„SLOVANSKA KNJIŽNICA". Snopič 20. V Gorici, 30. junija 1894. Cena 12 kr. Saobljuba. Povest. Hrvaški spisal Fevd. Bečič. Poslovenil Pet. Medvešček. Tisk. in zal. „ G-oriška tiskarn a “ A. Gabršček, I. Bilo je meseca septembra 1831. leta. Na hr¬ vaškem morju jadrajo štirje serežani (stražniki) s svojim poveljnikom proti Karlopagu, vračajoč se od svoje službene plovitbe. Prepevaje vesele pesmi, vržejo kakšenkrat tudi trnek do dna morja, loveč ribe. Na¬ love jih dvajset; dovolj za večerjo, katero bo treba zaliti z dobrim dalmatincem. Nad vrhovi kamenitega Velebita pokažejo se sivi oblaki, naznanjajoč, da je blizu burja. Ko mornarji to zapazijo, bolje razpnejo jadra in dolga ladjica leti ko blisk proti severu, kjer se kmalu pokažejo prve hiše mesta Karlopaga. «Hvala Bogu, doma smo!» — reče poveljnik, ko zavije ladjica v mestni zaliv. «Ce se ne motim, bode huda burja, preden mine četrt ure». k Srečno dospevši na kopno, postavi se pe- torica na ključ, gledajoč okoli, ako je zaostala še ka- — 4 — tera ladja na morju. Pokažejo se razpeta jadra velike jadranice, ki pluje proti severu. Poveljnik se malo zamisli, pokaže proti jugu ter vsklikne veselo: « Veselite se mladeniči, to je francoska trgovska ladja; gotovo ostane tukaj ; ako bodo potre¬ bovali naše pomoči, tedaj dobro zalijemo naše ribe; saj znate, da Francozi se ne tresejo, kedar obdarujejo koga za dano pomoči* Mornaji se vesele, da si bodo mogli zadostno namočiti suha grla z izvrstno kapljico ter nestrpljivo upirajo oči v bližajočo se ladijo in čutijo že v grlu slast dobre kapljice, črnega dalmatinca. Le kratek čas še in glej ladijo le za dva, tri streljaje od brega; ali sodeč po smeri, ni kazalo, da spusti mačka v zalivu. «Aha, kaj vraga !» — začudi se poveljnik — «vendar se niso zmotili, da hočejo dalje, burji ravno v žrelo ! Hej Lukatela, zakriči jim, naj stoje, ti imaš dober glas. Ali se ne poznajo v naše vetrove, ali so pijani?* jeden naših mornarjev, gorostasen človek, ka- koršnih najdeš v Hrvaškej še mnogo, se razkorači, nagne glavo nazaj, pritisne obe roki k ustam, zagrmi z močnim glasom, da je odmevalo od pažkih skal : < Hvala Bogu, meni ni treba več koledvati po morju in živeti v nevarnostih® — odvrno Dubois z nasmehom in nekim ponosom. Xa to udari ob veliko, debelo kožnato torbo, ki jo je imel na jermenu okoli pasu, ter nadaljuje: «Glejte, dragi prijatelj, ta torba skriva v sebi malenkost nad 60.000 frankov; moje premoženje v Marsilji velja nad 500.000 frankov; te¬ daj čemu bi postavljal življenje in premoženje v ne¬ varnost na morju? Čemu se še dalje po svetu truditi, ko mi popolnoma zadošča, kar mi je pokojni oče za¬ pustil in kar sem si še sam prihranil, da morem brez skrbi živeti? A vrhu tega želim uživati srečo družin¬ skega življenja ter se ozreti po kopnem, ako bi dobil kje družico, ki bi mi hotela osladiti življenje*. « Ah, prav je» — vzklikne Fleurmont in ga po- teplje po ramenu. «To je prav lepa misel. Prav je, tako velja, a jaz vam že naprej čestitam, ker sem prepričan, da vas tudi v tem važnem opravilo ne za- pusti sreča, ker se vam bodo ponujale hčere prvih naših bogatašev*. Dubois se malo zgane, kakor da bi mu ne bile te besede povšeči in odgovori resno: »Prijatelj, mo¬ tite se, če mislite, da mi bode tudi pri ženitvi špe¬ kulacija na misli. Moram se res pohvaliti, da sem v trgovini izurjen, podvzeten ; no, v ženitvi ne bodem za trohico trgovec, to prepustim popolnoma svojemu srcu». Fleurmont se nasmehne, kakor da dvomi, ali so te besede resne; a Dubois to zapazi in reče bolj gorko : «Vi nekako mislite o meni, da sem se v trgo¬ vini že tako utrdil, da nimam ne zmisla in ne čustva za drugo, kakor za posvetno blago, za denar in trgovske račune ? Ne, hvala Bogu, ni tako ! Do zdaj res nisem še bil zaljubljen, a da vam resnično povem, za to nisem imel tudi časa. A pri vsem tem čutim, da mojemu srcu je mogoče vsplamteti z vsim žarom prve ljubezni, ko hitro pride ugodna prilika. Kajti ka¬ dar vidim dvoje ljubečih se ljudij, vsplamti mi srce za isto srečo, a v duši slišim vesel glas: kaka’sreča, če najdeš tudi ti srce, ki bi te tako -ljubilo ! Zaupam v Boga, da je dobim, kjer bodi; kakor sem rekel, ne bodem je iskal z umom, nego s srcem ter si vzamem za družico le ono deklico, katero bodem ljubil in ka¬ tera bo ljubezen mojo mogla vračati z isto goreč¬ nostjo, če tudi bi bila hči najzadnjega delavca, — da, najzadnjega delavca — v tem mi pomagaj božja Po¬ rodnica, sveta varhinja te moje ladje ! ! » — 9 Dubois je bil ves v ognju. Lice mu je gorelo, a oči so se mu svetile z nekim svetim navdušenjem. Videč, da se Fleurmont če vedno smehlja, gleda v tla in mane si roki, dostavi Dubois ognjeno: «Po mo¬ jem prepričanju se prava ljubezen ne da ne kupiti, niti prodati, in vsled tega vam jaz preziram vse one, ki se ženijo radi denara, le hlinijo pravo ljubezen; a čudim se, kako da takih ljudij ni sram, pogledati svoji ženi v oči. ko dobro vedo, da se take prevare kmalu spoznajo ! » Fleurmont začuden gleda v prijatelja, še vedno se smehlja ter hoče nekaj odgovoriti v svojo obrambo; kar na hip prešine ladijo hladen piš burje tako ne¬ milo, da je vsa zaškripala, a jarbol, malo da se ne zlomi pod silno napetimi jadrami. Prestrašili so se vsi, skočili po koncu, da pogle¬ dajo po obzoru. Se vedno piše isti južni veter, tako da je mornarjem še menj razumljiv prejšnji burjin piš. Pogledajo na vse strani ter zapazijo na zahodu, kjer se iznad Velebita vzdigajo sivi oblaki, ki se hitro razprostirajo po sinjem nebu. «Jadra doli » ! — zagrmi Dubois. Ali, prej ko ukaz izvrše, prešine ladjo drug močan udarec še huje, tako da je za hip vsa pod vodo. Polagoma pa se vse morje razsrdi in močni valovi pljuskajo ob brod. « Joj, gorje nam, ako nas vihar vrže proti onim pečinam!» — zakliče Dubois krmilarju ter pokaže proti bregu. 10 Mornarji so vsi na delu, spuščajo jadra; a kr- milar napne vso silo, da obdrži brod kolikor mogoče od kraja. Kmalu zgrabijo ladijo velikanski valovi, igrajo se ž njo, kakor jim ljubo. Vržejo jo kvišku, ka¬ kor da jo hočejo vzdigniti v sive oblake ; zopet jo potope v globočino, kakor da ne pride nikedar več na vrh in voda pljuska po krovu, da se mornarji morajo trdno držati, da jih silni valovi ne odneso na dno morja. Taka ljuta borba z ladijo in mornarji tra¬ jala je kake pol ure in kazalo je, kakor da jih Bog reši gotove smrti. Hoteli so jadrati skozi pažki preliv v Kvarnerski veliki kanal. Ali v tem prelomi ljut viharjev udarec veliki jarbol, kateri padajoč ubije kr- milarja in krmilu razbije držalo. Zdaj je ladja gotovo zgubljena; prepuščena je brez pomoči viharju, ki jo vrti z orjaško silo in jo žene proti strmim pečinam kraškega obrežja. Mornarji, videč, da ni več pomoči, pripravljajo se hladnokrvno na oni trenotek, ko trešči ladja ob pečine, da bi si morda s srečnim skokom rešili življenje. Fleurmont je ležal na tleh na krovu, držal se trdno za neko vrv in žalostno zdihoval; Dubois pa je z obema rokama objel ostanek velikega jarbola ter kleče obupno gledal proti nebu. Videl je, da je vse zgubljeno, pripravljal se je na smrt z obupno, a po¬ božno molitvijo. Kar mu pade na misel, kako se je poprej po¬ govarjal s Fleurmontom in kaj je obljubil Materi Božji, varhinji svoje ladije. Duša se mu napolni z novo nado. 11 «0h, kraljica nebeška!« — zakliče z obupnim glasom — s ti, začetek človeškega odrešenja, ti, ki si me do zdaj vedno in povsod varovala, usmili se me tudi zdaj, — ne pusti, da tako mlad umrem; a jaz ti obljubujem, da bodem držal ono, kar sem v tvojem imenu obljubil ter v tvojo slavo vzamem za družico — prvo žensko bitje, — katero na suhem zagledam! — A kadar se vrnem na svoj dom — — — —• Ni končal. Valovje trešči ladijo ob otočke krajinske polkovnije. *) Ladija se razbije, sliši se strašen prask; — še nekaj zadnjih zdihljajev in besni valovi raznesejo in potopijo nesrečne utopljence in ostanke zazbite ladije. IH. Prej, kakor je bila nastala burja, pasla je krajin¬ ska deklica Marica Jarkovičeva malo čedo kakih tri¬ deset ovac po velebitskih bregovih. Sedela je na neki pečini, prepevala z milim glasom vesele pesmice ter gledala proti sinjemu morju, a njene ovce so se bile zbrale okoli nje in so iskale onih bilk, ki so velebitskim jagnjetom jako tečna hrana. Kar nakrat se ovce prestrašijo in stečejo sku¬ paj k ubogi deklici. Ona pogleda proti vrhom vele¬ bitskim in ko zapazi, kako se nad njimi zbirajo sivi oblaki, prestraši se nemilo, ker ve, da je blizu silna *) Zdaj je Vojaška krajina združena z materjo zemljo hrvaško. Op. prelagat. 12 — burja ter prične razgledovati, kje bi se mogla najbolje skriti. Zleti hitro s svojo čedico v malo dolinico kraj morja ter se skrije v votlino v visoki pečini, da se zavaruje pred močnimi udarci ledene burje. Ovce so se stisnile okoli nje, bleketale so od strahu; a ona izvleče vreteno in nekaj lanu, prične mirno presti, trepetaje od mraza, ki je nastal vsled burje. Mlada deklica je imela kakih šestnajst let, če tudi se vidi po visoki in krepki rasti starejša. Njena obleka je bila lepa čista srajca, predpasnik in pri- prost robec; na glavi pa je imela lično kapico, izpod katere so jej padali po ramenih lepi lasje, spleteni v dve debeli in dolgi kiti. Pri tej precej lični zunanjosti ni se zgubljala plemenita lepota belega, okroglega obraza, posebno pa ne njenih velikih modrih očij, iz katerih je ča¬ robno sijala detinska nedolžnost in čistost srca. Za hip se je zagledala v valovito morje, od koder je večkrat štrknila bela pena od bližnje pečine. Ko pogleda proti jugu, prestraši se nemilo, kajti proti njej skaklja z urnimi koraki čez belo kamenje močan mladenič. Na lamenu je imel teško sekiro z dolgim topo- riščem, a na prsih je nosil meh dalmatinskega vina. Oblečen je bil v krajinskem oblačilu onega kraja, a po ukusnem kroju in tvarini njegovega oblačila, po- 13 — sebno po dragocenem prepasu, se je videlo na njem,' da je iz bogate rodbine. Po visoki rašči je bil podoben ravni jelki, a golo in belo lice je kazalo vso nežnost mladeniške dobe. Bil je to Ivan Bardič, mladeneč kakih sedem¬ najst let. Ko zagleda Marine ovce, steče proti jami in zakliče z ginjenim glasom: «Oh Marica, svitla ti moja zvezda, kako me je Bog napotil, da grem prav po tem kraju, da se s teboj razgovorim na samem brez priče ter ti povem, kako moje mlado srce gori za tebe in kako nima brez tebe nikjer miru!» Sekiro nasloni ob pečino, meh spusti na tla pristopi k deklici, položi jej roki na rameni ter jej ljubeznivim izrazom gleda v oči. Deklica zarudi, povesi oči in upraša jezno : «A od kod ti Ivan tukaj ?« «Bil sem pri našem kumu Filipiču v Prizni, kjer sem mu pomagal delati ladijo ; a on mi je naložil to butaro — pokaže meh — za dedov god» — odgo¬ vori mladenič z mehkim glasom. «Mislil sem, da pri¬ dem še pred burjo domov, a ulovila me je na poti; — hvala Bogu, da me je ulovila, ker, če bi ne bilo burje, bi te danes ne videl, ne bi stal tako pred te¬ boj, gledal ti v lepe oči — misleč, da gledam ne¬ beški raj. Oh Marica, Marica, kdaj mi napoči zarja onega srečnega dneva, da boš moja — na veke moja!». Deklica vzdihne. Ko sliši njen vzdihljej, sklene mladenič roki in vzklikne veselo: »Ljubiš li me, ko zdihuješ? — Oh 14 — biser moj, daj reci mi to sladko besedico, nisem je še slišal iz tvojih medenih ust, dasi vidim, da slabo ne misliš! —Ti molčiš? Tedaj me ne ljubiš? — Oh, a zakaj ono zdihovanje — za božjo voljo?« Deklica si zakrije obraz z obema rokama in zajoče: «Zalim tebe in sebe!» — Zopet pogleda s solznim očesom in reče: «Oh, Ivan, zakaj žalostiš in mučiš sebe in mene ubožico, ko že veš, da nama ni usojeno, združiti se na tem svetu ? Jaz sem uboga sirota, da večje nima ves svet; živim z ubogo ma¬ terjo v pol podrti hišici od milosti dobrega našega gospoda župnika in od drugega naroda, a ti Ivan, ti si jedini sin bogatega očeta, ki šteje tisočake ; izučil si vse šole v Otočci, a vrh tega si radi gospodarstva oproščen od vojaštva; kako bi jaz sirota mogla na te misliti, ko se za te poganjajo najbogatejša dekleta naše občine ? Brez tega pa vem, da tvoji roditelji me mrzijo, ko živega vraga, ker vedo, da me ljubiš. Da¬ nes zjutraj mi je pripovedovala naša soseda Dorička na ves glas, kako se je tvoj oče nemilo razsrdil, ko mu nekdo reče, da mene vzameš. Pričel je kričati, da ga je pol vasi slišalo : «Kaj, mar sem ga zato izredil, da mi pripelje v hišo beračico ? Kako pa, po¬ prej mu vrata zaklenem, ko to doživim !» — A na to je priskočila še tvoja mati in vpila: «Nisem ga rodila za revo, ne! Naj ona le pride, poženem jo z metlo po vsej vasi! » Mladenič se strese od jeze in srčne bolesti, zaškriplje z zobmi, izpusti obe roki raz dekletinih ha- 15 — men in reče : « Vidiš, Marica, te pesti, strl bi ž njima medveda, a kako še onega, ki bi se predrznil, ločiti te od mene, bodisi tudi moj lastni oče!» V tem zavrišči burja okoli jame tako silno, ka¬ kor bi hotela raznesti pečine. «Joj, ne pregreši se, Ivan», zaprosi deklica. — «Bog te je pokaral. Ah, v takem grehu bi te jaz ne hotela, če bi bil zlat 1 » Burja še huje zavrišči in od morja se zasliši grozovit tresk — in nekaj žalostnih glasov. Oba sko¬ čita bliže, da bi videla, kaj se je razbilo; vidita, kako se je tam blizu razbila lepa ladija. Prestrašita se oba, žalostno gledata, kako se mornarji utapljajo v gorostasnih valovih. Jednega od teh vržejo ob pečino, pa ga vsega razbitega zopet pogoltnejo, a druzega odnesejo daleč v morje, da ga kopno nikdar več ne bo videlo. «Bog jim pomagaj!* — zavpije Marica in se prime Ivana. «Ni pomoči* — odvrne Ivan — «če tudi sama svoje življenje dava za nje. Idiva k bregu, morda dobiva kak dragocen ostanek razbite ladje*. To rekši, pobere Ivan svoje stvari in oba gresta čez pečine počasi in opazno, da bi ju burja ne pre- vrgla, proti bregu, kjer se je ladija razbila. IV. Ko se približata nesrečnemu kraju, zavpije Ivan : « Glej'jednega utopljenca!* — in pokaže z roko na 16 — pesek tik morja, kjer je ležalo nepremično telo. «Joj, hiti Ivan, da ga valovi ne odneso zopet v morje !» — zavpije prestrašena Marica in hiti navzdol. Ivan skaklja hitro od kamena na kamen, priskoči k utopljencu, potegne ga še v pravem času na višji del brega ter reši tako njega in sam sebe velikemu valu, ki je ravnokar pljusknil na breg. Na to ga prime pod pozduhi in ga odnese na višino, do katere niso segali požrešni valovi. Ponesrečenec je bil Alfons Dubois, gospodar razbite ladje. Ležal je bled in videti ni bilo nikakega znamenja o življenju. «Meni se zdi, da mu je odzvonilo*, — reče Ivan ter mu privzdigne glavo in s prstom odpre tre¬ palnice na očeh. «0, velika škoda za tako mladega in lepega človeka* — reče Marica, pristopi bliže in gleda bledi obraz. «A mora biti bogatega rodu, ker glej, kako fino perilo ima in obleko. A ta debela torba je morda polna denara». « Odveži jo prosto, Marica* — reče Ivan z ne¬ kim velikodušjein — « odveži jo in nesi sama stare¬ šini v vas, pa naj bode tvoja vsa nagrada! A če ta nesrečnik nima rodovine in sorodnikov, lehko je vsa svota tvoja !» Marica ga resno pogleda n odvrne: «Ne po¬ trebujem nagrade, katere nisem zaslužila; no, če ho¬ češ, da Bogu uslužimo in skažemo krščansko milosrč¬ nost, pomagaj mi, da vse mogoče poskusiva, ako bi 17 ga mogli oživeti, a če je mrtev, je še vedno čas, odnesti torbo starešini*. '. — 32 Na to se je Ivan vsakokrat razjezil ter se od nje ločil preklinjajoč na ves glas onega tujca, katerega je na lastno žalost in nesrečo rešil smrti. Neki večer zagleda on Marico oblečeno od pete do glave v povsem novi, na pol mestni obleki, ka¬ tero jej je kupil Dubois s privoljenjem njene matere. Udari z rokama in reče začujen : «Zdaj si go¬ tova Marica. Zdaj pa vidim, da tujec ima slabe na¬ mene, ker te z denarom in lepo obleko zapeljuje, da te osramoti, a potem — ne boš imela nikjer miru — kakor v morskem žrelu !» Te besede tako užalijo ubogo deklico, da jezno odgovori: «Človek, pusti me ! Dobro vem, kaj delam; imam še zdrav razum, da znam ločiti slabo od do¬ brega. Poberi se od mene in ne nagajaj mi več !» To reče in zbeži v hišico, a Ivan zaškriplje z zobmi, pogleda za njo, kipi od jeze ter se vleče proti svojemu domu. VII. Deseti dan Dubois že vstane. Podpiral ga je Borič, da se je mogel po sobi sprehajati; razgovarjal se je ž njim vedno o Marici ter ga izpraševal o nje¬ nih razmerah. Zadnje dni njegove bolezni obiskoval ga je Borič pogostoma, kar mu je posebno ugajalo, ker imel je do njega neko posebno zaupanje, da mu tol¬ mači razgovor z lepo Marico. — 33 — Enkrat zaprosi Boriča v šali, naj ga uči hrvaški. Borič mu razloži neke besede vsakdanjega govora in ko sliši, kako Dubois čisto izgovarja hrvaške besede, veselilo ga je, da se tujec tako lahko priuči hrvaškemu jeziku. Tako naučene hrvaške besede je Dubois več¬ krat ponavljal pred Marico, ki se je vsakokrat sladko posmejala ter mu popravljala, ako je kaj slabo izgo¬ varjal. Ko je Marica videla, da tujec ne potrebuje več njene postrežbe, ker je skoro ozdravel, poprosi žup¬ nika, da jej zopet izroči ovčice. Ana, ki je to sli¬ šala, odgovori naglo : «Ne, draga moja, ti ne boš več ovčic pasla, marveč nam pomagala doma; dokler je tujec pri nas, ti ni treba goniti na pašo». Istega dne pride zdravnik ter 'zreče, da je Du¬ bois iz vsake nevarnosti, da se v lepem in mirnem vremenu lehko sprehaja tudi na prostem. Dubois ga bogato obdaruje, a župnik hoče si¬ jajno praznovati veseli dan, da je bolni tujec popol¬ nem ozdravel. Dubois pa ga prosi, da tega ni treba, posebno, ker ni še telesno in duševno tako trden, da bi se mogel vdeležiti gostije, ter nasvetuje, da se po¬ vabita na večerjo samo Borič in Vojnovič. Tako je tudi bilo. Tretjega dne so se veselo vrtile kuharice po župnikovi hiši, da napravijo čim boljšo in obilnišo večerjo. Dubois je sedel v svoji sobi in čital neko fran¬ cosko knjigo iz župnikove knjižnice. V sobo priteče 3 34 — Marica, da odnese iz omare solnice in krožnike. Bila je vsa rdeča od dela in kuhinjske vročine. Dubois skoči k njej, prime jo za roko ter se zagleda v njeno lepo lice. Ona se mu hoče iztrgati, a on jo še bolj drži, pritisne jo k sebi, poljubi jo vroče v lice in reče v hrvaškem jeziku: «Jaz te ljubim, duša moja!* Marica stoji' pred njim, kakor okamenela, jezno gleda vanj v znamenje, da jo je njegovo vedenje zelo iznenadilo. Mislila je za gotovo, da se ž njo norčuje. Osvobodi se ga, beži iz sobe, kolikor hitro so jo noge nosile, ter se ne vrne cel božji večer. Dubois se je kesal, da ni mogel svojega čustva še zakrivati in premišljuje, kako bi popravil pogrešek. V to prideta Borič in Vojnovič in župnik jih kmalu pokliče v veliko sobo, kjer jih čaka dobra večerja. Stene so bile ukusno ozaljšane, a na mizi so bili veliki šopki iz najlepših cvetlic, kar jih ima ta letni čas; izmed krasnih šopkov pa so molele velike steklenice — polne črnega dalmatinskega vina. Cel večer je stregla j edino le Ana, a Dubois je vedno pogledoval k durim, ali se ne prikaže tudi Marica. Koncem iipraša nemirno : «Kje je nocoj pa Marica ?» «Odšla je že domovi? — odgovori župnik in nadaljuje s šalo: »Morali ste jej kaj storiti, ker se je na vas hu dovala in kazalo je, kakor da je tudi jokala*. — 35 — Dubois se strese, molči nekoliko časa vrteč čašo pred seboj. Naposled vzdahne rekoč: »Priznavam, da sem jej nekaj storil, a upam, da pogrešek svoj sijajno po¬ ravnam, ako bo ona le hotela».' Pričujoči gostje gledajo ga z neko ljubeznivostjo. Dubois pa vstane, prime čašo ter svečano govori : « Gospoda moja, nocoj je bilo vsakovrstnih napitnic, a vse so bile le vsakdanja proza. Dovolite mi, da izustim jaz ono, ki vas gotovo iznenadi, ker ž njo boste slišali cel roman !» Nastane tihota; vsi vprejo oči vanj kakor v kak čudež. On jih nekaj časa opazuje ter s smeh¬ ljajem na ustnicah nadaljuje svečano: «Gospoda moja, Bog živi mojo milo zaročnico Marico Farkovičevo!» Da bi med družbo treščilo, bi jo tako ne osup¬ nilo, kakor jo presunejo te nepričakovane besede. Oči vprejo vsi v tujca, opazujejo ga s strahom, ker mislili so, da se je gotovo zmešal, da ga vročinska bolezen zopet trese. Dubois pa jih gleda ljubeznivo, smehlja se sladko in dostavi : «Ali je to tako nenavadno pri vas, če se bo¬ gat in samosvoj gospod zaroči z ubogo deklico !» Župnik vstane in govori s svečanim glasom: «Gospod moj! Ako me ne vara moje dosedanje spoznavanje ljudij, moram si misliti, da ste kaj čestit in pošten značaj, a pri vsem tem dvomim o resnosti 3 * 36 — vaših besed, kajti pri nas se kaj takega ni doživelo, da bi tako lep in mlad bogataš hotel tako povzdig¬ niti največjo revo cele vasi. Radi tega mi ne zamerite, če vam odkrito rečem, da se mi zdi, kakor da se z nami šalite 1» Dubois pa odgovori veselo : «Gospoda — tako mi pomagaj Bog in blažena Devica — da nočem oditi živ od tukaj, dokler ne postane Marica Parko vi¬ deva moja zakonska žena — s pogojem naravno, ako bo ona hotela iti z menoj! V to ime izpijem to čašo!» Na jeden dušek izprazni čašo, sede in prične jasnega in veselega obraza pripovedovati jim vse po¬ drobnosti svoje zaobljube : kako se je zavezal v pogo¬ voru s pokojnim Fleurmontom prav pred nesrečo, da po¬ roči le tako dekle, katero bo ljubil, če tudi bi bila hči najzadnjega ubogega delavca, — kako je na to nastala burja, — kako je v smrtnem strahu klical na pomoč Boga in Mater božjo, — kako se je spomnil svojih besed ter zopet ponovil jih in se zaobljubil božji Po¬ rodnici, da osreči, ako ostane živ, s svojim zakonom prvo neporočeno žensko bitje, katero zagleda na bregu — kako se je zavedel zopet še le na bregu in —• zagledal pred seboj — ■— lepe Marice lice. «Tedaj vidite gospoda» — nadaljuje veselo pri- povedovaje — »kakor kaže, mi je blažena Devica posebno naklonjena, ker mi je poslala naproti tako milo, lepo in čestito deklico, da mi ne bode težko držati storjeno obljubo, katero sem o svoji bolezni še večkrat ponovil. Kaj mi more zabraniti, da ne postane 37 Marica ljubljena mi soproga? Mlad sem, bogat, zdaj hvala Bogu zopet zdrav, pri vsem tem še sam na tem svetu ; tedaj povsem samosvoj gospod. Tudi Ma¬ rica je še prosta, ne še zaročena, in vi sami pravite, da ne mara veliko za onega mladeniča, ki jo preganja s svojo ljubeznijo. Meni je sicer žal, ako jo zares ljubi. Ali kaj mu to pomaga, ako ga ona ne ljubi? Ljube¬ zen se ne da s silo dobiti. Ako bi jo tudi vzel, kaka sreča jo čaka pri neljubljenem možu ? Radi njega tedaj ne morem odstopiti od svoje zaobljube, le gle¬ dal bom, da mu na kak način zacelim rano. Če tedaj Marica privoli, ni človeka na svetu, ki bi me odvrnil od moje misli. Ce pa ona ne privoli, oproščen sem svoje zaobljube, ker Bog varuj, da bi jo jaz silil, da bi šla z menoj, če tudi — verujte gospoda — jaz. sem v njo zaljubljen in ta ljubezen se je v bolezni moji popolnoma utrdila. Ce se ne motim, zdi se mi, da sem zapazil, da se tudi ona za me zanima, da jej nisem zadnja briga na svetu. Ako se njeno zanimanje spremeni v ljubezen, bom, če Bog da, prav srečen !»