t Dr. Henrik Turna, naš planinski starešina
»Dr. Turna, ncno the doyen of Jugoslav mountaineers (F. S. Copeland, Beautiful mountains. Str. 33.)
Da, starešina! Bolje pove, kar hočemo reci, mednarodna označba »doyen«. Bil je naj-markantnejši zastopnik, najvidnejši reprezentant našega planinstva doma in v inozemstvu; lansko leto smo z njegovo osebo Slovenci v mednarodni Uniji planinskih društev stopili prvikrat na plan.
Ali je bil dr. Tuma star? Po letih, da; dasi jih nismo šteli. Da je rojen 9. julija 1858, smo se spomnili šele ob njegovi sedemdesetletnici leta 1928, a smo ž njim vred tedaj mislili le na obsežno planinsko delo, ki ga je v Triglavski skupini završeval, na drugih poljih: v ostalih slovenskih planinah in v splošnem planinskem delokrogu pa širokopotezno snoval ter z zbiranjem in urejevanjem ogromnega podrobnega gradiva ,skupljenega tekom desetletij, polagal vsej zasnovi temelj s svojo veliko knjigo »Pomen in razvoj alpinizma« (1930), z obsežno monografijo »Beneška Slovenija« v Pl. Vestniku 1934 in s skrbnimi pripravami za završitev svoje zares življenjske naloge: izdaje alpinske terminologije. V sredi marca t. 1. smo ž njim, pod-vzetnim kakor vedno, še razpravljali o tej nalogi in smo se ogrevali ob njegovi odločnosti v zasnovi zopet novih načrtov, posebno o albumu planinske flore in o pridobivanju strokovnjakov za prirodopisne vede sploh — kar nas je dne 10. aprila pretresla vest, da ne bomo nikoli več slišali njegovega mirnega, resnega, tehtnega glasu. Dva dni nato smo spremili svojega starešino k Sv. Križu in se po dr. Pretnarju od njega poslovili. Osebno je dr. Tuma nenadomestljiv; naša
Pl. Vestnik	133	5
časi in korist zahteva, da njegova zadnja, započeta in skoraj dovršena dela do možnega zaključka privedejo njegovi nasledniki — več jih mora biti, da do neke mere odtehtajo dr. Tumovo vse-stranost.
0 njegovem življenju bi bilo zdaj treba pisati. Dr. Tuma je skozi več ko trideset let trajno pisal o svojem udejstvovanju, o svoji osebi pa kvečjemu v pobudo drugih. Ob njegovi sedemdesetletnici sem ga moral zelo prositi, da mi je izročil o sebi životopisne podatke, ki so osnova prigodnega članka v Plan. Vestniku 1928, str. 238 i. si. Pa še tedaj si je izrečno izgovoril (str. 137): »Prosim, ne hvalisanja. Saj sem hodil sam, nepoznan, dokler me ni našel dr. Kugy.« Sam pa je, in to — kar pri njem ni navada — v pestro živahnem, lahkotnem, celo šaljivem slogu in z vidnim veseljem svoja mladeniška, dijaška leta, posebno, kako se mu je godilo kot domačemu učitelju pri raznih imenitnih rodbinah, orisal v spominski številki za 40 letnico SPD, v Plan. Vestniku 1933, str. 152 i. si., z naslovom »Turistika izza mladih let«; njemu samemu pa ta lastni članek ni bil prav nič všeč, češ, da nima trajne veljave. Prav skrito, brez opozorilnega naslova, je nekak essay o vsem svojem življenju izza rojstva do leta 1930 uvrstil v svojo knjigo »Pomen in razvoj alpinizma« na str. 241 do 253. Razen teh treh celotnih spisov je drobce iz svojega življenja, zunanjega in notranjega, vpletel v druge razprave, a vse nekako brezosebno, v stvarni zvezi s snovjo.
Popoln njegov življenjepis: zgodovina siromašnega, vsestransko nadarjenega, strastno vedoželjnega, v življenjskih tegobah in po bistrem opazovanju zgodaj zrelega otroka — dijaka — mladeniča — moža, po očetu Čehu realnega misleca in delavca, po slovenski materi čustveno dovzetnega za brige in blagor sočloveka, najprej rojaka — domačina — tak životopis bi bil strnjen z razvojem našega naroda v preteklih štiridesetih letih in zahteva monografije. Mi pa govorimo in pišemo zdaj le pod prvim dojmom izgube za planinstvo. Sestavno se bo o dr. Tumi govorilo in pisalo še dolgo in mnogo.1
Najbolj znan, celo popularen, je postal dr. Tuma kot samostojen, v načelnih stvareh samosvoj politik v dveh desetletjih pred vojsko, uvaževan celo še kratko dobo po vojski. S tem se bo pečala naša politična zgodovina. On sam je končno gledal na svoje politično delo z razočaranjem, ki mu je dal izraza leta 1930 v svoji knjigi »Pomen...« (str. 249): »Od leta 1895 so me goriške razmere zavedle v politično vrvenje. Vsekdar sem kot intelektualec in še kot jurist čutil in poudarjal dolžnost javnega dela. Na Dima ju sem se bil skrbno pripravil na politično udejstvovanje. Stal sem nekaj let v prvih vrstah političnih bojev na Goriškem. A' politisch Lied — ein garstig Lied'. Zdelo se mi je včasih, da me umazanost političnih sporov, malenkostni egoizem, ki me je obdajal, ugonobi telesno in duševno: laž ljudstvu, varanje med seboj.«
1 Na pravkar navedenih treh mestih, posebno v Plan. Vestniku 1928, 238, so kronološko zbrani podatki o poteku njegovega življenja. Ne kaže, da bi jih tu ponatisnili.'
Vse kaj drugega so mu bile gore in njih potencirana p r i -rodnost. Od otroške dobe sem pa do zadnjega pogleda več ko sedemdesetletnika je živel, se izživljal, naslajal, bodril, tolažil v njih, jih proučaval in se učil ob njih ter učil druge. »V vsakem težkem položaju svojega življenja sem hitel v gore in tam premagal vsako telesno in duševno bol... Bile so mi življenje, ne pasivno uživanje, ne zabava, ampak iskanje življenja v trdnem naporu«. Tako pravi na istem mestu (str. 246), ko se spominja, da so ga leta 1880 po težkih skrbeh planine rešile telesno in duševno. S širokim pogledom zrelega moža pa polaga obračun (istotam str. 251) o svojem življenju s planinami: »Ako na sebi premislim razvoj alpinizma, bi imenoval prvo dobo svojega potovanja — igro. Hoja po gori je bila kakor veselo rajanje brez misli, previšek življenjskih moči. Pozneje je bil beg v prirodo, beg pred mestnim življenjem in pred notranjo čustveno in miselno tesnobo. Še pozneje je ljubezen do lepote in veličastja pri-rode, ljubezen do telesnega truda s samozavestjo telesne in duševne moči: šport. Sledilo je v zreli dobi spoznanje neskončnosti lastne notranjosti, spoznanje enote sebe in prirode.« To so res stopnje, vrste planinstva. Kdo prehodi vse, kakor jih je na sebi preizkusil dr. Tuma? Večina ne pride preko — ene stopnje...
Mislim, da je tudi dr. Tumo v tihih, posvečenih trenutkih prevzela milinska zavest visokega planinca, kakor jo je opisal alpinist-filozof Pfannl v knjigi, morda najgloblji v planinoslovju (»Was bist du mir, Berg?« str. 60): »Mira planin ne morem s seboj vzeti doli v svet, kjer vsakdanjost obremenjuje čustva, sebičnost zastruplja srca — tam zgoraj je svet, kjer čutim svobodo v vriskajočem srcu. In če me ne bo nikoli več, kaj zato? Bo pač stara usoda človeštva: umreti. Jaz pa sem le doživljal samega sebe. Ne mislim športa; šport je tehnika, kot taka je sredstvo, ne namen, sluga — ne gospod. Človeka menim: bil je trenutek, ko sem v vroči, ponižni hvaležnosti čutil, največja sreča je: biti človek«.
Tudi dr. Tuma bi se lahko izpovedal tako; pa se ni. Sin siromašnega čevljarja se je moral z neprestanim naporom preboriti iz nižin življenja in se kar sramuje nežnosti, sentimentalnosti, zlasti pa melanholije smrtnosti. To ni moško... Ne motim se, da je Tuma nalašč kazal trdo skorjo, dajal prednost nekaki izumetničeni primitivnosti — značilno, da nikoli ni nosil plašča ali celo slavnostne obleke — in ni izbiral gladkih besed, boječ se, da bi prikrivale dejstva, ter se povsod hotel uveljaviti kot načelno dosleden. Kako se je trudil z dokazom, da je njegovo planinsko delovanje športno — vsa obširna njegova knjiga »Pomen...« je temu dokazovanju posvečena, in vendar: prav ta knjiga z obsežnimi primeri, kako se je on planinstvu posvetil, izpričuje v celoti in v posameznostih avtomatično, da planinec in planinski delavec dr. Tuma — n i in nikoli ni hotel biti športnik v planinstvu. Kakor ne Pfannl.
In njegova zunanja trdota? Kako nežen, obziren, čustven, fin, recimo kavalirski je bil v ožjem krogu, kateremu je zaupal, ta nekdanji ljubljenec visokih rodbin, v katerih je bil domači učitelj! Pa v planinah! Hitro se udomači med kmeti, pastirji in pastiricami,
razume njih velike in majhne skrbi, je obziren s svojimi »vodniki«, ki jih, razen Jožeta Komaca, pravzaprav vodi — on; in ga imajo radi vsi otroci. Pri srcu pa mu je tudi čuvanje prirode, osobito če je v zvezi z gospodarstvom. Pri mnogih prilikah obžaluje propadanje pastirstva, ker so oblasti, kakor pravi, nestvarno hotele podpirati lovstvo in gozdarstvo. Ogorčen je, kako se v laškem delu lovijo ptice selivke; najbolj pa so mu pri srcu cvetke, saj se je bil že kot deček vneto pečal z botaniko, kakor dr. Kugy. Da ni bil suhoparen botanik registrator, ampak da so mu cvetlice srčne in srčkane značke spomina in ljubezni, nam je samo mimogrede izdal (»Pomen...«, stran 244), ko pravi: »Mlad človek mora ljubiti in ljubil sem cvetje v pri-rodi, otroke v šoli. Rastline so mi bile živa bitja, kakor da bi se pogovarjal z njih lepoto in čudesnostjo. (1876 in 1879 je bil učitelj v Postojni, kjer je pridno botaniziral.) Tudi pozneje v Alpah nisem trgal cvetja; sleč, murka sta mi bila preljuba. Natrgal sem, že mož, morda vsega kakih dvajset očnic na najnepristopnejših krajih v spomin dobri ženi Mariji. Našel sem jih zopet, ko je odšla od mene za vedno...« Trda skorja? Samo skorja; sicer pa ,naš dobri papa'.
Dr. Tumovo planinstvo je stvarno usmerjeno za sledečimi smotri, ki jih je zasledoval s skrajno doslednostjo: Najprej je prehodil in preplezal kot praktičen turist in izboren pešhodec naše, pa tudi nekatere tuje gore (Dachstein, severna stena Schafberga i. dr.) od vznožja do vrha in od raznih strani. Potem je pri vsaki turi s pomočjo tiskanih virov, ako obstojajo, pred vsem pa z osebnim poizvedovanjem pri domačinih ugotovil vsa krajevna imena v do-tičnem gorovju in jih skušal etimološko razložiti. Zraven je nabiral izraze v planinski prirodi in planinskem življenju, t. j. za oblike gora, vrhov, dolin, za kakovost površja, za vrste snega, vremenske prikazni, za življenje kmeta in pastirja i. si. In končno je vse to svoje delo smotril in hotel imeti uveljavljeno z narodnostnega vidika, češ, dokazujemo in dokazano je, da je živelj v naših gorah in še daleč tja preko tistih, ki so danes še naše, bil izvirno, od vsega početka naš domačinski, slovenski, avtohtonski.
V	službi teh smotrov je dr. Tuma planinstvoval z železno vztrajnostjo pol stoletja. Tej službi je posvetil svoje izredne zmožnosti. Bil je globok mislec; imel je redek dar ponazoritve z govorjeno in zapisano besedo, trdno voljo za vztrajanje v vseh ovirah, neumorno pridnost in delavnost ter končno prirojeno in prigojeno nezlomljivo telesno in duševno odpornost. Le s temi lastnostmi in oprt na obsežno znanje, ki si ga je s slastjo pridobil v pestrem poteku svojega življenja (kot domači učitelj v neki švicarski družini se je v Trstu poleg italijanščine naučil francoski in angleški, slovanskih jezikov in nemščine pri šolanju, izvežbal se je v njih tudi kot domači učitelj; prirodo-pisnih ved se je učil sam), se je mogel tako obsežno oprijeti planinstva in njegovih pomožnih ved.
V	tej obsežnosti nima sebi enakega planinca med Slovenci, menda sploh pri nobenem narodu. Po pravici pravi (»Pomen...« str. 241) o samem sebi: »Nočem biti neskromen, ako sebe smatram
za poseben tip slovenskega alpinista. Zavedam se, da sem hotel hoditi svoja pota...« V tej izredni širini delovanja pa so se — čemur se ni čuditi — prikazovale tudi razpoke, slabosti. Kakor je namreč dr. Tuma odličen, neoporečen, zares občudovanja vreden kot praktičen planinec, hodeč, plezalec ter presojevalec realnih razmer in doživetij, prav tako nas izziva k opreznosti, ako izreka sodbo v teoretičnih vprašanjih splošnega značaja izven svoje stroke, zlasti še, ker se ravno v takih slučajih glasi njegova sodba kar kategorično in on mnenje strokovnjakov, če je njegovemu pro-tivno, od kraja odklanja, češ, so pač pedantični strokovnjaki, učeč se samo iz knjig in arhivov, ne iz prirode in življenja kakor on. To njegovo stališče se je smatralo kot omalovaževanje znanstva in kot dokaz njegove nedostatnosti v znanstveni metodi; zato se kljub bogatemu materijalu, na katerega je svoje trditve opiral, in spretnemu prikazivanju ni mogel uveljaviti pri pravih znanstvenih organih.
V Geografskem Vestniku I. 1925 je na str. 86—97 sprejet Tumov članek »Toponomastika«, kjer avtor v splošnem delu ošvrkne (str. 90) jezikoslovce, češ, ako »mi filologi očitajo, da sem nekritičen, izvira to iz tega, ker filologi ne poznajo načela toponomastike«. In ko v II. zvezku istega Vestnika (1926, str. 51 i. si.) Ivan Koštial z jezikovnega stališča zavrača vse razlage besed, kar jih je bil dr. Tuma objavil v I. zvezku kot izvirno le slovenske, odgovarja dr. Tuma zbadljivo, da je prof. Koštial pač le fonetik in gramatik; in ker je Koštial seveda oporekal Tumovi trditvi, da bi Slovenci bili od nekdaj naseljeni v svojih sedanjih bivališčih in bi se ondi še pred Rimljani govoril današnji slovenski jezik, mu Tuma (str. 54) odgovarja: »... dokazal še nikdo nikoli ni, da so Slovenci prišli šele konec VI. stol. po Kr. v naše kraje, gotovo ne zgodovinar Kos, čigar dokaz je docela površen in neznanstven«. Razumljivo je, da je na take besede nekaj strani niže (str. 96) v istem letniku pač še izšla že prej napovedana dr. Tumova razlaga ,krnice' in ,police', potem pa noben prispevek več.
