Silke Bercht ^ »KER NISEM MOGEL NAJTI JEDI, KI BI Ml DIŠALA«! O IZGUBI NEKE SVOBODE! UVOD Nastanek in ražrvoj zasvojenosti je skrajno večplasten in kompleksen proces. Nastane iz celote doživetih in pridobljenih izkušenj. Zasvojenost je vedno vtkana v individualno življenjsko zgodbo in ima temu primerno tudi individualni pomen. Je vedno nekaj totalnega, eksistencialnega, zadeva celega človeka v vseh njegovih plasteh mišljenja, čustvovanja, delovanja, v vseh njegovih telesnih in duševnih realitetah. Zasvojenost lahko pomeni odvisnost od snovi (npr. al- kohola, zdravil, mamil) ali pa odvisnost od nesnovnih dogajanj, ki so vezani na proces (npr. igranje na srečo, čiščenje, delo). Zna- čilno za zasvojenost je neko doživetje, ki se izmakne lastnemu hotenju, mišljenju in delovanju, tako da postane vsakokratna snov ali proces izključna hrana, življenjski smisel in življenjska vsebina (Bercht 1993: 33). Zasvojenost torej pomeni izgubo notra- nje svobode narediti kaj ali ne narediti česa. Ta izguba svobode na individualni ravni vključuje tudi nadindividualno razsežnost, saj zasvojenost posameznika nastane in se vzdržuje v družbenem kontekstu. Če upo- rabimo sistemski vidik, zelo hitro postane jasno, da ne zadostuje, če se osredotočimo na posameznika, par, družino itn. Veliko po- membnejši postanejo družbeni fenomeni, ki individualno zasvojenost naravnost iniciirajo, spodbujajo in vzdržujejo, pa tudi reflektirajo. Naj omenim povezavo med politiko direktnih davčnih prejemkov, ki jih dobi država s proizvodnjo legalnih drog (tablete, alkohol), in hkrati s tem udeležbo nemške farmakološke industrije, ki velja za glavnega proizvajalca surovin za izdelavo ilegalnih drog (gl. Osterhold, Molter 1992: 9). Gre torej za medsebojno povezanost prodaje zdravil, pri kateri industrija z izde- lavo zasluži milijarde, reklamne industrije, ki prispeva svoj del k spodbujanju in ohranitvi lahkega dostopa do mamil, in distribucijske mreže, kot so lekarne, dro- gerije, zasebne medicinske prakse in vlade, ki potrebujejo davčne prejemke {ibid.^. Tako družbeni sistem podpira odvisnost skozi neskončno proizvodnjo dobrin in brezmejne porabniške prisile, pa tudi s pomočjo pričakovanja, da bo posameznik stalno pripravljen na nove mikavnosti za- svojenega obnašanja. V taki sodobni družbi je proces, ki ga je Polany (1978: 137) opre- delil kot »veliko transformacijo« oz. »pre- obrazbo tradicionalnih socialnih oblik in proizvodno intenzivne, denarno in tržno razvitih industrijskih sistemov« in kot »podrejenost vseh družbenih življenjskih področij logiki profita«, prispeval k razpu- stitvi tradicionalnih socialnih oblik in pove- zav. Za naše sisteme sta začilni osamljenost in neosebnost, tako da mogoče res pride do »več stikov«, vendar v vsakem primeru do »manj povezanosti« (Moeller 1981:283). Blagovni značaj takih družb pripelje do naraščajoče brezbrižnosti in bežnosti v odnosih. Če gledamo zasvojenost na tem ozadju, se nam kaže kot poskus zagotovitve lastnega bivanja, lastnih mej. Zasvojenost je potemtakem iskanje samogotovosti. Za- svojenost poskuša premagati končnost vsega dogajanja, zadržati bežnost. Pri tem vedno združi obe razsežnosti: je iskanje identitete in beg pred njo, edini mogoči odgovor, ki v določenih situacijah in pri 363 SILKE BERCHT določenih čustvih ohranja določeno identi- teto in hkrati ves čas zagotavlja njeno izgu- bo (Bercht 1993:34). Zasvojenost o nečem govori, nekaj izraža. Da bi jo premagali, je treba potemtakem poiskati, kaj hoče povedati, izraziti. Naučiti se moramo odkriti in razumeti individualne povezave, ki po- gojujejo zasvojeno obnašanje. Pričujoči prispevek se na tem ozadju ukvarja z motnjami hranjenja kot specifično obliko odvisnosti, ki jo želim opredeliti kot motnjo, ki je vezana tako na snov kot na proces. Če zasvojenost in iz nje izhajajoče vedenje pomeni izgubo notranje svobode, da kaj narediš ali pa ne, potem so ženske z motnjami hranjenja izgubile svobodo jesti, kar želijo, jesti, kadar želijo, ne jesti, česar ne želijo, in ne jesti, ko ne želijo. Ženske z motnjami hranjenja ne razpo- lagajo več s tisto samoumevnostjo v obče- vanju s seboj, s hrano, z jedjo, s svojim telesom. Jesti, stradati, bruhati, vse to je postalo središčno v njihovem življenju, hkrati pa tudi edina priložnost, da same sebe občutijo kot živa bitja, da se doživljajo kot posameznice, da se sploh lahko izražajo. Motnje hranjenja so edini odgovor na njeno življenje in edini način, kako ga lahko prenese. V prvem delu članka se bom zlasti ukvarjala s predstavitvijo motenj hranjenja in z različnimi pomeni njihovih številnih izraznih oblik. Nadaljevanje je oris razlagalnih modelov. Zelo malo je trpljenja, zaradi katerega so ženske prizadete v tako velikem obsegu kot ravno zaradi motenj hranjenja. Več kot 90% prizadetih z motnjami hranjenja so ženske. Velja, da vsaka deseta ženska v zahodnih industrijskih državah zboli zaradi motenj hranjenja. Vendar pa je neuradna številka veliko višja. Tako bo tretji del članka vseboval analizo specifičnih družbenih obrazložitev in povezav, ki pripeljejo zlasti ženske do tega, da reagirajo na