—    2    —
Stari Poetorio.
Predaval dr. Vladimir T r a v n e r.
Nadaljevanje.
V tem času se začenja preseljevanje narodov, ki je trajalo v naših pokrajinah do prihoda Slovencev okoli 1. 567. Na begu pred Huni so prekoračili zapadni Goti dolenjo Donavo ter se naselili ob južnem bregu reke. Ker pa so jih cesarski namestniki stiskali, so se uprli in potolkli 1. 378 v krvavi bitki pri Drinopolu cesarsko vojsko, kjer je tudi cesar Valens sam padel. Tedaj so udrli Goti do Carigrada in Julijskih alp ter opustošili mesta v Panoniji. Če je pri tej priliki trpel tudi Poetovio, ni znano; izključeno pa to seveda ni. Teodosiju, katerega je naslednik Valensa Gracijan imenoval za so vladarja, se je posrečilo napraviti zopet mir s tem, da je sprejel v vojsko Gote, Alane in Hune, ali jih pa naselil v Panoniji.
Medtem se je uprla rimska nacionalistična stranka pod Maksimom proti Gracija-no in proti njegovemu bratu Valentinijanu, slednjič tudi proti Teodosiju. V teh bojih je premagal Teodosij svojega nasprotnika, med drugimi tudi pri Poetoviju. Okoli 1. 1700 so mislili, da so dravske terase ostanki teh sovražnih taborišč. Slednjič je združil Teodosij, kateroga imenuje katoliška cerkev „Velikega", ker je povzdignil katoliško vero v edino   državno   vero,   zopet   v celo   državo.
Pred svojo smrtjo je Teodosij razdelil državo med svoja sinova Honorija in Arkadija ter je dobil mlajši Honorij vzhodni del s Panonijo (1. 395). Kmalu na to so udlri Marko-mani in Kvadi v Panonijo, katere je sicer veliki vojskovodja Stiliho za kratko časa pro-gnal; od tega časa pa so se množili sovražni vpadi v naše kraje vedno bolj, posebno 1. 404, ko so upadli vzhodni Goti pod Rada-gajsom in L 408, ko je Sel gotski kralj Ala-rih v Italijo.
Nekoliko pozneje so udrli čez Tiso divji Huni, katerim je moral minister Aetius, ki je po smrti cesarja Honorija (423) vodil državo, 1. 648 odstopiti Panonijo. Tako je prišel Poetovio pod hunsko oblast. Po bitki na Katalaunskih poljih (451) je Sel „božja Šiba" Atila s svojo vojsko po cesti Syrmium-Aqui-leja proti Rimu. Mogoče je, da je na tem pohodu trpel tudi Poetovio, kar pa ni povsem verjetno, ker je spadalo itak v njegovo državo. Na tega mogočnega kralja Hunov spominja pravljica, da je Atila, ki je naslednjega leta umrl, pokopan baje pod cerkvico sv. Roka pri Hajdini, vendar je ta pravljica novejšega izvora, ter 1700 Se ni bila znana. Po Atilovi smrti je hunska država hitro propadla. Naše pokrajine so postale zopet plen številnih germanskih rodov, ki so hiteli skozi naše kraje proti Italiji tako sosebno 1. 475, ko so prišli semkaj Heruli pod vodstvom Odoakerja.
(Dalje prihodnjič.)