Tribuna OTISKU IK predsedstva CK ZKS je že 3. februarja razpravljal o uresničevanju resolucije 3. seje konference ZKS o boju ZK za socialistično usmerje-nost in aktivno udeležbo mlade ge-neracije v razvoju samoupravne so-cialistične družbe. Med drugim je izvršni komite sprejel tudi naslednji sklep: ,,Pomembno vlogo pri obliko-vanju celovite socialistične oseb-nosti mladega človeka in posredo-vanju informacij, uveljavljanju na-prednih idejnih stališe in odločanju za družbeno akcijo ima mladinski tisk. Komunisti v izdajateljskih in založniških svetih morajo zagotoviti, da bo mladinski tisk bolj kot doslej sredstvo za socialistično osveščanje mlade generacije. Takoj moramo urediti tudi materialni položaj tega tiska." -bp- ZAKON O VISOKEM ŠOLSTVU V ZADNJI VERZIJI Veliko nas je, ki bi ob takem spo-ročilu vkliknili: Oh, naposled, konč-no in podobno. Ce se neka stvar vle-če od lanskega leta, smo pač srečni, da smo jo sploh dobili, ne glede na to kakšnaje. To načelo nas mora premljati, ko beremo zadnjo verzijo tega zakona. Na UK ZSMS smo jo dobili 12.3. ob 12,15h. Seja komisije pri Izvršnem svetu je bila napovedana za naslednji dan ob 9h zjutraj. Tako o kakšnem po-svetovanju z bazo ni moglo biti go-vora, niti nismo mogli sklicati seje naše komisije za vzgojo in izobraže-vanje. To niti ne bi bilo tako kii-tično, če ne bi bilo v zadnjem pred-logu veliko novih sprememb, na ka-tere nismo bili pripravljeni. Ena takšnih STREL Z JASNEGA je bila, da se šolsko leto začne 1. septembra in konča 30. avgusta. To pomeni, da bomo morali napraviti vse pogoje do 1. septembra. Predla-gatelji, med katerimi je bil tudi Cen-ter za razvoj Univerze in Univerzi-tetni sindikat, so sodili, da je treba skrajno intenzivirati študij in odpra-viti balast iz študijskih programov. Upamo, da je vsem, ki so se za to novost zavzemali jasno, da bodo morali tudi pomagati pri njeni reali-zaciji. To pomeni, da je treba iti skozi vse študijske smeri in pogle-dati, kje je osem pogojnih izpitov preveč in kje se jih bi dalo krčiti na dva ali tri! Naslednja novost predloga je v 6 mesečnem absolventskem stažu po diplomi. Gotovo je družbeno upra-vičeno, da se doba študija čimbolj skrajša in prilagodi ugotovljenim družbenim potrebam po profilih po-klicev, ki so podlaga študijskim pro-gramom. Ob tako zastavljenem kon-ceptu študija je več kot jasno, da pismene diplomske naloge odpa-dejo, ker je med organiziranimi stu-dijskimi oblikami uvajanje v znanst-veno raziskovalno delo posebej na-vedeno in ni nujno, da so to prav diplomske naloge. Novost je tudi habilitacijska ko-misija pri Univerzi, skozi katero se skuša zagotoviti širši družbeni vpliv na izbiro predavateljev. Seveda je še nekaj sprememb pri upravljanju visokošolske delovne or-ganizacije, ki pa niso bistvene. Ten novih sprememb se ne da ra-zumeti brez konteksa celega Zako-na, zato je potrebna čimvecja infor-miranost o njem kot celoti. Peter Pal (iz INFORMACIJ PUK ZSMS NEKATERE INFORMACIJE DOBLJENO »Ljubljana, 12.3.1975 - Na raz-širjeni seji sekretariata, ki jo je vodil predsednik RK ZSMS Ljubo Jasnič in ki so se je udeležili tudi predsed-niki medobčinskih svetov ZSMS, so obravnavali predlog časovnice in trase za letošnjo Štafeto mladosti. Tokrat bojo hrvaški mladinci predali štafetno palico mladim v Sloveniji že v začetku aprila (1.4.) na mostu čez reko Dragonjo v Istri. V naši republiki bojo štafeto po-zdravili v mnogih krajih, znanih iz NOB, kjer so se odvijali zaključni boji za osvoboditev. Tako bo le-tošnja Štafeta mladosti vključena v sklop praznovanj ob 30. obletnici osvoboditve. V petih dneh, kolikor se bo Stafeta zadrževala v Sloveniji, jo bojo mladinke in mladinci nosili po Primorski, preko Ajdovščine, Tolmina in Cerknega čez škof-jeloške hribe v Dražgoše in na Jese-nice. Z Jesenic bo Štafeta potovala proti Ljubljani, nadaljevala bo pot na Dolenisko, obiskala Bazo 20, Ko-čevje in Crnomelj, od tod pa bo po-hitela v posavske kraje in čez koz-jansko hribovje ter obiskala revirje. Potem, ko bo zapustila Trbovlje, jo bojo pozdravili prebivalci v celjski regiji, Celja, Velenja, krajev na Ko-roškem ter v dravski dolini, Osanka-rice, Slovenske Bistrice in Maribora. Zadnji dan (v nedeljo, 6.4.) bo obiskala še kraje v Pomurju, tako, da jo bojo slovenski mladinci v Mur-skem Središču spet predali mladin-cem iz SR Hrvatske. Poudariti velja, da pride Štafeta v Slovenijo ravno na dan mladinskih delovnih brigad. Tako bo osrednji sprejem prvega dne potovanja Šta- f fete v Kopru posvečen temu dnevu. H Udeleženci te seje so tudi menili, ' da morata biti prvi in zadnji nosilec štafetne palice v Sloveniji mornar (slušatelj piranske pomorske šole) in mlad kmečki proizvajalec; tako bodo označene posebnosti območij na katerih bomo Štafeto sprejeli oz. oddali hrvaškim mladincem ter i tem poudarili tudi pomembnost obeh vej (pomorstva in kmetijstva) gospodarstva za Slovenijo. vodja COP-a pri RK ZSMSlj Andrej Pengov 2. seja Univerzitetne konfe-rence ZSMS Dogajala se je na strojni fakulteti v sredo, 12. marca. Od 29 osnovnih organizacij ni bilo delegatov šestih 00. Pod prvo točko so delegati razpravljali o Mestni konferenci ZSMS. Program je orisal Marko Morel (Marko je v istem tednu postal tudi predsednik MK ZSMS). Razprave ni bilo veliko, govorilo se je, da sta zaradi materialov le 2 izvoda prišla v 00. Pa najbrž ne samo zaradi tega. Razprava se ni razvila niti ob poročilu predsednika UK ZSMS A. Šketa, razen kar so govorili člani Predsedstva o svojih komisijah in dva delegata o enem izmed členov takratnega predloga Zakona o visokem šolstvu. Pod tret-jo točko so bili brez razprave spre-jeti sklepi seminarja v Poreču. Na koncu so bili potrjeni vsi predstav-niki in člani raznih svetov, za v.d. glavnega urednika Radia Študent je bil izvoljen Jože Žlender, za glav-nega in odgovornega urednika Tri-bune pa oba dosedanja v.d. Sprejeta so bila tudi pravila o organiziranju in delovanju UK ZSMS. ,,Razno" je minilo v trenutkih tišine in z za-ključkom seje. Tako nevzburljivo je bilo in tako mirno, kot da za zatišjem pride neurje. JoŠk DRUGAČE Drugače bi bilo stopati drugače. Alivkrogu? Aliravno? Ali drugače? Tako kot Ijudje samo vedo, brez ostalih ,,genijev". P.S. UREDNIŠTVU V RAZMISLEK ,,ČASOPISA" Namen tega zapisa je kratek, kot je kratka opomba na koncu vsebin-skega prikaza Časopisa za kiitiko znanosti, domišljijo in novo antro-pologijo, št. 4-5-6, objavljenem v Tribuni, št. 10-11, 1975, kjer se prosi, ,,naj bi v prihodnje bilo manj tiskovnih napak, ki že na površnost kažejo". Površnost tega kratkega opozorila zahteva, da se malo glob-lje prikažejo razmere, v katerih dela uredništvo Časopisa. Brez svojega prostora (trenutno ,,gostujejo" na Tribuni), brez pisalnega stroja, itd. itd., ob samo ogromni volji zagretih posameznikov bo delo uredništva Casopisa še naprej zadevalo na te-žave, čeprav bi tudi sami uredniki lahko malo manj površno opravljali svoje delo, ki je pri zadnji številki (4-5-6) povzročilo kopico organiza-cijskih nevšečnosti in problemov, zato upam, da ,,bo v prihodnje manj" teh napak, ki že na površnost urednikovanja kažejo. Vijolica R. Sterle MALI ,,FUZBAL" .Komisija za telesno kulturo pri UK ZSMS bo v prvem tednu aprila organizirala turnir v malem nogo-metu med fakultetnimi (oddelč-nimi) ekipami. Turnir bo v Student-skem naselju. Ljubitelji ,,fuzbala", navijači in občudovalci(ke) krepkih in okretnih fantov so jasno vabljeni. -T- bolj ali manj poučnih pripomb NAPAKE V TRIBUNI 8-9 spada citat Tine-ta Hribarja k tekstu ,,Umevanje lju-bezni". Na strani 9,3. vrsta od spo-daj je pravilno -nevzbujajoča-, na-mesto -vezbujajoča-. Sestavek se konča z: ,,Nekdo je na odsotnost svobode pozabil". Torej ne na ljube-zen. V TRIBUNI 10-11 so čudovito pomešane strani. Pravilno si sledijo takole: 1, 2, 3, 6, 7, 8, 5, 4, 13, 12, 9, 10, 11, 14, 15 in nujno 16. Manjkajo tudi opombe (spodaj) pri Radmanovem Genetskem inženir-stvu (2). Dodane so tej številki. UR REŠEVANJE ŠTUDENTSKE SOCIALNO EKONOM- SKE PROBLEMATIKE (POGOVOR Z JOŽETOM ŽLAHTIČEM) i Ko je v teh časih beseda o socialno ekonomski problematiki štu-dentov in razreševanju le-te, se misli predvsem na družbena dogo-vora o štipendiranju in o izgradnji študentskih in dijaških domov. Kot je zapisamo tudi v obeh dokumentih, je njuna funkcija zagotoviti takšen položaj študentov, ki bi ob izenačenih material-nih pogojih šolanja pomenil racionalno naložbo v družbeno reprodukcijo in omogočal zaželeno kadrovsko politiko združenega dela. L V taka prizadevanja se v polni meri vključuje delo socialno W ekonomske komisije pri predsedstvu UK ZSMS, ki tu zastopa f interese študentov. Ker velika večina študentov pozna situacijo le kot PRIZADETI, smo se odločili povprašati predstavnika te komisije JOŽETA ŽLAHTIČA, kako stvar dejansko stoji in kako se godi njeno razreševanje. Vpr.: (Ne)izvajanje družbenega dogovora (DD) o štipendiranju je problem, ki ni samo torišče dela socialno ekonomske komisije, ampak tudi preizkusni kamen odnosa med družbo in univerzo. Zanima nas, kako je bil DD zamišljen, koliko je bilo doslej dejansko strojenega in s katerimi ukrepi naj bi beseda končno postala meso? Odg.: DD, na katerem je zasnovana vsa štipendijska in kadrov-7 ska politika v naši republiki, naj bi omogočil dodelitev štipendij vsem dijakom in študentom, predvsem tistim iz delavskih in kmečkih družin, in s tem prispeval k izenačitvi socialne strukture študentov. Po sistemu družbenega dogovarjanja v Sloveniji in v SFRJ sploh opredeljujejo štipendijsko in s tem tudi kadrovsko politiko v občinah samoupravni sporazumi (SS), ki začnejo veljati takrat, ko jih v občini podpiše vsaj dve tretjini delovnih ljudi. DD prične veljati takrat, ko ga podpišejo vse skupščine občin, t.j. vsi trije zbori. Višina sredstev, ki naj bi bila z DD zbranaje 0,5,%, ki jih delovne organizacije že zdaj izločajo za vzgojo in izobraževanje, fy>zato s tem niso dodatno prizadete. Konkretno to pomeni 14 milijard denarja, kar bi po mojem zadoščalo za izvajanje solidar-nostne in štipendijske politike. Po določilih DD in SS bodoči štipendisti podpišejo posebno pogodbo, v kateri so navedene obveznosti do štipenditorja. V glavnem velja, da se mora štipendist pri štipenditorju zaposliti za > toliko časa, kolikor je prejemal štipendijo. Za podpisnike S in strokovne službe, ki bi kršile sporazum (npr. prevzemanje štipen-distov), so predvidene sankcije in kazni. S kadrovskimi štipendijami pri TOZD naj bi pridobili predvsem tehnični kader, ki ga organizacije potrebujejo, s štipendijami iz skladov (Kraigherjevega, * Kidričevega, Titovega ...) pa bi pridobili kadre za delo na Univerzi ) in znanstveno raziskovalni dejavnosti. Ta štipendijska politika bi se morala začeti izvajati že s 1. julijem 1974. Zaradi prehoda na nov sistem je bilo premostitveno obdobje najprej podaljšano do konca leta, vendar stvar vseeno ni stekla in kaže, da bo speljana do začetka novega šolskega leta. Za ta čas so bili razpisani premostitveni krediti in štipendije. Ker pa študentje sploh niso bili informirani o tem, kako naj nova štipendijska politika zaživi, se tem razpisom niso odzvali in je nekaj denarja celo ostalo. V zadnjem času je bilo precej težav pri podpisovanju SS, tako da sta občini Tržič in Velenje šele zdaj podpisali DD. Tudi SS še niso v celoti podpisani, kjer pa so in se sredstva že zbirajo, so strokovne službe marsikje nesposobne, da bi ta sredstva razdelile na štipendije (Vrhnika, Grosuplje). Zgodi se tudi, da po SS in DD podeljujejo štipendije takim, kjer je dohodek na družinskega člana čez tristo jurjev. Ocena izvajanja SS in DD temelji na anketi, ki jo je sprožila UK ZSMS in je bila razposlana vsem 60 slovenskim občinam skupaj z Obalno skupnostjo in Ljubljano. Odgovorilo je 29 občin in poleg že omenjenega smo iz odgovorov lahko razbrali, da razvitejše občine (Ljubljana, Maribor, Kranj, Celje, obala . ..) ne 1 izvajajo dogovora o solidarnostnem prelivanju sredstev v nerazvite $ občine, zaradi česar kakih 20 občin sploh nima možnosti, da bi podpisovale pogodbe in nakazovale štipendistom vsaj minimalna sredstva. Tu je treba še omeniti, da bi po DD morala biti v izvršnih odborih ali skupnih komisijah podpisnic DD po občinah vsaj po dva študenta-štipendista. Nekatere občine se sodelovanja štipen-distov prav otepajo; v Novi Gorici so se npr. zelo začudili, kako morejo štipendisti sodelovati v nekem takem organu. Rezultate