tak način. KATEGORIJE HRANJENJA Ko se govori o motnjah hranjenja, jih po pravilu razdelimo glede na izrazne oblike. A v literaturi ne najdemo enotnih pojmov- nih določitev. Ko v tem prispevku govorim o motnjah hranjenja, mislim na anoreksične ženske (stradanje), bulimareksične ženske (jedo in nato bruhajo) in bulimične ženske (napadi basanja s hrano). V praksi se teh različnih oblik motenj hranjenja ne da ved- no točno razmejiti, ker ne obstajajo jasne meje med temi kategorijami; te meje so prej »tekoče«. Mogoče so različne kombinacije. Neka ženska se lahko nahaja v različnih kategorijah, med njimi lahko niha sem in tja. Doživlja lahko različne faze posameznih oblik motenj hranjenja, enkrat bolj, drugič manj jasno. Če pa vseeno uporabim katego- rije, je to z namenom, da pokažem, kako raz- lične odnose imajo te ženske do hranjenja. Vsem motnjam hranjenja je skupno, da se snovi, od katere so odvisne, ne morejo od- povedati, in to motnje hranjenja razlikuje od vseh ostalih zasvojenosti. {i >roff /^»л ANOREKSIJA Motnje hranjenja se lahko pojavijo v vsakem življenjskem obdobju. Začnejo se vedno nedolžno, z dieto. Vendar pa se anoreksija zelo pogosto začne v času pubertete, torej v času, ki za mlada dekleta pomeni preo- brat. Treba se je osredotočiti na prihodnost, poglobiti v različne perspektive, prevzeti odgovornosti, se počasi ločiti od staršev in zgraditi lastne odnosne sisteme, soočiti se s protislovnimi pričakovanji glede spolnih vlog, sprejeti telesne spremembe. To je čas močne negotovosti. V tej fazi dekleta pogosto začnejo z dieto. Vzroki so različni. To delajo, ker mogoče to počne prijateljica, ker so mogoče užaljene zaradi nepomem- bne pripombe o svoji postavi, mogoče so jim najljubše hlače postale preozke, ali pa njihova teža ne odgovarja medicinskim tabelam. Torej pričnejo z dieto iz motivov, ki niso videti preveč nenavadni. Prav tako malo nenavadne so sprva metode za izgubo teže. Nekatera dekleta jedo samo še polo- vico, druga se držijo dietnih predpisov, dodatno se ukvarjajo še s športom. V tem obnašanju ni nič specifično anoreksičnega. To postane takrat, ko ta dekleta in mlade ženske hujšajo naprej, čeprav je zaželena teža že dosežena, ko njihove metode za izgubo teže postanejo vedno bolj drastične 364 »KER NISEM MOGEL NAJTI JEDI, KI BI MI DIŠALA« in ekscesne in ko si še kar naprej zmanjšu- jejo količino hrane ter stradajo, čeprav so že daleč pod željeno težo. Takrat definirajo novo, še nižjo težo — ko jo dosežejo, jo spet potisnejo navzdol. Končno velja samo še hujšati brez konca in stradati naprej, čeprav je stvar postala že življenjsko nevarna. Kaj se zgodi, da ta dekleta in ženske sprva nočejo, pozneje pa ne morejo nehati stradati? Na začetku hujšanja po pravilu doživljajo pozitivne reakcije okolja. Dobi- vajo priznanje in pohvalo. Za dekleta postane hujšanje uspeh. Tako prek svoje diete prejmejo naklonjenost, ki jim poveča občutek lastne vrednosti, in ta občutek je potem odvisen od nadaljne izgube teže. Zaradi te podpore iz okolja se jim zdi njihovo početje pravilno. V času pubertete, ki je polno vprašanj in negotovosti, dobijo odgovor in najdejo v osredotočanju na svoje telo nekaj, kar jim daje varnost in opo- ro. V stradanju doživljajo močne občutke opojnosti in evforije, ki se lahko primerjajo z alkoholno omamo, tako zasvojene posta- nejo s temi občutki. Izogibanje hrani je tudi oblika upora, in na ta način mogoče prvič v življenju doživijo ter uresničijo moč in oblast nad sabo in drugimi. V času iskanja identitete so našle stradanje in ga doživijo kot nekaj, kar jim daje enkratnost in nepo- novljivost. Zato spremenijo metode hujša- nja. Do sebe postanejo bolj trde, rigidne. Hrano razdelijo v »dovoljeno« in »prepove- dano«. Telesne aktivnosti se zvišajo. Tehtni- ca postane najpomembnejša kontrolna instanca, vsak dan odloča, ali je učinek, za katerim si je prizadevala, dosežen ali ne. V tem trenutku je meja, ko »ne moreš več nehati«, že prekoračena. Zgodi se popolna sprememba mišljenja in zaznavanja. Vse razmišljanje se koncentrira samo še na vprašanja, kdaj lahko jem, kaj lahko jem, kako se lahko izognem skupnemu obedu. Tako »razmišljanje v krogu« se med proce- som zasvajanja osamosvoji. Vsaka posamez- nica ve, da teh misli ne misli več sama, doživlja, kot da se to samo misli v njej. Do- življa permanentno navzočnost teh misli, na katere nima več nobenega vpliva, ne more nehati tako misliti in potem tako tudi delovati. Njena celostna zaznava sebe in svojega telesa je vedno bolj popačena. Če je na začetku še zavestno ignorirala telesne signale, kot so lakota, šibkost, utrujenost, mraz, in je iz te zmožnosti odpora črpala moč, potem je zdaj na točki, ko teh znakov ne čuti več. S tem da svoja dejanja še bolj ritualizira in stopnjuje telesne aktivnosti, si poskuša dati občutek, da še naprej kontro- lira režim stradanja, ki si ga je postavila. Hkrati pa je to izraz popolne izgube nad- zora. Kljub telesni obnemoglosti se pretira- no ukvarja s športom, pogosto več ur dnev- no, dejavnosti, ki se izvajajo sede, opravi stoje, nikoli nima odmorov, spanje je redu- cirano na minimum. Naj