Vsebina 12. zvezka-.
1.	L—j.: Veruj in ljubi! Pesem................705
2.	A. Planinec: /Va Vrbovem. Povest. (Konec.) .....706
3.	Dr. Ahasverus: V svet. (Konec.).........715
4.	Ivan Vrhovec: Iz domače zgodovine. V. Zgodovina pošte na
Kranjskem. (Konec.) . . • . . ... . . . . .	717
5.	Anton Svetek< Spomini na okupaeijo Bosne. (Konec.) . .	727
6.	J. Navratil: Belokranjsko kolo. (Konec.) ... . . . .	743
7.	Fr. Orožen: O početku in razvoji pisem. ......	750
8.	Stanetinski: Smehljaj sej Pesem. . ... . . . . . .	756
9.	Janko Kersnik: Dohtar Konee in njegov konj. Humoreska.	757 10. Listek: Ja kop Volčič f. — Biblijografija slovenska. — Vod-	763
nikov spomenik. — Nagrobni spomenik Raičev in Levstikov. — Janko Gruden f. — Spomenik Šenoi. — O nabiranji krajepisnih imen. — Poziv.
Listnica.
G. R.: Povest kaže lep pripovedni dar, a marsikaj nam ne ugaja. Morala bi se korenito predelati. — G. Fr. K. p. v Gradci.-Jedno ali dve porabimo. — G. J. K. v V. P. pri Ž.: Ni zrelo. Obetanih stvarij. prosimo, nikar ne pošiljajte! — Jakobinec: Mislim, da bode najbolje, če opustite take stvari. — G. J. R. na Br. Ilvala za tvoj trud. Nekoliko. —G. Kr. K. v G. Jedno! — G. J. K. v Rad. Pride! — G. M. G. v D. Žal mi je, da se toliko trudite, a želje Vaše' ne morem izpolniti. Niti oblika, niti vsebina nam ne ugaja. — G. Ivauovič: V poslanih pesmih je mnogo lepih mest, v celoti vender niso za tisek godne. — Gg. Kr. K. v Gr. — Vojničan. — li. v T. — J. G. na D. — Z. N. v Gr. pr. Sr. — N. E G. v G. — J. R. g. v G. — R. R., u. n. Tr. — I I), v Lj. — l«*r. I), v K. — A. P. li. v K. Vsem tukaj naštetim gospodom naznanjamo; da poslanih rokopisov ne moremo porabiti. Sicer pa. prosimo vse gg. sotrndnikc; naj nam ne zamerijo, da jim v listnici sumarično odgovarjamo. Urednik res nima časa, da bi vsakemu gospodu posebej pisal.
Stev. 12.
HjubljaxisKü)'
Leposloven. in znanstven, list?
V Ljubljani i. decembra 1888.
Leto VIII.

Veruj in ljubi!
adhx v dehtečem, mehkem mladolctji Bu čel i ca šumf po rahlem cvetji, Za cvetom pisani obere cvet, Iz vseh posrče pa le sladki med:
Takd, dekli, mladenič nepoznani Globoko pač Iehkb srce ti rani . Oj, deklica, oj, deklica, mar veš, Ce zvdsto vdrovati meni smeš?
Nedolžna deklica, jc li ti znano, Komti ljubezni prve si užgano Darila ti sred? MordJt tvoj up Z ljubeznijo jc srkal smrtni strup?
Mord& v besedah sladkih temno skriva Trenutka jednega se slh. lestiva, Mordä., mordh. nadičenih ležij Neukročeni sipljc trop' strast ij! . . .
Kot trnje na vrtnici so mladcnci: Čarobna roža je v dekliškem venci Če modro roka matere skrbne Obrezala mladiki trnje je.
Le nagni ndme se, uzorno bitje, In spletaj s svojim mčhko moje žitje: Ti nerazdružno mi ovij počez Ljubezni večno-zveste skrivno vez!
Če med zelenjem pa bodeče trnjdtf Razpnfe po laskih se mladenke srnje, Glavico v živo rani ji lehkd In z žalostjo zastrfe okd lepo. —
Če cvet za cvctom v venci sc ocvita, Vendčr usfehle rože spenja kita: Če obledi pred mano tvoj obraz, Ljubeče nagnil bom na grob se jaz .
Če naju svet bo ločil v borbi jezni, Razplesti možno mu nc bo ljubezni, In če gord se skalne razvald, Ljubilo zvdsto bode te — sred!
L-j
Na Vrbovem.
Povest. Spisal A. Planinec.
III.
ečkrat se po tej nedelji sva se vozila z Valerijem na Vrbovo in jaz, ki sem se prej takö ogibal ženske družbe, bil sem naposled najrajši poleg Minke in Ivanke.
Brat moj Valerij se je pa izpremenil zadnje dni popolnoma. Nisem se menil, kaj mu je, in on, ki me je sprva vedno vabil, naj grem ž njim na Vrbovo, vpraševal me je zdaj zmeraj nekako začujeno, ali pojdem tudi jaz zopet danes k Vr^ničevim in zdelo se mi je skoro, da ga veseli, če sem mu zanikal vprašanje.
Jaz sem se proti Vrdničevima občma gospodičinama vedel popolnoma jednako in, dasi mi je ugajala Ivanka radi pohlevnosti svoje bolj, negoli Minka z mrzlo svojo visokostjo, kakor se je obično kazala, reči sem si vender moral, da naklonjenosti svoje Ivanki nasproti nisem še izdal nikdar in nikomur.
Rad sem se menil z Minko, kajti bila je res dovtipnejša od njene sestre, ali pri pogovoru z Ivanko sem se oddehnil dobrodejno od svojega mučnega pisirniškega dela in šalila sva se, kakor bi bil za deset let mlajši, nego sem bil res.
Tudi Minka je rada občevala z menoj, vender nisem nikdar doslej še opazil, da bi zaradi mene zanemarjala Valerija.
Celd na izprehod nisva jahala nikdar samä, kajti prošnji moji se je udala Ivanka ter zasedla konja in tudi Valerija sem kmalu töliko naučil, da je lehko jahal z nami.
Minilo je že kaka dva meseca od önega časa, ko sva bila prvič z bratom na Vrbovem. Ko sva neki dan prišla k VraniČcvim, ni bilo
gospodinje in Ivanke domä. Peljali sta se že dopdludne v Ljubljano, nc da bi midva kaj včdela o tem. Gospod Vrdnič je imel opraviti z gospodarstvom, da ga tudi ni bilo blizu ddma. Bila sva tedaj brat in jaz samä z gospodičino Minko.
Ker je bil dežčven dan, ostali smo v salonu in se pogovarjali o marsičem. Gospodičina Minka je brala, ko sva midva prišla, ravno neki iz francoščine ponemčeni roman. Ker mi je bila knjiga neznana, vzel sem jo v rdko in pregledoval in gospodičino vprašal, če ji ugaja vsebina.
Minka je bila takd prijazniva, da mi je ob kratkem povčdala vso povest. Od tega sva prišla na francosko literaturo v obče in se sploh takd spozabila, da sva se pogovarjala le sama s seboj, v tem ko je Valerij odprl na mizi ležčč album ter ogledoval po njem razvrščene slike.
Šele ko je prišla Ivanka z materjo domdv, jel se jc zopet meniti, a ker slabe svoje volje ni umel prikrivati, rekel je, da je bolan. Odšla sva ta večer prej, negoli sploh.
»Kaj ti je, Valerij, ker si takd čemčren ? Da bi bil bolan, tega ti ne verjamem. Zgoditi se je moralo kaj druzega,« nagovorim ga jaz v vozu.
»Ne izprašuj me, prosim te, pusti me na miru,« reče mi z jeznim glasom.
»Ti se menda srdiš näme, ali jaz niti ne včm, čemu?« govorim
dalje.
»Čemu? Ti ne včš, čemu? Saj näte se tudi nc srdim, ali grize me hudö, da je Minka takd koketna. Meni se laže, da me ljubi, toda če si ti na Vrbovem, popolnoma prezira mene in dela, kakor bi me sploh ne bilo tu. Samo zäte ima oči', govori jedino s teboj. To me grize, ali za Bdga l nikdar me ne vidi več na Vrbovem ta — ta — — — oh! —Jutri ji pišem pismo, potem pa odidem takoj na Dunaj četudi sem mislil ostati tukaj še najmenj mesec dnij,« bruhal je srdit besede iz sebe.
Pustil sem ljubosumnika, da se razjezi, in Še celd smeh, kateri mi je v začetku silil na ustna, minil mi je, ko sem ga pogledal v obraz, obsijan od blede mesečine.
Čudne in skoro nerazumne so se mi zdele Valerijeve besede, da jc ljubosumen radi Minke ndme. Opravičiti sem se hotel in začel:
»Brate! Ne včm, da bi imel upravičen povod in vzrok tej ljubosumnosti. Jaz se nisem nobeni gospodičin Vraničevih približal v teh
dvčh mesecih toliko, da bi bile upravičene besede tvoje, in najmenj sem se v tem zakrivil zaradi Minke. Če že za kako njiju čutim kaj več naklonjenosti, bila bi to Ivanka, v tem ko je proti Minki moje srce takovo, kakor tačas, kadar sem jo videl prvikrat. Lepa stvar brez srca, to je bila kritika moja prvi dan, ko sem jo spoznal. Morda se motim o nji, vender to ne spada sčmkaj. Jeden svet ti pa dam. Iz tvojih besed in iz tvojega denašnjega vedenja spoznavam, da si resnično zaljubljen v Minko. Poskusi jo, če te tudi ona res ljubi in je li vredna tvoje ljubezni ali ne.«
»Kakö mi je to mogoče?« vpraša me Valerij radovčdno.
»Ti si rekel danes pri Vriničevih, da si bolan. Ne hodi tedaj nekaj dnij k njim, jaz te že oprostim pri njih. Piši jcdenkrat v tem času Minki, kakor najbrž po navadi, kadar se ne vidita nekaj dnij, piši ji dolgo pismo polno ljubezni, drugače pa jo prepusti te dni meni. Mislim si vsaj, da meni bratu zaupaš, da ti povčm odkritosrčno, kar se bode zgodilo te dni med Minko in menoj. Da se ti zdim še menj nevaren, povčm ti tudi jaz odkritosrčno, kakor si ti meni, da ljubim Ivanko. Razodela si sicer svoje ljubezni nisva, vender že poznam toliko Ivanko svojo, da smem reči, da me ljubi tudi ona. — Ali si zadovoljen s predlogom mojim?« vprašam ga ter mu ponudim desnico.
»Zadovoljen, brate!« reče mi ter mi seže v roko.
»Vsak večer dobiš od mene natančno in resnično poročilo o všem, kar sc bode zgodilo tisto popöludne na Vrbovem. Če bodem nekaj dnij brez tebe na Vrbovem, lože spoznam Minko,« dostavim šc.
IV.
Drugega dnč popöludne grem, ker je bil lep jesenski dan, takoj na vrt ter najdem tam gospodičino Minko samö. Povčm jej, da je Valerij bolan in da ga ne bode danes. Popolnoma je preslišala to moje poročilo.
Po navadnih vprašanjih, kakö se vsi v rodbini počutijo in kje so, jameva se izprehajati po solnčni poti. Ker sva bila sama, opazovati sem imel dovolj prilike Minko. Če sem jo pogledal v obraz, zdelo se mi je, da je švignila iskra iz njenega očesa v moje, in znala se mi je takö ljubko-koketno nasmijati, kakor kaka umetnica v cirkusu.
Ali je mislil Valerij le nekoliko prav s svojo ljubosumnostjo ? In da je jaz nisem do danes ničesar opazil ? — Ni čudo, oči moje so videle vedno le Ivanko, a danes sem jo zastonj iskal po vsem vrtu, kolikor sem ga mogel od tukaj pregledati.
Izprehajala sva se precčj dolgo z Minko gori in doli po vrtu. Napösled sčdeva v hladnico za prijazno mizico.
Hladna sapa potegne. Minka se strese in pravi, da ji je hladno. Vprašam jo, hoče li iti v grad. Ona zanika ter se začne zavijati v pled, kateri je imela s seboj. Pomagam ji in nasloni se mi skoro v narččaj in strast bi me bila skoro premagala, da bi jo objel in poljubil na rdeča ustna. Čutil sem, da je moja, toda spomnil sem se nedolžno-prosečega očesa Ivankinega in ohladila se mi je strast, ki mi je vzkipela v glavo, da sem bil kakor sladkega vina pijan.
Sedela sva popolnoma drug tik drugega. Nekaj časa molčiva, ko me ona vpraša:
»Ali ste Vi vedno takö mrzli, takö neobčutni?«
»Jaz nisem ni mrzel, ni neobčuten, gospodičina,« odgovorim ji, kakor bi se prebudil iz sanj.
Roki svoji sem imel pred seboj na mizi in öna je jela, kakor ne-včdoma, s prstki svojimi igrati po moji desnici.
Zopet je nekaj minut minilo, da sva molčala.
»Ali ste Vi že kdaj okusili ljubezen? Ali sploh znate ljubiti?« izprašuje me Minka.
»Na prvo vprašanje Vam je zelö težko odgovoriti. Na drugo pa odgovorim s kratkim — da,« rečem ji resno.
»In zakaj mi ne odgovorite na prvo?« vpraša znova in se obrne z vsem obrazom proti meni, da čutim nje vročo sapo na licih.
»Ker je to nemogoče in preveč zahtevano. — Sicer pa, kaj razumete Vi pod ljubeznijo?«
»Kaj je ljubezen? Odkritosrčno povčm, da nisem še nikdar premišljevala o tem.«
Po poti nama naproti prihiti gospd Vrdničcva ter kliče:
»Minka, saj se bodeš prehladila.«
Mrak se je naredil že namreč v tem.
»In tudi Vi, gospod doktor. — Kje pa je Ivanka in Vaš gospod brat?« vpraša gospd vse na jeden hip.
»Brat moj se je malo prehladil in ga danes ne bode,« odgovorim ji.
»Takö? Bolan je? Nddejem se, da ni nič hudega. Recite mu, da mu naročam, naj se vdruje, kmalu okrčva in pride zopet na Vrbovo. Jeseni se človek kaj lahko prehladi, kajti jutra in večeri so že zelo mrzčči. Pojdimo gori J Ivanka je pa gotovo v svoji sobi.«
Oprostim se, da še nekoliko časa ostanem na planem in da pridem kmalu za njima. Hotel sem biti sam. Tiho sedim in premišljujem o Valeriji in Minki, a kmalu sta mi ta dva izginila iz spomina, in mislim na Ivanko in samega sebe.
Zdajci se mi zazdi, da slišim v hladnici, ki je bila gosto s sro-bdtom zarastla, nekako ihtenje.
Poslušam nekaj Časa, pa zopet je vse utihnilo.
Vender vstopim. Mislil sem, da se je morda kaka živalca skrila tu notri. Bila je tema, zato užgem žveplenico. In kaj vidim?
Za mizo sedi gospodičina Ivanka in obraz ima skrit v rokah ter ihti.
Ko zablisne luč, pogleda kvišku in lahno zakrikne. Menda ni slišala mojih stopinj po mehkem in vlažnem pesku.
»Gospodičina, kaj Vam je, da se solzite?« vprašam jo in stopim
bliže.
Nobenega odgovora mi ne dä in ihti bolj in bolj.
»Kaj Vam je, gospodičina? Povejte mi vender, kdaj ste prišli v hladnico in kdo Vas je razžalil, da se jokate?«
»Jaz sem bila že prej tukaj, predno sta vidva z Minko sčdla v hladnico,« povč mi.
»In čemu jokate?«
»Slišala sem ves vajin pogovor.«
»In zato se jokate?« vprašam jo začujen.
»Vi ljubite Minko«, dahne bolj, nego izgovori.
»Jaz ljubim Minkol Kdo li Vam jc to rekel?« vprašam jo osupel In kaj, če Vam povčm, da ne morem nikdar Minke ljubiti, ker ljubim že drugo I«
Ničesar mi ne odgovori, ali ihtenje je prenehalo. Sčdem tik nje in ji hočem vzdvigniti glavico iz rok.
»Ali včš, Ivanka, koga ljubim?« Primem jo za roko, ki je pdleg mene in ji rečem:
»Ivanka, ali bi me ti hotela ljubiti? Ali ti kaj čutiš zame?«
Na mojo ramo nasloni zdaj glavico in zopet ihti. Objamem jo in stisnem na prsi ter ji poljubim ustna in mokri oči in nič se ne brani. UtolaŽil sem jo in ko je radovčdni mesec zasvetil v hladnico, videl sem, da ji igra srečen smehljaj na ljubkem obrazu.
»In zakaj si prej takd bridko jokala, dragica ?« vprašam jo zdaj.
»Oh, Makso, koliko časa že jaz tebe ljubim in Čutila sem, da me imaš tudi ti rad. Ko sem vaju pa prej poslušala, zdel si se mi
popolnoma tuj in ko sem mislila, da sta odšla z mamo, zdelo se mi je, da se oddaljuje od mene sreča, da si zime izgubljen, da te nikdar ne dosežem. In takd inako se mi je storilo, da se nisem mogla ubraniti jdku. Nisem včdela, da si ostal ti tukaj in ko si vstopil in prižgal žveplenico, ustrašila sem se te,« pripoveduje mi.
»Ali se me še bojiš?« vprašam jo smejč se.
Ne da bi mi odgovorila, objame me in jaz jo poljubim.
Spomniva se, da nama je iti v grad. Na poti se še zmeniva, da bodem prčcej danes razodel ljubezen svojo njenim roditeljem, dasitudi mi ona v začetku brani, rekoč, da bode Minko to bolelo.
* Ona je ljubila prej mojega brata in če zdaj misli, da ljubi mene, gotovo je bolje, da kar najhitreje zvč resnico,« rečem ji jaz in ni mi več ugovarjala.
Na stdpnicah me zapusti Ivanka in hiti v svojo sobo. Jaz pa grem v salon, kjer je bila vsa druga rodbina.
»Gospod doktor, kaj Vas ne zebe, da takd dolgo v večernem hladu sedite na vrtu?« ogovori me po običnem pozdravu gospodar.
Gospodinja zapovč postrežniku, ki je kmalu za mano vstopil ji nekaj javit, naj poišče Ivanko v njeni sobi ter ji reče, naj pride v salon, in proti meni obrnena reče:
»Ves popoludan je že nisem videla.«
Minka sedi pri klavirji in igrd neko fantazijo. S svetlim očesom me pogleda, ko vstopim.
»Nc, gospod Vrdnič, meni se ne zdi že tako hladnd,« odgovorim jaz na gospodarjevo vprašanje in sedem pdleg njega na stol.
»Pa našel sem zdajle nekaj na vrtu in ne zamerite, ker Vas kar takd brez ovinkov prosim, da najdeno stvar prepustite meni,« rečem mu šaljivo.
»Našli ste nekaj?« vprašata me gospodar in gospodinja čudeča se oba zajedno.
Tudi Minka preneha igrati in me radovedno pogleda.
»Ali mi obljubite, da je moje?« vprašam ga še jedenkrat.
»Kaj pa je?« pozveduje v zadregi, ker ne bi rad česa obljubil zaradi česar bi se pozneje kesal.
Pri tem vstopi Ivanka, srečno se smehljaje, v salon.
Jaz ji stopim nasproti, primem jo za roko ter povedem pred mater in očeta in pravim:
»Midva sva se našla, gospod Vrdnič. Ali nimate Vi, gospa, nič proti temu, da Vam jo vzamem, da bode ljuba moja ženka?«
Gospä Vrdničeva vstane in objame hčerko in potem tudi mene. Gospod Vrdnič pa mi -stiska roko in mi zagotavlja, kak6 ga to veseli.
Gospodičina Minka tudi stopi ponosno k meni in mi podä roko rekoč:
»Želim mnogo sreče, Makso!«
Te besede je govorila brez vsakega čuta in poljubi sestro na lice, ne da bi ji rekla besedico.
Pogledam ji v obraz, ali njene oči nimajo zäme nobenega žara več.
Natö zapusti sobo.
»Kaj pa je Minki?« vpraša gospä Vrdničeva. »Gotovo ji je škodoval hlad.«
Ivanka pogleda mene nemirno in steče za sestro, rekoč mi:
»Takoj pridem, sreče svoje še nisem mogla povčdati sestri in vender se tak<5 ljubiva od nekdaj.«
Komaj nekaj minut potem prideta obe nazaj, za röko se držeč, in Ivanka privede mi Minko in reče:
»Tudi Minka je vesela sreče moje.«
Sčževa si v röke in pogledam ji v ok6, ali bilo je kakor navadno in koketno se mi nasmeje:
»Z Ivanko bode lože kramoljati o ljubezni. Morda tudi ona ne bode mogla povčdati, kaj je ljubezen, ali dejanski se pokaže, kaj čuti srce,« reče mi z gorkim glasom.
Midva z Ivanko pa sčdeva drug drugemu nasproti v naslanjdč, stisneva si skrivaj semtertjä rokč in govoričiva zdaj o tem, zdaj o drugem. Bila sva popolnoma srečna I
Pozno sem se ta večer pripeljal z Vrbovega v Ljubljano.
Prav nič se nisem danes čutil nesrečnim, da sem se dal ujeti Ivanki. Ljubil sem jo odkritosrčno, taka sužnost ni prehuda.
Kaj pa brat? — Prišlo je pač vse drugače, kakor sem si mislil včeraj.
V.
Drugo jutro na vse zgodaj pride k meni Valerij in povčdal sem mu vse na tanko, kar se je včeraj pripetilo na Vrbovem.
Smejč se mi podä roko in mi želi srečo.
»No, tebe imam pa jaz na duši,« reče mi, »kajti jaz sem te seznanil z Vrdničevimi.«
Popöludne sva šla znöva oba na Vrbovo.
Izprehajali smo se zopet po vrtu in sicer jaz z Ivanko, onadva pa skupaj. Ko smo se vračali proti večeru v grad, reče mi Valerij:
»Med mano in Minko je vse pri kraji. Rekla mi je ravno, da me ne ljubi več in da me menda ni nikdar ljubila resnično. — No, ustrelil se ne bom radi tega,« reče mi še, ko ga pogledam.
»Menda tudi njegova ljubezen do nje ni bila in ni takö globoka,« mislim si sam zäse, »ali pa hoče skrivati notranje svoje čustvo.«
Odslej smo občevali ravno takö kakor prej. Minka in Valerij sta bila prisiljena večkrat biti samd med seboj in nikdar nisem opazil, da bi jima bilo to silno ali da bi se ne menila ravno takö med seboj, kakor prej.
Po zimi so se preselili letos Vrdničevi v mesto. Gospa je rekla, da radi tega, ker se mora Ivanka še temu in öncmu učiti, gospod Vrdnič pa je bil odkritosrčnejši ter mi je smejč rekel, da pač ne sme moje ljubezni preveč izkušati in ne more pripuščati, naj bi večer za večerom hodil takö daleč na Vrbovo.
Minka mi razodene nekoč, ko smo sedeli vsi v gledališči, da hoče iti v gledališke igralke. Začetkom nisem verjel, toda ker mi je zatrjevala, da je to resna nje volja, nisem ji odgovarjal, toda rekel sem ji, naj dobro premisli ta korak.
Midva z Ivanko sva sklenila s privoljenjem obeh najinih roditeljev, da bode najina poroka že januvarija meseca. Takrat je tudi Minka določila si, da odide iz Ljubljane na Dunaj, pripravljat se za novi svoj poklic. Stanovala bode na Dunaji pri neki sorodni obitelji.
Hitro je potekal ta čas, ali nama z Ivanko le prepočasi.
Napösled sva vender pričakala zaželenega dnč.
Po poroki sva se peljala za nekaj dnij v Italijo in ko sva se vrnila, naselila sva se v Ljubljani in bila srečna, kakor moreta biti le novoporočenca, ki se ljubita resnično. —
Minilo je že leto dnij od najine poroke in ljubila sva se še takö, kakor prvi dan.
Valerij je prišel na božične počitke ž Dunaja in sedeli smo ravno na večer pred Sv. Tremi kralji vsi trije skupaj ter se pogovarjali o Minki.
»No, Valerij, ali si še ljubosumen näme?« vprašam ga jaz smejč se mu.
»Na nikogar nisem ljubosumen, a ljubim pa Minko še vedno, kajti ona ni le res lepa ženska, temveč tudi izvrstna igralka. Ves Dunaj je poln njene hvale in slave. In dasiravno je takö imenitna in slavna, vender se še zäme käj zmeni in je vedno jednako prijazna proti meni, kadar grem k nji ali se kje drugje vidiva,« reče z glasom v začetku oduševljenim in napösled skoro melanholičnim.
»Menda pa vender še nekaj prave ljubezni čuti zanjo,« mislim si danes.
»In ti, ženka moja? Ti pač včš, da sem jaz vedno le tebe rad
imel.«
»Molči, Makso, saj nisva samä, da takö govoriš,« pokara me in se sramežljivo zardi ter me poljubi na ustna, da bi ne govoril delj.
