Poštnina plačana v gotovini Sped. in abbon. postale. - II Gruppo 70 % Katoliški UREDNIŠTVO IN UPRAVA: 34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - tel. 3177 PODURF.DNIŠTVO : 34135 Trst, Vicolo delle Rose, 7 - tel. 414646 Polletna naročnina..............L 1.750 Letna naročnina ................L 3.500 Letna inozemstvo................L 4.500 Poštno čekovni račun : štev. 24/12410 m wk Leto XXIV. - Štev. 21 (1203) Gorica - četrtek, 28. maja 1972 - Trst Posamezna številka L 80 Kardinal Konig o sožitju na Koroškem NIXON V Krška, tj. celovška škofija, obhaja letos 900-letnico obstoja. Za uvod v praznovanje tega jubileja je spregovoril 4. maja letos v veliki dvorani Doma glasbe v Celovcu dunajski nadškof kardinal dr. Franc Ko-nig o temi »Dialog s svetom«. 900 let delovanja krške škofije je velik dogodek. Leta 1072, ko je bila škofija ustanovljena, so bili časi v marsičem podobni sedanjim; iz njih se moramo danes mnogokaj učiti. Takrat so reševali probleme s silo, orožjem (križarske vojne) in obsodbami. RAZGOVOR S SOLJUDMI Kaj podobnega si danes Cerkev ne more in ne sme dovoliti. Danes se zavedamo, da nihče ne poseduje vse resnice, temveč mora vsak prisluhniti glasu in izkušnjam drugih, v sebi pa moramo streti svojo ozkost. Ko namreč druge spoznamavo, najlaže tudi sebe odkrivamo. V tem pa je osnova vsakega dialoga, razgovora s soljudmi. Hvala Bogu, da smo ta veliki razgovor v mnogočem že začeli. Koncil je odprl vrata na vse strani in Cerkev se je odprla za vse. Tudi do znanosti in spoznanju sodobnih ved se je iskreno odprla. To je morala storiti, če noče ljudi razočarati. Posebno pa je začela dialog v okviru krščanstva. Ob naraščajočem brez-boštvu se morajo verujoči v Kristusa med seboj zbližati in povezati. Poglabljati verske razkole bi pomenilo poglabljati pohujšanje med Cerkvijo in Kristusom. Razsojanje: ti so naši in ti ne, mora dokončno prenehati. To velja še posebno za razgovor med Cerkvijo in političnimi strankami ter gospodarskimi in kulturnimi ustanovami. Na področju ver vedno bolj spoznavamo, da imajo mnogo skupnega, kar jih druži. Danes ni mogoče več govoriti o nobeni od ver, da je za človeka tuja ali pogubna. Človečanski problemi in krščanska ljubezen nas morajo z njimi povezovati, zlasti tam, kjer že vladajo duhovna in materialna lakota ter kulturna zaostalost. Predpogoj za to povezovanje pa mora biti pripravljenost na razgovor v Cerkvi sami. Naravno je, da so tudi v Cerkvi problemi, na katere je mogoče različno gledati. Toda svetu moramo pokazati, da zmoremo te probleme reševati v duhu krščanske enotnosti. DIALOG NA KOROŠKEM Končno je kardinal Konig prišel na povsem koroške razmere ter zavzel do njih svoje stališče. Opozoril je, da živita na Koroškem že nad tisoč let dva naroda v isti veri in v isti Cerkvi. V tem pogovoru med dvema narodoma nikoli ne more iti za to, kdo ima bolj prav, ali morda celo za prestiž, temveč vedno samo za pravičnost. Močni ni le dolžan, da je do šibkega pravičen, marveč mu mora nuditi tudi pomoč, oporo in naklonjenost. Pravi dialog zahteva, da znamo drug drugega poslušati in imeti dovolj potrpežljivosti in dobre volje po iskanju resnice. Kdor pa bi hotel sodobni razgovor zlorabiti za svoje egoistične cilje, bi si naložil veliko krivdo. Kardinal Konig je izrazil posebno zadovoljstvo nad tem, da je bila izdelala koroška sinoda posebno predlogo o sožitju med Nemci in Slovenci na Koroškem. Glede dvojezičnosti dežele pa je kardinal Konig dejal: »Možno je, da se tu in tam jezikovni položaj nekoliko spremeni. Ostane pa dejstvo, da je bila Koroška v preteklosti dvojezična in bo ostala dvojezična tudi v bodoče.