ankete smo poslali najrazličnejšim republiškim in občinskim forumom (ZSMS, ZK, SZDL), ker smo od njih pričakovali konkretnejšo akcijo. Vidnejših rezultatov ni bilo, za kar obstojijo vzroki najbrž na ravni delovnih otganizacij. RISK kot *, stalni koordinator je dal občinam potrebne instrukcije, toda odgovorni dejavniki so se lotili akcije po mojem mnenju preveč vsak zase, premalo koordinirano. Do skupne akcije je prišlo tam, 1cjer so btfe 00 ZSMS in 00 ZK dovolj aktivne. Kadrovske službe v občinah za svoje delo nimajo niti usposob-ljenih ljudi niti namenskih sredstev. Potreben bi bil nek organ na republiškem nivoju, ki bi lahko realno spremljal celotno štipendij-sko politiko, se pravi, da bi vodil evidenco, kdo prejema štipendijo in kolikšno. Ker bi lahko prešel na avtomatično obdelavo podatkov, bi bil toliko bolj poceni kot če se to izvaja v občinah. Edino, kar pri UK ZSMS trenutno lahko storimo, je dogovor ž Republiško konferenco ZSMS, da obiščemo občine, kjer je situacija najbolj pereča (Vrhnika, Grosuplje, Ravne na Koroškem). Socialno ekonomski komisiji pri UK ZSMS in ZŠPK ZSMS bosta tudi sklicali sestanek vseh štipendistov, ki so v skupnih komisijah podpisnic in jim dali podrobnejše informacije o izvajanju štipendij-ske politike. Kako prisiliti določene TOZD, da podpišejo SS? Če so delavci dovolj seznanjeni s situacijo, bojo glasovali zanj, če pa je obveščanje pomanjkljivo, pride do negativnega efekta. Samo-upravnih mehanizmov prisile ni več in večina potitičnih organizacij je že začela uveljavljati politično prisilo. Nekaj je treba povedati še o višini štipendij. Soc. — ekon. komisiji pri UK in ZŠPK sta izvedii anketo o višini živijenjskih stroškov študentov v decembru 1974. Ugotovili smo, da je življenjski minimum 2.030 din. Ko smo to povedali na skupnem odboru podpisnic DD pri RISK, smo naleteli na nerazumevanje. Višina štipendij je določena s sindikalno listo in je cenzus izenapen z minimalnim povprečnim osebnim dohodkom, kar znaša 1650 din (to je le štipendija iz socialnega sklada). Gre pravzaprav za spremembo DD; spremerijen je 7. člen, ki je do zdaj govonl, da se višina štipendij ugotavlja vsako leto sproti, po novem pa je določena s sindikalno listo. Po njej pa minimalni OD znaša 60 % povprečnega OD prejšnjega leta. V skladu s tem naj bi se s 1.1.1975 štipendije revalorizirale. Vrednost točke se je povečalaz 1 din na 1,25 din. Vse štipendije, kadrovske in socialne, bi se tako morale dvigniti za 25 %, vendar se, kot smo že rekli, to povsod ne izvaja. Vpr.: Kot vemo, se bojo letos v Sloveniji pričeli načrtno graditi dijaški in študentski domovi, o čemer se pripravlja poseben DD. Kaj lahko poveš o tem? Odg.: Na Izvršnem odboru RISK-a smo zadnjič sprejeli predlog, da se z letošnjim junijem prične graditi v Sloveniji sedem domov. Predvsem za dijaške domove so bfli izdelani tudi normativi, s katerimi pa se RK ZSMS ni strinjala, ker niso upoštevali peda-goških psiholoških in socioloških momentov bivanja v domovih in zahtevala, da se izboljšajo. Letos naj bi začeli graditi en študentski dom v Ljubljani in enega v Mariboru. Problem je lokacija, ker tudi stvari v zvezi s prostorskim razvojem Univerze še niso jasne, se pa o tem ravno zdaj pripravljajo pogovori na ravni republike. V naslednji fazi (v letih 1977/80) sta v obeh visokošolskih centrih predvidena dva doma s 250 ležišči. V tej fazi bo zbiranje sredstev že potekalo po novem ,,DD o izgradnji študentskih in dijaških domov". Pripravlja se posebna interesna skupnost dijaških in študentskih domov, ki preko 6. člena DD o razporejanju dohodka, OD, in nekaterih drugih osebnih prejemkov ter gibanju, obsegu in strukturi porabe v letu 1975, ki pravi: ,,Udeleženci tega dogovora si bodo prizadevali, da bodo zbrana sredstva za naložbe v dijaške in študentske domove, ki jih bo v ta namen združevalo gospodarstvo v okviru sredstev za stanovanjsko izgradnjo, štipen-dije in drugih virov do visine 100 milijonov din v letu 1975". + Po novem DD o izgradnji domov pa naj bi se zbirala sredstva v višini 0,3 % brutto OD Slovenije, kar bi naneslo okoli 10 milijard. S temi sredstvi naj bi se problem domov reševal dolgoročno. Se nekaj: na zadnjem sestanku predsedstva smo oblikovali delovno dcupino, ki bo pripravila normative za izgradnjo študentskih domov. Mislijo namreč, da je treba normative za gradnjo objektov, ki bojo v rabi najmanj 40 let, dati v javno razpravo, ne pa tako kot doslej, ko so jih izdelali pri RISKu in jih dali v pregled le komisijam. Vpr.: Spremembe bojo tudi v zdravstvenem varstvu študentov. Kakšne so te spremembe? Zanima nas tudi, ali je bUo že kaj \ storjenega za razširitev kapacitet zdravstvenih domov za študente? 5 Odg.: Pri Univerzi deluje poseben sklad za zdravstveno varstvo ^ študentov. Z novim zakonom o zdravstvenem zavarovanju bo vsa ^ stvar urejena po regijah, zato smo v ta zakon spravili amandma, ki _-pravi, da je v prvi polovici leta treba z vsemi skupnostmi za/ZZ. zdravstveno zavarovanje po regijah podpisati posebne SS o financi- ranju in obstoju sklada za zdravstveno varstvo študentov. Posebna komisija se zdaj že pogovarja z regijami, tako da bo sklad v okviru novega zakona normalno deloval. Študentje imamo v Ljubljani in v Mariboru po en zdravstveni dom. Ljubljanski ima prostore na Ilirski in v SN. Zaradi števila študentov, ki se stalno povečuje, raste tudi število zdravstvenih storitev splošne prakse, zobnih ambuiant, ginekologije itd. Prosto-rov za te storitve zato vedno bolj primanjkuje. Najbolj smotrno bi bilo pripraviti dolgoročni načrt za študentsko zdravstveno kliniko v Ljubljani ali pa raje sploh zdravstveni dom za mladino. Kratkoročno gledano pa bi bilo dobro, če bi prostore, ki so nekoč že služili zdravstvenemu varstvu študentov in so v ŠN in na Ilirski spet preuredili v ta namen. Na Ilirski na primer EKG ne more normalno delati zaradi hrupa z ulice, laboratorijski prostori so neprimerni, v ŠN ni mogoče imeti priročne ambulante, ki je minimalen pogoj za obdelavo empiričnih podatkov, npr. analizo krvi itd. Seveda imajo tudi v Mariboru podobne probleme. +Opomba J. V.: V Času priprave pogovora za tisk nam je bilo dano zvedeti, da se spričo POMANJKANJA SREDSTEV graditev ,,letošnjih" dveh študentskih domov odloži na potem. Kaže, da ne bomo le mi pisali o teh rečeh, nego tudi zanamci in še zanjimci. . . Pogovor pripravil Jože Vogrinc SPREHAJANJE PROTI VZHODU tem so se vršile in se zgodile nekatere znane in mnogo publicirane (čeprav spet ne v Tribuni) zgodbe, katerih odprti oder je bil Beograd in je bila Ljubljana. In je skoraj neopažena zdrsela mimo nas novica, da Praxisa ne bo več, ker ,,ne obstajajo več objektivni pogoji za njegovo nadaljnje izhajanje", kot je obvestil zainterč-sirano javnost drug Jantol, sekretar SK SKH. Kot večina prečudnih agonij v današnjem svetu se je tudi agonija revije Praxis končala s smrtjo. Pa se zdaj zazrimo v manj znano, a (morda le) poučno! Tudi tam v Zagrebu, na njegovem Sveučilištu, kot povsod v naši širni domovini, so se zelo trudili, da bi izvršili nekaj res pomembnih organizacijskih (in vsebinskih) sprememb. T.j., dvoje. Tako, kot so se na eni strani ,,raztozdirali" in se začeli iti ,,združeno delo", so se na drugi mladinsko organizirali v svoj SSO. Z zadnjim na Sveučilištu kot celoti niso najbolj zadovoljni; a kje tudi so (samo poglej poročilo iz seminarja naše, t.j. ljubljanske univerzitetne ZSM)? Vendar pa le nekaj mladinci že počnejo, vsaj tako kaže na eni (nekdaj) bolj problematičnih fakultet, na Filozofski, s katere si lastimo nekaj bolj natančnih informacij. To delo se kaže nekako takole: iz izjav pri-zadetih se vidi kot precej forumsko, iz (iz)danih listin, textov, dokumentov pa ima močan sindikalistično-reforma-torski priokus. Kar nam poskuša dokazovati pred nami ležeči anketni list, pričevalec zadnje akcije SSO na tej fakulteti. Pripo-veduje nam, da se ,,ova anketa provodi sa svrhom da se ustanove želje i potrebe studenata za A—interdisciplinarni +B studij". Nakar ta stvar izgleda recimo tako; pa saj ni niti tako nova in ne različna. Študij A in B skupine poznajo tudi ,,kod nas" študentje Filozofske fakultete. Tam v Zagrebu pa si prizadevajo, da bi ga posodobili, seveda v skladu z obstoječimi možnostmi in trenutnimi pogoji svojega visokošolskega potenciala ter ,,prema željama i potrebama suvremenog društva". Poleg vpisane A—grupe bi si študentje izbirali '"'"namesto B-skupine isto število (8-10) ur na različnih oddelkih / / . Eho, all' ouk ehomai Ne bi bila prevelika resnica takšno izjavljanje, ki bi trdilo, da s kar največjo vnemo in zanimanjem opazujemo vse tisto, kar naši kolegi(ce) na Sveučilištu zagrebačkom počnejo; ali pa, kar se z njimi počne. Je kar res, da smo od lanske zgodnje (burne) pomladi nekako pozabili na tisti del ljube domovine, da ni več ne stikov, pa tudi ne novic od tam na straneh Tribune. In bi bili tako popolnoma neobveščeni o storjenem tam preko in bi v tej svoji neobveščenosti trdno mislili (ali bi se nam vsaj zdelo), da se čisto nič, ma, popolnoma ničesar tam doli ne stori zanimivega in se sploh nič ne dogaja; da so tam enostavno umrli ali kaj. Vendar, srečni smo, ker imamo sredstva masovnega obveščanja (ali pa imajo ona nas? ), pa se kakšen dan lahko naslajamo vsaj ob kakšni šokantno—škanda-lozni stvarčici ala revija Praxis; a tudi nič več. In res (še večja) sreča, da izhaja Tribuna pa izvemo toliko zanimivih stvari, ki sicer niso ravno revija Praxis, so pa kaj več. Vendar moramo že prav na začetku pisanja skesano priznati, da se ne bomo povsem dosledno držali zgoraj zapisanega ograjevanja od zalagalcev z informacijami. Si bomo le dovolili previdno dotikanje tistega, že tam zapisanega. Iz enega kompleksnega razloga. Samo tam so pisali o reviji Praxis. Praxis pa se je vsa ta leta dogajal ravno na Sveučilištu, kakor nam je to tudi edina od tam zadnje čase znana stvar; da bo sestop iz znanega v neznano lažji, naj zapišemo nekaj besed še o tem. Agonijo Praxisa smo (vsaj nekateri) spremljali že nekaj časa. Njegov sedanji eksistenčni konec se je pravzaprav začel, ko je bila revija postavljena popolnoma na lastne (finančne) noge. Družbena skupnost, t.j. njene ustrezne institucije, so tej reviji popolnoma odrekle vsako pomoč, predvsem pa flnančno, seveda. Tako si je bilo treba pomagati drugače. Vsi naročniki so lansko jesen dobili zajetno pismo z zagrebške Filozofske fakultete, v katerem je bila informacija redakcije o ,,neizvesenom" stanju pri reviji, ter anketni list, ki naj bi vrnjen povedal, kaj si pošiljajoči naročnik revije misli o njenem nadaljnjem izhajanju, kar naj bi redakciji pomagaJo pri njenem načrtovanju prihodnjega izhajanja. Obetala se je zvišana naročnina. Potem je izšla trojna številka revije in hkrati so poskušali prodati čimveč starih, neprodanih številk, da bi le kanil kakšen dinar v blagajno. Pa očitno ni bilo ničesar iz tega. Kajti med znotraj fakultete ali pa na drugih visokošolskih institucijah. Seveda pa le-tega izbora ne bi mogli kar tako vpisovati, ampak bi jim to dovolil oddelek, kjer študirajo svoj A-predmet, potem ko bi svoj izbor pismeno obrazložili. Po mnenju Odbora za reformu studija SSO Filozofskog fakulteta bi bil takšen študij možen že prihodnje leto. Torej nič pretresljivo novega. Nas pa spomni grenkih misli o interdisciplinarnem študiju tako v Ljubljani, kot prav na splošno. Je že tako, da se še tako lepe zamisli in v določenih pogojih še tako koristne organizacijske oblike študija izrojevajo, če se jim ne dati NJIM ustrezne vsebine, srži, ter seveda načina njihovega udeja-njanja. To je tako, kot pri raznoraznih čebulčkih, ki so že tako lepi na izgled pri Sadje-zelenjavi, pa niso potem čisto nič uporabni za fižolovo solato, če je njihova sredica gnila in smrdi. Ta zadnja (zagrebška) ideja pa ima še en rahel vonj med vonji; vonj managersko plehke misli. Misli, ki vidi le svoje neposredne profitarske koristi in bo v ta namen uporabila prav vse. Tudi interdisciplinami študij kot (možna) res revolucionarna oblika študija je lahko zelo uporaben v ta namen (seveda prikrojen), samo da je ,,prema željama i potrebama suvremenog društva". In se nihče pri tej ,,revolucionarni" zamisli ne vpraša: ,,Kaj pa potrebe in želje npr. študentov kot ljudi? " Tudi v Zagrebu so se visokošolski zavodi organizirali po (že ne več) novih zakonih o združenem delu. Koliko je ta reorganizacija pridala k vsebinskosti