ŠTUDENTSKICASOPIS STEVILKA 12 CENA 35 DIN PETEK 29.3.1985 LETNIK 34 OSLOBODJENJE, 23. 2. 1985 NOVINARSKI »POSEG« LJUBLJANSKE »TRIBUNE« »RUŠIM, TOREJ MISLIM« študentov prinesel kompleten intervju samozvanega idejnega vodje fašistične emigracije v Evtopi, Angliji in Ameriki, Alekse Dilasa, ki ga je dal radiu Deutsche Welle, in pogovor z vodjo tržaških neofašistov LJUBLJANA, 22. februarja Najnovejša, danaŠnja številka lista študentov ljubljanske univerze je dala nov prispevek k tolmačenju demokratičnih svob- oščin, posebno »intelektualnih svoboščin«, za katere se »Tribuna« iudi sicer silno zavzema, objavila je kompleten intervju samozvane-ga idejnega vodje fašistične emigracije v Evropi, Angliji in Ameriki, Alekse Dilasa, ki ga je dal radiu Deutsche Welle, da pa se mladi Dilas ne bi počutil osamljenega, so mu dodal»intervju z liderjem tržaških neofašistov, ki, interesahtno, o stanju v Jugoslaviji misli isto kot Dilas, »Tribuna« pa jima je široko odprla svoje strani. Ta novi prispevek razlage »Tribuninega« razumevanja pluralizma interesov socialističnega samoupravljanja jugoslovanske družbe je vendarle dokaz, da to obstaja. Lani, ravno v tem času, ga je »Tribu-na« pokopala. Sedaj ga oživlja, ponujajoč mu za intenzivno nego Aleksine recepte: ve&stranskarski sistem, ukinitev terorja in represije stalinistične partije oziroma ZKJ, ki duši svobodo mišljenja, pošilja intelektualce v zapor (zamislite si, da so si upali obsoditi tri — štiri »falirane« študente in enega doktorja znanosti) in tako dalje in temu podobno. Seveda, kaj so oni pisali, kaj so pridigali in za kaj so se zavzemali, ni pomembno, pomembno je, da so »samo mislili«. Ob-rambi njihovega mišljenja in pridiganja se je pridružila tudi »Tribu-na«. Sedaj je našla tudi nove odvetnike, da sebe in njih opraviči in potrdi, ponujajoč ruženje vsega okoli sebe in vsega v nas. »Mislim, torej sem«, spreminja »Tribuna« ob pomoči Alekse Bilasa v »Rušim, torej mislim«. Z. ODIČ NAMESTO UVODNIKA Osemdeseta leta so prinesla nove dimenzije vslovenski kulturni in politični prostor, vendar so te dimenzije v veliki večini zrasle v idejnem svetu preteklega in obstoječeg. Javnosti so pokazala ideje, ki jih je po večini treba preseči ne z odpravo samoupravnega plura-Hzma in ZK, temveč z uveljavljanjem politične;družbeney kulturne in moralne vodilne vloge ZK v pluralizmu samoupravnih interesov. Koliko pluralizma zmoremo imeti je odvisno od moči socialističnih subjektivnih sil, v prvi vrsti od trdnih pozicij Zk v naši družbi (ne oblastnih, vezanih na državo, temveč tistih, ki so vezane na njeno funkciio pri zagotavljanju hegemonske vloge delavskega razreda v dru^bilnaši). To kaže tudi naša povojna zgodovina — ko je bila ZK porinjena na stranski tir dogajanj in ni obvladovala položaja, je zavladala navidezna demokratizacija, ki ji je sledila povečana državna represija. Te pozicije pa se lahko okrepijo samo z večjo javno aktivnostjo članov ZK (ne mislim le na »nekatere«) v kritiki obstojeČih monopolov moči na eni strani in (konkurirajočih tem) zagovornikov idej po obnovi starojugoslovanskih političnih institu-cij na drugi strani; v kritiki in odpiranju perspektiv za družbene spremembe v smeri razširitve dejanske svobode posameznika in vseh ljudi. V uredntštvu Tribune smo bili prepričani, da ni dovolj mahati samo z gesli o tem, kako je treba delati, da ne bi prihajalo do »nelju-bih« političnih procesov, ki predvsem blatijo idejo socializma in ko-munizma po celem svetu skupaj z zgodovinskimi izkušnjam de- lavskega razreda in harodov v jugoslovanskirevoluciji, temvečt« di narediti. Omogočili smo javnosti, da se opredeli do idej, ki sol ureditvi in družbeni usmeritvi milo rečeno tujej Brez politične m rije in nabiranja golitičnega kapitala tega ali onega družbendfl tičnega delavca. Studentje idr. bralci Tribune so imeli priloS prebrati, kakšno prifrothrost jim obljubljajo »borci za svobdfl ^rebrati in se opredeliti, tudi do komentarja Tribune. 1 Jasno smo zapisali, da zavračamo logiko »naravnega gibfl dogodkov«, po kateri naj imajo vsaprepričanja in mnenja »eJ možnosti« za nastopanje v javnosti. Če je produkcija socializmul sprotnih stališč preobsežna, tako da že meji ali že je protisociajj čna propaganda, hkrati pa sile socializma niso dovolj močne, dl to propagando zavrle ali spodnesle, mora vmes poseči držil Problem, ki se je še posebej ostro zastavil lani, je v tem: Kako zagl vljati hegemonsko vlogo socialističnih sil oz. delavskega razrl kako okrepiti samoupravne tendence v naši družbi in s tem odpm ti strah pred kontrarevolucijo in preprečiti vmešavanje državei sodstva na področje boja mnenj in političnega boja (v primeriM varnost ureditve ni dejansko ogrožena). . 1 V deveti številki Tribune smo objavili intengu z A. Dilasofl sekretarjem tržaških neofašističnih mladcev. ¦ V isti rubriki sedaj objavljamo spis Z. Odiča (Oslobodenje, m 1985) na temo ljubljanski politični trenutek pod pretvezo, da pfl pisanju Tribune. Pravzaprav gre bolj za razširjeno obnovo Trl ninega pisanja, ki mu Z. Odič pripiše vse grehe, ki so jih »zagrel RS, Mladina in Tribuna v preteklem polletju ob komenta procesov v Sarajevu in Beogradu. Odič zaničljivo govori o demo tičnih svoboščinah. Kaj vse bi smel novinar zapisati, če bi-demokratične svoboščine ukinjene — seveda gre za novinarja z čnim političnim hrbtom, ki mu monopol moči dopušča svobo« zatiranju in omejevanju svobode drugih. Tribuna se ni zavzemaj »intelektualne svoboščine«, kot bi to želel Odič in se za takšne| runtavščine tudi ne bo borila. Tovariš Odič bo moral pojasniti, so to »intelektualne svoboščine«. Zreducirati vse prizadevanje bune za razvoj pluralizma samoupravnih interesov na obj omenjenih intervjujev, pri tem pa namenoma spregjedati koma in vsa prizadevanja Tribune, je krepko povezano z jačanjem tend senzacionalističnega tiska meščanskega ali »socialističnega« ti Odič žalostno ugotavlja, da obštaja pluralizem samoupra.1 interesov, in segatrudipokopati. Tojedokazalželani, kojessvc senzacionalističnim napadom na Tribuno in slovensko politik celoti sprožil politično gonjo proti uredništvu Jribune* Z. Odičneločii objavo osmrtnice politični praksi, ki je deželo pripeljala v ob pogojev IMF in pokopom Jugoslavije (kot je trdil lani) oz. plural ma samoupravnih interesov, kot trdi še ni izčrpal, saj se tudii oliščine spreminjajo. 1 Tribuna ne ponuja odrešilne nege Aleksinih receptov, ravnou pa odsvetuje uporabo Odičevih receptov, ki se kažejo v njegovem sanju. Prekleto važno je, kaj smo in kaj so pisali, kot je važno, piše Z. Odič; prav tako je pomembno, za kaj se kdo zavzema. NU se nismo zavzemali za tisk, ki bi širil laži kot je npr. tale: »Obrai njihovega mišljenja in pridiganja se je pridružila tudi »Tribuna«,i daj je našla tudi nove odvetnike, da sebe in njih opravici in poti ponujajoč rušenje vsega okoli sebe in vsega v nas.« Zakaj je to laž komentarju smo jasno zapisali, kaj si mislijo o idejah A. Bilasa drugič, pred kom naj bi branili njegovo mnenje in skupaj s ko Odvetnike si sami iščemo ti pa zagotovo niso ne med Odiči ne n Dilasi ali neofašisti. I In še, da Tribuna ponuja rušenje vsega okoli sebe. To lahko J Odič. Tribuna Donuja tudi riišenje vsega v nas. Kdo pa so to »miJ kaj je to vse? Ce je »nam« z objavo enega samega intervjuja (izll se, da intervju z neofašistom ni vzrok za izkop bojne sekire)! nujeno rušenje »vsega«, potem smo »mi« neke močne subjektl sile socializma aii pa samo prestrašen monopol oblasti, ki se časov, ko bo ljudstvo samo sposobno presojati svojo usodo. In ti so se že začeli, ponekod seveda brez ljudstva! V zadnjem stavfc Odič izpove tudi svoje filozofsko stališče. Njegov ideal je »mis torej sem«, miselna dejavnost, ki naj se ne dotika obstoječih razi Že v začetku spisa pa nam je dal vedeti, da tudi miselna dejavnos njem ni spoštovana. Na vprašanje »Kaj delati?« nam Z. Odičpoi odgovor — nič. Kajti vsakršna aktivnost, ki je sprta z obstoječim tusom quo, je zanj rušenje (vsega okoli sebe in vsega v nas). Našel se je torej ta, ki s poglabljanjem v pisanje Tribune poplitf splošči njeno dejansko početje, vidno vsem, ki jim način branji naročen od tega ali onega mohopola politične moči. Večerne noVosti (3. 3. 1985) so bolje opravile svoj novinai posel. Povzele so vsebino obeh intervjujev dokaj klavrno pa tudii komentar, nato pa zapisale svoj komentar. »(Tribuna)... pod paravanom »vidite, kaj se tam govori« zelo jasn široko daje prostor, da se take misli širijo tudi pri nas...« V. Zagorac se morda preveč zadržuje s petletnimi otrofd, da ne v pisanju Tribune tudi enega od predlogov, da se proti naši dn sovražnim stališčem bojujemo na tanačin, da dajemo njihova lišča tudi v presojo javnosti. Vse Ijudstvo morajemati lekcijeso lizma, ne le prosvetljeno vodstvo. Naloga vodstva pa je ravno vt da organizira socialistični učni proces razreda in vseh ljudi, ne p jih prepričuje^ kako ono ve, kaj storiti in s kom obračunati. Tako ravnanje gotovo ni tista glavna limija, ki nas bo pripeljj svobodno asociacijo protzvajaicdv, prepričanf pa smo, da je to treznejši način za reševanje idejnih razhajanj glede razvoja i družbe kot mirno prenašanje takšnih mnenj do tiste točke, prosvetljeno vodstvo ugotovi, da so nevarna za varnost ureditt jih sodno preganja. Zakaj ne bi z mnenji, ki gotovo niso si Dilasova ali Meniova obračunavali sproti? Ta stališča so tu, doi se moramo opredeliti, ni dovolj le zamahniti z roko »ah, to so faši ali »toso emigranti«. Opredeliti najprej izčisto mentaJnohigienl razlogov. Da jih pripoznamo, ne le evideintiramo na črni listi.l ločimo, kaj je napredno, kaj pa reakcionarno in da to reakcional izoliramo, se vprašamo oo njihovih nosilcih in po možnost™ preseganje takšnih stališc/mnenj. Prej ali slej se večina ljudi sr« takšnimi prepričanji. Lažje se posameznik do njih tudi praktn opredeli danes tu , kjer živi in dela, kot pa se bo v fašisttj nih in emigrantskih okoljih, ne le v tujini, ampak tudi v naŠi drul Pri tem je nujno potreben komentar, v katerem se tudi urednia opredeli do objavljenih mnenj v skladu s svojo uredniško politikc je družbeno veriflcirana. Ljudem je treba omogočiti, da bodo stališča razumeli, prepoz kot reakcionarna in tako še okrepiii trdno votjo za izgradnjo so lističnih samoupravnih odnosov. Naj vidijo, da takšna- mnenja jansko obstajajo tudi v tako banalnih formah, kot sta jih uporal Dilas in Menia, naj vidijo, da graditev socializma ni enostai proces, kjer so vs^stališča identična in da ne gre za eno samo p( lepšo prihodnost. Intervju z mladim neofašistom govori tudi o dosežkih ni demokracije, ki ne dopušča razcveta takšnih zatiralskih organizl in jo hkrati utrjuje v njenem ravnanju; govori tudi o tem, zal zamejski Sloyenci v Italiji (Avstriji in na Madžarskem, Makedon Grčiji in Bolg^riji itd.) ne dosežejosvojih pravic; govori o meščai demokraciji vsebinsko, ne prazno, itd.i Daleč, daleč je tisto razumevanje, ki vidi v objavi obeh intervj« samo »glejte, kaj se tam govori«, še d!je pa ono, ki razume obji omenjenih intervjujev kot propagando neofašizma, Dilasa meščanske demokracije. P.S. 1 Nenazadnje sta nas v našem ravnanju ohrabrila najprej Komua (1.3.1985) nato pa še list ZSM Hrvatske Polet (8. 3. 1985) 1 IGOR LUKI PARAD IN IGER POPOLDNE Lani smo imeli zimske olimpijske igre, za leto 1992 napovedujemo kandidaturo za letne olimpijske igre v Beogradu, pa tudi Slovenci nismo ostali dolžni in smo se hitro ogreli za zimske olimpijske igre >»reh dežel«. Leta 1987 bomo imeli v ZagrebiTUniverzijado in vcrjetno v prihodnjih letih še cel kup svetovnih in evropskih prvenstev. Za leto 1985 pa smo napovedali slavnostno vojaško pa-iado ob 40-letnicazmage nad fašizmom. »S parado naj bi simbolično predstavili moč in dosežke naših ob-rambnih sil in razvoj naših oboroženih sil in splošne ljudske ob-rambe. Parada naj bi simbolizirala tudi kontinuiteto Titovega dela in njegove koncepcije splošne ljudske obrambe in družbene ;samozaščite.«' \ Lepo in prav, da smo ponosni na našega tovariša Tita, vendar pa uporabljanje njegove avtoritete v primerih, ko ni mogoče postreči s itehtnimi argumenti, ne pomeni nič drugega kot manipuliranje z :njegovim imenom in častjov Nisem prepričan, da je uvajanjepoklic-Jnih vojakov nadaljevanje Titove koncepcije splošnega ljudskega iodpora. Če se motim, nai me kdo prepriča in to z znanstvenimi do-kazi in ne z demagogijo. Ce pa se ne motim, kaj potem dela obtakih zlorabah Titove avtoritete Odbor za zaščito njegovega imena, saj ismo vsak dan priče, da se vse mogoče sile v naši družbi skrivajo za (njegovim imenom. Cudno, da ob takih izpeljavah, kot je ta o konti-jnuiteti, nismo šli še dalj, d<5 Marxa in Engelsa, ko to zelo radi ! počnemo, kot da vse stvari v naši družbi izvirajo pri njiju in sepreko Ipariške komune, oktobrske revolucije in Lenina ter preko NOB vlečejo v naš čas. PARADA KOT SIMBOLIČNA PREDSTAVITEV MOČI IN DOSEŽKOV NAŠIH OBRAMBNIH SIL »Organizacija parade ne bo zaht,evala nobenih posebnih (podcrtal P. Z.) sredstev. Parada v Beogradu ni rožljanje z orožjem na Balka-nu, temveč prviČ po desetih letih prikaz nove, sodobne oborožitve JLA.