bo še tako shujša- na, tega ne more doživljati ali videti. Prav tako malo zaznava bližino umiranja. Čeprav je tako zelo skoncentrirana na svoje telo, ga ne doživlja več kot prostor, prek katerega biva v življenju in svetu. Telesa ne doživlja kot pripadajoči del jaza. V njenem doživljaj- skem in zaznavnem svetu predstavljajo izključno identiteto samo njena zasvoje- nost, stradanje in dejavnosti, ki so s tem povezane. Zahrbtno pri tej motnji hranjenja je dolgo prilagajanje organizma na kronično podhranjenost. Resnost te motnje zato dolgo ostane drugim prikrita. Navsezadnje prizadete s svojimi dosežki stalno dokazu- jejo, da so kljub shujšanosti »zdrave«. Šele pozneje pride do napadov šibkosti, stalnega prezebanja, izpadanja las, sprememb na koži, motenj spanja in koncentracije, izgube menstruacije, aritmije srca, motenj v krv- nem obtoku, težkih rudninskih in hor- monskih motenj. Deset od sto anoreksičnih žensk umre zaradi odpovedi krvnega ob- toka in srca (gl. Birk 1993: 34; Gerlinghof, Backmund 1989: 44). Napačno se še vedno pogosto trdi, da anoreksične ženske niso lačne. Če je zanje lakota na začetku še dokaz za njihovo moč in ponos, postane pozneje neznosno trpljenje. Prisilne aktivnosti, ki jih te ženske izvajajo, nimajo za cilj samo permanentne izgube teže, temveč so tudi strategije, kako obvladati, izbrisati lakoto. Nekatere pijejo neznanske količine nekaloričnih tekočin. Druge poskušajo obvladati lakoto z inten- zivnim odnosom do hrane. Ure in ure kuhajo jedi za svojce, na oddelkih z živili jemljejo hrano v roke in jo spet odložijo. 365 SILKE BERCHT Prenekatera si kupi sladkarije, jih skrije kot dragocen zaklad v svoji sobi, ga včasih obču- duje, mogoče povoha, ampak nikoli ne poje. Pri tem notranjem in zunanjem procesu zasvajanja postane jasno, do kakšne stopnje zasvojenost določa celoten dan, celotno življenje ženske. Ni več prostora za druge misli, za druge dejavnosti, za druge ljudi. Človek je v celoti osredotočen samo še na lastno osebo. V nadaljevanju te ženske trpijo neznosne muke. Občutki moči in oblasti se spreme- nijo v nemoč, obup, depresijo. Čeprav tako trpijo, si ne morejo predstavljati, da bi to trpljenje opustile, ker je njihova zasvojenost postala njihova edina vez z življenjem. Svoje stradanje doživljajo kot nekaj, kar pripada samo njim, česar jim ni treba deliti z niko- mer in na kar nima nihče vpliva. Anoreksi- čna dekleta in ženske pravijo: »Jaz sem svoja anoreksija, brez nje sem nič.« ■ -'.'Aîl-À Ш4^и/aiiil>-ie-; i;r-;,5ir>j 'j, ) BULIMAREKSIJA Na tem mestu veliko anoreksičnih žensk za- pusti svojo anoreksijo in postane bulimare- ksičnih. Po dolgih obdobjih, mesecih, letih, je postalo odpovedovanje in hrepenenje po hrani, ki je vedno prisotno, nevzdržno. Dobijo t. i. napade lakote ali žretja. Vse odrekanje poskušajo nadomestiti v enem samem trenutku hranjenja. Ženska začne jesti in ugotovi, da ne more več nehati. Doživi popolno izgubo kontrole nad hra- njenjem. Omamljena je, medtem ko tlači vase, kar je ravno na razpolago. Po napadih žretja pride občutek krivde, sramu in strah, da ji je spodletelo. V paniki, da se bo zredila, v obupu, ker je izgubila nadzor, najde novo rešitev v bruhanju; rešitev, da bi obdržala kontrolo nad svojo težo. Tak je lahko videti prehod iz anoreksije v bulimareksijo. Veliko žensk pa takoj na začetku razvije bulimareksično motnjo hranjenja, torej brez predhodne anore- ksične faze. Kljub temu ni velikih razlik, če gledamo način razvoja zasvojenosti ter miselni in doživljajski svet teh žensk. Tudi one začnejo z nedolžno dieto, ker niso za- dovoljne s sabo in svojim telesom. Tudi one razdelijo hrano v »dovoljeno« in »prepove- dano«. Tudi one doživijo osamosvojitev svojih misli, permanentno miselno krože- nje okoli hrane in stalno štetje kalorij. Tudi zanje je telesna teža postala osrednja vred- nota. Tudi zanje je tehtnica stražarka in sodnica dobrega počutja. Tehtnica vsak dan odloča, pogosto večkrat, včasih po vsaki jedi in bruhanju, ali se bo ženska počutila dobro ali slabo. Tudi ona doživlja prek diete ali prek kontroliranega hranjenja odpove- dovanje, pomanjkanje in hrepenenje. Tako tudi ona začne razmišljati samo še o hrani: kaj bi vse jedla, če bi le lahko; kaj vse bo spet jedla, ko bo shujšala; sanja o hrani. Podobe v njeni glavi so podobe jedi in hranjenja. Končno ni več mogoče zdržati teh misli in poželenja. Želi si samo še ubiti divjo lakoto v sebi. Tako začne jesti in doživi izgubo kontrole nad tem. Brez izbire golta hrano in ne more nehati. Večina žensk opi- suje konec takega napada žretja kot prebu- ditev ali kot nenadno ozavedenje. Občutek, ki ostane, je ponižanje. Misli se koncen- trirajo samo še na hrano, ki je v njih in se je morajo znebiti. Ne sme postati del njih. Celoten kontrolni sistem je ogrožen. Tako začnejo te ženske bruhati. Veliko jih bruha tako, da si vtaknejo prst v grlo. Druge si v žrelo vtikajo predmete. Nekatere se lahko prisilijo, da bruhajo ob določenih trenut- kih. To je začetek bulimareksije. Sprva so ženske srečne, da so odkrile metodo bruhanja. Zanje je to idealna rešitev vseh njihovih težav s