samoupravljanja. koliko je ostala zgolj suhoparna, gola, prazna forma, je na splošno nemogoče reči, saj se situacija spreminja od konkretnega zavoda do drugega. Na Filo-zofski fakulteti so se odločili za razdelitev na 4 t. im. OOURe, od katerih vsak obsega nekaj študijskih smeri. Ob primeru Filozofske fakultete bomo poskusili spoznati, do česa lahko pride, če se gremo samoupravo tako, da sprejemamo nove, progresivne oblike organiziranja, odločamo in delujemo pa po prejšnjih, že davno odpisanih, neustreznih in formalno zavrženih metodah. Za podlago si bomo sposodili primer sprejemanja Pravilnika o disciplinski odgovornosti študentov te fakultete, svoje navedbe pa bomo črpali in jih argumentirali iz dokumenta ,,Radni material Skupa studenata Odjela za sjednicu Znanstveno-nastavnog vječa Odjela od 26. veljače 1975"; pri čemer je kot ,Odjel' mišljen oddelek oz. OOUR, ki združuje študijske smeri psiholpgija, filozofija in sociologija. Nekatera dejstva kažejo, da je samoupravljanje resnično zaživelo na tej fakulteti le na imenovanem oddelku. Seveda je v tej opazki poudarek na za nas mnogo bolj zanimivem študentskem samo-upravljanju, čeprav je le-to velikokrat kot integralni del celotnega samoupravnega procesa na določeni instituciji zgovoreri indikator celotne samouprave. Povejmo: le na tem oddelku oz. OOURu imajo študenti svoj Skup, ki pa spet ni le črka na papirju, temveč se zelo aktivno vključuje v samoupravljanje tako na oddelku, kot tudi v okviru fakultete. Nazorno priča o tem že omenjeni postopek in dogajanja okoli Pravilnika. Za kaj pravzaprav gre: v čem je tista pedagoška ost problema, ki bi lahko zbodla tudi koga tu, pri nas; kje se kaže neprijetni razkorak, pogoltno močvirje, ki preprečuje, da bi (zapisane) besede postale (tudi) dejanje? Študentje omenjenega oddelka že nekaj časa na svojih zborih trdijo, da je bila ,,več nebroj puta prekršena samoupravna procedura in nisu poštivana samoupravna prava studenata". Končno so bili postavljeni pred izvršeno dejanje. Poleg tega ugotavljajo tako pri prednačrtu, kot tudi v končni formulaciji Pravilnika, določeno število principijelnih nesprejemljivosti ter neskladij s pozitivnimi zakonskimi normami, ki so pri nas v veljavi. Vendar se v to tukaj ne bomo spuščali; gre nam samo za razkorak med samoupravljanjem z besedami in dejanskim samoupravljanjem in to seveda instruktivno. Omenjeni dokument vsebuje kronologijo sprejemanja Pravilnika, iz katere je razvidna upravičenost študen-tovskih trditev, ter stališča, ki izjahajajo iz ugotovljenih dejstev in ki jih je Skup studenata odjela FPS predložil Znanstveno-nastav-nom viječu svojega oddelka, da jih prouči in posreduje Savjetu fakulteta. Kajti prav na relaciji Savjet fakulteta — samoupravni organi oddelka je prišlo do razhajanj. v katerem bi se z zapisanimi argumenti zavrnil sprejeti Pravilnik, ter naj bi se formulirali Že maja 1974 so na tem oddelku na Zboru študentov razpravljali o prednačrtu Pravilnika ter ga po razpravi zavrnili kot nesprejemljivega, o tem pa so študentski predstavniki v Svetu fakultete (študentska tretjina) obvestili ta Svet. Svet fakultete pa je tako njihovo stališče, kot prošnjo po odgovoru nanj, predvsem preprosto ignoriral. Oktobra 1974_je bil sprejel Pravilnik skoraj identičnega izgleda s prednačrtom. Šele novembra istega leta so bili študentje tega oddelka prvič obveščeni, da je bil Pravilnik sprejet, pa še to na posreden način, saj je bilo od njih enostavno zahtevano s strani Sveta fakultete, naj na svojem Zboru izberejo sodnike disciplinskih sodišč iz svojih vrst. Na sklicanem zboru pa so zavrnili zahtevo, naj bi si izbrali sodnike ter so rajši še enkrat že sprejeti Pravilnik prediskutirali, s čimer so nadaljevali še na naslednjem, čez nekaj dni sklicanem Skupu v začetku decembra. Takrat so ponovili vse, kar so že prej izjavili o Pravilniku oziroma zahtevali v zvezi z njim. Hkrati pa so formirali komisijo, ki naj bi sestavila dokument, v katerem bi se zapisanimi argumenti zavrnil sprejeti Pravilnik, ter A naj bi se formulirali principi, na katerih sploh lahko po njihovem mnenju temelji nek disciplinski pravilnik. Ta dokument je bil sestavljen in dostavljen Svetu fakultete in dekanu. Vendar se tudi s tem dejanjem na tej fakulteti ni nič spremenilo. Svet fakultete se še d naprej obnaša po starem, baje samoupravljalsko. Za nekatere ljudi na tej fakulteti študenti, ki bi lahko posedovali svoje misli, očitno sploh ne morejo obstajati; tako se vsaj da sklepati iz prevladujočega ignorantskega vzdušja. Ob koncu februarja študentje oddelka FPS na FilozofskT fakulteti v Zagrebu še vedno čakajo, da se jih bo kdo (uradno) spomnil. Medtem pa različni dejavniki poskušajo izgladiti nastalo (nervozno) situacijo z različnimi poluradnimi in privatnimi sugesti-jami ter z vsiljevanjem defetističnega vzdihovanja: ,,Saj bo vse še dobro in sploh 0. K.! Samo storite tako, kot mi pravimo, da je prav!" Težko je svoje napake priznati (predvsem javno). In v kolikor lahko sploh še govorimo o napakah ob kršitvi samouprav-ljalskih pravic, pa čeprav so to (po mnenju nekaterih samo) samoupravne pravice študentov? Smatramo, da se študentom navedenega oddelka more le z veliko težavo odrekati njihova samoupravljalska zavest, zavzetost, delavnost ter konstruktivnost. (Kot konstruktivnost: v svojih zaključkih so izrazili pripravljenost, da sami prevzamejo breme izdelave Pravilnika in to v celoti, če je treba, pa čeprav bo potem veljal le za njihov oddelek v kolikor ne bi prišlodo soglašanja, predvsem pa do vsaj nekoliko razumevanja fakultetnih organov.) Težko bi o čutu, ki naj bi usmerjal in vodil (samo)upravljanjfe na tako pomembni ustanovi, premišljevali v zvezi z delovanjem Sveta te Fakultete. Zato ni prav nič čudno, da se ob tako zaobrnjenih dejanjih rojeva dvoje zloveščih trditev med študenti te fakultete; da pomeni tak Pravilnik vsaj nekoliko preobsežno moč v rokah samo redkih, ne daje pa prav nobenih jamstev za to, da moč ne bo uporabljena za nečiste posle, ter da je tak, kot je, le pripravno sredstvo, da se s te fakultete odstranijo tisti študenti, ki jih fakultetne oblasti ne ljubijo najbolj in ki so jim trn v peti. Kateri med njimi bi lahko bili, vsak zase ve. Kako pa so takšne (do)misli(ce) opravičljive, nam o tem vsaj nekaj pove gornji tekst. Takšna je ta stvar in tako se kažejo dileme samoupravljanja na takšnih ustanovah, kot je Univerza. Ali pa je en razkorak tudi edini razkorak? Le z razb janjem iluzij, v katere nas le preveč pogosto postavlja samovšečnost blebetanje študentskih, univerzitetnih (pa, res je, tudi drugih) politikov, ter z javnim postavljanjem problemov in napak iz lepljivomračnih kotov koluarskih spletk, pritiskov, govoric, bo postal ta (in podobni) razkorak korak. Ali pa so vse krasotne besede o ,,samoupravljanju kot delu študijskega procesa" (pri čemer asociiram tudi precej na nas) le ostudna hipokrizija, le izraz dejanskega strahu nekaterih, ki v samoupravljanju kot celovitem kreativnem procesu človekovega bivanja ne bi imeli, takšni kakršni so zdaj, kaj iskati? Na tem mestu se odpira vprašanje, kako je kaj s študentskim samoupravljanjem pri nas, v Ljubljani. Ali lahko primerjamo, aH lahko celo najdemo kakšen podoben angažma med študenti, kot je (bil) ta naših kolegov tam preko rečic Kolpe ino Sotle? Zdi se, vsaj na nekaterih fakultetah še danes ni odpravljena dilema, ki so jo z odločnimi izjavami že morjekrat odpravljali vplivni funkcionarji iz vrst študentov (tudi tov. Kšela v eni izmed zgodnejših številk tega letnika Tribune), kdo pravzaprav po reorganizaciji samoupravlja, adi je to zdaj kakšen privilegij le izbranih, kot se to kaže ponekod, (npr. na ,,naši" Filozofski). Kje so zbori vseh študentov in njih od vseh izvoljeni zastopniki v organih fakultet? In še je kakšno vprašanje. Pa s tem tega texta še ni konec. Ko že govorimo o imenovanem oddelku Filozofske fakultete v Zagrebu, naj bo še to, da ne bodo izpadli le kot drekači, ki samovšečno jezno pizdijo predpostavljenim v brk, da bi izsilili ta ,,svoj" Pravilnik. Ker so spoznali (in niso edini takšnih misli), da jim manjka medij, preko katerega bi lahko posredovali (predvsem) teoretična dela ali zanimivejših ostalih ali pa neafirmiranih svojih avtorjev, so se odločili, da si bodo pomagali z edicijo, ki so jo imenovali Alienacija. To sicer pri njih ni nov poskus, saj lahko beležimo podoben pojav že pred leti, ko je prav na tej fakulteti izhajala zbirka Pšenica, ki je prinašala predvsem prevode teoretičnih del zanimivih avtorjev (npr. R. Ovvena). Sedaj pa spet poskušajo. Tako je izšel že pred časom (kolikor vemo) prvi celovit prevod Platonovih (političnih) pisem pri nas. Za prihodnost pripravljajo predvsem dela o področjih vedenja, ki so pri nas manj znana in obdelana ali pa sploh niso (npr. antipsihiatrija). Osnovno vodilo jim je poudarek na informativno-teoretični plati; tako naj bi bila opremljena z obširno bibliografijo določenega področja, bralcem v vednost in pomoč. Normalno je, da jih tarejo velike finančne zle prikazni, a upajo, da bo šlo tudi naprej. Naslednjo Številko pričakujemo te dni z obljubo, da bo res kvalitetna in obsežna ter da jo bomo videli tudi v Ljubljani. Ravno zato bomo več o tej ediciji zapisali kdaj drugič, ko si bomo vso stvar do dobrega ogledali; pa tudi še o čem drugem, če bo le mogoče. . .____ Z. Pistotnik Oficial in FLACIJA Deset, dvajset in več-odstotne stopnje inflacije v zahodnem kapitalističnem svetu so, če izvzamemo določene posamezne in bolj netipične primere iz bližnje preteklosti, za sodobno zavest nekaj povsem novega. Inflacija (kot presežna količina denarja v obtoku) je v človeški zgodovini od nastanka denarja naprej sicer stalno Prisotna, razviti blagovni sistem pa jo je poznal le v svojih zgodnejših obdobjih, da bi ji kasneje, s prehodom v svojo zrelost, prepustil le obrobno mesto. Vse do druge svetovne vojne je bil problemf ki je zaposloval ekonomsko prakso in teorijo na zahodu bolj v deflaciji, v upadanju agregatnega tržnega povpraševanja in preteči stagnaciji. Po vojni je izgubil na svojem pomenu tudi ta problem, prišlo je obdobje poleta. Meščanska teorija je ohranila strah izključno pred to vrsto krize in zato še dolga leta in desetletja izpopolnjevala mehanizme, ki naj bi bili v pomoč kapitalistični državi v njeni funkciji pospeševanja in regnliranja razvoja sistema. Krize, značilne za prejšnja obdobja, se dejansko v večjem obsegu niso več ponovile. Zahodna teorija je zaradi tega vse bolj ugotavljala, da je faza protislovnega, nestabilnega razvoja kapitalizma presežena; da je sistem v svoji novi kvaliteti sposoben vzdrževati solidno, enako-merno rast, ki bo (če že ni) odpravila tudi vsa antagonistična nesorazmerja v družbenih odnosih. Porajale so se teorije blago-stanja, izobilja, teorije o razvitem, potrošno in socialno usmerje-nem kapitalizmu, ter različne teorije o konvergenci sistemov. Vsakdanja izkušnja in številke so ustvarjali med ekonomisti vzdušje, v katerem je usahnilo skoraj sleherno zanimanje za nekoč prevladujoča področja v meščanski ekonomiji, za teorijo ciklov in kriz, ter za diskusijo z markistično ekonomsko teorijo. StabUizacija kapitalističnega sveta (po vseh velikih pretresih v prvih desetletij dvajsetega stoletja) je vnesla tudi v te teorije precej zmede. Velik del leve kritike kapitalizma je prešel pod ideološko okrilje vzhodne apologije; spet drugi del — na eni strani zaradi navideznega uravnovešenega razvoja same ekonomike zahodnega sistema, na drugi pa kot reakcija na zlorabljanje maiksizma na vzhodu — pa na, z vidika politične ekonomije, dokaj meglena področja potrošništva, ničelne rasti in podobno. Te smeri predstav-ljajo torej precejšnje napredovanje tudi v ekonomski teoriji, predvsem glede na to, da ponovno vnašajo v njeno analizo mnoge sociološke in na filozofskih temeljih postavljene elemente, potem ko jih je ta v vse bolj pragmatičnem tehnokratiziranem razvoju na zahodu in veijetno še bolj na vzhodu izgubila. Kljub tem pa pomeni baziranje na zgolj socioloških kategorijah, ki so povezane v glavnem s površinsko tehniko meščanske ekonomske analize, za ekonomsko teorijo tudi nazadovanje, saj je opuščeno proučevanje samih materialnih (elementarnih)procesov v gospodarstvu, eko-nomskih zakonitosti, ki v meščanski družbi še vedno, po svoji lastni ,,kot naravni" logiki, odmerjajo razmerja med ljudmi v proizvodnji; kar mora za