Tolikratna tragika avtodidakta-samouka! Saj je bil dr. Tuma najizrazitejši samouk in zaradi težkih življenjskih razmer, pa tudi spričo svoje strastne ambicije po napredku in osebni samostojnosti — razen nižjih šol z učiteljiščem — ni sedel pri rednem študiju; saj je gimnazijsko maturo opravil privatno in je med vseučiliško dobo služil kruh' kot domači učitelj. Sila bister in zgodaj zrel, tudi ni našel zadovoljstva v šolskem mehanizmu (prim. njegovo opazko o ,vtepanju' na str. 242. »Pomena...«) in se je v zreli dobi rad rogal metodičnosti akademskega znanstvenega delavca — oboje po pravici, če je šolnik in znanstvenik le po obliki in nastopu poklicanec. Maščevalo pa se je pri dr. Tumi ravno pomanjkanje te metodičnosti, ki zahteva graditev dokaza od točke do točke in ne dopušča nedokazanih premis. Samouk postane nekritičen v svoji nestrpnosti, da bi kot veljavno dokazal idejo, ki si jo je postavil morda iz najboljšega namena; ideja mu postane fiksna ter ji podreja dokaze; napram stvarnemu kritiku postopa večkrat
osebno in krivično. So samouki, pravi ženiji, storili ogromno za napredek; drugi so opravili težke posle v čudoviti vztrajnosti, ki bi je obvezni uslužbenec morda ne zmogel; so pa tudi taki, ki so v svoji neurejenosti silno škodovali vedi. in ugledu. Škoda, da dr. Turna ni ostal pri pravem planinstvu, kojega vse panoge obvlada suvereno! Naj bi planinski besedni zaklad le zbiral z marljivostjo in spretnostjo, ki je in bo ostala edinstvena; to njegovo delo ostane temeljno in veljavno za vse čase. Njegova zasluga je tudi, da je pri velikem številu imen pokazal na nedvomni slovenski izvor, ki ga je znal zelo spretno tudi izluščiti, pri čemer mu je pomagalo njegovo znanje jezikov in krajevnih narečij. Vznemiril pa je sebe in druge, ko je začel besede tudi nejasnega porekla načelno izvajati iz slovenščine, posebno tedaj, če je z njimi mogel slovenstvo postaviti v čim starejšo dobo, da bi dokazal avtohtonost Slovencev; n. pr. če Trst izvaja iz besede ,trsje' (kar spominja na Žunkovičeve Germane, ki prebivajo v ,grmovju'). Inače tako oprezni dr. Tuma je bil v tej točki nepristopen prepričevalnim ugovorom in je bolj in bolj podlegal tej mani ji enosmernega eti-mologiziranja, tako da skoraj ni bilo spisa, v katerem bi pisatelj ne bil izkoriščal kake njemu ugodne besede. To je bilo na kvar inače dragocenim člankom; jaz sem si pomagal na ta način, da sem dr. Tumove apodiktične trditve vsaj ublažil z »morda«, »po mojem mnenju« i. si. ali pa sem jih opravičil s kako pripombo.2 Tako je bilo omogočeno, da je naš Planinski Vestnik objavljal, ne da bi bil soodgovoren za nedokazane trditve, Tumove, po konkretni vsebini dragocene, svojevrstne, večkrat nenadomestljive spise, ki bi drugače nemara ne bili spisani ali pa bi ostali v miznici...
Vse dr. Tumovo planinsko-slovstveno delovanje in njegovo širjenje planinskih idej je neločljivo zvezano s Planinskim Vestnikom; brez Vestnika bi ne bilo planinskega pisatelja dr. Tume, s kakršnim se danes ponaša naše planinsko slovstvo; pa tudi Vestnik bi brez dr. Tume ne postal današnja in za vse čase pomembna shramba-zakladnica planinskega gradiva iz naših gora. Naša dolžnost je, da pregledamo v celoti, kar je točno tekom 30 let za naš časopis prispeval dr. Tuma; še nedavno pred smrtjo nam je izročil spise, ki bodo ob svojem času objavljeni.
Član SPD, in sicer Soške podružnice, je postal dr. Tuma 1. 1901 kot odvetnik v Gorici (P. V. 1901, 45. Sam navaja v »Pomenu...«, str. 249 zmotoma leto 1902). Tedaj je namreč začel sistematično pohajati naše domače planine na način, kakor ga kažejo vsi njegovi
2 V Plan. Vestn. 1932, str. 173: »Spisi g. pisatelja se objavljajo po rokopisu vsebinsko neizpremenjeni.« Leta 1926, ko so se objavljala »Slovenska imena v ladinskem in bavarskem narečju«, sem prenaglim sklepom o avtohtonosti postavil mejo s pojasnilom str. 160: »Po svoji priselitvi so Slovenci prodrli tudi v te kraje, a so polagoma izginjali v tujem življu, ostavivši v njem nedvomne sledove svojega jezika.« — O predmetnem, usodno zmotnem znanstvenem predsodku dr. Tume, sem z načelnega stališča pisal v svoji oceni njegove knjige »Pomen in razvoj alpinizma« v Plan. Vestn. 1931, str. 17—28, posebno str. 20—22.
opisi, kot vztrajen, tudi drzen hodeč, ki se ne boji nobene opasnosti, spotoma vedno pazeč na vsak pojav, slušajoč na govor in besede, z uro in raznimi instrumenti v roki, po možnosti več časa nastanjen v pastirski ali slični koči, pripravljen, da vse iztakne, sam vidi, sliši, preizkusi. — Po preteku štirih let je začel pisati.
V	letniku 1905, str. 3 i. si. je objavljen njegov prvi spis »V e -liki Vrh (Rombon)«; že tu popravlja spačena imena. — Leta 1907 je prispeval dva članka: »Prisojnik« in »Škrlatica«, razen tega obširno odklonilno oceno (str. 130) pristranske Cobolove knjige »Alpi Giulie«. I na Prisojnik — severna stena skozi Okno — in na Škrlatico — severna stena — je opravil čisto plezalni turi; opis je živahen, svojega vodnika Bobka je vodil — on.
V	letniku 1908, ki sem ga v zadnjem četrtletju uredil že jaz, je posebno mnogo Tumovega: »Kanin« (o Kaninski skupini je po-sebe pisal še v letniku 1911), »K r n«, »Z u c del B o o r« in zlasti »Špik nad Policami — Montaž«, njegov posebni miljenec, o katerem je — »Pot iz Dunje« — pisal nadalje 1. 1904 in ga 1. 1910 predelal še od štirih strani (»Pot čez Brda«, »Pot čez Pleče ali iz Krnice« in »Po razeh Poliških Špikov«). Ta letnik je sploh progra-matičen in tvori izhodišče za vse alpinsko delovanje dr. Tumovo. Ne samo, da je v teh potopisih v praksi pokazal sebe planinca (planinska nevarnost mu obstoji le v negotovosti, omahljivosti ali pa v organski napaki človekovi, str. 19), posegel v folkloro in slovensko imenoslovje pri Rezijanih (str. 56 i. si., posebno 72) in izrekel poziv (123), »zadnji čas je, da slovenski turisti sistematično nabero prvotna in pristna imena; zato sem se trudil, podati kolikor moči veliko slovenskih krajevnih imen« — res zavzema v teh in poznejših spisih naštevanje imen cele strani — ne samo to torej, ampak v letniku 1908 je objavil tudi dva teoretična članka: »Alpinizem« (85—96), ki je njegov confiteor in profiteor, pisan nazorno in temperamentno, jedro poznejše (leta 1930) njegove bogate, a premalo organično zaokrožene knjige. Leta 1908 je bil dr. Turna na višku tvornosti, pristno tumovski, da se tako izrazim. Prav v osrčje je zgrabil problem z ugotovitvijo (str. 90): »Alpinizem ni nič drugega kakor do-sedaj najintenzivnejša obrnitev kulturnega človeka k prirodi. Brezciljno hrepenenje po neznanem silnejšem, brezkončno premagovanje samega sebe, brezmejna moč volje in nebojazen pred smrtjo, to so individuelno psihološki elementi alpinizma.« Razumemo, da so se ob takih besedah spogledali vriskajoči, s cvetjem ovenčani nedeljski turisti! — Drugi načelni članek je bil »Po koroško-ital i-j a n s k i meji«, ki se tiče samo preiskavanja imen v tistih za naš narod izgubljajočih se krajih — tako je reševal dr. Tuma vsaj še zgodovinsko resnico in spomine. Snov tega članka je teoretično nadaljeval prihodnje leto (1909) v splošnem poročilu in navodilu pri zbiranju imen (str. 115 i. si.): »Nekoliko morfologije in terminologije za alpiniste.« V istem letniku (1909) je poleg že omenjenega »Špik nad Policami, pot iz Dunje« še »Strma Peč (Monte Cimon e)«, pomemben le zaradi nomenklature.
V	letniku 1910 je poleg že omenjenih četverih opisov Špika nad Policami senzacionelno poročilo »Po severni steni Triglava« (191 i. si.) — prvi Slovenec je to steno preplezal, in sicer v novi (,slovenski') smeri. Dr. Tuma sicer meni (197), da je severna stena Poliškega Špika iz Zajzere težavnejša. — V tem letniku je dr. Tuma še ocenil dr. Potočnikovo knjigo »Vojvodina Koroška« (str. 80). Avtor knjige se je (str. 130) po pravici uprl tej oceni, ki sicer ugotavlja neke podrobne nedostatke, a je v celoti napram knjigi krivična. Ker je dr. Tuma povsod sodil po osebnem merilu, ni bil pripraven za slovstvenega kritika.
Letnik 1911 prinaša najprej članka »V Višavskih Glavah« in »Čez Trbiško Škrbinico«. Nato sledi (od 66 dalje) v tem letniku skozi 6 številk obširna monografija »K a n i n s k a in Mangrtska skupina«. V letniku 1911 so od te skupine prišli na vrsto: Jerebica, Vršič, Veliki Vrh (Rombon; o njem je prvi članek že leta 1905), Bavha, Loška Stena, Mangrt, Jalovec, Vrh Krnice, Morež; leta 1912 pa: Vel. Pele, Bavški Grintavec, Bovec, Lopa nad Prevalo, Rezija, Kanin, Čez Babo in Skutnik, Muzci, Čez sedlo Peračici, Vel. Babanski Skedenj, Kobariški Stol. Nato se je posebe nadaljevala Mangrtska skupina v prihodnjem letniku 1913 v 6 številkah in se je zaključila v 3 številkah letnika 1914. Ob zaključku člankov iz Kaninske skupine je Tuma po svojih opazovanjih bridko vzkliknil (1912, 222): »Koliko orjaškega napredka je (v prometu), a prišel nam je od drugod. Naše planine pa hirajo, naše gozdove izkorišča podjetnik iz Italije, naša trgovina propada, obrt životari. Gozdne ceste grade tujci. Gorovje raziskujejo nemški in laški turisti. Kdo je vsemu temu kriv? Ali naj odgovarjajo na to naši Grintavci?«
V	drugi polovici letnika 1914 je začelo izhajati novo, še obsežnejše delo »Po Trenti in Soči« (109 i. si.). Letnik pa se je moral zaključiti predčasno zaradi izbruha vojne. Tako je razprava izšla le v treh številkah, a se je po vojni nadaljevala od leta 1921 do 1926, ko je dospela do konca. — V letu 1921 se obravnavajo: Trenta splošno (17), Kanjavec (30), Vršac (32), Planina Trebiščina (55, posebno mlekarstvo), Ostrnik (61), Goličica (83), Planina Črni Vrh (89), Kaluder (113), Lanževica-Kol (116), Planina Za Skalo (121), Vogel (145), Planina V Plazeh (148), Veliko Špičje — Lopova Špica (149), Dolina Zajezerom — Trentski Pele (161); leta 1922: Planina Zapotok (154), Skutnik in Bovški Pelec (181); leta 1923: Grintavec (Bavški, doslej je pisal Bovški (116); letnik 1924 nima nobenega Tumovega spisa (dr. Jugova doba!); leta 1925: Čez Nizki Vrh (193) in Razor (265); končno leta 1926: Zapodnem (35) in Trentski Pihavec (101). Tako je bilo po dvanajstih letih to veliko delo dovršeno; poleg neprestanih, večkrat prav plezalnih vzponov (n. pr. letnik 1922: Skutnik in Bovški Pelec), vsebuje precej osebnih spominov, največ pač snovi za imenoslovje, o kateri pa Tuma tu previdno pravi (1914, 113): »Nečem trditi, da so vsi moji podatki ne-omahljivo trdi; želim celo, da bi za menoj sledili turisti filologi, zgodovinarji, geografi, prirodoslovci.« Slično se izraža pozneje (1927,
Pomlad na Uskovnici
Foto dr. A. Brilej
50). — Letnik 1926 je poleg zadnjih poglavij »Po Trenti« prinesel (157) Tumova »Slovenska imena v ladinskem in bavarskem n a r e č j u«.
Medtem je neumorni pisatelj predelal drugo okrožje, tako da je takoj prihodnje leto 1927 v 11 člankih izšel njegov »Bohinjski Kot« (49 i. si.), z naslovi: ta Kot splošno, Debeli Vrh, Kopica, Mišeliski Konec, Vršac nad Zadnjico (100, ponovno po 1. 1921), Črna Prst, Rodica, Sija, Podrta Gora, Pršivec, Komna. — V neposredni zvezi in v nasledstvu Bohinjskega Kota je naslednje leto 1928 izšla v štirih številkah »Triglavska skupina« (97 i. si.). — Ker so s tem vrhuncem bile vse Julijske Alpe preiskane, se je še v istem letniku (1928) pričelo objavljati »Imenoslovje (nomenklatura) Julijskih Al p«, to zaslužno, trajno vredno, trudapolno in nehvaležno delo, ki se je drugo leto nadaljevalo, končalo in — z obširnim imenskim kazalom — izdalo v založništvu SPD z letnico 1928 kot posebna knjiga.
Priprava za izdanjo tega »Imenoslovja...«, zlasti pa spisovanje okrog 300 strani obsegajoče knjige »Pomen in razvoj alpinizma« (1930, založništvo »Skale«, je bila v letih 1928 do 1931 za dr. Turno tolikšna obremenitev, da je tedaj za Vestnik prispeval le kako malenkost: »Mangrtska ali Klanska jezera (1928, 6), »Botanični vrt v Trenti« (prirejeno po dr. Kugyju, 1930, 182); za letnik 1929 (str. 6) je pripremil članek M. M. Debelakove »Kanjavec — severna stena«.
