Štev 18.
Cena edne številke dinar 1.
Poštnina v gotovčini plačlna.
3. maj 1925. Leto XII.
Glasilo Slovenske Krajine
Prihaja vsako nedeljo.
„Vredništvo i upravništvo Novin je v Črensovcih, Prekmurje“.
Vrednik: Klekl Jožef, vp. plebanoš v Črensovcih.
Cena Novin na celo leto je: doma na sküpni naslov 25 D., na posameznoga 30 D., v Ameriko 100 D. Cena Marijinoga Lista na celo leto je: doma 10 D., v Ameriko 50 Din. Novine prihajajo vsaki tjeden, M. List vsaki mesec. Naročniki M. Lista i Amerikanci dobijo kalendar brezplačno, naročniki Novin pa za polovično ceno. Rokopisi se ne dajo nazaj. Rokopise i naročnino pošiljajte na uredništvo ali opravništvo Novin v Črensovce, Prekm.
Oglasi, (inserati) se tüdi sprejmajo. Cena ednoga kvadratnoga centimetra za ednok en dinar, za večkrat popüst. Cena malih oglasov je do dvajset reči 5 Din, više od vsake reči pol dinara. Med tekstom je cena oglasov cm2 dva dinara v „Poslanom“ tri dinare. Ki naroči 1|4, 1|2 ali celo stran, dobi 25% popüsta za edno objavo, za večkratno več. Takso za vse oglase plača opravništvo „NOVIN“.
Spomenica prekmurskih občin za gimnazijo v Soboti. 
Z začetkom državne gimnazije v Murskoj Soboti leta 1919, se je celomi prebivalstvi v Prekmurji spunila njegova vroča i davna žela. S tov gimnazijov je Prekmurje dobilo na svojih tleh, v svojem kulturnom i gospodarskom središči, v Murskoj Soboti, srednjo šolo, ki naj davle njegovoj mladini srčno vzgojo pa umsko izobrazbo v narodnom čühi i jeziki. Da je to tak, nam najlepše kaže velko zavüpanje, štero si je gimnazija v tej par letaj pridobila med vsem prekmurskim prebivalstvom. To zavüpanje se pa najbole vidi iz stalnoga naraščanja dijaštva iz vseh delov Prekmurja. Potrebščina po domačoj inteligenci i trdno prepričanje, da njemi gimnazija v Murskoj Soboti vzgoji istinsko dobre vzgojitele pa voditele, sili prekmursko Prebivalstvo, ka telko svojih sinov i hčeri pošila v to šolo. To naj posvedočijo sledeče številke: V prvom šolskom leti 1919—20, se je vpisalo v 1. razred 33 učencov; v drügom šolskom leti 1920—21 pa 51, potem v tretjem leti 70, v štrtom 44 (zavolo preveč slabe letine), potem v petom 75 i v letošnjem šolskom leti 102. V vseh šest razredov se je letos vpisalo 225 učencov. Da je pa v 5. i 6. razredi malo učencov, je krivo to, ka so v Prekmurji od konca vojske pa do Trianonskoga mera zavolo večkratno spremembe v političnoj upravi šolske razmere bile popolnoma v neredi i zapüščene. Krivično pa nesmileno bi bilo, da bi se tem učencom zaprla pol za včenje; zavolo sirmaštva najmre ne bi mogli iti v drüge kraje v šolo, n. priliko v Maribor, Ljubljano ali Celje.
Za dve leti bi postala sobočka gimnazija popolna, to je, z vsemi osmimi razredi i bi mela do 350 učencov. Zagotovo pa pride čas, da bo to število naraslo od 400 do 500. To pa tüdi zato, ar pride v Prekmurji na 450 prebivalcov komaj eden dijak iz gimnazije, v drügih krajih naše države pa na 200 prebivalcov eden. Tedaj vsešerom majo primeroma več dijaštva kak mi.
Či bi se pa nameravana ukinitev zvršila i bi se v jesen 5. po 6. razred stavila, je izpopolnitev gimnazije v svojem razvijanji za več let zavreta. Gotovo je najmre, ka bi se zavolo te spremembe zmenšalo število na novo vstopajočih učencov. Starišje ne bi vüpali poslati svojih sinov v prvi razred, ar bi jih po dokončanom 4. razredi zadeli preveč velki stroški za popolno šolanje indri ne v Soboti. Zavolo siromaštva starišje nikak ne bi mogli toga bremena nositi. Je pa tüdi istina, ka ne bi bilo v hasek niti v državnom niti v narodnom pogledi, či bi se zmenšalo število domače i doma se učeče mladine. Pred očmi moremo meti tudi to, ka je gimnazija v Murskoj Soboti jedina za jako ob-
širen in gosto obljüden kraj (100.000 prebivalcov). Te kraj tüdi pri meji in zato ma posebno vasnost. Nadale moremo tüdi pomisliti, ka zavolo nove železniške zveze pride v Soboto dosta dijaštva iz Radgone, iz Murskoga polja na Štajarskom pa cilo iz Medžimurja.
Pa ešče nikaj drügoga je proti ustavitvi 5. i 6. razreda, pa za kak najhitrejšo izpopolnitev v popolno gimnazijo. V Prekmurji žive dosta evangeličancov (25.000). Na sobočkoj gimnaziji evangeličanski dijaki mojo svojega verovučitela, či bi pa tej dijaki mogli iti v drüge kraje v šolo, bi toga ne mogli meti.
Zavolo vseh teh vzrokov in zavolo velko davčno moč Prekmurja, potem pa zavolo malenkostnoga denarnoga prišparanja, štero bi država mela, či bi se dva razreda stavila, moremo praviti, ka bi to bila dosta vekša Škoda kak hasek za državo. Zato pa vsi. brez razlike vere pa stranke, apeleramo na g. ministra prosvete pa na celi ministerski svet, naj ne stavlajo 5. i 6. razred nego naj ečče pomagalo, ka se naša gimnazija izpopolni. Vse gg. poslance pa prosimo, da podpirajo to našo prošnjo!
Ali je istinsko vseeno?
Gda je bila Esterhazijova zemla odana zagrabečkoj lesnoj drüžbi Janekovič, so Novine (22 marca toga letaj v članki „Vdarec za prekm. kmete“ povdarile, da je to za naše ljüdstvo, posebno za sirmaške kmete, kak Slovence tak Vogre, velka nesreča. Zakaf, na tom mesti ne bom ponavlno i bi püsto celo stvar pri miri, če se nebi zgodilo nekaj, ka me sili, da še par reči spregovorim o toj zadevi.
Nekšemi soboškomi gospodi se najmre članek v Novinaj ne dopadno, zato je poslao v „Jutro“ dopis. I v tom dopisi pravi, da je vseedno što ma zemlo v rokaj, ali je pod sekvestrom, kak je bila prle, ali pa jo ma v lasti što drügi — v tom slučaji zagrebečka drüžba Janekovič. Ali pa je tomi istinsko tak? Poglejmo celo stvar malo od bliže.
Za gospoda, ki je to v „Jutri“ povdaro, je to Čisto gotovo vseedno. Zakaj ? Skoro gotovo je, da on ne Prekmurec, zato naših razmer ne pozna. Njega ne mantra pitanje, gde bo sejao i žeo, gde bo kosio, gde sekao drva — z ednov rečjov, njega ne ležijo gospodarska pitanja i njemi ne trbe misliti na to, gde dobi telko zemle, da prehrani sebe i svojo drüžino, da zadosta vsem svojim živlenjskim potrebam.