»No, vidva sta pa res še vedno zaljubljena in ko bi ti, Ivanka, ne bila žena Maksova, želel bi si pač take soproge, da bi bil takö srečen, kakor sta vidva,« reče Valerij.
»In upava, da ostaneva vedno takö srečna,« sklenem jaz.
Trčili smo s kozarci in Ivanka dostavi še:
»Tudi jaz tebi, Valerij, želim, da se prav kmalu resno zaljubiš in najdeš v ljubezni takšno srečo, kakor sva jo našla midva z Maksom.« —
Minka in Ivanka sta si le redkokrat dopisovali. Ko je spomladi najin sinek obolel in sva bila oba v hudih skrbčh radi njega, dobi Ivanka, ko se je že ravno bolezen obrnila na bolje, tolažilno pismo od Minke.
Ivanka dä mi je brati in gleda stoječ tik mene v sestrino pismo. Konec tega pisma slöve takö-le:
»Ne boj se, Ivanka, nobene nezgode v življenji, saj imaš krepkega in značajnega možd ob svoji strdni. Jaz pa sem prepuščena sama sebi na svetu. Maks te bode väroval in hvaležna sem Bogü, da je ravno tvoj soprog in nobene druge. — Spominjam se ravno zdaj-le, ko ti pišem to pismo, nekega dogodka z Maksom, ko je bil prvič pri nas na Vrbovem. Jaz bi se bila takrat skoro ponesrečila in pala raz konja, toda on me je krepkö prijel ter me kakor otroka postavil raz sedla na mehko travo. Sramovala sem se takrat pred njim in jezilo me je to, ali vender se mi je tudi prikupil. Nikomur nisva govorila o tem, a danes mi je zopet vse živo v spominu. — Srečna bodi z Maksom
in osrečuj mu življenje! On je vreden največje sreče na svetu. Srečna živita obal«
Oklene se me ženka moja in se mi razjoka na prsih. »Kaj se jočeš, Ivanka?« vprašam jo rahlo. »Oh, takd te ljubim Maksol Ali si ti srečen 7. menoj? Ali bi ne bil morda srečnejši z Minko?« in ihti mi na prsih, da ne more delj govoriti.
»Ivanka, kaj misliš? Jaz sem le s teboj srečen in ako si ti srečna z menoj. Tvoja sreča je moja sreča«.
Utolažim jo s poljubi in srečna se mi smehljä. Zdaj se zajoče najino dete. Hitro poskoči in hiti k zibčli. Tudi jaz stopim za materjo. Utešila je je že in veselo se je nasmihalo srečni materi v obraz, kakor že mnogo dnij ne. Sklonim se tudi jaz na posteljico in poljubim dete. »Ivanka, kaj hočeva Še več sreče na sveti? Ali nisva srečna? Jaz vsaj si ne želim ničesar več l«
»Tudi jaz ne!« reče mi ona in objameva se, skloniva čez sinka in poljubujč ga se igrava ž njim. —
V svet.
Spisal dr. Ahasverus.
m.
(Konce.)
red več nego poludrugim stoletjem je pisal slavni Jonathan Swift opažuvajč vzgojo tedanje mladine, da je vzgoja vselej slabejša v razmerji k imetju in vzvišenejšemu stänu roditeljev. Ako bi se ta mož vrnil dandanes na zemljo, prepričal bi se, kakd popolnoma prav je sodil. Mind stoletja, tisočletja, pa človeške slabosti in norosti ostajajo s človeštvom.
Človek je navadno takšen, kakor se je vzgojil; vzgaja se pa po roditeljih, po roditeljevih namestnikih, a največkrat in najbolj po svojih izkušnjah in okolnostih življenja. Visokorodni roditelji se ne pečajo sami z vzgojo svojih otrok, prepuščajo to skrb — kakor vse neu-
godne sitnosti z otroki — najetim odgojiteljem in odgojiteljicam. Pa, da bi ta gospoda res prepuščala vzgojo — ne samö sitnosti — veščim in vestnim ljudem, potem bi bilo še vse dobro, ali kadar se otroci vzgajajo in šolajo domä, tedaj so uprav takšni roditelji, zlasti matere, pogostoma največja zapreka razumni vzgoji. Otroke hočejo imeti pri sebi za igračo, s katero se igrajo, kadar nimajo druge zabave in bi se dolgočasili. No, kaj se hoče. Roditelji, ki sami niso imeli nobene razumne vzgoje, katerih okolnosti življenja niso mogle izoametovati, brigajo se le za dno sijajno površnost in glumačno navideznost, katera je v modi, kateri so privajeni sami. Ob takšnem razmerji najumnejši in najvestnejši odgojitelj ne more doseči zaželenega smotra svojega; to, kar on uči, kar on uvažuje in poveličuje, to ni v dotični modi, to se ne ceni — to se od druge strani še pomilujč zasmehuje. Da jc odgojitelj nižjega stanu, že to zadoščujc, da beseda njegova ni te važnosti v nazorih častnega, odličnega življenja, nego katerega koli visokorojc-nega salonskega brbljavca in namodnega gizdalina. — Sicer pa, če bi se navzlic vsem zaviram odgojitelju res posrečilo mladega človeka, recimo do osemnajstega leta, obvarovati vseh popačenostij — a kaj potem, ko se odgojitelj in gojenec ločita, ko je ta doslej nepokvarjeni mladenič kar mahoma popolnoma sam svoj gospod ter stopi brez voditelja v kolobar popačenega in zapeljivega svetd ali kar je še mnogo huje, ako za voditelje v svčt dobi lakajske prilizune, kateri se »mlademu gospodu« le dobrikajo in na to gledajo, kakd bi najbolje ugajali njegovim vzbujajočim in z mladostno silo razvijajočim se strastčm ? 1 —
Dosti je, da sem se aristokratske vzgoje teknil samd v obče, o nji natančno razpravljati bi bilo tukaj nemogoče, a končati hočem z odločno izjavo, da se med tituliranimi plemenitaši nahajajo tudi resnično plemeniti ljudje, ki se po čutenji, mišljenji in delovanji v vsakaterem oziru pokazujejo res plemenito vzvišene nad prosti svet, katerim slavno ime ni na bahanje, temveč na vzpodbujanje kazati se vredne potomce proslavljenih prednikov, odlikujč se dejanski v čednostih in krepostih, kakor so se oni za blaginjo človečanstva odlikovali. Vsa čast in ljubezen närodova takšnim aristokratom! —
Iz domače zgodovine.
Piše Ivan Vrhovec.
V.
Zgodovina pošte na Kranjskem. (Konec.)
z vseh ukazov Marije Terezije čutiš hrepenenje njeno, napotiti se na nov, do tedaj Še nepoznat pot. Vse, kar je bilo starega — in to v vseh rečeh — vse razmerje minulih časov je prišlo pri ljudčh dobe Marije Terezije v kaj slab glas. Kar so ukrenila in uravnala minula stoletja, zdelo se je tedanjemu svetu, da ni nič prida, ali če že to nc, da vsaj takö uravnane stvari, kakor so bile uravnane, ne veljajo dosti, ampak da jih jc treba prestvariti.
Posebno jasno pa se razvida to prepričanje iz vsega hlastnega in krčevitega delovanja cesarja Jožefa II. In res je bilo takrat mnogo mnogo gnilega v javnem in zasebnem življenji. Imenovana vladarja sta res odpravila marsikaj nepristojnega, marsikaj, kar jc kakor mora tlačilo avstrijanske podložnikc. Nič čuda, da sta obrnila vso pozornost svojo tudi na takö imenitno stvar, kakor jc bila pošta, ki je dobila čisto novo lice.
Cestiti bralci so se o priliki tega ali önega omenjenega ukaza preverili že sami, da je z Marijo Terezijo napočil tudi pošti nov čas in da je slavna cesarica nekaterikrat s prav veliko metlo pometla obilato kopo nedostatnostij v kot. Najimenitnejši pa je bil odlok, v katerem je znižala dotedanjo poštarino. Ta je bila pred to cesarico jako visoka, dasi ravno ne včm povčdati, kolika. Cesarica je bila uverjena, da je vsekako previsoka. Za noben drug ukaz, tičoč se pošte, ni bilo treba töliko poguma in töliko gospodarstvenih pomislekov, kakor za znižanje poštarine, posebno zato, ker se vlada ni mogla i znebiti misli, da mora poŠta državi nositi tudi dobiček. Tu je bilo treba srčnosti. Poštarino zmanjšati in vender nasititi vedno potrebno državno blagajnico ! In Marija Terezija je bila töliko pogumna; storila je ta drzni korak. Za njo ni imel noben avstrijanski vladar več toliko srca. Pač, njen neustrašni sin Jožef II. znižal je res nekaterikrat pristojbino pri vožni pošti za ljudi, pa vselej je takšen ukaz svoj kmalu zopet umeknil. Minilo je vse 18. stoletje, minilo je Še skoraj štirideset let našega drznega stoletja, predno se je upal zopet kdo lotiti te kočljive stvari:
znižanja poštarine. Neki Anglež je bil to, ki je v posebni knjigi predlagal, naj se določi za navadna pisma jeden »penny« (jeden groš) poštarine, toda s tem je spravil ves angleški narod na noge. V neštevilnih ljudskih shodih se je prcrešetaval ta nasvet, ni ga bilo morebiti društva, (naj si je stavilo že katerikoli smoter), da ne bi bilo pretresalo te stvari, polna ploha peticij je obsipavala angleški parlament. Še leta 1840. bila je torej ta stvar takö kočljiva, da je razgrela živce celö takö hladnokrvnemu narodu, kakor je angleški. Marija Terezija pa je bila takö drzna že sto let prej.
a) Pisemska pošta (Biiefpost).
Leta 1751, izšel je dotični patent. Da mora tisti, ki se pelje deset milj daleč, plačati več, nego öni, ki ga ima poŠta oddati le jedno miljo daleč — to je takö jasno, kakor beli dan; ne smemo se čuditi, da se je postavila na to stališče tudi Marija Terezija, ko je določevala pismom poštarino. Razvrstila jih je po tem merilu v pet razredov; v prva dva je dčla pisma, ki so šla na tuje, iz Avstrije. V tretji razred so bila uvrščena domača pisma (»inländische Briefe«), ki so šla od jedne velike pošte do druge ali pa še dalje. Včliko pošto jc imela Kranjska samö jedno, namreč v Ljubljani; nji sosedne včlike pošte so bile na Primorskem — Trst in Gorica; na Štajerskem — Maribor, na Koroškem Beljak in Celovec, na Hrvaškem — Varaždin, Zagreb, Karlovec in Reka. Pošte med Karlovcem in Ljubljano niso bile včlike pošte; mala pošta jc bila torej tudi novomeška.*)
Poštarina za te vrste pisma je bila 8 krajcarjev, če pismo ni bilo čez pol lota težko; vsak daljni lot je plačal do 5 lotov po 16 krajcarjev, do 10 po 12, do 20 lotov po 4 in do jednega funta po
*) Dasi na nepravem mestu, hočemo vender že tu reči, da so novomeško pošto ustanovili 1. 1769. Prvi novomeški poštar je bil nekov Ivan Pober, za njim Josip in Pran Härtel in Anton Krenn. Urad je bil kupljena in zato tudi dedna pravica. L. 1798. kupil jo je od Krenna Josip pl. Fichtenau za 2800 gld. Dandanes pošta ni več podedo-valna, vender je še sedaj v tej rodovini.
S to trditvijo oporekamo sicer Valvasorju, ki pravi, da je imelo Novo Mesto že za njega dnij pošto. Valvasor nam je ohranil celd poštarjevo ime, toda, ker sta obe poročili popolnoma verjetui, zato moramo reči, da so posled Valvasorja pošto v Novem Mestu ali popolnoma opustili, ali pa se je zdela prestvaritev Marije Terezije takd temeljita, da je novomeški poštar po vsi pravici v neki prošnji do visoke vlade mogel pisati. »Die im Jahre 1769 errichtete Post in Rudolfswert — — habe ich am 29. November 1798 von Anton Krenn um 2800 fl. gekauft«. Med Ljubljano in Novim Mestom je bila 1. 1769. samd jedna pošta: Hudo (Bösendorf) pri Višnji Gori; v Šmariji in Trebnjem je bila ustanovljena šele 1. 1786., ravno takd tudi v Novem Gradu med Novim Mestom in Karlovcem; metliška poŠta pa je tako stara kakor novomeška.
3 kr. Jeden funt težko pismo z včlike na včliko pošto poslano je torej n. pr. iz Karlovca v Ljubljano stalo 4 gld. 52 kr. To je ogromna poŠtarina, kolika je bila šele prej 1 Najlažje pisemce, 1/2 lota težko in »malo pismo« zvano, stalo je 8 krajcarjev; in sicer je plačal 4 krajcarje tisti, ki je je dal na pošto, 4 pa dni, ki je je prejel, sicer je pa smel tudi odpošiljatelj, če je hotel, plačati vseh 8 kr.; ker denašnji denar takd malo plača, zato se nam ta vsota ne zdi bogsiga-vedi kakd velika, a teh 8 krajcarjev moramo ceniti po tedanji veljavi. Leta 1751, dobilo se je v Novem Mestu za 8 kr. dva funta najboljšega govejega mesa. Kdor je tedaj jedcnkrat pisal, izgubil je dva funta mesä.
Če pismo ni šlo takd daleč, ampak le s kake male pošte na včliko, ali pa narobe, pa vender ne ččznjo, plačala se je zänje manjša poštarina, ali bolje rečeno, od malega 1j2 lotncga pisma tudi še 8 krajcarjcv, naslednji loti so bili pa cenejši: jeden funt težka po-Šiljatev tega razreda je stala le 1 gld. 52 kr. Se cenejša so bila pisma, ki so še pošiljala z male pošte na malo pošto, torej n. pr. iz Metlike v Trčbnje ali Šmarije; prvega pol lota je stalo le 6 krajcarjev, jeden funt pa i gld. 14 kr. Takd visoka jc bila poštarina še sedaj, ko je bila že znižana!
Pisma in sploh pošiljatve do petih funtov so prenašali jezdeci in — to Še v našem stoletji, težje pošiljatve so vozili na poštnih vozeh. Tarif zdnje nam ni znan. Oddajanje pisem na pošto bi bilo gotovo zeld zamudno, če bi bil tičal tedanjim ljudem takšen pisavski vrag v prstih, kakor šegiče nas, zamudno bi bilo zato, ker se je moralo vsako pismo in poštarina zdnjc oddati poštarju v roke, kajti poštne ali pisemske marke so izumili šele leta 1819. na Sardinskcm, in primeroma prav počasi je šla ta novost med svet. Vsako pismo je moral poštar vpisati v svojo knjigo ter zaznamenovati vänjo, koliko se je od njega plačalo. Ali k sreči je bilo videti naših prednikov le redkokdaj na poŠti. Pred menoj leži računska knjiga novomeškega poštarja Josipa pl. Fichtenaua. Vänjo so vpisana vsa pisma, ki jih je odposlal ta mož od tistega dnč, ko je pošto prevzel (dnč 1. januvarija 1. 1799.) pa do leta 1810. Pošiljal jih je v Ljubljano, Šmarije, Hudo, Trčbnje, Metliko, Novi Grad, Karlovec, Dobravco (Guttenhof), Brežice, Zaprešič in Zagreb. Posezimo po številkah bodisi katerega teh 10 ali 11 let, koli n. pr. leta 1804. Največ pisem so mu prinesli ljudje meseca novembra; plačali so od njih 184 gld. 47 kr. poštarine. V tem številu pa so vštete tudi pristojbine za prejeta pisma (Abgabsbriefe), kajti še jedcnkrat poudarjamo to, da sc je poštarina plačevala pri oddaji in pri prejemu. Te
številke so jako zanimive, ker zvčdamo iz njih, da je imelo Novo Mesto to leto največ pisanja z Ljubljano. Med dnimi 184 gld. 47 kr. pa jih je 141 gld. 27 kr. samö za pisma v Ljubljano, na druge pošte je šlo käj malo pisem, v Šmarije n. pr. samö za 16 kr., v Hudo za 32 kr., v Trčbnje za ravno tdliko, v Metliko za 34 kr., v Novi Grad nobeno, v Karlovec za 48 kr., v Dobravo za 8 kr., v Brežice za 16 kr., v ZapreŠič nobeno, v Zagreb pisem za 1 gld. 52 kr. Naši predniki so torej jako malo pisali.
Povčdano bodi še, da je bil ta mesec za pošto najboljši vsega leta; celö malo pa je prinesel najslabši, to je bil mesec september. Priteklo je poštarine za navadna pisma v poštno blagajnico samö za 94 gld. 52 kr.; tudi ta mesec jih je oddal Fichtenau največ v Ljubljano: za 55 gld. 18 kr.; od pisem pa, ki so jih dobili iz Ljubljane na novomeško pošto, plačali so Novomeščanje pri prejemu 29 gld. 8 kr.; samo ljub ljanska pisma so vrgla pošti torej 84 gld. 26 kr., korespondenca vseh drugih, gori omenjenih poŠt pa samö 10 gld. 26 kr. Poštni dohodki vsega leta 1804. in sicer za pisma vseh u pošt semintja niso bili večji nego 1424 gld. 13 kr.
Čudno jc vplivala na pošto vojska leta 1809. Najboljši je bil mesec marcij; pripravljali so se Avstrijanci za boj s Francozi. Novomeška pošta jc stržila za vsa pisma 189 gld. 36 kr., pa tudi to pot največ za ljubljanska pisma in siccr: 97 gld. 18 kr., za pisma, ki so šla v Ljubljano, 71 gld. 24 kr. pa za dna, ki so prišla od tam. Najslabša sta bila meseca junij in julij. Kaj pa se je godilo takrat na Kranjskem? Dnč 20. majnika so Francozi zajeli Ljubljano; avstrijanske čete, ki niso hotele takoj pometati orožja iz rök, umeknile so se na Dolenjsko in meseca junija in več nego polovico julija je bila vsa Kranjska na nogah. Pošta med Ljubljano in Novim Mestom je bila popolnoma pretrgana. Oba meseca ni odšlo na to stran niti jedno pismo. Najbolj so si Novomeščanje dopisovali s KarlovČani in Zagrebčani, a tudi to dopisovanje je bilo jako skromno. Prčcej pa, ko je bilo mcscca julija sklenjeno premirje s Francozi, vsipati so se jela pisma v Ljubljano in iz Ljubljane v Novo Mesto, a tudi korespondenca z Zagrebom je bila še jako živahna, pa vender ne tölika, kakor z Ljubljano.
Navčdene Številke pričajo pač dovolj, da predniki naši niso čutili tölike potrebe za dopisovanje, kakor jo čutimo mi, še bolj pa se moramo čuditi njih zaupnosti v poštni urad. Zanašali so se popolnoma, da bode njih pošti oddano pismo tudi istinito dospelo tjakaj, kamor so želeli. V nekoliko jc bilo to zaupanje tudi upravičeno; kajti
vsacemu poštarju je bilo mnogo do tega, da je pismo res našlo svojega adresata, saj je bila polovica teh dohodkov vender poštarjevo plačilo. Dohodki novomeškega poštarja so bili 1. 1799- polovica pošta-rine za pisma in 150 gld. državnega priboljška. Ko je vlada pozneje oprostila vsa oficijalna pisma poštarine in s tem oškodovala novomeškega poštarja v njegovih dohodkih, primeknila mu je 303 gld. na leto, pozneje 1. 1803. pa še 60 gld. za pisärski posel. Leta 1818. pak ga je zopet prikrajšala in mu dovolila le polovico pisemske poštarine in 60 gld. za pisarski posel.
Skrbeli so torej poštarji, da se pisma niso pogubljala. Zato je redkokateri Človek kako pismo priporočil (rekomandoval). Priporočena pisma so hodila po avstrijanskih poštah menda že od prvega začetka; vsaj patenta, s katerim se je uvela rekomandacija, zaslediti nisem mogel nikjer. Razven poštarine so plačevali ljudje le še po 6 krajcarjev priporočilne pristojbine od pisma in to, naj si je bilo lehko ali težko. Spočetka ni dobil pošiljatelj nikacega potrdila o svojem priporočilu v roke, 1. 1789. pa jc cesar Jožef II. določil, da je smeti ljudem dajati tudi recepise, za katere so pa morali plačevati Še posebej po 3 krajcarje, ki jih je poštni urad prisodil sldbo plačanim uradnikom v priboljšek. Privoščimo jim ga, saj je dosti majhen, kajti redkokdaj je komu prišlo na misel, pismo priporočiti. Tekom desetih let 1799.—1809. prejela je novomeška pošta samd v jednem mcscci, meseca januvarija 1809. 1. 2 gld. 16 kr. priporočilne pristojbine, vse druge mesece pa menj, nekoč, meseca majnika 1799. 1. celd samd 12 kr., in drugič mcscca avgusta 1807. 1., niti novčiča.
Poštarinski tarif Marije Terezije jc ohranil veljavo svojo dolgo, do 1. 1789. Jožef II. uredil ga je preprosteje s tem, da se ni več oziral na daljo, ki so jo pisma premerjala; od jednako težkih pisem se je plačevala tista pristojbina, naj jih je poslal človek še takd daleč, da so le ostala v Avstriji. Za pisma, namenjena na tuje, bila je določena sevčda višja poštarina.
Pčleg navadnih pisem pa so pošiljali ljudje že odkar je hodila pošta tudi vrednostna pisma. Plačevali so pri oddaji po 10 kr. od vsakega stotdka njih vrednosti, pri prejemu pa postavno poštarino. Od gotovega denarja je zahtevala pošta po 2 kr. od goldinarja. Za poslani denar je bila pošta odgovorna, toda le takrat, če je prinesel odpošiljatelj denar v odprtem pismu na pošto ter ga izročil poštarju, ki ga je preštel in vpričo njega zapečatil. Ta odgovornost pa je nehala, Če so pisma prestregli sovražniki ali lopovi, če so zgorela, ali če jih je vzela povodenj.
b) Vozna pošta za potnike.
Zadnjič smo dejali,'da je bilo potovanje na pošti neprijetno dovolj, ali bilo je tudi drago. Vozarino je pošta zaračunjala po tem, koliko konj je komu upregla in koliko pošt daleč ga je odvedla. Za 17. stoletje mi ta vozna poštarina (Fahrtaxe) ni znana; znano pa mi je, daje 1. 1773. določila Marija Terezija: če se pelje potnik z jednim konjem in le jedno pošto daleč, plača 45 krajcarjev starega denarja in ravno teliko za vsakega konja in vsako pošto več. Iz Ljubljane v Pddpeč je bila n. pr. pöludruga pošta, iz Podpečf v Sv. Ožbalt jedna, in od Sv. Ožbalta do Vranskega dalje zopet jedna. Z dvema konjema vozčči se potnik je plačal na tej poti, iz Ljubljane do Vranskega 5 gld. 15 kr.; v Novo Mesto pa, kamor se je vozil pet pošt daleč, 7 gld. in pol, vrhu tega je bila za postiljona izgovorjena pristojbina 15 kr. (Trinkgeld) in šc 12 kr. za mazilo; vsa vožnja ga je stala torej skoraj 9 gld. (8 gld. 57 kr.), ali po denašnji veljavi denarja blizu 45 gld. To jc gotovo draga vožnja, in pri tem se je potnik še sldbo vozil, kajti sedel je na nepokritem vozu (noben poštar ni bil zavezan imeti pokrit voz), vozil se po grozno slabih cestah in v vednem prepiru s postiljoni, ki niso bili zadovoljni s postavno jim priznano pristojbino; s surovostjo, hudomušnostjo in celö pretepanjem so potnike takö dolgo mučili, dokler niso dali tölikega »Trinkgelda«, kolikeršnega so zahtevali.
Te vozne cene je cesar Jožef II. nekaterikrat znižal, potem pa zopet povišal. Franc II. postavil je novo ceno: 1 gld. od konja in pošte; potnik, ki se je peljal n. pr. z dvema konjema tri pošte daleč, plačal je 6 gld. Ta tarif je ostal do francoske okupacije. Ker takrat ni bilo še železnic, mislil bi človek, da ti je bil grozen dirindaj okoli poštnih vöz, toda temu ni bilo takö. Poglejmo le v zapisnik novomeškega poštarja. V njem so vpisani vsi potniki — takö je velela stroga postava — z imenom ali celö še po svojem stdnu; kdor se ni izkazal kdo je, ni ga smela pošta odvesti dalje. ZabelčŽeno je takisto, koliko pošt daleč in s koliko konji se je kdo vozil, koliko je plačal in kateri postiljon ga je kočijažil. Tudi pri potnikih je imel poštar zaslužek od njih števila. Prvo leto poštarjenja svojega (1799. 1.) imel je Fichtenau käj sldbo. Mescca januvarija je odvedel samö jednajst potnikov, namreč v Trčbnje devet, jednega v Kostanjevico in jednega v Št. JoŠt. Prvi se je oglasil dne 3. januvarija, zatem ni bilo skoraj ves teden nikogar na izpregled, šele dnč 8. prišel je zopet jeden, za tem dnč 9. in 10. po jeden. Potem pa je zastonj pogledoval po potnikih do dnč 22. januvarija, a ta dan sta se oglasila dva: baron Tauffercr in
nekov Novomeščan Novak, dnč 23. gospod Langer, dnč 25. dva Hrvata in ravno takö tudi dnč 28. januvarija.
