•v.;. *• V • •• Algirdas Landsbergis ■■ '-'s.: *■ • IDIOTOVA ZGODBA Prešernovo gledališč* Kranj, sezona 1991/92 Algirdas Landsbergis IDIOTOVA ZGODBA (THE IDIOT S TALE) (po romanu F.D. Dostojevskega »Idiot«) slovenska praizvedba Mate Dolenc prevod Boris Ostan Lev Nikolajevič Miškin Pavel Rakovec Parfion Semijonovič Rogožin Judita Zidar Nastasija Filipovna Baraškova Bernarda Oman Aglaja Ivanovna Jepančina Matjaž Višnar Afanasij Ivanovič Točki Zvone Šedlbauer režija Igor Lampret dramaturgija Vojteh Ravnikar scenografija Slavica Radovič kostumografija Bor Turel glasba Maruša Zorec asistentka scenografije glasba je posneta v STUDIU ALEX Sandi Kogoj tonski snemalec Lojze Domanjko vodja predstave Marko Koren ton Milada Varacha šepetalka Simon Markelj Janez Plevnik Robert Rajgelj scenska tehnika Drago Cerkovnik razsvetljava Nataša Sajovic garderoba ALGIRDAS LANDSBERGIS (1924 Kybartai, Litva) — Pisatelj, dramatik, prevajalec, esejist, profesor zgodovine na ameriški univerzi v New Yerseyu; — študij zgodovine in literature začne na univerzi v Kaunasu, zaključi ga na univerzi v Mainzu; — leta 1949 emigrira v ZDA; — piše v litvanščini in angleščini; — prve objave njegovih proznih del segajo v začetek petdesetih let. — prvo njegovo v angleščini napisano gledališko igro uprizorijo leta 1961 na Off-Brodwayu v New Yorku. Sledijo uprizoritve v Kanadi in Avstraliji, v zadnjem času tudi v matični domovini; — pomembnejša dela: Meiles mokykla, Penki stulpai turgaus aikšteje, Five Posts in a Market Plače, Barzda, The Last Picnic, Vaikai gintaro rumouse, The School tor Love, antologija Bridge Across the Sea, The Lithuanian Short Story, Nationalism in the USSR and Eastern Europe. APOKALIPSA IN EPILEPSIJA Zdaj, ko nam je — za strahotno ceno človeškega trpljenja — ponovno ironično ponujena bližina, iz katere zlahka dojemamo del sveta Dostojevskega, bi se naslov Landsbergisovega besedila z enako upravičenostjo lahko glasil tudi: Apokalipsa in epilepsija. Apokalipsa je zgodba zgodb — in Ladsbergisova dramatizacija jo izpostavlja kot grozeče ozadje, ki daje ton in smisel vsemu dogajanju. Rogožin in Nastasja imata v rokah »ključ za žrelo brezna«. V trenutku, ko (»... je spregovorilo sedem gromov, sem hotel pisati. Toda zaslišal sem glas iz nebes, ki je rekel: Vtisni si v spomin,/.. ./in ne zapisuj tega:/.../) NE BO VEČ ČASA. (Razodetje, 10j Ostane samo še izpraznjeni prostor (trgov, pragov in stopnišč) hlastno izgovorjenih sporočil pri Dostojevskem, ki ga Algirdas Landsbergis spreminja v gledališki oder, na katerem poteka zgodba, prirejena za pogled zahodnega gledalca, ki zgodbo razume, njenega bistva pa ne. Presenetljivo: beseda »idiot« v svojem izvirnem smislu pomeni zasebnika, posameznika, navadnega državljana . . . Mogoče tistega, ki se spričo silovitosti in bližine srhljivega počuti »kot mutec, ki nekaj jeclja in hkrati ve, da nikoli več ne bo spregovoril...« — kot je nedavno tega zapisat Landsbergisov rojak Czestavv Milosz, poljski pesnik, rojen v Litvi. Pravijo, da je iz vsake drame mogoče napisati novelo, obratna pot pa ne vetja. In znotraj tega ima Dostojevski prav posebno mesto. Seveda bi bili razočarani, če bi v Landsbergisovi dramatizaciji IDIOTA pričakovali kratek povzetek romana. Številne osebe, pomembne za dogajanje, so tu izpuščene, dejanje je zgoščeno na zelo ozek segment, na tisti, ki predstavlja jedro situacije — umor Nastasje Filipovne in ključne like razvrščene okrog nje: kneza Miškina, Rogožina, Aglajo in Tockega. Tisti, ki