«2 Obstajajo tri najbolj značilne oblike predstavitve moči in dosežkov obrambnih sil. To so manevri, sodelovanje na sejmih vojaške tehnike in parade. Od teh treh je slednjanajmanj učinkovita, v smislu predstavitve in tudi glede na porabljena sredstva. Naj-li5inkovitejša oblika je sodelovanje na sejmih, saj se tam sklepajo tu-di donosne kupčije. Tudi manevri so bolj učinkoviti od parad, saj se pri tem pokaže tudi resnična izurjenost obrambnih sil, koristni paso tudi za same oborožene sile, ki nimajo veliko priložnosti, da bi vadile v situacijah, ki so kolikor toliko podobne vojnim. ^ploh pa se postavlja vprašanje, komu bomo predstavili to našo č in naše dosežke. Na^im zunanjim potencialnim sovražnikom zagotovo ne. Ti so danes opremljeni že s takšno tehniko, (tudi sate-litsko) da jim ni treba opazovati niti naših manevrov, kaj šeleparad, saj.so o sposobnostih naše armade mogoče še celo bolj seznanjeni kot mi sami. Edini, ki še ostane, da bi mu razkazovali moč obrambnih sil je naše ljudstvo, se pravi mi vsi. Toda, ali si mi to v tej težki gospodarski situaciji res želimo? Ali nas je kdo kaj vprašal? Ati smo res ustanovili celoten delegatski sistem, da bi samo potrjeval že sprejete sklepe? Ali imamo referendum res sajno za samo-prispevke? Ali res nič ne damo na raziskave javudga mnenja? Ob vsem tem pa se še smejimo Švicarjem, ki so na referendumu zavrnili vstop v OZN, a sami se česa takega ob določenih problemih, ki zade-vajo vse, ne upamo izvesti, pa čeprav moramo potem grehe vsi odplačevati. Kaj pomeni to., da za organizacijo parade ne bomo potrebovali posebnih sredstev, saj je vendar znano, daparadanestaneskofaJTirč manj kot en manever in vsota je vse prej kot zanemarljiva. Jasno nam mora tudi biti, da moderna vojaška tehnika (letala, tanki itd.) ni namenjena za parade in da se na njih dober del tudi pokvari in če se bo pokvaril samo en sodoben avion, ki nikakor ni namenjen, da bi izvajal akrobacije, kot se to počne na paradah, temveč da opravlja bojne naloge, se bo škoda že merila v milijardah. Tudi tanki in ostala oklopna vozila, niso namenjeni za take hitrosti in tak" teren, kot ga uporabljajo na paradah. Največ teh vozil se pokvari pri hjtrosti 10 km/h in to je ravno hitrost, s katero se vozi na paradah. Da neome-njamo tega, da bo morala biti vsa oprema, od uniform pa do orožja, kompletno nova in nerabljena, torej bo verjetno vzeta iz vojnihskla-dišč. Veliko te opreme, ki bi se drugače uporabila samo v slučaju vojne ogroženosti, bo moralo biti zamenjano in stroški zopet ne bodo majhni. Rad bi omenil še to, da bo cesta, na kateri bo parada, pp mimohodu čisto uničena, saj je namenjena za osebne avtomobile in ne za deset in več tonska vozila. (Rdeči trg v Moskvi vsako leto za nekaj časa po paradi zaprejo in obhovijo, pa čeprav je iz granitnih kock, ki so veliko bolj odporne od asfalta, kije v Beogradu.) Rad bi izpostavil še en negativni vidik parade. To je zmanjšanje borbene pripravljenosti, h kateremu bo prispevala prav parada. Namesto, da bi sedaj v JLA opravljali svoje redno delo in se urili za svojo osnovno nalogo, obrambo pred napadom agresorja, bodo enote, ki so na-menjene za parado, tri mesece vadile mimohod in bodo tako zane-marile svojo primarno nalogo. Če armada za organizacijo parade torej nezahtevanobenih doda-tnih sredstev, potem to lahko pomeni, da so jo bili že predhodno vračunali v sredstva, ki jih dobijo iz proračuna federacije (za katera so vztrajno trdili, da so odločno premajhna in da že ogrožajo varnost naše države), ali pa to morda pomeni, da bomo morda na račun pa-rade kupili manj^ načrtovanih avionov oziroma kakšne druge sodobne tehnike. Če so se odločili za to varianto, nam je jasno, da oo naša armada še naprej temeljilana živi sili in »drilu« in da ne bo sledila sodobnim tokovom v organizacaji vojaških sil. A časi jurišev in »puzanja« so žal minili. Tretja varianta, da bi dobili sredstva, pa je, da zmanjšajo plače (v vojski namreč še nimajo osebnih dohodkov). Če se bodo odločili za to varianto, (tudi, če bodo sredstva črpali od drugod, jim bodo vseeno morali odtrgati nekaj plače) pa verjetno samih oficirjev ne bodo o tem nič vprašali oziroma, se le-ti ne bodo upali nasprotovati. A tistega, ki je sprejel odločitev o paradi, to zagotovo ne bo prizadelo, saj je njim prav . To spominja na zgodbico o Mariji Antoinetti, ki je na vest, da se ljudstvo upira, ker nima kruha, vprašala: »Zakaj pa ne jedo potem potice?« ZMAGO PARADNIK Ul. 9. maja št. 85 Beograd UVOD: Štorija je zelo preprosta, a potrebna pojasnil. Najvežnepe točke okoli katerih se vrti vse skupaj so: akcija, seks, smrt. Akojo predstavljajo miličniška godba, seks =seks,smrt pabranjeosmrtnic. Zgodovinsko komponento da prispevku stavek: »Pivo stane osem jurjev,« kajti v enem letu bo ta cena zgodovinska preteklost, za katero bi bilo škoda, da ne bi zvedeli zanamci (in nam zavidali). Prišlaje popoldne. Vprašala je po počutju. Odgovorilajeo počut-ju. Dala je kompliment. In ona nazaj, kaj počneš. Prekrižala je noge visoku, da scrse noge v mfežastth-nogavkahjazgalile. Ni_yedela, kam bi usmerila svoj pogled, ki ji je nagajal in*znova in znovauhajal na te noge, napolnjeval glavo s stegni. Kako so kaj znanci, stegna, bela stegna. Znanci ti in ti so tako in tako... stegna mehka, voljna..; delajo to in to, pripovedujejo, čenčajo, spet stegna napeta, prejfrriža-na, prepovedana. Ta misli ono, oni ono, drugi drugo, ta je s to, oni z novo, nova s starim, stegna izzivalna, mrežasta, čvrsta, stisnjena. Je vroče in odpadegumbna bJuzi. VročepredpogJedi, vročepred želja-mi. Vsi znanci obrani in stavek zdajle bi Se ljubila. Ona ne ve, čejeto povabilo, izziv so kolena, koničasta, malce obrnjena navznoter. Potem slišiš vojake, kako igrajo. Ne, niso vojaki. Vstaneinsenapoti k oknu, a se le nasloni na njeno roko, ki visi preko naslohjala stola in se stegne proti oknu. Pritiska s trebuhom obnjo, da se čuti rob spo-. dnjih hlačk in pasu za nogavice. Miličniška godba. Roka druge se odloči in seže v krilo. Priprta, razprtastegna, odprtastegna, mamlji-va stegna. Oči se ujemajo v globok pogled vprašanja. Telesi se sami zmenita. Roke se zapletejo, prepletejo, božajo, gnetejo, usta sesajo, raziskujejo. Sredi poljuba se prične smejati. Nato se smejeta obe. Sprostita se, se preselita na posteljo. Čebljata, se slačita, božata, ig-rata. Rožnate stene se krčijo okoli treh prstov, ki vztrajno razpirajo ustje in ne pustijo užitku do konca. Obmirujejo, da izzveni dolg krč malih utripov. Vse je rožnato, noro strastno, grizenje, upiranje, osvajanje. Pride mir. Zjutraj hiše stresejo sneg s streh, odprejo okna, dvignejo rolete. Na okenskih policah stepejo s toplih pernic sanje na moker pločnik. Utrufjeni, razneženi. Najprej tiho. Potem zaupno brbljanje. Tvoji joški dobri, veliki in trdi. Všeč tvoja pička. Jo glasno cmokne. Ti je bilo lepo. Eni ja, druga navajena tudi na boljše, saj ne zameri, kajne? Ne zameri. Oblečeta se, kje je kupila pas za nogavice, nogavice in kje druga spodnje hlačke, važne informacije. Cigareti, kava, zaupnost v dimu, kolikojeura. Zaslovojopotrep-lja po zadnjici, vpraša, če še pride. Ja, a ne ve kdaj. Smeh. Moški zmeraj posredni.x Zunaj mašira miličniška godba nazaj. Med premorom ji eden po-žvižga na račun zibajoče zadnjice. Obrne roko in zgovorno pokaže srednji prst. Gre do kioska, kupi Delo in vstopi v restavracijo. Na-roči pivo. Pivo stane osem jurjev. Počasi sreba in bere osmrtnice. Za vsak primer, da vidi, če ni njene slučajno med njimi. Daleč je še do večera. pod črto posebej preblalcem iz Gore in §e posebej Z.K.-ju, da so osebe kot vedno tudi tokrat resnične, da si ne bi po nepotrebnem obremenjeval svoje zblojene vodenične glave. Vsaka glava misli, kar ji gre. P. s. 1: Sofija Loren se je slikala gola, pa so ji oprostili. P. s. 2: Jezus Kristus je že vedel, kaj je misiil obtem, besedaje meso postala. ; MARJA ANDREJEVNA SE BODO VREMENA RACUNALNISTVU VENDARLE ZAISKRILA POGOVOR Z DR. MIHOM TOMŠIČEM Inštitut J. Stefan je dokaj dobro poznan, manj paje znano, kako je ta inštitut organiziran. Znotraj inštituta deluje 22 relativno zelo samostojnih skupin, katerih temeljna poteza je interdisciplinarnost. Tovariš-dr. Miha Tomšič je vodja ene izmed teh skupin — Odseka za ehergetiko in vodenjc procesov, ki združuje v sebi dve disdplini — energetiko (predvsem industrijsko) in pa znanja s področja računal-niškega vodenja industrijskih procesov. Odsek torej deluje na področju energetskeea svetovanja, racionalne porabe električne energije in avto-matizacije procesov z računainiki. Zametek iste skupine se je prej ukva-rjal z reaktorsko tehhiko, se pravi jedrsko energetiko, sedaj pa so se preusmerili v to, kar je po mnenju dr. Tomšiča bolj aktualno in bolj neposredno pomembno, kot pa je razvoj jedrske tehnologije, sepravi na varčevanje in smotrno rabo energije. Čeprav smo »TRIBUNAŠI« raz-viti kot zagrizeni antinuklearci, pa tokrat nismo imeli namena drezati v to osje gnezdo, vsaj neposredno ne, kajti bolj nas.je zanimalo, kakšni križi in težave spremljajo širjenje najsodobnejše tehnologije, ki sama na sebi zahteva transformacijo zastarelih struktur ozitoma, točncje rečeno, zanimalo nas je, kakšni so problemi pri »presajanju« te tehnolo-gije iz varnega, inkubatorskega okolja inštituta v nevarna razmerja neposrednega procesa produkcije. Po jutru se dan pozna in da ne bi začeli že takoj s »sitnimi« vprašanji, smo dr. Tomšiča najprej vprašali po uspehih, ki jib je doslej požela njegova skupina. dr. TOMŠIČ: Lahkorečem, daje deloskupineuspešno, karpapo mojem mnenju najlaže merimo, kadar se to seveda da, s tem, kako sodelujemo z gospodarstvom oziroma s tem, katere od naših razi-skav v gospodarstvu uporabljajo. To so mikroračunalniške naprave, s katerimisedaprihraniti 10, 15alicelovečodstotkovenergijealipa stroškov za energijo. TRIBUNA: Kako pa se te vaše raziskave obnesejo v čisto ekonomskem smislu? Dostikrat nam emergetiki pravijo, da je varče-vanje z energijo drago. V kakšnem času se tovarni, ki se je odločila za investicijo na podlagi vaših raziskav, ti stroški povrnejo? dr. TOMŠIČ: Prav gotovo so danes investicijev uporabo računal-nika v delovnih procesih v veliko primerih gospodarsko zeio učinko-vite, če že ne celo najbolj učinkovite. Tako se naši računalniki za varčevanje z energijo praviloma izplačajo v enem letu ali dveh, izjemoma je ta vračilni rok nekaj daljši. Pravzaprav mi investicijo odsvetujemo, če je vračilni rok daljši od treh let. To je seveda v ve-likem kontrastu z nekaterimi drugimi »našimi« investicijami, ki se ne bodo verjetno nikoli izplačale, čeprav jih bomo še dolgo odplačevali. TRIBUNA: Imate mogoče podatke za koliko odstotkov bi se ob obstoječi gospodarsk« strukturi v Sloveniji zmanjšala poraba energije, če bi s pomočjo mikroprocesorjev optimalizirali celoten energetski sistem? dr. TOMŠIČ: Na žalost zelo natančnih podatkov te vrstenimamo, vendar dela Svetovna banka sistematično študijo jugoslovanskih razmer. Naredili so študijo v Makedoniji, v BiH in tudi v Sloveniji, tako da bodo imeli v Ameriki precej natančne podatke. Te številke se gibljejo okoli 30% v industrijski porabi, pri obstoječi strukturi, kar je zelo pomembno, pri izboljšani strukturi gospodarstva pa bi bili pri-hranki še veliko večji. TRIBUNA: Se pravi, da bi se lahko ob doslednem programu varčeva-nja z energijo, seveda ne v smislu ugašanja odvečnih žarnicpo domovih, odpovedali marsikateremu velikemu energetskemu objektu? dr. TOMŠIČ: Drži, seveda pa tu ne gre samo za računalniško vodenje energetskih procesov, pač pa za izboljšano tehnologijo v celoti. Res pa je še nekaj — po povprečni porabi energije na prebival-ca Jugoslavija ni nevemkako visoko, za Slovenijo pa to skoraj ne drži več, je že nekako v povprečju in te porabe najbrž ne bi kazala kaj dosti povečevati. TRIBUNA: Bolj ko se vdiramo v blato splošne strukturne krize, več in več se govori o nujnosti prestrukturiranja gospodarstva, povedano s tehnokratsko fnetaforo — o prehodu iz industrijske v postindustrijsko, informacijsko družbo. Seveda je ta prehod možen le ob uvajanju raču-nalnikov v vse faze produkcijskega procesa. Govorjenje o kompjute-rizaciji, postindustrijski družbi itd. je že kar neke vrste modpi sindrom, funkcija mode pa je, da pod fikcijo novega, lepšega, boljšega; ohranja nedotaknjeno staro jedro. Tako se nam dozdeva, da ves ta prosvetljeni duh, ki zadnje čase čeblja o tretji industrijski revoluciji, to počne^ prej nezavedno kot zavestno, v funkciji ohranjanja starega. Bolj konkFetno — rojevajo se imaginarna kraljestva prestrukturirane Slovenije, toda v realnosti odteka akumulacija po starih strugah — za Jesčnice, Kid-ričevo in IMV, na primer. Tako imamo dve vprašanji: 1. Kakšni so lahko negativni učinki »računalniške mode? dr. TOMŠIČ: Mislim, da so vse stvari dvorezne in moramo paziti, da se ne sprevrže modno navduševanje nad računalništvom v svoje nasprotje — se pravi, da če ne bo hitrih efektov v izboljšavi življenja, ki jo danes obetajo računalniki, da bi se potem taisti, ki so danes »računalniško zagreti«, obrnili stran od raČunalnikov, če, na primer, ne bodo imeli možnosti za primerno zaposlitev. 2. Zanima nas, kako se računalniki pri nas uveljavljajo ne le kot privesek obstoječi dnižbeni organizaciji proizvodnje, pač pa kot sredstvo njene transformacije? dr. TOMŠIČ: VerjetnQ niti ni možno, da kaka tehnologija ne bi vplivala na družbo, se pravi, da tudi če kdo ne želi, botatehnologija vendarle vplivala nanjo. Drugo vprašanje pa seveda je, ali lahko že danes v naši družbi računalniki kaj ključnega prispevajo, ali pa zara-di same družbene strukture ostajajo le prjvesek. TRIBUNA: Res je sicer, da razvpitih zakonov proti uvozu hišnih računalnikov ni več, vendar pa ste sami omenili nekatere ovire, ki na-stajajo pri prenašanju mikroprodesorjev iz inštituta v okolje delovne organizacije? Ovire so tudi na področju zakonodaje. Imamo zanimiv, pravniki pravijo, da celo edinstven zakon o enotnem računalniškem sistemu, ki ga sam sicer ne bi mogel oceniti, vendar pa mislim, da bi ga bilo še kako potr^bno oceniti, predvsem na vprašanju ali je na področju računalništva deloval resnično pospeševalno, ali pa mogoče prav na-sprotno, zaviralno. TRIBUNA: Ali ni podlaga temu zakonu neka pravzaprav že tudi strokovno preživela fikcija, da bo celoten računalniški sistem izgledal kot en sam ogromen računalnik, iz katerega bodo izraščale veje in ve-jice, skratka gre za tisti bavbav, pred katerim nas opozarjajo nasprotni-ki računalništva — ogromen in strogo centraliziran sistem »totalne kontrole«? dr. TOMŠIČ: Ideja o popolnoma poenotenih in centraliziranih računalniških sistemih, ki se je v začetku porodila v stroki šami, je prišla v protislovje z nadaljnjim razvojem računalništva. Izkazalo se je, da ta sam po sebi ne dovoljuje nekih togih kalupov, da se lahko razvija le ob neverjetnem bohotenju različnih oblik. Seveda pa je za tako obliko razvoja poguben monopolizem. V fazi burnega začetne-ga razvoja je monopolizem prav gotovo smrtni udarec. Sama tehnologija računalnikov, ki prevladujejo danes in za katere kaže, da bodo prevladovali tudi v prihodnje, je prav nasprotna začetni ideji o enih samih velikanskih umetnih možganih, ki bodo na enem mestu obsegali vse znanje. Danes se bolj uveljavlja ideja mreŽe, ki bo prepredala vso družbo s številnimi vozlišči, ne pa z enim samim centrom. Teoretično je dokazano, da je taka mreža tudi najučinkovitejša. v Če se povrneva na izhodiščno vprašanje, se pravi, na ovire pri »širjenju« računalništva v produkcijo. Druga velika ovira je ru-tinerstvo, t. i. »mojstrska miselnost«, danes^bi lahko tudi že tekli »inženirska miselnost«, ki v nasprotju z raziskovaino-razvojno miselnostjo temelji na ohranjanju obstoječih struktur, takotehnolo-ških kot družbenih. Eden največjih deficitov je, da nismo vajeni dela-ti novih stvari, ampak smo navajeni ponavljati stare. Verjetnoježe marsikateri študent med prakso v delovni