286 Slovstvo. SM?i)©Ss#i>5Ls- 5TVO. &&- &- OLOVENSKO SLOVSTVO. Muzejsko društvo za Kranjsko je izdalo pred kratkim svoja letošnja izvestja. Z največjim veseljem moramo javljati, da je izdalo društvo letos prvič izmed treh knjig jedno v slovenskem jeziku. Naslov ji je: »Izvestja muzejskega društva za Kranjsko«. Izdal društveni odbor. Prvi letnik. V Ljubljani 1891. Založilo muzejsko društvo za Kranjsko. — Vsebina knjigi so trije spisi gosp. A. K o bi ar-j a. Prvi: »Drobtinice iz furlanskih arhivov«, (str.l. do 38.) nam podaje razne, doslej neznane zgodovinske zanimivosti mnogih kranjskih fara, katere je nabral v treh furlanskih arhivih: v nadškofijskem v Vidmu, v notarijatskem ravno tam in v mestnem v Št. Danijelu. Fare so razvrščene v abecednem redu. Na koncu dostavlja ob kratkem podatke, tičoče se splošne cerkvene zgodovine kranjske dežele. (S tem spopolnjuje in deloma popravlja Hitzingerjev spis »Kirch-liche Eintheilung Krains seit der ersten Ein-fiihrung des Christenthums bis zur Gegenwart« v Klunovem arhivu leta 1854). S pričujočimi drobtinami pa furlanski arhivi za slovensko zgodovino še davno niso izčrpani. Kar g. pisatelj tu podaja, nabral je le v par dneh; a že te, mimogrede nabrane drobtine so za našo, žal, še tako nejasno zgodovino ne malega pomena. »Ko bi jih dobili vsako leto jedno perišče, bi bilo sčasom že nekaj«. Srčno želimo, da bi g. pisatelj nadaljeval v bodočih letnikih te zgodovinske beležke. — Ako prvi spis morda ne bo ugajal komu, ki se ne peča globlje z zgodovino, zadovoljil ga bode izvestno prezanimivi spis »0 človeški kugi na Kranjskem« (str. 39.-55.). Le žal, da se bode ta knjiga malo razširila med narod! Kako zelo bi ugajal ta spis, morda nekoliko raztegnen,Mohorjevi družbi! Vplival bi mnogo bolj na narodovo mišljenje, kakor marsikak oster govor. — V tretjem spisu »Loško gospodstvo frizinških škofov«, (str. 56.—86.) se bavi gosp. pisatelj z urbarijem loškega gospostva frizinških škofov iz 1. 1291. Dočim je staroslovenska osebna imena iz njega izcrpil in pojasnil dr. Kos (Letopis, 1886), pri-občuje in razlaga Koblar v tem spisu krajna imena z drugimi podatki. Ta imena pričajo, da je bil oni del zemlje okoli Loke. katerega so naselili nemški škofje z nemškimi naselniki, že preje naseljen z domačimi stanovalci. J. Benko. »Narodne legende« za slovensko mladino. Nabral, izdal in založil Anton Kosi, učitelj v Središči. III. zvezek. Cena 16 kr. Natisnil V. Blanke. 1891. 8°. Str. 39. — 0 tem zvezku ne moremo povedati nič novega in nič drugega. kakor smo povedali o prejšnjih dveh zvezkih. Opomnimo pa vendar lahko, da so glede na vsebino vse legende lepe, mične in dostojne. Pripovedovanje bi utegnilo biti tu in tam nekoliko krajše, pa krepkejše. Kdo ne občuduje jedrnatega govora ali dvogovora v narodnih pesmih! I temu zvezku želimo uspeha. P RUGA SLOVSTVA. Druga knjiga, katero je izdalo letos muzejsko društvo je: »Mittheikmgen des Museal-vereins fiir Krain«. Herausgegeben von dessen Ausschusse. Vierter Jahrgang. Erste Ab-theilung: Historischer Theil. Laibach 1891. Verlag des Musealvereins fiir Krain. — Uvod (I. — XVI.) obsega kroniko in račun društva koncem 1. 