« Dr. Konig je s tem jasno izpovedal, da je treba ustvariti na Koroškem pogoje, ki bodo zagotovili obstanek tamkajšnje slovenske manjšine. Pa ne samo to! Hotel je tudi podčrtati, da je prepričan o bodočnosti koroških Slovencev. Ob sprejemu, ki je sledil predavanju dunajskega kardinala, je spregovoril tudi deželni glavar Hans Sima. Svoje misli jo navezal na kardinalove besede ter poudaril, da stremi tudi deželna politika v svojih osnovali po sožitju obeli narodov v deželi. čestital je celovškemu škofu dr. Kostnerju, da je posvetila krška sinoda posebno predlogo prav vprašanju sožitja in sodelovanja Nemcev in Slovencev v deželi. Priznal je, da prednjači v tem oziru Cerkev na Koroškem pred civilno oblastjo, da pa je tudi deželna politika usmerjena v to, da premosti vse jarke nezaupanja in nasprotstva, ki so bili ustvarjeni v teku zgodovine. Besede kardinala Koniga ne bi smele izzveneti v prazno, temveč postati poziv k uresničenju krščanske ljubezni na Koroškem. če kje, je prav v tem vprašanju potrebna vztrajnost in doslednost, škofijska koroška sinoda, katere drugo zasedanje je bilo v tednu med 7. in 14. majem, bo k temu lahko veliko pripomogla. Drugo zasedanje se je vršilo pod geslom »Kirche fii die Welt — Cerkev za svet«. Med častnimi gosti so bili: mariborski škof dr. M. Držečnik, zastopnika ljubljanske nadškofije kanonika dr. Merlak in Lešnik ter škofov vikar iz Trsta dr. L. Škerl. Od 193 sinodalov je bilo 28 slovenskih. Posebno značilna je bila za predlogo »Stiska in pomoč« ugotovitev, da predstavlja na Koroškem značilno stisko še neurejeno sožitje med Nemci in Slovenci. »Trpljenja polne izkušnje številnih ljudi dvojezičnega ozemlja so mnogokrat rodile zakrknjenost in nezaupanje, ki otežko-čujeta medsebojne odnose. Vprašanje sožitja obeh narodov je rešljivo le v bratskem sodelovanju...« Ko je predsednik Nixon naznanil ameriškemu ljudstvu in svetovni javnosti svojo namero, da bo obiskal rdečo Kitajsko, so mnogi politiki izrazili svoj dvom, če je ta pot prava za dosego po-mirjenja v svetu. Iti v Peking mimo Moskve se jim ni zdelo politično modro dejanje, kajti Maova Kitajska je kljub svoji zemeljski razsežnosti in množičnemu prebivalstvu še vedno le velesila drugega razreda. Dejstvo je, da svetovni mir zavisi v prvi vrsti od ZDA in Sovjetske zveze. Moskva je na vest, da bo Nixon obiskal Peking, reagirala vse prej kot prijazno. V potovanju je videla namero ZDA, dati moralno oporo Kitajski v njenih zahtevah do Sovjetske zveze in da SZ osami v mednarodnem dogajanju. Da bi razblinil ta strah, ki se je polastil sovjetskih državnikov, je Ni-xon kasneje napovedal še potovanje v Moskvo. Do tega je pretekli teden tudi prišlo. SOVJETSKA ZVEZA V PROTINAPADU Toda Sovjetska zveza v času, ko se je pripravljal Nixonov obisk v Moskvi, ni držala rok križem. Hitro je sklenila vojaško pogodbo z Indijo in dovolila, da je Indija vojaško nastopila v obrambo be- Žrtev nasilja in sovraštva Luigi Calabresi, komisar političnega urada milanske kvesture, je postal v dopoldanskih urah 17. maja žrtev atentata tik pred svojim stanovanjem, ko se je odpravljal v službo. Najeti morilec ga je hladnokrvno ustrelil izza hrbta in nato pobegnil. Do sedaj ga oblasti še niso odkrile. Komisar Calabresi je postal žrtev nasilja in sovraštva, ki ga zlasti nekatere levičarske skupine hočejo uveljaviti v sedanji družbi. Ti fanatiki nasilja so namreč prepričani, da je današnja družba krivična in da samo organizirano nasilje lahko družbo spremeni. Pri tem ni važno, če pride do umorov, izsiljevanj, ugrabitve oseb. Glavno je, da zmagajo