méca eden zavitek (pak) dobi. V njem je žepna vöra, prestreljena molitvena kniga Ivana i ništerne korone penez. Ivan je spadno na bojišči, Méca vgübe spadne i več gori ne stane, na dén 40 manternikov so jo pokopali. Mislim, s ednim manternikom je več v nebi . . .
Hiža se pomali sprázni. Deco odnesejo rodbina; raztepeni so eden tü; drügi tam. Po tom pride gospoda i vse gori vzeme. Vse se odá, konje pa na bojišče pošlejo . . . Ešče toga velkoga psa „Soitl“-na ščejo rekvirerati. . . i na bojišče poslati.
Ali „Soitl“, gda njemi pisač na šinjeki visečo število gléda i gori piše, ga je dobro vjo na roko i odbežao v log tak, ka so ga ne mogli zgrabiti. Ali na noč je pes vsigdar domo prišo i tužno tulo, zvao je vérta . . .
I gda vért ne prišo, doli se je lego na prag i čuvao je prázno hižo . . .
Okoli vüzma je nazaj priletela lastvica, štera je vsako leto pod strežnicami gnezdo mela. Ali gda je hiža prázna, vse je tiho i nikoga več ne najde, zboji se lastvica i odleti na bolje blaženi kraj . . .	Gorski.
Konec
Nyomatott az Egyházmegyei Könyvnyomda gyorssajtóján, Szombathelyen.