: JU

\ O.

J  . ' llllllll

PR. M1LC1H5KI

IGRAČKE

a a m  ■ ■



Fran Milčinski

Črtice in podlistki

ZALOŽIL L. SCHWENTNER

v. i  v

FRAN MILČINSKI

IGRAČKE

ČRTICE IN PODLISTKI

V LJUBLJANI 1909
ZALOŽIL L. SCHWENTNER

VSE PRAVICE PRIDRŽANE

HM

OScCK2&f=f

V5EBIMR.

Zoper samobeležnik . 1

Krokarji :

Štrajk pri „Domačem petelinu . 11

Z Gorenjskega.21

Vertikalni Vatroslav in midva.27

Anton Rebula in godovi . 33

Koncert in gledališče:

Koncert Kocian .  43

Odprto pismo slavni gledališki intendanci . . 49

Novi gledališki kritik .57

Literaren večer.66

Moja zadeva z Ano Poč.70

Birokratkočasnice:

Sporni ščurki.87

Vizitacija.94

Išče se Uršo Plut! . 104

Uradni jezik . 114

Iz dnevnika pravnega praktikanta:

Terminologija . .125

Vlačugarji in berači.136

Dokaz usposobljenosti . 146

0

*


Zoper samobeležnik.

(Pritožba).

N erad in le vsled skrajne sile sem vzel pero
v roke, a oziri na javni blagor mi niso dali
več miru in naj gredo torej sledeče vrstice
v svet!

Nevešč najnovejšemu pravopisu dal sem jih
poprej prečitati veljavnemu, že večkrat natisnjenemu
književniku, ki je, popolnivši jih z dvema klicajema
in enim pomišljajem, izjavil, da so v tem pogledu
godne za tisk; pripomnil je še, da je oženjen,
srečno oženjen in oče dveh ali treh otrok in da
iz ozirov na to svojo družinico ne more čisto zastonj
delati; izpil je torej na moj račun dva litrčka re¬
bule, kar me je stalo štiri krajcarje manj nego dve
kroni. Naj bo! Ni mi žal ne truda ne stroškov in
želim le, da oni krogi, v katerih področje spada
le-ta zadeva in ki imajo moč v rokah, resno,
njihovi važnosti primerno in hkratu blagohotno

1

1

uvažujejo sledeče vrstice in potem ukrenejo, kar
je treba!

Gre za vremensko hišico!

Bila je predmet že pogostim pritožbam. Ne
tajim, da se je že mnogo storilo v njen prilog.
Ali ji ni dal pomeriti zavedni naš magistrat lično
drateno suknjico, da jo varuje raznih napadov onih
neznanih zlikovcev, kateri so ji koj prve nežne
trenotke njenega bivanja med nami grenili s ka¬
menjem? Ali ji niso obesili toplomera na zahodno
stran, tako da uživa le solnčnejšo stran naših tem¬
peraturnih razmer? Ali je niso po možnosti raz¬
bremenili in ji za dalj časa odvzeli jeden referat,
ne vem kateri; dokaz temu okrogla odprtina, ki
je več nego jedno leto prazna zijala na severni
strani vremenskega stolpiča?

Dostojna vremenska hišica bi bila te dobrote
uvaževala in s posebno pridnostjo in odličnim
vedenjem se izkazala zanjo hvaležno.

Žal, da o naši vremenski hišici tega ne morem
poročati!

Ne maram biti krivičen in rad priznavam
njene dobre lastnosti. Osobito toplomeru ne očitam
nič; lepo in brez hrupa se v solčni gorkoti razteza
— kadar ga zebe, pa krči — dostojno in vestno,
kakor se je naučil v šoli pri fiziki. Ta toplomer
je v čast svojim učiteljem in še mnogo obeta. —
Takisto gre uram vse priznanje: točne so kakor
ure! — Nigrometer in anerojidni barometer de-

2

lujeta skromno skrita za žičevjem, kakor cvete
duhteča vijolica pod senčnatim grmom; domnevati
je, da opravljata redno svojo službo; natančneje
ju opazovati človeškemu očesu ni mogoče zaradi
goste dratene mreže.

Ali vse te radovoljno priznane vrline vremenske
hišice zatemnuje uprav v nebo vpijoče počenjanje
samobeležnega barometra! Zbravši vse svoje mo-
ralične sile, si moram glasno in opetovano pre-
dočevati, da ga je kupil, plačal in nastavil naš mestni
magistrat, da ga moram torej navzlic njegovim
nedostatkom smatrati javnim funkcionarjem, —
sicer bi mi prerada ušla iz peresa kaka beseda,
ki bi jo kazenske oblasti štele za razžalitev straže
in, zaplenši ta članek, obrezuspešile njegove ple¬
menite namere! Vendar — kar je res, je res in
utajiti se ne da in ne sme: ta barometer samo-
beležnik svoje službe nikakor tako ne opravlja,
kakor bi jo moral in kakor bi bilo po pravici pri¬
čakovati od uslužbenca našega magistrata pod
uglednim vodstvom dičnega našega gospoda žu¬
pana! Javno je treba izreči, da ta barometer za
službo ni sposoben!

Jaz nisem vajen denuncirati niti me ne veseli,
spravljati koga ob kruh, — a — kadar gre za
javni blagor, ni mesta za take ozire. Mogoče, da
je samobeležnik v svojem zasebnem življenju prav
dostojna in značajna prikazen, in ne dvomim, marveč
celo prav iskreno želim, da se mu preskrbi drugod

3

1*

njegovim zmožnostim in nagnjenjem primernejša
služba, morebiti pri tramvaju ali pri kaki zavaroval¬
nici ali kjerkoli; da pa za samobeležni barometer
ni in ni, to mora uvideti vsakdo, tudi tisti, kateri ne
pritrjuje opoziciji, hinavsko zavijajoči oči in šepe¬
tajoči, da so pri podelitvi te samobeležniške službe
odločevali rodbinski in politični oziri!

Ali je še kedaj kazal vreme po krščansko?
Morebiti tisto, ki se naj po njem ravnajo prebi¬
valci Gavrizankarja, kadar se pripravljajo na božjo
pot po odpustke, — našega vremena pa nikoli!
Prav čisto nič mu ne vznemirja črne duše, če 10
ali 20 milimetrov več ali manj kaže, nego bi smel
pod svojo službeno prisego. Take samovoljnosti
smatra menda celo za dovtipne! Gorje vsakomur,
ki mu še verjame!

Naj povem, kaj se je meni samemu pripetilo

Junija meseca je bilo. Tisto bledo sinje nebo
in tisti čisti hladni zrak obetala sta nam stanovitno
vreme in sklenili smo, da izletimo v nedeljo preko
Skofjeloke (prva postaja pri Balantu!) in Selc
(zajtrk pri Šlibarju) čez Jelovco na Kropo, ondu bi
se pošteno nakosili in potem se dali potegniti še
k Frančku v Podbrezje na večerjico. Izlet osnovan
na slovanski podlagi in brez babovja!

Pa pridrvi v soboto zvečer v našo sobico „pri-
Domačem zajcu" tovariš Vatroslav, ki je od veli¬
konočnega potresa sem vedno razburjen, z vestjo:

4

»Izleta ne bo, barometer v vremenski hišici kaže
na 708!“ .— Splošni nemir!

Ozremo se na našega profesorja, — k »Do¬
mačem zajcu" zahaja namreč tudi pristen profesor
s plešo, očali in proroško brado, nadomestujoč
nam konverzacijski leksikon. Profesor zmaje svojo
glavo in počasi izjavi: »Jaz ne vem, ali“ — reče
— „708 je zelo nizko; 736 bi bilo normalno;
708 sam še nisem doživel; 708 ne pomeni nič
dobrega." Zamislil se je, izpraznil svoj vrček in
nadaljeval: „Na 708 stalo je živo srebro, kakor
nam poročajo viri, tisti večer pred vesoljnim po¬
topom. Bom pa še en vrček pil, Pavla!"

Le oni, ki so že kedaj trepetaje pričakovali
vesoljnega potopa, morejo umeti naše duševno
stanje po strokovnjaških teh pojasnilih našega za¬
nesljivega leksikona s proroško brado!

Izlet je bil pozabljen. Vsakdo je mislil le na
to, da se s temeljitim zalivanjem trenira za obilno
močo, ki je z vesoljnim potopom neizogibno zdru¬
žena . . .

Seveda je bilo drugi dan, ko sem opoldne
dvignil težko svojo bučo z blazin, najkrasnejše
vreme; mi pa, namesto da dvigamo vrh Jelovce
prapor svobode, smo čepeli pri Alešu, cedili tistega
črnokalca, zabavljali na »samobeležnik" in ga tako
ogorčeno preklinjali, da nas je Aleš prašal, če smo
z Iga doma.

To se je resnično pripetilo.

Jaz pa pravim: Kdor širi vznemirjajoče vesti,
zapeljuje ljudi in jih pripravlja v škodo, sodi po
cesarskih postavah na Žabjek, ne pa v vremensko
hišico! — Boljše, če svojega posla sploh ne opravlja
več, nego na tak občenevaren način! To menda
„samobeležnik“ sam uvideva, kajti že par tednov
sploh ničesar več ne beleži, marveč le kar tako
brez sledu drsa tisti svoj špičasti nos čez črtani
papir.

Zapazil sem, da se ponavljajo najhujši izbruhi
njegove abnormalnosti baš ob ponedeljkih. To
me je spravilo na neko misel, katero sem šel takoj
razodet našemu učenemu alkoholologu drju L, ki
je hkratu ordinarij na deželni blaznici in se torej
zanima za vse take abnormalne pojave.

Dr. 1. me je prijazno sprejel, postregel mi go¬
stoljubno s čašo sifona, me pazljivo poslušal in
potem izjavil blizo tako, da so škodljivi nasledki
alkohola sicer res zelo mnogovrstni, da pa to, kar
jaz domnevam o barometru, nasprotuje nekaterim
naravnim zakonom in bi spadalo že med takozvane
čudeže, katerih pa on, dr. I., dosedaj še ni študiral
niti nima iz njih izpita, tako da si s tega stališča
ne upa izreči določne sodbe.

Bil je izredno vljuden in pomenila sva se še
marsikaj pri čaši kipečega sifona; izrekel je slednjič
nado, da se kmalu zopet vidiva, in pripomnil, da
ne bi utegnilo tej nekoliko misterijozni zadevi nič
škodovati, če bi zavžil jaz zjutraj na tešče neke

6

praške, ki mi jih je zapisal. Naredila sva očividno
prav dober vtis drug na drugega.

Drugo jutro sem zavžil praške, proti večeru
pa šel pogledat k vremenski hišici, kako so vplivali
praški na samobeležnik.

Kazal je na 756.

Profesor, ki sem mu zvečer pri „Domačem
zajcu" to povedal, je dejal: „756 je zelo visoka
številka, 756 pomenja po mojih izkušnjah dostojen,
soliden potres".

Te besede so nervoznega Vatroslava tako
prestrašile, da bi bil skoraj znak padel s stola,
pa se je srečno še ujel ob debelo koleno naše
Pavle.

Vznemirjeni smo bili vsi, profesor pa nas je
potolažil, češ, samo zaradi tega še ni povoda na¬
ročati Štefana, kajti zračni pritisk znaša v resnici
le 739, dočirn samobeležni barometer v vremenski
hišici po svoji stari in grdi navadi le laže.

Tako si je ta nepoboljšljiva pošast samobe-
ležniška potres kar na lepem izmislila! To je že
škandal, kakor pravi Verovšek, kadar ne zna svoje
vloge, — pravcati škandal za Ljubljano, osobito
sedaj, ko dobimo jutri ali pojutrišnjem univerzo!

Nekaj se mora zgoditi! Izjavljam pa svečano
in po resnem preudarku, da jaz ne storim ne ko¬
raka več. Dovolj sem že storil za vremensko hišico,
ali ne? Ne bom jih več požiral grenkih praškov
zaradi nje! Naj se brigajo tisti zanjo, ki so jo po-

7

stavili, ne? Kaj mene briga, ne? Nič, prav nič in
še enkrat nič! Sicer si lahko kdo izmisli in zahteva,
naj jaz vzdržujem še bogvekaj drugega, ne? na
primer meščansko godbo, ne? Ali sem jo jaz
ustanovil? Naj skrbi zanjo oni, ki jo je ustanovil,
ne? Zakaj jo je pa ustanovil, če se ne misli več
brigati zanjo! Ustanavljal bi vsak!


8

Krokarji.

Štrajk pri „Domačem petelinu".

(Prispevek k zgodovini krokarskega gibanja v
Ljubljani.)

K akih šest ali sedem nas je bilo — pripovedoval
je Fridolin Žolna — šest ali sedem, ki smo
se shajali tisti čas (še par let pred potresom)
vsak večer pri „Domačem petelinu" okoli okrogle
mize v kotu pri peči. Mladi smo bili, vzorne
želodce smo imeli in pili smo, da je kar od mize
teklo — v pravem, prvotnem pomenu besede —
in da nam je naposled naš debeli krčmar, ki je
bil pač zavarovan za primer požara, ne pa zoper
škodo po povodnji, pregrnil mizo s povoščenim
platnom in posul tla z žaganjem, boječ se, da mu
vsled neprestane moče vse skupaj ne strohni.
Najmanjša posoda, ki je sploh smela na mizo,
bil je „trolitron“; — pri količkaj slavnostnejših
prilikah, katerih je bilo na teden vsaj pet, se je

11

pa šopirila v naši izsušeni sredini pletena steklenica,
držeča devet litrov, katero sta prinašala na mizo
dva najmlajša člena našega omizja po natančno
določenem obredu in ob svečanih zvokih družbe¬
nega orkestra, sestoječega iz tovariša Janka in
njegovih harmonik.

Janko je bil fin dečko; godel in pel je in pil,
ako treba, celo noč, potem pa šel naravnost na
komisijo ali kamorkoli, Zanj je res škoda, da se
je oženil! — Tudi njegove harmonike so storile
žalosten konec: neki vnanji rodoljub jim je — -
morebiti v najboljšem namenu — dal piti vrček
piva, pa so utihnile za vselej! Harmonike pač ne
preneso piva, pa je! . . . Moj Bog, če se spominjam,
koliko smo tačas udušili vina, še danes občudujem
s sveto grozo naše tedanje želodce. No, krčmar
je pa tudi vpošteval naše vrline in zasluge na tem
polju in zato dosledno preziral opetovane pritožbe
nam sovražnih zgagastih filistrov v sosednji sobi
in čmerne stranke nad nami, ki niso imeli zmisla
za glasbene užitke in jih je osobito vznemirjal
ritmični topot nog in žvenket kozarcev, s katerima
smo obligatno spremljali „orkester“. Tako je bilo
vse dobro in v redu in pogrešali nismo ničesar
razun primerne subvencije mesta in dežele za
naše kroke.

Pa se pripeti, da izgubi naš krčmar nekega
lepega dne neko pravdo. Saj se ni šlo za denar,
ampak samo za čast, ali, vrag vedi, stvar je le

12

spravila našega nekoliko oholega »Petelina 11  tako
iz uma, da je pridivjal tisti večer okoli devete ure
v našo sobo, kjer smo baš v temi sedeči izvajali
ob tajinstvenih plamenčkih dveh užigalic pesem
o rožmarinu, in pričel kričati, kdo da je tako
zaloputnil vrata, da se je potresla cela hiša in se
je odkrušilo pol dimnika, — in da tega kratkomalo
ne trpi več. Možak debeli je nesramno pretiraval.

Tovariš Vlado je bil sicer res zaloputnil vrata
nekoliko krepkejše, nego je običajno v boljših
rodbinah, — tako da so zašklepetala okna, da
sta padla s kredence svečnika in je ugasnila viseča
svetilka, — ali — dimnik se ni porušil in še
danes obžalujem, zakaj nismo takoj vzdignili ogled
z možmi na krčmarjeve stroške.

Vlado je bil rodom zelen Stajerc, ki se je
pa čudovito hitro bil iznebil v naši družbi tistih
štajerskih samoglasnikov in se naučil, po pristnem
kranjskem načinu kleti hudiča; vsi smo ga čislali
in ljubili kakor lastnega brata. Med tolovaji je
sedaj kaj na dobrem glasu kot zagovornik, imel
je pa že tačas nabrušen jezik in z isto rezkostjo
kakor vrata zaprl je takoj tudi »Domačemu pe¬
telinu" kljun.

Rekel je, da smo se zelo razveselili njegovega
prihoda, misleči, da nam priskrbi luč in tako
popravi v Srednji Evropi nezaslišano sramotno
nemarnost, da morajo gostje sedeti v temi, —• da
smo se pa kruto varali; ali tudi on, „Domači

13

petelin", se kruto vara, če misli, da ima pravico,
nas zmerjati kakor pse. Ali smo mu že kdaj kaj
dolžni ostali? Ako se je res porušilo pol dimnika,
dobro, — naj ga dene natakarica v račun, pa
plačamo poleg vina, krač, kruha in cigar še pol
dimnika. Saj nismo na prežgani juhi priplavali!
Ali takega tona nikakor ne trpimo v svoji sobi
in zato vemo, kaj nam je storiti, saj, hvala Bogu,
nismo oženjeni s to gostilno in smo že lepše
krčmarje videli, nego je on.

„Domači petelin" ni zinil ne besede, pobral
se je iz sobe, zaloputnil vrata, da se je morala
podreti, če je količkaj pravice na svetu, še druga
polovica baje načetega' dimnika, v veži pa prislonil
Rezki in Pepci vsaki po eno klofuto, ker sta bili
poslušali pri durih. Plačali smo in odšli skozi
špalir jokajočega se ženstva. Tako se je pričela
naša stavka, neizogibna, potrebna, da se enkrat
za vselej odločno in občutno odbije frivolrii poseg
brutalne krčmarske sile v svete pravice gostov,
zajamčene jim že po naravnem zakonu. Vest o
naši stavki se je bliskoma razširila po Ljubljani
in vzbudila velikansko senzacijo v vseh krogih.
Gelo tedanji župan, prav ljubezniv gospod, se je
zelo zanimal zanjo in si je dal vsak dan o nji
poročati. Utaborili smo se najprvo v čitalnici, ki
je tačas gostovala še na Turjaškem trgu. Sprejelo
se nas je sicer zelo častno: primerno našemu
ugledu, — ali jed in pijača sta bili za dvojko in

14

živeti smo morali ob samih mehko kuhanih jajcih
in ob slivovki.

Edino kar nam je ugajalo v čitalnici, so bile
velike sobane, kjer nas ni zvečer motila živa duša.
V eni smo naleteli na harmonij — ne vem, ali
je bil čitalniška last ali ga je bil kdo tam pozabil
— in uprizorili smo v teku treh večerov našega
ondotnega bivanja dve operi in en oratorij z
velikim moraličnim uspehom; na Turjaškem trgu
se je kar trlo občinstva in morali smo naposled
vsled policijskega ukaza med posameznimi točkami
zapirati okna. Harmonij je obdeloval tovariš
Miroslav, pedagog po poklicu; peti mu je bilo
sicer prepovedano v naši družbi pod kaznijo na¬
gobčnika, ker je imel tak glas, kakor da je požrl
fonograf, s klavirjem pa je znal izvrstno hoditi v
čaker. Za harmonij je imel pač nekoliko predolge
noge. Ne vem, katere tvrdke izdelek je bil ta
harmonij, ali četrti dan se ga je lotila naduha in
namesto da bi pel, je sopihal jako smešno.

Zaklenili smo ga, ključ izročili krčmarju z
naročilom, naj harmonij pazljivo obvaruje prepiha,
in preselili se k »Zelenemu modrasu."

To zver je bil iztaknil Janko, ki je bil s
polovico mesta v sorodu in je imel vsled tega
zelo koristne zveze. Povedal je, da zahaja tjekaj
vsak večer stalna družba profesorjev in učiteljev,
kar je najboljše izpričevalo za dobra vina, in da
se bo za nas tudi še dobil kak kotiček.

15

Prostora smo dobili več nego treba: en sam
gost je sameval za mizo. Obilen je pač bil za
dva in z rejenega, rudečega obraza mu je sijala
zadovoljnost.

Janko nas je seznanil; samotni gost — ime
mu je bilo Puc, Peter Puc, praktikant — nam je
s prijaznim krohotom segel v roke, češ, da je že
slišal o nas, in potem pričel razkladati, da je z
včerajšnjim večerom vstopila cela stalna družba
„modrasova“ v štrajk! — Zaradi vina!

Zadnje vino, imenovano „goriška rebula", se
namreč krčmarju ni posrečilo. Imelo je več okusov
pa nobenega pravega. Krčmar je sicer pokazal
dobro voljo, s par kapljicami črnine je premenil
vinu barvo, povišal ceno za osem krajcarjev in
mu dal drugo ime, — ali razvajeni družbi to ni
zadostovalo, še par dni je godrnjala, potem pa
izostala. Le on Puc, Peter Puc, se ni izselil, ker
baš v tej hiši stanuje, v prvem nadstropju, oziroma
ker je njegova žena bolna nekoliko, ali pravzaprav
—■ nekaj pričakuje in se boji, da ne bi šel predaleč
z doma — babnice imajo vedno svoje sitnosti
— sicer pa mu je itak še napraviti eden izpitek
in — čim slabše je vino, tem lažje se vrne iz
krčme h knjigam, — vrhutega pa je krčmar za¬
nesljiv narodnjak, ki ga je treba podpirati, in
navsezadnje: saj barvo ima vino prav gosposko . . .
tako je na dolgo in široko opravičeval svoje
štrajkolomstvo.

16

Pokusili smo vino in soglasno spoznali štrajk
popolnoma opravičenim.

Odšli smo, plačavši. Bridko iznenadenje, katero
smo pravkar doživeli, nas je močno poparilo, ali
sklenili smo vstrajati v štrajku — stvari na ljubo!
Vendar pa sem prišel ta večer že tako zgodaj domov,
da me je skrbna majka drugo jutro vprašala, sem
li bolan . . .

Za sledeči večer smo dogovorili sestanek pri
„Belem kozličku", prišli smo pa le štirje: jaz,
Vlado, Miroslav in slednjega kolega Kuno. Ob¬
žaluje smo vzeli na znanje, da se naša družba
že krha . . .

Zasedli smo drugi konec dolge mize, za katero
so že sedele tri častitljive mumije moškega spola,
temeljito se zabavajoče: prva je čitala „novo prešo",
druga je lovila muhe in jih spuščala v poveznjeno
četrtinko, tretja je kadila pipo in smrče opazovala
ta lov, a vse tri so molčale ko grob. Tem živah¬
nejša pa je bila natakarica, čeden odrezav deklič
z Gorenjskega, ki je bil navzlic svojemu imenu
Mimi dokaj inteligenten, je poznal vso slovensko
literaturo, najmlajšo celo osebno, in se je znal
tako ljubeznivo naslanjati na goste, da je vsak
rad naročil še eno merico. Vino je bilo pitno.
Po včerajšnjem „modrasovem“ strupu se nam
je zdelo celo izvrstno in s prijaznim sodelo¬
vanjem štirih „štefanov“ smo pozabili polagoma
na svoje skrbi in razvil se je slednjič večer,

17

2

kakršnih smo bili vajeni pri „Petelinu“. Po
dolgem premoru pili smo zopet „viteza", v naši
prireditvi „navskriž in s petjem" in sicer s tako
veličastno resnostjo in s takim realističnim tem¬
peramentom, da so mumije plaho šinile izza mize;
ko smo — prestopivši k drugi točki — na povelje
„sablje gori!" hkratu lopnili s palicami po mizi,
so plačale, pozabile dati napojnino in odšle —
nemara v svoje sarkofage. Lahko jim je bilo žal!
Da so le malo počakale, divile bi se bile še
..Mornarjem na krovu", katere smo na mizi stoječi
briljantno izvajali.

Mimi so naši obredi do skrajnosti navdušili.
Po vrsti nas je poljubila, izjavila, šele zdaj ve,
kaj so „Slovani“, in nas je rotila, naj ..nastopimo"
vsak večer, čeprav izostanejo mumije.

Pa nas ni bilo več tje!

Naša dva pedagoga je prišel namreč drugo
jutro inspicirat „stari“, kakor vsakikrat, kadar
zavoha kak krok. To pot je bil posebno nasajen,
glas se mu je same razdraženosti kar lomil in
končnice je tako natančno izgovarjal, kakor da
mu bo koncem semestra v letnem poročilu
položiti račun o njih. Potem ju je citiral k sebi
v pisarno in tam jima razodel zanimivo vest, da
je bil med sinočnimi mumijami tudi član deželnega
šolskega sveta. Končno jima je naklonil vsakemu
sijajen nos z izpregledom takse.

18

Moža sta, akoprav po študijah filozofa, tisti
dan veliko grešila v besedah in sklenila, da bosta
odslej ostajala zvečer doma, ker drugod nista
varna — vohunov.

To je bila katastrofa za našo družbo in njeno
pravično stvar. Ali bogovi nas niso zapustili!

Sledeči dan, baš prvega maja je bilo, prejel
je Vlado pismo, v katerem je „Domači petelin"
lastnoročno in nepogojno obžaloval in prekliceval,
kar je in kar še bo morebiti kdaj govoril, obljubljal
spoštovati naše pravice in nas prosil nadaljnjega
naklonjenega obiska.

Ta izjava je končala štrajk, Ljubljana se je
oddahnila in še tisti večer smo zopet sedeli za
svojo okroglo mizo v kotu pri peči, harmonike
so pele, bobnela so tla in žvenketali so kozarci
v proslavo naše zmage kakor še nikdar.

Deležen je bil te slavnosti tudi — Puc, Peter
Puc, ki se je okoli 10. ure nenadoma znašel
v naši družbi. Z rudečega lica mu je sijala
zadovoljnost in hitro nam je povedal, da se je
ravnokar odkrižal „Modrasa“, plačavši mu dolg
s preteklega meseca in da bo odslej ^zahajal k
nam. Sprejeli smo ga gostoljubno in mu dali
jesti in piti, tako da je ob poldvanajstih trdno
zaspal in smo ga morali domov nesti, kar smo
pa radi storili. Ker je imel „Modras“ še goste,
bile so hišne duri odprte in smo spravili našega
najmlajšega tovariša brez ovire v hišo, po stopnjicah

19

2*

v prvo nadstropje in skozi prve nezaklenjene duri
v sobo; položili smo ga na posteljo in se tiho
zopet odstranili v sladki zavesti, da smo storili
dobro delo in da nam bo Puc, Peter Puc hvaležen.

