ŠTEVILKA 17/18/19 LETNIKXXVI CENA 5DIN DATUM 16.JUNIJA 1977 TRIB UNA Stran 2 TRIBUNA PRODOR Ni kaj! T. im. "mladi slovenski poeziji" res ne gre odrekati prodornosti. Potem, ko so zvezno nagradili Blaža Ogorevca za njegov pesniški umotvor in se mu je s podobno na-grado pridružil še Marko Brecelj, ki sicer kvari jugoslovanske otroke, pa je konec koncev le pesnik jugoslovanskega formata in ne ravno daleč od prvo zapisanega, se ekspanzija nada-Ijuje! Zdaj je še zagrebški Studentski list zagrabil za vabo. In jih bo cela serija, eden po eden se bodo zvrstili po posameznih številkah. Najprej so si sposodili Blaža ter natisnili izbor iz njegove nagrajene zbirke Prisilno zreli paradižnik, zdaj pa obljubljajo še izbore iz zbirk Borisa Gabršnika — Gabra, Ivana Volariča — Feota in Jaše Zlobca. To je pa že resen prodor mlade slovenske poezije preko republiških meja, saj je treba pri tem dodati, da bo-sta v tem času (ali pa sta morda že?) na beograjskih Aprilskih susretih nastopila še Tomaž Šalamun ter Iztok Osojnjk ob spremljavi kitare Edija Štefančiča. Dejansko pa je to tudi lep kompliment delovanju ŠKUC-a, predvsem njegove založniške komisije, saj so se kar tri, od v Studentskem listu uporabljenih štirih pesniških zbirk, porodile iz njenega krila. P.Z. SPET NOVA ENCIKLOPEDIJA V POLUSNJU V letošnjem letu bo izšla pri Savremeni administraciji v Beogradu knjiga ENCIKLOPEDIJA SAMOUPRAVLJANJA. Prvi del enciklopedije vsebuje preko osemdeset esejev na tematiko samoupravljanja, marksizma, družbenopolitičnega sistema in politike SFRJ, v drugem pa je okoli 1300 gesel, razvrščenih po abecedi. Enciklopedija je napisana v srbohrvatskem jeziku, opremljena z ilustracijami in vezana v polusnje. Prednaročniška cena je 600,00 din, prednaročila pa zbira Partizanska knjiga. ZAKAJ TAKO? Če si se ze kdaj vprašal, zakaj v "Tribuni" nikdar ne najdeš ničesar o svoji fakulteti, boš tule našel odgovor na svoje vprašanje.*Namreč, zmenili smo se, da naj bi vsaka fakul-teta imela za naš list svojega dopisnika oziroma nekoga, ki bo naše novinarje obveščal o dogajanjih in problemih na fakulteti. Na seminarju UK ZSMS v Izoli so se predstavniki fakultet obvezali, da bodo vse v zvezi s tem uredili do konca marca! Ker tega niso naredili, je uredništvo sklenilo, da objavimo seznam fakultet, ki se sodelovanju z nami tako vztraj-no izogibajo: Pravna fakulteta, Ekonomska fakulteta Borisa Kidriča (kljub večkratnim prošnjam), AGRFT, Akademija za glasbo, Pedagoška akademija, VUŠ, FNT—farmacija, tekstil in ke-mija, BTF in pa vse druge študijske smeri, ki niso imele na seminarju svojih predstav-nikov, dobili pa so naš dopis. Seveda pa ne smemo pozabiti na šest belih vran, ki nas o svojem delu redno obveščajo. Torej kolegi arhitekti, FF-jevci, FSPN-jevci, elektrotehniki in kolegi z VŠZD in VŠSD, hvala in kar tako naprej! KDAJ BO DRUGAČE? Pravica do dela in s tem do samoupravljanja, pravica do šolanja in pravica do ustvarjanja in uporabljanja kulturnih dobrin so osnovni pogoji, ki bi morali biti zadovoljeni, da bi lahko človek bil to kar je — človek. Zato je potreben boj, da se lahko omogoči vsem Ijudem, invalidom in tistim, ki to niso, da lahko enakopravno sodelujejo v delu in uporabi javnih ustanov. To ni le boj za humanejše odnose, ampak tudi boj za večje spoštovanje dostojanstva in človekovih pravic. Čim hitreje vsak od nas dojame, da invalidom ni potrebna le pomoč, ampak da lahko inva- lid družbi tudi kaj da, le da mu je to potrebno omogočiti, tem hitreje bomo prešli v bolj humano družbo, v kateri bo človek res človek, v kateri se bo z vso pravico imenoval človek — to pa je tudi cilj naše samoupravne družbe. Ta boj pa ni naloga izključno invalidskih organizacij in društev, ampak tudi družbe v celoti. Isto velja tudi za SK, SSO, organizacijo za družbeno aktivnost žensk in druge organizacije, ki obstajajo v naši družbi. Zato mi ni jasno, zakaj ne gradijo stavb, dostopnih "vsem". S tem se stroški ne bi pove- čali, nasprotno, celo zmanjšali bi se. Če bi se invalidi lahko šolali in rehabilitirali tam, kjer so se rodili in kjer stanujejo, bi veliko pridobili in sicer predvsem iz štirih razlogov: 1. Ostali bi pri starših in se razvijali kot vsi otroci. 2. V mladosti bi se ostali otroci navadili na invalidne in prav tako invalidni nanje; s tem pa vbi bili odstranjeni mnogi predsodki, ki še danes obstajajo. 3. Zmanjšali bi sejzdatki za gradnjo in plačevanje skupnih domov. 4. Z gradnjo poseronih ustanov za invalide in z gradnjo izobraževalnih in ostalih ustanov za zdrave se omejuje izbor poklicev invalidov, ker jim obstoječe stavbe, zaradi arhitekton-skih konstrukcij (invalidom niso dostopne) že v naprej onemogočajo delovanje. S tem pa se brez dvoma prepad med invalidi in zdravimi še poglablja. VR TEC V IZGRADNJI Tak je napis na plošči, ki je pritrjena na stavbi ob Erjavčevi cesti. Stavba je v neposredni bližini Studentskega naselja, zato nas je zanimalo, kaj je s tem vrtcem in ali bo mogoče organizirano tudi varstvo za otroke študentov. Na krajevni skupnosti Gradišče nismo izve-deli nič razveseljivega. Stavbo je pred dvema letoma odkupila Ljubljanska banka, izdelani pa so bili tudi vsi načrti za adaptacijo stavbe in za dograditev. Ker pa je predvidena razši-ritev Erjavčeve ceste, in to prav tam, kjer je Ljubljanska banka nameravala graditi prizidek, sedaj še ni jasno, kaj bo. 26. maja bo sestanek in dokončno bo sklenjeno kako in kaj. Upamo lahko samo, da bo sestanek konstruktiven in bodo pristojni z delom kmalu pri-čeli. Stavba namreč ni ravno v prelestnem stanju in napis "vrtec v izgradnji" naravnost bode v oči. Sicer si pa lahko sami ogledate fotografijo in se prepričate, da vrtec niti slu-čajno še ni v izgradnji. NM Zelo problematično je tudi to, da invalidski zavodi ne morejo oz. zelo težko spremljajo moderno tehnologijo, ki se prehitro razvija, kar pa pripelje do tega, da tako izobraženi invalidi niso dovolj usposobljeni in pripravljeni na življenje in delo. Resnično skoraj absurdno se mi zdi, da je od vseh srednješolskih centrov, ki obstajajo ali pa se grade v Sloveniji, le ta v Kamniku predviden tudi za invalide. V Puli se gradi nova veleblagovnica in banka, že je zgrajena reprezentativna stavba elektro Istre, obenem pa si je invalidsko društvo komaj zagotovilo mesto za otroški vrtec. Invalidi nimajo svojih prostorov, kjer bi se lahko zbirali, prav tako nimajo telovadnic — v Puli pa se, ne vem kako dolgo že, gradi T.S.C., pa še vedno ni zgrajen; učenci lahko s samim udarjanjem z nogami ob tla zrušijo stavbo, v kateri se sedaj uče. V Ljubljani ni niti enega študentskegaf doma, ki bi bil zgrajen tako, da bi lahko v njem stanovali invalidi. Prav tako je malo fakultet, do katerih invalidi lahko pridejo (zaradi arhitektonskih preprek). Tako invalidi, ki niso iz kakega študentskega centra ne morejo študirati, še tisti, ki so. težko. Do večine kulturnih ustanov je pristop za invalide nemogoč. Morda v nekaj primerih lahko pridejo z zadnje strani stavbe, s tem pa problem za invalide nikakor ni rešen. Velik problem invalidom predstavlja javni prevoz, ki sploh ni organiziran. Preostane jim le taxi, ki v Puli stane za 2 km 30,00 — 40,00 din, v Ljubljani pa 20,00 — 30,00 din, kar pa ni majhen izdatek z ozirom na to, da tudi materialno stanje invalidov ni vedno zadovoljivo re- šeno. Vse stavbe, v katerih bi lahko invalidi delali, bi morale biti zgrajene tako, da bi jim bil omogočen vstop; če to ni mogoče, se invalidu še zožuje že tako ozko omejena možnost izbire poklica. Po dogovoru in seveda odvisno od pogojev, bi prevoz na delovno mesto in nazaj morale organizirati delovne organizacije ali krajevne skupnosti v okviru občin. Prav tako se mi zdi nelogično graditi stanovanja, v katerih invalidi ne morejo stanovati — moramo se zavedati, da vsak izmed nas lahko postane invalid. In kaj narediti potem? Takemu človeku ne preostane nič drugega, kot da sedi doma v svojem stanovanju, morda celo išče novo, obstaja pa veliko vprašanje, če bo dobil primernejšega z ozirom na da- našnji način gradnje — četudi imajo stavbe dvigala, imajo prav tako 3—4 stopničke, če ne več, ki grenijo življenje invalidu ali tistim, ki ga nosijo. Naši arhitekti razpravljajo, kaj in kakšna je socialistična arhitektura. Zame je socialistična arhitektura tista, ki upošteva člo- veka t.j., da gradi stavbe, v katerih lahko stanuje in dela vsak človek (starec, invalid, mlad, star, gluh, slep ...), da se v neposredni bližini nahajajo otroški vrtci s svojim živžavom, telovadnice, šole, prostori za zabavo in sprostitev ... in da ni vse naokoli le pusti beton, da si niso stavbe podobne kot jajce jajcu — torej čim več zelenja in različnih, pestrih oblik. Kot sem omenil že na začetku, za reševanje teh problemov niso zadolžene le invalidske organizacije, ampak tudi DPO, DPZ, s katerimi se je potrebno povezovati. Posebno pozor- nost pa moramo posvetiti sodelovanju z organizacijo za družbeno aktivnost žensk in s SSOJ. Ženske si prizadevajo za gradnje vrtcev, šol ... Moramo jih podpreti, da izbojujejo vse to, ker nam neposredno omogočajo lažje življenje, istočasno pa moramo Ijudem razložiti, kakšne naj bodo te stavbe, da jih bomo lahko uporabljali vsi. S tem, da se izboljša družbeni položaj žensk, se popravlja tudi odnos do same ženske. Če ima kdo negativni odnos do ženske, ga bo imel prav gotovo tudi do invalida. Enakopravni položaj žena pomeni tudi enakopravnost invalidov in prav zato moramo v tem procesu neposredno sodelovati, ne pa iskati le svoje interese in le-te poskušati doseči s pomočjo vodilnih organizacij. Potrebno je osvetliti položaj invalidov, potrebno je na to spomniti de- lovne organizacije in krajevne skupnosti, kjer bi morali invalidi organizirati svoje aktive. V pogovorih z invalidi sem ugotovil, da SSO v KS in občini nima nikakršnega interesa, da bi vključil in pritegnil invalide k sodelovanju. Invalidi so del naše družbe, imajo pravico do samoupravljanja, do dela v DPO tako v KS, kot v RO. Nerazumevanje pa nemalokrat pripe-Ije do tega, da se invalidi izolirajo, kar pa nikakor ni v skladu z našim humanizmom. Delo invalidov v DPO bi bilo brez dvoma pridobitev tudi za invalidsko organizacijo. V družbi bi se tako utrjevala tendenca po še humanejših odnosih, krepila bi se zavest vseh nas, isto-časno pa bi se invalidi počutili enakopravne in koristne člane naše družbe. Zato se inva-lidska aktivnost ne sme omejiti le na delo v invalidskih organizacijah, ampak morajo delo-vati tudi v OOSS, KS, SK, delovnih organizacijah ... Invalidi bi postali še bolj družbeno aktivni, če bi se jim to omogočalo. Eden izmed načinov realizacije tega je preprečevanje arhitektonskih zaprek. Poskušal sem napisati, kar sem opazil sam in kar so mi povedali drugi invalidi. Nisem se spuščal v probleme kot so iznajdbe novih aparatov, nabava dragih ortopedskih pripo- močkov, prav tako nisem omenil vloge radia in TV, ki bi jima moral biti ta problem prezen- ten, ko pripravljajo posebne oddaje o problemih zabave, organiziranja in pomoči mladine, žena in upokojencev. Invalidi so in to v vseh socialnih in starostnih strukturah naše družbe! LJUBOTINA TRIBUNA — STUDENTSKl L.1ST IZDAJA UNIVERZITETNA KONFERENCA ZVEZE SOCIALISTICNE MLADINE SLOVENIJE - LJUBLJANA UREDNlSTVO: 61000 LJUBLJANA, TRG OSVOBODITVE l/II, SOBA 86. TEL: 21-280 URADNE URE VSAK DAN OD 10—12h TISKA TISKARNA STUDENTSKI SERVIS LETNA NAROCNINA 40,00 DIN; POSTNINA PLACANA V GOTOVINl; ROKOPISOV NE VRACAMO OPROSCENI PROMETNEGA DAVKA NA PROMET PO PRISTOJNEM SKLEPU ST.: 421 — 1/70 OD 22. JANUARJA 1973. UREDNlSTVO: ALES ERJAVEC (kullura), BOJAN PIRIH (odgovorni urednik), JANJA KLASINC (informatika), RISTO PEJOV (tehnični urednik), SRECO KIRN (leorija), SRECO PAPlC (likovni urednik), SREtO ZAJC (glavni urednik), VESNA BELAK (lektura, korektura) ZAČASNO VLOGO IZDAJATELJSKEGA SVETA OPRAVLJA PREDSEDSTVO UNIVERZITETNE KONFERENCE ZVEZE SOCIALISTlCNE MLADINE Sl.OVENIJE — LJUBLJANA TO STEVILKO JE OPREMIL PETER KORDIS TRIBUNA stran 3 OBJA VLJAMO SPISEK IN TERMINE LETOŠNJIH BRIGAD Srečko Fišer Ljubljana,Poljanski nasip 48 Izobra^evalna skupnost SRS Sklad za štipendije in posojila Ljubljcma, Askerčeva 9 Z aprilom 1977 ste mi ukinili štipendijo,ki sem jo prcgemal za študij na filozofski fakulteti.Ker sem v letnem semestru 1976/77 redni študent FF,ste s tem prekršili l.točko pogodbe,s katero ste se obvezali dajati mi štipendijo do konca rednega študija po sta-tutu visokošolskega zavoda,na katerem sem vpisan. Zahtevam v rolcu lo dni od danasnjega datuma izpolnitev obveznosti, ki so navedene v nogodbi,in pismen odgovor. V kolikor ^oji zchtevl ne boste ugodili,nameravara vložiti tožbo bocisi za izpolnitev obveznosti,ki so navedene v pogodbi,bodisi ze. ro.zveljavitev le-te in oprostitev od vseh obveznosti,ki jih pogodba nalaga >neni. S spostovanjem V Ljubljs2iif14.'.naja 1977 Nosilec MDB MDA termin Lj. Center Sutjeska I. izmena — junij Lj. Bežigrad Mariovo I. izmena — junij Lj. Vič—Rudnik Kozara II. izmena — julij Lj. Moste—Polje Sava II. izmena —- julij Lj. Šiška Kosovo III. izmena — avgust Lj. Center Kozjansko III. izmena — 16. 7. — 6. 8. Vrhnika Kozjansko IV. izmena — 7.8.— 28. 8. Lj. Bežigrad Posočje II. izmena — 24. 6. — 15. 7. Lj. Moste—Polje Suha Krajina II. izmena — 24. 6. — 15. 7. Lj. Šiška Suha Krajina I. izmena — 2. 6. — 23. 6. UK ZSMS Suha Krajina III. izmena — 16. 7. — 6. 8. Lj. Vič—Rudnik Brkini I. izmena — 2. 6. — 30. 6. Kočevje Brkini II. izmena — 24. 6. — 15. 7. Litija in Ribnica Brkini III. izmena — 16. 7. — 6. 8. Kamnik Brkini IV. izmena — 7. 8. — 28. 8. Domžale Slov. Gprice I. izmena — 2. 6. — 23. 6. Grosuplje Slov. Gorice II. izmena — 24. 6. — 15. 7. Logatec Slov. Gorice III. izmena — 16. 7. — 6. 8. Lj. Vič—Rudnik Slov. Gorice IV. izmena — 7. 8. — 28. 8. Lj. Šiška Slov. Gorice II. izmena — 24. 6. — 15. 7. Foslcno: - Izobra ;,evalna skupncst 3R3 - Tribuna Pripis uredništva: vse tiste, ki se jim je zgodilo podobno vzpodbujamo, naj ne čakajo, da bo kdo namesto njih popravil in kaznoval krivico. Razmislijo naj zgornje pismo in ustrezno ukrepajo. Ne čakajte na akcijo, postanite akcija in ustrezno ukrepajte! UČITELJ ORGANIZIRAL PRETEPANJE UČENCA vsubotiški osnovni šoli "Krotilnica": Učitelj Šandor Feldi je nekajkrat udaril učenca, nato pa ga je spodil skozi "živi ogenj", kjer so mladoletnemu učencu Željku Grgiču tudi vsi učenci dodelili po enega ali dva udarca, tako da je dobil težke telesne poškodbe. Nevsakdanji dogodek, ki se je zgodil v osnovni šoli "Krotilnica" v Subotici je pov- sem utemeljeno izzval revolt in ogorčenje staršev učencev. Do tedaj so to šolo večkrat dajali za vzgled. Skratka, učitelj telesne vzgoje Šandor Feldi se je zato, ker se je učenec Željko Grgič neprimerno vedel (namerno je pustil copate /vržene kar tako/ na hodniku pred telo- vadnico), zatekel k popolnoma subjektivni "pedagogiki". Učenca je kaznoval tako, da je moral "skozi živi ogenj". Na začetku kolone je stal sam učitelj, ki je učenca nekajkrat udaril, nato pa je moral nesrečni učenec še skozi kolono, kjer so ga udarili še ostali učenci, kakor so vedeli in znali. Na koncu kolone je zaključni udarec pripadel zopet učitelju Feldiju. Zaradi posledic, ki jih je dobil učenec Grgič ob tem pretepanju, je moral na ortoped- ski oddelek Medicinskega centra v Subotici, kjer so ga zdravili osem dni. Diagnoza: kontuzija in večkratni hematomi. Ta dogodek je izzval mnoge komentarje in ogorčenje staršev, posebno osnovne šole "Krotilnica". Kako se lahko kaj takega sploh zgodi v letu 1977, ko se govori o vklju- čevanju učencev osnovnih šol v samoupravljanje? Kako je mogoče, da nekomu v prosveti pade na pamet, da pretepa bodoče samoupravljalce? Da bo še huje; učitelj Feldi nam je v pogovoru povedal, da to ni prvi primer kazno- vanja učencev z metodo "živi ogenj". Zgodilo se je tudi, da nekateri učenci niso hoteli udariti Željka Grgiča, toda učitelj Feldi jih je prisilil, da so to naredili. V pogovoru je učitelj Feldi rekel še to, da mu je žal, da je prišlo do tega, ker mu je bil sicer ta učenec simpatičen, kar pa se tiče zdravniških opravičil pa misli, da si vsak lahko priskrbi opravičilo. V šoli so nam povedali, da je učitelj Feldi v disciplinskem postopku, da pa o zaključku postopka ne morejo nič izjaviti. (izPolitike) NO, NO UClTELJ! * 0 učitelju Šandoru Feldi[u iz osnovne šole "Jovan Mitič" v Subotici, ki je.z igro "živi ogenj" pretepel učenca Zeljka Grgiča, je AC že poročal, obvestili smo tudi, da je učitelj "do nadaljnega" suspendiran. Tu je končno tudi vest o dokončni "kazni". Zbor delovnih Ijudi te osnovne šole je izrekel ukor učitelju Šandorju Feldiju. Torej, ukor, ali cvek iz vedenja, ali no, no učitelj! (IzStudenta 12/13 — 27. april 1977, prevedla V.B.) nada a? cr-o ?f51oo o o aa 0 Nc a dobite v knjigarnah. Prvi, v sklopu gradnje dijaških in študentskih domov v Sloveniji, bo po vsej verjet-nosti odprt že 1. septembra. To je težko pričakovani dijaški dom v Kopru. Upajmo, da bodo z gradnjo pohiteli tudi drugje po Sloveniji. Na uredništvu je še nekaj neprodanih številk. Med njimi tiidi nekaj tematskih. Vse, ki so pripravljeni prodajati te številke vabimo, da se javijo na uredništvu od 10. — 12. ure. stran 4 TRIBUNA ŠTUDENTSKE AKCIJE NA FE Študentje elektrotehnike se šele zdaj oglašamo v "Tribuni", zato moramo najprej poravnati račune za nazaj. Glede na lansko leto se je politična dejavnost študentov zelo povečala. Lansko leto je OOZK FE le životarila, to vse pa je bila posledica dejstva, da predlansko leto izvoljenega sekretarja sploh ni bilo mogoče najti na fakulteti. Za v.d. sekretarja pa je bila obremenitev očitno predimenzionirana. Letošnje šolsko leto so se stvari bistveno popravile. Zagnani novi sekretar, sveže ideje nekaterih novih članov in OOZK blesti. Med mnogimi akcijami omenimo, da so vsi neaktivni člani, ki jih ni bilo na nekaj zaporednih sestankov, dobili vabilo, naj se oglasijo na pogovor. Kogar ne bo, bo najbrž črtan z evidence. "mrtve duše". Preselimo se ji.a najbolj množično študentsko organizacijo — OOZSMS FE, ki je tudi najbolj vpTivna. Samo z besedo se dotaknimo Elektrijade in porabljenih milijo-nov. Govorili bomo o najbolj zanimivih stvareh 10, OPD in informacijski komisiji. 10 to je skupina zagnanih Ijudi, ki odločajo za celotno 00. Namerno sem zapisal "odločajo". Zakaj? 9/10 članov te organizacije je samo na papirju. Pridejo na en sestanek letno ali pa še to ne. Nezainteresiranost-neinformiranost? Od milijon stvari omenimo samo dve pomembni: obračun z asistenti tipa "jaz sem frajer" in prodor študentov, ki jim je manjkal en pogoj za vpis v višji letnik. Zanimi-vo, kako so nekateri Ijudje, še včeraj študentje, danes korak naprej po hierarhični lestvici, skušali vsak dan dokazovati svojo premoč: duševno, fizično in potenčno. Ce študent na vajah ni vedel kake malenkosti, že so padale žaljive opombe tipa: "Vi pa nimate pojma!". Kako so si lahko svoje čase nekateri privoščili take stvari (kar je nemalokrat pripeljalo do skrajno konfliktnih situacij, tik pred fizičnim obračunava-njem) kljub obilici res dobrih in priljubljenih pedagoških delavcev, vam povem na uho: skrajna politična neaktivnost študentov mene in tebe. No, potem so študentje podali svoje odklonilno mnenje o teh "izbrancih znanosti" in glej ga zlomka, z danes na jutri so volkovi postali nedolžne ovčice. Klotilda (roka resnice) pa ni povohala nobenega. . Pri prehodu iz 2. v 3. letnik je zaradi nemogočih zahtev leto za letom prihajalo do omilitve prestopnih pogojev. Lansko leto ne. Padlo naj bi nekaj deset študentov. Začeli so se pritoževati. . Ob podpori vseh študentov so nizali akcijo na akcijo in uspeli so. V premislek: ce ob odlični organizaciji uspe tudi malce dvomljiva zadeva, kaj bi študentje lahko dosegli v primerih, ki nas res bodejo v očesni živec. (povprečen študent FE ne ve, kaj je to OPD, kaj je fakultetni svet...) Torej 10 dela, če ne drugega, imajcrvsak teden sestanek. Efekti so odlicni. Malo pa moti da je to precej zaprt krog Ijudi, da delajo po lastni presoji, v imenu vsefi študentov. Tako recimo niti študent predstavnik smeri (10 kateder na FE) ne ve, kdo, o kom in zakaj-kako piše pedagoško mnenje o pedagoških delavcih njegove smeri. Smo že pri OPD in stari študentski slabosti: neaktivnosti. Le malo študentskih predstavnikov hodi na sestanke OPD, res pa je obremenitev huda-najmanj 3 ure na dva tedna. Novoizvoljeni študentje smo vse premalo izkušeni, prevečkrat glasujemo o ^tvareh, ki jih premalo poznamo in premalokrat vrivamo v tekoči dnevni red aktu-alne študentske težave. Ni iz trte izvita, da so podobne slabosti značilne za večino študentskih organizacij. Na koncu še informacijska komisija. Zato, ker bi radi, da vsak študent ve, kaj se na fakulteti dogaja, da ve, koga voli in kako naj deluje v posameznih organih. Da ve, kam naj se obrne, če ga zadane krivica ali ga veseli kakršnokoli delo. Izdajamo "STIK", urejamo oglasno desko, pripravljamo del oglasne deske, kamor naj bi vsak študent lahko napisal svoje misli, nalepil zanimivo sliko ali enkratne članke izdnev-nega časopisja. Poskušamo pisati študentski priročnik, kjer bi bile zbrane izkušnje in nasveti starejših kolegov, kako naj delujejo novoizvoljeni študentje vZK, 10, OPD, OMRD, OGFV... Seveda lenega študenta s tem ne bomo pritegnili, zato pa bo vsak količkaj zainteresirani in aktivni našel, kar išče. dopisnik s FE Tribuni: Avtomontaža in jaz Kaj pi3e5? Pi smo. Za koga je pismo? Za fante. A hude? Ja, hude, da bojo manj hudi. r/ogoče ne bojo več tako hudi, že Jih bom na pravi način tolažil, Ampak za zdaj Jim još krvave oavete iz oči bliska, in jsz, mustan-gov sin. brez povodcu se v kotu ograde tresea pred škornjatim krotil-cem. Ta že ve, kako se nepridipravu iz gleve vsokojake m i s 1 i o kulturi zbija, pa perverzne nakane z umetniški-m i 8 1 i k a m i prepreči, Oni dan so ine iz jedilnice Avtomontaže z mojiaii slikami vkup na pro-sto postavili. tfoja razstava je potemt&ken od otvoritve do ponigla-vega umika trajala 18 /oseanajat/ urt v to vštevSi tudi, geografsko gledano, noč, ki. v teh krajih ni svetla. V četrtek, 26. uaja, je mo-ja raama planila v jok , v skrivnostni vrnitvi mojih slik je zapa-zila apokaliptični znak prekletstva in nagleja konca, ki mi preti. Skratka, neki ssmoupravljelec na sridnje visokeai položaju, Je kate-gorično zavrnil moje slike kot tudi pesnike, ki so bili soudeleženci proslave - Kocbeka, Volariča in Zajca. Kolikor veoi, rnu predveen ti zadnji niso bili všeč, jaz sem pcč bil v isti ^KUCevi košari. In kaj zdaj? Pretvarjam se, da ne vem v kateren grmu tiči zajec. V 8amouprnvljol8kem? Ne bi si upsl trditi. V protikultnniškem? Bežite no! tforda pa v zadrgnjeno-zn&ča^skei grmu? Pravzaprav je po en zajček y vseh treh l'«)j!ischcn WissenschaftC. Nesprcmcnjcni rcprografski ponatis 2. izdaje, Darmstadt 1966 (Wiss. Buchgesellschaft). 