Sodobna slovenska poezija
Kristijan Muck
Najdenci
i
Rjavi, zlati in zeleni sloji na osmih stenah, ki jih veže streha, ovijajo star baptisterij, soji raket in žarometov, salve smeha
jih trgajo, pod njimi belo, golo telo kamnito se razkriva, čisto kot bi rodilo se, prelito s smolo besed, snovjo, krvjo iz žlahtnih listov.
Žari od bliskov krstni kamen, sope utrujeno telo, pod krili skrta, - raztrgana vihrajo v vetru - , snope
svetlobe premetava v gromu, sprta s temo in sama s sabo, stoka, hrope v odmevih mavrica, noč vanjo vrta.
II
Kalejdoskopska zgradba, hrum in kriki, rojevanje brez matere in otroka, možje molče stojijo, v stresnih stikih iskalci bodri in očetje vzroka,
da točka je resnična samo ena, neizprosni red v neizpodbitni smeri, v zlatem gnoju ničla razdvojena, naboj možganov, razdeljen na štiri.
Nekdo od njih se išče v misli izvirni, vprašanje najde, kako bi zavrteli kvadrat, koren v prsti neizmerni,
ji iztrgali boga, otroka v stelji si darovali, najdenca, da verni posnetek niča bil bi, križ zgoreli.
III
Bel kamen sije, gola kost kolena, par sklenjen, prah molitve, barvna enost, izpolnjen nič, ki čaka, klica klena, na božji klic, človeško zanesenost.
Pojavi točka se, a ni v nji časa, le z drugo, ko ta izgine, nji enako, deli se prostor, vzgib vesolja, masa utripa v nasprotjih, plazma znakov.
Rumena raza v zemlji, okostnjaki korakajo v nebo osvobojeni skoz klokotanje v glasbo sfer, enaki
kot jajce jajcu, trebuh v premeni vesolje nosi, raste, v ženi vsaki so zvezde, galaksije, božji zveni.
IV
Kako, kdaj, kje naj kdo rešuje konec, ki vselej znova vrača se k začetku, možje očesa, žene krhki zvonec, oboji hlip so in večni zven v zapredku.
Začetek smrtni v prsti zemlje čaka na ogromno težo rojstev, ki naj trebuh vesolja odpre, spočne že onkraj znaka ime za drugost, ki ni lastna nebu.
Nek drugi krščen z mislijo kristalno, a hkrati v srcu okopan z bistro vero, norost prestopi, butne ob steno obalno,
s kolenom golim loči božjo mero, razkrije kamen bel pod vodo kalno, v svoji krvi išče pot k izviru.
V
Ni reke, ki bi tekla od ustja k sebi, nosečnost zemlje, sestre v družini svetov neštetih, svoje žile osebi prepleta v vrtečih se spominih.
Obrazi iz minulih let žarijo, utripajo koščeno kot skulptura oživljena, skupina z domišljijo, v času izgubljena nora ura.
Izvir drhti okamenel v nebu, buči od hrepenenja po izlivu v morja utripajoči sinji trebuh,
kjer se spočenjata v izrivu vsega, kar nič je, noči, dnevu, ljubezen, mir v večnosti zalivu.
VI
Pretekel božje klance sem, ves poten dospel na vrh, na njem kraljuje zima, navzdol se kotali poletje, moten pogled zazrt je vase, zrkla nima.
V daljno morje čofne krona vida, srebrni popek se v modrini utaplja, globine, ki jih ni, v sebi zida, kar vem o sebi, v sebi se raztaplja.
Nekoč, nekje nek slepec čuti morje, ki ni ga v svetu tem. In biti hiša njegovega mrmranja, niti obzorje
besed ne more biti, dokler ne poviša se hrum orkana onkraj zvezd, izorje neštetih večnosti, v njih je niša.
VII
Stebrovje, v njem tribuna in debata, peklenšček niza same argumente, na nek način ga ustavim, ni prevrata, a on utihne, z njim - festina lente.
Bilo je v sanjah, človek že umrli, v peklenski vlogi bega misli moje. Zdaj tu je soba, v nji so se odprli ostanki mladih čustev, zla in bojev.
Srebrn angel se pojavi, davnih dogodkov je spomin ta čudna žena, pristaja gola, ob meni bo dejavnik.
Zbudim zares se, zdaj je ob meni ena, ki pooseblja cvet vseh ciljev davnih. Še živ sem, hvala, bitka ni zgubljena.