— io — Drevje v verfičih je stalo brez listja i cveta, nanizano s meiili i gosen- cami. V rekah i potocih je bilo toliko rib, žab, vodnih pajkov i dru- zega merčeza, da se je vsa voda zasmradila i ni bila za piti. V zraku je bilo toliko komarjev, muh, mušič, i na zemlji toliko gnjusnega merčeza, da bi bli morali človeka vmoriti, ko bi bil mogel vmreti. Na pol mertvi so hodili ljudi okrog: niso mogli živeti ne vmreti. Vidivši to kovač, koliko nesrčče je po svojej abotnej prošnji svetu nakopal, je naposled globoko vzdihnul rekoč: »Kako dobro' je vendar Bog storil, da je smert na svetu." Potem je šel, se smerti predal, ktera ga je hitro zadavila 1 tako je prišlo spet počasi vse v svoj stari red. Slovenski običaji. I. Uvod. Navade i običaje svojega naroda spoznavljati je kratkočasno, podučljivo i koristno. Po njih vidiš, kakor v ogledalu, serce i um sla venski; po njih se domorodstvo, to je ljubezen do naroda, unema i podpira tudi v sercu priprostega človeka. Ako on morebiti ravno ne ve, kaj je to domorodec i vlastenec, vendar občuti nekako radost slišeč svoj mater- inski govor i videč navade slavenske, iznenada izdihne rekoč: Oj tu je lepo, ovde je radostno, — to je prav po domače! Naša nesreča je med drugim i iz tega izvirala, da se slavenska plemena niso za ude jednega istega naroda považovala, da se niso, kakor velja, poznala. Treba je, da se Slaveni bližje upoznaino; braterska ljubezen, sloga i uza- jemnost, koje so nam tako potrebne, kakor oči v glavi, se bodo po tem veselo širile. Nosce le ipsum! Spoznaj svoj narod! To mora biti nam za pravilo. Bilo bi tudi vsakako nepristojno, ako bi mi bolje znali i točnije vedili navade ptujih narodov, morebiti i samih divjakov, živečih v afrikanskih i amerikanskih pustinjah, kakor običaje svojega vlastnega naroda. Vendar še ni dosti, ako običaje slavenske poznamo, še važneje nam je, da se jih krepko deržimo i se pri vsakej priložnosti skažemo, da smo koreniti Slaveni, postavim: kupujmo i čitajino rajše knjige slaven- ske od ptujih, spisujmo, govorimo i veselimo se, kadar je priložnost po slavensko, naj so nam slavenske veselice, pesni, nošnje i boje ljubši od ptujih; pogovarjajmo se radi med seboj od slavenslva, Slavenu pišimo liste vsigdar po slavensko, napravimo, kjer to biti more, nadpise sla- venske, spoznajmo i podpirajmo one verle može, kteri se za prosveto našega naroda trude. Ne govori: To so maličkosti ; ne govori: To je vse jedno, ako pozdravljaje prijatla , rečem : Dobro jutro ali: guten Morgen — ako zapojem po slavensko ali po nemško, ako v plesu po- skočim deutsch ali se zasučem v horvatskem kolu, v serbskej lepej maci ali v zilskem visokem raju —ne govori: to je vse jedno, ako ho- dim v poškercnjenem fraku ali v slavenskej surki, ako napišem list i naredim nekak nadpis u svojem materinskem jeziku ali v ptujem. Prijatelj! to ni vse jedno, to je velika i važna razlika. Ovo so, istina, maličko- sti, pa za nas Slavene v sedajnih okolnostih važne i prevažne maličkosti. Vsaki domorodec i vlastenec nima priložnosti, kdo ve kako imenitno delo opraviti v prid svojega naroda, ako ravno bi iz vsega serca rad tudi v čem blago i srečo slavenslva podpomogel i podpiral. U ovih vsakdanjih stvareh se pak vsaki domorodec, naj je stanu kteregakoli hoče, lehko skaže, kot ljubitelj i podpiratelj slavenstva. To je važno. Malo kada ima človek, naj je nar iskrenejši vlastenec , priložnost, v prid i slavo svojega naroda nekako izvanredno vitežko delo sveršiti. V ovih na videž neznatnih rečih se pak lehko })lizo vsak d en skaže kakor vlastenec. To je tudi važno. Ne pozabimo: Gutta lapidem cavat, non vi sed saepe cadendo Ovo bi se moglo takole posloveniti: Bučelica poln ul medu nanese, pa ne s kosom, ternuč s marljivostjo. Bodimo v tem marljivi, kakor bučelice: Zerno do zerna pogača, kamen do kamena palača. — Naj važneje so ove maličkosti zato, ker jih protivniki našega naroda ne morejo zavsim prepovedati, se jim ne morejo uspešno soper- staviti, ker