3. ihid., s. 81. 4. ibid.,s.86. 5 Fr D F. Schleiermaeher, Hermeneutik. Heidclberg 1959. 6D S/ondi pravi na sirani 185: Pri Schlcicrmachcrjevi te/.i jc pomembna ... povezava med glediSCcm vrste m /godovine Ce hoče biii danaSnja litcrarna hcrmcncvtika matcrialna, ne da bi pn tcm pustila neuporabljena spo/nanja /godovinske /avcsii in s tcm tcsno povczanc vpoglede po-razsvciljcnskc poetike, potem to nc bo mogla bili hermeneviika pravil, ki nujno absirahira od spccifičnosti tistcga, kar umcva, tcmveč takšna, da se bo njena ve/anost n:i snov i/ražala prav v ra/jasnitvi kritcrijev, ki jih dajejo v roke umevanju sama določila tcksta. Med tcmi krilcriji sia mnrda iia.jvažnejša /godovinskost in pripadnost vrsti, pri čemer "vrsia" ni mišljena v sirogem 7 Prim^VV BenVmiin F.duard Fuchs, der Sammlcr und der Historiker. V: W. B., Angelus Novus. Izbrani spisi 2 ' Frankfurt a M 1966, s 304; prav tako: W.B., Geschichtsphilosophiche Thescn. V: W. B., Schnftcn /Spisi/. l/d. Th. W. Adornn in G. Adorno. Frnkfuri a.M. 1955, knjiga I, s. 503; oz. Illuminationen. I/brani spisi. Izd. S. Unscld. Franklurt a.M. 1961, s. 276. . 8. W. Bcnjamin, F.uard Fuchs, dcr Sammler und der Historikcr (Eduard Fuchs, zbiralec in zgodovmar/, ii.na.m., s. 303. 9. W. Bcniamin, Geschiclitsphilosophischc Thesen, n.na.m., s. 505; cv. s. 278. 10. ihid., s. 496 in s. 501; o/. s. 270 in 276. 11 W Benjamiii Die Aufgabc des Ucbcrscl/crs. V: W.B., Tablcaux pansiens. NemSki prevod s prcdgovorom 'prevaiuka. Heidelherg 1923. Zdaj v: W.B., Gcsammeltc Schriften IV.l. I/.d. T. Rexroth. Frankfurt a.M. 1972, s. 10—13. Prevajalčeve opombe: Prevajalčeve opombe: A. prim. esej Ucber philologische Erkcnntnis, glej opombo 1. B. na sirani 99, v uvodu v 6. predavanje (o Gcorgu Friedrichu Meierju) pravi Szondi: "V nasprotju z obscžnim delom Chladcniusa, ki obravnava icmo v vseh podrobnostih in z mnogimi primeri, je Meierjev VERSUCH /EINER AU.GEMEINEN AUSLEGUNGSKUNST/ bolj osnutek, kot pa ona sama. Delo je služilo kot priročnik, kot vodilna nit predavanj, Meierjevi učni aktivnosii. §c v Hcglovih časih so imela predavanja izhodišče v lastnem ali tujcm priročniku. Prcdavanjc pravzaprav ni bilo namcnjeno posredovanju znanja — to so opravile in opravljajo knjige ncprimerno bolje — služilo je pojasnilvam in ra/pravljanjem o lekstu, ki je bil last vseh poslušalcev. Čcprav je bilo povsem možno kriti/irati tuje priročnikc, so lc predstavljali določeno zavezanost predlogi, kon-scnsiis /naiiosti. Poslcdica individualizma 19. siolclja je sprostitcv prcdavanj od priročnikov, ne da bi mogla /agotoviii originalnosi ponujcncga. Čc bo danes kritika tradicionalne oblike predavanj vcdno močncjša, potem bo korisino, da si predočimo /godovinski ra/voj in morcbiti postavimo na mcsto izročila "vclikcga predavanja" na cni sirani ra/iskovalni kolcgij /Forsdiungskolleg/, po drugi pa seminar /Kolloquim/, v katcrem se o danem toksiu nc bo ra/pravljalo in se ga osvclljcvalo monološko, lemveč v pogovoru." C. Enciklopcdiia in nauk o metodi filoloških /nanosii: Formalna teorija filoloških znanosti. Prcvodciii sd odlomki i/ knjige: Pcicr SZONDl, Einfahrung in die lilerarische Hcrmeneulik /Uvod v liierarno hermenevtiko/. Studienaussabe der orlesungen /aus dcm Nachlass von Petcr S/ondi herausgegeben von Jean Bollack und Helen Sticrlin) Band 5, Frank- Itnl a.M. 1975. Prcvcdcno: Predgovor i/dajatcljev stran 1 in odlomek s strani 4; opomba B s strani 99; Pripombe k stanju raziskovanj lilcrarne hermatevlike s sirani 404—408; opomba 6D s strani 185. V poševnil) oklcpajili so prevajalčeva dopolnila. Prcvod I.K. K VPRAŠANJU ŠTUDENTSKE KULTURNE PRODUKCIJE NoČemo biti, v tem pričujočem zapisu o stanju kulturne zavesti med študentsko populacijo, zapisovalci in naznanjalci neke krizne situacije znotraj kulturne produkcije študentov, ampak nam gre veliko bolj za to, da pravzaprav sploh ugotovimo, kakšno vlogo in nedvomno moč ima ta, sicer v tem trenutku tako zelo (na videz) produktivna in hkrati tako bleda produkcija. Dejstvo, ki ga menda ni treba še posebej poudarjati namreč je, da kljub temu, da se kulturna produkcija študentov neprestano dogaja — saj Tribuna izhaja, ŠKUC izdaja knjige, organizi-ra, in tako naprej, Radio Student oddaja na teden okoli osemindvajset ur programa, potem še Forum, obe pevski in folklorni skupini, teatrski eksperimentatorji in nenazadnje še ljudje pri Časopisu za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo prispevajo svoje, tako, da lahko mirno rečemo, da kulturna produkcija teče, pa vendar z njo ni tako rekoč — nič. Je samo gola in prazna in neučinkovita produkcija, brez kakršnekoli socialne, recimo tudi avant-gardne, kulturne in tudi politične kompetence, ki se nikakor ne more prebiti iz svojih ozkih in samozadovoljujočih okvirov v širši slovenski kulturni prostor. Dejstvo je, čeprav usodno paradoksalno, da jc študentska (kulturna in v tem trenutku lahko že tudi rečemo — politična, samoupravna in tako naprcj) produkcija v skrajno resni krizi, čeprav hkrati tudi ni, saj se vendarle vseskozi oddaja, i/daja, izhaja, poje, pleše in tako naprej — in to vse v okviru štu-dentov. Vse to produeiranje študentske kulturne (in politične) zavesti, ki se dogaja brez kakršnekoli pomembnejše družbcne konotacije, pa je po drugi strani očitno dovolj škodljiva, brezperspek-tivna in hkrali tudi skrajno oportunistična in odrekljiva pozicija, ki mimo tega, da se samo-producira, ne pomcni ničesar. V sedanjem stanju slovenske kulturne politike namreč še vedno vlada tisti koncept omejene kulturne produkcije, ki je bil uveljavljen pred leti in je v glavnem prizadcl tisto kulturno produkcijo, ki je predstavljala v glavnem eksperimentalno, novatorsko in šc kakšno početjc v slovenskem kulturncm prostoru, in ki je, če naj uporabimo politično-aktualni besedn.iak, v kva/ilibcralizmu, doživljala pravi razcvet, kasneje pa je bila ta vrsta produkcije omejena na minimalnc razscžnosti. Da jc ta koncept še vedno prisoten v naši kulturni politiki, priča ncdavno odprto pismo uredniškcga odbora knjižne zbirke "Znamenja" mcrodajnim kulturnim forumom in javnosti, o nevzdržnosti položaja, v kakršnem je. Pri tcm pa je treba vedeti, da je prav zbirka "Znamenja" pomenila, pravzaprav še vedno pomeni, čeprav je prav tako minimalizirala svoje izhajanje kot Problemi, v slovenskem kuturnem prostoru tisto mesto, kjer se je lahko uveljavljala skušnja novih preverjanj sloven.skega pisa-nja, mišljenja o literaturi in tako naprej. Dejstvo pa je, da je prav tako mesto v slovenskem kulturnem prostoru koncem šestdesetih let nosila in predstavljala prav študentska kulturna produkcija, v tolikanj koncizni in neskru-pulcvni formi, da je sčasoma postala avtentična in samonikla avantgarda znotraj okvirov cclotne slovenske kulturne produkcije, od literarnih inovacij, do teatra, filma in likovnih produkcij. Prav ta položaj in ncdvomna informacijska in produkcijska moč, ki je sčasoma obvladala celo tako zaprt in enosmeren komunikacijski prostor, kot je celotna slovenska kultura in ga določila in odprla za jezikovni in še kakšen inovacijski postopek, nam danes, skoraj desetletje potem omogoča in dovoljuje, da lahko ugotovimo, da je z današnjo študent-sko kulturno produkcijo en sam velik nič, čepra\' se morebiti dogaja celo še v večjem kvanti-tativnem razmerju informacijskih sredstcv, kot pa je bilo razpoložljivo tedaj, pred desetletjem. Da pa ta priinerjava s kulturnlf produkcijo pred celim desctletjem ni le nekakšna naša neute-meljena in zgolj nostalgična gesta, je potrebno kot dovolj ilustrativen primer pogledati nedav-no prircditev "Clovek, delo, kultura" v organizaciji univerzitctne konference. Dejsi\o, samo po scbi dovolj zgovorno in kajpada paradoksno je, da je ta manifestacija potekala v veliki večini primerov kot RETROSPEKTIVA tiste kulturne produkcije, ki je dandanes tako boleče odsotna v aktualni dejavnosti, in je pomenila resnični kulturni dogodek in dogajanje pred leti in je danes že skoraj v celoti presežena in neaktualna. Povedati je treba, da je po informacijah sodeč, taka retrospektivna dejavnost sedanje študentske produkcije programirana še za naprej, saj so obljubljene retrospektive skupine OHO, pa zopet retrospektive filma in tako naprej. "In še, če realno ocenimo obe, do tega trenutka, izšli knjigi SKUCA, Gaberšnikovo in Klečevo, moramo reči, da sta tako rekoč zopet v "faznem zaostanku", kar lahko posebej rečemo za Gaberšnikovo pisanje, ki bi bilo neprimerno bolj aktualno, če bi bilo tiskano na začetku sedemdesetih let, ne pa danes, ko je take vrste poezija že do neke mere presežena in se po last-nih besedah te poezije resignirano sentimentalizira; prav tako Klečeva poezija, kljub svojim finesam in poetskim razsežnostim, se zdi, ne pomeni tistega radikalnega in odločnega iskanja novih in še ne preizkušenih in preverjenih estetskih učinkov, ki bi pomenili kaj tako zelo nove-ga v slovenski poeziji. Prav paradoksalno se mora slišati, da namreč že tredicionalna slovenska knjigotrška produkcija pomeni prinašanje na trenutke bolj avtentično in inovativno pisanje poezije in proze, kakor pa jo je mogoče zaslediti v okvirih svobodne in že a priori neskrupulozne in nekontrolirane kulturne produkcije, kakršna naj bi bila v študentskih ok-virih. Podobno bi lahko rekli za razmerje radijskega medija, ko, ne da bi mogli za trenutek dvomiti, lahko rečemo, da tradicionalna radijska postaja prinaša veliko bolj zavezujočo kulturno raven in, naj se sliši še tako smešno — samo eksperimentiranje z medijem jezika, estetskimi realizacijami in tako naprej. Da pa je položaj tega stanja, ko se zdi, da je tradicionalna kulturna sfera veliko bolj (na videz) radikalna v odpiranju neke nove skušnje kulturne produkcije, čeprav smo morali po drugi strani ugotoviti, da prav ta tradicionalna kultura načrtno duši (ne za-duši) razvoj tistih revij in knjižnih zbirk, ki so sicer bile per-manentni nosilci novih iskanj in preverjanj, bolj jasno je treba povedati, da so v veliki večini nosilci te produkcije, oziroma reprodukcije prav tista imena, ki so se eksponirala že prej in to ravno v neinstitucionaliziranem okviru študentske kulture. Iz vsega tega lahko rezultira samo dejstvo, da je študentska kulturna in kasneje se bo pokazala, da tudi politična, recimo ravno samo-upravna produkcija in potrjevanje v globoki ustvarjalni in še bolj organizacijski krizi, ki, se zdi, postaja iz leta v leto globlja in črna. Zdi se celo, da je kljub vsej retrospektivni dejavnosti sedanje kulture in vsem optimističnim napo-vedim in programatičnim načelom mogoče zapisati ob rob, da postaja študentska kulturna produkcija vse manj zavezujoča in da je sama sebe že izločila iz zavesti slovenske kulture, če že ni sploh izginila in se zaprla v svojo lastno onanijo brez smisla in pomena. Čeprav smo na samem začetku pričujočega pisanja zapisali, da nočemo biti razglašalci kriz in tako naprej, se je ob tem zelo načelnem ugotavljanju pokazala resnična beda in ničnost aktualne študentske kulture in še bolj same politične zavesti. Ob vsej tej krizni situaciji, v kateri je sedanja študent-ska kultura in kulturna produkcija, pa je odločilnega pomena prav dejstvo, da ta kriza produkcije obstaja ob tako rekoč vseh razpoložljivih sredstvih, ki jih družba daje na razpolago študentskemu kulturnemu (in političnemu) samoproduciranju. Ni namreč, ta krizna situacija, neposredno, izraz neke resnično do kraja represivne politične in ideološke blokade, ki bi bila postavljena nasproti študentski produkciji (družba resnično sicer razpolaga z vsemi instrumenti za kontrolo te produkcije, pa vendar se je ideološka intervencija izkazala za odvečno, saj pri taki stopnji pisanja in pre-mišljevanja resnično ni nič narobe, edino menda kar je bilo, je bil precej indolentni spis B.D.-ja v Delu o Gaberšnikovi poeziji i sv. Duhu, pa nekoga je motila naslovna stran ene izmed številk Tribune ..., kar pa menda ne pomeni kakršnekoli ideološke intervencije, kali?) in jo v temelju zatirala in onemogočala, ampak, nasprotno, vidimo, da se ta produkcija vehementno nadaljuje, čeprav ne pomeni prav ničesar. Dejstvo, da v okviru Zveze socialistične mladine, oziroma njeni univerzitetni konferenci ZSMS delujejo organizacije ŠKUC (Študentski kulturni center), pa Forum, Radio Študent, izhajajo Tribuna, Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo, se producirajo teatrski eksperimenti, pevski in folklorni nastopi in tako naprej, ki predstavljajo glavne animatorje študentske kulturne produkcije, pomeni, da je, z izjemo pevcev in folkloristov, ki so nujno reproduktivci, avtentični in živi študentski kulturni produkciji razpoložljivo vse, od tradi-cionalne knjižne produkcije, preko radijskega medija, filma, glasbe, do trska, stripske produkcije in teatra. Ne da bi nas pri tem dajala kakšna morebitna euforičnost lahko rečemo, da je menda to kar nekaj, če je uporabljeno s polnokrvno in avtentično željo nekaj storiti, eksperimentirati, iskati, pa prosvetljevati in tako naprej. Vprašanje o krizi študentske kulturne produkcije je torej spričo teh dejstev resnično zavezu-joče, saj je očitno, da take vrste produkcija razpolaga z nedvomnimi in do kraja razpoložlji-vimi mediji, ki tako ali drugače predstavljajo določeno stopnjo informacijske moči. To pa pomeni, da ima pol študentske kulture vse možnosti, da se polnokrvno producira ne samo sam zase, ampak v širši slovenski prostor, kar je pred časom tudi produktivno in revolucionarno izkoristil in tako postal eden izmed dejavnikov slovenske kulture, s katerim mora ta neprene-homa računati, kot z virom novih idej in estetskih postopkov, jezikovnih možnosti in celo razvoja samega jezika. Zal se je ta možnost s sedanjo ničnostjo te kulturne produkcije izčrpala in kakor smo že rekli, pomeni sedanji trenutek zgolj produciranje brez kakršnekoli družbene in kulturne kompetence. Ali če rečemo drugače — ves ta prostor, kjer je možnost, da se neskrupulozno, svobodno, do neke mere nekontrolirano in kompetentno dogajajo novotarije, da se misli, producirajo izdelki, ki bi bili v tem trenutku za tradicionalno slovensko kulturo nesprejemljivi in tako naprej, ves ta prostor, odprt sicer, ostaja neizkoriščen in tako rekoč v kulturnem trenutku, ki ga živimo — nepomemben. Kaj je torej narobe, da je in ostaja vsa ta razpoložljiva informacijska moč te kulturne produk-cije študentov nema in nemočna in kar je še bolj začudujoče — neizkoriščena? Ali je to moč razložiti s pozitivno ugotovljivim, pa vendar tako banalnim dejstvom, da je tista generacija, ki je tako plodno delovala in ustvarjala koncem šestdesetih let pač odšla in se institucionalizirala, kjer, kakor smo že rekli, deluje in revolucionira tradicionalno slovensko kulturno telo v možnostih, ki jih tam pač ima, in to dovolj očitno in uspešno? Ali pa je, po drugi strani ideo-loška blokada vseh mogočih delovanj v začetku sedemdesetih let tako močno streznila ljudi, da je to vzrok njihovega molka in dejstva, da ni s kulturno animacijo študentstva nič? Ali pa je vzrok tega kriznega stanja preprosto dejstvo, da so danes v uredništvih in na ključnih mestih fantje, ki ne ZNAJO stvari spraviti v tek in so nesposobni organizirati nove poti kulturne produkcije in politike in mišljenja ter animirati vso tiso moč informacij, ki jo imajo v rokah kot organizatorji študentske kulture? Nekaj je res — odšli so tisti, ki so dali živ pečat produciranju avtentične študentske kulture in jo zoperstavili tradicionalni slovenski makrostrukturi, nekaj se pozna ideološka blokada, ki je odsekala glavo Tribuni in očitno zmedla še tistih nekaj, ki jih je ostalo in tisti, ki so sedaj v uredništvih, se zdi, ne vejo prav kaj in kakšne motnosti imajo v rokah, pa ne znajo poiskati poii, če bi stvar spremenili in jih spravili v tek: Tribuna namreč izhaja, kolikor toliko redno, denarja ima bojda tudi za preživeti, Radio Študent se CELO ŠIRI na štiri ure dnevno programa, ŠKUC se vsakič znova zaklinja in razvija svoje načrte delovanja, prav tako Forum s svojo filmsko sekcijo, glasbeno, likovno in tako naprej. In potem je v ŠN še Vetrnica in še naprej ... Zdi se, da je vse v redu, ampak očitno ni, ker ni nikogar, ki bi stvarr, ki so očitno na razpolago intenzivira/ in tako spravil v tek, v širino, k ljudem, da bi postali so-delavci, zbiral nove in nove in tako naprej. Resnično, novih poti in rasti študentskega kulturnega snovanja je moč videti edinole v in-tenzivirunju tistih razpoložljivih sredstev, ki so, kakor smo že rekli na razpolago, tistih medijev, ki jih ima okvir študentske kulture. Tukaj je potrebno omeniti, da morda največ nosita prav Radio Student (R§) in Tribuna (TR) saj sta najbolj množična medija in tudi vsestranska, kar se tiče informacij. Če pogledamo, ima RŠ tedensko okoli osemindvajset ur programa, skoraj vso svobodo krei-ranja v okviru radijskega medija, nedvomno ideološko svobodo in ga (to lahko upravičeno sklcpamo po nekaterih "štirih probah" med različnimi v živo delanimi kontaktnimi oddajami, ki jih je imel RŠ pred časom, in se je preko telefona odzivalo različno poslušalstvo in je bilo po tem mogoče sklepati vsaj na približno strukturo poslušalcev RŠ) nedvomno mimo študentske populacije posluša tudi izredno veliko srednješolcev in tistih, ki so tako ali drugače že institu-cionalizirani in jim zanimanje za RŠ kot možnost neinstitucionalizirane radiofonije izvira še iz časov študentovanja ... potem vse to mora pomeniti, da ima R§ na eni strani možnost usvariti izredno široko zasnovano mrežo sodelavcev, če pri tem mislimo samo na srednješolce in obenem, prav tako s srednješolsko polulacijo, izreden obseg poslušalstva, ki ga lahko šele (kulturno ali pa politično) oblikuje v misleče in kreativne ali sodelavce ali pa preprosto v mKleče ljudi, ki jim ie dostopna tudi poleg že institucionalizirane ponudbe kulture ali politike stran 8 TRIBUNA tudi alternativna, "sub", ali kako drugače, produkcija in mišljenje. Zdi se, da v načelni kritiki sedanje usmeritve RŠ lahko operiramo prav s tem argumentom, da je programski konzorcij RŠ včasih le vedel za te naloge, ki jih ima kot edina svobodna in tako rekoč alternativna radio-fonska postaja, ki je v rokah študentov; dandanes prav tako, kot v celotni sferi študentske kulturne (in politične, samoupravne) zavesti, RŠ zgublja tla pod nogami, postaja vse boli neproduktivna (miselno in kako drugače) zgolj glasbeni (plošče!) produkciji, pravzaprav re-produkciji namenjena postaja, ki se prav tako ne zaveda, kakšne možnosti ima v slovenskem (čeprav omejenem) prostoru. Menimo namreč, da ni dovolj le glasbeno prosvetljevanje, ki ga RŠ resda obilo in celo na trenutke stro^ovno pošilja v eter, ob tem pa ostajajo vsakršne bolj družbeno, kulturno, politično in še kako konotativne možnosti neizkoriščene in prazne. Dej-stvo namreč je, da RŠ, razen resnično sporadičnih