težo. Načrtujejo, da bodo bruhale samo v »sili«. Toda zelo kmalu spoznajo, da ne morejo več jesti, ne da bi takoj zatem bruhale. Zelo kmalu doživijo, da je teh požrtij vedno več in da tako vedno pogosteje izgubijo nadzor nad hranjenjem. Doživijo, da vedno pogosteje jedo samo zato, da lahko bruhajo, in bruhajo, da lahko jedo naprej. Ta krog hranjenja in bruhanja se je osamosvojil. Bulimareksične ženske se zelo sramujejo svojega početja. Prezir, sovraštvo in gnus določajo njihovo samopo- dobo. Zato poskušajo prikriti svoja dejanja. Strah, da bi jih odkrili, je zelo velik in jih nenehno spremlja. Požrtije lahko potekajo različno. Včasih se lahko normalen obed razširi v napad žrtja. Včasih ženske požrtijo z bruhanjem načrtujejo. Včasih se hranjenje in bruhanje 366 »KER NISEM MOGEL NAJTI JEDI, KI BI MI DIŠALA« vleče ure in ure ali čez vso noč. Včasih bruhajo samo enkrat na dan, včasih tride- setkrat. Nekatere ženske pripovedujejo, da se pred žrtjem in bruhanjem doživljajo, kot bi bile v drugem stanju zavesti. Imajo ob- čutek, da »pride nadnje«, da se »to dogaja z njimi«. Vse imajo občutek nemoči. Njihov vsakdan določajo vprašanja, kaj bom danes jedla, kje bom dobila hrano; kdaj bom danes jedla, kje bom jedla; kdaj in kje lahko bruham. Tudi pri bulimareksičnih ženskah nasto- pijo telesne posledice. Zaradi bruhanja nastane preveč kisline v ustnem prostoru, kar lahko privede do izpadanja zob. Bruha- nje prav tako povzroča vnetje v požiralniku in pogosto življenjsko nevarne krvavitve. Moteno je nastajanje elektrolitov, kar ima lahko za posledico aritmijo srca in motnje v delovanju ledvic (gl. Birk 1993: 35). V nasprotju z anoreksijo, kjer da lakota podobo onemoglega telesa, ki ga ne mo- remo spregledati, srečamo pri bulimareksiji lakoto, ki na zunaj ni vidna in se odvija v prikritosti in molku. Na odru življenja ustreza bulimarikterična ženska vlogi, ki jo družba ceni: neopazna, diskretna, prilago- jena; to pa so atributi, ki karakterizirajo njeno zasvojenost. Okolje ne vidi in ne ve za njeno trpljenje, saj ženska na zunaj deluje brezhibno. Za njeno kompetentno, »dobro« stranjo, ki se kaže navzven, obstaja še skrita stran, ki jo občuti kot »slabo«, nesprejemljivo, in jo zato tudi skriva. Za ceno izključitve vseh čustev, občutkov in potreb, ki jih ne more združiti z gladko fasado, živi v stalnem boju, ki pelje k »razcepljeni osebnosti«. Življenjski oder bulimareksične ženske se je omejil na pola jesti-bruhati. Obstaja vzorec, ki se pri bulimareksičnih ženskah stalno ponavlja. Izhodišče je notranji dialog, ki ga sestavljata najmanj dva glasova. Eden ima popolne, hiperkritične, asketske poteze in pravi: »Ko bom zadosti stradala in naredila, kar od mene zahtevajo, se bo začelo pravo življe- nje.« Drugi glas se kaže bolj impulziven, lačen užitka, uporniški, in pravi: »Ko bom vse pojedla, se bo začelo novo življenje.« Povezava obeh glasov je stalno vojno stanje. Nezdružljivi strani živita po principu če- potem, ali-ali, vse-nič. Skupni zaveznik obeh je bruhanje. Simbolično izraža zavračanje sebe in življenja. Toda če se ženske v svojem žretju in bruhanju doživljajo še tako brez moči, je bruhanje zanje kljub temu edina priložnost, da obdržijo nadzor nad hranje- njem in s tem nad svojim življenjem. Bru- hanje ne simbolizira samo samoomejeva- nja, temveč tudi izogibanje odkriti in na zunaj vidni agresiji. Kajti nasilje, ki je na- vzoče v aktu samoinduciranega bruhanja, poveže vse agresivne sile, ki so zaradi strahu pred odklonitvijo odcepljene. Ženska si v bulimareksičnem napadu dovoli iztrgati se iz prilagojenosti, izbruha svoje samonadzo- rovanje, in ko v ta samodestruktivni akt vnese vse svoje potrebe in čustva, si s tem omogoči tudi določeno obliko živahnosti, ki je drugače ne zna živeti in izraziti. BULIMIJA , 4- Imeti bulimijo pomeni za prizadete ženske jesti, ne da bi upoštevale telesne signale lakote in sitosti. Pomeni biti tako odtujen lastnemu telesu, da ne zaznaš več teh krmil- nih mehanizmov. Bulimične ženske imajo občutek, da sploh ne morejo več nadzoro- vati, kaj in koliko pojedo. Hranjenje doživlja- jo kot nekaj magičnega, kar ima moč, da izboljša počutje, odstrani čustva, daje to- lažbo. Hkrati pa je hranjenje povezano z velikim strahom, saj ga doživljajo močneje kot lastno osebnost. Bulimične ženske se globoko sramujejo samih sebe in svojega telesa, saj telo s svojo čezmerno težo kaže zunanjemu svetu izgubo nadzora. Postati vitka tako postane najvažnejši cilj in rešitev vseh problemov. Pri številnih bulimičnih ženskah nastopi zasvojeno hranjenje samo v določenih situacijah ali fazah. Druge vsak dan doživijo, da ne morejo nehati jesti. Pri bulimičnih ženskah ni bruhanja. Prej si vedno znova obupano poskušajo z dietami, postom in velikimi količinami odvajalnih sredstev povrniti kontrolo nad svojim telesom in svojim zasvojenim hranjenjem. Vendar imajo ti ukrepi ravno nasproten učinek, ker samo še okrepijo zasv^ojeno hranjenje in preziranje same sebe. Te ženske zelo trpijo zaradi socialnih posledic bulimije, ker so 367 SILKE BERCHT Ženske, ki imajo preveliko telesno težo, v zahodnih družbah diskriminirane