Inači pa je to za prekmurskoga kmeta, šteri ravno dnesden živi v tak si bih razmerej, slabših skoro misliti ne mogoče, šteri stoji že na robi gospodarskoga poloma i to ga tüdi doživi naskori, če v pravom časi ne dobi potrebne pomoči. Prekmursko ljüdstvo sodi o odaj veleposestva inači, ar se zaveda, da je to za njega istinsko vdarec.
Dozdaj smo dobivali veleposestniško zemlo v najem še preci poceni. I edino to je, da smo jo mogli hasnüvali. Ar če bi bila najemnina velka, bi ostala večina malih kmetov brez zemle. V denarom oziri so najmre mali kmetje v tak slabom položaji, da velke najemnine nebi mogli plačati.
Kak pa bo od zdaj naprej? Nastaneta dve velkivi pitanji, šterih rešitev se pokaže naskori — najmre te, gda začne novi gospodar (drüžba
Janekovič) z zemlov razpolagati. Te se pokaže, ka misli z njoj napraviti. Mogoče pa je samo dvoje i to: Ali zemlo obdrži i jo da v najem ; ali pa jo razoda.
Če se zgodi prvo, bi človek mislo, da ostane vse pri starom, najmre da bomo zemlo hasnüvali tüdi naprej, kak smo jo obdelavali do zdaj. Samo eden pomislek nastane pri tom. Ali drüžba ne bo zahtevala vekše — vnogo vekše — najemnine, kak jo je zahtevao prle Esterhazi, v zadnjem časi pa agrarni urad (sekvester), ki je meo zemlo v oskrbi ? Z vsov gotovostjov smemo pričaküvati, da bo najemnina vnogo vekša. Namen agrarne reforme je bio — bi imorao biti — da pomore malim kmetom priti do zemle. Zato pri razdeljavanji ne gledala — ne bi smela gledati — telko na svoj hasek i s tem na hasek države, nego na to, da omogoči malomi kmeti živlenie, da ga ohrani pred gospodarskim propadom. Novi gospodar na to gotovo ne bo gledao. On ne pozna našega obüpnoga stanja, se ne briga za naše prekmurske razmrje i tüdi nema srca za naše nevole, križe i težave, zato bo gledao samo na svoj hasek. Zakaj pa je küpo zemlo, če ne zato, ar vüpa, da bo meo od nje velke dobičke? I što dobi v v tom slučaji zemlo ? Mali kmet gotove ne, ar velke najemnine ne bo mogeo plačati. V roke jo dobijo tisti, ki je niti ne potrebüjejo, ar majo svoje zadosta. Ali je s tem nalemi malomi kmeti pomagamo?
Še slabše pa bo za nas, če se zemla razoda. Šlo jo küpi? — Mali kmet ne. Če njemi denarne razmere niti toga ne dopüstijo, da bi plačüvao vekšo najemnino, kak jo je plačüvao do zdaj. tem menje bo mogeo plačati küpno ceno, ki ne bo samo ednok tak velka, nego več stokrat vekša. I tak zgübi mali kmet zemlo, štero je meo do zdaj na pol za svojo, za vsigdar. Niti vüpanja ne bo meo, da bi še jo gda mogeo hasnüvati. Pri odaji pridejo v racua samo tisti, ki so založeni s penezi. I tak pride zemla tüdi v tom slučaji v roke tistim, ki te itak majo zadosta. Što pozna razmere v dolnjem Prekmurji (v lendavskom okraji), zna, da tam velkih kmetov nega. zato je tüdi takših malo, ki. bi meli dosta penez. Ka pomeni to? Bojati se moramo, da pride pri razodaji zemla v roke Phincom. Pravijo, da je Prekmurska zemla dobra. Zato smemo pričaküvati. da se bodo trgali za njo i dajo kelko šteč, samo da jo dobijo. I tak se zgodi, da ostanejo tisti, ki zemlo potrebüjejo, prazni, zvün toga pa dobimo v Prekmurje tihinske goste.
Ali bo tüdi potom vseedno ? Dopisniki „Jutra“ mogoče, a nam ne.	Fr.K. 
NEDELA.
III. po Vüzmi. — Evang. sv. Jan. XVI
16-22
„Ešče malo, i me le ne bodete videli“. Jan. XVI 16.
Jezuš Krlsluš je dokončao svoje delo; dovršo je svoje zveličitelsko poslanstvo. Zdaj se po vreča nazaj k nebeškomi Oči; „Idem k Onomi, ki me je poslao“. (Jan. 16. 5.) Slovo jemle od toga sveta, slovo od svojih vučenikov ; zato njim pravi: „Edno malo, i me že ne bodete videli, i pali edno malo, i videli te me, ar idem k Oči“. (Jan. 16. 16.)
Tüdi mi so bomo mogli enkrat posloviti od toga sveta, slovo bomo mogli vzeti od svojega zemelskoga živlenja, slovo od starišov, prijalelov, slovo od svojih bližnjih. Vsaki bo lehko pravo; „Edno malo, i že me ne bodete več videli“. Slova od toga sveta je smrtna vüra. Ta poslevilna vüra je določena za vsakoga človeka, za mladoga, kak za staroga, za vsakoga, če šče ali nešče, „Določeno je — namre pravi sv,
2
N O V I N E
3. maj 1925.
Paveo — da Ijüdje ednok vmerjejo“. (Hebr. 9. 27.) Edni vmerjejo v mladosli, drügi v starosti. Izalaš prorok tak lepo pravi: „Vsako telo je seno i vsa njegova dika, kak polski cvet. Seno se posüli, cvet se osiple, če popihne sapa Gospodova. Zagvüšno Ijüdstvo je seno. (Iz, 40. 6. 7,) To se pravi, kak vzrase trava i se posüši, kak se razcvete cvet i naglo ovehne, tak je človek, tak je ves človeški rod — dnes se rodi, cvete v svoji mladosti, vütro ovehne, premine. Zato pravi sv. Pismo: „I kak poganjajoče listje na zelenom drevi, nešterno poganja, drügo dol kaple, tak je tüdi rodjenje tela i krvi, edno vzame konec, drügo se rodi“. (Sir. 14. 18.) To istino nam potrjava zgodovina človeštva, da je človeki sojeno te svet zapüstiti — vmreti. Smrt je tista točka človeškoga živlenja, na štero bi nas naj spomnilo slovo Kristušova od toga sveta v danešnjem sv. evangeliji. Smrt je tisti dogodek našega živlenja, ki nam prinese srečo, ali nesrečo, večni mir ali večno tmico, živlenje ali smrt. Najvažnejši i najpomembnejši dogodek našega živlenja Je dogodek slove od toga živlenja, dogodek smrti — ar nas postavi pred neskončno večnost: večno živlenje, ali večno skvarjenje. Zato Je smrt za pravične „živlenje i dobiček“, (Fil. 1. 21.) za grešnika pa vekivečna zgüba, vekivečno pogüblenje. Zato tüdi sam Bog govori po preroki: „Draga je pred licom Gospodovim smrt njegovih svecov“. (Ps. 115. 6.); na drügom mesti pa: „StraŠna je smrt grešnikova“, (Ps. 33. 22) — Najvekša modrost je zato, znati srečno vmreti i Živlenje je šola za srečno smrt, to je priprava za slovo od toga sveta. Kristuš sam nas opomina: „Delajte si prljatele s krivičnim mamonom, ka gda pomenkate, vas sprejmejo v vekivečna prebivališča! (Luk. 16. 9 ); i na drügom mesti: „Pazite, ar ne vete dneva, niti vüre“. (Mt. 25. 13.) — Sad lepoga, dobroga, pravoga krščanskoga živlenja je srečna smrt,
„Edno malo i me že ne bodete videli“. Što si nebi želo srečne zadnje vüre, srečne smrti, tistoga blaženoga trenotka, gda bi s Kristušom Gospodöm pravo: „idem k Oči“.