primerkov mišljenja in premišljevanja aktualnih kulturnih dogodkov ali politike, sploh ne zmore neke kontinuirane in kompetentne kulturne ali politične produkcije. Prav smešno je, da se mini komentarji, ki jih kot dnevne dogodke obravnava RŠ velikokrat le malenkostno razlikujejo od dnevnih novic časnika DELO, kar lahko pomeni le, da so pač po svoje tolmačena ali celo PREPISANA stvar iz osrednjega slovenskega časnika ... Edino, kar ima v trenutni programski shemi RŠ edino pravo in resnično zavezujočo informativno in problematsko naravnanost je Vregov Rdeči telefon, ki ob vsej dobri volji pomeni poskus neke aktualne zaostritve vprašanj, ki zadevajo predvsem študente in njihovo problematiko. Zdi se celo, da je ta oddaja glavnega urednika RŠ tako rekoč edina resnično aktualna in produktivna akcija, ki je v tem času zmore celotna študentska kulturna in politična aktivnost!, ki pa se konča zopet samo v okvirih, ki zadevajo izključno študente. Nobenih naporov ni slišati na valu 222, ki bi tako ali drugače predstavljali poskus neke neskrupulozne in produktivne akcije iskanj novih možnosti komunikacije in estet-skih izvirnosti, nobenega napora ni, da bi med poslušalstvo, ki, kakor smo ugotovili JE in je pripravljeno se so-oblikovati (po svoji naravi neizoblikovanega neideološkega srednješolstva) poslali tiste vrste kulturne in politične misli, ki pomenijo v tem trenutku mišljenje sveta in dogajanje sveta, ki ga sicer naša tradicionalna kulturna produkcija dopušča v malenkostnih okvirih, nič ni videti, da bi ljudje na RŠ karkoli storili, da bi se vsaj del tistega, kar se dogaja izven okvira študentov, ali v tradicionalni kulturni in politični sferi, ali bodisi v okvirih sred-nješolskega delovanja našlo svoj epilog ali morda produktivno realizacijo na valu 222. Tako ostaja edinole glasbena re-produkcija albumov avlentične svetovne glasbe tisto, kar je v tem trcnutku vrednega in kompetentnega za naš prostor, za drugo lahko rečemo, da ne pomeni nič, ne kar je izključne literarne, ne kar je politično kritične naravnanosti. Ob tem se seveda da postaviti vprašaj nad celotnim delovanjem RŠ, ki na ta način čedalje bolj zgublja svojo nek-danjo avtcntičnost, svojo nekdaj tako originalno "sub"-produkcijo glasbe, mišljenja, in-formiran ja in kar je še takega. Veliko bolj se prav taka krizna situacija odpira v primeru Tribune, ki bi lahko že apriori postala središče, oziroma okvir neke nove in novatorske, iskateljske, mišljenjske produkcije, saj razpolaga tako rekoč z ogromno inforrrfacijsko močjo, saj, če samo preprosto računamo, razpolaga na leto z okoli 250—300 tiskanimi stranmi v 3—4000 izvodih (ena stran je približno 4—5 strani tipkopisa), ima svojo, lahko bi rekli nekontrolirano, distribucijo, kar je zopet eden izmed pomembnih faktorjev svobode in možnosti iti iz ozkih študentskih okvirov in prav-zaprav neomejeno možnost sodelavcev. Če namreč izhajamo zopet iz tistih, za položaj študentske kulturne in politične zavesti, tako odločilnih in zlatih let na koncu šestega deset-lctja, je tedaj Tribuna pomenila ugledno teoretsko in v mnogoterih smereh evropske umetnosti razgledano branje, ki je poleg svoje vloge organizatorja in usmerjevalca novih pesniških, proznih, likovnih in še kakšnih snovanj, pomenilo tudi dostojen teoretski pendant tem giba-njem. Bila je tedaj, dandanes tako prazna in nepomembna, študentska Tribuna mesto, kjer se je rojevala avantgarda, ne samo literarna, ampak tudi literarno teoretska in kritiška, likovna in filmska, in je v kasnejših letih prav skozi svoje produciranje v Tribuni, kjer je bilo komu-nikacijsko izhodišče za skok, posega v slovensko tradicionalno kulturno dogajanje. Lahko rečemo, ne da bi v veliki meri pretiravali, da je prav tista, tedaj avantgarda in destruktivna subkultura, ki se je producirala v študentskih krogih, danes tisti najbolj vitalen in produktiven del slovenske literarne produkcije, ki ustvarja nove možnosti in pisave in pomeni permanentno revolucioniranje tradicije. Ali naj posebej poudarimo, kako je takratna Tribuna med prvimi pri nas govorila o problemih strukturalizma in drugih mišljenjskih dogodkih izven našega plotu in prevajala tekste, ki so še danes edini dostopni slovenski prevod evropskih mislecev in ki so jih zavezujoče brali celo univerzitetni profesorji. Očitno je, da je bila tedaj neka nova in za tradicionalno slovensko kulturo revolucionarna produkcija mogoča samo tako, da se je vzpostavila možnost nekega avtentičnega odprtja k dogodkom in dogajanju v okviru planetarne kulturne in politične zavesti, da se je zgodil izstop in premaganje tradicionalnih okvirov slovenske kulturne produkcije, ki je preje tako ali druga-če zaznamovala in določala kulturno življenje. Pri tem velja povedati, da je morda prav teoretično informativni in kasneje produktivni in miselni prispevek Tribune omogočal dovolj-šno količino tiste vrste informacij, ki so potem predstavljale misli in mišljenje sveta, ki se je začelo produktivno uveljavljati v postopkih slovenskih kulturnih delavcev, in ki se je kasneje presclil v revijo Probleme in tamkaj še bolj zavezujoče in produktivno učinkoval na tradici-onalno kulturno telo Slovenstva, do tistega časa, ko se je situacija začela krhati ob močni in odločni ideološki zavori. Ta pa je vseeno neprimerno bolj kot Probleme zadela študentsko Tribuno, zaradi njenega (treba bi ga bilo premisliti) navideznega političnega radikalizma, ki ji je odsekal glavo in jo tako rekoč ohladil do današnjih dni; kajti nobenega dvoma ne more biti, da je po tem Tribuna popolnoma zgubila svojo kulturno, informacijsko, strokovno teoretsko in še kakšno kompetenco in je postala več ali manj stihijsko delana Tribuna različnih in na trenutke zelo zmedenih tokov, ki so obvladovali posamezne skupine študentov — od političnega in quasi-političnega kritikarstva, do različnih sentimentalnih ideologij romantizira-nega frikovstva, drogaštva, fukaštva in kar je še takih prijaznih ideologijic. Tako vsaj lahko rečemo, da današnje stanje, skrajno mizerno in neperspektivno ni nastalo nenadoma, ampak se vleče že leta nazaj in jasno je, da posledice ne morejo biti odstranjene naenkrat. Vendar, kar je nujno zlo v tem trenutku, je brezglavost in brezciljnost, ki se kaže v dandanašnjem konceptu lista. Če sistematično pregledamo letošnjih 12/13 ali celo 14/15 številk Tribune je zaslediti zelo konfuzno, neorganizirano, nekoncipirano delovanje ki, jasno, ne morc pomeniti kakšnega bistvenega koraka k razreševanju krizne situacije. Ni moč zaslediti, v tch letošnjih številkah Tribune, neke kontinuirane in kvalitetne teoretske naravnanosti v pisa-nju literature, mišljenju literature, dogajanjem na odru in teatru v svetovih merilih, filmu, ali likovni produkciji, niti ni moč najti nekega konciznega mišljenja, ki bi ali zgolj informativno ali produktivno segalo na katerokoli področje produkcije ali umetnosti ali česa drugega. Je sicer častna izjema, nedavno izšla deveta številka Tr., ki se ukvarja s stripsko produkcijo in jo obravnava dovolj teoretsko opredeljeno in poglobljeno, pa vendar se zdi, da je v skrajni konsckvenci le preveč informativno parcialna, da bi pomenila neko bolj zavezujočo referenco s sodobno stripsko problematiko. Vprašanje in kvaliteta objavljene literature na tradicionalnih srednjih straneh je slej ko prej samo nadaljevanje te tehnično uveljavljene navade, da je na sredi Tr. pač poetrija in ne na primer križanka, drugače pa pomeni objavljena poezija in prozice, le filaž, ki zapolni te srednje strani, nima pa nobene estetske ali novatorske reference, skušnje ali še kaj. Dovolj smesno je, če srečamo tamkaj sicer ljubljenega Švabiča, ki pa se je napisal že oseminšestdesetega leta in je dovolj neaktualen ob svoji prozi, da je zanimiv samo za litcrarne zbiravce in fanse MŠ .... in še bi kaj takega lahko našli, pa vendar ni naš namen tukaj vse devati v nič, čeprav je situacija resnično skrajno resna. Tribuna izhaja tako rekoč v prazno, čeprav je vsake toliko časa brati, da se "Tribuna" ponuja sodelavcem, da naj (za vraga!) le pridejo in delajo kulturo, mišljenje, politiko in še marsikaj. Vendar ob vsem tem je treba povcdati, da, kljub redkim in sporadičnim premišljevanjem, ki sicer dosegajo nek nivo (ki pa, globalno mišljeno zopet postaja vprašljiv), Tribuna ne predstavlja take teoretske in kulturno-produkcijske platforme, ki bi že s tem, da obstaja, morala pomeniti, da bo združe-vala neke kulturne ali drugačne producente. Treba bi bilo list najprej porfilirati, teoretsko in objavljanjsko, tako da bi list zopet dobil neko konotacijo, kakršno je imel pred leti. Tako pa lahko le ugotavljamo, da gre vsakršna bistvena in v tem trenutku zavezujoča planetarna misel (ako rekoč niimo, mimo gre celo tista produkcija, ki v tem trenutku predstavlja produktivni in novatorski vrh v tradicionalni kulturni sferi, ne da bi bila ali kritiško ali premišljevavsko zajeta in opredeljena v Tribuni. To pomeni, da je list dejansko odtrgan od vsega bistvenega in določujočcga kulturnega, da ne govorimo političnega dogajanja, da je tako rekoč MRTEV in NEM, da je pravzaprav edino dejstvo, ki je vzpodbudno to, da sploh obstaja, da Tribuna sploh jc. čeprav z njo ni nič; sedanje vodstvo ne ve z njo ka.i početi in rečemo lahko, da gre za golo in preprosto distribucijo potiskanega papirja, brez kakršnekoli reference. Vprašanje je, ali sedanje vodstvo res ni moglo storiti drugega, kot da je Tribuna zgolj TISKALO in PRODAJALO, čeprav je imelo v tej sezoni okoli 250 ali 300 strani, na katerih bi lahko kaj povedalo in pomenilo. Zdi se, da je tista razpoložljiva moč tiska, ki je dana študentom ostala prazna, niti minimalno ni bila izkoriščena za kakršnokoli kulturno revolucionarno ali zgolj informativno nalogo, ko pa je vendar v istem trenutku v slovenskem prostoru zaostrujoča se situacija kar se tiče svobodnega tiskanja novih estetskih in literarnih pisav in iskanj in čedalje bolj jasno kazoča se kriza revijalnega tiska. TO je tisto dejstvo, če ne že kaj drugega, ki bi moralo pognati stvari v tek in jih oživiti v polnovredno produkcijo. Očitno je torej, da gre pri vsej tej zaostrujoči se situaciji prvenstveno za ORGANIZACIJSKO krizo, da gre za nesposobnost ljudi na ključnih mestih, ki ne znajo dati stvarem prave vred-nosti, jih animirati, izbrati, premisliti, usmeriti in še kaj, tako, da se večinoma stvari, ki se zavezujoče v splošni kulturni, politični, mišljenjski produkciji dogajajo MIMO ŠTUDENT-SKE KULTURNE PRODUKCIJE, rekli smo že, celo brez kakršnihkoli kritiških opazovanj in mnenj. Ni stika, ni nobenih naporov biti strokovno na tekočem, aktualen, in obenem kritičen, ni nobenega vrednotenja in iskanja, preverjanja in navezovanja stikov in tako naprej, kar menda dovolj jasno pomeni, da ni dovolj, samo.čakati in biti odprt, da pridejo so-delavci, ampak je treba prevajati (kakšne tekste?), uvajati, misliti, odpirati nove, teoretične in praktične možnosti in tako naprej. Vsa ta literarno teoretična politično kritična ali filozofsko usmerjena revščina, ki jo tako ali drugače ponuja Tribuna, menda jasno NE MORE USTVA-RITI NITI NAJBOLJ PLAHIH TAKIH ALI DRUGAČNIH ISKANJ, PREVERJANJ IN NA KONCU NAJDENJ, NOVEGA, MOŽNEGA in tako naprej. Ni dovolj, da je edina resnično aktualna in strokovna gesta znotraj študentske kulture bila nedavna serija ŠKUC-ovih predavanj o strukturalizmu, kajti, če ne drugega, bi jih lahko Tr. vsaj ponatisnila, če ne že skozi prevodno dovolj informativno in strokovno dovolj visoko literaturo predstavila njegovo početje, miselni okvir in kritiko, ki ga nosi že poldrugo desetletje v planetarnem obsegu .... Z razširitvijo strokovno dovolj kvalitetnega lista med srednješolcein še kam, bi si list nedvom-no storil dovoljšno uslugo, ker bi po eni strani bil mesto vstopanja mladih v objavljanje in po drugi teoretsko kritičen pendant takim početjem, saj je očitno, da obstaja kriza v objavljanju (Mlada pota!) in še bolj v teoretsko informativnih uvodih v nove in aktualne pisave in skušnje še kakšnih medijev. Dejstvo, ki po drugi strani govori v prid taki ekspanziji in ki ne pomeni nič drugega kot resnično intenziviranje sredstev, ki jih ima na razpolago študentska kulturna produkcija pa je, da si prav s teoretsko poglobljenim ali informiranjem ali premišljevanjem o aktualnih smereh, ki so prisotne ali z načrtnim in strokovno dovolj kompetentnim iskanjem novih možnosti pisanja, političnega mišljenja in dojemanja, z objavljanjem, ki se pač dogaja v okviru teh določil študentska kultura lahko nadeja doseči tak strokovni in novatorski, akcijski in mišljenjski potencial in vrednost, kot je bil prav v istem okviru dosežen pred desetletjem. Očitno je, da gre torej v prvi vrsti za sistematično in jasno zastavljeno koncepcijo razvoja in zaposlitve tistih danih možnosti, ki jih študentska kultura ima, in ima jih v vsej njihovi raz-položljivosti in moči (kljub družbeni kontroli) in s katerimi lahko postane tisto mesto v sloven-ski kulturni, recimo revolucionarnosti, ki je danes v okviru tradicionalne kulture omejena na minimalne razsežnosti. Še enkrat — kriza, ki smo ji priča je očitno posledica nesposobnosti in neorganiziranosti zno-traj okvirov študentstva, neizrabljanja tistih možnosti, ki SO DANE, in kar je končno kon-sekvenca — nerazvitosti tiste SAMO-UPRAVNE ZAVESTI (v najbolj čistem pomenu te be-sede!), ki je bila med študenti že od nekdaj na psu! Moč, ki lahko vse spremeni je v naših rokah, saj smo videli, da jo je družba dala brez kakšnih bistvenih restrikcij, pomembna je samo še tista SAMO-ZAVEST, ki stvar lahko spravi v tek .....SAMO-INICIATIVA, SAMO- VOLJA ustvarjati lastno in svobodno kulturno in politično misel in akcijo in tako naprej. Da pa bi se te besede, oziroma v tem trenutku samo želje lahko začele produktivno uveljav-ljati, bi bilo potrebno iti v širino, med še (kulturno in politično) neizdiferencirane srednješolce, jih pritegniti k sodelovanju, objavljanju in jim (ne samo njim) nameniti teoretična izhodišča, moderne politične in kulturne problematike in po drugi strani iti v širino v smeri tradicionalne slovenske politične in kulturne sfere, se problematično usmerjati v ta prostor, izzivati kom-petentne ljudi z intervjuji, lastnimi stališči in izhodišči, kritično se usmerjati v vsakdanjo politično in kulturno prakso in seve pri tem ohraniti lastne svobodne in neoportunistične misli in stališča ... (vse to se ŽE DOGAJA v Studentu (BG) in Studentskom listu (ZG) torej ne pomeni nič tako zelo nenavadnega! — treba bi bilo ZAOSTRITI odgovornost posameznih urednikov in uredništev, saj so tako rekoč ODGOVORNI, saj so POLPROFESIONALl-ZIRANl (plačani za minimalen trud!) Treba bi bilo z razpisi in OBJAVAMI in SlROKO AKCIJO na začetku sezone iskati ljudi in izbrati izmed njih tiste, ki najbolj ustrezajo konkretnim dejavnostim, za katere se potegujejo, ki nosijo najboljše in najbolj sveže predloge in ki se bodo v prvi vrsti ZAVEDALI IN BODO SPOSOBNI ORGANIZIRATI, UREDNIKOVATI v tem smislu, da bodo DO KRAJA IZKO-RISTILI TISTA OGROMNA INFORMACIJSKA SREDSTVA, ki so jim v okviru študentske kulturne produkcije na voljo (kdo je na primer določal sedaj in po kakšnem ključu, kdo bo kakšen urednik in ali se je sploh postavil vprašaj nad njegovo kompetenco (?!) strokovno, organizacijsko, sposobnostno itd. (treba bi bilo pogledati samo, kakšne resnično rigorozne zahteve se postavljajo in nedvomno tudi izvajajo pri razpisih v SL in Studentu, kar nedvomno priča njihova ostra in kvalitetna uredniška politika in kvaliteta listov ....) Uredništvom, ki svoje naloge niso opravila v skladu z možnostmi, je treba za naprejšnje delo izreči nezaupnico in jih v skrajni posledici tudi ZAMENJATI; šele tako bi se ZAOSTRILO vprašanje resnično produktivnega urednikovanja in ne le birokratskega izdajanja in oddajanja nečesa, kar je povsem prazno in brezsmiselno. Obenem bi na tak, rigorozen, način vzdrževala stalna odgovornost uredništev do bralstva, ki je doslej ni bilo niti v najmanjši meri. Posledice so očitne .. Rešitev iz te moreče in mrtve mlake študentske ne-kulture in še česa drugega, je torej več kot očitna in na dlani in se v prvi vrsti dotika problematične in nerazvite SAMO-UPRAVNE zave-sti med nami, saj je rešitev iz tega izključno SAMO v naših, študentskih rokah in je ne bodo rešili nikakršni dekreti, pozivi in kar je še takega (to zveni čisto uradnq-politično, pa je OČIT-NO EDINO, KAR JE ŠE MOZNO, DA SE STVARI SPREMENIJO!!!!). Opombe: a) v našem spisu, ki se dotika vprašanja študentske kulture, ne gre v prvi vrsti za pojmovanje "kulture" v ozkem smislu zgolj produciranja pesmi, proze, likovne, glasbene, filmske in še kakšne umetnosti, ampak je ta izraz mišljen veliko bolj kompleksno, saj se v tekstu večkrat zgodi tudi omenjanje POLITIČNEGA produciranja; s tem mislimo, da je obenem s to ozko kulturno problematiko tesno povezana tudi politična akcijska in mišljenj-ska, ki jo zadeva prav ista krizna situacija in izvira prav iz istih vzrokov kot je možno reči za (ozko)kulturno produkcijo samo. b) treba bi bilo posebej obravnavati tudi problematiko ostalih študentskih kulturnih institucij (in še česa), vendar zaradi pomanjkanja prostora in zaradi pomembnosti govorimo Ie o Tribuni in Radiu Študent, ki sta tako rekoč osrednji instituciji tega fenomena, ki izginja in se imenuje študentska kulturna produkcija... saj nosita tako rekoč največ bremena širjenja neke nove, "sub", in še kakšne, kulturne in politične misli... c) na koncu, ko govorimo o kadrovski problematiki uredništev in urednikov v sedanji strukturi študentske kulture nismo mnenja, da je kadrovska struktura uredništev tako zelo merodajna, vendar je prav od napora uredništev in posameznih urednikov odvisna kvalitativna, informativna, strokovna, novatorska, iskatcljska ali zgolj oportu-nistično in diletantsko, birokratsko samovšečno zasnovana aktivnost, ki gre po radiu ali skozi tisk med študent-sko populacijo in še kam. Zdi se očitno, da je predvsem od naporov koliko in kaj, kako in zakaj se informira, teoretizira, objavlja poezija, proza, politična misel in tako naprej, odvisna splošna kulturna in politična raven tistega dela Slovenstva, ki tako ali drugače prihaja v stik s to kultumo produkcijo. Torej je "izobraževalni nivo" očiten.... Peter Milovanovič — Jarh TRIBUNA stran 9 Franko ADAM ELEMENTI ZA TEORIJO PR OTI/ SUB/KUL TURE Alternativna kultura, tematska številka Dela /Beograd, december76/ Priložnost za ponovni razmislek o tistem, kar pogojno lahko imenujemo protikultura (subkultura, alternativna kultura, nova kultura, kulturna revolucija, so pojmi, ki so vsaj "sorodni"), se mi je ponudila z branjem tematske številke Dela o alternativni kulturi. Zlasti sta mojo pozornost zbudila dva teksta in sicer Slobodana Drakuliča: Subkultura, kontrakultura in kulturna revolucija ter Dragoša Kalaiča: Seksualna revolucija. Vendar pa je pričujoči članek prej polemika kot recenzija ter zato vključu-jem tudi druge tekste in teorije, oz. navajam mnenja tudi drugih avtorjev V omenjeni številki Dela so še naslednji prispevki: R. Rizman, Altemativni svet američke nove levice, Slavenka Drakulič, Lukavost sistema i moč novca ter prevodi Ch. Reich, Podmladjivanje Amerike (iz knjige The Greening of America), D. Bell, Kulturne protivrečnosti kapitalizma (iz knjige The Cultural Contradiction of Capi-talism), J. Lahra, Ulični teatar: igra u ime obstanka (iz knjige Acting out America). Zdi se, da je edina pot pri obravnavi kulture, protikulture in podobnih pojmov defini-cija oz. semantično pojasnilo. Tega se je lotil tudi S. Drakulič (naprej S. D.). Na kratko bom skiciral njegovo nastavitev. V definiciji kulture naj bi prevladovali dve navidezno nasprotni paradigmi. Po prvi je človek pojmovan kot pretežno materialno-proizvodno bitje, ki kot nus produkt ustvarja tudi duhovno kulturo; po drugi pa človek kot duhovno proizvodno bitje spet kot nus produkt svojih edino pravih človeških potencialov ustvarja tudi materialno kulturo. V obeh paradigmah pa ob-stoji soglasje, da je prava kultura "stvar duha". Avtor članka sklene svoj kritični prikaz definicij kulture z ugotovitvijo, da je treba kulturo pojmovati "kot način kako človeška skupnost in družba obstajata, se razvijata in reproducirata. Ugotavlja, da je materialna produkcija istočasno duhovna in obratno. V tem kontekstu kultura ni nič drugega (po mnenju S. D.) kot produkt zgodovinskega razvoja družbe, kjer ne obsta-ja antagonizem telesno-duhovno, ali materialno-spiritualno, temveč gre za enotnost teh antipodov. To ne pomeni zanikanja, ampak prepoznavanje notranjih protislovij. V tem smislu naj bi bile "kulture sodobnih družb" razcepljene na vrsto subkultur in protikultur, v izjemnnih slučajih pa se znotraj njih pojavljajo altemativne kulture. Nad vsem tem se dviga sfera vladajoče kulture. Subkulturo