Ali ni ga bilo več k „Domačemu petelinu"
in na cesti se nas je ogibal. Bojim se, bojim, da
ga v svoji veseli razburjenosti nismo zanesli v
pravo sobo in da je bila „modrasova" natakarica
tisti večer nekoliko začudena, ko je našla v svoji
postelji moškega . . .


20

Z Gorenjskega.

a kveder!

Lepo

>o je bilo, prav lepo, in dobro smo

se imeli, prav dobro; precej sem ga imel
pod kapo oziroma pod slamnikom, to je res, ker
smo preveč „Naroda“ čitali na Bledu; ali kar
ljudje govore, da sem se potem zvečer zaročil z
„našo“ Majdo, pa ni res in so to prazne in ne-
osnovane čenče.

Stvar je bila taka.

Gori na Triglav ne grem, ker vem, da je
nevarno, in mi je v svarilen zgled mlad nadebuden
človek, Vatroslav po imenu, ki je toliko časa hodil
na Triglav, da je dobil volka!

Ali da grem do vznožja in gledam odspodaj
„nad Triglavom neba obok", kakor pesem pravi
— temu ni ovire in tako smo se tistega lepega
dne sešli jaz, Janko in oni suhi Vilko, ki je odličen
narodnjak in zaupen mož naše stranke tam nekje
na Gorenjskem ; pogodili smo se z državno že-

leznico za vožnjo do Dovjega, odtod pa jo mahnili
skozi Mojstrano v Vrata.

Imenitno! Pri Sventnerju je izložena foto¬
grafija Triglava. Prav tak je, samo veliko, veliko
večji seveda 1

Prenočevali smo v Aljaževi koči. Imeli smo
seboj nekaj vina, Janko pa je na podstavi poldruge
kile teletine, ki jo je bil kupil v Mojstrani, in
s pripomočjo nekih beležkov v svojem notezu
zvari! na štedilniku, mrmrajoč tajinstvene besede,
neko stvar, ki jo je z drzno samovoljnostjo krstil
za golaž.

Dovolil sem si rahlo kritiko tega njegovega
umotvora, ali Janko me je najprvo ljubeznjivo
opozoril, da je ta golaž zastonj in da se mu ne
zdi baš fino, ako se gleda podarjenemu golažu
takorekoč na zobe, potem je pa stvarno pojasnil,
da je navzočni golaž pravzaprav boljše uspel, nego
je sam pričakoval, ker je bil on, Janko, pozabivši
seboj vzeti mast, primoran ga narediti na —
vazelinu, kar je morebiti res nekoliko na kvar
okusu, tembolj pa v prilog zdravju.

Odgovoril sem nič manj vljudno, da uvidevam
svojo črno nehvaležnost in da se čutim vsled
tega kot značajen mož moralično zavezanega, takoj
vrniti ves zavžiti golaž; naj le kar nastavi tisti
svoj prepoteni klobuk, ako ga ni slučajno zrezal
med meso, kar ni izključeno po okusu predležečega
golaža . . .; nadaljna njegova trditev o hasnovitosti

22

notranje uporabe vazelina, sem pripomnil, je sicer
nova in zaradi tega vrlo zanimiva, ali zdi se mi,
sem rekel, da sem že sit in da ne bi mogel niti
koščka več spraviti vase niti tedaj, če si ž njim
osiguram večno življenje na tem svetu. Janko mi
je nato rekel „osel“, jaz sem mu pa vrnil zanj
,.izdajico ;<  in tako sva se menila, dokler naju ni
Vilko, ki je medtem izpraznil skledo in steklenico,
zapodjl spat.

Spali smo prav dobro. Vsaj jaz! Ona dva
sta sicer trdila, da sem celo noč neznanski smrčal,
pa to ni res. Odločno ni res! Jaz nič ne vem,
da bi imel tako navado.

Moža sta pravdarja in zato ne rečem, da se
lažeta; ali motita se lahko! Saj n. pr. v Ljubljani:
— kolikokrat mislijo ljudje, da sem bil jaz tu ali
tam, to ali ono, pa nisem bil jaz, ampak neki
dr. Ogljar, ki je meni zelo podoben . . . Res 1 Ko
smo pomili posodo, pospravili in zaklenili kočo,
smo se napotili zopet nazaj v Mojstrano skozi
dež, ki se je bil okoli sedme zjutraj pripodil čez
Luknjo okoli Stenarja v Vrata, in zagazili smo v
zadnjem koncu pota v tako ogromno blato, da
smo izgledali, kakor da smo si dali v cementni
tovarni mimogrede betonirati do kolen noge, kar
nam pa ni kratilo dobre volje, ker si obuvala in
obleke ne snažimo sami. Pot iz Vrat je posebno
radi tega čudna, ker se ji baš zadnja tretjina najbolj
vleče; ali slednjič smo le dospeli v Mojstrano.

23

Ko smo, uvaživši vsebino nekaterih steklenic,
spravili v harmoničen sklad našo izsušeno no¬
tranjost z mokro vnanjostjo, so se nam vzbudile
polagoma tudi duševne potrebe.

Segli smo po planinski knjigi in zapisali v
njo: ..Namenjeni na Triglav, prenočili v Aljaževi
koči, pa se morali, žal, vrniti vsled dežja". To
smo zapisali zaradi tega, da bi se jezili nekateri
planinski matadorji in bahači.

Potem pa — baš četrti liter smo pičnili, ura
je kazala tričetrti na opoldne in iz kuhinje je
smrdelo po loju — se je rodil naš novi pozdrav:
„Na kveder!"

Pisali smo namreč razglednice — smo pač
vsi ljudje — pa je bil na eni naslikan velik z
ogromnimi žeblji podkovan čevelj. Naslovili smo
jo — brez zlobnih misli — na enega naših me¬
rodajnih politikov in kot pozdrav pripisali: „Na
kveder!" Imenitno, kaj?

Ta pozdrav ga zelo pihne in komur se ljubi
premišljati, najde v njem tudi globlji pomen . . .
Izgovori se pa: „Na —“ in po kratkem odmoru
odločno in rezko: „kved’r," kakor da udariš z
vrčkom na mizo: „Na — kved’r!“ Po kosilu smo
sedli na vlak, a ker so se vremena Kranjcem med
tem zjasnila, prekinili smo vožnjo v Lescah vsled
želje Vilka, ki je izjavil, da bi šel rad »Narod"
brat. Dobro, sva rekla z Jankom, naj ga gre
brat, če mu sicer nič ne manjka do vrhunca

24

izobražbe. Stopili smo torej koj v gostilno pri
kolodvoru. Pivo dobro, natakarica kakor dragonar!
Vilko je zahteval „Narod“, pa ga s čudovito
hitrostjo pregledal, nakar smo se odpeljali na Bled.

Pri „Bokalu“, koj začetkom Bleda, je dobra
gostilna; jed in pijača slovanski, račun krščanski.
Vilko je zahteval „Narod“, a ko mu ga je strežeče
bitje prineslo, si je menda stvar premislil in ga
niti v roke ni vzel. Potem smo jo vrezali navzdol
proti jezeru in srečali dve ljubljanski narodni dami,
kateri je naš krepki unisono pozdrav: „Na kved’r“
očividno zelo prijetno iznenadil. Spotoma smo se
oglasili še v „zdraviliškem domu" na par kelihov
črnega piva, ker se je Vilko nenadoma spomnil,
da še ni vsega „Naroda“ prebral; a ko ga je
videl slučajno že ležati na mizi, za katero smo
sedli, se zanj niti zmenil ni.

Slednjič smo dospeli do jezera. Krasno, vam
pravim! In ta otok bleški je res pravcati kinč
nebeški kranjske zemlje ti! Obdaja ga vene iz
raja in vse se veseli! Vali igrajo, ribice imajo
dobrovoljni ples, — tuintam pa se ladja giblje, se
in ziblje h Kraljici nebes ! . . .

Kar omamila me je tolika divota in res
ne vem, kako smo prišli na vrt „Lujizine kopeli".
Pili smo ljutomerčana in Vilko je čital „Narod“.
Ljutomerčan nam je zlezel v lase, odnosno v pleše,
in skoraj smo se sprli, ker je Vilko hotel iti se
kopat, dočim sva midva z Jankom sita njegovega

25

samodržtva izjavila, da je sedaj vrsta prišla na
naju, da bereva „Narod“, in da pojdeva v to svrho
v županovo gostilno. Vilko je ugovarjal, da stvari
ne razumeva, a najina je obveljala. Citali smo
„Narod“ še v treh ali štirih gostilnah in slednjič
tako korajžno „prižingali'‘ in „prižagali“ na ko¬
lodvor v Lesce, da nas je na splošno željo mnogo-
brojnega občinstva odlikoval sprevodnik s posebnim
kupejem.

Tako smo preživeli prav lep popoldan, le
„Naroda“ je bilo malo preveč.

Dospevši v Ljubljano, sem šel seveda po stari
slovanski šegi kazat svojo opico k „Domačemu
petelinu", kjer je bil običajni žurfiks z ženstvom;
bili so pa že vsi tako dobre volje, da moje opice
niti opazili niso.

„Naša“ Majda s svojimi malce rudečkastimi
lasmi — rudečkaste lase zelo ljubim — je praznovala
svoj god in bila zala in ljubezniva, da nikoli tega!
Ugajala mi je ta večer pa že res tako in priznavam,
da nisem samo o vremenu z njo govoril. Ali
zaročil se nisem! Odločno ne! Tako pijan nisem
bil! To so si ljudje kar na lepem izmislili! —
Ali se pa motijo.

Znabiti se je dr. Ogljar zaročil, tisti, ki je
meni tako podoben; jaz vem, da se nisem.

Na — kved’r 1

26

Vertikalni Vatroslav in midva.

V  naši turistiki se preveč enostransko goji verti¬
kalna smer! Kakor da po planem ni vsaj
toliko zanimivosti in dostikrat boljših gostiln
nego v pečinah dva tisoč in še nekaj metrov nad
morsko gladino!

In svoj red ima človek v dolini, kakor ga je
vajen in mu gre kot naprednemu državljanu !

Na planinah pa? Od prav zanesljive strani
vem na primer, da je bila lansko poletje steza z
Rinke na Okrešelj prav nevarno ledena, vendar
pa niti enkrat ne potresana niti s peskom, niti s
pepelom navzlic cestnemu policijskemu redu! Za
take razmere se morejo navduševati po mojem
mnenju zgolj ljudje anarhističnih nagonov!

Saj tudi pot po planem zahteva telesnih vrlin f
Tisti, ki bi radi moje stališče napram verti¬
kalni turistiki zlobno razlagali iz moje telesne kon¬
stitucije in jim je gotovo zopet napoti moj trebuh^
— tisti naj le vprašajo Vatroslava, to diko vseh

27

vertikalnih turistov, kako ga je izdelala lansko leto
plana dolenjska stran, kamor sva ga seboj vzela
Janko in jaz.

Dva dni je bil bolan, tako resno bolan, da
ni šel v pisarno; še v gostilno ga ni bilo. Navzlic
temu, da smo pravzaprav malo hodili; prvi dan
samo iz Trebnega v Mirno!

Za vodnika je bil Janko, ki je že hodil po
teh krajih in je poznal tukajšnje rodove, njih go¬
vorice in običaje.

V Mirni je bila ob našem prihodu baš povodenj,
ki je pa le toliko časa trajala, dokler se je kopal
v potoku enakega imena gospod Cmok, v čigar
hiši smo prenočevali. Ta gospod so pač nekoliko
preobilni za ozkostružni potok in bo res treba
regulirati enega izmed nju.

Sprejeti in postreženi smo bili v gostilni prav
dobro, le ogovarjalo se nas je skraja zgolj nemški;
ko smo pa po Jankovem nasvetu sneli kravate in
ovratnike, si zavihali rokave in si potegnili klobuke
čez čelo, smo kmalu deležni postali mile domače
besede.

Dame utegne zanimati, da je bilo natakarici
ime Johanca. Po večerji smo malo pili in potem
pričeli peti. Namreč jaz in Janko, kajti Vatroslav
je šel že koj po petem litru spat — kar pod mizo;
menda se je bal potresa, ki ga pa ni bilo.

Pela sva pa take, kakršnih v teh krajih do-
sihdob še niso bili slišali; tako sta nama vsaj pod

28

svojo službeno prisego potrdila nočna čuvaja s
sulicama, ki sta naju prišla gledat po polnoči, po
eni in po dveh, kadar ju je služba privedla mimo
naše gostilne. Ali je bil morebiti to samo en nočni
čuvaj ?!

„Pa mi jo žingamo,

Pa mi jo žagamo,

Jaz pa le počas

Jo režem in kosim, kosim."

sva zapela, in tisto notranjsko:

„Jest sem jo pa vidu,

Vidu, vidu, vidu.

Muho, muho, muho,

Flige one bavh.“

Nočnima čuvajema — ali je bil samo eden?
- sta pesmici zelo ugajali in dodala sva še ono:

„Mengajekra — , mengajekra —, mengajekra
—, men’ga je Kranjica daaala. —“

Slednja pesem je prav lepa in ima 75 kitic,
pa sva jih le kakih 40 prepela.

Kajti privalil se je po stopnjicah doli tisti Cmok,
ki ga zaradi obstrukcije v deželnem zboru dosedaj
niso mogli regulirati, in izjavil, da bo poklical žan-
darje, če ne bo miru.

Dobro !

Janko je rezervni častnik pri konjih in si je
pač že sam poiskal zadoščenja. Jaz pa izjavljam
na tem mestu sledeče:

Osebni takt mi predvsem brani, da bi sam
ocenjeval najino petje; omenjam le, da sva z Jankom

29

le  v lepših krajih pela nego je Mirna in da naju
niso še nikjer vun vrgli. — Naj je temu tako ali
tako, vsekako bi bil moral gospod C. upoštevati
dejanske razmere in ni bil upravičen polagati na
najino petje merila, ki sodi za dunajsko dvorno
opero. To načelo se je v naši javnosti že tolikokrat
povdarjalo, da je vsaka beseda odveč, moralo bi
pa tembolj obveljati v najinem slučaju, ker ni bilo
nikake vstopnine in sem se vrhu tega, predno sva
pričela peti, opravičil, da sem hripav. Dokaz temu
Janko.

Sicer je pa s kritiki pač povsodi križ. A ljub¬
ljanski izvršujejo svoj posel vsaj dostojno oblečeni,
gospod C. pa je izvolil naju počastiti kar v sami
srajci in gatah . . .

Drugo jutro smo na vse zgodaj ob polu de¬
setih zapustili Mirno. Dame bi utegnilo še to za¬
nimati, da so bile postelje brez bolh in da golaža
ne znajo delati v teh krajih. Tisto, kar smo zajtrko¬
vali, je bil mesen močnik, ne pa naročena golazen.

Vrezali smo jo čez Št. Rupert na Mokronog.
Čili in dobre volje; namreč Janko in jaz, dočim
je Vatroslav čmerno pljuval okrog sebe, tožil, da
4>'a bolita glava in želodec, in izražal neopravičeni
in razžaljivi sum, da sva ga sinoči pitala menda z
jedjo in pijačo, ki jo je že kdo drug poprej pre¬
bavil, ker se prav takega okusa ne more iznebiti
iz ust — fej!

30

Tako je torej izdelala tega veleplaninca že
kratka včerajšnja pot iz Trebnega v Mirno, čeprav
je imel lepo okovane čevlje na nogah, zanesljivo
gorjačo v roki in polno škatljo vazelina v žepu!

Solnce je pripekalo in, ker je bilo mnogo
gostiln ob cesti, smo bili močno žejni.

Janko se je samaritansko pečal z Vatroslavom,
mu nasul pest mentoinih lakric v usta in ga vadil
piti po „furmanski“: v čašo naliješ pol vina, pol
slatine, primes čašo z levico, jo pokriješ z dlanjo
desnice, vdariš z njo ob koleno, a ko vzkipi, jo
hitro izprazniš.

Ta jako hasnovita pijača je tudi Vatroslavu
pomagala, ki je h koncu postal zopet tako čil, da
je še več pota delal po cesti, nego neobhodno po¬
trebno . . .

A ko smo prišli v Mokronog, je zopet omagal
in posadili smo ga kar v voz, kjer je takoj zaspal
in tako smrčal, da se je kobilica splašila in jo je
moral voznik izpreči.

Midva sva pa malo zajtrkovala.

Mokronog mi je zelo ugajal; deloma zaradi
lege in vsega, najbolj pa zaradi tega, ker mi ni
treba tam biti. Dame utegne zanimati, da v Mo¬
kronogu na jajčjo jed nič luka ne narežejo. Ker
smo nameravali kositi pri Majzelju v Beli cerkvi,
smo se kmalu po treh odpeljali.

Med vožnjo pa se nama je zbudil Vatroslav
in ker ni v Mokronogu nič zajtrkoval, smo zaradi

31

njega še parkrat ustavili in dospeli do našega ko¬
sila šele ob osmih zvečer, vsled česar smo se tudi
z večerjo zakesneli do četrte ure zjutraj.

Dame bi utegnilo zanimati, kaj smo jedli do¬
brega pri Majzelju, pa se res več ne spominjam.

To pa lahko potrdim, da je bilo vse narodno;
le kava je bila brez jugoslovanske primesi, česar
pa nismo prav nič zamerili.

Težko smo se ločili od te hiše, pa smo se
morali — zaradi Vatroslava, ki ni bil več za med
ljudi. Ko sva ga srečno spravila na novomeški
kolodvor in ga pozvala, naj se čimpreje skobaca
v vlak, je glupo vprašal, v katerega. Menda je
dva videl, sirota!

Prav vesela sva bila, ko sva ga oddala v
Ljubljani pri njegovih hišnih durih.

To so slabi nasledki enostranskega gojenja
vertikalne turistike 1 Vatroslav je seveda potem
opravičeval svoj klavrni nastop dolenjski s puhlo
šalo, češ, prihodnjič, ko gre z nama, si bo dal
mesto čevljev podtempljati in okovati želodec. Naj
se gre solit! Zakaj pa nama ni bilo nič, kaj?
Janku in meni?

□ID

□O

32

Anton Rebula in godovi.

D andanes ima res že skoraj vsak sleherni
človek svoj god; zato nimajo godovi, če
se stvar bolj natanko premisli, pravzaprav
nobene posebne važnosti več in — mojo častno be¬
sedo ! — jaz samodsebe ne bi svojega niti povohal
ne 1 Ako navzlic temu praznujem vsako leto svoj
god in sicer — to moram priznati — tako svečano,
kakor se niso nikdar poprej praznovali godovi v
naši rodbini, tudi ne v najsijajnejši njeni dobi,
namreč tačas, ko je bil moj praded Martin cerkveni
ključar in upravičen, nositi nebo pri procesijah,
nisem jaz kriv temu, ampak zgolj moj izvrstni
prijatelj Anton Rebula, hišni posestnik, mestni oče
in član za Haderlapov spomenik v beli Ljubljani
— Bog mu daj zdravje!

Vsak človek ima pač svoje veselje, ta to, oni
ono. No, in Antona Rebulo veselijo godovi pri¬
jateljev, nabira jih, zabeležuje jih v svoj žepni
koledar, a kadar doteko, jih točno in temeljito in

33

3

brez pardona slavi! Ne iz kakih sebičnih namenov,
tudi ne iz političnih, kakor mu je že očitala ne¬
voščljivost, ne; zgolj iz najčistejšega, plemenitega,
idealnega navdušenja za godove sameobsebi!
Poznam moža od podplat do pleše in jamčim
zanj: stvar mu gre res od srca!

Moje ime je Franc in moj god je tretjega
decembra. Tačas ni Antona Rebule že skozi ves
teden poprej, kadar me sreča, nič drugega, nego
samo šegavo mežikanje.in skrivnostno kremženje,
prav tako, kakor se mežikamo in kremžimo pri¬
jatelju, ki je postal iznenaden oče dvojčkov, dasi
nima patenta niti za enega.

Jaz se seveda hlinim, kakor da ne vem, kaj
pomenja njegova razburljiva mimika, in zvedavo
silim vanj za pojasnila. To ga neizrečensko veseli;
kleca s koleni, si bije z rokami obnje, se krohota
do solza in jo potem jadrno odkuri, da bi mu ne
izsilil skrivnosti. Tako viharnih pojavov globokega
duševnega zadovoljstva Anton Rebula ne zna hliniti:
to je pristna roba!

Potem pride moj god. Da dobim ta dan od
njega in od njegove milostne kar celo kopico
razglednic, ki se v njh slavi moj god s tako
navdušeno vnemo, kakor da sem vsaj zadel glavni
dobitek državne loterije, ni nič posebnega. Ali
kdor misli, da je s tem mojega godu in njegovega
slavja konec, ta ne pozna Antona Rebule.

34

Razglednice so bile le za zajtrk. Opoldne
mi pritovori njegova pobožna Jera, titulama devica
šestdesetih let, ogromno torto, ki bi zadostovala
za pol leta želodčnega katarja, nadalje velikanski
šopek, pisan in duhteč kakor tisoč petelinov, in
slednjič prav lep pozdrav in povabilo od gospoda
in gospe, ki ju naj zvečer sigurno obiščem. Naj¬
sijajnejša točka vsega slavja me čaka baš zvečer:
to je govoranca Antona Rebule v krogu ad hoc
zbrane prijateljske družbe.

Govori so vobče tostran Sotle tako malo
priljubljeni kakor salonske suknje: le kadar ni
nikakor drugače, jo oblečeš ali jih poslušaš — z
žalostno vdanostjo v srcu. Toda Anton Rebula
ima menda poseben dar jezika: o vsaki priliki se
zbere pri njem vse polno hvaležnih poslušalcev,
celo iz daljne Škofje Loke prihite rodoljubi ga
poslušat, a ko se poslove, ne morejo prehvaliti
njegovega vina. Takšen govornik je Anton Rebula!
Govori počasi, z zamolklim glasom, važno in resno,
kakor da stoji ob odprtem grobu nepozabnega
prijatelja, a z natančnim izgovarjanjem vseh končnic
ume rafinirano povišati svečanost trenotka.

Zadnjič sem pisal za njim in so se njegove,
deloma naravnost na poezijo spominjajoče besede
glasile takole:

„Slavna družba! Velepomemben dan biva
nocoj v naši sredini! — Redke so tiste rože, ki
cveto v krutem zimskem času pod ledeno odejo

35

3 *

tembolj nas mora razveseliti tista, ki s svojim
jeklenim značajem premaga vse temne ovire in
se povzpne do sinjega solnca. Taka roža, slavna
gospoda, sedi nocoj v naši sredini! (Klici: Živio
roža, živio!) — Slavna gospoda! Leta teko in mi
z njimi. Kdor vidi sivi las, ki prijatelju Francu že
odmeva z značajne glave, ne bi verjel, da je ta
sivi las, ta častitljivi sivi las, slavna družba, kdaj
z menoj vred trgal hlače tretjega gimnazijskega
razreda. Mnogo je bilo tovarišev, ali le on je bil
tako kremenit in jeklen značaj, da mi je puščal
prepisavati latinske naloge. Tega mu nikdar ne
pozabim in naj me krije črne večnosti grob! —
Vi vsi odkritosrčni prijatelji, tukaj zbrani, umete
moje čute, saj tudi vi dobro veste, kar je istina,
da je v teh razburjenih časih en prijatelj boljši
kakor — kakor — - najljutejši sovražnik! — In ta
moj odkritosrčni prijatelj obhaja danes svoj častiti
imendan. Veselil sem se tega dne, kakor se veseli
skrbna mati svojega ljubljenega sina. Mislim, da
govorim vam vsem iz prijateljskega srca, ako v tem
odkritosrčnem trenotku prav iz dna srca dvignem
svojo čašo z željo: Prijatelj Franc, Bog živi tvoj god!“
Na to velikansko navdušenje — saj vino ima
Rebula res dobro — kozarci zvene, požrtvovalna
grla zakrožijo „Kol’kor kapljic", Rebula mi cmokne
poljub na lice, njegova nahodna milostna potegne
vlažnost skozi nos, kar napravlja v srce segajoč
vtisk globoke ganjenosti, skratka: moraličen uspeh

36

govora je veličasten. Priznati se mora, kar se tiče
godov, ni izlepa kdo kos Antonu Rebuli.

Seveda je treba odgovarjati. V ta namen sem
si že pred leti preskrbel primeren govor, in ker je
dovolj ugajal, ga vsako leto kar ponavljam; kaj
bi — saj drugi govorniki tudi vedno isto mlatijo!
Moj govor je torej tak, prispominam pa zaradi
lažjega umevanja, da je šaljiv:

„Dokaj slavna gospoda! Skoraj nisem vreden
tolike slave za tako skromno zaslugo, kakršna je
moj god. Res je sicer, da imajo krstna imena
tudi svoj pomen za življenje. Kak Mirko ali Danilo
n. pr. je nemogoč, da bi bil dimnikar ali izdelo-
vatelj sodavice ali kaj takega, prisojeno mu je
sigurno kaj višjega. Nasproti kaka Muci ali Fifi
more postati po mojem občutku le baleteza ali k
večjemu še soproga zelo mladega poročnika, dočim
ji je karijera vseučiliške profesorice ali tudi le
otroške vrtnarice neizprosno zaprta. (Smeh, dame
stikajo glave.) Moje ime Franc je čisto indiferentno ;
Franc je lahko vladar ali čevljar — pri Sodarju
so imeli celo kozliča, ki je slišal na to ime. Moje
ime torej ni, da bi zaslužilo posebne slave. Vem
tudi, da mi ga ti, prijatelj Anton, nič ne zavidaš.
Tudi ako slučajno ne bi bil zadovoljen s svojim
lastnim patronom Antonom, zamenjati ga le ne bi
hotel, kaj ne, z mojim, s Francem! So pač drugi
možje še v sveti zgodovini, ki bi ti njihova
imena bolj dišala kakor moj skromni Franc. N. pr.