in stig- matizirane. Ljudje povezujejo debelost z lastnostmi, kot so neodločnost, lenoba in neobvladanost. Zato bulimične ženske svojo čezmerno težo pogosto opravičujejo z medicinskimi vzroki (presnova, poraba hrane ipd.) in se umaknejo iz družbe. Izolacija in osamljenost potem še dodatno okrepita njihovo zasvojenost. Če prikazane motnje hranjenja gledamo kot celoto, jih lahko vse uvrstimo v kate- gorijo anoreksije. Vse prizadete ženske so fiksirane na svoje telo in na hrano, ki jo jedo. Vse prek hranjenja manipulirajo s svojim telesom. Vse živijo po načelu če- potem; verjamejo, da bodo srečne šele, ko bodo zadosti vitke. Vse živijo v nasprotjih ali-ali in vse ali nič. Vse se hočejo izogniti hranjenju, manj jesti, pa vendar zelo hrepe- nijo po hrani. Vsaka motnja hranjenja onemogoči kontakt z življenjem. Z motnjo hranjenja se ženske zaprejo pred življenjem in pred stvarmi, ki jih moramo v življenju obvladati: odločati se, prevzemati odgovornost za posledice svojih dejanj, soočati se, prenašati izgubo, verbalizirati jezo, reči ne, postavljati meje, dopuščati bližino, držati distanco, ljubiti, posloviti se, najti identiteto. Ženske z motnjami hranjenja se bojijo takega aktivnega soočanja z življenjem; motnje hranjenja v tem smislu delujejo kot obvlado- valna strategija. Ženske z motnjami hranje- nja s svojim simptomom uspavajo vsa ne- znosna čustva, ki jih je težko zdržati, lahko tudi veselje. S hranjenjem poskušajo zapol- niti praznino v sebi, o kateri govorijo vse ženske s to problematiko. Bulimične ženske s hrano pogoltnejo čustva, ki veljajo za neženska in jih je težko izraziti, kot so jeza, agresija; bulimareksična ženska pa jih iz- bruha v stranišče. Bulimična ženska si s svojo debelostjo dovoli prostor, ki si ga dru- gače ne upa vzeti. S preveliko težo se zaščiti pred čustvenimi ranami in tako ustvari distanco, mejo, ki je drugače ne more for- mulirati. Hkrati pa se s svojo težo tudi zaveže, da ji ni treba biti aktivna. Anoreksična ženska se omeji s svojo ekstremno shiranostjo, le tako lahko zazna in izrazi svojo drugačnost. Vendar pa hkrati tudi pokaže, da noče biti več tukaj, se kazati, najraje bi se razblinila. Tako anoreksična kot bulimična ženska vidno, prek svojega telesa, izražata upor proti predpisani podobi ženske v družbi, bulimareksična ženska pa kot »upornica v ozadju« izbruha svoj upor. Vse prizadete ženske z motnjo hranjenja izražajo negotovost in dezorien- tiranost. Skrajnosti, v katerih živijo, ponu- jajo možnost okvira, ki jim zagotavlja red in strukturo in na ta način tudi varnost. Prek stradanja se anoreksična ženska odloči za Nič in živi Vse le v svoji glavi. Bulimare- ksična ženska se ne more odločiti, niha med Ja in Ne, najprej izbere Vse (žretje), potem pa se z bruhanjem odloči za Nič. Bulimična ženska prav tako izbere Vse in živi odreka- nje zgolj v svoji glavi. Kakor lahko vidimo, so motnje hranjenja vedno polne paradoksov. V njih so vedno navzoča usklajenosti in nasprotja. Motnje hranjenja so vedno hkrati prilagoditev in odpor. Prizadete ženske poskušajo s pomo- čjo simptoma zagotoviti svoje funkcioni- ranje znotraj družbenih pričakovanj in se hkrati prek simptoma ravno tako aktivno zavračajo. Motnje hranjenja so vedno nad- zor in izguba nadzora. So edina možnost, ki ženskam posreduje občutek, da zaradi kontrole nad svojim telesom in hranjenjem ohranjajo tudi nadzor nad svojim življe- njem, pri čemer se hkrati čutijo popolnoma nemočne pred svojim simptomom. Tako so motnje hranjenja tudi vedno oblast in nemoč hkrati. Prav tako so tudi vedno potrditev in zavrnitev življenja. To razjasni bulimareksična ženska na silovito očiten način: njeno žretje nima samo funkcije omamljanja, temveč s tem izraža tudi željo: »hočem se vzeti«, »hočem vstopiti v življe- nje«. Tako simbolizira naklonjenost do živ- ljenja. Iz strahu in groze pred posledicami »hoteti preveč« se spet odvrne, je prepri- čana, da bo z vrnitvijo k bruhanju povrnila prejšnje stanje. Končno njena zavrnitev življenja z bruhanjem simbolizira izkušnjo, ki jo ima vsaka ženska z motnjami hranjenja. V svoji zasvojenosti vedno znova doživljajo, da s hranjenjem ne dosežejo pričakovane potešenosti. Tukaj bi rada poudarila me- taforičen pomen motenj hranjenja skozi zgodbo Pranza Kafke. 368 »KER NISEM MOGEL NAJTI JEDI, KI BI MI DIŠALA« Zgodbo Gladovalec (Hungerkünstler) je Kafka napisal leta 1922. V njej opisuje feno- men »umetnosti stradanja«. Kafka s tem poseže v čas med 15. in 19. stoletjem, ko so obstajale t. i. »čudežne deklice«. Z dolgimi obdobji vzdržnosti od hrane so naredile vtis na svojo okolico in tako služile denar. V poznem 19. stoletju so jih potem zamenjali »umetniki stradanja«, ki so se kot živa oko- stja pustili za denar občudovati na sejmih in v cirkusih. V pripovedi gre za takega umetnika stradanja. Bled in shujšan sedi v kletki. Potisnil je roko skozi rešetko, da bi pokazal, kako je suh. Tu in tam si je z vodo navlažil ustnice. Občinstvo ga je občudo- valo. Ponoči so ga strazili nadzorniki, da ne bi česa pojedel. Samo on je vedel, da to ni potrebno, kajti stradanje je bilo zanj najlažja stvar