sestavljajo v glavnem marginalne skupine (npr. kmečka subkultura, kriminalci, prostitutke, ipd.), ki pa ne pretendirajo na destrukcijo oz. menjanje vladajoče kulture. Za njih je značilno, da njihov način produkcije odstopa od dominantnega načina. Protikulture se od subkultur ločijo po tem, da same sebe zaznavajo kot alternativo vladajoči kulturi in, da se ji odkrito zoperstavljajo. S. D. protikulture deli na konzer-vativne in progresivne. Za prve naj bi veljalo, da je njihov način proizvodnje, njihova idelologija, socialna struktura "zgodovinsko presežena". Kot primere navaja starejše in novejše religiozne sekte in skupnosti. Vendar naj bi bili nehistoričnost in ideali-stičnost karakteristiki tudi progresivnih protikultur, med katere avtor šteje v glavnem levo orientirani del mladinske subkulture, ki se pojavi v 60-tih in 70-tih letih. Le-ta se je v svojem alternativnem konceptu omejila samo na določene segmente druž-benega življenja. S. D. sicer trdi, da so se v načinu proizvodnje tudi one orientirale na že presežene modele, se pravi da so bile praktično usmerjene, toda vseeno ugo-tavlja, da njihovo delovanje ostaja v sferi "duhovne kulture" (kot primer navaja hyppije). Ne bi se spuščal toliko v razpravljanje o raznih definicijah kulture (antropoloških, socioloških, etnoloških), vseeno pa menim, da je S. D. kulturo v tem, ko jo je očistil idealističnih ("duhoslovnih") interpretacij tako pojmovno "razširil", da se je njen pomen skorajda izgubil. Res je, da je treba iskati smisel kulture v načinu produkcije (reprodukcije določene družbene epohe oz. družbenega sistema, ki tvori nekakšen "ekosistem" kulture (E. Morin), toda le-ta živi določeno avtonomijo. Kaj to pomeni? Nič drugega kot to, da je kultura hkrati afirmativna do socialne realitete (univerzalne blagovne strukture) in hkrati negativna (ali od realitete alienirajoča kot pravi Markuse); to se pravi, da je zmožna ideelnega transcendiranja te realitete. To transcendiranje je seveda dvorezno. Po eni strani onemogoča pravo (revolucionarno) transcendiranje, kar daje iluzorni vtis da si že "onstran"; po drugi strani pa kot upor proti stvamosti vnaša pri Ijudeh stalen nemir in nesprijaznjenost z obstoječim. Lahko bi tudi rekli, da ta "avtonomija" ne more zagotoviti kulturi, da bi bila izvzeta iz univerzalne blagovne strukture (da ne bi bila eden od artiklov menjalne vrednosti). Kako lahko v tem kontekstu razumemo trditev avtorja članka, v katerem govori o kul-turi kot načinu kako družba oz. človeška skupnost obstaja, se razvija in reproducira. Naj omenim, da je ta formulacija kulture precej podobna Althusserjevi opredelitvi ideologije. (Althusser definira ideologijo kot nezavedno strukturo oz. imaginaren si-stem predstav mitovpojmov, v katerih Ijudje doživljajo odnos do svojih eksistenčnih pogojev; se pravi svojega položaja v produkcijskem razmerju, in ki jim omogoča, da se prilagodijo; ta proces pa je diktiran z interesi vladajočih. Navedena formulacija velja tudi za afirmativno učinkovanje tistega, kar se imenuje kultura). Za S. D. je kultura sinteza duhovne in materialne produkcije (aktivnosti) človeštva, alternativna kultura je totalna sprememba kulture, ta pa je spet možna s socialno-politično revolucijo, ki je v spremembi socio-ekonomskega sistema + zavestnim revolucioniranjem nadgradnje. Čeprav so po mnenju S. D. edini primeri alternativne kulture ravno revolucionarna gibanja pa so le-ta paradoksalno "nadgradnjo" (kulturo) prepustila avtomatizmu "baze". Mar ni to na svoj način afirmirana ideja kulture proti kateri se S. D. bori? Pravzaprav gre bolj za mišljenje, da so revolucionarna gibanja trasirala pot, ki bi omogočila eksistenco alternativne kulture, pa se jim le-ta zaradi njihove nezadostne intervencije izmuzne iz rok. Po eni varianti S. D. torej pleidira za pojmovanje kulture kot ideologije, po drugi pa pod kulturo razume enostavno to, čemur sociologi pravijo struktura globalnih družb ali to čemur drugi pravijo "civilizacija". Zdi pa se, da bi bil prvi pristop bolj ploden saj bi z njim lahko ugotavljal "finejše" učinke in vrste kulture. Tako pa sta ostala netematizirana dva osnovna fenomena; to je elitna kultura na eni in množična kul-tura na drugi strani. Verjetno ni čisto točna trditev, da sodobno kulturo tvori vrsta subkultur in protikultur ter v izjemnih primerih alternativne kulture. Osnovna polari-zacija je ravno na elitno ("negovano" kot jo imenuje E. Morin7 in množično, seveda pa je tu bolj poudarek na stilu življenja, ki ga določa pripadnost elitovi ali množični kulturi — na delu je socialna in razredna stratifikacija. S. D. v analizi večini protikul-tur prihaja do ugotovitve, da le-te temeljijo na že "zgodovinsko preseženem" produkcijskem (tehnološkem) načinu. To pa se postavljata dve bistveni vprašanji: kateri je zgodovinsko nepreseženi produkcijski, oz. tehnološki način; kaj je s tisto kulturo, ki temelji na "nepreseženom" nivoju. Malo nenavadno je, da S. D. na tako neprecizen, dvoumen način govori o tej aktualni problematiki, ko pa po drugi strani trdi: "Zanemarjanje potrebe za revolucioniranjem vseh področij družbene proiz-vodnje, družbene reprodukcije v najsplošnejšem pomenu, ne samo, da vodi v krizo revolucije in s tem tudi v zaustavljanje razvoja, kar je v dani ekološko populacijski situaciji in obstoječih trendih razvoja, ampak je nevarno celo za golo preživetje člo-veštva." Iz tega citata je razvidno, da sodoben način produkcije/reprodukcije, ne samo da blokira socialni razvoj, temveč predstavlja v svojih pogubnih učinkih eksistenčno nevarnost za človeštvo v celoti. Mar to ne pomeni, da je sedanji način produkcije življenje Ijudi ravno tako presežen? Kako se torej ta ugotovitev ujema s trditvijo S. D.-ja, da je za večino protikultur značilno že presežen nivo socialnega življenja? Vemo pa, da protikulture ali vsaj del njih ne temelji na averziji do sodobne tehnike. Ch. Reich eden od teoretikov protikulture (njegov prevod je objavljen v omenjeni številki Dela) pravi, da so danes možnosti za "pravo kulturo" večje kot kdajkoli prej: "Zavest III. (to je alternativni stil življenja, ki so ga po Reichu začeli prakticirati hipiji, del študentov in mladih intelektualcev v ZDA, op. F. A.) je lahko nastala edinole zahvaljujoč se današnji tehnologiji. Samo zavest III lahko omogoči obstanek človeka kot vrste v tej dobi tehnologije "in naprej:" Sledeči aspek filozofije zavesti III obsega kulturo, način kako človek živi. Pojasnili smo že, da nova kultura ne bo povratek v primitivno dobo, ker bo temeljila na obstoječi tehnologiji. Zavest III mora ustvariti kulturo, ki ve kdaj in kako uporabljati tehnologijo, kulturo, ki ni plastična ali umetna, ampak taka, da usmerja in uporablja tehnologifo v iskanju humanih vrednot." Tu seveda ni govora o kakem povratku ali begu k že preseženemu nivoju tehnologije. Na tem mestu bi tudi opozoril na neargumentirano izjavo S. D.-ja, v kateri pravi, da so religiozne skupnosti oz. komune v prejšnjem stoletju in sodobnosti primeri konzervativnih protikultur, ker da nudijo kot univerzalen model socialnega življenja in produkcije nekaj kar je pod nivojem ne samo tistega kar naj bi bilo, temveč tudi tistega kar že je. Za celo vrsto religioznih sekt-skupnosti, oz. komun to prav gotovo velja, toda kdor pozna zgodovino komunardnega gibanja ve, da so nekatere od teh komun razvile niz praktikinovacij na različnih področjih od tehnologije (npr. shakerji) do seksualnih oz. altemativnih oblik zakona in vzgoje (Oneida-Creik), ki so še danes aktualne (če ne kot realizacija vsaj kot pristop — koncept). Prav tako je Slavenka Drakulič v članku Zvijačnost sistema in moč denarja v napačnem kontekstu citirala Marxovo misel o "idiotizmu vaškega življenja". Namreč to kar je značilno za večino komun ni prevzemanje tradicionalnih vzorcev kmečke subkulture temveč simbioza teh elementov z različnimi na videz protislovnimi praktikami in koncepti, npr. sinteza fizičnega in intelektualnega dela, sinteza "Kozmologije" je in sodobne elektronike (biofeedback) ipd.. Soočimo se še z enim očitkom, ki ga je S. D. naslovil na protikulturo in ga je takole formuliral: "osnovna teoretska slabost tega tipa protikulture je njena idealističnost. Namreč ta koncept protikulture, ki hoče biti alternativa vladajoči kulturi, ne temelji in se ne izvaja iz obstoječega načina proizvodnje življenja, temveč je ta koncept v veliki meri zamišljen tako, da tega ne jemlje v poštev." V kontekstu teorij, ki jih je razvila protikultura, se da temu očitku oponirati (res pa je, da je spet cela vrsta konceptov, ki pa se jim ta očitek "čisto podaja") T. H. Roszak, sicer avtor zelo znane knjige The Making of a Counterculture (kmalu bo izšla v Zagrebu v prevodu S. D.-ja), kateremu sicer ne gre pripisovati ne vem kakšnih afinitet do marksistične analize (čeprav je večkrat uporablja v svoji kritiki ameriške supertehnokratske družbe) na enem mestu v svoji zadnji knjigi (Where teh Waste-lands ends, New York 1973) pripoznava razredno pogojeno represivno moč kapita-lističnega produkcijskega načina, ko piše, da: "repVesija religioznih senzibilnosti (gre za religiozni revivalizem v okviru protikulture, ki mu Roszak hoče dati progresi-ven značaj, tako npr. govori o revolucionarnem misticizmu, katerega izvor vidi v angleškemu pesniku in mislecu 18. stoletja W. Blakeu, op. F. A.) in v naši kulturi v zadnjih stoletjih je posledica tako socialne in ekonomske nujnosti kot razrednega zatiranjaali fizične eksploatacije ....". Tu lahko omenim na žalost malo poznano, sicer pa odlično knjigo nemškega sociologa R. Schvvendterja Teorija subkulture (o njej sem poročal v prvi številki Časopisa za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo) kjer se avtor vseskozi poslužuje marksističnega pristopa in izkušenj nemške levice ter študentskega gi-banja. Kar se tiče praktične realizacije bi spomnil na socialni eksperiment Christanie v Kopenhagenu na Danskem, ki je eden od najbolj "svežih" in po drugi strani najbolj radikalnih primerov progresivne subkulture (več o tem glej v potopisnem zapisu D. Štrajna, Mladina, 28. okt. in 4. nov. 76). Skupnost različnih /tudi ideološko orien-tiranih/ komun in skupin se konfrotira s socialno realiteto kapitalističnega sveta tako v boju z oblastmi, kjer gre za njihovo lastno ekstitenco, kot v solidarnostnih ak-cijah s stavkajočimi delavci in še na mnoge druge manj upadljive načine kot so: neavtoritetna vzgoja otrok, uvajanje čiste tehnologije in zdrave prehrane, itd.. Govorimo v tem primeru lahko o utopizmu, eskapizmu, idealističnosti, preseženih načinih produkcije socialnega življenja? Verjetno ne, sicer tisti, ki je "sceno" spoznal od blizu ne bi napisal, da je "boj Christianie razredni boj". Kakšen je pravzaprav domet teorije in prakse protikulture? Mnenja so različna. R. Rizman v že omenjenem članku pravi, da ne gre prezreti nekaterih tez Ch. Reicha in Roszaka, dveh eminentnih teoretikov protikulture, ki da "pogojujejo revolucionarne implikacije". Zdi se, da tudi bolj "realno" kot S. D. ocenjuje pomen protikulture: "Toda v kontekstu splošne revolucionarne situacije, ima hippijevska subkultura določeno vlogo, ker zavrača vrednostni sistem kapitalizma." Temu mnenju se pri-družuje v enem svojih člankov tudi D. Štrajn, ki sodi, da so učinki protikulture dalekosežni, in da se le-ta izkazuje za "tisti element celokupne družbene reproduk-cije, ki gospodujočim razredom ne more figurirati kot povsem zanesljivo sredstvo obstoječe dominačije" (glej članek Komponente razumevanja pojava nove levice, Časopis 15, 16, 1976). Sociolog I. Kuvačič je poskušal analizirati smisel protikulture tudi za naš prostor in je s tem v zvezi zastavil tole vprašanje: "kaj s stališča repro-dukcije in razvoja obstoječega sistema pomenijo tiste skupine Ijudi, ki ustvarjajo svoja lastna naselja, osnavljajo družine, sprejemajo marginalne zaposlitve in živijo na način, ki je subverzivno nasproten načinu življenja srednjega meščanskega razre-da? Ali je to efemerni pojav, ki razbija funkcionalno enoobraznost potrošniške, kapitalistične družbe, ali pa je to trend, ki — glede na okoliščino da postavlja odločno pod vprašaj samo motivacijsko osnovo sistema — kaže na notranje meje, časovni domet in fatalno slabost poznega kapitalizma"? Dokončnega odgovora avtor ne daje, vztraja pa na stališču, da igra protikultura s svojo kritiko birokratskega eto-sa in mita tehnološkega napredka, pozitivno vlogo ne samo v tehnološko razvitih deželah zapada, temveč tudi v tehnološko manj razvitih deželah. S tem v zvezi še to: pripadniki protikulture so globalno levo orientirani (I. Kuvačič), na drugi strani pa znotraj njihovih praktik in izkušenj nastajajo in se formirajo trajnejši elementi značil-ni za komunistično družbo; kot npr. poskus ukinitve privatne lastnine, delitve dela (zlasti na žensko in moško ter fizično in umsko, razne oblike direktne demokracije). Zato mislim, da ni neupravičena trditev, da gre pri protikulturi za prototip bolj avten-tične in sodobne družbe. Torej jo ne gre pojmovati kot geto ali enklavo (čeprav je stalno v nevarnosti, da to postane), ki živi svoj "koncept" neodvisno od dogajanj v okolju. Tudi ni tu na delu zgolj modni obskurantizem, neobvezni (neodgovorni drop-out, ali popolna averzija do globalne družbe) to je toliko manj upravičeno v kolikor gre za družbo, ki je v svoj projekt sprejela samo-upravljanje, to se pravi, da si je postavila za cilj biti bolj odzivna oz. avtentična). Verjetno je zdaj čas, da rezimiram svoja razmišljanja ob članku S. D.-ja. Le-ta po mojem mnenju umešča protikulturno teorijo in prakso v preširoke, neprave koor-dinate. Potem, ko kulturo definira kot "sintezo duhovne in materialne proizvodnje", se mu protikultura, oz. alternativna kultura pokaže kot totalen obrat tako formulirane kulture in ne more si kaj, da ne govori o totalni revoluciji ipd.. Gledano iz tega spektra se mu početje protikulture zdi nebogljeno, če ne celo ničevo. Po mojem si je treba biti na jasnem, da so izkustva protikulture parcialna in omejena. Kljub temu pa ni odveč vsaj seznaniti se z njimi. V njihovih konkretnih pojavnih oblikah. Zdi se, da je to bolje, kot da jih prisiliš hkrati v ozek in hkrati v silno raztegljiv teoretski okvir. O seksualni revoluciji in o Reichu tako ali drugače Avtor članka Seksualna revolucija Dragoš Kalajič na precej zanimiv način piše o marsičem; o socialni funkciji orgije, o zgodovinskih koreninah matriarhalnega arhetipa (in njegovih sodobnih nosilcih) in njegovi konfrontaciji s patriarhalnim principom, o VVilhemu Reichu in njegovi teoriji "oklepa", o tantirizmu ..... Zaključki digresije in posamezne interpretacije, zlasti, ko je govora o W. Reichu pa so takšne, da ne veš ali se avtor članka "zajebava" ali misli resno. Opozoril bi na nekaj takih mest." stran 10 Kot enega izmed dokazov proti Reichovi tezi o seksualni represiji, ki povezana s patriarhalno monogamno družino kot vezno tkivo omogoča obstoj avtoritarnih in totaliranih družbenih sistemov, avtor navaja primere germanskih Barbarov, Vikingov, Hunov in Turkov. Trdi, da so njihovi običaji "počivali na čisto svobodnih strukturah seksualne eksplikacije", čeprav je znano, da so bila ta Ijudstva avtoritarno in militaristično nastrojena. Za zdaj lahko pustimo ob strani podrobnejšo obdelavo zgodovinskih in kulturno — antropoloških ugotovitev, s katerimi bi lahko dokazovali ali pobijali tezo o vzročni zvezi med seksualnim zatiranjem in avtoritarno strukturo (subjektivno in sistemsko). Lahko rečemo le to; Reich je povezoval seksualno svobodo z enakopravnostjo ženske in moškega in z ukinitvijo avtoritame vzgoje otrok, (pripomnim naj, da bi to preprosto dejstvo moralo biti jasno vsakemu, ki vsaj malo pozna Reicha). Avtor pa trdi, da so npr. Turki imeli preko harema institucio-nalizirano seksualno svobodo. Kakšen nesmisel! Potemtakem lahko mirno rečemo, da so bile in da so najbolj seksualno svobodne tradicionalne katoliške dežele kot npr. Italija ali Španija, kjer so obstajale in še obstajajo v raznih oblikah možnosti seksualne svobode preko institucije javnih hiš in drugih oblik heterizma itd., itd.. Ne vem zakaj je treba to toliko ponavljati, saj je o tem že pred tolikimi leti, že Engels (če navedemo najbolj znanega avtorja) zelo dobro opisal to situacijo v knjigi Izvor družine, privatne lastnine in države. Drugi očitek: Reich da seksualno kvaliteto, spreminja oz. enači s kvantiteto orgazma, kar pa po mnenju avtorja ne more zadovoljiti "niti ambicij povprečnega seksualnega odnosa". To spet ne bo držalo. Reich eksplicitno loči med ejakulativno in orgastično potenco in ugotavlja, da precej Ijudi poseduje prvo (in da torej "z-morejo" precejšnje število seksualnih odnosov), zelo malo pa jih ima sposobnost orgastične potence (njene "karakteristike je Reich poskušal podrobneje opisati), ki edina privede do zadovoljujočega orgazma. Tudi ni res, da je Reich seksualno sfero zbanaliziral in sekulariziral ter jo očistil nje-ne "metafizične realizacije", ki je sicer v polni meri prisotna v tantrizmu. Res pa je, da je Reich fiksiral kot najvišjo stopnjo seksualne zadovoljitve genitalni spolni akt in, da je na sploh "zanemaril" druge možne seksualne (negenitalne) praktike. Na koncu članka poskuša avtor še zadnji "salto mortale". Dopovedati nam hoče, da Reichovska teorija terapije, katere namen je spoznati, odpraviti ali vsaj zmehčati nakopičene seksualne in agresivne težnje, ki se nabirajo v "oklepu" (zanj je značilna toga drža tako v psihičnem kot muskularnem pogledu), ne potrebujejo Ijudje oz. patriarhalni človek (seveda je to moški) prešinjen z ničejansko voljo in strumnim redom, temveč slabiči, ki mobilni in neizdiferencirani kot ameba tavajo po tem svetu, dokler ne degenerirajo kot stari Grki. Le-ti so s tem, ko so izgubili "oklep" ostali brez "solarne radosti in vedrine, brez spokojstva in trdnosti." Avtor članka še najbolj zadene "žebljico na glavico" ko pravi, da "oklep nosijo samo tisti, ki ga zaslužijo". Fourier, Freud, Marx, Marcuse, Trocki (le-ta je padel v to druščino, ker je po avtorjevem mnenjiT hotel po oktobrski revoluciji odpraviti druži-no, pa se mu je Lenin kot predstavnik patriarhalnega principa na vso srečo postavil po robu), oh ti pritlikavi ideologi matriarhata. Kaj so le-ti skupaj s svojimi privrženci proti tistim, ki v strogo začrtanem svetu reda in organizacije ter kozmične spokoj-nosti in vedrine zaslužijo, da bi nosili ta veličanstveni oklep, ki ga je Reich iz same strahopetnosti imel za nekaj patološkega. Pa brez ironije: nekaterih tez v tem članku res ne moreš prebaviti ne da bi razpolagal s precejšno mero "kozmične in solarne vedrine ter spokojstva". Objavljamo prevod enega ključnih spisovJ. L. Baudryja, člana skupine zbrane okrog revije Tel Quel, ki je imela pred leti dokajšen odmev tudi pri nas (glej TRIBUNA, 1. 