37

Noe, očak Noe, ta bi se ti prilegal: rad ga je pil
in barko je tudi vozil! (Ploskanje, krohot in tep¬
tanje z nogami. Prijatelju Pečatu se zaleti kos
klobase. Anton Rebula se joka zadovoljnosti in
me potem v znak priznanja vščipne v stegno.) S
tega stališča moj god gotovo ni vreden vseh onih
razglednic, pisma, torte, šopka, govora in povrhu
še tako obsežnega poljuba! Ali Anton Rebula ve,
kaj dela! Gospoda moja, Anton Rebula je moj
najboljši prijatelj, a hkratu je najbolj zvita kanacija
tega stoletja. (Hrupno, celo minuto trajajoče navdu¬
šeno pritrjevanje. Rebula se ganjen klanja.) Jaz ga
poznam! — Gospoda moja, res je, da je v tretji
šoli prepisaval moje latinske naloge in sicer tako
previdno in izbirčno, da je dobival vedno boljši
red nego jaz. Ali če ga danes gledam veljavnega
hišnika, mestnega in rodbinskega očeta, srečnega
soproga (Živio gospa!) in spoštovanega odbornika
za Haderlapov spomenik, se bridko kesam, zakaj
nisem jaz prepisaval njegovih  latinskih nalog!
(Krohot Rebule s spremljanjem mešanega zbora.)
Potem bi bil nemara danes tudi jaz posestnik hiše
in soproge, mestni in rodbinski oče in odbornik
za onegav spomenik — tako pa sem suh uradnik
X. razreda in še to ne bi bil, da se ni zame
krepko zavzel rajnki glavar pl. Tropfen, ker sem
vsak večer do dveh z njim igral domino. Revež
sem in revež bom in moj dobrosrčni prijatelj
Rebula pri najboljši volji v resnici ne more ničesar,

38

prav ničesar najti, na čemer bi mi mogel čestitati,
razen mojega godu! (Rebula: Oho, oho!) Tako je!
Prosim, kar povej, ali si mi že kdaj na čem drugem
čestital, kakor za god? No, vidiš! — Sicer pa,
kar je, to je, kakor je tisti rekel, ki je po tiskovni
pomoti postal baron. Boljši god kakor čisto nič
in vesel moram biti pravzaprav, da imam vsaj
god. Sicer bi bilo moje življenje menda čisto brez
vsebine in za človeštvo sploh brez pomena. God
je pa vendarle nekaj in hvala Bogu, da ga imam!
Vsak pač po svojih zmožnostih! — Iskreno sem
torej hvaležen tebi, dični Rebula (dični Rebula si
utrne solzo) in vam milostiva (okrogla milostiva
si utrne nosek v predpasnik), Bog Vama povrni
razglednice, šopek, torto, govor in tako obsežni
poljub stotisočkrat, pa brez škode za zdravje —
in tebi, častito omizje (častito omizje resno zre v
svoje kozarce), da si se tako izpodbudno spo¬
minjalo moje skromne zasluge. Mislim, da se vam
vsem ne morem na primernejši način izkazati
hvaležnega, nego da vam resno in svečano ob¬
ljubljam, da se hočem vsikdar z vso vnemo in
vso vstrajnostjo truditi, da bom tudi zanaprej
vsako leto imel svoj god. In v to ime Bog in
narod!“

Ta govor ni slab, zlasti če se pozna razmere.
Tudi se boljše sliši, nego se čita. Pečat in njegov
brat, ki se prav tako piše, bi nad vse rada izve¬
dela, odkod ga imam. Pravil jima bom, seveda!

39

Razen prve napitnice na slavljenca govori jih
Anton Rebula še štiri do šest drugih na čast in
v spomin vsemu sorodstvu in svaštvu slavljenčevemu
do šestega kolena: vse ima zabeležene, nobenega
ne pozabi. Niti mojih štirih vpokojenih in dveh
aktivnih nevest ni prezrl! Obstoji pa star, nem
dogovor, da je omizje zavezano poslušati le prva
dva govora, nadaljnje pa le, kdor sam hoče. Tako
se ne zatira dobra volja in šele ob treh, štirih
je godu konec.

Godovi provzročajo Antonu Rebuli neverjetno
veliko posla. Sam mi je tožil, da ga že ne zma¬
guje več in da odloži zato mandat za občinski
svet in odborniško mesto za Haderlapov spomenik.
Le hišni posestnik, soprog in rodbinski oče za¬
sedaj še ostane. Bog mu daj zdravje!

40

Koncert in gledališče.

/

3





Koncert Kocian.

Z adnji Kocianov koncert v veliki dvorani hotela
„Union“ je žel v naših listih soglasno po¬
hvalo. Zal, da se tej pohvali ne moremo
pridružiti neomejeno. Naša časnikarska vest nas
sili izjaviti, da s koncertom nismo bili v vsakem
oziru zadovoljni, da smo bili deloma celo neprijetno
dirnjeni in ogorčeni. Naravnost ogorčeni! In le
oziri na časnikarsko dostojnost nam branijo, da ne
rabimo edino primerne besede: »Škandal!“

V glasbenem pogledu sicer nimamo ničesar
ugovarjati koncertu. Vkolikor smo mu mogli sle¬
diti v svoji razburjenosti, je res prav izvrstno
dobro uspel.

Mojster Kocian je izborno klaviril, kar z obema
rokama hkratu in — kar je posebno poudarjati
— tudi iz not. Takisto moramo pohvaliti njegovega
tovariša, gospoda Veselskega, ki se je kaj umetno
kretal po goslih. Po pravici ju je obsipalo navdu-

43

seno občinstvo z viharnim ploskom. Nič ne dvomimo,
da kima obema umetnikoma še vrlo lepa bodočnost,
ker je pričakovati, da bosta v svoji obrti še na¬
predovala in da se zlasti tudi mladi gospod Veselski
še nauči svirati takisto iz not kakor čislani gospod
tovariš. Note so sicer težke, ali — cilj je vreden
truda 1 — Bili bi krivični, ako ne bi pohvalili tudi
koncertnega slugo, gospoda Torellija, ki je z uprav
briljantno tehniko odpiral in zapiral klavir, in po¬
zabiti tudi ne smemo vrlega gospoda ognjegasca,
ki je v svojem slikovitem kroju nad vse pričakovanje
sigurno izpolnjeval svoj prostor na odru. Edinole
jermen na čeladi je bil prekratek in mu ni segal
do pod brade, ampak mu je silil v usta. Toda to
je malenkost, ki ni znatno motila splošnega vtiska
in se gotovo popravi do bodočega koncerta. —
Takisto so bili gospod blagajnik, gospod tajnik,
gospodje biljeterji in gospod prižigalec električnih
luči vsi izborno razpoloženi in na svojih mestih in
so vsak po svoje prispeli k lepemu uspehu večera,
ki pomen ja novo lovorjevo pero v zaslugah „ Glas¬
bene Matice"! — Vsem naše iskreno priznanje:
Le tako naprej 1

Ali s tem je tudi naše hvale konec! Pod
vso kritiko je bila namreč garderoba!

Garderoba je na neodpusten način potvorila
celotni vtisk sicer tako krasnega večera. Rahlo re¬
čemo: Za garderobo engaževano osebje ni niti
najmanje kos svoji zadači 1

44

Mi nismo osebni. Zato ne prerekamo, da so
one dame, ki jim je poverjena garderoba, morebiti
čisto poštena bitja; morebiti so tudi lepe ali bi
vsaj lahko bile; morebiti so vešče kuhanju ali ši¬
vanju ali pestovanju ali drugim ženskim ročnim
delom; morebiti imajo nevenljivih zaslug na polju
molitve in jim je za oni svet že zasiguran zaklopni
sedež prve vrste s pručico za pod noge, morebiti!
Za v garderobo na tem svetu pa čisto gotovo niso!

Upravni odbor „Uniona“ naj zameri ali ne:
pri tem engažema ni imel srečne roke! Sicer pa
— kdo ve, ali je sploh smel upravni odbor prosto
izbirati po svojem preudarku in ali niso odločili
drugi, ne tehtnejši, ampak silnejši oziri. To je tista
žalostna slovenska rana, ki polagamo svoj prst
vanjo! Kdo ve, ali se ni bilo treba ukloniti neodo-
Ijivi želji vplivnega prvaka, ki je potreboval sinekuro
za svojo soprogo ali hčer, teto, nečakinjo ali tako-
zvano sestrično! Saj v našem do dna zastrupljenem
javnem življenju pri nameščanju že dolgo več ne
odločuje osebna sposobnost, ampak strankarstvo,
in niti strankarstvo ne, ampak terorizem majhne,
samopašne klike, ki strahovladuje stranki.

Občinstvo pa se tere v garderobi, čaka in se
razburja, in namesto da si napolni srce z najblažjim
užitkom, si z jezo pokvari tek in spanje!

Tako je pri nas Slovencih! Žalostna nam
majka!

45

Vsaj v zadevah umetnosti naj bi strankarstvo
ne smelo imeti besede!

Po našem stvarnem mnenju bi se morala taka
važna in odgovorna mesta vsekako javno razpisati.
Edino to bi bilo pravilno. Prosilke bi morale do¬
kazati svojo usposobljenost ali z izpričevali ali pa
z izpitom pred izbrano komisijo, ki naj bi upravni
odbor povabil vanjo deželnega*glavarja kakor za¬
stopnika dežele, ljubljanskega župana, predsednika
društva za povzdigo prometa s tujci in uredništva
vseh domačih listov, da ne bo kdo razžaljen. Morebiti
bi kazalo privzeti tudi še gospo Češarkovo iz gle¬
dališke garderobe, ker je strokovnjakinja in je na
svojem, rekel bi, konservatoriju za to stroko vzgojila
že obilen zanesljiv naraščaj. Edinole tem potom se
bo po našem mnenju dala dvigniti garderoba s
sedanje stopnje očitnega bralno-društvenega dile¬
tantizma na nivo koncertne višine!

Ne odjedamo nikomur kruha, ali sedanje raz¬
mere so nevzdržne!

Prvič: Kljuke na garderobnih stojalih izvečina
niso opremljene s številkami. Po vrsti numerirane
kljuke so pa neizogibno potrebna podlaga zane¬
sljive garderobe. Brez numeriranih kljuk je red
nemogoč, in če se vse v garderobi zaposlene dame
postavijo na glavo! Ako jo imajo, — kajti delale
so brez nje! Ako bi ena sprejemala oblačila in jih
obešala, druga bi pa dajala listke in pobirala denar,
bi šla stvar točno in hitro kakor v kinematografu.

46

Sedaj se pa suče vsaka zase, kakor muha v mo¬
čniku, in je druga drugi na poti! Uverili smo se,
da je vsakikrat trajalo dve minuti, predno je ka¬
terakoli ondi poslujoča dama oddano ji oblačilo opre¬
mila s številko, ga obesila, dala lastniku garderobni
listek in prejela denar. In pri tem preprostem opra¬
vilu se je z oblačilom v roki zasukala vsaj desetkrat
okoli svoje osi! Kakor da ni garderobirka, ampak
da je prišla plesat serpentine! Občinstvo čaka in
se jezi, v dvorani že svirata Kocian in Veselsky,
garderobirke pa plešejo serpentine! Žalostna nam
majka! In vsak hip založe blok z garderobnimi
listki, in kadar najdejo blok, so pa izgubile bučke!
Skratka: nesposobne so za ta posel v najsijajnejši
meri! To trdimo na svojo časnikarsko vest!

Poldrugo uro je trajalo, predno smo prišli na
vrsto! Plačali smo s kronico, a nazaj nam je dala
namesto drobiža — par ženskih galoš! Konfuzija
je slavila svoje triumfe!

O prizorih po koncertu rajši molčimo. Da ne
tožimo zaradi zamenjanega nam dežnika, se ima
garderoba zahvaliti zgolj naključju, da je nam iz¬
ročeni dežnik kolikortoliko boljši kakor pravi, po
nepotrebnem pa ne maramo biti sitni.

Kajti mi nismo sitni! Mi nismo nikdar in nikjer
sitni! To si naj zapomni zlasti dotična nevljudna
gospodična ali gospa garderobirka z brkami pod
nosom! Naj oprosti, ali drugače je ne vemo ozna¬
čiti. Enkrat za vselej si odločno prepovedujemo

47

očitanje, da smo sitni! Skrb za red spada v našo
časnikarsko dolžnost in ni sitnost! Tudi naša so¬
proga, ki ni „ženska“, ampak dama, in sicer dama,
ki se izvrstno razume na garderobo in se ne boji
najstrožjega tozadevnega izpita pred katerokoli ko¬
misijo, ni sitna, prav nič sitna! Kritika pa je občinstvu
menda vendar dovoljena! Mi nismo nič sitni! Pač
pa je gospodična ali gospa, ki se je znala tako
fino izraziti, rahlo rečeno — neotesana! To si
naj zapomni!

qp

□80

48

Odprto pismo slavni gledališki
intendanci.

K er se pečajo sledeče moje skromne vrstice z
gledališčem in je svet pač tak, zlasti v
Ljubljani, prisiljen sem zozirom na svoje
pošteno ime in na umljivo občutljivost svojih
ljubljenih zaročenk poudarjati, da za kulisami tega
pisma ni iskati nikakih kovarskih nagibov ali
neplemenitih namenov! Zase ne hrepeni podpisani
po nikaki koristi niti koristki in zgolj za svojo
osebo ne bi on zinil ne enega koraka, sedeč za
to svojo samotno pisalno mizo, zlasti ne v na-
vzočnih skrajno težavnih okolnostih, ko so stene
novih hiš tako pregrešno tenke in sem sirota za¬
vezan poslušati sedajle že osemnajstič genljivi refren:
„Trgaj mi ro - žice,

Delaj mi pu - šeljce,

Če sem jaz fantič zate!"

49

4

osemnajstič ta refren in le ta refren, ki ga pre¬
pričano in vztrajno poje gorenja kuharica — (naj
umre smrt krivičnika in krvave mačke naj liže
na onem svetu!) — poje gorenja kuharica danes
kakor vsak dan in tolče zraven bržole danes kakor
vsak dan, kajti gostači nad menoj jedo na petek
in svetek bržole, vsak dan bržole!

Ampak le iskrena rodoljubezen in nesebično
zanimanje za razvoj naše gledališke Talije mi sili
pero v roko, da tem neveč nenavadnim potom po¬
ložim dokaj slavni intendanci na domorodno srce
vljudno, a hkratu nujno prošnjo oziroma poziv,
naj se v svojem požrtvovalnem delovanju za prospeh
našega gledališča v čim najpozornejši meri ozira
takorekoč na domače moči!

Brez ugovora je seveda priznati, da je slavna
intendanca baš v tem oziru dokaj storila že . . .

dokaj stori - la že,
če sem jaz fantič zate . . .

Namreč . . . Kaj sem hotel reči . . .

O! . . .

Da bi ji hostne mravlje zlezle v goltanec, tej
nesrečni batiranki kuhinjski 1 Ali ne bodo nikdar
konca vzele te rožice, ti pušeljci in ta fantič zate 1
Vrag jo lastnoročno jahaj, do vratu boso, skozi
koprive na Klek! . . . Koliko greha delam vsak
dan v mislih in besedah zaradi te ženske in v

50

nevarnost spravljam blagor svoje neumrjoče duše!

O! . . . O!. . .

Nervozen sem ... že tri mesece, tri mesece
pa še bom, pravi zdravniško izpričevalo . . . Naj
slavna intendanca blagovoli to naklonjeno upoštevati!

. . . dokaj storila že, sem hotel reči, in si z
zaslužnim pospeševanjem domačih moči spletla
nevenljiv lovorvenec takorekoč! — Res !

Ali ni na primer s srečno roko engažirala
novega suflerja rojaka, čigar zdravi, doneči organ,
zlasti kadar je popolnoma disponiran, vzbuja naj¬
lepše nade. Za tisto svojo skromno gažo gotovo
ne bi bil zavezan, se tako napenjati, da ga je čuti
noter v bufet! Ali živa vnema, sveti ogenj tli
možu v prsih, to je! In le prav bi bilo, da se ga
da dalje izobrazbiti v njegovi stroki na Dunaju
ali pa v Pragi. In pa benefica mu gre!

Iz narodnogospodarskih ozirov je, mimogrede
omenjeno, sploh zelo hvalevredno, da slavna inten¬
danca prireja vsako leto benefice našim vrlim
domačim močem oziroma njih upnikom! —

In pa tista dva srednja zoba po deset kron,
ki ju je v povzdigo Talije dala intendanca vstaviti
nadebudnemu gojencu Dramatične šole! Zal,
mladenič ta ni bil hvaležen in sveti ogenj mu ni
tlel v prsih; čim je imel zoba, izneveril se je naši
drami in je sedaj steber nemškega gledališča v
Trbižu . . . Hanba!

51

4 *

Bridke izkušnje je imelo gledališko vodstvo v
zahvalo za svoje rodoljubno stremljenje tudi s
kozo, ki je parkrat nastopila kot gost v „Desetem
bratu". Njen impresario, poljedelec s Posavja, je
koj skraja zahteval za sleherni njen nastop igralnega
honorarja 3 gld., beri šest kron. Naši prvi igralci
ne dobe toliko ! — Le rodoljubna požrtvovalnost
je napotila tačas intedanco, da se je vdala tej
pretirani zahtevi navzlic odločnemu protestu od¬
bornika doktorja Knofa, v čigar delokrog spadajo
igralni honorarji in ki se je ponudil, da za šest
kron sam igra ono vlogo . . . Poljedelec s Posavja
pa, kaj je on storil? Sel je in koj po drugi pred¬
stavi — spoznavši važnost svoje živali in da z njo
stoji in pade četrto dejanje — podvojil svoje zah¬
teve s smelo motivacijo, da v govoru stoječa koza
po svojih nastopih ne da toliko mleka kakor sicer!
S to čudno trditvijo je možak čisto navadno sum¬
ničil našo vrlo dramo, da se pri »Desetem bratu"
med akti v temi kulis skrivaj okorišča s hasnovitim
kozjim mlekom!! Hanba! —- Umevno, da je inten-
danca takoj razrušila pogodbo z imenovano kozo
in dala igro z repertoarja, dokler ne vzgoji v lastni
režiji druge sposobne reprezentantinje za navedeno
vlogo.

Občinstvo se ne bo jokalo zanjo! Siguren
nastop je sicer imela, to je res, in degažirano
igro; — ali silila je preveč v ospredje, na zoprn
način iskala kontakta z galerijo in z dijaki in tako

52

brezokusno ekstemporirala, da se je dvakrat moral
režiser zaradi nje zagovarjati pred cenzuro. O drugih
njenih napakah rajši molčim, ker ne maram po-
vzročevati sitnosti uredništvu, kamor bi brez dvoma
pridrvila tudi ta koza, da vprizori običajni škandal
zaradi kritike!

Da, da, vsi imamo svoje težave! . . .

Moja godba v batiranki nad menoj je imela
četrt ure odmora za večerjo. Sedaj pa je že zopet
sprožila svojo lajno in z okrepljeno silo nanovo
pričela

trgati ro - žice.
delati pu - šeljce,
če sem jaz fantič zate!

O da bi ji vsegamogočnost nebeška naklo¬
nila kugo v gobcu in na parkljih!

O ! . . . O! . . . Grižo dobivam v ušesih in
zgaga me dere po možganih ! O! . . . Ako ne bi
šlo za stvar . . .

Ali gre za stvar! Te težave . . . hočem reči,
bridke izkušnje zaradi koze in tistih dveh zob ne
smejo plašiti slavne intendance v njenem hvale¬
vrednem stremljenju za pridobitev in vzgojo do¬
mačih moči, stremljenju, v katerem jo bomo mi,
občinstvo, vsekdar podpirali.

Baš sedajle — čudno naključje — se ponuja
ugodna prilika. Podpisanemu namreč po čudnem

53

naključju ni neznana taka domača moč — ženska

— takorekoč mlada dama, pevka, ki bi se jo
utegnilo pridobiti za deske, ki pomenjajo slovensko
Talijo!

Pretiranih zahtev pač ne bo stavljala, ker je
bolj skromnega, čeprav zelo častivrednega stanu . . .

Da pa ima v govoru stoječa dama izredno
zdrav, doneč in vztrajen glas, lahko podpisani iz
lastnega prepričanja potrdi! Nekaj neverjetnega!

— Po mojih mislih bi jo kazalo kar ena dve, ne¬
mudoma in brez daljšega pomisleka, engažirati!
Bog, ako sprejme!

Seveda je začetnica! Ali to je skraja skoraj
vsaka 1 Se bo že izobrazila! Trilčkov kajpada ne
zna peti. Pa se ji pove in pokaže, da je treba s
tresočim prstom pristiskati na goltanec, pa jih bo
znala. Če so se druge naučile, se bo ta tudi! Ma-
terijal pa ima, materijal ... 93 kil! In če nastopi
v lepem, čednem triko, vem, da bo imela uspeh!

Mlada dama sicer nekoliko škili, ampak le
na eno oko, in mislim, če bi pred predstavo stopil
režiser pred zastor in rekel: „Slavno občinstvo !
Tako in tako — gospica 1. I. nocoj nekoliko škili
in prosi, da bi se to blagohotno upoštevalo" —
pa bi se blagohotno upoštevalo !

Da le ne poje škilasto ! V tem pogledu pa
ni pomisleka: tri ure lahko vkup prepeva mlada
dama in ji glas ne pade niti za pol centimetra.
Neverjetno !

54

In tudi drugače — njene forme — namreč
oblike — hočem reči manire: fine! Vidi se, daje
vajena boljših hiš! In če bi se jo povabilo na
gledališko večerjo, vem, da ne bi nevljudno odklo¬
nila! Manire ima, manire!

Po mojih mislih je škoda za vsak trenotek, ki
se odlaga njen engažma. Najumestnejše bi bilo,
če pride koj jutri po kosilu kak odbornik k meni,
tak, ki se spozna na ženske... Mlada dama namreč
stanuje na isti cesti kakor jaz, ne daleč, takorekoč
v isti hiši. Pa jo dava poklicati iz stanovanja in
sklenemo pogodbo ! Tako bo najlepše ! Slavni in-
tendanci kar čestitam!

In čez kakih osem dni lahko nova zvezda že
nastopi slavnostno na našem odru, morebiti v
„Desetem bratu“ hkratu z novo kozo in očara
presenečeno občinstvo s svojo neverjetno ljubko
pesemco:

„Trgaj mi ro - žice,

Delaj mi pu - šeljce,

Če sem jaz fantič zate!“

O! . . .

O! . . .

Če bi pa slavna intendanca nepričakovano
vendarle odklonila engažma mlade domače umet¬
nice, kar bi bilo zelo, zelo obžalovati, naj mi

55

vsekako izvoli sporočiti ta svoj ukrep najkasneje
do 6. prihodnjega meseca, da lahko še pravočasno
odpovem svoje stanovanje in se preselim. Jaz sem
sit, jaz sem sit teh rožic in pušeljcev in jih ne
bom več poslušal. Nak, jaz že ne, jaz že ne!
Nisem jaz fantič za to!!

F. Žolna,

član „Dram. društva" in gled. abonent.

Novi gledališki kritik.

K o se je vrnil glavni urednik Črtomir Pop
svojega nenadnega štirinajstdnevnega od¬
pusta in se je zvečer zopet prikazal pri
„Piščalki“, bil je s hrupom in smehom sprejet.
On si je pa z zadovoljnim nasmehom pomel roki,
potepljal je, kakor po navadi, krivečo se natakarico
po hrbtu ali kje, si naročil pivo in viržinko in
potem rekel, da se je zdaj lahko smejati; da smo
pa tičali v njegovi koži, bi se bili uverili, da to
niso bile mačkine solze, kar ga je bilo tako hipoma
prepodilo iz mesta. In razložil nam je vso stvar.

— Saj veste, je rekel, kake križe in težave
imamo z gledališko kritiko. Noben kritik, ki ima
količkaj časti v sebi, nam ne vztraja nad dva meseca.
Zadnji se nam je bil skujal zaradi anonimnih pisem,
ki jih je dobivala njegova nevesta in ki se ga je
v njih dolžilo ljubimske zveze z našo dično heroino.
Naša dična heroina je pa notorično star, čas¬
titljiv karton iz dobe XII. dinastije, saj njeni
rodni vnuki tudi že statirajo po odru 1 Kritiku
torej ni bilo zameriti, da je bil užaljen! Ali nas

57

je njegov odstop spravil v zadrego, ker se nam
nikakor ni hotelo posrečiti, dobiti drugega kritika
iz literarnih krogov, dasi smo obetali zlate gradove
v obliki šestih vinarjev za vrsto. Kaj storiti? Kritiko
smo morali imeti — rajši slabo kakor nobene!
To je zahteval nivo našega lista! Odločiti smo se
torej morali, da bomo odslej kar sami doma v
delavnici klepali kritike.

— Žrebali smo torej v uredništvu, kdo da
mora pvevzeti ta posel, in — glej 1 — žreb je prav
preudarno določil tovariša Kocmurja, tistega, ki
je stalni referent o panoramah in torej tudi neke
vrste kritik. No, naš „panoramar“, kakor mu pra¬
vimo, je lepo, brez ugovora prevzel novi, po usodi
mu naklonjeni posel in priznati se mora, da nje¬
gove gledališke ocene pravzaprav niso bile tako
slabe, ako se uvažuje, da je mož zgolj doslužen
brambovski narednik, ki ne loči violinskega ključa
od hišnega in primadone ne od premiere! Glede
„zanimivih“ kulis in „slikovitih“ prospektov je bil
celo stvaren; v ostalem pa je znal tako spretno
klobasati, da se mu ni moglo do živega! Ali baš
ponašal se tudi ni z njim naš list!

— Pa pride neko jutro v naše uredništvo
mlad, suh in bled človek brez manšet in se po¬
nudi naravnost za kritika! Hola! — Govoril je
tajinstveno tiho in plaho je upiral svoje oči v človeka.

— Povedal je, da se piše Valentin Čebela in
da je „sotrudnik“ v odvetniški pisarni dra. Stroja.