politično ekonomijo biti podlaga pri spoznavanju razrednih družbenih odnosov. Dejstvo je, da leva ekonomska teorija v večini primerov, tako kot meščanska, ni pričakovala in ni mogla biti pripravljena na krizo, ki je (v svoji polni moči) nastopila v zadnjem letu, dveh in to v popolnoma novi obliki. Meščanska ekonomija nima inflacije kompleksno obdelane. Običajna (abstraktno-) teoretska shema inflacije, postavljena po analogjji s Keynesovim modelom depresije (deflacije), predvideva predhodno doseženo polno zaposlenost in že doseženo maksimalno stopnjo rasti. Za sodobno inflacijo pa je značilen prav visok odstotek brezposelnosti in nekoriščenih materialnih kapacitet ter upadanje stopnje rasti. Inflacija v razmerah recesije je dejstvo, ki ga lahko — in ki ga — zahodna ekonomija le opisuje, njen teoretični aparat pa ni tak, da bi uspel spreminjajočo se prakso tudi razlagati. Meščanska eko-nomska teorija nudi kapitalistični državi napotke za obnašanje takrat, ko je gospodarstvo v solidnem napredovanju že samo po sebi, po svojih lastnih (ekonomskih, blagovnih) zakonitostih, ko je treba avtomatično funkcioniranje sistema le prilagajati tekočim zahtevam, vzpodbujati in v posameznostih korigirati. Družbeno-ekonomske zakonitosti so dane, a neprepoznane, teorija le re-gistrira njihove površinske pojavne oblike, jih shematizira in priporoča sredstva, s katerimi je moč na njih vplivati. V naravi teh sredstev je potem, da učinkujejo na le zunanji izraz realnih (družbeno) ekonomskih dogajanj; ta dejanska dogajanja pa so opredeljena še z drugimi faktorji, ki so meščanski teoriji neznani, v njeno analizo ne vstopajo in nja njih torej ne more učinkovati. Zato je ta teorija popolnoma nesposobna, ko se začnejo mani-festirati v vsakdanjem življenju nove ekonomske oblike, pojavni znaki velikih sprememb, ki spremljjo razvoj ekonomskih zako-nitosti buržoazne družbe. Standardna ,,razlaga" za pojav inflacije je v prekomemem, presežnem tržnem povpraševanju glede na globalno ponudbo pri daiiih cenah (cene pa morajo potem poskočiti, da se ti dve sili uskladita). To je hkrati tudi terminološka opredelitev za ta pojem in pove, da to kar je, je. Pri tem so ostali, ko so opisovali posamezne (v glavnem umetno vzpodbujene) primere, kot pri financiranju oboroževanja v času vojne, finaiciranju povojnih rekonstrukcij ipd.,ter v abstraktnih manipulacijah s keynesianskimi modeli. Kasneje, pri opazovanju precej spremenjene prakse (rednih a neškodljivih dva, tri- odstotnih inflacijskih stopenj), ko je bilo treba odgovoriti na vprašanje: odkod to prekomerno povpraše-vanje, so prešli na razmere v ponudbi - kaj je vir nerealnega tržnega povpraševanja v dohodkih razlipnih udeležencev v proiz-vodnem procesu, ki se izražajo v njem kot stroški. Inflacija stroškov torej. Kot glavne razloge za porast stroškov, ki poženejo v inflaciji, navaja meščanska ekonomija prekomerno, škodljivo in neupravičeno naraščanje delavskih plač, ter v novejšem času še prekomerno, škodljivo in neupravičeno dvigovanje cen surovin in nafte v državah izvoznicah. Tu meščanska teorija svojo analizo zaključi — ne, da njene ugptovitve ne bi bile točne, toda končujejo tam, kjer mora analiza, na p,odlagi zbranih podatkov, šele pričeti. Porast plač in cen surovin ne more biti končni razlog, to je lahko le opis stanja. Iz same razredne narave meščanske ekonomije izvira nezmožnost, da bi prodrla dlje od tod. Če jo slučajno, s kakšnim novim metodološkim pristopom (ki pa niti ne more biti tako nov, saj je v osnovah marksistične teorije že dolgo prisoten, čeprav malo koriščen) ali z visoko intuitivno sposobnostjo (ki jo je, ob desetletja dolgem proučevanju nekega področja pričakovati) pri njenih posameznih predstavnikih le zanese nekoliko globje v samo ekonomsko stmkturo kapitalističnega sistema, se mora hitro strezniti in osvoboditi takih tendenc, ki so lahko le samomorilske. (Nobelovo nagrado za ekonomijo je dobil Samuelson, ko je uspel sterilizirati mnoge zelo prodorne Keynesove postopke in jih, ustrezno prilagojene in nenevarne, vključiti v običajni prevladujoči teoretski sistem). Meščanska teorija ugotovi vir inflacije v plačah in nafti in njena edina možnost, sedaj ko lahko prinese nadaljne raziskovanje le zelo nepredvidljive rezultate je, da pokliče v urejevanju poznega kapitalističnega gospodarstva na pomoč bur-žoazno družavo, policijo in vojsko. Poskus razumevanja pojava sodobne inflacije ali sploh ni mogoč ali pa ga buržoazna družba označi za nevarnega; če pa ostane pri takih površinski analizi, je njeno razreševanje neizvedljivo. Sicer pa je smiselna rašitev edino v odpravljanju in preseganju nekaterih bistvenih elementov samega kapitalističnega sistema. V tej fazi, ko izbijajo na dan v obliki skrajno zaostrene ekonomske in družbene krize vsa nakopičena nasprotja sistema, je možen le prehod na izključno politično razreševanje in urejanje problemov — v tej ali drugi smeri. Pri tako postavljeni altemativi (ki je v državah z kolikor-toliko močno levo opozicijo že zelo razvidna) je pofa-šistenje buržoazne oblasti, zadnji politični ukrep v smeri ohranjanja sistema, torej precej realna razvojna perspektiva. Sodobna inflacija lahko tu, v ekonomdci sferi, igra vlogo tiste zadnje, s skrajiiimi antagonizmi obremenjene (in znotraj neokrnjenega sistema neraz-rešljive) oblike stoletja dolgega pritislovnega razvoja kapitalistične družbe. .. o .. Zakaj bi moralo naraščanje delavskih plač privesti do inflacije? Meščanska teorija se ustavi tam, kjer vrže krivdo na neupravičeno višjo ceno delovne sile. Zakaj pa je ta nova višja cena neupra-vičena? Sam materialni napredek visoko razvite kapitalistične družbe je pripeljal do tega, da je ogromen obseg proizvodnih sredstev, s katerimi upravlja zasebni kapital, vse bolj sposoben razviti proizvodnjo materialnih dobrin v količinah, ki so sposobne zadovoljiti človeške potrebe tudi tam, kjer je z vidika kapitala (z vidika profitnega motiva) potrebno, da se ohrani (dohodek — delavcev — in njihova) poraba na nizki ravni. Materialna baza take bružbe je že tako izpopolnjena, produktivnost dela že tako visoka, da postane dejavnost zasebnega razpolaganja, upravljanja s kapi-talom vse manj pomembna in (glede na visoko stopnjo čistega donosa, ki jo zahteva kapital nasproti in namesto visoke stopnje družbene potrošnje) za nadaljni razvoj vse bolj škodljiva; na drugi strani pa delo, nasproti obseženemu družbenemu kapitalu, prerašča v vse bolj bistven dejavnik razvoja. V današnji visoko razviti zahodni državi je kapital že dolgo prenehal predstavljati nosilno silo (materialnega) napredka. Osnovne značilnosti obnašanja (za-sebnega) kapitala so ravno v tem, da išče stalno nove možnosti nalaganja, profitonosnega funkcioniranja, ki so danes (v produk-tivni sferi sploh že dolgo, so pa tudi že drugje) vse bolj redke; da je, skratka, preobilen. Preobilen pa ne v tistem smislu, ko se ta sredstva izražajo kot prav konkreten ,,družbeni odnos" — ko je nadaljna ekspanzija kapitala (kar je predpogoj njegovega obstoja) glede na to, da zahteva zadosti nizko ceno (in potrošnjo) delovne sile zaradi dovolj visoke profitne stopnje (ki pa nima izhoda v nove investicije, predvsem zaradi nezadostnega potrošnega povpraše-vanja), vse težje uresničljiva. Če se v novih razmerah sodobnega kapitalističnega sveta pri spremenjenih odnosih v razmerju delo — kapital plače dvigajo, je to le znak visoke stopnje razvoja, znak visoke produktivnosti dela in tudi materialnega bogatstva družbe; znak, da se počasi presega obdobje, ki zahteva vzdrževanje in žrtvovanje (vsiljeno izključno delavskemu razredu), da bi človek čim hitreje razvijal svoje produkcijske sposobnosti in se postopoma osvobodil izpod zasužnjujoče nujnosti materialnega sveta, izražene v širši produkcijski sferi z blagovnimi zakonitostmi (s profitnim proizvajanjem in s kupoprodajnimi odnosi med ljudmi); je torej znak določenega uspeha. Če mora sedaj tako stanje pripeljati do inflacije, da krize sistema, je to tudi znak, da tak sistem ne ustreza več novi stvamosti; da se je kapital v svoji stoletja stari bitki za profitno stopnjo zatekel še k zadnjemu, do skrajnosti protislov-nemu sredstvu. Sodobna inflacija ni inflacija stroškov, je profitna^ inflacija, kar pomeni napihovanje profitov tam, kjer je njihova vloga v ekonomskem razvoju že davno mimo. V svojih starejših obdobjih je kapital uspel brzdati naraščanje plač s spreminjanjem strukture proizvodnega procesa, ko je proizvodni postopek progresivno tehniziral in tako (z nadomešča-njem delavcev s stroji, in s sorazmerno nizkim povpraševanjem po delovni sili) uspel zadrževati na nizki ravni tudi plače. Kar je proizvodnja na enl strani, mora biti poraba na drugi: če so pomenile nizke delavske plače tudi nizko porabo potrošnih sredstev, je našel večji del proizvodnje (in njenega naraščanja) svojo porabo v povpraševanju po proizvodnih sredstvnih, ki je v takih razmerah naglo narašačalo. Danes te možnosti ni več. Produktiv-nost dela je tako visoka, da je vrednost produkcijskih sredstev v razmeiju do vrednosti dela (delovne sile) bistveno padla — tako daleč, da postaja počasi nemogoče v vrednostih razmerjih kopičiti produkcijska sredstva na račun in namesto delovne sile. Pri zahtevani donosnosti kapitalistične proizvodnje je edina možnost omejevanja (zaposlovanja delovne sile in) plač preprosto v omeje-vanju obsega proizvodnje. Tako obnašanje je dejansko značilno za celotno obdobje monopolnega kapitalizma, ko predstavlja ukinitev proste konkurence posameznim zasebnim kapitalom možnost fiksirati svoj obseg poslovanja na tisto nizko raven, ki še omogoča zadostno (monopolno) profitno stopnjo. V takih razmerah je prisotna tendenca k stalnemu progre-sivnemu oženju trga (povpraševanja in porabe) — ki bi, prepuščena sama sebi, hitro pripeljala sistem v kronično stagnacijo. Kot protiutež mora na eni strani s svojo neproduktivno in nekoristno porabo intervenirati kapitalistična država, na drugi pa mora iskati kapital ventile za novo, nadaljno samooplajanje v tujini. Že dolga leta eksistira kapitalistični sistem v zelo labilnem ravnovesju — z ogromnimi materialnimi izgubami in z značilno agresijo in destmk-tivnim delovanjem monopolnega kapitala v manj razvitem svetu. Če kažejo sedaj plače še nadalje tendenco k naraščanju, se mora položaj zaostriti do skrajnosti, z enim možnim izidom, inflacijo, v ekonomski sferi, ter z mnogpvrstnimi drugimi znaki krize in razkroja v družbeno-politični. Nafta. Tu ni prostora za opredelitev vloge, ki jo igrajo v sodobni inflaciji nova razmerja sil na svetovnem tržišču (predvsem energet-skih) surovin. Jasno pa je, da je smisel vsakega obravnavanja tega faktorja kot kolikoi^toliko pomembnega le ideološka apologjja in politična manipulacija. ZDA, ki so že nekaj let žarišče svetovne inflacije (direktno ali pa preko delovanja svojega kapitala v tujini), višje cene nafte sploh niso prizadele. V Zahodni Evropi (ki jo je inflacija lani najmočneje prizadela) so višji stroški nafte sicer prispeli svoj delež k splošnemu naraščanju cen, vendar pa je treba upoštevati sledeče: da bodo narasli proizvodni stroški delovali tudi mflacijsko le takrat, kadar bodo s svojim pritiskom na profitno stopnjo le pospešili procese, ki morajo biti že v teku in to po nekih drugjh vzrokih; da odstotno povečanje cen energije ne dosega niti približno lani doseženih inflacijskih stopenj (s tem, da bi pomenil recimo 100-odstoten skok cen nafte le nekako 5-odstotno zvišanje proizvodnih stroškov); da so bile višje cene nafte v Evropi posledica konkurenčnega boja velikih mednarodnih djružb, katerih nrofiti so končno z naftno krizo in njenim razpletom močno porasli — tako da je velik del vzroka za po višjih stroških nafte ogrožene profite zahodnoevropskega gospodarstva v tem ustrezno višjih profitih drugih kapitalov. Vpliv višjih cen nafte na sodobno inflacijo je minimalen, je le drugoten, predvsem pa je rezultat odnosov znotraj samega razvitega imperialističnega sveta in je sklicevanje na ,,zunanje" faktorje, na pritisk, ki prihaja od zunaj, je le strategija in dobrodošel izgovor za opravičevanje smradu, ki prihaja samo od znotraj. Jugoslavija. Naša lastna inflacija ima dolgo, zanimivo in bogato tradicijo. Že dolgo let je tega, ko so z zahoda kazali na nas: gfejte freake, inflacijo imajo, skupaj z nelikvidnostjo in upadanjem ekonomske dinamike, kako hecno. Takrat se ni