Sevčda je bil ta mesec za potnike kaj malo ugoden. Toda še neugodnejši je bil februvarij; poštar je odpravil samö štiri ljudi, in sicer dnč 15., 17., 21. in 28. februvarija. Najboljši mesec tega (1799. 1.) bil je avgust, v katerem se je s pošto vozilo 32 potnikov. Ves zaslužek tega leta je znašal 693 gld. 9 kr., vseh potnikov je bilo 233. Najboljši dan v letu je bil dan 23. avgusta; poštar je zapregel ta dan štirikrat: i) nekemu Benaziju v Metliko; 2) znanemu ljubljanskemu suknarju in fabrikantu Desselbrunnerju; 3) NovomeŠčanu Novaku in 4) dvema Judoma, vsem tem v Trčbnje.
Vojskini časi so dobro vplivali na vožno poŠto za potnike. Leta 1800. prepeljala je novomeška pošta 250 potnikov, ki so ji dali 732 gld. zaslužka. Leta 1801. pa 307 potnikov za 87$ gld. 14 kr.; naslednja tri leta se je za vožnjo oglasilo prvo leto: 235, drugo 215, tretje 215 ljudij, ki so dali pošti 1. 1802. največ zaslužka 758 gld. 30 kr.; a vojskino leto 1805. vrglo ji je 1002 gld. 18 kr.
Dostikrat je dal poštar nalašč zaprcči, to se pravi v kraje, kjer ni bilo poštne postaje, n. pr. v Št. Jošt, Pogänice, kamor jc zaračunal pol pošte, na Rako, v Draskovič, na Strugo, na Volavče, v Rakovnik, v Toplice, na Otočec, v Gracarjev Turn, Klevčvž, na Gorjance, v Ru-preč Vrh itd.
Potniki so bili po svojem stdnu največ plemenitaŽi, ki so se radi vozili z več konji, negoli drugi ljudje. Pöleg kneza in več grofov Turjačanov srečujemo na poštni ccsti mnogo kranjskih grofov in baronov; po številu könj, ki so si jih dajali uprezati v poštne vozove, posnemamo lehko ali njih veljävo, ali njih veliko imetje, ali pa tudi njih domišljdvost in gizdavost. Ta in dni med temi gosti bi se bil smel pač zadovoljevati z manjšim številom könj; vsaj protokoli dežčlne gosposke, v katerih so zabelčžena molčdovanja za to ali dno denarno pomoč iz deželnega zaklada, kažejo marsikaterega pomdči prav potrebnega kavalirja, ki je pa na pošto sčdel kolikor mogoče široko; a da ne bo nepotrebne zamere, zamolčimo rajši njih imena.
Jako veliko se je vozilo vojaških dostojanstvenikov, mnogo generalov, med njimi nahajamo tudi generala Latzija in d* Espagnja. A tudi trgovci in obrtniki raznih närodnostij so se oglašali pri novomeškem poštarji. Temu sestavku smo dali naslov »Zgodovina kranjske poŠte« in očitalo se nam bode morebiti, da smo segli predaleč, ko se vender sučemo po največ ali skoro zgolj okoli novomeškega poštarja. Ali naše prepričanje na to stran jc, da velja to, kar pripovedujemo o novo-
meški poŠti, tudi za vse druge na Kranjskem. Trgovci so bili po največ Kranjci, Ljubljančanje in Hrvatje, a tudi Dunajčanje, Gračanje, Madjari, celd neka »Schässburgerin« iz daljnega Erdeljskcga jc vpisana v poštno knjigo. Kaj sta bila dna dva Francoza, ki sta potovala leta 1799., ali trgovca, ali morebiti potnika, ki sta se vozila za zabavo svojo, ne včmo povčdati.
A tudi preprostih kmetov in rokodelcev je prihajalo časih komu na misel, da je — pač v sili — najel poštni voz.
Poštarina jc bila sicer na tanko in sevčda za vse jednaka določena, vender je marsikdo plačal za tisto pot veliko menj ali več, kakor kdo drugi, kaj pa je bilo temu povod, ne včmo povčdati; morebiti samd poštarjeva milost ali nemilost? Leta 1799., ko je bil tarif od vsaccga konja za vsako pošto po 1 goldinar, plačal je neki prčkupec volov, ki se jc peljal v Kostanjevico pdludrugo pošto daleč s tremi konji, 4 gld. in pol, kmalu zatem pa so plačevali trgovci, vozeči se z ravno tdliko kdnji v Kostanjevico, le 3 gld. Metliški mestni pisar bi po tarifu moral do Brežic plačati 5 gld., a plačal je 6 gld. 15 kr. Celd ljudje, ki so se vozili tisti dan in na ravno tisto poštno postajo, plačevali so nekateri več, drugi menj, dosledno pa je poštar duhovnikom, posvetnim in redovnikom zaračunjal več, kakor drugim ljudem, toda nikoli ni s ccno poskakoval pri plemenitnikih čez djnice, ali, kakor smo že rekli, povoda temu nepravilnemu računanju ne moremo najti.
Sicer pa smo čestite bralce svoje že takd pitali s podrobnostimi, da bode skoro blizu vsem dovolj, njim in nam. Pomeknimo se torej v zgodovini kranjske pošte nekoliko dalje, v francoske čase.
Francozjc so v obče pustili pošto v početku vladanja svojega tako, kakeršna jc bila v avstrijanski dobi; prestvarili so največ tu pa tam kako malenkost. Imeli so drugih opravkov čez glavo. Leta 1809., torej prvo leto, ukazal je intendant v poštnih stvarčh le, kakšno opravo naj imajo pismonoše in postiljoni, da morajo imeti našfve v francoskih barvah, na rokavih pa našite ploščice s slovenskim napisom: »Pisna pošta za ilirske pokrajine«. To je bil jedini francoski ukrep v poštnih stvarčh z leta 1809. Leta 1810. so zndva objavili oni patent Jožefa II. z 1. 1789., ali bolje rečeno, storili so avstrijanski poštni patent veljaven tudi za vse dežele ilirskega kraljevstva; le Dalmacijo so izvzeli ter jo šteli z ozirom na poštne stvari med ino-stranske dežele, dasi je bila politično v najtesnejši zvezi z Ilirijo.
Šele ko so Francozjc uredili slovenske pokrajine po svoje, lotili so se tudi prestvarjenja pošte. Generalni guverner Bertrand je izdal dnč u. septembra 1. 1811. pouk, kakd želf, da je biti uravnanim po-
štam, ki bodo prevažale potnike (Pferdepostdienst). Po tem patentu so se morali vsi, ki so hoteli biti poštarji, oglasiti za to službo pri generalnemu guvernerji. Službo so morali odpovedati najmenj šest mesecev prej; kdor jo je prej popustil, najeli so mu namestnika na njegove troškc. Odgovorni so bili poštarji za vse, kar so njih posti-ljoni zakrivili ali po nerodnosti ali iz hudobnosti. V poštnem hlevu je morala vso noč goreti luč in vsaj po jeden postiljon bedeti, da se kurirji — to so bili pötje, ki so prenašali vladna pisma — niso po nepotrebnem mudili. Kurirje je moral poštar pred vsemi drugimi najprej odpravljati in prevzemati od njih pisma v tistem redu, v katerem so prihajali na postajo. Postiljone, ki so morali biti najmenj po 16 let stari, izbirali so si poštarji sami. Omišljati so morali zanje posebno obleko: suknjo od temno zelenega sukna z rdečim ovratnikom; podšita je bila z ravno takim rdečim suknom, kakor ovratnik, ali če že ne vsa, vsaj töliko, kolikor se je je videlo na oglih, kjer je bila nazaj privihnena; ti ogli so bili pritrjeni z zapöno (Agraffe). Na suknjo so bili prišiti medeninasti gömbi. Na kozlu je moral sedeti postiljon vedno v škornjih z visokimi zvihi in na rokavu imeti prišito ploščico z imenom poštne svoje postaje, da se je včdclo, odkod je prišel in kam se zopet vrne. V to ploščico je bil vdelan tudi grb francoskega cesarstva. S potniki se postiljonu ni bilo smeti nikdar pričkati; zažugano mu je bilo, da ga zapodč, če to stori, ali ga celö še kaznujejo, kadar bi bilo treba. Zagroženo pa mu je bilo še bolj zahtevati od potnikov več, nego mu je šlo.
To je bilo natančno določeno, in ravno takö natančno je bil določen tudi poštarjev zaslužek. Če je upregel poštar svoje konje v pošto za pisma, dobil je od konja in od pošte po 1 frank in 30 cen-timov, postiljon njegov pa 37 centimov. Če je peljal na takem vozu več negoli jednega potnika, dobil je še za vsacega po 1 frank pri-boljška. Toda večkrat nego v pošto s pismi je bilo treba öne čase zaprezati v pošto za potnike. Tu je dobil poštar od konja in pošte poldrugi frank, postiljon njegov pa 75 centimov. Za vozove je moral poštar skrbeti sam; sam jih je moral dati narediti in sam jih popravljati. Kar so potniki plačevali za vožnjo na pošti, spravljala je sevčda vlada v svojo blagajnico ter odtod plačevala poštarje in postiljone. Kolikor več je poštar odpravil potnikov na svojih vozčh, toliko več je priteklo v državno blagajnico, a temveč so trpeli tudi konji in vozjč. Za to mu je država plačevala malo odškodnino: za odkrit voz po 75 centimov. za pokrit pöldrugi f«ank. Upreči pa je smel töliko könj in jih torej za vsako vožnjo državi takisto töliko zaračunjati, ko-
likor potnikov mu je sčdlo v voz. Sicer pak so se potniki tudi lehko s poštarjem za plačo pogodili, če so imeli veliko in težke prtljage ali če so bili sami takd težki, da jih poštar ni hotel šteti vsakega samd za jednega človeka. Vlada se za to ni brigala, plačala je le tdlikrat po i frank 50 centimov, kolikor se je v pošti vozilo potnikov.
Poštni erar je plačeval odškodnino celd tačas, če je komu poginil poštni konj za kužno boleznijo, in sicer po 100 frankov za konja, to pa najbrž zato, ker se konji, ki so v jednomčr na cesti, lože okužijo od dnih, ki ližo le domače jasli. Precčj doberšen postranski zaslužek poštarjev je bilo tudi tistih 25 centimov, ki jih je moral plačevati navaden voznik, kadar jc vozil potnika ali pa tudi samd prtljago njegovo na vsaki postaji, mimo katere se je vozil, plačati je moral poštarju 25 centimov.
Štafet poštarjem ni bilo smeti vzprejemati, to pa najbrž iz vojaških in političnih ozirov ne. Ce sc je kdo oglasil pri njih s tako željo, odpraviti so ga morali na poštno voditeljstvo, ali če ga v njih okraji ni bilo, na dno postajo, kjer je bilo.
Razvade, kakeršnih je bilo videti na poštnih cestah v avstrijan-skih časih, sevčda takisto sedaj niso izginile kar mahoma. Tudi francoski vladi se je zdelo umestno, prepovčdati potnikom in zlasti kurirjem, poštne konje pretepati in jih preveč gnati. Če se jc pohabil ali celd poginil pri tem kakšen konj, plačati ga je moral tisti, kdor je to zakrivil.
Cestč so bile tudi takrat Še kaj slabe, posebno vkreber se poštni vozjč niso radi prehitevali. Po hribskih cestah so priplezali v pošto vole, toda le, če so potniki to zahtevali; priprego pa so morali plaččvati oni brez ozira na to, da so odšteli že poštno pristojbino. Škoda, da generalni guverner v tem svojem dekretu ni povčdal, kaj naj se zgodi takrat, ko bi se potniki branili plačati volovsko priprego. Ali so po-stiljoni konje takd dolgo pretepali, da so napdsled vender vzpeljali v klanec, ali so pa morebiti potniki sami pritisnili in se uprli v voz?
Tudi cestarine in mostarine so morali potniki plačevati sami.
Če si je naročil kdo poštnih kdnj, ali se ni odpeljal o določenem času, plačati je moral kazen jedno pošto in dati tudi postiljonu darilo; kdor se je pa le predolgo mudil in se o napovčdanem času ne odpeljal, plačal je še pol pošte ter moral postiljona odškodovati. l)
Takih manjših in večjih postranskih troškov se je nabirala na dolgi poti cela kopa, potovanje torej tudi v tej dobi ni bilo nikakor cenčno.
') »Kais. Dccret vom u. Sept. 1811« v novomeškem arhivu.
Takö je stala n. pr. pošta iz Ljubljane v Trst za osebo 20 frankov 68 centimov, na Vransko 10 fr. 34 c., v Kostajnico 36 fr. 55 c.; v tem pa pristojbine za postiljone sevčda niso še vštete. Zopet moramo tu opomniti, da je imel denar takrat veliko večjo veljavo, kakor danes, in da tisti prave cene ne ugane, kdor šteje tedanji frank po dcnašnjcm borznem kurzu; sicer pa bi bile te cene tudi takö sojene visoke dovolj.
Takö so uredili Francozje pošto na Slovenskem 1. 1811. Leta 1812. lotili pa so se tudi uredbe tekünske pošte (Postenlauf, Couriers); to je bil nekak korak nazaj, kajti po včlikih državnih cestah na Kranjskem so pisma že za Valvasorja če ne že vozili, pa vsaj na könjih prenašali; le po postranskih ali menj važnih poštnih cestah so se pomikali pötje in teküni. Tekünsko pošto so Francozje uravnali takö, da je iz Trsta prihajala vsak dan, iz Dalmacijc in Görenjega Koroškega pa le po dvakrat v tednu, iz Novega Mesta, Karlovca, Kostajnice, Reke, s Francoskega, iz Italije in Goriškega po trikrat, nemška pošta pa preko Vranskega po štirikrat v tednu. *)
Ko so prepodili Francoze s Kranjskega, ostale so njih naredbe še dolgo veljavne, nekatere celo do najnovejšega časa, v katerem pa se jc pošta popolnoma prelevila ter dosegla tudi v Avstriji svoj vrhunec.
Spomini na okupacijo Bosne.
Ob nje desetletnici spisal Anton Svetek. (Dalje in konec.)
solnčnim zahodom se gostje poslovč in mi se vrnemo v vojašnico.
Drugega dnč za rana doide nepričakovano povelje. Ukaže se nam, da se požurimo z mendžo in se pripravimo proti pöludnevi na odhod, kam? povčdali nam niso. Prvi bataljon 17. pehotnega polka, deseti strelski bataljon in jedna gorska baterija se zberemo pred vojašnico in točno ob 12. uri odrinemo proti »Koblji glavi«, precej visokemu vrhu, pod katerim izvira studenec v Bosni mnogočislane sldtine. Med potjo pozvčmo namen pohoda svojega. Čudno se nam je zdelo že prej, da nam takö resno delo prikrivajo, a sedaj smo majali z glavami, češ, da nas vedo v klavnico, iz katere niti jednega lasu ne prinesemo nazaj!
>) Dimitz 1. c. IV. 340.
Pohodu namen je bil, hitro predreti proti L i v n u in se trdnjave polastiti. Jedva prispemo do vznožja Koblje glave, kar pridirja ulancc za nami in ne oziraje se na dolgo vrsto po cesti gredočih vojakov, hiti v divjem skoku, da izpod podkva razburjenega konja švigajo iskre, naravnost proti nadvojvodi Ivanu Salvatorju, da mu izroči dva lističa.
Nadvojvoda Ivan, poveljnik naš, ukaže brž, da se ustavimo in skliče potem vse čdstnike prčdse, katerim čita brzojavko, od fem. barona Filipoviča iz »Sarajeva« poslano, blizu tak6-le: »Po vročem böji se nam je danes posrečilo (dnč 19. avgusta) ob u. uri dopoludne vzeti Sarajevo. Mnogo so trpeli vojaki, ker so si morali uhod v mesto priboriti hišo za hišo.«
Ta novica nas je jako razveselila in kadar smo jo naznanili vojakom svojim, zazveneli so glasni živeli-klici od prve do zadnje vrste na tovariše v Sarajevu. O drugem lističi nadvojvoda ni izpre-govoril niti besedice. Moralo pa je biti nekaj nujnega in važnega napisano, kajti jemal ga je večkrat iz žepa, čital in ga zopet potisnil nazaj. Ugibali smo mnogo o skrivnosti. Tisti, ki so se šteli med naj-modrejše, dejali so, da ta listič za nas nc pomenja ničesar drugega, kakor vsem gotovo dobro došlo povelje: »contra ordre«. Res smo se prihodnjega jutra vrnili v Travnik. Mogoče, da se je v kratkem času našega pohoda natančneje pozvčdelo, da ima trdnjava Livno premočno posadko in da bi nas pohrustala lehko, kakor mačka miš. Mogoče tudi, da je pismo prišlo od Filipoviča in da je bil on zoper to ekspedicijo.
Resnica pa je, da je bilo v tistih dnčh 5000 do 6000 vstdšev s 24 topovi v Livnu in da smo mi imeli samö 2000 m6ž s 4 topovi.
Nočili smo na Koblji glavi. Jaz s svojim oddelkom sem poskrbel veliko stražo stoječo pod vasico Šenkovič. Odredil in razdelil sem patrulje, ogledal si nekoliko kraj, kateri je spadal v področje straže moje, In potem sčdel k tlečemu ognju za včliko stražo.
Kmalu potem mi odposlanec iz tabora prinese poveljnikov ukaz, da moram pregledati vas Šenkovič ter zapleniti orožje, katerega morebiti še niso oddali vašČanje.
Na veliki straži, navadno sestavljeni iz četrtinke stotnije, v vojnih časih torej okoli 50 mož pod poveljstvom jednega čdstnika, nahaja se dosti posla in gibanja, da se človek nikakor ne dolgočasi. Obično se razpostavi včlika straža na važnem kraji blizu ceste, vasi, na nizkem holmci ali na rčbri večjega hriba.
Bosna je večinoma goräta dežela, pokrivajo jo širne goste šume, v katerih se vidijo debela pradebla. Po gorskih zarčzah in po dolinah se spuščajo mnogoštevilni bistri studenci nizdolu in napajajo male ravnine in kdtlaste doli, na katerih leži po debelo plodovita zemlja in črna prst. Večkrat smo s sabljo vrtali v tla radovčdni, kakö globoko seza humus, mnogokrat smo zaboli sabljo skoraj do ročdja, ne da bi bili prišli do ilovice ali do pešččne zemlje.
Včlike straže so stale navadno tudi v gozdu ali vsaj blizu gozda in to je bilo za nas jako ugodno. Drv za kurjavo nam ni bilo daleč iskati, vode za žejo in za kuho pa tudi ne. Na včlikih stražah se nam je dalo privoljenje kuriti in kuhali smo tam tudi svojo jed, in ker se je okoli ognjišča sukalo vedno po več kuharjev ter naši krajani baš niso bili skopi z burkami in šalami, imeli smo zmerom dosti smehu in zabave. Sicer pa je bilo poslovanje mučno zlasti zavoljo tega, ker ni smel vso noč nobeden zatisniti očesa.
Včlika straža je morala vzdržavati po tri ali štiri pöljskc straže, vsako po šest do devet m0ž, razven teh pa je morala razpošiljati patrulje, katere so bile po pet do šest ur na nogah ter so preiskavale okolico. Na včliki straži je bil slčharn vojak polovico časa uprežen v ostro, včstno službo.
Na včliki straži, ki je stala sredi pobočja na hribu pod vasjö Šenkovič dnč 19. avgusta, zavrtil se je kazalec na žčpnici že daleč proti polunoči, ko smo odkuhali in odvečcrjali. Tiho in mirno je bilo, vojaki so posčli ali polegli okoli tlečega ognja, podpirali glave, in, da se izognejo zaspancu — pušili tobak. Semtertja med vojaki se je slišala kaka smešna burka ali pa sta jo pogodila böbnar in trobar ter dov-tipno podkurila svojim tovarišem, ne da bi jima bilo treba dati novega polena na ogenj.
Pokanje vej v grmovji zdaj göri, zdaj doli, zdaj na levi, zdaj na desni sträni, dokazovalo nam je da patrulje ne mirujejo, temveč pa, da opravljajo vestno svojo službo. Zdajci čujemo na okrožji predstraž zgoraj nad sabo glasno nazivanje takraj vasi stoječe poljske straže : »Haiti Wer da?« in zopet »Halt! Wer da?« na to se oglasi nekdo, a besede nam niso bile razumne. Preteče Četrtinka ure in na levi sträni čujemo močno lomdščenje v grmovji, katero se približuje nam. »Kdo je?« zakriči blizu mene sloneči vojaški vodja. Nobenega odgovora. Rdeči žarki tlečega ognja pa fenomalno obsijejo tri velikäne, noseče na glavi in na plččih težko naložene zavoje. Nismo se jih sicer ustrašili, kajti uverjeni smo bili, da zlo kančči tihotapci se ne morejo takö lehko priplaziti do nas skozi predstraže, vender se je nam tudi čudno
zdelo, da bi nas pohajali nam prijazno naklonjeni Bošnjaki v takd pozni noči. »Kdo je?« z,avpije še jedenpot vojaški vodja in skoči k piramidi po puško. »Ja, gospodine!« odgovori sedaj spredaj korakajoči velikan. »Sta hočeš?« vpraša ga vojak. »Imam jaja, sira, kompira. hleba, mleka, masla, šta ču ti pokloniti?« odvrne Bošnjak. »Dobro, hajdi amo!« veli mu vojak. Sedaj se približajo vsi trije velikdni in odložč svoje tovdre pdleg ognjišča. V zavojih je bilo res polno raznovrstnega živeža, tudi mnogo sadja. Naši vojaki so se kaj oveselili take radodarnosti, nabasali so si polne žepe in krompir pekli do ranega jutra. Bošnjaki so bili Senkovičanje. Razgovarjali so se z nami delj časa. Posebno radovčdni so bili o bodočih davkih, katere bodo morali plačevati novemu carju. Mi, se vč, mogli jim o tem nismo ničesar zagotovljati, vrnili so se torej, kakor se mi je dozdevalo, ne posebno veselega srca nazaj v vas.
Potem ukrenem vse potrebno, da se pripravimo na pohod, ali bolje, na napad vasi Senkovič.
Po noči jasno nebd se je jelo proti jutranji zori preprčzati z lehkimi meglicami zlasti na vzhodu. Kmalu po 4. uri sc prikažd prvi solnčni žarki in oblijd nas stoječe v bojni vrsti. Na dano povelje so prišle vse razpostavljene patrulje nazaj, da se udeležč napada. Razdelil sem število vojakov v roje po Štiri in po pet mdž in vsakemu določil in obrisal njegovo nalogo.
Zdajci na dano znamenje s piščalko planemo v vas, obkolimo in preiščemo kočo za kočo. Jaz s feldvebeljcm in tremi možmi po-iščem knčžjo hišo, stoječo sredi vasi.
Oni kraj doline na Koblji glavi so naši tovariši še sladko spali, ko smo mi že delali in so ŠenkoviČi imeli neljube svoje goste.
Duri knčžje hiše so bile rahlo priprte. Stopim v vežo in odprem sobna vrata na lčvo. Kam sem prišel? Kakšen čuden pogled tu po sobi? Ni dvojbe, da stojim v turškem svetišči, v — haremu 1 Po tleh so razgrneni lepi turški prti in na njih ležita dva v belih ruhah od nog do glave zavita človeka. PribližavŠi se čujem lahko smrčanje in misleč, da ležeča človeka spita, pripognem se k njima ter ju z rahlim sunkom povprašam, če ni že čas vstati. Zdajci zakričita ženska glasova na pomaganje in krik privabi kneza iz podstrešne sobice. Mož preplašen ni včdel kaj storiti. Očita mi z ostro besedo nezakonitost pohoda in zahteva od nas pojasnila in opravičenja, ker se drznemo šiloma vlomiti v harem. Hladnokrvno, toda odločno ga zavrnem in mu razjasnim v kratkih besedah, da je pač on gospodar haremov in vsega, kar je v koči, samd orožja ne, katero ima spravljeno. Ker mi
na tanko ne poznamo mesta, kjer leži' orožje, šli smo ga iskat baš tja, kamor je od duri sčmkaj pot najbližja. Mož pa je bil jako srdit in
0	orožji ni hotel včdeti ničesar. Pokažem mu torej na svoj revolver ter zažugam, da ga ustrelim, ako nam hitro ne izroči' skritega orožja, Knez, ki je bil več nego za jedno glavo višji od mene, pogleda me zaničljivo in premeri od nog do glave. »Šta trebaš oružja, ko je imaš sam, molim te, gospodine?« vpraša me sarkastično. »Svoje imam, jaču itak tvoje, kažu ti, Turčine,« in mignem vojakom svojim, naj napnd na puškah peteline. Vojaki, bliže stopivši, taknejo se moža malone z bajonetom. Glasni »rrrk«, »rrrk«, čudno petelinje petje na puškah, prestraši kneza, da otrpne in prosi milosti. Poudarja pa vedno, da nima nobenega orožja v hiši.