58

Šefu je začetkom sezone umrl oče, vsled česar
je šef podaril svoj abonirani gledališki sedež njemu,
Valentinu Čebeli. Zamudil ni nobene predstave:
„Potovanje okoli sveta" je videl vseh desetkrat,
čital je vestno vse kritike (bojazljivo je omenil,
da mu naše zadnje niso bile čisto jasne, kar se
mu zdi zelo čudno . . .) stopil je v dotiko z gle¬
dališkimi krogi in kratkomalo, sedaj misli, da bi
bil zrel za gledališkega poročevalca !

— To je bilo vse prav lepo ! Saj smo bili v
resnici krvavo potrebni kritika! Ali človek, ki se
sam ponuja za tak posel, je vendarle kolikortoliko
sumljiv! Ali ni res? Rodili so se mi torej pomi¬
sleki in zato sem pripomnil, da ima gledališki
kritik v nas zelo težavno stališče . . .

— Mladi mož me je plašno pogledal, stisnil
si mozolj na bradi, obrisal si prste ob hlače in
potem tajinstveno izjavil, da se ničesar ne boji!
Ampak gledaliških kritik se ne sme pisati s krampom,
je rekel. Pravo obliko je treba poznati, ker oblika
je jedro! Saj se da resnica tudi povedati, toda med
vrsticami! In kjer je graja neizogibna, naj se osladi
z izpodbudno hvalo! Slab igralec je še slabši,
kadar je užaljen!

— To je pravzaprav res!

— Pa tudi o občinstvu je imel svoje nazore.
Rekel je, da smatra občinstvo za tako važen faktor
gledališča, kakor igralce. Ne le zaradi dohodkov,
ampak sploh! Opazoval je in se uveril, da je šlo

59

za uspeh nekaterih predstav več zahvale občinstvu
nego igralcem. To so kaj čudne stvari, ki jih kri¬
tika dosedaj še ni vpoštevala . . .

— Možic brez manšet me je pričel zanimati.
Prašal sem ga zastran opere, ali ima tudi o operi
kaj pojma.

—- S sramežljivim nasmevom je povesil oči,
omel si nos in priznal, da je opera težavnejša od
drame. Zlasti zaradi mnogih tujih izrazov, n. pr.
intonirati, distonirati, dirigirati, disponirati . . .
Vsak izraz pomeni nekaj drugega!! Ampak on,
Valentin Čebela, se nič ne boji, ker ima svoj sedež
v prvi vrsti tik za kapelnikom. To je velikanske
vrednosti, je rekel! Na primer! Če kapelnik kar
enakomerno tjevdan taktira in zraven čita časopis,
potem je vse dobro; kadar pa prične skomigati z
levo ramo in si popravljati ovratnik, takrat se že
nekaj ne ujema. Če potolče s paličico po pultu,
je zbor tisti, ki kazi; ako se prime za uho, pomeni
to, da dotični solist distonira, precej močno disto-
nira! — Če pa zatepta z nogo, vzklikne „sakra
hudič!" in ljuto pogleda kakega vojaka-godca v
orkestru, potem, potem — pa ni tisti vojak-
godec čisto nič kriv ! To so kaj čudne stvari, ki
jih je treba vedeti! Vojaška godba ima namreč
tako pogodbo z gledališkim ravnateljstvom, da ni
nikdar kriva! Pa tega tisti, ki niso muzikalični,
ne razumejo ! Le v notah so napake! Včasih je
čuda veliko napak v notah in je kapelnik zavezan,

60

ves večer kar zdržema poteptavati in preklinjati
hudiča! — Poleg kapelnika je važen tudi še kontra¬
basist; rdeč nos ima, in kadar on zmaje z glavo,
je opera zavožena in pokopana . . .

— Govoril sem resnico, ko sem svojemu
plahemu posetniku izjavil, da tako muzikaličen mož,
kakor je on, še ni prestopil praga našega uredništva!

— Pohvala mu je storila dobro in nekoliko
pogumnejše je povedal, da se tista knjiga, ki jo
ima kapelnik pred seboj na pultu, imenuje parti¬
tura. S svojega sedeža vidi on, Valentin Čebela,
dobro v partituro in se je že marsikaj naučil iz
nje. Tako n. pr., da se glasbeni komad, ki ga
poje v tretjem aktu „Hugenotov“ tistih pet oseb,
imenuje „sekstet“! Tega ne ve vsakdo 1 — In ako
se človek polagoma privadi notam, lahko že naprej
ugane, kje bo tenorist prevrnil — kar je zelo
zanimivo !

— Ko sem mu izrazil svoje priznanje, da se
je povzpel do tako samostojnega in temeljitega
opazovanja, se je prav prisrčno zasmejal, toda le
za hip, potem mi je pa zaupal, da so nekateri
ljudje osli. Na sedežu tik njega, za kapelnikom,
sedi mlad doktor, ki pošilja altistki vedno šopke,
ker misli, da njemu veljajo njeni pogledi! Magarac!
Altistka lovi z očmi zgolj kapelnikovo paličico in
niti ne vidi doktorja! Haha!

— Mladi mož mi je bil v veliko veselje!
Toda mudilo se mi je! Pozval sem ga torej, naj

61

napiše kritiko za poizkušnjo — preberem jo —
potem bomo pa videli itd., itd.

— Mladi mož je, oprezno stopajoč na prste,
zapustil naše uredništvo. — No, in dva dni pozneje
ste pa čitali tisto slavno kritiko! Gledališke kritike
spadajo v delokrog urednika za dnevne vesti, to
je v delokrog „panoramarja“; ta je pa iz zlobnosti
ali iz neumnosti, oboje je mogoče, stvar sprejel
v list, kakršna je bila. Kanalija!

Črtomir se je, prevzet od spominov, smejal,
da so mu solze tekle, omizje pa mu je pomagalo.

— Imenitno jo je skoval ta nešrečni Čebela!
Tolikokrat sem jo prebral, da jo znam na pamet:
„Sinoči se je prvikrat na našem odru uprizorila
češka glurna „Klofuta“. Lokalni kolorit češki so
igralci izvrstno pogodili v izgovoru. V igri je mnogo
dovtipov, od katerih je pa — žal — dober del umljiv
le izpitanim babicam . . . Najbolj je ugajal dovtip
o tašči v tretjem prizoru drugega dejanja; ako ga
gosp. avtor primerno predela in opili, se lahko
ta dovtip stalno vzdrži na repertoarju . . . Všeč
je bil občinstvu menda tudi dolgi premor med
drugim in tretjim dejanjem, ker mu je ploskalo,
vsled česar se je odmor takoj ponovil . . . Gosp.
A. je briliral v vlogi kmetskega bebca; vedno smo
trdili, da je izvrsten za vloge, ki ne presegajo
njegovega duševnega nivoja . . .“

Črtomir je moral prekiniti svoje poročilo, da
se je polegel smeh.

62

— To je imenoval plašni Čebela, „kritikovati
med vrsticami" in „oslajati grajo!" Tak hinavec!
Ta Čebela je bil sršen v ponižni obleki pikapo¬
lonice! — Pa kako je šlo naprej? „Gospica B.
je očarala snoči vse občinstvo s svojim novim
zobovjem. Čestitamo iskreno! Za naivne vloge je
sicer nekoliko preobilna, ali upati je, da se tega
do prihodnjič odvadi . . . Mučno vrzel v začetnem
dialogu drugega dejanja, nastalo vsled nespora-
zumljenja igralcev s šepetalko, je prav srečno
izpolnila živahna konverzacija v tretji loži na desni,
sukajoča se okoli klobuka dražestne gospe dr.
Strojeve, ki je doživel sinoči svojo premiero in je
nadvse častno uspel. Koncem dejanja se je prišel
zahvalit ploskajočemu občinstvu tudi naš vrli
ljubimec C., nemara namesto zadržane šepetalke ...
Sodeloval je v igri ves slavni zoperni bor in je
nam pohvalno omeniti gospoda v desni proscenijski
loži, ki je s svojim lepodonečim basom vrlo podprl
finale zadnjega dejanja. Pohvaliti pa moramo izmed
občinstva tudi še g. inženirja Jelovška, nadporočnika
Pečata in odvetniškega uradnika Kocina, ki so s
svojim prisrčnim, nalezljivim smehom pripomogli
igri do uspeha. Splošna želja je, da se igra zopet
ponovi o kakih praznikih, najboljše o Binkoštih!"

— Imenitna kritika! Najboljša, kar smo jih
imeli! Seveda se mi ni bilo niti sanjalo o nji!
Ob četrti uri izide naš list. Izvedel sem o nji
šele ob 5. uri v kavarni, ko so me smejoči gostje

63

opozorili na njo. Ob polušestih mi je policijski
komisar namignil, da koraka pred kavarno, gro¬
zečega obličja in opremljen s solidno gorjačo, igralec

A. , virtuoz za idiotske vloge. Ker ne ljubim hrupnih
prizorov, sem se odstranil črez dvorišče, šel večerjat
iz mesta v okolico in se vrnil domov ob 10. uri.

— Ob polueni uri me je zbudila mačja serenada
opernega zbora ali, kakor se je bil zmotil navihani
Čebela, „zopernega bora“, sosedu pa so bile pobite
šipe, revež ni vedel, zakaj? Jaz sem pa vedel, da
zato, ker se je „zoperni bor“, netočen kakor vedno,
zmotil v oknih! Iz previdnosti sem nadaljeval
spanje pod posteljo. Sele ko se je zdanilo, sem si
upal nazaj na svoje običajno ležišče, vsled česar
sem zaspal uradno uro in me je zbudila postrežnica
s pismom, ki ga je prinesel tiskarski vajenec iz
uredništva. V pismu je stalo, da me nestrpno čaka
toliko gledaliških interesentov, da je najbolje, ako
ne pridem. Pa sem se kar odpeljal na solnčni jug
in si pismeno izposloval štirinajstdnevni dopust
do konca sezone.

— Šele zdaj, vrnivši se, sem izvedel, kak
semenj je bil. Stavci so prekinili delo, da so šli
iz uredništva metat igralce obojega spola. Tudi
občinstvo se je razkoračilo in trije, štirje so opustili
svoje lože oziroma sedeže. In cel kup pisem me
je sedaj pričakoval, večinoma brez pod- in pravo¬
pisa! Malo sem se jezil, smejal pa. veliko ! Le za

B. -ta mi je žal, za tistega, ki se je prišel namesto

64

zadržane šepetalke zahvalit! Mož mi je bil poprej
zelo naklonjen: po štirikrat na leto mi je bil
čestital za god. Moje neliterarno ime je namreč
Janez; ker pa ni vedel, kateri Janez je moj patron,
čestital mi je zaradi večje sigurnosti ob godovnikih
vsakega svetnika tega imena. Seveda sem se mu
primerno revanžiral, voščeč mu po trikrat novo
leto: začetkom sezone, koncem leta in o Veliki
noči. Bil je najvljudnejši Jugoslovan tostran Sotle!
Tudi on mi je odpovedal prijateljstvo! Sedaj sem
mu zrak in sicer slab zrak, kajti vstran obrne
nos, kadar me sreča! Upam pa, da zob časa
zaceli tudi to rano!

„Kaj pa Valentin Čebela?" smo vprašali.

— Imenitna pridobitev za naš list. Na gleda¬
lišče ga seveda ne moremo več spuščati, pač pa
smo ga vpregli v članke in notice o domači politiki.
Baje smo do sedaj pisali v preostrem tonu! Mo¬
rebiti se posreči njegovemu obzirnemu in diplomatski
previdnemu peresu ublažiti nasprotja v domačih
taborih.

Hudomušno se je. nasmehnil.

„Ali pa razume sploh kaj o politiki?" smo
poizvedovali.

— E — je mahnil Črtomir, smejoč se, z
roko — toliko že, kolikor naš „panoramar“ o
gledališču!

65

5

Literaren večer.

G ioconda. Drama s preveč dejanji in premalo
dejanja . . . Spisal D’Annunzio.

Dušeča mora veje z odra, neslišno
širi svoja baržunasta krila nad redko sejanim ob¬
činstvom. Enakomerno prše otožno parfimirane
besede, uho jih čuje, do srca ne segajo, zakaj
papirnate so . . . Ali bo dolgo trajalo? . . .

... Za hip vzbudi pozornost Danilova, ko
viharno objame Taborsko in jo, prijemši za glavo,
poljubi . . . Morebiti bi ji rada razmršila skrbno
zgrajeno frizuro . . . Kdo ve! Umetnice so od
vraga in Taborska je nevarna konkurentka . . .
Potem zopet trudni mir . . .

Črne pogrebne rokavice, ki se jih Nučič cel
večer ne iznebi z rok, učinkujejo hipnotizujoče na
onemoglo občinstvo. Težke veke se zapirajo . . .
tišina zavladuje, kakor v zakletem gradu ... le po¬
časno, redno dihanje se čuje.

66

Iz ozadja se širi mrtvaški duh: nekomu se
pote noge . . .

... Le malo še in omotica objame parter
in lože . . . Kajti galerija je prazna . . .

! ! ! V tem kritičnem trenotku se gospici v
tej in tej loži, angelu z rdečimi lici in z rdečim
klobukom, na glas kolcne in — nevarni čar je
strt! Občinstvo se zdrami, lahen nasmev spreleti
gledališče in sto hvaležnih oči se obrne v ložo . . .

V svoji loži v ozadju dela pokoro dr. I. Zelo
je nesrečen in sili domov. A  njegovi soprogi baš
danes ugaja v gledališču; nov klobuk ima, umotvor,
vreden pozornosti, ki jo vzbuja. Dr. I. se zmuzne
v bufet, ondu najde somišljenike. Potoži jim: „Tistih
dveh dolgih reklamnih člankov v „Slov. Narodu"
nisem čital. Ampak ko sem ju videl, takoj se mi
je stvar zdela sumljiva in sem sklenil, da ne grem
gledat igre, ki ji treba toliko priprege! Pa me je
žena pregovorila!! Joj meni, zakaj nisem ravnal
po lastnem preudarku !“

Dali so mu konjaka, a ko se je pomiril, so
vrgli pohleven mavšel.

Njegovi soprogi pa je zelo ugajalo v gleda¬
lišču. Tudi Ana Poč, ki ni imela novega klobuka,
je bila zadovoljna z igro, zato ker se nič ne strelja
v nji. In intendant in njegova dosti boljša polovica

67

5 *

sta bila celo navdušena! Toda med ljudi nista
šla ta večer . . .

*

Zgoraj za zastorom je dvigal igralec Boleška
pesti in klical proklatstvo nad ljubljansko občinstvo,
ker je premalo ploskalo Noskovi . . .

*

Domov grede me je vprašal interesantno obriti
suplent B., zakaj sta se pravzaprav pričkali ženski
v tretjem dejanju in zakaj so odrezali Settali roke .. .
Tačas mi je ujelo uho tudi ogorčeno kritiko dol¬
gega, zmrzujočega gimnazijca brez zimske suknje,
ki je z zobmi šklefetajoč razkladal tovarišu, da
Cankar tudi ne piše slabše . . .

Došla sva večno mlado gospo Ružo; logike
je pogrešala v igri: „Ce je mož ne ljubi, zakaj si
še ona ne poišče drugega, ne ? Manjka se moških 1
Ne?“

*

Bednarik se piše mož, ki raznaša gledališke
liste in pobira naročnino za sedeže. Ko je prišel
k meni po denar, sem poizkusil izvedeti še nje¬
govo mnenje. Bil je zelo rezerviran, kakor da je
prisegel uradno tajnost. Povedal je le, kaj ga najbolj

68

boli: kamor koli pride ali z listom ali po denar,
povsodi n j ega prijemajo zaradi repertoarja! Opro¬
stite, gospoda, jaz ne morem nič zato! — Da,
pravijo, samo stokanje imate letos na odru, kdo
bo pa hodil gledat to stokanje! Stokanja imam
dovolj doma,  grem rajši zvečer v gostilno, kakor
da bi moral še v gledališču poslušati stokanje!“
Tako pravijo ljudje. — Svojega lastnega mnenja
mi nikakor ni hotel razodeti. Prav je imel! Bilo
bi zoper disciplino!

HO

□D

69

Moja zadeva z Ano Poč.

(V obrambo.)

D a sem gospodom pri „meščanski stranki"
trn v peti, ki ga bi najrajši v žlici vode
utopili, vem in niti ne zahtevam božanja
z rokavicami, katerih itak nimajo. Nasprotno ! Če
jim do popolne sreče v tej dolini solz nedostaje
nič drugega, nego da mi zabrusijo v zobe, recimo,
kako „podrto peč“ — na mojo črnovojniško čast!
— naj jo zabrusijo; — ne bom zinil in tudi po¬
pravljal je ne bom, ne s § 19., ne s katerim drugim
za popravilo omenjene podrtije porabnim §-om.

Ali pa, ako jim drago, naj mi očitajo pijanost,
tihotapstvo, brljavost, plešo, paganstvo, trebuh in
da pri prefaransi umazano igram (kar pa ni res) —
ne bom se ganil!

Dokler se le meje dostojnosti ne prekoračijo!
Baš te meje dostojnosti pa je brezobzirno
prekoračila „meščanska stranka," objavljajoča v

70

svojem organu senzačno vest, da sem jaz, Jakop
Lazar, „s sladkimi lažmi zapletel v svoje razuzdane
mreže pomilovanja vredno gospico A. P. iz vele-
odlične rodbine v K., pobegnil z njo v Bosno,
ondu pa jo v samotni pokrajini slikovite Karaule
gore zavratno zapustil, da je reva prišla v roke
krvoločni roparski četi, ki jo je menda na meh
odrla in v rižoti pojedla."

To se mi očita! — Očitajo se mi taki zločini,
da me niti najmlajši kazenski zagovornik brez
takojšnjega predujema treh sto kron niti pogledal
ne bi!

Vprašam, ali sem zavezan tudi to v analah
naše notranje politične borbe nezaslišano natolce¬
vanje mirno pretrpeti? — Ne, jaz nisem zavezan
tudi tega v analah naše notranje politične borbe
nezaslišanega natolcevanja mirno pretrpeti, nego
prisiljen sem, nahajajoč se v obupnem stanju
skrajnega silobrana za napadeno svojo čast in
poštenje, brez slehernega ozira na osebe, reči in
razmere javno razodeti tako prave vzroke sovraštva
one stranke zoper mene, kakor tudi resnico o moji
zadevi z gospico A. P.

In javnost naj sodi 1

Kolovodja ..meščanske stranke" dr. Tarča je
prišel nekega večera začetkom lanske jeseni v našo
družbo k „Domačemu zajcu". Bil je tako ljubezniv,
da se je kar cedilo, in tekom živahne zabave je
obljubil iz lastnega nagiba, da nam pošlje pri-

71

hodnji mesec sulca, „takega sulca, da bo sam
zalegel vsem za celo večerjo". Dobro! Sulca sicer
nisem še nikoli videl ali celo jedel, a iz vznositega
glasu obljube sem posnel, da se nam obeta po¬
sebno odlično presenečenje. Vljudno smo sprejeli
prijazno obljubo.

Prišel je še enkrat, dvakrat v našo družbo
in vsakikrat s proroško zamaknjenim obrazom
omenil tistega sulca.

Potem pa preteče en mesec, pretečeta dva
— a ni bilo videti niti sulca niti njegovega pro-
roka.

Slednjič — dva tedna po volitvah — prikaže
se zopet v naši družbi, ne sulc, ampak doktor.
Povedal je, da je bil včeraj že trinajsti dan, kar
je moral zdržema slaviti volilno zmago pri „Santovi
žabi", da ga je pa to slavje privedlo že tik do
delirija in da narod ne more več zahtevati od
njega; zaželel si je slednjič pametne družbe in zato
prišel k nam.

To je bilo zelo laskavo; — vendar se mi je
videlo potrebno, tekom razgovora rahlo omeniti
izvestnega sulca — in da ga še nismo prejeli.

Ta predmet mu očividno ni dišal in hotel se
nam je izmuzniti s poceni dovtipom, da sulca
morebiti zavoljo tega še nismo prejeli, ker ga nam
še ni poslal.

Zagrabil sem za to besedo in stavil sem na¬
ravnost interpelacijo, zakaj ga ni poslal.

72

Pričel se je malomarno opravičevati, da se
ni nobeden ujel, — da jim je sicer nastavil, da
pa je prišla velika voda, ki je pobrala vse tiste
zanjke ali limanice in vabnike ali vrag vedi ka¬
kega hudiča, ki se sulcem nastavlja.

Prazen izgovor! Tako neumen vendar ni nikdo
— niti dr. Tarča ne, da bi nastavljal sulcem na
takih krajih, koder pride lahko voda zraven!

Pogrelo me je in povedal sem mu, da nam
ni prav nič za njegovega sulca; z eno besedico
namignemo krčmarju, pa nam preskrbi v 24 urah
lepih, pitanih sulcev, če hočemo, poln kurnik. A
tu gre za disciplino v stranki! „Mislim“, sem
rekel, „da smem pač v imenu cele družbe najodloč-
nejše zavrniti Vašo prozorno in tako cinično do¬
mnevo, da je volivce lažje loviti nego sulce. — Sulec
je bil obljubljen ! Dobro! Sulec je bil torej na pro¬
gramu „meščanske stranke 11 , — tega se ne da
utajiti! Če pa ..meščanska stranka 11  ne kani izpol¬
njevati svojega programa, revidirali bomo nekoliko
ta njen program, hkratu pa tudi glave okoli tega
programa!“

To ga je razjezilo; izpil je, plačal in šel.

Jaz pa sem se dal drugi dan obriti in ostriči,
kupil si nov klobuk in storil svoje korake k od¬
ličnim možem, ki so na vrsti in tudi zaslužijo, da
slednjič že postanejo prvaki itd., itd., in osnovala
se je nova stranka, kar je itak vsem znano. Pou¬
darjam le, da pri nadaljnjem razvoju razpora nisem

73

bil več udeležen. In zavoljo tega tako sovraštvo,
da se mi podtika naravnost smrt gospice A. P.,
to je one Ane Poč, ki jo je videti zdravo in polno
življenja vsak večer od pol sedme do sedme ure
na glavnem trgu, vznemirjajočo s svojimi rdečimi
lici, črnimi očmi in nafrfranimi lasmi vesoljno
srednješolsko dijaštvo!

Podpisani je dosegel častitljivo starost 38 let
in lahko se mu sme brez prisege verjeti, da se ne
peha več za krasnim spolom in takozvano ljubeznijo;
saj posebno sijajnih uspehov menda itak ne bi mogel
pričakovati, prvič, ker je, kakor trdi ves svet izvzemši
njegovo mater, izdatno grd, drugič, ker se v damski
družbi baje ne zna dovolj prikupljivo vesti in se mu
je že ob raznih prilikah namignilo, naj si omisli no¬
vega „Kniggeja“, češ da v oni stari izdaji, iz katere
menda zajema pravila svojemu vedenju v družbi,
gotovo kar mrgoli zelo neljubih tiskovnih pogreškov,
kateri namigi so pa zelo neumestni, ker je dom¬
neva, da poseduje podpisanec sploh kakega „Knig-
geja“, docela neutemeljena.

Oženiti se tudi ne namerava, deloma iz prejšnjih
razlogov, tretjič pa, ker mu ne gre v glavo, zakaj
dobi za vsako uro, ki jo kupi, in za vsak bicikelj
vsaj enoletno garancijo, ženo pa naj bi vzel kar
na dobro vero in jo moral obdržati, makar da je
ob njeni nabavi nad polovico oškodovan. Podpi¬
sanec je že marsikaj pil, tinte pa še ne!

74

Toda — poudarjati sem hotel zgolj, da nimam
niti nagnjenja niti sposobnosti za vlogo Don Juana.
Gospica Ana Poč — pa brez zamere — tudi nima
onih izrednih lastnosti duha ali telesa, katere bi
mogle resno omajati moje razpoloženje napram
ženstvu. Ana Poč je taka, kakršne so druge ženske,
— kvečjemu da ima, jaz ne vem, za par mili¬
metrov večjo glavo, kar je pa, rad priznavam,
nikakor ne kazi. Nasprotno ! Kaj da ima znotrej
v tej glavi, je seveda drugo vprašanje; — če bi
bil količkaj hudoben, bi ji lahko svetoval, naj se
z njo nikar ne suče preblizo ognja . . .

Seznanil sem se z njo čisto slučajno v kon¬
certu. Sedela je poleg mene in, oprezno me pre-
motrivša od pet do glave, me vprašala, kje
in kdaj se bo prikazala „divja žena" ; godba je
namreč baš svirala Dvorakovo skladbo tega imena.
Moje pojasnilo, da je v nocojšnjem koncertu ne
bo videti, jo je razočaralo in po končanem komadu
je dala duška svoji slabi volji z opazko, da sploh
ta godba ... in tudi ta kapelnik . . . zakaj kaže
hrbet tako odlični gospodi, ki posluša, in da se
ji zdi, da je v Kamniku to vse bolj tako . . .

Celih stavkov menda ni posebno ljubila in
njen predolgi jeziček se ji je pri sikavcih zadeval
ob zobke. Bila je zelo živahna in podobna „da-
keljnu" mojega prijatelja Kostiča.

Na poti proti domu se mi je brez ceremonij
pridružila; — ona stanuje v Rebri, jaz pa v Flor-

75

janskih ulicah; vso pot je migala z jezikom in
pravila o teti, ki ima v Kamniku ali pri Kamniku
štacuno, — o čudnih oblekah in frizurah dam pri
koncertu, — potem, da imam jaz tako znan obraz
in da sem podoben, ne vem, ali rajnkemu nje¬
nemu očetu ali rajnki materi — in še petnajst
drugih zabavnih reči. No, spanja mi ni motila, in
ko me je zjutraj zbudilo bingljanje in brenčanje
tramvaja, je bila uže pozabljena.

Pa mi jo prinese opoldne, iz pisarne idočemu
po Starem trgu, sam vrag nasproti, zročo me z
velikimi svojimi očmi tako zaupljivo, da sem se
nehote ustavil, očetovski ji pokimal z glavo in jo
dobrohotno pač vprašal, kako je kaj spala po
koncertu in če se ji je kaj lepega sanjčkalo.
Kaj bolj nedolžnega in praznega je pač nisem
mogel vprašati — ne? Dakelj št. 2. pa je zardel
noter v lase, mi pogledal z nekakim svetim strahom
v oči, rekel, da sploh ... in da doma kosilo . . .
in da pride zvečer ob petih v drevored, se zasukal
in urno odstopical.