Z letom 1932 pa stoji zopet v ospredju med sotrudniki Vestnika. Ker je Julijske Alpe končal, je segel v Karavanke z »Begunj-š č i c o« (173), t. j. z vso njeno skupino, ki jo je ob spominih na mlada in potem na vojna leta do podrobnosti premotril glede imenoslovja. — Obenem je v tem letniku v štirih številkah (str. 75 i. si.) iz svoje zbirke »A 1 p i n s k a terminologija« posnel aktualno zimsko terminologijo kot vzorec celotnega obširnega zbornika in z namenom, da pozove posebne strokovnjake, naj sodelujejo z njim s presojo in s pripombami; izbrane strokovnjake je pozneje vabil tudi osebno, izročivši jim prepis ostalega, še nenatisnjenega dela, češ, natisnilo se bo po končani skupni presoji. — Pripominjamo, da je ta presoja ostala do danes neizvršena, nikakor ne po krivdi neutrudnega avtorja.
V dveh številkah letnika 1933 (81) in v vseh letnika 1934 je objavljena monografija »Beneška Slovenija«, plod osebnega prepotovanja ozemlja in mnogoletnega študija; tako da je dr. Tuma vsaj historično rešil beneške rojake za našo plemensko in duhovno skupnost.
Prigodna spisa sta »Turistika izza mladih let« v I. spominski številki (1933, 152) za 40-letnico SPD in »Jutro nad A dr i jo« (1934, 193).
Svoje spise je dr. Tuma, kjer je le mogel, ponazarjal z obrisi, skicami, profili, končno tudi z zemljevidi. Izmed zemljevidov navajamo najvažnejše: Toponomastičen zemljevid skupine Triglav— Škrlatica (založila »Skala«); »Rezija« (priloga Plan. Vestniku 1913);
»Vzhodni del Krnskega pogorja« (priloga Geogr. Vestniku I. 1925); -Bohinjski Kot: Črna Prst — Vogel« (priloga Geogr. Vestniku II., 1926); »Begunjščica« (Plan. Vestnik, pril., 1932); »Beneška Slovenija« (Plan. Vestnik, pril., 1934).
V letih 1934 in 1935 je dr. Tuma marljivo spisoval referate o alpinskih časopisih, posebno italijanskih, odkar je kot predsednik Literarnega odseka SPD redno prevzel to nalogo; za aprilsko številko 1935 je svoje poročilo še točno poslal in prejel od urednika zahvalo; za majnik 1935 pa poživlja urednik vse Slovence, naj bodo vselej hvaležni dr. Tumi, ki se je skozi pol stoletja vsestransko boril in deloval zanje. V Nevej-ski koči si je dr. Tuma prepisal (gl. Plan. Vestnik 1909, 27) tale izrek: »Chi piu ama la patria-terra, piu la studia; chi piu la studia,
piu Tarna.« Ravnajmo se po tem!
* * %
Tako smo z urtiom in s srcem spremljali to samoniklo, v samem delu bogato življenje. Izreden človek je bil dr. Tuma, odličnih lastnosti; imel je — saj je bil človek — tudi slabosti, a te so v njem pognale najbolj, ker je svoje prave zmožnosti hotel izčrpati do skrajnosti: svet ga je zato sodil, da je — čudak. Toda, ali ni vsak izredni človek čudak?
Vzpnimo se s slavnim Pfannlom3 na strme vrhe in tam v božan-stveni samoti prisluhnimo: »Čuj, skala zbobni v brezno — grom se izgubi v sivi dalji, zamrje v brezmejnem molku. Kaj je bilo? Kaplja je padla v morje; morje se ni bolj napolnilo; kamen je padel, gora ostane ...« Padel je dr. Tuma, njegovo delo ostane.
Dr. Jos. Tominšek.
Marijan Lipoošek:
Na Olimp
(Dalje.)
Severnozapadni greben Štefanija.
Opoldne se je zjasnilo; odšli smo na prvo turo. Midva z Leonom sva hotela preplezati severnozapadni greben Štefanija, dr. Brilej in Jana pa sta odšla na vrh po navadni poti z vzhoda. Prečkali smo drnasto pobočje nad vrtačo Gurna Ilias povprek do Porte, kjer smo se ločili.
S tovarišem sva vstopila na greben v desnem, zapadnem boku. Koj sva opazila tik najnižjega mesta možica, ki sta ga zgradila Co-mici in Escherjeva. Po strmi prevesasti poklini sva zlezla navzgor do police. Plezanje ni bilo sprva nič kaj težavno, le stena je bila neprijetno strma, kakor je značilno sploh za vse stene, ki padajo v Megali Kazanio. Po polici, ki jo tvorijo veliki skalnati skladi stopničastih oblik, sva prečila ne težavno, pač pa precej izpostavljeno
3 »Was bist du mir, Berg?« str. 62.
na desno navzgor. Nekje na sredi sva se pošteno ujela. Skalnate stopnice vise vse navzven, da onemogočijo dobro presojo, kakšne težave boš našel v steni. Zato naju je varljiv videz zapeljal, da sva splezala čez lažjo preveso na prav ozko poličko. Nad to se pa dviga tako strma in previsna skalnata plošča, da komaj obdržiš ravnotežje. Ker ni bilo nikjer spodobne špranje, da bi zabila klin, skala pa vsa krhka in ostra, sva se pravočasno umaknila nazaj na prvo polico. Prečila sva torej po njej še dalje na desno in dosegla dobro varo-vališče po dveh lažjih počeh, izmed katerih tvori drugo skala, prislonjena na steno.
Nisva še dolgo plezala. Od Porte sva bila le kakih 50 metrov visoko; toda spodnji rob stene, ki sega v melišČe, se je pod nama pogreznil precej globoko v grušč, da je bilo plezanje jako izpostavljeno. Vso smer sva izpeljala tako, da sva se čim bolj bližala gre-benski rezi. Od najinega stojišča sva dobro videla veliko okno, ki je nastalo med steno in med velikim, nagnjenim stolpom, ki se naslanja nanjo kakor ,ein muder Turm'.
Dvoje je nama bilo v izbiro: ali poskusiva prodreti še dalje na desno, kjer svet ni bil videti pretežaven, ali pa tvegava prečnico na levo, ki bi naju očividno privedla na greben. Odločila sva se za drugo možnost in že sem zabijal kline v špranje. Strma, silno gladka skalnata plat je grozila, da naju vrže čez steno. Prav težavno, brez oprimkov in viseč na klinu, sem v tegu vrvi prestopil na komaj vidno grblino na skali. Desno nogo sem opiral na majav stop. Dosegel sem z levico neznatno vzboklino v skali in že sem bil čez najnevarnejše mesto. Odtod ni kazalo drugam, kakor naravnost navzgor čez prevesno, stopničasto skalo, vrhu katere sem našel iz-borno varovališče za ogromno odpočeno ploščo. Ko je priplezal do mene še tovariš, sva kar skupaj odrinila po zagruščenem žlebiču na greben, ki je tod zelo širok. Po skrotju sva z lahkoto splezala po vzhodni steni v levem boku čez ploščate skale do izrazitega, navpičnega stolpa, ki smo ga bili radovedno opazovali že pred dvema dne-
Foto A. Escher
Seoerozapadni greben Štefanija
Le o a smer Lipoosek - Pipan Desna smer Comici - Escherjeoa
voma iz Litohorona. Prečila sva pod njim mimo drugega podobnega roglja ter dospela do travnate pokline. Ta poklina je jako strma in zelo težavna, dasi se zdi od spodaj mnogo bolj prijazna. Po njej sva plezala za celo dolžino vrvi in sva kmalu stala pod oknom, ki ga tvorijo navpične stene dveh grebenskih stolpov. Skrajno izpostavljeno sva prečila v levo v drugo poklino, oddaljeno od prve komaj kake tri metre. Splezala sva po njej navzgor in videla, da se poklina končava v prevesnem, črnem kaminu. Ker se mi je zdel kamin neprijazen, sem se rajši okrenil na levo ter se prav zračno dvignil po odprti steni na skoraj ravno grebensko rez. Leo pa je dospel do mene kar naravnost skozi kamin.
Plezanje je bilo končano. Zvila sva vrvi in po grebenu, ki je tu silovito razbit, zlezla čez par rogljev na stolp pred vrhom Štefanija, na katerem sva zagledala oba tovariša. Kmalu smo si podali na vrhu roke.
Plezala sva štiri ure. Zamudila sva se s prečnico v spodnjem delu, kjer enega klina nisva mogla izbiti. Poleg tega sva plezala jako previdno. V tujih gorah pač nismo tako doma ko v naših, kjer tudi v neznanih stenah dobro poznamo oblikovanje skal, prepok in sploh vseh opor. Skala v Olimpu je vsa škriljava; najznačilnejši za kakovost pečin v glavnih vrhovih, razen v Skolionu, so stopničasti skladi, ki so skoraj vsi previsni, krušljivi in jako ostri.
Z vrha Štefanija smo zlezli v škrbino med obema vršičema, v katero privede Comicijeva smer čez severno steno. V to zarezo splezaš z vrha po izpostavljeni, toda lahki poklini, ki se s sosednjega, jugovzhodnega vršiča vidi zelo divja. Čez ta manjši vršič smo dospeli na lahek svet. Skozi širok, položen žleb smo se spustili navzdol na melišče in po grušču obšli vzhodni rob severnih prepadov nad Gurno Ilias. Nad to lepo in tipično vrtačo smo po dobro vidni stezi prečili na Porto, odkoder smo imeli do šotorov le še par korakov.
Zvečer smo pisali v tesnih šotorih svoje beležke. Veter je vel vedno huje in tudi mraz je postal občutnejši. Čez Porto so se podile megle in še v šotorih je bilo hladno. Zgodaj smo zlezli v spalne
vreče ter se skozi zaprto streho pogovarjali o današnjem dnevu.
* * *
Drugo jutro je bilo pusto kakor prej. Megle; le tu in tam kaka zaplata modrega neba, ki so ga kmalu zakrili oblaki. Za plezanje je bilo prehladno in premegleno. Tovariši so odšli na Mitiko in Sko-lion, jaz pa sem obležal v šotoru. Solunska vročina mi je pokvarila notranje zadeve in krut pečat k tej razrvanosti je dala še naša olimpijska kuhinja, ki ji je primanjkovalo predvsem dobrega ognjišča, da so bile nekatere jedi mrzlejše, kakor je to prenesel moj želodec. S pogostimi neprostovoljnimi sprehodi sem si krajšal čas in končno popoldne pričakal tovariše. Ker vreme ni kazalo na bolje, smo se okrog šestih zvečer odpravili navzdol v Spiljo. Šotore smo pustili postavljene, v njih vso plezalsko opremo in druge drobnarije, ki smo jih še rabili, ter odnesli s seboj le najpotrebnejše.
Medtem je padla gosta megla. Tovariši so pripravljali bisage; odšel sem naprej, ker sem se bal, da bi jih radi slabosti ne mogel dohajati. V smeri proti onemu prehodu, preko katerega smo prišli pred dnevi, sem počasi korakal po valoviti planoti. Videl sem le nekaj korakov pred seboj. Dolgo sem hodil, že bi moral priti do roba in do stene. Zašel sem. Naglo sem se obrnil, da bi prišel čim prej do tovarišev; kar jih zagledam, ko prav tako nebogljeno ko jaz iščejo prehoda. Začelo je deževati. Tenki curki so lili na zemljo, parkrat je blizu nas gromko treščilo, da smo čutili na laseh Elijev ogenj. Seveda — saj sv. Elija, nad čigar strme stene smo zašli, ni mogel biti daleč... Bezardov kompas in izborna specialka nam
Foto dr. A. Brilej I abor na Isoma Ilias, p ozadju Štefani
nista prav nič pomagala — v pouk vsem, ki se izgube v megli — kajti niti ene točke nismo videli, ki bi jo lahko določili kot oporišče za orientacijo. Zanesli smo se samo na spomin in na — srečo. To je pomagalo. Po dolgi blodnji po travi in grušču navzgor, navzdol in zopet navkreber, smo končno našli ono nizko steno. Kmalu smo korakali pod Skurto in ne dolgo za tem smo že začuli divji lajež psov na Petrostrungi. Bila je že tema in najboljša obramba proti zverinam so bile električne svetilke; iz svetlega šopa žarkov so se bestije prihuljeno plazile v noč.
Itakissios nas je v Spilji že težko pričakoval. Skuhal nam je mlečnega riža, ki je čakal lepo pripravljen na krožnikih. Premočeni smo se preoblekli in polegli na suha ležišča, ki jih je ogreval velik ogenj. Tovariši so nato kuhali večerjo, jaz pa sem se zdravil s postom in z zdravilnim čajem, ki mi ga je skuhal Itakissios. Pravil je, da je bil Comici prav tako bolan in kakor njemu je tudi meni segrel velik kamen. Kmalu sem zaspal s toplim občutkom na želodcu in poleg mene trudni tovariši.
(Dalje prih.)
Krajsničke Planine iz Bjeliča. U pozadini njihoo najoiši vrh: Maja Hekuraoe
Dr. Branimir Guhič, Zagreb:
U Bjeliču*
Pada tama. Nečujna noč pada nad tihe planine. Spremamo se na počinak. Bez luči, bez glasnih riječi, ispijamo svak svoj dio čaja. Netko s obje ruke pri-država času i tako grije prozeble prste, drugi u čaj dodaje grudu po grudu snijega, da bi rastopio što više pitke tekučine i bar donekle ugasio žed. Rada se spomen ugodnijeg bivakiranja: kad bi uz šator zaplamsao oganj, da svijetli, da grije, da otapa mnogo, mnogo pitke vode. Ali nema kad, da se zabavljamo nježnim uspomenama. Svi smo podosta umorni. Od rane zore na nogama, ipak nijesmo prošli onoliko, koliko smo tog dana nakanili. Strahovit karsni (kraški) teren veoma nas je izmučio. Čitav dan borili smo se teškočama, kakove samo karst (kras) zadaje. Gore, dolje — gore, dolje — silazi, uzlazi — pa opet silazi u vrtaču, u dolac, u urvinu (strminu), punu snijega, da se domalo uzvereš (vzpneš) na glatke ploče ili medu oštre škrape ili na stijenu, iza koje opet posve neočekivano zjapi (zija) vrtača. Čitav dan pali sunce, nepodnosivo blješti snijeg i bijeli krš. Vode nigdje, nigdje. Uza sve treba da napeto pazimo na orientaciju. Na isprošupljanim (preluknjan) karsnim (kraški) površima lako se zade u
* Ta članek najboljšega poznavalca »Prokletij« je bil spisan že pred dvema letoma, a ni izgubil nič na aktualnosti, ker se šele zdaj pojavlja v širšem svetu zanimanje za te še dokaj v prirodnem stanju ohranjene kraje. Za objavo razmeroma obsežnega spisa doslej ni bilo prostora; iz tega razloga se tudi poslužujemo malega tiska. — Slovencem morda manj znane besede so pojasnjene v oklepajih. Besedilo izvirnika je po želji pisatelja, tudi glede terminologije, povsem neizpremenjeno. Uredništvo.
neželjeni smjer. Htjeli sino, da do sumraka dopremo (dospemo) do podnožja glavnoga vrha — ali gdje je glavni vrh? Zar (morda) pred nama? Duboko razvršje puno snijega — sunce je več zapadalo i opominjalo nas, neka ne sila-zimo u nj sad pod noč — dijeli nas od skupine vrhunaca. Koje je od njih naš cilj, koje Maja Rosit?
