SLOVENSKE KULTUR N E AKCID e Leto V - S VOCERO DE LA CULTURIA E S LOVEN A 15. 5. 1958 POSLANSTVO KNJIGE V ZAMEJSTVU Koncem marca je bil v Londonu kongres PEN-kluhov in ob tej priliki so v prostorih poljskega kluba priredili razstavo knjig pisateljev-emigrantov. Razstavo je prišel odpret sam predsednik PEN-kluoov, francoski akademik Andre Chamson. Glavna misel njegovega govora je bila: izgnanstvo je bridko in polno trpljenja, vendar se je izkazalo, da je delo izgnancev izredno in močno vplivalo na rast svetovne literature. Omenil je, kaj so napisali v izgnanstvu francoski pisatelj Victor Hugo (živel je v izgnanstvu, ko je bil iNapoleon III cesar v Franciji), kakšen vpliv so imela dela Kossutha, Shelleya in Unamuna. Vendar ni omenil samo avtorjev iz sodobnosti. Segel je tudi nazaj in navedel imena Tuci-didesa, Ksenofona, Ovida in Danteja. Na razstavi so bila dela znanih pisateljev-begunce v. Najprej so razložili po mizah tudi dela Karla Marxa, a so jih pozneje odstranili in dali na njih mesto dela Trockega, vendar so tudi ta odnesli. Največ prostora so na razstavi zajemala dela poljskih pisateljev in pesnikov. Vendar so nekaj pisateljev izpustili, ker bi bil sicer poljski povdarek premočan. Takoj za poljskimi mizami so bile mize del avtorjev iz baltskih držav. (Ne vemo, ali je 'bila tudi miza z deli slovenskih avtor-jev-emigrantov ?) Londonska publika je bila zelo presenečena, ko je med pisatelji iz poljskih in baltskih dežela spoznala dela in imena avtorjev, ki delujejo v Angliji — in ne pišejo samo v svojemi jeziku, ampak so postali kot angleški pisci zelo znani tudi med angleškim občinstvom. Za mnoge niso vedeli, da po rodu niso Angleži. Med razstavljenimi deli so bili tudi prevodi nekaterih najbolj znanih pisateljev, ki morajo danes živeti v izgnanstvu. Londonski listi clb tej razstavi niso ugotavljali samo, kolik je delež pisateljev pri angleški literaturi in kako se je pisateljem-beguncem zgodilo, da so mogli v tujini zajeti mnogo večji krog bralcev kot pa bi jih dosegli, če bi bili ostali v domovini. Nekateri v izgnanstvu ‘živeči pisatelji so mogli na razstavi pokazati dela, prevedena v tri ali štiri jezike. “Daleč so od svoje domovine, a vendar pojo”, je zapisal kritik vodilnega londonskega lista. Razstava knjig pisateljev-izgnancev je pokazala, da “je v njih mnogo vere in zaupanja v poslanstvo in dasi žive v izgnanstvu, že dolgo niso več begunci”. Mnogo pisateljev in pesnikov je moralo v izgnanstvo. Z njimi so šli tudi slikarji, kiparji in glasbeniki. Slednjim je bilo laže prodreti v mednarodni svet — njihov jezik je že nadnaroden. Služabnikom peresa je bil vstop na svetovni trg, ki danes toliko producira, zelo otežkočen. Vendar razstava v Londonu kaže, da se naravno vpletanje v občestvo duha že razvija — jezik tudi ne bo več dolgo ovira! SLOVENSKA KULTURNA AKCIJA Tretji kulturni večer Literarni odsek Sobota dne 17. maja 1958, ob 19. uri Salon Bullrich, Sarandi 41 Predaval dr. Tine Debeljak O DANTEJU, BOŽANSKI KOMEDIJI IN NJ1E SLOVENSKIH PREVODIH S skioptičnimi ponazoritvami (Posebnih vabil ni.) “... Kakor sem že povedal, je za pravo razumevanje Danteja