V drevored pa zahajam po zimi redno vsak
večer, sicer ne ob petih, pač pa po pisarniških
urah ob šestih, ker ondu ni gnječe in se mi ni
bati, da stopim kaki dami na krilo ali se izpod-
taknem ob kako častniško sabljo, kar se mi včasih
pripeti.

Ta sprehod sem si privoščil, nič hudega sluteč,
tudi oni večer ob svoji običajni uri in uže sem,

76

dospevši do parka, se bil obrnil in se vračal proti
železniškemu tiru, kar prisopiha— seveda naravnost
proti meni — ona šaljiva prikazen, mi poda roko,
kakor da sva bogve kako stara znanca, me vpraša,
če uže dolgo čakam nanjo (jaz sploh nisem čakal
nanjo — nasprotno !) in pove, da se je spomnila,
da v pisarni ... in sploh ... in zato je šla šele
ob šestih z doma.

Ob količkaj gorkejšem vremenu bi bil skočil
iz kože! Njej pa se je videl ves položaj popolnoma
pravilen, kakor da sploh drugačen ne bi mogel biti.

Stopicala je poleg mene, skušala ubrati z
menoj enak korak, včasih pa se obrnila s celim
obrazom proti meni, stisnila ustnici in mi za par
hipov nepremično pogledala v oči, kakor da hoče
na dnu moje duše brati najtajnejše moje misli.

Zakaj da sem jo danes opoldne vprašal po
njenih sanjah ?

Moj odgovor, da niso bili za tem vprašanjem
prav nikaki tajni nameni skriti, ji ni ugajal.

Dolg, resen, nezaupljiv pogled — skozi ustnici
pa je pokukal jeziček. Potem kratek molk.

Promenada se je nadaljevala. Živahni moji
spremljevalki se je kmalu zopet razvozljal jezik,
trudni moji možgani so se pa vdali apatičnemu
ždenju, katerega ni čebljanje ob moji strani, jednako-
merno kakor dež, prav nič motilo.

. . . Pravila je, da se dopoldne uči kuhati,
popoldne pa hodi „k š’vajnu“.

77

Razmišljen sem omenil, da je to prav lepo
— naj le pridno hodi h kuševanju — vse je dobro,
kar se človek nauči v mladosti.

Omolknila je, pogledala me po strani in se za
en korak oddaljila od mene.

Vzdramim se in rečem, da nisem dobro ra¬
zumel njenih zadnjih besed.

K „ši-va-nju“ da hodi, ponovila je z raz¬
burjenim glasom pretirano razločno, saj zato jo je
teta v Ljubljano . . . sedaj se uči šivati belo, čez
osem dni pa prične s pisanim in tega si ne bi
bila mislila od mene ... in sploh ... naj le
teto vprašam, z moškimi ni ona nikdar nič . . .

Tresoči se njen glasek je napovedoval bliža¬
joče se solze.

V drevoredu ni bilo videti duše. Bližnja elek¬
trična žarnica je svetila tako klavrno kakor tleči
konček vlažne viržinke — mojega srca se je
polotila nekaka neznana milina — prevzelo me je
sentimentalno sočutje s tem neumnim otrokom
na moji desni strani — dotaknil sem se rahlo
s prsti svoje desnice njenega vratu, hoteč prisloniti
njeno glavico na moje prsi in ji pritisniti pomirljiv
očetovski poljub na nedolžno čelo, — ali ne za¬
suče ta spak malo svojo glavo tako, da se nena¬
doma znajdejo moje ustnice ji pod noskom njenih
in je brez moje krivde izgubil poljub devetdeset
odstotkov očetovskega značaja ter se mi je isti

78

hip rodila misel, da bi bilo res odveč, če bi se ta
„otrok“ še hodil učit „kuševanja“.

Mešanih občutkov poln sem stopal nem poleg
nje, ki je vzdihnila „Jakob!“ — vrag vedi, kje je
izvohala moje ime — in se tesno oklenila moje
roke. Pričela me je seveda tikati in rekla, da je
sedaj vsa ... in da mi hoče zaupati, kaj se ji je
sinoči sanjalo.

Prikazal se ji je sv. Tomaž v vsi gloriji, kakršen
stoji v kapelici poleg tetine hiše, jo blagoslovil in
ji obljubil, da bo srečna z menoj, naj le njemu,
sv. Tomažu, zaupa, — h kratu pa se bridko pri¬
tožil, da mu že tri tedne, odkar je ona odšla v
Ljubljano, ne brli več lučica, ker mu živa duša v
naprednem Kamniku ne privošči kapljice olja v
njegovo svetilko.

To se ji je sanjalo. Pisala je seveda takoj
zjutraj na vse zgodaj (menda se je bala, da se
sv. Tomaž ne skesa) teti zavoljo velike slatinske
steklenice lanenega olja za sv. Tomaža in —
sedaj sem bil menda že zaaran!

Pričelo se mi je zelo muditi v mesto.

Po poti pa sem še izvedel, da so Ani Poč
— tako je bilo ime „nedolžnemu otroku" — na¬
tanko znane moje rodbinske in imovinske razmere,
da ve moj poklic, koliko imam plače na mesec,
kam zahajam v krčmo in — da sem na dobrem
glasu v Ljubljani.

79

Žalibog, sem si mislil.

Tako sem se nalezel Ane Poč.

Ne pišem mehkužne povesti za lahkomiselne
ljudi, ali moral sem biti obširen, da se spozna
prava mera moje krivde.

Ane Poč se nisem mogel več iznebiti; držala
se me je kakor klop. Poudarjala je rada svojo
brezmejno srečo, da sme ljubiti tako „značajnega“
moža kakor mene. „Značajnega“ imenujejo ženske
namreč tistega, ki „osreči“ svojega dekleta, to se
pravi, da ga po rimsko-katoliškem obredu poroči.
Druge vsebine pojem „značajnosti“ za ženske sploh
nima!

Prestajal sem neizrečne muke.

Spanje se me je ogibalo in spominjam se,
da sem tačas tekom dveh strašnih noči iznašel
pet popolnoma izvirnih, grozovitih kletvic, ki se
je vsaka pričenjala z vsaj dvajsetštevilčnim brojem ...

Reči pa nisem smel niti najmanjše besedice.
Na enem najinih prisiljenih večernih izprehodov
sem s šaljivim glasom namigaval, da sem že prestar
za ženitev, pa je krčevito zaihtela, izpustila mojo
roko in bila pripravljena, se takoj vreči na želez¬
niški tir in ondu čakati, da se jo pravočasno dvigne
in s tira spravi.

Preveril sem se, da brez hrupnega škandala
ne bo moč končati najinega „nežnega razmerja".

Neznansko posla ji je prizadevala tudi ureditev
najine bodočnosti, v kateri sta dekoracijski divan

80

in umivalna miza z velikim zrcalom — „tramo“,
je rekla — igrala odlično vlogo. Sestavila je tudi
natančen mesečni proračun o dohodkih in izdatkih,
za smodke mi odkazala cele tri krone in odredila,
da bova vsako nedeljo večerjala izvun doma, n.
pr. pri „Domačem zajcu" v krogu mojih prijateljev.
Moral sem se zasmejati. „V krogu mojih prija¬
teljev 1“ — naj jih koklja brcne — ki so pričeli
zadnji čas, osobito oženjeni, take nedostojne dov¬
tipe zbijati, da je zurlaj pred durmi vedno življenja
nevarna gnječa prisluškujočih natakaric.

Oporekal pa nisem. Saj je bilo vendar vse
skupaj izključeno! Zakaj da bi baš jaz moral vzeti
Ano Poč?!

Na tisoče je mladih mož, kateri so za to in
imajo čas in vse; naj bodo ti značajni in jo osre¬
čijo 1 Kaj sem pa storil tako hudega, da bi moral
baš jaz sirota pobrati vse nadležne babnice celega
sveta! Osobito pa Ano Poč, ki bi se zakon z njo
končal najkasneje v treh dneh vsaj z ubojem! Saj
so naši preiskovalni sodniki itak že preobloženi z
delom!

Ani Poč se je zazdelo, da jo moram enkrat
seboj vzeti v gledališče ali v koncert ali na ples,
ker ona ... in sploh tudi teta . . . skratka po¬
kazati se je hotela ljudem v moji družbi. Kako pa!
In pri vsakem sikavcu se ji je jezik zadel ob zobe !
Da ji ga vsaj za nekaj časa zavežem, sem jo vedel

81

6

v panoramo; — bilo je to v soboto popoldne
okoli petih, ko je najmanj občinstva.

Sedla sva v najtemnejši kot, in ko sem jo
podučil, kako naj gleda, posvetila je hitro vso svojo
pozornost slikovitim bosanskim pokrajinam, ki so
se vrstile mimo začudenih njenih oči.

Bil sem zelo slabe volje. Razvedriti me ni
mogel niti pogled na Mostar z jugozapadne strani,
niti oni s severovzhodne s pogledom na gorovje,
niti bodreča navzočnost mladega sodobnika na
moji desni strani, na čigar nosne sluznice je bilo
menda vlažno vreme zadnjih dni zelo neugodno
vplivalo, tako da je le z zelo energičnim, pri vsaki
sliki dvakrat se ponavljajočim, precej hrupnim po-
teganjem sape navzgor mogel za silo preprečiti,
da mu nos ni delal neprostovoljne konkurence
bogaboječi zadrugi svečarjev. Zelo točno in enako¬
merno : pri vsaki sliki dvakrat!

Pričela me je skeleti koža. Ali sem zato prišel
v panoramo? Ob taki godbi je vendar vsaka iluzija
nemogoča! — Jaz mislim, da bi panoramsko pod¬
jetje, ki na lepakih poživlja kadilce, naj odlože
smodke, moralo izdati sličen poziv tudi na take
mlade sodobnike. Naj tudi odlože — potem šele
prisedejo!

Saj je res 1

Imel sem dovolj; tiho sem zapustil panoramo,
namenjen, šetaje se zunaj počakati na Ano Poč.

82

A komaj dospem do šolskega drevoreda in
se baš obrnem, slišim od panorame sem ženski
krik. Obidejo me čudne slutnje. Bližam se oprezno
in vidim v temi veliko gručo žensk — menda so
se bile baš končale litanije v Senklavžu — iz
gruče pa se je čul razburjeni glas moje Ane Poč.
Ihtela je — razločil sem svoje ime — »zapustil . . .
v turških hribih ... nesrečna ... sv. Tomaž . . .
teta . . .“ hitro vse vprek.

To prismojeno bitje je torej mislilo, da sem
mu nalašč ušel, in zavoljo tega uprizorilo ta skrajno
smešni in mučni škandal! O!

Ker se škandala ni dalo več s sveta spraviti,
sklenil sem takoj, da porabim vsaj njegov dozdevni
vzrok — in nisem šel bliže.

Pač pa je pristopil mestni stražnik, ki jo je
potolažil in spremil domu.

Kako mu je popisala v svoji bujni domišljiji
najino razmerje, ne vem. Pač pa sem izvedel, da
je prišel tisti večer v krčmo k »Santovi žabi“ po¬
licijski komisar in da je bilo potem toliko krohota,
da niso mogli prebivalci sosednjih štirih hiš do
polnoči zatisniti očesa.

Smejalo se je seveda meni!

Naj bo! Prestal sem brez pritožbe vso sra¬
moto, smatrajoč jo zasluženi kazni za svojo krivdo.
Kar sem zagrešil, priznavam in ne iščem milosti.
Odložil sem brez poziva vsa odborništva in izstopil
iz šestih društev in edne bratovščine, kar me je

83

6 *

bilo stalo na leto 112 K in 6 očenašev. Ustrašil
se nisem nobene konsekvence.

Javnost pa, v katero se zatekam, naj sedaj
sama sodi, kolika je moja krivda v tej odkrito¬
srčno razodeti zadevi — a hkratu naj sodi, kako je
označiti počenjanje onih ljudi oziroma „meščanske
stranke", ki je iz malenkostne muhe napravila
rjovečega slona in mi podtika dejanja, katerih bi
bil zmožen kvečjemu kak novostrujnik v svoji
drami, nikakor pa ne dostojen človek X. činovnega
razreda.

V Ljubljani, februarja meseca 1901.

Jakob Lazar.


84

Birokratkočasnice.


Sporni ščurki.

(Iz rabokupnega postopanja v pasjih dneh.)

D r. Janko je moj prijatelj in spremil sem ga
zadnjič na sodišče, da bi šla potem skupaj
na pivo. Imel je civilno razpravo na št. 50.,
meni pa je velel, naj sedem na klop in markiram
občinstvo, saj nič ne stane! Tako sem deležen
postal sledeče pravde.

Stvar je pravzaprav vsakdanja in malenkostna;
ali pravniki so res od hudiča, da znajo napraviti
iz slehernega šmira velikansko afero, kakor da gre
za blagor očetnjave. V tem pogledu jim ni odre¬
kati zaslug.

V Vodmatu torej — nevem več ali v Boho¬
ričevih ali Japljevih ali Ravnikarjevih ulicah, toliko
vem, da so imenovane po literatu bolj vodmatske
dobrote — je najela stranka stanovanje in napra-

87

vila pogodbo za dve leti. Komaj pa pretečejo prve
kvatre — ala! — pa odpove stanovanje, češ, ne¬
rabno je zaradi — preobilih ščurkov.

To stranko s ščurki je zastopal Janko, ki je
res na prav zaslužen način razložil ves položaj.

Rekel je, da je teh ščurkov, ki so „pravna
podstava navzočni odpovedi", milijon. Po stropih
lazijo, po stenah in po tleh; po mizah, po stolih
in po novi zofi; v shrambi skrunijo posodo in
skrivajo se v čevlje, v klobuke in oblačila. Brez¬
božno in brez sramu nadlegujejo zbegane prebi¬
valce celo v posteljah in stranka in njeni ljudje
si vsak večer po molitvi nabašejo bombaža v ušeša,
najmlajšega pa, ki spi še z odprtim gobčkom,
pokrijejo kar čez glavo z organtinom, potem šele
brez skrbi zatisnejo oči; in celo pod odejo najdejo
beštije svojo pot 1 — Uporabljana sredstva prav
nič ne zaležejo, ne boraks, ne sol, ne petrolej; ne
ganejo se iz stanovanja, ampak od dne do dne
jih je več in rase njih predrznost! — V umivalniku
se jih vsako jutro napaja celo krdelo in voda kar
vidno pod njimi usiha, tako jo žehtajo. Takisto
pri vodovodu! Tam se je konstituiralo kar več
stalnih omizij te žejne bande! •— Stranka, upo¬
števajoč njih nagnjenje do pijače, se ni ustrašila
nadaljnih žrtev in jim je pričela nastavljati čez noč
piva na krožnikih. In glej! Drugo jutro jih je bilo
vsakikrat res vse črno okoli nastavljene opojne vade:
stari in mladi, brez razlike stanu in spola, so ležali

88

kar vprek, vsi pijani kakor muhe, in so, pometeni na
dvorišče, postali pica gospodarjevim kokošim, a sva¬
rilni zgled vsem pijancem ! Ali uspeh je bil le navi¬
dezen ! Čudom in strahom je zapažala stranka, da
se število njenih črnih podnajemnikov polagoma, a
stanovitno množi in množi, hkratu pa, da se v
njih vrstah vrše osupujoče premembe. -—- Vajena
je bila dosedaj videti le rejene ščurke v črnih,
blestečih monturah. Zadnji čas pa, kar jim je na¬
stavljala pivo, so se jele pojavljati med njimi nove
prikazni: suhe pokveke, izstradane, da bi jim lahko
rebra štel; preselile so se bile nedvomno iz sosed¬
njega stanovanja, kjer je bival in čakal na regu¬
lacijo plače droben učitelj z obilo družino. In z
grozo je zapažala med pijanci, smrčečimi okoli
krožnikov, zanemarjene vlačugarje s prašnimi šte-
bali, prihajajoče očividno iz daljnih krajev onostran
ceste! Nezaslišano !! Ta požrešna črna garda je
torej v svojem omejenem samoljubju res smatrala
nastavljeno pivo zgolj za hvalevreden izraz jugo¬
slovanske gostoljubnosti, se vdajala brezskrbno
svojim razkošnim orgijam in vrhutega, navdušeno
raztrobivši slavo tega gostoljubnega stanovanja,
provzročila vznemirljivo priseljevanje vunanjih ele¬
mentov !!! V takih okolnostih pač ni preostajalo
obupani stranki nič drugega, nego da odpove!
Seve gospodarju, ne ščurkom ; kajti da bi se slednji
v svoji slaboumni podivjanosti tudi le količkaj
zmenili za katerikoli ukrep slavnega c. kr. okrajnega

89

sodišča, po teh izkušnjah sploh ni bilo priča¬
kovati! . . .

Tako je govoril Janko in končno še naštel
celo rajdo prič, ki lahko pod prisego potrde vsako
njegovo besedo.

Odkritosrčno povem: nisem mislil, da zna
Janko v treznem stanju tako lepo, premišljeno in
prepričevalno govoriti!

Vsaj name je napravil globok vtisk in priča¬
koval sem po pravici, da bo sodnik kar vstal in
razsodil v imenu postave, da morajo ščurki pri
tej priči pobrati svoja šila in kopita in izprazniti
stanovanje — midva z Jankom pa bova šla na
pivo.

Pa se je že vzdignil nasprotnikov zastopnik,
mlad človek brez trebuha, ki je šele pred 14 dnevi
otvoril svojo pisarno, in je pričel v tej pasji vro¬
čini na dolgo in široko klenkati, da tako nagajive
odpovedi še ni videl, odkar je odvetnik -— da ne
bo dosti govoril (naj ga hudič jaha!) in da podaje
le sledeče ugovore:

1. da jih sploh ni v stanovanju, ščurkov;

2. da jih je zaredila stranka sama;

3. da ti ščurki ne skrive nikomur lasu, kamoli
da bi bilo zaradi njih stanovanje nerabno!

4. da zanje hišni gospodar sploh ni odgovoren,
ker jih ni niti najel niti pooblastil, a po §-u 1313.
državljanskega zakonika ni nikdo odgovoren za
dejanje tretjih; — kar se pa tiče tožiteljevih prič,

90

naj so vesele, da mu zgolj lojalni oziri na novi
civilnopravdni red branijo, da jim naravnost v lice
ne očita sumljivosti oziroma zavržnosti quoad gene-
ralia!

Zdaj je seveda zrasel greben tudi hišnemu
gospodarju, ki je bil med Jankovim govorom kaj
klavrno čepel v svojem kotu. Stopil je kar pred
sodnikovo mizo, vzdignil tri prste in zahteval, da
se mu takoj prižgeta sveči, ker hoče petkrat
zaporedoma priseči, da ščurkov res ni niti najel,
niti pooblastil. Njemu niso ščurki sploh nič mar!
Hiša je nova in brez ščurkov postavljena. Prišli
so v hišo šele iz šute podrte stare bolnice, s ka¬
tero je dal magistrat posuti cesto. Naj pa še ma¬
gistrat odpravi ščurke, saj ima policaje, pa naj
mesto psov brez mark love ščurke! To je prav¬
zaprav vnebovpijoč škandlet, da so ti ščurki . . .

Prekinil ga je sodnik, češ, da je sedaj že sit
teh grilov in da bo zaslišal le še izvedenca, ali
je ta mrčes res tak zakonit nedostatek, da ga ni
izlahka odpraviti in da je vsled njega stanovanje
nerabno; ker pa Ljubljana nima posebnega
strokovnjaka za to stvar, je rekel, zato je povabil na
razpravo stalno zapriseženega izvedenca pekovskega
stanu, ki bi utegnil biti še najbolj poučen o spornem
vprašanju.

Res: izvedenca pokličejo v sobo.

Bil je lepo rejen gospod, ki je prav dosto¬
janstveno dišal po boljše vrste žganju.

91

Poučen o predmetu zaslišanja je izjavil, da je
pošten pek, ki ga poznajo na magistratu in pred
sodnijo, in da je takrat, ko je bil postavljen za
izvedenca, pred živim bogom prisegel oddajati
svoja mnenja. „po pravilih svoje obrti"; zato
ogorčen protestira, da se smatra ščurke, poklicavši
njega za izvedenca, nekako za del pekovske obrti
sploh in njegove posebej. To je zanj zelo, zelo razža-
ljivo in mora pač iz tega ozira prav nujno prositi,
da se mu za ta slučaj odmeri vsekako izdatno
višja izvedeniška pristojbina nego običajno! —
Sicer pa ne mara delati sitnosti, ker je toženec
njegov prijatelj, in z mirno vestjo potrjuje, da je
moč, najtrdovratnejše ščurke odpraviti s caherlinom
v teku enega tedna tako temeljito, da se vse veke
več ne vrnejo. To ve po lastni izkušnji, ker je že
15 let pek in hišni posestnik in jih ves ta čas na
ta način odpravlja iz stanovanja in iz pekarije vsaj
šestkrat na leto . . .

Potem je bila stvar kar ena, dve končana in
šla sva z Jankom na pivo.

Kako je sodba iztekla, ali ostanejo ščurki še
lahko v stanovanju ali ne, sam nisem prav razumel,
ker nisem pravnik. Skraja sem mislil, da je pravdo
dobil Janko, ker je tako živo pritrjeval sodniku,
češ, da bi bil sam tudi tako razsodil in da pri¬
tožba itak ne bi imela uspeha.

Potem, pri pivu, mi je povedal Janko, da je
pravdo izgubil in da se bo pritožil zoper sodbo,

92

ki jo bodo „zgorej“ prav gotovo z velikim kon-
duktom pokopali.

Omenil je, da je poprej pritrjeval sodniku le
iz običajne vljudnosti, nekoliko pa morebiti tudi
zaradi tega, da bo sodnik, nič hudega sluteč, se¬
stavil pismeni izdatek sodbe bolj površno in jo
bo potem še lažje pobijati v pritožbi.

Pravniki so res od hudiča!

93

Vizitacija.

S ledeče nam je pripovedoval profesor Janko
Kveder.

Ni višjega užitka na svetu, je rekel, nego
sam imeti počitnice in zraven gledati, kako se
drugi mučijo z delom. Zato se vsako poletje
peljem v „prijazno slovensko mestece" A., obiskat
svojega prijatelja Antona Krokalja. Saj ga poznate;
po službenem činu je sicer le sodni tajnik, ali
v istini je c. kr. steber ondotnega sodišča!
Koliko ima ta človek dela, živa duša ne verjame
in kakor rečeno, zame ni večje slasti nego po¬
slušati ga, kadar tarna zaradi preobilega posla.

Ko sem ga pri letošnjem obisku ob petih
popoldne dvignil iz pisarne, kjer je ob mojem
vstopu baš s trpečimi pogledi in s trudnima ro¬
kama po mizi sukal in obračal debel, še s konopcem
omotan spis, se mu niti govoriti ni dalo. Molče
je zaklenil pisarno, me vedel pri stranskih durih

94

iz sodnega poslopja in potem po skritih ulicah v
temno gostilno. Tukaj, pri plzencu, se mu je šele
odvezal jezik.

„Saj pravim", je vzdihnil, „sodniki bi imeli
gotovo najidealnejšo službo, če ne bi bilo nič dela!
Ali kaj, ko ga je čez glavo, da kar gagaš! — Vi
profesorji ste seveda kavalirji, vi, vi! Pol leta imate
počitnice, pol leta nič opraviti, za nadure pa še
posebej plačilo! Sicer pa: Bog te požvižgaj, kole¬
raba, da si me vsaj prišel obiskat!" Vzdihnil je
globoko in se okrepčal.

Zahvalil sem se ginjen na prekrasni napitnici
in izrazil nado, da vremena sodnikom bodo se
zjasnila. Saj sedaj so dobili, ako se ne motim,
novega nadpredsednika in ta bo gotovo izprevidel,
da so z delom preobloženi, in bo potrebno ukrenil,
da bo on, dični moj prijatelj, primerno razbre-.
menjen.

Anton Krokalj me je divje pogledal, stresel je
svojo grivo, zaničljivo je pihnil predse in rekel:
„Vraga bom razbremenjen, ogrskega! Saj je bil
že tukaj nadpredsednik ! Veš, kaj je odredil? Da
moram vsak teden enkrat sedeti! Prosim te, letos
imam že sedaj pet C 1 ) in osem Cb 2 ) več nego lansko
leto ob tem času! Naka, ni mu zadosti! Se se¬
deti moram vsak teden enkrat!" — Bil je zelo
ogorčen.

*) Pravde do 1000 K.

2 ) Bagatelne pravde.

95

Tudi meni se je to zelo čudno zdelo in
vprašal sem ga, kaj je pravzaprav zagrešil, da je
vsak teden zaprt in mora sedeti, nakar mi
je pojasnil, da sem tepec in da se „sedeti“ ne
pravi, biti zaprt, ampak biti za sodnika pri kazenskih
razpravah okrožnega sodišča. Pripomnil pa je, da
ta simbolična beseda precej točno izraža kakovost
dotičnega duševnega delovanja.

Nadaljeval je renče: „Ta me bo razbremenil,
ta! •— Naš vratar je še sedaj jezen nanj, ker mu
je pri odhodu dal le dve kroni napojnine!“ —
Pomembno se je namrdnil in si naročil drugo
čašo.

Ker sem zgodovinar, me seveda vsi svetovni
dogodki močno zanimajo in prašal sem prijatelja,
kako in kaj je vse bilo, ko si je prišel novi nad-
predsednik ogledat ta zavod svete pravice.