na svetu. Na njegovo žalost ga njegov impresario ni nikoli pustil stradati dlje kot štirideset dni, kajti potem se je predstava v cirkusu končala. Ni razumel, da mora po- tem nehati, čeprav še ni dosegel najboljše oblike stradanja. V zadnjih desetletjih, nadaljuje pripovedovalec, pa je zanimanje za umetnike stradanja popustilo. Občinstvo je dajalo prednost drugim predstavam. Kaj naj zdaj umetnik stradanja naredi? Ni se mogel lotiti nobenega drugega poklica, ker je bilo stradanje edino, kar je znal. Tako se je pustil najeti velikemu cirkusu. Vtaknili so ga v kletko blizu hlevov. Toda nihče več ni prišel, da bi ga občudoval. Nikomur ni bilo mar. Niti sam ni več vedel, kako dolgo že strada. Končno ga je nadzornik zbudil in ga vprašal, zakaj še strada. »Zato, ker moram. Ne morem drugače,« je odgovoril gladovalec. »Zakaj ne moreš drugače?« »Ker nisem mogel najti jedi, ki bi mi dišala. Verjemi mi, če bi jo našel, ne bi delal toliko hrupa in bi se najedel kot ti in vsi ostali.« (Kafka 1994:107-108.) Gladovalčev stavek, »nisem mogel najti jedi, ki bi mi dišala«, izrazijo ženske skozi motnjo hranjenja. Če ga dekodiramo, po- meni »ker nisem mogla najti smisla, ki bi me vezal na življenje«. Morajo stradati, zreti, bruhati, ker jim manjka doživetje enkrat- nosti, nezamenljive individualnosti, biti-v- svetu. V motnji hranjenja najdejo ženske tisto »jed«, ki jim podeli košček posebnosti in da njihovemu življenju obliko, vsebino in pomen. Odnos, ki ga imajo prek motenj hranjenja z življenjem, je strast, ki je zaman, brez poželenja, neizpolnjena. S svojimi simptomi ženske še zlasti simbolizirajo iskanje stika z življenjem, ki si ga lahko le tako neposredno ustvarijo in ga doživljajo. POJASNJEVALNI MODELI PSIHOANALITIČNI MODEL Psihoanaliza izhaja iz tega, da so ženske do motenj hranjenja pripeljale odpovedi v starosti dojenčka ali v otroštvu. Osrednjega pomena je oralna faza. Zaznamovana je s stopitvijo dojenčka z materjo in hkrati tudi s trenutkom hranjenja in oskrbe. Mater in hranjenje se doživlja kot eno. Ustni stik do- jenčka z dojko nadomesti popkovino in uspeh tega zgodnjega dajanja in jemanja določi osnovno varnost, ki ga psihoanaliza imenuje »prazaupanje«. Če se materi ne posreči vzpostaviti potrebne bližine in resonance z dojenčkom, nastanejo občutki primanjkljaja in velikih strahov, ki jim je dojenček nemočno izročen. V motnjah hranjenja naj bi se ta izkušnja reaktivirala. Prizadete ženske poskušajo nadomestiti to, česar kot dojenčki niso dobile: toplino, bližino, hrano. Psihoanalitični model izhaja tudi iz tega, da je prišlo do travmatizacije med simbiotično fazo matere in dojenčka. Postopoma se dojenček razvije iz popolne simbioze z materjo in se začne preko svojih signalov lakote, sitosti, bolečine in mraza zaznavati kot oseba. Če mati na emocio- nalne otroške znake odgovori prehitro ali izključno z dovajanjem hrane, se tu postavi osnova za zamenjavo med čustvenimi in oralnimi potrebami. Motnja hranjenja naj bi bila izraz tega in prizadete ženske naj bi vedno preko hranjenja in stradanja posku- šale spet vzpostaviti imaginarno enost med materjo in dojenčkom (gl. Stahr, Barb- Priebe, Schulz 1995: 58-62). Rada bi, da se psihoanalitični model razume v pogojniku. Mogoče je, da je pri ženskah z motnjami hranjenja prišlo do motenj v njihovi oralni 369 SILKE BERCHT fazi. Prav tako je mogoče, da te zgodnje otroške izkušnje iz te faze pripomorejo k temu, da se pozneje razvije motnja hranje- nja. Vendar je preozko, če zanemarimo poznejše procese izkušenj in učenje, ki ni vezano na zgodnje otroštvo. Potrebno do- polnilo najdemo v družinsko-dinamičnem modelu. /e? DRUZINSKO-DINAMICNI MODEL i Ko beremo in slišimo o motnjah hranjenja, je v ospredju vedno odnos med materjo in hčerko. Dejansko obstaja posebno razmerje med tema ženskama, vendar je o tem težko govoriti, ker ga zelo pogosto zamenjujejo s pripisovanjem krivde materi. Če najprej pogledamo družine žensk z motnjami hra- njenja, lahko ugotovimo naslednje struktu- re. To so družine, ki so na zunaj po pravilu neopazne. Družinski stil označujejo čut za dolžnost, storilnost, varčnost, red. Družbe- ne norme so v celoti upoštevane. Taki starši vedno natančno vedo, kaj se dela in kaj ne, kaj je prav in kaj ne, kaj je naravno in kaj nenaravno, kaj je normalno in kaj nenor- malno. Večina družin žensk z motnjami hranjenja se osami pred zunanjim svetom. Družbene in sorodstvene dolžnosti se iz- polnjuje kolikor je nujno potrebno. Starši imajo zelo redko prijatelje. Spontanost ne spada k njihovim vrlinam. Vse je določeno in fiksno. Meje in lastni prostor vsakega posameznega družinskega člana ne veljajo za pomembne. Individualnost in samo- stojnost ne najdeta skoraj nobene podpore. V teh družinah je delitev vlog po pravilu tradicionalna. Oče preživlja družino, zago- tavlja materialno osnovo. Mama izpolnjuje vlogo zakonske žene in je zadolžena za vzgojo otrok. Naloge večinoma vzorno opravlja, skrbi za harmonično vzdušje, v katerem ni prostora za silovite prepire in razprave (gl. Selvini Palazzoli 1986; Gerling- hoff 1985). Matere si velja bolj diferenci- rano ogledati. To