Jedva je poslednji ruj sunčani ugasnuo na visokim vrhovima, i več se jav-ljaju prve zvijezde. Hitro noč južnoga neba odmijenjuje dan. Nabrzo podižemo šator u dnu sklonjenog dočiča (dolčič), na primusu (samovar) otapamo snijeg. Goriva drva nema u ovoj pustinji nadaleko, ni vrijesa, ni klekovine. Osječa se nočna rosa. Jedan za drugim ulazimo pod šatorsko krilo. Jedan od naših vojnika ostaje van šatora. Zamotao se u kabanicu, zagrnuo u kukuljicu (kapuca) i s puškom u ruci ostaje na straži.
U Bjeliču smo — u Prokletijama. Daleko van dohvata svakog turističkog prometa, daleko od cesta, puteva, kuča i skloništa, daleko i od čobana i njihovih stanova, zaostalih tamo, gdje se duboko ispod nas črni šuma.
U Bjeliču smo, na albanskoj granici.
Kad smo kod kuče, pripremajuči ovu ekskurziju, sagnuli glave nad karte i pomno proučavali nove puteve, nepoznat kraj razotkrivao se pred nama. Do naše državne granice pomagala nam je naša nova vojnička karta (sekcije Peč, Skadar, Kolašin), da s nje očitamo teren. Dalje od naše granice prestaje pod-ručje kabinetskih študija, prestaje štampana slika da nam govori. Dalje nema karte. Ni glavnih obrisa nepoznatih planinskih sistema ne možemo odgonetnuti sa slabih načrta austrijske ratne specijalke. Bijela karta nepoznate zemlje leži pred nama. Obuhvata me radost, velika radost, još u večoj mjeri, negoli kad sam ono pred godinama bez karte prvi put ulazio u Durmitor. Jer tada je samo jedan masiv stajao preda mnom u arealu jedne specijalne karte 1:75.000. Ovaj puta nižu se listovi Peč, Krajsniči, Oroši, Andrijevica, Medun i Skadar, sve jedva nagoviještenih (naznačenih) obrisa, mutno črtan teren, mnogi upitnici (vprašaj), velike bijele plohe. Divlja, neukročena sloboda jedne lijepe, velike i prostrane planinske zemlje pruža mi se na dohvat. Pa i oni dijelovi Prokletija, kojih karta več postoji, malo su poznati geografima, a o kakovu turizmu ovdje ne može biti ni govora. Nenavikao stranim imenima teško ih razabirem iz karte. Još ne znam sve one mnoge »maje« ni »cafe«, što me čekaju, niti im mogu prozreti jezično porijetlo (poreklo, izvor). Tek tu i tamo medu mnoštvom tudih izraza, medu sviin tim stranim »maja«, .čafa«, »bješka«, »mali«, »gur«, »pron«, »luni«, »karija«, javlja se srodna slovenska riječ, milovanje rodenog jezika. Sve češče kroz tude riječi čujem mekani zvuk slovenskog razvedenog sazvučja u obilju šturih (okrnjen) jednosložnih naziva ostarjelog škiptarskog jezika. Namjesto čafa susrečem »prijeslo«, ta to je prfslopi, pisanih istorijskih izvora 13. i 14. stolječa; — namjesto »gur« iskrsava hrid, zabtlh i bfcltgi ozna-čuju stare medaše; bistrica, slovenska voda, zamijenjuje »pron« i »lum«. U egzotičnom Skafkači razabirem domače Skakavci — skakala —, a najponosniji vrh u srcu Prokletija nosi bilingvo ime, znak dvojezičnog stanovništva na svom podnožju: Maja Jezerce.
Sa svojim drugovima, s mojom ženom M. Heneberg-Gušič, s mojim klupskim drugom ing. E. Trepperom i mojim vjernim »putnim maršalom« Omer-agom Čamparom, krenuo sam koncem juna 1931 iz Metohije, od manastira Visoki Dečani u planine.
Susretljivosti ministra vojske g. gjenerala D. Stojanoviča imam da zahvalim, što sam dobio dozvolu, da u svrhu študija, sa fotografskim aparatom prodem duž naše državne granice u oblasti Prokletija.
Od Dečana prvi nam je cilj bio 2656 m visoka Derovica. Pogled s njenoga vrha obečavao nam je riješenje mnogih važnih pitanja. Prije svega trebalo je da se s nekog istaknutog vrhunca, a takova baš jest Velika Derovica, dobro orijentiramo na karti i dalje na jug od naše granice. Zatim da se fiksira zagonetni Škilzen i time u vezi da bude riješeno pitanje kulminantnog vrha istočnih Prokletija. Dalje da se utvrdi smjer i razvedenost glavnog bila (greben) u Prokletijama i još neke druge geografske zanimljivosti. Naše su se nade mnogostruko ispunile. Za vanredno čistog i vedrog vremena uspjelo nam je da s visokog sedla Pločice dohvatimo vrh Velike Derovice.
Sva je oblast Derovice gradena od škriljaca i starog kamenja. Debeo sloj humusa daje podlogu bujnom travnatom ppkrivaču, što prekriva sve strane Derovice i njenih susjeda Maja Rops, Maja Špatit, Bogičevice. Jedino sam naj-viši vrh čitave skupine, to je upravo Velika Berovica, pa pojedine ogoljene stijene Mala Berovica, Črni Krš-Guri Zi, Crveni Krš-Guri Kuč, gradene od permskih breea (sklad), na daleko se ističu svojim črnim kamenim zubima i reško izdiru iz mekanih oblina i širokih ploha ove morfološki zrele krajine. Prostranim travnjiacima posve je lagan uspon s Pločica do najviših vrhova. Sav je uspon šetnja, ugodna šetnja medu cviječem i zelenim busom (ruša) uz daleke otvorene poglede. Preko Pločica ispod masivnih bočina Maja Rops otvara se pravilna izvorišna čelenka Kožnjarske Bistrice. Duboko se u dolini, u črnim šu-mama bjelasa prucle (prod) u riječnom koritu. Sve strane i Kožnjara i Dečanske Planine s Maja Krvala, i Bogičevice dokle pogled dosiže, sve pokriva ju guste silne šume. Šume, dečanske šume, vjekovni izvor dohotka močne feudalne go-spoštije Visokih Dečana! Covjek bi pomislio, nema tim šumama kraja. Doista na planinskim se bokovima silne šume prostiru u nedogled. No na podnožju pla-ninskom naglo šuma ustupa ispred obradenih njiva i vinograda. To su bujna, natopljena polja bogate dečanske metohije. Duboko ispod nas, u plavilu ljetnog dana, leluja (ziblje) se zlatna žetva metohijska.
Mi se uspinjemo sve više u regiju firnskog snijega. Iz plastike današnjih oblika gonetamo davnu prošlost kraja. U pravilnim ledenjačkiin cirkovima (ozeb-nik), u dnu kojih se i sad bijeli snijeg, morenskim su nanosima zagačena lijepa čista gorska jezerca: Lekeni Zi, Lekeni Kuč i ostala. Njihovo tamno zrcalo odaje kristalnu vodu i veliku dubinu. Doista največe od njih zovu čobani bezdano jezero, Lekeni Pafun. U tamnim se valovima ovog jezera ne može dna dogle-dati, niti se okom može ispratiti bijeli piljak (kamenček), kako bačen u vodu dosiže dno. Vični (nevajeni) na našim ekskurzijama na suhu žed bezvodnog karsta (Krasa), uživamo u obilju vode u ovom sretnom gorju paleozojske grade. Iz ledenjačkih jezera odviru potoci. To su prave brzice, što žubore, klokoču, pjevaju svojim valičima, skaču s kamena na kamen, ruše se niza stijene, obi-jesnim skokovima hrle u dolinu. Kao pravilna mreža, stječu se pritoke sa sviju strana, s izvora i ogradenih česma (studenec), sa živih vrela. U jednom se ritmu slijeva sva ova voda i stvara Uj-te-vier, slapovit bučni pritok Pločičske Bistrice. No tek (šele) s vrha visoke Derovice potpuno upoznajemo za nas novu krajinu. Na jug otvara se veliki ledenjački amfiteatar. Lekait Derovic, dva Derovičska Jezera leže mu na dnu. Tanini paleozojski krečnjaci (apnenec) odaju u svom mutoni-ranom relijefu jasne tragove negdašnjeg ledenjaka. Toliko su led i firn (sren) izglačali tvrde stijene, da i sad kao polirane blješte u suncu intenzivno črnim smolinaistim sijajem. Oštar greben tamnih stijena ograduje ovaj ledenjački cirk od izvorišne čelenke Proni Serbit — Srpskoga Potoka, što se dubokom klisuroin otvara put Tropoja. U dnu dubokog korita kulja (se vali) tmasti dim. Sve do nas dopire zadah smole i paljevine (požig). To preko u Albaniji krče šume. Starom patrijarhalnom metodom, ognjem, stvara se od šume »kulturno tlo«: paša i malo šture planinske ornice.
No najvažniji je za nas pogled preko ledenjačkog amfiteatra na jugozapad. Dužinom jugozapadnog i zapaclnog obzorja prostire se silno gorje, nepoznat, divan planinski svijet. Ovo gorje privlači na se svu našu pažnju. Močni masivi smionih (smelih) razvedenih oblika, ostri vrhovi, zupčasti, veoma raščlanjeni grebeni nižu se i nadovezuju jedan uz drugoga. Razotkriva nam se geografska istina: bijelo gorje u koje gledamo, to su Prokletije.
Ime Prokletije kao naziv za planinsku oblast na granici Jugoslavije i Albanije nije još danas u nauči precizno odredeno. Nijemci ove planine zovu vještački izvedenim nazivom Sjeverno Albanske Alpe. U taj pojam svrstavaju danas nje-mački geografi planine izmedu Skadarskog Jezera i Metohije bez obzira na gradu i nutarnju struktura samoga gorja. Ovako širokim pojmom služio se i Cvijič, tek je namjesto vještačkog imena Sjeverno Albanske Alpe uveo o literatura narodne nazive slovenski Prokletije, škiptarski Bješkat e Nemirna. Ujedno je proširio rasezanje ovog imena do Kosova i Ibra. No naziv Prokletije — Bješkat e Ne-muna, narod uistinu upotrebljava da njime označi najmarkantnije masive u povirju rijeka Cijevne i Valbone. Ovo gorje jasno se izdvaja od susjednih planina na istoku. Bez teškoča mogli smo s vrha Derovice odijeliti oblast pravih Prokletija
od ostalih susjednih planina na sjeveroistoku. Ta mi sami boravimo eto več nekoliko dana u gorju paleozojske grade, u gorju vanredno blagog reliefa i otvoremih prolaza sa sviju strana. Pitomina (pitoma zemlja) oko nas ne odgovara pojmu prokletih planina. No zato kraj na zapadu od nas, da, to su uistinu prave proklete planine. Silna brda bijele se nadaleko. Iz daljine odaju značaj grdnoga karsta (Krasa). Da, te su planine gradene od krečnjaka, od pretežito trijaskih krečnjaka, onih istih, što izgraduju planinski bedem (zid) uz istočnu obalu Jadrana. Prokletije su karsne (kraške) planine, dio Dinarske planinske sisteme. S ostalim Dinarskim Planinama na sijeverozapadu Prokletije čine neraz-dijeljivu organsku cjelinu, upravo ovi su masivi kulminanta ogromne dinarske 6tepenice, što se postepeno diže od sjeverozapada prema jugoistoku. Pa kako nam se promatrajuči Prokletije namiče nepobitna srodnost ovih planina s ostalim sjeverozapadnijim, raa da nižim i slabije razvedenim planinama Dinarske sisteme,
Fi to dr. Br. Guiič Pogled na Maja Jezerce, najoiši vrh Prokletija
tako i našoj Derovici nalazimo analogiju u sjevernijim oblastima. Duž svog kontinentalnog ruba Dinarske su Planine omedene (omejene) unutrašnjom zonom t. zv. bosansko-hercegovačkih flišnih planina. Ovakove škriljevačke planine ome-duju i Prokletije od sjeveroistoka. To je naša Derovica i njezini travnati pitomi susjedi.
Ime Derovice ubilježeno je na našoj karti kao Daravica, a u zagradi (oklepaj) je stavljeno još Derviš Kom. No domači čobani kažu samo Derovica, a tu i tamo od došljaka, žandara ili graničara, čuje se i Deravica. Oblik Derovica staro je ime, i u tom istom obliku javlja nam se i u Dečainskoj hrizovulji, dakle u četrnaestom stolječu. Arnauti govore kratko Derovic, Derovic Madze i Derovic Vogel, Velika i Mala Derovica. Imenom Derviš Kom zovu škiptarski čobani čitavo planinsko pobočje Velike i Male Derovice, od najviših vrhunaca do gornje granice šume. Tako mi je protumačio Hasan, mlad Metohijac, koga sam na Pločicama susreo, kako iduči za ovcama, uči iz nekog odrpanog udžbenika geo-grafiju naše zemlje. U drugoj ruci nosio je pomno (skrbno) savitu bilježnicu. Sam je sastavljao rječnik škiptarsko-srpsko-turski. Inteligentan, s pravom filo-loškom spretnošču, protumačio mi je razliku o fonetici našeg jezika i špiktarskog. Svakako sam iz njegova zornog izvoda mogao laglje shvatiti zvuk tudega jezika nego iz mnogih gramatika, što sil mi kao pomagala služile kod kuče. Ali uz obilje
nazala i poluvokala jedva sam razabirao (razločiti, »razumeti«) poneki njegov izgovor. Tako ne bih uz najbolj u volju mogao da reproduciram, ni da pismom izrazim izgovor onog imena, što ga obično bilježim sa Maja Rops. Ovo r-o-p-s samo su konvencionalni znakovi, kojim se otprilike može grafički podati mutan, zatvoren i grlen, posve kratak Hasanov izgovor ovoga imena.
Dugo sjedimo na vrhu Derovice. Ne možemo se odijeliti od divnih planina. Kao začarana zemlja zovu nas ova brda u svoje okrilje. Pomalo razabiremo pojedine skupine i nastojimo da utvrdimo njihov položaj. Najbliži nam je nešto pomaknut i uzdužen prema jugu ogroman masiv s visokim vrhovima prepunim snijega. To mora da je Škilzen. O Škilzenu govore svi istraživači ovih krajeva. Njegova markantna slika, kažu, vlada nad južnim prelazom podno (kraj) Prokle-tija. Ali u Škilzen nije dosada nitko prodro. Da li su vrhovi ove neprohodne planine najviši u Prokletijama? Ili ih nadvisuju vrhunci nepoznatih Bješka Krajsničes-Krajsničskih Planina? Ili je od sviju najviša Maja Jezerce u srcu Prokletija sa svojih 2560 m? Sve su to pitanja na koje če tek budučnost moči da odgovori. Izmedu pojedinih skupina prepukle su dobuke sutjeske. Jedna od njih rastavlja najopsežnije grupe, ali u samu klisuru ne možemo zagledati. Razabiremo je tek po gustoj magli, što nam kao u i Proni Serbit nagovještava požar na planinskim stranama. To je Valbona, nepoznata rijeka, što skuplja vode u centru Prokletija, s najviših snježanika u Bješka Krajsničes i u Bjeliču.