S tem prašanjem sem mu očividno ustregel.
Obraz se mu je razjasnil, in ko si je namazal
jezik, je pričel praviti: „Le čakaj, povem ti vse
od kraja, kako je bilo. — Torej naprvo je prišla
okrožnica našega predsednika in v njej je bilo
branje, da počasti novi gospod nadpredsednik tega
in tega dne s svojim posetom naše okrožno sodišče;
naj se torej ob tej in tej uri zberemo v posvetoval¬
nici številka toliko in toliko in sicer svečano odeti v
črno družabno suknjo in okomatani s črno kravato,
da bomo predstavljeni njegovemu preblagorodju.
Dobro! Ti ne poznaš življenja in zato ti povem,

96

da je bilo to navodilo zastran obleke absolutno
potrebno. Sicer bi se lahko pripetilo, da bi bil
eden ali drugi naših mlajših gospodov poizkusil
imponirati nadpredsedniku v kolesarski obleki, s
križastimi nogavicami in z grmom kopriv za klo¬
bukom! Taki so naši ljudje! Zato se pa tudi tako
redko kateri izmed Slovencev povzpe do dvornega
svetnika! — Meni seveda ni bilo treba tega poduka,
ker vem, kaj se spodobi. Sploh nisem prišel zastran
obleke v nikako zadrego. Imam dostojen črn kaftan;
maturiral sem sicer že v njem, pa je še brez ma¬
deža, ker ga le redkokdaj nosim. Predlansko leto
mi je bil res nekaj preozek portal, veš, da ga
nisem mogel zapeti; lokavi krojač je rekel, da se
ne da razširiti, jaz sem si pa mislil, ne boš mi
novega delal ne, časi so preslabi — ljuba duša,
svečana meseca, ki ima le 28  dni, mi še ostanejo
kake tri, štiri kronice, drugače pa nič, čisto nič,
dasi sem samec — kaj bom trosil denar za nov
kaftan! — pa sem toliko časa karlovovarsko sol pil,
da sem za sedem kil splahnil in mi je zdaj suk¬
njiča zopet čisto prav! O, še ga bo igrala, šel" —

Samozavestno mi je prikimal, izpraznil čašo
in potem nadaljeval.

„Ampak naš svetnik Robida, ta se mi je
smilil! Moral si je novo salonsko obleko kupiti
nalašč za to priliko; dve leti jo bo plačeval, revež,
v obrokih, če ne bo rajši „napumpal“ države za
predujem. Veš, mož je bolj pobožne sorte in je

97

7

s svojo suknjo preveč lazil za procesijami po solncu.
Kaj ima od tega! Suknja mu je ogorela in se mu
pričela svetiti kakor lisjak izza grma! Saj jo
je dal prinesti v pisarno, da smo imeli ogled
in izrekli svoje mnenje. Suknja ni bila mogoča!
Pri nadsodišču nas itak ne ljubijo posebno:
— ne, ni je bilo riskirati! Morala je biti nova,
dasi se nam je mož smilil! — Ampak zato je v
svojem novem ornatu in s tistimi rjasto-rjavimi
rokavicami tako dostojanstveno izgledal, da je
na ves gremij napravil izredno dober vtisk! — Ze
se govori, da ga z novim letom od okrajnega
sodišča proč vzemo gori k okrožnemu! Avanzma
to sicer ni nikak, veš, ampak zgorej pri okrož¬
nem sodišču imajo svetniki v svojih pisarnah
vsaj usnjato garnituro, pri nas pri okrajnem so¬
dišču pa nič nego dva okorna lesena stola . . . .
No, saj mu jo vsi privoščimo, garnituro, ker je
poštena duša! Rokavice si je moral tudi nove
kupiti ... 1 gld. 40 kr. je dal za nje pri Letnarju
pred mostom. Tako mi je sam pravil: „Ali

gospod Letnar, sem rekel, 1 gld. 40 kr! Zadnjikrat
sem plačal zanje le 1 gld. 10 kr! — O, gospod
svetnik, je odgovoril, kje so tisti časi! To ceno
so imele pred petnajst leti!“ Zdaj pa veš, kdaj
je bil zadnjikrat kupoval rokavice! —

Sploh zaradi rokavic je bila burna debata pri
nas na okrajnem sodišču. Jaz sem rekel, meni je
vseeno, jaz jih imam, jih je zadnjič brat pozabil

98

pri meni. Naš „stari“, namreč vodja našega sodišča,
in pa kazenski tajnik sta bila zoper rokavice, češ,
predsednikova okrožnica jih ne predpisuje! —
Ti koleraba ti! Seveda jih ne predpisuje, a to ni
nikak razlog zoper! Saj hlač in škarpetov tudi ne
predpisuje, sem rekel, dobro! — pa nastopimo
kar bosi do kolen! Morebiti je zdaj takšna moda,
da so dame zgorej dekoletirane, gospodje pa spodej!?
Ne? — Pričkali smo se, kakor da gre za moteno
posest. Jaz sem jih moral sredi debate pustiti,
ker so me čakale stranke. Ampak toliko vem, da
se niso zedinili. Naš „stari“ je potem napravil
dolgo službeno poročilo z obligatnimi latinskimi
citati na predsedništvo in prosil navodila zastran
rokavic. Jaz nisem nič vedel o tem, pa sem šel
tudi na svojo roko prašat gospoda predsednika.
Gospod predsednik je potem dekretoval rokavice.
— Da, da, ti ne veš, koliko nam je dalo vse to
dela!“ —

Seveda se mi je dobro zdelo, da nisem jaz
imel tega obilega dela. Prijatelj Krokalj pa je
zadovoljni izraz mojega obraza menda napačno
tolmačil.

„No, da, ti se muzaš," je nadaljeval, „misliš
pač, kaki kmetavzi smo na okrajnem sodišču, ker
ne vemo sami, kaj se spodobi! Kaj pa porečeš
potem gospodom zgorej na okrožnem sodišču,
kaj, tistim gospodom, ki vse boljše vedo, ki so

99

7 *

pa imeli vendarle pomisleke celo zastran hlač! —
Vidiš, druga instanca, pa ni vedela, kaj si naj
natakne na bedra! Zdaj se muzaj, koleraba, zdaj!
— Najprvo so se udarili zaradi hlač, kake barve
morajo biti, v četrtek pri kazenskih razpravah med
posvetovanjem. Zagovornik dr. Gad je zunaj že
tolažil svojega skesanega klijenta, da bo morebiti
vendarle oproščen, ker se sodniki tako dolgo po¬
svetujejo. Pa je bil klijent soglasno obsojen po
obtožbi in je le zaradi hlač posvetovanje trajalo
toliko časa! — Potem je pa prišel še predsednika
interpelirat svetnik Spelak, baš takrat, ko sem
bil jaz zgoraj zaradi rokavic. Potrkal je in pokukal
v sobo. „Pardon, gospod predsednik," je prašal
s svojim rezkim glasom, „hlače črne ali sive?"

t ,Sive, vedno sive!"

„Državno pravdništvo nastopi v črnih hlačah!"
je sitnaril Spelak.

„Kdor nima sivih, vzame seveda črne. Pra¬
vilne pa so sive!" ga je fino podučil pred¬
sednik.

Spelak je odkuril, pa vem, da ni bil prepričan,
ampak da je šel še stikat po Glaser-Ungerjevi
zbirki, če najde morebiti kako vrhsodno odločbo
zastran hlač. — Sitnež — kadar le more, mi ovrže
kako sodbo in mi da kak nos, pa samo zato,
ker ga jezi, da rabim violetno tinto! Ampak mož
se jako moti, ako misli, da bo zastran tinte kaj

100

dosegel pri meni! Hvala Bogu, še smo sodniki
neodvisni!"

Z bojevitim pogledom je izpil, kar je imel
v čaši in potem poklical natakarico: „Na, koleraba,
naj bo, prinesi še eno! — „Da, da,“ je vzdihnil,'
„kaj ti veš, kako živimo mi trpini!"

Sveže pivo mu je zopet nekoliko razvedrilo
mračno čelo.

„Postavili smo se pa le pošteno v svoji gali
pred novim nadpredsednikom. Salament, kar spo¬
znal bi nas ne bil! Moj kanarček se me je tako
ustrašil, ker me ni vajen videti v cilindru, da je
kar počenil na klinu in nekaj naredil. Skoda, da
me nisi ti videl . . . Ampak mojega kanarčka le
pridi pogledat, pridna zver, zjutraj ob štirih prične
in ti gode neprenehoma do večera. Saj pravim,
tako je priden kakor njegov gospod! V znak
svojega priznanja sem mu letos podelil naslov in
značaj koncertnega vodje in mu zboljšal gažo v
obliki enega jabolčnega krhlja na teden. Država
ni tako pravična, vidiš! — Da, in enega mačka
imam, mucek-mijavček mu je ime, ga tudi lahko
pogledaš". — Prijatelj je bil skočil iz tira, pa
ni znal nazaj. Niti izdatni požirek, niti bobnanje
prstov po mizi mu ni pomagalo. Z globokim
rekom: „Tako je naše življenje, brate, tako, tako!"
je podprl glavo v obe roki in se vdal nememu
premišljevanju.

101

Priskočil sem mu na pomoč s prašanjem:
„Torej, kako se je pa izvršila vizitacija?"

Hitro se je vzdramil. „Saj res! Vidiš, tako
glavo imam od samega dela! — O, nadpredsednik
je bil prav prijazen pri predstavljanju in vse je
šlo čisto dostojno, gladko in brez ničnosti. —
Drugi dan popoldne je prišel doli k nam si
ogledat še okrajno sodišče. Naš sodni predstojnik . ..
Le čakaj, da ne pozabim: Naš „stari“ je imel

tisti slavni cilinder, ki ga je kupil leta 1879. na
licitaciji iz zapuščine starega Kašmana in je bil
cilinder že takrat polnoleten. Takih cilindrov ni
več na svetu! Veš, da smo se cilindra bolj veselili
kakor nadpredsednika! — Torej naš „stari“ je
takoj pričel vrtati nadpredsednika, koliko imamo
dela pri okrajnem sodišču in da potrebujemo
brezpogojno še dva tajnika, dva pristava in milijon
avskultantov, kakor je tudi res. Ali misliš, da
je nadpredsednik sploh hotel kaj slišati? Kar
otresel se je, menda so ga bili že „zgoraj“
podpihali. „Kaj?“ je rekel, „drugod imajo
sodniki še za tretjino več dela in le gladko
izhajajo! 11  — Izhajajo, izhajajo! Prosim te, ali je
to kak dokaz ali kak razlog? Seveda izhajajo!
Ali kakovo je njih delo in kakovo je naše! Zato
gre! Pri nas se dela temeljito!"

In udaril je ob mizo.

„Temeljito! Tako se govori!" sem mu pritrdil.
„Vidiš, to je bila poštena beseda! Pri vas sedela

102

temeljito. Bog te ohrani, Tone, vedno tako de¬
lavnega in temeljitega!"

Moja pohvala mu je zelo dobro dela. Rekel
je, da sem edini človek, ki se da pametno z njim
govoriti.

Vedel me je potem še v dve gostilni in na¬
posled v kavarno. —

Drugo jutro sem ga zastonj iskal v pisarni.
Ležal je doma, sveča mu je še gorela in zmago¬
vito je smrčal; »koncertni vodja" ga je pa spremljal
na flavti. Zbudil sem ga in mu rekel, da sem
prišel pogledat njegovega mačka. Res ga je imel!

Tistega dopoldne ni šel nič v pisarno ...
Ampak, prosim, ni treba naprej praviti! —

«Q

□o

103

Išče se Uršo Plut!

N aj se nikar ne ustraši! Ne bo zaprta ! Na¬
sprotno! Veselo iznenadenje jo čaka: dedščino
se hrani zanjo na tukajšnjem sodišču!
Resnično res: dedščino! Jaz sem sam in osebno
imel dotične sodne spise v rokah, čez štiristo listov
že obsegajo in prebral sem jih vestno in preudarno
od konca do kraja. In zato so moje besede zanesljive
kakor notarski akt in dedščina je Urši Plut tako
sigurna, kakor da jo ima že v žepu! Oziroma tam,
kamor ženske spravljajo denar!

Leta 1884. je namreč v deželni bolnici umrla •
njena prava rodna sestra Marija Pisker rojena Plut
in po njej ima to dedščino. Izplačati se ji ni mogla,
ker je bilo njeno bivališče neznano. Nekod na širnem
Dunaju je baje živela in bila omožena; kako se
pa piše po možu, se ni vedelo. Ali zakonite pravice

104

se ji je bilo navzlic temu varovalo in sicer po nji
,,postavljenem in hkratu dekretiranem" kuratorju,
odvetniku dru. Korenu. Ta se je v njenem imenu
oglasil pogojno na podstavi zakona za dediča;
odobril je zapuščinsko obravnavo, zabeležil je stroške
in končno položil izterjano dedščino pri sodišču.
Tako je prišla dne 14. septembra 1885 njena ded-
ščina v hrambo glavnega davčnega kakor tosodnega
depozitnega urada in se jo je zabeležilo kot nov
skrbstveni sklad Urše Plut v zvezku XXIII., fol. 343.

Znašala je ta dedščina 3 gl. 11 kr.

Obžalovati je, da se te gotovine ni koj tačas
obrestonosno naložilo. Ali leta 1885. še ni bilo
zakona, ki bi bil tako naložbo ukazoval, pa tudi
hranilnice so bile tačas še bolj ošabne in niso
sprejemale že slehernega knofa za vlogo, skratka:
sodišču se ne da zaradi opuščene naložitve ničesar
očitati.

Prišli so pa leta 1898. novi zakoni. Tudi
hranilnice so postale med tem nekoliko ponižnejše.
Vrhutega je leta 1901. stopila tukajšnjemu sodišču
na čelo nova metla in ta je nemudoma odredila
naložitev te dosedaj neplodne gotovine v pupilarno
varni hranilnici. Od leta 1901. naprej torej zgorej
omenjena gotovina ne leži več mrtva, ampak donaša
obresti in se tako počasi, a sigurno leto za letom
množi in množi, seveda komu drugemu v prid nego
Urši Plut in je v, tem pogledu vse v redu !

105

Pač pa kažejo spisi, da se je prišlo pri
pregledovanju sirotinske knjige dvema drugima
nedostatkoma na sled, ki sta bila sicer bistvena,
ki pa vendar — to bodi takoj izjavljeno — v
nevarnost nista spravljala pravic Urše Plut do
dedščine.

Prvič, da kurator dr. Koren, ki je zastopal
Uršo Plut pri zapuščinski obravnavi po njeni sestri
Mariji Pisker rojeni Plut, ni storil nič „obljube“.
Po §§ 205. in 280. obč. drž. zak. mora namreč
vsak varuh in vsak kurator, podavši roko, obljubiti,
„da bo navajal svojega varovanca ali oskrbovanca
k poštenosti, bogaboječnosti in kreposti, vzgajal
ga stanu primerno za koristnega državljana, zvesto
in marljivo mu opravljal imovino in se v vsem
ravnal po predpisih zakonov." In te določno pred¬
pisane obljube, vidite, dr. Koren ni bil storil!
Sodnik je bil pač pozabil povabiti ga zaradi obljube:
drugače se ta nedostatek ne da tolmačiti . . .

Ugovarjati bi se sicer dalo, da ta obljuba ni
bogvekakega pomena, češ, posebno sijajnega uspeha
itak ne obeta navajanje nad 70 let stare babure k
bogaboječnosti, zlasti če se ne ve, kje da je. Na¬
dalje, da ni uvideti, kako naj kurator pravzaprav
zvesto in marljivo upravlja onih 3 gld. 11 kr.,
naloženih na hranilno knjižico, hranjeno v depo¬
zitnem uradu. Mar naj hodi vsak mesec enkrat
osebno se prepričat v depozitni urad, ali se nista
morebiti gospod davkar in gospod kontrolor v

106

kaznivem sporazumu polastila te hranilne knjižice
z vlogo 3 gld. 11 kr. in jo z njo popihala onkraj
velike vode? Mar naj hodi vsak mesec v hranilnico,
da mu pokažejo te večkrat omenjene 3 gld. 11 kr.,
ali jih še imajo in ali se še obrestujejo? — In
slednjič, da se mora po „predpisih zakonov" itak
vsakdo ravnati, torej tudi kurator, 'naj je to „po-
davši roko“ obljubil ali ne, ker ima sicer sitnosti
in pota.

Ali vsi ti ugovori so brezvplivni, uvažuje, da
zakon izrecno zahteva to obljubo, in uvažuje, da
je obljuba neizogibno potrebna tudi zaradi siro¬
ti n s k e knjige.  In to je pravzaprav poglavitna
stvar !

V sirotinski knjigi so namreč po vrsti vpisani
vsi varovanci in vsi oskrbovanci in pri vsakem je
v posebnem predelu naveden rojstni dan, ime očeta
in matere, ime varuha ali kuratorja in dan, kdaj
se ga je zaobljubilo, način, kako se varovanca
vzgaja, njegova imovina in njeno pokritje, ali so
mu bile koze cepljene ali ne, in številka njegovih
rokavic in ovratnikov. Vsi ti predeli morajo biti
izpolnjeni. Prvič, ker je to samoobsebi umevno,
zakaj pa so sicer predeli? — in drugič zlasti zaradi
sodnega nadzornika, ki prelistujoč sirotinsko knjigo
mora kar na prvi pogled spoznati, če ni čisto slep,
da je predel prazen ali pomanjkljivo izpolnjen.
Ako pa to zapazi, si lahko nesrečen vse žive dni!

107

Ta nedostatek se je torej brez odloga odpravilo
tako-le. Ker se je dosedanji nezaobljubljeni kurator
dr. Koren brez ozira na izročeno mu skrbstvo nad
Uršo Plut in brez sodnega dovoljenja med tem
časom preselil v Celje, se ondu oženil in celo
umrl, odvrglo se ga je od tega posla in sodišče
je izbralo in hkratu dekretiralo za novega kuratorja
gospoda Toma Frfilja, ki je kot upokojen orožniški
stražmojster po pravici deležen popolnega zaupanja
nadvarstvenega oblastva in je tudi na naroku, za
to odrejenem, podavši roko, obljubil, da bo skrbel
za osebo Urše Plut itd., da bo zvesto in marljivo
upravljal njeno imovino in se v vsem ravnal po
predpisih zakonov. V dokaz temu je lastnoročno
podpisal zapisnik, potem pa je šel na golaž.

To je bil prvi nedostatek.

Zdaj pa še drugi nedostatek. Rojstni podatki
Urše Plut so bili neznani in zaradi tega nevpisani
v sirotinsko knjigo. Ali tudi ta nedostatek se je
stvarno in spretno rešil. Sodišče se je obrnilo na
velečastiti župni urad s službenovljudno tozadevno
zaprosbo. Velečastiti je imel skraja nekaj pomisleka
zaradi identitete Urše Plut, a ko se mu je te
pomisleke z obširnim pojasnilom razpršilo, je res
dognal in službenouradno sporočil, da je Urša Plut
rojena 5. oktobra 1836.

Vse te podatke se je lepo čedno zabeležilo v
sirotinski knjigi. Sirotinska knjiga je bila sedaj

108

spravljena v najzglednejši red in sodnija bi se bila
lahko odpočila na zasluženih lavorikah. Toda ona
si ni privoščila odpočitka! Važna je sirotinska
knjiga, to je res, ali moderni sodnik nikdar ne
pozabi, da je važno tudi življenje.  Kaj je
torej storilo sodišče? Sodišče se je lotilo
dela, da izsledi Uršo Plut in ji izroči
dedščino  3 gl  d. 11 kr.  s pri  p.!

Prve pismene poizvedbe so bile brezuspešne:
o Urši Plut ne duha, ne sluha ! — Kazalo je, kakor
da bodo spisi zopet morali romati nazaj v registraturo
k trajnemu počitku.

Slednjič, čez poldrugi mesec, dospe vendar
od njene domovinske občine stvarna vest. Bila je
zanimiva, a hkratu pretresljiva: Urša Plut, na
Dunaju omožena s fijakarjem neznanega‘imena,
je že davno mrtva! — Torej! Kaka globoka tra¬
gika življenja! Omožena s fijakarjem neznanega
imena in že davno mrtva, pri našem sodišču jo
pa čaka dedščina ! Kako hvaležna snov za ljudsko
igro s petjem in tudi konj bi lahko nastopil v njej
z ozirom na obrt rajničinega moža! Pač res:
najspretnejši dramatik je življenje!

Urša Plut je torej mrtva! Z njo ni torej nič
več! Ali zapustila je morebiti pravne naslednike,
otroke, in če so tudi ti že pomrli, saj žive morebiti
otrok otroci, ki jim gre takisto po zakonu pravica
do založene dedščine. Poidvedbe se je torej moralo
nadaljevati!

109

Vprašalo se je torej županstvo za leto in dan,
kdaj je umrla rajnica in ali je zapustila kaj potomcev.
Zal, županstvo ni vedelo več, nego je bilo že sporočilo.

Pač pa je župni urad v Selih na tozadevno
vprašanje sporočil, da žive še tri postranske sorodnice
Urše Plut, in sicer Ana Kajca v Selih, Polona Kikelj
v Benkovcu v Dalmaciji in njuna mati Marija Plut
na Ižanskem.

Zdaj je imelo sodišče vsaj trdno oporo za
nadaljnje poizvedbe.

Povabilo je najprvo Ano Kajca in Marijo Plut
na sodišče, da povesta vse, kar je njima znano o
Urši Plut, o njenem zadnjem bivališču, o njeni
smrti in o njenih potomcih. Polone Kikelj iz Benkovca
se to pot še ni povabilo, vsekako zaradi neugodne
potovalne zveze z Dalmacijo, kar mora vesten sodnik
tudi vpoštevati.

Na odrejeni narok je prišla le Ana Kajca. Z
živim zanimanjem je poslušala vso dedinsko zadevo,
potem pa je povedala, da z Uršo Plut ni nič v
sorodu in je sploh niti ne pozna, vendar pa je
naklonjena sprejeti to založeno dedščino, ker.baš
potrebuje denar; mati danes niso mogli priti, ker
jih noge bole, prišli pa bodo 15. oktobra in tačas
naj se jim denar kar izroči, ga bodo že vzeli.
Vsekakor pa zahteva za današnjo pot 3 K in
vročnine 35 vinarjev tudi ne more iz svojega trpeti,
ker je reva in ji gre tesna za solde. Imela je genljivo

110

zaupanje v sodišče, češ, sodnija lahko naredi,
kakor hoče!

Njene matere Marije Plut tudi dne 15. okt.
ni bilo na sodišče. Pač pa je prišla neka Jera Plut.
Bila je precej razburjena in je imenovala Ano
Kajca in Marijo Plut dve nemarni krivoprisežnici, ki
bi se radi krivično polakomnili dedščine, pa se je
ne bosta, če prav sodnija z njima drži, ker le nju
posluša, dočim nje, Jere Plut, sploh še ni nič
povabila, dasi je prava nečakinja Urše Plut in so
ona, njen brat Anton in polubrat Miha, ki mu pa
ni treba nič dati, ker vsak krajcar koj zapije, edini
sorodniki Urše Plut v domačem kraju. — O
resničnosti njenih navedeb se skoraj ni dalo dvomiti,
ker jih je dokazovala z izpričalotn županstva, oprem¬
ljenim z občinskim pečatom in z oguljenim, že prej
drugod rabljenim kolekom za 30 vinarjev. Ali
je Urša Plut zapustila kaj potomcev, ji ni bilo znano.
Potrdila pa je, da je res mrtva: dobili so glas o
njeni smrti baš takrat, ko so ječmen želi, to je
bilo tisto leto, ko so jim trije prešički proč prišli,
svinjo so pa morali hitro zaklati, da jim ni tudi
konca vzela. Ako je res neobhodno treba vedeti
letnico smrti, poizvedela jo bo doma in jo prišla
čez teden dni povedat.

Prišla je res, a o Urši Plut ni vedela drugega
novega, nego da je bil njen mož pijanec. Potem
pa je nujno zahtevala, sklicujoč se na župansko

111

izpričalo, da se ji izplača dedščino, in si ni dala
nič dopovedati. Teptala je z nogo ob tla, kričala,
tolkla z roko ob mizo in vratar jo je moral spremiti
do duri.

Zenske so čudne! To vendar ne gre tako
hitro ! Najprvo je treba vendar dognati, ali, kdaj
in kje je umrla Urša Plut. Ako morebiti ona
vendar še živi, prejme seveda ona sama svojo
dedščino proti kolekovani pobotnici in proti plačilu
hranilnine. Ce je res umrla, se bo njeno zapuščino
obravnavalo pri sodišču njenega zadnjega bivališča,
katero je šele dognati. Ako je kaj potomcev, bodo
seveda ti dediči. Ako je pa umrla Urša Plut brez
potomcev, potem so na vrsti Jera Plut in njena
brata. Ampak to se mora najprvo dognati.

Iz dedščine 3 gld. 11 kr. bo treba seveda najprvo
odškodovati ljudi, ki so imeli v tej stvari stroške
in pota, in tudi kurator gotovo ni zavezan, čisto
zastonj skrbeti za osebo Urše Plut, upravljati njeno
imovino in se v vsem ravnati po predpisih zakona.
Nekaj mu gre za njegov trud in za njegovo od¬
govornost ! — Ali ostanek se bo sigurno izročil
upravičenki oziroma upravičencem ! O tem ni prav
nikakega dvoma!

Stvar je v najlepšem tiru in bo tudi dospela
do zaželjenega cilja. Za to nam jamči ugledna
zanesljivost in temeljitost naših sodišč. Le počakati
je malo treba in javnost nas mora podpirati!

112

Išče se torej Uršo Plut oziroma
njene neznane dediče!

P. n. slovenske liste pa prosimo, da ta oklic
ponatisnejo!

Točno posnel po sodnih spisih
Franc Milčinski.

113

8

Uradni jezik.

P rosim, te stvari si nisem izmislil jaz, ki sploh
nisem prav nič prizadet pri nji, ampak pri-
povedal nam jo je zadnjič profesor Janko
Kveder in komur ni kaj prav, naj se drži njega,
saj iz treh gostiln je bil itak že vržen takorekoč —
zaradi svojega jezika. Prav je! Jaz sem pa nedolžen.
Pravil nam je tole.