„Blagor mrtvim, ki v Gospodi vmerjejo, ar njihova dela idejo z njimi“. (Raz. 14. 13) 
Glasi.
Slovenska Krajina.
Nova meša. Na drügo nedelo majuša, dne 10. bo v Dolnjoj Lendavi meo prvo sv. mešo velečastiti g. Jožef Tkalec, iz salezijanske drüžbe.
Hvale vredno. Vse občine v Prekmurji so navdüšeno pödpisale spomenico, štera je bila poslana na ministre v Belgrad zavolo naše gimnazije v Soboti. Vidi se, kak je našemi lüdstvi pri srci ta jedina šola v celom Prekmurji. Trdno smo prepričani, ka te močen glas vseh občin dosegne svoj cil v Beogradi.
Murske Sobota. Preci žalostno sliko vidi človek, ki se pripela z vlakom v Soboto. Pred postajov vidi okrog 10 dečkecov, starih od 14 do 10 let. Jako so strgani pa zamazani. Ka čakajo? Čakajo, či bi trbelo komi kaj nesti, da
bi tak kaj dobili. Dobro je, či popotnikom pomagajo i si kaj zaslüžijo, nego bojimo se, ka tej mladeniči postanejo nemarni, zapravlivi pa ešče kaj hüšega. Zakaj se takšoj deci ne poskrbi kakša stalna slüžba?
Ka pa je to ? Na železniškoj progi od D. Lendava do M. Središča je dosta mostov, šteri so vsi v najslabšem stanji. Posebno eden je tak slab, ka vsi potniki z najvekšim strahom potüjejo po toj progi. Čakamo, a nihče se ne gene, da bi to popravo i kak se vidi to tak hitro niti ne misli nihče popravljati. Menda ne misli što delati probe, kak bi bilo, če bi se most ednok zrüšo pod vlakom? To bi bile nevarne i drage probe, zato bo dobro, če se na merodajnom mesti genejo i storijo potrebno, da bo potüvanje po toj progi varno.
Položili so izpit za rezervne oficire Prekmurci: g. Izidor Horvat, učitelj iz Žižkov, gg. Ljudevit Blau i Ladislav Milhofer iz Dol Lendave. Čestitamo.
Oglas. Vse kmetovaice v okraji Murske Sobote, pri šterih sem napravo v jeseni na posevkih poskuse z umetnimi gnojili, prosim, da postavijo na konci njiv ob cesti po eden večji količ i na njem označeno Ime posestnika. Ta znamenja potrebüjem vsled pregleda vspehov, ki se dosežejo z umetnim gnojenjem. Morebitne stroške za napravo tih količov povrnem .rade volje. — Franjo Pavlica, ekonom v D. Lendavi.
Naznanilo. V zadnjoj številki Novin (št. 17 ) je bila pomota ar se je naznanilo, da so državni žrebci na marofi Konšček. Naznanjamo zato, da so žrebci na marofi Nemščeki. — Podružnica konjerejskega odšeka. Izvanredan lek protiv svih vrsta reumatizma. Posle ovoga groznoga rata naš na-rod mnogo pati od reumatizma, a mnrgi ne znaju. da se sada ta bolest lako i hrzo dade izlečiti lekom Radio-Balsamica Dr. Ivana Rahlejeva. Još u Rusiji posveti se Dr. Rahlejev izučavanju toga leka te je njegov dugogodišnji rad urodiö zashižnim plodom. Pre dve godine ispitujuči svoj lek je Slovenačkoj postigla je Dr. Rahlejev izvanredne reznltate, tako da je danas njegov lek priznat kao najbolje sredstvo protiv svih vrsta reumatizma. O njegovoj lekovitosti najbolje svedoče potvrde profesora i lekara kao i zahvalna pisma izlečenih bolesnika. Radio-Balsamlca veoma brzo deluje i ne ostavlja nikakvih tragova na koži a i srca je apsolutno ne škodliv. Sa dve do tri kante Radio-Balsamica izlečise i najstariji reumatizam. Lek se izradjuje i dobiva u laboratoriji Radio-Balsamica Dr. Rahlejeva u Beograda Kosovska ul 43
Na „Martinišče“ so darovali z Bethlehema, Pa. Amerika: Vlč. g. župnik Veren 10, Gostonji Roza 10, Piff Frank z Noršinec 5, Gomboc Ivan z Sv. Sebeščana 5, Lejko Frank z M. Sobote 5, Lipič Mathias 5, Soltiš Stephen (Slovak) 5, Časar John 3, Šinko Frank iz Skakovec 2, Miholič Paul 2, Flandorfer Frank 2, Srejš Ivan od Sv. Bedenika 1, Cör lvan iz Kroga 1. Jelak Lidvina z Šalovec 1, Kuplen Šandor od Sv. Sebeščana 1, Lukač Janoš z Bakovec 1, Huič Štefan z Bakovec I.Rogan Matjaš z Kblesvblgya 1, Šerüga Terezija z Cankove 1, Granfol Anton z M. Sobote 1, Šerüga Charles z Pečardvec 1,
Korošec George z Sülinec I, Šišmanovič Štif (Hrvat) 1. Filo Frank z Budinec 1, Zelko Josepli od Sv. Sebeščana 1, Posvek Mike z Vidonec 1. Horvat Janoš z Otovec 1, Küplen Mikloš z Markovec 1, Done Mary z Markovec 1, Domiter Stenhen z Štefanovec 1, Kuzmič Jožef z Otovec 1, Škerlak Štefan z Šülinec 1, Kranjec Šandor 1, Kerec Joseph z Vidonec 1, Frank Pečekova gospa iz Sebeborec 1, Lebar Johan z Doline 1, Banko Frank 1, Koprivšek Jerry I, Murčič Karolina z Šülinec 1, Nehneister Steph. z M. Sobote 1, Olaj John z Beltinec 1, Horvat Alois z Beltinec 1, Čuk Martin od Nedele I, Gospod Joseph 1, Horvat Anton od Sv. Sebeščana 1, Obal Frank z Beltinec 1, Banko Vince z Moravec l, Škraban Jožef z Tišine 1, Geček Mary z Štefanovec 1, Dončec Terezija z Štefanovec 1, Kavaš Andrej z Beltinec 1, Šabjak John z M. Sobote l, Mörec Frank z Gorice 1, Makari Frank z Bodonec 1, Bokan Filip 1, Berien Anton z Petanec 1, Cör Mihael z Noršinec 1, Marič Anton z M. Črnec 1, Fibola Terezija z V. Dolenc 1, Krenos Joseph z Beltinec 1, Koltai Aleks iz Sela 1, Smodiš Terezija iz Sela 1, Kerčmar Joseph 1, Horvat Joseph od Sv. Sebeščana 1, Korpič John z Markovec 1, Bülč Joseph z Šülinec 1, Gerlec Štefan 1, Marič Janoš 1, Sokal Louis 1, Durič Stephen z Gorice 1, Kolar John z Vučiegomile 1, Tivadar Joseph 1, Pusztay Béla z Martjanec 1, Donešec , Charles 1, Bunderla James 1, Rihiper Katica 1, Pozvek Janoš 1, Kerec George 1, Frajs Joseph 1, Kovač Terezija 1, SukičAna 1 dolar. Bedek Kristina 50, Zver Anton 50, Pintér Anton z Štefanovec 50, Fros Joseph 50, Bölčkey John 50, Svetec Matjaš 50, Barbarič Karol z Budinec 50. Smodiš John 50, Gergorec Andrej z Beltineo50, Domitrec Martin z Beltinec 50. Rogač Mike z Bogojine 50, Seršen Lujza 50, Flandorfer Ignac 50, Holcman Viktor 50, Antalič Mike z Vučje Gomile 50. Temlin Rosi 50, Škraban Elek z Polane 50, Podlesek Frank 50, Ribich Mike 50, Lončarič Sleve (Hrvat) 50, Huch Joseph (Hrvat) 50, Kučej Theresa 50, Kuzma Adam 50, Lainšček John z V. Dolenc 50 ceni. — Poblrala sta: Ivan Gomboc i Jožef Zelko. Vsem bodi Bog bogati plačnik I
Država.