• Pričujoči se spogledujejo z izrazom ugodnega presenečenja. Naposled se župnik nasmehne in reče : «Zdaj mi je jasno, zakaj ste se za njo toliko zani¬ mali ; aha, res, zdaj se spomnim, da ste jo v omotici večkrat imenovali kot vašo zaročnico !» Borič se pošali: «Aha, gospod, zdaj že razu¬ mem, zakaj ste se naučili od mene onih hrvaških besed!» Župnik vzdihne, pogleda pobožno navzgor in govori svečano: «Velika je previdnost božja! Sirota 38 — Marica je bila do danes otrok uboštva, reve in težave, a nocoj jo je povzdignila božja milost do tolike sreče, da se ji bo že jutri klanjala cela naša občina. — No, žal vam ne sme biti gospod — ne bodete se kesali, da ste držali pobožno zaobljubo, ker Marica je pravi biser kreposti in plemenitosti, a v vaši domovini vam pomnoži srečo in božji blagoslov !» Vsi štirje se pogovarjajo, kako bi se dala Ma¬ rica pridobiti, in ko ona privoli, kako bi hitro prido¬ bili dovoljenje za ženitev ; dogovorijo se, da pojdejo drugi dan vsi štirje v Marino hišo, ako dovolite ona in mati, odpeljejo se skupaj v Otočac, da izprosijo pri polkovnijskem sodišču, kot najvišji varstveni ob¬ lasti, ženitbeno dovoljenje. Veselega in zadovoljnega srca vstanejo od mize, da gredo očivat; razidejo se veseleč se jutrajšnjega dneva, drug drugemu pritrjujoč, da do jutri mora ostati vsa stvar tajna. VII. Ko se je pokazalo druzega dne jutranje solnce iznad vrhov velikega Alana ter z zlatimi žarki obsipalo sosednje otoke, pride župnik iz svoje hiše in vodi svoje sinočne goste proti Marini hišici. Na koncu vasi, blizu neke pečine, se ustavi župnik pred neko majhno bajto in reče veselo: »Glejte gospod Dubois, to je dosedanje bivališče vaše za- ročnice! » — 39 — Dubois zagleda se za časek v bajtico. Iz odprtih duri valil se je dim, kjer se je stis¬ kalo nekaj ovac. V oknu je bilo razbito steklo, a skozi razpoklino je gledal petelin ter veseli „kikiriki“ so se razlegali v jutranjem zraku. Dubois prikloni glavo, gre v hišico, kjer se za¬ čudi, ko opazi veliko uboštvo, ki se je kazalo po vseh kotih. Vse pohišje je bila stara miza s tremi nogami prislonjena k steni, lesena skrinja, postelja — pokrita s starimi capami in mala podoba Matere Božje, pri¬ bita nad zglavjem revnega ležišča. Sredi hišice je gorel ogenj, pri katerem je čepela stara Marina mati Ana in kuhala ovčje mleko; Marica pa je v kotu molzla lepo belo ovčico. Ko zagledate toliko gospode, skočite obe po koncu; Marica je hotela uteči po stranskih vratah. Župnik jo pokliče z blagim nasmehom: «Ne beži Marica, ker radi tebe smo prišli sem. Glej, tuji gospod, katerega si rešila z Ivanom pred dvema tednoma in kateremu si stregla v bolezni, prišel je, da se ti osebno zahvali». Deklica postoji ter pogleda tujca z nekim ne¬ zaupanjem, oblije jo rdečica, povesi oči in prebira rese svojega predpasnika. Župnik se ozre in ko zapazi, da se je začelo zbirati pred hišo mnogo radovednih žen in otrok, zapre duri in prične z blagimi besedami razlagati materi in hčeri, zakaj so prišli v njih hišo. — 40 — Ko sliši mati, da gre za to, da pojde Marica z lepim in tako bogatim tujcem, skoro umre od velikega veselja. Stala je, kakor da sanja, komaj diha in čudno gleda smehljajočega tujca. Pade na koleni, vzdigne roki proti nebu in zakliče z jokajočim glasom: «0 Bog, ali je mogoče, da si mi dodelil na stare dni toliko sreče ?! » Marica pa prebledi kot lilija, gleda tujca s svit- limi očmi. Vzkipi od nep.ičakovane sreče, a v srcu sliši glas: «Ni torej bila pusta'šala, kar ti je sinoči rekel. Ni tedaj lagal, ko je rekel besede: «jaz te lju¬ bim duša moja!* Zdi se jej, da se cela hiša vrti okoli nje in pred očmi se jej dela tema. Vidi še vedno klečečo mater, zakrije obraz z obema rokama in začne gorko jokati. Mati priskoči k nji in reče: -;A, kaj jočeš dete, mesto da bi skakala od veselja, mesto da na kolenih hvališ Boga in Mater božjo, da sta ravno tebe odbrala, da se ravno nad teboj izpolni zaobljuba pobožnega, velikega gospoda! Oh, ne zamerite jej gospoda — nepričakovana velika radost prevladala je njeno mlado srce!» Prične jo tolažiti in objemati, a kolikor več jo je tolažila, toliko več je Marica jokala. Mati se temu čudi in upraša: «A odkod ste vi gospod, ako smem uprašati ? «Iz Marsilja v Franciji* — odgovori župnik. «Ali je to daleč?* « Daleč, daleč, tam čez dve morji!* — 41 «0 joj mene, kaj bo z menoj brez moje Marice!» — hlipne mati, pritisne hčerko na prsi z nekim stra¬ hom. Župnik razloži Francozu materin strah, a on odgovori, da je naravno, da popelje tudi njo seboj. Ko zasliši mati, da ostane do smrti v družbi ljubljenega otroka svojega, zajoče od veselja, skoči k tujcu ter mu poljublja roki in obleko; objame Ma¬ rico, rekoč : «Pojdi dete moje, podaj gospodu roko v znamenje, da sprejmeš njegovo častno ponudbo ; ne obotavljaj se več, ker bi bil greh pred Bogom, da še dalje premišljuješ!® Marica preneha jokati. Zagleda se v tujca z zahvalnostjo, v solznih očeh pa je žarel plamen sve¬ tega in čistega navdušenja. Sladka misel, da doživi stara mati pri njej ve¬ liko srečo, prevlada v njej vsa druga čustva; čista njena duša napolni se milobe in blaženstva, katero povzdigne do neba pobožno prepričanje, da sam Bog hoče, da postane ona žena dobrega tujca. V joku se zasmeje, stopi pred-enj, ponudi mu roko in reče z ginjenim glasom: «Tu, gospod, moji roki v znamenje, da sem vaša — do groba vaša 1 Dokler živim, uporabim vse svoje slabe moči, da vam bom ugajala, da vam bom hvaležna za veliko srečo, katero ste namenili meni in moji ubogi materi!» Dubois jej stisne roko in kedar razloži župnik njene besede, objame jo nežno, pritisne na prsi in jo poljubi v. čelo. — 42 — «A zakaj jej on kar nič ne reče?® — pošepeta mati župniku. «Ker ne zna hrvaškega !» «Joj, pa kako se'bosta razumela?® «Ne bojte se tega, da se ne bosta razumela!® — pošali se nadporočnik Vojnovič. «Prve dni ne bosta potrebovala nikakega tolmača, a pomalem se ona nauči njegov jezik, ker je ljubezen najboljši učitelj jezikoslovja 1® Pred hišo se zaslišijo nagli koraki, a v hišo udari Ivan Barbič. Ko zagleda gospodo, osupel ob¬ stoji ; ko pa zagleda Marico v rokah sovraženega tujca, se razkači in ga hoče od nje odtrgati. Kar ga zagrabi v prsi močna roka Vojnovičeva, butne ga ob steno s tako močjo, da se bajta strese. «Kaj si znorel?® — vpije jezno Vojnovič. «Gospod, jaz jo mislim vzeti!® — jeclja Ivan besno. «Prepozno si prišel, ker prav zdaj jo je izprosil ta gospod in ona je privolila!® — odvrne Vojnovič prezirljivo. Ivan se strese, ko zasliši te besede, kakor bi mu srce počilo. Prebledi kot ruta, a oči upre ves obupan v Marico. Videč na svoje oči, kako se tujec zanima za njo, mrzil ga je kot živega vraga. Da bi jo tujec mislil vzeti, to mu ni nikoli padlo v glavo, zato so ga še bolj zadele sedanje besede. Globoko vzdihne in upraša s slabim glasom: « A ti Marica — ti si — 48 — zadovoljna — ne misleča na to, ali ga bodeš ljubila, ali ne?» «Božja volja je hotela, da je tako!* — odvrne ona in povesi glavo. Ivan zaškriplje z zobmi in jezno pogleda svo¬ jega tekmeca. Iz žepa vzame od tujca darovanih pet zlatov, vrže mu jih k nogam in zdirja kakor neumen iz hiše. Pogledajo za njim, da vidijo, kam pojde : teče naravnost iz vasi med pečine, dokler se ne zgubi v podnožju Velebita. Kakor okanieneli stojijo vsi izrtenadeni vsled tega prizora, ki je očividno tujca neprijetno dirnol. Po dolgem premišljevaniju spregovori on prvi: «Gospod župnik, prosim vas, uprašajte Marico še jedenkrat, naj resnično pove, ako bi raje vzela onega mladeniča nego mene; ako ga hoče, dam jej tak dar, da jo bodo njegovi roditelji še sami prosili, naj ga vzame, ker Bog varuj, da bi jaz zaviral njeno srečo*. Župnik pove Marici hrvaški, kar mu je tujec govoril francoski; ona pomisli nekoliko, dene desno roko na prsi in odvrne svečano : «V božjem imenu rečem, da ga nočem in da mi nikdar ne bo teško, biti brež njega. Da ni ta čestiti gospod po božji volji prišel po mene, bi se bilo Ivanu sčasoma mogoče posrečilo, premagati vse ovire in dobiti me. Tedaj bi me ne zvezala ž njim ljubezen, mar¬ več strah pred njegovo silovitostjo bi me prignal v — 44 — njegovo hišo, ker vedno sem se ga bala kot žive smrti. Saj ste sami videli, kakšen je, da se ga mora človek res prestrašiti! S čisto dušo in mirnim srcem se tedaj podam v roke svojemu zaročencu in vedno ga bom ljubila in spoštovala na slavo onemu, ki mi ga je poslal!» Župnik pove Francozu, kar je govorila Marica; on pa jo prime za roko ter upraša: «Gospoda moja, ali mi more na svetu kdo zameriti, ako želim vzeti to dobro deklico ?» «Živa duša ne» — odvrnejo vsi trije, a Dubois nežno objame deklico, pogleda proti nebu in sprego¬ vori navdušeno : «Zdaj si moja in nobena moč tega sveta ne bo te mogla meni vzeti. V kratkem bomo tukaj slavili poroko, potem pa — hajd v lepo mojo domovino, kjer te čaka življenje, kakoršnega še nikdar nisi videla!« To rekši, podari polno pest zlatov Maričini ma¬ teri v predpasnik ter povabi njo in Marico na kosilo. Oprostijo se od matere in hčere ter gredo ve¬ selo vsi trije proti župnikovemu domu pomenkuje, se kako se bo obhajala poroka. IX. Se tistega dne pregovori Dubois svojo zaro¬ čenko in njeno mater, da se preselite v neko lepo zidano hišo bliže župnikovega dvorca, kjer jima je s pomočjo gozdarja Boriča pripravil dve prijazni sobi za — 45 — začasno stanovanje; jezil se je. zakaj ni storil tega že popred. Iz Senja in z Reke naroči celo breme finih in dragocenih tkanin in lepotičja za žensko obleko, a iz Otočca pozove tri šivilje, katere so v župnišču vezale in šivale po dnevu in po noči, da za njegovo zaročnico narede krasnih oblek; biserni nakit pa na¬ roči posredovanjem nekega znanega tržaškega trgovca. Za dva dni je bila prva obleka že gotova za Marico in mater. Preoblečeti se v novo, fino obleko, katera je bila narejena po tedanjem okusu. Marici je bilo težko pri srcu, ker ni bila naučena, da jo obleka tišči okoli pasa. Ko čuje od šivilj, da to mora biti tako, prične sprehajati se po sobi, ogledavajoč se zdaj od jedne, zdaj od druge strani v velikem ogle¬ dalu, in kmalu se jej je zdelo, kakor da bi ne nosila nikdar druge obleke. V primerni novi obleki videla se je taka, kakor da bi bilo vse njeno vedenje in kretanje nekak pre¬ vladujoč čar duševne in telesne lepote, in ko jo tako zagleda Dubois prvikrat, stal je dolgo časa, kakor omamljen; veroval ni svojim očem, da je to ona in ista Marica, katero je dotlej videl le revno oble¬ čeno. Z veselim očesom jo opazuje dolgo časa, a vedno mu je bila bolj mila njena krasota in nje¬ na deviška sramežljivost, ki se je skrivala pred ža¬ rom njegovih pogledov. Razprostre roki ter jo strastno objame, rekoč: — 46 — «0h hvala ti Bog, da si mi prisodil zaročnico, katero morem toliko — toliko ljubiti!« Na to pogleda njeno mater ter se mora nehote sladko nasmejati, ker hodi tako počasi ia pazljivo po sobi, boječ se, da ne bi pohodila nove dolge obleke; roki drži od sebe, da ne umaže obleke: «kakoršne nima niti učiteljeva gospa«. — Kmalu se pa tudi ona privadi novi obleki in čez nekoliko dnij peljeta se že¬ nin in nevesta z materjo in s stricem Martinom, Ma¬ rinim varuhom, v dveh kočijah v Otočac, da tam narede ženitvanjsko pismo. Med tem pa je Ivan divjal po Velebitskih vr¬ hovih, ne mareč ni za slabo vreme, niti za nevarnost, ki mu preti vedno od divjih zverih. Kakšenkrat je postal nad kakim breznom, gledajoč v globočino in premišljajoč, ali bi zanj ne bilo bolje, da bi se vrgel doli in tako vsemu jadu z jednim mahom narediti konec. Na prvi mah ne more razumeti, kako se je Du- bois odločil tako hitro vzeti Marico. Naposled mu šine v glavo, da je to storil njemu vkljub, in ta misel mu preide v meso in kri, vzbudi v njem samo jedno željo: maščevati se sovražnemu tujcu, a potem kon¬ čati neznosno življenje. Kakor nor se spusti z vrha proti vasi navzdol. Pred Marino hišico se ustavi nehote ter gleda v za¬ prta vrata. Neka posebna moč ga je privedla prav po tej poti. Ko pride blizu hiše, mu zakliče nek mla¬ denič : «Hej I\an, kje imaš glavo! Marica ni več v — 47 — tej podrtini; odkar je postala «frajla», preselila se je v drugo hišo». «Da bi ti usahnil jezik !» — odvrne mu Ivan in se trese od jeze. Mladenič pa reče zopet nekako jezno : «Pojdi tepec, da bi bil malo pametnejši, bi pozabil na njo, a tem globokeje segnil v Francozov žep !» Ivana razkači to še bolj, zagrabi velik kamen in ga vrže za mladeničem. Ta odskoči v stran ter se tako srečno reši, a zbeži, kolikor more. Kakor brez glave dirja Ivan skozi vas proti domu, da si vzame puško ter ž njo počaka tujca na poti iz Otočca. Ko je šel s puško mimo vojaške po¬ staje, zagleda ga nadporočnik Vojnovič, ki je raz¬ pravljal nekaj z nekolikimi graničarji, pošlje kaprola, da privede k njemu Ivana. «Ne grem!» — otrese se Ivan «nisem vojak, da bo on meni zapovedoval!» Kaprol se vrne, pove Vojnoviču, kaj je Ivan rekel, a ta jezen pošlje hitro stražo štirih mož po Ivana, katerega privlečejo za pol ure že zvezanega v pisarno. Vojnovič vstane od mize, dene roke na prsi in ga gleda nekoliko časa z jeznim pogledom in zagrmi : «Divjak, cela vas se te boji, a jaz ne! Kaj misliš, da zato, ker nisi vojak, ne boš ubogal ? Čakaj, čakaj izbiti ti hočem tvojo silovitost in narediti iz volka, krotko jagnje ! — Kje si bil do sedaj, potepuh ? Kaj — 48 — ■si se morda pogajal s tolovaji, da te sprejmejo v svojo peklensko družbo!» «Ni potreba, da bi šel med nje» — odvrne Ivan tiho ter nadaljuje: «a ker nisem vojak, grem slobodno, kamor hočem!» «Molči volk!» — zagrmi Vojnovič. «Ce boš še kaj odgovarjal, ti prikrajšam jezik! Da zdaj veš, za¬ kaj sem poslal po tebe ! Pazi dobro, kaj ti jaz ukažem : Če se predrzneš samo z jedno besedo nagajati Ma¬ rici Jurkovičevi in njenemu ženinu, dokler še tu osta¬ neta, koj te pošljem v polkovnijsko ječo ! Si li ra¬ zumel ?» Ivan se še bolj razsrdi in ne misleč, kaj govori, zavpije: «Gospod, jaz sem gospodar svojega življenja, in delam ž njim, kar hočem. Glejte, ta moja desnica ubije najprej njega, a potem mene!*'. Nadporočnik se prestraši take smelosti. Upre vanj oči in upraša: «Koga hočeš ubiti?* «Onega prekletega Francoza, ki se mi je s tem zahvalil, ker sem mu rešil življenje, da mi je prevzel vse moje blago, jedino srečo in moje upanje!» — odvr¬ ne burno Ivan. «Pa se predrzneš povedati kaj takega pred me¬ noj in mojo stražo?* — upraša razjarjen nadporočnik in zagrmi: s Verige na njega, najtežje, kar jih imate, pa v ječo ž njim ! Pred vrata in pred okno po jedno stražo z nabito puško in ako bo hotel uteči, posvetite mu! Ste li razumeli? Čakaj, čakaj volk, jaz te ho¬ čem ukrotiti! Še hujše bi ti stopil lehko na tilnik, a — 49 — nočem žaliti poštenega očeta; ostaneš brez sodbe v ječi, dokler ne odpotuje tujec z Maro! Hajd zdaj! peljite mi ga izpred očij, da ga ne vidim ! » Ivan gleda strašno v nadporočnika, a iz očij mu odseva jeza in maščevanje. Primejo ga močne straže. On zaškriplje z zobmi in ide potrt v ječo, obžalujoč prepozno, da se je prenaglil. Isti večer se vrne Dubois z Maro iz Otočca, kjer je dobil ženitbeno dovoljenje. Ko je izvedel, kaj se je zgodilo z Ivanom, je bil žalosten. Gre hitro z Boričem k Vojnoviču, katerega prosi, naj izpusti Ivana; razlaga mu, da ga on pomiri z lepa. A Vojnovič se ni dal preprositi ter je odvrnil: «Tako bode bolje za vas in za njega! Vi ne po¬ znate ljudij tega kraja! Kaj je njemu za življenje? On vas ustreli kot zajca; če tudi ga potem stokrat obesijo, samo da se maščuje. Tako pa, kedar se spa- meti, bode mi še hvaležen, da sem ga zaprl samo v vaško ječo, ker bi ga bil izročil lehko sodišču, kjer bi bil gotovo strože kaznovan ! »' X. Napoči krasen dan 30. novembra 1831. leta. Solnce se pokaže iznad Velebita, svoje žarke pošilja po jasnem, sinjem nebu; pozlate se vrhovi bližnjih otokov; lesketajo se v temno-modrem morju, katero je gladil blagi jug; mali valčki so pri¬ jetno šepetali ter nauduševali dušo s tajnim veseljem, katero občutiš vedno, kedar v lepem, mirnem vremenu 4 50 — gledaš obširno morsko ravan. Vse je kazalo, kakor da se celo nebo veseli krasne svečanosti, s katero se proslavlja Marina poroka. Dubois je z obemi rokami sipal na vse strani mnogobrojne darove, samo da se ta, najlepši dan njegovega življenja, kakor seje izrazil sam, proslavi kolikor bolj svečano in sijajno. V ta na¬ men je pozval od vseh stranij odlične goste in med temi je prišel že prejšnji dan iz Otočca sam gospod polkovnik z dvema majorjema, nekaj stotnikov in več drugih častnikov in ž njimi vsa polkovnijska godba. Vse boljše hiše v vasi so bile na hitro pripravljene, da se v njih nasele povabljeni gostje. Delavnik je bil; a vendar je cela vas kazala neko svečano lice. Od Maričinega doma do župnišča in cerkve se je gibala silna množica ljudij, vsa oble¬ čena v najlepšo pražnjo obleko ter je komaj čakala svečanosti, kakoršne ni doživel v vasi še nikdo. Med vsemi pa ni bilo obraza, ki bi ne izraževal največjo radovednost in obče veselje. Odprejo se velika vrata Maričinega stanovanja in z dvorišča se pokaže dolga vrsta ovenčanih svatov, ki se pomikajo proti cerkvi. Množica se razdeli v dve vrsti, naredi prostor, vse utihne ter opazuje krasoto lepe neveste, ki je počasi korakala med dvema častnikoma. Vitko njeno telo je bilo oblečeno v dragoceno svilo, nališpano z biserji in zlatimi trakovi. Nad čelom se je bliščala prekrasna igla iz zlata in dragega kamenja, s katero je bila pripela snežnobel — 51 pajčolan, ki je visel po obleki ter kakor megla zakri¬ val krasne njene razpletene lase, a glavo jej je kra¬ sil predrag poročni venec. Vsa množica je stala okoli nje kakor okamenela. Niti dihati se ni upala. Tem bolj pa so opazovale oči ter se silno upirale v kra¬ sotico, ki se je smehljala v solzah sreče in blaženstva ter kazala s tim, da ni pozabila, da je hči priprostega krajinskega naroda. Za svati se porniče kakor morski valovi obilna množica, iz katere se slišijo vedno glasneji klici: « Oh, kako je lepa, kako je krasna, pravi angelj — kakor da je prišla z neba! Bog te blagoslovi Marica — tebi na srečo, a nam na čast! Živila premila naša dika!! » In ko se oglasijo zvonovi iz zvonika, ko se za¬ sliši pok možnarjev in ko godba udari veselo popot¬ nico v znamenje, da je nekdanja ovčarica Marica postala spoštovana gospa, in ko dospejo svatje do cerkvenih vrat — najprva srečna novoporočena — vskipi splošna radost in oduševljenost. Mnoge žene poklekujejo, na kolenih se klanjajo, a celo okolico pretresajo gromoviti: « Živela in srečna bila! — Ži¬ vela Marica, ti mila naša dika! — kedar bodeš naj¬ srečnejša, spomni se nas in mile tvoje domačije!» Solze veselja je točila ginjena Marica, držala se svojega soproga in odzdravljala z glavico neprenehoma na levo in desno. Med neprestanim klicanjem naroda šli so svatje v župnišče, kjer je bil pripravljen sijajen obed. Svatje, Marini sorodniki in odlični gostje so šli v največjo 4* 52 — župnikovo sobo ter sedli okoli ogromne mize; na dvo¬ rišču pa so bile nastavljene dolge mize iz desk nalašč napravljene, na katerih so se gostili znanci in prijatelji Marine rodovine, katerim vsakemu je bilo sl obodno se okrepčati s pečenko in dobrim dalmatinskim vinom. Med tem pa je igrala polkovnijska godba in ko je ta prenehala, poprijele so se s cveticami nadičene deklice v dolgo kolo, plesale in pele narodne pri¬ morske pesmice. Ko so si svatje nazdravljali z raznimi napitni¬ cami, zagrmeli so topiči, veselo je zaigrala godba, a množica je pritrjevala z veselim