Ko na tleh ležeči ženski čujeta resno žuganje, začneta jokajoči se kričati s pretrganim glasom: »Hočete šutiti«, zavpijem srdito, »neču nijedne štete raditi v kuči, a kažu vam, da izbacnem Turčina
1	zapalim mu kuču, kad mi ne preda oružja l« —
Potem nastane mir. Ker mi pa knez še vedno zatrjuje, da nima orožja, pregledamo police, v steno narejeno dolbino — miz in stolov ali omar po turških sobah ni — in razna, po tleh ležeča orodja. Na-pdsled vprašam gospodarja, če morebiti nimata v ruhah zaviti ženski skritega orožja, in stopim bliže ležišču. Jako radovčden sem bil, kaj poreče Turek, ako ukažem, da se tudi ženski preiščeta. A že v tem, ko sem stopil ležišču bliže, zamahnil je Turek z rokama, češ, da tu jenja meni vsaka pravica. »No,« rečem mu, »bodisi, nečemo se tekniti teh biserov, katera se po vašem zakonu morata tebi lesketati ,hiljada dana4, da je ne izbacneš iz svojega dvorca, a uveriti se venderle hočem, kakd daleč seza tvoje resnicoljubje. Ne bodeš me prekanil, durak«, mislim si, »prav lehko je, da pod ruho ali pod prtom leži kakšen dragocen handžarček, kateri bi v poznejših časih spominjal nas tvojih krasotic.«
Reči moram, da početkom sam nisem včdel, kakd bi uredil preiskovanje, da bi se ne teknili žlahnega ženstvd, in kako bi se ognil zahtevanju, da imata ženski odložiti zunanje povoje. Položaj je bil zäme in zlasti za ženstvo jako resen, delo za nas preopasno. Razdraženi Turek, Bog vč, če bi se ne spustil vame! Uboj bi bil neizogiben in nasledek — dolga, neprijetna preiskava pred vojno gosposko. Ukažem torej, naj ženski vstaneta, da pogledamo po ležišči in pod prt. To se zgodi, a našli nismo ničesar.
Potem gremo v sosedno sobo, v prvo nadstropje in preiščemo hram, v katerem je bilo spravljeno staro orodje. Tu najdemo res
jeden samokres. A bil je zeld pokvarjen, imel je cev pohabljeno, v držalu je tičalo še nekaj lesä. Vender je bil samokres meni jako po godu. Rabil mi je za »corpus delicti« proti knezu in v dokaz o raz-oroženji vasi Šenkovič pri nadvojvodi Ivanu Salvatorji, kajti drugega orožja vsi vkupe nismo našli tamkaj.
Očitaje knezu, da je ležnjivec, pretčč mu s strogim kaznovanjem, ostavim kočo, pri kateri so se zbrali že vsi moji vojaki na odhod.
VrnivŠi se v tabor, poročal sem nadvojvodi Ivanu o dogodkih v benkoviči ter mu izročil zaplenjeni samokres. »Res dragocen plčn to«, rekel je in to je bilo dovolj, da so si ga ogledali vsi čdstniki. S Koblje glave smo se vrnili, kakor sem že opomnil, nazaj v Travnik, kamor smo dospeli zvečer po grozni nevihti.
Dne 24. avgusta o pdlunoči alarmuje se prvi bataljon 17. pehotnega polka. V Travnik je prišel ovaduh, izdajalec Omer-bega. v katerega službi je bil hlapec.
Omer-beg, imovit Turek, ali fatalist non plus ultra, harambaša na slabem glasi po vsi Župi in Posavini, zapovedoval je več nego 300 orožnikom. Ubil je za vratno in oplenil nedavno pred prihodom naše vojske blizu Doboja laškega konzula Lovrenca Peroda. Perod se je tačas vračal iz Rima na poslaniško svoje mesto v Sarajevo.
Grozodejstvo Omer-begovo je bilo tem bolj obžalovanja vredno, ker se je takorekoč zvršilo pred našimi očmi. Vojnemu poveljništvu jc bilo treba obračati na ta dogodek vso pozornost, kajti v tedanjem razmerji bi bila neosnovana strpnost kaj opasna pregreha. Ukazati je moralo torej nemudoma strogo kaznovanje zločinca in ukreniti vsestranske priprave, da se zavratni taki napadi na potnike preprečijo.
Po vseh sosednih krajih se je proglasil poziv, da se dovoljuje znatna vsota v zlatu za ujetega živega ali mrtvega Omer-bega. Umeje se, da je takšen poziv — za vojaštvo ukaz — nam naklonil mnogo posla. Skoro vsak dan se je odposlal oddelek vojakov v Travniško okolico, zlasti tja proti Vranduku in Busovači, kjer se je v prejšnji dobi pogostoma potikal Omer-beg.
Večkrat tudi so nam turški ovaduhi naznanjali slučajno stanišče Omer begovo. Takrat smo se vedno požurili, kakor smo rekli, na lov, dasi vselej brez uspeha. Taka prilika nam je bila dana dnč 24. avgusta.
O pdlunoči je zatrobil trobär prvega batalijona. Pol ure potem smo se zbrali že vsi in čakali pred kučo, v kateri je stanoval naš načelnik, na povelje. Prav tiho je bilo. Saj pa tudi v turških mestih po noči vlada pravo grobno spanje. Turek, kakor pri nas kokdši, hodi z mrakom vred v bivališče svoje in se poten» ne prikaže več iz njega.
Ob i. uri tiho in hitro odrinemo iz Travnika ter mesto za hrbtom se napotimo po ozki cesti proti scvero-vzhodu, nam na čelu voditelj Bošnjak, izdajalec Omer-begov, katerega smo šli lovit.
Po umoru Peroda se je prikazoval Omer-beg le redkokrat nepoznanim ali nezaupnim osebam. Potikal se je največ v gozdih »Vučje-« in »Gorčevice-planine«, razpošiljal hlapce svoje v sosedne kraje po razne potrebščine in od ondot — se nam smijal. Ako ga je kakšen hlapec ovadil, izvohal je Omer-beg vselej pravočasno pretečo mu nevarnost, in ni ga bilo tihotapno mogoče zasačiti. Po tem smo sklepali, da je imel tolovajsko svojo četo dobro organizovano in dobro urejeno ogleduštvo. Prevažen posel je moral biti, da je šel beg sploh med ljudi, ali da je osobno pohodil mnoga svoja posestva.
Tako n. pr. prikazal se je Omer-beg dnč 24. avgusta na svojem posestvu v vdsi Dolglod, kjer je imel jako lčpo in prostorno letovišče. To opazivši dni Bošnjak, kažipot naš, hiti na moč v Travnik, da bi ovadil Omer bega. In dasi je vas Dolglod nad pet ur hoda od Travnika, poročal nam je ustno že tisti večer o glasovitem morilci laškega konzula.
Kakor sem povčdal, zbrali smo se tudi v tisti noči in ob 1. uri popdlunoči se napotili lovit Omer-bcga. Korakali smo po ozkih stezicah, skrivajc se v samotnih krajih, tja proti Dolglodu. Solnce jc po dnevi käj močnd pripekalo in korakanje je bilo tem mučnejše, ker se nam ni dovolilo čisto nič prestanka. Dospeli pa smo v obližje vasi šele okoli i. ure popöludne. Dolglod leži na pobočji hriba ob obeh strančh ceste, katera ga deli v görenjo in v spodnjo stran. Obkolili smo vas zajedno od vseh stranij in na znamenje bataljonskega tro-barja udarili po nji. Brez upora pridemo do srede vasi, ali tu ostrmimo videči stotnijo 79. pehotnega polka, katera se baš odpravlja na odhod domöv. Ta stotnija je prišla tu-sem iz Sarajeva nabirat könj za vo jaške potrebe, ne da bi imela kaj pojma o tem, kar smo nameravali mi.
Mnogo smehü jc provzročila ta naključba nam in »Jelačičem«, to sevčda, največ Omer-begu, ki je o belem dnevi že davno pobegnil sredi naših vojakov. Takö je zletel ptiček iz svoje kletice nazaj v zeleni gaj, mi pa smo se nejevoljni vrnili v Travnik, kamor smo dospeli šele drugi dan o mraku.
Dnč 16. septembra vrnivši se z včlike straže zjutraj domöv stopim v svojo sobo. Tu me pričakuje preljubeznivi tovariš poročnik S . . . ., sedaj župan v Kostanjevici na Dolenjskem. Napije mi s ča-šico poštenega domačega brinjevca, rekoč: »Etol komšja, pij ga, to le
sem ti prihranil, da tudi tebi poslužim z malim, česar imam.« — »To je drugačna duša, nego je gospod, kateri mi je nekdaj Žugal z revolverjem,« rečem in zvrnem kozarček. — »Po došlem ukazu,« nadaljuje g. S . . . ., »ostaviti nam je jutri Travnik, da udarimo na Livno.« — »Hvala ti, brate, za brinjevec in za poročilo,« odgovorim, »pri Livnu se vidiva zopet in ako Bog dd in sreča junaška, napiti hočem tudi tebi, tovariš dragi, pod cesarsko na stolpu trdnjave nasajeno zastavo z dobro kapljico!«
Potem se posloviva.
Naslednjega dnč zjutraj ob 6. uri se zberemo pred včliko vojašnico, opravljeni za odhod iz Travnika. Prvemu bataljonu sc nakloni spremstvo provijantne kolone, namenjene za 46. pehotni polk, ki se pomika iz Sarajeva doli proti jugo-zahodu. Pot nas vede skozi Dolenji Vakuf in Bugojino do Görcnjcga Vakufa. Semkaj prisopc tretji dan 46. pehotni polk. Oddamo mu živež in potem se vrnemo nazaj v Bugojino.
Lepšega kraja, kakor je Bugojinska okolica, znana po imeni Skoplje, nisem še videl. Sredi Šircga pölja teče reka Vrbas, v kateri se tu nahaja mnogo žlahnih rib. Zemlja je jako rodovita. Napaja jo Vrbas zbog visoko ležeče struge dovolj tudi v poletni vročini, katera pa je po navpični razredbi zmerna takö kakor zimski mraz. Ljudje, marljivi kmetovalci, so čvrsti, širokoplčči in visoke rasti. Imoviti so in bivajo v ličnih, večinoma od kamenja in opeke zidanih poslopjih, doČim stanujejo prebivalci drugih krajev v nizkih kočah, narejenih od desäk in tramov do srede ometanih s ccstnim blatom, med katero jc vmešano malce vapna in peska. Krasno pölje jc dobro obdelano in vsak košček zemlje je umno uporabljen za poljske pridelke.
V Bugojini smo našli obilico žlahnega grozdja. Za pol oke smo plačevali po jedno ,banico' — jedno desetico.
Tu se jc zbrala polagoma vsa druga naša brigada in dnč 22. septembra za rana smo zapustili kraj. Napotili smo se po cesti na zahodu in kmalu smo v hribih. Na mnogih krajih vodi cesta med skalovjem in med strmimi pečinami. Prekoračiti nam je mnogo visokih klancev. O mräku tistega dnč dospemo na Kupreško kompolje. Tu se utaborimo in počakamo par dnij, da se zberö še druge čete, iz severnih krajev proti Livnu odposlane.
Na Kupreži smo opazovali prve sledöve Krasa: na zelenih travnikih rahlo posajeno belo kamenje in sivo skalovje, na gorah široke pleše in ubogo pritlikavo grmičje, v zatišji borovje.
Zračna toplota, katero smo uživali v Bugojini, dčla bi nam tu kaj dobro, ker na Kupreški visoki planoti je brila burja nič manjša, kakor jeseni na našem Notranjskem. Dasi smo prejšnjega dnč doli v Bugojini zijali od vročine, zavijali smo se dospevši na Kuprež prav tesno v plašče. Dnč 25. septembra smo se napotili združeni z Pi-storijevo brigado in z oddelkom bosenskih kristjanov, ki so se prostovoljno udeležili naše vojske proti Turkom, dalje na Livno. A noč nas je prehitela. Ustavili smo se pöleg vasice Švica in nočili. Dnč 26. septembra udarimo neposredno na trdnjavo. Kakor dnč 5. in 7. avgusta, ko smo Šli v boj s sovražnikom na Rogeljnem sedlu in pri Jajci, kisalo se je nam tudi danes nebö in mraz je bilo, da smo trepetali.
Pol ure pred mestom Livnom se ustavimo, da si počijemo in se okrepčamo ter pripravimo na boj. V tem se pošlje konjiča na ogled v obližje trdnjave.
Krasen je bil pogled na naše ulance, ki so, kakor blisek pred hudo uro, preletavali in preskäkovali globoke vreze in brezdna, zdaj tu zdaj tam na strmi skali ustavili spretne svoje konje, da opazijo, kaj delajo sovražni Turki na severni meji trdnjave na takozvanih Črvenicih stenah.
Minil je pčludan, ko pride povelje, da mora prvi bataljon Kuhn-ovcev obkoliti Livno na zgdrenji severni sträni. Z brzim korakom hitimo do prvega zakotja pred trdnjavo. Tu lčžcmo na tla in čakamo, da načelnik bataljonov g. major K . . . . obično naznani in odredi pojedini stotniji nalogo. Šel je tja, bliže trdnjave, da si prej ogleda prostor, na katerem bi se imel prvi bataljon razviti in v bojni red postaviti. Toda jedva se je vstašem prikazal in malo povohal sovražni smodnik, zadene ga svinčenica, katera mu obtiči v desnici. Z njo mahaje pri-bežf nazaj in oddä poveljništvo stotniku S........
A S......se takisto ne godi bolje. Tudi njega zadene vstaška
kroglja, ko se približa trdnjavi. Pomilovali smo ga, kajti on je bil pošten mož in četudi nismo uživali od njega posebnih dobrot, čislali smo ga značajnega človeka.
Potem prevzame bataljonsko poveljništvo stotnik S......ter
pošlje najprej tretjo in četrto stotnijo v boj.
Pri tretji stotniji je bil poročnik, ki mi je v Travniku napil s čašico brinjevca. Tudi njega je zadela kroglja. Nevarno ranjen je ostavil kmalu bojišče in v malo dnčh so ga prepeljali v bölnico v Trst. Obljube, da mu tudi jaz napijem v Livnu pod ccsarsko zastavo, nasajeno na stolpu trdnjavinem, torej nisem mogel izpolniti.
Pri četrti stotniji, koje bil ranjen S......, ostal sem jaz jedini
čdstnik. Vedel sem jo z, brzim tekom na bojišče. Težavna je bila pot. Tla so bila posuta s tisočerimi ostrimi kameni in skdlicami. Med potjo zapazi nas polkovnik Prieger, stoječ na štrleči skali. Zdajci migne z roko, da se ustavimo, in pozove mene, da grem k njemu. Dd mi ta le ukaz: »Po došlih poročilih napravili in zaseli so vstaši tam-le zgoraj« — pokaže mi visoki vrh na severo-zahodni strdni — »dve pdljski trdnjavici. Vam s četrto stotnijo je naloga, da odtod preženete sovražnika in pozvčste, če je brigada Čikož, katera ima priti iz Dalmacije, že v obližji. Odločim Vam potem za bojišče kraj na desni tretje stotnije, katera, kakor slišite, je z močnim streljanjem že v borbi s sovražnikom.« Vračajoč se mislim si, to je težka naloga za jedno sdmo stotnijo, broječo 200 mdž. Polkovnikovo povelje naznanim v kratkih besedah vojakom in priporočivši jim oprezno in pozorno, ali pogumno in neustrašno udariti na sovražnika, ukažem, da mora osmina stotnije nas zaslanjati pri naskoku na trdnjavico, drugi pa da sc na znamenje hitro vzdvignejo ter razviti v jedno vrsto po pečevji splezajo na vrh hriba! To se zgodi. Turki so se morali nas kaj zcld ustrašiti, ali vsaj morali so misliti, da nas je veliko več, nego nas je bilo. Plezali smo razvrščeni v roje iz doline, kamor ni bilo videti z vrha na hribu, po strmini, in skrivaje se pod skalami že precčj visoko prišli do trdnjavice, ko nas opazijo vstaši. Ti, prcscnččeni, ustrclč ne-kolikokrat na nas in takoj zbežč na drugi strani po rčbri ddli do mestnega ozidja, mi pa njim za petdmi.
Mesto Livno broji okoli 4000 prebivalcev. Sezidano je na rčbri hriba. Neposredno nad mestom proti severu vzdvigujejo sc strme Crve-nice stene, zvezane s širokim in visokim ozidjem, katero na vzhodu, jugu in zahodu mejf staro mesto. Na obddu stoji sedem kul, dva grada in so mestna vstopna jako velika vrata močno utrjena. Na spodnji strdni ob vznožji je prizidano novo mesto, katerega dčli se-zajo precej daleč po Livanjskem polji.
Dočim v starem mestu ali v pravi trdnjavi stanujejo izključno le Turki, imajo v novem mestu kristjani svoje koče. A tu. kar je sploh nenavadno drugod, stanujejo v posameznih, od kristjanskih bivališč objetih poslopjih tudi Turki. Da so ti posegli zunaj mesta po zemljišči za zgradbe svoje, umevno je lehko; kajti vznožje hriba, kateremu se pritika lepo poljč, ugodnejše je za človeška bivališča vselej bolj, negoli kraj ob strmem pobočji. Na Livanjskem polji se vidijo krasne pristave, v katerih imajo begi in turški vlastelini svoje dvorcc in letovišča.
Na zahodni strdni mesta se izliva iz široke skalnate otlfne podzemeljski tok. Od tega, mislim, dalo seje mestu ime Livno. Na izlivu se čuje med strašnim Šumenjem, katero provzročujejo neštevilni, majhni slapi, votlo bobnenje izpod zemeljskih jam. Vodotoč se stisne ne daleč od izliva v ožjo strugo in Čisti potok Bistrica se izvije počasi med skalami v ddlenjo plan, da napaja rodovito livanjsko poljč.
Zbog ugodne lčže ima Livno lep razgled daleč po ravnini, katero na južni strdni mejč Dinarske Alpe, med njimi visoki Prolog. Zaradi plo-dovite zemlje na livanjskem polji okroža Livno romantična okolica.
Iz nižavc si poglejmo zopet zgoraj na skaloviti rčbri boreče se čete. Turki so zgradili na Črvenicih stenah na zgörenji strdni ozidja dve vrsti nasipov, katere so poseli.
Na štiristo korakov približavše se nas pozdravijo za nasipi čepeči in po kulah skriti vstaši z gostim streljanjem. Mi jim nismo dosti odgovarjali, kajti bila bi le potrata smodnika, da smo na skrite Turke streljali. Dal sem svoji stotniji pozneje povelje, da prav nikomur ni smeti streljati, ker se mi jc dejalo, da vstaše in trdnjavo morajo ukrotiti naši topovi in da nikakor ni smeti trositi preveč smodnika. Včdel sem pa tudi, da našiKuhnovci v bdji radi ne jenjajo, kadar sc jih je lotila že divja jeza in strastna poželjivost po sovražnikovi krvi.
Takd jc minilo par ur brez dela, samd da smo se gledali drug drugega in da so vstaški strčlci, seveda z malim in popolnoma neuspešnim streljdnjem nam nagajali, da se nismo mogli uvrstiti na krilu ob desni tretji stotniji. Toda: »aut — aut«. ukaz je dan in ta se mora zvršiti. Na povelje moje se vzdvigne roj za rojem in pomakne dalje. Sedaj se začenja tudi močneje in močneje oglašati sovražnikovo stre-Ijdnje. »Nič ne dč, le dalje,« velevam, »da pridemo do tretje stotnijc,« katera jc bila ozidju že bliže nego tristo korakov. In šli smo, resnično šli počasi, kajti z brzim tekom nam ni bilo mogoče iti zaradi stoterih skalic in oglatih kamenov. Dolga, težavna je bila ta pot. ki smo jo storili v naj izdatnejšem sovražnikovem ognji, vsi izpostavljeni smrtonosnim krogljam. Ali Bog nam je dal srečo. Samd trije vojaki so mi pali, ki pa niso bili težko ranjeni. Po velikem trudu dospemo do tretje stotnije. Tu zopet polčžemo na tla. Sedaj dovolim slobodno streljdnje za tdliko časa, da za nami na vrhu hriba razpostavi gorska baterija svoje topove ter jih namčri na kule in na nasipe.
Prej že na desno po brčgu in po dolini tja proti dalmatinski strani razposlane patrulje se vrnejo s solnčnim zahodom poročajoče, da o Čikoževi brigadi niso našle nobenega sledu. To naznanim polkovniku po ordonanci in zajedno prosim pomoči, ker bilo jc nas pre-
malo, da bi posedli izdatno ves prostor od desnega krila tretje stotnije po rčbri in dolini do vrha sosednega hriba in še dalje ter stražili, da nam po noči ne uidejo vstaši iz mesta. Pošlje se nam v podkrepljenje prva stotnija.
O mraku se pomaknemo nazaj hribu na vrh. Nadejali smo se, da nas tu čaka obila hrana, katera bi nam kaj dobro dela, kajti jeli nismo ničesar od ranega jutra. Toda varali smo se! Nobena Živa duša se nas ni spomnila. Kaj začeti? Jaz sem našel v torbici svoji košček kozjega sira in nekaj kruha suhorja, stotnik Str.......je imel
jedno klobaso. Vse to razdeliva med tovariše po bratovsko. A reveži prostaki niso imeli ničesar. Po kratkem posvetovanji odločimo male oddelke, da gredd iskat drv, vode in živeža. V črni noči se napotijo plezajoči po skaiovji, po nepoznanem kraji tipaje si poti korak za korakom. Po mnogem trudu pridejo do nekoliko zapuščenih turških kuč. Iz teh strgajo nekaj desäk in pod streho najdejo precejšen kupec krompirja. S tem si napolnijo žepe. Vračajoči se med potjo zadenejo na mlako, iz katere s kositarskimi kotlički zajmd vode. Okoli pdlunoči se vrnejo na vrh hriba. Tu zakurijo in spečejo krompir. Tega je bilo dovolj, da smo se nasitili vsi in vode tudi tdliko, da smo si ugasili žejo. Tako jc minila noč, nc da bi bil kdo zaspal, in dasi smo sedeli ves čas pri gorišči, zmrzovali smo prav občutno. Ko napoči zora, gremo nazaj, kjer smo sinoči ostavili bojišče. Ob 7. uri zjutraj ustrclč vstaši iz grada Velika Tabija z velikim topom proti Han Prologu, odkoder je imela priti brigada Cikož. Strčl je bil za nas znamenje, da so naše čete tudi na južni in zahodni sträni že blizu trdnjave.
Zdajci se vname ljut boj; vsi turški in naši topovi bruhajo strašne projektile svoje iz bronastih žrčl in pokanje pušek okoli in okoli trdnjave se razlega daleč po hribih in po livanjskem polji, vmes pa sc čujejo pogosti bojni klici naših nasprotnikov »Allah-il-Allah«. Nas je bilo blizu 18.000 mdž z 32 topovi. Vstaši v trdnjavi so imeli 24 topov. Koliko pa je bilo naših nasprotnikov, tega nismo mogli nikakor ceniti. A bodi kakor hoče, istina je, da bruhanje svinčenic iz 56 kovinastih žrčl niso maČkine solze in da so Turki imeli dobro zasedene vse kule, obä graddva in vse nasipe pred ozidjem in se prav po levje bili z nami neprenehoma do pozne noči. Pehota res ta dan ni imela veliko posla, saj je rekel naš vojskovodja, da trdnjavo Livno nam morajo priboriti naši »Uhaciji«, a vzdrževala je močen železen obroč okoli mesta, da niti miš ni mogla pobegniti iz trdnjave. S tem pa nikakor nečem reči, da smo držali križem roke. Naše kroglje niso bile goste, ali provzročile so mnogo škode
vstašem, zlasti önim, ki so streljali na naše čete s topovi. Teh smo pobili mnogo. Naskakovali smo tudi nasipe pred trdnjavinim ozidjem
in kule, toda brez uspeha. Vselej so nas odbili vstaši. Stotnik Str......
vcepil si je v glavo, včliko kulo, takozvano »Evrem kulo«, vzeti v naskoku. Odposlal je tja prvo in Četrto stotnijo. Približavše se za 150 korakov usuje se na nas töliko svinčenic, da nismo mogli dalje in Turki so nas poslali s krvavimi glavami nazaj, odkoder smo prišli. Vender znatne škode nismo imeli. Ubili niso nobenega vojaka, ranili pa samö 14 m0ž.
