ODMEVI NA VAŠA PISMA
Izmišljeno potujčevanje Iga!?
Tovariš Meze že drugič trdi, uredništvo pa mu očitno pritrjuje s krepkimi črkami, da je nastalo krajevno ime Ig po plemiški družini Sonnegg (Sonneck - sončni kot). Tako so torej stari Ižanci dobili svoje krajevno ime s tem, ko so pol besede požrli. Res je samo to, da je v krajepisju ostalo na Slovenskem samo nekaj popačenk za gradove, ki jim še danes pravijo Senek ali Žovnek (v Savinjski dolini). Pol latinskega »vikus«-a naj bi po mnenju Justi-ne Jagodič Ižanci pojedli že pred nastopom srednjeveške graščinske gospode. Do sem ima napol prav, čeprav Ig nima nič skupnega z latinskim »Vicus«.
Poleg zgodovinskega pesnišlva o sončnih legah in ko-tih, je pofrebno tudi nekaj vač znanja izsodobne fonolo-gije in Imgvistike. ki lahko pokaže, da je Ig star prazlog v indoevropskem jezikoslovju. Zlasti Slovani so ohranili mnogo krajevnih imen, ki se začenjajo z zlogom Ig, medtem ko se je npr. pri Nemcih ohranil iz tega prazloga izpeljani IGGEL - jež. Glas I izraža višino, pokončnost, vitkost zaradi načina izgovorjave in psihofizičnega so-zvočja med izgovorjenim glasom in stvarno podobo, medtem ko dodani soglasnik G (zveneči) v blažji obliki dopolnjuje in očrtuje podobo nečesa, kar je dvignjeno, valovito, pokončno, nazobčano, razpotegnjeno. Ce bi šlo za manj blago podobo, naprimer za trši, kamnit in razčer-jen svet, bi nastal glas 1K, kot naprimer pri IKA (Ikiki -ičiči). Ker pa je območje IGA pod Krimom zares dvig-njeno, blago nazobčano, valovito in pokončno, se je naselja že zdavnaj oprijelo krajevno ime IG. Če ga sklanjamo (IGA - IGU - Igom -) kar hitro najdemo zvezo s slovanskim krajeslovjem. Cesar si tovariš Meze ne zna zastaviti: Ižanci so bili zdavnaj pred srednjim vekom in graščaki Sonneggi na Igu, zato je bil IG ludi njihovo krajevno ime. Če bi prišli pozneje, kako pa bi Sonneggi živeli v tem »sončnem kotu« in zakaj bi sploh prišli in zidali graščino, če ne bi bilo Ilačanov in tlake?
Sicer pa skušajmo skleniti bolj znanstveno: Slovani imamo veliko krajevnih imen, ki se začenjajo s prazlo-gom IG in imajo v sklanjatvah pač različne oblike (obra-zila). Samo nekaj primerov: IG - lenik pri Mirni, IG -lenk in IG - lič na Koroškem, IG - lar na Pohorju, IG -la pri Solčavi, planina IG-men pri Sarajevu, letovišče IG- alo ob morju itd. Pri mehčanju in spreminjanju glasov - ne pa pri požiranju celih zlogov - se je IG, oziroma glas G spreminjal v Ž, tako kot tudi Ižancem ne pravimo Iganci, Iz tea pa izvirajo tudi krajevna imena IŽ, IŽA itd. Da ne govorimo o drugih pojmih in besedah, ki so se razvili iz prazloga IG (igla, iglica, igličje, ig pri jarmu itd).
IG je zagotovo prastaro slovensko krajevno ime, nase-Ije pa staroslovensko. Zakaj ga torej potujčujemo z izmišljenimi zgodbicami, ko imamo pri roki jezikovno znanost? Ig ni nikakršna (nemška) popačenka, ampak je zlog, ki ima v slovanskih jezikih že dolgo funkcijo bese-dnega korena za izpeljavo številnih pojmov in besed.
Cene Špik