Bjelič, onamo treba da udemo. Pogled nam se zaustavlja na plašnim (ploščat) stijenama i strmenitim zupcima (zob, čer) ovoga masiva, gradenim posve iz blje-štavog bijelog krečnjaka. Iza njeg pomalja se čitav svijet planinski, obilje vrhova, stijena, glavica, što glomazuih (okoren) i tvrdih oblika, što estetski razudenih (razčlenjen) vitkih i smionih (smel). Gdjegdje na daleko blješti goli kamen, drugdje se na silnim točilima rasprostrle goleme množine snijega. Zjape duboke, tamne klisure, črne se šume — huji u njima vjetar, razgoni sivi dim. Iza Bjeliča redaju se nagusto zbijeni: Maja Jezerce sa svojom skupinom, egzotična Vezirova Brada i Bregu Nastreš, daleka Radohina, razrivena Popadija, Trojan, i več posve na sjeverozapadu, odijeljeno od Prokletija, Komovi. Daleko iza svih ovih planina, daleko na obzorju lebde srebrene čahure Ijetnih oblaka; nebo sja zelenim od-sjevom, tamo je more.
Slijedečih dana upotpunili smo našu orijentaciju, kad sano s trosrhe piramide Maja Rops ugledali površi i vijence planinske preko Bogičevice, Marijaša, Starca i Djevojačkog Krša do Čakora, Nedinata, Koprivnika i Hajle Planine.
Iduči granicom sve smo dublje ulazili u visoko gorje. S otvorenih travnika Maja Špatit opet smo ugledali snijeg u visokom Škilzenu i u Bješka Krajsničes, sad več bliže negoli s Derovice. Prodosmo Košuticom. Prošetasmo njenim dubra-vama. U bezbrižnoj dokolici (oddih) razgledasmo cvjetnu baštu ovog divnog kraja, odmorismo se u hladu sjenovitih bukava i u mirisu borova. Kao u kakovu parku stoje tu i tamo slikovite skupine jela, borova i svijetlog javora, u travi procvalo je odabrano cviječe, sitni potočiči kao ogradeni crvenim šljunkom (prod) protiču košanicama. Milota pitomoga sredogorja posve nas zaokuplja, te zaboravljamo da hodamo toliko čuvenom albanskom granicom, daleko od svakog ljudskog naselja. S visokoga Zabjela zagledali smo u Čeren, preko u susjednoj zemlji. U dnu tijesne klisure, to je prava sutjeska dinarskog gorja, dvije tri sitne kule uz bijelo, suho korito jedne karsne (kraške) rijeke: Proni Čerenit. U dogledalu (obzorje) kule postaj u dohvatne, razabire se usjev (setev) na šturim bjelkastim njivama, sitnom staziconi netko prolazi. Dublje u klisuri leži dim. Več se danima taj dim provlači svom krajinom. Kad padne noč, nadaleko se nad Valbonom žari krvavi odsjev šumskoga požara. Jutrom vjetar razgoni sivu maglu, dim se u buljucima (čreda, kopa) diže, opet pada, zastire nam pogled u daljinu. Samo tanahi (tenek) horizontalni slojevi lake maglice mogu da se dižu do naše višine. Iz dana u dan gledamo planine nasuprot nas u opalnom osvijetljenju ovog modrikastog vela (zavesa).
Ispod mirisnog granja borovog na Košutici, preko cvjetnih proplanaka, naš pogled traži sliku velebne pozadine: naš Bjelič. Kao golemi bastijoni mrtvog dinovekog (orjaški) grada tonu bijele hridi (skale) silnog Bjeliča u plavkastoj dimnoj maglici. Neobičan je jak kontrast izmedu zelene, bujne vegetacije škrilje-vačkog tla i puste bjeline Bjeličevog kamena. Bal zbog ove opreke još je jače
naglašena mrtva pustoš karsta (krasa) tamo preko u bijelomu gorju. Bijeli se Bjelič, naš cilj. Bjelič, za koga mi rekoše topografi, poznavaoci ovog kraja: »U Bjelič ste nakanili? Teško čete, veoma teško proči Bjeličem. Neobično težak teren.«
Več su putnici polovinom devetnaestog stolječa, tako Hahn, Degrand, A. Boue, Vicjuesnel, prolazeči glasovitini »prizrenskim putem«, starini drumom iz Skadra za Prizren, s juga gledali silne sjevernoalbanske planine. A. Boue i Viquesnel bili su prvi, koji su godine 1838 putujuči iz Gusinja u Skadar prošli kroz sjevernoalbanske alpe, a arheolog Evans, tragajuči za spomenicima rimske kulture u ovim krajevima ušao je još osamdesetih godina duboko u klisuru Valbone. No tek prvih decenija našega stolječa počinje sistematsko prodiranje pojedinih naučnika sve dublje u ove teško pristupačne predjele. Madarski geolog Nopsca proputovao je u pratnji domačih lovaca i čobana Malisora velik dio Pro-kletija. On je bez sumnje danas najbolji poznavalac sjevernoalbanskih planina. Polazeči iz skadarske nižine, prošao je na svojim ekskurzijama masiv Radohine,
Foto dr. Br. Gušic Maja Rosit, najoiši zapadni orh Bjeliča
ušao u srce Prokletija kod Maja Jezerce i prošao dolinom Rudničkom — Fuša Rudnices i Pečskim Putem — Cafa Pejs, starim karvanskim prelazom izmedu Skadra i Peči, te zahvatio u svojim študijama dolinu Ropojani sa današnjim našim graničnim planinama Bregu Nastreš, Vezirova Brada i Trojan. U svojim opsežnim radovima Nopsca je prvi dao detaljnu geološku sliku zapadnih Prokletija. Prvi je bio Liebert, kome je godine 1904 uspjelo da dopre u gornju dolinu Dragobije i da tako pronade izvorišno područje rijeke Valbone, te zagonetne gorske bujice, sakrivene posred visokih planina. Steinmetz je tek zagledao u njeno duboko korito, kad se iste godine bavio na podnožju Škilzena i tako potvrdio mišljenje Hahna i Evansa, da izvori Valbone leže daleko negdje na zapadu u centru Prokletija, a ne ispod stijena Škilzenovih. Ali srednji tok ove rijeke, njena silna klisura, što dijeli Bješka Krajsničes od Bjeliča i Škilzena, nije još ni do danas ispitana. Od naših geografa jedini je Cvijič ratnih godina 1912/13 prošao bio planinama na obodu Metohije. Ali Bjelič, znao sam, nije proučio još nitko. Geologu Roth v. Telegdu za vrijeme poeljednjeg rata uspjelo je da se sa sjeverne strane, od Vusanja, popne na jedan od njegovih prelaza, no liikome nije još dosada pošlo za rukom, da s koje istaknute glavice stvori preglednu sliku čitave skupine, niti da traverzira glavnim bilom (greben) sav Bjelič.
Več smo iz daljine, još sa Derovice, uočili napadnu razliku u sastavu ovih planina. Dok smo danima prolazili izrazitim škriljevačkim sredogorjem normal-noga reliefa, hidrografije i neprekinutog biljnog pokrivača, svijetle stijene Bjeliča i Krajsničkih Planina odavale su drugačiju gradu. Lako se i iz daljine moglo zaključiti, da je ovo gorje gradeno od vapnenaca, od dinarskih vapnenaca, da je oblast izrazitoga karsta (krasa). Što smo se večina približavali bijelom gorju, razlika je bivala sve napadnija. Več se s Košutice prostim okoin moglo zamijetiti karsne (kraške) značajke Bjeliča: glatke ploče, išarane (pester) škrapaina silnih razmjera, površi, isprošupljane (preluknjan) ljevkastiin (lijak) vrtačama. No> tek kad smo došli na Caf Bor, iznenadio nas je zanimljiv fenomen, sučeljavanje (sti-kanje) dviju oblasti različite geološke grade. Neočekivano, naglo, jedna jedina oštra črta dijeli tu dva svijeta: na sjever od Caf Bora prostire se zeleni svijet stare geološke grade, na jugu vlada karst (kras). Snažno odjeluje ova nagla pro-mjena terena. Uranica je tako oštra, da dok čovjek jednom nogom još stoji na mekanom debelom sloju sipke zemljače od raspadnutog škrilja, drugom nogom več traži uporište na glatkoj krečnjačkoj ploči ili medu srhovima (rob) oštrih škrapa. Diljem (vzdolž) Dinarida na mnogo se mjesta javlja ovo sučeljavanje, no nigdje nije tako očito i upadno kao ovdje na podnožju Bjeliča. Smjer ove tektonske sudarne linije mogli smo donekle promatrati več sa Čaf Bora, ali ja-snije smo je uočili iz Bjeliča: od masivnoga Trojana proteže se ta linija dolinom Vusanja na Čaf Bor pa preko ovoga sedla u dolinu Proni Deržans, pritoke Proni Čerenit. Bješka Krajsničes i Škilzen kao i Bjelič pripadaju u oblast karsta (Krasa). Razlika se medu paleozoikom i trijaskim krečnjacima (apnenec) ne očituje samo u dominantnoj boji terena niti u vegetaciji; ne, sva se krajina na toj granici mijenja i sav pejsaž poprima drugi karakter. Premda Bjelič, a ni Maja Jezerce, ne prelaze visinom svojih glavnih vrhova Veliku Derovicu, a vjero-jatno je mnogo ne premašuje ni Škilzen ni Maja Hekurave, ipak dok je Dero-vica i sva njena oblast pitomo sredogorje, karsni (kraški) dijelovi Prokletija odaju črte velebnog visokog gorja. Bjelič i Bješka Krajsničes monumentalne su i ozbiljne planine, njihov je relijef alpinski razveden. Pa i u onoj regiji, gdje bi u pragorju još prevladavala šuma, u karstu (krasu) iskače jaka struktura jedroga krečnjaka. Dok sredinom mjeseca jula u Derovici na prisojnim, široko otvorenim poljanama i toploj, mekanoj podloži, snijega od dana u dan sve na-glije nestaje, i obilata voda hrani potoke, — na razrivenim točilima (drča) Bjeliča još leže močne sniježne naslage. Čuva ih hladan kamen. Nema odvira s ovih snježanika, — svaku kap vode, što je sunce otapa, lakomo guta porozni vapnenac. Suha karsna (kraška) pustinja prijeti nam žedi.
Dugo u sumrak ležimo uz karaulu na Čaf Boru i dogledalom (daljnogled) ispitujemo teren u Bjeliču. Do nas žubori vrelo, majčina dušica vonja u mladom uzduhu, u karauli veselo pticketa plamen na ognjištu. Sve do sada naše je puto-vanje bilo doista udobno. Konj je prenosio naš prtljag, a karaule pružale su nam odlično konačište. Ali na pragu Bjeliča prestaju mekani puti, u nj ne vode nikakove staže. Konja vrača Omer u Gusinje, a sav prtljag za nekoliko dana treba ponijeti na ramenima.
Prestupamo tektonsku sučelnu liniju, prelazimo na krečnjak i time ulazimo u Bjelič, držeči se uglavnom smjera državne granice. Kao vrata u Bjelič služi nam korito negdašnjeg pokrajnog ledenjaka, što se iz Bjeliča zapadno od Maja Koladz sa Čafa Prestopit otvara u Vusanjsku dolinu. Ali dno je ovog ledenjaka naknadnom karstifikacijom posve isprošupljano (preluknjano). Namjesto blago mutoniranih stijena, kojima bi se u reliefu normalnog geološkog sastava lako uspinjali kao kakovim stepenicama, mi se moramo pridržavati glatkih ploča, da ne upadamo u rupe, prerasle korovom (plevel), pa opet svaki čas moramo silaziti i opet se verati (plezati), vješto izmicati vrtačama, napeto paziti da ne zademo s našeg smjera, a oštro nam kamenje kod hvatanja ranjava ruke. Karst, strahovit karst, kakova nigdje još nijeeam vidio, prostire se pred nama. Uzverali (vzpeli) smo se na prvu terasu. Goli krečnjak sačinjava njenu površ, Na višoj stepenici glacijalni je relief jasnije sačuvan. Našli smo prve tragove morena i odsad se stalno pridržavamo morenskih humčiča, jer nam njihov nasuti materijal pruža ugodnije i jednoliko uporište kod uspona. Izza prvih morenskiih nanosa javlja se snijeg. Uza nj na vlažnu je tlu nikla nježna soldanela, draga znanica putniku u planinama. Ali se stari snijeg ne prostire u kontinuiranim strmim poljima sve do
pod stijene. Odijeljeno leže omanje sniježne plohe, svaka za se na dnu zatvo-renih karsnih (kraških) depresija. Vični (navajeni) ovom nealpskom skarščenom glacijalnom terenu, pridržavamo se oboda sniježnih vrtača i svladavamo jednu stepenicu za drugom.
Konačno dosižemo najgornji cirk (ozebnik) našeg ledenjačkog valova. Pod stijenama smo Maja Koladz, na Cafa Prestopit. Grandiozno gorje razotkriva se pred nama. Silna Maja Koladz nadvisuje nas svojim masivnim stošcem, što je sav isšaran vertikalnim škripima. Na njenom podnožju u duboku amfiteatru leži mnogo snijega. Lijepi vrhunci nižu se oko ovog visokog ledenjačkog cirka. U njihovim golemim močnim potezima odiše dah alpski snažnoga kraja. Raz-veden, veoma zanimljiv greben nastavlja se na zapadnoj strani našega prelaza. Njegove glatke stijene dižu se direktno s točila (drča) i svršavaju nizom tuba-stih bastijona. Koje je biljege svom zavičaju dao čovjek ovih planina? Kako
Vezirooa Brada u Prokletijama
Foto dr. Br. Gušič
domači zovu ove vrhove? Karta o tom šuti, ta dalje južno od Maja Koladz i nema karte, a naši vojnici graničari prate jedino granicu — zračnu liniju izmedu udaljenih graničnih stupova (steber). Od domačih nema nikoga. Beskrajan mir leži podno ovih stijena. Ni ljudskog glasa, ni ptice, ni zvijerke kakove nije čuti. U dnu cirka, na zelenu zaravanku (ravninica), razabiru se neke omedine (grmič-je). Napušteno, razoreno katunište (pastirski stan). Da, u čutanju ovih stijena, na dnu ove svečane tišine, leži tuga ostavljenog zavičaja. Planinštake oda-gnaše s njihovih ljetnih staništa, odagnaše zveku bronaca (zvonec), bleku jagnjadi i slobodan zov Škiptara čobanina. U ovaj divan planinski zakutak nije još dopro moderan poklic, (klic) planinara, nema još mladunčadi urbanizovanog Evropejca, da ispuni ove uvale bezbrižnom cikom (krik) svoje nabrekle, neutrošene snage. Lagano se muk divlje krajine prelijeva u jezivu sainrtnu šutnju.