No — je rekel — ali ste ga videli? Naš
prijatelj, dični okrajni sudac Jošt Pip, je vendarle
izlegel svoje društvo za otroško varstvo in se mu
dal kronati za predsednika! Pa ste mislili, da ne
bo! — Včeraj sem ga srečal tu v mestu. Prišel
si je lase strič in kupit ovratnik: obojega je bil
potreben. Spremljal sem ga, govorila sva toinono
in rekla marsikako važno in možato. — Najprvo

114

mi je ponosno razodel, da je v teku dveh mesecev
shujšal za tri kile in pol; zunaj mu sicer ni btlo
nič poznati, ali mož je poštenjak in se ne laže,
morebiti je shujšal na notranjih organih, v lobanji
ali kjerkoli, vsekako shujšal je, to mu moramo
verjeti. Potem mi je potožil, kako skrajnje netakt¬
nega ima pristava; pomislite, ta irhovina se je
zadnjo sredo osmelila, v gostilni, vpričo ljudi in
okrajnega glavarja, pri taroku očitati njemu, okraj¬
nemu sodniku in sodnemu predstojniku, da igra
kakor „grand packa"! Skandalorum ! Nezaslišana
predrznost, ki kar kriči po disciplinarni preiskavi!

Spomin na „grand packo" je prijatelja Pipa
tako razburila, da je bolj lajal nego govoril in da
mu je kar škropilo iz ust. — Sele pogled na lepake
kinematografa, pred katerimi se je ustavil, ga je
toliko pomiril, da mu je pogovor krenil na druge
stvari, in tako je v svojem pripovedovanju pola¬
goma dospel na poglavitno reč: na svoje društvo
za otroško varstvo!

Postavil se je, kako je lepo govoril na usta¬
novnem zboru, hakrament! „Nujna potreba je
rodila naše društvo" je rekel, da je rekel. „In to
je res!“ je dostavil. „Maja meseca je bil pred¬
sednik nas vizitirat, vse mu je bilo všeč, prav
zadovoljen je bil, dvakrat me je potepljal po levi
rami, takole, — edino kar je pogrešal, je bilo
društvo za otroško varstvo, in priporočil mi je,

115

da ga ustanovim. Torej je bila ustanovitev društva
res nujno potrebna!"

„Jasno!“ sem mu odgovoril. „Upirati se ni¬
kakor nisi mogel, pa si ga ustanovil! Predsednik
je predsednik in če bi predsednik n. pr. želel, da
spišeš dramo, se tudi ne bi upiral in bi jo spisal!
Kaj pa hočeš! Saj zato si neodvisen sodnik!"

Moja opomnja je bila skromna in nedolžna,
a Jošt Pip je kmetavz, ki je koj vzrasel in skorej
odurno me zavrnil: „Kaj boš! Ti tega ne razumeš!"

Pa sem bil posekan !

Logika je lepa reč, ampak težka je, ker ne
velja povsod enaka. — Slovenci n. pr. imamo zgolj
sami zase tri pristne, izvirno narodne, neodoljive
načine dokaza, ki se z njimi užene vsaka na videz
še tako podprta trditev v kozji rog. V teh treh
domačih načinih dokazovanja tiči moč naše na¬
rodne logike!

Prvi dokaz: „Ti tega ne razumeš!" Kratkomalo
in brez vsega drugega: „Ti tega ne razumeš!" —
Lep, jasen, preverjujoč dokaz! Kdor se mu ne
vda, je nestrpnež, prepirljivec ali hujskač, ki ne
bo umrl v postelji; v škornjih bo poginol na
cesti, ustreljen ali zaboden, in njegove kosti ne
bodo gnile v posvečeni zemlji!

Drugi, nič slabši način dokaza se glasi: „Ti
si liberalec!" oziroma „Ti si klerikalec!" ali kaj
takega. N. pr.: Mnenje: »Detelove povesti se čedno
čitajo“ se kratko in temeljito pobije s protidokazom :

116

„Ti si klerikalec!“ Takisto se trditev: „Župan Hribar
je razvijal v svojem poročilu pametne načrte" uprav
sijajno ovrže z dokazno figuro: „Ti si liberalec!"
Ta način dokaza je zelo priljubljen zlasti v javnem
življenju in nezanesljivci so tisti, kateri se ne po¬
kore njegovi sili.

Tretji narodni način dokaza: klofuta, prepriča
vsakogar, kdor ni pristopen drugim razlogom.

Ti dokazni načini se radi stopnjema vrste;
zato sem se rajši miroljubno vdal kar prvemu:
„Ti tega ne razumeš!"

Oprostil sem se, da so bile moje besede,
haha, le slab dovtip, in dregnil sem ga s kazalcem
desnice v rebra pod pazduho. To mu je dobro
delo, zakrohotal se je, - obrisal si ustni z rokavom
in mi potem pričel zaupljivo razkladati svoje težave.

„Vidiš", je rekel, „saj nisem prišel danes
semle v mesto samo strič se in po ovratnik, ampak
namenjen sem bil k „staremu", veš, zaradi pristava
in njegove „grand-packe“, hakrament, in posveto¬
vati sem se hotel o zelo kočljivi stvari z našim
„starim“, pa ga ni doma, je šel inspicirat Kurnika
v Vinjidol ... V grozoviti zadregi sem !“

„Vidiš“, je nadaljeval, „pri nas imamo društvo
za otroško varstvo, to že veš. Jaz sem predsednik
društva, ker sem bil za predsednika izvoljen; po
pravilih imam pa vrhutega tudi še virilen sedež
in glas v odboru kot predstojnik okrajnega sodišča.
V odboru sem torej, saj me razumeš, pravzaprav

117

iz dveh naslovov, prvič kot voljeni predsednik,
drugič kot virilist, ker sem predstojnik okrajnega
sodišča."

Izjavil sem, da vspričo bleščeči jasnosti nje¬
govih besed ne dvomim, da pravilno umevam
položaj, in dal sem duška svojemu prepričanju,
da bo z ozirom na dvojno odborništvo gotovo
deležen tudi dvojnega odlikovanja.

Ozrl se je plašno, položil prst na ustni: „Pst,
pst!" in prekinil moje smele besede . . .

Nadaljeval je tišje: „Poslušaj! Sklical sem
prvo odborovo sejo. Po pravilih se mora k od-
borovim sejam vabiti tudi predstojnika okrajnega
sodišča, — seveda, ker je virilist. To vabilo sem
torej kot društveni predsednik napisal in je od¬
poslal predstojniku sodišča, kar sem ta hip slu¬
čajno tudi jaz sam, kaj ne! Vabilo je bilo seveda
slovensko, kakšno pa: ves odbor je slovenski, vsi
društveniki so Slovenci, drugačnih ljudi sploh ni
v našem okraju !

To slovensko vabilo prispe torej na sodišče,
se opremi z vložnim zabeležkom', dobi svojo opra¬
vilno številko i. t. d., vse, kakor mora biti in se
slednjič meni predloži v rešitev. Dobro ! Vljudno
sem torej društvu odpisal, da Si bom štel v čast
in dolžnost, osebno se vdeležiti napovedane seje.
Odpisal sem seveda nemški, saj veš: uradni jezik
je nemški!"

118

Uradni jezik je pa predmet, kateri me je
zaradi tajinstvene nedotakljivosti svojega svetobaj-
nega bistva odnekdaj sila zanimal.

Ustavil sem ga. „Počakaj malo“, sem rekel,
„kaj je to: uradni jezik? Saj urad sploh nima
jezika! Če ima urad jezik, ima potem tudi zobe,
požiralnik, želodec, čreva in bogve še kak drug
del telesa! Ti se motiš," sem rekel, „urad nima
jezika, jezik imajo le uradniki, pa ga nimajo zase,
ampak za druge, s katerimi govore."

Nevoljno me je zavrnil: „Ti tega ne razumeš!
Pravosodna uprava tako zahteva, pa je!“

Prepirljivec ali hujskač nisem in poučiti se
tudi rad dam, pa sem ga prosil odpuščanja, naj
ne zameri neveščemu lajiku, ki je mislil, da po¬
slujejo sodišča zaradi strank in zaradi prebivalstva,
ne pa zaradi pravosodne uprave . . .

Nekaj je moralo biti napačnega v .teh mojih
besedah, kajti Jošt Pip se je ustavil, me premeril
od vrha do tal in zarohnel: „Ali veš, kaj si ti ?
Ti si socialni demokrat!!“

Pa sem bil ugnan in posekan !

Ali naj bi se bil tej stopnjevani logiki še dalje
upiral, zlasti ko mi je ogorčen in očitajoč dal še
pomisliti, da ima 7 otrok in 25 službenih let in
da stoji že pet let tik pred avanzmajem?... Vdal
sem se in lojalno priznal, da ti trije slednji uzroki
res močno govore v prilog nemškemu uradnemu
jeziku . . .

119

Sumljivo me je pogledal izpod čela in potem
rekel, naj nikar ne mislim, da je tako neumen
kakor izgleda. Ampak uradnik je uradnik in ima
o uradnem jeziku svoje uradno mnenje. Kot za¬
sebnik pa, je rekel, kot zasebnik pa rad pritrja
mojim nazorom.

Kot zasebnik da pritrja mojim nazorom! Kar
zijal sem ga! „No,“ sem rekel in mu stresel roke,
„to me pa veseli! Jaz sem že mislil . . .“

Pričel je kričati. „Kaj boš mislil, ti petroler
ti 1 Toliko narodnjaka, kakor je tebe, je mene tudi
še in več! Hakrament! Ali ti veš, kaj sem storil
kot društveni predsednik, prejemši nemški sodni
dopis? Vrnil sem ga sodišču z vljudno, pa odločno
prošnjo, naj nam dopisuje slovenski, ker je društvo
slovensko ! — Prosim te, kdo pa je sodnija? Ali
je sodnija zaradi prebivalstva ali je prebivalstvo
zaradi sodnije? Ali je sodnija zavezana, da uredi
svoje poslovanje po jeziku prebivalstva, ali je more¬
biti prebivalstvo zavezano, posameznemu uradniku
na čast učiti se tujega jezika? Kaj?“

S te strani nisem poznal Jošta Pipa. Glej,
sem si mislil, mož je res narodnjak in njegova
zavednost se ne nehuje pri Ciril-Metodovih uži-
galicah. Spoštljivo sem mu salutiral. „Vso čast!“
sem rekel. „Klobuk z glave pred takim sodnikom!"

Postal je, ostrmel in stopil dva koraka nazaj.
„Kaj sodnikom!" me je nahrulil. „Kdo pa govori
sedaj o sodniku? Jaz ne! Ali si nemara gluh?

120

O društvenem predsedniku govorim, ta ima take
nazore, ali razumeš? Ne pa sodnik! Kaj pa misliš
o sodniku? Sodnik vendar ne more pritrjati mnenju,
da se sodišču lahko od kogarkoli vračajo uradni
dopisi, ker komurkoli ne diši njih jezik! Kje neki!
Ta bi bila lepa! Sodišču vrniti dopis, je bila skrajnja
predrznost, ki me je po pravici ogorčila! To-to-toto
je omalovaževanje sodnega ugleda, to je razžalitev
oblastva in le obžalovati je, da pred takimi izbruhi
šovinistične nestrpnosti niso varna niti najpleme¬
nitejša karitativna podjetja! Take podlosti so zmožni
sploh le Slovenci!"

Postalo me je nekoliko sram, da sem Slo¬
venec . . .

„No“, sem vprašal, „in sedaj? Ai misliš dru¬
štvenega predsednika obesiti dati ali kaj ?“

Pomislil je malo in gledal je grdo, kakor vrag
iz kruglje. „Obesiti ne!“ je rekel. „Toda nekaj se
mora zgoditi! Sicer se neha država, sicer se prične
anarhija! Ali ne? Zato sem se danes pripeljal v
posvet k „staremu“, pa ga ni doma! In stvar je
nujna! — Kaj pa ti praviš?"

Njegovo vprašanje je bilo gotovo zelo častno
zame. Preudaril sem pa najprvo, ali so zunanje
okolnosti dovolj ugodne mojemu ljudomilemu na¬
menu, da mu odgovorim po svoji najboljši vesti
in vednosti in ga s prijateljskim nasvetom rešim
iz morečih dvomov. Položaj je bil tak, da mi je
kazalo, potegniti ga par metrov naprej po pločadi

121

do hišnega vogala. — Tako sem storil, potem
sem postal in izjavil: „Skromen filozof — kaj naj
koristnega svetujem praktičnemu pravniku v tako
zamotanem vprašanju! — Ti si predstojnik sodišča
in ti si predsednik društva in ta dva v eni osebi
naj si data zadoščenje! Zares, težavna in odgo¬
vorna je tvoja služba in vesel sem, da sem profesor!
— Toda, kaj sem hotel reči? Ali imaš par dobro
podkovanih čevljev? Obuj jih, ti svetujem! In s
temi dobro podkovanimi čevlji, ti svetujem, daj
samemu sebi pošteno, izdatno, dvakrat podčrtano
brco! To zadoščenje ti gre, po pravici si ga zaslužil!“
To izpregovorivši sem jadrno smuknil okoli
vogala v kavarno. In to je bila izborna taktična,
poteza. Kajti prijatelj Jošt Pip je že dvigal roko
k tretji narodni dokazni figuri: h klofuti!

Bfi

122

Iz dnevnika pravnega
praktikanta.




Terminologija.

P ostal sem pravni praktikant. Pri justici sedaj
najboljše kaže. O tem so me preverili vsi
visoki in višji gospodje, ko sem se jim
predstavljal. Veleodličen zlat ovratnik mi je za¬
nesljivo obljubil, da postanem v treh letih gotovo
adjunkt — če ne baš v tej kronovini, pa gotovo
v sosednji severni, kjer tudi ljudje žive in kamor
prav radi vzemo naše krajane, deloma zavoljo
njih jezikovne usposobljenosti, deloma pa menda
tudi vsled starih, prisrčnih simpatij. Izjavil sem
skromno, da sprejmem, če ni drugače, tudi mesto
v sosedni kronovini. Veleodlični ovratnik je na¬
klonjeno odobril ta moj sklep; sedaj se pa bojim,

125

ali se nisem s svojo izjavo prenaglil, in kaj Hilda
poreče.

Torej v treh letih adjunkt, potem se pa vza¬
meva s Hildo!

Dodelili so me preiskovalnemu sodniku A.
Častitljiv mož resnega obraza in tužno sanjavega,
včasih mrkega pogleda; mnogoletna, skorej ne¬
prestana dotika z vso grozovito bedo človeštva,
telesno in duševno, zamorila mu je pač v duši
sleherno kal veselja za vselej! — Kako težaven
poklic sem si izbral, a hkratu kako vzvišen!

Stal je oblečen v zimsko suknjo in s klobukom
na glavi pri odprtem oknu; visoka okrogla zelena
zaprašena peč pa je puhtela tropično vročino od
sebe.

Bil je menda prehlajen; govoril je nekoliko
zamolklo in moral si večkrat iztrebiti grlo na
splošno običajni način.

Vprašal me je najprvo, ali se ne motim —
ali je gotovo, da sem njemu dodeljen in kam da
je to zapisati; na le-to vprašanje mu, nevešč
sodnim običajem, nisem vedel odgovora.

Pozvonil je, ukazal pazniku, naj poišče zame
po hiši kak stol, ki je odveč, a naj pazi, da bo
imel vse štiri noge, poprej pa naj prinese njemu,
sodniku, kozarec mrzle vode, a ne pozabi kozarca
izplakniti.

Pričela sva se meniti in je rekel, da mi lahko
iz lastne izkušnje potrdi, da je avanzma v sodni

126

službi res sila ugoden, tako ugoden, da bom
presenečen. Vendar pa nima povoda mi zamolčati,
da so pri davčnih uradih le še ugodnejše raz¬
mere . . .

Izpraznil je kozarec, globoko sopeč, do dna.

Krohot peklenski! — mi je razkladal — v
treh  letih adjunkt! On pravi, da v dveh  ali še
prej in da hipoma pride dan, ko mi bo lahko
stisnil roko in čestital. Prav resno ga skrbi, da
mi bo sploh nedostajalo časa za zadostno praktično
izvežbo, neobhodno potrebno za samostojno iz¬
vrševanje sodnih poslov. Priporočal bi mi, naj se
nikar pedantski ne vežem na uradne ure, ki so
od devetih do opoldne in od treh do šestih,
marveč naj prihajam v svrho pravočasne dobave
prepotrebne prakse znabiti zjutraj že ob osmih in
popoldne ob dveh v pisarno.

Motril me je z dolgim, resnim pogledom in
dostavil, da je on vsaj, ko je bil pravni praktikant,
vedno tako storil in da so ga zaradi te pridnosti
vsi njegovi predpostavljenci zelo ljubili.

Obljubil sem, da storim vse, kar bi pospešilo
moj avanzma in — združenje z mojo Hildo.

Ne vem, kako si je ta mrki mož v tako kratkem
času osvojil moje simpatije; moral sem mu razo¬
deti, da sem zaročen s Hildo. Zaročila sva se
pred 14 dnevi, ko sem napravil tretji izpit; njen
oče je trgovec in cesarski svetnik; ima pa Hilda
še mlajšega brata Frica, ki se slabo uči in bi ga

127

radi spravili v kadetno šolo — in starejšo sestro
Elzo . . .

Moj novi šef je nepremično stal in me z
nagnjeno glavo poslušal, potem pa rekel, da ga
vse to zelo zanima in da v tem hipu nič bolj ne
obžaluje, nego da mu je pred deset leti umrl
njegov bratranec, ki je bil vseh muh poln in bi
lahko vzel tisto Elzo ali kakor se že imenuje tista
sestra moje Hilde ...

Globok, nevoljen vzdih mu je ušel iz prsi;
korakal je po sobi, včasih postal, zamižal in si
pritisnil dlan ob čelo.

Po kratkem premoru je izjavil, da smatra
ves svet „figoj“, kar pa ne ovira dejstva, da se
bom pri njem nalezel prakse, kakor berač mraza.
„Postave poznate — neovržen dokaz temu vaša
izpričevala, ki so popolnoma verodostojne javne
listine; da se vzdržite na tem vrhuncu teoretične
izobrazbe, naročite si k večjemu kak strokovni
list — n. pr. „Slov. Pravnik" : ta ni siten zavoljo
plačila. Ali prakse  Vam je treba! Te pa se
naučite zgolj iz knjige življenja. Knjiga življenja
je najdražja knjiga. Plačujemo jo sicer na obroke,
a ti teko vse naše žive dni in plačevati jih mo¬
ramo tudi, če knjige ne čitamo."

Globoki ta aforizem mi je omamil možgane,
on pa je nadaljeval:

„Da, praksa! — Na primer: Pretekli teden
sem moral nadomestovati kazenskega sodnika —

128

saj ne dajo človeku nikdar miru — in sem sodil
kmetskega fanta zavoljo „noža“ — saj razumete:
§411. Stvar je slabo kazala; fant je tajil, dokazov
ni bilo in iz načina, kako je funkcijonar predlagal
uporabo zakona, sem spoznal, da pričakuje opro¬
stitev. Jaz pa sem ga krivega spoznal, fanta, in
ga obsodil na pet dni, poostrenih z enim trdim
ležiščem brez koca, in sicer — na podlagi nje¬
govega lastnega priznanja. Med zaslišanjem je bil
namreč počasi predse pljunil. To pa je priznanje!
Ta pljunek je psihologično utemeljen elementaren
pojav obdolženčeve slabe vesti, torej pristno, ne¬
popačeno priznanje. To nas uči praksa!"

Meni so se odpirali novi horizonti; šef pa
je uprl v me svoj resni, do dna duše segajoči
pogled in mi z njim popolnoma zatrl zadnje rahle
dvome, ki so se mi hoteli vzbujati . . .

„Tako je in nič drugače! — Sicer pa ni nič
posebnega na tem slučaju, marveč je dognana
stvar in je nemara že tudi vrhovno sodišče lansko
leto ali kdaj odločilo, da je smatrati tako kvalifi¬
cirano dejstvo priznanjem."

Dal mi je potem zadnje tri letnike „Pravnika"
in me prosil, da mu jih prerežem; spravljeni so
bili na tleh v kotu poleg petrolejske steklenice in
predpotopne puške, „corpus delicti“ št. 42. Sam
pa je odšel; rekel je, da ima opraviti v sveto-
valstveni zbornici, ali pravzaprav, če bi kdo po

129

9

njem vprašal, naj rečem, da je v registraturi;
čakati mi pa ni treba nanj . . .

Popoldne je prišel okoli četrte ure v pisarno,
veselega obraza, s smodko v ustih, ves izpremenjen.
Mel si je veselo roke, potepljal me po ramah in
se zahvalil, da sem mu prerezal „Pravnik“, ki ga
bo dal morebiti vezat.

Vprašal me je tudi, če sem morebiti res prišel
že ob dveh v pisarno, in mi s prijaznim nasmehom
razodel, da je vso stvar še enkrat natančno preu¬
daril in izračunal, da si utegnem pridobiti vso
potrebno količino prakse tudi tekom običajnih
uradnih ur, ker je on, A., sklenil, da me po
svojih skromnih močeh sistematično uvede v vse
tajnosti prakse in me osobito navadi, videti na
lastne oči in slišati na lastna ušesa — ako mu
obljubim, da bom zapisnike pisal čitljivo in jih,
če bi obstojali iz več pol, tudi sešil; le-to je zelo
važno, kajti državno pravdništvo mu je že dva
akta v to svrho vrnilo in sicer baš zadnji dan
meseca, tako da ju je moral v veliko svojo sra¬
moto izkazati v mesečnem poročilu nerešenima.

Potem sva se lotila dela in zaslišala nekega
obdolženca iz okolice, ki se’ je v moje začudenje
zanimal tudi za teoretično stran svojega slučaja;
vprašal je namreč, po katerem paragrafu bo sojen,
češ, oče so mu doma povedali, da čem višji pa¬
ragraf, tem nižja kazen. — Na vprašanje, če je
bil že kdaj kaznovan, je odgovoril, da enkrat

130

zavoljo neke ženske"; sodnik pa mi je mirno
narekoval, naj zapišem: „Kaznovan enkrat zavoljo
razžaljenja časti."

To me je presenetilo. On pa je odpravil
obdolženca, mu dal ostanek smodke, sebi Zapalil
drugo in hodeč po sobi in pušeč pričel, kakor
se je sam izrazil, svoje prvo predavanje iz prakse.

Dejal je, da se obdolženci, če jim staviš obi¬
čajno vprašanje po prestanih kaznih, v obče ne
poslužujejo izrazov, nahajajočih se v naši okusno
vezani terminologiji, niti sploh ne učenega zako-
novega besedila, ampak odgovarjajo tako, kakor
jim velijo lastna logika, tradicija in oporvuniteta.

„Oni obdolženec torej nikakor ni zakrivil
dejanja, ki ga domnevate vi, mladi mož, v svoji
razburljivi fantaziji, ki bi ga pa bil obdolženec,
da ga ima resnično na vesti, gotovo diskretnejše
opisal in nedvomno dostavil, da ga je tačas hudič
premotil, temveč je bil kaznovan zgolj zavoljo pri-
prostega razžaljenja časti, kateremu je bila povod,
kakor čestokrat, ženska. Je pač tako na svetu,
da se težko konča kako znanje z žensko brez
„besedi“!

Zadnji izraz služi namreč takisto za označbo
istega prestopka. — Nekoč sem radoveden vprašal
obdolženca, kake so bile tiste „besede“, zavoljo
katerih je bil, kakor je sam povedal, zaprt, pa mi
je odgovoril: „Ej, par klofut sem mu pripeljal."
Take „besede“ niso puhla fraza!

131

Da ima rdečelični kmetski očanec, ki pove,
da je bil zaprt »zavoljo dacarja", na rovašu pre¬
stopek razžalitve straže, je jasno, kaj ne?

Ali tudi možak iz mestnih delavskih slojev,
ki pravi, da je uže enkrat sedel »zavoljo pijanosti",
je bil kaznovan prav za isti prestopek, ki se je
dogodil pač po sledečem, v teh slojih zelo pri¬
ljubljenem obrazcu: Možak je pijan in po cesti
razgraja. Policaj ga miri. To pa neprijetno dirne
po zavžitem alkoholu ojačeno samozavest pijančka,
ki smatra vsled tega potrebnim izjaviti, da je tri
leta cesarja služil in da pozna postave. To ali
kaj sličnega izjavi ob takih prilikah vsak pijanec!
Ker pa to razodetje ne nepravi niti pričakovanega
niti sploh kakega vtiska na oholo oko postave,
se posluži pijanček, ki se mu vidi potrebno
takoj kaznovati nevljudno prevzetnost javnega
organa, ostrejših izrazov, ki pa ne vzbude v duši
stražnikovi, kakor se pijanček nadeje, bridkega
kesa in trdnega sklepa, poboljšati se, temveč prov-
zročijo zgolj aretovanje in ovadbo. Pri glavni
razpravi se opravičuje seveda s popolno pijanostjo,
katero popiše z resno vnemo v vseh podrobnostih,
pojavih in nasledkih — a brez uspeha; sodnik mu
ne verjame, da je bil »tako pijan, kakor to zahteva
postava" (§ 2 c) in ga obsodi zavoljo razžalitve
straže. — Obtožencu se pa na celej aferi najzna¬
menitejša zdi njegova pijanost, ki mu zato tudi
služi v kratko označbo kazenske te zadeve." —

132

Prekinil je svoje predavanje in z nevoljnim
glasom omenil, da se v našem mestu preveč sla¬
bega vina toči. Pogled se mu je zmračil, stresel
je glavo, kakor da hoče prepoditi neprijetne spomine,
in zamrmral, da ga vedno bolj mika, popustiti
svojo sodno službo in otvoriti gostilno, kjer bi
brhke Kranjice v narodnih nošah stregle gostom
s pristno kapljico — to bi moralo uspevati !

Premeril je dvakrat sobo, potem pa nadaljeval
svoj prejšnji predmet in dejal, da tudi estetični
oziri vplivajo na način izražanja.

„Tatvina“ in „krasti“ n. pr. sta izredno ne¬
priljubljeni besedi; niti onemu obdolžencu, ki taji
tatvino, nič kaj rado ne gre iz ust, da ni „kradel“;
rajši pove, da ni nič „premaknil“. Oni pa, ki
nimajo več povoda tajiti, ker so dotično kazen že
prestali, opišejo neprijetno besedo „ta-tvina“ s
kratko označbo tiste reči, ki se jih je bila prijela,
in povedo, da so bili zaprti zavoljo „neke ure“,
»nekega lesa“, »nekega zajca" (v tem slučaju tudi
lahko »zavoljo flinte").