so ženske, ki so pretrgale svoje šolanje, da bi se lahko poročile. Pogosto gre za ženske, ki imajo poklic, a se zaradi družine niso nikoli zaposlile. Svoje poklicne možnosti in napredek v službi so postavile v ozadje ali se jim sploh odpove- dale. Svojo prevzeto vlogo sicer brezhibno izpolnjujejo, a se z njo ne morejo identifici- rati. So nezadovoljene, ker njihove začetne zahteve po osebnem razvoju in uresničitvi lastnih možnosti ne odgovarjajo tej vlogi. Vendar pa vsa ta čustva potlačijo in posku- šajo primanjkljaj v družini izravnati, tudi prek hčerke (gl. Stahr, Barb-Priebe, Schulz 1995:63-68). Ravno v njej išče mati zavezni- co, saj hčerko doživlja kot razširitev ali po- dvojitev lastne osebe (gl. Chodorow 1985: 143). In hčerke odgovorijo na potrebe svojih mater. Čutijo njihovo nezadovoljnost, njihova razočaranja in se čutijo za to od- govorne. To je vzrok za dejansko tesno povezanost med materjo in hčerko. Ženske z motnjami hranjenja vedno znova pravijo: »Nisem več vedela, kje se konča moja mati in kje se začnem jaz.« Tukaj se moramo vprašati, kje je oče. Vprašanje seveda že kaže na odgovor. Ga ni. Je odsoten oče. Je oče, ki svoje življenje ustvarja zunaj. Je oče, ki se ni ponudil kot most k svetu in kot nujna razširitev matere (gl. Mitscherlich 1985). Pogosto je hčerka edina povezava in vez med staršema, to čuti in prevzame odgovornost za delovanje družinskega sistema. Če si ogledamo vse omenjene dejavnike skupaj, lahko razu- memo, zakaj se motnja hranjenja zdi edina pot avtonomnega početja, postavitve lastnih mej in lastnega prostora. DRUŽBENI VZROKI ZA NASTANEK MOTENJ HRANJENJA S FEMINISTIČNEGA VIDIKA Če se spomnimo na uvodoma predstavljene družbene fenomene, ki podpirajo in vplivajo na zasvojenost vsakega posamez- nika, lahko ugotovimo, da življenjski pogoji in tveganja v sodobni družbi ponujajo veliko vzrokov za nastanek zasvojenosti pri obeh spolih. Če pa gledamo motnje hranje- nja kot specifično zasvojenost, zaradi katere so prizadete še zlasti ženske, se nam postavi vprašanje o spolno specifični ureditvi družbenih povezav in življenjskih pogojev, ki jim morajo biti ženske podrejene, da bi sestavile odnosni okvir. Če pri tem najprej izhajamo iz individualnih možnosti izbire. 370 »KER NISEM MOGEL NAJTI JEDI, KI BI MI DIŠALA« ki SO danes dostopne ženskam za obliko- vanje življenja, lahko sledimo zgodovinski razvojni liniji in povzamemo, da gre za stalno naraščanje kompleksnosti in razno- vrstnosti. Tako se različne opcije kažejo kot variacije nekaj izbir (samski/poročen, partnerstvo/zakon, otroci/brez otrok, po- klic, kariera, polni in delni delovni čas). V teh možnostih, lahko domnevamo, sta spola na istem. Da so ženske zavezane tradicional- nim ženskim konstrukcijam in zato doživ- ljajo globljo in bolj nerazrešljivo vezanost kot moški, pa je posledica nasprotujočih si družbenih zahtev in nespremenjenih spol- nih stereotipov. Samopojmovanje žensk se je sicer razširilo od tradicionalnega, vodil- nega modela materinske ženske, ki postav- lja družino v središče svojega razmišljanja in delovanja, na model samozavestne, v cilj usmerjene zaposlene ženske (glej Stahr, Barb-Priebe, Schulz 1995:14 ss.). Toda kljub tej problematizaciji tradicionalne vloge žensk ostane dostop do zaposlenosti in do vodstvenih in odgovornih položajev za ženske enako otežkočen. Če si ogledamo smer socializacije, potem ostane družbena razvrstitev na družinsko področje za ženske nespremenjena. Tu še naprej prevladujejo stereotipne ženske vloge: prilagodljivost, priljudnost, skromnost, sočustvovanje in materinskost. Deklice in ženske so sociali- zirane v skladu z moralo, ki po B. Rommel- spacher (1992: 7) »ženski predpisuje pred- nostno orientacijo za druge«. Tako se »socialna naravnanost in skrb« zgostita v bistveno značilnost ženskosti. S tem je tudi socializacijski cilj ženske ravno v »podobi matere, ki svoje življenje popolnoma izroči svojim otrokom in je pripravljena svoje lastne potrebe v vsakem trenutku postaviti v ozadje« (ibid.). Iz te spolno specifične diferenciacije življenjske naravnanosti se po Vogtovi (1995: 54) kažejo naslednje življenjske naloge deklic in žensk: Na vsak način naj se izučijo kakšnega poklica, vendar naj poklicna zavzetost ne bi prestopi- la določene meje, kajti poklic je navsezadnje le predstopnja ustanovitve družine oz. priložnost za prispevek k družinskim prihod- kom. Prevelika poklicna zavzetost velja za nežensko in ogroža družinsko orientacijo. • V starosti od 20 do 25 let naj bi si našle moža in se poročile. Moški naj bi bil trdno zasidran v poklicnem življenju. • Po poroki naj bi ženska rodila otroka ali več otrok. • Po rojstvu prvega otroka je koncen- tracija na družino v središču življenja ženske [...] in šele na drugem mestu so lastni po- klicni interesi. Ena najpomembnejših nalog žensk je tudi, da vodi »dober zakon«. Ali je zakon dober, se vidi na poklicni uspešnosti moža in po razvoju oz. poklicni uspešnosti otrok i%\.ibid.y Če zelo ostro formuliramo, je ženska so- cializacija socializacija v odvisnost. Ne glede na to, za katero možnost se ženske odločijo, so pri