organizaciji na lastni koži občutil odpor vladajočih struktur do sprememb v podjetju. TRIBUNA: S tem sa strinjam, vendar pa mislim, da je ta problem, problem organizacije delovnega procesa sekundaren, posredovan z vprašanjem organiziranosti celotne družbene produkcije oz. reproduk-cije. Oblike te organiziranosti pa na eni strani še vedno forsirajo velike, razvojno nesposobne in od rje birokratizacije načete velike proizvodne enote, ki so v gjavnem brez razvojno-znansfvenih ambicij ali pa se le te zadušijo v notranji birokratizaciji, na drugi strani pa taista oblika orga-nizacije produkcije kot celote vzpostavlja centralne znanstvene institu- cije, ki so strogo znanstveno sicer res »ahko na izredno visokem nivoju ki pa jim vse prevečkrat spodleti prruveljavljanju svojih dosežkov v t.l neposredni proizvodnji. Zdi se mi, da prav zaradi vakuuma, ki ga takJ oblika organiziranosti reprodukcije družbe permanentno reproducirU vakuuma med znanostjo, zaprto v inštitutih in dobro zaščitenimi velikij mi medvfedi v gospodarstvu, ki spijo svoj zimski spanec. Kolikor mi jj znano, pa so na Zahodu gonilo razvoja prav manjša podjetja, kjer razlij ka med aplikabilnostjo in strogim znanstvenoraziskovalnim delom n bila prikovana v nebo, obratno, razvojni institutl v podjetjih so se bil prisiljeni ukvarjati celo s fundamentalnimi raziskavami. Saj ne da n tem majhnim podjetjem peli večno slavo in v njih videli svetal ideal jasno je, da jim na koncu koncev ostane samo eno — da se na ta ali n oni način »prodajo« pod okrilje velekapitala ali pa da propadejo, z vs socialno probletnatiko, ki sledi iz tega. Toda, ali se vam ne zdi,da pra omenjeni vakuum, nasprotuje med znanostjo in proizvodnjo, ki temelji obliki podružbljanja produkcage pri nas, ovira nadaljnji razvoj vai stroke, ki potrebuje heterogeno in decentralizirano mrežo? . dr. TOMŠIČ: Na to ne bi mogel dati nobenega sociološkeg odgovora, odvisnost med vcJikostjo iri učinkovitostjo pa pra gotovo ni linearna. Imamo tudi velike organizacije, ki so zel zainteresirane za razvoj in v svetu je tak primer IBM, ki je oprav veliko temeJjnih raziskav in prišel do pomembnih odkritij. T splošnega odgovora ni, je pa znano, da pri nas manjka majhni podjetij in o tem obstajajo tudi sociološke in ekonomske raziskav« lahko pa rečemo tudi drugače: manjka tak pristop v delovnth wg> •nizacijah, ki bi narediJ »klimo« majhnega podjetja, za katera j značilno, da so organizacijsko prožne pri izbiri ciljev in da so tu< obenem maksimalno zainteresirane za doseganje teh ciljev. Pravn področju računalništva se v svetu dogajajo veliki premiki. Celo ta gigant, kot je IBM, je ustanovil majhne skupine, ki so poslovaleta ko, kot da bi bile majhne delovne organizacije. MisJim, da so pri na majhne organizacije priložnost predvsem za mlade ljudi, ker je žcpJ naravi stvari za vsako novo tehnologijo treba vzeti, oz. najboljejl vzeti mlade ljudi. I TRIBUNA: Inštitut J. Stefan pridobiva, kot ste omenili, 751 sredstev z neposredno menjavo dela. Kaj to ne pomeni, da ste prevej odvisni od naročnikov ali drugače rečeno, ali nistepreveč izpostavljeal kratkoročnim interesom vaših naročnikov? dr. TOMŠIČ: Res je, da včasih kratkoročnost vpliva na naše delo moram pa takoj dodati, da ni nujno, da odvisnost od naročnifc vedno pomeni nekaj slabega. Čisto konkretno — naša skupina imi odnose z več kot štiridesetimi delovnimi organizacijami^kar prak tično pomeni, da od nobene od njih nismo zelo odvisni. Manj bi bil neodvisni, če bi poslovali z enim samim sistemom in nekatere drugi skupine na inštitutu so v takem položaju. Prav tako pa nisi neo dvisen, če si izključno vezan na državni ali paradržavni mehanizein tu konkretno mislim na naše SlS-e. Naš odsek bi se teoretično lahki zaprl in sorazmerno ugodno in udobno živel, ne bi pa veliko naredi in taka politika tudi dolgoročno ne bi bila učinkovita in prava. Zat< se odpiramo na dva načina: en je, da preko sodelovanja z delovnira organizacijami tudi pri njih nastajajo kadrovskajedra, kisosposofa na upravljati z novo tehnologijo. Izteh jeder lahko zrastekag več ko zgolj uporabniki, lahko prerastejo v gonilna jedra posamezni delovnih organizacij. Žal pa imajo v obstoječih delovnih organizad jah taka jedra, ki bi rada kaj spremenila, pogosto slabo prihodnost Zato želimo biti udeleženi pri nastajanju novih delovnih organizacij Računalniški razvoj je usmerjen v nove organizacije, ki delajo novl računalnike bodisi nove dele računalnikov, ali pa iz računalnikoi sestavljajo mreže računalnikov. Inštitut je sprejel kot eno izmed usl meritev, da ustanavljamo nove manjše organizacije, z novimi miadi mi kadri. Mislim, da lahko od tega še veliko pričakujemo. TRIBUNA: Se pri tem ne bojite polen pod noge s strani tistih, kil radi imeli računalniške monopole, se pravi način domačih računalqi ških transnacionalk, če lahko tako imenujemo podjetja, kj kupujcj »pamet« na Zahodu in jo prenašajo na Vzhod, doma pa bi bila rw) rada bog i batina? dr. TOMŠIČ: Zaenkrat gre §e za enonacionalke, to so sjovenšl delovne organizacije, ki imajo tu pač nek izjemen položaj in imaj vsaj delno podporo s strani DPO in DPS. Mislim pa, da se bo tu< njim zaiskrilo in bo prevladalo mnenje, ki bi ga zelo na kratko lahki izrazil z naslednjo trditvijd, da je namreč bolje, da imamo tri dobi tovarne računalnjkov kot pa, da imamo eno povprečno. KORISTNA I INFORMACIJA Srednja šola tehničnih strok in osebnih storitev Titova 78, vabfl študente k sodelovanju. Za potrebe pedagoškega procesa, Sola potrebuje in vabi Študente, ki se želijo postriči ali/in urediti svojcjj frizuro. To še posebej velja za študentke. Za študente so uslugtf zastonj! Manjše usluge so zastonj tudi za študentke. Za zahtevnejSel usluge morajo študentke plačati 50-odstotkov rednpod plaščem lažne znanstvenosti* naj bi se prikrivala ,protireformnost' in ,protidružbene tendence'. Poleg tegajeprišlos strani IPO do javnih in privatnih groženj z ukinitvijo delovnih mest organizatorjem.« Situacija se je zaostrila do te mere, da je bila ustanovljena posebna zunanja komisija za preučitev idejno-politične situacije na Pe-dagoškem inštitutu, ki naj bi, polegmnogih drugih problemov, razs-ojala tudi o kolokviju VRO. Vkup sklanfal s pomočjo svetnikov ROBERT BOTTERI Prejšnji mesec je bil gost ekonomske fakultete Borisa Kidriča docv dr. Gerhard Fink, direktor ekonomskega instituta za mednarodne primerjave« na Dunaju. Ob obisku smo ga zaprosili še za kratko svobodno katedro, ker se ukvarja z zelo zanimivo snovjo. Dr. Fink je obravnaval krizo na Vzhodu in Zahodu ter možna dogajanja v prihodnosti. V začetku 80-ih let se je pojafila, skoraj istočasno kot na Zahodu, tudi na Vzhodu huda ekonomska kriza. Pokazala se je z nezmožnostjo Poljske in Romunije za odplačilo dolgov ter z nega-tivno rastjo družbenega produkta. Ta je padel predvsem na Poljskem (v zadnjih treh letih za 25 odstotkov), pa tudi na Ma-džarskem, Češkoslovaškem, v Romuniji in Bolgariji. Edino Nemška demokratična republika beleži zavidljivo rast. Za vzhodnjaško krizo so krivi predvsem trije strukturni problemi. To so: 1. Neizkoriščene kapacitete. Že zgrajenih proizvodnih zmogljivos-ti ni moč zaposliti, ker ali ni dovolj delovne sile ali pa prihaja do oz-kih grl v nabavi, za kar so krivi neizpolnjevalci plana'. Tako so, npr., kapacitete na Madžarskem izkoriščene le 80-odstotno, v Romuniji pa celo 60-odstotno. 2. Druga težava, ki pesti Vzhod je draga energija. Naftna polja pri Bakuju so izčrpana, nova pa se ponujajo le v Sibiriji, od koder je energija precej dražja. 3. Vzhod se srečuje tudi z vse večjim pomanjkanjem delovne sile, vsaj za nekatere vrste del. Predvsem primanjkuje nekvalificirarie in nizko kvalificirane delovne sile. Pomagajo si z uvozom Vietnamcev, Mongolov, Bolgarov. To prinaša nove težave. Po drugi strani pa je množica fiktivno zaposlenih tudi veliko breme za sistem, tako kot pri tias. Za prestavitev tako fiktivno zaposlenih pa so potrebne sistemske spremembe-, kar je seveda povsod v socialističnem svetu ta-bu tema. Vzhodnoevropske države niso zadolžene samo na Zahodu. 30—40 milijard dolarjev dolgujejo tudj Sovjetski zvezi. Slednjasetu-di sama srečuje s problemi in vse bdlj pritiska na omenjene države, da bi uravnotežile svoje menjave s SZ. Vzhodnoevropske države, ki naj bi več izvažale na Zahod, da bi odplačale dolg, bi morale torej več izvažati še v SZ. Odkod ta »več« vzeti, ni jasno. To je uspelo le Nem-ški demokratični republiki, ki nasploh niza gospodarski uspeh za us-pehom. Madžarska ima, celo zvito, s SZ deficit v menjavi preko kli-rinških dolarjev in sufidt v menjavi preko konvertibilnih. SZ zahteva od vzhodnoevropskih držav tudi blago z boljšo kva-liteto kot doslej. To je še dodatno breme za te države, in to v dveh pomenih. Že prej sem omenil, da bi morale več izvažati na Zahod, kamor pa se da prodajati le kvalitetne izdelke, za boljšo kvaliteto pa je treba tudi več uvažati z Zahoda, za kar je spet problem kje vzeti devize. Kriza na Vzhodu se tako poglablja, edini uspehi, ki pa so jih Vzho-dnjaki dosegli, gredo le na škodo njihovega prebivalstva, za katerega se potrošna izbira še naprej oži. Kriza oz. recesija na Zahodu nam je bolj poznana. Ameriške obrestne mere rastčjo in še bodo, po napovedih vsaj do sredine leta ali še dlje. Torej bo tudi dolar rastel in zato se tudi zahodnoevropske države ne bodo mogle postaviti na zeleno vejo, ker jim kapitalsproti odteka, saj ima v ZDA višjo ceno, nacionalne valute pa so vsak dan šibkejše. To sicer spodbuja izvoz v ZDA, vendar hudo otežuje plačilnobilančni položaj nedolarskih držav, za katere je uvoz nafte, rud, hrane in fosfatov, ki se obračunava v dolarjih, vsak dan dražji. Poleg tega ima Francija socialne in celo etične probleme ter krizo prestrukturiranja gospodarstva v smeri socializma, Veliko Britanijo je ohromil in oslabil štrajk rudarjev, Zahodno Nemčijo pa lanski štrajk kovinarjev, ki je bil sicer majhen po obsegu, ampak voden ta-ko, da je ohromil precej večji del gospodarstva. Kljub temu Nemčija nima pretiranih težav. ' Pogoj za odpravo tokratne svetovne gospodarske krize je dogova-rjanje med Vzhodom in Zahodojn oz. znatno večje sodelovanje ir»ed njima. Zato tudi so tako velikega pomena pogajanja o zmanjšanju oborožitve v Zenevi. Do smrti Cernenka ni bilo ne na Vzhodu ne v Reaganovem štabifckaj dosti politične volje za odkrite pogovore. Kaj. bo pa s tov. Gorbačovom, se pa še ne ve. Janez Kopač D.SLALERNIK NEUE ZURCHER ZEITUNG: SAMOUPRAVLJANJE V KRIZI Jugoslovanski sistem samoupravljanja, nekoč zelo hvaljen kot alternativa modelu ortodoksnega socializma, je zapadel v globoko krizo, ki se ne kaže samo v gospodarstvu, temveč tudi v očitnihT* tendencah po dezintegraciji znotraj federacije. Krizo je zadnje čase mogoče zaznati tudi znotraj same Zveze komunistov. Vzrok, da je uresničevanje sklepov često blokirano na ravni Jugo-slavije, je v dominantnem položaju republik in pokrajin v odnosu do federacije. Tudi kadar se o kakšni stvari uspejo dogovoriti, sedogaja da se ti sprejeti sklepi ne morejo uresničevati v vseh republikah in pokrajinah. Zveza komunistov, katere naloga nag bi bila, da sinte-tizira nasprotna mišljenja in da omogoči praktično izvajanje spreje-tih sklepov, po koncu Titovega obdobja ni vcč kos svoji nalogi. Par-tija je federalizirana, razcepljena na rivalska vodstva posameznih re-publik. Stanje znotraj Predsedstva in Centralnega komiteja zelo verno odslikuje razcepljenost in razdeljenost na regionalne interese. Odločilni impulz za reformo sistema je prišel od zunaj. Zunanja likvidnost države se je iahko obdržala edino še s pomočjo zajetih zahodnih kreditov. Jugoslovanska vlada je bila pritisnjena ob zid. Morala je dokazati, da bo storila vse, kar je v njeni moči, da premaga likvidnostne težave. Prisiljena je bila izdelati program strogega varčevanja in v preteklih dveh letih je morala sprejeti zahteve Med-narodnega denarnega sklada. Te zahteve so za začetek predvidevale rekonstrukcijo jugoslovanskega bančnega sistema, kot tudi po-večanje kompetenc Narodne banke. Zvezna vlada seje leta 1984 ob-vezala IMF, da bo odmrznila ctne na domačem tržišču in da bo ga-rantirala svobodno formiranje 55% vseh cen. Druge zahteve so pre-dvidevale devalvacijo domače valute, davčno razbremenitev gospodarstva, povečano disciplino pri doiočanju politike osebnih uohodkov ter uvajanje realnih obrestnih mer. Mnogim jugoslovanskim strokovnjakom, pa tudi strokovnjakom IMF, je bilo takoj jasno, da posamezni ukrepi ne bodo dovolj, če jih ne bo spremljal ustrezen program reform. Jugoslovanska vlada je poskušala tudi na tem področju zadovoljiti pričakovanja, zato je Zvezni skupščini in CK ZKJ leta 1983 predložila dolgoročni prog-ram stabilizacije gospodarstva, ki sta ga Skupščina in CK tudi odob-rila. Ta program je po dveletnem delu sestavila tako imenovana Kraigherjeva Komisija, ki je bila sestavljena iz več kot 300 strokov-njakov — pravnikov, ekonomistov, politologov. Od celotnega prog-rama,ki je bil sestavljen iz več delov, je bil v tisku objavljen samo njegov zaključni del. Toda prej bi lahko rekli, da teh 16 novinarskih strani predstavlja katalog želja, kot pa da predstavlja konkretni program gospodarske reforme. V uvodu programa je ugotovljeno, da se Jugoslavija nahaja v gospodarski krizi, ter da je zaradi tega nu-jno, da se sedanja praksa v celoti spremeni. Nato slede predlogi (ki se nanašajo na enotno tržišče, svobodno formiranje cen, davčno razbremenitev podjetij), ki sicer Iepo zvenijo, vendar pa nikogar ne obvezujejo. Jugoslovanski kritiki so mnenja, da je.treba pozdraviti cilje tega programa, vendar pa menijo, da je glavni problem njegovo uresničevanje v praksi. Program stabilizacije ne vsebuje preciznih predlogov za reformo deviznega sistema, davčnega sistema, monetarne in kreditne poli-tike. V oktobru lanskega leta je predsednik jugoslovanske vlade Bo-rislav Srebri^ rezimiral začasno bilanco vložertih naporov pri ure-sničevanju gospodarske reforme. Srebrič je izjavil: »Nobena skrivnost ni, da smo pri uresničevanju programa stabi-lizacije zaostali na mnogih področjih. Toda program je dolgoročen in naše zaostajanje samo pomeni, da bo potrebno dalj časa, predno se bomo izkopali iz ekonomskih težav. V vsakem primeru, pa prog-ram ostaja temelj bodoče perspektive, s katero bomo vstopili v 21. stoletje.