Boj je trajal neprenehoma ves dan. O mräku je vžgalo naše topništvo osem turških poslopij v mestu. Ta so gorela v pozno noč. Od velikega ognja so žareli daleč na okoli vrhunci in svetlö je bilo na Črvenicih stenah, da smo lehko čitali vsako pisanje. Dolgo časa sem stal na skalnatem robu vrhu hriba in ogledoval strašni požar doli v mestu. Groza me je bilo in iz srca sem pomiloval nesrečne v Livnu bivajoče kristijane, ki so trpeli zaradi slepote vstaških Turkov veliko togo.
Okoli 9. ure zvečer pride deseti strčlski bataljon, da nas nadomesti in odreši dvadnevnih mučnih börb. Zapustivši bojišče gremo v včliki tabor, kjer se nam dd jedi in pijače in tudi naznani, da se moramo jutri pripraviti za naskok na trdnjavo, katerega se nam jc udeležiti kot tretja — zadnja naskoŠka kolona.
Nebö se je jelo počasi razkrivati in od severa sem jc začelo pihati. Prav pošteno je zmrzovalo in naši mokri plašči so bili kmalu takö trdi, kakor skorja. Nekaj časa smo tičali pri taborskem ognji, sušili se in greli — spredaj pekli, zadaj zmrzovali. A spanja potrebni smo ostavili ognjišče in šli na svoj prostor v včliki tabor. Polegli smo na gola tla. Telečdke pod glavo in s plašči odeti prespimo käj sladkö to noč, dasi je ves čas burja brila prav po kraško in nam prepihala vse ude. Res, spanje je zdravo, kadar človek dobro spi, in dobro spi vsakdo po tölikem trudu, kakor smo ga imeli mi neprenehoma dva dni. Toda koliko hasne spanje v premočeni opravi na zmrzlih tleh v siloviti burji, to je jasno vsakomu.
Zjutraj, ko se prebudimo, stalo je solnce že visoko in ko se ogledamo po taboru, vidimo, da se čete šččejo, kakor bi ne bile pred krutim sovražnikom. Tudi od önikraj trdnjave ni slišati nobenega strčla. Jako čudna se nam je zdela ta tihota. Vprašam tovariša, ki je bil načelnik taborski včliki straži, kaj se je zgodilo, da se nikdo ne zmeni za strogo povelje o denašnjem naskoku na trdnjavo. »No!« pravi mi, »ali se ti takö malo brigaš za naše nasprotnike, da niti nc včš, da so
se po n6či že udali nam vstaši in tudi da so se morali udati na milost in na nemilost?« — »Ne,'prijatelj,« odgovorim, »tega ne včm. Vzrok temu sta pretekla dva viharna dneva in nocojšnje slädko spanje, iz katerega se niti prebuditi nisem mogel.« — »No, no, verjamem ti, da te ni vznemirjalo sinočno povelje po tdlikem trudu. Mene pa je skrbelo vso noč, kakšen bode denašnji dan.« »Hvala Bogü, da je takö. Sicer bi pač veliko nas sedaj že ležalo okoli trdnjave in ne vstalo nikdar več. Hvala ti za veselo novico,« rečem in grem nazaj k svoji stotniji.
Zdajci zapoje rog, da se nam je zbrati ter odriniti v trdnjavo. Zberemo se in gremo. Prvi bataljon Kuhnovccv posčde görenjo stran mesta notri za ozidjem. Tu dčnemo puške v piramide, pošljemo v mesto po živež, pijačo in drva in potem si ogledamo svojo opravo ter se umijemo in osnažimo, česar nam jc bilo res jako potreba.
V Livnu se nam jc posrečilo, da smo ujeli zapcljivce in vstaške četovodje. Bilo jih je skupaj sedemnajst, med njimi štirje ljuti begi: brata Bušatliji, Čižmič iz Livna in Osman Bajrič iz Glamoča.
Imenovane bege je obsodilo vojno sodišče takoj drugega dnč na smrt. Ostale so dčli v zdpor. Ko se četvorici naznani razsodba, ustraši se najhuje Bajrič, drugi pa prosijo milosti ter ponudijo znatne vsote imetja svojega za odkupnino. Toda ko se jim raztolmači, da smejo pri Bogu ne pri ljudeh upati milosti, padejo na kolena, z rokami prekrižajo prsi in vzdihujč prosijo brzega justifikovanja, da prej ko prej pridejo v raj. Odloči se jim čas usmrčenja na drugi dan popöludne ob 3. uri. Jeden Bušatlijev pa je bil silno bolan. Tega so dčli v bolnico. Drugi trije so pali dnč 30. septembra 1878. 1. točno ob 3. uri popöludne zunaj mesta blizu frančiškanskega samostana »Gorica«.
Iz Livna smo šli proti trdnjavi GlamoČ. Akoravno smo bili mesto Livno z okolico popolnoma zajeli in obkolili, vender sc je nekaterim upornikom posrečilo, najbrž prvi dan pri našem dohodu pred Livno, pobegniti iz mesta in prekoračiti precčj pusto pogorje Krug-Vrbovnik, deleče livanjsko od glamoškega polja, in zasesti Glamoč.
Tudi Glamoč je bila v prejšnjih časih precej močna trdnjava. To se je znalo v naših merodajnih krogih, da bode treba najbrž tudi to mesto vzeti z orožjem. V to svrho je bila določena naša gorska brigada. Dnč 1. oktobra odrinemo iz Livna proti zapadu in krenemo pri selu Priluka po silno zanemarjenem, po angleških inženirjih narejenem poti proti severu.
Prekoračivši podnožje Malega Cincara dospemo v prijazno, od juga proti severu se raztezajočo dolino, imenovano glamoško pdlje
Prvo selo, katero ugledamo, bil je prijazni Dolac. Tu nam zazveni zaželeno znamenje, da imamo jedno uro počitka. Tukaj se uta-borimo — in ko nam je smeti vsakemu po svojih opravkih lčžem jaz na malem, po jutranjem solnci prijetno ogrčtcm holmci. Sluga zapali nekoliko nabrane suhljädi in pristavi majhno bakreno posodo, napolnjeno z vodo ter mi kuha kavo. Jedva se pojavi prvi dim, prikaže se mladenič in preprosto priklonivši se pozdravi me z običnim: »Dobar dan, gospodine! Kako si ti ?«
»Bog daj — dobro«, odgovorim.
Tak6 se prične obično vsak razgovor med Bošnjaki samimi in s tujci.
»E, lepo, gospodine,« povzame nepoznanec moj, »da ste prišli, koje jesmo dugo več vremena dočekivali. Lepa tvoja kabanica (plašč). A koliko, molim, stane?«
»Pet stotinah banica,« odgovorim kratko.
»Joj, dragi, toliko novaca neima sva Bosna,« čudi se junak.
»Imaš malu puškicu! — To lepo!« in pri tej priliki me jame otipavati in preiskavati, dal si je tudi žčpnico pokazati. Sedaj vzamem zemljevid iz torbice in ga vprašam:
»Ono selo tamo jest Dolac?«
»Jest, gospodine,« odgovori mi gost.
»I ovo selo tamo zove se Kučani?«
»Tako jest, dragi gospodine!«
»Pred gradom imade ,Han4, koji se zove ,IIan vrba'?
»Da, gospodine,« bil je odgovor, pri čemer pa je bil prijatelj vedno bolj iznenädejan.
»Jeli ona gora tamo »Mali Cincar?« vprašam ga še.
»Istinito; a od kuda ti znaš, dragi gospodine?« začudi se močno mladi Turek.
Predno mu odgovorim, počne na vse grlo klicati imena svojih sovaščanov: »Ivo, Djuro, Marko! Ajdi onamo; gospodine znade sve on znade i to, koliko imaš novaca u kučil«
Srčno sem se moral smijati preprostemu mišljenju te izredne prikazni, rad bi se z mladeničem in tovariši njegovimi še pomenkovai delj, toda zdaj zapoje trobente glas »Naprej«, in poslovim se. Nehotč se ozrem še jedenpot za zanimivo, preprostemu kraju primerno prikaznijo in še dandanes mi je ta ravnodušni sin prirodin v živem spominu.
Napotili smo se dalje, nočili smo blizu vasi' Vidimlje in drugi dan dospeli do Glamoča. Trdnjava se je nam udala brez boja. Omenjam le, da smo bili v Glamoči samö dva dni, in da sem imel prvi
dan službo na taborski včliki straži, kjer je bilo takd silno mraz, da vso noč nisem čutil ndg.
V	Glamoči smo pustili za posadko deseti strčlski bataljon, mi drugi smo se vrnili v Livno, odkoder smo poslali nekatere stotnije v bližnje vasi'.
V	Livnu sem bival do dnč 4. novembra. Življenje tu je bilo jako jednolično. Razven opravil na mnogobrojnih stražah nismo imeli nobenega posla.
Dnč 4. novembra preseli se prvi bataljon 17. pehotnega polka v Glamoč, da nadomesti deseti strčlski bataljon, mene pa pošljejo v Vidimlje, kjer je bila prometna vojaška postaja med Livnom in Gla-moČem. Tu sem bil načelnik postaji in pripadala mi je važna naloga, da sem posredoval med vojaškim oblastvom v Glamoči in med selskimi knezi z glamoškega pdlja. Posla je bilo dokaj in često sem sklicäval kneze v svojo kočo, kjer smo imeli obravnave o raznih predmetih. Turški knezi, ki so mi kaj malo zaupali, privajali so redno vsak svojega hlapca s seboj, katerega so postavili pred duri moje za stražnika, kajti bali so se, da bi se ne zgodilo kaj žalega. Bili so kaj trdovratni možje, zlasti kadar sem zahteval, da morajo storiti seljänje to ali dno brezplačno. Nasprotno so bili drage volje storiti vse, kar sem naročil za dobro plačo. Stanoval sem v »beg Cacanovi kuči« in imel slamnato svojo posteljo v prvem nastropji na tleh tik skromnega okenca. Koča je bila samd za polovico z deskämi krita, drugo polovico strehe je odnesel jug — tam ga imenujejo »jugovina«. —Jugovina je bila takd močna, da nas je pogostoma prebujala iz spanja. Takd se je gugala koča, da sem čestokrat zgrabil za železno mrežo na oknu, bojč se, da ne izgubim pod sabo tal.
Ne dolgo potem, ko sem zapustil Vidimlje, čital sem novico, da se je porušilo to poslopje.
Dnč 26. novembra so me izpustili iz vojaške službe in vrnil sem se čez Livno, Sinj, Splet in Trst domdv v Ljubljano, kamor sem dospel dnč 2. decembra 1. 1878. v veliko veselje rodbine svoje.
Letos, kakor sem omenil v začetku, praznovala se je desetlčtnica okupacije Bosne in Hercegovine dostojno po vsi širji domovini. Kdo pa mi more očitati, če sem doslej po časopisih zaman iskal poročila, kakd se je spominjal 17. pehotni polk dnih burnih časov? —
Pehotni polk štev. 17. zvršil je tam doli nalogo, važno, da jo lehko vpiše z zlatimi črkami v zgodovino svojo, dokaz temu tudi, da je presvetli naš cesar med pehotnimi polki njemu podelil največ odlikovdnj.
V Ljubljani meseca oktobra 1888. 1.

Belokranjsko kolo
in nekoliko drugih ndrodnih pesmic in iger z razlago. Spisal J. Navratil.
(Konec.) VI. Bosansko kolo. metsko (»seosko«) kolo, ki se igra v Bosni tudi očitno, pod vedrim nebom, — piše mi sin Mirko iz Bosne — igrajo tukaj, kolikor sem dozdaj videl in slišal sam, največ popc-vajoč same ženske, a to se zove tukaj »žensko kolo«. Tdko kolo vidiš lahko zlasti na sejmih (»vašarih«). Pa ne pojd vse jednako-glasno (unisono), nego zdaj trojopev (»tropjev«), zdaj četveropev (»če-tveropjev«), in to, glasove silno raztezajoč.1)
Po vaseh igrajo kolo večinoma dčklice (»eure«2), ki nosijo čez rdečo kapico (»fez«) žolt, rdeč ali pa zelen pajčolan, in žene, ki jim namesto rdeče kapice služita dva otirača (»peškira«), največ rdeče (z vtkanim robom) obrobljena in resasta, s katerima si ovijajo glavo. Toda ne plešejo kola, držeč se vzajemno z raztegnenimi rokami, nego ženska stoji tik ženske; toliko da vidiš, kakd se držč za roke.
Täko kolo sc pomika po dva »mala koraka« na levo, a po korak na pravo; potem pa zopet po »dva mala« na levo itd., takd da se suče kolo vendar bolj na levo 3), pope vaje:
Ajd' u kolo, seko moja,	Neda vojno (mož) id u kolo:
Da igramo i pjevamo,	nSjedi, ljubo, čuvaj dvore
Dok se nismo razudale;4)	I zabavljaj0) čedo malo!"
Jer kada se razudamo,
Počasi pomikalo se je dozdaj žensko kolo, hotč pokazati se mladeničem (»mladičem«) ter »vabiti« jih«); zdaj pa začne (kolo) naglo
J) „In lang gezogenen Tönen." Beli Kranjec bi rekel, da „djačijo", kar že vemo iz poročila o Brašljevicah; izbriši pa na 616. str. 2. op.: »Po domače Angja.«
-) Beseda: devojka, oziroma djevojka ali „divojka" ondot ali vsaj po mnogih krajih bosanskih osčdobi ni navadna. Čudno je pa, da je nekod po Srbiji „curica" starejša od „cure/l; kajti „cura" je dna, katera ima kakih 14 do 16 lčt; „curica" pa dna, katera ima več od 16 let in je uže za udajo (možitev). (Po ustn. por.)	J. N.
3) „So dass die Totalbewegung (Drehung) stets nach links geht."
') Razudati se = poudati se (pomožiti se).
*) Zabavljati (v. impf.), zabaviti (v. pf.) čedo (= mötiti, zamdtiti dčte), unterhalten. — l'rvo in drugo lice tudi nsl. Prim. Miki. „Etym. Wtb." p. b. „byt — i".
ö) Po Vuku (51) rabi ta glagol Srbom samo o živalih; „locken (die Thiere)"; v Bosni pa tudi P ljudeh, a samo za pomen „locken" (ne pa tudi za „einladen", kakor nam).	J. N.
popevati in poskakovati, in ko pri tej priči priskočijo ter se uvrstč »mladiči«, zapojd deklice na ves glas:
»Fatajtc se bjcle rake,1) Za šarcne belenzuke.«2)
Za navedeno pesmico prihaja na vrsto še več drugih (»ženskih«). (Še enkrat bodi tu povedano, da moški ne pevajo v »kolu«, nego same ženske.)
Vidi se pa v Bosni še drugačno »seosko«, in to: mešovito kolo — brez petja. Čim se pridružijo »ženskemu kolu« vsaj kaki štirje moški, bode ti kolo mahom veselejše; a pri tej priči izpremeni se tudi korakanje (Schritt); noge skoraj da mirujejo, namesto njih začenja pa — rekel bi — poskakovati in tresti se život (»gorenji trup«, Oberleib).
Na sredi stoji »tamburaš« ali piskar (»svirač«), ki piska (svira) na dvojače,3) t. j. na dvojnato pisko, podobno rimski. Videl sem pa tudi že, da so uprav tako igrali kolo sami moški t. j. kmetje (»seljaci«).1)
»Takozvano gosposko, uprav meščansko (»gradsko«) kolo, ki jc vselej mešovito, igra se pa zmerom ob godbi (»uz sviranje«-'»).
Tu dodajem še to, da hodi po starem običaju »cura« sama v kolo, a ne, da bi jo kateri »mladič« hodil vabit; osčdobi obveljuje pa že francosko-nemška šega, pa vidimo, kakd tukaj (v Gradačcu«) »eure« iz prvih hiš .... že čakajo, dokler ne pridejo pdnje »mladiči« ter jih odvedejo uprav gospodski za pod pazduho v kolo.« —
»Tako se je godilo v Gradačcu o letošnjem pravoslavnem vuzmu (»uzkrsu«), ko sem, čitajoč v »Ljublj. Zvonu« začetek »Belokranjskega kola«, gledal istodobno pri cerkvi »srbsko kolo«, slučajno zbrano zato, ker so bili prišli godci, uprav »svirači«.
Jako priljubljen (»obljubljen«) je pri tukajšnjem »gradskem kolu« tudi ta način, da ostaja kolo na jedni strani odprto, t. j. da vojarin (»kolovodja«) ne sklerfe kolobarja povse, takd da mu ostane levica
*) Namreč: ženske; — -) namreč: za pisaue volna te rokavice, kakeršne nosijo moški v Bosni tudi po letu. Pri Vuku („rječn." 21 p. b. „belenzuke" itd.) pogrešaš tega pomena.
s) Takö se zove slovenski „Doppelpfeife41; srb.: dvojnice ali «virale (f. pl.) Vuk „rječn." 113.
4) Moško kolo, nekoliko temu podobno, videl sem 1. 1874. tudi na Moravskem, in to na Dobri vodi (Gutwasser) blizu Trebiča pod kritim nedeljskim plesiščem. Na jedni strani sukali so se molčč sami dečdki zdse, objemajc se z rokami za vrat (tilnik), deklice pa na drugi strani istotako zdse, toda p o p e v a j e ndrodne pesmi. —
J.N.
•') Unter Musikbegleitung.
ö) GrkdaČac, gen. — čca, tedaj i GrMačcu; po Vuku pa: Grad&čac, — čca (Gradišča, sic), mesto, nekdaj tudi trdnjava („grad") v Bosni. —	J. N.
prosta ter si jo nasloni potčm rad na hrbet. Pomika se pa kolo tudi po tem načinu vendar na levo.1)
Zamenito je i takozvano »Brankovo kolo«, ki zove v kolo vse Jugoslovane ter se začenja tako:
„Kolo, kolo naokolo Zavijeno, zapleteno" itd.
(2. kitica kliče v kolo: Srbe, Hrvate, Bosance, Hercegovce, Sremce, Dalmatince, DubrovČane, Bačvane »i sve duž Drave, Save i Dunava)«
(Konec): „Ajde, brado, ajde amo, Da se malko poigramo!"
Malokedaj vidiš, da bi kateri »mladič« kolo igraje izpregovori kako besedico. Sosebno nisem zapazil dozdaj še nikdar, da bi se bila katera »cura« razgovarjala s kom v kolu; samo »ožcn:ti ljudi« t. j. oženjeni moški, in to samo ondaj. kedar jim ,vince' ogreje srce in glavo, vriskajo isto tako »kao švabski seljaci kod landler-a«.
Dodatek. »Brankovo kolo« zove se takö zato, ker ga je v slavo prenosa Brankovih (t. j. srbskega pesnika Branka Radičcviča) kostij 1. 1883. P° pokojnikovi pesmi iz »djačkog razstanka« tudi za glasovir prosto po napevu priredil dr. Jovan Paču.
Začenja se uprav takö:
i.
Kolo, kolo naokolo,	Okičeno, začinjeno,a)
Vilovito, plaovito,-)	Brže, brado! amo, amo,
Napleteno, navezeno,	Da sc skupa poigramo.
2.
Srbijanče, ognju živi!	I vi drugi duž Dunava
Ko se ,tcbe' (tebi) još ne divi?	I vi, [g]de je Drava, [Sava],
Rvačane, ne od lane,	I svi drugi tamo, amo,
Od uvek si ti bez mane itd. itd.	Da se [skupaj poigramo !
Po prejšnjih besedah, iz Bosne priobčenih, vidimo, kakö naglo se je ponärodilo to srbsko kolo, ki je izšlo uglasbeno stoprav 1. 1883. v Novem Sadu, pa ima med ndrodom že »inačic , kar smo videli malo poprej.
Posebno se igra kolo v Bosni po svedokovem dodatku: »na božič, uzkrs, Gjorgjev-, Markov- in Ilijn-dan« (pri pravoslavnih,
*) Takd so plesali lani tudi gospodski Srbi iz Srbije in drugih krajev srbskih v Lipiku, toplicah slavonskih, a ne pod „vedrim nebom4nego v dvorani — brez petja.
-) Nrn.: plahovito, brzo (rasch).	J. N.
3) Začiniti: würzen; (belokr.) = zabdliti; v prenesenem pomenu — prim. V^,
„rječn." 201—202.
kakor v Slavoniji po starem koledarju 20. julija). Tu bödi izrčcno povedano še to, da pričenjajo »gradsko kolo« pod vedrim nebom igrati vselej sami »mladiči«; a »eure« prihajajo v tako kolo same, ali pa hodijo dni pönjc do hišnih vrat ter jih vodijo, (ako so namreč iz boljših hiš), potlej po gospodski do »kola«, kar že vemo.
Kakö dobro je »Brankovega kola« pesnik pogodil närodno ,čustvo', kaže nam ta prizor:
V nedeljo (12. avgusta t. 1.) prejdem iz Lipika, kder sem se bavil ondaj zarad zdravja, šetat na polje - s prepisom »Brankovega kola« v žepu. Ko pridem do neke hiše ob cesti, ugledam pred njo kakih pet deklic (od 7. do 12. leta) v čisti narodni opravi. Na moje priljudno vprašanje, zna li katera »kolo pjevati«, odgovorile so mi, da se tega ne učč v »školi«. Prečitam jim nalašč samo 1. kitico. — Že po prečitani prvi vrstici — še bolj pa po zadnji začuli so se preveseli glasi: »Oj, kako je to liepo!« Moral sem jim večkrat pre-čitati; ker si pa najmlajša vender ni mogla zapametiti vsega, prinese mi naglo iz hiše svojo hrvatsko »početnico« ter me zaprosi: »Molim liepo. gospodine, napišite mi to u moju knjižicu!« Storil sem to ,drage volje4. Kolika radost! — Ko sem jim odhajajc obečal, da se vrnem skoro ter jim priobčim i drugo kitico, ako se naučč tačas prve, ni bilo veselju nI kraja, ni konca.
VII. Hercegovsko kolo.
Že na 343. str. priobčil sem okrajšano pesem: »Igra kolo v ,Ercegovini' it<l.«
Tukaj dodajem samo še to, da igrajo kolo v Hercegovini pc-vajoč: srbski ,momci' i ,djevojke' (tudi ,mlade snahe') skupaj, in to ,na Gjurgjev dan', na Trojice ali Duhove, na Spasov dan i na sv. Marka pod ,vedrim nebom' ... pri cčrkvi, a nato rodbine tudi pod krovom —- po domačih hišah. Ob istih (svojih) svetkih igrajo kolo v Hercegovini tudi .katoliki'. O božiču in vuzmu pa ni baš navada, da bi krščani (bodisi katoliki ali pa pravoslavni) igrali kolo. V Hercegovini, a sosebno v glavnem mestu Mostaru igra se po navadi ,otvoreno' (odprto) kolo, kije podobno srpu in ga igrajo tudi srbske »kraljice« o »trjacih« (binkoštih). Prim. »Letop. Matice Slovenske« 1888; 157 — 158.
Po verodostojnem ustnem in pismenem poročilu bödi o tej priliki razglašeno i to, da so v novi dobi (za avstrijanske vlade) začeli plesati t. j. kolo igrati v Hercegovini i mladi takozvani Turki t. j. Jugo-
slovani turške vere; a sami moški; kajti se ženske krijejo (»kriju«).
Kakor v Bosni, takö so se tudi v Hercegovini »kola« navzeli od Slovanov i . . Cigani. Ker pa nimajo za »kolo« posebnih pesmij, zato pripevajo ciganske deklice kakeršne koli pripravne pesmi.1) V Hercegovini igrajo pa Cigani kolo samo na »Gjurgjcv dan« — moški in ženske (mladi in stari n. pr. do kakih 40 let dobe svoje) vsi skupaj.
Bodi tega dosti! — Kakö igrajo hrvatska ali srbska gospoda »omikano närodno kolo' v sobi, sobani ali dvorani brez petja, — tega nisem bil nakanil, niti nečem popisavati na drobno. Dopovedati sem hotel čč. čitateljem in čitateljkam, kakö se igra in popeva »belokranjsko kolo« o raznih svetkih pod »milim nebom« in primerjati Metliški ndčin drugim načinom jugoslovanskim — gledč igranja (plesanja) in petja, pa tudi dognati, odkod se je söscb Metliško kolo presadilo na belokranjski svet. — Primerjalni način ni bil menda brez uspeha in zabave onim, kateri se zanimajo za take stvari. Bodi povedano zdaj izrčeno še to, da primerjaje Metliški način drugim načinom jugoslovanskim, nisem mogel dözdaj2) med njimi zaslediti ni-jednega povse takega, kakeršen je Metliški, — nI gledč plesanja niti gledč petja. Nijcdno kolo, kolikor sem jih videl ali ,čital\ ne za-ččnja se z istimi besedami kot Metliško, ki je znamenito i po tčm, da se popevajo v njem še same . . posvetne pesmi.