Na vrhu Maja Koladz naša granica čini oštar kut. Zakreče prema sjevero-zapadu slijedeči bilo (greben), što čini razvodnicu izmedu Valbone i Plavsko-Gusinjske kotline. No ni državna granica u Bjeliču nije precizno fiksirana. Komisija za razgraničenje nije ulazila u neprehodnu pustoš ovog masiva. Postavila je samo dva granična stupa: prvi na početku Bjeliča na Čaf Boru i drugi na kraju ove krečnjačke gromade na Čafa Valbons, a kao medu njima odredila je razvodnicu, pcjam, što je upravo u ovakovu karstu (krasu) veoma slabo odreden. Prema tomu najviši vrhovi Bjeliča, Maja Mijuš, 2545 m, i Maja Koladz,
2530 ni, ne ulaze u naš teritorij. Mi smo se zbog toga okrenuli na zapad, da uhvatimu razvodnicu i u koliko bude moguče, da njenim bilom preko Maja Rosit, predemo čitavoni dužinom onoga dijela Bjeliča, što leži u našoj državi. Tako smo nzašli na ustalasanu (valovit) karsnu (kraški) površ, na rub nekog ledenjačkog cirka ogromnih dimenzija. Vred nama se razastro (razprostre) Bjelič kao skamenjeno more. Iz mnogih se karova (krnica) njihovi valovi stapaju u široko, otvoreno korito, komu glatke pločaste stepenice mutoniranih obrisa jasno označuju kaskade i padove nekadašnjeg ledenjaka. No kad se ude u sam teren, pored mnogih karsnih (kraških) oblika čovjek gubi dojam cjeline. Tada se vidi, da je čitavo dno toga ogromnog cirka pretvoreno u posve neprohodnu karsnu (kraški) oblast, svu isprošupljanu dubokim urvinama (strmina) i vrtačama, izve-ruganu (izverižen) škrapama golemih (ogromen) razmjera, što uz glatke kreč-njačke ploče stvaraju dojam zatalasanog kamenog mora, što ga je neka sila u trenu najjače uzavrelosti za navijek ukrutila.
Pod zrakama podnevnog sunca črne se u dolini goleme šume sve od daleke Košutice preko Plava i Gusinja do podnožja Bjeličeva. U daljini ljeska se usta-jala ploha Plavskoga Blata. Grnčar zmijugavim tokom protiče Gusinjskim poljem, a samo Gusinje raspoznajemo tek po gaju vočaka i zelenih krošanja, u koje je utonulo čitavo naselje sa svim svojim kučama.
Usprkos dugotrajnoga hoda, na podnožje Maja Rosit nijesmo za dana mogli stiči. Tražeči izmedu provalija što bolji prelaz, stalno smo morali paziti, da suviše ne gubimo na višini. U neprestanom usponu i silaženju (sestopanje) brzo nam je vrijeme odmicalo. Tada smo se več za niskoga sunca digli posve pod stijene glavnoga grebena. U nekom malom sklonjenoni dočiču (dolek) nakanili smo prenočiti. Duboko razvršje dijelilo nas je od skupine vrhunaca. Jedan od njih mora da je Maja Rosit. Od našeg logorišta vodi u najgornji dio ovog raz-vršja ne suviše naporan pristup.
Upotrebio sam poslednje dnevne sate pred sunčanim zapadom, pa dok su drugovi pripremali logor, uspeo sam se s vojnikom na to razvršje. Kakav se divan planinski svijet otkrio preda mnom! Omalen dolac poda mnom svršava prema jugu ostrim grebenom, što ga u sredini kruni velik bastijon pravokutnog oblika i okomitih (navpičen) stijena. Svojim glatkim, odlomljenim stranama i nazupčanim vrhom mnogo me podsječa na poznate »cime« i »torre« u Dolomi-tima. Uspon na njegov vrh zadavat če danas sutra, kad jednom i ovaj kraj bude otvoren alpinizmu, veoma zanimljiv penjački problem u samom Bjeliču. Nama nažalost nije bilo moguče da okušamo snagu u njegovim stijenama. Sam vrh leži daleko na albanskoj strani preko naše državne granice. Iza tog vrha zagledali smo po prvi puta čudesnu Valbonu. Njena se silna klisura razjapila (zaze-vala) pod nama tik pod južnim stranama Bjeliča. Grandioznu pozadinu njenoj sutjesci tvori golem planinski bedem (zidovje) Bješka Krajsničes. U klisuru vec je polegao mrak. Iz duboke se tame izvijaju stijene, vertikalne stijene, strma izlokana (izjedena) točila (drča), sipari, usječeni karovi puni snijega. Samo još vrhovi plamte crvenim žarom. Poslednje sunčane zrake odsjevaju na visokim snježanicima, gube se u tami dubokih provalija, u dnu ogromnih ledenjačkih cirkova. Posve na obzorju, kad je več sumrak zahvatio i svu našu okolinu, još uvijek odsjeva ruj na najvišim vrhuncima. Tamo mora da je Maja Hekurave, najviši vrh Krajsničskih Planina. Vratio sam se u naš logor u dnu dolca. Pala je tama, gust je mrak polegao na svu krajinu. U poodmaklim (pozen) nočnim satima digao se mjesec. Sablasnim (pošasten) je sjajem obgrlio visoke komove, hladno se svjetlo razlilo niz dulibe i vrtače. U dolini, daleko dolje kod Gusinja, čelično je bljesnuo uzan trak Grnčarskog potoka. Spavaju drugovi pod šatorskim krilom. Tek stražar budno pazi na prelaz, što niže našeg doca, dnom razvršja vodi preko u Albaniju.
Ranorii zorom, još prije sunca, krenuli smo naprijed. Uzašli smo na glavni greben Bjeliča i tu, neposredno pod najvišim stijenama, na strmim snježanicima i točilima dohvatili smo prijeslo (prehod), što smo ga več izdaleko zapazili podno najviših vrhunaca. Trebalo je gotovo pet sati dok smo se dovde uzverali (povzpeli). Strmo se pred nama uzdigao neki visok vrh. Masivna stijena, ispre-kidana zelenim travnim pasovima, spriječavala nam je daljnji pogled. Znali smo, negdje nad nama mora da je Maja Rosit. Zato je najbolje da se uspnemo uz ovu stijenu pred nama. Za uspona otvarao se pogled preko duboke sutjeske
Valbone na sniježne planine na drugoj njezinoj strani: Bješka Krajsničes. Što se dižemo naviše, javlja se sve veči broj vrhova, ovjenčanih obilnim snijegom. Novi nepoznati vrhunci ukazuju se na horizontu. Velika skupina Škilzena stapa se s Krajsničskim Planinama u širok planinski svijet — nepoznat svijet stijena i komova. Nepoznat svijet, u koji nije još do danas ušla noga geografa ni alpiniste. Duboko pod nama u zračnoj perspektivi planinskih bujica Valbona u dnu tamne klisure krči svoj put prema sjeveroistoku. Još kratak uspon travnatim stepenicama i mi smo na vrhu. Da, na jednom smo od mnogih vrhova divljega Bjeliča, ali ne na vrhu Maja Rosit. Južnije od nas, nemnogo više od našeg neimenovanog vrha, podiglo se osamljeno glomazno (zavaljeno) brdo. Nema sumnje, to je Maja Rosit. Duboka provalija, puna snijega, dijeli nas od ovog vrha.
Maja Rosit ustobočila se glomazno bez ikakova estetskog sklada. Kao i svi susjedni vrhovi, gradena je od sivkastih trijaskih krečnjaka, pravilno uslojenih. I Bješka Krajsničes odaju isti karakter grade. Čak (celo) se iz naše udaljenosti može u stijenama Maja Hekurave pratiti slojeve, analogne ovima u Maja Rosit. Čitav zapadni dio Bjeliča — to je skupina Maja Rosit — samo je ogromna ploča kompaktnih trijaskih vapnenaca, izdignuta i koso (poševno) nagnuta, te razdrta naknadnom erozijom. Sačuvani jedri dijelovi ove ploče izgraduju glavne vrhunce. Njihove glomazne, teške mase u pravilu svršavaju plosnim, travnatim zaravnima. U istočnoj stijeni Maja Rosit, nama okrenutoj, nižu se od točila do vrha pravilni slojevi jedan uz drugoga. Monotono djeluje ova ploha rebraste strukture. U tim šturim nizovima ne podrhtava lelujava horizontala, nema u njima oštrih poteza, izbrisan je svaki zamah. Vječna igra svijetla i sjene ugasla je u dosadi sivog vapnenca. Sva je Maja Rosit bezlika gromada. Ni s koje strane ne veže je kakav načičkan (narezljan) greben, ni zavojito (zavit) prijeslo (prehod) uz susjedne vrhove. Pa i ti njezini susjedi jednaki su njoj: sumorne (mračen) trupine mrtvog kamena, bez ritma, bez ljepote.
Oštar fičuk (žvižg) reže tišinu. U tren sklanjamo se za kamen. Napeta pažnja. Opet drski zov — prepoznajemo signal naših graničara. Mora da su to momci sa Zastanja. Sigurno nam idu u susret. Doista netko silazi s Maja Rosit. Mlad, vitak vojnik spusta se u stijeni. U ljevici nosi pušku, desnom se rukoni pridržava gipko i spretno, te naglo silazi. Ipak je trebalo dosta vremena dok se prošavši snijeg, na našoj strani uspeo do nas. Veselo se pozdravljamo. Uistinu sa Zastanja dolazi da smijeni naše dosadašnje pratioce sa Čaf Bora. Pričamo jedni drugima novosti, nijesu to novine iz velikoga svijeta — daleko smo od takozvanoga svijeta i svih njegovih briga — nego kazujemo jedni drugima svoje doživljaje poslednjih dana. Vojnici se raspituju o stanju straža, redaju se svakidašnje brige graničara, kao usput (mimogrede) spominju se daleki domovi.
Naš kotiček
KLIC POMLADI
Zupančič Uroš — Sarajevo.
Močan je klic narave v pomladnem prebujenju, močan in mogočen za mnoge ljubitelje narave; a na žalost se temu klicu ne odzivajo — nočejo ali ne morejo — množice bednikov, katerim je najbolj potreben. Ti ljudje so nesrečniki — sužnji strojev in pisarn, domačini mračnih, v zidove okovanih ulic. Da bi ti ljudje vsaj enkrat v življenju, vsaj to spomlad mogli v pomlajeni naravi učivati lepe, solnčne dneve' Pretrgali bi okove suženjstva — močna magična sila bi jih vlekla ven v svet neoskrunjene narave. Nastopili bi pot onih sreč-nikov, ki so že spoznali, da zlata polja, šume z blagodejnimi sencami in mirno tišino, planine ter zasnežene gore prinašajo novih moči duši in telesu; spoznali bi, da je pot v naravo — pot k solncu, zdravju in miru ter k resničnemu živemu življenju.
Vstanite v ranem jutru, z vso družino, v oprtnik malo brašna, pa Foto Skerlep Janko naglo peš tja, kjer se solnčni žarki Grmada nad Sd. Katarino	že igrajo z rosnimi kapljicami na
pomladnih bilkah in čašah cvetlic, kjer ptice v zboru oznanjajo novi dan. Koliko dobrote bi bilo na svetu, če bi vsi ljudje živeli, kakor jih uči zdrava narava! Saj smo del narave — zakaj se je moral ravno človek tako daleč izgubiti iz prvotnega okvira naravnosti! Zdaj pa hrepenimo nazaj, nazaj k lepoti telesa in duše, k poštenju in veliki resnici.
Vsakdo naj ljubi le del narave, zveže naj se z delom te veličine stvarstva, vanj se naj lesno uživi pa bo dosegel zadovoljstvo.
Mnogo jih je, ki so srečni med brazdami in razori njiv, združeni z grudo, ki nam rodi. Naš oratar gleda in neguje vsako ped svoje zemlje, v potu svojega obraza orje, seje in sadi, kljub trpljenju srečen, ker je tesno združen s to rodno grudo. Pri delu je težak in okoren, a mehkega pogleda in nežen v duši — silno nežen. Kako prisluhne vetru, ki priveje skozi polje, hladi oznojeno čelo, poziblje težko, zlato klasje, sklanja cvet k cvetu! Oratar razume ta šepet in je srečen... Pojdite v polje, v žitne njive, ki nam dajejo kruh in življenje, in se zamislite v življenje prirode in prirodno!
Pomladni gozd je prebujen k življenju. Lise snega še spominjajo na zimo, a prevladuje pomlad s svojim cvetjem in z zelenjem, ki je kakor veliko upanje. Pojdite skozi gozd po mehki, mahoviti stezi in opazujte. Silno borbo za življenje vidite pri prebivalcih gozda, a vse, kljub borbi, živi veselo, po drevju, pod drevjem, na prsti. Srečate gozdarja in črnega ogljarja, to so ljudje gozdov in planin, težko jih pregovoriš, da pridejo v bivališča, le ob velikih praznikih gredo v cerkev, hvalit Boga.
Ali se zavedamo, kako velike naravne krasote imamo v svoji domovini? Za nje nas zavidajo zuna-njiki, mi sami jih ne cenimo dovolj.
Prileten, brkat Srb mi je pravil v Južni Srbiji: »Bog takrat, ko je ustvarjal Slovenijo, ni bil zaspan ali slabe volje ter skop; pogledal je bistro, kje bo stala ta dežela, in je globoko segel v vrečo lepot svojega stvarstva. Ali pa je Slovenijo posadil na svet poslednjo in ji dal vseh lepot, kar jih je še ostalo za celotni svet«. Tako nekako je ves ginjen modroval človek, preprost; menda je bil samo enkrat pri nas, a prehvaliti ni mogel naše mile domovine.
»Na polju znamenje stoji,
podoba sveta v njem žari ... ... obraz je moje domovine ...«

Foto Fr. Krašovec
Cvetje v gorah
Na planini je vse v smehu in petju; tako samozavestni so ti ljudje s planin — nasmejani: »Nikomur tu nisem na poti — na poti ni meni nikdo.« — Kar zavidal sem jim to neomejeno in neokrnjeno srečo... Strm alpinist in smučar se gotovo spomladi počutita najbolj srečna; v solncu in na snegu doživljata svoje najlepše dneve. Oprtnik, smuči in dereze ter cepin — pa gremo na snežne strmine. Iztaknejo zapuščeno pastirsko kočo pa začnejo v njej gospodinjiti. Samo srečne, od solnca zarjavele obraze srečaš v pomladi visoko gori na snežnih poljanah. Sami fantje so v koči, pa je vse tako lepo v redu in na svojem mestu, kakor da bi prišel v kočo, kjer so same skrbne gospodične, navajene gospodinjstvu. Ej, tudi fantje znamo to, ker hočemo; saj nam je vsaka naloga veselo delo. Ko pridejo obiski, se iz temine v bajti pokažejo le beli zobje in vesele OČi.	Foto Skerlep Janko Da, to je življenje za mladino, to je Na Osolniku nad Škof jo Loko šola za naravno življenje!