« Slednje izjave ni moč razložiti drugače, kot da je reforma odložena v nedogled. Očitno je, da večina v Partiji blokira spremembe, ki so predvidene z gospodarsko reformo. Noben funkcionar sicer javno ne napada gospodarske reforme, ker ne more dati nobenih ar-gumentov priti tistemu, kar jeočitno nujno potrebno. Toda funkcio-narji na ključnih položajih še predobro vedo, da bi prava gospodar-ska reforma ogrozila tudi obstojeČi politični sistem. Zveza komunistov je že pred več kot dvemi leti priznala, da je reforma političnega sistema nujna. Sklicujoč se na Edvarda Karde-ljaje 12. kongres ZKJ leta 1982zahtevaltemeljnoanalizopolitične-ga sistema, ki bi predstavljala osnovo za potrebne reforme. Ta nalo-ga je bila prenešena v Odbor Zvezne skupščine za družbena vpraša-nja. Toda v prvem obdobju o konkretnih prizadevanjih za uresničevanje reforrhe ni bilo sledu. Šele jeseni leta 1983 so politiki, znanstveniki in novinarji nastopili vjavnosti s tezo, da je ravno poli-tični sistem odgovoren, da se gospodarska reforma ne uresničuje. Tako je Dragoslav Markovič, član Predsedstva ZKJ, na 14. seji Centralnega komiteja v oktobru lani, izjavil: »Program stabilizacaje ne zahteva spremembe zgolj v ekonotniji in gospodarstvu, temveč tudi v političnem sistemu. Menim, da brez sprememb vpolitičnem sistemu nimamo nobenih garancij za to, da bomo lahko realizirali program ekonomske stabilizacije.« Ta zahteva je naletela na močan odpor slovenskih funkcionarjev Andreja Marinca in Franceta Popita, ki sta se izjasnila za spremembe znotraj sistema, ne pa za spremembo samega sistema. Očitno je, dabi eno pomembno krilo partije želelo, da se za čim dalj časa odloži reševanje vprašanja kritične analize sistema, kot je to zahteval 12. kongres. S tem v zvezi je Milan Daljevič izjavil, da je javnost zmedena, saj nekateri politiki poudarjajo, da je sprememba političnega sistema nujna, drugi si prizadevajo samo za prividne spremembe, medtem ko tretji ne želijo nobenih sprememb. Teoretski organ ZKJ »Komunist« je o motivih konservativnih sil objavil sledeče: »Vsi funkcionarji in birokrati, ki jim je uspelo, da se dokopljejo do mesta pod soncem, poznajo samo en cilj, to je, da se obdrži status quo. Vsekakor bi tudi oni želeli, da premagamo naše sedanje težave in probleme ter da pride do stabilizacije, toda njim niti najmanj ni do revolucionarnih sprememb, še najmanj pa do takšnih, ki bi spreme-nile sedanje razmerje moči. Ni majhno število visokih funkcionarjev v Partiji, ki so proti vsem spremembam, ker bi to postailo pod vprašaj njih, tisto kar imajo in tisto, za kar si želijo, da bi vedno obd-ržali. Del njih bi se lažje odrekel revolucionarnim ciljem in program- skim sklepom Partije, kot pa da bi se odrekel kateremu koli od svojih privilegijev.« Ko že govorijo o privilegijih, mislimo na osebnepozicije moči, ki jih posamezni funkcionarji uporabljajo za osebne koristi. Jugoslo-vanska podjetja so odvisna od dobre volje politikov, ker oni odl-očajo o dodeljevanju kreditov in deviz. Administrativno določanje cen, delitevdovoljenj za izvoz in uvoz, določanje davka in prispevka — vse to predstavlja osnovo moči za armado funkcionarjev in to na ravni občine, republike in federacije. Pomemben instrument za blokado vseh poSkusov reforme je Zbor republik in pokrajin. Vsaka republika oziroma pokrajina ima prak-tično pravico do veta na sprejem zveznih zakonov. Vsaka republika oziroma pokrajina lahko prepreči sprejem sklepa, ki se nanLla na celo Jugoslavijo ter podpira tisto koncepcijo, ki odgovarja njenim interesotn. Rezultat tega je blokiranje procesapolitičnih sklepov. V zdajšnji politični praksi je — v nasprotju z ustavo — v veljavi načelo konsenza, ki je na ravni federacije prisoten skoraj povsod. V knjigi zagrebškega politologa Jovana Miriča »Sistem in kriza« je sposobnost funkcioniranja jugoslovanske fdderacije postavljena pod vprašaj. Mirič je formuliral tezo, da je do krize v Jugoslaviji prišlo zaradi tega, ker je Ustava iz leta 1974 federacijo praktično demontirala in to y korist osmih močnih cdntrov etatizma, ki pa se-daj veliko težje najdejo skupni jezik. Če preudarimo sedanjo situa-cijo v ZKJ, se nam takoj postavi vprašanje: kako lahko partija igra vodilno vlogo, ki ji je namenjena, ko pa sama v glavnem nima vo-dilne vloge na ravni federacije? Načelo kolektivnega vodstva — ki je bilo sprejeto še za čas Tita — in s tem povezane l^mpanje proti »liderstvu«, so pripeljali do tega, da danes ni niti enega politika, katerega karizmo ali avtoriteto bi priznali v vseh krajih države. Predsedstvo Partije se je bilo v preteklih štirih letih primorano so-očitt s precejšnjim padcem svoje moči. Nedavno je neki politik dal ironičen predlog, da se CK v skladu z realnim stanjem preimenuje v »Skupni komite«. Regionalna partijska vodotva uresničujejo sklepe najvišjih organov samo, če niso v nasprotju z interesi lastne repu-blike. Že sprejeti centralni sklepi se ponovno interpretirajo ali bloki-rajo. Dobro ilustracijo za ta primer daje usoda, ki jo doživljagospo-darska reforma. Prafcaprav bi to morala biti naloga Partije, da zlo-mi odpor proti reformi. Toda problem je v tena, ker odpor izhaja iz lastnih vrst. Vsaka kritika, naperjena proti regionalnim partijskim vodstvom, je takoj obsojena kot unitarizem in centralizem. Republiška partijska vodstva so se osamosvojila do te mere, da ima načelo demokratičnega centralizma pomen samo.še znotraj t&-publikeozirortja pokrajine. Titojeleta 1971 v svojem znanem pismu članstvu Partije napisal: »Ponovno hočemo poudariti, da načelo detnokratičnega centra-lizma ne velja samo za odnose znotraj partijskih organizacij ene re-publike in pokrajine. To zahteva od nas, da energično nasprotujemo vsaki tendenci, ki vodi k ideološki in politični dezintegraciji ZKJ, k njenemu pretvarjanju v labilno koalicijo republiških in pokrajinskih partij in k razcepu delavskega razreda glede na nacionalno in repu-bliško pripadnost.« Te svarilne besede bivŠega šefa države in partije bi nam lahko služile kot dokaj točen opis sedanjega stanja znotraj ZKJ. Glede na notranjo razcepljenost ZKJ in na njeno razdeljenost na regionalne interese ne presenečadejstvo,dagospodarska reforma ne napreduje in da se začetek politične reforme nenehno prestavlja. prevedel: ROBERT BOTTERI REFORMISTIIŠČEJO ZAVEZNIKE Komentar h prevedenemu članku sicer ne bi bil potreben, vendar pa ga objavljamo, da ne bi prišlo do nesporazumov, kot je bilo v primeru z intervjuji z A. Djilasom in vodjo mladih fašistov v Trstu. Komentar ne bo podan v uvodniku, ker se dotični »pikolovci« nera-di prebijajo skozi vse tekste, še najmanj pa skozi teoretične. Zakaj sploh objavljamo ta prevod? Ne zato, ker bi se z njim.strinjali, temveč zato, ker se nanaša na zanimivo temo, o kateri se je pri nas malo pisalo, tisto, kar pa se je, je bilo zelo nejasno in premalo direktno. Po drugi strani pa je tudi zanimivo, kaj o naših težavah mislijo drugi. Toda ali so to res njihove misli? Kdor se malo spozna na časopisne hiše, bo vedel, da so dopisniki tujih časopisov v glavnem nameščeni v glavnih mestih in da tam pobirajo večino infor-macij. Ali je to pomembno? Dokler ni prihajalo do nasprotij med različnimi deli države, to niti ni bilo pomembno, sedaj pa, ko se ob vsakem vprašanju krešejo različna mnenja, ki se skoraj praviloma polarizirajo geografsko, pa igra mesto vira informacij pomembno vlogo. Če uporabimo delitev na ustavobranitelje in reformiste, kot jo v grobem uporablja tudi pisec članka, nam je takoj jasno, da se L lanek nagiba oziroma dodaja vodo na mlin reformistom. To pa niti ni čudno, če vemo, da naše glavno mesto stoji v republiki, ki se naj-bolj glasno zavzema za spremembo političnega sistema. V zvezi s tfcm in o ozadju teh zahtev smo pisali v novoletni številki ob recenziji knjige Jovana Miriča: Kriza i sistem. Tedaj smo odločno pokazali na bistvo teh zahtev in bi bilo to sedaj popolnoma odveČ. Ustavimo pa sc samo ob nekaterih najbolj v oči bodečih tezah, ki si jih naši »reformisti« še niso upali povedati na glas v domačih medi-jih. Če uporabimo metodo izpeljevanja, potem pridemo do na-slednjega: Gospodarske reforme nc bo mogoče izpeljati brcz spremembe političnega sistema. Kdor je proti reformi političnega sistema, je proti gospodarski reformi. To pa zato, ker se boji za svoje privilegije. In glavni imetnik teh privilegijev in tisti, ki se z vsemi kremp^i upira spremembi političnega sistema, trir je torej tudi proti gospodarski reformi, pa naj bi bila slovenska partija oziroma ZKS. Ne bom trdil, da v delovanju ZKS ni napak in slabosti, ki bi jih ne oiJo treba kritizirati, a kar se tiče privilegijev, sem prepričan, da jih imajo člani ZK v Sloveniji veliko manj, kot pa jih imajo določene strukture drugje po deželi Reformisti so torej začeli uporabljati tudi nizke udarce in so l-rivdo za ves naš težavni položaj naložili ZKS. Zakaj ravno ZKS? Ni težko ugotoviti, da je ZKS glavni nasprotnik takih tendenc, za kate-rimi se skrivatacentralizem in etatizem. Torej bi bilo diskreditiranje ZKS velik politični kapital za etatistične sile, saj bi z ostalimi naspro-tniki »reforme« na hitro opravili. Najbolj glasne ugovore refor-mistom se je dalo slišati v obeh pokrajinah, (ki jih to sicer tudi naj-bolj prizadene, saj reformisti trdijo, da imata obe pokrajini prevelike pravice in da s tem ogrožata razvoj SR Srbije, ki bi jo sedaj za na-meček hoteli spraviti še v »klub nerazvitih«) na Hrvaškem in v Slove-niji. V Sloveniji smo se odločno uprli takim hitropoteznim centralis-tičnim reformam in tudi v sosednji republiki so bili podobnega mne-nja, a si tega niso upali in tudi niso mogli povedati na tak način, saj je pri njih vsako udarjanje čez centralizem takoj obsojeno kot hrvaški separatizem in morajo zlasti po letu 1971 in naspoku na to še posebej paziti. Naslednja zanimiva trditev v članku je, da bi ZKJ morala sintetizi-rati nasprotna mišljenja in da mora biti garant za reforme. Prevla-dalo haj bi načelo demokratičnega centralizma, ki da trenutno velja samo znotraj republiških partij. To stališče je zelo podobno nekate-rim mnenjem, da bi morali ukiniti republiške partije in imeti samo eno zvezno partijo, ki naj bi se zgledovala po oi^anizaciji ZKJ v JLA, kjer tudi ni republiških partij. Kaj'bi to pomenilo, verjetno ni treba razlagati, dovolj je le to, da bi s tem naša enakopravnost zdr-knila še pred leto 1937, ko smo dobili prve republiške partije, §e celo rajnki kralj Aleksander bi nam zavidal te unitaristične ideje. Očitno pobudniki takih idej nikoli niso ali pa nočejo razumeti narodnostne-ga vprašanja v Jugoslaviji. V skladu s temi senilnimi idejatni je tudi jokanje nad tem, da v ZKJ ni nobene osebnosti, ki bi veljala za avtoriteto v celi deželi. Očitno je nekomu žal, da se z voluntarizmom in horuk govori več neda mobi-lizir^t množic in da je treba z besed preiti na dejanja. Ravno zaradi tega naši ljudje ne potrebujejo karizmatičnih osebnosti, temveč poli-tike, katerih lastnost ne bo zgolj prazno besedičenje in blebetanje parol. Naj počasi zaključim, saj nadaljnje besedičenje ne bi imelo smisla. Za razliko od Martina Luthra našitn reformistom manjka pogum in poznavanje »fair playa«. Martin Luther je svoje teze pribil na vrata lastne cerkve, naši reformisti pa so si za svojega glasnika izbrali tuje časopise. Čudno je edino to, da od teh časopisov niso zahtevali, naj »govore srbski, pa da jih razume čitav svet«. ROBERT BOTTERI S koncerti skupine LAIBACH laui decembra in skupin EINSTU-ZENDE NEUBAUTEN in TEST DEPARTMENT februarja ilos, je ljubljanska koncertna publika imela priložnost videti in išati trenutno najzanimivejše in tudi najinovativnejše evropske ende. V nadaljevanju sestavka se bomo pzrli, kaj veže in kaj ločuje te tri Itupine. Skupine so nastale v treh različnih državah, treh različnih mžbenih atmosferah, vsocrealističnih mestih(Trbovlje, Berlin, Ju-ni London) polnih brezupne depresivnosti. Psihoza brezizhodnosti : bila nujen predpogoj za aktivno ustvarjanje take industrijske lasbe. Vsakdan urbanega življenja je prenasičen s hrupom. Te sku-»ne, predvsem E. N. in TEST-DEPT., so organizirale hrup in nam ja servirale kot glasbo. V času, ko svetu vladajo multinacionalne korporacije, ko se iržavna oblast vedno bolj spreminja v oblast nad ljudstvom namesto djudsko oblast, ko državni represivni aparat vse konkretneje raz-tazuje svojo moč, poudarja LAIBACH in TEST DEPT. kolek-ivnost duha, duh organizacije, organizacijo države, državo kolek-livnosti. Nepomembnost posameznika, njegovo podružabljanje na-sproti anarho-individualnosti meščanskih demokracij, uniformnost oblačenja in mišljenja so še naknadne karakteristike totalitarizma LAIBACH-a in TEST DEPT-a. Kar se tiče notranje organizacije skupin, ir^ajo edino E. N. dokaj standarden »image«, ki nepoudarja anonimnost članov skupine, spoštuje njihovo individualnost. LAIBACH daje večji poudarek na ideološki aspekt realnosti in s svojim agitpropovskim KUNST-om, ki ga sestavljajo predvajanje filmov, plakati (vpliv Kazimirja Maljeviča), ima več stičnih točk s TEST DEPT., katerih aktjvnost se ravno tako razteza od predvaja-nja filmov in diapozitivov do izdelave agitpropovskih plakatov. Z ideološke plati je LAfBACH elistično usmerjena, za razliko od TEST DEPT., ki je svojo levičarsko populističnost izkristaliziral v direktnem sodelovanju s stavkajočimi britanskimi rudarji v boju za svoje proletarske pravice. Pri E. N. ni moč opaziti nobenih konkretnejših ideoloških opredelitev. Neglasbena dogajanja v (resni in neresni, klasični in neklasični, popularni in nepopularni) glasbi imajo svojo pionirsko pojavno obliko v aktivnostih JOHNA CAGEA, GEORGA BRECHTA, DICKA HIGGINSA, NAM JUN PAIKA, FLUXUS ORCHEST-RA in kopice bolj ali manj znanih umetnikov glasbenikdv in ne-glasbenikov, ki so konec 50-ih in v začetku 60-ih po svetu igrali tzv. incidentalno, slučajnostno glasbo, glasbo, ki je bila posledica teatr-skih komadov in »happening»v«. Neposrednost in dadaistični vp k proizvodnji glasbe sta njihovi največji značilnosti. i 4nana je izvedba skladbe 4'33" DAVIDA TUDORJA, ko je ser-¦jkpubliki 4 minute in 33 sekund igranja tišine in raznih zvokov Henta. V skladbi GEORGA BRECHTA »AVTOMOBILSKI TONČNI ZAHOD« nekaj šoferjev sedi v prižganih avtomobilih in fco danih instrukcijah igra tako, da prižigajo in ugašajo luči, upora-fcljajo sireno, dodajajo in odvzemajo plin itd. Konec 50-ihso se zače-la podirati vsa glasbena pravila. Najradikalnejši primer v rušeriju fclasbenih pravil sta skladbi TAKEHISHA KOSUGIJA »GLASBA KA REVOLUCIJOs ki zahteva od izvajalca, da si izruje oko in čez |et let še drugo, in skladba DICKA HIGGINSA NEVARNA GLA-IBA št. 5« predvideva da NAM JUN PAIK (ki je tako kot HIG-¦INS FLUXUS UMETNIK) zleze v kitovo vagino. i ^Hey tem kontekstu se nam glasbena aktivnost predvsem E. N. in ' DEPT. postavi v pravilnejšo luč. Res je, da so porušili znana K" i v proizvodnji glasbe, niso pa bili prvi. Vprašanje prvenstva tako važno. Važnejše je, da je glasba E. N. in TEST DEPT. la posledica prejšnjih neglasbenih dogajanj, trenutnega stanja :ovnem glasbenem trgu in pa povsodokrožujočega hrupa. Ra-ost t-eh dvehskupinjevtemu, daskušatavestanemogočihrup / (paradoksalno zveni) pop(ularno) glasbo, ali bolje rečeno v. p glasbo. mje/proizvajanje glasbe/hrupa na inštrumente/ z odpadki ci- Mracije ima močan vpliv na svetovno glasbeno sceno. Lokokšeri je Ppv, bomo lahko videli še!e z daljše časovne distance čez nekaj TP * AlBAČH, ki se atmosfersko ujema v glaobeno smer, ki so jo ck kritiki imenovali »metalna glasba«, ni stehnično izvajalske fiau toliko radikalna kot glasba EINSTURZENDE NEUBAUTEN nTEST DEPARTMENTA, vendar je prav tako neprijetna za po- lušanje. Maltretiranje in posiljevanje je pri omenjenih skupinah leposredno in direktno, za razliko od vsakdanjega življenja, kjer po- lavadi oboje poteka s strani anonimusov. Vse tri skupine so najradikalnejši predstavniki svojih domačih »lasbenih scen in nastopajo na evropski glasbeni sceni enakopravno, arje njihov prispevek k decentralizaciji glasbene industrije. Zakonec bi citiral vietnamskeea profesorjaTRAN VAN KHEJA: •Glasba je kakor cvetličhi vrt. Ce v njem gojimo le vrtnice, postane snoličen. Treba je nameniti prostor tudi lokvanju, pa marjeticam in Irugim cvetlica.m, včasih tudi zelenim rastlinam.