so v načelu zoper takšno početje, bodo zavrnili vsako predstavo, naj bo še tako dobra, narejeno na takšni ali drugačni osnovi avtonomnega literarnega besedila. Kar zadeva Dostojevskega, so vsekakor v manjšini, saj izziv njegove polifoničnosti ne poraja samo nepreglednega števila interpretacij, ampak tudi nepregledno število dramatizacij in ekranizacij (kar še posebej velja za Bese, Brate Karamazove ter Zločin in kazen). V čem se Landsbergisov pristop razlikuje? Manj ga zanimajo sami značaji (»dostojevščina«), bolj ga zanima situacija, sam proces, zgoščeni tok zavesti, vrtoglavo vzdušje, ki iz stališč likov, njihovih idej in ideologij ustvarja vnetljivo in »eksplozivno mešanico«. Landsbergisovo besedilo, ki je nastalo v tujini, več kot sto let po nastanku IDIOTA (napisanega leta 1868, prav tako v tujini), je napisano z veliko pronicljivostjo in v marsičem anticipira stvari, ki so se zgodile in se nam dogajajo; seveda bi bilo smešno, če bi jih pripisovali samo Landsbergisu: brez Dostojevskega tega sozvočja ne bi bilo. Gradivo, motivi, in vzdušje se v marsičem prekrivajo s tem, kar se dogaja v Rusiji, Litvi in pri nas. Ta vrtoglavi tok dogodkov, škandaloznih razodetij, razdiralnih strasti, cinizma, zla, ta velikanski vakuum, ki se je razprl po razpadu ideologij (religij) in imperijev dvajsetega stoletja in se ponuja kot poudarjena milost bivanja. Sami ireverzibilni dogodki, ki režejo v čas svojo sled, krvavo stigmatizirajo zgodovino in zaznamujejo usodno ne samo posameznika ampak cele narode, ves svet. Svet pred požarom. Tik pred eksplozijo in hkrati svet po katastrofi: sestavljen iz okruškov in črepinj, ki jih ni več mogoče sestaviti v celoto. Landsbergisova zgodba se vrti okrog enega samega dogodka — umora Nastasje Fiiipovne, ki jo umori Rogožin, ne da bi mu Miškin, ki to ves čas sluti, lahko preprečil. Ta nemoč, ki izvira iz sokrivde in neprestane neadekvatnosti, neke davno eksiodirane kategorije primernosti, katere civilizacijska stvarnost se zdi daleč. Miškin je sestavljen iz samih neprimernosti. Je sama kategorija le-teh, saj dojema življenje kot poudarjeno milost. Rogožin in Nastasja se oklepata mržnje in opoja destrukcije — v poblaznelem toku dogajanj. Miškinov načrt, njegova ideja o odrešitvi, postaja vse bolj utopična in smešna z dogodki, katerih ireverzibilni tok izključuje misel o kakršnikoli odrešitvi in odrešeništvu. Kot da truplo v neskončnost podaljšuje trenutek, ko ni izginita z obličja samo nepredvidljiva sla po življenju Nastasje Fiiipovne, ampak tudi bog. Na tem prizorišču, kjer se dva tako različna, ali en sam, ki je dvojnik drugemu — pogovarjata o smislu, prisluškujeta tišini velikega praznega prostora, kjer je možno vse, in kjer ni možno nič več, ker je vse dopolnjeno, zaradi teže zločina in zaradi neznosnega bremena človekove (so)odgovornosti. Prizor, ki je strahotno nabit. Tik pred eksplozijo. Tako nabit, da se vse v naslednjem hipu lahko razpoči, razsuje v nič, oškropi s krvjo sive stene ječe ali se razsuje kot nova iluzija, izsrkana v prazno vesolje, ki se je še hip pred tem kazalo kot resničnost. To razsipanje morečih sanj v resničnost, to izsipanje resničnosti v moraste sanje, to srhljivo udejanjanje najbolj blaznih sanj in ta silovitost dogodkov, ki komaj prenese soočanje, paralizira kot pogled Meduze. Ta pekel, ki ne očiščuje, ta nesmiselna apokalipsa, ki ne razsoja več o ničemer in o nikomer: za hip zremo v žrelo brezna in z enako grozo sledimo svojemu otopevanju, svoji zasičenosti, ki