tisti, ki so se samozvano proglasili za obnovitelje sedanje družbene zgradbe. Komisar Calabresi bi ostal verjetno javnosti nepoznan, če ga ne bi bilo naključje zapletlo v do danes nepojasnjeni atentat na Trgu Fontana v Milanu 12. decembra 1969. Tedaj je izgubilo življenje 16 oseb. Oblasti so atentata obdolžile anarhista Valpreda, ki je še sedaj v zaporu, priprle so pa tudi anarhista Pinellija, ki pa je po izjavi milanske policije med zasliševanjem v noči od 16. na 17. december 1969 skočil skozi okno in se ubil. Ta smrt je postala usodna tudi za Ca-labresija. Levičarski list »Lotta continua« je že naslednji dan obtožil komisarja Ca-labresija, da je on povzročil Pinellijevo smrt. Od tedaj je bil Calabresi moralno uničen, saj je levičarsko časopisje stalno ponavljalo, da je morilec. Calabresi je časopis sicer tožil zaradi obrekovanja, a stvar je ostala nerazčiščena. Ko so našli levičarskega bogataša Feltrinellija mrtvega ob električnem oporniku v bližini Milana, je spet Calabresi prevzel preiskavo, kar mu je nakopalo novo sovraštvo s strani skrajne levice. Umor komisarja Calabresija je zelo razburil javnost v Italiji. Taka obračunavanja so absolutno nedopustna in ni mogoče zanje nobeno opravičilo. Dokazujejo le, da so v družbi ljudje, ki jim ni sveto nobeno moralno načelo in so pripravljeni poslu- žiti se za dosego svojih ciljev najbolj nizkotnih sredstev. Pravica in dolžnost družbe je, da se pred njimi zavaruje in jih izloči iz svoje srede. Po pripovedovanju krajevnega župnika je bil komisar Calabresi zelo veren človek, ljubeč mož in oče, vsako nedeljo pri sv. maši, medtem ko je žena hodila k sv. maši tudi med tednom. Zapušča dva otroka, Marka od dveh let in pol ter Pavla od enega leta, tretji pa je na potu. Zena Gemma je pokazala vso veličino krščanske vdanosti v voljo božjo, ko je zvedela za moževo nasilno smrt. Otrokoma je dejala: »Oče je sedaj blizu Jezusu. Ne vemo, kdaj se bo vrnil,« duhovniku pa, ki jo je o moževi smrti obvestil, je pa rekla: »Gospod me je težko preizkusil. Zase vem, da moram odpustiti in ljubiti.« Ko človek bere take izjave, znova začuti, da je le krščanstvo tisto, ki more nasilje in sovraštvo v družbi nadomestiti z ljubeznijo in odpuščanjem. guncev iz Vzhodnega Pakistana. Na ta način je dosegla troje: razbila je Pakistan, ki je bil naslonjen na ZDA in Kitajsko, v dva dela; en del, nova država Bangladeš, se ima prav Sovjetski zvezi zahvaliti za svoj nastanek. Potem je ponižala rdečo Kitajsko, ki sploh razen nekaj kričanja na sedežu Združenih narodov ni storila enega pomembnega koraka v korist Pakistana. In končno je zadala tudi udarec ugledu ZDA, ki so se zavzemale za enovitost Pakistana, bile gluhe za upravičene zahteve pakistanskih Bengalcev in obsodile vojaški nastop Indije, pa so nazadnje morale sprejeti izvršena dejstva. Dva meseca pred srečanjem v Moskvi je Sovjetska zveza hotela dati Nixonu še eno lekcijo. In ta je bila v mogočni ofenzivi, ki jo je Severni Vietnam sprožil proti južnovietnamskim četam. Ta ofenziva je bila možna le ob silni oborožitvi, ki jo je Moskva prispevala sevemovietnamski vojski. Nixon naj bi spoznal, da ima ključ do pomirjen j a v Vietnamu ne rdeča Kitajska, ampak Moskva. Dokler ona podpira Severni Vietnam, bo Nixon deležen le udarcev, pa čeprav bo šel še ponovno v Peking. Tretja sovjetska poteza pa je bila sklenitev 15-letne prijateljske pogodbe z Irakom. Na ta način je SZ dobila dohod do Perzijskega zaliva, bo lahko izvajala pritisk na male, a na petroleju neizmerno bogate državice ob tem zalivu, obenem pa držala v kleščah ves Bližnji vzhod. En krak klešč ima zasajen