« MATOZ ZDENKO Tudi 109. člen v svoji 3. in še posebej v 4. alineji zapira vire infor-miranja, predvsem v nedemokratičnih in nesamoupravnih okoljih. .109 člen: »Prepovedano je razširjati informacije s katerimi se: 3. objavljajo dokumenti ali podatki, ki so z zakonom, drugimi predpisi ali samoupravnimi splošnimi akti določeni kot uradna ali poslovna tajnost, 4. prenašajo ali raznašajo neresnične vdsti ali trditve, ki povzr-očajo ali bi lahko povzročile hujše nerazpoloženje ali vznemirjanje občanov, ogrožajo ali b! lahko ogrozili javni red in mir.« Zanimivo pri tem je to, da ta 109. člen presega celo 228. člen Kazenskega zakonika ki govori o raznašanju laži, omenjeni člen pa informacijo še bolj zoži in otneji z določbo o neresničnih vesteh in trditvah. ^SS9. OgVESCANJE med^celoWka«b^o Osnutek zakona o javnem obveščanju naj bi zagotovil pogoje za zgraditev in delovanje takšnega sistema javnega obveščanja,ki bo v vseh pogledih ustrezal značilnostim in potrebam našedružbenopoli-tične ureditve. Uredil naj bi vprašanja povezave s položajem in družbeno odgovornostjo sredstev javnega obveščanja in viryv infor-macij, ustanavljanjem in upravljanjem organizacij združenega dela na tem področju, podružbljahjem in uresničevanjem posebnega družbenega interesa pri dejavnosti javnega obveščanja. Prispeval naj bi k uresničevanju procesapodružbljanjainnadalje-vanje samoupravud preobrazbe sistema in sredstev javnega obvešča-nja ter k uveljavljanju in utrjevanju takšnih družbenih odnosov, ki bodo delovnim ljudem in občanonvki so temeljni subjekt javnega obveščanja, zagotovili neposreden, učinkovit in ustvarjaleh vpliv na celotno politiko javnega obveščanja ter graditevsistemajavnegaob-veščanja kot sestavnega dela političnega sistema socialističnega samoupravljanja. O Osnutku zakona je potekala široka javna razprava, ki je bila včasih zelo ostra, na trenutke delo nedemokratična. Osnutek zakona je bil sprejet in objavljen v poročevalcu 22. maja 1984. S tem pa raz-prava še ni ponehala. Mogoče se je le široki krog udeleženih zožil na krog neposredno prizadetih — novinarje. , Čutiti je, da novinarjem, peščici tistih, za katere lahko obprebira-nju njihovih člankoy rečemo, da poosebljajo demokracijo, Osnutek zakona ne predstavlja tistega, kar bi glede na zastavljeno moral. Njihova mnenja so podkrepljena s konkretnimi primeri. Tako na primer 9. člen, tretja alinea Osnutka zakona pravi na-slednje: »Dajanje podatkov in informacij se lahko odreče le, če so z zakonom ali splošnim aktom določeni kot država, vojaška, uradna ali poslovna tajnost, ali če bi bila njihova objava v nasportju z družbenimi interesi, ki jih določata ustava in zakon«. Ta člen je zelo omejil vire informiranja, saj glede nanj lahko pride do malverzacij, ne glede na to, da je vprašanje, kaj je to tajnost, opredeljeno že s 440. členom Zakona o združenem delu. Prav tako pa ta člen vpelje Us-tavo in Zakon kot omejevalna dejavnika, ki bi morala v tem členu služiti kot razširjevalca možnosti informiranja. Zakon bi prav tako moral posvetiti več pozornosti odgovornosti virov in ne le novinarjev, informacije virov ponavadi le prenašanjo in interpretirago. Kaj je, na primer, z odgovornostjo funkcionarja, ki izjavi, da bomo v petih letih odplačali vse dolgove!? Ali je to neresni-čna trditev, laž, demagoško zavajanje. Kdo odgovarja za tovrstno informacijo? Novinar, ki jo je prenesel javnosti ali vir informiranja (funkcionar)? Potrebno je natančneje opredeliti vp*ašanje objav sporočil orga-nizacij in posameznikov pomembnih za javnost. Rok. 15 dni, v katerem odloči odgovorni urednik, če bočlanek objavil ali ne, bi mo-ral biti skFajšan na 8 dni. Odločitev o objavi pa naj ne bo primat odgovornega urednika, temveč za tovrstno dejavriost pristojnih or-ganoy. Opredeli pa naj se tudi vprašanje, do kdaj naj traja polemika, ki se odvija preko sredstev javnega obveščanja. Tudi člene o.časopi-sih in programskih svetih je potrebno bolj kbnkretizirati. Dopustili je potrebno besedo izdajateljskim svetcjm. Na koncu lahko ugotovimo, da ta osnutek zakofia trenutno stanje na področju .javnega obveščanja bolj sankcionira, kot pa prinasa bistvene premike na področju javnega obveščanja in uresničevanje lastnega temeljnega vodila, da je delovni človek in občan temeljni subjekt javnega obveščanja. Zavedati se je treba, da je obveščanje dialektični proces, ne pa neka statičnost, da potrebuje več sproščanja in ne zaviranja, da mora izhajati neposredno iz tistega, kar je njegov osnovni tvorec, družbe, da mora vsebovati vpliv družbe. Zaradi vse-ga tega mora zakono javnem obveščanju vsebovati takšne poten-cialnost.i, ki bodo neposredno družbeno soudeležbo širile, jo pogla-bljale in čim manj s svojimi določbami zavirale. Potrebno pa je razmišljati tudi o tem, kalcšna bo usklajenost na- šega, republiškega zakona o javnem pbveščanju z zveznim zakonom. Kot kaže bo republiški zakon sprejet pred zveznim, saj je ta pogledal na svet šele kot delovni predlog osnutka. Obstaja bojazen, da bodo določbe obeh zakonov med seboj v takšnem neskladju, da bo ^ potrebno republiški zakon postaviti ponovno na rešeto, in vprašanje r je, kaj bo padlo skozenj. Predvsem ]e razmisleka vredno vprašanje, kako veliko luknjo v tem rešetu bo potrebovalo podružbljanje. Stanislav Vidovič Bežna napaka te konservativne kritike je v tem, da spregleda po-vezavo sodobne družbe s kritično refleksijo in prikazom literature, umcinosii in družboslovja. V (dejansko pomembni) sodobni umetnosti sezrcali le to, kar sejesčlovekom v visokoindustrializira-ni dvu/bi zgodilo; naredi vidno, nazorno, učinkovito, kar se v po-dzavesii mnogih ljudi dogaja. Umetnost jeseizmograf neugodja,st-rahu in obupa v spremembah, ki se naznanjajo v družbi. Kdor kliče te seizjnografe na odgovornost, ker opisujejo prihajajoče nesreče ali realne škode, zamenjujevzrok in posledico. Kdorzatiranjihovoarti-kulaoijo. s tem ne odstrani tega kar se prek njih le izraža. Mnogi konservativni kritiki kulture zamenjujejo pojave, ki so se sicer pojavili istočasno kot moderna umetnost in kritično družboslovje, ki pa jih moderna umetnost in kritično družboslovje nista sproducirali niti pospeševali, temveč potrošniška in prestižna družba zaradi svojega insistiranja na »individualnem materialnem interesu«, če uporabim ta komični izraz, s Raterimsovjetski imitato-rji označujejo motiv, ki naj bi zvišal učinek pri mezdno odvisnih. Michael NValzer — kritik ameriškega konservativizma —je že pred petimi leti pisal: »Nad čem se torej pritožujejo? Nad izgubo avto-ritetcv šoli, univerzi, vojski, cerkvi, podjetju itd. Nad izginotjemtra-dicionalnih form v vsakodnevnem občevanju: spoštovanja in medSebojnega zaupanja ni več, socialne vezi so razpadle, niti člani družine, niti 'občani, niti sosedje, niti pripadniki podjetja se ne srečuejjo (obravnavajo) drugače kot egoistični individui, polni sov-raštva in nezaupanja. Tradicionalne-vrednote kot so skromnost, spoštovanje, spodobnost, delavnost, samodisciplina, so uničene. Rezultat je svet dekadence, brezdomstva in vulgarnosti, v kateremse egoistična častihlepnost in osebna pohotnost brezobzirno uvelja-vljajo. Vsi zahtevajo »srečo in takojšnjo zadovoljitev, to jesvet grdih hedonistov«. Za ta »nezadržrii grdi hedonizem« neokonservativci popolnoma neupravičeno obtožujejo ravno kritične družboslovce in umetnike, ravno iz teh krogov pa izvira govorjenje o potrošniškem terorju in o poneumljanju z reklamami, ki stojijo v službi množičnih medijev. Družba »prerivanja«, nad katere zunanjo podobo tožijo neokonser-vativci ni produkt umetnosti avantgarde in kritičnega družboslovja, temveč produkt tistega gospodarskega in družbenega sistema, katerega prepričani apologeti so nekonservativci sami. »Takojšnje zadovoljitve« ne obljubljajo konsumentom umetniki in družboslov-ci, temveč reklame za vse mogoče dobrine, vključno s popularno psihofarmako, ki kot ljudsko mamilo še ni prevzela mestoalkohoja, IRING FETSCHER: NEOKONSERVATIVIZEM IN KRIZA ga pa uspešno (za izdelovalce) dopolnjuje. Neko navideznp upra-vičenost imajo takšne konservativne pritožbe seveda zato, ker avant-gardna umetnost (literatura) in družbošlbvje svojo kritiko neredko kombinirajo z nezavedno ustrežljivostjo modnim trendom potro-šniške družbe, razen tega so se seveda mnogi družboslovci (zavestno ali ne) postavili v službo potrošniške reklame, stopnjevanja pr-oizvodnje in izdelovanja subtilnejših tehnik manipuliranja. Osebne avtonomije ne razlasti kulturna kritika, temveč usklajene socialne tehnike in v kolikor sokonservativnepritožbeupravičene,semotijo vsaj v naslovu. Proti »grdemu hedonizmu« nekonservativci v ZDA in ZRN up-orabljajo tradicionalne vrednote puritanskega zgodnjega kapitaliz-ma. Prisegajo na idealizirano preteklost, v kateri, so bili vsi ljudje marljivi, varčni, spoštljivi do boga, podrejeni avtoriteti in disciplini-rani. Neokonservativci v ZDA apelirajo na zgodnji duh kolonistov, na njihovo neodvisnost in lastno odgovornost. V »Pruskem letu« je bilo v ZRN slišati primerljive stvari, povezanes krepostjo Brahden-burgovcev in njihovih uradnikov, moralni sistem norm, ki je bil nekoč veljaven v določenem delu dnužbe, se idealizira in priporoča kot svetleč vzor sedanjosti, čeprav socialni pogoji za realizacijo tega že zdavnaj niso več nikjer prisotni. Zagovorniki teh norm so spregledali dejstvo, da teh meril obnaša-nja niso uničili in razveljavili »kritični intelektualci« (najljubši grešni kozli neokonservativcev), temveč da so jih uničili in razveljavili socialni preobrati industrijskega kapitalizma. Sicer pa reproducirajo neokonservativci formo »dvojne morale«, ki je bila tipična — na drug način — že za viktorijansko dobo. Tedaj sejetadvojnamorala nanašala npr. na obnašanje moških in žensk, danes pa na ravnanje podjetnikov in mezdno odvisnih: odgovoren manager, ki z pomočjo davčnih trikov, manipulacij pri prepisih, itd. skuša za svojo firmo pridobiti čim več dobička (tudi sam je udeležen kot delničar in ali prejemnik dobička), velja kot vzoren in moralno neoporečen. Nek brezposelnež, ki med svojim izsiljenim »dopustom« dela »na črno«, da bi tako ohranil življenjski standard svoje družine, je moralno obsojen. Delovanje za svoje lastne visoke dodatne dohodke in do-datne dohodke drugih akcionarjev na meji zakonsko dovoljenega (ali pri prekoračitvi tega) je moralno več vredno kot analogno ob-našanjg prejemnika nižnih dohodkov, ki skrbijo le za svojo družino. Pravzaprav si neokonservativci želijo, da bi se zgodnjemeščansko-puritanska morala obnovila le pri pripadnikih spodnjega sloja, četu-di javno to komaj izražajo. V nasprotnem primeru bi morali njihovi krogi vsekakor silovito in kritično komentirati afero Flick ter predvsem načrtovani zakon o amnestiji. Najboljši odgovor na te neokonservativne kritike daje ponovno knjiga Freda Hirscha, ki med drugim kaže, kako kapitalizacija družbe vse bolj uničuje natančno tiste naravne norme, ki jih neokonservativci tako glasno hvalijo in eden izmed grehov levice je, da se v preteklosti ni dovolj ukvarjala z to stranjo družbene kritike, tudi za Marxa je bilo odkrivanje moralne zlaganosti meščanske družbe važnejše kot dokaz, kako ta, ko napreduje uničuje celo osnove svojega lastnega funkcioniranja. Fred Hirsch v tretjem dclu svoje knjige govori o »izvotljenju mo-ralne dediščine«, katere posledice ilustrira z impresivnim primerom, ki ga je iznašel Kenneth Arrow: »Polegsistemapravičnosti bitudilas-tniški sistem postal popolnoma nestabilen, če bi sodniki vedno pro-dajali svoje usluge in odločitve tistemu, ki največ plača (po aferi Watergate se skuša sodnike v teh primerih zamenjati s predsedniki), toda če se da vse privatizirati, vključno sodne odločbe, ni moč niče-sar privatizirati — kajti kdo bo obvaroval sistem pred prvim podje-tnikom (največjim, IF), ki more vzeti dovolj kredita, da ne kupi le sodnika, temveč tudi vse ostalo?« Arrowdodaja: »Zatojedefinicija lastniških pravic, ki temelji na sistemu cen odvisna ravno od po-manjkljive univerzalnosti privatnelastnineinsistemacen«.