klicanjem, ploskala je, da je daleč odmevalo. Grom topičev, vesela godba in ljudsko rajanje prestrašilo je vsakikrat lepo nevesto, a na bledem obrazu se je kazal neki nemir. Morda se je bala, da ne bi mogočni glasovi prihajali tudi do podzemeljske občinske ječe, kjer je v temi ležal Ivan — oni isti Ivan, ki jo je ljubil nad vse na svetu — ki bi radostno za njo žrtvoval tudi svoje življenje! — Morda ga je v duhu tudi videla, kako na trebuhu leži na vlažni zemlji, jo napaja s solzami, kako se steguje od težke bolečine, in kako se mu zgane močno telo vsakikrat, kedar pride skozi malo okenco na krilih vetra glas topičev, godbe in veselega vriskanja v grobno tišino mračne njegove ječe. Take in jednake žalostne misli so jej motile srečo, vabile na belo lice solze žalosti, in tisti, ki so te solze opazili, so si mislili: «Oh, kako je bla¬ žena, — joče od prevelike sreče!» — 53 — Zaman se je hotela osloboditi teh žalostnih mislij, da bi se tim veselejša pokazala svojemu tik nje se¬ dečemu soprogu in ostalim svatom. Sočutje jo pre¬ maga in že hoče poprositi Vojnoviča na skrivnem, naj izpusti ubozega Ivana iz ječe. A v tem se spomni strašne Ivanove grožnje pred Vojnovičem, da hoče ubiti najprej svojega tekmeca in potem samega sebe, spomni se Ivanove silovitosti in besne ljubosumnosti ter vsa se strese od groze, pomislivša, da bi Ivan v svoji besnosti bil sposoben, ubiti jej soproga pred vsemi svati in uničiti ji to srečo, katero je sprejela več zaradi svoje matere nego radi sebe. Dokler se je ona borila s takimi mislimi, so zvonile okoli nje šampanjca polne čaše in napitnica je sledila napitnici v veselje vsega društva. Dubois je očaral s svojini ljubeznivim obna¬ šanjem vse goste, posebno polkovnika in druge čast¬ nike, od katerih so nekoji razumeli precej dobro fran¬ coski in ko so ponehale napitnice, da polkovniku debel zavitek, in listek na katerem so bili zaznamovani darovi, katere poklanja v slavo in spomin denašnjega dne cerkvi, šoli, občini in občinskim ubožcem. Polkovnik prebere pismo z izrazom ugodnega iznenadenja in zahvalnosti, ali ko ga prečita glasno in raztolmači, pretresejo vse prostore gromoviti klici oduševljenja. Častniki vstanejo, vzdigneje darovatelja v zrak, polkovnik pa se mu zahvali v francoskem jeziku, hvali njegovo plemenitost in velikodušje, s katerim je obilno — 54 — obsul neznatno in ubogo vas, da ji je podaril toliko sreče in blagoslova. Dolgo časa so se še veselili svatje in ko se razidejo k počitku, peli so že prvikrat petelini. XI. Drugega dne sta se novoporočenca in Marina mati pripravljali na daljno pot. Dubois je najel ladijo, s katero se prepeljejo v Senj, Reko in Trst, a od Trsta do Marsilja bodo potovali po kopnem. Tudi logar Borič napravljal se je na isto pot. Pregovoril ga je Dubois, da bo vsaj nekoliko tednov za tolmača, da bo razlagal vsakdanje pogovore s so¬ progo in babico ter s tim pomagal, da se Marica čim preje nauči francoski. Borič je bil udovec brez otrok, še precej mo¬ čan in zdray, tedaj mu ni bilo težko privoliti predlogu, kateri mu donese lehko še na stare dni srečo, kajti Dubois je povedal, da misli blizu Marsilja kupiti ve¬ liko posestvo in da bi mu bilo zelo všeč, ako bi on prevzel gozdarstvo v svoje roke. Razveseli se, ko pomisli, da pridejo zopet dnevi, ko bo videl lepo Francijo, v kateri je doživel v krat¬ kem času veliko dobrot, a tudi nesreč. Z odušev- ljenjem se spomni slavnih onih bojev, katere* je boje¬ val pod velikim Napoleonom. Med tem, ko sta se'tako oba možka veselila hitremu odpotovanju, postajale ste Marica in njena mati vedno žalostneji. Pri vsej sreči jima je bilo težko — 55 — ločiti se, bržkone za vedno, od milega, če tudi rev¬ nega rojstnega kraja. Popoldne izrazi Marica željo, da želi še jeden- krat videti kočico, v kateri se je rodila in odrasla, ter se posloviti od strica in njegove družine. Prime svojega soproga pod roko ter gre z ma¬ terjo in Boričem proti kolibici, katero so podarili stricu Martinu. Kdor jih sreča na poti, se ustavi ter jih po¬ zdravi z največjim spoštovanjem. V hišici pogleda Marica po revni sobi in pre¬ liva solze, spomnivši se svojih mladih dnij. Bilo je vse prav tako, kakor oni dan, kedar jo je odpeljal njen ženin. Na steni zagleda podobico Matere Božje, ki je visela nad vzglavjem njenega prejšnjega ležišča. Sna¬ me jo s stene, poljubi pobožno, vtakne v nedra, na¬ smehne se s solznimi očmi in reče svojemu soprogu : «Nesem jo seboj za spomin prejšnjih dnij in na rev¬ ščino, katero je milost božja spremenila v veliko srečo». Na to vzdihne globoko, mahne z roko po zraku znamenjem križa, kakor da blagoslovja doseda¬ nji svoj dom, odide hitro skozi vrata in vsi drugi gredo za njo. Sli so k stricu. Njegova hiša je bila zidana, pokrita z opekami. V veliki sobi, katera je bila tudi spalnica v zimskem času, sedele so tri mlade ženske, ki so — 56 — pletle ali tkale, v kotu pa je čepela starka, pri ka¬ teri je igralo nekako deset malih in večjih otrok. Ko zagledajo Marico in njeno društvo, skočijo vse po koncu in pohite, da Marici poljubijo roko. Ona tega ne pusti, ampak poljubi vsako v lice in reče : «Xe tako, ampak — tako ! Ako nosim po volji božji svileno obleko, vendar nisem in ne pozabim svoje rodovine! Kje šopa moški?« «Zunaj na morju, —ribarijo!« «Kje pa je stric Martin in strina Bara?» « Stric je zunaj za hišo, cepi drva, a strina, glej jo, čisti perje !» Ko Marica zagleda v kotu staro strino, ki po¬ časi vstaja, teče k nji in jo poljubi na suho in v gube nabrano lice .Starka zajoče od veselja in vzdihne : «Oh Marica, Bog te blagoslovi in daj že na tem svetu rajske slasti!« V hišo pride še stric Martin. Popravi si lase nad čelo, sname rdečo kapico in gleda ves zmešan svoje goste. — «Stric, prišli smo, da vam rečemo še z Bo¬ gom !» — reče Marica in mu ponudi roko v finih rokavicah. Martin obriše si hitro desnico ob rokav in prime Marino roko z dvema prstoma, kakor da se boji, da bi je ne umazal. Prikloni se vsakemu posebe, se nasmehne in reče: «Vendar ste mi dobro došli v moji revščini! Hajd Jana, prinesi sira, a ti Milka na- toči mero vina iz onega sodiča, ki sem ga pustil za Božič !» Žene hitro ubogajo in ko prinesejo vina in sira se nehote zasmeje Dubois. Borič mu pove, da je to navada in da razžali domačina, ako bi se ne ho¬ telo pokusiti. Tedaj vzame Dubois košček sira in po¬ pije kozarec vina ter povprašuje Boriča po drugih tukajšnjih navadah. Žene so se pogovarjale z Marico in njeno ma¬ terjo ; bile so žalostne in so jokale. «Joj meni» — zavpije strina Bara in gleda v Marino mater — kako vendar si se odločila iti na stare dni v novo neznano zemljo !» „Božja volja je!» — odvrne Marina mati. «Pri mojem jedinem detetu, če tudi stara, hočem ostati!» Marica, ki je to slišala, se je zbala, da se mati bolj užalosti, vpraša hitro : «Kje pa je pastirka Manda?» «Z ovcami je v gori! — odvrne Milka. — «Pri- žene že kmalu domu !» * Ravno prav» — dostavi Marica živahno — «pazite lepo na moje nekdanje ovce! Redite jih do¬ bro, da ne bodo trpele lakoti! » Dubois pa migne Marici in materi, da je čas, da odidejo. Žene se zopet poljubljajo in objemajo dolgo časa in pretakajo solze, a Marica reče odločno: «Dokler živim, ne pozabim, kako ste vi stric in vi strina pri vsej vašej revščini pomagali meni in moji ljubi materi, kjer ste mogli 1 Radi tega bodem vam — 58 hvaležna do groba in skrbela, da vas in vaše rešim daljnega uboštva!« Po teh besedah namigne svojemu soprogu, a ta vzame iz žepa polno pest zlatov ter jih da stricu Martinu; žene in otroke pa obdari še posebe. Martin kar obstane, ko vidi, toliko denarja, ki je bil zanj že ogromna svota. Hvaležno pogleda da- rovatelja, udari se ob prsi ter reče: « — Eh gospod, če bi znal francoski, hitro bi se vam zahvalil s krasnim govorom, a tako, ker me ne razumete, ne morem drugače nego da vam rečem: Bog vam poplačaj!» Dubois ga potolče po ramenu in odide s soprogo in z ostalo družbo iz sobe. Na dvorišču je bila čeda ovac, ki je veselo skakljala proti hlevu, a za njimi teče pastirka Manda, deklica kakih 14 let. Ovce se prestrašijo toliko tujih obrazov na dvo¬ rišču, stečejo vse skupaj, in plašno gledajo te nena¬ vadne goste. Ali nakrat začno meketati in petorica jih priskaklja naravnost k Marici, stiskajoč se okoli njene fine okleke. To so bile njene prejšnje ovce. Marico gane ta prizor do solz. Prične jim gladiti kodraste glave. Kedar se k njej pritisne neka posebno lepa, bela ovčica, pripogne se Mara, pritisne njeno glavo k sebi in reče z blagim posmehom: « Oh stric Martin, ne zakoljite te ovce nikdar, — pustite jo, naj živi, dokler jej je sojeno, ker je to moja Belka, katero sem molzla prav oni srečni trenotek, ko je prišel v hišico po me moj soprog! Mi li izpolnite to željo?,» 59 — «Zakaj ne» — odvrne Martin veselo — «redil jo bom lepo, kakor da bi bila hišna družina 1 » Se jedenkrat pritisne Mara svojo ovco k sebi, pa pohiti proti vratom, za njo gre Dubois in ostali molčeč, ginjeni radi tega prizora. «Ali je srečna! » vzdihne strina Bara in gleda s solznimi očmi za Maro, katero je obsevalo rmeno, zahajajoče solnce. — « Ali je srečna in blažena pri tako lepem, dobrem in plemenitem, a poleg tega še tako bogatem človeku! Lep, — mlad — bogat, pri tem še dober in plemenit, — kako redko se vse to združuje v jedni osebi! » « Vendar mu nekaj manjka!« dostavi Martin ter si tlači pipo. « Kaj za Boga?» — upraša starka z radoved¬ nostjo in strahom. « Nima nikake šarže. Da bi bil vsaj kaprol, kakor jaz! j> — odvrne Martin s ponosom. «Pojdi bedak, kaj bi mu bila šarža pri tolikem bogastvu?!« odvrne starka. — «Kaj imaš od svojega kaprolstva pri veliki revščini ? » « Molči Bara! — ti tega ne razumeš! » — otrese se Martin. — « Krvavo sem si zaslužil svoje kaprolstvo in ga ne dam za pol cesarjeve imovine! » XII. Zora drugega dneva najde že na obali silno množico, ki se je zbrala, da vošči ljubljenim popotnikom zadnji: «ZBogom!« Blizo brega počivala je na sidru — 60 lepa jadrenica, na kateri so ponosno plapolala bela jadra vsled ugodnega vetra. Velebjtski vrhovi so že rmeneli v svitu izhajajočega solnca, nad morskimi bre¬ govi se je razprostiral še vedno megleni mrak. Nakrat nastane med množico nemir, ko zagledajo vrsto od¬ hajajočih popotnikov in njih spremljevalce, ki se hitro bližajo morju. Najprej je šla Mara, obleče ;a v ukusno jutranje oblačilo, s svojim soprogom in Boričetn; za njimi stara mati z župnikom in Vojnovičem in z vso Marino rodovino; za temi gre rešeni mornar in nekoliko vo¬ jakov stražnikov (šerežanov), ki so nosili zaboje. Ko dospejo do množice, razdeli se ta v dve vrsti, ki jih pozdravi z gromovitim «Zivili!». — in s kapami in robci mahajo po zraku. Se nekoliko poljubov in objemov in popotniki stopijo v šerežansko (stražarsko) barčico, ki jih odnese do pripravljene lepe jadrenice. Marine ženske sorod¬ nice jočejo in javkajo, dokler jih ne utolažijo gromo¬ viti klici zbranega naroda: « Srečno pot! — Bog vas blagoslovi! — Živeli in srečni bili na veke 1 » V tem so popotniki že dospeli na jadrenico, mornarji vzdignejo sidro, a ladja se spusti ponosno proti severu, kamor jo je gnal ugodni veter ter se zgublja v daljavi. Dolgo še mahajo robci z jedne in druge strani, dokler se ladija popolnoma ne zakrije za hrib daljne obali. Množica se počasi razide, a vaška gospoda gre skupaj proti domu. K Vojnoviču pristopi stari Marko — 61 Bardič, Ivanov oče, grob krajinec vojaškega obličja in obnašanja. Sname kapo in polagoma spregovori: « Prosim gospod, da bi mi zdaj izpustili iz ječe tistega mojega nesrečneža! » « Bo že, bo, dragi Marko! » — odvrne nadpo¬ ročnik, — « za kaki dve uri; ker on, kakor je poreden, bi lahko šel še za ladjo, če ga zdaj spustim. Pridite ob desetih po njega». « Eh, pa hvala!* — reče Marko ter gre dalje, gospoda pa se še nekoliko razgovarja na trgu pred cerkvijo ter se kmalu razide vsak po svojem opravilu. Nadporočnik Vojnovič gre v svojo pisarnico in točno ob deseti uri pripelje kaprol pred njega Marka Bardiča. « No, pa pripeljite onega malopridneža!» reče nadporočnik kaprolu. Kmalu pripeljeta Ivana dva obo¬ rožena vojaka. Ko ga zagleda njegov oče, udari se na prša in zavpije: «Joj mene, kako te je zdelala ječa! Ali ti je bilo treba, da so te morali zapreti kakor divjo zver?» Tudi Vojnoviču se smili, ko zagleda pred seboj bledega in upadlega mladiča, žalostno senco junaškega Ivana Bardiča. Bledo lice mu je upadlo, ponosno telo je strto, kakor kakega starčka, a oči so mu udrte v glavo, in sijejo z ostrašenim plamenom. Na prvi hip se pokesa Vojnovič, da ga je zaprl, a z druge strani utolaži ga takoj nepobitno prepričanje, da je tudi za Ivana bolje, da je nekoliko dnij obsedel 62 — nego li postal ubijalec. Nasmeje se in reče: « Ne bojte se, dragi Marko, hitro se popravi na dobrem zraku, z dobro hrano in dalmatincem, ki ni zmanjkal pri nas še nikedar! Njega ni zdelala ječa, ampak jeza, da se ni mogel maščevati nad onim, ki je po božji volji storil Maro Jarkovičevo najsrečnejšim bitjem cele naše ob¬ čine, kateri je povzdignil njo in ubogo njeno mater iz reve in težave do obilne sreče in velikega bogastva in ki je obdaroval vso našo občino, da ga bode bla¬ goslavljala, dokler bodo udarjali morski valovi ob naše pečine!» Vojnovič vzame iz miznice težko mošnjico, jo odveže in izsuje na mizo cekine. Stopi pred Ivana, položi mu desnico na rame in reče svečanim glasom: « Slišiš Ivan, dobro me poslušaj, kaj ti zdaj povem! Tvoji stražarji so mi javili, da so ti že po¬ vedali, zakaj je vzel gospod Dubois Maro Jarkovičevo; radi tega mislim, da ne boš več dosedanji tepec in si še vedno umišljal, da je on storil to tebi vkljub. Gospod, katerega si hotel za to ubiti, ker je držal kakor pošten kristijan storjeno obljubo, — isti gospod me je prosil večkrat, naj te izpustim; a jaz ga nisem ubogal, ker dobro poznam tvojo trmo in jezo in ker mislim, da si rojen za kaj boljega, nego za vislice ali dosmrtno ječo! Še vse to ne zadošča. Isti plemeniti gospod, če tudi je znal, da mu strežeš po življenju, je pustil tisoč frankov v zlatu tebi v dar, da ti zaceli srčno rano, ki ti jo je zadal po božji volji. Reci tedaj, kako želiš, da se denar obrne v tvoje dobro?» Ivan molči kot kamen. « No, sin govori v božjem imenu! — ne bodi vedno trdoglav!« zaprosi oče milim glasom. Ivan gleda žalostno v tla, vzdihne in spregovori na pol glasno: « Od vsega tega nočem ne groša, in tudi nočem, da se porabi kaj v mojo korist!« Vzdihne še globokeje in nadaljuje z jokajočim glasom: «Meni Mara ni to, kar drugim ljudem debel vol ali lepa krava, ki se kupi lahko z denarjem in se lehko zamenja, ker je ni stvari na tem svetu, ki bi mi jo mogla nadomeščati!» Ko je slišal oče te besede, prešine mu srce grozna bolečina. Odkar je doznal, daje bogati Francoz izprosil .Maro, nemilo se je kesal, zakaj je sinu branil, njo vzeti, posebno takrat, ko jo je videl oblečeno v lepo, drago oblačilo, ko se mu je dozdevala, kakor da je od Boga odbrano bitje. Še bolj pa je njega in njegovo ženo mučila misel, da je sam Bog hotel kaz¬ novati njiju smešni ponos, da je povišal zasramovano siroto do tolike sreče in da jih vsled tega zapusti dosedanji božji blagoslov. Tolažil se je on nekoliko časa, da Ivan pozabi na Maro ter si izbere drugo dekle. Ko ga vidi zdaj vsega potrtega od velike srčne bolečine, izgubi zad¬ njo trohico upanja, da popravi kedaj to, kar je uzro- čil z neumno prepovedjo ; a žalostno prepričanje, da je uničil svojega sina do groba in da mu je ugasnil 64 v srcu zadnji žarek otročje ljubezni, raztuži mu dušo še huje. Razprostre roki, objame Ivana in vzdihne: «Oh Ivan, vidim, da sem jaz grešil, no Bog na nebu ve in vidi, da me je zapeljala v ta greh jedino prevelika skrb za tvojo bodočnost in srečo. Ivan, ne žaluj, saj je na svetu mnogo lepih deklet, — še lepših kakor Marica; izberi si, katero hočeš, prisežem ti vpričo Boga, da se tvoji izbiri nikedar ne bom protivil«. «Oče, prepozno se kesate!» odvrne jezno sin ter se mu iztrga iz rok. Nadporočnik je stal nepremično, kakor stena. V srcu se mu je budilo vedno večje sožalje, a reče mirno: « Kakor ti je volja Ivan, vzemi, ali pusti!« — Ako nočeš prejeti daru, pa pusti, gospod Dubois ga je v tem slučaju prepustil, dokler nisi polnoleten, tvo¬ jemu očetu, ki bo ravnal ž njim na korist cele rodo¬ vine. Do tedaj se že spametuješ in rad prejmeš lep dar! » «No Marko, vzemite denar ter podpišite, da ste res prejeli in da dovolite, da se ta svota uknjiži na premoženje vaše, a popoldan pošljite vso vašo odraslo rodbino, da se podpiše tudi ona». Marko vzame denar, ga dobro spravi in se podpiše s težko roko. «Zdaj lehko odidete, dragi Marko« — reče Vojnovič. — «Peljite ga domov, skrbite zanj in pa¬ zite ga, da zopet ne zabrede na slabo pot. Pojdi Ivan, zdaj si prost! Ogni se nepotrebni boli, — bodi — 65 — pameten in pošten, — da postaneš kedaj dober mo¬ žak, kakor je sedaj tvoj oče! — Pride dan, ko mi boš še hvaležen, da sem te malo zaprl o pravem času». «Z Bogom gospod, hvala za milost in vašo ljubezen !» reče Marko in odide, a za njim potrtega obraza njegov sin Ivan. Zunaj na čistem zraku Ivan nekoliko postoji, vzdihne globoko, pogleda na morje, na ono sinje morje, ki mu je odneslo pred malo urami vso nado in vso srečo. Oči mu zasijejo zopet z nekdanjim pla¬ menom. Natega se, stisne roki, mahne ž njima po zraku, kakor da poskuša, ali mu je ostalo še kaj prejšnje moči. Strese se na to, zaškriplje z zobmi in gre tiho za očetom. XIII. Ivanova mati komaj pričakuje svojega sina, ka¬ kor da bi se povrnil z daljne, nevarne poti. Pripravila je zajutrek, kakoršen se pripravi le v boljših krajiških hišah komaj na ženitvanju ali pri krstu, ter je pozvala nekoliko Ivanovih prijateljev in kakih deset najlepših deklet iz vasi, da bi se tako morebiti pomirilo in uto- lažilo njegovo raztuženo srce. In glej, kazalo se je, kakor da je mati pravo zadela, kajti po jedi so se razlegale vesele pesmi, pri katerih je tudi on pomagal s svojim močnim in grobim glasom, kakor da bi bil pozabil vse srčne bolečine. Le kdor bi ga natančneje 5 opaža val, zapazil bi na njegovem obrazu nemir, kate¬ rega ni moglo zakriti navidezno veselje. Odšli so na vrt. Mladeniči so kamenkovali, de¬ klice pa so se prijele v kolo ter plesale in prepevale vesele pesmi. Zrak je bil tih, a gladko morje se je lesketalo v solnčnih žarkih, kakor v ogledalu. Ivan je parkrat vrgel kamen dalje nego vsi drugi, potem prime pod pazduho svojega najboljšega prijatelja Mijo Turina in gresta malo v stran. * Si jo li videl v svatih?« — upraša Ivan. < A koga?» — reče Turina. «Koga drugega nego Marico*, odvrne Ivan — «pravijo, da je bila lepa kot gorska vila! » «Videl sem jo in nisem mogel se je nagledati!* — začne Turina pripovedati. — «Ona je bila tudi poprej lepa, a ko se je preoblekla v lepo in drago¬ ceno obleko, zasijala jej je angeljska lepota; zdelo se je, kakor da bi se združile vse r ile ter jej darovale vse ženske lepote, s katerimi se ne more primerjati nobena druga ženska na svetu. Poprej je bila lepa kakor zora, pozneje pa kakor poletno jutranje solnčice, v katero ne moreš pogledati, da te ne oslepi preve¬ lika svitlobal* Globok vzdih privali se iz Ivanovih prsij. Celo se mu zmrači, stisne obe roki in spregovori: «Cela vas jo je videla, samo jaz ne, jaz, ki jo tako ljubim ! — Oh božji grom udari onega, ki me je zaprl v temno ječo, da nisem mogel še jedenkrat videti svoje zvezde, predno je za vedno zašla mojemu srcu ! Ko — 67 — bi ne bilo njega in njegove okrutosti, bi se bila Ma¬ rica morda premislila v zadnjem hipu ter ostala moja, ker bi sprevidela, da je ljubezen in verno srce več nego vse drugo na svetu ! » 7 Pri zadnjih besedah zajoče in oči mu oblijejo solze. «Ne bodi tak, Ivan» — tolaži ga prijatelj — «saj ne manjka deklet, glej jih, jedna lepša od druge!» «Ivan prikima z glavo ter se zagleda v morje. Kar se mu razvedri obraz. Zagrabi prijateljevo ramo rekoč: — «Dragi prijatelj, vedno si mi bil zvest, dokler sem bil srečen, mislim, da me ne zapustiš tudi v nesreči. Resnično mi povej, ali mi hočeš storiti dobroto ?» «Tudi če gre za glavo!» — odvrne moško prijatelj. «Hvala, dragi prijatelj!» odgovori Ivan veselo in mu pove na uho : «Ko ponoči odbije deseta ura, pripelji svojega konja na razpotje pod goro. Jahal bom do Senja. Slišal sem, da tam prenočijo ter se od¬ peljejo še le jutri zjutraj dalje». «Kaj ti bode to pomagalo Ivan?» — povpraša Turina, — «pusti vse pri miru ! Bolje bo, da je več ne vidiš, ker drugače ti bo še teže pozabiti jo». «Oh ne govori» — zdihne Ivan — «jaz jo mo¬ ram videti še jedenkrat, tudi če moram iti za njo na kraj sveta. Ali mi storiš tedaj to dobroto in pri- pelješ konja ?» — 68 «Pripeljem, tudi če ga potem ne vidim nikoli več!» odvrne prijatelj. «Bog ti plačaj, Mija!» — vsklikne veselo Ivan in nadaljuje: »Tja pojdiva zdaj, glej, kličejo naju v kolo*. Oba mladeniča se pridružita veseli družbi ter se radujeta, kakor da sta znorela. Ivanovi stariši so se veselili, ko so videli, kako se sin raduje in so hvalili Boga, da ga je potolažil tako hitro. Tako se je veselila mladina; še lev mraku seje razšla. Ko je v hiši že vse spalo, vstane Ivan potihoma, obleče se v temi, vzame sekiro in odide proti gori. Na razpotlu ga je že čakal prijatelj Turina in držal na uzdi obsedlanega konja. Ivan ga zajaše, poda desnico prijatelju ter reče : «Ako se ne vrnem in ako se konj zgubi, plača ti ga moj oče! Jaz sem pustil pod svojim vzglavjem pismo, v katerem prosim očeta, naj to stori! Z Bo¬ gom ostani dragi moj prijatelj!» Spodbode konja in kmalu zgine na cesti proti severju. Noč je bila temna in gosta megla je pokri¬ vala zemljo. Kmalu krene Ivan na stransko stezo, da dospe po krajši poti poprej do Senja. Če tudi je dobro poznal vse poti in steze, vendar zapazi, da je zašel. Dolgo blodi semtertja, da konečno najde pravo pot - 69 še le tedaj, ko je že prva zora začela svitati nad vrhovi kršnega Vratnika. Skokoma dirja proti Senju. Od daleč že zagleda neko lepo jadrenico, ki se je uprav pričela pomikati proti severju. «Joj, ako je ona na onem brodu!» pomisli Ivan in še hitreje požene konja. Dospe v mesto, skozi katero jaha prav tako hitro, kakor na prostem. Senjani so ga debelo gledali, posebno radi velike sekire, ki jo je imel pri sebi. Blizu ključa ga ustavi v neki ozki ulici redar. «Za Boga, ne ustavljajte me» zavpije Ivan ves obupan; — ako hočete, da vam dam cvenka za vino, povejte mi, ali je še tukaj francoski trgovec Dubois, ki je sem prispel učeraj z mlado ženo?!» «Pokaži cvenka» odvrne redar, «pa ti povem, kje je tujec*. «Kje je za Boga !» kriči Ivan in mu poda denar. «Glej ga, odpeljal se je na oni jadrenici s svojo ženo !» odvrne redar, odide in šteje denar. Ivan zdrhta bolečine in hiti proti ključu. Ves obupan gleda za odhajajočo ladijo. Bila je prav tista, katero je videl, jezdeč z gore Vratnika. Na krovu je stala visoka gospa in gledala proti bregu. Veter se je igral ž njeno obleko. Tik nje stoji gospod, drži jo za roko in ji gleda v obraz. «Ona je! Marica je!