v Egiptu, drugega je sedaj položila na Irak. Ves arabski polotok je tako postal sovjetsko vplivno področje. Tak je bil torej odgovor Sovjetske zveze na Nixonovo pot v Peking. In Severna Amerika? Diplomatski poraz v Pakistanu je požrla s kislim obrazom in končno sama priznala Bangladeš. Na Bližnjem vzhodu si prizadeva, da se položaj vsaj ne bi poslabšal s kakim novim spopadom med Egiptom in Izraelom. Na vietnamski fronti pa so ZDA na komunistično ofenzivo odgovorile z množičnim bombardiranjem severnovietnam-skega ozemlja in s položitvijo min pred pristanišča Severnega Vietnama. Kdor je mislil, da bo to ameriško ravnanje onemogočilo Nixo- novo potovanje v Moskvo, se je zmotil. Moskva smatra vietnamsko bojišče za nekaj obrobnega, kjer lahko Sev. Ameriko izsiljuje, a v bistvu ji gre za sporazum z Washingtonom, kajti v dolgoročni politiki ostaja Kitajska zanjo edini resnični nasprotnik. KAJ JE MOGOČE PRIČAKOVATI OD SREČANJA V MOSKVI In tako je do Nixonovega potovanja v Moskvo kljub vojni v Pakistanu, rdeči ofenzivi v Vietnamu ter ameriškim bombam in minam le prišlo. Dvakrat pred Nixonom je bilo že vse pripravljeno, da bo severnoameriški predsednik obiskal Sovjetsko zvezo. Leta 1960 naj bi bil to storil v mesecu juniju general Eisenhower. Toda afera z ameriškim vohunskim letalom»U-2.«, ki je bilo zbito v začetku maja nad Sovjetsko zvezo, je tako razburila Hruščeva, da je obisk odpovedal. Leta 1968 naj bi potoval v Moskvo Johnson. To pot so se pa karte zaobrnile. Brežnjev je ukazal vojaško zasedbo Češkoslovaške. 21. avgusta 1968 je prišlo do vdora sovjetskih čet in Washington je iz protesta Johnsonovo potovanje razveljavil. Letos je bilo še več razlogov, da da bi do obiska v Moskvi zlasti pa miniranju severnovietnamskih pristanišč ne prišlo, toda Kremelj se je naredil slepega in gluhega. To pot so se predvidevanja Nixo-novega svetovalca Kissingerja izkazala za pravilna: Moskva ima interes na tem srečanju, zato se mu zaradi vojne v Vietnamu ne bo odrekla. Politični izvedenci so mnenja, da se bo v Moskvi razpravljalo v treh smereh: najprej naj bi prišlo do razjasnitve odnosov v trikotu Washington-Moskva-Peking; potem naj bi se dala osnova za razne pogodbe kot je omejitev rabe jedrskega orožja, poživitev trgovske izmenjave in sodelovanje v vesoljskem programu, končno naj bi se ugotovile vse sporne točke, ki povzročajo medsebojno trenje in bi jih bilo treba začeti reševati. Med te sporne točke spadata zlasti Bližnji vzhod in Vietnam. ZDA bi želele, da bi se tako Moskva kot Washington zavezala, da ne bosta večala pošiljk orožja. Toda ker se zdi, da Moskva na to zaenkrat ne bo pristala, naj bi Nixon dosegel vsaj zagotovilo, da Kremelj ne bo storil ničesar, kar bi povečalo napetost na Bližnjem vzhodu. Glede Vietnama pa bo verjetno Brežnjev tisti, ki bo Nixonu predlagal : »Hočete, da vas rešimo polomije v Vietnamu? Prav! Toda nehajte se zanimati za Kitajsko! Pustite jo v dosedanji osamljenosti. Ostalo prepustite nam.« Srečanje Nixona s sovjetskimi voditelji to pot ni samo neke vrste izmenjava mnenj, temveč mnogo več: je iskanje skupnih rešitev na podlagi skupnih interesov. Da bodo pri tem žrtvovani interesi manjših držav in narodov, je jasno. Vendar, če bo po vsem natezanju iz tega srečanja svetovni mir izšel bolj utrjen in postalo mednarodno sožitje bolj iskreno, je potovanje Nixona v Moskvo imelo svoj smisel. Sočutne roke so položile rože na kraj, kjer je tragično izgubil življenje komisar Calabresi Še nekaj misli o duhovniških poklicih BESEDE ŽIVLJENJA Gospod, uradnik! Še enkrat se oglašam, da povem nekaj misli v razpravi o