(str. 203) Neokonservativci to dejstvo slutijo, čeprav ga niso analizirali. Raz-pad kapitalističnega družbenega sistema hočejo prestreči tako, da z religijo in drugimi ideologijami krepijo tradicionalno moralo. De-jansko religiozni Ijudje bi moraii seveda protestirati proti takšnemu »pritegovanju« religije kotsredstva krepitveogroženegadružbenega sistema. Gre za ponatis moral—rearmenta, »pozabljenega faktorja religije«, ki naj bi ponovno uporabljen zopet vzpostavil manjkajočo socialno harmonijo v družbi, ki jo pretvezajo krize. . Toda mnoge cerkve in verske skupnosfi — to spravlja neokonser-vativce v slabo voljo — se nikakor ne podrejajo gladko vlogi, ki jim je namenjena. Zaradi kontakta katofoške cerkve z tretjim svetom in reflektiranja njenih »lastnih grehov preteklosti« so različni evangel-ski teologi kritično premislili svoj odnos do ekonomskega in poli-tičnega establishmenta. Spričo grozečega atomskega samouničenja človeštva in neskrupulozne oboroževalne tekme, ki jo podžigajo in legitimirajo »vojaško-industrijski kompleksi« ter njihovi javni pro-tagonisti, seje mnogo cerkvenihmožpriključilomirovnernugibanju (v ZDA »freeze« gibanje). Tudi v papeževih enciklikahjekritizirana naraščajoča diskrepanca med revščino v tretjem svetu in bogastvom (vrhnjih slojev) industrijskih držav in govora je o omejitvHastniške pravice. Spričo tega položaja se skrajna desnica v Franciji odvrača od cerkve in krščanstva, medtem ko v protestantskih deželah cerkev podpira konservativno (reakcionarno) krilo. Tudi tu je moč konsta-tirati paradoks: tisti konservativci, ki jim nekoč moč klerikalnega vpliva na politiko nikakor ni bila zadostna, danes svarijo pred »sp-olitiziranim kršanstvom«, ker bi lahko ogrožalo tiste oblastne pozi-cije, ki jih je nekoč (nekritično) podpiralo. Neokonservativci pri tem agirajo s psevdoliberalnimi argumenti tako, kot bi šlo za legitimno preprečevanje cerkvenih posegov v sfero svobodnega odločanja kristjana, neokonservatizem se torej spopada dudi s cerkvijo. Zaradi političnih motivov (za krepitev socialno-ekonomskega statusa quo in svetovne politike vojaškega jačanja Zahoda) neokonservativci po-tiskajo cerkev v apolitičen, konfesionalen prostor. Odvetniku, ki je pred kratkim prevzel obrambno ministrstvo nihče ne odreka strokovne kompetence, škofovski konferenci, ki se je v dolgoletnem delu »izobrazila«, pa se ta kompetenca v pogovoru o oboroževalnih in obrambnopolitičnih vprašanjih preprosto spodbija. Religija, posebno krščanstvo, naj bi postalo zopet onauporabna, resignativ-na ideologija proti kateri so se upravičeno borili Marx in marksisti v 19. stoletju. Toda fronte so se tudi tu premaknile in Ievičarji bi mora-li pozorno spremljati razvoj teh sporov ter ne bi smeli biti plahi pri korigiranju zastarele predstave o nezdružljivosti socialno-kritičnih in emancipatorskih angažmajev s krščansko vero. 4. Neokonservativizem in ekologija Ohranjanje (in zapuščanje) nepogrešljive ekosfere za preživetje človeštva je gotovo naloga »vredna konservativcev«. Nekateri neokonservativci si čestitajo, kersoseekološka vprašanjaprerinilav središče javnega zanimanja, kajti v tem se za njih kaže prodiranje konservativne zavesti. Nekaj konservativnih teoretikov — kot sta Wilhel Hennis in Robert Spaeman — navkljub članstvu v CDU, en-označno nasprotujejo jedrski encrgiji in drugim velikim projektbm. H. Gruhi, npr., ki ga je stranka odredila za vprašanja okolja, je mo-ral CDU zapustiti, ker je vzel nalogo preveč resno. Tudi notranji mi-nister Zimmertnann (CSU) ne more uveljaviti prioritete ekoloških ukrepov in zakonov v vladajoči konservativno-liberalni koaliciji. Konservativna ameriška vlada je s svojo praktično politiko dokaza-Ja, da je dosti bolj zainteresirana za gospodarsko rast in industrijsko zmogljivost kot za varstvo okolja. Ukinilaje celo vrato »regulacij« in razveljavila ali prezrla dogovore s Kanado, ki je deležna znatnega dela onesnaževanja zraka zaradi industrije okolli velikih jezer. Vlada ni reducirala le varstva okolja. temveč tudi zdr;avstveno varstvo de-lavcev, ker ta birokratska ovira moti pospešeno gospodarsko rast. V enem primeru (varstvo delavcev vtovarni azbesta) je moralo ukre- ¦ ti celo sodišče, da bi bil zagotovljen vsaj minimum profesion zaščite. Na nobenem področju ne zija tak prepad med "teorij« prakso neokonservativcev kot na področju ekologije. Gerd K» Kaltenbrunner ima prioriteto ekologije za samoumevno konsei ^-i tivno dolžnost, toda »realno eksistirajočim konservativcem«vZDAJ in v ZRN, ne pade na pamet, da bi prispevali kaj več kot neobvezno govoričenje. Na področju eRologije je proklamiirani moralni kodeks konservativcev še jasneje v konfliktu z industrijsko kapitalistično orientacijo kot v primeru moralne kritike »groznega hedonizma« (brez katerega kapitalistični industrijski sistemsplohne moreobsta-jati), ni se pač moč istočasno zavzemati za stalno gradnjo in rast in-dustrijsko kapitalističnega sistema in za ekološko odgovornost do prihajajočih generacij. Ena med ameriškimi konservativci razširjena kritika ekoioškega gibanja, se glasi: da je to zgolj organizacija, ki jo podpira »srednji sloj« in bolje situirani nameščenci predmestja, kajti bogataši se lahko izognejo onesnaženetnu okolju, z izbiro lokacije prebivališča in večina, sestavljena iz revnejšihT nima časa, da bi si razbijala glavo o svojem okolju, ra"zen tega pa je navajena prenašati ekološke I poškodbe. S stališča opazovanja je kritika zanimiva, toda njeni moj ralno legitimni zaključki bi se morali tudi pri konservativcih glasitM čisto drugače: ustvariti moramo dobre socialne razmere, da večini j prebivalstva ne bo več treba vegatirati v tako veliki revščini inl odvisnosti, da ne more zbrati niti časa niti moči, da bi se uprla one- J snaževanju zraka, nadlegovanju s hrupom, zastrupljanju hrane itd. I Primer odkritosrčnega cinizrria je vsekakor, če nekdo reče, da so ti j revni in brezposelni vendar veseli, če lahko vsaj nekako preživijo in | da nimajo niti časa niti moči, da bi zahtevali še znbšno okolje ter če s to ugotovitvijo legitimira zanemarjanje varstva okolja in zdra\,- { Z moralnimi (in statističnimi) argumenti se pogosto dela kotaj nja,z mehom, toda to ne izključuje mojega prepričanjamoralnel^H tike neokonservatizma. Tem ideologom in teoretikom se ne s^H dovoliti, da se zgovarjajo na to, da niso na oblasti, vsekakor so mafl ljivo pripomogli k legitimaciji desnih vlad in se pustili podpirati od tistih krogov, ki so zaiteresirani za ohranjanjegospodarskegasiste-ma, ki je programirano z uničevalno dinamiko. prevajaiec $ D V torek, 26. februarja, so v Cankarjevem domu obisk zahodnonemškega režiserja Wernerja Herzoga združili s projekcijo njegovega filma Fitzcarraldo, ki naj bi bila obenem tudi predpremie-ra tega filma pred uvrstitvijo na redni filmski spored v ljubljanskih kinematografih. To je filrn o Ircu Fitzgeraldu, imenovanem Fitzcarraldo, Ijubitelju opere, ki je sanjal o operni hiši sredi južnoameriškega pragozda, odprl naj bi jo sam Enrico Caruso, ki bi ga Fitzcarraldo povabil v lquitos. Jedro filma predstavija potovanje Fitzcarraldove ladje proti toko reke, statični posnetki pokrajine in neskončna prostranost l diungle, ki se z obeh strani zažira v reko. Istočasno s sekvencami, ki prikazujejo napore Indijancev, da bi ladjo po kopnemzvlekli iz reke v reko, je bil posnet tudi dokumentarec Lesa Blanka o snemanju tega filma, o bojih z brutalno naravo in o identičnih naporih Wernerja Herzoga in njegove ekipe. Indijanci prestanejo napore in dosežejo cilj, ker jim bo spustitev Fitzcarraldove ladje po brzicah omogočila pot vdrugačno deželo in uničenje zlih duhov. Fitzcarraldo in njego-va ladja prestaneta vratolomno vožnjo, toda Fitzcarraldovi načrti so uničeni ali kot pravi Herzog: »In ko ladja drvi mimo nas, potem ko je preživela pekel, nimamo časa, da bi v nas lahko dozorele grozljive misli. Vse je bilo brez smisla. Sanje so minile, vse je bilo zaman. Osem mesecev napora je v eni sami noči postalo nič in praznina.« (Fitzcarraldo — Herzogs original story, Fjord Press, San Francisco. Vendar Fitzcarraldo še vedno lahko realizira triumfalni prihod v kjuitos z najetim opernim orkestrom in solisti, ki izvajajo Bellinijevo opero I Puritani (Puritanci). Projekciji filma je sledil pogovor z režiserjem, predstavnikom novega nemškega filma. Werner Herzogje izjavil, daje film zanj naj-primernejše sredstvo izražanja resnice, vendar ne v smislu cinema — verite, ki ga pojmuje kot najnižjo in najpreprostejšo stopnjo izraža-njaresničnosti. Herzog poskuša resnico koncentrirati in stilizirati in na ta način prikazati na filmskem platnu človekove notranje slike. Stilizacija in koncentracija resničnosti pajepomembnatakozaigra-nifilm kot tudi za dokumentarec. Poudaril je diametralno nasprotje med dokumentarnim filmom in realizmom v smislu cinema — verite. Hcrzogovi filmi (med drugimi Skrivnost Kasparja Hauserja, Aguirre, Nosferatu, Woyczek...) predstavljajo eneganajtehtnejših in najbolj samosvojih filmskih opusov našega časa. Iz režiserjevega pripovedovanja in iz njegovih odgovorov na vpfašanja smo slišaii : marsikaj v zvezi s filmom, ki smo si ga ta večer lahko ogledali. Kot že mnogokrat poprej, se je Herzoga tudi tokrat lotil tisk, kar je omenil jtudi avtor sam in se obenem na dokaj duhovit način ponorčeval in pojezil nad nekaterimi negativnirni lastnostmi tiska. Njegovi filmi so pogosto in največkrat po krivici izzvali ogorčenje in raznovrstne po-misleke. Tako kot so se lotili filmov Stekleno srce, Tudi pritlikavci so začeli majhni, Dežela teme in tišine in še mnogih drugih, so napadli tudi Fitzcarralda. Herzogu so očitali, da je ekscentrik, da se gre fa-raona, da je izkoriščal Indijance in da je za doseganje zaželene kva-litete posnetkov žrtvoval življenja, Fitzcarralda pa so mnogi označili za plitko delo v primerjavi z ostalimi Herzogovimi filmi. Herzog je omenil nekatere težave in izjemne napore pri snemanju določenih prizorov Fitzcarralda, o podobnih situacijah in še večjih tveganjih paje govoril v zvezi s snemanjem filma Fatamorgana in La Soufriere; s snemalcema se je povzpel na vulkan, ki naj bi vsak tre-nutek izbruhnil. Težave s Fitzcarraldom pa so se za Herzoga začele že pred sne-manjem: potem ko sta Jack Nicholson in Warren Oates odpadla, je bil izbran Jason Robards, ki pa ga je zaradi bolezni nadomestil Klaus Kinski. Tudi Mick Jagger, katerega sodelovanje v He-rzogovem filmuje tisk na veliko oglašal, se je moral zaradi obveznos-tiodpovedati snemanju, ker so ga zaradi težav premaknili na kasne-jši rok. Herzog je nazadnje njegovo vlogo črtal iz scenarija. V zvezi z eruptivnim Klausom Kinskim se je Herzog razgovoril tudi o svojem delu z igralci, ki se od posameznika do posameznika močno razlikuje. Pripovedoval je tudi o povsem specifičnem delu z Brunom S., glavnim igralcem v Skrivnosti Kasparja Hauserja. Medtem ko je enkrat potreben precizen opis dela, ki naj bi ga posa-meznik pred kamero opravljal, je drugič potreben le namig, s pomočjo katerega začne igralec ustvarjati iz sebe in to v natančno tisto smer, ki si jo je zamislil režiser. Herzog je veliko svojih filmov posnel v nenavadnih in divjih pok-rajinah: Znake življenja v Grčiji, La Soufriere na Karibih, Fatamor-gano v Afriki, Aguirre in Fitzcarralda v Peruju, Kjer sanjajo zelene mravlje (letos prikazan na beograjskem Festu, pa tudi v Ljubljani) v Avstraliji... Eden izmed njegovih naslednjih projektov pa bo sneman v glavnem na jugu Nemčije, delno pa baje tu"di pri nas. Herzog bo poskusil znova oživiti Heimatfilm, pripravlja pa se tudi na ponovno snemanje z znanim alpinistom Messnerjem. Za konec pa le še želja, da bifilm čimprej prišel na rednispored in tako postal dostopen večjemu številu gledalcev, kot sejih je lahko strpalo na obe projekciji v Cankarjevem domu. Katarina Žumer ŠKUC OBVEŠČA Prosimo, da objavite naslednje obvestilo V prodaji je tretja tematska številka ŠKUC—FORUMovega glasi-la VIKS, ki aktualizira najnovejša dogajanja v likovni umetnosti (R IRWIN S, LAIBACH kunst), retro princip^ video produkcijo.. VIKS lahko kupite v Galeriji ŠKUC na Starem trgu 21 od 10—14 ure inod 16—20ure,obsobotahpd 10—15ureinvpisarniSKUC—FO-RUMa na Kersnikovi 4 od 11—15 ure. Galerija ŠKUC razpisuje natečaj za aktualen plakat za mladinske delovne akcije. Natečajtraja do 15. marca, izbrani osnutki bodo na-grajeni. Natančnejše informacije dobite v Galeriji SKUC na Starem trgu 21, tel.: 216-540, ali na Kersnikovi 4/IV., tel. 319-662. ŠKUC—FORUM oz. FV video produkcija začenja z izdajoneo-dvisnih video kaset. Te dni sta bili v klubu K4 in ŠKUCu promovira-ni prvi dve video kaseti — dokumentarno-glasbena »Ljubljanska hardcore scena« z bendi Odpadki civilizacije, U.B.R., Tožibabe in, Quod Masacre, ter dolgo pričakovana video kaseta skupine BORGHESIA »Tako mladi«. za ŠKUC—FORUM Pavlovič PRVIČ PRI NAS — NOVI POLJSKI ROCK! Tako kot malone vsa rockovska glasba »socialističnega tabora«, je tudi poljski rock (za razliko od jazza) pri nas prakticno neznan — in to po krivem, saj ima dolgo in ustvarjalno zgodovino. ki sega v 50. leta, ko so — kajpak preko Gdanjska — v mladinsko kulturo Ljudske republike prvič vdrli »pohujšljivi« zvoki rock' n' rolla. V60. letih se je poljska »scena« razcvetela in več skupin in posameznikov je prodrlo tudi na »zahodno« tržišče: Czeslaw NJEMEN, skupina SBB, NIEBESKO CZARNE sosnemali ploščein nastopali v Nemči-ji, Italiji, Franciji in celo ZDA, »Modro-črni« pa so imeli hit na Ra-diu Luxemburg še v 70. letih. Poljski rock je na svojski način interpretiral pomembne »svetovne« trende :— psihedelijo, simforock, hard/heavy metal rock itd. — in v 70. letih se je delno »etabliral«, skupine in posamezni glasbeniki so dobili status prizna-nih glasbenikov, izhajale so plošče, vrstili so se radijski programi.... Za najmlajši val poljskega rocka so bili — kot skoraj povsod v Evropi — odločtlnega pomena odmevi britanske punkovske detona-cije; zato ga je »uradna« rockovska scena najprej ignorirala, šeč da »ne zna igrati«, da je »uvožen« ipd. Oblasti so punkerje in novo-valovce kajpak skrbno nadzorovale, tako da so le stežka prodirale v javnost. Sčasoma pa so prvi bendi — TILT, KRYZYS (Varšava) in DEADLOCK (spet iz Gdanjska) — s svojimi aktualnimi, kritičnimi besedili in živo, udarno glaoho »prodrli med množice« novih genera-cij rockovske publike, kar je sovpadlo z razmahom družbene dina-mike in posebej gibanja Solidarnosti. Koncerti so postali malone ena od oblik tega dogajanja.... Uvedba vojnega stanja je tudi za poljski novi rock pomenila spremembo pogojev delovanja; nekatere bolj »komercialne« "sku-pine so se usmerile v tujino (MAANAM so snemali za RCA, težkometalna Republika za Magnet Music); novovalovci pa st> vzt-rajali — in tedaj najboljša in najbolj priljubljena novovalovska sku-pina — legendarna BRYGADA KRYZYS (nastala je iz TILTa) je tedaj posnela svoj prvi poljski album (pred tem je v Franciji izšla njihova plošča s koncertnimi posnetki). Album je izšel kljub ostrim, komajda še metaforičnim besedilom in težki,mrakobni glasbi — in naklada 200.000 izvodov je bila razprodana... Prav bivši člahi BRYGADE KRYZYS — s pevcem in »idejnim vodjo« TOMKOM LIPINSKIM na čelu — sestavljajo jedro »ekspe-dicije«, ki bo predstavila novi poljski rock v Jugosjaviji — in sicer najprej v Ljubljani, v soboto, 6. aprila (Dom Svobode Šentvid); polovi-ca Brygade se je spet preimenovala v TILT, en član pa je ustanpvil skupino DEUTER, ki razvija novovalovski stil s primesjo reggaeja (slednji je zadnja leta sploh zelo priljubljen na Poijskem). Tudi DEUTER bo nastopil v Ljubljani, tretji član ekipe — kot vsi ostali iz Varšave —je skupina Radio "\VRSZAWA, ki je najbolj »nerockov-ska«, saj združuje glasbo, vizualije in performance v avantgardno mukimedialno predstavo (pred kratkim so jo povabili v Berlin — zahodni, seveda). Predstavitev novega poljskega rocka bo zaokrožil najmlajši bend, ki že z imenom »izdaja« svoj slog: DEZERTER je seveda punkovska postava v podvrsti hardcore. za ŠKUC R.O.P.O.T. VABIMO VAS T V P. s.: V kratkem pričakujemo potrditev dogovora o jugoslovanski turneji britanske skupine ANGELIC UPSTAIRS Korespondenca mladega poljskega pregnanca v letih 1837/39 kot tragično izostren monolog, ki ga dopolnjujejo le poročfla avstro-ogrskega policijskega uradnika nas sooči z usodno določenostjo p-sameznika s svetom in sistemom oblasti. Zgodovinsl^i razvoj «nad-zorovanja in kaznovanja« nujno privede do spremembe metod: »Zdaj pa vsebuje kazensko sojenje docela drugačno vprašanje o resnici. Ne več zgolj: Kateri zakon kaznuje to kršitev? Temveč: Za kateri ukrep naj se odločimo^ da bo najbolj ustrezal? Kako naj uganemo, kako se bo subjekt razvijal? Kaj naj storimo, da se bo zanesljivo poboljšal?