zdelo vredno truditi za razumevanje nekega tako zelo čudnega stanja. Danes se na svoj način trudijo priti do dna svojim lastnim, istim, proble-mom. Torej, jugoslovansko inflacijo je nedvomno mogoče obravna-vati le v sklopu globalnih svetovnih gibanj. Poleg tega je jasno, da je inflarija proizvod kapitalističnih ekonomskih odnosov, da ni ,,socialistične" inflacije, ki bi bila pravičnejša in recimo bolj humana kot na zahodu. Sodobna inflacija je problem proizvodnje presežne vrednosti, je izraz nasprotja med željenim oplajanjem kapitala, željeno donosnostjo, profitno stopnjo in potrebnimi ali željenimi dohodki in potrošnjo delovnega prebivalstva — pa naj gre za inflacijo v kapitalizmu ali pri nas. Kljub vsemu je potrebno (pri spoznavanju jugoslovanske inflacije) opozoriti na nekatere bistvene razlike med našim in ekonomskim sistemom na zahodu, ki določajo potem tudi ustrezno drugačen značaj inflacije. Predvsem gre tu za pomen, ki ga ima v samoupravnem sistemu, kot je naš, potrošnja; ko stoji nasproti težnji k visokemu čistemu dohodku, profitu, zelo močna, celo institucionalizirana težnja k visoki osebni potrošnji (interes samoupravnih delovnih kolektivov bo vedno obrnjen najprej k osebnim dohodkom, ki bodo znali, ob pomanj-kanju državne kontrole, hitro zaseči celotno proizvodno vrednost). Na drugi strani in v nasprotju s to težnjo pa zahteva preseganje ekonomske in socialne nerazvitosti obsežno odtegovanje od potrošnje, akumuliranje za izgradnjo usttezne materialne proiz-vodne baze (in poleg tega še odvzemanje tako osebni potrošnji kot akumulaciji za vzpostavitev vsaj osnovnega — več pri nas očitno ni v načrtu — socialnega in družbenega standarda). Osnovni faktorji, ki skupaj tvorijo sodobno inflacijo, so potem-takem isti pri nas kot na zahodu; razlika (in to vseeno precej pomembna) je v medsebojnem razmerju njihove moči, v tem, kateri faktor s svojim vplivom v ekonomskem sistemu prevladuje in je potem nekako glavni vzrok (seveda ob upoštevanju, da je njegov inflacijski vpliv ravno v njegovem odnosu do drugih. faktorjev). V sodobnem kapitalizmu je profitni motiv še vedno tisti, ki mu morajo biti podrejene vse ostale ekonomske kategorije. Dokler je profitna stopnja neogrožena, v ekonomski sferi ne bodo pretUi pretresi, dohodkom delavcev in njihovi potrošnji bo omogočeno določeno napredovanje znotraj postavljenih okvirjev. Ko pa pride do preseganja teh (ozkih) okvirjev bo pripeljalo današnje proti-slovje med akumulacijo kapitala in široko družbeno potrošnjo (potem ko so pogoji zanjo, z zadostnim razvojem družbene materialne baze, že dani) do inflacije preko prizadevanj kapitala, da ohrani svoje dohodke (profite) nasproti vse vplivnejšim zahtevam delovne sile in dela. V našem samoupravnem sistemu sta faktorja potrošnje in akumulacije načelno enakovredna in vsebujeta oba, drug nasproti drugemu in vsak posebej nasproti še nizki stopnji doseženega materialnega razvoja, močne inflacijske tendence. # Že ne moreni drugače, kot da vam vse povem, kaj je bilo z mano, - res mogoče šele zdaj, ko je rninilo. Kar vejte, bil sem bolan in ne \- morem kaj, ne da bi se smilil sam sebi, če rečem zelo. In najbolje je takoj slišati, kaj da mi je bilo. Še prej naj povem, da me tovrstne, prav zares zahrbtne in zato nepričakovane bolezni presenetijo ravno takrat, ko je najmanj treba in še velikokrat se zgodi kaj podobnega, da mi je ščasoma i postalo neprijetno, ker moram reči, da sem že zelo utrujen in povrhu ne vem ^ kako bo vnaprej. Zdravje je važno in nekateri kličejo prvo, za kar sem se |1 zmenil zdaj tudi sam in ali ni bolezen že to, ko rečem, kako mnogo sem Vj zaskrbljen, najbrž se ve, da je neprijetno, če te nepretrgoma obdajajo misli o sebi, rečem o svoji ubogosti, da te po vsemu preseneti še kaj, na kar bi si a skoraj nekdaj ne upal pomisliti. Bolezen lahko spravi mladega človeka tudi v njemu preran grob in veste kaj je to. Bilo je pred kakima dvema mesecema, maj ali kaj, sonce je takrat postalo veliko in je dobro grelo in tudi dan je bil že velik, da se je zdelo, kot da je treba manj spati in je bilo, a naj takoj povem zakaj. Neke navadne noči sem imel sanje, ki sem jih kasneje, čez nekaj dni, spoznal za grozne, ker so se neprestano ponavljale in me potem začele motiti v navadnem življenju, da sem, kot sem že prej rekel, nevarno zbolel. No, spal sem tako neke noči, ko me nenadoma pretresejo sanje, v katerih pa se ni prav nič dogajalo, samo ogromno časa sem videl nekaj, kar me je grozno morilo in me kasneje zavilo v obup. Če se zdaj spomnim, je bilo videti vse skupaj kot kakšna sveta podobica, ampak ni bila, samo res je nekam žarelo. Bila je to ženska, lahko rečem tudi ženskica, seveda se upam šele zdaj, ko je mimo in sem lepo miren in prav zdrav. Prav nič bi ne bilo nenavadnega, razen seveda ker je ženskica iz noči v noč popolnoma mirovala in bila neprestano ista, če bi ne bila čudna, saj če taka ne bi bila, bi bilo najbrž vse prej kot neprijetno, kajti gola je bila in bi jo lahko vsako noč nekajkrat do podrobnosti opazoval in rečem, da bi mi bilo prav prijetno in celo dražljivo, pravim in upam, da imam prav in to zelo, saj kdo ima kaj proti golemu telesu, če je vsaj približno v redu, nekako da ti kako_ bolj pregrešno misel, a tega ni bilo niti malo, pri pojavi, ki sem jo videl jaz. Ženskica je bila nekaj prav nerodno majhnega in trdim, da bi lahko zmešala, vseeno le malo, najbolj obsedenega moškega, mogoče je pa takih veliko. Bila je nerodno majhna in bilo je videti, kot da bi bila obrnjena navzven, kot da bi jo gledal v negativu, samo da je bila tukaj obrobljena s svetnikom podobno svetlobo, toda prav za res ne vem zakaj, ker pri njej nisem zasledil nobene tovrstne lastnosti, saj sem jo imel na razpolago opazovati ogromno časa. Za njene lase, ki so bili dolgi, mogoče so zgledali malo skrčeni, sem moral ugotoviti, da bi bili normalni, seveda če kdaj taki bodo, temni, se pravi, da sem jih vedel svetle. In je zgledalo, kot da svetijo, |"f/ seveda ne morem biti prepričan, ker bi potem vsak del njenega telesa/ j podobno počel. Učka sta bila lučke s črnim krogcem v sredi in ni bilo videtil l I smešno, temveč grozno. Od ramen dol do peta se da ugotoviti. Malo dalj seV*--' naj ustavim pri prsih, ki so zgledale drugače čisto v redu in moram reči tudi tople, seveda samo nekje, ker tega tukaj ni bilo mogoče reči, šele zdaj si lahko izmislim kaj takega. Bile so popolnoma črne, mogoče kje kakšna siva lisa, v sredini pa je bilo kot da bi namesto običajne bradavice gorela kakšna J* lučka in zelo močno. Zgledalo je nenavadno in mi je dalo vtis, da imam IQ: The Lethal Label' Psychology Today, sept. 3. A. R. Jensen, Educability and Group Differences Harper and Row, 1973. 4. R. Hermstein, IQ, AtlanticMonthly, sept. 1971. 5. L. Kamin, Heredity, Intelligence, Politics and Psychology, 6. J. Fletcher, Ethical Aspects of Genetic Controls New England Journalof Medicine, 776,1971. 7. B. D. Davis, Genetic Engineering: Threat or Promise, Harvard Medical Area Newsletter, 4, 1970. 8. P. Ramsey, Fabricated Man: The Ethics ofGenetic Control Yale University Press 1970. TaHT?/^.™JA je literatura za tekst Genetsko inženirstvo v prejsnji stevilki (10-11). Pomotoma izpuščena. ® ; <9 ® POJASNILO K Sprehajanju... Avtor se spušča na področje, ki je bilo v ljubljanskih razpravh ob konstituiranju organizacije ZSMS hačelno razčiščeno in po-jasnjeno. Vendar se bodo po sprejetju Zakona o visokem šolstvu v udejanjanju posameznih členov gotovo pokazale napake in nerazu-mevanje razlik med politično organiziranostjo študentov in samo-upravnim ,,udejstvovanjem" VSEH na LVZ. Sedanja praksa npr. na FF v Ljubljani, predvsem na ravni fakultetnih organov in zastopa-nosti študentov v njih, kaže ravno na to nerazumevanje sprejetih izhodišč v ZSMS in na akcijsko nemoč posameznih osnovnih organizacij, da bi delovale v svetih letnikov, oddelkov, na zborih študentov in v ,,nedeljivi in enotni samoupravi". Uredništvo ne misli v prvi plan postavijati dilem in dogodkov v ostalih jugoslovanskih univerzitetnih središčih, v kolikor ne zade-vajo tudi dilem in dogodkov iz naše prakse. za uredništvo spisal Jože Škrlj Ognjen NIKOLlČ M0ŽNOSTI IN POTISKOVANJA EKOLOGIJE Skoraj vsak tekst, ki govori o ekologiji, začenja z njeno definicijo. Iz tega lahko potegnemo pameten zključek: v kolikšni meri je v javnosti razširjeno nepoznavanje ekologije, oz. v kolikšni meri je v javnosti razširjeno napačno mišljenje o ekologiji. Ne nameravam začeti na takšen, da tako rečem klasičen način, kajti vsa ta razmišljanja ne vsebujejo enotne in skupne definicije, ampak pravi gozd nevemkakšnih lingvističnih umotvorov. Ta množica neidentičnih (čestokrat tudi nasprotujočih si) definicif zelo ilustra-tivno kaže na razhajanja mišljenja mišljenj o ekologiji že v njihovem začetku. Tako nirnam niti najmanjšega namena razmišljati o nekem stavku, ki bi npr. vseboval celoto pričujočega teksta. Bolj nagibam k spontanemu osvetljevanju celotnega problema ter tako potenci-rati razmišljanje, ne pa kombinirati defincije (kar je ravno danes nenavadno v modi), trdeč, katera je točna in katera ni. Celoten problem večpomenskega pojmovanja in razlaganja vloge ekologije v sodobni civilizaciji datira že v njenem začetku, v prejšnjem stoletju. Na samem začetku konstituiranja ekologije kot (relativno rečeno) samostojne znanosti, je bila obravnavana kot del biologije, oz. točneje, kot del zoologije. Torej kot čista prirodo-slovna znanost. Sčasoma pa je postajalo vse bolj očitno, da namen nfenega obsto/a ni biološke narave, da ni ustvarjena zato, da ublažuje posledice pomanjkljive narave, marveč kot posledica navzkrižnih ideoloških koncepcij, ki so tedaj začele razsajati po tem planetu. Danes lahko ekologijo smatramo tako za prirodo-slovno kot za humanistično znanost. Njeno današnje bivanje se kaže v iskanfu odnosa med neko ideološko koncepcijo in tistega, od nje odtujenega dela prirodoslovne inteligence. S tem dobiva njena vloga vse bolj holistični karakter (če bi se npr. naredila top-lestvica holističnih znanosti, pripada ekologiji nedvomno prvo mesto, druga je kibernetika). Ravno to, holistično širjenje ekologije, pa je postalo vzrok za vse pogostejše in razboritejše podtifanje polen takšni usmeritvi. Vzrok za opuščanje ,,tehnične" uSmeritve ekologije je dokaj enostaven. Pokazalo se je, da imajo le osnovni problemi ekologije svojo posledico v luči tehničnega problema, da pa je vzrok v ideoloških vrenjih in razdvojenosti planeta Zemlje. Glede na dejstvo, da je takšna ideološka razdvojnost prisotna tudi danes, vidimo da pa v tem osnovni vzrok- za podvojena mišljenja o današnji vlogi ekologije. Mislim, da bi bilo odveč govoriti o karakterju današnje ideološke razdvojnosti sveta, ker menimo, da bi bilo mnogo koristneje osvetliti ,,taktike" posameznih strani (skozi taktiko se lahko odkrije tudi karakter). Kot ilustracijo vzemimo našo deželo. V zadnjem času se pričenja intenzivneje raziskovati domačo eko-problematiko. Glede na okoliščine, da smo bili v solidnem zaostanku za tistimi, ki so to ne samo prej ugledali, ampak so imeli tudi boljše materialne in kadrovske možnosti, da prej začnejo, smo začeli tudi sami asimilirati njihove izkušnje. In tako smo prav kmalu uvideli, da je to napačna metoda, saj niti ena ekološka koncepcija ni bila primerna za naše razmere. Roko na srce: spoznanje, da se moramo nasloniti na naše lastne sile, predstavlja za sedaj riaš največji uspeh, vendar pa dlje od tega nismo prišli. To spoznanje smo konec koncev tudi premalo materializirali. Imam vtis, da še nismo v popolnosti dojeli najučinkovitejšega načina ekološkega delovanja, in to delovanja, kot se kaže skozi ekološko vzgo/o vsakega člana našega socialističnega sistema. Preveč smo se zapletli v inercijo lastne posplošenosti ekoloških problemov, medtem ko ji je naša subjektivizacija koma/da pričela slediti. Da to ponazorim z vzgajanjem našega ekološkega kadra: v ekološkem smislu ni problemov (hotl pozabljam, da so tudi tu trzljaji), vendarpa smo v načinu vzgajanja še daleč proč od edinstvenosti ideološkega koncepta. Glede na majhnost naše dežele je popolnoma razumljivo, da je tudi tisti del prebivaktva, ki je ekološko vzgofen, tudi sam (procentualnoj zelo majhen. Neposredna posledica tega je seveda majhno izkustveno, ekološko znanje. Zaradi tega smo tudi prisiljeni posluževati se tujih izkustev (najbolj pogosto tistih, ki