potrebno biti katoličan, umetnik in Florentinec. Dante pa se ne zožuje samo na te tri lastnosti... le, ko bomo imeli te tri lastnosti, se bomo lažje merili z njim... Vsekakor ni brez pomena, da mora vsak pristaš Danteja imeti v sebi vsaj nekaj krščanske vere, nekaj sposobnosti v umetnosti in biti blizu Firencam. .. Biti mora katoličan: to se pravi, da mora biti v njem resnično in živo tisto, kar je bilo v Danteju resnično in živo... Biti umetnik: isamo pesnik more prodreti bolj kot kritik v dušo in genij pesnika. In nazadnje: nikdo naj se ne začudi trditvi, da mora biti tudi Florentinec... kajti vkljub vsemu najdemo v Firencah skrite kotičke, kjer se razlivajo dišave trinajstega in štirinajstega stol. še vedno so tam poslopja ali kamenje, ki ga je mogel videti še Dante... Dasi imam vse tri pogoje, ker sem rojen v Firencah, menim, da nisem napisal knjige, ki bo do dna izčrpala Dantejev svet.. Tudi si ne domišljam, da bi bil napisal delo, ki bi pokazalo, da so še druga dela nepotrebna. ... Dante je problem, v katerem se bodo odkrivale generacije in bodo vedno iznašle nekaj novega v njem in njegovih delih. Seveda svoje knjige ne bi napisal, ako ne bi bil prišel do spoznanja, da bom mogel povedati kaj novega, dasi se bo zdelo, da so te novosti podobne ostalim. Pisali so o njem po vsem svetu že skozi šest stoletij, in vendar menim, da moram povedati kaj novega. V nekaterih ozirih je Dante še vedno nerazkrita skrivnost...” Papini: Dante vivo. Tretji kulturni večer Sobota dne 17. maja 1958 ob 19. uri Salon Bullrich, Sarandi 41 Predava dr. Tine Debeljak 0 Danteju, Božanski komediji in nje slovenskih prevodih Po predavanju debata. Četrti kulturni večer Sobota 7. junija 1958, cb 19. uri Salon Bullrich, Sarandi 41 Spored objavimo v listih! naši večeri SVET LJUBLJANSKEGA TRIPTIHA Dragi kulturni večer je .bil dne 3. maja ob 19. uri v dvorani Bullrich. Na sporedu je bilo predavanje avtorja knjige Ljubljanski triptih. Odziv je bil zelo lep in občinstvo je napolnilo dvorano že dolgo pred začetkom in :so morali mnogi poslušati stoje. Predavatelj Ruda Jurčec je razdelil gradivo na dva dela. V prvem je orisal generacijo med prvo in drugo svetovno vojno in sicer je zastavil izhodišče v izid revije Trije labodi, ki je pomenila prvi javni nastop generacije, in jo zaključil v dobi, ko je izšla pesniška zibirka Franceta Balantiča z naslovom v Ognju groze plapolam. Orisal je, kako se je ta generacija oblikovala v treh glavnih ideoloških taborih in kakšni so bili problemi, ki so jo prevevali. V drugem delu je potem pojasnil pomen nekaterih slik v knjigi in tudi naznačil okvir likov, ki jih je po realnem dogajanju skušal pojasniti v svojem pisateljskem opisovanju dogodkov in sveta. Ob zaključku so poslušalci nagradili predavatelja z obilnim ploskanjem; v debato so posegli Tine Debeljak, dr. Pavle Krajnik in dr. Eiletz. Večer je vodil vodja literarnega odseka dr. Tine Debeljak. komentarji DVOUMJA IN SMELE TRDITVE V “Glasu” z dne 15. 4. 