duhovniških poklicih. Prisilil me je k teinu dopis g. Mirka Rijavca »Moje duhovniške izkušnje«, ki ste ga objavili v 20. številki na 2. strani z dne 18. maja. Čutim se \ položaju učenca v šoli, kjer bi imel za soseda sošolca, ki bi z nagajanjem motit pouk. Kratkovidni učitelj pa bi mene po klical iz klopi in me pošteno namlatil. Tako g. Rijavec v omenjenem članku z vsemi mogočimi kalibri, ki jih je prinesel iz Južne Amerike, strelja name za hudobije, ki jih nisem zagrešil. Mojih pripomb, objavljenih v Glasu z dne 20. aprila, ni prav razumel. Naj konkretno odgovorim na vso zadevo. Napisal sem v tisti številki samo, kar je z ležečim tiskom,naslov in kar je pod njim je dodalo uredništvo. Zalo tudi samo za tisto odgovarjam in samo tisto zagovarjam. To storim vkljub temu, da me proglaša za omejenca, ki še »nikoli ni stopil iz jajčne lupine svoje domovine«. Samo mimogrede naj omenim, da sem že 31 let v tujini, potem ko sem v domovini bil 'I let v službi. Hočem reči, da sem z odprtimi očmi in ušesi odšel v svet. V svojem pismu v Kat. glasu sem hotel poudariti tole misel, ki se mi je ob dopisu g. Špacapana v velikonočni številki Kat. glasa zdela najpomembnejša, katere pa on ne upošteva: Duhovnik mora biti danes izobražen, podkovan v modroslovnih in bogoslovnih vedah, da bo sposoben ljudem pokazati, da vera ni za današnje čase iti ne bo nikdar v bodočnosti nekaj nazadnjaškega, čeprav človek še tako napreduje v kulturi. Takšne potrebne izobrazbe pa si ne bo mogel pridobiti, če bo samo »del svojega življenja« posvetil duhovniški službi (Dopis g. Špacapana »O duhovniških poklicih«, 50. vrsta, šteto od začetka!) in bi bil poleg tega poročen ter bi »poleg svojega poklica vršil še službo svečenika« (14. vrsta druge kolone članka). Gre torej za poročene može, ki bi vršili še kakšno drugo službo, za katero bi se seveda morali pripravljati po šolah. Kje naj potem še dobijo čas in moči, da si pridobe znanja za duhovniško službo? Če pa bi prejeli samo posvečenje brez študija bogoslovnih ved, ne bi znali zavračati najtežjega ugovora današnjega časa, kakor ga navajajo brezverni ljudje, da tam, kjer se širi znanje, kultura, napredek, vera nima več nobenega mesta. V ta namen brezverci tako študirajo filozofijo, da bi nasprotje med vero in znanostjo dokazali. Samo mimogrede sem tedaj omenil celibat, ne da bi ga zagovarjal ali zavračal. Svojega mnenja nisem izrazil. Samo to sem zapisal, da »Cerkev zelo verjetno še desetletja ali morda nikdar ne bo posvečevala poročenih mož, ki bi izvrševali še kak drug poklica (g. Rijavec je podčrtane besede spregledal). To pa sem napisal brez ozira na to, kakšne misli bi imel o poročenih duhovnikih, zato, ker sta celibat duhovnikov latinskega obreda potrdila zadnji vatikanski cerkveni zbor in škofovska sinoda lansko leto. Papež sam bi mogel zakon spremeniti, a se bo zelo verjetno držal predloga škofov, da samo v kakšnih izjemnih primerih dovoli posvetitev starejših izkušenih poročenih mož za posebne potrebe kakšne dežele. Kdor malo pozna cerkveno pravo in njegov razvoj, ta dobro ve, kako počasi se taki zakoni, taki predpisi spreminjajo. V Franciji in še kje drugje so vpeljali »duhovnike delavce«, da bi se mogli lažje približati vsem delovnim slojem, a ti delavci duhovniki niso poročeni in z njimi škofje nimajo posebno dobrih skušenj. Tisto namigavanje na poročene pravoslavne duhovnike in protestantske pastorje, katere naj bi jaz v tistem pismu žalil, je čisto brez vsake podlage. Le kdo je sploh nanje mislil? Poleg tega so pravoslavni duhovniki in protestantski pastorji samo v dušnopastirski službi; ne vršijo