so ideološko nesprejemljiva), ter jih instinktivno prilagajti. Konkretizirano: naši ekološki kadri se vzgafa/o z ameriškimi učbeniki. Med n/imi je najbolj izkoriščan Paul Erlich (o katerem bo v tekstu še govora), kar pa smatram za nevzdržen nesmisel. Da malo pomirim. Tudi mnoge druge dežele so prisiljene konstruirati lastno izkušnjo ravno na ameriški. Trdim, da ni niti malo slučajno, da imajo ravno ZDA najmočnejšo (kvantitativno) ekologijo. V ZDA so določeni krogi dojeli kot neizbežno dejstvo, da predstavlja ekološka usmeritev, ki nasprotuje njihovi kvantitativni moči, neposreden odgovor ideolo-škega odbijanja. Toliko q tem! Poglejmo zdaj našo taktiko za populariziranje ekologije. Že prej smo omenili, da ima ekologija holistični značaj, kar od ekologije -popolnoma razumljivo- zahteva humanistično-tehnično vsestranskost. Ko sem poslušal naše številne ekologe, sem dobil vtis, da je dovršen del teh ekologov fah-idiotsko orientiran (da se kdo ne bi užalil, izraz ni moj, vendar pa takšno polarizacijo ekologije točno definira). Konkretizirajmo to z opisom javnega delovanja naših ekologov. Njihovi priljubljeni medji so radio in tisk (kar je na masovnost teh dveh medijev tudi zelo koristno), vendar pa je izkoriščanje možnosti, ki jih nudita radio in tisk, dejansko minimalno. Vse skupaj je zvedeno v glavnem na različno objavljanje patetičnih figuric uničene narave in ,,alarmantnih"podatkov o % tegapa tega, in tistega drugega. In kaj je posledica vsega tega? To, da se je v javnosti ntrdilo mišljenje, daje ekologija tehnična znanost (ta beseda ,,tehnična" fe zelo bistvena), ki budno pazi, da se ne zadušimo v lastnem smetišču. Seveda, naši ekologi niso toliko neumni, da ne biopazili, da dobiva javnost drugačen vtis in ne tistega, ki ga oni želijo (njihova beseda je zgolj klic nemočnega), hkratipa ne vidijo, da so za to sami krivi. Krivi zato, ker nimajo dovolj poguma, da se spoprimejo z konformizmom javnosti, kajti eno je govoriti o škodljivosti automobilov, drugo pa brez govorčenja vse te auto-mobile vreči na odpad, ne upoštevajoč mišljenja voznikov. Konformizem! Ključni potiskovalec ekologije. Vse ekološke zamisli na papirju že pri besedni prezentaciji zadevajo ob ta debel zid. Vendar pa to ni trdnjava (v organizacijskem smislu) kolektivne narave. To obkroža vsakega posameznega človeka, in glej nesmisel: človek je postal v taki meri konformist, da pričenja verovatni v njegovo biološko nujnost. To je osnovni vzrok, da ekološke interpretacije o zgrešenem smislu) kolektivne narave. To je osnovni vzrok, da ekološke interpretacije o zgrešenem pojmovanju smisla potrošniške civilizacije, o popolnoma relativnem pomenu življen-skega standarda ter o iluzomem in egoističnem pojmovanju osebne sreče, že pri prvem koraku praktične realizacije zadevajo na ta zid. Vzrok je že klasična napaka ekologov: Morajo nehati govoriti ,,lahko tudi tako". .. in začeti ,,mora tako". .. Seveda, splošno prisotni konformistični pogled na svet pred-stavlja za določena ideološka pojmovanja vloge ekologije idealen teren za spletkarjenja. To taktiko prakticirajo številne ameriške šole (ponovno Paul Erlich). Mahiniranje na takšen način se v glavnem zreducira na serviranje številnih (torej suhoparnih) po-datkov brez neke globlje analize, kar je posledica prav teh zgolj navedenih podatkov. Konformistična javnost sprejema te podatke z trenutnim vznemirjenjem, (brez nekega globljega občutka) in potem na njih tudi pozabi. Tako pojmovanje ekologije bi lahko z drugimi besedami imenovali ,,Ameriška politika". Primer takšne, ,,ameriške politike" bi lahko videli na nedavni konferenci o svetovnem prebivalstvu v Bukarešti. Ameriška delegacija se je zavzemala za ekologifo baby-pilule. Kdo bi v tem primeru lažje prišel ,,skozi", ni potrebno niti omenjati. Tu pridemo do P. Erlicha, človeka, ki se ga smatra za klasika ekologije; do tega naslova pa je prišel po zaslugi ameriške ekološke politike. Zato sem malo prej tudi rekel, da je prava sramota, da se knjige, kot so: population Bomb, Human Ecology, How to Be a Survivor,. . . (vse Paul Erlich), obravnavajo kot klasična dela ekologije. Te knjige so za naše ideološko pojmovanje ekologije ZAHVALA BLAGODEJNIM VPLIVOM POLNE LUNE Razvoj znanosti je proces, v katerem se svetost sveta sprevrača v njegovo profanost. Zdi se, kot bi mistika postajala nemogoča, kajti razum izgublja nekdanjo spiritualnost. Tako se dogaja, da je racionalizirana totalnost sopotnik praznine v srcu iz katere se rojuje nova mistika. Predmet in nacin mistificiranja se spreminja, kajti razum je izgubil preveč subtilnosti, da bi se bil sposoben dojemati izven svojega absolutiziranega sveta abstraktne, gole biti. Tako so tisti, ki najbolj vneto napadajo misticizem, pravzaprav vile rojenice najpopolnejše mistike, kar jih je kdaj koli bilo. Stara mistika je raistificirala svet (objekt duha), nova mistika mistificira človeka (subjekt duha). Staro mistiko je um še lahko brzdal, čeprav se je mnogokrat znorela v ognju in krvi. Nove mistike pa ne bo mogoče brzdati, ker bo sama postaia tisto, kar jo je nekoč brzdalo. Doživljanje sveta se nikakor ne more zadovoljiti le z razumom. Emocionalnost pa je v svetu sodobne tehnike ln vlade ideologij kot odnos človeka do soljudi in do narave nemogoca. V doživljanju življenja odgovarjamo na obstoječe z mistifikacijo nas samih. Profanost svet- je torej postala pogoj nove mistike. Nasproti materialnemu, če ne v resnici, pa vsaj na videz docela razloženemu svetu, taka je namrec metoda mišljenja, obvladanemu z naravnimi silami in policijo, je prostora samo za ljudi, ki notranje doživljajo vest in zavest s svojo domisljijo. Irealnost zadobi realnost notranjega iskustva. Realnost pa nealnost; ker je več ne doživljamo, ni več naš predmet. Tako se realnost kljub raciju ponovno sprevrača v mit; vse zunanje se odmika od človeka in zadobiva podobo, ki jo je že nekoč imelo. Postaja odmaknjen kozmos, s svojsko harmonijo, popolnoma neodvisen od človeka, ki ga nemocno opazuje -tako kot je nekoč Pitagora občudoval daljne zvezde m pnsluskoval vesoljskim harmonijam, da bi o njih domislil mit, tako sodobnik molče sprejema svet, da bi zgolj z močjo svoje subtilnosti vso stvar bil sposoben sprejeti kot mit. Kaj je lepše od sanj? Če so lahko celo perverzne, grde in hudobne,,so dobre in lepe, kajti v nič niso vpete. Zadovoljitev, ki jo je nekdaj romantika nahajala y sanjah in blodnjah zavesti, je nam dana le še v blodnjah podzavesti. Sebičnost meščanstva tako ni bila odpravljena, odpravljen pa je bil romantični meščan, namesto njega se je pojavil neromantični meščan. Namesto človeka z vestjo in iskrivljeno zavestjo, imamo človeka z neiskrivljeno zavestjo brez vesti. Dobro je; dokler še lahko sanjamo o rožah, ljubezni, soncu in podobnih stvareh, toliko časa bomo te stvari še doživljali. Toda, kakor je v romantiki meščanstva zavest potisnila v ozadje vest, zaradi svoje popačenosti in nerealnosti, tako se utegne pripetiti, da se svet sanjskega umakne popačenosti perverznega. Neizkrivljena zavest je popolna, saj biva brez vesti - prav zato pa ni ne dobra, ne lepa, popolnost se izraža v njeni pokvarjenosti. Lepo in dobro ostajata predmeta le še v sanjah. Pa še tu sta ogrožena, kajti sanje se lahko kaj hitro sprevržejo v moro in halucinacije. Ironija je, da tudi ti dve nista v nič vpeti. Clovek bo vedno nahajal zadovoljevanje v neki ircdnosti. Le-ta se iz zavesti seli v podzavest in je slika realnosti. Žal pa se celo sanje ne morejo izognit krutim spremembam. Bojim se, da postaja tudi irealnost, tako kot realnost, perverzna. Variiranje pojma svobode vključuje tudi element volje. Svoboda se v tem smislu kaže kot: Delam to, kar hočem, v nasprotju z delam to kar moram. Sofizem te definicije nam razkriva Rimsko pravo, ki prisile v tem smislu ne upošteva, kajti: ,,Prisiljen sem hotel" Navsezadnje je res vseeno zakaj hočeš. Tako je meja med moram in hočem zabrisana in to je tudi eden temeljev mobilizacije množic. Žal so le redki ljudje, ali pa jih sploh ni, ki bi kot dobri vojak Švejk te vrste svobodno voljo prenašali z blaženim mirom. Pristajanje na prisilo se izraža v j>oglcdih žalostno okioglih, resigniranih oči, ali v sarkazmu grupe TNT. Zalostni ljudje so navadno zlobni, kajti žalost je mati zlobe. Težjo je živeti v ,,božjem kraljestvu" kljub temu, da nisi reven na duhu (Tomaž Akvinski: ,,Revnih na duhu je božje kraljestvo") Vedno se je namreč dogajalo, da je bila modrost mati žalosti. Z ramo ob rami gredo zžalost, spoznanje, nemoč, cinizem in trpljenje svojo pot. Cinizem, ki je bil od nekdaj velika ljubezen meščanstva, pravi, da je vse to objektivna nujnost in zakon narave. Kdor na takšno nujnost pristaja, je vreden, da jo trpi. Pogosto "se mi pripetijo nenavadne stvari. Kdo bl rekel: ,,Drobne in vsakdanje, ako jih spoznaš. ,,Da, tako je. Ko jih spoznaš izgubijo ves čar. Čarovnik, ki iz cilindra veleče bele zajčke, je strašansko zanimiv pojav, prav zaradi docela nerazložljivih dejavnosti, ki jih počne. Pa naj stopim k njemu in pobrskam po cilindru in po čarovni palici, pa po rokavih fraka! Pa naj ga razkrinkam? Cemu? Mar ni lepše pustiti iz niča narejene zajčke skakljati sem ter tja. Moja duša je nerazkrinkan čarovnik. Naj jo postavim pod drobnogled in naj uničim svoje ljube zajčke? Naj jih uničim, da bi se podredil svoji racionalni nujnosti. Veselje in hrepenenje bi naj zamenjal za zalost. Raje pustim realnosti, da ostaja zgolj impresija in raje še naprej čaram svoje zajčke. Najlepši so, ko jih pasem v soju srebrnih in zlatih žarkov polne lune. Čudno je, da so vsi doživljaji v trenutkih, ko sem pastir enako lepi. Ne glede na to, ali so žalostni ali veseli, so vedno enako lepi, mirni in spokojni. Eros, ki prelevi nagnusnega dojenčka v za starše najkrasnejše bitjece, nakljub strašanskemu vreščanju, ki nažene normalnemu smrtniku srh v kosti, opravlja enako vlogo tudi v sanjarijah; izbriše vse razlike med grdim in lepim, slabim in dobrim. Vse je ena sama bukolika, ki jo poješ, da bi jo doživljal. Daj poskusi kakšne zvezdne noči. Zazri se v polno luno in pusti tvojim mislim, naj se razbeže. In biti moraš dober pastir. Svojim živalcam najdi pašnik brez meja in brez prepadov, da jih ne bo treba zavračati, pa tudi y prepad ti ne bodo padle. Najbolj nenavadne stvari se ti lahko pripete. Ko bi ne bili vsi skupaj tako vpeti, bi lahko z njimi popisali mnoge papirje. Toda vsaj meni se godi, da žal ne morem več kot zgolj poskušati in napisati nekaj takšnih doživljajev, ki jih predelavam v svoji glavi. Ker se popolnoma zavedam svoje nerodnosti v izražanju in nemožnosti prenosa na papir , sem prisiljen ta del spisa dokaj skrčiti, čeravno mu gre zavoljo njegove pomembnosti več prostora. No pa to bi namesto mene lahko bolje napravil kakšen glasbenik, slikar ali literat, takšen ta pravi menim. Sicer pa, mar ni vseeno; stvar opisati ali jo pokazati. Ko sem kupn nanvniK na viozKe, sem pricci zoirati aroone steklene kroglice, ki jih dobim ko spraznim vložek. Spravljam jih v plastično škatlico. Sedaj jih imam sedemnajst. Z njimi imam ogromno veselja, ko jih zroč v škatlico z lahnimi premiki rok kotalim sem ter tja, tako da zavzemajo različne položaje glede na površino škatlice in glede na položaje med seboj. lgrica je neizčrpen vir zadovoljstva, zatopitve in pozabe. Menim, da imam vso pravico trditi, da so moje kroglice frajerke. Nikakor pa ne morem kaj podobnega meniti o sebi. Celo nujno je, da priznam, ako mi je kaj do resnice, da se mi dozdeva, da sem nekoliko trapast - tako nekako, kot bi me nosila polna luna. Glasba je omama. Še posebej nežno zvenenje violine, ki se mu ne moreš ubranit; ne moreš, da bi ne zaprl vek in pustil bradi, da se nasloni na prsi. Ne moreš, da bi ne pozabil, ne moreš, da bi ne zbežal v objem neoddoljivih čutnosti nedoločenega blaženega tripa. Tu je kot, vanj se skrij, da doživiš v impresijah podobe nežnosti, po katerih hlepiš. Tu raste roža, ki jo iščeš. V vesoljski jasnosti barvnih peg med narahlo zaprtimi vekami mojih oči, ki z belih pečin strme v kristalno čistost svetlobe sonca, neba in morja, plava podoba drage mojega srca. Belo marjetico ima v laseh. Strmim vanjo in se čudim. Ne vem kakšne barve so njene oči. Ko sneg leže na zemljo, postane nekako bolj bel, bolj bel kot so snežinke, ki skoraj plahutajoč sedajo neslišno na svoje sestre, da bi se z njimi sprejele v eno samo belino. Ali pa se le zdi