Vsi vedite, da je priroda neizčrpna, večno lepa, zato ne skrunite ji lepot in miru; s spoštovanjem hodite po njenem kraljestvu. Naužijte se vsega, kar vam nudi; samo bodite dostojni, ko hodite v naravo! Ne divjajte, ker narava se ob svojem času maščuje nad vsakim, ki jo skruni.
Pomlad je tu! V naravo, vsi brez razlike! Saj v naravi ni razlike med gospodarjem in slugo, med bogatinom in siromakom, vsi smo ji enaki. Pojdite v naravo, vi ubogi in od življenjskega boja utrujeni ljudje, ubežite vsakdanjosti vsaj za kratko dobo; z vsakim korakom v svet narave bo zbežal del vaših tegob in skrbi. Pojdite letos vsi! Tisti, ki ste že bili in tudi tisti, ki še niste bili. Pojdite! Jaz, mi vsi gremo z Vami!
POHORSKA ZGODBA.
Branko Šalamun.
Poznate šentlovrenška jezera sredi pritlikavega, krivenčastega borovja? Na pohorskem grebenu leže. Ne poznate jih? Škoda. Ne bi Vam namreč znal opisati, kakšne so te planote v času, ko jih prekrije sneg in obsije zimsko solnce. Če ste že kdaj občutili, kako utripajo na videz mirne zračne plasti skladno z Vašim srcem, ali če se je lastna zavest še kdaj razgrnila pred Vami tako razločno ko januarsko opoldansko nebo, tedaj Vam pač ne bo težko ustaviti svoje misli za hip pri človeku, ki v takšni uri tiho vriska. Vabim Vas: pojdite z menoj! Na Pohorje, v zimskem jutru.
Težke, resne misli so me gnale, spremljale gori. Mi smo mladi — mladi? Času potrebni? Ako smo to in to hočemo biti, moramo sprostiti vse sile... Tudi ostre, burne. In te sile, ki ne dopuščajo oklevanja, so lepe, kakor je lep ta blesteči sneg na smreki, morda tudi težke ko moker sneg, ki lomi veje. Da, veter je vedno ostrejši in bistri razglede. Pa misli so mi vzporedno drle svojo pot ko voda v zaledenelem žlebu nad pohorskim mlinskim kolesom. Zaman sem jih skušal uravnati drugam. Kar so se okrenile pod nenadnim sunkom: Šikla-rica je namreč precej strm klanec in naglica, s katero so drsele smuči, je postala neprijetna radi na gosto zraslega drevja. Bliskovit sunek in padec — z desno stranjo prsnega koša ob oster kamen. Nekaj trenutkov za tem, ko si je bolečina izsilila duška v čudnem kriku, diagnoza ni bila težka: natrto rebro in pretrgana mrena. Moje prve misli so bile zdaj: štediti bo treba z močmi, do koče je še uro in pol hoda. — Na silo sem pogoltnil nekaj meda. Včasih zdravijo tuberkulozne bolnike tako, da jim iztrgajo živec phrenicus, drugič zopet s torako-plastiko, tretjič s pneumatoraksom. V vseh teh slučajih opravlja dihalne funkcije le ena polovica pljuč. Moje znanje anatomije je še v povojih; pa zavest, da se prsa polnijo in praznijo v enakih presledkih, čeprav 50- mesto 150 krat v minuti, je vplivala pomirjevalno. Vznemirjenje bi sploh ne zaleglo, ker sem bil sam.
Misli, ki so se prehitevale v glavi, so postale tako neovirano in odkrito osredotočene na en edini problem, na lastni jaz, da bi debata in nasprotniki ne našli prostega niti najmanjšega možganskega zavoja več. Zato se je moralo vedro nebo, brezvetrje in toplo vreme izpreobrniti v svoje točno nasprotje, v realno zavest, da sem zašel, da me je zajel snežni metež in da mi ivje na trepalnicah uklepa oči. Konture, ki so se dvigovale iz megle šele na zadnjih dveh, treh korakih oddaljenosti, so se čudovito izpreminjale. Vsaka bi mogla biti zid Senjorjevega Doma. Nepričakovano se je dvignil tak zid pred menoj. Drvarnica ali — da: vodovodni rezervoar.
Ker je zamrlo vse moje kričanje brez odmeva, sem se spravil na iskanje, izprva po načrtu: Desno navzdol, navzdol po sredi, na levo in vedno nazaj, k stolpu. Prvič, drugič, znova in dalje. Glasno sem si dopovedoval, da mora ležati Dom — nižje od rezervoarja. Pa nič.
Ker sva s srečo domenjena, sem vedel, da me bo pripeljala v zadnjem trenutku do koče. Zdel pa se mi je res že zadnji čas za to... Njenemu obotavljanju bo Igriva pač njena stara zgovornost. In res:
Večino dni preživim v vseučiliškem mestu. Zato poseže vanje kdaj pa kdaj tudi film. N. pr. oni z naslovom: Kralj Mont Blanca. Prikazuje gorskega vodnika, ki je verjel pravljici o zlatu, spravljenem na najvišjem vrhu. Tega čuvajo duhovi gora. Mraz je ustavil poslednji korak vsem pohlepnim predrznežem, potem, ko jim je solnce izžgalo oči. Tudi mladega kralja vodnikov je čakala ista usoda. Odkupil ga je pri njej njegov še nerojeni otrok s svojim življenjem. Šele srečanje s smrtjo je izsililo spoznanje, da je sreča blizu, v ljubezni.
Pravljica. In po vrhu še iz velemestnega kina. Toda vprašanje, v koliki meri je predstava o nerealnem zlatu in pa občudovanje, ki ga hlinijo dolinci za prvenstvene vzpone, gibalo mojega stremljenja — to vprašanje je vse prej ko pravljica. — Bliskovito mi je šinilo skozi glavo: »Ti hočeš obljubo. Ti zahtevaš od mene, naj se odrečem delu, ki me je pravkar zajelo. Če je to Tvoja cena. se ne bova pobotala. Ne moreva se, toda to tudi Tvoja cena biti ne more. Jaz vem, da ne gre za kovano zlato. Vem, da ne gre za osebne ambicije, ki bi hotele, naj jim ustrežem le radi njih samih.«
Dvignil sem se 30 metrov nad svoje namišljeno zavetišče. Trčil sem ob drog z rdečim trikotom. Krenil sem na desno. Ustavil me je drugi, z leseno roko, na kateri je bilo napisano: »Senjorjev Dom«. Obrnil sem se za 180°, se vrnil k prvemu in nadaljeval svojo pot v ravni smeri dalje. Čutil sem, da stopam vedno strmeje navzdol in minuto pozneje sem si segel z rokami preko oči. Seveda: To svetlikanje je luč iz oken in ta senca je koča. Zagnal sem se, občutil prvič po dolgem presledku bolečino v prsih in rekel na glas: »Danes si jasno govoril. Tako očitno se še nisi igral z menoj, kar pomnim.« Ni čakal z odgovorom. Še isti trenotek sem se pogreznil z desno nogo do trebuha globoko in se obenem vrgel na levi bok, na rob jame, ki se mi je zdela polna vode. Jasno sem videl nezamrznjeno gladino pred seboj in šele sedaj, ko to pišem, mi stvar ne gre v račun. Drugo jutro je kazal termometer —20°.
Deset minut zatem se je pomikal kazalec stenske ure preko šeste. Nekateri ljudje so se zavzeli zame s pretirano skrbjo in je le sreča, da so bili v koči še drugi, ki so me vprašali: »Si ti klical? Dobro, da vemo. Nismo bili sigurni, veste.« Pametno so govorili, ker biti center družbe — pa čeprav le v planinski koči in samo za četrt ure — je imelo zame še vedno več slabih ko dobrih posledic.
Pa človek si lažje obnovi svojo rebrno mreno, nego potegne svojo železno srajco raz sebe. Tisto noč, ko nisem zaspal do polnoči, sem se odločil, da napišem ... In sem napisal.
Obzor in društvene vesti
Dr. Rudolf Marn — šestdesetletnik. Odkar pravno obstoji naša država, prvi in edini načelnik trgovskega oddelka naše vlade v Ljubljani, od leta 1923 predsednik Zveze za tujski promet v Ljubljani, z organizacijo tujskega prometa tesno strnjen že svojih trideset let, od leta 1905, ko se je ustanovila na Kranjskem »Deželna zveza za tujski promet«, koje tajnik je bil ves čas njenega obstoja, povsod priljubljeni in popularni dvorni svetnik — tudi on je naš! Ko ob njegovi sveži delavnosti z začudenjem ugotavljamo, da je bil rojen 18. aprila 1875 (v Dragi pri Kočevju) in si zdaj nalaga sedmi križ, se s hvaležnostjo spominjamo vsestranske naklonjenosti, ki jo je s srcem in z roko izkazoval g. dr. Marn planinstvu v obče in našemu društvu posebe. On ima redek dar uma, srca, organizacije in — za nas aktualno — peresa. Beletrist in obenem strokovni pisatelj ter urednik, je za naš Vestnik ob štiridesetletnici Slovenskega Planinskega Društva v spominski številki 1933 napisal spominski in programa-tični članek »Tujski promet in planinstvo«, toplo, stvarno in pobudno, kakor je njemu svojsko.
Ako on svoj članek zaključuje s srčno Čestitko našemu društvu k njegovemu jubileju, mu tudi mi na tem mestu, pridružujoč se mislim in besedam, ki jih je dragemu šestdesetletniku na slavnostni seji Zveze za tujski promet dne 16. aprila 1.1. izrekel naš predsednik dr. Pretnar, prav iz srca in po domače, kakor on rad sliši, želimo, da ostane tudi v bodočem desetletju i sam in napram nam tak, kakršen je bil in je.	J-
Dve smrtni nesreči v Savinjskih. — 1. Rojen 4. jan. 1909 v Potokih občine Koroška Bela, se je Mirko Mule j posvetil trgovskemu poklicu in je vstopil 1. sept. 1928 v Prelogovo veletrgovino. Postal je navdušen planinec in je proste dneve porabil predvsem za izlete v planine, poleti in pozimi, s cepinom, s smučkami ali z obojim. — V soboto, 30. marca, se je s kolesom pripeljal zvečer v Kamniško Bistrico. Drugo jutro, v nedeljo 31. marca, se je s slučajnim znancem odločil, da pojde na Brano. Od koče na Kamniškem Sedlu dalje je na severnem pobočju Brane še obilo snega, ki je bil po vrhu trd, ponekod leden. Mulej, opremljen z derezami in s cepinom, je korakal dosti brzo naprej. Ko je na zle-denelem mestu, ki je tudi zelo strmo, ravno hotel spremljevalca opozoriti na nevarnost, so mu samemu dereze spodrsnile in odneslo ga je po gladki strmini navzdol. Sicer se je skušal s cepinom ustaviti, a ko ga je zapičil v sneg, se mu je pri sunku zmuznil ročaj iz rok — in nesreča je bila neizbežna. Z vedno večjo brzino je drsel do roba strmega snežišča, tam je padel v brezno in obležal spodaj v snegu mrtev. Spremljevalec, ki je imel le navadno smučarsko palico, ni mogel do njega; pač pa se je to posrečilo Franju Podboršku, ki je na potu proti Sedlu izvedel o nesreči in si je s cepinom skopal stopinje do kraja nesreče. Smrt je bila pač takoj nastopila. — Podboršek je v Bistrici točno označil lego mrtveca; iz položaja je sledila nujnost, da se ponesrečenčevo truplo reši preko Okrešlja doli v Logarsko dolino in ne gor čez ledene strmine Kamniškega Sedla v Bistrico. Nastopili pa ste obe rešilni ekspediciji: iz Kamnika pod vodstvom g. Koželja, iz Celja z g. Kopinškom. Celjska, z vsem opremljena, je v ponedeljek prenesla ponesrečenca v dolino, v Solčavo je prišel ponj pogrebni avto iz Ljubljane, prezgodnji grob je pripravljen vrlemu našemu planinskemu tovarišu v rodni Koroški Beli.
2. Na Veliko nedeljo, 21. aprila, je 21 letni jurist Mirko Gombač iz Ljubljane, planinsko dobro opremljen, s tovarišem krenil okrog 11 s Kokrskega sedla proti Skuti. Prešla sta Mala Vratca in nastopila pot proti Velikim Podem, namenjena na Skuto. Pot, sicer brez vsake nevarnosti, je tokrat pokrival sneg' ponekod led. Blizu križišča s potjo na Mlinarsko sedlo je Gombaču spodrsnilo, ui odneslo ga je navzdol po snegu in ledu. Pri skalah je obležal. Spremljevalec sam mil ni mogel pomagati in je odhitel v Bistrico po pomoč. Brata Erjavška Franc in Lojze, ki sta bila tam, sta takoj odšla k ponesrečencu, ki so ga iz Bistrice videli, kako se je nekaj časa premikal. Brata sta dospela do njega in pripravljala rešitev. Medtem je prispela na mesto tudi že rešilna ekspedicija iz Kamnika, ki so jo bili o nesreči nemudoma obvestili (gg. Maks Koželj, LJlčar, Soje, Breskvar, Punčoh, brata Balantič) in jo je s svojim avtom v Bistrico pripeljal g. Kramar. Z velikimi težavami m večkrat v skrajni nevarnosti so reševalci v trdi noči, ob dežju, snegu m burji spravljali ponesrečenca, večinoma nezavestnega, v dolino. Ob polnoči so ga privedli do Bistriške koče; od tam so ga z naročenim avtom prepeljali v bolnico v Ljubljani. Tam pa je istega dne popoldne izdihnil vsled notranjih poškodb.
Obe nesreči sta se pripetili na običajno neopasnih mestih. V prehodni dobi od zime v spomlad bodi planinec v dvojni meri previden!
Prvenstveni vzponi v zapadnih Julijskih. Kakor poroča »Čsterr. Alpen-zeitung«, št. 1155 (za marec 1935), na str. 74, sta tekom štirih dni (od 23. do 26. avgusta 1934) znana alpinista iz Beljaka, Ferdinand K r o b a t h in Helly TOlderer, izvršila 3 prvenstvene vzpone, in sicer: 1. sta 23. avgusta v celoti prehodila severni raz Visoke Bele Špice (Hohe Weissenbachspitze, 2254m). Ta raz je na glasu kot zelo težaven in izpostavljen; preplezan je bil že leta 1916, pa ne zdržema. (Gl. Hochturist, VIII. str. 264). Krobath in tovariš sta rabila za turo 2 uri plezanja in jo označujeta kot nekaj težjo nego navad no pot na to Špico, ki jo je prvi napravil že leta 1886 dr. Kugy s Komacem. 2. Dne 25. avgusta sta v štirih urah preplezala severovzhodno steno Mangarta iz Koritnice (od nekdanje Koritniške koče SPD, rifugio Suvich). Kot izredno težke označujeta plati pri vstopu 150 m visoko; vsa stena je visoka 900m. 3. Neposredno zapadno steno Mangarta sta zmagala 26. avgusta s skrajno težkim plezanjem. Vstop je sem od Mangrtske koče (zdaj Rifugio Silliani), višina 550 m. Srednji, glavni del stene tvori skupina plati, ki je skrajno težka in zahteva 5 do 7 ur plezanja; ostali del ni težak in še opravi v 1 uri. J.