1958 je objavil Branko Rozman poročilo o zadnji številki “Meddobja”, v katerem omenja moj prispevek “Razmišljanja o razgovorih” in pravi: “Ta način pisanja je zanimiv in prijeten, dasi lahko zavede v dvoumja in smele trditve.” (Tej afirmaciji sledi kot primer navedba treh mojih “smelih” oziroma “dvoumnih” stavkov.) Res je, da tak način pisanja v obliki kratkih zapiskov in diagnoz, ki bi jih jaz ne imenoval aforizme, lahko zavede v dvoumja in drzne trditve, če jih pisatelj zapisuje sproti, kot se mu porajajo, če jih, da tako rečemo, meče na papir, ne da bi preje o stvari temeljiteje razmišljal. Lahko pa se zgodi nasprotno, da je bilo dolgo in izčrpno razmišljanje povzeto v kratki in koncizni obliki, še celo več, moglo bi se pripetiti, da je pisec napisal razpravo, ki .se mu bo pa zdela nekoliko težka, pa jo je prav zato razbil na drobce, opremljene s podnaslovi, da bi jo ljudje zaradi živahnejšega podajanja lažje čitali. V tem primeru bi ne šlo za smele, to je nepremišljene in neutemeljene trditve, ampak zgolj za teze, ki jim hitri bralec ne vidi na prvi pogled dovolj razlogov. Kdor pa zna čitati med vrsticami in si pomagati s kontekstom, bo opazil, da utemeljitev ne manjka, čeprav niso izrecne in izvedene. Drobci tvorijo celoto in se smiselno drug drugega podpirajo in dasi njih dokončna formulacija ni znanstvena, je pot do nje utegnila zahtevati veliko [znanstvenega napora. Če mi ne bi bilo znano kritikovo vsestransko prijateljsko razpoloženje do mene, bi pač ne imel drugega izhoda, kot da smatram njegovo besedo o dvo-umju in smelih trditvah za dvoumje in smelo trditev. Milan Komar. SMISEL — VODILNA NOTA “LJUBUAKTSKEGA TRIPTIHA” Ob prebiranju “Ljubljanskega triptiha” dobi človek najprej vtis, da ,so čustva, spomini, podobe ter sploh zgodba najvažnejše, kar je ustvaril avtor. In vendar se zdi, da je hotel narediti delo, ki naj bi poleg [samostojne in ekspresivne umetniške stvaritve, izrazilo Iše nekaj globljih tem. Ena, od teh je smiselnost. i obrazi in obzorja OB NOVEM SLOVENSKEM PREVODU DANTEJEVEGA PEKLA SKA je dala v svoj program za leto 1958 tudi izdajo novega prevoda prvega dela Dantejeve Božanske komedije Pekla. Toda ni ga vključila v svoj redni program, temveč razpisuje prednaročbo za izredno knjigo, ki bo pač izšla, če se bo našlo potrebno 'število prednaročni-kov. Teh par besed naj bo torej poleg uvoda za kulturni večer tudi naznanilo razpisa. Ni nobenega dvoma, da spada Dantejeva Božanska komedija med najpomembnejše stebre zapadne evropske kulture. To delo je eno tistih veledel, ki jih rtiora poznati sleherni [kulturni človek. Nadaljuje tradicijo Homerja in Vergila in podaja roko Shakespeara in Cervantesu, Goetheju in Tolstoju. Kot nobeno drugo delo je izraz srednjega veka, kot malokatero delo je izraz celotnega človeštva. Poleg tega je to delo univerzalno in nesmrtno, o katerem je napisal znani Math stavek, da je “postal deležen časti, da bi ga slavili s cerkveno izjavo urbi et orlbi do danes — in to šele po dolgih stoletjih” — le edino: Dante. Papini je napisal knjigo o tem, kako je Dante še danes živ vkljub temu, da ,se marsikomu zdi spričo neštetih “kritičnih” izdaj in učenjaških razvozlavanj mumificiran muzejski mrtvak. Da to ni tako, :se lahko Sklepa že po tem. ker ga ni isamo romantika dvignila na