tako, kajti kontrast, ki nastaja med belino snega in črnino pogrebcev v dolgem sprevodu, naiedi, da je vse še bolj belo; celo lahna sivkasta meglica nad pokrajino je bila ob črnem konju, ob temno sivih uniformah pogrebcev, ob črnih rutah žensk in črnih nekoliko starinskih klobiikih mož. Le umetelno čipkana halja duhovnika izstopa v tej belini. Se bolj bela je in črna čepica s cofkom na vrhu je še bolj črna. K črnini molitvenika krasno pristaja rahla zaidelost duhovnikovih rok. Pozabil je rokavice in nima žepov. Pa tudi ko bi jih imel! V eni roki nosi molitvenik, v drugi pa velik, črn dežnik z lesenim držajem, obrobljen s snežinkami -počasi spreminjajočimi se v kapljice. Ihtenje se izgublja v solzah, žebranje pa v klokotanju korakov po brozgi razmočenega blata, skupaj steptanega s snegom od mnogih nog. Vse je utopljeno v prizor. Cerkvica in pokopališče na vrhu griča, spiritualnost, ki od nje trepeta, je razpoloženje; mir in spokojnost prežemata impresijo. Impresijo silvestrskega dne; dne, ici bo rodil novo leto. Naletavanje snežink spreminja vso sliko v migetanje beline beline nad pogrebom in beline y duši foto-aparata, ki bo vse to sprejel. Več spoznamo, manj ljubimo mišljenje, kajti spoznanje je konec erosu. Tako se eros usmerja v hlepenje po čisto estetsko določenih ciljih. Etika kot vsebina se izgublja v obliki. V čisto estetskih spekulacijah se izgublja človek, ko skuša v strukturah mišljenja, v napornih urah bedenja zadovoljit svoji vrednosti. Še največ je v tej smeri dosegla glasba (tudi druge umetnosti, toda manj). Ko se človek umakne irealnosti čistih oblik v meje doživljanja, najde v razumski nedojemljivosti in v čutni impresiji nadomestilo za nemožnost lastne realizacije v svetu. Tako se dogaja, da pod vplivom polne lune živiš svojo identiteto kot mistično podobo mitičnega kozmosa. Zunanjost se kaže kot množica bolj ali manj demonskih impresij, bolj ali manj veselih čutnih užitkov. In potopljeni y vcsoljstvo svojega duha živimo ljudji svoje sanje. Prizadeti pa smo le tedaj, ko se irealnost udejanja kot nesmiselna vulgarnost meščanske totalitete. Zato se nam zdi, da je vsega obsojanja vredna posledica —doživljanje sreče v odmaknjenih subtilnih in romantičnih blodnjah, ne pa vzrok-objektivna isprevrnjenost sveta, ki povzroča mistificiranje človeka. Namesto, da bi skušali odpraviti vzroke zmot, želimo odpraviti zmote same. Tako se vedno globlje spuščamo v mistiko, ki jo v svoji neumnosti celo obsojamo kot vzrok naših težav, pri tem pa se ne zavedamo, da je v danih okoliščinah misticizem edina možnosti. Zahvala za te besede gre blagodejnim vplivom polne lune, ki so omogočili doživetje nekaj impresij mistificiranega sveta, vsakogar doživljanja. S tem v zvezi pa se je pojavil še bolj ali manj drzen poskus estetskega vrednotenja doživljenega. Tudi dobi in svetu gre zahvala, saj je z njimi refklektirano. Kakor temnina neba inspirira umetnike, da pod to impresijo ustvarijo najbolj čutne, najbolj omamne stvari, tako temnina dob inspirira mišljenje, da ustvari najbolj prefinjene in spiritualne stvari. Iz noči se rodi dan, dan premine v noč. Lahko je ločiti noč od dneva. Ni pa tako lahko ločiti svetlih trenutkov zgodobine od temnih, še zlasti zato ne, ker noč požre vse tisto kar rqdi dan; pa ne samo to - tudi svoje lastne otroke požre, kajti nenasitna je v svojih strasteh. Pa vendar; zdi se kot bi sonce zahajato zvečer na zahodu samo zato, da bi drugega dne vzšlo v gloriji purpurnega žaru na vzhodu. Stanko Štrajn Nasproti Bauerju Stalin postavi tezoT da socialna demokracija ne bo branila vsako zahtevo nacije. Stalin loči interese proletariata in nacije: ,,Dolžnosti socialne demokracije, ki brani interese prole-tariata, in pravice nacije, ki sestoji iz različnih razredov - sta dve različni zadevi." Zatem označi borbo socialne demokracije za nacionalno samoopredelitev kot boj proti tlačenju nacij, s tem pa naj bi spodkopali boj med narodi; nasprotno pa buržoazija hoče podaljšati, poglobiti in zaostriti nacionalni boj. Zato sklepa: ,,Ravno zato zavedni proletariat ne more stopiti pod ,,nacionalno" zastavo buržoazije . . . Končni padec nacionalnega gibanja je možen samo s padcem buržoazije." Medtem ko tu postavlja vzporedno oziroma nasproti buržoazijd in proletariat, buržoazijo s črnimi in proletariat z belimi predznaki, kaže na nerazumevanje odnosa med nacionalnim gibanjem in buržoazno revolucijo, pa čeprav nekaj strani prej lepo in jasno opiše, zakaj in kako se buržoazija postavi na čelo nacionalnega gjbanja. To je zanj dovolj; zaključi s čisto diskvalifikacijo: ,,Usoda nacionalnega gibanja, po svojem bistvu buržoaznega, je naravno povezana z usodo buržoazije." Zato proletariat loči od te usode in mu izbira ,,lastne zastave". In kdor ni z njim, spada pod kategorijo ,,ene same reakcionarne mase". Gesla o samoodločbi, o nacionalni ^ neodvisnosti itd. pa so že tu implicitno samo prazna oblika, ki jo bo treba vedno podrediti ,,interesom delovnih množic." Nasproti tem Stalinovim ,,ultraproletarskim" konceptom bi lahko postavili Marxovo razmišljanje o politični revoluciji (glej: Prispevek h kritiki Heglove pravne filozofije. Uvod.) Marx poli-tično revolucijo definira tako, da se del občanske družbe eman-cipira in se povzdigne do splošnega gospostva. Določen razred se iz svpjega posebnega položaja loti splošne družbene emancipacije, osvobodi vso družbo — s predpostavko, da je vsa družba v položaju tega razreda. V tem tekstu Marx išče pozitivno možnost nemške emancipacije, išče razred z radikalnimi okovi. To je proletariat, gre za proletarsko revolucijo. Na ta koncept navezuje tudi teorija permanentne revolucije (A. Helphand, Lev Trocki). Gre za idejo o možnosti revolucije tudi v nerazviti deželi, kot je bila carska Rusija. Lenin je to izrazil v aprilskih tezah. Trocki pa je to idejo zagovarjal že prej in jo potem razvil v revolucionarni program. Teorija permanentne (neprekinjene) revolucije se postavlja kot ,,vprašanje značaja, notranjih vezi in metode svetovne revolucije nasploh" in ,,kot resnična in popolna rešitev demokratičnih nalog in pa nacionalne osvoboditve". Rešitev nacionalnega vprašanja se postavija torej v povezavi s svetovno revolucijo, z zgraditvijo nove družbe v svetovnem okviru. Postavljeni cilji se lahko izpolnijo edino z diktaturo proletariata, ki v deželah zaostalega buržoaznega razvoja, v kolonialnih in polkolonialnih deželah povleče za seboj kmečke množice. Zveza teh dveh razredov je možna v boju proti nacional-liberalni buržoaziji. Permanentna revolucija je torej teorija, ki kaže na možnost ,,preoblikovanja nacije pod vodstvom proletariata". Nasproti stalinistični politiki podpore nacionalnim gibanjem pod vodstvom buržoazije Lev Trocki zahteva poglobitev revolucije. Stalinistično politiko kritizira, pravi, da v tisti meri, kolikor nasprotuje geslu diktature proletariata, toliko ,,prispeva k razbitju in razkroju proletariata v malomeščanskih množicah in s tem ustvarja ugodne okoliščine za hegemonijo nacionalne buržoazije". Trocki meni, da se mora demokratična revolucija transformirati v socialistično revolucijo in tako postati permanentna, v smislu nacionalnega in mednarodnega razrednega boja. Zanj ,,socialistična revolucija ne more biti dokončana v nacionalnih mejah... socialistična revolucija začne na nacionalnem ozemlju, se nadaljuje v internacionalnih okvirih in se konča v svetovnem okviru." Socializem ne more biti ,,socializem v eni deželi". Ko potem razpravlja o značaju take revolucije, Trocki ugotavlja, da je to buržoazna revolucija ,,kar se tiče direktnih nalog, ki so jo porodile". Toda ,,brez diktature proletariata ni mogoče izpolniti niti demokratičnih nalog buržoazne revolucije". Definicija take revolucije kot buržoazne ,,nikakor ne reši političnih in taktičnih nalog, protislovij in težav, ki jih ta burž. revolucija postavlja." » Na vprašanje, ali bo taka revolucija nehala biti buržoazna, če / proletariat osvoji oblast, Trocki odgovarja, da ,,če bo proletariat l^ znal in mogel postaviti v dejstvo vsa sredstva politične dominacije za razbitje nacionalnega okvira ruske revolucije, bi lahko le-ta postala prolog svetovne socialistične revolucije." Pri tem računa na reakcijo buržoazije, na državljansko in revolucionarno vojno. Teorija permanentne revolucije ni teorija izolacijske prole-tariata, kot so ji to stalinisti očitali. Teorija permanentne revolucije upošteva dialektiko nacionalnega in internacionalnega, prav tako pa gradi na razredni strukturi družbe strategijo revolucionarneg? gibanja. Na rešitev nacionalnega vprašanja gleda zelo optimistično. V intervjuju dne 18.1.1937 za časopis ,,Der Weg" pravi med drugim: ,,Socializem bo omogočil velike migracije na osnovi najbolj razvite tehnike in kulture. Jasno je, da ni govora o prisilnih preselitvah, torej o ustanavljanju novih ghettov za določene nacionalnosti, ampak za preselitve po svobodnem pristanku ali / zahtevah določenih nacij ali njihovih delov . . . Nacionalna topo-grafija bo postala del planske ekonomije. To je torej velika zgodovinska perspektiva, ki jo predvidevam." Medtem ko tako postavlja zavestno in racionalno rešitev možno šele v perspektivi izbojevanega socializma, se očitno zaveda nezmožnosti popolne uresničitve ,,demokratičnih nalog", ki jih lahko razrešuje le ,,diktatura proletariata". Namesto dialektičnega procesa nacionalnega in razrednega pride razredno v prvi plan, pa čeprav se kaže kot nacionalno vsaj po obliki. Za razreševanje nacionalnega pa lahko poskrbi le racionalna človeška družba. Osvojitev politične oblasti je po teoriji permanentne revolucij skoraj najpomembnejša naloga proletariata. Toda politični poraz buržoazije, ki sicer res odpre pot socialistični revoluciji, še ni poraz meščanske družbe. Medtem ko je buržoazno pač nacionalno, mu Trocki postavi nasproti, toda ne mehanično kakor Stalin, prole-tarsko alternativo. Vezanje te alternative samo na politično oblast v rokah političnih predstavnikov proletariata pa nikakor ne razreši problema, zgodovinski razvoj pa kaže, da buržoazno bistvo oblasti, hierarhije, nacionalnih meja, ki vendar le ostanejo in zdaj branijo osvojeno proletarsko oblast - pravzaprav vračajo tisto buržoazno vedno znova. Izostanek svetovne revolucije, degeneracija sociali-stične alternative in novonastalo ravnotežje torej samo postavljajo problem znova, tokrat pod geslom ,,kapitalizem in etatizem . . . ali socializem". ( Ne da bi posamezni narod enačili z družbo, se vendarle moramo vprašati, kakšna je socialna vsebina naroda. Obravnava nacional-nega gibanja in z njim povezane možnosti socialistične revolucije to postavlja kot nujno. Nacionalno gibanje z vso ideologijo vodilne buržoazije postavlja tudi zahteve po kulturni avtonomiji, jeziku, nacionalni kulturi, književnosti itd., ki jih očjtno mora realizirati. Lenin govori zelo kategorično in stoji na zelo podobnih pozicijah kot Stalin, ko pravi, da nacija ni enotna, ampak da sta dve. Taka ostra primera pa ima tudi ustrezhe posledice. Nacija je vendar ena sama, tudi tedaj, ko razredni interes prevlada in jo razcepi. Nacionalno gibanje se pojavi kot skupno gibanje vseh/v. razredov (slojev); poglobitev in revolucionarna alternativa skup-/t/ nemu nacionalnemu gjbanju pa je ravno ta cepitev. ("\ I Nacionalnemu konceptu se zato postavi naproti proletarski internacionalizem. Nacionalni kulturi buržoazije proletarska kul-tura nasprotuje, ne v tem, da bi jo zavračala, ampak ,,ne vključuje vase ,,nacionalno kulturo" kateregakoli nacionalnega kolektiva v celoti, ampak prevzame iz vsake nacionalne kulture izključno njene demokratične in socialistične elemente" (Teza o nac. vprašanju, junij 1913) ,,Delavci celega sveta ustvarjajo svojo internacionalno kulturo, ki jo že dolgo časa pripravljajo zagovorniki svobode in sovražniki tlačenja. Staremu svetu, svetu nacionalnega tlačenja, nacionalnih razprtij ali nacionalne izoliranosti delavci postavljaio naproti novi svet enotnosti trudbenikov vseh nacij, v katerem ni prostora za kakršnekoli privilegije ali tlačenje človeka po človeku. (Del. razred in nac. vprašanje, IO.V.1913). Toda dialektika razrednega in nacionalnega zahteva popolno svobodo nacij. Lenin je menil, da jo zagotavlja ravno proletariat. Šele popolna svoboda nacionalnega omogoča uresničitev interna-cionalnega koncepta. Ta proletarski koncept je koncept v boju. Osvojitev oblasti torej ne pomeni, da