nije mogoče ne s naj večjo silo ovakove navade izkore- nili, klerese blizo vsak den, povsod, od večje strane naroda opetujejo, i ktere so tako rekoč s narodom sraščene. Narod morejo zadeti različne nesreče, njega morejo pritiskati verige hudega hlapčovanja, pa iztrebiti se dotle ne more, dokler se svojega jezika i svojih običajev zvesto derži. To skušnja uči. Judovsko ljudstvo živi že toliko i toliko vekov brez vlastne domovine i brez vlastnega vladarja, razkropleno po širokem svetu, i vendar so ostali kakor narod do današnjega dnu, ker so se zvesto svojih običajev deržali. Kteri narod pak svoj jezik i svoje običaje opu- šča, se sam oslabivlja i počasoma propada. Ovo se je jasno vidilo na Nemcih proti koncu minulega stoletja. Njim je onda dopadlo samo kar je bilo francosko. Francoski jezik i francoska nosnja, francoski kuharji i francoske guvernante (odgojitelice) so Nemce duševno premagali i pre- dobili že davno popred, kakor je silni Napoleon s svojo vojsko na njih planul i jih pod svojo oblast spravil. Le s slavensko pomočjo, s ruskimi vojaki so se mogli plujega jarma otresti. Svojemu jeziku i svojim običajem zvest narod saj životari, ako je treba nekoliko vekov, čaka i dočaka zadnič vendar, da prisije sonce 2* i pred njegova vrata. Po dolgem sužanstvn se spet izbudi i ustaja slavno i stopi, kot narod svoboden, med narode svobodne. Narodi v Turskej so nam (ega živi dokaz; zato pravi ilirska poslovica: Običaji od starine ščit su jaki domovine. Zato je koristno soznanili se s narodovimi običaji. Serbske običaje i pesme je opisal, kakor je obče znano, Vuk Šlefanovič Karadžič; L. Ilič je sobral narodne slavonske običaje i jih na svetlo izdal v Zagrebu leta 1846; nektere navade slovenske hočem pak jaz ovde zaznamovati. (Dalje sledi.) Pismeiikovanje, si o vk o vanje i »laško vanje. (Spisal Andrej Einšpieler) Da bi se otroci v ljudskih šolah dobro i gladko brati naučili, to tirjati gotovo ni prenapeto. Pa — bodi Bogu položeno! naši slovenski otroci se še tega večidel niso naučili. To se pa ni samo zavolj tega zgodilo, ker so se slovenskej mladini nemška pismena i besede v glavo zabijale, temuč tudi zavolj tega, ker učiteli svoje učence niso prav k branju pri- pravljali i vodili. Zato se že mnogo let nekak boj bije med s 1 o v k o v a n j e m (silabiren) i glas ko vanje m (lauliren). Komu morebiti še znano ni, kaj je glaskovanje, tomu bodi rečeno, da je glaskovanje način ali viza, učence brati učiti brez slovkovanja; kakor hitro otroci vsa pisme- na dobro poznajo, to je: dobro pismenkovajo, ne začnejo slovkovali ali silabirati, temuč berž koj brati ali citati. Na ti način — po glaskovanju citati učiti— ni kaka nova, ampak že stara reč, klera se je pa pozabila ali zancmarala. Slavni delovodja ali pedagog Štefani je v letu 1805 te način učiti spet obnovil i v živ- lenje upeljal; i po Nemškem je glaskovanje v občnej navadi i velikej slavi. Ni tukaj prostora vse zapisati in našteti, kakšne prednosti glaskovanje pred slovkovanjem ima, le samo to naj bo povedano, da vsi sloveči detovodji—nemški i slavjanski — terdiju , da je način, po glaskovanju učence brali učili, naravnejše, mnogo hitrejše i veliko krat kočasnejše. Ni toraj dvomili, da se bodo tudi naši slovenski gospodi učiteli glasko- vanja poprijeli; nekteri so to že storili, i ne morejo dosti pohvaliti, kako hitro i s kakšnim veseljem se otroci brali nauče. Alj vsak začetek težek, stara navada — železna srajca —; zato se ne sme i ne more vse staro podreti, i na nos na vrat vse novo upeljati; tudi naši učiteli v glaskovanju niso podučeni i vajeni, ja nekteri od glaskovanja še clo nič slišali niso. Naj ložej se bode novo, neznano upeljalo, ako se ono na staro, na že znano zida, se š njim lepo poravna i sdruži, dokler da v novem, boljšem načinstvu (metodi) vajenih učiteljev dobimo. Zalo hočem tukaj pokazati, kako bi se po mislih mnogih učenih detovodjev občno pohvaljeno glaskovanje brez težave i hitro u vsako šolo upeljati moglo,—