Prvenstveni vzponi v letu 1934. Vzhodni del Triglavske Stene so 23. sept. 1934 preplezali dr. Gerhard Guckler, Andrej More in Tone Dovijak. S tem izpopolnjujemo zabeležko na str. 128 (»Dr. Guckler in drugovi«).
Prvi planinski Dom na Durmitorju še sicer ne stoji, nameravajo ga pa, kakor so poročali belgrajski listi, še tekom spomladi zgraditi. Graditelj bi bilo turistično društvo »Durmitor« v Nikšiču. Poslopje pa bi po sedanjih načrtih ne bilo preprosta planinska koča, ampak velik hotel s tremi nadstropji, sezidan iz kamna m opažen z lesom. Od glasovitega Črnega Jezera bi bil oddaljen nekaj minut hoda. Za goste bo pripravljenih 45 sob.
»Iz naših gora«. S tem naslovom je Slovensko Planinsko Društvo pravkar izdalo album 52 slik, med njimi 3 večbarvne, lahko rečemo, v dovršenosti, kakor jih skupno doslej še nismo imeli. Vsaka slika je natisnjena na posebnem listu v velikem 4° formatu na finem karton-papirju, da bi lahko tudi vsako zase dali v okvir. — »Naše gore« so kajpada predvsem gore v območju našega planinskega društva, v celoti pa se raztezajo od Jalovca do Peristera. — Podrobneje se bo o albumu še poročalo; zdaj opozarjamo nanj kot primerno darilo, pa tudi kot reprezentativno poučilo. Cena 60 Din; naroča se pri osrednjem Slovenskem Planinskem Društvu v Ljubljani.
*
Od uredništva. Zaradi spisa v spomin nenadno preminulemu dr. Turni so se morali odložiti nekateri že postavljeni spisi (Dr. Ogrin, Vinko Modec, Anton Flegar, Ludvik Zorzut, Slavko Smolej, Stanislav Jenko), drugi pripravljeni (Dr. Oblak, Baebler, Ačko, Velepič, Hollosy i. dr.) ter vsa društvena poročila.
Poset postojank Osrednjega društva SPD v Ljubljani, leta 1934.
Tek. štev.	Naziv planinske postojanke	Skupno 1933	število 1934	Jugoslovani	Avstrijci	Italijani	Rusi	Angleži	Poljaki	Romuni	Bolgari	Čehi	Nemci	Francozi	Razni
1.	Aleksandrov Dom na Triglavu.....	1729	1713	1543	101	8	—	—	1	2	—	36	6	6	10
2.	Aljažev Dom v Vratih........	3264	3024	2646	225	19	—	6	—	—	—	75	34	2	17
3.	Cojzova koča na Kokrskem sedlu . .	1085	1221	1178	31	1	—	2	—	—	—	9	—	—	—
4.	Češka koča pod Grintavcem......	809	610	542	41	-	-	—	—	—	—	27	—	—	—
5.	Dom v Kamniški Bistrici.......	1949	1911	1850	3	14						24	18	2	—
6.	Dom na Krvavcu.........	1163	1584	1562	12	1	—	—	2	—	—	2	4	—	1
7.	Erjavčeva koča na Vršiču.......	1539	1000	851	82	9	—	4	—	—	1	24	26	—	3
8.	Hotel Sv. Janez ob Bohinjskem jezeru	663	552	406	55	4	—	21	2	—	—	31	19	9	5
9.	Koča na Kamniškem Sedlu.......	1619	1671	1608	40	2	—	3	—	—	—	16	2	—	—
10.	Koča pri Triglavskih jezerih......	2065	1684	1506	102	11						47	10	—	8
U.	Koča na Veliki Planini......	1588	1098	1082	1	2	—	1	3	—	—	6	2	—	1
12.	Krekova koča na Ratitovcu.....	520	433	432	1										
13.	Malnarjeva koča na Črni Prsti.....	338	236	215	16							3	1	-	1
14.	Orožnova koča na Črni Prsti ...	331	290	274	3							6	5	2	—
15.	Spodnja koča na Golici.......	948	1011	910	58	1	—	—	—	8	—	21	10	—	3
16.	Staničeva koča pod Triglavom.....	1255	1200	1091	60	5	—	1	—	—	—	16	12	2	13
17.	Triglavski Dom na Kredarici ....	1637	3003	2630	259	18	—	4	2	—	1	36	39	2	12
18.	Vodnikova koča nad Velim Poljem . .	654	698	620	45	9	—	—	—	—	—	14		1	9
19.	»Zlatorog« ob Bohinjskem jezeru . . .	1223	982	873	42	3						22	8	7	27
	Skupaj . . .	24379	23921	21819	1177	107		42	10	10	2	415	196	33	110
Poset postojank podružnic SPD, leta 1934.
>■ m	Postojanko upravlja podružnica SPD v	Naziv postojanke	Skupno število		'5 M > jO		'5		>N	13	Bolgari			'N O	
V H			1933	1934	O bi 3 »—>	T, > <	"a	Rusi	"be C C	■ S. "o C.		Cehi	B <V Z	C nj LH UM	Razni
1.	Celju	Celjska koča.........	1460	1482	1453	25						2	2		1 _ |
2.	«	Frischaufov Dom na Okrešlju ....	2208	2109	1968	106	2	2	1		1	20	6	2	1
3.	«	Kocbekov Dom na Korošici ....	1158	1326	1240	69						11	4	1	1
4.	«	Mozirska koča na Golteh .....	793	1030	1025	5									
5.	«	Piskernikovo zavetišče v Logarski dolini.............	1317	1280	1240	22			3			10	3	2	
6.	«	Planinski Dom v Logarski dolini . .	1095	1128	1005	52	4	3	6	2	2	28	10	8	8
7.	Črnomlju	Planinski Dom na Mirni Gori . . .	395	496	496										
8.	Jesenicah	Kadilnikova koča na Golici.....	2236	2813	1896	866	2	1	2	2	—	28	14	1	1
9.	Slov. Konjicah	Koča na Pesku......	2999	3045	2997	39	—	_	—	—	—	6	2	1	—
10.	Kranju	Prešernova koča na Stolu .....	1768	1156	992	110	2	—	2	—	_	19	27	—	4
11.	«	Valvazorjeva koča na Stolu.....	2168	1538	1479	23						25	7	—	4
12.	Kranjski Gori	Koča na Gozdu.........	999	821	633	97	15	—	2	—	—	27	43	—	4
13.	«	Koča v Krnici...........	607	308	252	26	2	—	1	—	—	12	13	—	2
14.	Litiji	Koča na Sv. Planini.......	—	1244	1236	4	3	—	—	—	—	_	1	—	—
15.	«	Tomazinova koča na Sv. Gori ....	1268	865	865										
16.	Mariboru	Koča na Klopnem Vrhu......	3116	3297	3169	40	17	—.	—	1	—	70	—	—	—
17.	«	Mariborska koča..........	6691	6192	5992	149	8	—	—	—	—	35	6		2
18.	«	Senjorjev Dom na Pohorju.....	3062	3590	3414	126	3	—	—	—	—	41	5	—	. 1
19.	«	Zavetišče pri Sv. Pankracu.....	651	594	458	133	3								—

20.	Mežici	Uletova koča na Peci........	1092	832	783	47	_	_	1	_	_J	2	—	—	_
21.	Mojstrani	Koča v Spod. Krmi.........	199	185	181	2	—	—	—	—	—	1	1	—	—
22.	Novem Mestu	Zavetišče pri Gospodični na Gorjancih	2000	1350	1350										
23.	Radovljici	Roblekov Dom na Begunjščici . . .	683	1289	1221	9	5	—	2	1	—	39	11	1	—
24.	1 Rogaški Slatini |	Koča na Rogaški - Donački Gori . .	340	332	36.	18	1							1	1
25.	1 in Poljčanah |	Koča na Boču...........	5544	5218	5218	—	—	—	—	—	—	—	—	—	—
26.	Rušah	Hlebov Dom na Smolniku.....	1177	1527	1496	18	—	—	—	—	—	3	3	•—	7
27.	«	Ruška koča na Pohorju......	5302	4872	4087	102						38	612	—	33
28.	Slovenjgradcu	Dom na Uršini Gori.......	1736	1190	1149	20	1	—	—	—	—	4	15	—	1
29.	«	Koča na Kremžarjevem Vrhu ....	—	320	319	—	—	—	—		—	1	—	—	—
30.	Srednji vasi v Boh.	Koča pod Bogatinom .......	1920	911	897	2	—	—	—	—	—	5	—	7	—
31.	Škofji Loki	Koča na Lubniku.........	2142	1797	1795	2									
32.	Šoštanju	Koča na Smreko vcu........	584	1558	1540	8	2	—	—	—	—	—	4	—	4
33.	Tržiču	Koča na planini Jelenje......	—	287	283	1	—	—	—	-	—	—	—	1	2
34.	Trbovljah	Dom na Mrzlici.........	2918	2748	2717	16	2	—	—	—	—	2	5	5	1
35.	Zidanem Mostu	Koča na Lisci...........	2234	1834	1800	18	-	—	2	—	—	2	5	2	5
36.	«	Šmohor nad Laškim ......	500	664	654	7	1	—	—	—	—	—	2	—	—
		Skupaj . . .	62362	61278	57661	2162	73	6	21	6	3	431	801	32	82
Iz slovanskega alpinizma — delo ruskih alpinistov.
V	sovjetski republiki se alpinizem izredno dobro razvija in doseza v Centralni Aziji uspehe, ki se lahko merijo z dejanji angleških in nemških alpinistov. — Že v letu 1928 je zaslovela Nemško-ruska odprava Alajsko-pamirska, ki jo je vodil znani alpinist Rickmers. Trije nemški člani te ekspedicije, E. All-wein, E. Schneider in K. Wien, so zavzeli takrat goro Pik Kaufmann (7127 m) v Transalaju, ki je veljal tedaj za najvišji vrh sovjetske republike. To goro so nato imenovali Leninov vrh. Ekspedicija je takrat naskakovala tudi 85 km od Pik Lenina oddaljeni, v križišču dveh gorskih verig Darvasa in Petra Veli-kega ležeči vrh Garmo, ki je bil po takratnih meritvah visok 6400 m; veliki snežni zameti in plazovi so takrat onemogočili izvedbo tega načrta.
V	ekspediciji 1. 1928. Rusi še niso igrali vidne vloge kot alpinisti, toda že v naslednjih letih so organizirali samostojne znanstveno-alpinistične odprave na Pamir. V 1. 1929—1933 so poslali kar pet skupin, ki jih je organizirala Leningrajska akademija znanosti s pomočjo društva proletarske turistike. Te odprave so bile zelo mnogobrojne; tako je n. pr. ona iz 1. 1932. štela kar 100 udeležencev, ki so bili porazdeljeni na 40 operacijskih enot. Duša vsega tega dela je ljudski komisar za pravosodje M. W. Krilenko, ki posveča enako pozornost znanstveno-gospodarskim kakor geografsko-alpinističnim ciljem.
Že ekspedicija iz 1. 1929 je postavila trditev, da je Pik Garmo višji od Leninovega vrha, kar se je izkazalo kasneje kot resnično. Pik Garmo je s svojimi 7495 m najvišji vrh Sovjetov; kmalu se je okrog njega osredotočilo vse prizadevanje ruskih alpinistov.
L. 1932. je dosegel na tej gori N. P. Gorbunov višino nad 6000 m, a Krilenko se je povzpel na 6708 m visoko sosednjo goro. L. 1933 pa so se Rusi odločili za sistematično obleganje gore, poslužujoč se postopnega pomikanja navzgor s šotori, kar se je zelo dobro obneslo pri himalajskih podjetjih. Osem taborišč so postavili, najvišje v višini 6900 m. Odtod sta 3. septembra 1933 N. P. Gorbunov in E. M. Abolakov izvršila zadnji naskok; ob solnčnem zahodu sta stala na vrhu Pik Garma ter določila višino gore na 7660 m. — Potemtakem bi bil Pik Garmo po visokosti četrti vrh, ki ga je človek osvojil. (Queen Mary Peak 7775 m — Ertl in Hocht, Kamet 7756, Minya Konka 7725 m) odnosno drugi najvišji vrh (po Kametu), ako se izkaže da ima Queen Mary Peak samo nekaj čez 7500 m, kakor trdijo Angleži, in če se potrdi najnovejše merjenje Minya Konka, ki je znižalo ta vrh na 7590 m.
Vrh Garmo imenujejo Rusi sedaj Pik Stalin; še nekaterim sosednjim vrhovom so dali svoja imena: Rdeča Armija, G. P. U. itd.
Gore Azijske Rusije spadajo k najlepšim sveta in se, kar se tiče težkoče in alpinistične zanimivosti, lahko postavljajo ob stran Himalaji. Bodoče kretanje Rusov bomo pazljivo spremljali in o njem poročali.	Dr. A. B.
Planinci na Nanga Parbatu (8136 m). Lani smo na str. 158 poročali o ekspediciji na Nanga Parbat v Himalaji. Končala se je nesrečno, zamudili so pravi čas in meseca julija zašli v viharje, da so od trinajstih evropskih udeležencev štirje umrli: eden na pljučnici, drugi so ostali v snegu najvišjih šotorišč (V—VIII), ko jim nihče ni mogel pomagati. — Udeleženec Idrijčan E r v i n Schneider je svojo alpinistično nalogo rešil povoljno: samo 150m pod vrhom se je moral umakniti viharju, da je zopet prišel v šotor, ko mu nosači niso mogli slediti in so, nekateri tudi zgoraj ostali. Tako je Schneider poleg Pik Ljenina, Huascovana, Akonsague* premagal tudi Nanga Parbat (8136 m), četudi 150 m pod vrhom. Znanstvena ekspedicija pa se je vsestransko posrečila; uspehe in zemljevid bodo objavili 1936.
Ervin Schneider je rojen v Jachymovu na Češkoslovaškem, kamor je bil odšel njegov oče iz rudarske Idrije leta 1903. Nekaj let kasneje se je družina vrnila v Idrijo; Ervin je hodil tam v ljudsko šolo ter se je šele ob prevratu preselil z očetom v Brixlegg na Tirolskem. Oče je rojen Tirolec v Kitzbiihlu, mati je Slovenka iz Idrije; tudi Ervin zna torej slovensko, kar mu je za bivanja v Rusiji mnogo pomagalo. Njegova sestra je rojena Idrijčanka. — To pojasnjujem z ozirom na dvom, izražen v aprilski štev. Osterr. Alpenzeitung. --J. Z. (Idrijčan).
* Tukaj so bili že 3—4 drugi pred njim.