Pet ljüdi se vtopilo. V občini Zenta se je zgodila velka nesreča. Nekši kmet je šteo priti s kolami prek vode Temeš. Iskao je resto. gde bi bila voda bole plitva i nazadnje je pognao konje v reko. Voda pa je bila bole jaboka, kak je mislo. Kola so se v vodi obrnola i pod seov pokopala vseh pet moškov, ki so na njih se deli. Rešiti se neso mogli. Poginoli so tüdi konji, ar so jih kola (potegnola v globočino.
Močna borba s samomorilkov. V Dravi pri Osjeki se je odigrala pred nedavnim razburliva igra. Trije mornari so zapazili, da je skočila v vodo mlada gospa. Taki so skočili v bližnji čun i so veslali na kraj nesreče. Ženske se dugo ne prikazala, na ednok pa je prišla na površino ravno poleg čuna. Eden od mornarov jo je pograbo za vlase. Ona pa se je močno branila. Posrečilo se njoj je, da je mornara vgriznola za roko, tak da je zakričao od bolečine i jo je püsto. Priskočile pa sta njemi na pomoč tova-
Novi svet.
Spisao: I. Sziklai.
Iz vogrščine prestavo Fr. Kolenc.
Nevarno je bilo njegovo stanje; a čido neje v tom betegi? Zdaj bo tem močnejši. Dozdaj še ne smeo pisati; a prišestni teden bo že pisao. Dva tedna itak ne bo šo v šolo. Med tem se bo sprehajao. Naskori pride protlotje, posebno pri njih, gde je čas vsigdar toplejši, te bo opoldne, gda najbole sije sunce, lehko hodo v ogradi, po dvori. Zavolo betega ja dosta zamüdo; ne ve, ka popravi v tom leti. Ar slabe glave nema, samo že zdaj se odločno drži svojih misli, celo ka je več, svoje nazore ma. Nazore, v toj dobi! Gda se niedno dete nemre odločiti, za kaj naj bi se pripravlao, ar nemre biti načistom s svojimi zmožnostmi. Samo zaletava se.
Nenavadno dugo je bilo pismo.
Dugo pismo od takšega človeka, o šterom pravi dečko, da je mrzeo, zaorte narave.
Gotovo, da mora biti falinge v dečkovih možganaj, Čisto naravno. Neje redno vzgojen, slabo, nepravilno je navajen. Dopüstili so njemi, da naj dela, ka šče. To je neskušenih ali slabih roditelov najvekša falinga.
Tak pa je že potrebno, da ma ravnatela za sirovoga. Tem bole za njega. Se bar pobolša.
A če bi prednica z vekšov pazlivostjov pregledala zadnje rende pisma, bi taki lehko bila na čislom, Zakaj njoj je pisao ravnateo tak podrobno in na tenko. Ar jo je zednim taki pitao, kak bi lehko dao hčerko svojega brata v zavod? Njegova plača je najmre jako sirmaška,
Poleg toga pa njemi na šinjeki vini hči pokojnoga brata: on mora skrbeti za njeno odgojo, ar njoj po pokojnom oči ne ostalo nikaj. On kak učiteo, bi meo v prvoj vrsti juš, da bi sirota na kakše prazno vstanovno mesto, ali po milosti kakšega velkoga gospoda, nadpastira mogla priti v zavod — zobston.
Zato je pisao tak prijazno pismo prednici.
I ta tüdi ned zamüdila, da bi pazila, gda se sprazni kakše brezplačno mesto, ali ne bi našla v dobroj voli premilostivnoga gospoda püšpeka, ki je dobrotnik sirot i bi ga prosila, da bi sprejeo na svoj račun tüdi tisto zaptiščeno deklice, sirotico toga učitela v zavod med brezplačne gojenke. To se tüdi zgodi. I tak je jako prav prišeo Elemérov beteg, o šterom je v sestrinom imeni pozvedavala prednica.
Gda je nastopilo toplo protoletno vreme, je betetni Elemér na priporoča zavodnoga doktora dobo dva tedna počitnic. Od pohajanja šole je bio oproščeni, Eno vüro je duže lehko ostao v posteli, i med tem, da so se tovariši razišli po različnih šolaj; je on prosto smeo hoditi po dvori, v ogradi, po malom travniki pri gredaj poleg potoka, prosto v celoj hiši.
Kak se zible, dviga i se potapla gladina morja pod toplotov sunčnih trakov i pod gibanjem peroti vetra; se je tüdi neskončno morje zraka genilo pod trepetanjom vročih sunčnih trakov. Nevidni, mehki valčki so se valili naprej s skrivnostnim bliščanjom i toplotov med poganjajočimi popki. Kak zelene prkazni so se zarisavale v trepetajočem svetlobnom morji glave kurtlavih vrb: ilovnati breg potnka, ki je pod gostim listjom protolelnih cvetlic že zgübo sem ,
zimsko farbo. Hladeč balžam je ta čisto, oživlajoče-mameča dišava za betežna pluča, od vročice utrüjeno glavo. A nepretrgano svetlikanje, šümenje zraka uspavanje düše. Dugi čas je začno napadati Eleméra; v njegovoj düši, ki je bila vstvarjena na delovanje, se je zbüdila nerazumliva. nezrečena, nepoznana žela, kak tisti želem popek na bregi potoka, o šterom še nihče ne ve, če ga ne gleda s pazlivimi očmi, ka bo iz njega: lep cvet, zdravilen tej, ali pa divja rastlina.
Delati trbe nekaj. Delati šče nekaj. Delati kašteč. A delati. Ne bloditi, senjariti, prazno slame mlatiti, z nemarnim brezdaljom nücati tisti dragoceni mašin, ki je vstvarjen za delo.