“ vzdihne Ivan komaj sopeč. — 70 — «A zraven nje je tisti prokletnik, ki me je pre- varil za njo !» Vzdigne roko proti Iadiji in zakliče z bolnim, pretresajočim glasom: «Oh Marica, Marica! kaj si naredila iz mene sirote !» Okoli njega se je nabrala velika množica lju- dij, misleč, da je zgubil pamet. A on ni maral za to ter je še vedno gledal za brodom; ko se zgubi v daljavi, obrne konja in hiti nazaj proti Vratniku. Na pol poti do doma stopi s konja in odide po stranski poti proti vrhu gore, kjer so jo pokrivali gosti gozdi. Lačen, žejen in spehan konj pa je bil vesel, da se ga je rešil ter jo udari hitro proti domu. * * * Zopet je začel Ivan bloditi po velebitskih goz¬ dih in vrhovih, ker samota je ugajala njegovi bolni duši in kjer je mogel brez priče jadikovati in tožiti svojo bol trdim gričem in mračnim breznom, da je odmevalo od sten. Popotniki, ki so hodili po velebitskih klancih, so večkrat slišali z vrhov žalosten njegov glas in klic : „ Oh Marica, Marica, kaj si naredila iz mene si¬ rote !» pa so se prestrašeni prekriževali in pospeše¬ vali svojo pot. Kedar ga je lakota preganjala, šel je v kako vasico onstran Velebita, kjer se je najedel in kupil si za nekaj dnij kruha in sira, pa se je vrnil zopet v — 71 samotno zavetje kjer ni bilo strahu, da bi ga zopet zaprli v temno ječo ali da bi ga tolažili roditelji in znanci s praznimi besedami. Njegov oče se je trudil neprenehoma, da bi ga našel ter spravil domu, a Ivan se je znal skrivati tako, da so zgubili vsak sled njegovega zavetja. S silo bi se tudi ne upal nikdo do njega, ker vsak bi se bal orjaške njegove pesti in teške sekire, katero je imel pri sebi. Nekega dne gre proti gozdu Begovači. Pihala je hladna burja. Zato sede pod neki rob, vzame iz torbe košček kruha, začne ga jesti in gledati v dolino. V daljavi začuje se strel, a za tim drugi, tretji; potem se sliši krik, ki se vedno približuje kraju, kjer je sedel Ivan. Ivan skoči po koncu, zagrabi sekiro, stopi na rob, da boljše vidi, kaj je. Kai zagleda, kako teče po rebru navzdol lovec, a za njim velik medved. Zver je bila očividno ranjena. Pri vsem tem je dohajala lovcu vedno bliže, a ostali lovci so bili daleč zaostali, hiteli so na pomoč; streljati so se bali, da ne bi zadeli nesrečnega lovca. Ivan misli že skočiti na pomoč; a koj obstoji, kakor da bi strela udarila predenj. Spoznal je lovca. Bil je nadporočnik Vojnovič. «Ha, ha! — sam Bog se maščuje nad njim!» reče Ivan, a na bledem obrazu se mu je bral zlobni posmeh. Nagne se nad pečino, da bolje vidi, kako se — 72 — konča grozni prizor. Vojnovič teče naravnost proti Ivanu, kar so ga noge nesle, a v tem hipu sproži jeden lovcev in rani medveda v drugič. Zver zarujovi, postoji, kakor da hoče nazaj. Vojnovič se spodtakne in pade na trebuh; ko medved to opazi, jo udere zopet za njim. Vojnovič skoči hitro zopet na noge ter beži, kolikor je najbolje mogel, da komaj diha od velikega truda in straha. To je bilo kakih dvajset korakov od Ivana. Ker je tamkaj strmo, bilo je gotovo, da tu doteče zver nesrečnega Vojnoviča ter ga raztrga. Ivan vidi bledi Vojnovičev obraz v zadnjem obupu. Nehote se strese, pomisli, kako nesrečni bodo Vojnovičevi otroci, ako oče pogine, a v glavo mu pade misel, kako dober je bil vedno Vojnovič njegovemu očetu in celi družini. Nesrečnež se drugikrat zgrudi na tla in zastoče z žalostnim glasom: « Oh ubogi moji otročiči! » Ta glas omehča Ivanovo srce. Stisne veliko se¬ kiro, skoči z roba na medveda prav v hipu, ko je ta hotel planiti na Vojnoviča. Z jednim udarcem težke sekire zavali medveda komaj dva koraka daleč od Vojnoviča, ki je bil že priporočil svojo dušo Bogu. Potrt smrtnim strahom začne Vojnovič zopet ustajati; ko zagleda Ivana, bil je ves iznenaden in zajeclja: « Kaj, ti Ivan si me rešil, ti, od katerega sem pričakoval poprej maščevanje, kakor pomoči? O Bog ti plačaj! Vidim, da si plemenit mladenič! Zahtevaj od mene, kar hočeš, rad ti storim, ako je v moji — 73 — moči, ker ti si rešil mojim otrokom očeta, brez kate¬ rega bi jih dohitele reve in težave!* Ivan gleda srpo v zemljo in molči. Začne pre¬ gledovati zver, in ko vidi, da je še živa, udarijo še jedenkrat po glavi, da se lobanja razkolje. Vrže sekiro na rame ter hoče oditi, boječ se, da bi mu lovci prigovarjali, naj gre domov. Kar se mu obraz razvedri. Pogleda Vojnoviča z nekim zaupanjem, nasmehne se in reče: «Lahko mi pomagate, gospod, če le hočete». «Hitro, da slišim, kaj ?» upraša Vojnovič, a Ivan sname kapo in odvrne ves zmešan: « Vi, gospod, ste dobri mojemu očetu in celi rodbini. Se več, kar vi rečete, jim je sveto pismo in vam na voljo storijo vse. Ako mi hočete storiti kaj dobrega, prosim vas, pregovorite mojega očeta, da mi izplača polovico moje dedščine ter me pusti, da grem po širokem svetu!» « A čemu hočeš bežati od doma, kjer ti žele vse dobro?* — upraša Vojnovič z milim glasom. «Tukaj nimam obstanka!* — odvrne Ivan ža¬ lostno. — « Tukaj me vse spominja na njo ter mi zbuja vedno večje srčne rane. Če še dolgo ostanem tukaj, ali poginem, ali pa se pridružim roparjem; v novem svetu se mi mogoče zacelijo globoke srčne rane! » « Eh, naj se zgodi tvoja volja» — reče Voj¬ novič — «na mojo roko, da ti pomagam in se na¬ dejam, da se mi posreči, izprositi pri tvojem očetu, česar želiš! » 74 V tem prisopihajo ostali lovci, ki na ves glas hvalijo Ivanovo junaštvo in pregledujejo ubito zver. Posekajo nekoliko hrastičev, narede močne nosilnice, denejo na nje medveda in vsi skupaj gredo proti do¬ lini, kjer je voz čaka! Vojnoviča. Sedli so okoli ognja, ki ga je zanetil voznik, ter pričnejo jesti pečenko in kruh, zalivajo ga z dobrim dalmatincem ter nazdravljajo junaku Ivanu Bardiču. Ko so se okrepčali in ogreli, naložijo medveda na voz in gredo vsak na svojo stran. Voz je šel po¬ časi po brdu navzdol, a za njim je korakal Vojnovič z Ivanom. « Slišiš Ivan», reče Vojnovič med potom — « ti si priden mladenič in bi mogel daleč dospeti, če greš k vojakom prostovoljno. Znaš dobro brati in pisati, si zdrav, močan kot medved, ni tedaj vrag, da ne bi postal stražmojster, a potem Bog zna, ne bi li se dokopal do poročništva, posebno, če bi se kot straž¬ mojster oženil iz gosposke rodovine! » Mislil je na svojo hčerko, ki je dozorevala za možitev, misleč si, kako spodoben mož bi bil za njo Ivan, ako bi se posvetil cesarski službi. Ivan pa vzdihne in odgovori: « Ne, tukaj nimam sreče in blagoslova več, odtod moram, v daljni svet!» « Eh pa pojdi, kamor si se namenil! >• — odvrne Vojnovič. « Vendar se kmalu vrneš, ko se nasitiš kolo¬ vratenja po svetu, a tedaj spregovorimo še kako o tem! » — 75 — Ko pridejo v vas, odvede Vojnovič Ivana na¬ ravnost k njegovemu očetu. Nepričakovano veselje nastane v celi rodbini, ko se pokaže Ivan, ker so mi¬ slili, da je že zgubljen. A to veselje ni trajalo dolgo časa. Ko jim pove Vojnovič Ivanovo osnovo, se zopet še bolj užalostijo, obstopijo mladeniča in ga prosijo z najslajšimi bese¬ dami, naj ostane doma. On pa jim je solznih očij odgovarjal: «Ako mi želite dobro, pustite me, — kedar mi srce ozdravi, vrnem se zopet k vam!» Pri tem mu je pomagal krepek zagovornik Voj¬ novič, katerega beseda je veliko veljala v Bardičevi hiši. Z neoporečnimi besedami jim dokazuje, da za Ivana je jedina rešitev, da odpotuje na nekoliko časa v daljni svet ter da se vrne živ in zdrav domu, med tem ko bi doma zopet bodisi izginil ali zašel na slabo pot, da treba tedaj med dvemi zli izbrati si manjše zlo. Vsi so ga pobožno poslušali, kakor kakega proroka, in kedar je končal, vzdihnil je Marko: «Kar vi gospod pravite, mora biti dobro in pametno. Naj se tedaj zgodi njegova volja. Naj gre, a koder bo hodil, spremlja naj ga božji blagoslov. Radi njegovega deleža sporazumem se z ostalo družino, da ne bode nikomur krivice!» Tako je Vojnovič povoljno rešil svojo nalogo ter odšel domu, kjer so bili že zvedeli, v kaki nesreči je bil, ter so ga komaj pričakovali v velikem veselju. Ivan pa se je pripravljal na daljno pot. Drugega — 76 — dne odšteje mu oče v imenu cele družine 400 tolarjev kot polovico njegovega deleža na skupnem premože¬ nju, in tretji dan se že odpravi Ivan v Senj, kamor so ga spremili stariši in dobri njegov prijatelj Turina. V Senju stopi na neko trgovsko ladijo, da se odpelje ž njo v Trst. «Iz Trsta pa» — reče, ko se poslavlja od ro¬ diteljev in prijatelja — «pojdem tja, kamor me po¬ pelje volja božja. Naj bom, kjer hočem, pisal vam bom pogosto, a pišite tudi vi, da bom vedel, kako vam Bog pomaga!» XV. Na predbožični večer leta 1831. se je vrtelo v stari luki mesta Marsilja vse polno došlih ladij, ki so pohitele, da jih božični prazniki ne dohite še na morju. Množica delavcev je mrgolela semterja in je prenašala razno blago, a na ključu je stala množica radovedne¬ žev in mnogo jih je gledalo proti vzhodu, od koder se je približevala velika jadrenica, ki se je zlatila v zadnjih trakovih zahajajočega solnca. To je bila po¬ potna ladija, ki je prišla iz Genove. Na krovu se je stiskalo obilo popotnikov obojega spola, da tim prej zagledajo one mile obraze, ki jih čakajo na obali za- željene domovine. Brod priplava v pristanišče, spusti' ponosna jadra in mogočno sidro prikuje lesenega ve¬ likana poleg kamenitega ključa, s katerim ga kmalu zveže dolg, lesen mostič, po katerem se spusti mno- žica popotnikov, ki se veseli in objema svoje mile do¬ mačine. Samo oni, kateri so vedeli, da jih na bregu nikdo ne čaka, korakali so od zadej počasi ter gle¬ dali ganljive prizore na obali. Med temi se pokaže zadnji — Ivan Bardič. Ni nosil več prek ramena težke sekire, niti bil oblečen v obleko svoje domačije, ampak njegovo vitko in veliko telo je bilo oblečeno v mestno obleko, ki je le poveličevala lepoto njegovega bledega obraza in plemenitost njegove hoje. Marsikatera krasotica, ko je šla z ladije, se je ozrla še jedenkrat za «nemim Adonom », kakor so ga imenovali popotniki na ladiji. On ni zapazil tega, ampak gledal je mnoge ladije v luki, bučno vrvenje malih ladjic in čolnov, mnogoštevilno množico na ključu, pa veličastno mesto, ki se je razprostiralo pred njim v nepregledni širjavi. Na ključu se ozira, da vidi, kam pojdejo drugi popotniki. Povsod, kamor se je obrnil, slišal je le tuje glasove njemu nerazumljivega jezika, nikjer ni bilo žive duše, s katero bi mogel pregovoriti v svoji materin¬ ščini. Dolgo išče, da bi našel koga, ki bi kakorkoli kazal slovansko rojstvo. Povsod je videl le modre de¬ lavske srajce, po francosko šivane suknje, pomorsko obleko mornarjev; obleke domačega kroja ni bilo videti nikjer med silno veliko množico. Vzdihne, prisloni se ob železni drog, premišljuje, kaj bode delal popolnoma sam v velikem tujem mestu. Med tem se počasi zgublja gnječa na ključu, mornarji so tudi odhajali v mesto. Iz velikih tovarn vre mno¬ žica delavcev, gleda s krvavimi žulji zasluženi denar, šteje ga in premišlja, ali bo mogoče kupiti kakšen božični darček za uboge sirote doma. Ivan, da ne ostane na ključu sam, gre tudi proti mestu. V tem se mu dozdeva, da od nekje sliši mili hrvaški glas. Obrne se hitro proti oni strani, od ko¬ der se mu dozdeva, da prihaja glas, in zagleda kopo delavcev, ki gredo proti mestu. Pohiti za njimi, in ko jih doteče, zakliče na ves glas: «Hej, junači, ali je kdo med vami, ki razume hrvaški?« Trije od delavcev pogledajo, ajedenreče: «Evo nas — mi smo Hrvatje iz Primorja, — kaj želiš od nas, gospod?* Ko Ivan zasliši po dolgem času prvič sladek glas materinskega jezika, malo da ne poskoči od ve¬ selja. Razprostre roki proti njim in vsklikne: «Oh Bog vas blagoslovi, mili rojaki, ker med vami ne bom več nem in gluh med tolikim svetom. No, kaj delate tu¬ kaj, dragi bratje, tako daleč od naše sladke domovine?« »Prišli smo pred leti sim, da si služimo kruh, pa smo ostali tukaj* — odvrne jeden delavcev. «A kakšna sreča je vas sem pripeljala?« upraša drugi. — Ivan se zdrami. Dozdaj se še sam ni upra- šal, kaj hoče v Marsilju, kamor ga je prignalo srce. Znal je, da njegova draga kraljuje tukaj zraven onega sovražnega tujca, katerega je rešil smrti na svojo škodo; — znal je tudi, da ona je zanj na veke zgub- — 79 — Ijena; znal je, da njegov dohod jo bode samo žalostil, a pri vsem tem je vendar prišel, a zakaj je prišel, tega sam ni vedel. Nekoliko časa je snoval v svoji duši, ali bi ne mogel Mare kako oteti ter jo odpeljati zopet domov; pozneje pa, da jo ubije, kjer jo najde; koncem pa premisli, da bi morda bilo najbolj pametno, končati si življenje pred njo ter jej tako obtežiti dušo ž nje¬ govo prezgodnjo smrtjo, in v ta namen je skrival pri sebi dolg nož. Ker so rojaki še zmirom pričakovali njegov od¬ govor, se nasmehne, zgane z rameni in reče: «Prišel sem tako — da vidim, kako ljudje tukaj žive!« Delavcem se je zdelo to čudno ter se spogle¬ dajo. Sami niso znali, kaj bi mislili o mladem, golo¬ bradem došlecu ter so se že bali, da je mogoče kak begunec, ki je zbežal radi kakega hudodelstva. No, na to upraša Ivan: «Ali znate vi junaki francoski govoriti ?» Kako ne bi znali, ko smo že nekoliko let tukaj!» odvrne najstarejši. «Ali se je težko naučiti?« «Težko je samo umreti — a drugo je vse lahko — vse, samo če človek hoče!« Ivan malo pomisli, pa zopet upraša: «A kje stanujete?« «Glej, tam le v predmestju Catalans!« odvrne najstarši. — 80 — «Ali bi mogel dobiti jaz kje tam blizu sta¬ novanje?« «Ali imaš potni list?« «Kako bi ga ne imel — kako bi šel brez očij v svet!« — odvrne Ivan razžaljen s tim uprašanjem. Vzame iz žepa zavitek papirja, ga razmota in poda potni list najstaršemu. Ta ga počasi prebere in na obrazu se mu je bralo, da je zadovoljen. Potepe Ivana po ramenu in reče: «Eh, dobro si nam došel, — vse je prav, le pojdi z nami! Dokler si ne dobiš boljšega stanovanja, lahko prenočiš pri nas in vsem bo po volji, da ti pomagamo kot milemu našemu ro¬ jaku. — Jaz sem Jurij Mandič iz Bakra, ta je Franjo Kostič iz Senja, a oni velikan je Matej Modrič od Sv. Jurja!« «Od Sv. Jurja!« •—se razveseli Ivan in pogleda mladega, gorostasnega mladeniča. «Smo tedaj rojaki jedne polkovnije! Oh živio brat moj mili!« V velikem veselju objame Modriča in gre ž njim pod pazduho za drugo dvojico proti predmestju Catalans. «Poznaš li ti trgovca Duboisa?«—upraša Ivan med potjo svojega rojaka. «Kako bi ga ne poznal! Saj je jeden najboga¬ tejših marsiljskih trgovcev. Trguje s celim svetom in ima v ulici Canebiere palačo in še več drugih hiš v mestu. A od kod ga ti poznaš?« «E — e — tako slučajno, no o tem pozneje! Zdaj povej mi, kedaj bi mogel ž njim govoriti?« — 97 — Modrič postoji, čudno pogleda Ivana in reče : «Ako si prišel radi njega, si prišel prezgodaj, ker se mi zdi, da se še ni vrnil s svojega potovanja!" Te besede so potrle Ivana. On je mislil za go¬ tovo, da je Dubois že doma. Zamisli se nekoliko ter je hotel že razkriti vso svojo tajnost Modriču. A ta spregovori: «Ako hočeš, poprašamo jutri pri njegovem oskrbniku Frimontu, ali se je gospodar že vrnil ali kedaj se vrne »v «Eh pa dobro — tako bo najboljše!« odvrne Ivan in gre z ostalimi v dvorišče neke velike hiše, kjer je bil zadej v posebni zgradbi priprost čist stan njegovih rojakov. «Eh, ker smo se tako lepo našli ravno na predbožični večer«, reče Ivan, ko je stopil v sobo — « hočemo po naši stari navadi popiti kak kozarec do¬ brega vina. Na Mate, tu imaš tolar, pa prinesi kaj, da prigriznemo, in še mero dobrega vina ! > Modrič od de in hitro prinese v velikem košu, iz katerega vzame nekaj podolgastih hlebov, suhih klobas in rib in par steklenic vina. Sedejo okoli mize in pričnejo jesti in piti ter si nazdravljati razne zdravice; ^spominjajo se z govo¬ rom in petjem daljne mile domovine do pozne noči. XVI. Okoli poldneva drugega dne konča Modrič malo poprej svoje delo v luki ter gre z Ivanom v ulico Canebiere. Ivan se ne more dosti nagledati veličanst- 6 — 98 venih hiš te najlepše ulice celega mesta. Že od daleč zapazi na neki posebno lepi palači veliko črno tablo, na kateri je bilo belo z velikimi črkami napisano ime «Alfonse Dubois». « Vidiš njegovo hišo !» reče ter pohiti proti njej. Ogleduje jo dolgo, trepetajoč nekega čudnega strahu. Visoka okna v gotsken slogu so odsevala v solnčnih trakovih, a v sredini prvega nadstropja se je ponosno širil prekrasen, iz rmenega mramorja izklesan hodnik. «Oh Marica, Marica!* — vzdihnil je Ivan bolno — « ali se že šopiriš, ali se kmalu boš šopi¬ rila v tej krasni palači, kakor pav, a pri tebi bo oni prokletnik užival srečo in rajsko slast, ki sem jo jaz mislil uživati, da ga niso vrgli morski valovi med naju, in ko boš njega objemala, se ne zmisliš na me, ki bi dal življenje za te, in če se na me kedaj spomniš, se boš le smejala srčnim mojim bolečinam : Oh Ma¬ rica, Marica, kaj si naredila iz mene reveža 1* Velika bolečina mu pretrese srce, a v očesih mu zaigrajo solze. V tem ga doteče Matej Modrič in ga upraša ves začuje : «Rojak, kaj ti je zaBoga?» «Nič, nič — odgovori Ivan, — pozneje ti po¬ vem, — pojdi, da uprašava, je li že doma, ali kedaj pride ?» Modrič prikima z glavo ter gre v pisarnico, a Ivan za njim. Oskrbnik Frimont stopi jima z uljudnim posme¬ hom naproti in upraša, kaj bi rada, in' ko Modrič — 99 — povpraša, ali se je Dubois že vrnil, mu odgovori, da je prišlo ravnokar pismo, v katerem mu gospodar naznanja, da se je oženil z neko Hrvatico ter da hoče preživeti celo zimo in nekaj spomladi na Laškem, največ zato, da se nauči žena v tem časa vsaj toliko fran¬ coskemu jeziku, da jo bode mogel predstaviti svojim znancem v Marsilju. Ko je Ivan zvedel od Modriča, kar je povedal oskrbnik, vzdihne žalostno in reče s prisiljenim po¬ smehom : «Eh pa počakam, dokler se ne vrne!« Pokloni se Frimontu in reče «Hvala gospod 1 Ne zamerite — z Bogom 1 » Zunaj ga prime Modrič pod roko, se nasmehne in pregovori: « Slišiš rojak, nikar mi ne zameri, ali meni se zdi, da ti je Dubois prevzel najljubše blago na svetu ! » «Pravo si zadel* — odvrne Ivan z žalostnim nasmehom, pa nadaljuje resno : « Slišiš Mate, hitro, ko sem te zagledal, sem čutil v sebi prijateljsko ljubezen do tebe in srce se mi potolaži, ako ti povem vso svojo nesrečo, ki me je uničila za vedno ter me od¬ gnala v daljni svet. Le obljubiti mi moraš, da tega nikomur ne poveš, vsaj dokler sem jaz tu 1» «Dam ti pošteno besedo! » — odvrne resno Modrič. Ivan vzdihne, ter prične pripovedovati novemu prijatelju do konca vso srečoin nesrečo svoje ljubezni. Kedar neha, ga Modrič pogleda začuden in reče : «Zadosti si pretrpel, dragi prijatelj, v svoji mladosti! 6 * — 100 — Povej mi resnično, po kaj si prišel le sem, ko znaš, da se reč ne more več spremeniti?* Ivan povesi glavo -in reče : « Prišel sem, da jo še jedenkrat vidim, — in potem — umrjem!» «Pojdi, ne govori kaj takega* — poprime Mo¬ drič ostro — «dandanes bi bila največja neumnost, da si pameten človek radi jedne- deklice konča živ¬ ljenje, posebno še radi take, kateri je več do svile, nego do prave ljubezni!