izbiri »ali« vedno soočene z odpoved- jo, pri izbiri »in« pa s preobremenitvijo v svojih individualnih življenjskih pričakova- njih. Če se npr. odloči za življenje gospodi- nje in matere, izpolnjuje del družbenih pričakovanj, vendar je hkrati obremenjena s pomanjkljivostjo, da je »samo gospodinja«. Če se trudi združiti družino in poklic, da bi lahko npr. živela bolj samostojno, ji ostanejo zapostavljene, podrejene pozicije v poklicnem življenju. Če izbere pot po- klicne uspešnosti brez družine, velja na eni strani kot »neprava ženska«, ker je brez otrok, na drugi strani pa velja za tisto, ki »je ni nihče maral«, ker živi brez moškega. Ne glede na to, za kaj se bo odločila, ne bo mogla razrešiti protislovij in ambivalence družbenih pričakovanj, ki so usmerjene vanjo. Tako naj bi bile ženske na eni strani avtonomne in živele samostojno, hkrati pa naj bi materinsko skrbela za najbližje. Izobraževale naj bi se naprej, hkrati pa naj bi opustile svoje poklicne ambicije zaradi družine. Zato je temeljna izkušnja žensk, da stojijo v bolj odvisnih življenjskih odnosih in povezavah kot moški, povrhu pa še pripadajo drugorazrednemu spolu. V tej ne- združljivosti med družbenimi pričakovanji in lastnimi interesi ženske zelo težko razvijejo lastno identiteto. Prej se naučijo definirati in identificirati prek drugih. V skladu s tem sestavljajo zaposlene ženske večino v poklicih pomoči (gl. Rommels- pacher 1992: 7 ss.). S tem ozadjem lahko 371 SILKE BERCHT pojasnimo pot v zasvojenost kot umik iz navidezno nerazrešljivega konflikta med hoteti-biti-jaz in morati-biti-jaz. Zasvojenost se potem kaže kot orodje za oblikovanje in ohranitev posebnosti. Ženske s svojo za- svojenostjo jasno zavrnejo žensko moralo, a se ji v trenutku, ko sežejo po specifični zasvojenosti — motnji hranjenja —, prav tako jasno podredijo. To obliko zasvojenosti opredeljujem kot »tiho zasvojenost«. Delno zaradi tega, ker je mogoče hrano pridobiti legalno in neopazno v velikih količinah. Ukvarjanje in bližina s hrano je v skladu s tradicionalno družbeno funkcijo žensk. Po drugi strani se motnje hranjenja razvijejo in odvijajo, kot smo videli, na skrivaj in v molku. »Tiha zasvojenost« tako ne reflektira samo zahtevane oblike vedenja, ki jih pričakujejo od žensk — nezahtevno, nesliš- no in neopazno (naprej) funkcionirati —, temveč zagotavlja ženskam njihovo konse- kventno nadaljevanje. Da te ženske tudi pri izbiri zasvojenosti ne prestopijo mej »simboličnega reda dvo- spolnosti« (Stahr 1995:14), se utemeljuje s tem, da je tudi odstopajoče vedenje podre- jeno spolno specifičnim definicijam. Ker moškim pripisujejo in priznavajo vidnost ter javnost, jim je dovoljeno slišno in opazno agirati. V skladu najdemo tudi na področju zasvojenosti spolno specifično razdelitev, tako da pri nepreglednih zasvoje- nostih, kot so alkoholizem in odvisnost od ilegalnih drog, delež moških jasno prevla- duje. Nasprotno pa so ženske nadpovpreč- no zastopane pri zasvojenosti od tablet in pri motnjah hranjenja (gl. Stahr, Barb- Priebe, Schulz 1995: 13 ss.). S temi tihimi zasvojenostmi ženske ostanejo v okviru družbeno toleriranega odstopanja in ne zapustijo prostora neopaznosti in nevsilji- vosti. Prav zato naj za konec svoje razprave uporabim citat E. Lenk (1993: 363): Odnos ženske do sebe lahko prikažemo prek ogledala. Ogledalo, to so pogledi drugih, že vnaprej vzeti pogledi drugih. Literatura S. Bercht (1993), Psychosoziale Selbsthilfegruppen — ein Weg der Hilfe. Diplomska naloga, Fachhochschule Dortmund. K. Birk (1993), Frauen zwischen Diaeten und Eßstoerungen. V: Stadt Dortmund Frauenbuero (ur.), Frauen und Sucht am Arbeitsplatz (31-41) N. Chodorow (1985), Das Erbe der Muetter: Psychoanalyse und Soziologie der Geschlechter. München: Rowohlt. G. Ecker ( 1994), Differenzen: Essays zu Weiblichkeit und Kultur. Dülmen-Hiddingsel: tende. M. Gerlinghoff (1985), Magersüchtig. München: Piper. M. Gerlinghoff, H. Backmund (1989), Magersucht. Stuttgart: Thieme. F. Kafka (1994), Gladovalec. V: Spiet norost in bolečine. Ljubljana: Karantanija (100-109). E. Lenk (1993), Die unbewußte Gesellschaft: Über die mimetische Struktur in der Literatur und im Traum. München. M. Mitscheruch (1987), Die friedfertige Frau. Frankfurt: Piper 372 »KER NISEM MOGEL NAJTI JEDI, KI BI MI DIŠALA« 373 M. Moeu£kC1981}, Anders helfen: Selbsthilfegruppen und Fachleute arbeiten zusammen. Stüttgen: Rowohlt. G. Osterhold, H. Molter (ur.) (1992), Systemische Suchttherapie: Entstehung und Behandlung von Sucht und Abhängigkeit im sozialen Kontext. Heidelberg: Asanger. K. PoLANYi (1978), The great transformation: politische und ökonomische Ursprünge von Gesellschaften und Wirtschaftssystemen. Frankfurt a. M. B. RoMMELspACHER (1992), Mitmenschlichkeit und Unterwerfung. Frankfurt a. M.: Campus. M. Selvini Palazzoli (1986), Magersucht: Von der Behandlung einzelner zur Familientherapie. Stuttgart. I. Stahr, I. Barb-Priebe, E. Schulz (1995), Eßstörungen und die Suche nach Identität. München: Juventa. I. Vogt (1995), Frauen und Sucht. V: I. Stahr, I. Barb-Priebe, E. Schulz, Suchtarbeit mit Frauen. München: Juventa.