A ka naj dela? Nema nikoga, ki bi njemi dao tanač. Šolske knige se na pamet nagüli; a te njemi nemrejo dati kažipota. Govorijo o junakaj dela, izobrazbe; de samo gotovo viteze vidi v njih. Gotov sad. Ka se je te razvljao iz cveta, cvet iz popka, kak je te vzklio iz veje, kak je nestala ta iz debla, korena, vse lo iz majčkene klice: vse to je nepoznana, negotova stvar pred njim.
Odrezao je vejko od najbole košate vrbe. Ka je v prešnjih letaj vldo, je napravo iz skorje füčko.
Frtao vürna zabava. Naskori se je tüdi toga naveličao.
V bližini je mlin klepetac, Ta se je videlo velko lopatasto kolo, kak je s štimenjom trlo vodo i pršilo narazno kaplice.
Mlina nemre prinesti ta, da bi se z njim špilao. Nego špilao bo ga tak, kak mala deca jahanie z lesenim konjom, lesenim psom.
Friško je vküpsklao olüpane vrblne veje.
3. maj 1925.
NOVINE
3
riša. V zadnjem hipi sta pograbila žensko za obleko i Jo potegnola v čun. Na sühom je naskori prišla k sebi. Na policiji je izjavila, da je Šla v smrt zavolo nevernosti svojega moža. — V zgodbi se očivestno kaže znak nevere. Obprvim v možovi nevernosti, potom pa tüdi v ženinoj probi, da bi si vzela živlenje. Nevernosti možove ne megla prenesti, zato je šla v smrt, ar v svojoj neveri ne znala, da jo po smrti čaka še nekše nesreča, če bi sama vzela življenje.
Zvünredno visika starost. Belgrad je vüzemsko nedelo meo priliko občüdüvati nekšega Törka, ki je že 1. 1801 slüžo v Belgradi kak törski vojak, Star je 151 leto. Kelko je dozdaj znano, je najstarejši človek na sveti. Rodio se je 1774. Preživlao se je ves čas živlenja z delom svojih rok. Stane je še izda močen i nosi svoje močno telo še izda zravnano. Bio je večkrat oženjen ; zadnükrat se je ženo, gda je bio star 101 leto. Edna izmed žen še zdaj živi i je stara 68 let. Najstarejši sin je star 85 let; vsa drüga deca so njemi že davno pomila, zvün treh sinov od zadnje žene.
Svetovna politika.
Češko—poljski sporazum. Češki zvünašnji minister, dr. Beneš, je postao svetovno znan po svojih predlogaj na večih mirovnih konferecaj, šteri so se navadno tüdi sprejeli v celoti ali pa nekelko spremenjeni i pa po svojih pogodbaj z drügimi državami. Pred kratkim se njemi je posrečilo sklenoti pogodbo s Poljskov, i s tem je odpravlen spor, ki je vladao do zdaj med tema državama. O toj pogodbi pravi sam: „Dogovorili smo se z ninistrom dr. Mrzyuskim (poljski min.), ar smo šteli, da pride do istinsko prijatelskih odnašajov med nami i Poljaki. Zgodovina poljskoga i češkoslovaškoga naroda nas sili, da se bole varüjemo, kak naši predniki, da ne pride med nami do sporov. Ščemo živeli v ist nsko sosedno prijatelskih odnošajaj s Poljskov.
Portugalska. Kak v vnogih drügih državaj, žive tüdi na Portugalskom revolucionaren düh. Major Camaro je proti konci aprila zbrao par sto vojakov i izvršo z njimi državni prevrat. Postavo je poseben diktatorij kak vladara Portugalske. Njegova zmaga pa je bila jako kratka. Nastao je boj med njegovimi i vladinimi četami. V tom boji je bio premagan.
Belgija. Meseca aprila so se vršile volitve v državni zbor. Največ mandatov je dobila katoličanska stranka (78), za njoj sccialisti, za temi pa pridejo liberalci. Komunisti i drüge stranke so dobile vküpno okoli 10 poslancov. Absolutne večine pri volitvaj ne dobila niedna stranka, zato tüdi nemre sestaviti edna sama vlada. Mandat za sestavo vlade je dobio soclalist Vandervelde. Pogajao se je z drügimi strankami, a pogajanja so ostala brezuspešna. Zato je mandat vrno. Če vlade ne bo mogoče sestavin, se bodo morale vršiti nove volitve, ki tiripomorejo katoličanom ali socialistom do absolutne večine.
Bulgarlja. To je zemlja. Večnih revolucij, nemirov, pobojov i usmrnoj. V toj deželi vlada Cankov, šteri je jako krvoločen. Proti opoziji, to je žemljoradnikom i komunistom nastopa s vsov silov. Opozicija se je branila proti krvavoj vladi na vse moči tüdi atentati. Tak je pri-
šlo ne davno do atentata, kakšega ešče Človeštvo ne doživelo. Na sredi Sofije, glavnoga mesta Bulgarije, je lepa katedrala Sv. Nedelje, štera je najvekša i najlepša na Balkani. V toj katedrali se je opravlala boža slüžba za ubitim poslancom Georgijem, pri šteroj je bila navzoča Vlada, drügi politiki i vnožine naroda. Naednok nastane pok i lepa cerkev se zrüši i pod razvalinami so umirali ljüdje, šteri so bili v cerkvi. Alentatori so vzidali v steno peklenski stroj, šteroga so med mešov vüžgali i tak razvrgli cerkev. Bilo je mnogo mrtvih i ešče više ranjenih. Od vlade so bili samo nešterni ministri ranjeni. Radi toga atentata je vlada proglasila obsedno stanje i začnolo se je krvavo obračunavanje. Vlada je mobilizirala vojsko i ta je morila po celoj državi. Glavni organizatori atentata so bili umorjeni. Krvava vlada nešče odstopiti i oni s silov ščejo držati red i mir, zato je prosila za povečanje svoje vojske, štero je povečala za 10 jezero ljüdi. — Vlada je krivila naše državo, da je naša država kriva i da je ona podpirala atentatore, šteri bi naj v Bulgariji napravili nemire i nered, da bi od toga naša država mela hasek i bi mogoče lahko tüdi zasela Bulgarsko. Seveda to ne je istina i naša država je proti toga protestirala, tak je morala bulgarska Vlada svoje obreküvanja proti našoj državi preklicati i se opravičiti.
Fr. Kolenc:
Prosvetni tečaj.
7. Kmečka izobrazba.
II.
Ka pripomore k tomi, da je kmečka hiša istinsko kmečki dom, je naravna priprostost — kak sem zadnjič povdaro — ki odgovarja priprostosti kmečke düše i vsega kmečkoga živlenja. Poleg toga pa je še nekši drügi činiteo, ravno tak važen, — v vnogom pogledi še bole — brez šteroga si kmečkoga doma niti mislili nemremo. To je vera, versko živlenje, ki mora odsevati iz vseh kmečih navad, iz vsega kmečkoga dela.