* Ivan se žalostno nasmehne in pravi: «Prav govoriš Mate, ali vendar brez nje ne morem živeti! Zdaj pa pelji me kam, da si kupim francosko slov¬ nico in besednjake. Ker se ona uči francoski, hočem se tudi jaz, da jej pokažem, predno umrjem, da nisem bedak !» »Glej, tam je prva knjigarna v mestu* — reče Modrič in pokaže veliko hišo. Vstopita oba, in kmalu se Ivan ponosno vrne z nemško-francosko slovnico in z dvema debelima besednjakoma pod pazduho. Popoldan se preseli v neko drugo hišo blizo svojih rojakov ter jame neumorno učiti se francoskemu jeziku. Zvečer je prihajal Modrič k njemu ter ga je učil izgovarjati francoske besede. Po cele dneve je sedel Ivan doma pri slovnici in besednjakih, zapisoval si besede, izgovarjal jih na glas in v mesec dnij znal je že navadne vsakdanje pogovore. Od tedaj ni bil na ulici, na javnih sprehaja¬ liščih in v kavarnah nikdo varen pred njim, da bi ga — 101 ne ustavil in pričel razgovarjati se ž njim, a v tem ga je močno podpirala in osrčevala znana francoska uljudnost. Tako si pridobi v kratkem mnogo znancev, ki so se zanj zanimali vedno bolj in bolj in katerim je jako ugajalo, ker je vedno kazal neko lepo čed¬ nost, da ni govoril o stvareh, ki mu niso bile znane, ampak je le pozorno poslušal, da bi se naučil čemu novemu. V kavarnah je prebiral vsakovrstne .časopise, ali pobožno poslušal, kaj drugi govore, in kedar ni česa razumel, poprosil je takoj, da mu raztolmačijo. Tako je lepo napredoval ne le v znanju francoskega jezika, marveč v tedanjem vsestranskem modernem izobraženju. Spoznanje svojega neznanja ga je sicer bolelo, ali ni ga potrlo, marveč toliko bolj ga je vspodbujalo, da si znanje vedno bolj pomnoži in raz¬ širi. Tudi pri tem mu je pomagala francoska uljudnost. Pričelo se je zbirati okoli njega veliko društvo mlajših in starejih znanstveno izobraženih ljuclij, ki so se tru¬ dili, da kaj pripomorejo k izobraženju mladega, znati- željnega tujca. Z lepim vedenjem se jim prikupi Ivan tako, da so ga vabili k sebi na dom, mu kazali in razlagali vse imenitnosti velikega mesta, posojali mu knjige za branje ter se veselili njegovemu napredku. Kadar je on pričel pripovedovati priprosto in z nedostatno francoščino o svoji domovini in o navadah svojega krajiškega naroda, poslušali so ga z veliko pozornostjo ter se zanimali za vsako stvar, kakor da jim govori ud kakega- učenega društva o katerem po- 103 — sebno važnem predmetu. V takih slučajih je bilo okoli njega vse tiho, kakor v grobu, in največjim jezikov¬ nim pogreškom se ni nihče posmehoval, pač pa so mu pogreške popravljali ljubkim in prijaznim načinom. Med njegovimi znanci je bil tudi stari general Belchamps. Pod Napoleonom je služil v odseku mar¬ šala Oudinota, kateremu je bila prideljena tretja hr¬ vaška polkovnija, in ted 'j je imel dosti prilike, obču¬ dovati junaštvo in vstrajncst krajiških sokolov. Vedno se je spominjal slavnih dnevov Napoleonove sreče, in ko je občeval z Ivanom, kakor oče z ljubkim sinom, opazoval je večkrat močnega in lepega mladeniča ter si mislil: «Ajaj, to bi bil vrl mladič za našo gardo!» Nekega večera je Ivan pripovedoval, kako je rešil nadporočnika Vojnoviča, da je vrgel medveda z jednim udarcem 'svoje sekire. Ko je dovršil svoje pri¬ povedovanje, so se zabliskale generalu oči, skoči po koncu in mu reče: »Gospod moj, vi bi se pregrešili proti slavi krajiškega junaštva in proti samemu sebi, če bi pri vaši junaški nravi, pri vaši orjaški postavi, pri vašem zdravem in lepem telesu in pri očividni nadarjenosti še dolgo živeli v neslavnem in mirnem vsakdanjem življenju! Radi tega ubogajte mene, pa stopite v našo vojsko, kjer najdete pot k slavi in sreči. Jaz poskrbim za vaš napredek, kolikor bom le mogel, a moje priporočilo postavi vaši sreči prvi te¬ melj, kajti jaz imam mnogo znancev in prijateljev v naj višjih vojaških krogih, da celo na samem dvoru!» «A on je tujec» — dostavi jeden iz društva. «Nič za to» — odreže general, najpoprej lahko služi v tujinski legiji — bo še boljše zanj, ker bo imel hitro priliko, skazati se proti sovražniku, — po¬ zneje dobi francosko državljanstvo in stopi v redno vojsko, kjer mu bo odprta pot do vseh vojaških sto¬ pinj ! Nate mojo roko — udarite v znamenje, da sprejmete moj predlog!* Ivan je bil ves prestrašen s to nenavadno po¬ nudbo. Zdaj je opazil, da njegov napredek ima vso drugo pot nego njegov namen, radi katerega je pri¬ šel v Marsilj. Razžalosti se, malo pomisli in odvrne: «Gospod general, kakor me poveličuje vaša ponudba, toliko bolj mi je žal, da je ne morem tako hitro spre¬ jeti! Moja usoda se kmalu odloči; ako ostanem na Francoskem, bodem jako srečen, ako mi bo pomagala vaša milost, da vstopim v slavno francosko vojsko, ker je sicer vojaški stan že od nekdaj glavni pred¬ met mojim sanjarijam!« « Eh pa dobro » — reče general in mu poda desnico. « Kedar bodete hoteli, samo recite mi, za drugo bom skrbel že jaz! * Tisto noč ni mogel zatisniti Ivan očesa. Z jedne strani ljubezen, z druge pa želja po bojni sreči in slavi so mu popolnem vznemirile bolno srce. Prema¬ gala je zdaj še ljubezen. Ostal je pri svojem prvem sklepu, ker si je mislil, da ni stvari na svetu, ki bi nadomestila Maro ter mu zacelila srčne rane. Radi tega je še bolj za njo zdihoval ter lazil okoli njene hiše. 104 — Do zdaj je samo zvečer hodil po ulici Canu- biere, da je videl hišo, v kateri bo ona kmalu go¬ spodovala; od zdaj pa je pohajal po isti ulici zjutraj, opoldan in zvečer ter gledal in vzdihoval proti oknom prelepe hiše ter redno vsakih osem dnij povpraševal pri Frimontu, ali gospod Dubois pride kmalu domov. Jedenkrat ga upraša Frimont, kaj želi od Du- boisa in ali bi ne mogel ž njim opraviti, kar hoče. «Ne — to morava razpravljati samo midva na štiri oči! » — odvrne Ivan resno. « A ne na šest ?» — upraša oskrbnik s čudnim posmehom. « Kako to mislite ?» « No, jaz mislim, da boste imeli morebiti opravka tudi z gospo! » « Ivan se strese, zardi, nekaj pomrmra in odide, a ne upa se več k Frimontu, marveč le od daleč opazuje okna in hodnik prvega nadstropja. XVII. Se le meseca maja dobi Frimont od svojega go¬ spodarja pismo iz Nizze, v katerem mu naznanja, da pride za nekoliko dnij čez Toulon s svojo soprogo, njeno mat.rjo in gozdarjem Boričem v Marsilj. «V Toulon pridemo dne 20. maja, ostanemo tam dva dni; meni bi bilo ljubo, da nam pridete na¬ proti in počakate v gostilni « Victorija». Tako se je glasil konec pisma. Frimont se hitro pripravlja na pot ter se odpelje 105 v Toulon, kamor p:idejo drugi dan tudi popotniki. Friniont je bil prav radoveden, da bi kmalu videl svojo gospodi jo, o kateri je že slišal, da je ženska ubogega krajiškega rodu. Radi tega si je predstavljal z neko hudobnostjo, da mora biti jako neizobraženo žensko bitje, ki pri vsej svoji mladosti in lepoti ven¬ dar ne pristoja njegovemu finemu, duhovitemu in vsestransko izobraženemu gospodarju. A kako je bil iznenaden, ko je ona stopila pred njega, lepa kakor vila, veličanstvena kot kraljica in zraven tega tudi tako uglajena, olikana in dostojanstvenega obnašanja, da se mu je nemogoče zdelo, da stoji pred njim nekdanja orčarica ! Prikloni se pred njo kolikor je mogel globoko, poljubi jej roko in ta poljub je bil tako spoštljiv in pobožen, kakor da bi prosil, naj mu ta lepa, nežna roka odpusti, kar je mislil o njeni dragi lastnici pred nekaj časom. Ko prične ona govoriti s prirojeno bistroumnostjo in zgovornostjo v francoščini, ki je radi tujega nagiaska iž njenih ust še bolj čarala poslušalce, ni se Frimont mogel uzdržati, da jej ni rekel, da mu primanjkuje besed, s katerimi bi jej po¬ vedal, kako je iznenaden, da se mu je gospodinja naučila v tako kratkem času tako lepo francoski govoriti. Pri obedu začne on pripovedovati o marsiljskih novostih in dostavi najedenkrat: «A propos, v mestu je neki lep, tuj mladenič, ki je, kakor se zdi, rojak — 108 — milostive gospe in kateri vas težko pričakuje, ker ima, kakor pravi, z vami važne posle*. «A ne veste, kako se zove ?» upraša Uubois hitro. «Jean Bar — Bard*. »Bardič !» dopolni gozdar Borič z nekim strahom. «Da, da, Bardice* — pritrdi Frimont in nav¬ dušeno nadaljuje : »Krasen mladenič je, velik in mo¬ čan, da ga je lepo gledati, a zraven tega pametna glava, naučil se je tudi on francoski in sedaj občuje s samo učeno gospodo !» « Ali vam ni povedal, kaj želi od mene?* — upraša Uubois s prisiljenim nasmehom. «Ne, rekel je samo, da vas počaka, dokler ne pridete » . Marica prebledi in se zagleda v svojega so¬ proga jako prestrašena, a njena mati ploskne z ro¬ kama in nekaj zastoče, kar bi imelo biti francoski, ako bi ne bilo tako, kakor kedar hoče človek pošteno kihniti, pa ga kedo drugi ustavi. Ko je videla, da ji je spodletel poskus v fran¬ coščini, reče hrvaški: «Joj otroci, ne hodite v Mar- silj, dokler je ta divjak tam, ker bi vam utegnil sto¬ riti kaj hudega*. Tudi Borič pritrdi temu in reče na tihem Duboisu, da bi bilo najbolje, ako se naznani marsej¬ skemu redarstvu, da bode pazilo, da ne bi Ivan po¬ čel kakega nasilstva. «A kaj ti praviš, draga Marica?* — upraša — 107 Dubois, gledajoč svojo soprogo in smejoč se mirno. Marica vzdihne, pogleda v Frimonta in odvrne zategneno: «Jaz, jaz sem tako iznenadena s to no¬ vico, da sama ne vem, kaj naj bi se storilo, samo to vem, da se bojim, kakor smrti, onega trenotka, ko se srečamo*. Dubois ploskne z rokama in se s krohotom nasmeje: «Ha, ha, ha, ali ste bojazljivci, ker se bojite golobradega dečaka, ki bi, videc, da se ga bojite, res mogel započeti kako neumnost! Da res, gospod Fnmont se čudi našemu razgovoru, ker ne zna, o čem se tu meša. Tedaj, da veste: Oni mla¬ denič, o kojem ste prej povedali, ni nihče drugi nego platoniški oboževatelj moje soproge iz njene rojstne vasi. Zaljubljen je v njo kot maček, a ta ljubezen, kakor se vidi, ga ni še zapustila, ker je prišel celo v Marsilj, najbrže v romantiški misli, da jo vidi še jedenkrat, a potem umre na kak tragiški način! No, temu so krivi samo oni, ki so hoteli zadušiti ljubezen v njem s silo. Zato mi je žal še dandanes, da ga je zaprl nadporočnik Vojnovič, kakor divjo zver, mesto da bi bil prepustil meni vso stvar, ker sem prep:ičan, da bi ga bil jaz ozdravil že takrat popolnoma. Slu- šajte tedaj mojo osnovo. Pred vsem hočem to pod¬ preti z jednim dogodkom mojega mladeniškega živ¬ ljenja. Ko sem se učil na trgovinski akademiji v Pa¬ rizu, sem se zaljubil v krasno, jedino hčer bogatega tovarnarja. Jaz sem imel takrat sedemnajst let, ona — 108 — pa devetnajst. No, na mojo veliko srečo je bila ona že poprej zaročena z nekim mladim trgovcem. Do zadnjega časa sem se nadejal, da se ona odreče svo¬ jemu zaročencu, čeprav sem imel dosti prilike spo¬ znati, da se je z menoj le šalila. Na zadnje pride dan poroke, a jaz, ves pobit, sem zbežal domov. Bil sem tak, kakor da sem zgubil pamet, tekal sem okoli, ka¬ kor muha brez glave; nisem maral za ves svet, ne za prošnje, ne za žuganje mojega očeta, koji je na vse načine poskušal, pregovoriti me, da bi šel zopet nadaljevat svoje nauke v Pariz. Ker je bilo vse za¬ man, prepotoval je z menoj celo Italijo in dober del Španske, da bi v tujem svetu pozabil svojo ljubezen. Tudi to sredstvo je bilo brezuspešno, ker, ko sem se vrnil domov, lotile so se me zopet tužne sanjarije, pohajal sem brez dela okoli ter koval pesmi o ženski nezvestobi. Tako je minilo okoli deset mesecev, kar me iznenadi pismice od moje nekdanje ljubljenke, v katerem mi očita, zakaj sem ubežal iz Pariza, da bi jej bilo drago, ko bi se vrnil. Ko sem prebral pismo, pozabil sem, da je ona že omožena; stara ljubezen oživi v meni še z večjim žarom. Poprosil sem očeta, naj me pošlje zopet v Pariz, ter sem ga prepričal, da z veliko pridnostjo nadomestim, kar sem zdaj zamudil. On stori, kakor da je to komaj pričakoval, a na licu se mu je po¬ kazal čuden, lokav posmeh. V Parizu sem podvizal, da hitro dobim svojo drago. No, ko sem prišel v njeno hišo, reče mi stre- — 109 — žaj s čudnim posmehom, da je milostljiva gospa od¬ potovala v Rim, pa da se koj vrne. «Kaj vraga ona išče v Rimu, ko me je poklicala^ da pridem v Pariz!» — pomislil sem sam pri sebi ter se na njo jezil in premišljeval, kaj bi jej naložil za pokoro, ker me je tako nalagala. V mojih osnovah me iznenadi v nekoliko dneh lepo pismice, pisano na krasnem papirju z rožicami, v katerem me ona vabi, naj jo osrečim drugi dan točno ob sedmih zvečer s svojim posetom. Bil sem ves srečen; a ko pridem drugi dan k njej, naletim na polno hišo gostov, med njimi tudi trebušnatega ne¬ kega duhovnika, koji si je ravno oblačil roket. Na prošnjo svojega očeta me je povabila h krstu svojega prvorojenega deteta, a jaz — sem bil popolnem ozdravljen». Mari uteče smeh, oblije jo rdečica in povesi glavo. Frimont in Borič pa se krohotata, med tem ko je Marina mati popraševala: «Kaj je bilo—kaj se je zgodilo!?* Dubois pa nadaljuje: «Tako po priliki ozdra¬ vimo tudi mi mladega medveda. Ne smemo z ničem pokazati, da nam ni prav, ker je prišel sem, da smo prestrašeni, ampak nasprotno, delati se moramo, ka¬ kor da nas jako veseli, ker je prišel. Posebno ti Ma¬ rica se moraš kazati prav vesela, zbijati ž njim vesele šale, hvaliti ukus njegove obleke, čuditi se njegovi bistroumnosti ter se v obče delati, kakor da si ga komaj dočakala; in videla boš, kako bo na prvi mai| — 110 — ves zmešan, sam ne bo vedel, kaj ti misliš o vsem tem, a pozneje že malo po malem sprevidi, da je največja neumnost, tratiti brezvspešno ljubezen za omoženo ženo, ki je v zakonu popolnoma srečna. Da da, jaz imam dobro skušnjo v takih stvareh ter vem, da proti takim mladim zaljubljencem solze i i vzdihljeji niso nič drugega nego olje in veter v kipeči plamen njih strasti, med tem ko jih veseli posmeh, prisiljena šala kmalu strezni, kakor hladna voda pijanega člo¬ veka. Mi tedaj pojdemo jutri lepo domov, a ko ga prvič zagledamo, poskočimo od veselja. Povabimo ga večkrat na obed ter se bomo obnašali proti njemu, kakor da je kak velik gospod — in ko ečno nam bo kmalu mogoče povabiti tudi njega h —• krstu, pa bo tudi on do konca ozdravljen!* Pri zadnjih besedah se Dubois Marici sladko posmehne, stisne jej oblo rame, a ona se mu umakne in ga poči parkrat s pihalko po roki, kakor da se jezi radi njegove šale. «Ste li zadovoljni z mojim načrtom?* — upraša s smehom Dubois. «Zadovoljni smo!» zakličejo vsi, razen babice, ki je zaman nastavljala ušesa, da bi razumela jedro pogovora, kažoča očitno nevoljo nad tem, da jej je usoda dala posebno prednost pred drugimi babicami na svetu, da se ne more po svoji volji upletati v razgovore svojega zeta. — 111 XVIII. Pri vsem tem, da je solnce hudo žgalo, se je Ivan vendar sprehajal po ulici Canebiere in pogledoval na okna Duboisove hiše z veliko nestrpnostjo. Slu¬ čajno je izvedel, da so prišli zaželjeni popotniki sinoči, in zato se je hitro preoblekel v črno obleko ter tekel pred hišo svoje drage, da bi vsaj od daleč zagledal svoje solnčice. V sili je pozabil dolg mož, kateri je že dolgo hranil pod slamnikom svoje postelje. Bil je ves bled, a srce mu je tolklo, kakor da hoče skočiti iz prsij. Na pol pečen od solnčne vročine postavi se v senco nasprotne hiše ter gleda v okna prvega nastropja. Kar se odpro vrata n .d hodnikom, a na njem se pokaže Marica, nekoliko debela, a vendar tako lepa, kakor jasen poletni dan. Ivanu se zavrte možgani v glavi, a v srcu ga speče velika, nepopisna bol. Slišal je le od drugih, kako je bila lepa o poroki, no ko se mu pokaže zdaj prvikrat v dragi obleki iz modre svile, presegala je njena lepota vso njegovo domišljijo. Napade 'ga neka slabost, strese se ter prisloni na zid, da ne pade. V tem ga Marica kakor slučajno zagleda, zaploska z rokama in zakliče z veselim smehom : «Ivan, ali si ti ? : » Kmalu priteče Dubois in ko mu ga ona pokaže, zakliče on veselo: «Ali je mogoče, da je to moj rešitelj ! No, pojdite gori gospod moj !» — 112 — Ivanu se je zdelo, da sanja. Stal je kot kamen, gledal proti oknu, kakor ne bi vedel, kaj se godi okoli njega. Nekdo ga strese po ramenu. Bil je Borič. «Dobro nam došel Ivan J» — reče in se pri¬ jazno smeje. „Hodi, Marica in njen soprog sta mi rekla, da naj te hitro spremim gori». Jaz, da grem gori — jaz ?» — upraša Ivan, upirajoč kazale v prsi. — «Kako bi jaz mogel — -— kaj ne veste da.». »Ah ba, ba, jaz ne vem nič kakor to, da te gori komaj pričakujejo!« — reče Borič in ga vleče za rame. No, pred hišo se mu Ivan zopet iztrga in upraša: «Ali me tedaj res kličejo, ali se z menoj samo šalijo ?“ «No, ne bodi bedak, Ivan !» — reče hitro Bo¬ rič, ulovi vsi ga zopet za roko — „kaj bi se oni s tabo norčevali, ker so ti toliko hvaležnosti dolžni. «Tedaj pojdi, da jih ne razžališ s svojim obo¬ tavljanjem !» Ivan stisne ustni, prikima nekolikrat z glavo ter se prepusti Boriču, da ga vede po kamenitih stopnicah. Na hodniku prvega nadstropja prileti jima na¬ proti Marica in ko zagleda Ivana, skače in vriska od veselja. Udari ga nekolikokrat z obema rokama po licu, prime ga za obe roki, mahne ž njima na desno in levo, kakor da hočež njim plesati ter reče z vese¬ lim smehom : «Da si nam dobro došel Ivan, oh, da — 113 bi vedel, kako nam je ljubo, da si tukaj, posebno še meni, ker bom imela tako jednega rojaka več v Marsilju! — Ali ostaneš dolgo časa tukaj ? — Oh ostani za vedno tu — moj soprog je tako dober in plemenit — pravi angelj da — a ljubi me, da me že srce boli od prevelike njegove ljubezni, in radi mene stori za te vse, kar le hočeš, pa boš pri nas bolj srečen in zadovoljen nego kjerkoli na svetu. No, pojdi notri, ker on te komaj čaka!» Na to ga pelje v krasno urejen posetni salon. Tu mu priteče naproti Dubois. Ko ga zagleda, stisne mu obe roki, pogleda navzgor v znamenje pobožne gi¬ njenosti, skoči k njemu, ga objame kakor izgublje¬ nega milega brata. Obrne se k Boriču in reče : »Pro¬ sim vas, povejte mu, da me je osrečil njegov dohod, ker bom imel priliko, da se vsaj nekoliko pokažem hvaležnega za junaško pomoč, s katero me je rešil gotove smrti!» Borič že zine, da pregovori, ko izusti Ivan v čisti francoščini: «Ne trudite se, ker tudi jaz sam znam že francoski govoriti!* « Ali je. mogoče !» — zakličejo vsi iznenadeni, a Marica skače od veselja, ploska z rokama in kliče : «Živel dragi Ivan, tudi jaz sem se že naučila fran¬ coski, da se bova razgovarjala lahko kolikor naju bo volja tudi pred mojim soprogom in pred celim sve¬ tom, saj veš, če vedno hrvaški govoriva, bi drugi lehko mislili, da imava kakšne zabranjene tajnosti !» Dubois gleda Ivana ves iznenaden. Stisne mu — 114 — obe roki ter pregovori z deklamatornim glasom : «Gospod moj, — jaz se vam prav čudim! — Prav ste storili, da ste prišli sem, ker vaša domovina je premajhna in pretesna za velike vaše duševne in te¬ lesne moči, ali v sredi olikanega in slavnega naroda najdete hitro pot, ki vas osreči in povzdigne in jaz se bom štel srečnega, če vam bom mogel kako po¬ magati. V tem sem vam povsem na razpolaganje. Če hočete živeti v moji hiši, vam je vedno odprta, če hočete denarja, segnite v mojo denarnico, kakor v lastno ; ako potrebujete priporočila, če treba tudi na kraljevi dvor, bodem vam krepek zagovornik ter vam v obče storim vse, kar samo morete želeti, kajti brez vas bi ne bilo tudi o meni več ne duha ne sluha!» V tem pride Marina mati prav počasi. Razpro¬ stre roki, kakor mašnik, kedar reče: «dominus vo- biscum » —• razveseli se in reče: «Jej, jej, kako si lep, dragi Ivan, kmalu bi te ne bila spoznala v tem lepem oblačilu!« Dubois jej ustavi daljni naučeni govor, s kojirn je hoteli Ivana ganiti do solz ter, vsklikne: «To se ra¬ zume samo po sebi, da ste danes celi dan naš mili gost! Pred obedom vam pokažem svojo hišo, konje vrt, svojo arheološko zbirko in knjižnico, a po obedu se popeljemo nekoliko po mestu, zvečer pa pojdemo skupaj v gledališče!* Ivan je bil ves zmešan pri toliki prijaznosti in ljubezni ter je stal kakor kamen, čudil se je vsemu, kar se je godilo okoli njega. — 115 — Poprej bi se bil nadejal smrti, kakor takega sprejema; mislil je vedno, da se ga nemilo prestra¬ šijo, da se ga bodo ogibali, kakor kake pošasti. A oni so ga sprejeli z odprtimi rokami, veselili se nje¬ govega dohoda, kakor otroci, kedar se jim povrne oče z daljnega pota nenadoma. Ni mogel pozabiti velikega utiska, le malo je slišal od vsega, kar mu je Dubois pripovedoval, ko mu je razkazoval svoje hiše, le malo je videl od vsega onega, kar mu je razkazoval, marveč ugibal je zdaj eno zdaj drugo, da bi mogel najti kak umesten razlog takemu vedenju nasproti njemu. Pri obedu je sedel poleg Mare, katero je vedno pogledoval, ali bi ne opazil morebiti na obrazu vsaj najmanjšega znamenja strahu ali skrbi. Ali ona se mu je vedno smehljala z isto ljubeznivostjo, ponujala mu najboljše jedi, natakala mu kupico z vinom ter še¬ petala neprestano tako veselo, kakor da je on kak otrok, a ne oni strašni divjak, kojega se je bala cela vas. Tudi drugi okoli njega so bili, kakor bi znoreli, stregli so mu neprestano, slavili so ga na vse grlo in nazdravljali mu vsak hip navdušene zdra¬ vice. Ta splošna radost okoli njega, a še bolj sladki šampanjec mu razvedri žalost o dušo ter zbudi v njem prepričanje, da vsemu temu, kar se okoli njega godi, mora biti uzrok drugi zrak in drugo podnebje, ker je tudi na sebi že opazil, da so skoraj zaspali njegovi prvi načrti. 