DVE  PESMI  S PROLOGOM Denis  Poniž
prolog
ko me reka ne vabi več
se vrnem na rožnato pristavo
v visokem stolpu sedim
noč za nočjo
tako blizu zvezd sem
ob svetilki z begajočim plamenom
pišem na stare papiruse
prva pesem
spajali se bomo s predmeti
z njihovimi orumenelimi sencami
v mlada telesa bomo nalili
tekočega svinca
spajali se bomo s sončnimi prameni
v jutrih ko se dviga ob rekah megla
bomo prozorni prežali
in jih lovili v razpete lase
spajali se bomo z nevihtami
753
*S   Sodobnost
dišali bomo po prebodenem zraku
in gnilem lesu obrežnih korenin
spajali se bomo z nočjo
temno in voljno
ki bo imela okus po brinju
spajali se bomo s cvetjem
z njegovimi mastnimi plodovi
poletavali bomo kot spomladanske čebele
toda nikdar se ne bomo spojili
s trdnostjo lastnih teles
nikoli ne bomo okušali sline lastnih
ustnic
nikoli ne bomo poželi polj na naših
trebuhih
nikoli zajezili jezer v naših
očeh
nikoli ne bomo zatipali
z lastnimi rokami
pogreznjenimi v zrelo žito
druga pesem
ugrabi te puhteča vročina
zagori ti koža in se zvije
v drobno sivkasto prst
ki se v drobnih curkih usipa
po izdolbenih nogah
potem zagori z višnjevim plamenom
meso
tvoje meso
lušči se v smrdečih obžganih zaplatah
v plasteh odstopajo goreče kite
odpadejo ti zogleneli nohti
plameni prodirajo v notranjost
načenjajo drob
nazadnje ostaneš obžgan in bel
s sivimi kostmi
v zrak steguješ roke
da ti veter ohladi pekočo praznino
754
globoko v notranjosti
utripa krčevito raztegnjeno srce
iz preluknjanih žil se cedi sokrvica
in se uparja na žarečih kosteh
medenice in reber
opečene oči strmijo iz izbrušene
lobanje
in krvavi jezik se pošastno smeji
kositrno uho
pa še vedno poslušno uboga
zapovedi
človek
takšnega sem te srečal
na svoji poti
755