Kmet je sin narave. Od zore do rnraka se gible na prostom zraki, švica od žmetnoga dela na travniki i na polji. Narava pa pripela človeka najbliže k Bogi. Vsakša travica, vsakša cvezličica, drevo, z ednov rečjov vse rastline, hasnovite i škodlive, šepečejo, da je nekak ki njim je dao živlenje, ki njim davle hrano da morejo rasti i doprinašati sad. Svedoil, da neso nastale same od sebe, nego jih je kak drügi zbüdo k živlenji. Najbole pa začüti kmet Boga nad seov, po leti, gda se zible po poti zlato klasje pšenica, žita. Velčkrat se zberejo temni oblaki, se bole i bole bližajo; blisk razsvetli nebo i grmenje pretrese zemlo. I v človeki se zbüdi v takših hipih strah, ar se boji, da njemn temni oblaki pošlejo vničüjoč dež, točo, štera poseka njegov pov i njemi tak vzeme vsakdenešnji krü. V tom strahi pa se obrne proti nebi, glojbko vzdihne, sklene roke i pošle vročo prošnjo proti višavam: „Oča nebeški, reši nas nesreče Odvrni od nas svojo šibo! Smilüj se nam i nam ohrani vsakdenešnji krüh, ovak prejdemo Posebno v nesreči začüti kmet nad seov Boga, ar zna, da si sam nemre pomagati.
Malo kolo se je naskori veselo vrtelo v tekočoj vodi potoka.
Kak je tak gledao i gledao, i so po kamenji šumeče pene dale tekle z minevajočimi minotami; se je v čistoj vodi pokazala velka, čarna senca za njegovov sencov.
Nazaj je pogledao.
Nepoznan dečko je šteo za njim.
A kak da bi že vido to postavo. Istina. Zaran je šo po dvori sirotišnice. Ne se brigao, što je. A zdaj tü stoji i s pazlivimi očmi gleda njegovo špilanje.
Eden hip sta brez reči gledala eden drügomi v oči. Eden bo že morao pitati, kak sta prišla vküp?
— Preci priličen je; — je pravo velki dečko.
Eleméri se je priznanje dopadnolo.
— Sam sem ga izrezao.
— A tüdi drügo bi se dalo z njim napravili je pa pravo dečko.
— Drügo?
To ja. Še le te bi bila lepa špilarija. Z ednim drügim potačom trbe vküp zvezati i na tistoga malo vedrece obesiti. S tem bi lehko vodo zajemao.
— A Zakaj.
— Iz špilanja. Če se že ščete špilati.
— Ka pa naj delam ? — je odgovoro dečko iz govarjajoč se. — Če pa moram počivati, se zdraviti. Zdaj se nemrem včiti.
— To je tüdi včenje; — je pravo znova dečko.
I taki je vrezao par šib z bližnje vrbe. V par minotaj je napravo kolo. Sörko žnjoro je
vzeo iz žepa, gde je bila cela vnožica žnjor različne velikosti i širine, špagovin i drobnih ledenih falačkov. Žnjoro je vküp zvezao i položo na napotača. Tistomi, šteri je hip v vodi, na špice, drügomi na nared;
— No zdaj bi še trbelo plehnata vedreca. A nemam pri sebi. A je zato lepo, gda se vrti: Gledajte! Elemér je skočo od veselja. Pravi mali mlin. Kak zvünanje kolo boga na zapovid notrašnjega. Radost je gledati. Se bi lehko prišli prijateli, da bi se navčili to mlinsko špilarijo. Popoldne jih dol pozove. Če jih učiteo ne püsti, vujdejo; to je gotovo.
— A što pa ste vi? -- je pitao nazadnje nepoznanca, ki njemi je napravo tak prijetno zabavo.
— Vürar. Sirotišniško vtiro sem popravo. Ar pa še ne poldne, a z delom sem fertik, sem si mislo, da bom malo hodo po travniki. Sem itak celi den sedo sklüčeno pri stoli. Človekove oči utrüdi telko svetlih malih potačekov i szajfov, štere brez povečalne glazovine ne mogoče vküp naštimati; prava olejšava je sprehod po zelenom poti, med cvetjem na čistom protoletnom zraki.
— Ka vi delate vüre?
— Jaz.
— Lepa meštrija.
— Jako lepa, če se človek razmi na njo.
— Vi se morate dobro razmiti.
— Tak, tak.
— A vidim, da morale dobro razmiti, ar ste te potač tüdi lepo napravili. Kak zanimivo mora biti, gda vüro delate. Tak bi rad ednok pogledno.
— Pa pridite ednok v delavnico. (Dale.)
Z verov v vsemogočnoga Boga pa je napunjen tüdi kmečki dom i zato se po pravici imenüje nekakše svetišče. Kmečki človek ves den dela v naravi. Večer se trüden vrača od dela i se že naprej veseli počitka, da si vabere nove moči za drügi den. A prle kak bi zatisno zadremane oči k nočnomi počitki, se spomni na tistoga, o šterom njemi je po dnevi govorila vsa narava — spomni se na Boga. Na kolena spadne. da se zahvali za vse dobrote, ki jih je sprejeo po dnevi i da prosi božega varstva za noč. Kak lepo je gledati, če cela drüžina kleči pred podobov Križanoga ali kepom Marijinim i kak prijetno poslüšati priproste molitvice. Te so lepše od najlepših pesmi na sveti, ar prihajajo iz priprostoga, vernoga srca i se dvigajo v nebeške višave. Bio je čas, gda je vsakša drüžina sküpno odpravlala večerno molitev. Zdaj pa je inači. Vnogo je kmečkih hiš, gde ta lepa i posebna pobožnost ne več doma. Gde naj iščemo za to vzrok ?
Kak je iz vnogih hiš izginola pod drügim vplivom naravna priprostost i povzročila, da kmečke hiše neso istinsko kmečki domovi, tak je izglnola pod tüjim vplivom tüdi ta terska pobožnost, brez štere naši domovi ravnotak neso istinsko kmečki, kak brez priprostosti.
Velki vpliv ma na kmečkoga človeka dnešnja brezverska doba. Več ne živimo v časi. gda kmečki človek ne zapüsto svojega hatara i skoro niti sosedne vesi ne poznao. Dnesden obhodijo kmečki ljüdje,e velik del sveta; idejo po küpčijaj ali pelajo svoje pridelke na Odajo i pri tom prepotüjejo vnogo varašov. Tam pa vidijo vnogo stvari, šterih na deželi ne mogoče videti. Opazüjejo varaške navade, štere se n;im na prvi pogled dopadnejo, zato si jih zapomnijo i nesejo s seov v domači kraj. Tü pa tam pridejo tüdi do kakših novin. Ar so radovedni, ka se po sveti godi, jih začnejo čteti i to, kak so iz njih izvedeli, doma nadale prlpovedüvati. Toga pa ne spoznajo. da jim je i prvo i drügo škodlivo. Zakaj? — Denešnje varaško živlenje stoji v znamenji brezverskoga materlalizma. Tomi primerne so tüdi njegove šege. navade. Iz vseh odseva nevera. I tak se tüdi kmečki človek, ki sprejme te navade, nevedoma naleze brezverskoga düha. Še vnogo bole pa so nevarni časopisi — tisti najmre, ki jih izdajajo brezverci, Namen teh časopisov je, iztrgati iz človeških src vero. Zato so puni zasmehovanja verskih obredov. verskih dužnosti, sovraštva do Cerkve, dühovnikov i do vsega, ka je sveto. I ka se zgodi s priprostim človekom, ki se vse to čte ? Misli, da je vse tak, kak časopisi pišejo, ar ne ve toga, da Vnogi neso tak resnico ljübni kak v svojoj priprosti, ne sprevidi, da vodijo iz sovraštva boj proti vsemi, ka je z Bogom v zvezi. Posledica vsega toga pa je, da začne zanemarjati svoje verske dužnosti; da opüšča pobožne vaje i tak oropa svoj dom tiste blaženosti, štero je čüto med večernov molitvov, — i drügimi molitvami — gda se je pred nočnim počitkom zadnjikrat obrno k Bogi.