« (M. Foucault) To pa je tudi izhodiščna točkauprizoritvevMali Drami SNG Lju-bljana. Skozi Korytkovo avtorefleksijo v pismih, ki jih pošilja staršem v Lvov se v smrtnem loku napne destrukcija eksistence, krčevito vpete med subjektivizem na eni in državni mehanizem na drugi strani. Emil Kroytko je žrtev »moderne države«, ki naizredno diskreten način brani svojo pozicijo nedotakljivosti. Izgon kot netelesna oblika kazni, omejitev svobode gibanja ter nenehna prisotnost nadzorovalca (policije); vse to kot dosledna prevzgoja po-vzroči, da postane subjekt svoj lastni cenzor, kaznovalec pa se premeteno umakne in se pojavlja le še v vlogi opazovalca. Težišče se iz družbe premakne na posameznika, kaznovančeva osebnost je ogrožena do te mere, da se napadalnost nujno prevesi v pasivno obrambo. Revolucionarni nemir in provokativnost se zato sprevržeta Korytku v že skoraj patološko domotožje, hrepenenjepo domovini in s svetoboljem obarvan patriotizem. Hrepenenje po vr-nitvi iz provincialne Ljubljane v rodno Poljsko je edini motiv, ki neustavljivo obvladuje vse Korytkovo življenje, delovanje in ustva-rjanje v Ljubljani, kakor obvladuje tudi vso njegovo korespondencol Poljska in ljudje, kijihjeljubilso vtejagoniji kot popek, odkaterega je bil občutljiv pesnik odtrgan prenasilno in prezgodaj. Izbor pisem, ki ga je naredil pokojni dramaturg Matko Slodnjak obsega vse plasti Korytkovega življenja v pregnanstvu v Ljubljani. Vsa pisma druži obupni boj po prilagoditvi dani situaciji. Izpolni se »metafora« o vrženosti v svet, zdaj v čisto konkretno zavezujoči obli-ki. Gre za nenehen boj med situacijo, ki določa človeka v vsej njegovi razsežnosti in subjektom, ki se v njej tragično ralvije in dopolni. Zato govorijo Korytkova pisma prav o vsem o čemer se sploh še lahko govori. Precizen rez skozi lastno duševnost, ne da bi.pri tem zanemaril svet, v katerem je bil prisiljen živeti. Prav zato Korytko, vzpodbujen s sitaucijo, ki se ji ni smel (niti mogel) upreti, izživi ves svoj hrepenenjski naboj v kreativni avtorefleksiji. ' Uprizoritvi v Mali Drami je uspelo na dokaj klasičen, a vendar teatrsko dovršen in estetsko primeren način to prenesttnaoder. V glavnem po zaslugi obeh igralcev, ki sta se ujela v dobro izpeljani soigri kljub popolnoma nekomunikacijsko zasnovanem»dialogu« oz. monologu obeh: Emila Korytka (Igorja Samobora)s policijskim poročevalcem — nadzorovalcem (Ivanom Rupnikom) saj se med njima vzpostavi izredno intenziven odnos, tako da pogojujetairi hk-rati omogočata drug drugega. Tako vztrajna pristonost opazovalca — poročevalca vzpodbuja opazovanega (Korytka) k neprestani akciji, opazovalec pa hkrati s svojim poročevalsko analitičnim pristopom pogojuje neizbežen iztek dpgodkov v čisto teatrskem pogledu. In poročevalec je navs-ezadnje tudi prvi in najzvestejši jpslušalec. Ivan Rupnik je z izostrcnim aUčutlicni zz oba nivoja (objekJivni poročevalec in prizadet opazovalec) ustvaril nestereotipen lik »orga-na oblasti«. Ne postavljaško, tudi ne grobo surovo, ampak nekako pritajeno napadalno, a hkrati človeško prizadeto. Z velikim občutkom za nianse in različno psihološko obravna-vanost različnih situacij od popolnega obupa, pa do koketno igrive zaljuljenosti je odigral Emila Korytka Igor Samobor. Z natančno psihološko razčlenitvijo in z »vživetjem« v lik ga je predstavil doživeto in prizadeto brez kakršnekoli pretirane in nepotrebne pate-tike. Zato pa je toliko bolj nerazumljivo zatikanje pri tekstu, kar je bilo neprijetno tako za gledalce kot za igralca samega. Režija Jožeta Babiča in dramaturgija Darje Dominkušjevskladu s fragmentarnostjo teksta omogočila igralcema situacije, ki so pogojevale kar največji igralski kreativni razpon in dopuščalesamoi-nicitativnost. Zaradi precejšnje dolžine teksta pa je napon uprizo-ritve v skladu z intenziteto igre nenehno nihal, čeprav mu je uspelo, da se je na koncu izbil v uprizoritveni vrh. Realistično zasnovana scena (Niko Matul) je bila v skladu s celotno zamislijo, saj je s kavarniškim vzdušjem in intimnostjo sobe dala predstavi nek komoren, intimno privatističen nadih. Uprizoritev je z nevsiljivo in »klasično« režijo omogočila prodor izzivalnosti, ki je vsebovan že v tekstu samem, s koncem — s Korvtkovo smrtjo pa zaključi grozljivo aktualno izpoved človeka, ki je še kako izkusil pomen stavka, ki ga v svoji knjigi »Nadzorovanje in kaznovanje« navrže Michel Foucault: »Naj icazen, če lahko tako rečem, bolj prizadene dušo kakor telo«. Marinka Poštrak D. SLAPERNIK JANČARJEV VELIKI BRILJANTNI VALCEK Praizvedba Jančarjevega Valčka je ob Filipčiče.vi Altamiri in Smoletovi Igri za igro že tretja krstna uprizoritev slovenskega dramskega teksta na velikem odru ljubljanske Drame v letošnji sezoni. Prizorišče dogajanja je psihiatrični zavod s čudnim, paradoksal-nim imenom »Svoboda osvobaja« kjer naj bi se ljudje delili na abnormalne in normalne, na tiste, ki jih je treba čuvati in na tiste, ki bdijo nad njitni, na tiste, ki so zaradi svoje »nenormalne« drugačnos-ti izolirani in na tiste, ki neposredno skrbijo za njihovo izolacijo. Vendar se Jančar tudi tokrat ni zadovoljil z dramatizacijo neke konkretne situacije; gre za mnogo več, gre za paradigmatično situa-cijo in za večplastno strukturo. Tako kot se njegova drama Disident Arnož in njegovi razraste nad konkretno zgodovinsko temo in si zas-tavlja bistvena vprašanja o človekovem bivanju, tako tudj Veliki bri-Ijantni vaiček sega v' 3 ¦.'ojiJi skrajnih kpn»^kvencah globje od večne Jančarjeve teme — spora posameznika s sistemom — in se nam razk-riva kot tekst z bogato večpomensko sporočilnostjo. Drama, ki se odigrava v norišnici med dvema ponedeljkoma, je svojevrstna mešanica realnih in grotesknih elementov in seodlikuje predvsem z zgoščenim in razgibanim dialogom. Režjja in dramatur-gija (Zvone Sedlbauer, Boris A: Novak) sta poskušali kar se da pre-cizno podati Jančarjevo besedilo in sta se v ta namen izogibali črt. Uprizoritev je najintenzivnejša nekje na sredini: na začetku se zatika zaradi nenehnih in predolgih premoFov med prizori, v zadnjem delu pa se prerazvlečeno bliža svojemu grotesknemu zaključku. Scena (Niko Matul) — polkrožen prostor z etažOi ki s.treh strani zapira oder, se ne približa ne temačnemu in hladnemu sanatorijske-mu vzdušju, ne funkcionalnosti in zaradi neustreznih rešitev ob me-njavah prizorišča grobo prekinja že t^ko ali tako mnogokrat po-puščajoči ritem uprizoritve; Tudi kostumi (Alenka Bartl) so pripomogli, da predstava po tej plati ne more doseči pravega vzdu-šja, zlasti je moteče preveč očitno in maškaradno tipiziranje nekate-rih oseb (Savel — Pavel, Referentka, Emerik...). Ob opazovanju kos-tumov in scene se zaradr kričavosti in bleščavosti oprav nekaterih nastopajočih in zaradi mehkih, ovalnih Jinij prizorišča ne moremo otresti spomina na Feydeaujev vodvil, ki so gapred slabim letom postavili na istem odru isti ustvarjalci. Ljubljanska uprizoritev novega Jančarjevega teksta je tudi precej hrupna, z množico glasbenih vložkov (Urban Koder), ki sč jim na koncu pridruži še Chopinov Veliki briljantni valček. Dogajartje se začne, ko se na sprejemni dan po enem od svojih pi-ianskih pohodov in obhodov znajde v norišnici zgodovinar Simon Veber. Zavod se nam razkrije kot ustanova, ki jo z roko v roki upra-vljata psihiatrija in policija. Norišnica se skozi usodo zgodovinarja kaže kot prostor za izolacijo nezaželenih, ki bi lahko inficirali zdravo večino in s tem postali nevarni skupnosti. Gre za izolacijo ljudi, ki mislijo drugače in ki jim psihiatrija po lastni presoji ali pa — kot v tem primeru — po presoji izvedencev za metafore, torej strokov-njakov za preneseno, nenavadno, drugačno, pravi norci. Očitno je, da kriterije za normalnost ali nenormalnost ljudi v tem zavodu pos-tavlja policija. Tako neboleče odstranjuje potencialno škodljive, do-pušča in celo zahteva od osebja, da zganja vsake vrste represijo nad temi drugačnimi posamezniki — pravzaprav zaporniki, ki so jim dodeljene vloge norcev. In kaj pripelje v zavod zgodovinarja Simona Vebra? Vse, kar je zagrešil, je bilo raziskovanje življenjepisa poljskega revolucionarja Drohoyowskega iz novembrske vstaje leta 1830, »vstajnika« in emigranta, ki se je znašel tudi v naših krajih. Pri Simonu Vebru se drugačTiost manifestira v obliki želje, napisane v dnevniku; za tre-nutek boja in tveganja bi hotel biti Drohoyowski, želel bi biti Droho-yowski za smisel. Na začetku Veber vztrajno trdi, da je normalen in da je to,' da se je znašel v norišnici, pototna. Ko se upre represiji znanstvenih metod, s katerimi operira doktor, neomejeni možnosti maltretiranja »norcev«, ki jo vestno izrablja bolničar Volodja in ko se mu začne razkrivati dejstvo, da so »riorci« »normalni« in »nor-malni« nori, mu Volodja, ki zagnano spreminja teorijo v prakso, am-putira zdravo nogo (Drohoyowskemu so namreč zaradi zastrupitve mora!i odrezati nogo). Volodji je z nasiljem uspelo tranšformirati Simonovo identiteto in kljub temu, da si »spreminjevalci« ob tem dejstvu želijo nazaj starega zgodovinarja Vebra, je pred nami Drohoyowski; Volodja je kot doktorjev podaljšek v praksi dosegel, da je Simon res postal Poljak, čeprav je bila prav njegova žeija po tem ražlog, da se je znašel v norišnici. Doktor, ki na začetku oportunistično pristaja na kakršne koli psi-hiatrske svinjarije pod taktirko izvedencev za metaforein ki zato, da ne bi postal upravnik zadruge ali celo upravnik gledališča, dopušča, da se njegov zavod spreminja v zapcrr, se na koncu zave, da so šle stvari predaleč in Iahko le še nemočno pristaja na brutalnega oblas-tnika, bolničarja Volodjo. To je ena izmed centralnih figur drarne, prikazana s sarkastičnim, grozljiyim humorjem. Vesten delavec, ki ima rad hece, je primitivec, ki je zmožen terorizirati vse okoli sebe, jih posiljevati, moriti in jim sekati ude. Volodja, kijenedvomno naj-večji in'najbolj agresiven norec v Jančarjevi drami, se polasti totali-tarne oblasti nad ljudmi, ki so uradno sicer nori, vendar se nam zdi njihova norost ves čas dvomljiva, dokler nam ne postane jasno, da je nor Tilnik — Volodja. Čuti se Dokhcanega za uveljavljanje reda tem svetu, v norišnici, deluje proti »anarhiji« iin kot najhujši nor zlahka preigra upravnika in oba izvedenca za imetafore, ki se na kon-cu tudi sama znajdeta v norišnici, kjer so se pod Volodjevo oblastno znašli vsi. Volodja zavlada nad »normalnimi« in »enormalnimi«, med katerimi zdaj ni več razlike: vsi morajo plesati po taktu, ki aa določa on. Potern pride Chopin. Ko se začne prtpravljati prireditevz Velikim briljantnim valčkom, pripelje Jančar na oder dva povsem absurdna iika: Drohoyowskega kot uresničenje Simonove želje in Chopina, ki odigrasvoj Veliki bri-ljantni valček in pušča osuplega celo Volodja, poljska bolezen se je razširiia in njegova vizija reda seje podrla — Chopin, ki pride v nori-šnico, ne potrebuje nikakršne transformacije, je popoln, je Chopin. Na podlagi Janjarjeve predloge je bilo odigranih nekaj velikih vlog. Najprej je to Simon Veber Iva Bana, ki je na začetku še ves up-oren v poskusih, da bi se rešil iz zavoda, potem pa vedno bolj zlomljen in nemočen, nazadnje pa grotesken Drohoyowski. Potem sta to Polde Bibič kot Volodja in Doktor Borisa Cavazze. Prvi je bra-vurozno odigral celo vrsto stanj — od »zaupljivih« pomenkovanj do hrupnih besnenj oblastnega bolničarja, drugi pa je natančno podal lik oblasti prodanega psihiatra, ki se zavzeto skriva pod masko znanstvenika, a lahko na kčncu, ko gleda vse predvidene in nepre-dvidene posledice svojega popuščanja, le še bruha«in se naiiv žganjem. Ljubico, krhko in nežno, predano Simonu v njuni nemo ljubezni, igra Silva Čušin. Potem je tu odlična kreacija Braneta Ivan-, ca, katerega Savel — Pavel ves čas posega v dogajanje s citati izj Pisem Korinčanom. Klaro, nerazumevajočo Simonovo ženo, ki se na koncu povsem nepričakovano znajde na plesu, ker sipo pač»vsi v«, s potrebno zoprnostjo predstavlja Milena Zupančič, starejšega in mlajšega izvedenca nekam medlo in neizrazito igrata Božo Sprajc in Vojko Zidar, zlomljenega pianista Emerika pa Brankp Grubar. V manjših vlogah so nastopili še Zvone Hribar kot jecljavec, Rorrian Končar kot Rajko, Barbara Levstik kot Referentka, Andrej Na; gal kot Zasledovalec, France Presetnik kot Kapetan, Ang^ Hlebce kot Ženska z lutko, Judita Zidar kot boiničarka, Igoi, Samobor kot Chopin in Dušan Škedl ter Branko Sturbej kot bolničarja. Jančarjev tekst je medtem doživel uprizoritev tudi na odru ma-riborske Drame — tokrat v režiji gosta Petra Večka. Katarina Žumei STRICI SO GOSTOVALI Koso pred časom v Cankarjevem domu zbirali slovenske filme v ciklusu »Slabo obiskani...