mora uresničiti nacionalne ,,cilje" v njihovem buržoaznem smislu, še manj pa, da jih je treba takoj negirati, uvajati področne ali obvezne državne jezike. Zato je Stalinov ,,leninizem" od Lenina ohranil samo Lenina na značkah in odlikovanjih. Osvojitev politične oblasti torej nikakor ne zagotavlja sama po sebi ali po-(dobronamernih) ukrepih že uresničitve tistih ciljev, zaradi katerih se je bil boj za njeno osvojitev. Osvojitev politične oblasti je zamišljena predvsem kot osvojitev ročice mogočnega vzvoda, ki naj sproži družbene spremembe. Realno obstoječih razlik in odnosov med področji ne smemo ignorirati ali negirati. Ekonomska sfera ima odločilno vlogo, zato je boj za njeno dezalienacijo posebnega pomena. Bila bi iluzija, če bi mislili, da je možno izpeljati dezalienacijo ekonomskega področja samo v mejah tega področja. V zvezi s tem se program samoupravljanja in zahteva po njem J^aže kot možnost fundiranja delavske oblasti znotraj ekonomske .ifere. Drugačen odnos med ekonomijo in politiko ima zaradi tega 'tudi ustrezne posledice na področju nacionalnega in pa političnega itfejanja teh problemov. \>\ OB OBLETNICI NEKEGA ZBIRANJA, Kl GA IME-NUJEMO Z NEUSTREZNIM IMENOM: ŽIVA LITE-RARNA REVIJA Pričujoče pisanje hoče posredovati skromno informacijo otem kaj Ziva literarna je in je obenem vabilo slovenskim umetnikom k tesnemu sodelovanju. Nastanku Žive literarne revije je botroval srečen splet okoliščin, med katerimi so najvažnejše tele: - prostorske, organizacijske in finančne možnosti, - nezadovoljnost z dosedanjo vsebino in obliko literarnih večerov. Ustaviti se velja ob slednji. Velja spoznanje, da literarni večeri so in še bodo spreminjanje poezije v prefinjeno homoerotično perverzijo brez smisla, zgolj v sredstvo zavajanja in v prazno samopotrjevanje na nepra-vem meslu in nepravem času. S tem ne zanikam določene šarmantnosti in navidezne pomembnosti živega branja. Vzroke za to bi morali iskati v vlogi poezije pri slovenskem narodu, v samorazumevanju slovenskih pesnikov in sprejemanja vsega tega pri najširšemu občinstvu. Vendar to presega okvir skromne informacije, zato se bom omejil na ugotovitev pojavov-dejstev, ki nakazujejo pot globjega premisleka in vodijo v potrditev sodbe. (V ta zapis ne spadajo literarni večeri začetnikov, pač pa literarni večeri propagandnega značaja in literarni večeri prekaljenih mojstrov pevcev). Ugotovljena dejstva so na-slednja: Na običajnih literarnih večerih, ki so skoraj praviloma organizirani slučajno, skoraj praviloma bere več znanih umetnikov že znane in objavljene tekste, tako da se pozornost poslušalcev, v kolikor sploh je pristna, odvrača stran od samih tekstov. Usmerja se bolj na zunanjo pojavnost umetnikov, posebno še zaradi različnosti avtorjev. Nadalje na običajnih literarnih večerih umetniki ne znajo izkoristiti dveh elementov gledafišča, ki jim stojijo na razpolago: prostora in časa poslušalcev in ostajajo pri pasivenm branju. Na koncu branja pa se skoraj praviloma pojavi znana sramota umetnikov, ki jo uvaja stavek: >,No, sedaj, če ima kdo kaj za vprašat, tu sem . . ." Zaradi tega se skoraj praviloma še tako iskreno hotenje po doživetju poezije in delanju poezije sprevrže in morebiti slučajno nastalo poezijo ubije na neodgovorljiva ali težko odgovorljiva vprašanja zreduciran po-govor na kraju večera. Umetniki se spremenijo v imenitnike, pol-božanstva, zaslepljujoče Orfeje, poslušalci v ponižne hlapiče in zgrešene eksistence. Ko smo tako spoznali nezadovoljnost z dosedanjo obliko, smo pre-kinili z gnilo tradicijo. Namesto naključnih literarnih večerov smo orga-nizirali Zivo literarno revijo kot organiziranje prostora in časa poslu-šalcev in ju dali na volj umetnikom, naj razpolagajo s slednjim kakor vedo in znajo ter zmorejo. Da bi preprečili zatohlo naj razpolagajo s slednjim kakor vedno in znajo ter zmorejo. Da bi preprečili zatohlo samozadovoljnost in kikirikanje v prazno, smo po naših močeh odpravili nekatere vzroke, drugo pa prepustili času in umetnikom. Z bolj ali manj rednimi literarnimi večeri, dva do trikrat na mesec, v istem prostoru, disku Študent, z omejitvijo števila beročih in s pogojem, da umetnik bere nove in neobjavljene tekste, smo že uspeli izoblikovati prostor resničnega dogajanja poezije. Preprečili smo perverzijo in v približno enem letu pripeljali literarne večere daleč od nesmiselnosti. Poleg tega se je Živa literarna revija izkazala še kot odličen pokazatelj vibracij resnič-nosti. Na koncu še to: literami večeri so v četrtek, ob osmi uri, v disku Študent, najavljeni pa so preko Radia Študent in preko plakatov, orga-nizira jih Forum, organizacija za obštudijske dejavnosti v študentskih domovih v Ljubljani. In še prav na koncu: predvidoma bo na osnovi literarnih večerov izšel pregled pesniške produkcije na slovenskem v obliki almanaha. Izdal ga bo Forum v sodelovanju s SKUCOM. MIROSLAV BOLCINA 5T&. l*h)' TŠHST M. AVAiJZO f P'ZAj^ Z' pAP/Č- L?\HKO 31H J)O&(TL tup/ MA "Ar SKUPŠCINA OBClNE IDRIJA ODDELEK ZA KADROVSKA VPRAŠANJA, ORGANIZACIJO 1N INFORMACUE UREDNIŠTVO TRIBUNE TRG REVOLUCUE 1 LJUBLJANA ŽSSISMSSMSS?*0 PR0BLEMATIKI SOLIDARNOST. NA Problematika štipendiranja postaja vse bolj pereča (ne samo da ni denarja za nove stipendije, celo stare pogodbe se prekinjajo) in dobiva vse večje in večje razseznosti. Ne le zato, ker smo kot revnejša občina še posebej prizadeti, ampak predvsem zato, ker ne moremo več gledati tako nizkotnega ravnanja z nasimi bodočimi strokovnjaki, bi želeli slovensko javnost, predvsem pa tiste, ki so kakorkoli prizadeti zaradi nefunkcioniranja tega dogovora, seznaniti z nasimi stališči. . - '' Prosimo vas, da priloženo pismo objavite še ta teden. S tovariškimi pozdravi! ODPRTO PISMO SLOVENSKI JAVNOSTI DO KDAJ SAMO OBLJUBE O SOLIDARNOSTI? Da bi lahko temeljne in ostale organizacije združenega dela, druge samoupravne organizacije in skupnosti na območju idrijske občine na organiziran način zadovoljevale svoje potrebe in interese m Ppdročju štipendiranja, da bi strokovnemu potencialu idrijske občine po zaključeni osnovni šoli zagotavljali izenačeno materiaino osnovo, da bi zato lahko posameznik izbiral poklic na osnovi svojih dejanskih sposobnosti in nagnenj, da bi tisti potencial, ki ima pogoje ostal v idrijski občini (ki se usposablja za poklice, ki jih potrebuje zdmženo delo v idrijski občini), tu čimprej povezal z združenim delom, da bi bil za svoje delo nagrajevan in stimuliran za še boljše uspehe, da bi po drugi strani dosegli čimvečjo skladnost med kadrovskimi potrebami in interesi, sposobnostmi potenciala, da bi, kratko rečeno, izboljšali kadrovsko strukturo v idrijski občini, je bil leta 1973 ustanovljen Enotništipendijski sklad, letos pa ustanavljamo šiipendijsko interesno skupnost. Načela, ki jih prinaša družbeni dogovor o oblikovanju in izvajanju štipendijske politike v SR Sloveniji, izvajamo v idrijski občini že več kot dve leti. Ceprav smo za štipendiranje združevali najmanj 1 % od brutto osebnih dohodkov, v povprečju pa 1,8 %, nismo uspeli materialnih pogojev izenačiti vsem, ki po zaključeni osemletki nadaljujejo šolanje. Z zbranimi sredshi smo zagotavljali materialno eksistenco le tistim dijakom in študentom, za katere je že obstajal neposreden kadrovski interes. Že samo naš primer jasno kaže, da se solidarnostno združevanje ne sme in ne more zapirati v občinske okvire, če želimo materialne možnosti za šolanje izenačiti vsej slovenski mladini. Zato družbeni dogovor določa, da se bodo materialni pogoji izenačevali tako, da bodo posamezne občine po zadovoljitvi svojih potreb ostanek sredstev prelivale v občine, ki iz lastnih združenih sredstev ne bodo mogle zagotoviti solidamostnih štipendij svojemu celotnemu po-tencialu. Res je, da se bodo ta sredstva praviloma prelivala iz ekonomsko močnejših v ekonomsko šibkejše občine, res pa je tudi, da sistem dveh štipendij v prvi fazi prelivanja sredstev in kadra, kadre stimulira tja, kjer je denar za kadrovske štipendije, se pravi t> razvitejše občine in ekonomsko močnejše OZD. Ni namen razprav-Ijati ali in za koliko bo porušena solidamost glede na možnosti pridobivanja kadra (v idrijski občini smo namreč zgradili sistem štipendiranja, ki odnos solidarnosti vzpostavlja tudi med OZD), koliko bo finančna zmogljivost znova postala faktor, ki primarno odloča o distribuciji kadra - želeli bi le opozoriti (v kolikor v posameznih občinah tega še niso ugotovili), da se bo denar, ki se bo solidarnostno prelival v manj razvita območja vračal nazaj s kadri. V razgovorih med pripravljalci družbenega dogovora o štipendi-ranju in predstavniki Enotnega štipendijskega sklada je bila že od vsega začetka z naše strani izmžena bojazen, da dogovor ne bo pravočasno zaživel - pa ne zato, ker bi želeli rušiti sistem, kiseje na novo rojeval, ampak zaradi bojazni, da se nam bo podrlo še tisto, kar smo po velikih težavah pričeli graditi v idrijski občini. Kljub temu, da je bil družbeni dogovor v idrijski občini sprejet kot varianta in da je bil kot tak podpisan tudi samoupravni sporazum - če dogovor ne bo zažival tako in takrat, kot smo se dogovorili, bomo dogmjevali kriterije, za katere sta se strokovni potencial in združeno delo sporazumela pred dvema letoma - bi vendarle javnosti radi povedali tole: Res je, bili so izigrani kot še nikoli - dijaki in študentje, predvsem tisti z najnižjimi premoženjskimi cenzusi, predvsem tisti iz delavskih in kmečkih družin, predvsem tisti iz naših najrevnejših območij, predvsem tisti iz slovenske periferije, bile so izigrane občine, ki že od septembra čakajo na priliv sredstev, bila je izigrana temeljna norma socialistične etike - SOUDARNOST. Da, bile so odločbe in obljubljali smo obljubljene štipendije. Danes ne izdajamo več odločb, pa tudi obljubljenih sredstev ne obljubljamo več. Nekaj bi radi vprašali in na ta vprašanja zahtevamo javne odgovore: Kdo je odgovoren, da akcija že od vsega začetka ne poteka tako, kot je bilo dogovorjeno? Ali je temu kriva slaba organiziranost ali neorganiziranost, ali so pripravljalci tega dogo-vora in vsi ki so bili zadolženi za prenašanje informacij navzdol, smatrali, da je štipendiranje pri nas že tako urejeno, (oziroma, da je morda celo marginalnega pomena) da ni bilo vredno že od samega začetka prepričevanja, razgovorov, informiranja v bazi, ali so se morda informacije zaustavljale pri tistih odgovornih tovariših, ki pokrivajo kadrovsko funkcijo, z namenom, da jo monopolizirajo? Če temu ni tako, kako je potem možno, da še sedaj, ko sta, sicer z veliko zamudo, že slavnostno podpisana dogovor in sporazum na republiškem nivoju, neka občina predlaga sklenitev sporazuma za odstotek, ki bi pokrival le solidarnostne štipendije njenega poten-ciala, da druga zahteva veljavnost dogovora od 1.1.1975 in ne od 1.7.1974, kot so lahko dosegle ostale občine, da se v nekaterih občinah finančno najmočnejše OZD otepajo podpisa sporazuma, da nekatere OZD v posatneznih občinah, kljub podpisu ne oddvaja/6 sr^dstev, oziroma jih oddvafafo prepočasi? Ce to ni res kako potem lahko že več kot pol leta, kljub tetnu, da smo sami vse obveznosti izpolnili sto odstotno, Čakamo na izpolnitev obliub o neki solidarnosti? Smatramo, da na zgoraj zastavljena vprašanja lahko dajo svoie odgovore predvsem Republiška konferenca SZDL.Republiški svet čveze sindikatov in Republiška izobraževalna skupnost SKUPŠČINA OBČINEIDRIJA OBČINSKA KONFERENCA SZDL OBCINSKA KONFERENCA ZKS OBČINSKISINDIKALNIS VET OBČINSKA KONFERENCA ZSMS IZ VRŠILNIODBOR ESS KLUBIDRIJSKIH ŠTUDENTO V TRIBUNA - uredništvo: Anka Jančič, Tomaž Mastnak, Jože Vogrinc, Ivan Volarič-Feo, Jadran Sterle (odgovorni), Jože Škrlj (glavni) Ifigeniia Zagoričnik, Tanja Viher (lektor)... TRIBUNA - izdajateljski svet: Smilja Amon, Božidar Debenjak, Spomenka Hribar, Robi Kovšca (predsednik), Marko Morel, Peter Pal, Andrej Pengov, Boštjan Pirc, Vili Pšeničny, Darko Štrajn, Janez Vodičar, Pavle Zgaga ter glavni in odgovorni po funkciji.. . TRIBUNA - študentski list, izdaja Univerzitetna konferenca ZSMS, uredništvo in uprava: 61000 Ljubljana, Trg osvoboditve 1 /11 ~ soba 86, telefon 21-280, tekoči račun: 50101-678-47420, tisk Študentski servis, letna naročnina 35 din, poštnina plačana v gotovini, rokopisov ne vračamo, oproščeno temeljnega davka na promet po pristojnem sklepu št.: 421-1/72 od 22. 1. 1973 ... TO ŠTEVILKO JE OPREMIL IN LIKOVNO UREDIL: IVAN VOLARlC - FEO