1890. Na to navaja društva, s katerimi muzejsko društvo zamenja svoje knjige; sledi imenik vseh društvenih členov in sedanji odbor ler slednjič kratko poročilo o zadnjih štirih mesečnih sejah. V spisu »Kunstgeschichtliches aus Unterkrain« (1 —12) popisuje K. Črnologar zanimivosti starih cerkva na Dolenjskem, zlasti okoli Zatičine. Spis je lep donesek k zgodovini stavbarstva na Slovenskem. Da bi se pač tudi za druge častite starine v domovini našel maren opisovalec! Tožba g. pisatelja (str. 1.), »da je verska gorečnost za časa protireformacije prejšnje, novemu ukusu ne prijajoče cerkvene stvari odpravila«, ne zdi se nam opravičena. Katoliška protireformacija izvestno ni mogla oteti in ohraniti tega, kar je luteranska reformacija strastno ugonobila ali vsaj pokvarila — sad katoliškega duha in navdušenja prejšnjih stoletij. — Profesor P. Wolsegger nadaljuje in skončuje potem (13. do 45.) »Das Urbarium der Herrschaft Gottschee vom Jahre 1574«, katerega je že v lanskem letniku začel. — Oddelek »Kleinere Mittheilungen« je spisal prof. S. Rutar. V spisu »Die Krainer vor Agram im Jahre 1529« (46—53) popisuje neko doslej še malo znano prasko kranjskega in goriškega vojaštva z zagrebškim škofom Simonom Erdody-em, zaveznikom Ivana Zapoljskega. — Naslednji njegov spis »Archivalisch.es aus Wippach« (53—60) nam podaje razne zgodovinske novosti iz Vipavske okolice ter nekaj listin znane rodbine Lanthieri (1518—1722). — »Dr. Fran z von Krone s. Die deutsche Besiedelung der ostlichen Alp enlander« (61—70). Pod tem naslovom zavrača g. pisatelj jednako naslovljeno razpravo istega, Slovencem ne preprijaznega učenjaka, ki išče na pristni slovenski zemlji ,,DOM IN SVETS' 1891, štev. 6. 287 pragermanskih sledov, kjer le more. Profesor Rutar tolmači nekatera stara krajna imena (n. pr. Vellach, Krain, Kronau itd.) kot pristno slovenska, katera je skušal Krones za svoje germanske ideje uporabiti. — V zadnjem sestavku »Beriehtigungen und Naehtrage« (70—72) popravlja nekatere hibe iz I. in III. letnika muzejskih izvestij. Tretja knjiga muzejskega društa je: >Mit-theilungen« etc. Zweite Abtheilung: Natur-kundlicher Theil. — Prof. W. Voss nadaljuje (1—70) svoj spis »Mvcologia Carnioliča«, katerega prva dva dela je priobčil v II. in III. letniku. Prof. F. Seidl popisuje »Das Klima von Krain« (71—137). Pisatelj precej obširno navaja kraje, kjer se je podnebje opazovalo, in osebe, katere so se s tem bavile. Vnanja oblika knjig je jako lična; imenovani dve knjigi nimata kazala. Poročujoč o letošnjih izvestjih kar najtopleje priporočamo slovenskemu razumništvu muzejsko društvo, da je podpira, ako ne s spisi, pa vsaj z udnino. Smoter društvu je popisati naravno krasoto kranjske zemlje in preiskovati njeno zgodovino. Imena odborništva nam sve-dočijo, da je društvo v dobrih rokah. Komur je torej mar časti mile domovine, podpira naj društvo, kolikor le more, ker troški pri takem delu niso majhni. j. Benkq. RVAŠKO SLOVSTVO. Knjige »Matice Hrvatske" za leto 1890. (Konec.) Radoslav Lopašie: »Bihač i bihacka krajina«. Mjestopisne i poviestne črtice. Izdala »Matica Hrvatska«. Sa jednom zemljopisnom kartoni i sa četrnaest slika. Vel. 8°. Str. VIII-L-312. Knjižarska cena 2 gld. — To je naslov druge poučne knjige, katero nam je podala »Matica Hrvatska« za minulo leto. Pisatelj, ki je udom matičinim že znan po svojih delih: »Poviest grada Karlovca« in »Dva hrvatska junaka«, opisuje nam tukaj zemljepisni položaj in zgodovino Bihača in njegove okolice, ki je dandanes znana pod imenom »Turške Hrvaške«. — Nekdaj je pripadal ta kraj hrvaškemu kraljestvu, ali ko so Turki po dolgih in krvavih bojih v teh krajih premagali kristijane, ostala je bihacka krajina pod turškim gospodstvom do najnovejšega časa. Ko je 1. 