«, se je precej razpravljalo o vzrokih za nezanimanje publike. Veselo gostivanje Franceta Štiglica ponovrio dokazuje, da je omembe vreden en sam razlog: slabo gledani so slabi filmi, le izjemojma tudi pojiujšljivi filmi (na primer Na svidenje v na-slednji vojni), katerih prikazovanje včasih urejajo višje sile. Nikakor ne gre krivde valiti na sicer res kriminalno obveščanje o filmskem dogajanju — za dobre ali kako drugače zanimivefilme pu-blika ve in jih tudi gleda, domače in tuje. Res pa je vedno teže dati deset jurjev za kino samo zato, ker je film slovenski in gaje pačtreba videti. Zanimivo, kako da še nihče ni resno pomislil, da Slovenci ne potrebujetno svojih filmov, ko pa že dolgo hodimo gledat večinojna le klavrne poskuse nečesa. Film je draga stvar. Še posebej za^te-vilčno majhne narode. Tudi brez svinjarij a la Dražgoška bitka. Slovenci bi celo z dobrimi filmi težko pričakovali velikegaodzivaali celo zaslužka. Razmišljati o sorazmerno grozljivih stroških snema-nja je kar preveč banalno Morda bi bilo umestno na filmskih plaka-tih navajati poleg režiserja, igralcev, itd., še približno vsoto denarja, ki ga je požrl projekt — podobno kot ceno na vstopnicah. Enkrat bo vsekakor tudi publiki jasno, da se nekdo zajebava in da se zajebava za »naš« denar. Tedaj bo morda kdo končno udaril po mizi, ampak to je očitno še daleč, saj strici še popolnoma brezskrbno gostivajo. Veselo gostivanje že zaradi naslova zasluži odstavek, dva, ki naj bosta tudi svarilo tudi vsakemu potencialnemu gledalcu. Okvkno dogajanje je svatba, na kateri igra tudi Miško skupaj z »bando«. Drugo so Miškovi spomini, nekakšni analitični vložki, po tehtnosti približno enaki prigodam študenta med svatbo. Zakaj prav taka zg-radba? Veliko bolje bi bilo filmu dati vsaj nekaj zgodbe in stvari kronološko povezati, to bi morda vsaj malo skrivalo dolgčas, v katerega je padel film zaradi neprepričljivosti, neproblemskosti, slabe igre itd. Od naštetem je jasno, da dvojna zgradba lahko le še zmanjša gledalčevo. Edino v ideji je film dosegel lepo stopnjo jasnosti, ki pa žal vleče za seboj že tudi tendencioznost. Miško je neicako razdvojen med štu-dijem bogoslovja in »posvetnim«. Da študira bogoslovje, jeočjtno že zadostno sporočilo, zato se s to platjo film skoraj ne ukvarja. Škoda, kajti s tem tudi zanika nakazano razdvojenost, probtemskost. Tu ne pomaga niti shematično prikazan odnos in razkol med Mi§kom ili župnikom. »Posvetno« se je v filmu vse kajdrugače razbohotilo in gledalcu res ni treba biti genij, da ugotovi že na začetku, da Miško ne bo far. Kje pa — on igra v bandi, mikajo ga ženske, zaveda se socialnih razlik in glava mu je polna revolucionarnih idej, rad bi pisal (za ljudi, se ve)... Vsa ta nagnjena so združena v boljše nasprotje duhovščini in nje-nim principotn. Ubogi Miško je pravzaprav samo nosilec »posvetne-ga«, z njegovo osebnostjo se ni nihče kaj preveč ukvarjal, zato je iz nje tudi nastala lepa godlja, nevredna fanta njegovih let. Nekaj časa igra, potem razmišlja o pisateljevanju, še prej o bogatih in revnih, nakar se zaljubi, skrega z župnikom... Vse to dobi povezavo šele kot nasprotje(že vnaprej diskvalifici-ranemu) duhovniškemu stanju. Veselo gostivanje pa je tudi prikaz življenja preprostih ljudi, lju-bezni do glasbe, načet je problem izseljehcev v Ameriki..., skratka: godlja se stopnjuje. Film znacilno odpove v vsebinsko najtehtnejših odlomkih. Miškove zaupne izpovedi prijatelju so teatralične — pove jih seveda v zbornem jeziku in v vzvišenem stilu. Podobne težave ima z govorjenjem tudi njegova izvoljenka. Poglavje zase je konec filma, ko godci razmišljajo o umetnosti. Z Miškovo pomočjo ugotovijo, da mora to biti nekaj lepega, velikega, nakar se ji poklonijo v štirih smereh neba. Ljudski godci podobne scene ne bi bili zmožni niti totalno pijani, o pomenu scenezafilm kot celoto pa se sploh ne splača razmišljati. Svojo vlogo igra tudi naša prelepa narava. Sprehodi s kamero po livadah (ob zvokih domače glasbe) so lep dokaz, daje v filmu že vse drugo povedano in da se režiserju dolgčas ni zdel resno nevaren. Marko Trobevšek KRUH IGRE SOVRAŽNIK V letifi, ko je kruha vedno manj, se je v Jugoslaviji kar naenkrat pojavilo veliko število sOvražnikov, hkrati paogromno iger. Spotn-nimo se vseh svetovnih prvenstev, mediteranskih iger, olimpijad, ki so že blle, olimpijad, ki še bodo, evropskih prvenstev, obeta se nam dniverziada, parada, še ena štafeta, Lepim Brenam še nikdar ni šlo tako dobro. Tudi sovražnikov nam ni treba iskati z lučjo. Za sovra-žnika smo našli nekaj ducatov etiket, pravzaprav je vseeno, kaj etike-ta pomeni, važno je le, da z njo sovražnika dobro ožigosamo. Tr-ditve, da jLpri nas malo inovatorjev, seravnotukajizkažejozanere-snične. Nalepko »aharholiberalec« bi veljalo prijaviti v vseh večjih patentnih uradih. Velike količine kontrarevolucionarjev, ireden-tistov, nacionalistov, muslimanskih fundamentalistov, anarhistov, fašistov, klerikalcev, nacistov, četnikov, ustažev, domobrancev, belogardistov, balistov, liberalcev, neomarksistov, radikalcev, sindi-kalistov, Bovolevičarjev, nihilistov, stalinistov in kombinacij med zgoraj naštetimi etiketami (npr. anarho-sindikalisti, naci-pankerji, ki so hkrati še anarhisti) najbrž niso naključne. Pri skovankah smo najbolj originalni.Predpona (npr. anarho) je lahko povsem naspro-tna z drugim delom etikete. Še manj naključne so vse megalomanske igre. Kakšen je bil pomen kruha in iger v starem Rimu, vemo. Pomen sovražnika pa je manj jasen. S sovražnikom se srečamo zelo mladi. Za otroke so starši iznašli bavbav. Dokler je otrok majhen, je sovražnik lahko domišljijski, sčasoma pa mora postati sovražnik konkreten. Bavbav ne sme več biti imaginaren, ker vanj ne bi verjeli. Bavbav dobi imein priimek, o njem lahko beremo v črni kroniki, oblast pa nas brani pred njim. Sovražnik nastopa v politiki, znanosti, kulturi, nacesti, vzgodovini, vtovarni, med mladimi, če bi se potjudili, bi ga našli za vsakim dru-gim vogalom. V krizi oblast izgublja glavo in ne opravlja več vloge koordinatp-rja. Da pa ne bi izgledala odvečna,nas ščiti pred sovražnikom. Če sovražnika ni pri roki, ga poišče ali kar naredi. Učinek je dvojni: oblast najde potencialnega krivca za krizo, hkrati pa nastopi kot odrešenik, ko sovražnika odkrije in ga kaznuje. Navidezno zavez-ništvo med ljudstvom in oblastjo (to zavezništvo je za obstanek oblasti nujno) je ohranjeno. Najbolj dobrodošli so politični sovražniki. Na njih lahko kažemo s prstom na mitingih, v govorih, po televiziji, na nevarnost začnemo opozarjati povsod. Oblast ni le inovativna, oblast je tudi produktiv-na. Oblast sama sproducira sovražnika. Oblast jenajbolj produktiv-na tam, kjer najslabše opravlja koordinacajsko vlogo. Pri nas je bilcf to na Kosovu. Primer: leta 1966 so v vasi Lugadjije na umeten način ustanovili iredentistično organizacijo. Kmalu po ustanovitvi so člane aretirali, jih mučili, potem pa izpustili kot nedolžne. V noči pred 28. novembrom (albanski praznik) so organi javne varnosti izo-bešali prepovedane albanske zastave, da so zjutraj lahko zaprli nedolžne. Obstajali so primeri podtikanja sovražne ajbanske litera-ture, da bi »preverili lojalnost« intelektualcev (glej Časopis za kri-tiko znanosti 51,52, Hairedin Hoxha: Proces nacionalne afirmacije albanske nacionalnosti v Jugoslaviji). Visoka brezposelnost, izjemno nizek dohodek na prebivalca, slab šolski sistem, nizek stan-dard, vse to je postalo naenkrat nepomembno. Pozornost je bila preusmerjena drugam. Problemi iz šestdesetih let senisospremenili, demonstracije v osemdesetih letih so bile do neke mere dobrodošle, ker smo se lahko sklicevali na sovražnika. Oblast je pozabila, da na-cionalizem nikdar ne nastane sam od sebe, temveč ima korenine v družbenih deformacijah. In namesto da bi spremenili deformirano družbo, spreminjamo nacionaliste — v zaporu. Še huje je z iredentisti v Makedoniji. Kdo bo bolj vplival na usodo makedonskega naroda: iredentisti, ki so pisali po stenah parole, ali Feni in tisti, ki so se zanj odločili? Razume se: iredentisti. 224 mi-lijonov dolarjev in enajst milijard dinarjev bomo že nekako plačali. Idejne škode pa ne bo mogoče tako hitro popraviti. Vsaj kazni kažejo na to. Nihče od krivcev za Feni ne bo sedel, iredentisti pa še sedijo. Tudi sovražniki med itelektualci prav pridejo. Sovražnika med intelektualci oblast mora najti. Tako so utišane potencialne znanstvene kritike slabega funkcioniranja. Dr. Šešelj je bil obsojen na podlagi nikjer objavljenih zapiskov. Šlo je torej za osebne za-piske. Novo vprašanje: kdo bo bolj vplival na usodo Jugoslavije? Tisti, ki se je v imenu vseh zadolžil za 20 milijard dolatrjev, ali dr. Šešelj s svojimi zapiski? In spet je odgovor jasen: težo Šešljevih na-pak bomo čutili še v tretjem tisočletju, pufe bomo pa že vrnili. Konec koncev, tudi na Neretvi in Sutjeski smo se izvlekli (in to iz položaja, za katerega so tuje vojaške misije mislile, da je brezupen). Kajpasezgodististim, ki neverjamevsovražnika?Advokat Vla-dimir Seks, branilec na beograjskem procesu, je bil žaradi »nevere« obsojen. In to zato, ker je v zaključnih besedah nekega procesa (ne beograjskega) rekel, da bodo tisti, ki montirajo sodne procese, sedli na zatoino klop. Policija je našla dve priči dvomljivih moralnib kva-litet, kista pričali o Šeksovi nacistično-fašistični ideologiji. Šeks sedi, čeprav je ena od prič priznala, da obstajajo tudi pismeni dokumenti o tem, da je pristal na lažno pričevanje. Če smo po številu sovražnikov nekje v svetbvnem povprečju, paje najbrž ni države, ki bi imela toliko iger. Igre in sovražnik so pravza-prav povezane. Oblast potrebuje oboje. Igre zato, da se ljudje zaba-vajo, sovražnika pa zato, da lahko pokaže svojo humano vlogo. Stane Dolanc, mož, ki je veliko prispeval v boju protisovražniku, se je, na primer, zavzemal za to, da bi Slovenija organizirala prve igre ncuvrščenih držav. Čez dve leti bomo organizirali univerzijado, čez devet let bomo morda imeli čast organiziratiolimpijado, nogometna zveza si bo še naprej prizadevaia organizirati svetovno prvenstvo. Jesehice za olimpijado treh dežel... \ Čeprav se organizptorji velikih prireditev sklicujejo na finančni ! uspeh in na razvoj turizma, pa je to precej tvegana napoved. Nič ne kaže, da bi bil devizni priliv zaradi uspešne organizacijeolimpijade v zimskem turizmu povečan. Res je, da si s takšnimi igrami iahko ku-pimo ugled v svetu, vprašanje pa je, če je to pravi način. Morda bi bilo bolje uporabiti denar za izgradnjo namakalnih naprav. Ne smemo pozabiti na igro, o kateri zadnje čase veliko govorimo: na parado. Ugotovili smo že, da so nam igre potrebne. [n parada je •prav to: do zadnje podrobnosti režirana igra. Poleg tega. da je para-da igra, pa nas opozarja na sovražnika,ki ves čas gleda na ta košček Balkana. Potencialnemu sovražniku bomo 9. .maja pokazali vso svojo moč. In ravno v tem je genialnost parade. Združi obe komponenti, ki jih potrebuje oblast, če se hoče obdržati: igre in opozarjanje na sovražnika. In zato parada BO, kljub reakcijam SZDL, tiska in mladine. Zato, da notranjettuUn-zunanjemu sovra-žniku pokažemo, da z nami ni šale, da mislimo zares. Ali Žerdin NEPOPUSTLJIVA ODLOČNOST SODELAVCEV »TRIBUNE« Polemika je zanj zaključena, ker je stvari enostavno razčistil. Basta. Tako je Gligor Atanasovski, študent 4. letnika FSPN med-narodnopolitične usmeritve zaključil svoj odgovor (glej Moj odgovor, Tribuna 7. 2. 1985). Kljub osmemu marcu je neusmiljeno zatolkel Dragico Korade, študentko 4. letnika FSPN analitično-raziskovalne usmeritve, ki je vse do izida omenjene številke Tribune mislila, da lahko kaj reče. Še zlasti je to mislila zato, ker je študentka sociologije, ki je sama sodelovala pri raziskavi, Gligor pa je politolog (obe smeri po 2. letni-ku nimata kaj prida skupnega), ki je stvari slišal, ne pa tudi videl. Najbrž je to tudi vzrok, da je lahko Gligor opravil s celotno razi-skavo v enem samem nonšalantskem zamahu. V prvih 22 vrsticah svojega teksta je uspel še neobjavljeno raziskavo svojih socioloških kolegov ne le analizirati, ampak tudi podvreči brezobzirni kritiki vseh obstoječih. Zato je tudi rezultat prav tako uspešen kot »ana-liza« sama. V istih 22 vrsticah se ugotovi, da je raziskava v predalu in ne na policah ter da je za to kriv krivec, ki je zato odgovoren. In ker je odgovoren je lahko to samo odgovorni, torej vodja. To, da je vodja Dragica, je popolnoma jasno, saj se sicer ne bi oglasila iz težke ilegale v študentskem bloku, od koder tako perfidno spleta svoje perverzne niti po spodnjih prostorih na fakulteti. Vprašanje odgovornosti pa tudi ni vprašljivo: v normalnih razmerah nosilec raziskave odgovarja naročniku in strokovni javnosti, vodja tolpe socaologov analitikov pa seveda ljudstvu oziroma v civilizira-nih kulturah svetu starcev ali celo ljudskemu središču. In prav Gligorju gre zasluga, da je našel krivdo ter vodjo poklical na odgovornost. In na te limanice. se je vodja ujel. Kot v večini zahodnoevropskih terorističnih organizacijah, je bil vodja zakrinkane skupine — ženska!, kar je Gligor z olajšanjem ugotovil. Ker je vodja torej ženska :ma spornih 22 vrstic itak polo vično težo. Od enajstih preostalih sejih 7 odšteje zato, ker živivodja v sedmem nadstropju študentskega doma, preostale štiri pa so razložene v štirih točicah odgovora. Stiri govoreo tem, daje Dragica odgovorna, ker je kriva, da pozablja, da dela logične napake, v skle-panju, ima motnje v obliki fiksnih idej in morda... morda je celo malo omejepa (dobr si jo, babo). Seveda je to vajina stvar. Jaz se vtikam tam, kjer se Gligor vtika vame, torej tam, kjer se oba vtikava. Enostavno povedano — prestrašen sem. Tudi sam sem udeležen v podobnem seminarju, kot je bila Dragica Jansko leto in se sprašujem, kako nas bodo zmleli na Tribuni, če jim do poletja ne prinesemo pretipkanih rezultatov faziskave v dveh izvodih. Bati se je, kot kaže, da bo tudi naš projekt doživel podobno kritiko še preden ga bo kritik sploh lahko prebral. Saj je morda tudi bolje, kdo bi se še (na Tribuni) ukvarjal s temi »meščanskimi jajci«, ki so morda celo preveč pozitivistična, da bi jih lahko razumeli. Zato se bom trudil vse noči, da bomo fertik ob zori. Čeprav ne bo lahko, namreč zadostiti dvem nasprotnim kriterijem: strokovnosti, ki jo terja teorija in ažurnosti, ki jo terja praksa uredništva Tribune. Vprašanje, da so med uredniki in sodelavca Tribune večinoma politologi in da je morda v tem razlog, da v 22 vrsticah ozmerjajo svoje kolege s sociologije polagam na srce tistim, ki bivajo na naši šoli ali pa so se na njej dokončno naselili. ANDREJ RUS POVEST O ORLU I. orel je ptica brez ptic oblakom izključuje oči in zemljo uči leteti Streljajte: svobodo lahko dobite tako da jo ubijete II. tu na tem mesu je orel ostril svoje kremplje vseeno vam je: zdaj zdaj bo z njimi razrezal postane poganjke ognja v vaših očeh III. morje je odgovarjalo z zeleno.roko semen orlu ki je-umiral na prestreijenem grebenu vetra: peneče ivje molka se približuje zakaj zapirate okna Iv- končano je: zažrite se spet v preostanek dneva orel gre dfiigam prekrotki ste k vam pridejo samo termiti Dragica Korade