7* 116 — Po obedu ga povabi Dubois k biljardu, a potem sedeta ona dva in Marica v prelepo kočijo, da se peljejo po mestu. Na korsu proti šetališču «Pro- menade du Prado» je bilo mnogo sprehajalcev, a Ivanu so se vzdigovale prsi od ponosa, ko vidi, kako se jim klanja velika množica bogatega občinstva od vseh stranij in opazuje Maiico z izrazom ugodnega zani¬ manja in iznenadenja. Ko so se nekolikokrat prošetali po krasnem sprehajališču in so si v paviljonu založili sladoleda in drugih slaščic, odpeljali so se v opero, kjer so peli Mozartovo: «Čarobno dimko» (pipo). Prvo dejanje je bilo že pričelo. Ko stopijo v ložo, ozira se vse silno nališpano občinstvo v ložah in v parteru proti Duboisovi loži, ne mareč veliko za predstavo, ter opazuje lepo Duboisovo soprogo. Zenske so bile v prvem hipu, kakor da bi bile okamenele. No, malo po malem zopet ožive ter se prično smeh¬ ljati in šepetati druga drugi vsakovrstnih rečij o nek¬ danji pastarici iz daljnega nepoznanega kraja, med tem ko so možki z neko pobožnostjo opazovali kra¬ soto tega bitja ter jo zavidali Duboisu, da mu je čudna usoda dobila tako dražestno soprogo. «Vse jo občuduje — vse jo oboževah — po¬ misli Ivan sedeč tužno za njo. Isto je mislil tudi Du¬ bois in bil vesel, da tako slave njegovo lepo in ljub¬ ljeno polovico. Ivan je bil vedno bolj žalosten in ko se po operi loči od njih, mu je bilo, kakor da bi mu bilo umreti. — 117 - Šel je na veliki ključ, pohajal po bregu proti predmestju Les Catalans. Na pol poti tja sede ter se zamisli v sinje morje, ki se pred njim razprostira ve¬ ličastno in se lesketa v čarobnem luninem svitu. Krasota spomladanske noči, blagi zahodnji vetrič in tajinstveno šumljanje in lesketanje morja vzbudile so v njegovi bolni duši sladek spomin na srečne dneve, ko je v rojstnem kraju v takih nočeh sedeval pred Marino hišico ter pripovedoval njej in materi vsako¬ vrstnih povestij ter udarjal ob tamburico, a Mara je kakšenkrat zapela narodno primorsko pesmico. V ta¬ kih trenutkih idilske sreče strepetavalo mu je srce v sladki nadi, da ga bo sčasoma ljubila in da postane njegova. Oh kako hitro so se potopile sladke nade, — oh kako hitro seje pooblačilo nebo sanjave sreče! — Sam njegov oče in mati sta mu zapirala pot do zaželjene sreče s smešno in prazno ošabnostjo, a kmalu na to so vrgli predenj morski valovi onega tujca iz daljnega kraja, kateri mu jo je prevzel prav takrat, ko je premišljeval, kako bi Maro vzel za svojo dru¬ žico tudi brez privoljenja svojih roditeljev. No, kaka sreča bi jo čakala pri njem — pri bodočem krajiškem kmetovalcu? Ali bi ne morala pri njem tudi ona prenašati težki jarem revne žene krajiš- nice, med tem ko uživa zdaj srečo, katero bi jej on ne mogel dati nikdar? To uprašanje se mu zabliska v duši, a odgovor nanj je bilo žalostno prepričanje: da je za Maro bolje, ker je šla za drugim. — 118 — Zaječi od bolesti, v očeh se mu pokažejo vroče solze. Dolgo so padale na trdo zemljo ter mu čistile dušo drugih strastij, in ko prenehajo, preneha ž njimi v srcu tudi misel na maščevanje. Vse bolečine njego¬ vega srca spremenile so e kar na mah v sladko pe¬ sem, ki mu je ogrevala dušo, kakor nebešk glas, a sladki napev tej pesmi je bila čista in sveta želja: kolikor mogoče srečna naj bode ona, ki je njega tako onesrečila! Vstane ter gre proti mestu, a vse misli zbrale so se v jedno, da kolikor prej odide iz Marsilja, pa potolažen in pomirjen. Vrne se domov, kjer mu je celo noč v sanjah obletavala dušo angeljsku podoba neprisojene ljubljenke. XIX. «Tukaj sem gospod general, pripravljen vstopiti v slavno francosko vojsko!* izusti Ivan s posebnim ponosom, ko stopi drugega dne v kavarni pred ge¬ nerala Belchampsa, ter se vstopi pred njega po vo¬ jaško. Na obrazu se mu je bral zadovoljen smehljaj, a iz očij mu je sijala zadovoljnost. General vrže časopis iz rok, pogleda izpod očal, skoči na noge, stisne mu roko ter reče oduševljeno: «Prav dragi Jean — prav je, — prav ugodno ste me iznenadili, da ste se odločili, poslušati moj prija¬ teljski nasvet! A nikdar lepše prilike za to nego zdaj, ker se je pred kratkim zbrala nova dopolnilna četa za našo tujinsko legijo v Algiru, kjer se naši lasajo — 119 — prav junaško z Arabci. . V kratkem pride sem nova četa, da odjadra v Afriko in vi se jej lehko pridru¬ žite za kar bom skrbel že jaz, da vas kaj boljše sprej¬ mejo. Priporočim vas zapovedniku te čete in vsim mojim znancem v Algiru, tudi guvernerju generalu Savariju, vojvodi Rovižkemu, s katerim sva bila sku¬ paj v slavni dobi velikega Napoleona! V ta namen vam izročim nekoliko psem, katera postavijo vaši sreči temeljni kamen». Oba sedeta, a general mu prične slikati vojaš o življenje z najlepšimi barvami, z oduševljenimi besedami ter mu pripoveduje najsijajnejše dogodke svojega dol¬ gega vojaškega življenja v času prve republike in prvega cesarstva. Ivan ga je poslušal z veliko po¬ zornostjo, in ko odide, pogleda starega junaka plam¬ tečimi očmi in reče: «Gospod general, tudi od mene bodete kmalu slišali, ali da sem padel kot junak, ali da sem se v boju proslavil!* Ves razgret vsled današnjega dogodk t se vrne v svoje stanovanje ter napiše jedno pismo očetu, a drugo prijatelju Turini, kjer jima naznanja, da je odločil, stopiti v francosko tujinsko legijo in odpluti v Algir. Na to vzame iz škrinje platneno mošnjo, iztrese jo na mizo ter začne šteti tolarje. Bilo jih je še okoli sto. Zadovoljen z dobrim gospodarstvom spravi zopet denar, ter gre v gostilnico, kjer je na¬ vadno obedoval. Ko se vrne domov, čaka ga že vojaški krojač, ki mu izroči pisemce od generala Belchampsa, v kate- — 120 rem ga prijateljski prosi, naj mu dovoli, da mu na¬ roči za spomin prvo vojaško obleko. Ganjen s tem novim dokazom naklonjenosti, privolil je, in ko mu krojač vzame mero za obleko odšel je hitro k mar¬ sejskemu poverjeništvu, postavljenemu za nabor no¬ vincev za tujinsko legijo, ter se oglasi z nekim po¬ nosom, da tudi on hoče postati legijonarec. Ko zagledajo častniki močnega, lepega in brh¬ kega mladeniča, obstopijo ga od vseh stranij ter se čudijo njegovi velikosti in njegovim krepkim ledijam. Sprejeli so ga z največjo prijaznostjo in ko so slišali njegovo ime, začeli so kar tekmovati, da mu pristop k vojski kolikor mogoče oslade, ker je tudi zapoved- nik malo poprej dobil priporočilo od generala Bel- champsa. Vpisali so ga med novince ter hiteli, da mu izberejo primerno vojaško obleko. Ivan pa se na¬ smehne rekoč : «Ne trudite se, gospoda, za me je vo¬ jaška obleka že naročena, ker vi bi teško našli v za¬ logi obleko, ki bi bila primerna moji postavi. Saj vi¬ dite, da bi bilo vse prekratko in preozko. Prosim vas samo to, da mi poveste, ali se smem hitro preobleči, ko mi krojač obleko naredi ?» «0h prosim» — reče zapovednik prijazno — «vi ste zdaj naš ter se lehko, ako hočete, koj danes preoblečete v vojaško obleko ->. «A kedaj pojdemo v Afriko ?» —upraša s smeh¬ ljajem Ivan. »Najkasneje za štiri dni!» — odvrne častnik. «Jutri že dospejo semkaj druge čete in ko pride za pievoz določena vojna ladija iz Toulona, odplu¬ jemo takoj, da one črne krvoloke naučimo malo pameti*. Ivan se oprosti od častnikov, poišče generala Belchampsa, da se mu zahvali za dar, potem pa gre iz mesta, da vidi še jedenkrat marsiljsko okolico. Tretji dan mu prinese krojač dvojno vojaško obleko iz najfinejšega sukna, a drugače povsem tako, kakor je bilo predpisano legijonarcem. Preobleče se hitro ter se z nekim ponosom ogleduje v zrcalu, ve¬ seleč se, da mu obleka tako dobro pristuje, med tem ko mu krojač laskavo čestita ter se zaklinja, da mimo njega v celem Marsilju ni lepšega vojaka. Ves prerojen gre Ivan na ulico ter naravnost na stanovanje svojega dobrotnika. Ko ga zagleda ge¬ neral tako lepega v pristujoči mu obleki, vsklikne od veselja ter ga objame in poljubi, kakor svojega sina. Da mu še nekoliko dobrih naukov in svetov in pri¬ pravljena pisma za poznane vojskovodje v Algiru. Ves ginjen poslovi se Ivan od svojega dobrot¬ nika, zahvaljuje se mu za toliko naklonjenost, blago- slovlja ga v duši ter odide, da se sprehcdi nekoliko po mestu. Marsikatera krasotica se ozre in zarudi, ko za¬ gleda poznanega hrvaškega Adona v lepi in pristujoči mu obleki legijonarca. No, Ivan se malo zmeni za to, le na to pazi, da bi kje ne zadel na Maro ali nje¬ nega soproga, ker je bil stalno določil, da se poslovi od njih pismeno, boječ se, da bi ga ne prevladala čuvstva, če bi šel osebno, reči jim svoj: «Z Bogom !» Drugega dne so bili legijonarci že pripravljeni, da odrinejo. Na vse zgodaj je spremil Modrič Ivana do velike luke, kjer je že zibala vojna ladija <- Akil» svoja ponosna jadra v jutranjem vetru. Novinci so se že zbirali na ključu in ko se po¬ stavijo v vrsto, da jih pregleda zapovednik, bil je Ivan za celo glavo višji od vseh drugih, če tudi so bili skoro vsi lepi in močni mladiči. Ko so začeli nakladati na ladijo živež, orožje in druge priprave, odvede Ivan Modr ca na stran, vzame zapečateno pismo in reče: «Idi Mate, pa oddaj to pismo gospej Dubois, — ali nikomur drugemu, ampak prav njej v roke! — No poljubiti in objeti te moram popred, ker predno prideš ti tja, odjadramo mi že na sinje morje*. «Ostani z Bogom moj sokol, — bodi zdiav in čestit! Mogoče boš slišal že danes, da nisem na te pozabil». Ko ga Ivan objame, hiti Modrič v ulico Cane- biere. «Ali je gospa doma?* — upraša prvega stre- žaja v Duboisovi hiši. «Je, ali zdaj baš pije kavo». Ne uprašajoč dalje hiti Modrič notri skozi vse sobe, dokler ni prišel v ono, kjer so sedeli vsi okoli mize pri kavi; ni maral za strežaje, ki so za njim le¬ teli ter mu klicali, da se ne sme notri. — 123 — Ko so zagledali čudnega listo nošo, prestrašili so se vsi, a on vošči na ves glas : « dobro jutro !» in da Mari Ivanovo pismo. Ona je hitro odpre in prebe¬ re sledeče, v čisti francoščini pisane vrstice: «Mili moj angelj ! Ko boš brala to moje pismo, nosili me bodo že morski valovi proti vroči Afriki! No pred odhodom Ti moram povedati, zakaj sem prišel in zakaj zopet odpotujem. Neizmerna ljubezen in hrepenenje za Te¬ boj me je prignala lansko zimo v Marsilj. V prvem svojem obupu sem Te hotel videti še jedenkrat, a potem si končati tužno življenje. No, če bi bil to storil, razžalil bi bil srce in zmotil srečo onemu bitju, ki je meni najmilejše in najsvetejše na svetu. Radi tega sem opustil svoj sklep takrat, ko sem videl na svoje oči, da uživaš pri svojem dobrem in plemeni¬ tem soprogu popolno srečo. Bodi tedaj srečna in za¬ dovoljna, ker Tvoja sreča bo najslajše zdravilo mo¬ jim ranam. Zavoljo tega tudi nečem, da stojim še dalje med Teboj in med solncem Tvoje sreče, mar¬ več grem v daljni svet — v gorko Afriko, da bi tam mogoče pozabil na nemilo usodo, katera me je obsodila, da bi Te jaz nikoli ne mogel osrečiti tako, kakor te je Tvoj dobri soprog. Tudi če me usoda prežene na konec sveta, ne bom mogel pozabiti pri vsej svoji mladosti na Tebe, ker se ni rodila ženska, ki bi mogla zavzeti v mojem bolnem srcu Tvoje me¬ sto ! Hotel sem priti ter reči z Bogom Tebi in Tvo- — 124 — jim. Ali bolje je tako. Vsem bo lože, ako se več ne vidimo. Priloženo pismo daj Svojemu gospodu soprogu in priporoči mu kolikor bolje moreš našega rojaka Modriča. Bog blagoslovi Tebe in Tvoje, a kedar boš naj¬ srečnejša, spomni se kakšenkrat tudi mene nesrečnika! Tvoj Ivan Dardic, vojak tujinske legije". Ko je Mara prebrala to pismo, ponudi ga s tresočo roko svojemu soprogu in zajeclja z zamolklim glasom: « Nesrečnež beži v Afriko!« Obraz zakrije z obema rokama, kakor da hoče skriti čustva, ki jih je vzbudila v njenem srcu ta nepričakovana novica. Dubois prebere hitro pismo ter odpre še drugo, njemu namenjeno, in bere iz njega sledeče ! «Dobri gospod ! Ko ste me oni dan tako lepo počastili v vašem domu, blagovolili ste mi omeniti, da ste vedno pri¬ pravljeni, biti mi na pomoč. Jaz sem stopil v tujinsko legijo ter mi je bodočnost preskrbljena, ker sem pre¬ pričan, da sem povsem sposoben za stan, kateremu sem se posvetil. A v Marsilju sem pustil dobrega prijatelja in ro¬ jaka Mateja Modriča, ki Vam je prinesel to pismo. Dobra in poštena duša je, a njegov značaj je pravi biser, kakoršen se v današnjih dneh težko dobi. 125 On je delavec v veliki luki. No, žalostno je tako življenje, posebno za njega, ki je vreden vse kaj drugega. On govori francoski, hrvaški in nekoliko nemški, zna dobro brati in pisati, a pri vsem tem je še zelo priden. Ako mi tedaj želite storiti kako dobroto, usli¬ šite prvo in zadnjo mojo prošnjo ter mu pomagajte, kolikor morete, da mu usodo poboljšate». «Ali ste vi Mate Modrič ?» — upraša Dubois. «Sem !» odgovori Modrič. « Ali je ladija že odplula ?» «Kedar sem odšel, nakladali so baš sfreljivo in živež ». Dubois prekorači nekoliko krat sobo mračnega lica, kar se ustavi pred Maro in upraša: «Kaj misliš Marica, kako bi bilo, da se hitro odpeljemo do luke? Ladije navadno kasneje odplujejo, nego je določeno, tedaj mogoče, da pridemo še tja, predno «Akil» odja¬ dra Prav greh bi bil, da ga pustimo, da tako odide. Mogoče nesrečnež konča mlado življenje v Afriki, ia mi ga ne bomo več videli. Pojdi, hitro se preobleči, a ti Mihel skoči doli, naj takoj zaprežejo». Strežaj odhiti, a Marica skoči v drugo sobo, da se hitro preobleče, in za nekoliko trenutkov se je vo¬ zil Dubois z Maro skokom proti luki, a pri kočijažu je sedel tudi Mato Modrič. «Akil» je bil še v luki. Jeden voz, naložen z vojskinimi pripravami, se je bil polomil na poti proti luki in to je bilo uzrok, da ladija ni mogla odjadrati ob določenem času. Na krovu so stali vojaki in prepevali vesele vo¬ jaške' pesmi. Samo jednemu od vsih ni bilo mar za petje. Stal je na strani s prekrižanima rokama na prsih. Bil je Ivan. Žalostnim srcem je gledal v mesto, kakor da išče, ne bi li mogel še jedenkrat videti hišo svoje neusojene dike. Kar prebledi, a kolena so se mu tresla, Zagle¬ dal je Maro in njenega soproga oni hip, ko sta sko¬ čila iz kočije. Takrat je videl, da je Dubois jednega mornarja nekaj uprašal in kako je Modrič skokom hitel proti ladiji. Ivan mu stopi naproti. «Hodi Ivan — hočejo, da te vidijo še jedenkrat!» zakliče Modrič že od daleč. Kakor pijan ziblje se Ivan za njim, dokler ni stal pred njima. Modrič stopi nekoliko v stran, Dubois pa da Ivanu roko in reče resno: «Gospod, kedar sem vas prvikrat videl, sem vedel, da imate pošteno in plemenito srce, a poštenega človeka se ni treba bati nijednemu oženjencu. Lehko bi bili ostali pri nas, kajti povsem je bilo nepotrebno, da tajno bežite od nas, kakor da ste nam storili kaj hudega! Radi tega sva pohitela, da vam rečeva vsaj: «z Bogom!» ko niste hoteli, da bi se vi k nam potrudili! » Ivanu je bilo, kakor da mu razna bolna čuvstva hočejo raztrgati srce v prsih. Vzdihne in zajeclja z žalostnim glasom : « Oh gospod, — ni plemenitejšega 127 — človeka nego ste vi! Mislil sem, da bode bolje, ako se več ne vidimo, a zdaj ste prišli sami, da mi re¬ čete: «z Bogom», vi, ki dobro veste, da ljubim vašo soprogo bolj nego svoje življenje!* Na to reče Dubois čuvstveno: «Sam Bog vidi, kako me boli srce radi tega, ker mi je usoda prisodila, da vam plačujem rešitev svojega življenja s takim mučeništvom. No hotela je božja volja, a ona tudi vam dodeli, da tudi vam kedaj zasije solnce sreče.» Po teh besedah objame Ivana in ga poljubi na lice! Ivan pa prime njegovo roko, Aer jo gorko po¬ ljubi in porosi s solzami. Dubois pogleda svojo soprogo i jej reče : «No Marica, ali nimaš besede za milega našega prijatelja ?» Mara vzdihne, pristopi se k Ivanu, poda mu ro¬ ko in reče s solznimi očmi, a vendar nekako veselo : »Bodi mi čestit Ivan, varuj :i zdravje in življenje, a jaz povzdinem svojo dušo k nebesom v gorki mo¬ litvi, da ti Bog z veliko srečo plača vse trpljenje, katero si prestal radi mene! » Ivanu hoče srce počiti od težke bolečine. Pre¬ takal je solze in stal kakor zgubljen. Pripogne se, da jej poljubi roko. A Dubois reče z blagim smehljajem: »Poljubi ga Marica, prvi in zadnji krat kot moja so¬ proga ! Njegovo mučeništvo zaslužuje tudi tako zna¬ menje naše ljubezni in zahvale! A da bo imel od tebe veden spomin, daj mu svoj medaljon, ki ga no¬ siš okoli vratu. Tvoja slika mu bo v spomin, ki 128 — ga bo navduševal pod gorkim afrikanskim solncem k velikim junaškim delom ! » S tresočo roko vzame Mara zlat medaljon, v katerem je bila njena slika, da ga Ivanu in potem mu ponudi še svoje žareče lice. On jo nježno popade in jej pritisne na rdeči ustnici drugi poljub, trepetajoč od miline in bolesti ob enem. Na ladiji se oglasi zvonec, v znamenje, da la¬ dij a odpotuje. Ivan se strese. Pritisne še jedenkrat Duboisa na prsi in reče: «Bog vaju oba blagoslovi!» — in hiti na ladijo po mostiču, katerega kmalu za njim vzdig¬ nejo. — Se nekoliko minut in vojna ladija se spusti ponosno na sinje morje. Mara in njen soprog postojita še nekoliko na ključu, mahata z robcem odhajajočemu Ivanu in ko se zgubi v daljavi, podasta se v kočijo. Dubois zapazi Modriča, ki je še vedno tam stal in zakliče: «A propos Modrič — pojdite sem! Vaš rojak, gospod Bardič, mi je priporočil vas v ugodnem času. Potrebujem novega hišnega varuha. Ako tedaj hočete, dobite to službo takoj'. Imeli boste stanovanje in drva in še 500 frankov na leto, vrh tega pade vedno od gostov kak frank. Ali ste zadovoljni?* «Sem, hvala vam za milost!* odvrne Modrič spoštljivo. «Pridite jutri k meni in ako bodete skrben in pošten, dobite sčasom pri meni tudi boljšo službo*. Dubois mahne z roko in kočija oddrdra proti ulici Canebiere. «Ali si zadovoljna z mojo osnovo ?» — upraša Dubois svojo soprogo med potjo. «Sem» — odvrne ona smehljajoč se skozi solze. «Ali si sedaj jedino moja ?» — upraša on in jo prime za roko. «Tvoja — jedino tvoja, bila sem in bom z dušo in s telesom do groba, tako mi Bog pomagaj!» vzdihne ona, stiskajoč mu roko. «Amen 1» reče Dubois veselo, razblažen s slad¬ kim čuvstvom, katero uživa pravičen človek, ko se mu posreči kako dobro delo. Zadovoljen je bil sam s seboj, videč, da je pre¬ obrnil ljutega sovražnika v oduševlj enega čestilca, vspodbudivši ga vrh tega še na junaška dela v ko¬ rist mile svoje slavne domovine, a zraven vsega tega si je utrdil in zagotovil ljubezen in vernost ljubljene žene. XX. «Tvoja podoba mu bo svet spomin, ki ga bo pod vročim afrikanskim solncem vspodbujal na velika junaška dela!» — rekel je Dubois svoji soprogi, ko se je poslovil od Ivana, vedoč naprej, da bodo te besede delovale v duši ponosnega mladiča enako ne¬ znatni iskri, ki nenadoma šine v slamo. In v tem se ni prevari!. 8 — 130 Te besede so Ivanu šumele v ušesih sredi vi¬ harja krvave vojne, nadomeščajoč mu glas bojne tro¬ bente in goneč ga vedno v najgostejši metež, v naj¬ večjo nevarnost. Te besede zvonile so mu v duši, kedar ga je na dolgem in trudapolnem potovanju dušil vroči zrak, ali kedar je bil v puščavi pri prednjih stražah daleč od svojcev, osamljen in zgubljen v temni noči na straži, kjer mu je vsak hip pretila raznolika smrtna nevarnost, bodisi od sovražnikovega orožja ali od žrela besnega afrikanskega leva. — A kedar so mu kolena že odpovedovala od prevelikega truda, •— kedar so ga že tako zapuščale telesne moči, da mu je priha¬ jala misel, zrušiti se na topli pesek, da se na njem nekoliko odpočije in zaspi, če bi se tudi ta sen spre¬ menil v smrt, — takrat bi se te besede zopet ogla¬ šale v njegovi duši, zbudivši v njem novo vstrajnost, novo moč, kateri se niso mogli dosti načuditi njegovi častniki in drugi tovariši. In res čudno, — med tem, ko so drugi vojaki tujinske legije kar kupoma padali kot snopje več od silnega napora nego od sovražnikovega orožja, zdelo se je, kakor da Ivanu še koristi to nadležno voj¬ skovanje. Priprosta vojaška hrana, če tudi je izostala kakšenkrat po več dnij, teknila mu je tako, kakor da bi se hranil z najtečnejšimi jedili. Pleča so se mu še bolj razširila, mišice so se še bolj udebelile, dočim mu je lepo belo lice počrnelo od solčne žege in go¬ relo od krepkega in bujnega zdravja. — 131 — Ker je bil jedini Hrvat v celi legiji, pridelili so ga oddelku Poljakov. To so bili oni nesrečni varuhi poljske svobode, katere je izgnal krvavi konec vstaje leta 1830., iz hladnih logov mile domovine pod og¬ njene žarke afrikanskega solnca. Kedar so v taboru zapeli kako poljsko pesem, žalujoči za izgubljeno milo «ojczyzno» (domovino), ali kedar so si pripovedovali starodavne povesti o nek¬ danji slavi in moči poljske kraljevine, poslušal jih je Ivan s pobožnim sočutjem, a vendar je bil srečen in blažen, ker mu je bilo dodeljeno, da je mogel slišati v toliki daljavi od mile domovine okoli sebe glasove, ki so bili sorodni sladkemu njegovemu materinskemu jeziku. S svojim ljubeznivim vedenjem, s svojimi čed- nostimi in svojo požrtvovalnostjo, s katerimi je pritekel v potrebi vsakemu tovarišu na pomoč, pridobil si je Ivan prav oduševljeno ljubezen in prijateljstvo ne samo svojih poljskih tovarišev, marveč tudi drugih legijonarcev, posebno takrat, ko so videli na svoje oči, kako veliko junaštvo more vskipeti v tem sicer krotkem velikanu. Hitro v prvih bitkah se je skazal Ivan s toliko hrabrostjo, da so zapovedniki z veseljem pripozna- vali, da jim je general Belchamps priporočil zares pravega junaka. V neki ljuti praski z Arabi so morali popuščati Francozi ter se umikavati nazaj proti utrjenemu taboru, 8 * — 132 — ker so imeli na lazpolaganje premajhno moč, da bi se mogli uspešno ustavljati trikrat močnejšemu sovražniku. . V popuščanju, ki se je vršilo povsem redno in po vsih pravilih novodobnega vojskovanja, je bil Ivan vedno med zadnjimi. Odbijajoč napade hitrih arabskih konjikov s strašnimi udarci svoje težke sablje, opazi Ivan, kako je lazilo blizu njega nekoliko Arabcev, da bi živega ujeli nekega ranjenega francoskega četnika. Kakor razkačen lev se zaleti Ivan med nje, udriha s sabljo, vrže jih dvojico, in ko mu nekoliko svojcev priteče na pomoč, zgrabi ranjenega četnika- vrže ga na ramena ter z ogromnimi skoki zbeži za umikajočo se vojsko. Naloži ga jednemu konjiku na konja ter pohiti k svojim Poljakom, pa jim zakliče z gromovitim gla¬ som : «Junaki, sramota je, da bežimo, poskusimo še jedenkrat svojo srečo ! > Misleči, da se mu je zmešalo v glavi, držali so se Poljaki, kakor da ga niso slišali, umikajoči se še hitreje. «Eh, ker nočete z menoj, grem-pa sam, da jim pokažem, kako se pri nas bojuje!» — zakliče Ivan razjarjeno ter leti proti sovražniku držeč, v zrak svojo sabljo. Ko so Poljaki videli tako besno junaštvo, vz¬ plamteli so zopet ter udarili za Ivanom proti sovraž¬ nikom z gromovitim; j vriskom, in v istem hipu začelo je novo strašnoMdanje, katero je zakril ostali francoski vojski gostj prah in dim pokajočih pušk. 133 — Kjer se pokaže Ivan, tam so pod njegovim mečem padali ljudje in konji. No tudi Poljaki niso za¬ ostajali za njim, marveč t iko besno napadali Arabce, kakor bi se bojevali za osvobojenje mile jim nesrečne domovine. Ta nepričakovani napad je bil tako nagel in silen, da so se Arabci početkom presenečeni in prestrašeni začeli že umikati. A ker so videli, da je navalila na nje samo peščica ljudij, zajeli so na svojih urnih kojih predrzne napadnike od vseh stranij, da jih uničijo. Ali v tem zapojejo zopet francoski bobni in trobente in nov trop francoskih konjikov je pritekel na pomoč uprav v odločilnem trenotku, za njimi pa še ostala umikajoča se vojska. Počel se je nov boj, kateri je končal s popolnim porazom Arabcev, ki so se umak¬ nili z bojišča. Ivanu ni bilo sojeno, da bi videl zmago zdrav in ne ranjen. V zadnjem trenuku boja trešči ga neki Arabec s sabljo po glavi prav oni hip, ko je on dru¬ gega Arabca podrl na zemljo. Na pol .mrtvega in krvavega so odnesli v tabor, kjer so se zbrali okoli njega skoro vsi generali in častniki, pomilujoč ga in slaveč na vsa usta veliko njegovo junaštvo. Položili so ga na klop, na kateri je nesrečnež ležal bled in miren, kakor da je mrtev. Pri glavi je stal vrhovni zapovednik, vojvoda Rovižki, general Sa- vary, in gledal žalostnim obrazom ranjenca. 