Kak potrebno je versko živlenje i verske poboinosti v kmečkoj hiši, se vidi ravno v tistih drüžinaj, pri šterih je zamrlo. Če opazujemo njüvo živlenje, vidimo, da v njih ne prave sreče, ne istinske zadovolnosti. Nekša mrtvoča vlada v njih i so nezadovolne s svojim stanom. Zato pa kmečki dom ne sme biti brez vere. Če ščemo teda, da postanejo naše hiše pravi kmečki domovi, moramo gledati, da bodo znova nekakša svetišča, kak so bili negda.	(Dale.)
Zanimivosti.
Dugo čislo, V Rim je prišla zdaj v svetom leti sküpina pobožnih romarov iz Nemčije. Sv. Oča jo je počasto s sprejemom. Pri toj priliki je podarila svetomi oči nekša pobožna düšica umetno zrezlano čislo, ki ma celih pet metrov obsega.
Sedemdvajstikrat oženjen. To se je
zgodilo z mohamedancom Rhamis Mohamed Elarabi, carinskim nradnikom v Aleksandriji. Ne meo več žen na ednok, nego jih je vzeo 27 po vrsti, se dao ločiti i nanovo oženo. Zdaj ma osemindvajsto. Dece ma že kakših 50, najmlajši je star 6 let. Mož je star 96 let. „Vse žene sem meo jako rad“, je izjavo proročevalci neklega lista. .Sedemdeset let svojega živlenja sem ponücao za proučavanje ženske düše, poznam je pa še dnes ne“.
„Krščanska“ lübezen. Med velkimi giažvenimi dverami v Monte Carli, štera vodijo v igralne sobe, visi na marmornatom stebri šparavec, s ponižnim napisom: „Za sirmake v deželi“. Vsakše leto ednok odprejo te šparavec, mimo šteroga hodijo najvekši bogataši sveta i za šterov zaigrajo i priigraio milione. Gda so jo letos odprli, so našleli: Štiri franke, dve gumbi na hlače i ometek za pudranje. — (To je lübezen modernoga sveta, šteri s svojim materlalističnim liberalizmom i komtmizmom obečava nebesa na zemli | op. )
4
N O V I N E
3. maj 1925.
Prišeo je . . .
Tragična slika.
Mati je vzdignola glavo i pitala Mankico: „Mankica, tü si?“
„Tü sem, mati. Vsikdar vas ne zapüstim.“ Guč njoj je bio trüden.
„Nega ga šče? si kaj poglednola dol po koniki? Zdaj že znani pride, ar je obečao. Pošten je, nikdar mi je ne lagao, zato tüdi dnes pride. Si ga ne čüla v noči, gda je prišeo ?“ „Ne sem ga.“
„Ne ... Tak tiho je prišeo, ka ga šče jaz ne sem Čüla, samo sem ga vidila. Mati, šče dnes pridem, samo ne vmrite prle ... Tak je gučao.“
„Tak... Čüla sem ...“
Mati je nazaj legla i se zaglednola v prosnice. Za tramom so ležale njegove knige i spričevala. Mankica njoj je mogla vsaki den šteti kaj iz teh knig, iz spričevala joj je mogla šteti, gde je vse prav dobro zapisano.“
„Kelko let je že, kak je šo, Mankica?“ je pali pitala mati.
„Nekak deset let bo.“
„Deset... Ne je vüpao praviti: Z Bogom, ka ga ne bi te püstila. Mali je šče te bio. Gde že zdaj denok bodi...“
Mankica jo je zmotila: „Ste lejko lačni, mati?“
„Lačna sem. Maš kaj?“
„Nekaj šče je. Idem i poiščem.“
Šla je v kühnjo. Skuze so njoj kapale z oči. Vse prazno, nindri nikaj. Ka je zaslüžila, gda je šče lejko hodila delat, to je že vse odišlo. Že tjeden dni nosi na posodo, prosi okoli, gde je kaj pomagala. Pri vsakoj hiši joj že nečejo dati, pa či šče kaj dobi, šče tisto je jako božno.
„Malo šče sama jej, ve se mi vsa posüšiš, pa šče vmerješ mi, ka bom pa te sama delala.“
„Jaz sem že jela. Zdaj samo vi jejte.“ Tak je pravila materi, či ravno že tjeden dni skoro nikaj ne je jela.
Znočilo se je. Materi je šče hüje bilo i smrt Je čakala za dverami.
„Si kaj poglednola po koniki, či ide?“ „Gledala sem, pa...“Dele ne je pravila, gda se je začülo iti po podokni, dol po postlnji, dveri na prekliti so se odprle i včasi na to je stopo v hišo velik človik, obraščenih lic i vdrtih oči.
„Hvalen Jezuš...“Njegov guč je bio nizki. „Jezuš, brat!...“ je kriknola Mankica. „Števan? Moj sin ? Znala sem, ka prideš, zato sem čakala.“

* *
Meglenoga dneva je bodo potnik po koniki z varaša. V roki je meo debeli bat. Hodo je hitro, noge so se njemi stepale. Lice je meo obraščeno, že dugo se ne je brio. Božen gvant je meo, videlo se je, ka njemi ga ne je mero krojač, ar je bio dugi i prevozek. Nikam je ne gledao z konika.
„Da bi jih šče živih najšeo! Vnoči so mi pravili, ka bi naj prišeo. Znan so betežni i Dugo sem Že ne bio doma, deset let Pa sestra Mankica, lejko je že oženjena? Ne je šče znan, što bi pitao za njo. Zdaj je že velka...“ Tak je gučao tühinec sam pri sebi, pa šče bole se je paščo. Kak duga je zdaj ta pot, kak jo je hitro negda prehodo, dnes pa kak da bi rasla. Hiše so šče tiste, kak negda, log, križ pri koniki, vse stara... „O Bog, ne dai, ka bi prle mrli, kak se njim spovem. Znam, ka me žmetno čakajo ...“ Ešče bole je stopao, ka so njemi kapale debele kaple s čela, kak da bi mlato i ljüdje so ga z nezavüpanjom gledali: ,,Cigani Ešče bole zaraščeni, kak vlaški. Znan, ka tüdi hüši.“ Deca so se skrivala pred njim.
Sunce je šlo za gore, pa šče je meo dugo pot; skoro že ne je mogeo hoditi. Najraj bi šou kam krüha prosit pa spat. „Ešče dnes jih morem viditi. Lejko bi mrli do vütro.“ Ljüdje so že spali, gda je prišeo do vesi. „Hvala Bogi, ka sem II v ves prišeo.“ Ves je bio moker, tak je hodo. Vido je senco domače hiše. Vö z okna se je razlevala medla svetlošča lampice. „Samo, ka šče ne bi mrli.“ Što pa je notri? Sestra je kriknola, gda ga je zaglednola. Mati se je trüdna vzdignola:
„Znala sem, ka prideš, zato sem čakala.“ Ne je mogla več gučati, glava njoj je spadnola nazaj na vankiš.