ščit. ampak da sta tudi realizem in naturalizem Uživala njegov Pekel, da je novoroman-tični simbolizem našel v Vicah svojo muziko bleščav in da je 'surealizem predvsem Raj spoznal za predhodnika svojih umetniških teženj, svoje intelektualistične filozofske poezije. Dante nos ta j a sodoben; kakor on, tudi mi živimo v agoniji individualističnega sveta, ki se je pri njem umaknil v kolektivnost religioznega duha, kakor sedaj težimo v kolektivnost, “pa ne vemo. ali v komunizem, ali v križarske vojske”, kakor &e vprašuje akademik Gillet. Dante izhaja iz lastnega jaza, pa vodi borbo za odrešenje vsega sveta, za mir na svetu, ki ga motijo grehi vseh vrst, “smo črvi v človeški podobi, pa določeni, da postanemo nebeški metulji”. To je cilj njegove Božanske komedije: osvoboditi svet greha, da pride že na zemljo nebeško kraljestvo: “V Tvoji volji je naš mir”. Začeti pa je treba moralno obnovo — pri sebi. Ali ni danes ista težnja v katoliškem svetu? Dante gleda v sv| ogromni viziji vse človeštvo v zavržen1’ očiščevanju in poveličanju Pekla, Vjbi Raja, a v taki univerzalnosti in orhi tangiranosti, da je Božanska komecf prvi svetovni subjektivistični spev (^a samega junaka — Danteja. Epos *Se duše, ki pa je obenem kot ekspri^ha umetnina tudi izraz slednje člope duše. Pozorišče dejanja je vse vesrpo, kraj podzemlja, zemlje in vseh re®kih zvezdnih sfer in je v tej svoji ^ktivni vesoljnosti izraz metafizičnegs^stičnega boja med Dobrim in Zlim. ' vse to je dano v okvir ljubeznt božje ljubezni, in zemske, katerih o, izraz je njegova Beatrice, tako kot oseba kakor tudi kot simbol bogoslo\s®a gledanja na božje ustvarjanje. O Danteju se da ,,logo govoriti in eno predavanje more samo nakazati njega problematik hoče kdo samo nakazati vznik BoCpe komedije, edine knjige, za katero jZlvel Dante vse [življenje, za katero ■ Vsei kar je napisal prej, samo priprav, ^jo, je treba omenjati njegovo Ijul^h do Beatrice in trubadurski značaj ^fJovega “sladkega novega sloga”, dul? ki ga je vodil do pobožanstvenja žere> prav v smislu marijanskega kult:‘6ciaj moderne dobe. V tej duhovnosti ,'Prva zasnova Božanske komedije, n?r jo je občutil in napovedal v Novef lvUenju dvajset let prej, kakor pa jo jf Vl'šil. Omenjati mora politični ideal nj?0ve javne delavnosti, kajti Dante je ;, tudi “župan”, ambasador in političn' °vek, pobornik ene vesoljne države, ki ^ njegovem načrtu in njegovi borbi it sicer nazadnjaški značaj restavriranj Svetega rimskega cesarstva germans' Narodnosti, v moderni sodobni oblilp je to — po Pa-piniju — telžnja po11’ sami najvišji politični vladi, ki irfJ*anes ime “Zveza združenih narodov'ijUdi ta težnja je v delu tako silovita, tretja, največja: borba za čistost Cjpe1, za evangeljsko krščanstvo, za osv1 uitev človeštva od Zla. To j.e tako sib, °vdarjeno, da daje delu posebno ozna1, ‘‘Nligioznega epa. Vse tri težnje pa ajko povezane med seboj, in zgrajene ko arhitekturno umetnostno podbtk ^a vzbuja celotna pesnitev izrazit vt>s.l'ednjeveške katedrale. In kakor je .jl^ektura teh katedral polna natura]1 Fnih posameznosti, pa alegoričnih P0jVrev’ učenjakarskih simibolov in nerešl zagonetk, je pa kljub temu lahkot«;olet k nebu ter v čudovito mistično v.^u^stnost, tako je tudi v Dantejevi PVtvi vsega tega na pretek: arhitekton- ^brastih obokov in naturalističnih spak, zagonetnih aritmetičnih in alegoričnih rebusov, pa uče-njaškega razlaganja in disput, toda prijetno skrivnosten je nje mistični mrak ob dnu, blesk v višinah in mavrično steklo v samem vrhu nebes, občutek ljubezni, človeške in božje, ki plava nad tem gotskim cerkvenim prostorom. In to daje delu človeško in duhovno živost in besedni arhitekturi oznako mogočne poezije. Dante: altissimo poeta! Komedija —- božanska! Toda verjetno bi človeštvo ne imelo tega veledela, da ni Dante šel skozi usodo politične emigracije! Kot politik, član florentinske “vlade”, je bil obsojen pod krinko “poneverbe in zlorabe oblasti” na izgon, oz. “na grmado”, s posebno opombo “tako, da bo mrtev”. Čez nekaj let ,so sodbo poostrili “na obglavljenje”, če se vrne. In ko so potem novi oblastniki objavili amnistijo pod pogojem, da stori “javno kesanje s procesijo v katedralo”, je pesnik odgovoril, da se vrne samo pod pogojem, da “ga v katedrali svečano kronajo kot svojega poeta”. Zato je ostal do smrti emigrant, dasi je sicer spočetka še trdno upal v vrnitev, se udeleževal sej svoje emigrantske stranke, pisal javna pisma tujemu kralju, prihajajočemu v Italijo, naj napade njegovo mesto in ga “osvobodi”, in odgovarjal na papeževe bule. Pozneje se je ločil celo od svojih soemigrantov, tako da je bil na koncu kar samcat.. . tujec, ki je hodil od gradu do gradu in iskal mecenov in dobrotnikov. .. In v tem, ko je izgubil vse, kar je imel kdaj, — za desetletje otroke, ki so prišli za njim v emigracijo, a ženo za vselej — in končno izadnji up na vrnitev: tedaj šele je dozorel za svoje življenjsko delo, za Božansko komedijo, ki jo je končal malo dni pred smrtjo. Ni se vrnil v domovino niti po smrti: Ravenna noče vrniti njegovega trupla rodnemu mestu, ki je največjega pesnika tako neusmiljeno vrglo iz sebe... Ali ni v tem Dante tragično čudovito podoben nam samim ? Ali ni Dante emigracijski pesnik? In ali ni zato slovenska emigracija še posebej upravičena in dolžna, da ga izda? Tine Debeljak P. S. — Tu naj porabim priliko, da na Rozmanovo pripombo v predzadnjem Glasu o mojih dantejevskih verzih odgovorim, da ni v njih preveč zlogov, kajti: sovpad dveh samoglasnikov v ritmičnem (skandiranju se tudi v slovenski poetiki sme izgovarjati diftongizirano. Vemo. da je v kasteljanščini tak postopek celo pravilo, pri inas dovoljena izjema. Breznik je v svoji slovenski slovnici navajal več takih zgledov iz slovenskega pesništva. doma in po svetu — Slovenski oktet iz Ljubljane je spet gostoval po mestih Italije. Tokrat je poleg slovenskih pesmi pel tudi dela svetovnih skladateljev in jih zapel v njih jeziku. Oktet je vodil njega umetnostni vodja dr. Va-lens Vodušek. —■ Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani objavlja v reviji Knjigi sproti vse novitete, ki jih vključuje na svoje police.. Tako je objavila, da j® prejela tri dele Ahčinove Sociologije, ki so izšli v Buenof Airesu. Objavila je tudi pregled slovenskih revij, ‘ki so izhajale v letu 1957. Iz popisa s® vidi, da smo Slovenci na teh1 ?°lju.pač izredno visoko: izha-rr° je 120 revij. Toda pregled ipopolen. Od slovenskih revij j z-1 roma periodik, ki ,so izhaja-ve. v inozemstvu, navaja samo uerarne vaje in Tokove v Tr-vJb Pozneje je priključila še •Oadiko, ki izhaja v Gorici. v ~~ Poročali smo že, da bodo • Ljubljani izdali dela Dosto-JNVtskega v desetih knjigah. Uredil jih ho dr. Bratko Kreft, nekaj prevodov jo pregledal prevajalec Vladimir Levstik (tik pred svojo smrtjo), nove prevode pa boista oskrbela Janko Moder in Severin Šali. —• Umrl je v Ljubljani vse-učiliški profesor in član akademije dr. Rajko Nahtigal. Bil je znanstvenik svetovnega slovesa. Gotovo je, da je v romanu osvetlil človekovo dušo, pregledal srce, razvil izredno varijanto in bogastvo podob, a preko vsega izrazil še veliko temo smiselnosti. Najgloblji impulz pri ostvarjanju dela je bil verjetno filozofsko življenjski. Prikazati je bilo treba smisel ljubezni, smisel življenja, smrti, odpovedi, trpljenja in sploh smisel človeka. “Ljubljanski triptih” je v mnogočem podoben nekaterim zapadnim literarnim stvaritvam. Te so .v svojih najboljših delih eksperimentalne. Iščejo kritično in značilno razmerje človeka do sveta, do sebe in do duhovnosti. Tako proza kakor poezija zadnjih desetletij imata velike, resne namene, čeprav sta [bistvo in smisel večkrat samo slutena. Pri tem je močnejše zanimanje za vsebino kot za formo. Ustvariti je treba veliko delo sodobnega človeka, čigar tragedija je v tem, da je ustvarjena ob njem umetna zatemmjenast lastnega sveta. Temu vzdušju se je težko upirati, težko je iskati luči. Sodobna proza eksperimentira. Kljub vsemu ji pa ne moremo odrekati, da skuša razčistiti človekov položaj in izraziti vsebino te dobe. “Ljubljanski triptih” je v bogastvu! detajlov, v polnosti stvarnih doživetij, živa, lahko bi rekli nekakšna baročna stvaritev. Tu je na delu čutenje, ki korenini tako globoko, kot so globoka človeška srca. Vendar, ko hočejo biti čustva premočna in ko izgleda, da bi prekipela, se avtor umakne ter začne sliko znova in drugje. Ob tem mu ne moremo odrekati neke klasičnosti in umerjenosti. Močnega umetnostnega hotenja ni gnala fantazija in potreba po odkrivanju izrednih skrajnosti. Delo je bogato predvsem jasnih -osebnih doživetij, vseskozi urejenih in obvladanih. Preko vsega pa -so spomini na Ljubljano in na preteklost tista vez, ki spaja dogajanje. Spomini so lepi, tudi če je bil kak posamezen člen in sestavni dogodek neprijeten. Avtor ljubi preteklost — ta ima zanj poseben pomen. Poleg reševanja dveh ali treh glavnih metafizičnih problemov je “Ljubljanski triptih” -slikanje bogatih, polnih doživetij in predvsem ljubeče slikanje mesta. Zdi se, da je podoba objektivna, čeprav jo vidimo v predelani umetniški obliki. Opisi kraja ,so -mehki in občuteni, kot da bi bil avtor krajinar. Nad krajino pa je mogoča, verjetno prav zaradi notranje smiselnosti —te glavne konstante preko vsega dela— verna slika, znanega, [slovenskega človeka, človek, ki ga je upodobil Jurčec, je naš, domač in poznan; prijeten je, čeprav ga je več ali manj obarval