134 — V tem pristopi pozvani višji zdravnik z drugimi pomožnimi zdravniki. « Glejte, vaši umetnosti izročam največjega ju¬ naka slavne naše vojske! » — reče Savary in položi roko na ranjenčeve prsi. — « Napnite vso modrost in znanje, da ga rešite zgodnje smrti, ker bi bila res ve¬ lika škoda, da bi umrl v cvetu svoje mladosti in bi mu ne mogli pokazati z nobeno stvarjo, kako spoštuje in obdaruje francoski narod in francoska krona tako junaštvo!» Zdravniki obkrožijo Ivana, pregledovaje mu rano, a na to se skrbnega lica pogledujejo drug drugega. »Težko ozdravi!» — reče tiho višji zdravnik in nadaljuje glasneje: « No, naj bo vaša milost pre¬ pričana, da storimo vse, kar moremo, da odženemo smrt od mladega junaka, kateremu se ima naša vojska zahvaliti za današnjo zmago». « Bog blagoslovi vašo modrost in znanje; ako ga rešite, bodite prepričani, da vam bo hvaležna tudi svetla naša krona! » — reče Savary svečano ter za¬ pove, da Ivana preneso v lazaret. Dolgo časa bdela je smrt nad ranjenim Ivanom. V neprestani mrzlici je spominjal Ivan vedno Marino ime, govoril jej sladke besede ter delal večkrat, kakor da mu je ona v naročju, in v takih sanjarijah se mu je zažarilo bledo lice izrazom največjega blaženstva in sreče. Naposled je zmagala zdravniška umetnost, še več pa močna bolnikova narava, in po treh mesecih je hodil že počasi po vrtu in se opiral na svojega najboljšega tovariša in prijatelja Poljaka Stanislava Blentkowskega. Oni dan pa, ko je nastopil zopet svojo službo, bil je za - nj dan največje slave in sreče. Okoli pol¬ dneva se je zbrala v taboru vsa francosk i vojska v praznični obleki, razdeljena v tri vrste. V sredi je stal oddelek Poljakov. Kmalu prijaha vojvoda Savary na krasnem vrancu s spremstvom ter pokliče Ivana, naj stopi pred njega. Počasti ga pred celo vojsko s krasnim govorom, slavi Ivanova hrabrost ter konča: « Tako izredno junaštvo zasluži tudi izredno plačilo in to plačilo je došlo na moj predlog od Njegovega Veličanstva, svetlega našega kralja Ljudovi a Filipa». Obrne se k Ivanu in pristavi svečano: «Gospod Bardice, francoska vlada želi, da se kolikor mogoče za stalno pridobi vaše junaštvo za našo vojsko, ter vam radi tega s tem odlokom podeljuje francosko dr¬ žavljanstvo. Bodite veren dižavljan velike Francije, kakor ste pokazali z junaštvom do zdaj in med nami dospete do velike sreče! V ime plačila za dosedanja junaška dela vas imenuje Njegovo Veličanstvo poroč¬ nikom ter vam podeljuje še vitežki red častne legije!» Iznenaden s to nepričakovano veliko srečo se je Ivan priklanjal, kakor da je omamljen, ter zahva¬ ljeval vojvodo z zmernimi besedami. A te besede zgu¬ bile so se v gromovitih klicih vojske: «Vive Jean — 13G — Bardice le plus grad’ hercs de la legion etrangere ! (Živel Ivan Bardič največji junak tujinske legije !) Savay mu pripne red častne legije na junaške prsi; bobni in trobente zapojo, godba udari francosko himno. Po tej svečanosti gre cela vojska pred Ivanom, najprej konjiki, potem pešci, a zadnji topničarji ska- zujoč mu vojaško čast. Tako je počastila in obdarovala Francija hrvaš¬ kega junaka dne 20. novembra 1832. XXI. Pretekli ste dve leti, odkar je Ivan postal po¬ ročnik, a njegovo mlado srce je vendar še vedno bilo le za Maro ter je zanjo gorelo z isto ljubeznijo in hrepenenjem, kakor nekdaj, dasi mu je pravila zdrava pamet, da je zanj za vedno zgubljena. Kakor sanja slepec v svojih mislih o solnčni svetlobi, ter si jo vedno lepšo predstavlja, kolikor bolj ga obkrožuje temen mrak, tako je tudi pred Ivanovo dušo vedno migljala Marina slika, a ta angeljska slika se je vzdigala v njegovi domišljiji vedno bolj do neke nadnaravne idejalne lepote, kolikor bolj je bil od nje od¬ daljen in kolikor več časa je preteklo, od kar jo je zadnjič videl. Radi tega mu je bila v mirnem času najslajša zabava, vleči se kje ob _ morju v senco kake palme in zagledati se v medaljon, v ono lepo sličico, ki se mu je smehljala ljubko in nedolžno, kakor da zre živa v njega, — a potem zagledati se z dolgim pogledom čez sinje morje proti severu, v megleno daljavo, koja zakriva sedanjo srečno domačijo neusojene mu in ne¬ pozabne dike. Ko so vsi francoski časopisi slavili njegovo ju¬ naštvo, s katerim se je toliko proslavil v krvavem boju, je dobil od svojih marsiljskih znancev mnogo iskrenih čaditk, od katerih ga je najbolj razveselila Duboisova, a ne toliko radi ljubeznive in laskave vse¬ bine, ampak radi one sladke priloge rožastega in di¬ šečega papirja, na katerem mu je z nekolikimi bese¬ dami iskrene radosti častitala tudi Mara. Dolgo časa je ugibal, ali bi odgovoril na to pismo ali ne, ter konečno meni, da bi bila največja neuljudnost, ko bi se ne zahvalil; zato napiše kratko pisemce, v katerem oba v kratkem zahvali za častiko. — No, te besede so bile tako vsakdanje kaze uljudnosti, da sta si oba morala misliti, da je na Maro že povsem pozabil, niti ne sluteč, koliko bolečin je revež pretrpel, ko je pisal ono pismice, boreč se s svojim čustvom, da ne bi mu utekla kaka beseda, ki bi jima mogla kaliti zakonsko srečo in mir. Tudi od Modriča je dobil nekoliko pisem, ka¬ tere je prevejalo iskreno čuvstvo hvaležnosti in odu- ševljene ljubezni do njega. Iz pisem je izvedel Ivan, da je Marica kake štiri mesece potem, ko je on odšel v Algir, povila deklico, kateri so pri krstu dali ime Jeanne (Ivanka), da je Dubois sam zahtevel, da se mu dete tako imenuje v spomin nepozabnega rešitelja; — 138 dalje, da je Borič prevzel gozdno oskrbništvo na ve¬ likem posestvu blizu Auriola, ki ga je Dubois kupil za 150.000 frankov, in tudi, da se je zagledalo Mod- ričevo srce z Marino sobarico, v lepo Sidonijo, ter da se je ž njo oženil, a gospodar da ga je imenoval za nadzornika vseh hiš v Marsilju. V pismih je Modrič omenjal od začetka tudi Maro, pisal Ivanu, kako je srečna pri dobrem in ple¬ menitem soprogu. A videvši, da Ivan v redkih in kratkih odgovorih o njej ne piše niti besedice, mislil si je Modrič, da je na njo povsem pozabil, nehal je tudi on o njej govoriti v svojih listih, ne .sluteč, kako težko bo Ivanu, ako ne izve nič več o predmetu ne¬ srečne prve ljubezni. On bi bil srečen in blažen, ako bi mu kdo vsak dan napisoval cele knjige o njej, a mesto tega ga je Modrič dolgočasil, opisujoč mu na dolgo in široko trgovinska podjetja svojega gospo¬ darja, vedno rastoče bogatstvo, in slaveč ga radi plemenite in dobrodelne narave in trgovinske spret¬ nosti. No, še hujše pride za Ivana. Modričeva pisma so postajala vedno bolj redka ter so nazadnje povsem prenehala, ker je sklepal iz redkih in suhoparnih od¬ govorov, da ga s temi pismi morebiti samo nadle¬ guje. Tako je preteklo skoro pol leta, da Ivan ni dobil glasu iz Marsilja. Vsakovrstne misli so mu ro¬ jile po glavi, kakor zgubljen je hodil, zaman se bra¬ neč neznosnega čustva negotovosti. Naposled so ga — 139 — premagale vsakdanje bolečine, preobrnivši v njem vse dosedanje nakane glede na daljno zatajevanje njego¬ vih čuvstev. Sede ter napiše dolgo pismo rojaku Modriču, proseč in roteč ga, naj mu kolikor več in pogostom piše o Mari. «Oh, dragi Matej» — pisal mu je — «kaj mi pomaga, pretvarjati se dalje pred teboj, kakor d t sem jo že pozabil, ko pa ni trenutka, v kojem bi njena podoba ne stala pred mojo dušo, ko bi ne videl, da jo še vedno ljubim in da samo njo morem ljubiti na svetu». «Ako bi pa tudi zamrla prva moja ljubezen do nje, bi moralo vsplamteti moje srce že iz hvaležnosti novim žarom ljubezni do one žene, katera je, čeprav nehote, vendar postavila temelj sedanji moji sreči! Veliko hrepenenje po nji me je zvleklo iz revne domačije v lepo Fran¬ cosko, a bojazen, da bi jej kalil srečo, zapodila me je v vročo Afriko, kjer sem si pridobil čast in slavo, o kateri poprej še sanjal nisem. Komu naj se zahvalim za svojo sedanjo srečo, — ako na njej, — jedino njej, — ter koga naj ljubim, dokler sem živ, — ako ne njo, — jedino njo ? » «Oh Matej, — zaman sem se trudil doslej, da bi si iz srca iztrebil sladke spomine svojih preteklih dnij, kajti kolikor bolj sem jih podil, toliko bolj so se mi utr¬ jevali v bolno dušo, v svoje nevidne mreže, dokler se nisem udal bolnemu prepričanju, da za moja čustva — 140 — ni bodočnosti, ampak da jim je sojeno uživati jedino le spomin sladkih sanjarij moje preteklosti. Zato te rotim še jedenkrat, piši mi veliko in pogosto o njej. Naj te ne zadržuje trud in čas, ker mojemu srcu ugodiš do nebes. Ali prosim te, kakor Boga, ne zini ni njej ni komu drugemu, kar sem te prosil, ker hočem, da bom za njo mrtev ter da na grobu moje sreče toliko bujneje in mirneje more uspe¬ vati njena sreča ». Po treh tednih dobi Ivan zaželjeni odgovor. «Tvoje pismo me je iznenadilo, kakor grom z jasnega neba» — pisal mu je Modrič. — « Mislil sem za gotovo, da si že davno pozabil na milostljivo gospo Maro, kakor bi tudi bilo najbolje, ali zdaj nakrat vidim, da ti za njo še vedno in bolj zdihuješ nego kedaj poprej! — Nikar mi ne zameri, mili dobrotnik moj, a moram Ti iskreno povedati, da se ti ne moreni zadosti načuditi, k To moreš tako hrepeneti za njo, ko veš, da je ona za te zgubljena ter da bi mogla postati tvoja morebiti le tedaj, ko bi zgodnja smrt pred časom pokosila dobrega in plemenitega soproga, kar pa naj vsemogočni Bog še dolgo ne dopusti, ker se taki ljudje ne rodijo vsaki dan. Ker vidim, da še vedno trpiš na stari srčni rani, sem jako žalosten, ih to tim bolj, ker mi je zaman iskati sredstva, s katerim bi ti mogel zaceliti to rano. Radi tega se tudi težko odločim, odzvati se tvoji želji, ker se bojim, da s tim dosežem uprav nasprotno temu, — 141 — kar želim, da bi s teboj bilo, ker ti še bolj raztrgam nemilo rano, mesto da bi jej podajal leka. No, naj se zgodi tvoja volja. Ker pa misliš, da se ti srce oddahne, ako ti bom večkrat pisal v njej, vedi sam in ne toži mene, ako te bode rana še bolj skelela! » S solznimi očmi je bral Ivan v pismu na polnih treh polah natančno opisano Marino vsakdanje živ¬ ljenje, polno lepih in dobrih laštnostij, kako jo soprog obožava, kako je krepostna in verna žena ter skrbna mati, kako se je prikupila z očarujočo ljubeznivostjo vsemu mestu, ki jo obožava, dočim reveži ne morejo prehvaliti Boga in preprositi za srečo in zdravje Sa¬ maritanki iz daljnega kraja, katera je posušila že toliko solz uboštva in nesreče s svojo radodarno roko. Prebral je večkrat to pismo, a lice mu je za- temnelo, ko je bral sledeči dostavek dolgemu pismu: « Mislim, da sem te za danes zadovoljil, a zdaj mi dovoli, da ti izpovem greh, ki sem ga nehote storil, in prosim te že naprej, da mi ga odpustiš ali da me vsaj ne sodiš preostro. Naložil si mi, da ne smem povedati živi duši, kar si mi pisal v zadnjem pismu, in jaz sem tudi hotel tako, ali Bog je obrnil. Bog je hotel, da prav ona prebere tvoje pismo. To je bilo tako - le, pa sodi sam po vesti, ali sem toliko kriv, ako se je tako zgodilo. Nekega dne sem bil v zimskem vrtu in pregle¬ doval neko novo cvetlico. Bil sem prav sam, ko nakrat vstopi milostljiva gospa Mara. — 142 — Prične govoriti z menoj o marsičem ter tudi o tebi in reče: « Naš rojak Ivan je v Afriki posebno srečen, da nam nič ne piše. Nisem mislila, da tako hitro pozabi mene in druge svoje prijatelje v Marsilju!» « Sam ne vem, kako sem takrat pozabil na tvoj nalog. Ker sem jej bral na obrazu, da je nekako raz¬ žaljen njen ponos, nisem mislil drugega, kakor da te opravičim neosnovanega dolženja, zato sem jej hitro odgovoril, ne da bi pomislil, kaj govorim: « Oh milost¬ ljiva gospa, kaka sreča zanj, da bi vas mogel po¬ zabiti !» Ko čuje te besede, pogleda me nemirno in ra¬ dovedno ter upraša: « Kaj? — Od kod veste vi, da on me ne more pozabiti? —- Ali vam je mogoče kaj pisal ? — Pa kaj piše, povejte, da slišim, saj veste, kako me zanima njegova usoda! » Kesal sem se nemilo, da sem izustil te besede, a bilo je že prepozno. Videč me vsega zmedenega, uprla je svoje divne oči v me, kakor da hoče pogle¬ dati na dno mojega srca, ter me začne prositi, naj jej povem, kaj si mi pisal. Dragi Ivan, da bi vedel, da me čaka gotova smrt, ako jej resnico povem, bi jej takrat v obraz ne mogel lagati, in zato sem jej odgovoril: «Pisal mi je te dni. Tu je pismo !» To rekši sem vzel tvoje pismo ter ga jej dal, ne misleč, kaj delam. Ona je sedla ter brala pismo z največjo pozor¬ nostjo. Malo po malem razžalosti se jej obraz in na- 143 — krat se pokažejo solze v očeh. Prebravši ga do konca, ploskne z rokama, in zaihti: «Oh Bog, tedaj on še vedno zdihuje in gine za menoj ! Oh kaj še vse si¬ rota pretrpi radi mene !» Zakrila si je obraz z obema rokama, kakor da se boji pogledati mi v oči, a izpod belih rok kapale so debele solze. Ustane hitro, poda mi pismo in reče: «Pišite mu, dragi Matej, da ga stokrat pozdravljam, da sem ponosna, da sva si rojaka, — da ga ljubim in spo¬ štujem, kakor brata, a da ga tudi prosim, naj na me čim prej pozabi v naročju kake druge vredne kraso¬ tice !» Izginila je po teh besedah iz vrta, da skrije čustva, ki so se rodila v čisti njeni duši. Sodi zdaj sam po vesti, ali sem jaz res toliko kriv, da se je tako zgodilo. Ako bi vedel, da mi ne zameriš, povedal bi ti, kaj sodi o vsem tem moja slaba pamet. Kedar človek izgubi kako stvar, pa naj mu je bila Bog ve kako mila, si bo prizadeval, da dobi drugo, ki mu bo prav tako ali mogoče še bolj mila, nego mu je bila izgubljena. — Ali bi ne bilo povsem pametno, ako bi delali ljudje tako tudi pri ženah, saj jih je, hvala Bogu, toliko na svetu ? Zato mislim, da bi bilo najbolj pametno, ako bi se hotel malce zagledati v kako drugo lepo žensko stvarico, pa pri tem pozabiti na Maro, kakor bi je niti ne bilo na svetu. Kaj bode sicer iz vsega tega? — 144 — Ti se" postaraš, ostanes samec in se boš na stare dni prepozno kesal, da ti je bilo srce prirastlo samo k jedili in k temu še neusojeni ženi! » — — — Dolgo je hodil Ivan po sobi z mračnim obrazom, jezil se na Modriča, da mu je tako hitro izdal sveto skrivnost njegovega srca. Xo, malo po malem se mu razjasni lice in prejšnja jeza se počasi spremeni v čuvstvo neke ugodne tolažbe in naposled mu je bilo še ljubo, da je njegovo pismo prišlo v Marini roki. XXII. Ko je bil umrl dne 29. septembra 1863. leta španjski kralj Ferdinand VII. ter zapustil nasledstvo svoji triletni hčerki Izabeli II., sta se poganjala za vla- darstvo njegova udova Marija Kristina in njegov brat Don Carlos. Marija Kristina se je opirala na pragmatiško sankcijo glede na pravico nasledstva, a ker se je ču¬ tila preslabo proti močni stranki Don Carlosa, za ka¬ terega je bilo po uplivu rimske kurije tudi vse duhovstvo, poklicala je ona na pomoč sosednje države. Francoska je hitro priznala mlado kraljico ter se zavezala, da ji bo pomagala, a njej se pridruži še Angleška in tako je nastala tako imenovana čvetero- zveza (Andrupel - Aliance), ki je bila sklenjena 22. aprila 1834. L ta med Španjsko, Portugalsko, Francosko in Angleško v namen, da se brani zakonita pravica, nasledstva na Spanjskem, a še več za to, da se sveti — 145 — zvezi vzhodnih držav postavi nasproti zveza ustavnih zahodnih držav. Ali kmalu se je uverila Marija Kristina, da jej malo pomaga ta navidezni uspeh v zunanji politiki za urejenje notranjih odnošajev njene države, kajti vsled malomarnosti zaveznikov je stranka Don Carlosa po¬ stajala vedno močnejša in nevarniša. Se le po dolgem moledovanju je dosegla, da ste ji poslala Francoska in Angleška nekoliko vojske na pomoč. Ljudevik Filip, francoski kralj, jej je po dolgi prošnji poslal na pomoč svojo tujinsko legijo, a An¬ gleška je poslala še precej vojske pod poveljništvom polkovnika Evansa. Dne 16. avgusta 1835. leta je prišla francoska tujinska legija pod zapovedništvon junaškega polkov¬ nika Bernetta v Taragono na Špansko ter se združila z vojsko španjskega generala Cordove. Ako je tujinska legija mnogo pretrpela v Afriki, kjer je bila v vseh bojih prva, tako jo je na Španjskem čakala še hujša naloga, ali skoro bi rekli, popolna propast. Napotivši se v Aragonijo, bili so kmalu v sredi onega krvavega in nečloveškega vojskovanja med Kristinci in Karlisti, katero je pustošilo najbujniše kraje rodovitnega polotoku. . V vsih bojih, kjer se je vojskovala francoska tujinska legija, odlikoval se je Ivan Bardič z velikim junaštvom. 9 — 146 V krvavem napadu na utrjeni Artaban — dne 16. januarja 1836. — je bil on med prvimi, a v ljuti borbi pri Jobiru — dne 4. julija —• kjer je Ber- nette s štirimi batalijoni tujinske legije razbil jednajst batalijonov Karlistov, je odločilo zmago Ivanovo besno junaštvo. Legija je vrlo napredovala ter prišla do me¬ steca Ilera. Ne daleč od tega mesteca so se dvigali na bujni visočini starodavni gradovi bogatega velikaša Don Miguela Almaroade, vernega in vrlega pristaša kraljice Kristine. Zanašal se je na močno zidovje svojega gradu in v junaštvo svojih podložnikov ter ni hotel začetkom bežati, kakor drugi velikaši, ampak ostal je s svojo rodovino v gradu, ga utrjeval, kolikor bolje je mogel, ter se pripravljal, da se bode junaško branil, ako pride do napada. Ali prepozno je uvidel v svojo žalost in v grozo rodbini, da je preveč zaupal svojim podložnikom. Ko se je približevala krvava borba do zdaj še mirni ilerski okolici in ko počijo prvi glasovi o zverski okrutnosti Karlistov proti pristašem kraljice Kristine, so se prestrašili njegovi pristaši in velik del njegove čete je na tihem zbežal tisto noč, ko se je raznesla vest, da so Karlisti komaj dve milji daleč. To je bilo po noči dne 12. julija 1836. Almaroado je imel pri sebi samo svoje hlapce in kakih deset pristašev, ki niso zbežali, raztuži se 147 — nemilo, ko vidi, da tudi njemu ne preostaja drugo nego bežati, da ga ne ulove oni požigalci. No, ko so se baš pripravljali v največji hitrici, da zbeže in vzamejo seboj kolikor mogoče dragoce¬ nejših stvarij, pokažejo se pred zoro prve čete Kar- listov ter obstopijo Almaroadove dvore, da se mu kolikor mogoče okrutneje maščujejo radi vernosti do njihove nasprotnice. Ko napoči dan, navali glavna četa na velika vrata, jih hitro razbije, pridere na dvorišče, kjer jih pozdravi smrtni ogenj iz pušk Almaroadovih junakov. Pri vsem junaštvu niso se mogli dolgo časa upirati, kajti mala četa domačincev je hitro zginila do zadnjega moža pod orožjem močnejšega sovražnika. Z velikim krikom derejo Karlisti v notranje prostore ter jezni radi že precejšnje zgube so pričeli divjati in z zversko besnostjo pobijati ranjence, žene in otroke Almaroa¬ dovih služabnikov. Tako so si ohladili jezo ter pričeli preiskovati vse prostore in kote, da bi žive ujeli go¬ spodarja in njegovo rodbino, pogovarjajoč se že naprej, kako jih bodo nemilo trpinčili, predno jih umore. Preobrnili so celo hišo, a o Almaroadu in njegovih ni bilo ne duha ne sluha. Videči, da je ves njih trud zastonj, začeli so ropati po gradu. Vse dragocenosti, denarje, zlato in srebrno posodo, biserne nakite ter dragocenejšo obleko in orožje so znosili na velik kup v dvorano, da si razdele tam ves plen po bratovsko. Kar se jim je zdelo malo vredno, so razbili ali raztr¬ gali ter pometali skozi okna na dvorišče. 