1967 in nekaj let naprej), deloma pa ga še vedno ima (glej PROBLEME). Omenimo, da so njihova osnovna izhodišča Marx, Freud, Nietzsche, de Saussire ter Foucault, Althusser in Derrida. Njihovo delo je za nas zanimivo kot poskus sinteze (ali aplikacije) strukturalizma in Marxa. Podrobnejši prikaz in analizo dela skupine je pri nas izvedel dr. B. Majer v knjigi STRUKTURALIZEM (Ljubljana 1971). Spis je preveden iz zbornika TEL QUEL: THF.ORIE D'ENSEMBLE, Seuil, Paris 1968. Zaradi primerjave navajamo slovenski prevod citatov iz Kapitala (nov. po KAPITAL I, CZ, Ljubljana1961). Jean-Luis Baudry SMISEL DENARJA V odgovorih, ki jih je objavila Nouvelle Critique (nov. , dec. 1967) smo zapisali: "Dejanje, ki smo ga hoteli odkriti v njegovi konkretni realiteti govorice (pisave) ni nič drugega kot tisto, kar je analiziral že Marx. Le s to razliko, da je blago govorice manj neposredno dostopno kritiki, saj se njegova oblika ne pokaže na prvi pogled in je treba pogled znanosti nanj na nek način podvojiti, Recimo, če hočete, da igra tam smisel vlogo, ki jo v cirkulaciji blaga igra denar." Tu je spis, ki v tem oziru natančneje določa naš namen. Lingvistični model izvršuje nad moderno mislijo bolj ali manj upravičeno premoč, ki pa postane v vseh ozirih sumljiva, če hočemo upravičeno smatrati, da se masovna raba njenih pojmov in metod nanaša na teoretične proizvodnje, katerih resnična naloga je, da izničijo pojme in ideologijo, na katerih počiva taista lingvistika: to posebej velja za pojme znaka in smisla, forme in vsebine, dualistične predpostavke in za statičnost kot njihovo posledico (najpogosteje zakrito z analizo spremenljivk in priznavanjem gibljive mreže). Daleč od tega, da bi nudili nov vidik, lahko raba, ki je sicer bolj citirajoča kot metodična, bolj poljudna kot pa lingvistično premišljena, z zaobjetjem težko predirljive gmote zaključi tekst, ki se ga želi končati ali ponovno brati. Ta odklon se najprej razodeva v občudovanju izrazov. če govori Marx o denarni obli-ki blaga, se takoj zagrabi besedo "oblika", osvobojeno konkteksta, se osamosvoji različne oblike, ki jih lahko prevzame denar (moneta, kredit, itd.) ter se iz teh sprememb nekoliko prehitro zaključi, da funkcionira denar kot jezik, ki prikriva skrit, toda nujen smisel formalne spremembe. Dejansko pomeni to predati se obsede-nemu branju kot slepemu apliciranju nekega modela, ki samovoljno izloča površino interpretacije in daje predpravice metodi analize, kar pa ne odgovarja niti celoti proučevanega predmeta, niti metodi, ki proučuje in utemeljuje ta predmet, niti teoretičnemu in praktičnemu razvoju, ki iz njih nastane. Največjega pomena je brati, da je na začetku Kapitala, kjer izhaja Marx iz dvojne lastnosti blagov s tem, da so uporabne in menjalne vrednosti, in pripomniti, da na istem začetku Kapitala nakaže Marx vzrok te druge lastnosti: vedenje, da imajo blagi "nekaj skupnega" kar omogoča njihovo menjavo, to je "potrošeno delo". To delo izraža recimo barvo. Metoda, ki sledi, če je sploh nujno na to spominjati, je dialek-tična in zamenjevalna (permutationnelle). To je razvoj, ki izhaja iz danosti "realnega" teksta in nato po korakih skozi vsa preoblikovanja, dokler ne privede "v tajni labo-ratorij proizvodnje". Toda tajne ali "skritega smisla" nima za drugega kot za buržoazno ekonomijo. Ta je tista, ki sploh postavi pojem znaka: denar je znak in njegova metafizična in teološka ideologija se spozna ob vprašanju, ki ga postavlja: znak česa je denar? To vprašanje izvira iz fetišizma, ki pripada blagu ter denarju in katerega cilj je, da razkrije družbene odnose, proizvodne odnose. Za Marxa ni nobe-ne skrivnosti, nobenega skritega smisla, ki ga je treba odkriti in nobene druge ugan-ke kot tiste, ki jo postavlja vrzelasti (lacunaire) značaj klasične ekonomije. Ni denar tisti, ki mu zastavlja Marx vprašanje smisla, marveč klasična ekonomija, ki se spra-šuje: kakšen je smisel denarja? Kapital predstavlja tako neke vrste podvojeno branje: pisavo/branje "realne" ekonomije, branje buržoazne ekonomije, ki je na nek način odpisana. TRIBUNA DENAR Nl NITI ZNAK NITI JEZIK. Tako je Marx šele potem, ko je analiziral dvojno lastnost blaga in dvojni značaj dela, ki ga predstavlja blago, lahko na koherenten način vzpostavil prehod iz ene oblike vrednosti v drugo. V procesu enostavne cirkulacije bo torej denar igral določeno vlogo. Denar je oblika, ki jo prevzemajo blagovi v razmerah, ki jih določajo proiz-vajalni odnosi, je splošni ekvivalent vrednosti, kajti sam po sebi vsebuje potrošeno delovno silo ter je blago med drugimi blagi. To je tisto, kar omogoča prehod od ek-vivalentne oblike v celovito in razvito vrednostno obliko, od splošne oblike vrednosti v denarno obliko. Denar tako ne bo znak, razen v tisti meri, v kateri bodo tudi sami blagovi postali znaki. Toda znaki česa? in ali je potrebno z znakom prevajati dejstvo, da so "kristalizacija", "materializacija" delovne sile. Blago ni znak dela temveč delo samo, in to v edini obliki, ki jo lahko ima v danem ekonomskem sistemu (za kate-rega obstajajo blagovi). Ekvivalentna vrednost vseh blagov — in ekvivalentna vred-nost ne obstaja zaradi splošne privolitve, je rekel Marx, temveč preprosto zato, ker je denar tako kot vsi blagovi določen z delom — denar torej ni znak. Na tem mestu je treba ponovno prebrati 2. poglavje I. oddelka I. knjige. "Njegovo lastno vrednost določa čas, ki je potreben za njegovo proizvodnjo m se izraža v količini kateregakoli drugega blaga, ki vsebuje delo enakega trajanja."1 Zlato (denar) potrebuje tako za spoznanje lastne vrednosti blago, ki bo igralo nasproti njemu tisto vlogo, ki jo on sam lahko igraza druge. V meri, v kateri vsebuje kov blago delo, ki mu daje njegovo vrednost, je lahko z njimi medsebojno zamenjevan; deluje, je rekel Marx, "kot splošna mera vrednosti"._Na drugem mestu je pri Marxu zelo jasna kritika pojmo-vanja denarja kot znaka. Že v Kritiki politične ekonomije pokaže Marx, da pomeni želja narediti iz denarja simbol, isto kot zakriti si mistifikacijo, ki vlada v družbenih odnosih: "Medtem ko postajajo blagovi v osrčju menjalnega procesa uporabne vrednosti enih za druge in so oropani posebne oblike ter se nanašajo eni na druge glede na svoj neposredni snovni videz, morajo, da bi eni drugim postali menjalne vrednosti, prevzeti posebno obliko. Morajo začeti prevzemati denarno obliko. Denar ni simbol; nič simbolnega ni v tem, da naj bo uporabna vrednost blago. To, da se razmerje družbene proizvodnje predstavi kot predmet, ki obstaja nad individui in da se določeni odnosi, ki jih navezujejo ti individui v procesu proizvajanja svojega družbenega življenja predstavijo kot specifične lastnosti nekega predmeta pomeni, da označuje ta zamenjava vlog, mistifikacija, ki ni navidezna temveč prozaično real-na, vse družbene oblike dela, ki ustvarja menjalno vrednost." Ni moč biti jasnejši: delati iz denarja simbol (in že tudi jezik), pomeni biti slep za stvarnost proizvajal-nih in družbenih odnosov, ki jih povzročajo. V Kapitalu povzame Marx isti razvoj z več sile in več jasnosti: "Dejstvo, da lahko denar v nekaterih njegovih funkcijah zamenjajo enostavni znaki njega samega, je rodilo to drugo zmoto, da naj ne bi bil drugega kot preprost znak. Po drugi strani pa drži, da je ta zmota omogočila slutnjo, da skriva moneta pod videzom zunanjega predmeta skrivnost družbenega odnosa. V tem smislu je vse blago znak, saj ni vrednost drugače kot snovni ovoj človeškega dela potrošenega v proizvodnji blaga. Toda brž ko se v družbenih svojstvih, ki odevajo stvari, ali v materialnih lastnostih, ki na osnovi posebne oblike proizvodnje odevajo družbene določenosti dela, ne vidi drugega kot preproste znake, se jim pripiše smisel konven-cionalnih izmišljotin, sankcioniranih s takoimenovanim splošnim Ijudskim privo-ljenjem."2 V procesu preproste cirkulacije, v katerem je blago s prodajo spremenjeno v denar in nato z nakupom znova v blago, pripelje želja narediti iz denarja jezik do tega, da se vidi v jeziku le preprosta gonilna sila cirkulacije ter, da nismo dovzetni za nič dru-gega kot za prepletanje površinskih pojavov, ki tako kot se blagovi barantajo eden proti drugemu, ustvarjajo mrežo, ki je tem bolj kompleksna čim bolj eni znaki razveljavljajo druge. Tako ne moremo videti drugega kot zmešano in zapleteno traso, katere posledica, ki je sicer ideološka vloga je, da z množico svojih potez zakrije nek drug proces cirkulacije, ki bo le-tega uvedel v povsem drugačno vrsto postopkov: v proizvodne postopke. Dejansko bomo s tem, da bomo naredili iz denarja jezik, znova naredili iz jezika sredstvo izražanja, ki pa bo izražanje le tam, kjer izničuje ne to kar izraža, marveč to kar ga določa. Jezik bo sredstvo cirkulacije, ki bo izražalo cirkula-cijo, vendar izničevalo proizvodnjo. TRIBUNA stran 11 KAKO JE DENAR, S TEMO KO Nl JEZIK, SMISEL. Denar, splošni ekvivalent blaga, bo postal smisel ekonomskega sistema, smisel sistema kapitalistične proizvodnje. "Komaj rojena sodobna družba že vleče iz drobovja zemlje za lase boga Plutona, pozdravlja v zlatu svojega svetega Graala, bleščeče utelešenje samega principa njenega življenja." Ker je denar menjalna vred-nost se pravi kristalizacija delovne sile, ki je skupna vsem blagom, v procesu enostavne cirkulacije v resnici lahko igra vlogo posrednika v menjavi po obrazcu B — D — B. S tem procesom se bo zamenjal proces kapitalistične cirkulacije, ki daje denar na koncu in začetku cirkulacijskega postopka po obrazcu D — B — D. "Končni proizvod cirkulacije (denar) je prva oblika pojave kapitala" in Marx dodaja: "Denar kot denar in denar kot kapital se vnaprej ne razlikujeta drugače kot po različni obliki cirkulacije." Denar je tu postal tako v pravem kot v prenesenem pomenu smisel cirkulacije, toda s tem, ko je šel skozi blago, si je pridobil prebitek — presežno vrednost — (dodatek smisla) — in včasih je ta smisel cirkulacije, ki začne z denarjem in konča (kar se vse v neskončnost ponavlja) z več denarja tisti, ki najavlja nek proizvajalni sistem, na katerega je treba biti pozoren. Denar ni nič več blagovni ekvivalent, temveč je blago tisto, ki postane sredstvo ustvarjanja denarja, pridobivanja — s svojo proizvodnjo — viška denarja s pomočjo neplačanega dela, ki ga skriva blago, tako kot ima tudi v istem sistemu proizvodnja teksta (prikrita kot ekonomska proizvodnja) za nalogo ustvarjati smisel, nek prebitek smisla. Toda videti se ne želi drugega kot denarne cirkulacije in cirkulacije smisla ter se prav varuje misli, da je tovrstna cirkulacija skupna proizvajalnemu sistemu (ekonom-skemu in ideološkemu) ter z njim določevana. Tako v kapitalistični proizvodnji ni denar tisti, ki ima vlogo jezika, temveč je to sama proizvodnja in njeni mehanizmi, proizvajalni odnosi, proizvajalna sredstva, proizvajalne sile, ki jih lahko, strogo vzeto, med narekovaji, imenujemo "jezik" (ki ga je razvozljal Marx). Ta kapitalistična proizvodnja ima očitno svoj smisel: denar. "Cirkulacija denarja kot kapitala nosi svoj smoter v sami sebi." V takem sistemu in v ideologiji, ki jo tak sistem nudi, nimata smisel in denar le komplementarne, temveč sinonimno vlogo. Tam kjer reče ideolo- Opombc: 1 Njejiovo lastno vrcdnost določa delovni čas, potreben za njegovo produkcijo, in ta vrednost se izraža v taki količini vsakcga drugega blaga, v katcri jc strjeno enako veliko delovnega časa. (str. 106) 2 Kcr sc denar v določenih funkcijah lahko nadomcsti tudi samo z znaki denarja, je prišlo do druge /mole, da je samo znak. Po drugi slrani se jc tu ra/odevala slutnja, da je denarna oblika stvari nekaj njim zunanjega in zgolj pojavna oblika človcSkih odnosov, ki so za njo skriti. V tcm smislu bi bilo vsako blago znak, ker je kot vrednost samo snovni ovoj človeškega dcla, ki jc bilo zanj potrošeno. ... Toda ker proglašajo za navadne znake tista družbena svojsiva, ki jih dobijo sivari, in tistc snovne oblikc, ki jih dobijo družbene opredelilve dela na podlagi določenega načina pmdukcije, jih hkrali proglašajo za svojevoljen produkt človeških možganov. (str. 105 — 106) gija smisel (in Bog), reče ekonomija denar. Akumulaciji smisla, ki jo ponazarja veliki božanski kapitalist, odgovarja akumulacija kapitala. Od tu važnost kritike religiozne ideologije pri Marxu (ideologije smisla, predstave in izraznosti, ki najde v religiji svoj vzorni model). "Religiozni svet in torej religija smisla ni drugega kot odsev realnega sveta. Družba, v kateri prevzame delovni proizvod na splošno obliko blaga in v kateri sestoji kot posledica najsplošnejši odnos med proizvajalci v primerjanju vrednosti njihovih proizvodov (podčrtali mi) i,n pod tem ovojem v primerjanju stvari, v tem da eni primerjaj'0 drugim svoja dela, ki jim je bil odvzet naziv enakega človeškega dela, takšna družba najde v krščanstvu z njegovim kultom abstraktnega človeka humanizem je vedno nujna soodnosnost religije smisla in predvsem v buržoaznih oblikah, protestantizmu, deizmu itd. ... najnenadomestljivejše religiozno dopol-nilo."3 Končujemo torej s sledečimi predlogi: — Narediti iz denarja jezik, pomeni cirkulacijski proces izolirati od proizvajalnega procesa, s katerim je nujno povezan, izdirati poljubno in za ideološke smotre uporabne v kapitalističnemu sistemu. — Da ima očitno sistem kapitalistične proizvodnje svoj smisel in da je ta smisel denar. Da ima denar — če gremo od ekonomskega teksta k ideološkemu — smisel i.n znak, ekvivalentni funkciji in da je naloga teh funkcij zakriti mehanizme proizvodnje, najsi so ekonomski ali pa še posebej poudarjajo tekstualno (skripturalno) proizvodnjo. — Da Kapitala ni mogoče čitati drugače kot da je že branje in naznanilo izbrisa proizvajalnega sistema, ki se na različnih proizvajalnih ravneh vdaja denarju, smislu in znaku; vendar pa ga ni moč brati znotraj taistega sistema izražanja, ki ga razkriva. prevod A. Erjavec 3 Za družbo producentov blaga, katerih splošno družbeni produkcijski odnos jc v tem, da so njihovi produkti /anjc blago, torcj vrednosti, in da se v tej snovni obliki njihova privatna dela primerjajo med scboj kot enako človeško delo, je krščanstvo s svojim kultom abslraktnega človcka, zlasii v meščanskem obdobju svojega ra/voja, v prolestantizmu, dci/mu ild., najprimernejša oblika religije. (str. 92) MED-NARODNI ODNOSI S POSEBNIM OZIROM NA TRETJI SVET Med-narodni odnosi so struktura in sicer struktura družbenih odnosov, ki so pr-venstveno vsajeni v produkcijo. Sama produkcija, pojmovana kot aktivni odnos človeka do narave in kot bistvo samega človeka, nam ne more dati zadovoljivega odgovora na povezanost strukture med-narodnih odnosov in produkcije, zato moramo in moremo vpeljati v naše razmišljanje o med-narodnih odnosih kot o struk-turi in njeni vsajenosti v produkcijo, predvsem kategorijo načina produkcije in družbene delitve dela. S tem smo dodali tudi eno izmed osnovnih opredelitev, tako mednarodnih odnosov, kot tudi produkcije in njune zveze in sicer zgodovinskost oziroma družbeno spremenljivost, minljivost, tako neke produkcije zajete v njenem določenem načinu in stopnjo dr. delitve dela, kot od teh dveh na začetni stopnji določenega načina produkcije in dr. delitve dela (blagovne oz. kapitalistične produk-cije) odvisne strukture med-narodnih odnosov, ki pa se z razvojem tega načina produkcije vse bolj staplja v produkcijo samo oz. se pojavlja kot lastna produkcijska dejavnost, torej kot vzpostavljeno gibanje kapitala, ki je bila v začetku samem tudi determinirana (tu mislim na strukturo med-narodnih odnosov) kot gibanje kapitala oziroma kot struktura blagovno-produkcijskih odnosov na razviti stopnji — kapitali-stičnih odnosov. Da sedaj poskusimo razjasniti nekatere vidike odnosa med strukturo med-narodnih odnosov in kapitalističnimi produkcijskimi odnosi s stališča zgodovinskega razvoja. Ta razjasnitev nikakor ni enostavna in prozorna, ker tudi sami odnosi med Ijudmi niso jasni in prozorni (predvsem produkcijski odnosi) in s tem človeški. Gre predvsem za določeno artikulacijo popolnoma ekonomskih, blagovno produkcijskih odnosov na odnose med-narodi, se pravi v odnose med določenimi, vsaj relativno, formalno zaokroženimi blagovno-produkcijskimi enotami, ki preko države ali preko drugih delov teh blagovno-produkcijskih enot vstopajo v medsebojne odnose, ki pri tem vsaj navidez izgubljajo svojo opredelitev kot blagovno-produkcijski odnosi (dvojna fetišizacija), kot v nekem osnovnem smislu blago dobiva svojo nadčutno vrednostno obliko in s tem izgublja predikat človeške dejavnosti in uporabnosti in se postavlja človeku nasproti kot neka tuja, neodvisna, naravna sila, tako tudi med-narodni odnosi kot posebna struktura odnosov med Ijudmi, v okviru skupnega odno-sa Ijudi do narave (produkcija), izgublja svojo človeškost in dobivajo popolnoma drugačno obliko in vsebino, obliko in vsebino gibanja kapitala oziroma strukturo kapitalističnih odnosov. Ta struktura kapitalističnih odnosov zahteva dvoje: 1. po eni strani zgodovinsko določenost kapitalističnega načina produkcije v njego-vem nastanku, kakor preko evolucije (akumulacije kapitala!) tudi na razviti stopnji kot dominantnega svetovnega produkcijskega procesa, v katerega zgodovinski vzpostavitvi je, preko procesov kolonializma in merkantilizma, sodeloval celotni svet in ki je preko naslednjih faz kolonializma tudi praktično in dokončno postal svetovni produkcijski proces. Tako se je zaradi prejšnje svetovne, predvsem pa evropske*, zgodovine in zaradi tega različnih možnosti prvobitne in nadaljne akumulacije kapi-tala vzpostavila struktura kapitalističnih odnosov kot svetovne totalitete, katere osnovne celice so narodi oziroma državno, družbeno-ekonomsko in jezikovno opredeljene narodnostne enote, ki predstavljajo osnovno celico te svetovne kapi-talistične totalitete. Ta se dialektično povezuje s svojimi enotami, oziroma posamezne enote v medsebojnih odnosih dialektično vpostavlajo to svetovno stuk-turno celoto.* 2. po drugi strani pa med-narodni odnosi kot struktura kapitalističnih odnosov nosijo v sebi osnovno protislovje kapitalistične produkcije, protislovje med delom in kapitalom oz. med personifikacijo kapitala, kapitalisti in personifikacijo dela, proletariatom. To protislovje, ki obvladuje celotno zgodovino človeštva od praskup-nosti (tu pojmujemo sužnjelastništvo in fevdalizem kot predzgodovino kapitalizma) in se manifestira predvsem v razrednih bojih, ki so zajeti vzročno in posledično* v načinu produkcije in družbeni delitvi dela. S tem, ko kapitalističen način produkcije in z njim povezana družbena delitev dela postaneta preko razrednih bojev (torej od samega začetka) svetovni način produkcije in svetovna družbena delitev dela (prevla-dujoča), postane tudi razredni boj med proletariatom in buržoazijo osnovni zgodo-vinsko najpomembnejši (v smislu diskontinuitete rušitve strukture med-narodnih odnosov) element med-narodnih odnosov kot strukture kapitalističnih odnosov v svetovnem okviru. Tak način označitve med-narodnih odnosov oz. osnovnih strukturnih elementov le-teh podaja tisto substanco, na osnovi katere je možno dialektično povezovati mnoštvo variacij, form, v katerih se giblje, ustvarja tako akumulacija kapitala (multi-nacionalne korporacije, vojne, kolonializem itd.) kot razredni boji (revolucije, dekolonizacija, vojne), oooje pojmovano v svetovnih okvirih. S takim in samo s takim pojmovanjem je možno negirati oz. kritično napasti okope raznih meščanskih teorij, ki s svojimi tezami o strukturnih spremembah kapitalizma ali o med-narodnih odnosih, v katerih ne vidijo odločilnega vpliva kapitalističnega načina produkcije in njemu imanentnih protislovij, zanikujejo obstoj razredne borbe med proletariatom in buržoazijo na svetovni ravni ali pa v njihovi lastni deželi in s tem odpirajo reak-cionarne perspektive socialnega oz. razrednega miru. Take teorije so našle tudi praktične nosilce v nosilcih kapitalistične organizacije dela in družbene delitve dela kot so: buržoazija, predvsem elite v tretjem svetu, socialdemokracija, birokratski in tehnokratski sloji v socialističnih državah, cerkev itd. Take teorije se praktično realizirajo v raznih konceptih "demokratskega socializma",* ki v osnovnih postula-tih pristaja na kapitalističen način produkcije, v politiki dštenta oz. medblokovskih odnosih in sporazumevanju, in ne nazadnje tudiv politiki držav tretjega sveta ali elit v tretjem svetu, ki so formalno nasprotujoče "imperializmu", dejansko pa v svojih deželah gradijo in vzpostavljajo kapitailstični način produkcije in tako niti objek-tivno, kaj šele subjektivno, ne prispevajo k zrušitvi resničnega imperializma. Ker bi v tem kratkem sestavku porabili preveč prostora, če bi obravnavali ali kritično osvetlili vse te razredne teorije, se obrnimo na teorijo, ki jo v največji meri zastopajo elite tretjega sveta, katere značilen predstavnik je Samir Amin. Na te teorije se obra-čamo predvsem zaradi tega, ker postaja področje tretjega sveta vedno bolj pomemb-no, tako s stališča akumulacije kapitala (tretji svet je bil pomemben že od samega začetka, samo da se je ta tendenca pomembnosti jasneje izrazila šele v zadnjem ob-dobju: eden izmed pomembnih vzrokov za to je tudi okrepitev razrednega boja v tem področju) kot tudi s stališča razredne borbe, katere izhod bo imel odločilen vpliv na celoten svet. Teorije, ki se opirajo na politiko elit v tretjem svetu, ali ki so izraz te politike, bi lahko v glavnem sumirali v nekaj točk, ki se nam zdijo osnova, na kateri se da razbrati razredno bistvo teh teorij. To so: 1. Sistem svetovne produkcije je razdeljen na center in periferijo, vendarz razliko od teoretičnih sistemov P. Sweezyja in G. Franka ta sistem svetovne produkcije ni homogen v smislu načina produkcije, temveč je v svetovnem centru razvit kapita-listični način produkcije, ki preko imperializma vpliva na periferijo, v kateri pa so dominantni nekapitalistični produkcijski načini in to tisti, ki so predhodni kapita-lističnemu načinu produkcije (aziatski, polaziatski itd.). Kapitalistični način produk-cije poprejšnjih produkcijskih načinov v periferiji ne ukinja, ampak jih v lastnem interesu ponovno vzpostavlja. 2. V stiku kapitalističnega načina produkcije in njemu različnih načinov produkcije, v katerem ne pride do uničevanja le-teh, raste svetovni sistem razvitosti in nerazvito-sti, ki vzvratno ponovno konstituirajo svetovni sistem Center-Periferija v smislu zgoraj omenjene heterogenosti. 