vihar medvojnih let. Psihološke sestavine v romanu -so resnične in možne, nikjer ni pretiravanja. Pri Jurčecu, kakor tudi na splošno pri sodobnih novelistih, je opariti globoko sočutje s človekom. Če se je pri nekaterih to izrodilo v satiro, je pri drugih pravo spoštovanje. Današnjemu novelistu je najtežji problem zajeti resnično podobo človeka. Avtor tega romana ve, da so se v času -par let po vojni ljudje zavedli svoje človečnosti. “Ljudje sami niti opazili niso, da so postali več vredni...” Ta zavest se je v domovini gotovo pojavila. V Triptihu pa je jasno nakazano, da -se ljudje niso zavedli nesmisla isvlojega življenja, ampak da so spoznali smisel in globlji namen. Tesno povezana s smiselnostjo je zavest krivde. V Triptihu je na delu nenehno iskanje in preiskovanje. Končna sodba o krivdi je zato vedno premišljena in podana po dolgem razkrivanju iskritih predelov srca in razuma. To je živec romana. Vse delo Janeza Pavlina -gre za tem, da dožene svojo in svoje okoli-oe krivdo in nekrivdo. Janez, Helena in sploh vse osebnosti —v neki meri tudi Lučo— so polne prikrite zavesti krivde. Stalno hočejo razčistiti svoj položaj, povsod je implicirano utemeljevanje, zagovor in iskanje Isimisla svojemu delu. Avtor “Ljubljanskega triptiha” je v iskanju globine in zadnjih skupin faktorjev v človeku pravi realist. Je trden nadaljevatelj one naše tradicije, ki je iskala vsebino in znala vliti osebnostim življenjskost in potenco. Njegova proza je predvsem izraz dela, ki stremi po objektivnem umetnostnem slikanju stvar- nosti. Kljub temu, da je delo nadaljevanje nasfe k£si-sične proze, se je približal prenovitvi tistega jezika, in sloga, ki bi imu bil drugače najbližji (Cankar pri nas, od tujih morda Berhanas in Camus). Predvsem pa je slikanje greha dobilo v “Ljubljanskem triptihu” svojsko podobo originalnosti. Lahko bi povzeli: sodobna proza si je nadela, preko vsega eksperimentiranja in odkrivanja temnih, kaotičnih predelov sveta in človeka,, nalogo iskanja smisla. V dramatiki, kjer je položaj' približno isti, govori n. pr. Anouilhov Orfej: “To siromaštvo, absurdnost — to je življenje... Le pojdi na. sprehod s svojo malo Evridiko in videl boš, kaj te čaka pri izhodu...!” Človeka je strah samega sobe. Ni rešitve v. vsakdanjem, brutalnem življenju in v sluzavosti eksistence. Vendar je preko vsega obupa in zapuščenosti še tu žarek upanja, ki ga mnogi sodobni lomijo, v velike povečevalne leče. Jurčec je postavil svojega človeka v svet tesnobnosti in izrednosti — to je jasno pokazal, vendar je odločno in preko vsega romana na deri neko. zaupanje. V tenr obstaja nasprotje razočaranju. Na.', koncu: najdejo vse osebe —razen Luča,. predstavnika iz riga— tudi po težkih zablodah in službi satanu, rešitev.' in. smisel' življenja'.. France Papež, aprila 19-58.. TRIPTIH ON V LJUBLJANI —- Ljubljanska Opera pripravlja nov baletni večer, ki bo ohsesal: dva: nova. baleta, in sicer' “Triptihon” (glasba Bojana Adamiča), Ervi balet je dramatičen, (glasba Bojana Adamiča). Prvih, alet je dramatičen, resne vsebine in simfoničen,, drugi pa vesel, grotesken, skoro' surrealističen. Opera, je naprosila