Na sličen način označujejo hudobno poško¬
dovanje tuje lastnine: »zavoljo nekih plank" ali
»zavoljo nekih šip sem bil zaprt". Posebno rahlo¬
čuten obdolženec opiše povod svoje prestane kazni
pač tudi še nedolžnejše: »pravili so, da so bile
neke šipe ubite," kar pa popolnoma zadostuje
diskretnemu sodniku, kateri niti pretepaču, odgo¬
varjajočemu na vprašanje, zakaj je bil zaprt: »Eh

133

kaj, tepen sem bil“ — ne zameri, da se spominja
le še na svoje „žlake“ in je pozabil na one, ki
jih je prizadela njegova roka drugim.

Sicer pa telesna poškodovanja niso nič ne¬
častnega in gladko vsak našteva svoje prestane
kazni „zavoljo boja“, „zavoljo tepeža", »zavoljo
barufe", ali se pa tako izrazi, da je bil zaprt,
ker sta se z »nekom skampljala", češ, tistemu
tepežu pripisujem toliko važnosti, kakor če vas
škrijcev kdo stopi v „salon“, kjer se brije, češe
in striže. — Le uporabo noža tudi še po pre¬
stani kazni radi utaje: ni častno orožje! Takim
se smatrajo zgolj kol, krajnik in poleno, ki pa
izgube v zagovoru bojevitih fantov pred sodiščem
svoje dimenzije in se skrčijo na čudovit način v
»palčke, šibice, krepeljca“ in »koreninice", s kate¬
rimi ne bi bilo mogoče prizadeti niti najmanjše
poškodbice, kamoli oni »smrtni žlak“ (§ 155 a),
ki je predmet ovadbi in ki si ga je po mnenju
obdolžencev, Bog ve v kakem zavratnem namenu,
prizadejal pač poškodovanec sam."

Zabeleževal sem si zanimive te podatke.

Moj mentor me vpraša, ali sem si zapisal
tudi, kar je bil zjutraj omenil o judikatu . . .?
Ne bi mu bilo ljubo, če bi se izvedelo, da se bavi
on, moj mentor, z vrhovnosodnimi odločbami, kar
bi utegnil kak kolega smatrati »streberstvom" in
mu podtikati namen, da hoče že zopet avanzirati,
če prav je šele 20 let adjunkt in ima pred seboj

134

prav odlične tovariše, ki čakajo v istem činu že
po 25 let . . .

Vzdihnil je, me otožno pogledal, resno kimaje
z glavo, potem pa spravil prerezane tri letnike
„Pravnika" zopet v kot k petrolejski steklenici in
h „corpus delicti" številki 42 in odšel.

Čuden mož — zdi se mi nezadovoljen . . .
Moral bi se oženiti!

Vlačugarji in berači.

Z  novim letom so naju, mojega sodnika in
mene, nenadoma premestili s preiskovalnega
sodišča na kazenski oddelek okrajnega sodišča.
Moj sodnik je izjavil, da mu je vseeno, to
delo ali ono: za nobeno se ne puli! Sploh, je rekel,
ako se višji modrosti vidi odrediti, da mora od
novega leta naprej prevzeti referat sodnega vratarja
ali posel pisarice na stroj, dobro! bo pa od novega
leta naprej sodni vratar oziroma pisarica na stroj.
Prava reč! Razloček med vsemi temi raznimi
sodnimi opravili je v primeri z večnostjo prene-
znaten, da bi se človek razburjal zaradi njega! —
Jezi ga le to, je rekel, da so ga o premestitvi obvestili
šele zadnji hip. Kako je hkoncu leta hitel in se trudil,

136

da vse izdela in da izčisti mizo ! Da je vedel kaj
o nameravani izpremembi, je rekel, bi bil vendar
lahko par sitnih slučajev pustil nasledniku . . .

Jaz sem se nekoliko bal novega, nevajenega
dela. V soboto sva pričela. Dopoldne ni bilo nič,
rekel mi je pa sodnik, da bova popoldne sodila
vlačugarje in berače, če jih kaj priženo. Naj pri¬
pravim torej dotične zapisnike in prečitam vlačugarski
zakon.

Tovariši so me podučili, da so za zapisnike
o vlačugarjih in beračih posebne golice, v katerih
je že čisto vse natisnjeno, celo običajni zagovor
obdolženca in tudi sodba z razlogi vred: nič drugega
ni treba, nego vpisati še ime obdolženca, pa je
mož zaslišan, krivim spoznan, obsojen in v zapor
odveden, kakor da si vrgel krajcar v avtomat.

Povedali so mi tudi, kako je rajni pristav
Bobek, tisti ki je govoril nemščino brez členov,
sodil vlačugarje. Bilo je to še v starem sodnem
poslopju in Bobek je bil nekega dopoldne okolu
enajstih baš namenjen kakor po navadi iz pisarne,
da ujame še zadnji blagoslov. Pa sreča že na
stopnjicah ječarja, ki je gnal pred seboj tri klavrne
vlačugarje, da jih postavi pred svečenika kaznujoče
pravice, pred pristava Bobka. Zaradi vlačugarja
zamuditi zadnji blagoslov nikakor ni kazalo po¬
božnemu Bobku, pa je kar tam na stopnjicah s
prstom zaporedoma pokazal na možakarje in raz-

glasil: „Tri dni, pet dni, sedem dni! Fiihren Sie
nur hinauf, wird Diurnist Urteil machen!“ — in
vse je bilo v redu in Bobek je lahko še pravočasno
prišel k „zadnjemu blagoslovu", ki so poučeni krogi
trdili o njem, da se zanj ni delil v šentjakopski
cerkvi, ampak pri „Zlatem sodčku".

Ta pojasnila so me pomirila in brez strahu
in dvomov sem sledil sodniku, ko me je ob štirih
popoldne pozval v razpravno sobo.

Tam so že sedeli na obtožni klopi štirje
obdolženci; dva iz med njih sta bila v kroju, namreč
v jetniškern. Za njimi je stal jetniški paznik. Stari
so bili od dvajset do petinštirideset let in radovedno
so se ozirali po sobi.

Sodnik je stopil tik prednje in si vsakega
ogledal od blizu in natanko, kakor da jih duha.

Potem se je naslonil s hrbtom ob mizo in
jim razložil, da so ovadeni in obdolženi, da nimajo
nič denarja, da pa navzlic temu pohajkujejo brez
dela. — Pohajkovati brez dela, je rekel, pa smejo
po naših cesarskih zakonih samo tisti, ki imajo
denar, in je že takih lenuhov več nego preveč. Zato
je zelo koristen ta zakon, ki prepoveduje brezdelno
pohajkovanje, ako že ne vsem, vsaj onim, ki nimajo
denarja. Boljše nekaj kakor nič! — Kazen za take
prestopke, je rekel, je pred vsem zapor od enega
do treh mesecev ; vrhutega pa stoji onostran
Ljubljanice mogočno poslopje, ki se mu pravi

138

prisilna delavnica in je v nji izpraznjenih baš nekaj
mest, do katerih imajo pravico marljivi, a revni
vlačugarji, zlasti taki iz Kranjske dežele.

Ta topografična opazka je možake čudno
razburila in skoraj ogorčeno so hiteli drug nad
drugega se zagovarjati in opravičevati. Kazali so
svoje žuljave roke in svečano rotili tako pekel, ki
naj jih pri tej priči pogoltne, kakor tudi strelo, ki
naj jih z jasnega ubije, ako ni res, da so do
zadnjega vztrajno delali in si pošteno svoj kruh
služili po širni ogrski deželi; samo ta hip so slučajno
brez dela, ker so izgubili delavske bukvice, župan
jim pa ne da drugih, češ, da po novi domovinski
postavi ne spadajo več v njegovo občino — „hvala
Bogu“, je rekel ta Herodež! Zato odklanjajo sle¬
herno kazen, zlasti pa, so uamigavali, prav nič ne
reflektujejo na obetano jim sinekuro v prisilni
delavnici.

Odkritosrčno povem: Jaz bi bil v zadregi,
kako soditi! Ogrska je daleč, kar se tiče pravne
pomoči, dalje nego Amerika — možem se pa ne
vidi v srca. Morebjti se lažejo, morebiti pa je njih
zagovor vendar istinit in so le nesrečniki, ne pa
vlačugarji. Kaj torej storiti?

Sodnik si pa očividno ni nič belil glave,
ampak je kar kratkomalo izjavil, da ve že dovolj
in da sklene dokazovanje. Le tako mimogrede je še
vprašal zadaj stoječega paznika, ali imajo obdolženci

139

kaj „mrčesa“, (to je namreč c. kr. uradni izraz za
uši). Paznik je točno javil, da je na onih dveh, ki
sta sedaj v kroju, vse mrgolelo; bas zaradi tega
sta se morala takoj preobleči v jetniško obleko,
njuna lastna je pa šla v kotel, kjer se še sedaj
pari. Moža v kroju sta povesila glavi, sodnik pa
jima je rekel z očitajočim glasom: „Vidita 1 — In
po žganju tudi smrdita!" in potem je razglasil
sodbo, da sta zaradi vlačuganja obsojena vsak na
dva tedna zapora, njuna tovariša brez živinoreje
pa da sta oproščena.

Paznik je vse štiri odvedel.

Meni je pričelo gori po nogah in po životu
neprijetno gomazeti, sodnik mi je pa pojasnil, da
je mrčes jako zanesljiv znak vlačugarstva.

Tega še nisem vedel: v zakonu ne stoji nič
o tem ! Seveda, naš kazenski zakon je sploh zelo
pomanjkljiv . . .

To je bila prva razprava.

Potem so prištorkljali v sobo trije berači;
za njimi je zaprl duri paznik. Njih obrt se jim je
očitno poznala, prvi je imel malho in prazen rokav,
drugi leseno nogo, tretji s plešo je pa mižal, a
brezzoba usta so mu bila venomer zasukana na
rahel smeh. Bili so stari 68, 72 in 78 let in, kakršni
so sedeli na klopi in z izrazom brezpogojno vdane
potrpežljivosti zrli predse, so se mi smilili v srce.

Ta naša nesrečna policija, sem si mislil, čemu
neki tira to ubogo škarto človeško pred sodišče 1

140

Za delo niso, občine se jih branijo, kaj hočejo
drugega, nego da beračijo! Nisem se mogel vzdržati
in dal sem napram sodniku duška svojemu pre¬
pričanju, da bodo pač oproščeni, tudi ako niso
morebiti, kar se tiče „mrčesa“, čisto nedolžni.

Toda sodnik je le skomignil z ramami in
ogovoril starce: »Beračili ste! Tukaj po mestu, ko
vendar veste, da vas naši policaji nič kaj radi ne
gledajo! In kako naj bi vas, rodoljube z dežele,
radi gledali, ko imamo že mestnih revežev preveč!
Zadnjič se je tak mesten nadarbinar obesil, kakor
je policija poročala, od same lakote. Vidite, pa je
imel tukaj, v mestu, svojo domovinsko pravico!
Zdaj bi jim pa še vi, zunanjiki, odjedali kruh! To
vendar ne gre! To je zoper paragrafe!“

Starčkov ni neprijazni sprejem nič kaj razburil.

Malo vzdihnili so in zakašljali, zakašljali bolj
iz navade, ker se tako spodobi beračem, kakor iz
potrebe, in potem so polglasno, kakor zase od¬
govorili.

Prvi: „Človek ne more živ v zemljo."

Drugi: ,,Prosi se lahko, krasti je greh!"

Tretji: „Reveži smo; nič nimamo na svetu,
kakor Boga v nebesih in dobre ljudi na zemlji."

In z vdano potrpežljivostjo so se zamaknili
zopet predse v tla, sopli so enakomerno in glasno
in kazalo je, da zadremljejo.

Sodnik se je razburjal: „Kaj naj storim z
vami, pokore ! Takele špitalarje mi semkaj vlačijo!

141

Saj vendar nismo ne bolnica, ne hiralnica, ubožnica
pa tudi ne! Še s takimile naj učeni sodnik trati
svoj dragoceni čas, seveda! Ampak ga ne bo!
Lahko kar greste, prijatelji, ste že opravili, prosti
ste, kar izgubite se v božjem in cesarskem imenu,
kamor hočete, pa srečno!"

Nobeden se ni ganil.

Sodniku je nekaj šinilo čez lice, zdelo se mi
je podobno sočutju, toda nadaljeval je z osornim
glasom: „Oho ! Vi ne greste? Vam ne diši pro¬
stost? Torej taki tiči ste! Seveda, zunaj je mraz,
kaj ne, da kar stopinje zvene, pri nas pa lepo
gorko, kakor pri peku; zunaj vas še iz hlevov
pode, pri nas pa ima vsak svojo čedno postelj,
kaj ne, pa še robec dobi za usekanje, prav po
gosposki, in krtačico za zobe (brezzobi slepec se je
zadovoljno zarežal) in skoraj bi bil pozabil, jutri
je nedelja in imamo meso, zato ste pa danes prišli,
kaj ne! O ti pokvarjeni svet! Pa saj je škoda časa,
ki ga izgubljam z vami. Torej hitro in kratko:
Koliko časa bi pa radi zaprti bili, kaj?"

Senca lahnega nasmeva je izpreletela starčkom
zgubančena lica in prvi je rekel: „Po svojem pre¬
udarku naredite, gospod! Živi ne moremo v zemljo";
— drugi: „Krasti je greh, kako naj živimo, če se
nas ne usmilite!" — tretji: „Mi smo reveži, Bog
vam povrni, gospod!“ Sodnik jim je v kratkih,
suhoparnih besedah razglasil sodbo, da so v imenu

142

njegovega veličanstva cesarja obsojeni zaradi be¬
račenja vsak za 48 ur v zapor.

Obsojenci so zgenili glave, malo zakašljali in
vzdihnili; spogledali so se počasi in potem je
najmlajši, tisti, ki je imel šele 68 let in leseno
nogo, v imenu vseh izrekel najvdanejšo zahvalo
za naklonjeni zapor, naj ga Bog tisočero povrne
gospodu sodniku! Hkratu je pa ponižno prosil,
da bi smeli biti z milostnim dovoljenjem sodnika
zaprti skozi vso zimo, vsaj tja do Velike noči . . .
Tovariša sta z globokimi vzdihi in s pritajenim
enakomernim mrmranjem podpirala govornika in
slepec je stiskal med prsti dolg molek z debelimi,
črnimi jagodami — : morebiti sta molila . . .

Sodnik jih je oštel. Očital jim je nehvaležnost.
„Saj vendar izprevidite", je rekel, „da še teh 48
ur niste zaslužili po postavi, ampak da sem vam
jih le vbogajme dal, ker se mi smilite, siromaki.
Ce vas naš gospod predsednik zagleda v zaporu
takele, kakršni ste, utegnem še sitnosti imeti zaradi
vas ! Tako je, če je človek predober ! Glej jih, glej!
Kar dosmrtni kot si izgovorite pri nas! — Za¬
pomnite si: danes je prvikrat in zadnjikrat, da vas
obdržim v zaporih. Pri nas je stroga sodnija, in
če se mi zopet prikažete, še pogreli se mi ne boste,
ne, takoj vas izpustim zopet na cesto, da veste! Rajši
kar drugje poizkusite svojo srečo — saj so drugje
tudi sodnije ! — Tako elegantnih zaporov morebiti

143

res nimajo, kakršni so naši, ali vi tudi niste, da
bi si smeli preveč izbirati. Razumete!"

Ostra graja je vznemirila može.

Prosili so zamere, ponavljajoč svoje geslo, da
so reveži ...

,.Reveži, seveda ste reveži!" jih je podučil
sodnik. „Zato ste pa berači! Kako pa hočete
drugače biti berači, če niste reveži! Ali ste čudni!
Taki se mi zdite kakor čevljar, ki se pritožuje, da
mora čevlje delati. Saj zato je čevljar! Berač pa
mora biti revež!"

To so možje uvideli. Paznik jih je pogledal
in brez ugovora so se spravili po konci; pobožno
so se priklonili in klecnili s koleni, kolikor so jim
dale stare kosti, malo so pokašljali in potem so
odkrevljali s paznikom skozi duri.

Nehote sem zmajal z glavo. Beračiti je ka¬
znivo, ali beračili so vsled skrajnje bede v neodoljivi
sili, vsled česar jih je bilo po zmislu § 2. kazenskega
zakona oprostiti; sodnik pa gre in jih baš iz
tega oprostilnega vzroka obsodi! Tako svojevoljna
sodba! Čemu so potemtakem zakoni, čemu sod¬
niški izpiti in čemu uradne prisege!

Sodnik je zapazil moje dvome in se mi je
nasmehnil.

„To je naš takozvani preneseni delokrog," je
rekel. „Namesto domovinskih občin oskrbuje reveže
država. — Oskrbuje jih v svojih zaporih, toda
gotovo ne slabše, nego bi bili oskrbovani v svojih

144

občinah! Ali ste brali te dni o tistem občinskem
revežu nekod na Dolenjskem, ki je imel prehrano
odkazano povrsti vsak dan pri drugi hiši in je
medpotoma v košu umrl, ko ga je nesla dekla
na hrbtu k sosedu? Naramni koš je bila njegova
mrtvaška postelj. V zadnji hiši so se bili bali dela,
potov in nadlege, če baš pri njih umre nadušljivi
starček, pa so hiteli zbasati umirajočega v naramni
koš in dekla ga je tresla k sosedu, ki je bil na
vrsti, naj se ta z njim ukvarja. Pa ji je, žalibog,
že spotoma ugasnil in morala ga je nesti zopet
nazaj h gospodarju! Gotovo je bila ošteta! —
Ali ste tačas tudi kaj z glavo majali?"

Bil sem v zadregi. Saj rad priznavam, da je
moj sodnik blag človek, usmiljenega srca itd., itd.,
ali je pa tudi dober pravnik, to je drugo vprašanje!

145

10

Dokaz usposobljenosti

D anes je bila zopet dokaj zanimiva razprava:
slučaj vlačugarja Jurija Ažmaha. Zanimiva
ne toliko zaradi samega slučaja, nego zaradi
čudnih nazorov, katere je o tej priliki razodel moj
sodnik! Moj sodnik je sploh čudak; vsi pravijo:
ali bo odlikovan s kakim redom ali bo pa moral
v pokoj, nekaj ga gotovo zadene v kratkem !

Vlačugarja Jurija Ažmaha si je torej po svoji
stari navadi natančno ogledal in ovohal, potem
mu pa izprašal „generalia“, namreč kako mu je
ime in kako se piše, koliko je star, kam je pri¬
stojen itd. in ali redi kaj živalic. Pri vlačugarjih
spada namreč tudi slednje vprašanje med „generalia“

146

Jurij Ažmah, 30 let star, pristojen v Šmartno,
se je prestopal z ene noge na drugo, dobrovoljno
se gugajoč v kolenih, in je prijaznega obraza od¬
govarjal, kakor je vedel in znal. Na zadnje vprašanje
zastran živalic je prezirljivo omenil, da ima le
sempatje katero, „ni vredno, da bi govoril!" Za¬
sukal je potem pogovor na drug predmet in vprašal,
kje so oni gospod sodnik, ki so ga zadnjič sodili.
Kaj „golant“ gospod da so bili: dali so mu en
mesec zapora brez slehernega posta in podarili so
mu celo belo dvojačo zato, ker jim je igral ko¬
medijo. Skliceval se je na navzočnega jetniškega
paznika za pričo, kake posebne talente da ima on,
Jurij Ažmah: kdo mu je kos pod našim cesarjem!
On, Jurij Ažmah, požira namreč kamne; prave,
resnične, cestne kamne, in kadar jih je požrl kakih
osem ali deset, si pusti potrkati po želodcu, pa
notri zarožljajo kamni in ni to nikaka goljufija,
ampak umetnost! — Tako se je pobahal Jurij
Ažmah in se hkratu izrekel pripravljenega, za prav
skromno nagrado takoj prirediti veliko predstavo
označene umetnosti, katero ponudbo je pa sodnik
seveda odklonil z ozirom na dostojanstvo kraja
in časa.

Popolnoma pravilno! Čudim se le prejšnjemu
sodniku, da je kaj takega pripustil; saj sodnija ni
nikako gledališče ali koncertna dvorana!

Sodnik je velel Juriju Ažmahu, naj sede na
klop; sam si je pa njemu nasproti primaknil stol,

147

se oprl na stolovo naslonjalo in ga pričel prijateljski
izpraševati, kje je nazadnje delal ali služil in kaj
ga je prineslo semkaj.

Zgovorni Jurij Ažmah je drage volje povedal,
da je bil nazadnje za hlapca daleč, daleč tam na
Gorenjskem, še naprej od Marije Pomagaj, v kraju,
ki se mu pravi Trbiž. Ta kraj je pa sila čuden
kraj, v tem kraju jedo ljudje tudi ob petkih golaž,
cerkev imajo pol premajhno, njemu, Juriju Ažmahu,
so pa koprive vtikali v škornje! Zato je vzel svoje
poselske bukvice, zapustil Trbiž in jo nazaj ubral
proti Šmarni gori, da gre obiskat Mamko Božjo,
ker sta oba v isti fari doma. Prišel pa ni do svojega
cilja. V Medvodah ga je prijel žandar, baš ko je
prihajal iz hiše, kjer je bil od prijazne gospodinje
obdarovan s kosom kruha in z dvema čikoma.
Enega teh čikov je še imel in ga je tudi pokazal
sodniku, toda le od daleč . . .

Zabeležil sem v zapisnik: Jurij Ažmah pri¬
znava, da se je brez dela in opravka in brez
slehernih sredstev okoli potepal in da je od hiše
do hiše beračil. — Po mojem preudarku je bila
stvar jasna in dejanski stan prestopkov vlačuganja
in beračenja dognan. Seveda, ako se morebiti ne
smatra enega čika za „zadostna sredstva", česar
je bil moj sodnik navsezadnje tudi zmožen !

V moje veliko začudenje je pa sodnik pristopil
k Juriju Ažmahu, ki je iz previdnosti hitro umaknil
roko s čikom za hrbet, mu pričel pretipavati glavo,

148

zapirati in odpirati oči, gledati vanje, mu tolči po
kolenih, še jezik njegov je hotel videti!

Vse to nevajeno, zagonetno ravnanje je spravilo
dobrovoljnega Jurija Ažmaha iz ravnotežja in plašen
in z nesigurnim glasom je vprašal: „Pa ne, da bom
kaj postov dobil ?“

Sodnik ga je pogledal z dolgim in ostrim
pogledom in ukazujoče mu je velel: „Nič ne boš
dobil, nobenega posta, niti zapora ne! Ne maramo
te! Ali me razumeš? Delat pojdi h kmetu, saj
si zdrav in močan! Kaj bi se valjal po zaporih!
Sram te bodi! “

Jurij Ažmah je ostrmel. „Kaj, zakaj in kako?“
je rekel. „Se vsakikrat sem bil potrjen, žandar mi
je obljubil, da bom, nogo imam ožuljeno, kdo
pravi, da ne bom zaprt?!“

„Postava tako pravi, zapomni si to! —Zakaj
te ne maramo? Zato, ker si premalo učen za nas!
— Ali ne? Pa mi hitro povej, koliko je dvakrat
tri? — Vidiš, da ne veš! Si že padel, ne morem
ti pomagati! Odkar imamo novo hišo, takih ljudi
ne sprejemamo več, kateri čisto nič ne znajo.
Imamo pametnejših dovolj! — Na polje, pa motiko
v roke, Jurij Ažmah, drugače . . .! Adijo!“

Godrnjajočega, da bo že žandarju vse povedal,
ga je odpravil jetniški paznik iz dvorane . . .

Hm! . . .

149

Sodnik mi je rekel, naj zapišem v sodbo,
da se je Jurij Ažmah zaradi očitne slaboumnosti
oprostil od obtožbe . . .

Meni je vse prav!

Potem je, kakršno ima navado, premeril parkrat
dvorano, slednjič pa postal pred menoj, zmajal z
glavo, me drobno pogledal in rekel: „Kaj ne: slabi
časi, slabi! Boj za obstoj vedno hujši, pogoji za
življenje vedno težji. Ali ste videli? Dandanes
brez neke mere inteligence niti v zapor
več ne pridete!  — Svoj čas, da ste le imeli
par razredov, pa ste se lahko prilizali do zlatega
ovratnika! Sedaj vam treba uže zrelostnega izpri¬
čevala, predno da vam puste kot pisarniškemu
praktikantu šivati spise in lepiti zavitke! . . . Ali
pa . . . recimo, da imate poklic in notranji nagon
za prodajo cikorije in užigalic; naka! ne smete se
vdati temu poklicu in notranjemu nagonu in pro¬
dajati cikorijo in užigalice: najpoprej morate do¬
kazati svojo usposobljenost zato! Brez dokaza
usposobljenosti ni dandanes nikoder nič. Še obriti
se skoraj več ne smete niti počesati samega sebe,
če niste izkazali tozadevne usposobljenosti s slo¬
vesnim izpitom pred izpraševalno komisijo, sestoječo
iz predsednika in najmanj dveh, a največ štirih
prisednikov! Tako je! Duševni nivo se pač dviga
in menda že mora biti vse tako, kakor je . . . Pa-
se bo še dvigal in morda doživiva čas, ko tudi za
vzprejem v naše zapore ne bo več zadoščala kar

150

takole neka pičla mera inteligence: „koliko je
dvakrat tri“ itd., ampak se bo kar kratkomalo
zahtevalo izpričevalo o maturi! Pa bo mir in konec
besedi in vsaj ne bo treba preiskovati vsakogar
razsodnosti!" . . .

Ne vem, ali vse to resno misli . . .

Zabobnal je s prsti po mizi, stopil skozi sobo,
zabobnal po naslonjalu klopi in po oknu, nazadnje
pa izjavil še sledeče: „Pri moji veri, edino, kar se
dandanes še lahko postane brez dokaza usposob¬
ljenosti, je menda res le — poslanec!"

TISK J. BLASNIKR NASL, V LJUBLJANI,

*


jMH

gfefeižff