Dozdaj nisem mogel zvčdeti ni tega, da bi se pomikalo kje ,kolo', kakor na Metliškem »pungrtu«, na kakšen hribec ali strmec najprej v ravni vrsti navzgor, a potčm sukalo se »povitično« navzdol, ne gledč pri tčm na kako posebno (stanovito) korakanje, kakor se gleda pri vseh drugih Jugoslovanih, kateri igrajo kolo na ravnini.
Nepotujčeni narod hrvatski ali srbski igra na svatbah še samo svoje närodno kolo; meščani popustili so pa »kolo« nekod že na veke; nekod ga igrajo vender še poleg tujih plesov (brez petja). Zagrebčani igrajo kolo samo domä ali pa na očitnih plesih v dvoranah; kmetje okoli Zagreba — kajkavci — pa ne igrajo nikdar »kola«.
Predno završimo ta spis, bodi priobčena še ta zanimljiva posebnost, ki se ovršava v nekih krajih jugoslovanskih še dandanes. Ko se bliža ženih (»mladoženja«) z nevesto in svati vred domači hiši, skoči iz hiše ali ,dvora' njegova mati pred hišo, in bodisi ,s tčm
') „Dem Rythmus des Tanzes sich anschmiegende Lieder."
-) Tako (uprav „dozdej") kot jedno besedo izgovarja Mefličan.
starja',1) vodi ona sama pevajoče »dcvajočko kolo«, — kakor sedanja že priletna, a za ta stari« narodni običaj vsa živa vojarinka Metliška . . na »pungrtu«.8) Prim, i Vuk. »Kovčežič« na str. 78. (4. razst.).
Dodatek.
VIII. , Cmomdljsko kolo1.
O znani slavnosti, ki se je v Črnomlju ovršdvala letos 18. in 19. avgusta meseca, igralo se je ,drugi' dan tudi ndrodno kolo, potčm ko je bilo jenjalo že pred desetimi leti. Vodilo se je ondi poprej na vuzämski in binkoštni ponedeljek, — zadnjič pred Harinkovo hišo in na trgu (.placu'), tedaj ,na ravni'; — 19. avgusta t. 1. ,popoldan4 kolale so pa, in to same dčklice od 16. do 22. leta dobe svoje na tako zvanem »gričku« nad Črnomljem na Metliško stran. Bilo jih je 25 lepo jednako oblečenih, na glavi in na prsih s cveticami okrašenih, — vse iz mesta, samo dve iz predmestja Loke. Vodila je Elizabeta Stariha. Pčle so dve pesmi: prvo v kolu, a drugo (po završenem kolu) o znani šaljivi, samo malo izpremenjeni igri: »most« (Prim, str, 340—341 in 495—496). Obč pesmi z napevom vred zapisal si je g. L. Kuba (Čeh) za svoje znamenito delo: »Slovanstvo ve sv^ch zpčvech« ter prepustil besede tudi vč. g. Šašlju, a ta je prvi priobčil meni obč pesmi (A, B); kesneje mi pa poslal brat Anton inačico tej in dni (a, ji) takd, kakor mu je obč zapisala ^letna Josipina Schweigerjeva, ki se je bila udeležila tudi ,kola' in ,igre'.
A.	a.
O Jeleno, vsa gora zelena,	Aj zelena je vsa gora . .	(2krat)
Nutri raste trava ,ditelinal.	Aj notri raste trava .detelina'.	—
Žela jo je spremlada ,devojka'	Aj žela je je spremlada .divojka' —
Zlatim srpom, belimi rukami,	Aj zlatim srpani, z bejlimi rokami, —
Nesla jo je svoj'ga bratca konjcem.	Aj nesla je je spred brateovim kojucem3): —
„Pijte, jejte moj'ga bratca konjci,	„Aj pite, jejte raoj'ga bratca kojnei, —
Jutri bote daleč putovali	Aj jutri bote deleč potovali,	—
Čez ,te' gore, gore visoke	Aj čez ,tej4 gore, gore so visoke, —
Čez ,te* vode, vode gliboke."	Aj čez ,tej' vode, vode so široke." —
B.	Ji.
Al' je trden ta vaš most?	Al' je kaj trden ta vaš must?	(2krat)
Preroža roža brunka4) je naša.	Spreroža roža brunka jc naša 5)
*) Belokr. nm.: „še tako stara' .
*) Še nekoliko obeČanih jezikovnih podatkov belokranjskih kanim priobčiti p o-sebe.	Pis.
!l) Namesto: . . . pred brateove kojncc
4) Kakor je Metličanom osčdobi nerazumna beseda „prungar", takd i Črno* mdljcem čudna „brunka"; sodim pa, da je s časom ta (po nerazumnosti) nastala iz dne.
Ta pripevek: „Spreroža roža itd." . . . ponavlja se za vsako naslednjo vrstico pesmi jü, samo za dvema nc (gl. str. 749).
Aj, je trden, trden kakor kost.	Aj, je trden, trden kakor kust.	(2krat)
Iz česa ste ga zfdali?	17. česa ste ga zidali?	—
1z ,le-te' repe ,šnitane*.	Iz ,lej-te' repe ,šnitane\	—
Komu ste jo ukradli?	Komu ste jo ukrali?	—
Našemu gospod' županu,	Naš'mu gospud' županu.	—
—	— — — — — —	— — — — — Mi vas hoč'mo založiti.	— On je naš dober oče.	On je naš dober oče,
—	— — — — — —	— — --• — — Ker nam nič ne sporoče.1)
—	— — — — — —	— — — — — Al' č'te nas pustit' trikrat skus?	—
—	— — — — — —	— — — — — Al' pejte, pejte trikrat skus,	—
—	— — — — — —	— — — — — 'Zdignite gor' visok' rokč!	—
Po čakavskih oblikah: »ditelina« (A) in »divojka« (*). dalje po hrvatskih ostankih: nutri, rukami, putovati i. dr. slutim, da se je prva pesem, kakor Metliško kolo, nekdaj presadila tudi . . s hrvatske strani. Da je pa pesem A starejša, svedoči — poleg starega zvalnika (.Je-leno') in orodnika brez prčdloga »z« (dvakrat) — tudi pravilnejša narodna mera: v prvih sedmih vrsticah pravi pravcati desetcrci, t. j. dc-seterozložni ali ,peterostopni' trohaji, dočim je v bolj poslovenjeni inačici (a) prva vrsta zdaj za dva zloga prekratka; a vsi drugi granesi izpremenili so se iz trohajev v jambe (zbog novega dodatka »aj« pred vsako vrstico). — Na moje pismeno vprašanje, kakd se je uprav pelo dni dan, odpisalo mi se je: »Pesem se pöje, kakor je napisana« (pod. a in (i).
Po tčm takem je dni, kdor je pel gospodu Kubi, pozabivši izpustil v drugi pesmi (B) pet vrstic, ki nam jih je nadomestila inačica
Zovcjo se pa ,plesalke in pevke4, katere so prebudile kolo Črnomaljsko od smrti, takd: Stariha Elizabeta (vojarinka), Stariha Ana, Schvvcigcr Josipina, Schweiger Frančiška, druga istega imena, Schweiger Marija, (Starašinič Ana in Starašinič Marija iz predmestja Loke), Zajec Marija, Kramarič Marija, Malerič Ana, Kukar Frančiška, Zupančič Antonija, Kramarič Josipina, Stonič Marija, Strugar Ivana, Klemcncc Antonija, Klemenec Josipina, Papež Marija, Vardjan Ana, Vrščaj Ana, Štčrk Kat., Čelešnik Marija, Vardjan Marija, K. A. (?). — Slava jim!
Popravki. Po mojih sedanjih mislih popevale so pevke v pesmi na 414. str. namesto zadnje vrstice nekdaj dve . . . takö:
„Volim sama i do noči	Nego sa tvojom pomoči"
Zato čitaj ondi v 21. vr. namesto: „petih" zdaj: štirih. Na 495. str. v 22. vr. um.: „stari" čit. stvari; — 617. (3. pesm., i. vr.) nm.: ,,mjesčina" čit. mjesečina; — 619., 2. (2. pred) nm.: „poniela" čit. pomela, — 67t)., i. d. nm.: „pesemce" čit. pesmice; — 27. vr. nm.: „djendanc" čit. djerdane; — 678., 13. nm.: „kratko" čit. krotko;
679.	10. nm.: „in" čit. uprav; a nm. „nehajo" čit. nahaja; — 24. um.: „Kuui" č. Kun';
680.	16. in 18. nm.: „časih" č. „včasih; — 3. vr. od zdol. nm.: „meni" č. mene; — 081. 13. nm.: „potem takem" č. po tčm takem.
Kakih pet pogreškov v naznačeni meri zasledili so veščaki menda že sami
Menda nm.: sporeče (za „odreče").

0 početku in razvoji pisem.
Spisal Fr. Orožen.
davnem Času že je čutil Človek potrebo medsobnega občevanja. Ta potreba pa se počenja tam, kjer ljudje začenjajo skupno živeti, ko so si napravili stalna bivališča. Tu se šele prične omika. Čim bolj se pa širi omika, tem bolj se čuti potreba medsobnega občevanja, brez katerega bi se morali odtujiti drug drugemu. Medsobno občevanje je tedaj nujno potrebno.
Čutil je človek potrebo, da svoje misli razodeva svojemu drugu, da se ž njim pomeni o tej in dni stvdri, da rnu zaupa svoje skrivnosti, da mu naznanja vesele dogodke življenja svojega ali pa tudi v togi išče pri njem tolažila. To potrebo Čutijo takisto prijatelji in znanci, katerim je usoda odločila bivališča v različnih krajih. Morajo si tedaj pismeno razodevati misli svoje. Pismo nam torej nadomešča, kar se tiče našega razmerja k drugim osebam, pogovor in jc zaradi tega velike važnosti.
Pisma so jako mnogovrstne vsebine in imajo dandanes ves drug pomen nego v starih časih. Pismo v sedanjem pomenu je šele sad napredujoče omike. Pisma so jako različna in se ravnajo po rčdu, stdnu in omiki dotičnega človeka, kateremu so namenjena. Že po zunanji obliki mora pismo biti tdko, da dostojno označi pisalca. Ozirati sc mora pisalcc na vse okolnosti, katerih bi se držal pri osebnem pogovoru.
Pri katerem närodu nam je iskati početka pisem ?
Kdaj se je pisanje pisem počelo in kakd se je razvijalo ?
Anglež William Roberts trdi, da gre zasluga, da je izumila pisma, perzijski kraljici Atosi, hčeri Cirovi, katera se je omožila s Kambizom in pozneje z Darijem Histaspom, to bi bilo tedaj kacih 530 let pred Kristom. Sklicuje se pa angleški pisatelj na tri stare zgodovinopisce, posebno pa na Helanika, katerega dela so se sicer pogubila, ali njegovega poročila o tej stvari omenjata tudi Tatian in Klemens Alexandrinus. Tatian še omenja pri tej priliki, da so vsi izumi, katere si Grki prisvajajo, v prvotni obliki izumi barbarov.
Da je že kraljica Atosa pisala pisma, o tem ni dvojiti, ker so bile že na njenega očeta kralja Cira (I. 558.—529. pr. Kr.) dobro urejene pošte v perzijskem kraljevstvu. Kurirji na osedlanih kdnjih so prenašali kraljeva pisma iz jednega kraja v drugi kraj. Tam jc bil žc
pripravljen drug kurir, kateri je zopet nesel pisma dalje. To se je vrstilo noč in dan, da so prišla pisma kar najhitreje na določeno mesto. Kraljeva in sploh uradna pisma so bila zapečatena.
Stari Perzijani so pisali pisma na svilo, kakor nam poroča perzijski pesnik Firdusi. Svilo so potem zvijali, da je imelo pismo obliko valjarčka. Tudi je bilo obično, da so oškropili pisma z dišavami.
V Homerjevi Ilijadi beremo, da je kralj argoški Proetos poslal Bellerophonta k svojemu tastu Jobatu, kralju licijskemu, s tablico, na kateri so bila urezana skrivnostna znamenja. Ta znamenja so imela namen, da bi Jobat umoril svojega gosta. Dotična tablica je bila tedaj pismo v jako okorni obliki. Proetos je bil po pravljici sin Hyper-mnestrin, Danajeve hčere, spada tedaj še v dobo, iz katere nimamo zanesljivih zgodovinskih poročil. Sklepamo pa iz tega, da so tudi Grki že v davnem času poznali pisma. — Kakor zvčmo iz Homerja, imela so pri Grkih najstarejša pisma obliko zloženih tablic.
Pri Grkih je bilo obično, da so na potovanja s seboj jemali priporočilna pisma (cjv.ßo^a). Ze v Ilijadi govori Glavkos o takem »sym-bolu«. Na nekem spomeniku se omenja priporočilno pismo, katero hoče dati sidonski kralj Strato svojemu poslancu, potujočemu v Atene. Taka »symbola« omenjajo grški pisatelji na različnih mestih. Priporočilno pismo je dal Pitagoru Polikrat, ko jc Pitagora potoval v Kgipet. Egiptovski kralj Amazij (1. 569. — 526. pr. Kr.) priporočal gaje v takih pismih egiptovskim duhovnikom.
Neko čudno obliko je imelo in tudi na nenavadni tvarini je bilo pisano pismo, katero je poslal Histijcj zetu svojemu Aristagoru (leta 501. pr. Kr.) Aristagora jc bil v Miletu v hudem položaji radi Perzi-zijancev in Histijeju se je v Suzi tožilo po domovini in svobodi. Hi-stijej dä zvestemu sužniku ostriči glavo in mu na kožo napiše pismo. Obdrži še sužnika tdliko časa pri sebi, da mu zopet zrasejo lasjč. Potem ga pa pošlje k Aristagoru. Zaradi prošnje sužnikove ga je ostrigel in se jako začudil, ko je bral na ostriženi glavi Histijejevo pismo z naročilom, naj se uprd maloazijski Grki zoper perzijsko oblast.
Rimski pisatelj Plinij mlajši že razločuje obliko in vsebino pisma. Smatra namreč za pisma (epistolae) samö na »papyru« pisana naznanila in mčni, da so takozvane table ali deske za pisanje že znane bile pred trojanskim časom. (»Pugillarium usum fuit etiam ante Trojana tempora«). Ker je nastala po navadnem mnenji Homerjeva Ilijada kakih 900 let pred Kristom in nam Ilijada omenja več pisem, sklepamo, da so v tistem času Grki gotovo že poznali pisma.
Sveto pismo pa govori o pisanji pisem že dosti prej. Ko se je kralj David bojeval zoper Amonite, hotel se je radi Bathsebe iznebiti vojskovodje Urije. Poslal ga je v bojni tabor k nadpoveljniku Joabu v s pismom te vsebine: »Postavite Urijo v najhujši bojni metež in zapustite ga v bitki, da tam pogine.« To pismo je bilo za Urijo usode-polno. Joab stori, kar mu ukaže kralj, in Urija je bil na bojišči od sovražnikov usmrčen. Še dandanašnji se imenuje »Urijevo pismo« takö vo pismo, katero je pogubno za tistega, kateri je ima oddati. To je bilo nad iooo let pred Kristom.
Kakih 140 let pozneje je pisala pisma kraljica Jezebel. Neki Nabot je imel vinograd v Jezreelu. Izraelski kralj Ahab je hotel vi-nögrad kupiti, ali Nabot ga ne proda. Zaradi tega je bil kralj jako razkačen. Ko pa zvč kraljica Jezebel vzrok kraljevemu srdu, pisala je v Ahabovcm imeni in z njegovim pečdtom zapečatila pisma starej-šinam in plemenitnikom in jih prosila, da so po malovrednih ljudeh zatožili Nabota, da je preklinjal Bogä in kralja. Kraljica je dosegla svoj namen, sodniki so Nabota spoznali krivim, obsodili ga na smrt ter ga kamenali.
Dionys iz Halikarnasa trdi, da jc najstarejše pismo tisto, ki je pisal asirski kraljici Semiramidi indijski kralj Stabropates, kateri jo je premagal po hudem böji na reki Indu. To bi bilo tedaj okoli 1. 1275 Prcd Kristom.
Kakor je razvidno, imamo jako stara poročila o pismih. Vender pa do zdaj navedena pisma niso najstarejša. Početek pisem moramo iskati pri KgipČanih in prva pisma so blizu takö stara, kakor pisava sama. Egipčanje so najstarejši omikani närod na zemlji. Oni so izumili pisavo ter jo imenujejo »mutnuter«, to je: »jezik bogov«. Egip čanje so imeli tri vrste pisäv in sicer hijeroglifsko, hijeratsko in dc-motsko pisavo. Zadnja se je šele udomačila v 7. stoletji pred Kristom, v tem, ko sta drugi dve pisavi dosti starejši. Z izumom pisave je pa zajedno združen početek slovstvu. Za staro omiko Egipčanov priča tudi »papyrus«, gradivo za pisanje, katerega domovina je Egipct.
Da je bilo že zgodaj v Egiptu razširjeno pisanje pisem, potrjujejo nam mnogovrstni pismeni spomeniki. Takö omenja neki »papyrus« kralja Mineptoh, 1300 let pred Kristom, večje število egiptovskih listonoš, kateri so bili v kraljevi službi ter raznašali osobito kra Ijeva pisma.
Natančni dnevni red, po katerem so se morali ravnati egiptovski kralji, poroča nam Diodorus Siculus, in egiptovski spomeniki nam to potrjujejo. O prvem petelinjem petji je moral vstajati kralj, in po do
vršeni daritvi v svetišči je bilo prvo, da je prebiral pisma in druga pismena naznanila, katera so došla iz različnih delov Širnega kra-ljevstva.
Znamenito je pismo, katero je pisal Polikratu egiptovski kralj Amazij. V tem pismu izraža Amazij mnenje, da mora vsakega človeka prej ali slej zadeti kaka nesreča. Ker je pa srečnemu Polikratu vse šlo po volji, prosi ga Amazij, naj se iznebf tega, kar mu je najljubše (Herodot III. 40.).
Passalacqua je našel še zapečateno pismo pri neki mumiji (mrtvaški suhalji) iz časa Ptolemejcev. Pismo je pisano na »papyru«. To je bilo priporočilno pismo nekega moža, kateri je potoval v Egipet. Toda umrje prej, nego pride na določeno mesto. Egipčanje so položili pismo z možem v krsto. — Kraljeva pisma so bila zapečatena z rmenim voskom in s kraljevim pečatnim prstanom. Pečatne prstane so imeli Egipčanje že v davnem času. Takö beremo v prvi knjigi Mojzesovi, da je dal Faraon egiptovskemu Jožefu svoj prstan. Našlo se je mnogo prstanov na rokah egiptovskih mumij. Več takih prstanov se shranjuje v berolinskem in v vseh drugih egiptovskih muzejih. Nekateri teh prstanov so po več nego 4000 let stari. Pisma Egipčanov so imela kakor pri Perzijanih obliko valjarčka.
Tudi pri Rimljanih so bila razširjena pisma (tabellae). Cicero, Cezar in Martial hvalijo liburnske sužnike kot izvrstne listonošc (ta-bellarii) v Rimu. Rimljani so imeli po vzgledu Pcrzijancev dobro urejene poŠte. Velike zasluge imata v tem cesarja Avgust in Teodozij.
Akoprem pripadajo pisma znanstvenim spomenikom, kateri sc vsaj dandenašnji najlože pogubč, imamo vender še iz starih časov marsikateri zaklad te vrste in posebno na pisma se baje ozira znameniti izrek Vergilijev »igre vetrov« (»ludibria ventis«).
Dve jako različni stvdri sta pripomogle mnogo, da se je način pisanja pisem upopolnil, in sicer pisma znamenitih pismopiscev in posebni navodi o pisanji pisem.
Izmed starejših pisateljev omenjam najprej Cicerona, po katerem je dobilo pismo v Rimljanih najpopolnejšo obliko. Znamenita so tudi pisma Plinija mlajšega, katera so zbrana v desetih knjigah in se odlikujejo po lepem jeziku in raznovrstni vsebini. Ti možje niso samö x pisali dovršenih pisem, katera nam služijo v marsičem za vzgled; v nekaterih teh pisem beremo tudi jako cenjene opazke o zlogu, kateri naj se rabi pri pismih. O posebnosti zloga in pravil, na katera se moramo ozirati pri pismu, pisali so še: Filostrat, Libanij, Simah
in Gregor Nacijanski. — Gregor Nacijanski piše Nikobulu v nekem pismu med drugim to-le:* »Pisma dolgost ali kratkost se mora ravnati po vsebini. Ne zadoščuje, da je pisatelj točen, ampak mora tudi jasno * pisati. Bolje je obširneje pisati, nego z namenom kratkosti pisma svoje misli nejasno izražati. Dobro pisano pismo je tisto, katero nevčdnež kakor olikan človek razumeta in obema jednako ugaja. Tretje svojstvo dobrega pisma je lepota, brez katere je pismo suhoparno, jedno-lično in ne ustreza bralcu.«
Početkom novega veka se je posebno bavil z zlogom pisma Erazem Roterdamski v svojem spisu: »de epistolis conscribendis«. Erazem je spisal poleg Cicerona najboljša pisma v latinskem jeziku.
Ne malega pomena so navodi k pisanju pisem, katere nam podaj cj o takozvani »pismarji«. Prejšnji čas niso takd na tanko razločevali med pismom in drugimi spisi kakor dandenašnji. Ni bila vsaka tvarina, povzeta iz vsakdanjega življenja, pripravna, da se prepusti slobodni obrazilni moči posameznikovi. V mnogo večji meri kakor pri ustnem občevanji propisdval je običaj določene oblike delujočim osebam. Pri jednakih ali vsaj sličnih prilikah so se rabile tiste oblike ter se tudi ohranile potomcem. Nekateri teh pismdrjev so nastali že v 5. stoletji po Kristu. Navadni izraz za pravilno pisavo, bodisi v vezani ali nevezani besedi, posebno pa v pismu, bil je »dictarc«, in umetnost, pravilna pisma pisati, imenovala se je »ars dictandi«. —
Posebno imenitna je bila teorija umetne uredbe pisem, katera jc nastala v benediktinskem samostanu Monte Casino koncem II. stoletja. To teorijo je sestavil dijakon Albcrih in razredil »die t a men« ali pismo v pet poglavitnih delov: v salutatio ali pozdrav, s katerim se mora začeti pismo; v cap tat i o benevolentiae ali način, kakd je doseči ugoden vtisek pri prejemniku; v nar ratio, kjer se povč vzrok pismu; v p e t i t i o ali prošnjo, če so določne prošnje namen pismu; konccm pa je conclusio ali sklep. V 17. stoletji so delili pismo celd v dvanajst delov.
Te vrste pismdrji so pisani v Italiji, Franciji in Nemčiji v latinščini. V dodatku so navadno posamezna vzgledna pisma klasičnih pisateljev. Šele v drugi polovici 15. stoletja, tedaj po izumu in razširjenji tiskarstva, spisali so se tudi v drugih jezikih pismdrji, kateri so pa večinoma le prevodi ali posnemanje latinsko pisanih pismdrjev. V 16. stoletji so se spisale posebne knjige, katerim predmet so bili naslovi, kakeršnih se je treba posluževati v raznovrstnih in različnim osebam namenjenih pismih.
Početkom se je posebno pazilo pri pismu na obliko, pozneje pa se niso pismopisci tolikanj brigali za obliko in smatrali so za važneje vsebino pismu, po kateri se mora ravnati oblika.
Po vsebini se loččvajo pisma v dva poglavitna dela: v opravilna in zasebna pisma. Zasebnih pisem je zopet več vrst.
Zasebnim pismom prištevamo tudi vsakemu več ali menj znana ljubimska pisma. O početku takdvih pisem nimamo nikakih natančnih poročil. Znano je, da ni bila žena v starodavnosti pri vseh närodih ravnorodna možu; žena je bila pri mnogih närodih celö sužnja mdžu. Pri takih ndrodih tudi gotovo te vrste pisem ni bilo. Egipčanje so bolj spoštovali svoje ženč, nego drugi vzhodni ndrodje, katerim je žena bila samö sužnja mdžu.
Diodorus poroča, da so Egipčanje bolj čislali kraljice, nego kralje. Vsekako so pa imele pri Egipčanih ženč jednake pravice z možem. Grški »papyri* potrjujejo, da je pri Egipčanih žena slobodno razpolagala s svojim imetjem.
Verjetno je tedaj, da so tudi stari Egipčanje že poznali takdva pisma.