3. Zaradi takšnih odnosov, v okviru svetovnega sistema produkcije, je kapitalistični način produkcije v deželah tretjega sveta pojmovan zgolj kot nek zunanji pritisk (vpliv), pritisk svetovnega trga, ki pa nima ničesar skupnegaz načinom produkcijev deželah tretjega sveta. Zaradi tega protislovja kapitalističnega načina produkcije, predvsem protislovje med delom in kapitalom, zajetim v privatni lastnini, in ki se manifestira v razrednih borbah, ne izhaja iz notranjih protislovij dežel tretjega sveta, ampak ga le-te uvažajo preko imperializma. Skratka, družbeni odnosi v deželah tret-jega sveta ne sovpadajo z odnosi, ki so značilni za kapitalistični način produkcije oz. za kapitalizem kot družbeno-ekonomsko formacijo. Da bi kritično reflektirali tezo pod št. 1, ki je po našem mnenju fondamentalna in ki vztraja na različnosti načinov produkcije v svetu in sicer na različnosti v osnovnih elementih, lahko poudarimo predvsem to, da je kapitalistični način produkcije in v njem zajeta družbena delitev dela postal s kolonializmom svetovni dominantni način produkcije, katerega splošna zakonitost akumulacija kapitala je terjala od vsakega kapitalista, da pripaja kapitalu, katerega lastnik je oz., v katerega lasti je, vedno več delovne sile in s tem tudi predmetov dela in delovnega orodja. Teoretično je takšno gibanje oz. večanje kapitala razjasnil že Marx, ki v Kapitalu I pravi: "Naraščanje kapitala vključuje tudi naraščanje njegove variabilne sestavine, tiste sestavine, ki se spremeni v delovno silo. Del presežne vrednosti, ki se spremeni v dodatni kapital, se more vedno spremeniti zopet v variabilni kapital ali dodatni delovni fond" ... in naprej: "Kakor enostavna reprodukcija neprestano reproducira kapitalistični odnos sam, kapitaliste na eni, mezdne delavce na drugi strani, tako reproducira repro-dukcija v razširjenem obsegu ali akumulacija kapitalistični odnos v razširjenem obsegu, več kapitalistov ali večje kapitaliste na tem polu, več mezdnih delavcev na onem. Reprodukcija delovne sile, ki se mora nenehno pripajati kapitalu kot sredstvo za povečanje vrednosti, ki mu ne more uiti in katere podložništvo kapitalu je prikri-vano le z menjavanjem individualnih kapitalistov, katerim se prodaja, tvori v resnici moment reprodukcije kapitala samega. Akumulacija kapitala je torej pomnožitev proletariata". (poudaril K. Marx)* S takšnim zakonitim gibanjem pa prihaja kapita- stran 12 TRIBUNA listični način produkcije v antagonistični odnos z vsakim drugačnim poprejšnjim načinom produkcije in ga zaradi svoje dominantne, osvobajajoče pozicije (tu mislimo na osvobajanje posameznika, njegove povezanosti in odvisnosti z zemljo) tudi uničuje. Tako uničenje oz. prestrukturiranje predkapitalističnih načinov produk-cije v kapitalistični način produkcije je bilo v deželah tretjega sveta in v Evropi sami dovršeno s kolonializmom oz. s svetovno akumulacijo kapitala. (Tu poudarjamo neko pri nas precej zanemarjeno stališče in sicer stališče, ki povdarja vpliv celega sveta preko kolonializma na nastanek kapitalizma v Evropi.) Zato ima vsaka teorija, ki si postavlja fondament v heterogenosti svetovnega sistema produkcije, kakršnega smo omenili poprej, svojega družbenega nosilca v elitah tretjega sveta oz. služi kot označevalna praksa elitam v deželah tretjega sveta, ki so po dekolonizaciji prevzele oblast nad načinom produkcije, katerega je vzpostavil kolonializem in ki ni nič drugega kot kapitalistični način produkcije. Torej tudi v deželah tretjega sveta samih nastajajo protislovja, imenentna kapitalističnemu sistemu produkcije, kot sta na primer protislovje razvitost-nerazvitost in pa protislovje med delom in kapitalom. Prvo zgoraj omenjeno protislovje, protislovje razvitosti in nerazvitosti, postaja čeda-Ije bolj popularna teza, ki jo s precejšnjim uspehom širijo tudi teorije apologetov elit v tretjem svetu. Da to protislovje opažajo, je jasno, saj se kaže na vsakem koraku in se manifestira v tako imenovam neenaki menjavi, v zastarelosti tehnologije. ki jo uporabljajo v deželah tretjega sveta, v različni organski sestavi kapitala itd. Se bolj jasno pa je to, da vzrokov za to ne iščejo v kapitalističnem načinu produkcije y deže-lah tretjega sveta, ker bi s tem prišlo do izraza, ne samo zgoraj omenjeno protislovje razvitosti in nerazvitosti, ampak tudi protislovje med delom in kapitalom, katerega personifikacija so tudi elite tretjega sveta. Da se nekako rešijo iz slepe ulice, so iznašli teorijo drugačnosti načina produkcije v tretjem svetu, katerega taboš kapi-talistični center ne pusti, da bi se prestruktuiral v kapitalistični način produkcije. Vendar nam sami empirični podatki kažejo to, da se sistem razvitosti in nerazvitosti pojavlja tudi v deželah tretjega sveta samih, kot je to na primer med obalnimi področji dežel Latinske Amerike in njihovimi notranjimi področji, kot tudi razlike v razvitosti med velikimi mestnimi aglomeracijami Afrike in Azije in njihovimi vaškimi področji, s katerih se potem osvobaja potrebna delovna sila in surovine ne samo za svetovni kapitalistični center, temveč tudi za dominantni kapitalistični način produk-cije v deželah tretjega sveta. Prav tako nam teoretično zadostuje tudi trditev, da je po tem, ko je s kolonializmom kapitalistični način produkcije postal dominanten način produkcije v celem svetu, v vseh strukturnih enotah, ki tvorijo s svojo dialek-tično, protislovno povezanostjo svetovno produkcijo, sam, iz samega sebe po last-nih zakonitostih ustvarjati zgodovino tretjega sveta, ne glede na okoliščine, v katerih je nastal, ali kakor pravi Marx v Grundrisse. "Kad je proizvod-nja zasnovana na kapitalu več pretpostavljena (novac se zapravo pretvorio u kapital tek na kraju prvog procesa proizvodnje, iz čije je reprodykcije i nove produkcije proizišao višek kapitala I; ali višek kapitala I sam je postavljen, realiziran kao višek kapitala tek kad je proiz- Opombc: 1. V /goclovini ločimo tri faze kolonializma, ki so doprinesle do nastanka kapitalizma v Evropi (skupaj z merkantiliz-mom, ki sc jc razvil prcdvscm v italijanskih mestih) in drugič do praktične vzpostavitve kapitalizma kot svetovne družbeno-ekonomske formacije. Te faze so: a) Takoimenovani iberski kolonializem, ki se je začel z osvajanjem področij Latinske Amerike in delno tudi Indije in iz kalcrih je potem začelo v Evropo dotekati bogastvo, ki se je zbiralo predvsem v portugalskih (Lizbona) in Spanskih mestih (Madrid, Barcelona, Toledo) ter v mestih Flandrije in Nizozemske. Za sam nastanek kapitali-stičnega načina produkcije je pomemben predvsem del te prvobitne akumulacije, ki se je nabiral v Flandriji in Ni/ozcmski. b) Druga faza kolonializma se začenja z vzponom Anglije in delno Francije in Nizozemske v že razvitem kapitalizmu v Evropi. Vendar ta faza kolonializma še ne ustvari svetovne totalitete kapitalističnega načina produkcije, temveč je le-la ra/bit po impcrijah različnih evropskih metropol. c) Trclja faza kolonializma se začne s silovitim razvojem proizvajalnih sil, predvsem transdorta (železnice, parniki), v 19. stoletju. Takrat pride do nastanka velike industrije, ki s svojo ekspanzijo dokončno zruši vse meje, vzpostavi svctovni trg in s tem svetovno totaliteto kapitalističnega načina produkcije. (gl. MEID II, NcmSka ideologija) veo višek kapitala II, kad su, dakle, nestale u odnosu na kretanje zbiljskog kapitala izvanjske pretpostavke za pretvaranje novca u kapital, kad je, dakle, kapital in fact prema svojoj imanentnoj biti postavio uvjete od kojih polazi u proizvodnji), onda uvjet da kapitalist, kako bi se postavio kao kapital, mora unijeti u promet vrijednosti stvorene vlastitim radom ili na neki drugi način (samo ne več datim prošlim najam-nim radom) pripada medju pretpotopne uvjete kapitala, medju njegove historijske pretpostavke, koje su upravo kao kakve historijske pretpostavke stvar prošlosti i stoga pripadajo u povijest njegovog stvaranja, a nipošto ne u njegovo suvremeno povijest, tj. ne pripadaju u zbiljski sistem načina proizvodnje kojim on vlada"* (vse podčrtal Marx op. p.) Kot smo že zgoraj omenili, sta obe protislovji, tako protislovje razvitosti in neraz- , vitosti, kot posledica akumulacije kapitala, kot tudi protislovje med delom in kapi-talom (tudi akumulacija kapitala sama je razredna borba in to najsurovejša, vsaj s strani kapitala, na kar se pri nas često pozablja) v tesni povezanosti. Ta tesna povezanost oz. na dva načina izražena protislovnost kapitalističnega načina produk-cije je kot smo zgoraj omenili privedla do fikcij o različnosti načinov produkcije v svetu, ki se ohranjajo. Naša naloga je predvsem to, da te fikcije najprej razgalimo kot teoretično nevzdržne in drugo, da jih razkrijemo kot ideološki paravžn razredne-ga bistva elit v tretjem svetu. Jasno nam mora biti, da te teorije nastajajo zato, da bi teoretično in moralno osmislile konkurenčni boj med strukturalnimi kapitalistično i produkcijskimi enotami svetovnega kapitalističnega sistema, ki ga bojujejo dežele ' tretjega sveta oz. elite, vodilni razredi v teh deželah na eni strani in razvite kapitali-stične dežele oz. vodilni razredi, buržoazija v teh deželah na drugi strani, kot tudi zato, da bi ideološko zakrili vsidranost elit dežel v tretjem svetu v kapitalistični način produkcije in s tem privilegiranost, ki jim ga daje njihov položaj v kapitalističnem načinu produkcije proti izkoriščanim množicam dežel tretjega sveta. S tem se poskuša postaviti elita v položaj, ki je objektivno nasproten imperializmu in s tem izkoriščanju, ki ga trpijo množice tretjega sveta (eden izmed takih primerov je tudi znamenita teza o nasprotju med razvitim Severom in nerazvitim Jugom). Da temu ni tako, nas lahko prepriča vsa zgodovina revolucij in kontrarevolucij v tretjem svetu, v katerih so elite takoj pokazale svoje prave barve, svoj kapitalistični interes in v katerih je takoj izginil "objektivni interes" boja proti imperializmu. Ta se je sprevrgel v boj proti revolucionamim množivam, seveda ob izdatni pomoči kapitalističnega centra, ki ga največkrat ponazarjajo ali ameriški bombniki in marinci v Vietnamu, ali lepo oblečeni morilci CIA, ali centri za treniranje proti gverilski borbi, ali vojaški kadri armad tretjega sveta, ki so jih šolali v razvitih kapitalističnih državah itn. Torej v elitah tretjega sveta ni nobenega objektivnega, ne subjektivnega interesa po anticipaciji socializma, zato tudi teorije, ki jih predstavljajo, pristajajo na apologiji teoretičnega osmišljanja obstoječih, vladajočih kapitalističnih odnosov. 2. Evrorvsko zgodovino povdarjam zato, ker se je v Evropi razvil ti.sti "zgodovinski milje", če uporabim Marxov izraz, ki je nudil najboljše predpostavke za razvoj kapitalizma. Te predpostavke so: a) Evropa je bila relativno bogatejša od ostalih področij sveta. (gl. opombo št. 1) b) V njej se je Se pred kapitalizmom razvil tip privatnega, inovacijskega, eksperimentalnega podjetnika, ki je nastal v avtonomnih mestih. c) Obstajalo je kontrolirano nasilje, ki je služilo predvsem ekonomskemu izkoriščanju. Nasilje usmerjeno izven Evrope pa je uničevalo civilizacijo, na katere je naletelo. (Te točke so povzete po predavanjih Mednarodni odnosi I Viada Benka, št. Ieto 1975/76.) 3. "Demokratski socializem" je do konca izveden teoretični koncept, ki so ga sfabricirali klasiki revizionizma kot so Bernslein, Kautsky, O. Bauer itd. Nastal je v okrilju evropske socialdemokracije v pedesetih letih 20. stoletja in pomeni dokončno opustitev pozicij historičnega materializma, predvsem v odnosu do razredne borbe, privatne last-nine, razvoja kapitalizma in z njim povezane "zastarelosti" historičnega materializma. (gl. B. Pribičevič: Savremeni socializam, str. 182—190). Srečo Kirn TRIBUNA stran 13 KONTRAINFORMACIJA: ITALIJA Italija je "najšibkejši člen" v verigi zahodnoevropskih kapitalističnih držav; ta, revolucionamo potencialnost označujoči vzdevek so ji prislužili predvsem osveščeni in bojeviti delavski razred, močni, od levih partij relativno neodvisni sindikati in same partije "na čelu" s KPI. Vzrok italijanske krize, ki ni samo "ekonomska", "družbena", "moralna" kriza, kot lahko razberemo iz naših sredstev informiranja, ampak globoka kriza kapitalistične družbene ureditve, njen vzrok (in hkrati posledica) je torej razredna borba — bodisi znotraj Italije ali v mednarodnih okvirih. (Naj mi bo ton "kratkega kurza" oproščen, ampak vsak dan se na časopisnem papir-ju šopiri precej pisanja, ki izdaja akutno potrebo po njem.) Morebitnemu ugovoru, da se buržoazna razredna narava italijanske družbe pač razume "sama po sebi", bom pa privoščil tale citat: ".... kot povsem zanesljivo vedo že bruci partijskih političnih šol, cela naša družba še vedno počiva na materialnih osnovah, katere struktura je v večjem delu meščanska (podčrtal I. V.), prav tako pa je povsem jasno, da te strukture ne bomo mogli prevladati čez noč. Nasprotno, še desetletja bo vedno znova porajala meščansko ideologijo, tradicionalno in moderno, a enako meščan-sko, v tej ali oni obliki ... na najrazličnejših ravneh in v najrazličnejših razsežnostih." (Pitanja 10/11/12 — Zagreb 76, str. 17—18). Torej: nikogršnje "pravilno" razume-vanje, osveščenost itd. niso samoumevni ali dani enkrat za vselej — ne pribralcih ne pri novinarjih (prav v zvezi z informiranjem o Italiji (v Ijubljanskem "Dnevniku") je "Tribuna" nekoč (št. 5—6/XXV—1975) že opozorila na povsem meščanski pristop). Vzemimo v premislek še dejstvo, ki ga je moč opaziti takorekoč s prostim očesom, da namreč avtorji zunanjepolitičnih informacij in komentarja precej skopo uporab-Ijajo marksistično analizo in terminologijo, pa postane vprašanje o "proletarskem" ali "meščanskem" učinku informacije zares aktualno. Naj še enkrat poskusim' v naprej odgovoriti na možno kritiko, da implicira tak6 zastavljen problem takšno pisanje, ki bi pomenilo "vmešavanje v notranje zadeve" in nespoštovanje posamez-nih "poti v socializem": zunanjepolitično pisanje je tudi "vmešavanje" v našedoma-če zadeve, saj pomembno prispeva k (de)formiranju politične oziroma razredne zavesti. Kaj hočemo, dialektiki se bo izmaknilašele komunistična družba. Vrnimo se k Italiji: pričakovali bi, da bo pisanje o njej poskušalo posredovati vsaj nekaj silovitosti razrednih bojev, ki vsak dan potekajo v tej globoko razklani družbi v najrazličnejših oblikah, in katerih večji in pomembnejši del se dogaja v tovarnah in mestnih četrteh, skratka v ekonomski/družbeni bazi, ne pa v parlamentu in sedežih strank. Pričakovali bi tudi kritično historično in dialektično analizo te komplek-snosti, nato pa njeno sintetično interpretacijo, ki bi presegla parlamentarno-stran-karsko kombinatoriko. In kaj dobimo? Oglejmo si kar pisanje rimskega dopisnika "Dela" Petra Breščaka. Kljub temu, da ne gre za izčrpno pretresanje vsega njegovega opusa, pa menim, da so obravnavani teksti (Davek na preteklost — 13. 10. 1976, Andreottijeve reforme — 19. 10. 1976, in Izgubljena bitka — 19. 3.1977) paradigma-tični. Ena od stilskih oblik Breščakove proze je pogosta uporaba termina "Italija" za oz-načevanje nekakšne celosti, enovitosti italjanske družbe ("Italija" je v krizi, v nevarnosti, se sooča, "Italijani" vedo, da gre za vse ali nič, so pripravljeni sprejeti to "zadnjo žrtev" ("Andreottijeve reforme"), "italjanska demokracija" je ogrožena itd. itd.), te "enotnosti" pa — razen morda v glavah italjanskih buržoaznih ideologov in Giorgia Amendole — nikjer ni. Da takšno pisanje "našega človeka v Rimu" ni zgolj slučajno, potrjuje njegova apologija gospodarskih ukrepov Andreottijeve krščansko-demokratske vlade pred nekaj meseci (A. ): sprejel je oceno, da so nujni in celo reformski, ne da bi znal razbrati njihove razredne, na ohranitev buržoazne družbe uglašene vsebine. Kajpak, "vodilne strukture (vladne, strankarske in upravne)" so bile tudi "prepričane v njihovo nujnost" ("A. r.") in si tako naš človek lahko umije roke. A ne le to. Ko so se delavci Andreottijevim ukrepom uprli, to zanj ni pomenilo, da so bili protidelavski: šlo je za "nepoučenost" delavcev, za napačno Andreottijevo "metodologijo", in — gran finale — za to, da delavci v ukrepih buržoazne vlade, katere namen je "ozdraviti" kapitalistično gospodarstvo, "niso znali "prebrati" svojih ciljev"\\ (prav tam) (podčrtal I. V.). Zares, Breščakova samoumevna aroganca se lahko meri samo z njegovo razredno nepismenostjo; kajti delavci bi si, če bi seveda hoteli, lahko "prebrali" svoje cilje — ne pri vladi, ampak v glasilu KPI UUnita; spraševanje, zakaj tega niso storili, pa očitno daleč presega sposobnosti oz. poslanstvo našega (točneje: "Delovega") človeka v Rimu. Seveda pa ga njegov razredni analfabetizem še malo ne zadržuje pri dajanju lekcij iz branja italjanskih razmer (zapisano šest dni prej /13. 10./, a v istem kontekstu): "Te dni se Italija (!) sooča z "divjimi" stavkami, ki gredo mimo političnih strank in sindikatov. V tej "spontanosti", ki pa je samo navidezna, saj jo spodbujajo desničarske sile, vidijo stranke levice novo vrsto strategije napetosti, vrsto, pod katero je sicer podpisan kritični delavski razred, toda v resnici vodijo roko pri podpisu iste sile, ki so italjan-sko demokracijo v zadnjih šestih letih potisnile na rob prepada (Davek na pre-teklost). V tem odlomku so zastopane vse oblike Breščakove proze: nedokumen-tirano, posplošeno sklicevanje na "stranke levice", strah za "italjansko demo-kracijo", manipulativno, nedoločno uporabljanje termina "desnica", in seveda pokroviteljski odnos do delavskega razreda, ki ima tako šibko pamet, da mu lahko "vodijo roko" vsakršne sile. Naš mož pa očitno misli, da je taka tudi presoja bralcev, in se niti ne muči s prodiranjem pod površino dnevnih stališč strank levice. Kako trdno naš človek verjame v to, da je Andreottijeva krščanskodemokratska vlada lahko zastopnik splošnega, "družbenega" interesa, še več, celo interesa delavcev, in ne predvsem razrednega interesa buržoazije, lahko opazimo iz tega fragmenta: "Krščansko-demokratska vlada je morala opustiti vso "aroganco močnega" (po parlamentarnih volitvah 20. junija lani: op. I. V.), v svojem eksistenčnem boju se mora opirati na komunistično partijo in levico nasploh. Pričakovanja, da bodo tokratna odpovedovanja vendarle napotila državo do nujnih reform, torej niso neu-temeljena, saj jo lahko komunistična partija zruši tisti trenutek, ko bo ugotovila, da gredo njena dejanja s hotenji delavskega razreda (podčrtal I. V. ) (Davek na pretek-lost). Torej že samo dejstvo, da je KPI blagoslovila enobarvno krščanskodemokrat-sko vlado z vzdržanjem, je Breščaku dovolj, da je naredi takorekoč za delavsko vlado, ki jo KPI le nadzira, da ne bi delavstvu česa uspičila. Ker jo ima pa KPI v precepu, bo stekla svoj buržoazni lev, nehala bo delovati v korist svojega razreda, in se lotila "nujnih reform" v korist delavcev! Bravo! Bis! Končno so se le začele (vsaj v Breščakovi glavi) uresničevati utopično-socialistične in socialdemokratske ideje o tem, kako bo buržoazija sama spoznala in zavrgla svojo nemoralnost in egoizem. To, da je buržoazija in njena glavna stranka še vedno dominantna sila, in da je tudi vladno delovanje del razredne strategije kapitala, ki hoče ohraniti ne le politično oblast, ampak hegemonijo v družbi, predvsem pa profitno stopnjo, pa očitno ne sodi v Breščakovo vodenje današnje Italije. Ampak da mu ne delamo krivice? Saj mu je v zadnjem času (točneje v članku Izgub-Ijena bitkai) postala cela krščanska vlada nezadostna, ne več samo njena "meto-dologija". Pardon: ne njemu, pač pa KPI, in to je kot pravijo, izbilosodu dno: sum, ki ga je vzbujalo pogosto avtorjevo branje prihodnosti udeležbe KPI v vladi iz stran-karsko-parlamentarnih kurjih črev, se je ob tem saltu strnil v vprašanje: ali je mogoče tako, da pisanje našega človeka sploh nima lastnega stržena, ampak le razbira plesanje senc, ki nastajajo ob odpiranju vrat v ulici Mračnih štacuni? Vseka-kor kritičnost našega človeka ni segla kaj prida dlje od abstraktnih lamentacij nad večanjem razpoke med vodstvom in bazo; pa je materiala za kritiko — kar dovolj (glej tekste v 12/13 številki "Tribune"), in je znotraj same KPI dosti polemik med levico Pajetta), centrom (Berlinguer, Napolitano itd.) in desnico (Amendola) — da eksplicitne samokritike ob prvem valu študentskega revolta (ob "obisku" sindikalista Lame na univerzi) niti ne omenjam. Sedaj pa je že skrajni čas, da se lotimo tokratne kontrainformacije, ki zadeva zad-njo2 "napetost" v Italiji — t. j. študentski/mladinski revolt, katerega povod je bila še ena reforma (univerze), ki je zainteresirani niso znali prav prebrati. Naš človek se je lotil naloge po svoji navadi: Uvodoma "pojasni", da so se študentje tiste usodne sobote (12. 