tržaškega slikarja Lojzeta Spacala., da bi balet opremil in pripravil sceno. Vendar se jp moral Spacal opravičiti, . ker- j knjjlgri izšla. — Slovensko katoliško akademsko društvo v Gorici je priredilo klavirski večer, na katerem je nastopila pianistka Marjana Bolko. Na sporedu so bile skladbe Beet,-hovena, Chopina, Debussyja in Taj-čeviča. — Slovanska radijska gledališka skupina je za velikonočne praznike predvajala Ivana Mraka velikonočni misterij v treh dejanjih “Proces”. —- Svetovno razstavo v Bruslju so odprli dne 17. aprila. V jugoslovanskem paviljonu je poseben oddelek odmerjen likovni umetnosti in so tam dela naslednjih slovenskih umetnikov: Stane Kregar, Marij Pregelj, Gabrijel Stupica, France Mihelič, Riko Debenjak, v kiparskem oddelku pa Drago Tršar, Zdenko Kalin, Karel Putrih, Boris Kolbe in Lojze Dolinar. —- Angleška slavistična revija “The Slavonic and Eijgt Eur-jpean Review” je objavila temeljit-« razpravo o najnovejši slovenski' glasbi pod naslovom “Preporod v slovenski glasbi”. Napisal jo je d;r, Dragotin Cvetko. —- Tržaški slikar Avgust Černigoj je razstavil svoja deta. v Porto-igruaru. Razstava je Ibita v občinski galeriji. Italijanska vlada je podelila literarno nagrado “Zlato pero” celotnemu delu lani preminulega pisatelja Giovannija Papinija, zlasti pa za njegovo zadnje delo, ki ;je izšlo po smrti: “Sodni dan”. Nagrado “Zlata knjiga” pa je prejel založnik Papinijevih del. ALI ŽE PRIDOBIVATE NOVE NAROČNIKE? VSAJ STO NOVIH NAROČNIKOV ZA SLOVENSKO KULTURNO AKCIJO V prihodnji številki Glasa bomo objavili razpis posebnih nagrad za zbiratelje naročnikov. PREMISLITE! POHITITE! Francoski literarni' krogi pričakujejo z radovednostjo, kdaj' bo- izšel “Rloman des Douze — Roman dvanajsterih”, kil ga pssejb; že dve; leti. Novost dehai bo, da. piše roman dvanajst avtorjev in bo, roman imel dvanajst -poglavij. Vsako poglavje bo napisal en avtor. Med pisatelji iso vodilna imena francoskih pisateljev:- Juriš Komam, An dre Baueher, Yves Gan-don, Louise de Vilmorin in drugi. Poskus nove literarne zvrsti? — Slovenski ©likarji in umetniki so priredili razstavo v glavnem mestu Furlanije — Vidmu. Razstava je bita v občinski palači in so razstavljali -slikarji Marij Pregelj, Stojan Batič, Boris Kobe in kipar Zdenko Kalin. Španski esejist Ricardo Paseyro, ki živi v Parizu, je v reviji “Indice” sprožil veliko gonjo proti čilskemu pesniku (Pablu Nerudi. V enem izmed esejev pravi, da “je zadovoljen, da je -sodeloval pri borbi, ki naj zruši malika Pabla Nerudo, ki je velik madež na vsej literaturi španskega jezika. Nisem prvi, pred menoj je Juan Ramon Jimenez “obglavil” Nerudo v svojem eseju o španski književnosti treh Amerik”. iFaseyro sploh odreka vrednost južnoameriški književnosti, zlasti njeni poeziji, in o-stro nastopa proti knjižnemu separatizmu raznih narodov, ki pišejo v španščini, menijo pa, da imajo svojo narodno literaturo. “GLAS” je Štirinajstdnevnik. Izdaja gra Slovenska kulturna akcija, Alvarado 350, Ramoe Mejia, FCNDFS, Buenos Aires, Argentina. Ureja uredniški zbor. Tiska tiskarna “Federico Grote”, (Ladislav Lenček C.M.), Montes de Oca 320, Buenos Aires.