se obdaja s pragom ravnodušnosti. Landsbergis je tu nemara zato, da nas spomni na neizogibnost tega soočenja, z odprtim vprašanjem o (ne)smislu človekovega trpljenja, saj vzpostavlja povezavo med nekdanjimi in sedanjimi Apokalipsami, kot svojevrsten hommage Dostojevskemu. Landsbergisov pristop je svoboden, nemara tudi problematičen, če bi mu za merilo izbrali zvestobo klasične dramatizacije do klasičnega romana; a romani Dostojevskega nikakor niso takšni. Gre za poudarjen avtorski komentar, v katerem bi našli malo neposrednih navedkov iz romana. Landsbergis ne izhaja samo iz dobrega poznavanja gradiva, ampak predvsem iz osebnega doživetja tega romana in fascinacije nad mojstrstvom Dostojevskega — ki s svojimi liki in svojo globalno zavestjo krize govori neposredno v naš čas. Čas, ko nekaterih slik ni več mogoče izbrisati iz spomina, ko bi radi, a ne moremo, rekli, da vse to ni res, čas, ki zahteva nove tematizacije, jih sproti posmehljivo sesipa, neprestano pa grozi z uničenjem, z novimi tesnobami, novimi grozami, novimi škandali in novimi razodetji. Čas, ki se dela, da ga ni, a se tihotapi z britvijo, zavito v svilo. Komično, teatralično in melodramatično je Landsbergis obrnil navzven, v zunanji okvir zgodbe, v ironično distanco sodne farse in gledališča v gledališču, farsične, sejmarske predstave o Idiotskem milijonarju. Za pripoved je izbral postopek, kakršnega je Dostojevski uporabil pri svoji noveli »Krotka«. Zgodba, o kateri vemo vse (kot pri Dostojevskem, kjer junaki že v začetku vedo »vse«), se tako odvije v poblazneli naglici, na robu dojemljivega, kot pri hitro vrtečem kolesu, kjer se nam zdi, da se ustavlja oziroma vrti nazaj. Ta zaustavitev, to použivanje , človekovega časa, pa je na pragu tragičnega. »Dosti je bilo navduševanja, čas je, da vzamemo pamet v ') roke. in vsa ta tujina, vsa ta vaša Evropa, vse to je sama ljuba fantazija, in mi vsi za mejo smo sama ljuba fantazija... zapomnite si mojo besedo, sami jo boste še skusili!« — pravi na koncu romana IDIOT F. M. Dostojevskega Lizaveta Prokofjevna, ki v Landsbergisovi dramatizaciji ne nastopa. Igor Lampret Prvič v PG Pri uprizoritvi »Idiota« prvič sodelujejo v našem gledališču številni priznani gledališki ustvarjalci: igralec Boris Ostan, scenograf Vojteh Ravnikar z asistentko Marušo Zorec, kostumografinja Slavica Radovič in skladatelj BorTurel. »Griin-Filipičevo priznanje« Prešernovemu gledališču Na letošnjem Tednu slovenske drame 91 je »Grun-Filipičevo priznanje« za dosežke v slovenski dramaturgiji prejelo Prešernovo gledališče. Žirija je Prešernovemu gledališču podelila »priznanje« za »posebno skrb in uspehe pri uveljavljanju slovenske dramatike in obujanju starejše oziroma manj poznane.« V pripravi Georges Feydeau: DO-RE-MI-FEV-DEAU Tri komedije znamenitega francoskega komediografa »Najin bodoči ženin«, »Zaspite, če vam rečem«, »Ne sprehajaj se no vendar čisto naga« pripravljamo pod vodstvom režiserja Vinka Moderndorferja. Zdravko Zupančič: NORČAVI STRIČEK FRAK Za svoje najmlajše občinstvo pripravljamo noviteto Zdravka Zupančiča. Krstno uprizoritev pripravlja režiser Jaša Jamnik. Pintarjev »HIŠNIK« povabljen v Minsk Uprizoritev Pintarjevega »Hišnika« je Prešernovemu gledališču omogočila prvi vidnejši prodor v tujino. »Hišnik« je bil uspešno odigran na letošnjem jubilejnem 10. mednarodnem gledališkem festivalu SPECTRUM v avstrijskem Beljaku. Ob začetku letošnje sezone pa je Prešernovo gledališče dobilo uradno vabilo, da v prvi polovici letošnjega