3.) zbrali v Rimu zato, da bi mirno protestirali proti "brezupu", ki jih čaka po diplomi, proti "družbi, v kateri ne najdejo več nikakršne oporne točke", (s to arhimedovsko metaforo naj bi stvar menda dobila razsežnosti klasične tragedije?), in niti v "delavskT (podčrtal I. V.) komunistični partiji je ne najdejo, "pravijo" (podčrtal I. V.). To prvo relativiziranje stališča mladinskega revolta je, kot bomo videli, samo uvod; hkrati pa tudi že zaključek razlage vzrokov in okoliščin revolta. Zato pa je toliko širši in sočnejši opis študentskega "divjanja", ki bi lahko zbudilo črno zavist kakega Giunia Valeria Borgeseja. In še kurioziteta: podrobno je opisan le študentski teror nad ubogimi nemočnimi policaji, ki so bili, kot sugerira že podnaslov članka (Bufalini: "Policija brani demokracijo pred napadi sovražnih škvaidristov"), pravi heroji demokracije, žrtve na "oltarju domovine", ne pa morda instrument oborožene prisile buržoazne države (to so le marksistično-leninistično-stalinistične marnje). Vsej tej srhljivosti (požiganje AVTOMOBILOV — brrrrr!), ob kateri se mora našemu meščanu vendarle posvetiti, v koliko boljši družbi živi, sledi pomirjujoč, skorajda pastoralno ubran opis v normalnost. (podčrtal I. V.) Sedaj stopajo na ulice tudi njegovi preprosti prebivalci. Radovednost jih žene na sprehod, ki si za počivališča izbira prizorišča nočnih spopadov ..." Ah, trdnost in diskretni šarm preprostih meščanskih navad! Nedeljski sprehod z otroki, nato k maši, pa morda še posedet v kavarno, kosilo in — krik! — poglejmo, kaj bo povedala RAI. Koga bi Breščak rad prepričal v ogroženost meščanske ureditve v Italiji?!? Pa vendar: "Bitka za Rim je končana. Zgubljena je za obe strani; Hkrati je poraz tudi poraz vlade in vladne stranke ter tudi druge najmočnejše politične sile v državi, komunistične partije, ki je, kot tudi sama priznava — v teku za oblastjo v državi -pustila ob strani ves prostor" na levi od sebe" ter si — za bližnjo prihodnost — ustvarila potencialnega nasprotnika." (Izgubljena bitka) Kritika KPI? Kaj še-le običajni časnikarski terorizem z metanjem dimnih bomb in peska v oči. Kakšna je politična in socialna vsebina "puščanja ob strani"? Zakaj se je študentska in delno delavska mladina odvrnila od KPI? Morda zato, ker le-ta odpi-ra predvsem na zaposlene delavce, nezaposlene (študente itd.) pa "pušča ob strani" — sicer ne verbalno in "politično", ampak de facto, po nuji svoje usmeritve? Morebiti pa zato, ker ne predlaga radikalnega posega v temeljnoekonomsko-struk-turo italjanske družbe, ampak stavi na karto reform in prestrukturiranja znotraj kapi-talističnega sistema? O vsem tem naš človek molči. Zato pa je tembolj glasen, ko je treba diskreditirati mladinsko gibanje, bodisi kot "popolnoma razklano", ali pa s podrobno predstavitvijo ideologije nasilja "delavske avtonomije". Tu nekje najdemo tudi pravo mojstrovino, potezo, vredno našega condottiera tendencioznega informi-ranja; voditelje študentskih nemirov kar lepo poistoveti z "mestnimi indijanci", ki pa so le ena manj pomembnih, a za to v očeh meščanov toliko bolj žgečkljivo "živo-pisnih", skupin v gibanju. Tako se naš človek — pač v službi svojega bralstva — široko razpiše o njihovem "utopičnem" programu zahtev, kjer je najti seveda tudi take strahote, kot je popolna liberalizacija marijuane, hašiša, LSD (tudi slednjega se po mnenju našega poznavalca da "pridelovati"), napeljevanje k razbijanju svetega družinskega ognjišča in podobne ogabne, nemoralne, smešne, utopične in iraci-onalne stvari. (Mimogrede: za Breščaka "absurdna" zahteva po javnem financiranju centrov za zdravljenje narkomanov se opira na nedavno sprejet zakon o drogah in narkomaniji). Da bi bila diskvalifikacija gibanja dokončna, morajo biti mestni indi-janci "pripravljeni streljati na vsakogar" in označeni kot najekstremnejši, čeprav bi moral naš človek vedeti, da so o oboroženem nasilju "teoretizirali" pripadniki "delavske avtonomije", ki so tudi najbolj ekstremni, ne pa mestni Indijanci. (Čeprav razlika res ni vselej dovolj razvidna). Sicer pa izpričuje naš avtor svojo privrženost demokraciji in "zakonu in redu" tudi z obilnim navajanjem stališč notranjega ministrstva (za nepismene: v njegovi pristoj-nosti je represivrii aparat buržoazne države), ki meni, kot da bi bralo njegove prej obravnavane spise, da ima "konico" delavske avtonomije" na vrvici (!) — tista italjanska družbena plast, ki hoče v dneh izredno hude gospodarske in politične krize še povečati splošno nezadovoljstvo v državi ter vzpostaviti "politiko kaosa" in tako diskreditirati demokratične ustanove (podčrtal I. V.). Saj, za notranjega mini-stra in našega človska je kreditna sposobnost demokratičnih institucij temeljna stvar, saj bo obresti, če dasta Ijubi bog in "stranke levice", še naprej plačeval delav-ski razred. Nakar pritegne naš človek na stran notranjega ministrstva še člana CK KPI Bufali-nija: "Ekstremisti so nasprotniki komunistične partije, policija pa to ni. Nekoč (podč. I. V. ) so jo uporabljali "padroni" za boj proti delavskim množicam, danes pa je p.oložaj obraten (p. I. V.): policija brani demokracijo (!) pred napadi sovražnih sk-vadristov." Naj mi bo zaradi večje jasnosti dopuščeno, da dosledno interpretiram to "obrnjenost": delavske množice uporabljajo policijo za boj proti "padronom", bržko-ne s posredovanjem notranjega ministrstva. In še to: računajoč najbrž s pomankljivo sposobnostjo bralcev za razlikovanje med italijansko partijo, v kateri legitimno obstajajo notranje struje, ki se med seboj pogosto močno razlikujejo, in našo ZK, se naš človek izogne navajanju zmernejših oziroma "levih" stališč v CK KPI in tako se Bufalinijevo stališče vsiljuje kot reprezentativno. Na koncu se naš človek spet vrne k svojemu refrenu — zmanipuliranosti mladine: "Obup jih žene v boj proti vsem — za vse. Ničesar, pravijo, ne moremo izgubiti". Toda, svari naš Ijubitelj "zedinjene Italije", "izgubi lahko družba (podč. I. V.); katera družba? Socialistična? Te, tako se vsaj zdi, v Italiji še ni. Torej buržoazna družba. Tu se, milo rečeno, dvoumnost avtorjeve pozicije kaže najbolj jasno), kajti te neorganizirane uporne množice so bojišče tistih sil ..." itn. itn. ad nauseam. "Mladi so se dali speljati na led desnici. Ne da bi to hoteli, ne da bi se tega zavedali." Bliži-na Sv. Sedeža se pač pozna: "... odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo". Mar bi, mladci zaletavi, lepo poslušali tiste, ki imajo, kot Breščak, vzakupu resnico, interes delavcev, "družbe" in vas samih, in se jim pustili "na vrvici" peljati v socializem. Tako se ne bi dajali v zobe pokroviteljskemu spakovanju našega človeka in ne bi zdr-snili na desnem ledu. Ampak kako je pravzaprav s to desnico? Kdo so "desne sile", "družbena plast", o kateri boja notranje ministrstvo? Buržoazija, njena država z notranjim ministrstvom in policijo? Kje neki, saj sta jih Bufalini in naš človek povsem razbremenila. Torej fašisti? Naš človek jih naravnost ne omenja; njih stranka je močno oslabljena; in tudi sicer hipoteze o direktni povezavi revolta s fašisti ni nihče resno jemal. Ali ni tedaj vse to vehementno, pa nedoločno govorjenje o "desnici" predvsem alibi, izraz rigidnosti neke levice, ki si je z izbrano strategijo in prakso zgodovinskega kompro-misa nujno odtujila, in ne le ponevedoma "pustila ob strani" študente in del mladih nezaposlenih in delavcev (katerih "utopične" zahteve bi najbrž odvrnile volilno pomemben srednji sloj od KPI, če bi jih le-ta sprejela)? Kakoto, da "neorganizirane uporne množice" niso njeno "bojišče"? Vse to so vprašanja, ki jih, če se vrnem na začetek, očitno naš avtor lahko mirno ignorira, verjetno zato, ker bi pomenilo odgovarjanje nanje vmešavanje v "italjansko pot v socializem", če si seveda za konec privoščim nekaj dobrohotnosti. Tema "vmešanavja" v našo domačo pot pa postaja ob tem, ko smo videli, kaj se lahko dogaja pod okriljem "nevmešavanja" in "spoštovanja", še toliko bolj aktualna, in je tudi okvir, v katerem pomeni zunanjepolitično informiranje povsem konkretno torišče naše razredne borbe. I. Vidmar Opombe: 1 Ulica Bmeuhe Oscurc, kjer jc scdež KPJ. 2 Toksi je nasial v marcu. stran 14 TRIBUNA Zoran PISTOTNIK: FILOZOFIJA O S V E T U IN FILOZOFIJA SVETA VI. (Uvodno premišljevanje odnosa Marx — Hegel) "Empiristički razum jest civilizirano barbarstvo." Ernst Bloch: Subjekt-Objekt, Naprijed, Zagreb 1975, str. 107 Pri Heglu je problem torej v tem, da pojmuje odtujitev v odnosu do abstraktnega mišljenja in ne v odnosu do človeka. Bistvo odtujitve mu je to, da se človek opredmetuje v razliki do abstraktnega mišljemja in v nasprotju z njim. To (odtujitvino) bistvo je postavljeno in ga je treba ukiniti. Vse skupaj pa je seveda nekoliko drugačno. Bistvo odtujitve je, da se človeško bitje opredmetuje na nečloveški način, v nasprotju samo s seboj. V resnici gre za predmete, ne pa za miselne bitnosti. Res je, da so le-ti odtujeni od nečesa in zahtevajo svojo vrnitev, odpravo te odtujitve. Vendar ne gre, da bi filozof meril svet le po sebi, mimo svojega obstoječega sveta. Hegel pa se ravna kot filozof polaga kot merilo sveta in to odtujenega sveta. Zato, ker se svet ne sklada za njegovo (logično izpeljano) miselno konstrukcijo, je svet odtujen (od nje). Vsa zgodovina povnanjanja in vračanja je tako zgodovina produkcije tega mišljenja in ne zgodovina produkcije (tega) sveta. Za Marxa so bitne moči človeka čutno-predmetne moči. Kot takšne so mu odtujene; stopajo mu nasproti kot tuji predmeti, kot stvari. Njihovo (ponovno) prisvajanje, mora imeti spet čutno-predmetni karakter — zgoditi se mora v čutno-predmetnem svetu s človeško dejavnostjo kot čutno-predmetnim odnosom človeka do sveta. Marxova kritika Heglovega pojmovanja povnanjenja temelji na 1. razlikovanju povnanje-vanja od odtujevanja, 2. na postavljanju naravnega, predmetnega človeka kot subjekta nasproti (hegeljanski) abstrakciji človeka in 3. na odnosu do predmetnega sveta kot resničnem človeškem odnosu, ki je v resnici vračanje k sebi, učlovečevanje in ne odtuje-vanje, onečlovečenje. Heglu se produkcija pojavlja le kot (odtujeno) delo. Zato je zanj povnanje(va)nje (-predmetno prisvajanje, opredmetenje, očlovečenje) sinonim za odtujitev. Človek se mora zato iz povnanje(va)—nja kot odtujitve vrniti k svoji biti (svoji resnici, k sebi samemu, ker predmetnost ni njegova resnica, saj v njej nima človeške možnosti eksistence. Delo je za Hegla tako zaprta, zakijučena (odtujena) človeška nemogočnost) nemoč. Za Marxa je produkcija samoprodukcija. To je lahko le toliko, kolikor je, kar je možno, potencialno; t.j. p.i-hodnost, odprtost za Vse. Zanj je (odtujeno) delo eksistenca individua meščanskega sveta in ne eksistenca človeka kot človeka, produkcija pa je ta odprta človeška možnost; je pot, da posameznik je človeško bitje in človeška priroda, kolikor to postaja. Oboje, (odtujeno) delo in (resnična človeška) produkcija, je povnanjevanje bitnih človeških moči, je njihovo opredmetovanje. Saj je "dejansko, dejavno človekovo zadržanje do samega sebe kot generičnega bitja... t.j. kot človeškega bitja mogoče samo po tem, da le-to (— človeško bitje; op. ZP) dejansko spravi iz sebe vse svoje generične moči ..." (MEID I, str. 379; podčrtal ZP). Torej: če hoče biti posameznik do samega sebe v dejanskem odnosu kot do človeka; t.j. če hoče samega sebe spoznati in pripoznati kot človeško; t.j. generično bitje, se mora udejstvovati. Vendar za to ni vseeno, za kakšno udejstvovanje gre. Predvsem ne zadostuje le dejavnost v mislih, z mislimi. Le dejanska, iz konkretnega sveta v dejanski svet posegj joča in za ta dejanski, resnični svet delujoča dejavnost povzroča, da je posameznik lahko dejanskem odnosu do samega sebe kot do (dejanskega) človeka; da ta odnos ni lc iluzoren; proizvod njegovih lastnih misli. Vendar pa je v takšnem odnosu lahko le kot generično bitje, druge posameznike svojega rodu spoštujoče in pripoznavajoče bitje. Kajti kot takšno bitje je bitje zgodovine, hkrati je lahko le v takšnem zadržanju do drugega posameznika sam resnično (—dejanskoi dejaven, ker je lahko dejansko dejaven le skupaj z drugimi posamezniki, v družini z njimij v aktu medsebojnega pripoznavanja, priznavanja svoje nesamozadostnosti za to, da bi človek in priznavanja potrebe po drugem, po priznavanju drugega kot potrebnega, ki ga šele naredi za človeka /1 /. Moja človeškost se zrcali v drugem in šele kot takšno, ko svojc zrcalno podobo je lahko sam spoznam in se do nje zadržim človeško; t.j. do nje kc človečnosti. Pa še en pogoj za to, da se lahko človek do sebe zadrži kot do generičnega (-človeškega) bitja. Za takšno zadržanje, za priznanje sebe samega kot človeka, je potreben določen napor, določena naporna dejavnost, ki se kaže v tem, da on sam dejansko (-skozi dejanje, v aktu, v dejanosti, v resnični izmenjavi med sabo in svetom) spravi iz sebe vse svoje človeške moči, moči, ki ga pravzaprav postavljajo kot človeka, generične moči. Vendar tega ne more storiti sam. To lahko stori le s pomočjo celotnega človeškega delovanja, le skozi zgodovino; zadržanje človeka do samega sebe kot generičnega bitja, druge posameznike pripoznavajočega za sebi enake, t.j. istega rodu, kar je isto, kot človeškega pripoznavanja drugih kot Ijudi, je mogoče le kot rezultat celotne človeške zgodovine kot zgodovine odnosa človeka do narave in človeka, ki je dejanski (-dejaven) odnos. Da spravi iz sebe vse svoje generične (-človeške) moči, pomeni točno to, da je do njih (t.j. teh moči) v odnosu kot do predmetov, v predmetno-čutnem odnosu; kot sebi lastnem, kotl čutno-predmetnemu bitju lastnem odnosu. Takšen odnos pa seveda najprej ni mogoč. Posameznik je sicer v odnosu do njih kot do predmetov, vendar se ta odnos (vz) postavlja kot odtujitev, v obliki odtujevanja. Posameznik je do teh moči (kot predmetov) v odnosu kot do njemu tujih, ogrožajočih ga in obladujočih ga moči; njegove moči mu stopajo nasproti kot postvarjene; povnanjene v predmetih mu stopajo ti predmeti in z njimi njegove bitne (-človeške, generične) moči nasproti kot stvari, kot predmeti z lastno, njemu tujo in sovražno eksistenco. Šele z cte/ans/f/m/dejavnim prevladovanjem te odtujitve, tega odtujevanja njegovih bitnih moči njemu samemu, si posameznik prisvaja nazaj te svoje človeške moči, da bi jih lahko dal vse iz sebe in bi se lahko zadržal do njih neodtujeno, predmetno, kot do predmetov, s čimer bi mu predmeti (-narava, svet) stopili nasproti kot človeški, neodtujeni predmeti in bi bil lahko on sam v odnosu do njih in s tem v odnosu do sebe kot človeški človek. Pojmovanje povnanjenja izhaja pri Marxu tako iz spoznanja, da ima bitje, ki je opremljeno z naravnimi, s predmetnimi, t.j. materialnimi bitnimi močmi, prav tako naravne dejanske predmete svojega bistva. Njegovo samopovnanjanje je postavljanje dejanskega sveta; sveta v obliki vnanjosti, predmetnega sveta /sveta predmetov. Predmetno bitje namreč učinkuje predmetno; predmetnost je v določilu njegovega bistva/ njegovo bistvo je določeno predmetno. "Ustvarja, postavlja samo predmete, ker ga postavljajo predmeti, ker je po svojem poreklu narava." Kot naravno bitje pa je človek hkrati dejavno in trpno bitje; le kot oboje hkrati je res človek in je res predmetno, čutno, nravano bitje/2/. Čutnost kot človekov predmetni odnos do sveta je že kot taka človeška čutnost. Tako čutnost ne more imeti le antropološki značaj, ampak je v njej vsebovana ontična potrditev bitja kot človeškega bitja. S tem čutnost zgublja svoj abstraktni karakter, ker je v njej (in le v njej) človek potrjen oziroma je lahko (-ima možnost) potrjen kot resnično predmetno bitje. Odtujitev se tako (spet) izkaže kot nasprotje med subjektom in objektom; je to nasprotje. V zvezi s Heglom gre za nasprotje med čutno dejavnostjo /dejansko čutnostjo in ab-straktnim mišljenjem /3/. Ostaja znotraj misli same, kjer ga Hegel poskuša tudi prevladati. Sam za sebe je prepričan, da mu to (tudi) uspe, saj ga miselno res odpravi; a samo miselno, v mislih 141. Dejansko, čutno-predmetno, v materialnem svetu pa to l nasprotje obstaja še naprej in je temeljni izraz odtujenega sveta. Le-ta je kot odtujen I nujno postavljen kot zoperstavljanje posameznika prirodi in prirode posamezniku, in šele skozi dejavno spreminjanje teko razklanega sveta, skozi odpravo odtujitve in vzpostavitev človeške narave in naravnega človeka, lahko nastane resnični, človeku ustrezni subjekt-objekt-subjekt odnos, njuna čutno-predmetna združitev, ko bo človeški subjekt nasproti sebi postavljal človeški objekt in bo po tem človeškem objektu sploh lahko postavljen kotfc človeški subjekt. " Vsa druga nasprotja in njihova gibanja so le videz tega. Konec o po m b e I Kar se najlepše, najjasneje prikaže skozi analizo najelementarnejšega odnosa med posamezniki, ki je odnos med posa-A mezniki — pripadniki različnih spolov oz. skozi sam človeški spolni akt in vse, kar ga spremlja, kar ga določa in omo-goča kot sploh človeškega. 9 Kaj in kako je človek trpno bitje in kaj to zanj pomeni, je Marx lepo razložil v Filozofsko-ekonomskih rokopisih, MEID I, str. 384. •5 "Hegelova se filozofija u cjelini b^avi problemom odnosa subjekta i objekta, dakle, teorijom spoznaje ..." (E. Bloch: J Subjekt-Objekt, Naprijed, Zagltb 1975, str. 179). L "Dakle: Druga strana ne treba ovdje da bude druga, nego se obje strane hoče medjusobno spoznavajuči ukinuti. Heg vidi suo modo pitanje shvačanja kao i shvatljivoga u uzajamnosti, konačno postavljeno kao jednakost i tako riješen Njemu se činilo pitanje objekta dijalektički riješeno nauko o več totalno postoječem posredovanju (izme subjekta i objekta). A metafizički mu se činilo pitanje riješenim prije svega predpostavkom njegova totalnog p a nj 1 o g i z m a, koji komunicira kao u subjektu, tako i u objektu. Nauka o posredovanju nije ostavila održivim ni stojanje subjekta od objekta, niti objekta od subjekta, dakle, spoznajno-teorijski: predmeta od svijesti" (E. Blc Subjekt-Objekt, Naprijed, Zagreb 1975, str. 174). TRIBUNA stran 15 PRAVIČNA KAZEN ZA LENOBO To ni niti pravljica o čarodeju niti štorija o pridnem in porednem bratu, ampak že kar krvav kri mič. Ko smo študentje FF skoraj že izkrvaveli na barikadah novega Zakona o visokem šolstvu, ko so nam rezali glave in ude v bojih nanož s profesorji dunajske jahalne šole, je vlogo eksekutorja nad še preživelimi prevzela naša Ijubljena Izobra-ževalna skupnost (Ris great risk). Prastar običaj je na naši ustanovi, da mora večina študentov študirati dve študijski srneri: eno zares, ki se ji reče A skupina in drugo, ki je samo B skupina. Prvo je štiriletni študij, drugo pa traja samo tri leta. Na koncu pa se zlobno smehlja DIPLOMA. In eno je A diploma (ki je zaresna) in druga je B diploma (ki naj bi bila manj zares). Približno rečeno naj bi bila razlika, vendar se je vedno rekalo samo približno, zaradi česar nas je novi zakon pošteno med rebra na levo stran z ostrimi sklepi, ki so v tem in tem duhu nepremakljivi. Diplomo je treba (bo treba) dovršiti v času med junijem in avgustom tega (kateregakoli) leta. Da bo pravici skazici zadoščeno, moram povedati, da so v nekaterih študijskih skupinah prav zares omilili B diplomske pogoje (ukinili klavzuro, nekoliko obtesali zahtevano snov), vendar: od junija do avgusta (še nekaj septembra). Študentje smo vseskozi zagovarjali spremembo študijske snovi in predvsem spremembo principa študija. Pa smo bob ob steno lučali. Se več: po 16 zborih na posameznih oddelkih in po generalnem zboru študentov, ki jih je pripravila (uspešno) 00 ZSMS, so se študen-tje v večini odločili za naslednjo varianto: B študij bi trajal še vedno tri leta. Prvi dve leti predavanja in izpiti in tretje leto seminarska oblika študija s pripravo B naloge. Tako bi lahko končno prišlo do sodelovanja med profesorjem in študentom. Pa ver-jetno še dolgo ne bo, ker bomo še vedno vztrajno pisarili besede, ki bodo učiteljem iz ust uhajale, še vedno bo naš študij na ravni kanclijskih šribarjev. Oprostite mi, če govorim iz lastne skušnje, ki pa je dolga in bridka. Bruc prekleti si je v glavo vtepel, da bo dobil vsa predavanja v skriptah zapisana in bo snov lepo doma predelal, prebral zahtevano literaturo in potem na predavanjih (seminarjih) stegoval jezik in s profesorjem razpravljal o problemih. Bruc neumni, kratkovidni, zaneseni. Potem pa je štiri leta uničeval papir in pisala, postajal vse bolj podganji in opravljal izpite, da mu je štipendija pritekala v listnico (zavest bi rekel Cankar). Potem se mu je zataknilo, nič več brucu, da je v jeseni 1976 tri mesece delal, ker štipendije ni bilo. Tako je zapravil tri mesece in ni opravil diplomskih izpitov. In čisto prav mu je, mar bi si prihranil denar, ki mu ga je Ris nakazal(a) za junij, julij, avgust in september. Mar bi si ga v nogavico nabasal (priznam, nič več bi ga ne bilo kot do pet, a bil bi). Tako nam je povedala tov. M., ki na Risu skrbi za stike med vzhodno in zahodno evropsko deželo, ki še ne najdeta skupnega jezika (druge primere ne najdem). Med počitnicami pa bi si ritko zamašil z zamaškom in pretrpel do jeseni. A, potem bi pa živel, bi vi videli hudiča pisanega, kako bi pavje postopal po Ljubljani. Tako pa mu je vse padlo v Ljubljanico. Prelen je bil