Najznamenitejši izmed indo-evropskih narodov imajo znak svoje vrednosti v spoštovanji žene. To spoštovanje je raslo od Arcev do Grkov in do Rimljanov. Rimljani so posebno čislali stan »matronc«. Pri Germanih je bila siccr žena v ugodnejšem položji kakor marsikod, ali pri večini germanskih närodov ni bila neodvisna. Le pri Alemanih jc bila žena »sui iuris«. Tudi slovenski ženi ni bila usoda nemila. Starih Slovenov ženč so bile slobodno in smeti jim je bilo povoljno prihajati v družbo domačih kakor tudi došlih göstov. Stari Sloven i so varovali ženam prirojeno pravo in to priča o njih nravni izobraženosti.
Pri Grkih že nahajamo ženitovanjski stan. Sofoklej nam poroča, da se je Antigona zaročila z Hajmonom. Solonova ustava je ukazovala zaročencema pred poroko skupno jesti kutno, katera je bila za ljubimce posebne važnosti. Šele s tem činom je bila zaroka tudi pravilno sklenjena in postavno priznana.
Kakor naše devojke trgajo marjčtice, da bi se uverile o lju bimčevi ljubezni, takö je Glicera za svet vprašala cvetlice, ji bode li zvest ostal Menander, katerega je kralj Ptolcmej poklical na svoj dvor * v Egipet. Glicerijino pismo, v katerem izražuje srčna svoja čustva, pisano je duhovito in ljubeznivo.
Kot posebna vrsta pisem se smatrajo takozvani »biljeti« — od 17. stoletja razširjeni posebno v Franciji — kateri v kratkem iz-
48*
ražajo samö namen ter so brez vsake oblike uljudnosti. Naša sedanja »dopisnica«, v kateri sč v kratkem povč vsebina, podobna je prejšnjemu biljetu.
Od 16. stoletja dalje je v vseh omikanih državah umetno pisanje pisem jako napredovalo. Pisma imajo dandanes večji pomen negoli v prejšnjem času. Umetnost pisanja pisem v denašnjem pomenu nastane šele z izobraženo družbo, katera je zopet nasledek napredujoče omike.
S precejšnjo gotovostjo bodemo iskali početek pismom v tisti dobi, ko se ustanovi' pri kakem ndrodu pismeni jezik. Ker so pa Egipčanje izumili pisavo, smemo trditi, da so oni pisali prva pisma. Mogoče pa, da so takozvani »kvipus« pri Peruvancih, ali tem slična, tudi iz vozlov obstoječa kitajska poročila še starejša. »Kvipus« so namreč poročila, sestavljena od različno barvanih, na nitih privezanih vozlov. S pisnim jezikom se jc razvijal gotovo tudi povod, da so začeli pisati pisma. Prej šc pa so si ljudje dostikrat javljali poročila z zažiganjem kresov.
Preteklo jc že mnogo časa od öne dobe, ko so pisma Še bila redka, ker ni bilo mnogo pisanju-včščih ljudij. Število pisem se je posebno pomnožilo v zadnjih desetletjih. Od leta do leta sedaj rase število pisem na milijone. Leta 1885. bilo je v prometu avstrijansko-ogrske pošte 503.769.000 pisem in dopisnic. Samö v deželah tostran Litave je bil promet pisem in dopisnic za 15,572.000 večji nego leta 1884. Kakov napredek od Egipčanov do nas!
Smehljaj se!
^mehljaj se, deklica, smehljaj! Nasmeh ti solnca je sijaj, Ki v jutru se nam zardečf, Da revni svet oveseli.
Smehljaj se, deklica, smehljaj! Nasmeh je tvoj veseli maj, In ustna tvoja, cvet preinil, Ki ravnokar se je razvil.
Smehljaj se, deklica, smehljaj! Nasmeh je tvoj čarobni raj, In ti, devica, angelj mal, Ki ga je Bog ■/. nebd poslal.
Stanetinski.
Dohtar Konec in njegov konj.
Humoreska. Spisal Janko Keisnik.
animivo ni niti z zgodovinskega, niti z leposlovnega, ni s statističnega, ni s kulturnega ali medicinskega stališča, kje ležf Kolibja vas, v kateri je kakega dobrega pol leta že mladi dohtar Konec zdravil pokvarjene želodce občanom in sosedom, uravnaval jim zlomljene kostf in rebra ter šival zevajoče rane po glavah in licih. Zanimivo ni, ker morda nihče izmed čestitih' čitatcljev ne pozna dohtarja Konca, niti Kolibje vasi; ako bi bil pa kdo takd silno radovčden, in bi trdčč, da morata ta dva na vsak način nekje eksisto-vati, vendcrlc v jednomer iskal in brskal, kje je in kdo je, naj si misli, da sta tam, kjer biva on sam. Saj ljudje, konji in vasi so si v večjih potezah povsod jcdnaki.
Mladi dohtar Konec torej — je, kakor smo že povčdali, dobrega pol leta opravljal zdravniški svoj posel v Kolibji vasi. Po končanih študijah in dovršenih preskušnjah sc je trudil s takozvano prakso v ljubljanski bdlnici — morda kakih pet ali šest mesecev — potem pa naveličavši se nehvaležnih bolnikov pod seboj in še nehvaležnejših zdravnikov nad seboj, lepega pomladnega dnč zapustil po karbolu in po jodoformu dišeče prostore ter pogumno prevzel stoprav razpisano mesto občinskega zdravnika v Kolibji vasi, za katero so ga bili imenovali občinski očetje z vsemi proti jednemu gläsu. Jeden odbornik, jedini nasprotnik njegov, utemeljil je protest svoj s tem, da vender ne gre imenovati zdravnikom moža s takd groznim imenom. »Pomislite«, dejal je, »dohtar Konec, dohtar Konec! Že ime samd bode grozno bolnikom! Dohtar Konec prihaja — na konci si —1« A župan je z blestečo dijalektiko zavrnil te opazke in opozarjal na to, da ravno ime samo ob sebi priporoča gospoda — saj bode vsakdo lehko rekel: »— dohtar Konec prihaja — konec bode tvojim — bolečinam, bolezni tvoji;« in potem je gospod župan še omenil, daje dohtar Konec jedini prošnjik za razpisano mesto, in stvar je bila gotova; novi zdravnik je bil vzprejet z vsemi glasovi proti jednemu; kajti jedini nasprotnik se ni dal prepričati po dijalektiki, niti ga ni premagala okolnost, da ni izbora.
Novi dohtar je bil srečen. Županovemu sinu je prvemu zašil široko rano na glavi, katero je bil izteknil pri pretepu na prvi se-
manji dan, odkar je bil zdravnik v vasi; ženi prvega svetovalca je srečno pomagal pri porbdu, in ko je celö gospoda župnika, ki je že več meseccv tičal v sobi, bojčč se zraka in burje, lepega solnčnega dnč izvabil in izvlekel na solnčni vrt, bilo je vse polno hvale njegove.
Da se mu je ob teh izvrstnih uspehih godilo dobro, ni nam treba zatrjevati. Imel je vsega dovolj: plačila v denarjih, še več pa raznih daril »in natura«: jajec, piščet, zajcev — ustreljenih ob prcpovčdanem lovskem času, masla — surovega in kuhanega, svinjine, moke in pšena, drv in trsäk — vsega dovolj 1 Le to ga je žalilo, da teh zadnjih daril, ki so mu prihajala »in natura«, ni mogel uporabljati, kakor si je želel, kajti samec je bil, stanovanje in hrano svojo pa je imel v krčmi, ki je bila sevčda — županova; tam je puščal tudi vse te darove, a včdel je, da komaj za polovico vrednosti. Pa to ga ni trlo in žalilo; krčmar je bil sicer uljuden in postrežen mož, storil je, kar je mogel, le v jedili stvari je bil čuden in — drag. In to svojstvo je bilo vzrok önemu usodepolnemu razpöru, o katerem hočemo pisati.
Krčmar-župan je imel lep koleselj in čilega konjiča, s katerim se je zdravnik, sevčda pod nadzorstvom starega hlapca, vozil k oddaljenim bolnikom. To uporabo, takö se je zdelo dohtarju Koncu, ra-čunjal je krčmar vselej predrago. Vsota, ki jo je v ta namen plačeval ob gotovih obrökih, bila je po zdravnikovem mnenji previsoka, in nekoč je prišel po dolgem računjanji do prepričanja, da bi bilo ceneje, ko bi si sam kupil konja in s svojim vozom vozil se po opravkih svojih.
Gospod dohtar je bil pa v nazorih, tičočih se ljudij in njih ravnanja in značajev, jako mlad in neizkušen, bodisi pa tudi nekoliko razvajen po svojih uspehih in po češčenji, ki se jc po vsi občini kar usi-palo ndnj. Komaj je bil s prej omenjenim računom gotov, razodel je že svoj namen županu-krčmarju.
»Saj bi se dobil dober konjič na kakem sejmu ?« vprašal je zaupno. Opazil pa ni zgubančenega čela, niti ne stisnenih očij hišnega svojega gospodarja.
»Oh — dobil, dobil!« dejal je oni počasi, kakor bi premišljeval, kje bi se dobil tak könj, ki bo ugajal zdravniku.
»Morda bi Vi . . .?« omenil je dohtar Konec.
»Jaz ? Ej, jaz ne umejem töliko o konjskih stvarčh, pa — gospod dohtar — meščtarja Vam preskrbim; dobrega, zanesljivega moža, če hočete?«
»Dobro! Kaj pa s krmo — in s hlevom —? To je lehko pri Vas! Plačam, kar bo prav!«
»I, bo že, bo že!«
»Ne, ne takö! Bolje, da se dogovoriva! Koliko bom štel za hlev, za hlapca in krmo?« sili dohtar, ki jc imel vender nekoliko pomislekov, akoprem ga je bila prevzela radostna misel, da bo imel svojega konjiča.
»I, bodemo že naredili! Saj Vas ne derem, gospod dohtar — i, Vas ne!« deje krčmar takd dobrovoljno, da so zdravniku pali vsi pomisleki.
»Torej — meščtarja! Kdo pa je?«
»Boljšega ne včm od Hvalčta z Rčtjega sela!«
»To je tisti, ki so ga dni dan tu pri Vas pretepli ?«
»I — kaj pa, tisti je!« pritrdi župan. »Pa — kar se tiče kdnj — zanesljiv mož I«
»Dobro, dobro!« reče veselo zdravnik in si pomane roki. »Pa lep konjič mora biti — lep in isker! To bo veselje! Za Hvalčta pa ste odgovorni Vi!«
»I — sevčda!«
Dva dni potem se je oglasil Hvalč pri dohtarji. Tega ni bilo domä, zato jc meščtar čakal in v tem imel dolg tajen dogovor s krčmarjem. Ko se jc proti večeru pripeljal zdravnik, bila sta s ko-njdrjem o nakupu konja kmalu gotova.
Dohtar Konec je bil silno vesel; tistega dnč je bil pri kolärji naročil nov vozič, pri sedlarji pa vso konjsko opravo, in sedaj je v krčmi obrtnikoma in meščtarju dajal za vino. Govor se jc sukal jedino o kdnjih in vozčh in meščtar Hvalč je v jednomer le trdil, da ga ni boljšega in večjega konjskega sejma nego pri sv. Ilelcni ob Ča-kavči, kjer bode poiskal zaželenega šarca gospodu dohtarju — čc bliže ali prej ne dobi boljšega.
Teden pozneje so dohtarja Konca vzbudili iz prijetnega popolu-danskega spanja, kateremu se je bil udal, ker ni imel opravka. Meščtar Hvalč je prišel s svojim konjem, kupljenim za zdravnika. Dohtar je stal v nekoliko trenutkih na dvorišči in jel ogledovati sirasto kobilo, katero je meščtar ob kratkem povodci prevdjal gori in doli. Žival je bila lepa, plahkega, potegnenega života, tankonoga in iz kratke suhe glave je zrlo dvoje iskrih očij.
»Koliko ima let?« vpraša zdravnik ter pogleda kobili na čeljusti.
»Pet let!« trdi Hvalč.
»Če bo res!« meni zdravnik, ki ni imel pojma, kakd se sodi konjska starost po zobčh.
»Ka-aj? Pet let — pravim — poglejte krdjnike — vsi robovi so še ccli!«
Krčmar in dva hlapca, ki so pristopili, pritrdili so mešetarjevim besedam.
Dohtar jc bil zadovoljen.
»Kakd pa vozi?« vpraša na videz skeptično, v istini pa prepričan, da mora biti ta kdnj njegov. Zadovoljnost svojo je le težko skrival, in prekanjeni konjär je to dobro opazil.
»Bomo poskusili!« dejal je in zmajal z ramami.
Naprcgli so kobilo v krčmarjev voz, kateri je bil Hvalč potegnil na cesto pred hišo ter ga tam malo zavrl, ker je šla cesta polagoma nizdolu. Dohtar je sčdcl na voz, meščtar pa z vajeti v roki skočil na sedež poleg njega in naglo odvil zaverilo. Voz je stekel in kobila je potegnila, da je bilo veselje. Drdrali so nizdolu po vasi in potem po ravnem dalje do Rčtjega sela; tam jc meščtar na primernem prostoru in v velikem kolobarji obrnil ter izpustil kobilo v divjem tiru nazaj proti Kolibji vasi.
»Nikar takd hitro! Skoda kobile!« velel je dohtar.
»Ej, kaj! Saj še ni Vaša! Pa ji tudi ne škodi; videti morate, kakd gre!«
V tem je držal Hvale vajeti na lehko, da se brzde niso mogle tikati tesneje kobilinih čeljustij. Zavozil je naglo na županovo dvorišče ter ne da bi zinil, izpregel kobilo.
Dohtar je šel še nekolikokrat okoli nje, velel privzdvigniti sedaj to, sedaj dno nogo, i.i potem pred vežd stojč zažgal si smodko.
Hvalč pa je odvcdcl konja v hlev.
Pol ure pozneje so bili jedini: zdravnik Konec je kupil kobilo-lipičanko, kakor jo je nazival Hvalč, za tristo goldinarjev.
»Za napake pa ste porok!« dejal je dohtar Konec, ko je štel
denar.
»Za vse! Samd — lepd ravnati z živalco, lepd ravnati!« pristavil je slovesno.
»Tega se ni treba bati!«
»Ne, gospod, tega je treba omenjati! Lepd ravnati, to je glavna stvar — če ne bode odpovčdala — kobila!«
Dohtar se je dva dni veselil svoje živalce, in krčmarjev hlapec jo je moral drgniti in ji streči, da je že na tihem klel navzlic občta-nemu dobremu plačilu.
Tretji dan popöludne pa je ukazal dohtar Konec kobilo upreči in krčmar je posodil koleselj, ker zdravnikov novo naročeni voz še ni bil gotov. Upregli so na dvorišči in pot z njega na cesto je bila malo v strmec.
Ko se zdravnik spravi v koleselj in polagoma nategne vajeti, stopi kobila korak naprej, toda takoj čuti, da voz ne gre sam ob sebi za njo; obstala je, in kadar Konec še jedenpot in sedaj malo trje pritegne z vajeti, jela je sprva cepetäti z vsemi štirimi, in potem se vzpenjati kvišku, da je dohtarju kar mrzlo lezlo po hrbtu.
»Le lepö, le lepö!« velel je krčmar, »ne smete preveč vleči nazaj, ne takö trdo držati«. Zajedno pa je namignil hlapcu, in ta je takoj umel, česa treba. Stopil je tiho za koleselj in ga krepko, dasi polagoma, tiščal naprej; komaj čuti kobila, da se voz za njo pomiče, in ker je v tistem trenutku tudi dohtar z vajeti odjenjal — skočila je iskro dalje, in v tem so bili na cesti, tam nizdolu viseči; žival je stekla, da je bilo veselje. Dohtar je pozabil prvi strah in le časih pogledaval po strani, če ga nihče ne opazuje, oziroma občuduje.
Vozil se jc dobre pol ure daleč, potem položno obrnil, kakor Hvalč pri poskušnji, in zopet drdral nazaj. Takö privozi do klanca pred Kolibjo vasjö, v kateri je bil meščtar spustil kobilo v divjem diru; a Konec se je bal za žival ter hotel polagoma korakati navzgor. Pritegne torej vajeti, da bi dal kobilo v korak, ali posledica je bila, da je žival popolnoma obstala.
»Si trudna —kaj ne? Sevčda, prehitro sva šla!« deje Konec; »no pa le potrpi saj sva kmalu domd. Hi! Iii!« Cmaknil je po vrhu še nekolikokrat z jezikom.
Toda kobila je ravnala takö, kakor prej na županovem dvorišči. Dohtar ni poznal önega pomočka, kateri je bil takö uspešno uporabil županov hlapec, in da ga je tudi poznal, zvrŠiti bi ga itak ne bil mogel.
Ker žival ni stopila ni naprej ni nazaj, stopil je Konec z vozä in hotel kobilo ob uzdi izpeljati. Toda tudi to je bilo zastonj; stala je kakor ukopäna. Zdravnik je zlezel zopet v koleselj in znöva poskušal zlčpa; ali itak brezuspešno. Napösled ga mine potrpežljivost, jezen zavihti bič in udari jedenkrat, čeravno ne hudo, kobilo čez hrbet; a ona mu je vrnila; vzpela se je kvišku, da je mislil dohtar, zdaj zdaj se prekopicne vznak, potem pa stopivša zopet na prednji nogi udarila z zadnjima nazaj in zadela ob svetilko na vozu, da je v kdseih spršela na vse strani. Konec jo še jedenkrat ustriže z bičem pod trebuh; sedaj je bilo kobili dovolj: kakor bi trenil se je zasukala nazaj nizdolu in voz, ki se k sreči ni prevčznil, jel se je premikati za njo. To Čutiti in v divji dir skočiti je bilo kobiii samö jedno; in sedaj je tudi vajeti niso držali; divjala je po bliskovo dalje in voz za njo je poskakoval kakor riba na trniku. Pri prvem ovinku pa se je usoda
zvršila. Koleselj je priletel ob cestni odrivdč, dohtar Konec pa z glavo naprej čez prvi sedež v velik mehak kup cestnega blata, ki je bil nakopičen tam ob strani. Kobila se je odtrgala in z nekaterimi ostanki x oprave svoje dirjala dalje.
Ne pripovedujem, kako se je vračal dohtar Konec domöv, niti ne zapišem trdega razgovora njegovega s krčmarjem zarad polomljenega vozä. Le to morem omeniti, da je druzega dnč moral meščtar Hvalč pred razjarjenega dohtarja.
»Vzemite mrcino nazaj, meni pa vrnite denar!« vpil je Konec.
»Gospod, küp je küp! I — pa, žival je dobra. Vi ne ravnate prav ž njo!«
»Beži, bčži — osel!«
»Uprčziva jo še jedenkrat, gospod!« sili meščtar.
»Nikoli več! Dovolj imam!« kriči zdravnik in milo pogleda na blatno obleko, ki se je sušila na steni.
»Denar nazaj, pa kobilo vzemite!«
A to terjanje je bilo zaman. Meščtar se je izmuznil iz sobe in iz vasi, in dohtar Konec se je še tisti dan moral voziti s krčmarjevim konjem. Njegov sirec pa je stal v hlevu.
Povedati moramo, da so ga potem še parkrat poskušali — ali konj je bil uporen in pokvarjen za vožnjo — dohtar pa jahati ni znal. —
Prodal ga je v veliko izgubo ter bil vesel, ko ni bilo treba več plačevati krme. Novi svoj voz in konjsko opravo je dal krčmarju v namestilo za razbiti — koleselj.
A nič ni takö prikrito, da bi ne bilo kdaj očito!
Ta prislovica je obveljala tudi tu.
Dober mesec dnij pozneje so klicali dohtarja k mešetarju Hvalčtu, katerega je bil na sejmu könj takö udaril, da mu je zdrobil kost na nogi. Hvalč je ječal v groznih mukah in rotil zdravnika pri vseh svetnikih, naj mu pomaga.
Ta je bil početkoma še malo nejevoljen, a meščtar je jel stokati: »Gospod, pomagajte — plačal bom, pa še nekaj — nekaj Vam bom povedal!«
»Kaj?»
»Potem, potem! Prej pomagajte!«
»Ne, prej boš povčdal!« dejal Konec trdovratno.
In Hvale je res začel pripovedovati, da on ni kriv, ker so Konea takö oslepärili s konjem. Pregovoril ga je le župan, ki se jc bal iz-
gubiti dober zaslužek, da je pripeljal upornega konja in takisto vzel Koncu vse veselje do konjske posesti.
Dohtar je besnčl; pomagal je sicer Hvalčtu, kolikor je mogel, in potem drl domöv. Odpovedal je Še tisti dan krčmarju vse, kar je imel pri njem, ter se preselil h konkurentu in hudemu nasprotniku županovemu, in sicer k tistemu odborniku, ki je jedini glasoval proti Končevemu imenovanju.
Vender tudi to je bilo nepremišljeno! Zameril se je odločujočim osebam v Kolibji vasi in ko je še po nesreči nekoč stari babi izdrl zdrav zob namesto bolnega, bilo je konec njegove prakse. Žalostno je gledal časih z okna, kadar je videl kakega mestnega zdravnika drdrati po cesti mimo; p6nj pa ni prišel nihče.
Par let je še potrpel, a potem se preselil drugam, kjer se mu godi zopet dobro: k<5nj pa ne kupuje nič več.
Jakop Volčič f. Dnč 9. novembra je umrl v Zarečji v Istri gospod Jak o p Volžit, umirovljen kapclan, uzoren duhovnik in domoljub, značaj čist kakor zlato, mož po volji božji ter je bil v ponedeljek svečano pokopan. Pogreba se je udeležila ogromna množica hvaležnega mu nriroda, frančiškani in župnik Matejčič iz Pazina, župna upravitelja Gabrielič in Dekleva, odvetnik dr. Ante Dukie, tajnik Marijanovič. buzetski dekan A. Kalac in drugi. Pokojni Jakop Volčič je bil porojen dnč 14. julija 1. 1815. pri sv. Andreji nad Škofjo Loko. Leta 1842. bil je dnč 14. oktobra v mašnika posvečen in od te döbe je neprenehoma duše pasel v tožni Istri, kjer je v vinögradu Gospodovem neumorno deloval dolgih 46 let in z mnogimi drugimi, večinoma že umrlimi duhovniki s Kranjskega gojil ndrodno zavest in gladil pot sedanjemu preporodu. Njegova prva služba je bila v Gročani, kjer je ostal do 1. 1844., potem je pastiroval v Pazinu, na Vepriuci, v Zarečji, v Borštu pri Trstu in Kastvu. Leta 1871. je bil imenovan upraviteljem župnije v Cerovljah, potem je bil zopet kapelan v Zarečji in zopet upravitelj župnije v Ccrovlji do 1886. leta, ko je na prošnje svoje bil umirovljen ter se je znova naselil v priljubljenem mu Zarečji pri Pazinu. Ves čas je živel v Istri ob več nego skromnih dohodkih, potrate in zabave ni poznal in najvišja stopinja, ki jo je dosegel, bilo je upraviteljstvo župnije, oziroma kapelanovanje. Slabo gmotno stanje pa mu ni uklonilo duhd, niti ga storilo apatičnega. Pridno, kakor čebelica, nabiral je narodno blagd, s katerim je neprestano zalagal posebno »Novice« in »Slovenski Glasnik«, pozneje pa »Našo Slogo«. V teh časopisih so bile njegove istrske prislovice, zagonetke, pripovedke in pesmi dolgo časa stalna rubrika. Isto takd je priobčeval ndrodno blagd v hrvaških listih in narodne pesmi, ki jih je Volčič nabral, izdalo je uredništvo vrle »Naše Sloge«. Volčič je bil med Slovenci Istre najboljši poznavatelj in le njemu se imamo zahvaljevati, da se je otelo töliko zanimivega in važnega blagd. Njegove zasluge pa so tem sijajneje, ker za vse svoje
LISTEK.
delovanje ni imel niti nagrade, niti pravega priznanja, ker je deloval osamljen in zadnji Čas skoro pozabljen.	,
Sploh ndrod naš, ali recimo bolje razumništvo naše ne umije prav ocenjevati u žiro d nega blag d in uredniki, ki bi radi tiskali narodne pripovedke, pesmi in pri-slovice, smo vedno v nekaki zadregi, kadar kakšno tdko stvar denemo v list, ker včmo, da večini bralcev ne bode ugajala. Sicer se je tudi to zadnja leta obrnilo že na bolje, zlasti odkar je profesorja drja. Kreka izborna knjiga o tradicionalnem slovstvu slovanskem mnogim odprla oči. Ko je pred tridesetimi leti prof. Valjavcc izdal svoje ndrodne pripovedke, kdo se je zmenil pri nas zdnje? Šele učenjaki so morali opozoriti omikane Slovence, kakšne neizmerne zaklade je ž njimi podal Valjavec ndrodu svojemu. Takd upamo tudi, da bodo naši ljudje in Hrvatje videli mnogostranske zasluge Volčičeve vedno bolje ocenjevati in da prihodnjost povrne blagemu pokojniku hvalo iu čast, katere mu sedaj-njost ni dajala tdliko, kolikor je je zaslužil, kajti Volčič je bil resnično uzor neumorno delavnega in nesebičnega rodoljuba. Pri vseh skromnih svojih dohodkih je pa pokojnik prihranil Še znatno vsotico, od katere je 3000 gld. volil dijaškemu konviktu v Trstu. Knjige svoje je ostavil cerkvi v Zarečji, da jih cerkvena uprava razdeli med ndrod ali da mu jih daje na posodo. IJlag mu bodi spomin !