decembra s »Hišnikom« sodeluje na mednarodnem gledališkem festivalu v beloruskem Minsku. »VIRGINIJA WOOLF« na Borštnikovem srečanju Lanskoletna uspešnica »Kdo se boji Virginije Woolf« je izbrana za tekmovalni program letošnjega Borštnikovega srečanja v Mariboru. V svoj redni repertoar letošnje sezone je »Virginijo VVoolf« uvrstilo Slovensko ljudsko gledališče iz Celja. Gostovanja, ki pomenijo za kranjsko gledališče posebno priznanje, so predvidena konec oktobra in v začetku novembra. IGRALSKI NASTOPI V SEZONI 1990/91 BIBIČ POLDE k.g.: Davies (Hišnik) — 28, 28 nastopov; DIMITA IJEVSKA TANJA k. g.: Jež (Mojca Pokrajculja) — 55, 55 nastopov; GODNIČ IVAN k g.: Vojko (En sam dotik) — 3, 3 nastopi; MARINIČ MILAN: Medved (Mojca Pokrajculja — vskok) — 6, 6 nastopov; OMAN BERNARDA: Cveta (En sam dotik) — 3, Honey (Kdo se boji Virginije VVoolf) — 31, Stanovalka I. II. III. (Kdor skak, tisti hlap) — 10, Lisica (Mojca Pokrajculja) — 55, 99 nastopov; OMAN TINE: Oton (En sam dotik) — 3, Kepler, Sekretar, Predsednik komisije, (Kdor skak, tisti hlap) — 10, Aston (hišnik) — 28, Medved (Mojca Pokrajculja) — 49, 90 nastopov; RAKOVEC PAVEL: Rado (En sam dotik) — 3, Nick (Kdo se boji Virginije VVoolf) — 31, Henrik, Miličnik, Član komisije (Kdor skak, tisti hlap) — 10, Volk (Mojca Pokrajculja) — 55, 99 nastopov; SAMOBOR IGOR: k.g.: George (Kdo se boji Virginije VVoolf) — 31,31 nastopov VIŠNAR MATJAŽ: Gregor (En sam dotik) - 3, Mick (Hišnik) — 28, Zajček (Mojca Pokrajculja) — 55, 86 nastopov ZIDAR JUDITA: Tatjana (En sam dotik) — 3, Marta (Kdo se boji Virginije VVoolf) — 31, Kata, Zapisničarka (Kdor skak, tisti hlap) — 10, Mojca (Mojca Pokrajculja) — 55, 99 nastopov; STATISTIČNI PREGLED PREDSTAV PREŠERNOVEGA GLEDALIŠČA V SEZONI 1990/91 Predstava sezona 90/91 ,ek|ih doma na gost. sezonah skupaj predstav od premiere H. Pinter: HIŠNIK (premiera: 27.9.1990) 15 13 - 28 E Albee: KDO SE BOJI VIRGINIJE VVOOLF (premiera: 19.10.1990) 19 12 - 31 J. Moder — po koroški ljudski pripovedki: MOJCA POKRAJCULJA (premiera 14.11.1990) 32 23 3 58 R. Šeligo: KDOR SKAK TISTI HLAP (premiera: 21.2.1991) 9 1 - 10 M. Jesih: EN SAM DOTIK (premiera: 22.2.1990) 1 2 19 22 SKUPAJ 76 51 V organizaciji PG je bilo v sezoni 1990/91 odigranih 49 ponovitev 19 različnih gostovalnih predstav. Poleg tega je bilo v PG 30 drugih prireditev (gledališke ure, proslave, literarni večeri, koncerti, okrogle mize, plesni nastopi. ..). V sezoni 1990/91 smo izvedli 206 predstav in prireditev. Gledališki list Prešernovega gledališča Kranj, številka 2, sezona 1991/92; predstavnik Milan Marinič, direktor; urednik Matija Logar, umetniški vodja, oblikovalec gledališkega lista Jože Logar; tisk Jagodic. Za gledališki list smo oproščeni plačila temeljnega prometnega davka od prometa proizvodov z odločbo Republiškega komiteja za kulturo, štev. 4210 — 238/84. Sava Kranj živi s kulturo našega mesta SCUKL Urcuvj vmfk fcl sf!p| W!k ilfjPfll M|j^H M m sovo. rvisH CM)’ CM) CM) fvisf)’ ■ * SSS rsas fissss 3SS85 CM) CM) CM) CM) CM) sova vi Sava Ltiaro a Kjoto ssss rasss (VIST)’ (VIST)" (VIST) (VIST)* (visf)' BIS8SS 3Ž5SS : BlšSZS BSSSS SžSSS > ŽSSS BŽS53 ršKSS (VIST) (VIST)" (VIST) (VIST)* (VI5 v sova v Sava y Sava y Sava a Uraro A Uraro A uraro A uraro v sova v sova v Sava v Sava a Uraro * Uraro * Uraro a uraro (visf) CM) (visf) CM) Gl t lšsttft risasa r s™* fflšssa ffilBSS »IBS (visf) CM) (visf)" CM) G isbss hbss taasas hbss mbss msš& miBs& mm CM) CM) CM) GM) C fflšsss sbks mms mm nas CM) CM) CM)’ CM) (