in samo nergal bi, bi rekli odgovorni tovariši. In oni se spoznajo na odgovornost, do zadne kocine jo poznajo, v njeno sramežljivost vidijo. Dejstvo je: štipendije ne bo dobival, dokler ne bo diplomiral (junija ali septembra), čeprav je podpisal pildek, s katerim jamči, da bo uspel. Spet je ostal popolnoma gol pred štipenditorjem, ki ne sprejema oboje-stranske odgovomosti. Ris pa že ima denar tudi za njegovo štipendijo in še za sto in sto drugih lenob. Upamo, da ga bodo pametno naložili in prikazali decembra 1978 ostanek dohodka ter ga mjav mjav. Ni me strah zame, za druge se bojim, ki ne bodo imeli kje zaslužiti in hudič bo spet muhe žrl; na koncu pa bo vse ostalo samo kot spomin na temen oblak nad poljem in Jenko bo napisal. Bojim se, da preveč moraliziram in ne najdem poti v radikalno akčijo. Morda šele spoznavam svet in si ga razlagam in je znamenita Marxova 11. teza o Feuerbachu zame še predaleč. Nekaj pa drži: FF bo še vedno producirala bla-bla ptičke in p ... Bogme, tako je in tako bo. Svojega ne damo in sveti oče, varuj nas novosti. In še to: Studentje, ki so v okviru 00 ZSMS pripravili akcijo za spremembo in posodobitev študija na fakulteti, so bili ožigosani kot manipulanti s tujim mnenjem in to od oseb, ki so to zares počele: profesorjev z nekega oddelka. Spet moram k Prešernu: Kdo ve noč temno razjasnit, ki tare duha. Kitare duha molčiio, vse preglasna je norost. oZl MLADINSKI UČNI CENTRI Naša družba teži k temu, da mladino usposablja moralno-politično, psiho-fizično, strokovno in vojaško-strokovno. Prav zato se je lansko leto začel pouk o vojaških vedah in spretnostih v mladinskih učnih centrih. V Sloveniji je bil pouk organiziran v dveh izmenah v mladinskih učnih centrih na Velikih Blokah, Pokljuki in v eni izmeni vTolminu, Kljub temu, da je bila pohvaljena cela vrsta študentov, pa le ni potekalo vse tako kot bi moralo. Pri pripravi brucev pred odhodom v mladinske učne centre so bije namreč opazne določene pomanklji-vosti. Študentje so bili predhodno slabo seznanjeni z učnim programom centrov in ciljem usposabljanja. Pogrešali smo sodelovanje med občinskimi konferencami ZSMS, SZDL in občinskimi upravnimi organi za Ijudsko obrambo. Slabo je bilo obveščanje predavateljev obrambe in zaščite na fakultetah. Krivdo za neobveščenost pa lahko iščemo tudi pri JLA, ki je dostavila učne programe centrov šele, ko so se v glavnem že zaključila predavanja po fakultetah in je bilo bruce izredno težko organi-zirati za informativne sestanke. Pri prihodu študentov v mladinske učne enote so se formirali aktivisti ZSM in ZK, ki so delovali zelo uspešno in so veliko prispevali k realizaciji ciljev pouka. Organiza-cije ZSMS iz občin, kjer so cerjtri delovali, so v obeh izmenah organizirale kultumo-politične manifestacije, kot so literarni večeri, taborni ognji in športna tekmovanja. Predsedstvo RK ZSMS opozarja predvsem na to, da bo letos — 1. potrebno pravočasno informirati študente o vsebini in ciljih usposabljanja. S tem v zvezi bi bilo mogoče potrebno omeniti, da je potrebno v nujnih primerih dejansko omogočiti premestitev iz ene v drugo izmeno in ne kot lani, ko je bilo to le obljubljeno, ne pa tudi izvedeno. 2. nujno je zagotoviti zdravniške preglede pred odhodom na usposabljanje, da ne bi prihajalo do podobnih težav kot je bilo lani. 3. zagotoviti moramo^da bodo ob obveznostih, ki jih imajo mladinci z udeležbo v MUC in z obvezno prakso imeli tudi primeren letni odmor. Pri tej točki je treba vsekakor pozdraviti dobro voljo RK ZSMS. vendar se bo ta želja le malokomu uresničila. Ob obvezni, ponavadi enomesečni študijski praksi, 16 dnevni udeležbi v mladinskih učnih centrih, ob neizpeljevanju sprotnega študija na večini fakultet in ob letošnjem začetku novega študijskega leta, bi tistih nekaj prostih dni letežko imenovali "primeren letni oddih." 4. vprašanje zunanjega izgleda študentov — frizure in brade — je načelno jasno. Stališče predsedstva RK ZSMS je, da je pri usposabljanju bistvena vsebina pouka, zunanji izgled pa ne posega v vsebino. Starešine v enotah ne bi smele to vprašanje potencirati. Temu bi veljalo dodati le še priporočilo, da ne bi pozabili na pripombe lanskoletnih "učencev", ki pajih ni bilo malo. J.K. MESTNIM OČETOM OB DOGODKU Verjetno smo že tako otopeli, da nas branje črnih kronik v časopisih o prometnih nesrečah, o številu mrtvih in ranjenih sploh ne prizadene več, kaj šele, da bi nas kot posameznike ali pa delno tudi kot organizirano skupnost to pripravilo do določene akcije. Takšna akcija bi lahko povzročila vsaj to, da se poskusimo prebiti skozi nasipe mističnih in nemočnih pojmovanj, ki te naše vsakdanje avtomobilske nesreče proglašajo za nekaj večnega, neizbežnega, naravno nujnega, kot neizbežni del naše sedanje zgodovine in naše bodočnosti. Ta naša zgodovina nam namreč poleg vseh kvalitet udobnosti in hitrosti ponuja tudi vedno odprto možnost, da se s tem izdelkom kapitalistične družbe odpeljemo v udobno in hitro smrt ali pa, da spravimo kakšnega drugega sočloveka, do katerega sicer ne čutimo nobenega sovraštva, niti mu ne nameravamo škoditi, v hitro smrt ali pa v doživljensko invalidnost. Oboje tako prvo, ki pomeni udobje, večjo prostorsko mobilnost in ne vem še kaj, kot tudi drugo, ki se izraža v vedno večji možnosti destrukcije človeka (kako vidna in jasna je tukaj totalna nadvlada stvari nad Ijudmi, totalna v tem smislu, da posega celo na področje gole človekove eksistence), so lastnosti materialnega produkta tega našega sprevmjenega sveta, ki ne kaže svoje perverznosti v ekonomski propagandi, ampak tudi v rastočih številkah mrtvih in ranjenih, v razsipanju z družbenim bogastvom in ne nazadnje tudi v povsem konkret-ni viziji barbarstva, ki je veliko bolj vidna, občutena, kot pa neka vizija komunizma. Ni težko ali pa morda tudi je, da dojamemo, da za tem stoji nasilje naše in svetovne blagovne produkcije kot celote, produkcije postvarelih, odtujenih človeških odnosov, katerih ena izmed posledic, pa tudi vzrokov, je fenomen avtomobilizma. Ta se sicer skriva za estetsko obliko, za hitrostjo, za udobnostjo, za ekonomičnostjo, kar pa je vse samo zunanja pomada oziroma zavržena koristnost, uporabna vrednost avtomobila kot blaga, nad katerim prevzema vodstvo njegova vrednost oziroma, da smo bolj jasni, v razviti blagovni produkciji-kapitalistični produkciji, prevzema vodil-no vlogo kapital, kot družbeni odnos, ki je totalnost vseh vzrokov in posledic \n s tem povezanih protislovij meščanskega sveta. Preseganje tega sveta je možno na dva načina, ki sta v bistvu eno in sicer je najprej pomembna strukturalna, strateška ukinitev tega sveta, zaobsežena v razredni borbi proletariata in njegovih zaveznikov. Drug način pa je v nekem smislu oportunističen, vendar v realnih odnosih sil v naši družbi še kako nujen in bistveno navezujoč se na zgoraj omenjeni prvi način. V mislih imam stalni boj proti možnosti destrukcije človeka, ki je inkorporiran v blagovno enoto avtaomobila in ki se tiče tako njegove proizvodnje kot tudi in, mogoče še bolj, področja njegove potrošnje, se pravi organizacije in varnosti prometa. Tu pa želim povedati zakaj sem se sploh odločil, da zapišem ta kratki sestavek. Beseda je o prometni nesreči, ki se je zgodila danes na Titovi cesti za Beži-gradom nasproti področja, kjer stojijo tri visokošolske organizacije (VUŠ s preko tisoč študenti, FSPN s preko tisoč študenti in kolos novo zgrajene EF Boris Kidrič, z ne vem koliko tisoč študenti), dve srednji šoli (vojaška gimnazija in srednja grad-bena šola), štirje domovi za dijake in študente, ki vsi hodijo na Viatorjeve avtobuse preko Titove ceste, če želijo v center Ljubljane. Na tem mestu je danes nek voznik s svojim avtomobilom podrl neko dijakinjo ali študentko. Toda tu je nekoč bil na cestišču označen prehod za pešce, ki ga danes ni več, navkljub temu, da je to področje velikega števila šol. Prav tako je postavljen samo znak prehoda za pešce, ne da bi bil osvetljen ali kako drugače poudarjen, čeprav je tu izredno frekventen prehod pešcev preko Titove ceste. Prav tako ni postavljenega nobenega prometnega znaka za drastično znižanje hitrosti, kaj šele, da bi postavili semaforje, ali celo zgradili podhod za pešce, čeprav vemo, da je Titova cesta ena najbolj prometnih žil v Ljubljani, prenatrpana s tovornjaki, avtobusi in drvečimi avto-mobili. Zato se sprašujemo, ali je za današnjo nesrečo kriv zgolj nepreviden voznik oz. neprevidno prečkanje ceste, ali pa j je za to nesrečo kriv kdo drug? In ta nekdo drug ste vi, tovariši mestni očetje, člani organov mesta Ljubljane, zaradi katerih malo-marnosti v organiziranju prometa za Bežigradom (konkretno na Titovi cesti) in s tem povezani zagotovitvi varnosti prometa, je prišlo do zgoraj omenjene nesreče, ki bo mogoče zahtevala mlado življenje ali pa invalidnost. Torej lahko permanentno, za lastno življenje ogroženi dijaki in študentje, zahte-vamo od mesta Ljubljane oz. njenih odgovornih organov, da čim prej ukine danes potrjeno kot realno, drugače pa v stalni možnosti živečo klavnico Ijudi na omenje-nem področju Titove ceste. Srečo Kirn 0?> ČLfiHKO K4A ST«AH\ 7-8 KAJ NA VSE TO PRAVI TRIBUNA (o Tribuni) Vsaj podpisanemu se zdi, da je bil skrajni čas, da se zastavi vprašanje sedanje vloge in značaja študentske kulture. K Jarhovemu spisu bi dodal svoje. Prvo se tiče spisa samega, drugo pa zadeva širšo situacijo. 1.) Navkljub temu, da si pisec zastavlja vprašanje kje so tisti razlogi, ki so povzročili sedanje stanje študentske kulture, se mi zdi, da ostaja na sinhronem nivoju sedanjosti, kar pomeni, da ne išče (ali ne najde) globalnih vzrokov za sedanje razmere. Verjetno bi tako dosežen spis to lahko proučil, ne pa da zvrne vso zaslugo za nastalo situacijo le na problem organiziranja. Težava je verjetno v tem, da je v začetku sedemdesetih let neinstitucionalizirana slovenska (in ne le slovenska) kultura (predvsem pa njena teoretska osnova in stran) zašla v idejno praznino ali preobrat, ki ga še ni uspela na novo zapolniti tako v produkcijskem kot teoretičnem smislu. 2.) Vprašljivo je, če je sedanja študentska kulturna situacija res tako ničeva, mislim da je predvsem manj očitna, kar ima seveda tudi svoje slabe stani, ter - v tem se z Jarhom povsem strinjam — premalo, ali sploh ne — organizirana. Vendar pa bi bilo treba ob njegovem spisu znova premisliti pomen in značaj ter predvsem vsebino pojma avantgarde, kajti zdi se, da izhaja avtor iz povsem specifičnega razumevanja avantgarde in naprednosti, ki ni tudi naše. Tribuna si bo lahko svoje stališče in svoj krog sodelavcev izoblikovala le postopoma, navkljub temu, da bi sami želeli drugače. Kajti gotovo ni naključje, da se ista vprašanja in isti problemi zatavljajo ob ŠKUC-u, RŠ, Mladih potih, Problemih — Literatura in skoraj vseh področjih študentske kulture in to še posebej ostro na nereproduktivnih področjih. Očitno gre za to, da začnemo ali graditi vse znova, ali pa poskusimo v že obstoječem poiskati dejanske ali potencialne možnosti novega. Komplementaren par teorija — umetnost praktično ne obstaja več (ne glede na njegov pretekli tuji izvor), predvsem pa ne obstaja več v študentski ali mladinski kulturi, če pa že, pa v doslej nereflektirani obliki. Navkljub vsemu zapisanemu ter navkljub temu, da je Jarhov spis objavljen v zadnji številki letnika 76/77, prosi uredništvo vse, da se oglasijo s prispevki o spisu samem ali o vprašanjih, ki jih postavlja. To bo namreč ena možnih poti za spremembo sedanjega turobnega stanja, za prevrednotenje takšnega razumevanja sedanjosti in za poskus (post festum) ukinitve reza, ki je nastal pred nekaj leti, in ki ga občutimo še danes. ALEŠ ERJAVEC stran 16 TRIBUN, O PODGANI Z ROŽNATIMI BO ŠTUDENTSKI SERVIS UŠESCI, KI SE PRIPLAZI IZ TEME študentski servis ALI NE BO? ALI JOJ, KAM BI SE DEL ? Ni moj namen zapisati nekaj vrstic o urednikovanju pri Mladini, niti o Mladini, pač pa nekaj o dozorelem paradižniku, o mezgi, 9J4ažLyefln ognju, o Blažu Ogorevcu « tem da se nima kam dat — pa piše oslarije!/? Tako zgleda, da se ni imel kam dat in si 'je ^orekel: V moji glavi se spreh premnoge stvari in zapisal velik kup laži pod naslovom Joj, kam bi se del? In se je domisli, pa hudirja, saj to so gola dejstva in te stvari pa vem kar sam od sebe in ni mu bilo potrebno pogledati v svojo pesniško zbirko. Kar je nastalo za tem je. dokumentirano na 20. in 21. strani Mladine št. 17 z dne 5. maja 1977. j ^ Literat zamahne čez dve strani in mizica pogrni se — literati nimajo nobeite' možnosti objavljanja literarne produkcije v Tribuni, v Mladih potih, Problemih, na Radiu Študent ... Interpretira pozitivno dejstvo in o razlogih za to nič ne poreče, od sedaj dejstva odmevajo kar sama od sebe. Do tu vse prav — konsekvenca, ki se tu odvija, pa je kristalno jasna: ker ti fantje ne znajo, pa znamo mi pri Mladini, mi pri Škucu! Skratka povsod kjer je ON, kjer je njegova veličina, kjer praska ostroga velikega petelina. Nezadovoljnež sname masko, pokaže se farizej, pust je mimo, postijo pa naj se pri Tribuni! Pomembno dejstvo ob že povedanem je to, da se počasi iz teme plazi bitje z rožnatimi ušesci A. Pengova, ki bi rad Tribuno kot prilogo Mladine, karv veliki meri kaže tekst v isti številki revije "M" na strani 14 Igorja Longyke. Avtor naj bi zbral podatke literarnih, informativnih, strokovnih časopisov in revij za otroke in mladino v slovenskem jeziku. Ko pove nekaj o Cicibanu, Pionirskem listu, Mladini, Mladem rodu in §e o nekaterih drugih časopisih in revijah za otroke se ustavi in na mladinski tisk "pozabi". Nič ne pove o Katedri, Tribuni, Problemih, časopisu za kritiko zna-nosti, domišljijo in novo antropologijo. Zavestna skleroza je očitna, kot je skleroza zavesti neizpodbitna. ^ Miselna beda "nič več kar je nekoč bila" (kljukec misli na Tribuno), perverzna polit-demagogija "pad/a je naklada, izhajanje je neredno, (včasih smo priča skoraj celoletnim presledkom)", hinavščina "objave so zgolj naključne", kažejo na in-formiranost slonečo na Šumijevih šankih ob vrčku svetlega piva. No, in ker se nam zameri ravno naključnost izbora bomo začeli z vokali. Ker je o brez vogalov in ne bode, začnimo kar z njim! Ooooo ... kot Ogorevčev Blaž. Hop, jo že imamo! "Nek petelin. Velik in bedast,^ jf7^ Ima majhne, črne očke. S ^C*<%i Zjutraj se prevzetno dere na dvoriščufl Paše bi se del?" mu predlagam: POPRAK V prejšnji številki Tribune je v oglasu Kreditne banke Koper pomotoma izpadel napis "objavlja nagradni Za napako se oprpščamo! Uredništvo Že leta 1974 je vodstvo Študentskega servisa začelo z akcijo za reorganizacijo takr, ne in žal še sedanje oblike upravljanja. Vsa stvar naj bi potekala tako, da bi štude tje sodelovali pri odločanju in upravljanju v Svetu servisa (kar je v skladu s sistemo samoupravljanja) in Servis bi bil s tem vtkan v sfero posebnega družbenega pomena, v kateri tiči visoko šolstvo. Od zasnutka take poti pa do realizacije bo moralo preteč še precej vode, ker je več kot očitno, da niti Univerza niti UK ZSMS nimata zadost-nega interesa niti pregleda nad pomenom take ustanove. To imajo očitno le vsi tisti. ki zjutraj ob petih začno dežurati pred Servisom in čakajo dodelitve začasnif1 zaposlitev Interrivneje se je akcija začela v jeseni 1976, vendar je do danes spei rzablodila " slepo ulico, ker očitno ni možno najti prave in jasne poti, po kateri bi bilcl mogoče Š-tudentski servis speljati v sfero samoupravljanja. Jasno je samo to (in to| je tudi irhodišče): pri upravljanju Študentskega servisa morajo sodelovati takc študentje, ki preko njega iščejo zaposlitev, tako profesorji, ki naj predstavljajc Univerzo i' m^nja še kdo. Brez prikrivanja lahko rečemo, da je točka, kjer se je vse zataknilo, •¦» ;'dnek dohodka in vprašanje je, kdo naj si ta ostanek dohodka deli. Prav gotovo ne delavci Servisa, razen tistega dela, ki ga sami ustvarijo in je njihov neodtujljivi delež, temveč le in samo študentje, ki so ga ustvarifi. Oč njihove zavesti je odvisno ali ga bodo investirali v izboljšanje študentskega standarda ali pa si ga bodo nakazali na hranilne knjižice. Pravim, od njihove zavesti je odvisno in pa od katera od organizacij ali kakega parcialnega interesa, temveč samo od interesa ustvarjalcev ostanka dohodka. Ko nam bodo te stvari povsem jasne, bomo lahko govorili o taki in taki obliki, ki bo seveda v skladu z vsemi predpisi, ki tako panogo« kot je Servis, zadevajo. Velik problem pa je v tem, ker organizacije kot so Servisii (posredovanje občasnih in začasnih zaposlitev) niso eksplicitno omenjeni v nobe-nem od zakonov, razen v Zakonu o visokem šolstvu, po katerem naj bi bil Servis; organizacija posebnega družbenega pomena. Posebnega v tem, da bi poskušal v ok-viru ponudb, ki jih dobiva, organizirati takšno pokrivanje študijske teorije s prakso, ^ da bi bilo to dejansko usposabljanje za bodoče delovno mesto. V elaboratu, ki ga jei Servis izdelal in za katerega se je zdelo, da je še zadnji kamen pred uresničitvijoi zastavljenih reorganizacijskih ciljev, je jasno zabeleženo, da je bila udeležba štu-dentov, ki so delali preko Servisa, preko 50% v stroki študija! To pa njso zanemar-Ijivi podatki. Zadnje čase pa se je ponovno zataknilo pri kosti, ki bi jo radi nekaterii birali (ostanek dohodka), zato vsiljujejo (v osebnih pogovorih ) misel, da bi bill delovna organizacija. Iz tega je jasno, da bi bil ob tem zapostavljen običajem delegatski sistem in bi bila izničena možnost, da v Servisu in o Servisu odločajo* ki ustvarjajo dohodek in ki s prodajo (menjavo) svojega dela omogočajo, da sploh je. Ceprav je Servis nekoliko vprašljiva oblika trgovanja z delom, je nuj-potreben, tako nujno potreben, da je nepogrešljiv: zaradi enega samega razloga: študentje večinoma niso več dijaki, so polnoletne osebe, ki so popolnoma odvisne družbene podpore, kar pomeni, da so družbi na razpolago in vsej svoji eksi-\štenci odvisno od nje. To ne velja za čisto vse, velja pa za tiste, katerim starši morejo omogočiti študija z lastnimi sredstvi. O čem govorim? Govorim o> politiki, ki je ozko povezana s kadrovsko politiko, ta pa je enaka nič. Iz sledi, da je tudi štipendijska politika, ki je na to vezana popolnoma neprimerna. to pa posega Študentski servis in omogoča študentom premoščati najhujše ^finančne travme. Jasno je, da pri tem trpi študijski proces in se študij prenese v območje postranskega. Ce pa bi bil Servis organiziran v okviru UnJverze, v okviru študijskega procesa, potem bi bilo možno pospeševati pokrivanje prakse s teorijo, jjlfcar bi sprostilo zapostavljenost študija v primeru, da se mora študent zaposliti, ker //ga štipenditor pušča na cedilu. Razumljivo je tudi, da ima študent le malo večje , Ipotrebe kot sta dva obroka dnevno in postelja. Tudi zato se zaposlujemo, ker nam je nekoliko težko gledati vrstnike, ki so zaposleni in se ukvarjajo z drugačnimi problemi (katera tekma, kje počitnice, kakšen avto ). Lažna je fama o nadomestilu z večjim dohodkom, ki naj bi študenta čakal na delovnem mestu. Lažna in za našo družbo, ki naj bi ne bila model meščanske družbe že povsem neprimerna in škod-Ijiva. Poleg tega pa so velike razlike tudi po posameznih strokah, pa čeprav je vse visokošolski študij in je zelo povsem normalno (glede na stanje in ne teoretično), da se bpdoči profesorji zaposlujejo v Ljubljanski banki, ki jim nudi kolikor toliko ugod-ne pogoje za življenje v zameno za kanclijsko delo. Voz se je utrgal in drvi navzdol, zavirači pa ostajajo nemi in osupli ter zvezanih rok. (Dokaze si poiščite v sobotnih izdajah Dela, kjer so navedeni osebni dohodki za posamezne stroke!) Jorej: Servis nam je potreben, vendar mora biti organiziran na drugačnih temeljih in si tisti, ki ga obsojate pridobitništva, ste nekoliko v zmoti: sami smo krivi, da je tako. Izpustili smo krmilo iz rok in naše vozilo nekontrolirano pleše in riše čudne vijuge. Veliko odgovornost pri tem pa nosijo tisti in tiste organizacije, ki naj bi študente popeljale v akcije, pa se nekako niso znašle v trenutku, ki se je naredil. S.Z. NUJNI DISPEČ SKUPINE ZA STRIPSKO ANIMACIJO Srcdi ju ija bo v zala/bi'kulturTV^•cemra \i^izt'kfijt^a stnpov Kostje Gatnika z naslovom "Magna Purga" (danes in nikdar več). Na 70-tih straneh gigantskega formata (glej Tribuno), V . na kvali ettLčm. papirju in v poltrdih platnicah bodo objavljeni nekateri od najboljših stripov, V' ^ v kar jih j ^giedalo hič sveta pri nas, med njimi dva (skupaj 24 strani), za katera sta tekst napi- \w\. sala sarr i Milan Jesih in Marko Svabič! Vse to, skupaj z barvno naslovnico dobite za 30 din!? \ V^, Ker nak ada zares ni velika, toplo priporočamo pismeno prednaročilo (vplačilo vnaprej ali po ', , . ) povzetji iiiisieer s spodaj natisnjeno napočilnico (ali tudi z dopisnico na naslov Trg osvobo- | K\0 NAROČILNICA naročam knjigo stripov "Magna Purga^^^^^n<2!$^ Plačal(a) vjf^