Biblijografija slovenska. Pod tem naslovom hočemo odslej naznanjati vse nove knjige slovenske, ki se pošiljajo uredništvu našemu; o važnejših izmed njih bodemo o priliki obširneje poročali:
—	Jos. Stritarja zbrani spisi, VI zvezek Igu. pl. Kleinmayr & Fed. Bamberg, Ljubljana 1888, m. 8. 442 str. Cena nevezanemu zvezku 3 gld., v platno vezanemu 3 gld. 60 kr., v polusnje vezanemu 3 gld. 95 kr. Po pošti vsakemu zvezku po 15 kr. več. Ta zvezek, kateremu je pridejana tudi pisateljeva podoba, je poslednji zvezek Stritarjevih zbranih spisov. Prinaša pa te spise: Triglavan iz Posavja, Deveta dežela, Vino, Želodec, Sol, Sreča, Ko bi človek vse videl in vedel, lludi stric, Oče za sina, Popotna pisma, V Ljubljano, Nekaj posebnega, Znanstvena terminologija, Nova knjiga, Preširnu v spomin, Glasba, Župnik Wakeficldski, Slovenska imena, Šestomer slovenski, Zona, Spomini, Zgodnji Danici, Dunajska pisma, Srci.
Ponosni in veseli gledamo na lepih šest zvezkov Stritarjevih zbranih spisov, ki leže pred nami na mizi. Prvi pesnik in pisatelj slovenski sedanje dobe polaga v njih sad svojega tridesetletnega pesniškega stvarjenja domovini na oltar in g. založnik je temu lepemu ddru oskrbel krasno torilo. Res, v vsakem oziru velekrasna knjiga!
—	Dr. Valentina Zamika zbrani spisi I. zvezek: Pripovedni spisi. Uredil Ivan Zelcznikar. Založila in na svetlo dala »Narodna Tiskarna« v Ljubljani. 1888, 8, 154 str. Cena lepd vezani knjigi 1 gld. Vsebina: Životopis dr Valentina Zamika. — Ura bije, Človeka pa ni! — Maščevanje usode. — Iz državnega zbora. — Pisma slovenskega turista. — Zarnikovi spisi, ki so pred petindvajsetimi leti vzbujali splošno zanimanje, da so se ljudje kar trgali za časopise, kjer so bili natisneni, izgubili so zdaj v izpremenjenih političnih razmerah veliko svoje aktualne vrednosti. Zatorej jih ni smeti meriti s kritičnim merilom sedanjega časa, ampak ocenjevati se morajo z zgodoviuskega stališča, pri čemer je še uvaževati, da je bila Zamiku lepa oblika vedno le postranska stvar. Kdor bere knjigo takd, kakor smo omenili, bral jo bode rad in vesel. Pridejani životopis je sicer kratek, toda v markantnih potezah in prav vestno nam stavi pred oči karakteristično podobo pokojnikovo. Platnice — delo knjigoveza Bonača — imajo spredaj vtisneno podobo Zarnikovo in podpis njegov ter so res lepi.
—	Zlati orehi slovenskej mladini v spomin. Spisal Ivan Tomšič. Drugi popravljeni natisek s podobami. Natisnil in založil J, R. Milic 1S88, m. 8, 126 str. Cena
broširanemu izvodu 35 kr., po pošti 40 kr., trdo in lepd vezano darilce 50 kr., po poŠti 55 kr. To knjižico, ki obseza okoli štirideset po nekoliko ilustrovanih pesmij in povestec za nežno mladino, dal je g. Tomšič že leta 1865. prvič na svetlo. V drugi izdavi je knjižico predelal in ji tudi besedo popravil, takd da je v vsakem oziru lična in vsega priporočila vredna. Na naslovnem listu beremo: »I. zvezek 1888«. Vivat sequens!
—	Iskrice. Zbirka pesmij in povestij. Spisal in slovenski mladini poklonil Janko Leban, učitelj v Avberu pri Sežani. I. zvezek Cena 20 kr., po pošti 25 kr. Založil pisatelj, tiskala »Kat. Tiskarna« v Ljubljani 1888, m. 8, 40 str. »Iskricam« — pravi pisatelj — »je blag smoter: obujati v mladih prsih iskre prave ljubezni do Boga, do cesarja, do milega jezika in naroda našega!« — Lična knjižica popolnoma ustreza blagemu svojemu namenu.
—	Koroške buk v ice slovenskemu ljudstvu v poduk in kratek čas. Izdaja in zaklada Filip Iladerlap Jurjev v Celovci. 9., 10. in n. snopič. Tiska J. Krajec v Ru-dolfovem. Vsebina je prav mnogovrstna in ustreza nam v mnogem oziru bolje, nego v prejšnjih zvezkih, dasi se g. Haderlap prav po nepotrebnem zadira v »Ljubljanski Zvon.«
Vodnikov spomenik v Ljubljani. Odbor za Vodnikov spomenik je imel dnč 18. novembra t. 1. v mestni dvorani ljubljanski drugo svojo sejo. Udeležili so se je zastopniki »Pisateljskega društva« dr. Vošnjak (predsednik), prof. Leveč, nadzornik Žumer; zastopnika »Matice Slovenske« notar dr. Zupanec (podpredsednik) in direktor Praprotnik, dalje zastopnik ljubljanskega mesta dr. Mose (blagajnik). — G. dr. Moše je najprej poročal, da jc za omenjeni spomenik nabranih darov 5646 gld. 71 kr., takd da s prištetim deželnim prispevkom v znesku 1000 gld. znašajo vsi novci, ki so odboru na razpolaganje, 6646 gld. 71 kr. Ker bode spomenik stal okoli 8000 gld., sklene odbor, tudi mestno občino ljubljansko prositi za primerno podporo.
Predsednik g. dr. Vošnjak omenja, da je umetnik g. Gangl (Metličan) na Dunaji zvršil Vodnikovega kipa modčl, kateri hvalijo strokovnjaki dunajski in profesorji on-dotne umetnostne akademije kot izborno delo, ki je v čast domačemu mlademu umetniku. Manjši modčl je poslal g. Gangl v Ljubljano, kjer si ga zdai v deželnem muzeji lehko ogleda vsakdo.
Kip bode pod Ganglovim nadzorstvom vlila znana livdrna na Dunaji. Delo bode zvršeno do junija meseca 1889. leta. Kip bode 2-45 m visok in ves spomenik z 3'30 m visokim stojalom vred bode imel 575 m visokosti. Nato odd d odbor kamenarska dela pri spomcnfku g. Feliksu 'Jomami v Ljubljani, kateremu se naroči, naj postavi stojalo od št.štefanskega kameua. Sklene se tudi prositi mestno občino ljubljansko, naj brezplačno prepusti prostor za Vodnikov spomenik na Valvasorjem trgu pred gimnazijo. — Nadejamo se, da se vse, kar je še treba, odslej srečno zvrši in da bode bela Ljubljana čez dobrega pol leta olepšana s krasnim spomenikom prvega našega pesuika.
Nagrobni spomenik Bož. Raiču in Fr. Levstiku. Nagrobni spomenik, kateri je s pomočjo slovenskih rodoljubov postavilo »Pisateljsko društvo« pokojnikoma B o ž i d a r u Raiču in Fr. L e v s t i k u , spada gotovo med najlepše spomenike, ki jih vidiš na ljubljanskem pokopališči Sv. Krištofa. Naredil ga je po načrtu dežčlnega inženirja g. II raskega v renesančnem zlogu ljubljanski kamendr g. Alojzij Vodnik » od peterih raznih vrst repentaborskega, beljaškega, št.anskega, kararskega in solnograškega marmorja. Posebni kras spomenika je na napisni plošči pritrjena palmova veja z lipovim in lavorjevim vencem. Zdelal jo je od kovanega železa v delarnici g. A. C. Ahčina pomočnik Sprcitzer , bivši učenec obrtne šole na Dunaji. Ograjo od kovanega železa je naredil tudi v renesančnem zlogu g. B e 1 e c v Št. Vidu nad Ljubljano.
Na plošči bereš na levi strani ta napis:
( BOŽIDAR RAIČ, Župnik pri Sv. Barbari v Halozah, deželni in državni poslanec, pisatelj slovenski, z besedo in peresom ognjevit branitelj narodnih svetinj.
Porojen dni g. febrttvarija 1827. pri Sv. Tomaži na Slovenskem Štajerskem.
Umrl v Ljubljani d tie 6. junija iS 86. d Rodu pravico/«
Na «lesni strrtni:
FRAN LEVSTIK, c. kr. skriptor v licejski knjižnici, pesnik, kritik in jezikoslovec slovenski.
Porojen dne 28. septembra iSji. v Spodnjih Retijah pri Velikih Laščah. Umrl v Ljubljani dnč /b. novembra rSSj Ljubezen tvojo vso — prepolno mero — Življenja sa<l dobil je v dar tvoj rod; • Ljubezen njemu hranil si in vero, Ko si potil krvav pod križem pot; Učitelj svojemu narodu, peti In govoriti si nas ti učil; Kako se služi domovini sveti, Sijajen vzgled si ti Slovencem bil! Kaj bil si, zlata duša, bratje tvoji Zdaj znajo, ko v preranem spiš pokoj i.
Te lepe besede je zložil Stritar pokojnemu prijatelju svojemu. Reklo »Rodu pravico!« imel jc pokojni RaiČ vrezane na svojem pečatnem prstanu. Troški za spomenik in ni ko znašajo nad 1400 gld.
Janko Gruden f. Dnč 28. oktobra t. 1. je na rojstvenem svojem domu Podsmreko pri Velikih Laščah umrl v mladih letih notarski kandidat g. Ivan Gruden, ki je prejšnje čase tudi v »Ljubljanskem Zvonu« zapel kako pesem pod imenom »Bogomil«. G. Gruden jc bil jako nadarjen mladenič, ki je imel zlasti dobro satirično žilo. Bil je zategadelj priden sotrudnik našim šaljivim listom in spominjamo se, da je pred dvema letoma v »Rogači« objavil epopejo, v kateri je klasično opisal vse znamenite osebe od župnikovega psa do najvišjega cesarskega uradnika — v Rovtah. Čujemo, da je ostavil lepo zbirko pesmij. Prosimo gospode v Včlikih Laščah, naj skrbč, da se ne poizgubč.
Spomenik slavnemu pisatelju in pesniku hrvaškemu Avgustu Seno i, kateri je postavila »Matica hrvatska«, blagoslovil je dnč 1. novembra preč. g. kanonik dr. Fr. Rački. Hrv. tip. pevsko društvo »Sloga« zapelo je po blagoslovu pesem »Molitva« od Iludkovskega in potem je bil slavnostni govor g. prof. II. Badaliča. — Po končanem govoru je zapelo še društvo »Sloga« »Na grobu« od Eiscnhuta. — Na spomeniku, katerega je zdelal hrvaški umetnik Iv. R e n d i č, vidi se poprsje Genovo in ta napis:
AVGUST ŠENOA « /8j8 f /88/. Prerano nam popucase žice Glasne tvoje bogo-duhe lire, Al s njih vazda pjesine budilicc Ljuba v k rodu po Hrvatstvu Šire, Uvjek živu pripovjesti tvoje,
Gdjc nam slike prošlih dana stoje!	C.
O nabiranji krajepisnih imen. Odbor, ki se je sestavil za nabiranje krajepisnih imen, naložil je sam sebi in nabirateljem težko nalogo. Ni namreč majhna naloga to, nabrati na tisoče in tisoče, d&, na milijone imen, namreč imen mest, trgov, vasij, selišč, posamnih hiš; imen polj, njiv, travnikov, gozdov; imen gor, hribov, gričev, klancev, sotčsk, dolin; imen rek, potokov, studencev, izvirkov itd. itd. Vsem tem imenom naj bi se dodalo še nemško (laško) poimenovanje, uredila naj bi se še po katastralnih občinah, povčdalo še, kakö se glnsč na vprašanje kam, odkod itd. itd.
To je ogromno delo že za jedno samö veliko župnijo. Ali je pa ta imena morebiti že kje dobiti? Sevčda, dobiš jih v krstnih knjigah, v šolskih zapisnikih, v zemljiških knjigah, pri občinah in c. kr. okrajnih glavarstvih (ljudski popis); največ imen pa dobiš v natančnih zemljevidih, v generalštabnih kartah, posebno pa v katastralnih mapah. Na temelji ljudskega popisa 1. 1880. izdala je c. kr. statistična centralna komisija za vsako deželo obširen imenik krajev. V teh imenikih so urejena mesta, vasi', trgi, posamne hiše po politiških občinah, po sodnih in politiških okrajih; napösled pa je že imenik urejen po abecednem redu ter je povčdano pri vsakem kraji, kaj je (mesto, trg, vas, zaselje (Weiler), soteska (Rotte), posamezni dvor, hiša). Za slovcuske dežele so izdani taki imeniki v nemškem in slovenskem jeziku. Pisava pa v teh imenikih ni dosledna, marveč so pridržane obične, na raznih krajih razne oblike, n. pr. kranjski imenik ima krajev z imenom in pisavo »Sela« 53, »Selca« 4, »Selce« 5, »Selišče« 1, »Selische« 2, »Seliše« 2, »Selo« 31, »Selza« 1, »Selzach« 2, »Selzc« 3 itd.
Takih nedoslednostij v pisavi je vse polno. Vsako drugo ime ima svoj pravopis, zdaj nemški, zdaj slovenski, z<l a j zopet oboj; to se vidi, da je knjiga sestavljena na podlogi uradniških aktov, ki so jih spisale razne osebe, a ne uredilo nobeno včšče pero po gotovih stalnih načelih, t. j. na podlogi jednega pravopisa; ali barem tako, da bi se slovenska imena pisala po slovenskem, nemška pa po nemškem pravopisu.
Imena, katera bode odbor nabral, odlikovala se bodo gotovo s kolikor toliko pra-vfluim pravopisom. Slovnik krajepisnih imen se utegne s tem nabiranjem lepo obogateti. Ali pa bode mogoče dotičnemu odboru tak velikanski imenik priobčiti, to je težavno vprašanje. V obče bode tudi težko najti založnika za triko suhoparno tvarino. Zavoljo tega bi utegnil dotični odbor hvalevredne svoje namene doseči na drug način. Imena slovenskih krajev pišejo po uradnih priobčilih navadno le tujci, ki niso včšči pravilni slovenščini. N. pr. največ imeu se piše pri katastrih ; pišejo se, kar je hvalevredno, vsa v slovenskem jeziku, vsaj na Kranjskem; ravnajo se geometri tak<5 pri svojem poslu, da pišejo le takö, kakor ljudstvo govori; nekateri morebiti se že bolje potrudi in piše nekoliko književno slovenščino.
Ali da bi se skozi in skozi pravilno zapisala taka imena, treba bi bilo, da jih pregleda znanstveno izobražen slovenski jezikoslovec. Saj se katastralnc mape tudi po-ranožujejo iu so naprddajo.
Ali recimo: generalštabne karte so zdelane sicer z veliko natančnostjo, a imajo nemška in slovenska imena; ali kako so naša imena popačena, kar se tiče pravopisa! Kakö bi se popravilo? Ravno ta odbor naj bi tu pomagal Ta odbor ali odsek »Slovenske Matice« naj bi pomoč svojo ponudil pri sestavljenji in pisanji slovenskih krajepisnih imen vsem uradom, ki spravljajo na sv&tlo mape in karte slovenskih krajev ter zapisnike naših selišč. Ti uradi ne pišejo ravno nalašč nepravilno naših imen, ampak zaradi neznanja našega jezika. Nadzorstvo katastralnih map bode gotovo rado dalo v pregled obširne svoje imenike, če bi se le našel človek, ki bi utegnil in imel dovolj potrpežljivosti, da bi jih pregledal in popravil. Vojniški-zemljepisni zavod bode težko odbil prošnjo, ako bi ji.
pr. »Slovenska Matica« zaprosila, da se zone slovenskih pokrajin daj6 v pregled slovenskemu zemljepiscu in jezikoslovcu. Ko bode ljudski popis 1. 1890. zvršen, utegnemo nekaj let potem zopet dobiti v roko nove imenike krajev. C. kr. statistična centralna komisija naj bi se n. pr. naprosila, da pošlje imenike za slovenske dežele v pregled slovenskemu strokovnjaku.
Sicer pa bodimo slovenski pisatelji sami oprezni, kar se dostaje rabe krajepisnih imen, in ravnajmo se po ljudski govoiici, takd n. pr. govori ndrod okrog in okrog krškega mesta: grem v Krško, bil sem v Krškem, kajti mesto ima v istini tdko Idžo, da se vidi nekako vdnje (tudi je bilo, kakor vsa stara mesta, opasano z zidom); in vender pišejo poslednji čas nekateri na Krško, na Krškem. (To utegne pomenit« le krško pdlje, ali krško okolico.) Vsaj mi (razven Dunaja, na Dunaji) ni znano mesto, ki bi se rabilo v lokalu ali akusativu s predlogom na, vedno govorimo: v Ljubljani, v Kranji, v Skofji Loki, v Radovljici, v Zagrebu, v Mariboru, v Gradci, v Pragi itd. itd. Ne kvarimo si torej jezika!
J. L.
Rojaki! Že mnogokrat poudarjalo se je v naši družbi, kako potrebno in važno bi bilo, da se osnuje podporno društvo za slovenske velikošolce na Dunaju in storili so se tudi potrebni koraki, da se obistini ta namen.
Slovenski klub na Dunaji je po našega vladarja prevzvišenih mislih skusil uresničiti ta namen o priliki štiridesetletnice njegovega vladauja; slovenski klub zdelal je pravila, katera so tudi že potrjena.
Ni treba natančneje opisovati nujnosti in važnosti takega društva, saj je znano vsakomu, kakö hudd se često godi našim velikošolcem, ki nimajo od doma ni podpore nI uspešnih priporočil.
Ne samd, da si izpodkopavajo zdravje, da morajo duševno delati na vse pretege, da s tem izgubljajo moč in čas za učenje, odrivajo se tudi na pota, ki jih vodijo od po. klica, določenega jim po dovršenih naukih ter odtezajo na tak način ndrodnemu delu.
Temu naj opomore naše društvo, varuje naj velikošolca ..prvi čas bivanja na Dunaji reve in gladd, daje naj mu prilike, pridobiti si kako postransko opravilo, kj mu ne jemlje vse delavnosti in časa.
Zavest, da smo s tem ustvarili preblago, narodnosti naši jako ugodno in nujno potrebno ustanovo, ta zavest osrčuje nas, da stopimo pred Vas.
Prosimo Vas tedaj, da pristopite skoro in obilo temu društvu kot ustanovniki ali kot redni udje ali podporniki in da pošljete, — uvažujd, da društvo počne deliti podporo o štiridesetletnici Njegovega Veličanstva, — kar najhitreje doneske svoje pod nad-pisom: društvenemu blagajniku gospodu Radoslavu Puklu, odvetniškemu koncipijentu VII, Zieglergasse 65 -na Dunaji.
Ustanovniki plačajo, vsaj po 50 gld. jedenkrat za vselej, pravne osobe (občine, društva itd.) po 100 gld., redni udje, to so oni, kateri prebivajo na Dunaji in v okolici njegovi, vsaj po 3 gld. na leto, podporniki, in to jc lehko vsakdo, vsaj po 5 gld.
Za odbor:
Ivan Navratil.	Jos. Ciperle.
„Ljubljanski Zvon"
Izhaja po 4 pole obsežen v veliki osmerki po jeden pot na mesec v zvezkih ter. stoji vse leto 4 gld. 60 kr., pol leta 2 gld. 30., četrt leta 1 gld. 15 kr.
Za vse neavstrijske dežele po 5 gld. 60 kr. na leto.
Posamezni zvezki se dobivajo po 40 kr.
Lastniki in založniki: Fr. Leveč i. dr. — Izdajatelj in odgovorni urednik: Fr. Leveč.
Uredništvo in upravništvo v Ljubljani, v Medijatovi hiši na Dunajski cesti, 15.
Tiska »Narodna Tiskarna« v Ljubljani.
Vabilo.
Ker z denašnjo številko završuje »Ljubljanski Zvon« osmi svoj tečaj, obrača se do 'svojih sotrudnikov in naročnikov s prijazno prošnjo, da bi mu zvesti ostali tudi v novem devetem letu njegovega izhajanja.
Programa svojega »Ljubljanski Zvon« v novem tečaji ne bode izpreminjal.
Gojil bode tudi odslej v prvi vrsti leposlovje v najširjem pomenu te besede.
Priobčeval bode znanstvene in ukovite razprave iz različnih oddelkov človeškega znanja.
Zbiral bode närodno blagö.
Skrbel bode. za točen pregled sočasnega slovenskega slovstva in imenitnejših proizvodov drugih slovanskih literatur, zlasti hrvaške, ter napösled poročal o napredovanji domačih književnih in umetnostih zavodov.
Izmed spisov, katere misli »Ljubljanski Zvon« priobčiti po novem letu, omenjamo zlasti daljše povesti
„Rošlin in Vrjanko",
katero je za list naš spisal v Slovencih priljubljeni pripovedovalec Janko Kersnik.
Takoj v prvi številki začne priobčevati Stritarjevo razpravo o
Levstiku,
ki je bila v Slovenskem klubu na Dunaji vzprejeta s toliko pohvalo.
Vrhu tega poudarjamo, da so »Ljubljanskemu Zvonu« ohranjeni dozdanji preskušeni in priljubljeni sotrudniki njegovi, in da takoj v prvem zvezku prične več zanimivih daljših povestij in razprav.
Opiraje se na zgoraj razviti program, kakor tudi na dozdanje svoje delovanje, nädeje se »Ljubljanski Zvon«, da mu tudi prihodnje leto ostanejo zvesti dozdanji njegovi prijatelji, da se pa okoli njega zberö še novi podporniki. Saj je naloga, katero mu je zvrševati lepa in plemenita: vsestranski razvoj beletristične književnosti slovenske!
V Ljubljani i. decembra iSSS.
Uredništvo „Ljubljanskega Zvona".
izhaja vsakega meseca i. dan v zvezkih, po 4 pole velike osmerke obsezajočih, ter stoji v Ljubljani na dom pošiljan ali po pošti prejeman. za vse leto . . • . . 4 gld. 60 kr. » pol leta .... 2 » 30 » » četrt leta ..... 1 » 15 » Po vseh deželah zunaj Avstrije stoji »Ljubljanski Zvon« po 5 gld. 60 kr. na leto.
Posamezni zvezki se oddajajo po 40 kr.
Dobivajo se tudi še: »Ljubljanski Zvon«, II. tečaj (1882) nevezan po . . 3 gld. — kr.
v Bonačeve platnice vezan po . . ......4 » 20 »
»Ljubljanski Zvon«, III. tečaj (1883) nevezan po . . 3 » — »
v Bonačeve platnice vezan po....... . 4 » 20 »
»Ljubljanski Zvon«, V. tečaj (1885) nevezan po . . 3 » — » v Bonačeve platnice vezan po ........ 4 » 20 »
»Ljubljanski Zvon«, VI. tečaj (1886) nevezan po . . 3 » — »
v Bonačeve platnice vezan po........4 » 20 »
»Ljubljanski Zvon«, VII. tečaj (1887) nevezan po .• . 4 » — »
v Bonačeve platnice vezan po........5 » 20 »
»Ljubljanski Zvon«, VIII. tečaj (1888) nevezan po . 4 » 60 »
v Bonačeve platnice vezan po . i.....5 » 80 »
Letnika I. (1881) in IV. (1884) sta nam že pošla.
Vrhu tega sc dobivajo pri podpisanem upravništvu: »Rokovnjači«, Zgodovinski roman, spisala Jos Jurčič in
Janko Kersnik po...............50 kr.
Upravništvo „Ljubljanskega Zvona".
Ljubljana, Dunajska cesta 15.
» eA» eÄ» e,Vt Oft wt» "'!» e|i
i T r t-1 i 1 T
e>f«>T<5tsö
Josip Pagliaruzzi-Krilan.
II ( I II i M
li « ,1-1 »1-«	mL, c U «X» «-U
ionsiMM
Knjiga sc dobiva
brošuren izvod po v— gld. elegantno vezan » 1*50 »
pri Mariji Pagliaruzzi, via St. Antonio, št. 4 v Gorici, v katoliški knjigarni in pri Ig. pl. Kleinmayrji in Fed. Bambergu v Ljubljani, pri J. Krajci v Rudolfovem.

■ 1111111 mu 1