1878. avstrijska vojska premagala turške vstaše, ni se ta kraj več pridružil materi zemlji, nego je ostal zjedinjen z Bosno. — Ti kraji se odlikujejo s posebno pri-rodno lepoto, semtertje se po brdih dviguje v nebo temno zidovje na pol podrtih gradov, ki kakor ljuti zmaji navidezno preže na okolico in nas živo spominjajo strašne minulosti. Bihač s svojo okolico je bil nekdaj jako važen, zlasti ob času hrvaških kraljev domače krvi. Nekatere listine ga zovejo celo glavno mesto kraljestva. Ko je Bosna leta 1463. pala v roke Turkom, nastopili so tužni dnevi za Bihač in bihačko krajino. Turki so se odslej neprestano zaletavali čez mejo in silno škodo delali ubogemu ljudstvu. Glavna in najvažnejša zaslomba za krajino je bil celih sto let Bihač. Turki so večkrat prilomastili pod grad, ali vselej so odnesli krvave glave. Vendar je bilo gotovo, da bode Bihač in ž njim cela krajina prišla v oblast Turkom, ker v krščanski vojski sploh ni bilo pravega reda: vojska je bila slabo plačana, večkrat brez hrane in drugih potrebnih rečij, plemstvo se je med seboj preganjalo in prepiralo za svoje pravice, stanovništvo je bilo nezadovoljno, ker so je njegovi gospodarji preveč tlačili. Leta 1592. privede grozni Hasan-paša močno vojsko pod Bihač. Bihački posadki je zapovedoval kranjski plemenitaš Josip Lamberg. Dolgo so se junaški branili, ali naposled so se morali udati močnejši sili s pogojem, da smejo slobodno oditi. Stanovništvo je deloma razbe-žalo, deloma je ostalo v meetu in se pozneje poturčilo. Za Bihačem so kmalu prišla Turkom v pest tudi druga mesta in trdnjave, kar si jih niso že prej prisvojili. Kristijani so sicer pozneje večkrat poskušali nazaj dobiti izgubljena mesta, a zaman. Turek se ni dal lahko pregnati. Razven Bihača je bilo na krajini mnogo drugih večjih in manjših trdnjav. Pisatelj nam pripoveduje zgodovino 22 takih trdnjav. Na koncu je pridjano 15 zanimljivih starih listin, od katerih so tri pisane v latinskem, a ostale v starem hrvaškem jeziku. To delo je imenitno za jugoslovansko zgodovino, zlasti hrvaško; sestavljeno je z veliko natančnostjo in marljivostjo večinoma po izvirnih listinah, katere je pisatelj našel po raznih arhivih: dunajskem, štajerskem, kranjskem in hrvaškem, ki je sedaj žal v Budimpešti. Dobro je porabil tudi pisma posameznih rodovin, kakor grofov Blagajskih in znamenite rodovine hrvaške Keglevicev. Tako raztreseno blago je zbral pisatelj z velikim trudom v lepo celoto in ob-jasnil marsikatero temno stran hrvaške zgodovine. Kdor bi hotel dostojno oceniti to knjigo, moral bi natančno preučiti razne vire, iz katerih je pisatelj zajemal tvarino za svojo knjigo. Učeni hrvaški zgodovinar Vj. Klaič sam priznava, da mu o takem delu, kakor je to, ni mogoče prave kritike napisati, ker bi se najprej moral dobro seznati s premnogimi viri (gl. letošnji »Vienac« št. 5.). Kogar zanima zgodovina Jugoslovanov, izvrstno mu bo došla najnovejša Lopašičeva knjiga. —F—. »Demostenovi izabrani govori«. Preveo, uvod napisao i bilješke dodao Stjepan Senc. Nagradjeno iz zaklade grofa Ivana Nep. Draško-viča za god. 1888. Str. XXIII + 207. Cena 1 gld. 50 kr.; za ude »Matice« 1 gld. — Ta knjiga je v vrsti »Prevodov grških in rimskih klasikov« — osma. Po lepem uvodu, v katerem opisuje De-mostenovo življenje, podaje knjiga 9 najlepših govorov: »3 za grad Olint«, »o miru, o položaju na Herzonezu«, 3 proti Filipu in govor o »vi-jencu«. Naposled so »Bilješke«. 4B^>