„Matil“ je krikno sin i jo obino. „odpüstite, mati, grešo sem, ali sem tüdi pokoro delao. Ne vmerite šče zdaj, gda sem se vrno, ka mo zdaj lepše živeli. Znam delati. Šo sem srečo iskat i bogastva, pa sreče nega nindri na sveti, samo pri vas je, pri vas...“
Mati je bila vsa srečna. Da se ji je li sinek vrno! Nej ga je pitala, gde je hodo, ka je delao po sveti, zakaj jo je zapüsto, ne ga je pitala, vrno se njoj je v naročje, vse drügo je pozableno, odpüščeno...
Samo se je smijala na lejko, gučali ne je mogla. Čelo njoj je postajalo mrzlo.
„Štev, moliva, več mujrajo!“ Prižgala je svečo. Štev se je zdramo: ,,Odpüsti sestra!“
„Moliva, ka bi njim dao Bog düšno zveličanje : Oča naš, ki si v nebesaj, sveti se ime Tvoje...“
Ali Štev ne je mogeo moliti. Gledao je v bledi materin obraz i ga občüdüvao.
„Kak svetnice je te obraz. Ešče nikdar ne sem vido lepšega i bole nedužnoga.“ Čüla ga je sestra i se je prestrašila: „Kak pa gučiš, ve je to greh.“
,,Či bi lagao, te bi bio greh, ali lejko ne gučim istine? Najvekša mantrnica so bili...“ Mankica je molila, on pa je gledao mater.
Pokopali so mater, tüdi Štev je Šo za njov, Mankica je samo ostanola na sveti; hodiia je v dero drügim.	(Konec.)
Gospodarstvo.
1. Zrnje.
100 kg.	pšenice	425	Din,,
,,	Žita	350	,,
,,	ovsa	375	,,
„	kukorice	225	„
2. Živina:
govenska:	teoci. svinje
v Zagrebi 1 kg. 16-20 D. 20-25 D. 22—26 D. v Ljubljani „	17—20 D. 20-22 D. 17—22 D.
3. Krma.
Sena m. 90—125 D., slame m. 70 — 100 D.
Zagrebečka borza
dne 29. aprila 1925.
Amerikanski dolar, 1 dolar	D 60
Schiling	D	8 66
Čeho-Slov. krona,	1 K	D	1.82
20 kronski zlat	D	223 75
Francoski frank, 1	frank	D	3 20
Madjar. K 100 (nova em.)	D 0 085
Švic. fran., 1 fr.	D	12-
Talijanske lire, 1 lira	D	2 53
Zürich:
Dinar, 100 Din	Sv. frcs 8 375
MALI OGLASI.
POSESTVO V OKOLICI LOTMERKA se vsled smrti oda. Zemla obdelana, lepa šuma vse okoli hiše. Hišno gospodarsko poslopje vse v dobrom stani. Cena jako nizka. Küpi se lahko z vsem potrebnim orodjem i živino. Kupci naj si ogledajo pri VUNDERL Kukoriči,  Križevci pri Ljutomeru.
Razglas
živinsko i kramarsko senje v Veržeji je na sledeče dni:
6. maja, 29 sept. i 30. nov.
Ar je v Veržeji vsikdar dobro senje, se tüdi zdaj vsi vabite na njega. Županstvo Veržej:
Naročnina ino oglasi se sprejmejo za ,,Novine“ pri ERDÖŠY BARNABAŠ, trgovci z papirom i igračami v Murskoj Soboti št. 180. poleg rim. kath. cerkvi ino pošte.
Priden učenec iz poštene hiše se včasi ali s prvim majon sprejme v trgovtno z 	mešanim blagom.
FRANC KOROŠEC, trgov. G. Radgona.
Slovenska Banka d. d.
podružnica DOLNJA LENDAVA
plača najbolje dolarje in zlata peneze.
Ovlaščena banka za trgovanje z devizami in valutami. Izstavlja izvoznikom uverenja in prevzema bančne garancije.
Samostalno prekmursko katoličansko podporno drüštvo sv. Križ Chicago Ill:
je najboše drüštvo za prekmurske Slovence v Chicagi. Kotrige drüštva postanejo lehko kat, Slovenci, moški od 16. do 50. leta, ženske od 16. do 45. leta starosti. Kotrige plačajo ednok pristopnino 1 Dol. i mesečno 1 Dol i zato dobi vsakša betežna kotriga prvij 6 mesecov 1 Dol. podpore za vsaki den, nadalnje 3 mesece pa 50 centov na den. Če je kotriga ešče duže betežna, zvoli se njoj podpora na mesečnoj seji. Za smrtnino plača drüštvo zdaj 350 Dol., kda bo pa več kak 200 kotrig, pa 500 Do. larov Gotovščine ma drüttva 5000 Dni. kotrig 170. Želemo, ka bi bilo skoro 200 kotrig. Drüštvo skrbi za lepi sprevod i cerkveni pokop i bo pomagalo pri deli za prekmursko slovensko faro v Chicagi i priporoča vsem kotrigam, da si naročijo prekmursko glasilo „Novine“ v šterij objavlja drüštvo svoje oglase. Novine se naročijo pri Klekl Jožefi, vp. pleb. v Črensovcih, Prekmurje. Jugoslavija i se dobijo tüdi pri drüštvi. Drüštvene seje se vršijo vsako drügo nedelo v meseci ob 3. vöri na numeri 1804. So Racine Avenue, Chicago III. Opominamo vse prekmurske Slovence, ki so ešče nej ali so že v kakšem drüštvi, naj pristopajo k tomi lepomi drüštvi, štero pomaga kotrigam v potrebaj.
Odbor za leto 1925.
Predsednik Martin Kelenc, podpredsednik Mihal Grüškovnjak, tajnik Štefan Hozjan, podtajnik Martin Horvat. blagajnik Štefan Jakšič, paziteo betežnih Mihal Gjörek, nadzorni predsednik Štefan Gjura, računo-voditelo Štefan Ritlop i Naci Markoja, paziteo drüštva Anton Markoja vratar Jožef Trajbar.
od 3 oralov prodaje se za Din 45.000 v Sovjaku hiš. štev: 60., pošta Sv. Jurij ob Ščavnici, sestoje se iz 3 njiv, vinograda, sadovnjaka in malo šume s prostranim gospodarskim poslopjem — Opita se pri ŠVARCI ravnotam.
popolnoma nov, blizu Radgone na Muri, se takoj p proda. Cena nizka, plačilo na rate. Vpraša se pri
Al. Neudauer, Gor. Radgona,
Posojilnica.
Hranilnica i posojilnica v Črensovcih
r. z. z n. z. uradüje vsako nedelo ino svetek.
Obrestüje hranilne vloge (navadne) po 8%; vezane vloge proti šest mesečnoj odpovedi pod 5000 Din po 9%, vezane vloge od 5000 Din
naviše pa po 9½%
Vlog stanje je že nad dva milijona.
Kmetski penezi se naj vnožijo v kmetske hranilnice i naj v hasek našemi kmetskomi lüdstvi. Zavüpajte nam peneze, za štere dobro stojijo naši kmetje z vsov svojov vrednostjov, ka večim sirotam je lejko posodimo na fal intereš.
Tisk: ERNEST BALKANYI Dolnja Lendava.