9* — 148 Dva potepuha razbojniške zunanjosti sta našla tudi dva železna lonca polna cekinov v kleti zako¬ pana v pesek, in koj so bili vsi jedne misli, da si jih razdele mej seboj ter potem zažgejo grad in odhite dalje, da bi jih Kristinci tukaj ne zajeli. Izvzemši nekaj straže na dvorišču zbrali so se; vsi v veliki dvorani in zapovednik, neko grdo in ostudno človeče, začne deliti plen. V tem poči zunaj puška, za njo druga, tretja, a kmalu nastane nepre¬ stano streljanje. Skočijo k oknom ter vidijo, kako že deio prve straže tujinske francoske vojske na dvorišče. Zapovednik z gromovitim glasom zapoveduje, kje imajo stati pojedini oddelki na najbolj ugodnih mestih, in koj se usujejo z oken smrtonosne kroglje na nasprotnike. Na dvorišču je bil oddelek Ivana Bardiča, ki je imel povelje, hoditi pred ostalo legijo. Ker je Ivan slišal že od daleč streljanje, je hitel s svojim oddelkom ter našel Almaroadov grad v sovražnikovih rokah. Poslal je hitro nekoliko mož nazaj, da pokličejo druge oddelke na pomoč. Svojo četico razdeli v tri dele, a z najmočnejšim navali na glavni uhod. Ni maral za streljanje z oken, marveč kar skokoma je prodrl v notranje dvorišče ter napadel notranje prostore. Celo poslopje se napolni z dimom iz pušek, kateri jih je tako zakril, da se niso mogli več razločevati med seboj. Ko se je dim nekoliko polegel, je Ivan opazil, da so se sovražniki nekam umaknili. 149 — Preiskal je hitro vse spodnje prostore, a ker jih ni dobil, udaril je s svojci v prvo nadstropje, kjer opazi, da se Karlisti tlačijo v veliko dvorano, da tam poskušajo zadnjo obrambo. Kmalu je stal Ivan pred dvorano, kjer so se bili Karlisti skrbno zaprli. Ivanovi vojaki začno streljati v vrat-a in razbijati jih s teškimi meči, in ko se razlete, provalijo v dvorano, prvi Ivan, delajoč si pot s straš¬ nimi udarci svoje sablje. Nastane zadnja odločilna borba. . Umolknile so puške, a toliko grozneje so besnele britke sablje, bodala in meči na jedni in drugi strani. Toda besnim napadom Ivanovih junakov se Karlisti niso mogli dolgo časa braniti. Nad polovica jih je poginila, a drugi so poskakali skozi okna na dvorišče, kjer so jih drugi Ivanovi vojaki sprejeli z bodali ter pobili do zadnjega moža. Ko ni bilo več v celem ogromnem gradu no¬ bene žive sovražnikove duše, začel je pregledovati Ivan, ali ni kje med ranjenci kateri gospodarjevih ljudij. V tem opazi z nekim čudom, kako so se nje¬ govi vojaki zbrali okoli kupa blaga v dvorani ter la¬ komno trgali se, kedo bi več mogel ugrabiti. Ne verujoč svojim očem, je gledal še nekoliko časa ta prizor ter potem skočil kot besen med nje, ves rdeč od jeze, udaril s sabljo in zaupil: «Prste k sebi! — Hej, kaj je to? —- Ali zapovedujem jaz ro¬ parjem ali junakom? Mari ste se tako hrabro bojevali proti tim roparjem samo za to, da se okoristite ž njih 150 — krvavim plenom? Hej? — Ali ni gospodar tega blaga bil veren pristaš oni kraljici, za katero se mi vojsku¬ jemo, a sedaj hočete vi, da omadežujete za malen¬ kosti svetlo dosedanjo našo slavo s tako sramoto, da bodo o nas govorili babe in otroci, da nismo bili nič boljši nego roparji? Kaj se vam je pamet zmešala, da tako delate? No, delajte kar hočete —• vidim, da sem se varal, — polnite si svobodno žepe s tujim blagom po zgledu naših zverinskih nasprotnikov, a jaz zlomim svoj meč, ki vam je do zdaj kazal pot k zmagi in slavi ter zbežim v kako puščavo, da bom objokoval v pusti samoti oni trenotek, v katerem ste uničili moje ponosne nade s tako grdim dejanjem!» Po teh besedah zgrabi svojo sabljo, kakor bi jo hotel zlomiti na kolenu. V tem pa priskočijo nje¬ govi vojaki in po dvorani se razlegajo klici: «Ne stori tega za Boga, — odpusti nam, — vrag nas je zmotil, ■— sami nismo znali, kaj delamo, —- a zdaj vidimo, da smo grešili; —■ odpusti nam in bodi še vedno naš slavni vodja, — ker take nas ne boš vi¬ del nikoli več!» Ivan gleda okoli in se čudi moči svojih besedij. Videč tako hitro ukročeno četo, ki je malo prej bila podobna besni trumi krvoločnih volkov, prešine mu srce ugodno ganjenje, a na obrazu se mu je bral po¬ nos. Pogleda proti nebu, razprostre roki ter zakliče z ganjenim glasom: »Mili bratje, — slavni moji bojni tovariši! — rad vam odpuščam, ker vidim, da je v vas zopet oživel ogenj one čiste in poštene zavesti, ki je največji kras pravega junaštva! — Tako velja, junaški bratje, zdaj ste moji, a vse to blago izročimo ilerskemu alkaldu, da ga varuje za one, ki imajo do njega pravico. — Ako je morda gospodar gradu umrl, ima gotovo še kaj rodovine, ki nas bo od roda do roda blagoslavljala, da nismo bili samo hrabri, ampak tudi pošteni junaki!» Gromoviti — «živio!» pretrese grad, a vojaki primejo Ivana, ga vzdignejo v zrak in vriskajo od ve¬ selja. Ogorelih lic in plamtečih očij vzdigne Ivan svoj krvavi meč ter zakliče ginjeno: «Junaški bratje, bo¬ dite mi vedno taki iu ne bode mi žal, ako stokrat umrjem pri vas in za vas!» Hotel je še dalje govoriti, a pri tem se zagleda v neki prekrasni basrelif, ki je kazal Karla V. v na¬ ravni velikosti, ker se mu je zdelo, kakor da bi se premikala mramorna plošča, kakor bi se hotela od¬ preti kakor vrata. Opazili so to tudi drugi in gledali tja, kar ostrme od čuda, zagledavši nov nepričakovan prizor. Mar¬ morna plošča se je odprla na široko, a na mestu po¬ kaže se visoka deklica krasne angeljske lepote, katero je obsipalo svojimi rmenimi trakovi zlato jutranje solnce. Vitko njeno telo je odevalo belo nočno oblačilo, a po krasnem bledem obrazu so bili razpleteni bujni dolgi lasje. Pogledala je četo vsa prestrašena, a potem je uprla velike črne oči v mladega junaka Ivana, ki je še vedno sedel na rokah svojih vojakov. Kakor bi bili okameneli, obstali so vsi nekoliko časa ter gledali začujenjem krasno stvar, kakor kako nebeško čudo. V tem se deklica ozre, namigne z glavico, a koj na to se pokaže starec, veličastvenega obraza, za njim stareja gospa in deček kakih 12 let. Deklica gre proti Ivanu, kojega so bili že spustili na tla, po¬ klekne pred njim, razprostre roki, oblije jo rdečica in spregovori v čisti francoščini: »Gospod, slišali smo vaše besede iz skrivališča ter smo zvedeli, da ste pri¬ jatelji, zato smo izstopili, da se vam in vašim junakom zahvalimo za pomoč, s katero ste nam rešili življenje in imetje! Ali preslaba je naša hvaležnost za tako dobroto, zato naj poplača Bog vam in vašim junakom z veliko srečo vaše vitežko delo! » Po teh besedah deklica ustane, mahne z roko proti svojim ter nadaljuje: «Ta je moj dobri oče Miguel Almaroado, ta je moja mati Dona Izabela, ta moj brat Ferdinand, a jaz se imenujem Elvira!« Ivanu je bilo, kakor da sanja kak čaroben sen. Da bi se mu v temni noči pokazalo solnce, bi ga ne bilo tako silno iznenadilo, kakor ga je presenetil nepriča¬ kovani pojav te divne krasotice, ki je kakor angelj nebeški nenadoma stopila pred junaško četo in med krvava ter razmesarjena telesa padlih borilcev. Hotel je nekaj pregovoriti, a jezik mu je bil kakor prikovan. Odkar se je bil posvetil bojni slavi, ni še nikdar zašel v žensko družbo, a zdaj je stal kar nakrat pred velikaško krasotico, kateri je moral nekaj odgovoriti na njene besede. Mislil je na vse strani, ko zapazi na svojo srečo, kako je Elviro groza pretresala, videč na podu toliko mrtvih trupel in toliko človeške krvi, a to mu razveže jezik. Prikloni se okorno in pregovori z uljudnim na¬ smehom: «Senorita, ta trupla niso za vaše lepe oči, ne ta krv za vaše male nožiče, zato dovolite najprej, da odvedemo vas in vaše v drugo sobo!» Hotel jo je prijeti pod roko, ko se zasliši ne daleč zopetno streljanje. Ivan se strese, udari z roko kvišku ter prične poslušati, a pri tem so mu oči vsplamtele v radosti in nestrpnosti. Ker se je slišalo vedno glasneje stre¬ ljanje, nasmehne se in reče: «Naši so! Mogoče, da so jih Karlisti od strani napadli, pa jih gonijo sem!» Na to zakliče na ves glas: « Junaki, počakajte me vsi tukaj, a jaz grem na najvišji stolp, da vidim, kje se bijejo in s katere strani bi jim mogli prihiteti na pomoč». Na to Ivan odhiti, a za njim mali Ferdinand, da mu pokaže pot v stolp. Med tem odtrga Don Al- maroado nekemu železnemu loncu kositarski pokrov ter prične v inglici deliti cekine med vojake, da jih vsaj nekaj poplača za junaško pomoč. Komaj je kon¬ čal to delo, že se je vrnil Ivan, goreč v poželjenju za novim bojem. Pogleda svoje vojake in zakliče: «Junaški bratje — lepa sreča se nam smeje! Pregledal sem s stolpa celo bojišče ter videl, kako se borijo — 154 — naši z mnogo močnejšim sovražnikom, kateremu se bodo jedva mogli ustavljati. Ali nova pomoč bi za- mogla obrniti bojno srečo. Ako si hočete pridobiti novih lovorik, pojdite za menoj! Zapazil sem neki posebno ugoden klanec, po katerem prilezemo do 'bo¬ jišča, in ako dospemo tja, da nas prej ne zagledajo, je zmaga naša, ker od tam moremo zgrabiti sovraž¬ nika od strani in od zadaj. Hajd tedaj, za menoj ju¬ naki! — Bog in Marija Kristina!* Potegne sabljo, vkloni jo pred Elviro in njenimi stariši ter reče: kolikor mogoče za vaše velike zasluge, ki ste jih pri- j dobili za rešitev in čast francoske države. Cujte tedaj, dragi stotnik Bardič, kakšno darilo vam je namenila ; Francoska! — Kapitel reda častne legije sklenil je v svoji zadnji seji jednoglasno, da se vas pomakne v drugi višji red, ter da se vam podeli komanderni križ : častne legije. Jaz pa, Ljudevit Filip, po božji milosti 11 * — 180 — francoski kralj, vas imenujem za eskadronskega za- povednika! Gospod chef d’ escadron Bardič, bodite tudi zanaprej junak v korist in slavo naše nove do¬ movine, "pa doživite, ako vas - Bog ohrani tudi še mar¬ šalsko čast na Francoskem !» Ivanu se je zdelo, kakor da sanja čaroben sen. Silna razburjenost mif je vzdigovala prsi, kakor da bi ga hotelo nekaj zadušiti. Prikloni se globoko pred kraljem ter zamenca polglasno nekaj skoro nerazum¬ ljivih besedij v zahvalo. Cela dvorana in sijajno ono društvo zavrti se okoli njega. Zatemni se mu pred očmi, a život se mu trese, zgrudil bi se bil na tla od prevelikega čustva, da bi ga ne til prijel pod pazduho krasen, krepek mladenič, oblečen v častniško obleko španjskih konjikov. To je bil adjutant španjskega poslanca. Ko je kralj to zapazil, nasmehne se in reče : «Vidim, da vas prevladuje čustvo sreče, če tudi vam nismo poklonili ničeša, česar bi si ne bili krvavo za¬ služili ! Zato vas prepustim prevzvišenemu gospodu poslancu španjskega dvora, kateri vam ima nekaj po¬ vedati. Pomenite se ž njim, a potem mi bodete gost pri dvornem obedu, ter mi bode drago, če bodem slišal dogodbe, ki ste jih doživeli v Afriki in na Spanj skem». Po teh besedah prikima kralj z glavo, udari z roko ter se prične pogovarjati z maršalom Soultom, a okoli Ivana se zbere hitro vse sijajno društvo, ter mu vsi po vrsti z laskavimi besedami čestitajo k novi — 181 — sreči. Ves omamljen zahvaljeval se je Ivan s tresočim glasom, stiskal ponujene roke, a ko je to končalo, prime ga spanjski poslanec pod roko, odpelje ga ne¬ koliko na stran ter reče: «Imam vam izročiti srčne pozdrave Don Miguela Almaroade in od cele njegove rodovine, a tudi od njegovega zeta Fernanda Talavere de Campanario». «Tedaj se je Elvira poročila z Don Fernandom?» upraša Ivan skoro brez sape. «Da, že leto dnij je temu, odkar živi z njim v najsrečnejšem zakonu», odvrne poslanec. Ivan pogleda kvišku z izrazom iskrene radosti in vzdihne, kakor bi se mu srce oddahnilo. Poslanec pa nadaljuje: « To zimo so bili vsi tukaj, mudeč se v Pa¬ rizu mesec dnij, ter so se pred dvema tednoma vrnili zopet na Spanjsko. Ker so doznali, da se vi z legijo v kratkem vrnete na Francosko, so me naprosili, naj vam izročim njihove pozdrave; vrh tega so pustili pri mojem pobočniku za vas neki zabojček, kateri smo že poslali v vaše stanovanje*. Se bolj srečen po tej ugodni novici, pogovarjal se je Ivan še dolgo s poslancem in njegovim poboč- nikom, dokler ni prišlo znamenje, da je končan svečan sprejem pri kralju. Ljudevit Filip se je priklonil na vse strani ter odšel z nekoliko dvorniki, in kmalu se je razšlo tudi ostalo društvo. Kakor v snu se je Ivan videl v sijajni kočiji in streznil se je še le takrat, ko je stal v svojem stano- — 182 vanju in mu je služabnik podajal podolgast zabojček, kateri je dobil za njega od španjskega poslanca. Z drhtečo roko Ivan odpečati in odpre zabojček in kar omamijo ga notri nakopičeni dragoceni darovi. Najprej vzame v roke prekrasno častno sabljo, sko¬ vano v mavriškem slogu, kateri sta se krasno svetila srebrom, zlatom in biserji okovani roč in nožnica. Dobil je notri tudi dragoceno prekrasno zlato uro z dolgo težko zlato verižico; dalje več prstanov z dra¬ gimi kameni in pet jednako velikih podob v zlatih ok¬ virih. Bile so to z oljnatimi barvami na emajlu slikane podobe cele rodovine Don Miguela Almaroade in nje¬ govega zeta Don Fernanda. Na dnu zabojčka pa so bila tri pisma. Prvo je bilo od Almaroade, drugo od Elvire, a tretje od Don Fernanda Talavere. Vsi trije listi so bili polni najod- kritosrčniše zahvale; med njimi pa se je odlikoval še posebej Elvirin list, v katerem s svetim ognjem pri¬ znava, da mu je hvaležna ne le radi rešitve življenja in premoženja, marveč tudi za rajsko srečo svojega « zakona. Ivan je dolgo ogledoval mle darove ljubezni in hvaležnosti in pri tem skoro pozabil, da je povabljen na dvorni obed. V tem srečnem položaju bilo bi mu najljubše, da bi bil v kakem zatišji, ter tam prevelikega veselja na glas se razkričal in razjokal. Zato se popoldne nekako nerad odpelje v Tuil- lerie. Ali pri obedu ga vnovič še bolj očara kraljeva €$ 183 — prijaznost. Z laskavo ljubeznivostjo zabaval se je ž njim Ljudevik Filip, pozorno poslušajoč dogodbe nje¬ govega življenja, a po obedu odslovil ga je kralj s posebno milostjo- in naklonjenostjo, želeč mu novo srečo na afrikanskem bojišču. Ves utrujen in prevladan po preveselih utisih današnjega dne, zasede Ivan voz ter naroči kočijažu, naj ga jedno uro vozi okoli kjer hoče, da si zbere razburjena čustva in se tako razvedri. Vozil se je po najživahniših ulicah parižkih med velikansko množico ljudij ter premišljeval, ali je resnica, ali samo ugoden san vse ono, kar je danes doživel; a ko pomisli na svojo bodočnost, zdelo se mu je, kakor da bi mogel tudi stokrat žrtvovati svoje živ¬ ljenje za narod in državo, v kateri se prave zasluge tako pravično cenijo in tako sijajno. obdarujejo. XXVI. Dva dni po tem je hitel Ivan proti Mrsilju ter potoval po dnevu in po noči, da poprej dospe tjekaj, ker teden dnij za njim že dospe cela polkovnija. Po vsej poti so ga obletale sladke misli, kako ga Mara sprejme, kaj poreče, ko ga tako nenadoma zagleda, in kako ga sprejme Dubois. Dospevši v Marsilj okoli treh popoldan, preo¬ blekel se je hitro v paradno obleko eskadronskega zapo- vednika, pripne si na prsi komanderski križ častne legije in celo vrsto redov in odlikovanj, stopi v voz ter pohiti v ulico Carabiere. 184 — Ustavi se pred Marino palačo, skoči iz kočije ter hiti, da vstopi. Kar priskoči iz pisarnice nek visok gospod v črni obleki ter zavpije veselo: — «Ivan! — gospod četnik!» in hipoma se objameta. Bil je Matej Modrič, ki je začasno opravljal oskrbovanja bolnega Frimonta. «Oh, kako si lep, — komaj sem te spoznal v krasni obleki!» — zakliče Modrič veselo ter opazuje Ivana od glave do pete izrazom radostnega izne- nadenja. Prime ga pod roko, da ga odvede v svojo sobo., Ivan pa upraša nestrpno: «Ali so gori?» « A kdo ? » «Mo, kdo drugi, nego Mara in njen soprog?» Modrič resnobno odgovori: «Zal, ni jih v Mar- silju; že pred poldrugim mesecem so odpotovali*. «A kam za Boga?» — upraša Ivan komaj dihajoč. «V Palermo* — odvrne Modrič ter pristavi: « Lanske jeseni je obolel gospod Dubois za vnetjem na pljučih in malo je manjkalo, da ubožec ni umrl. Od tedaj vedno kašlja, a zdravniki so mu svetovali, naj ostane celo zimo na Siciliji. Pri njem so vsi njegovi: gospa Mara in dvoje otrok, tako da sem zdaj prav sam v celi hiši ter od velikih skrbij sam ne vem, kje mi stoji glava, ker je tudi gospod Frimont obolel, a jaz ga moram nadomeščati v oskrbništvu. Vrnejo se najkasneje okoli srede marcija. Potrpi do tedaj dragi Ivan, saj ostaneš že tako nekaj mesecev tukaj!» 185 — Ivan zmaja z glavo, kažoč največjo žalost ter odgovori: «Zal, da mi ni mogoče dolgo ostati v Ev¬ ropi. Za sedem, ali osem dnij pride sem moja pol- kovnija in jaz moram ž njo — v Algir. Oh Bog — Bog — ali sem nesrečen v ljubezni! — No, jedino njo sem do zdaj ljubil — nje jedine nisem pozabil pod vročim afrikanskim solncem, ne v krasni Španiji — ter sem se za to kakor otrok veselil onega tre¬ nutka, ko jo bodem mogel zopet videti, kakor da me čaka tukaj nebeški raj, — in glej, neusmiljena usoda mi ne pusti doživeti še to nedolžno veselje,, da samo malo časa pogledam v nepozabljen obraz mojega nek¬ danjega ponosa, — da bi jej stisnil roko, pa da bi jo uprašal, kako se jej godi v novi domovini!» Modrič skoraj zastoče od bolečine, ko vidi, kako se obožavani pobratim zruši ves potrt na stol, zakri¬ vajoč si obraz z obema rokama, dočim se mu iz prs vzdigujejo težki in žalostni vzdihljeji. Pristopi k njemu, položi mu roko na rame in ga upraša z blagim glasom: »Tedaj še vedno zdihu¬ ješ za njo ? Oh Ivan, to ne more biti ljubo niti Bogu, da nosiš v glavi neprisojeno žensko bitje ter da bi radi nje ostal morda celo življenje neoženjen, med tem ko bi se pogajale za te najlepše hčere prvih francoskih velikašev!» Ivan proži roko, kakor da se hoče ubraniti, ter zastoče žalostno: «Oh Matej, —- ako poznaš Boga — ne dregaj v rane mojega srca! Saj tudi sam spre¬ vidim, da je neumnost, zdihovati za poročeno ženo; 186 — nesrečen sem, da me je Bog ustvaril takšnega. Ali ne morem si kaj, kajti, da mi ponudijo kraljevo hčer, bi je ne mogel tako ljubiti, kakor sem ljubil Maro, in kakor jo še vedno ljubim!* Oba sta molčala nekaj časa. Naposled upraša Ivan z žalostnim smehljajem: «Ali je še vedno lepa?» «Šteje se še zdaj med prve krasotice v Mar- silju, a udebelila se je močno*, odvrne Modrič. .— «Iz nje bi lahko naredil dva taka človečka, kakor je njen soprog*. «Nič ne de» — pristavi hitro Ivan —■ «vsa fi¬ zična lepota se sčasom zgubi, a zato živi ljubezen, vzbujena v sladki preteklosti. Ah, njena mila podoba živi in bode vedno živela z ono divno lepoto, s ka¬ tero je sijala takrat, ko sem jo zadnjikrat videl. Ako bi stopila ona zdaj pred me tudi s popolnoma skvar¬ jenim obrazom, bil bi srečen, da bi jo le videl. — A zdi se mi, kakor da me je božja roka določila, da bom z dušo in telesom pravi vojak, ter mi odvzela vsako najmanjšo srečo v ljubezni. Naj se zgodi božja volja, jaz grem z novo močjo, z novim junaštvom v krvavi boj za korist in slavo lepe in plemenite Fran¬ cije, a ti boš zopet slišal, kako zna tvoj pobratim goniti Arabe! — Ako pa padem v boju — bo boljše za me, a morda tudi za — njo». Modrič vzdihne, stegne obe roki proti Ivanu in reče: «Bog ne daj, da se to zgodi! No, da bi te pa ta nesreča res doletela, bi bila za tvoje prijatelje tim težja, ker nimamo od tebe nikake slike, ker je nam — 187 — do sedaj nisi poslal, če tudi smo ti tolikokrat pisali, da bi nam bil tak spomin jako drag. Skaži nam te¬ daj dobroto, pa daj se naslikati, dokler si tukaj. Ne daleč od nas stanuje prav dober slikar, kateri te v treh dneh naslika kakor živega in tvoja podoba raz¬ veseli njo in njega in jih potolaži, ker jih ni doma, da bi te videli!» «Naj se zgodi tvoja volja», odgovori Ivan, na- smehnivši se tužao, — »jutri me popelješ k slikarju, da me naslika, kakor bode hotel, jaz bodem mirno in potrpežljivo sedel, tako vsaj čas prebijem, ker ne vem, kaj bi začel! Zdaj pa pojdi z menoj, da se malo spre- voziva, a potem moram iti na stanovanje, da napišem, list domu, ker še ne vedo, kakšna sreča meje doletela v Parizu». Modrič zaključi v naglici svoje knjige, zaklene jih v miznico ter sede z Ivanom v kočijo.. Vozila sta se po najlepših marsiljskih ulicah, a Modrič govori: «Zares srečen si v vsem, samo v ljubezni ne! Tvoje veliko junaštvo ti je pridobilo v Parizu sijajno odlikovanje, a tukaj te čaka lepa ded- ščina!» «Kakšna dedščina?» — povpraša hitro Ivan. «Kaj nisi nič slišal ?» «Ne besedice!» «Stari general Belchainps je umrl pred pol le¬ tom, ter ti je zapisal .100.000 frankov! Saj je to znano že celemu mestu in sodišče si je močno priza¬ devalo, da ti to naznani, a najbrž pisem nisi dobil, - 188 zgubila so se kje na Španjskem. Denar pa je tukaj, vložen pri marsiljski banki, kjer ga lahko prejmeš, kedar hočeš j» Ivan se zamisli, sklene roki in dolgo gleda svo¬ jega prijatelja ves iznenaden. Pogleda proti nebu in vzdihne: «Oh dobri in plemeniti starček, — ti si me vspodbudil na vojaško srečo ter si se spomnil na me tudi ob zadnji uri, — a jaz nehvaležneš, — jaz'šem na te skoro pozabil!» Modrič pa dostavi: «Da, da, — ti še ne veš, kako je on spoštoval tvoje junaštvo. Vsakikrat, ko so časniki prinesli glas, da si se v boju zopet odlikoval, kazal je to v kavarni vsakemu gostu, ter ponosno pristavil: