Časopis za psihologijo in filozofijo ter za sodelovanje humanističnih ved Filozofija Autor, Toth, Ošlaj, Borstner, Kante, Muhovič, Pediček, Adlešič, Rus, Z. Žagar Psihologija Lamovec, Jaušovec, Musek, Kompan, Bilban, Mumel, Selič, Kobal, Rutar Družboslovje V. S. Rus, Šter, Kolenc, Židan, Kordigel Prevod Russel Filozofske aktualnosti Brentano Poročila Šuster Anthro pos UDK 3 Leto 1992, letnik 24, številka V - VI Anthropos leto 1992 letnik 24 številka 5-6 Filozofija Psihologija Družboslovje Prevod Filozofske aktualnosti Poročila Povzetki ČASOPIS ZA PSIHOLOGIJO IN FILOZOFIJO TER ZA SODELOVANJE HUMANISTIČNIH VED Anthropos izhaja pod pokroviteljstvom Univerze v Ljubljani; izdaja ga Društvo psihologov Slovenije, Slovensko filozofsko društvo in skupina družboslovnih delavcev. Izdajateljski svet: dr. Ljubo Bavcon, Martin Čoki, dr. Božidar Dcbcnjak, dr. Janez Gregorač, dr. Andrej Kirn, dr. Alojz Kodre, dr. Edvard Konrad, dr. Cvetka Mlakar, dr. Janek Musek, dr. Borut Pihler, dr. Marko Polič, dr. Hubert Požarnik, dr. Vojan Rus, dr. Jože Šter (predsednik sveta), dr. Andrej Ule, dr. Slavoj Žižek. Člani redakcije: dr. Ljubo Bavcon (pravo), dr. Milica Bergant (pedagogika), Zvonko Cajnko (sociologija), dr. Gabi Čačinovič-Vogrinčič (psihologija), dr. Ludvik Čarni (sociologija), dr. France Černe (ekonomija), dr. Frane Jerman (filozofija), dr. Stane Južnič (politologija), dr. Valentin Kalan (filozofija), dr. Boris Majer (filozofija), dr. Vid Pečjak (psihologija), dr. Vojan Rus (filozofija), Stane Saksida (sociologija). Odgovorni urednik: dr. Janek Musek, dr. Vojan Rus, dr. Frane Jerman Tehnična urednica in tajnica uredništva: Janja Rebolj Lektor: Mihael Hvastja Časopis ima 4-6 številk letno. Rokopisov ne vračamo. Uredništvo in administracija: Anthropos, Filozofska fakulteta, Oddelek za filozofijo, Ljubljana, Aškerčeva 2; telefon 150-001 Anthropos naročajte na navedeni naslov, naročnino pa pošljite na žiro račun 50100-678-46236. Cena te številke je 400 tolarjev. Tisk: SKUŠEK Založba: Društvo psihologov Slovenije in Slovensko filozofsko društvo Časopis izhaja s podporo Ministrstva za znanost in tehnologijo, Ministrstva za kulturo in Znanstvenega inštituta Filozofske fakultete v Ljubljani. Po mnenju Ministrstva za kulturo Republike Slovenije št. 415-222/92 mb z dne 4. 3. 92 šteje časopis ANTHROPOS za proizvod od katerega se plačuje 5% davek od prometa proizvodov na osnovi 13. točke tarifne št. 3 tarife davka od prometa proizvodov in storitev. VSEBINA (Anthropos, št 5-6/92) 7- 30 31 - 38 39- 50 51 - 61 62- 70 71 - 83 84- 94 95- 100 101 - 124 125- 134 5- 6 Marija Švajnccr: Oskar Autor (1943-1989) I. FILOZOFIJA Oskar Autor: Od "MOIPA" k "NOMOE": Teze za interpretacijo nastanka grške kulture Cvetka Toth: Adornov ekskurz o Kantu: Kritični motiv zoper postvaritev pojma Borut Ošlaj: Kant in Evklidov sindrom - II. del Bojan Borstner: Realizem, interni realizem in resnica Božidar Kante: Transcendentalni argument pri Husserlu Jožef Muhovič: Umetnost in formalizacija: Odnos med formo in vsebino v (likovni) umetnosti Franc Pediček: Načela in vodila za kritiško etiko (pa tudi za kritiško didaktiko Gregor Adlešič: O "novem" ali o "mimezisu otrdelega" Vojan Rus: Človeška in kozmična lepota Igor Z. Žagar: Performativnost kot polifonija II. PSIHOLOGIJA Tanja Lamovec: Obrambno vedenje, spoprijemanje (coping) in samospoštovanje: empirični rezultati Norbert Jaušovec: Proučevanje individualnih razlik v sposobnostih: metoda treninga Janck Musek: Izvorne poteze osebnosti Katarina Kompan, Katja Bilban, Janck Musek: Anksioznost, emocionalne poteze osebnosti in soočanje s stresom Damijan MumcI: Vzgojni postopki staršev in agresivnost otrok pri osnovnošolcih in gojencih mladinskega doma Polona Selič: Kriza identitete in začetek študija Darja Kobal: Nekateri zgodnejši obrambni mehanizmi ega v luči teorije objektnih odnosov Dušan Rutar: Psihologija skozi psihoanalizo IV: Zadnji psiholog: Prolegomena k vsaki prihodnji psihologiji III. DRUŽBOSLOVJE 247 - 265 Velko S. Rus, Jože Šter: Izobraževanje in izobraževalna klima kot sestavina socialne klime in determinanta uspešnosti organizacije 266 - 280 Janez Kolenc: Namera in učinek v političnem komuniciranju 281 - 290 Alojzija Židan: O sprejemanju (ponotranjanju) informativnih sestavin (demokratične) politične kulture 291- 301 Metka Kordigel: Branje znanstvene fantastike ali Je znanstvena fantastika resnično mitologija moderne dobe? 135- 149 150- 159 160- 179 180- 195 196- 209 210- 222 223- 235 236- 246 IV. PREVOD 302- 311 Bertrand Russel: Značilnosti mentalnih pojavov (prevedla Zdenka Erbežnik) V. FILOZOFSKE AKTUALNOSTI 312- 317 Fran z Brentano, filozof preteklosti in prihodnosti VI. POROČILA 318 - 322 Danilo Šustcr: Čas in umetna inteligenca - mednarodna poletna šola v Bolzanu 323 - 324 Pismo republiški maturitetni komisiji VII. POVZETKI Oskar Autor (1943 -1989) Slovenski pedagog dr. Oskar Alitor je bil rojen čelnega februarja 1943 v Mariboru. Na tedanji Pedagoški akademiji je končal študij biologije in kemije ter nato nekaj let služboval kot osnovnošolski učitelj. Kmalu seje odločil za nadaljevanje študija na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Diplomiral je na oddelku za pedagogiko (1973), pozneje pa je na isti fakulteti opravil tudi magisterij (1982) in doktorat (1988). Po diplomi je poučeval na srednji šoli, leta 1978 pa se je zaposlil na Pedagoški akademiji oziroma kasnejši Pedagoški fakulteti, kjer je deloval do prezgodnje smili - njegovo ustvarjalno in plod ovito življenje se je izteklo devetega decembra 1989. V svojem delu je na visoki ravni združeval neposredne pedagoške izkušnje in poglobljeno študioznost. Predaval je s posebnim žarom in v študentkah in študentih spodbujal samostojno iskanje resnice. V slovensko pedagogiko se je zapisal kol soavtor učbenika pedagogike za srednje šole in kol pisec osemindvajsetih znanstvenih razprav, dvanajstih strokovnih člankov ter več recenzij in poljudnih člankov. Sodeloval je pri ustanovitvi in delu Slovenskega društva pedagogov, udeležil se je znanstvenih in strokovnih srečanj. Pomembno je sooblikoval razvoj mariborske Pedagoške fakultete: načrtoval je kakovostne študijske programe in si prizadeval za čim boljšo organiziranost študija. Bil je predstojnik oddelka za pedagogiko, didaktiko in psihologijo ter član habilitacijske komisije pri Univerzi v Mariboru. Njegova doktorska disertacija Paideia, Humanistično pedagoško bistvo paideia in njegovo uresničevanje v vzgojnoizobraževalni praksi antičnih Grkov, je v pedagoških krogih zbudila veliko pozornost. Dr. Oskar Autor si je zadal obsežno nalogo, saj je skušal ugotoviti in prikazali temeljne razvojne značilnosti grške antične pedagoške misli in prakse, zabeležili izčrpen fond dejstev, spoznanj in literature s tega področja pedagoške zgodovine in zgodovinopisja ter ugotoviti in prikazati grškega antičnega humanističnega koncepta in razmerja do današnjega humanizma ter uveljavili možnost aktualizacije. Paideia je Grkom pomenila to, čemur so Rimljani rekli humanitas: kultiviranosl, civiliziranost, človeškost človeka v njegovi polni etični intelektualni dimenziji Seveda pa po mnenju dr. Autorja temu pojmu ni primemo pripisovati sodobnega humanističnega pojmovanja v pomenu demokratičnosti, filantropičnosti in upoštevanja individualnosti, kajti antični humanizem se v marsičem izenačuje z močjo in gospodovanjem. Obsežno študijo, ki žal ni izšla v knjižni obliki - zaradi kakovosti in sporočilne vrednosti bi gotovo pomenila pomemben založniški podvig, je dr. Oskar Autor sklenil z ugotovitvijo: "Kolikor je izobrazba bistveni, čepra v ne izključni humanistični kraj človekove človeške identifikacije - in to v dosedanji evropski zgodovini vsekakor je - se nujno vzpostavlja neka avtoriteta vodenja mladega človeka. To pomeni: šolanje (schole) je zahtevna dejavnost, ki ga učenec mora opravili pod vodstvom svojega učitelja. Z uveljavitvijo in priznanjem individualnosti, svojstvenosti posameznika, je novoveška humanistična pedagogika dosegla bistven napredek v primerjavi z antično. Individualnost otroka je danes lieu commun vsakega humanističnega pedagoškega diskurza. Toda v korak s priznanjem avtonomnosti otrokovih individualnih posebnosti, otrokovega otroštva ipd. je šla večkrat tudi pedagoška umestitev izobraževalne nezahtevnosti, podprta predvsem s tistimi družbenimi (političnimi težnjami, ki so šolo kol izobraževalno ustanovo in z njo tudi učitelja kol odlikovanega predstavnika vednosti razvrednotile in ki so poudarjale predvsem pomen življenjskih', proizvodno in politično funkcionalnih oblik izobraževanja in vzgoje. Soli je treba vrniti njeno humanistično izobraževalno vrednost - šola mora učiti in naučiti" (Str. XXI) Smrt ne izbira. Dr. Oskar Autor je odšel tja, od koder ni vrnitve, poln življenjskih moči in delovnega poleta. Ostal je spomin na pokončnega človeka in na njegovo živo pedagoško misel. Marija Švajncer Od " MOIPA " k "NOMOZ" (Teze za interpretacijo nastanka grške kulture) OSKAR AVTOR POVZETEK Prispevek analizira Homerjev pojem junaka oziroma Homerjevo humanistično sporočilo - mit o močnem človeku. V homerski socialni strukturi si junak svojo moč zagotavlja v nenehnem kosanju z drugimi, v nenehnem boju za delete moči, za znake. Za heroja je značilno, da je odvisen od drugih, da ni ponotranjil zakona kot takega, kar bi ga moglo napraviti bolj avtonomnega. V tem se heroj tudi razlikuje od drtavljana in filozofa grške klasične dobe. Pojem vrline še ni ponotranjen. Heroj je patološki narcis. Homerski junak se postavlja kot racionalno in kultivirano človeško bitje, prav kolikor opredeljuje svoj svet kot iracionalen svet ogrotajočih sil, ki so "nehumane". Herojska struktura je torej te proizvodnja simbolnega sistema predstav lastne človečnosti, ki je zajet v opozicijo Narava-Kultura. To ne-človeško (ne-herojsko) je seveda nekaj nitjega in slabšega, toda ravno kot tako večkrat močnejše, ono, prvo, človeško, ogrotajoče. Je usoda. Postavljamo tezo, da je Moira sam Zeus. Epsko (homersko) strukturiranje mita pomeni vstop v racionalno. Nadaljnji razvoj od mitosa k logosu, to je pojav grške filozofije, pomeni dokončno umestitev racionalnega na mestu mitskega. Grška misel, kakor je formulirana v epu, je postavila logos kot zvijačnost uma zoper mitski kozmos. Na začetku arhajske dobe se torej razlogi ponotranjijo: človekovih dejanj in njegove usode ne določajo več zunanji agensi, temveč ponotranjena "vest", občutek krivde pred Zakonom kot takim. Človek vlada vsemu, kolikor se podreja zakonu, zakaj "zakon je razum brez potelenja". ABSTRACT FROM "MOIPA " TO "NOMOL" The article analyses Homer 's notion of "hero ", or Homer's humanistic message - the myth of the strong man. The hero in Homeric social structure acquires power through continuous competition with others, incessant struggle to achieve a share of power, recognition. Characteristic of a hero is the fact that he depends on others and that he does not interiorise the law itself which could render him more autonomous. This is precisely the difference between a hero and a citizen or philosopher of the classical Greek era. The concept of virtue is not yet interiorised. A hero is a pathological narcissist. The Homeric hero constitutes a rational and cultivated human being insofar as he determines his own world as an irrational world of threatening "inhuman" powers. Thus the structure of a hero is the production of a symbolic system of representations of his own humanity, which is captured in the opposition between nature and culture. This (non-heroic) inhumanity is of course something baser, something worse, but precisely because of this, many times more powerful than human. The first (humanity) is threatened by the second (inhumanity) which plays the role of destiny (Moira). We advocate the theory that Moira is Zeus himself The epic (Homeric) structuring of myth represents an entrance to the rational. Further development from mythos to logos, that is the appearance of Greek philosophy, means a definite settlement of the rational in place of the mythical. The Greek mind, as it is portrayed in the epics, places logos as a cunning mind set against the cosmos. At the beginning of the archaic age, reason is interiorised: people's actions and their destinies are no longer determined by external agents but by interiorised "conscience ", the feeling of guilt before the law. A human being is ruler over all things to the extent that he is subject to the law, because "law is reason without desire". UVOD Po prastarem mitu iranskega izvora so ljudje najprej živeli v harmoniji z naravo in s seboj. To je bila zlata doba in kraj blaženega bivanja se imenuje "pairidaeza". To je ime izgubljeme sreče, kajti zlati dobi so sledile vse slabše: srebrna, bronasta in železna, kije še (vedno) današnja. Ta mit srečamo pri Grkih pri Heziodu, kjer je doživel nenavadno interpolacijo: med bronasto in železno dobo je vstavljena še ena - doba herojev. O njej pripovedujejo grški miti, predvsem pa Homerjev ep, ta "glavna dediščina, ki so^jo prenesli Grki iz barbarstva v civilizacijo"3 in "temeljno besedilo evropske civilizacije". Podobo junaka (r|'pio<;) kakor jo opisujeta Iliada in Odiseja, lahko razumemo kot prvi humanistični ideal v zgodovini evropske kulture in vzgoje: človek oziroma mož, ki se odlikuje po svoji vrlini (apETrf), ki je močan, zmožen, se pravi dober (avr|p dycuM«;), ki presega vse druge in je najboljši (apiaTog), z razvitimi telesnimi in umskimi sposobnostmi, skratka človek, kije "plemenit in razumen (ayaflot; Kal e^etppcov)". Ta ideal je opredeljeval tudi kasnejšo grško kulturo in vzgojo (TiaiSeia). Grki so priznavali, daje Homer "vzgojil Grčijo"/'To iz epa še živo občuteno, v arhajski in v klasični dobi seveda ni bil dobesedni vzor heroja, dasi je kakšna rigidna vzgoja tradicija še v Sokratovem času mogla izhajati dobesedno iz Homerja, a je bila tu že označena kot neumnost.7 Tisto v epu, zaradi česar si je pesnik prislužil čast "vzgojitelja Helade", je bilo humanistično sporočilo - mit o močnem človeku. Analiza tega mita je predmet razprave. 1. Staroperz. ograjen, urejen vrt, nasad; gr. Jtapdfieiooq- tako Ksenofont imenuje per/ijskega kralja, sicer rajski vrt, paradiž. 2. Hes.erg, str. 156-173. 3. F. Engels, Izvor družine, privatne lastnine in države, ME1D 5, Ljubljana, 1975, str. 226. 4. M. Horkheimer, Th. Adorno, Dialektik der Aufklaiung, Frankfurt/Main, 1969, str. 45. 5. Horn. II., 9, 341. Antične avtorje in dela zapisujem po okrajšavah v Der Kleine Pauly Lexikon der Antike, dtv, Miinchen, 1979, Band I, str. XXI-XXVI, (Diels Vorsokr. krajšam DK), Antična besedila citiram po obstoječih slovenskih prevodih (Sovrc, Gantar idr.; glej v seznamu literature!), pri čemer jih večkrat vzporejam z izvirnim grškim besedilom ali pa na osnovi grškega izvirnika in tujcjczičnega prevoda navajam lastno prevodno interpretacijo. Seznam literature (antične in sodobne) predstavlja le ožji izbor del, sicer glej v opombah kčlankul 6. Plat. rep., 606e; prim. Xcnophan., BIO, DK 7. Xcn. symp., 3, 6; prim. Plat. Ion. ZGODOVINSKA SCENA Socialni sestav v epuX je naslednji: patriarhalne družine (oikoi) so povezane v plemena (cpuA.ou), živijo na skupnem ozemlju v vaseh in utrjenih mestih in gradovih (cxcrruet;, to še niso 7toA.£i<;). Glavarji najmogočnejših družin so kralji plemena (Pacn^rjet;), med katerimi je nekdo vrhovni bazilej. Najuglednejši (yepovTEt;, "starci" oziroma "tisti, ki jim pripada častni delež ali yčpa<;) tvorijo starešinski svet (yEpouaux, PouXq). Vsi ti so vladajoči družbeni sloj, homerska aristokracija, "odlični ", "najboljši", "dobri" (EcnUoi, apiCTTOl, ayou^ot'). Tem se pridružujejo skupine mladih bojnih drugov in spremljevalcev (fleparcovrei;) kakega bazileja. Pod njimi je množica preprostega ljudstva (Srfpoq) in vojske (Xao<;). Tu in tam kakšen obrtnik (Sruiioupyoi;, "tisti, ki opravlja javna dela, &npia Epya) in dninar ali težak (finq), na oikoi h bazilejev pa molče tkejo, perejo, pospravljao itd. skupinice žensk suženj oziroma hlapcev in dekel (&/ja>ou). Za reševanje skupnih javnih zadev se odrasli moški plemena in fratrije zbirajo na skupščini (ayopa), na kateri pa imajo odločilno in zadnjo besedo apiaToi. Skupščina, bojno polje in tekmovalne igre so področja, kjer se homerski aristokrat potrjuje v nenehnem kosanju (aytov) z drugimi. Homerska socialna struktura kaže na neko arhajsko obliko aristokratske družbene ureditve.9 8. Pridružujem sc Finlcycvim ugotovitvam, da Odiseja odraža družbeno stanje v "dark age" grške zgodovine od 10/9. stol. do 8. stol. pr. n. š. (M. I. Finlcx, Die Welt des Odysseus, Darmstadt, 1974, str. 41). vendar pa moj razmislek o uporabi epa kot možnega zgodovinskega vira ne gre samo v to smer. Izhajam namreč iz postavke, da lliada in Odiseja že sama kot taka, kot zapis pomenita neko historično relevantno empirijo ljudi, ki je. kot je danes v psihoanalitični lopiki moderno reči, "bolj resnična od same resničnosti". 9. Marroujev opis homerske družbe, ki jo primerja s predlevdalno karolinško: "Na vrhu je kralj, obdan z vojaško aristokracijo..."itd. (H. I. Marrou, Gcsehichte der Erziehung im klassisehen Allertum, Miinchcn, 1977, str. 36), je napačen, kakor je napačna tudi Marxova in Engelsova ocena, da gra za "primitivno, vojaško demokracijo", v kateri naj bi bila "stara genlilna organizacija še pri življenjski moči" (MEID 5, str. 312-316). Res je, da Odisej v II., 2,204-206 "ne predava o neki obliki vladanja, ampak zahteva pokorščino v vrhovnemu poveljniku v vojski", (MEID5, str. 315; prim. Aristot., pol., 1285a, 10), nam pa zato o aristokratski obliki vladanja "predava" ccloten Homerjev ep, v katerem gledamo vladajoči sloj plemenski bazilejev in glavarjev močnih oikosov, ki prav skozi junaške pesmi aojdov in rapsodov izražajo svoj travmalizirani herojski ideal. Ohranjeni sta stari socialni organizaciji: pleme in fratrija-"Loči može po plemenih (p. (Horn. II.. 9,63). Besedi yrvra inyEVO(;,kiju prevajamo z "rod", so Grki in tako tudi že Homer uporabljali v dokaj širokem in ohlapnem pomenu izvora, pokolenja, skupnosti, kiji po patronimičnem načelu pripada posameznik ipd., (Horn. II., 20,306; 13,324; Od., 15,267; itd.). Tako je tudi socialna funkcija uliških "rodov" v času Kleistenove reforme zelo nejasna, medtem ko fratrije ohranjajo svoj pomen še po reformah; Aristotelovo omembo rodu: "ta 8t:yevr) kui Tac; cppaTpia«;...", (Aristot. Ath. pol., 21), lahko v tej zvezi razumemo v pomenu oznake za družinski izvor. Homer vsekakor ne pozna rodovne organizacije v smislu pojmov "gens" ali "clan" ali "Sippe", ki je vedno v asociativnem odnosu s pojmom "prvotna demokracija" ipd.), t. j. v pomenu organizacije eksogamnih krvnosorodnih klanov/gensov s klasifikatoričnim sistemom, kakor jih na osnovi Morganovih raziskav opisuje Engcls v "Izvoru družine..." (MEID 5, str. 291 i.d.; podrobno o rodovnem sistemu glej v: G. Thomson, Aischylos und Allien, Berlin 1956, str. 24 i. d ). Osnovna družbena "celica" pri Homerju ni rod (gens, klan), ampak velika patriarhalna monolitna družina, katere ekonomska osnova je zasebna lastnina živine in zemlje. To je grški oikoc; - prostor temeljne socialne in individualne identifikacije homerskega junaka: "Nikdar v nečast mu ne bo, da padel je v prid domovini (rcaTpric;)! Žena ostane mu živa, bo vama prihodnost otrokom, dom (oficoq) ohranjen po njem in dedina (KŽ.rfpo<;)..." (Horn. II., 15,496-498) Ekonomska osnova te družbe je bila zasebna lastnina čred živine, zemlje in plena. V Homerjevem epu nastopa govedo kot "moneta", kot mera tržnih vrednosti predmetov v sieer naturalni menjavi - trgovanju.10 To je razumljivo, saj je živina bila najbrž prvi in glavni objekt posesti nomadskih Indocvropejcev, med njimi tudi Protogrkov, ki so v 2. tisočletju prodirali v egejski prostor. Živinoreja je način produkcije, ki sorazmerno zlahka ustvatja presežke produktov, terja pa tudi večjo prostorsko gibljivost. Tak način življenja živinorejskih oziroma pastirskih nomadskih plemen se je praviloma povezoval z roparskimi pohodi, ki so po drugi strani med poljedelskimi, stalno naseljenimi ljudstvi bili skoraj nepojmljivi, saj bi tu učinkovali samomorilsko. Kolikor bolj pa so barbarski grški prišleki privzemali stalni nascljeniški način življenja, toliko bolj je postajala zemljiška posest pomembna osnova bogastva in moči bazilejev. Del zemlje, ki je bil dodeljen posamezni družini v okviru skupnosti, seje imenoval icXr|po(;." Zemljiško posest, kije bila že dedna, vidimo v Odiseji. Skupnost Kefalencev na Itaki sestoji iz posameznih ottcot z dednimi tcA.rf pot, med katerimi je Odisejev Najmogočnejši. Odiscjevcmu sinu Tclemahu nikakor ni samoumnevno zagotovljen položaj prvega bazieja po očetu,(prizadevanje snubcev, da bi si kdo med njimi s poroko s Penelopo, "vdovo" prvega bazileja, zagotovil vrhovni kraljevski položaj, kaže ne šc veljaven princip indirektne matrilinearnosti), toda očetova zasebna lastnina (dom, posestvo, živina, hlapci in dekle, plen) ostaja nesporna sinova dedina.'2 Delo,ki je v okviru zasebne lastnine produkcijskih sredstev proizvajalo presežno vrednost, je bilo delo drugih ljudi - nelastnikov, sicer predvsem svobodnih, a revnih članov skupnosti, kakršen je bil morda Dolios z družino13 ali pa mali Hcziodov kmet, kije venomer mislil na odplačilo dolgov in na rešitev pred lakoto.'4 Navedimo tukaj idilo, ki jo je upodobil mojster Hefajst na Ahilovem ščitu: "Potlej upodobi polje, z visoko pšenico poraslo, v urnih rokah ženjcev ostri se bliskajo srpi... (žito) vezači vežo...za njimi pa vrsta fantičev klasje pobira... Gospod (Pacnteuc;) pa molčljivo med njimi z žezlom stoji ob kopicah, a v srcu igra mu veselje." Zasebna lastnina je obstajala posredovano, po skupni. Najprej poglejmo primer delitve plena, ko prostak Tersites očita Agamemnonu:lh "Šotor je poln ti medi in žensk se kar tare le-ondi skrbno odbranih za dar, ki ga dajemo tebi Ahajci prvemu vselej od plena, kadar zavzamemo mesto." 10. Naturalna menjava: II., 7, 465-475; govedo kot mera tržne vrednosti: II., 23, 702-7o5; 6, 234-236; Od., 1, 43o-43l. 11.1/, skupne zemljiške posesti plemena so izločali tudi posebne parcele, posvečene božanstvu ali dodeljene prvaku za posebne zasluge. Tak del zemljišča so imenovali tf.|jevoc;. 12. Hom. Od., 1,386-404 13. Ibid., 24, 387 i. d. 14. Hcs. crg.,404 15. Horn. II., 18,550-557 16. Ibid., 2, 226-228 Junak si torej svoj delež plena ne jemlje kar sam, ampak mu ga podeljuje skupnost. Tu je na delu še tisti stari "rodovni" princip, ko je individualno pridobljen predmet samoumevno lastina skupnosti in šele na ta način je lahko individualna lastnina. Tako tudi 17 18 Ahil pravi, da so mu Briseido, ki jo je "ugrabil z mečem", "dali v dar sinovi Ahajcev". Ta razincija med posameznikom in skupnostjo so najbolj vidna pri instituciji poc;. Posamična zasebna lastnina zemlje je nastala z delitvijo (običajno z žrebom) skupne plemenske, kasneje državne posesti (7toXi^iicr| ^copa). V Šparti je bil posamezniku od skupnosti dodeljen K:Xr|po<; pogoj za to, da je imel pravico do udeležbe na sisitijah, daje bil torej polnopraven član skupnosti, opoToi;. (Institucija kleruhije seje ohranila in imela pomembno vlogo tudi v obdobju ustanavljanja grških kolonij po Sredozemlju.) Govorimo o antični obliki lastnine in družbenih odnosov, ki jo je v razliki od azijske in germanske oblike analiziral Marx v "Očrtih...".19 "Lastnina se pojavlja v dvojni obliki državne in privatne lastnine druge ob drugi, a tako da se privatna lastnina pojavlja kot lastnina, ki jo postavlja državna lastnina, in zato je in mora biti privatni lastnik samo državljan, po drugi strani pa ima njegova lastnina kot lastnina državljana hkrati posebno eksistenco...".20 Takšno razmerje med posameznikom in skupnostjo je eden bistvenih historičnih pogojev za konstituiranje vprašanja o človeku, vprašanja, ki se ne izpostavlja niti v germanski (barbarski) obliki, v kateri nastopa skupnost posamezniku zgolj akciden-talno, niti v azijski obliki, kjer je, nasprotno, skupnosti akcidentalen posameznik. Z antično obliko pa se prvič v zgodovini odpira vprašanje odnosa med TSiov in icoivov kot dvema drug z drugim posredovanima, a avtonomnima elementoma, se pravi, temeljno humanistično vprašanje. Razvoj antične družbene oblike od Homerja, ko junak nastopa kot individum kolikor je pripadnik družine in plemena, do arhajske in klasične dobe, ko se kot posameznik vzpostavlja le kot svoboden državljan (rcoA.iTr|<;), pomeni hkrati tudi razvoj od imaginarnega nivoja identifikacije homerskega junaka po deležih vnanjih dobrin, ki mu pripadajo kot članu skupnosti, do simbolnega nivoja identifikacije v Zakonu ali vrlini, "v čemer morajo nujno imeti delež vsi državljani, čc naj bo država". V lliadi 9, 149-156 Agamemnon ponuja Ahilu v dar (za odškodnino) sedem mest z ljudmi in prihodki vred. Ta navedba je v nasprotju s podobo arhajske aristokratske (plemenskih bazilejev) družbe za katero je značilna antična oblika lastnine oziroma odnosa med posameznikom in skupnostjo, kakršno smo mogli izluščiti iz epskega besedila." To 17. Ibid., 9, 343 18. Ibid.. 1,392 19. K. Marx, Očrti kritike politične ekonomije, Meti 1/8, Ljubljana, 1985, str. 324 i. d. Marx to obliko analizira na primeru klasične Grčije in Rima, t. j. v njeni ra/viti obliki; prve zastavke te oblike odnosov vidimo že v Homerjcvih pesnitvah. 20. Ibid. , str. 333. Malo pred tem (str. 327) razlaga Marx takole: "Občina - kot država - je po eni plati odnos teh svobodnih in enakih privatnih lastnikov d m g do drugega, njihova zveza navzven, hkrati pa tudi njihovo jamstvo. Občestvo tu prav tako temelji na tem. da so njegovi člani delovni zemljiški lastniki, parcelni kmetje, kakor obstaja njihova samostojnost zaradi odnosa med njimi kot člani občine, zaradi tega, da se zagotovi ager publicus... Tu ostaja članstvo v občini predpostavka za prisvajanje zemlje, toda kot član občine je posameznik privatni lastnik- Njegov odnos do njegove privatne lastnine same kot zemlje je hkrati odnos do njegove biti kot člana občine..." 21. Plat. Prot.,324 e. 22. Finley k temu pripominja: "Agamemnonova pravica do razpolaganja s sedmimi mesti je v epu enkraten in nepojasnjen primer" (n. d., srt. 99) • « • .. . 23 mesto je moč interpretirati z modelom azijske družbene oblike lastnine, njegovo neskladje s siceršnjo družbeno podobo v epu pa nas napoti k premisleku o starejših zgodovinskih referencah. Tu najprej pomislimo na mikensko družbo. V srednjeheladski dobi je na Kreti cvetela negrška minojska kultura, ki se nam predstavlja po ostankih nekoč prelepih palač v Faistosu in Knosu. Po njenem propadu je od 14. do 12. stoletja pr. n. š. v heladskem prostoru prevladovala mikenska kultura. Iz zapisov na ohranjenih tablicah (t. i. "linear B" pisava) je razbrati, da je vladajoči sloj govoril neko prvotno obliko grškega jezika (Ahajci?): "wa-na-ka" = kralj (gr. avaij), "la-wa-ge-ta" = vojskovodja (gr. Xao<;, ayaj), "pa-si-rc-u" = vodja, nadzornik občine (gr. Pacnteu*;) itd. 4 Za mikensko družbo je značilen centralistični administrativni sistem upravljanja. Številni različni obrtniki so organizirani v proizvodne skupine, prav tako skupine sužnjev, do-e-ro" (gr. 6ouA.o<;), predvsem ženske. Ohranjene tablice natančno beležijo količino pridelkov tistega leta, število govedi in ovac, kose orožja, proviant za delovne skupine, razpored bojnih čet, darove bogovom ipd. Zgodovina ponuja indice za domnevo, daje bila mikenska družba vojaško in administrativno centralizirano organizirana vladavina Ahajcev, ki so iz utrdb v Mikenah, Pil u, Argu, Tinintu idr. obvladovali večja ali manjša področja občin podrejenega, zdi se, da neahajskega prebivalstva. Te občine so bile last vladarja, namreč tako da so bile kot proizvodne enote davčni vir za centralno oblast. V 12. stoletju, kmalu po poslednjem slavnem pohodu ahajskih vojščakov nad Trojo, so mikenske "državice" nenadoma propadle, kar zgodovinarji pripisujejo vdoru Dorcev in t. i. "pomorskih ljudstev", o nadlegi katerih govorijo tudi egipčanski zapisi tistega časa. Dejstvo je, da so bile ahajske trdnjave porušene in požgane, število prebivalstva oziroma naselbin seje naglo znižalo,27 pisava je izginila. Nastopilo je skoraj štiristoletno obdobje, ki ga angleško zgodovinopisje imenuje "dark age" in iz katerega prihajata k nam le dva artefakta, ki pa v obliki, v kakršni sta nastala, že oznanujeta konec te "mračne dobe" in začetek tiste, ki jo dandanes imenujemo antična grška civilizacija: to so vaze (protogeometrična in geometrična umetnost) iz 9. in 8. stoletja in Homerjev ep. Ker je Homerjev ep, katerega zapis postavljajo zgodovinarji v 8. stoletje21* nastal v stoletjih od propada Miken na osnovi junaških pesmi, je seveda nujno in večplastno predstavil različne zgodovinske spomine in čase, (od tega da so vojščaki odeti tako v bron kakor v železo, do tega daje v "demokraciji" Agamemnon despot številnih mest). Vendar je za razvitje prvih začetkov humanističnega ideala v podobi heroja bistveno to, da je ep, v tem ko je zajel 23. Marx to obliko, med drugim, opiše tudi takole:"... v večini a/ijskih zemljiških oblik, povzemajoča enota, ki stoji nad vsemi temi majhnimi občestvi, (se) pojavlja kot višji lastnik ali kot edini lastnik, dejanske občine pa zato le kot dedni posestniki... Del njenega ( od občine - op. A.) surplusnega dela pripade višji skupnosti, ki eksistera nazadnje kot oseba..." itd. (METI 1/8, str. 325 in 326). 24. Glej J. Chadwick, Mikenski svet, Beograd, 1980. 25. Za našo razpravo bo zelo pomembno razločiti negrško od (proto)grške kulture tudi na ravni arhitekture: na eni strani odprta, neobzidana, radoživa palača (Knos), na drugi težko zidovje "levjih vrat", zazidan grad, trdnjava (Mikene); na eni strani okroglinc "Atrcjeve zakladnice", na drugi racionalni pravokotnik (proto) grškega bivalnega prostora (megaron). 26. J. Chad wick je vpričo odsotnosti materialnih dokazov o prihodu Dorcev postavil in zgodovinsko in lingvistično argumentiral tezo, da so Dorci tam na Peloponezu že prebivali podrejeni Mikcncem in so se v 12. stoletju svojim gospodarjem (Ahajcem) uprli in jih premagali. John Chadwick. Who were the Dorians?, Parola del passato, 31 (1976), str. 103-117. 27. Borncmann navaja arheološki podatek, da se je število naselbin v južni Grčiji (Peloponcz, Atika) znižalo iz 330 v 13.stoletju na 40 v II.stoletju. E. Borncmann, Das Patriarchal, Frankfurt/Main, 1986,str. 128. 28. Za osnovo seznanitev s homerskim vprašanjem glej: Z.Dukat, Homcrsko pitanje, Zagreb, 1985. zgodovinsko dejstvo, da je centralistični sistem vladavine anaksa izginil in seje polagoma razvil sistem vladavine samostojnih plemenskih in občinskih poglavaijev - bazilejev,29 hkrati izpostavil tudi začetke antične družbene oblike v odnosu med posameznikom in skupnostjo. S tem je podan le splošen historični okvir. V obdobjih zarje grške kulture je namreč slutiti še neka temeljnejša dogajanja, ki so porajala idejni konstrukt heroja v Iliadi in Odiseji. Toda najprej si oglejmo podobo. PODOBA HEROJA V epu skorajda ni komunikacije med heroji,30 v katerih se ne bi posredno ali neposredno menjavalo in pridobivalo kako "blago zamenjavno"'31 ki ima neko vrednost, na primer, "dekle, mnoge umetnosti zna, na štiri jo cenijo vole".32 Homcrski junaki imajo razvit občutek za dobrine. Agamemnonu očitajo lakomnost,33 Odiseju, da je "volk na dobiček".34 Telemah pa ni nič slabši od očeta: tarna, ne le da gaje izgubil, ampak da "prišlo je še huje: uničeno vas bo imetje... brez obzira se trati blago, saj ni gospodarja."35 Opozoriti pa je vendarle treba, daje osnovna oblika komunikacij med junaki predvsem menjava blaga v obliki darov, nagrad, odškodnin, žrtvovanj. Taka menjava pa predstavlja že tisto simbolno komunikacijo, kjer ne gre več zgolj za uporabno in tržno vrednost objekta menjave, ampak za "pomen več", za vrednost posestnika predmeta, ki ima funkcijo " častnega deleža" (yepac;). Ttpaq36 je objekt, ki konstituira junaka v njegovi herojski vrlini, mu podeli pomen. To je lahko tudi kos mesa na pojedini: "Kos najlepši hrbta, to je ribo, pokloni Aiantu sin Atrea heroj, mogočni vladar Agamemnon."37 Levy-Strauss ugotavlja v arhajskih družbah tri vrste komunikacij: z dobrinami in uslugami, z ženskami in z informacijami (jezik). "Te tri oblike komunikacij so hkrati oblike menjave."31* V vseh teh oblikah objekt nima zgolj svoje uporabne in menjalne vrednosti, ampak v odnosu do objektov drugih označuje vrednost posestnika objekta. Tako, denimo, 29. Zgodovinsko netočna jc tradicionalna šolska interpretacija, da se je v homcrski dobi plemstvo vedno bolj osamosvajalo od vrhovne oblasti kralja. Vrhovna oblast kralja - "Wanaka" jc propadla v katastrofi v 12. stoletju. Grški jezik je spomin na vrhovnega gospodarja ohranil v obliki uvu^. Tako imenuje Homer bogove, vrhovnega poveljnika vojske Agamcnona, aval; avftpGv 'Aya(iE(JV(i)v, tudi gospodarja družine, hiše, oucoio ova?. Za označbo "kralja" grščina pozna predvsem besedo (iuoiXtug. ki seje verjetno razvila iz mikenske "pasircu". V Mikcnah jc "Pasircu" bil vodja ali načelnik občine ali neke delovne enote. Po propadu centralne oblasti je razumljivo, da seje naziv voditeljev posameznih preživelih plemenskih skupin in občin tudi jezikovno navezal na "pasircu" v obliki "basllcus", kar prevajamo s "kralj". Prim, legende o slavnih atenskih, tebanskih idr. kraljih! 30- Horn. II., 9, 341. 31. Hom. Od., 8. 163. 32. Horn. II.. 23,750 33. Ibid., 1, 122; v 1, 231 jc Agamemnon imenovan 6rifio|5opo<; (SaoiXcuc;. 34. Hom. Od., 8,164 35. Ibid., 2,45-58 36. repacj pomeni častni delež, častno darilo, odlikovanje, dostojanstvo, ugled, prednost, častna služba. 37. Hom. II., 7, 321-322 38. C. Levy-Strauss, Strukturalna antropologija, Zagreb, 1977, str. 93 beseda v sintagmatski strukturi govora tudi nima le svojega določenega pomena, ki ji pripada poslovarju, marveč nenehno uhaja v metaforo in metonimijo, v "pomen več", kakor tudi ženska ni dobra samo za..., ampak tudi za "misliti". V tej menjavi ljudje menjujejo nekaj, česar sami objekti (ali besede) na sebi nimajo, česar "ni". To česar ni, a se v menjalnem odnosu proizvede, so pomeni. Menjava proizvaja "dobiček", kije "pomen več", v izpostavljeni razliki. Objekt komunikacije-menjave ima označevalno funkcijo v odnosu do drugega objekta, pomen (označeno) pa je razlika ined njima. Mogli bi reči, da "herojstvo" ni nič dnigega kot izkazana razlika ined ribo, "kos najlepši hrbta", in drugimi kosi mesa na pojedini. Ti kosi mesa so deleži (poTpat), ki vsakmu pripadajo in ravno kot deleži v medsebojnem odnosu vzpostavljajo razliko, to je pomen človeka junaka, njegov delež na tem, daje avr)p ayafiot;. Ce pa razlike ni, ni tudi nikakršnega pomena. Ahil, ki mu je bila odvzeta Briseida, "častno vezilo"3"' to obupano začuti: "Delež enak je obema, zmuznetu in srčnemu borcu, ista je častna odlika strašljivemu, ista junaku smrti ne uide lenuh, ne mož, ki veliko je storil." Objekti komunikacije-menjave so potemtakem označevalci, v katerih junaki najdejo svoj delež biti, kajti ti objekti so resnično ves čas in zgolj samo to - so poTpai.41 MoTpa kot dodeljenost, usojeni delež človeškega bivanja človeka, takorekoč avayicr|. Homerski človek se identificira v podobi heroja, a tako, da drsi po vrsti označevalcev, objektov menjave, kjer mu vsak v razliki od drugega podeljuje ustrezen delež te podobe. Ti objekti, postavljeni v medsebojne odnose, človeka zaznamujejo, a ga nikoli prav ne pomenijo. Zato hiti junak naprej skozi verigo menjave in je kar naprej "volk na dobiček". V Iliadi in Odiseji je junak "ayaOoq icat tr/t'eppoj v"42 'Ayou")6<; ne pomeni "dober" v današnjem filantropičnem smislu, ampak pomeni "močan, zmožen, obvladujoč". Tako, denimo, Nestor prigovarja Agamcmnonu, naj - kljub temu da je (Agamemnon) "dober" (ayafloq xep ecov) - ne jemlje Aliilu dekleta.43 Moč Homcrskcga junaka lahko interpretiramo z "voljo do moči" in za opis njegovih ravnanj je zelo priročen Heideggerjev kratki povzetek Nietscheja: "Vsaka moč je moč le, če je in dokler je več-moči (Mchr-Macht)... s tem da presega vsako doseženo stopnjo moči, da torej vsakokrat sama sebe prekosi, premore, premaga (iibcrmachtigt).44 To moč si torej junak zagotavlja v nenehnem kosanju z drugimi, v nenehnem boju za deleže moči, za znake 45 V boju za to veljavo uporablja 39. Horn. I!.. 1356 40. Ibid., 9, 318-319. 41. MoTpa pomeni delež, ki komu pripade, in sicer kos zemlje, del plena ipd. (Joipttoi - delim, razdeljujem. Delež, delitev je tu povezana s predstavo o žrebu, od tod tudi pomen usode. 42. Horn. II.. 9, 341 43. Ibid., 1, 275. Omcrza je to mesto prevedel, češ "kjer si dober": "Ti, ki si dober sicer, mladenke nikar mu ne jemlji," (Fr. Omcrza, Homerjeva Iliada, Ljubljana, 1961), toda smisel je zadel Sovrc: "nič mu nikar, četudi si viSji, ne jemlji dekleta," (A. Sovre, Iliada, Ljubljana, 1965; podčrtal A.). 44. M. Heidegger, Evropski nihilizem, Ljubljana, 1971, str. 34. Arislokral "pre-močuje": je ayaOoc; le, čc je apioroc;, se pravi, čc žptOTEuei ti'vu - agonalna narava arhajske grške kulture. 45. Herojska struktura predstavlja že začetek izhoda iz barbarskega odnosa do sveta. Heroj se ne zadovolji z. zgolj primitvnim načinom polaščanja stvarnih objektov, ne potrjuje se samo po konkretnem drugem, ampak že stoji v simbolnih razmerjih. Temu pritrjuje tudi področje igre, tekmovanj v igri, ((iOXog), "ki mnogim vsakdanja je hrana", (Hom. Od.. 8, 160). in kjer se pomen junaka vzpostavlja že v strukturi čistih rcprczcntacij. Ne gre za to, da so Grki vzeli igro "zares", obstaja še ono drugo, "ta pravo" življenje, v katerem pa da gre "zares". Nasprotno, Grki so edini med starimi narodi dojeli dejanskost kol "igro", dejanskost kot strukturo sombolnih rcprczcntacij, in sicer tako, da sojo živeli. heroj razen poguma, telesne moči in spretnosti tudi razum. To da je e^ecppcov ena od temeljnih zmožnosti, po kateri se junak izkazuje kot "pravi". Značilen primer je, ko k Ahilu pridejo Agamemnonovi poslanci: Odisej, Ajant in Fojniks, sami "tipični" heroji, reprezan-tanti osnovnih homerskih vrednot: razum in premetenost, pogum in telesna moč, tradicija in vzgoja, da bi dosegli spravo med Agamemnonom in Ahilom. Ahil vztraja v svoji užaljenosti, čeprav mu je Agamemnon pripravljen dati bajno odškodnino. V normalnih okoliščinah bi tolikšna odškodnina popolnoma zadoščala za ponovno vzpostavitev veljave in moči oškodovanca, saj, kakor pravi Ajant: "Kdo drug ti vzame spravnino često celo še za brata, za sinovo smrt od morilca..., a tebi navdali bogovi strastno so zlobo in srd samo zbog bore dekleta!"46 V arhajskih družbah je sistem povračil splošno sprejemljiva oblika komunikacij, kajti prav kolikor objekti menjave funkcionirajo zgolj kot označevalei-deleži, so med seboj zamenljivi in nadomestljivi. Zato poslanci Ahilovo zavrnitev Agamemnonovc odškodnine razumejo kot nerazumnost, kot nespametnost v istem smislu kakor tudi Agamcmnn, ko opravičuje svoja dejanja: "Ate, častitljiva, Zeusova hči, ta vsakogar zmoti."47 ^'Arq je iracionalna instanca, ki junaku jemlje eno njegovih bistvenih človeških značilnosti, namreč, da cpprjvae^ei, daje pameten. Isto sporočilo nosi tudi zgodba o Melcagru, s katero skuša stari vzgojitelj Fojniks prepričati Ahila, naj odneha: starodavni junak Melcager jc odnehal od svoje (nerazumne) jeze na mater in v zadnjem hipu rešil domače mesto pred sovražniki ter se tako izkazal kot pravi (razumen) junak.4X Edino razumno, človeka-junaka vredno dejanje bi torej bilo takšno, kot ga svetuje Fojniks: "Bilo bi, bogme, manj častno, ladje braniti že v ognju. Daj, pridi na dane obljube, kajti enako bogu častili te bodo Ahajci! A ko pa brez darov pozneje posežeš v klanje slave ti delež bo manjši, čeprav odbiješ sovraga." Tudi Odisej, premctenec, svetuje: "Prijazno vedenje je boljše!"50 Vemo pa: prijazno vedenje (cpi^ocppoauvr|) je ljubezen (cptA.ia) do pameti (cppovr|oiq). "Delež slave" je torej, kot vidimo, vendarle utemeljen v razumni menjavi in presovi vrednosti materialnih dobrin, ki tvorijo osnovo bazilejeve moči. Saj sam pesnik kar poskoči ob preveč velikodušni menjavi, ki naj potrdi neko staro gostinsko prijateljstvo: "Glauku pa vzame le-tu Zeus pamet iz glave. Kron ion, s sinom Tidea zamenja, neumnež, opravo sijajno, zlato za bron, sto juncev mu da za vrednost devetih!"51 46. Horn. II.. 9. 632-637. 47. Ibid., 19,91. 48. Ibid., 9,524-599. 49. Ibid., 9. 601-605. 50. Ibid.. 9, 256. 51. Ibid., 6, 234-236. Toda enako razumen je tudi izbor junaške smrti. Ahil takole tehta možnosti: "Dvoje usod me vodi do smrtnega eilja: ako ostanem le-tu in dalje se bijem krog Troje, šla je vrnitev mi po zlu, a čaka me slava nesmrtna, ako pa pridem domov, tja v ljubo deželo očetno, šla mi je slava pod zlo, a čaka me dolgo življenje."52 Seveda se odloča kot junak: "Saj tudi Herakla sila ni ušla pogubni usodi... Zato zdaj rad bi pridobil si slavo!"53 Pridobitev slave (tcA.eo<;) in časti (ti/jh) ter izognitev javni sramoti (cu6g)<;) in graji (vEpeatc;) 4 je temeljno gibalo junakovih dejanj.55 Javno priznanje je za heroja bistven pogoj ohranitve njegovega duševnega zdravja, na priznanju in hvali drugih je zasnovana integracija njegove osebnosti, medtem ko zasineh, graja, omalovževanje s strani drugih vodi k njegovi dezintegraciji. Kaj seje, na primer, zgodilo Ajantu? Potem ko je padel Ahil, sta se Ajant in Odisej sporekla za njegovo bojno opravo. Ajant jo je terjal zase, saj je imel tudi največ zaslug, da je rešil Ahilovo truplo in opravo iz sovražnikovih rok. Toda po razsodbi ujetih Trojancev so Grki dodelili orožje Odiseju, ki gaje brez kančka slabe vesti vzel. To je bila le prehuda žalitev za največjega junaka med Ahajci po Ahilu. V navalu jeze jc snoval maščevanje svojim nehvaležnim in brezobzirnim rojakom, vendar mu jc Atena omračila um in je znorel. V tej norosti je storil zares sramotno dejanje: z mečem je sekal po ovcah, kakor da bi bile Ahajci. Ko seje ovcdcl in videl, kaj je storil, seje v popolnem obupu usmrtil. Njegovi rojaki in bojni drugi ga niso pomilovali, nasprotno, dejanje blaznega Ajanta je bilo vse graje vredno. Odisej seje po kosa I šele mnogo kasneje, ko je bil na obisku v "kraljestvu senc". Opis Ajantovega konca je značilen primer grškega razumevanja tovrstnih odnosov.57 52. Ibid.. 6. 234-236. 53. Ibid.. 18,411-415. 54. Standardni p07.lv k junaštvu in srčnosti borcev je v Iliadi: "Obudite si v srcih čut sramu in poštenja (ai&b>Kai vrptaiv)!" Ibid., 13, 121-122. 55. Slavoljubjc pri Grkih ni imelo pejorativnega zvena kakor dandanes. (Glej: Aristot. cth. Nic., 7, 1124a). Za primer navajam Eudemovo šolsko volilo v Milctu okrog leta 200 pr.n.š.: "Da bi ljudstvu izkazal dobroto, sebi pa za vse čase prelep spomenik svojega slavohlepja (cpiXofio^i'u) postavil, jc Eudcmos, sin Thaliona, v svojem in v imenu svojih bratov Menandra in Diona daroval deset talentov srebra za pouk svobodnih dečkov ... Da pa bo sklep ljudstva in v tej zadevi izpričano Eudemovo slavohlepje (tpi^ofio^Ca) vsem znano.." (Glej: E. Ziebarth, Aus dem gricchischcn Schulvvcscn, Leipzig u. Berlin, 1914, str. 2 in 9) 56. Podobno se jc zgodilo že v zgodovinskem času leta 496 pr.n.š. Kleomedu. atletu iz Astipalajc. (Vrednote in tradicije arhajske junaške dobe so se najdlje ohranjale prav na področju gimnastike.) Na olimpijski tekmi je po nesreči ubil nasprotnika, zato so ga "diskavificirali", odvzeli so mu nagrado. Klcomcd jc znorel in ob povratku v rodni kraj jc izpulil podpornike v neki šoli, da seje zrušila streha in pod seboj pokopala njega in še šestdeset otrok. (Paus., 4, 15). Tu beremo hkrati tudi omembo prve šole (5i5uaicuA.tMov) v antični Grčiji. 57. G. Schwab, Najlepše antične pripovedke, Ljubljana, 1988, str. 528-533. Tako živo opisuje romantik Schwab Ajantovo reakcijo na razsodbo: "Ostra bolečina mu jc šla skozi možgane in vsaka žilica jc trepetala v njem. Dolgo jc stal kakor kip in strmci predse" (str. 530). Glej tudi: R, Graves, Grčki mitovi, Beograd, 1987, str. 581-585 (mit št. 165); Horn. II.. 11,543-565. Za heroja jc značilno, daje odvisen od drugih, da ni ponotranjil zakona kot takega, kar hi ga moglo napraviti bolj avtonomnega. V tem se heroj tudi razlikuje od državljana in filozofa klasične grške dobe. Sokrat je, denimo, zavrnil Kritonov predlog za beg iz ječe, kajti sodba, čeprav je krivična, je stvar zakonov kot takih, ki govorijo: "Umrl boš kot žrtev krivic, ki so ti jo prizadeli, nc mi zakoni, ampak tvoji rojaki - ljudje. Cc pobegneš na tak nečasten način... bo visela naša jeza nad teboj, dokler boš živ..." Na Kritonov ugovor, da bodo ljudje grajali Sokratove prijatelje, češ da ga niso rešili, pa je Sokrat odvrnil: "Ce jc taka, prijatelj moj ljubi, se ne bomo prida menili za to, kar pravi o nas velika množica, temveč kako sodita tisti eden, ki je izveden o pravici in krivici, in pa resnica sama."59 Hektor tudi vztraja pred obličjem smrti, vendar ne zavoljo kakega višjega principa - sam sicer v Iliadi postavlja domovino kot najvišjo vrednoto - ampak zaradi sramu pred javno grajo drugih. Takole premišljuje: "ko čaka na mestu, ko bliža orjak se Ahiles... Joj mi, čc umaknem se zdaj skoz vrata za trdno obzidje! Prvi bo vrgel v obraz mi Pulidamas žgoči očitek... Strah meje graje Trojanecv in tudi Trojank dolgokrilih; kaj lahko, da poreče, ki slabši je mož mimo mene..."itd.61 Takšen povnanjeni značaj junaštva je viden tudi pri pojmu apEirj, vrline. A pern jc tista lastnost, po kateri se človek odlikuje v svoji najboljši značilnosti ali podobi, kar ga dela odličnega, najboljšega. Pri Homerju označuje pojem apETti konkretne zmožnosti oziroma vrline telesa in duha, ki junaku omogočajo, daje avrjp ayadoq. Te vrline pa so se utemeljevale na osnovi sodb in mnenj drugih in šele "v poznoarhaični dobi se sproži proces ponotranjenja pojma arete".6*" Etimološki izvor besede apeTq je zanimiv: ali izhaja iz "nr-eta" od avr)p - mož, ali pa iz korena "ar-" od apeoK'o) - ugajam, všeč sem komu. Poučen je razgovor med Nestorjem in Patroklom. Nestor, nekdaj slavni heroj, sedaj starosta Ahajccv, je očital Patroklu neprimerno vedenje njegovega prijatelja Ahila, ki se kuja in se ne udeležuje "bitke, junake slaveče" (stalna Homerjeva fraza). Potem, ko mu jc najprej naštel vsa svoja nekdanja slavna dejanja, je rekel: "Tak sem bil jaz med možmi...Kaj pa Ahiles? Svojo vrlost užival bi sam!..."63 Svoje vrline junak pač ne more "uživati sam", ampak le, če jo na nek način "pros-tituira", če jo preverja (menjuje) skozi sodbe drugih. 58. Plat. Krit., 16. Daje edina stvar, ki seje Sokrat zares boji. ta. da bi ne bil skladen z Zakonom - in prav zato jc tako pogumen in senc boji ničesar, tudi smili ne-je iz teh mest v Krilonu (12-17) dovolj jasno. Sokratov odgovor Kritonu jc natanko Joadov odgovor Abncrju iz Raeinovc drame, katerega uporabi Lacan kot referenco pri konceptu "point de capilon": "Bojim sc boga, dragi Abncr, in v meni ni druge bojazni." 59. Plat. Krit., 8. 60. Tu stoji tisti preslavni in nesmrtni verz: "Znamenje eno le vem: boriti za dom sc očetni!", Horn. II., 12, 234; tudi 15.496. 61. Horn. II., 22, 92 i. d. 62. O. Gigon, Ob Nikomahovi etiki, v: Aristotel, Nikomahova etika, Ljubljana, 1964, str. 29. 63. Horn. II., 11,762-763. 64 Heroj je patološki narcis. Pn njem prevladuje t. i. "veliki Jaz", jc brez kritične distance do idealizirane podobe do sebe, vzpostavljajo ga drugi, ki mu kolikor so močnejši od njega (bogovi, višji kralji), služijo kot "idealni objekti" za zagotavljanje njegove lastne "idealnosti". V kolikor tega ne storijo, pa so v očeh junaka slavi, do njih jc agresiven. "V osnovi imamo tu opraviti s predojdipsko situacijo: na eni strani vsemočna, varujoča, skrbeča Mati, model "idealnega objekta", na drugi strani agresivno, grozljivo, neobvladljivo okolje in narcisistični "veliki Jaz" je zgolj reakcijska tvorba na to nerazrešeno nesimbolizirano konfliktno situacijo..."65 Junak, ki je podvržen zahtevi po zunanjih uspehih, po javnem potrjevanju svoje vrednosti, je dejansko nemočen, od drugih odvisen subjekt, odvisen od tega, ali mu bodo naklonili "ljubezen" ali ne. Tako mu njegov svet predstavlja nekaj nezanesljivega, nepredvidljivega, v bistvu neobvladljivega, iracionalnega, za ljubezen in zaščito katerega si mora nenehno prizadevati in si ga z "zvijačo uma", z "darovi in žrtvami" ... v • . . . 66 pridobiti zase, ako ga že ni moč neposredno obvladati (podrediti, premagati). Homcrski junak ni internaliziral Zakona, ni imel izgrajene instanco ideala Jaza, določala gaje instanca materinskega Nadja/.a. Ves "prazen" v sebi, brez notranje opore, brez avtonomne etike, v kateri bi mogel najti smisel svojega bitja in žitja, temeljno sam in osamljen, se je homcrski junak bojeval za svojo veljavo, za odobravanje, za obstanek, venomer na preži - eno samo nenehno kosanje, en sam velik aywv. MOIPA Poskusimo navezati pojem materinskega ogrožajočega-zaščitniškega Nadjaza na pojem po~pa skuša urediti z mitom, toda sain deluje in razmišlja racionalno, nikakor inagijsko. Na prvih začetkih grškega duha pri Homerju nikakor ne stoji neko fantastično, predlogično ipd. mišljenje, atnpak racionalna struktura, sistem racionalnega preračunavanja pogojev mitskega koz-mosa za vzpostavitev Jaza. 81. Tu se pri Platonu sklene tisto, kar pričenja že s Homerjem: "Kdor jc nespameten ali blazen, nc more biti prijatelj boga:" (Plat. rep. 382e.) 82. Ta navedek jc v kontekstu enega najznačilnejših homerskih agonov, ki sta ga bila Ajant in Hcktor pred očmi obeh sovražnih si taborov. Očitno jc bil odločil o končni zmagi Ahajccv ali Trojanccv, nc bi prekinila glasnika oziroma reditelja iz obeh taborov, ki sla uporabila dvoje učinkovitih psiholoških sredstev: zadovoljitev nareisoldnosti obeh junakov in zadovoljitev običaju, tradiciji. Rekla sta: "Nchajta, sinka zdaj draga, končajla krvavo morijo! Ljuba oba sta enako Kronidu, zbiralcu oblakov, v boju oba sta močna, to videli vsi smo dodobra. Sploh pa že blizu jc noč in noči jc dobro ugodili." (Horn. II.,7,211-312.) 83. Horn. II., 12, 164-165, (podčrtal A.). 84. Ibid., 20, 336. 85. Reprezentativno delo le interpretacije jc vsekakor W. Nestle, Vom Mylhos zum Logos, Stuttgart, 1944. 86. C. Levy-Strauss, Strukturalna antropologija, Zagreb, 1977 in Strukturalna antropologija 2, Zagreb, 1988. 87. M. Horkhcimcr, Th. W. Adomo, Dialektik der Aufklarung, Frankfutt/Main. 1969, str. 42. 88. M. I. Finlcy, Die Welt des Odysseus, Darmstadt, 1974, str. 60. 89. Horkhcimcr, Adomo, n. d., str. 46. 90. To sc pravi: žrtev je gospodar. "Vsa načttno izvajana žrtvena dejanja varajo boga, ki mu jc žrtveno dejanje namenjeno, in ga podrejajo prvenstvu človekovih ciljev."(Horkhcimcr, Adomo, str. 48). Analizirajmo odnos herojev do mantikov, duhovnikov. Le-tem njihove "skrivne" moči ne zagotavljajo privilegiranega položaja, večkrat niti lastne eksistence ne.91 Glavni trojanski duhovnik Pulidamas odsvetuje napad na Grke, ker jc let orla s krvavo kačo med kremplji slabo znamenje. Na to Hektor: "Svet tvoj, Pulidamas, ta nikakor mi ni več po volji... Ti me svetuješ tu, držati se ptic širokokrilih, jaz pa - šc mar ni jih ni, prav nič nc menim se zanje, najsi na desno lete...najsi na levo morda... Mi poslušamo raje napoved mogočnega Zcusa... Znamenje eno le vem: boriti za dom se očetni." Hektor zavrača mantiko potemtakem z religioznim in patriotičnim argumentom. Slednji že naznanja prihod nove epohe, ki je grškega človeka definiralo kot 7toX.tVn<;. Tu pa je zanimiv predvsem religiozni argument, sklicevanje na Zcusa, saj ravno olimpijska religija nastopa kot neka racionalna sfera zoper mistiko. Religija herojev jc apolinična, v njej ni mesta za skrivnostne sile, tu vladata jasno nebo, Soncc in Zeus. Ugotavljali smo že, kako je Zeus (olimpijski bogovi) racionalni element in opora v boju zoper mojro. Ce pa Olimpijci sejejo (nezakonito) zlo med ljudmi, se da to lepo razložiti: bog komu škoduje, ker mu je zavisten.94 Zavist bogov (cpf>o vozečo v) je junakova narcisistična racionalizacija zanj usodnih, nesmiselnih dogodkov in projekcija lastnih osebnostnih potez v boga, v drugega;^ kakor jc zabeleženo še v klasični dobi: "Kako zavistno in omaljivo je sleherno boštvo." In kaj naj stori naš junak v tem čudnem svetu, kjer "vrčev jc dvoje pri Zeusu, v veži nebeški stojita, v enem darovi so zli, iz drugega tečejo dobri: komur pomešane da Kronion jih, bliskov sejalec, njega zdaj sreča zadene, obišče ga v drugo nesreča, komur pa zgolj grenkih, v zasmeh postavlja ga svetu,.." Lahko se gre mantiko in kabalo, lahko kontemplira to iracionalno, da bi doumel njegov skrivni pomen in mistične mehanizme, po katerih deluje, ter bi ga na ta način skušal obvladati, ali pa temu iracionalnemu (poTpa) postavi nasproti razum kot način za obvladanje sveta, se pravi, iracionalnost sveta sprejema siccr kot danost, ga "vzame na znanje", a ga že "vkalkulira" v racionalno enačbo svoje eksistence, ki naj se razreši v moč in gospostvo. Homerski junak sc odloča za to drugo pot. Ne ravna sc slepo po ptičjem letu, pravzaprav ga skrivnost znaka sploh ne zanima, znak upošteva zgolj funkcionalno, 91. Horn. II., I, 25-32; 2, 858-859; 5, 149-151; Od., 2, 177-182. 92. Horn. II., 12,231-243. 93. Ibid., 3,275-277. Mnogo kasneje daje Anlifont takšen odgovor na vprašanje, kaj je mantika: "Bistrega človeka ugibanje", Antiph., A9, DK. In "komu prerokuje Heraklit Efeški? Ponočnim klatežem, vražarjem, bakhantom, menadam in mistom: njim preti s posmrtno sodbo, njim napoveduje ogenj. Zakaj obhajanje misterijev, kakor je pri ljudeh v navadi, je nesveto." Herakl., B 14, DK. 94. Horn. II., 17, 71; Od., 5, 118. 95. Hdt., 1,32. 96. Horn. II., 24, 527-531. ako sploh, in bogov ga je strah toliko, kolikor so močnejši kot on, kolikor se je pač nespametno sporeči z njimi. Raje uporablja pamet, zvijačo, da bi jih prepričal v svojo korist, ponuja darove in žrtve, se sklicuje na že kdaj izkazane časti in, kadar je le možno, uporabi tudi fizično silo. Seveda lahko propade, kadarkoli lahko "zatne ga usoda", ampak ravno zato stoji pred njim imperativ biti še bolj ayo.fibc, Kai s^ecppov. Iz nemoči pred usodonos-nimi silami se upravičuje njegovo gospodovanje:97 "Ko je pač tako, da sem rojen za kratko življenje, mogel bi dati vsaj čast 01ini|iijec tukaj na zemlji, silni gromovnik mi, Zeus."9 Odnos med mitološkim svetom in herojem je v homerskem epu prva grška oblika odnosa med mitosom in logosom. Nadaljni razvoj od mitosa k logosu, to jc pojav grške filozofije, pa pomeni dokončno umestitev racionalnega na mestu mitskega, na mestu, od koder se pojasnjuje svet. Grška misel, kakor je formulirana v epu, je postavila logos kot zvijačo uma zoper mitski kosinos. Grška misel, kakor je formulirana v filozofiji, pa je kosmos dokončno "prelisičila" - spremenila ga je iz mitskega v racionalnega, Koapoc; sam postane Aoyoi;, Nouq. Ta poskus je viden že pri jonskih naravoslovcih. Eden prvih, ki je bivajoče opredelil po mišljenju, katero ga spoznava, pa je bil Parmenid: "Kar ni, se spoznati ne da, ne z besedo izreči, saj je misliti isto, kar biti... Misli in reci, da biva, kar je, ker to je mogoče, nebivajoče pa ne... Eno in isto je mišljenje in predmet mišljenja, kajti mišljenja brez bivanja ni, le v bivanju samem misel se izraža, der izven n^ega nič ni in ne bode, k temu ga sili že Moira..." Dovolj značilna je tu Parmcnidova navezava na Mojro: bivajoče kot umno in le po umu spoznano (opredeljeno) je njegova racionalna usojenost. Do kraja ja takšno razumevanje prisotno pri Heraklitu: "Vse se dogaja po usodi, ki je nujnost", toda "bit usode je um (A.oyo<;)".100 V epu se človek vzpostavlja na podlagi razuma zoper nerazumni kosmos, v filozofiji pa se človek identificira kot človeško bitje v skladnosti s kosmosotn, saj je sam kosmos tukaj razumen. Človek - ta "pncpo<; Koapot;"101 - sc tukaj istoveti z noetično bitno bivajočega in se vzpostavlja kot vladajoče bitje tako, da se podreja principu umnega reda, (anti-entropije). Mojra, iracionalno, nagonsko ipd. se umakne v kategorijo "nižje" narave 97. Herojeva "nemoč pred naravo (usodo - op. A.)", pišeta Horkhcimer in Adomo, "učinkuje že kol ideologija njegove družbene premoči" in "Odisejeva nemoč pred morjem zveni kot legitimacija popotnika, da se obogati na račun domorodcev... To jc meščanska ekonomija kasneje utrdila v pojmu tveganja (Risiko): možnost propada naj moralno upraviči dobiček (Profit)." (Horkhcimer, Adomo, n. d., str. 57.) 98. Horn. II., 1,352-354. 99. Parm., BI, DK; prim. Anaksimand.. BI. DK. 100. Hcrakl . A 8, DK. 101. Demokr., B34, DK. in tako je v filozofiji in politiki arhajske in klasične grške dobe vrlina (aperq) rezultat človekovega zakonitega razumnega udejstvovanja, ne pa posledica muhaste volje bogov ali naključja. Aristotel se kar zgrozi nad takšno možnostjo: "Pripisovatigolemu naključju ravno to, kar je najvišje in najpopolnejše, bi bilo preveč nesmiselno." Grška filozofija kot racionalna struktura logosa korenini torej v epu, kolikor ta šc je racionalnost mitičnega, kolikor vzpostavijo strukturo "zvijače uma". V tej smeri jc treba, mislim, zastaviti interpretacijo klasične strukture: "vom Mythos zum Logos". Ali je s filozofijo mit odpravljen? Logos zanika mitski način razlage sveta in uveljavlja logični, vzročno-posledični in dialektični način. Vendar s tem, ko logos stopi na mesto mitosa, od koder ureja svet, dobi mitološko funkcijo. Ko racionalna misel (filozofija, znanost), vzamimo tukaj novoveški primer, ugotavlja razvoj človeške družbe skozi zgodovino, proizvaja s tem hkrati tudi neko samorazumevanje zgodovine kot zakonitega in smiselnega procesa - oziroma, iz takšnega samorazumevanja zgodovine že a priori izhaja - kjer človekova alienacija ni akcidentna, amgak je konsekventna, iz katere se podaja prav tako konsekventna možnost dezalienacije.' 3 Prav v tem je mitskost tega logosa: od izgubljenega do znova pridobljenega raja, od prvotne skupnosti do "združenih producen-tov" in komunizma. Filozofijo in znanost, humanistični logos, nosi neko, v sami tej racionalni misli netematizirano mesto, od koder sc daje, rekli bomo, "pomenov polni svet". Humanizem je mit o človeku, mit, ki v tem ko ga humanistični logos kot takega (kot mitskega) zanika v svojem racionalnem (filozofskem, znanstvenem) diskurzu, postane (mit namreč) skrito stališče logosa, mesto, od koder logos govori. Zgodovinska scena II Sedaj, ko sem predstavil podobo heroja in njegove relacije v svetuje čas, da nastopijo še predpostavke neke empirične zgodovine. Prve zgodovinske nastavke za konstrukt herojstva je treba iskati pred epom. Negrška ljudstva, ki so v 2. tisočletju pr. n. š. in ponekod šc v klasični dobi naseljevala Helado in Egejo, so imela drugačno civilizacijo in kulturo kot indoevropski prišleki. Grško izročilo^jih je poznalo pod raznimi imeni: Karci, Lelegi, Pelasgi, Eteokreti, Likijci in drugi." To so bila večidel miroljubna poljedelska ljudstva. Njihov sestav simbolov (rcprczcntacij sveta je izražal zakonitosti naravnih ciklov s poudarjenim "ženskim elementom": boginja Mati, Da-mater (gr. ArippTrip), kult plodnosti ipd. Socialne in sorodstvene vezi so temeljile na načelu matrilinearnosti in šc v začetku klasične dobe poroča Herdot o Likijcih: "Čc vprašaš kakega Likijca, kdo je, sc ti bo predstavil z imenom matere, poleg imena pa navedel šc ime babice in prababice."'"5 Na Kreti jc negrška kultura sredi 2. 102. Aristot. clh. Nic., 1, 10, I099b, 24-25. 103. Prim. K. Marx, Ekonomsko..... MEID I, str. 332 i. d. Naravoslovne, t.i. "ek-saktne" znanosti prav tako proizvajajo mite o racinalno urejenem, obvladancm, "brave new world", o napredku in sreči človeka. 104. V Odiseji so ohranjeni tile romantični verzi i/, časov, ko seje grški etnos mešal z negrškim: "Kreta jc zemlji ime, na sredi škrlatnega morja, lepi in plodni, z valovi obdani. Ljudje tam živijo -kdo bi prešteti jih mogel? - v mestih devetkrat desetih. Raznih jezikov mešava zveni ti na uho: Ahajccv, Eteokretov ob njih, velesrčnih, pa zopet Kidonov, Dorijccv dalje trirodnih, naposled božanskih Pelasgov. Knosos blesti se med mesti, prestolnica Minosa kralja,..." (Hom. Od., 19, 172-178). 105. Hdt., 1, 173. tisočletja doživela velik civilizacijski razcvet (minojska kultura; t. i. Minosova talasok-ratija). Predgrško (predindoevropsko) kulturo v Heladi in Egeji imenujemo matrističnn.106 V ta svetsoprečeli vdirati prvi indoevropski predniki Grkov, imenujmojih Protogrki. Tukaj vidimo legendarne Lapite, ki so premagali Kentaure in gradili prve megarone v Tesaliji, Minijce,Tiroide, Neleide, (Ahajce?), ki so vladali izmogočnih trdnjav v Pilu (Ano Englianos) in v Mikcnah in druge. 107 S seboj so prinesli kult indocvropskega boga Dicusa - prvi kult Zcusa nahajamo v Dodoni v Epiru - in seveda svojo "megalopsihično" men-talitcto. MeyaXoyt^ux pojem, ki gaje stoletja kasneje Aristotel civiliziral in postavil za "krono vseh vrlin",1 * je pomenila zmožnost za drzne, pustolovske, roparske, širokopotezne akcije teh indoevropskih nomadov in vojščakov, ki so se, kakor Jazon in njegovi, zmogli ne le lotiti se iskanja zlatega runa, ampak sploh biti "odprti" za problem in smisel takšnega podjetja. Zgodovinski indici kažejo, da so bili ti prvi Protogrki divji nomadski živinorejci in bojevniki s patriarhalno družbeno ureditvijo. Vendar jih ni določal zakon Očeta, temveč nasprotno, podvrženost materinskemu Nadjazu, se pravi, niso bili zavezani nekemu višjemu, ponotranjenemu zakonu, redu, kakor domača matristična ljudstva, ampak zgolj imperativu uspeha in obstanka, iz česar strukturno izhaja njihova temeljna ogroženost. Takšni primitivni in prestrašeni, so si prvi protogrški Indocvropejci iskali svoj prostor v novem, tujem, njim komaj razumljivem svetu - v Heladi in Egeji. Višje kulture (višje prav zaradi zavezanosti simbolni strukturi zakona) avtohtonih matrističnih ljudstev patriarhalni indoevropski prišleki niso zmogli niti asimilirati niti akomodirati. Problem "kulturnega šoka" so reševali večinoma s silo, hkrati pa Homerjev ep in drugi miti veliko govorijo še o neki obliki uveljavljanja teh prvih Grkov: adoptiranje v tuj vladarski ojkos. O tem na primer pripoveduje zgodba o Belerofontu. Potem, ko je junak Bclcrofont opravil mnoga herojska dela in prestal preizkušnje, kralj Likijccv "počasi spozna, da fantje potomec bogovski, .... ponudi mu hčerko v zakon, k temu kraljevih časti' mu vseh prepusti polovico. Kos najboljše zemlje mu odmerijo Likijci v dobro,..."109 Opozoriti je treba, da so legende o junakih polne takšnega njihovega uveljavljanja, da so si pridobili (ali skušali pridobiti) oblast s poroko kraljeve hčere ali vdove ( na primer Telamon in Pelcus, Aiakova sinova, Ojdip, Penclopini snubači idr.) in največji grški junak Heraklej, ali ni vse svoje življenje z junaškimi dejanji dokazoval, da je vreden kraljevih hčera in vladaric?! "Da bi dokazal svojo vrednost, je junak moral prestati veliko preizkušenj, preden si je pridobil kraljevo hčer za plačilo"" 1 Ta motiv, ki ga srečujemo 106. Izraz povzemam po Bomemanu. Ne govorim o matriarhatu, skupnosti, kjer vladajo ženske, temveč o kulturi "ženskega elementa", o matristični kulturi, ki jo določajo pravila matrilincamosli (posredne ali neposredne), matrilokalnosti, z boginjami oziroma žensko kot osrednjim simbolom. Odlični Študiji o predgrški in prvi, zgodnji grški kulturi v Heladi sta - čeprav sicer obe vztrajata na dvomljivem pojmu matriarhata - H. Bomemann, Das Patriarchat, n. d., in G. Thomson, Friihgeschichtc Griechcnlands und Agais, n. d. 107. Na Kreti, na primer najprej negrški minojski etnos (Etcokreti), nato od 14. stoletja prevladuje zgodnjegrški mikenski (Ahajci?) in končno cloreki etnos (v "dark age"). 108. Aristot. eth. Nic.,4,7, 1124a. 109. Aristot. eth. Nic.,4,7, 1124a. 110. Glej: R. Graves, Grčki mitovi, n.d., str. 364 i.d. 11 I. E. Bomeman, Das Patriarchat, n. d., str. 147. tudi v mnogih pravljicah o princih, sinovih in junakih, lahko kaj zlahka razumemo kot nevrotski simptom herojske drže, ki kaže na neko travmatsko jedro bojazni pred neuspehom, odrinjenstjo, ničnostjo tujca. Bcgtson piše: "Indogermansko naseljevanje v Grčijo - prvo verjetno že v začetku srcdnjchcladskc dobe - ni pomenilo enotnega vdora, ampak prej počasen dotok plemen in plemenskih skupin, nenehen proces borb in mirnega sožitja. Indogermanski element je polagoma prevladal nad visokociviliziranimi mediteranskimi prebivalci. Iz duhovnega in antropološkega spoja staromediteranskih in indogermanskih elementov seje v 2. tisočletju izoblikovalo grško ljudstvo."'12 V Hclado in Egejosc torej niso priseljevali že Grki (Ahajci, Jonci, Dorci), ampak barbarski Indoevropcjci (Protogrki) in iz spoja obeh kultur, indocv-ropske in mediteranske, ob močnih vplivih z Vzhoda (legende o Danaju in Kadmu!), seje razvila kultura, kiji danes pravimo "grška";"3 formiranje herojske strukture pa je njen prvi temeljni izraz, apxn grštva. Sestav "herojskih" reprezcntacij (označevalcev), v katerih so sc ti prvi Grki identificirali kot višji in boljši, je bil sindrom njihove temeljne ogrožensti in iz tega izhajajočega maničnegajirizadevanja za obstoj in veljavo, "zmeraj v borbi z možmi in zmeraj za njihove ženske". 1 Posledica tega je bil zgodovinski zaton matristične kulture, ki jc pomenil potlačitev "bolečine razlike", se pravi, vzpostavitev razlike med apoliničnim in htonskim. Grštvo v svoji prvotni obliki "heroja" je rezultat travmatičnega soočenja patriarhalne protogrške kulture Dieusa z višje razvito kulturo Da-matere avtohtonih matrističnih ljudstev. Doba opustošenja, "dark age" (od 12. do 8. stoletja) je bila doba, ko so sc zgoraj opisani procesi nastajanja grške kulture (iz 2. tisočletja) dovršili, ko seje do kraja razvila struktura "herojstva", a hkrati v kateri so nastajali družbeni pogoji za zgodovinski obrat k simbolni strukturi Zakona. V času Hezioda je bila družbena in kulturna podoba Grčije že popolnoma drugačna od tiste, ki jo spoznavamo v Iliadi in Odiseji. V stoletjih po propadu mikenske družbe je Grkom uspelo, da so si počasi ustvarili ekonomske in socialnc osnove preživetja in razvoja. V tem obdobju seje zgodil preobrat v produkciji materialnih dobrin, prešli so na gojenje specializiranih poljskih pridelkov: trte, olive, smokve, žitarice.'15 Todcjstvojepoeni strani terjalo stalno naseljenost in z njo tudi spremembe v družbeni organizaciji v smislu večjega pravnega reda, po drugi strani pa jc takšna ekonomija silila producente v trgovino, s katero so hkrati prodirali v Grčijo dosežki z Vzhoda, med katerimi je najpomembnejša pisava.'16 V "dark age" so se izoblikovale meje med etičnimi in dialcktalnimi skupinami (Dorci, Ahajci-Arkadijci, Jonci, Eolci in severovzhodni grški etnos), izoblikovala seje zavest teh 112. H. Bengtson, Griechische Geschithte von den Anfangen bis in die romisehe Kaiscrzcit, Miinchen 1977, str. 33. 113. Beseda T'XXqvEi; kot skupen naziv za grški etnos se je uveljavila v arhajski dobi od Hezioda dalje. Pri Homerju izraz naviX\r\ vtc, (II., 2, 530), sicer pa kot oznaka enega od plemen in pokrajin: Oblike £eXXo( (II, 16, 234); 'EA.A.d6a (II, 9,447; Od., 15, 80). Beseda rpuncot'(Graeci, Grki), kakor so v Italiji začeli nazivati Helene, pa izvira od starega krajevnega imena rpaTa v Bcociji (II.. 2,498). 114. Horn. II., 9, 327; podčrtal A. 115. E. Bomemann, Das Patriarchal, n. d., str. 128 i. d. 116. Grki naj bi sprejeli alfabetsko pisavo od Feničanov, (glej: Hdt., 5,58-59). Priredili sojo posebnostim svojega jezika. Najstarejši ohranjeni zapisi v arhajskih alfabetskih znakih so z otoka Theta (V. Zamarovsky,Grčkočudo, Zagreb, 1978, str. 115) in zatiških ostraka (H. Bengtson, Griechische Gcschiche..., n. d., str. 62) iz časa ob koncu 8. stoletja. skupin kot enotnega naroda Helenov, k utrjevanju katere so prispevale tudi kolonizacijske migracije Grkov po Sredozemlju, ki so se začele v začetku arhajske dobe, v splošnem je mogoče reči, daje v teh stoletjih dokončno prevladal grški etnos nad negrškim v prostori Heladc in Egeje. Z njim pa sc jc tudi uveljavil apolinični princip grštva, ki se je kot tak konstituiral prav v procesu zatona negrške matristične kulture, katere nasledki so tvorili htonski princip grštva. Olimpijski kult je postal javna državotvorna religija, medtem koso seorfični indionizični kulti, kult Da-materc, umaknili na obrobje družbenega življenja med nižje sloje in v ženske združbe. Tu so ti kulti živeli v obliki pucT^pia in takšne - namreč tako udomačene in obvladane - jih je racionalna polis arhajske in klasične dobe mogla tudi prisvojiti (priznati) kot legalen element lastnega političnega in religioznega življenja, kot grški element."7 Nova ekonomija, s katero so Grki prehajali iz "dark age" v arhajsko dobo svoje zgodovine, je zahtevala tudi drugačen način socialnih komunikacij in družbene organizacije, ki naj izpostavi in uveljavi princip zakonitosti. Rezultat teh teženj in procesov jc grška "mestna država", jtoXk;. Polis ni zgolj utrjeno mesto, neka teritorialna enota, ampak je politična enota, ki jo tvorijo ljudje, ne zidovi. 118 Grška polis temelji na dveh principih družbenega življenja ljudi: na zakonu (vopoq) in na pravnem redu (5ixr|). Oba sta zgodovinski odgovor na potrebo po socializiranem in racionalnem urejanju odnosov v skupnosti (tcoi vo via). To je tista nova kvaliteta, ki Grke arhajske in klasične dobe postavlja kot civilizirane in kulturne v nasprotju z barbari in z barbarstvom njihove herojske preteklosti. NOMOS Nove družbene razmere, ki so se razvijale v "dark age" in v začetku arhajske dobe, so sprožale tudi proces ozaveščanja drugačnih predstav o svetu, namreč kot zakonitem. Proces formiranja polis kot pravne države in proces formiranja kozmos kot zakonite in racionalne strukture sta dva glavna vidika nastajanja nove dobe grštva. Na mesto poipa stopa / .119 vopo«;. Spoznali smo že, kako pri Homerju nastopajo bogovi kot reprezentanti Zakona nasproti iracionalnim silam. V Odiseji pravi: "Sile surove ne ljubijo blaženi večni bogovi, pač pa spoštujejo pravo (&ttcr| v) in dela spodobna Zemljanov."120 117. Prim. Aristol. Alh. pol., 57. 118. Prim. Plut. TH., 11; Thuk., 1,74; Itdt.,8,61. 119. Thomson analizira prehod iz matriarhalne plemenske skupnosti v patriarhalno družbo polis in piše takole "Beseda nomos je prvotno označevala isto kot moira: neko delitev ali delež, se pa od moira razlikuje v dvojnem oziru. Prvič ni bila povezana s predstavo o žrebu in drugič, nanašala seje samo na pašnike. Še dolga časa po tem, ko seje rodovna moira razkrojila v družinskih posestvih, so pašniki ostali skupna lastnina in njihovo uporabo je določal običaj. Na ta način jc beseda nomos dobila pomen "splošne uporabe", "priznane šege" ter je s tem označila zakonito uporabo. Oba pojma koreninita v plemenski skupnosti. Medtem ko seje pojem Moira vedno bolj umikal, jc predstava Nomos prišla do polnega izraza šele mnogo kasneje v demokratični mestni državi. Zaton Moira in vzpon Nomos ustreza prehodu od matriarhalnega plemena k patriarhalni državi." (G. Thomson, Friihgcschichte..., n. d., str. 291.) 120. Hom. Od., 14, 83-84; prim. Hom. II., 16, 385-387. Aucr| jc tu razumljena kot spoštovanje zakonitosti, ki jo in kakor jo določa nepisani zakon, izročilo, običaj, \3epiq. Gepit; je sankcionirala spoštovanje in poslušnost bogovom, starejšim (staršem) in višjim (bazilejem) ter spoštovanje tujca (gostinsko pravo, i;evta). Heziod pa je že v celoti prežet z idejo pravičnosti: "Le-ti (bogovi -op. A.) nad zcmljani bedijo, branijo njih pravice in vidijo dela zločinska", med njimi je tudi "Zcusova hčerka, deviška Pravičnost".122 V Teogoniji jc ... . . • • . • 123 • • • t • Thimis mati trem žc omenjenim Moirai in tudi trem Horai: Eunomia (zakoniti red), Dike (pravica) in Eirene (mir), ki urejajo svet, da deluje po svojih zakonih, se pravi racionalno, predvidljivo, zatorej obvladljivo. To, daje tudi Moira hči Theinis in Zeusa jc znak, daje že obvladana in podrejena Zakonu. Stvar je namreč zdaj v tem: "Sonce ne bo prekoračilo svoje mere, sicer bi ga zgrabile Erinije, pomočnice Pravice."124 Na pomenu pridobi pojem pravice, 6iicr|. Zato tudi zlo ali kazen ni več posledica muhavosti ali zavisti bogov, temveč razumna posledica človekovega kršenja reda in zakonitosti. V tem predstavnem svetu nastopi vepecnc;, ki pomeni nek "delež" (vepetv - dodeliti), vendar za razliko od poipa pomeni pravični delež ali povračilo. "Nemesis, poslanka Pravice"125 je sedaj tista, ki pravično kaznuje,- in ne več "nočno zalazna Erina",126 maščcvalka - ako jc človek kršil dike. Na začetku arhajske dobe se potemtakem razlogi ponotranjijo: človekoveh dejanj in njegove usode ne določajo več zunanji agensi, kakor denimo spremenljiva volja boga ali bazileja, strah pred posmehom drugih ipd., ampak ponotranjena "vest", občutek krivde pred Zakonom kot takim. Tu se dogaja tisto, kar D odds v razvoju grške kulture posrečeno analizira kot proces prehoda oziroma spremembe od "Schainkultur" k "Schuldkul-4 „ 127 tur . 128 . . Grki, "normalni otroci", odraščajo: na mesto materinskega nadjaza, kije opredeljeval identifikacije homerskega junaka, stopa očetovski ideal jaza grškega državljana (7toA.iTnO in filozofa (cpi^ooocpoc;). V tem registru simbolnih identifikacij pa človek ni več "divji", barbarski, ampak je "vzgojen", kultiviran, civiliziran. Glavna nadjazovska zapoved homerskega junaka: premagati koga, presegati koga, postane sedaj glavni prestopek zoper umni red in zakon arhajske polis, prestopek zoper euvopt'a, terse izkaže kot uppn;, to je prevzetnost, predrznost. Etična misel arhajske in klasične dobe zavrača u'pptq, ki jo je treba "gasiti bolj kot požar",12' in postavlja mero, "pETpov apioTov",130 oziroma "peaoTrp;", 121. Jacgcr k temu pripominja:" Veliko jc mest v Homerju, ki nakazujejo obstoj pravil spoštovanja bogov, staršev in tujcev... Hcsiod, Dela in dnevi, 183 i.d., navaja med drugim skrunitev pravic tujca in družinskih zvez skupaj z nespoštovanjem bogov kot značilnost železne dobe. Ajshil, Pros. 698-709, je na koncu dolge in svečane mol itve Danajevih hčera Zeusu Kseniosu, da naj blagoslovi njihove dobrotnike, prebivalce Arga, vključil tudi molitev za ohranitev trojnega spoštovanja bogov, staršev in tujcev." (W. Jacgcr, Paideia: 'he Ideals of Greek Culture,!, Oxford, 1946, str. 415.) 122. Hcs. erg., 253 in 256. 123. Hes. thcog., 901-906. 124. Herakl., B94.DK. 125. Plat, leg., 717d; Nemesis pri Hcs. thcog., 223. 126. Hom. II., 19,87. 127. E. R. Dodds, Die Griechcn und das Irrationale, Darmstadt, 1970, str. 17 1. d. 128. K. Mara, Uvod k Očrtom, METI 1/8, str. 40. 129. Hcrakl.. B 34, DK. 130. Kleobul., 1, DK; ta izrek jc eden med mnogimi podobnimi v izročilu sedem modrih: "Ničesar preveč!" (Solon), "Spoznaj samega sebe! Kroti nagon! Poslušaj zakone!" (Hilon), "Nczmcmost škodi!" (Tales), "Ljubi razumnost!" (Bias), "Skrbi za vzgojo, znanje razum!" (Pitak), "Vaja jc vse!" (Pcriander). Glej: Diets Fragmente der Vorsokratiker, Berlin, 1934, str. 61 i. d. ki "ecrnv q aperr|",'31 kot temelj ne le sožitja raznolikih skupin ljudi v polis, ampak tudi kot označevalce bistvenega človeškega, kot ayaflov, ki ga izpelje Aristotel v Nikomahovi etiki. Človek vlada vsemu, kolikor se podreja zakonu, zakaj "zakon je razum brez poželenja".132 Takšno klasično grško pojmovanje izražajo tri znamenite definicije človeka,133 o katerih pa podrobneje kdaj drugič. LITERATURA (izbor) Antični avtorji 1. OMHnOY IIOI1IMATA, IAIAE, hg. von A. Scheindlcr, Ostercichischcr Bundesverlag, Wicn, 1925. 2. Homer, Iliada. prev. A. Sovrč, Državna založba Slovenije, Ljubljana, 1965. 3. OMHPOY IIOIIIMATA, OAYIIEIA, hg. von A. Scheindlcr, Ostercichischcr Bundesverlag, Wien, 1925. 4. Homer, Odiseja, prev. A. Sovrč, Državna založba Slovenije, Ljubljana, 1966. 5. Hcsiodi Carmina, 9EO TONI A, E1TA KAI IIMEPM, recens. A. Rzach, B. G. Teubncri, Lipsiae, 1902. 6. Hcsiod, Tcogonija, dela in dnevi, prev. K. Gantar, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1974. 7. Sophoclcs, Antigone, ANTITONI I, transi, by F. Storr, Locb Classical Library, London, 1981. 8. Sofoklcs, Antigona, prev. D. Gantar, Založba Obzorja, Maribor, 1974. 9. Herodotus, IIPOAOTOY UTOPIM, transi, by A. D. Godlcy, Locb Classical Library, London. 1981 (books I-IV), 1982 (Book V-IX). 10. Hcrdot, Zgodbe, prev. A. Sovrc, Državna založba Slovenije, Ljubljana 1953 (I. del) in 1955 (2. del). 11. Die Fragmente dcr Vorsokratikcr, gricchisch und deulsh von Hermann Dcil, 5. Aufl. hrsg. von Walthcr Kranz, Wcidmann'schc Buchhandlung Berlin, 1934 (Bd 1), 1935 (Bd 2), 1937 (Bd 3). 12. Prcdsokratiki, prcv. A. Sovrc, Slovenska Matica. Ljubljana, 1988. 13. Predsokratovci, red. B. Bošnjak. M. Sironič. Naprijcd, Zagreb, 1983. 14. Plato. Republic, IIOA1TEIA, transi, by P. Shorey, Locb Classical Library. London, 1978 (Vol. I), 1980 (Vol. II). 15. Platon, Država, prev. J. Košar, Državna založba Slovenije, Ljubljana, 1976. 16. Platon. Država, prcv. A. Vilhar. B. Pavlovlč, Bcogradskl izdavačko-grafički zavod. Beograd. 1976. 17. Plato, Crito, KI'IT£2N, transi, by H. N. Fowler Locb Classical Library. London. 1982. 18. Platon, Kriton, prcv. A. Sovrc, Slovenska Matica, Ljubljana, 1988. 19. Aristotle, Politics, APIETOTEAOYE FIOMTIKflN, transi, by H. Rackham, Locb Classical Library, London, 1977. 20. Aristotel, Politika, prcv. Ljiljana Stanojcvič-Crepajac, Bcogradskl izdavački-grafički zavod, Beograd, 1975. 21. Aristotel is Ethica Nicomachcia, IIBIKižN NIKOMAXE1QN, rccogn. F. Suscmihl, B. G. Tcubneri, Lipsiae, 1887. 22. Aristoteles, Nikomahova etika, prcv. K. Gantar, Cankarjeva založba, Ljubljana. 1964. 131. Aristot. cth. Nec., 2, 5, 1106b. 27. 132. Aristot. pol., 3, II, I287a,4, (podčrtalo. A.). 133. 1. Aoyov 5e povov (xvOpwjioc; ej^ei to>v £g)(i>v, v prevodu: "Razum pa samo človek ima med živimi bitji", (Aristot. pol., 1,1, 1253a, 10; opozorim naj, da Rackham v Locb Classical prevaja besedo "Xoyov" z "spccch", "govor", str. 11.); 2. "IlavToiv xP1MttT(1)v METP0V eotiv avOpurcoi;, tu>v (jev ovtmv a><; eotiv, tuiv 5e ouk ovtuv uh; ovk eotiv", v prevodu: "Vseh stvari mera jc človek, bivajoč ih da (kakor) so, nebivajočih da (kakor) niso," (Protag., BI. DK); in 3. "...o uvOpndon and Henley, Routledge & Kegan Paul. ŽAGAR I. Ž. 1989: Zagatnost performativnosti ali kako obljubiti, LJUBLJANA, DZS. ŽAGAR I. Ž. 1991: "Argumentacija v jeziku proti argumentaciji z jezikom", Anthropos IV-V, 172-185. 3 Primer si izposojam od Ducrota (1989 : 189). Obrambno vedenje, spoprijemanje in samospoštovanje: empirični rezultati TANJA LAMOVEC POVZETEK Sestavek se začenja z uvodno opredelitvijo ključnih pojmov in merskih instrumentov: Vprašalnika življenjskega sloga, Testa obrambnega vedenja, Načinov reševanja problemov ter Lestvice samospoštovanja. Prikazani so rezultati in interpretacija faktorske analize teh instrumentov, kije bila izvršena na vzorcu 184 študentov in 192 študentk Univerze v Ljubljani. Drugi del sestavka prikazuje korelacije posameznih faktorjev obrambnih slogov, slogov spoprijemanja in samospoštovanja. Sledi interpretacija, ki je usmerjena predvsem na sklepanje o psihološki funkcionalnosti teh oblik vedenja. Večina rezultatov je pričakovanih in jih lahko pojasnimo na osnovi psihodinamične teorije, pojavili pa so se tudi nekateri nepričakovani rezultati, ki utegnejo spodbuditi nadaljnje raziskave. SUMMARY DEFENSIVE BEHAVIOR, COPING STYLES AND SELF-ESTEEM: AN EMPIRICAL STUDYREPORT Basic concepts are defined along with a description of measuring instruments: Life style questionnaire, Test of defensive behavior, Ways of coping with life problems, and Self-esteem scale. Results and interpretation of factor analysis of these instruments, performed on 184 male and 192 female students of Ljubljana University are outlined. In the second part of this report, correlations among various defensive and coping styles as well as different factors of self- esteem are presented. The interpretation is primarily oriented towards identifying psychologically functional styles of behavior. Most results that were obtained in this study can be considered as expected and can be explained on the basis of psychodinamic theory. Some unexpected results turned up as well, which will hopefuly encourage further research. UVOD Preučevanje obrambnih mehanizmov (OM) se je v zadnjih desetletjih precej spremenilo. Od nekdanjega poudarka na nezavednih vidikih in dinamiki, seje zanimanje raziskovalcev v 50 letih preusmerilo na vedenjske vidike. OM danes obravnavamo predvsem kot vedenjske sloge, kijih lahko opazujemo, pa tudi posameznik sam lahko o njih poroča. Sprožijo se predvsem tedaj, ko je ogroženo samospoštovanje. Delujejo dokaj nespecifično in vplivajo na celotno posameznikovo vedenje. So rezultat določene naravnanosti, kije dostopna zavedanju, sam proces pa deluje avtomatično. OM lahko delujejo pretežno na ravni zaznavanja, tako da ogrožujoče dražljaje spregledamo in obrnemo pozornost drugam (npr. zanikanje). Če pa se dražljaju le ne moremo izogniti, se vključi kongitivna raven, ki dražljaj prestrukturira tako, da preneha biti nevaren (npr. racionalizacija, intelektualizacija). Tretja raven delovanja je akcijska. Posameznik natančno ve, kaj mora storiti, vendar se vedno zgodi kaj nepredvidenega, kar mu onemogoči akcijo (npr. odlaganje). Klasična delitev vključuje od 16 do 22 specifičnih OM, kot so npr. projckcija, regres, kompenzacija, reakcijska formacija, premeščanje itd. Opisi teh mehanizmov se do neke mere prekrivajo, zato se različni avtorji razhajajo v tem, koliko jih sploh je. Tudi če jih uvrstimo v skupine, ni skladanje nič večje. Še najbolj enostavna je delitev v dve skupini: na tiste, ki delujejo v smeri izogibanja, in one, ki vključujejo približevanje problemu in sc kažejo kot premlevanje oziroma kot poskusi prestrukturiranja. Na tej delitvi temelji dimenzija represivnosti-senzitizacije, ki predstavlja kontinuum. Lestvica represivnos-ti-senzitizacije je bila med prvimi merili obrambnih slogov v obliki vprašalnika in z njeno pomočjo so izvedli mnogo raziskav (glej: Lamovec, 1990 a, 1990 b). Obrambno vedenje je le eden možnih načinov odzivanja na ogrožujoče oziroma krizne življenjske situacije. V 60. letih so se pojavile prve raziskave spoprijemanja (coping), danes pa po številčnosti že precej presegajo raziskave obrambne naravnanosti. Spoprijemanje vključuje vse tiste aktivnosti, ki zahtevajo bolj ali manj zavestno odločitev, in ne poteka avtomatično. Nanaša se na proces, ne glede na njegovo učinkovitost. Spoprijemanje torej ni nujno učinkovito, niti ni nujno boljše od obrambnega odzivanja. Učinkovitost določenega sloga spoprijemanja je odvisna od tega, kako ustrezen je za specifično situacijo. Slogi spoprijemanja so nasploh bolj situacijsko determinirani kot slogi obrambnega vedenja, kljub temu pa tudi v tem pogledu najdemo določeno konsistentnost: vsakdo je nagnjen k temu, da nekatere sloge pogosteje uporablja kot druge. Znanih je več klasifikacij slogov spoprijemanja, npr. iskanje distrakcij, redefinicija situacije, neposredna akcija, katarza, sprejetje, iskanje socialne pomoči, sprostitev, vera itd. Nekatere od navedenih kategorij nekoliko spominjajo na sloge obrambnega odzivanja, zato lahko rečemo, da se tudi ti področji do neke mere prekrivata. Spoprijemanje je lahko usmerjeno na problem (neposredna akcija in načrtovanje) ali na uravnavanje emocij. Slednjemu služijo tudi OM. Podrobnejši podatki o spoprijemanju so navedeni v članku: Lamovec, 1991. Samospoštovanje označuje posameznikovo običajno oceno samega sebe. Izraža stališče odobravanja ali zavračanja ter kaže stopnjo, v kateri posameznik verjame, daje sposoben, pomemben, uspešen, skratka vreden spoštovanja. Vključuje dva temeljna psihološka procesa: samooceno in samovrednotenje. Samoocena sc nanaša na zavestne sodbe o pomembnosti sebe ali delov sebe ter izvira iz primerjave z idealno predstavo sebe, s sodbami drugim in z lastno oceno uspešnosti pri prevzemanju socialne vloge. Samovrednotenje pa temelji na občutku, da smo pomembni, učinkoviti in kompetentni. Ta občutek izvira iz zgodnjega otroštva, zato je bolj celosten in ni v toliki meri odvisen od dejanske uspešnosti. Samospoštovanje lahko obravnavamo kot enovito značilnost, lahko pa ga delimo na različna področja: socialno, emocionalno, telesno itd. (Lamovec, 1987). Namen pričujoče raziskave je bil določili povezave obrambnih slogov, slogov spoprijemanja kot tudi stopnje in vrste samospoštovanja. Domnevala sem namreč, da se samospoštovanje značilno povezuje z nekaterimi od teh slogov, na osnovi tega pa lahko posredno sklepamo na njihovo konstruklivnost. Merske karakteristike večine vprašalnikov niso bile izdelane, zato sem najprej izvedla faktorsko analizo (FA) vsakega instrumenta posebej. METODA Preizkušanci. V raziskavi jc sodelovalo 184 študentov (FTK: 60, FSPN: 54, ELEKTRO: 43, PSIHOLOGIJA: 10, Glasbena akademija: 17) in 192 študentk (FTK: 53, FSPN: 101, Psihologija: 24, Glasbena akademija: 17). Stari so bili od 18 do 20 let. Sodelovanje jc bilo prostovoljno. Preizkušnja jc potekala po končanih predavanjih ali pa med poukom psihologije. Trajala je dobro šolsko uro. Študentje so izpolnili 4 vprašalnike, odgovore pa so pisali na vnaprej pripravljene liste. Najbolj so bili motivirani tisti, ki so imeli psihologijo kot del učnega programa, takih pa je bila večina. Nekateri so se zanimali tudi za rezultate in so jih seveda zvedeli. Pri študentih elektrotehnike so bili odzivi študentov pogosto skrajni: nekateri so takoj odstopili, drugi pa so kazali izredno zanimanje, saj so po njihovih lastnih besedah prvič prišli v stik s psihologijo. Nekateri med njimi pa so celo trdili, da šc nikoli niso razmišljali o sebi. Zaključim lahko, daje bila motivacija tistih, ki so vztrajali do konca, zelo dobra. To podpira tudi dejstvo, da so razen redkih izjem odgovorili na vsa vprašanja, kot je zahtevalo navodilo. Čeprav vzorec ni reprezentativen za slovensko populacijo študentov, domnevam, da predstavlja zadovoljiv približek. Korelacijc kažejo, da so odgovarjali konsistentno, med študenti različnih fakultet pa se niso pokazale statistično pomembne razlike. MERSKI INSTRUMENTI 1. Vprašalnik življenjskega sloga (VŽS) jc izdelal Henry Kcllcrman (Plutchik, Kellcrman, 1980) in se tesno navezuje na znano Plutchikovo teorijo emocij. Vprašalnik je sestavljen na apriorni osnovi in naj bi meril 8 slogov obrambnega odzivanja: reakcijsko formacijo, zanikanje, represijo, regres, kompenzacijo, projekcijo, premeščanje ter in-telektualizacijo. Vsak od navedenih slogov naj bi sc povezoval s specifično emocijo oziroma konflikti v zvezi z njo. V originalni obliki vprašalnik ni faktoriziran. Sestavlja ga 92 trditev, na katere lahko odgovarjamo z "da" ali "nc". 2. Test obrambnega vedenja (TOV) jc sestavil Borut Šali (1978) in vsebuje 50 postavk, ki merijo dimenzijo represivnosti- scnzitizacijc, ter 10 postavk, ki sestavljajo lestvico iskrenosti. Odgovarjamo lahko z "da" ali "ne". Vprašalnik je bil izdelan na osnovi teoretičnih spoznanj v zvezi z navedeno dimenzijo (glej: Lamovcc, 1990 a) in v originalni obliki ni faktoriziran. Preizkušen in validiran jc bil v raziskavi na bolnicah, obolelih za rakom (Šali, 1978). 3. Načini reševanja problemov (NRP) vsebuje 54 trditev, kijih lahko occnjujcmo na 4-stopenjski lestvici (pogosto, včasih, redko, nikoli) z ozirom na pogostost uporabe. NRP je sestavila avtorica na osnovi postavk, ki jih jc izdvojil McCrae (1984). V času raziskave še ni bilo splošno sprejetega merskega instrumenta za ugotavljanje slogov spoprijemanja s stresom. Apriorno določene kategorije so bile: iskanje pomoči in informacij, konstruktivna akcija, mobilizacija notranjih virov, omejeno ukrepanje, izogibanje, beg v domišljijo, sprijaznenje, predelava emocij, agresivno sproščanje. 4. Lestvica samospoštovanja (LS) je nastala na osnovi faktorizacije treh tujih merskih instrumentov (glej: Lamovec, 1987) in vsebuje naslednje faktorje: emocionalni jaz, socialni jaz, telesni jaz ter samozavest. Vključuje 75 trditev, na katere odgovarjamo s pomočjo 5-stopenjske lestvice, ki vključuje tudi nevtralno točko. Metodološka obravnava. V prvi fazi sem izvedla FA vsakega vprašalnika posebej, pri čemer sem uporabila metodo glavnih komponent z varimax rotacijo. Vsak vprašalnik sem faktorizirala za vsak spol posebej, pa tudi celotni vzorec skupaj. Izdelala sem večje število faktorskih rešitev, ki so zajemale od 2 do 9 faktorjev. Za izbor najustreznejšega števila faktorjev sem upoštevala kriterij preloma, pa tudi teoretične vidike. Za korelacijsko raziskavo sem pri vsakem faktorju izbrala 5 postavk, ki so z njim najvišje korelirale, in to za vsak spol posebej. Izračunala sem vse medsebojne korelacije. Za preverjanje razlik med študenti različnih fakultet sem izvedla enosmerno analizo variance. Metodološko obdelavo je opravil Tine Bucik. REZUL TA TI IN INTERPRETA CIJA F A Vprašalnik življenjskega sloga (VŽS) Čeprav vsebuje v originalu 8 podtestov, sem na osnovi FA izbrala rešitev, ki vključuje le 6 faktorjev. To so namreč faktorji, ki so se v različnih rešitvah dokaj konsistentno pojavljali in hkrati dajali možnost smiselne intepretacije. Izostala faktorja sta v vseh rešitvah razpadla in se pojavila kot sestavni del drugih faktorjev. Razlike med spoloma niso bile velike, saj sem pri obeh spolih navadno našla enake ali zelo podobne faktorje, pogosto pa seje razlikoval njihov vrstni red, kar pomeni, da ne pojasnijo enak del variance pri obeh spolih. Pri pričujočem vprašalniku so razlike med spoloma še največje, zato bom obe skupini obravnavala ločeno. Moški. Prvi faktor sestavljajo postavke, ki se nanašajo na pomanjkanje samokontrole, zavor, oziroma na nezmožnost odlaganja zadovoljitve ter na težnjo po agresivnem sproščanju. Faktor združuje nekatere postavke, ki so originalno tvorile dimenzijo premeščanja in regresa. Označila sem ga torej kot premeščanje/regres. Emocija, na katero se vedenje v vseh primerih nanaša, je jeza, ki je rezultat frustracije. Njeno uravnavanje poteka na dva načina: premestitev na manj nevaren objekt ali pa povratek na zgodnejši način odzivanja, ki se kaže kot izguba zavor, samokontrole in kot nizka frustracijska toleranca. Oba vedenjska sloga sta smiselno povezana, saj služita uravnavanju iste emocije, kar se sklada tudi s psihodinamično razlago. Za oba sloga je namreč značilna impulzivnost. Obrambna vloga impulzivnega vedenja je v tem, da z osredotočenjem na izživljanje jeze obvaruje posameznika pred globljim doživljanjem bolečine in nemoči, pred katero beži. Impulzivno vedenje torej lahko pojmujemo kot obliko distrakcije, ki preprečuje soočanje z notranjimi izvori frustracije. Ta mehanizem je zelo primitiven in le redko pripomore k funkcionalni razrešitvi problemske situacije. Drugi faktor vključuje opise zavračanja drugih ljudi, ki jih posameznik ne mara (npr. gospodovalni, obrekljivi, bahavi, sovražni, sebični, ambiciozni, neiskreni, nemoralni itd.). V originalu so to postavke, ki tvorijo projekcijo. Tudi tu lahko sprejmemo psihodinamično razlago, po kateri je zavračanje drugih oziroma projekcija sredstvo, s pomočjo katerega posameznik nezaželene lastnosti pripiše drugim. Temelji na emociji gnusa, ki ga v rcsnici čuti do samega sebe. Dokaj podobno pojmujejo zavračanje drugih tudi predstavniki humanistične psihologije: čimbolj nekdo zavrača sebe, toliko bolj je nagnjen tudi k zavračanju drugih. Tudi naši rezultati so pokazali, da je uporaba projekcije povezana s pomanjkanjem samospoštovanja, predvsem njegovih telesnih vidikov, ki so razvojno zgodnejši. Tretji faktor sestavljajo postavke, ki opisujejo odklanjanje nagonskega. Sem spada spolnost, pa tudi agresivnost. Vsebina tega faktorja vključuje značilne komponente "ida". Posameznik se bori proti njemu tako, da se obnaša na način, kije ravno nasproten nagonskim izrazom. Vsebino tega faktorja tvorijo trditve, ki v originalu pripadajo reakcijski formaciji. V zvezi s tem se jc pojavila zanimiva podrobnost. Po psihodinamični teoriji služi reakcijska formacija uravnavanju tako seksualnih kot agresivnih impulzov, Kellerman pa jc v svojem vprašalniku izbral le tiste, ki se nanašajo na seksualnost. Naši rezultati se skladajo z originalno psihodinamično teorijo tako, da jc v sedanji obliki faktor reakcijskc formacije reprezentativen za celotno nagonsko sfero. Četrti faktorje razmeroma kompleksen. Vključuje nekatere postavke, ki v originalu spadajo k represiji (npr. nikoli nc joka, pogled na kri ga nc vznemirja, tragedije ne vplivajo nanj, itd.). Drugi del faktorja vsebuje postavke zanikanja (npr. ne potrebuje dolgo, da spozna slabosti drugih, ni lahkoveren, ob odločitvah nima pomislekov, itd.). Opisi kažejo osebo, katere delovanje usmerja pretežno razum, pred čustvi pa se brani predvsem z zanikanjem. Peti faktor vsebuje postavke, ki se nanašajo na slab spomin za sanje, obraze, imena ter dogodke iz otroštva. V originalu so tc trditve del represije (spominski del), drugi del (nadzor nad cmocijami) pa je postal sestavina četrtega faktorja. Faktor represije, kot je bil zamišljen originalno, je torej razpadel, vendar se na novo dobljena faktorja dovolj skladata s teoretičnimi opisi zanikanja oziroma represije (slednja jc v teoretičnem smislu sploh dokaj nejasna). Zavedati pa se moramo, da kljub enakim nazivom omenjena faktorja nista identična s Kellcrmanovima. Represija, kot jc zastopana v našem faktorju, je v teoretičnem smislu čistejša, saj vključuje le težnjo k pozabljanju emocionalno nabitega gradiva. Šesti faktor vključuje postavke, ki izražajo željo biti privlačen in občudovan (npr. želja, da mu drugi pokažejo, daje privlačen, prizadevanje za čim večjo privlačnostjo, itd.). Izvorno pripadajo te trditve kompenzaciji. Prevladuje torej težnja po iskanju naklonjenosti in priljubljenosti, ki naj bi po Kcllermanovcm mnenju nadomestila čustveni primanjkljaj in pomagala pri premagovanju čustva žalosti in izgube. Ženske. Prvi faktor, premeščanje/regres je povsem enak kot pri moških. Drugi faktor označuje zavračanje nagonskega in ga tako kot pri moških lahko poimenujemo reakcijska formacija. Sestava tega faktorja je pri ženskah nekoliko drugačna. Po eni strani vključuje zavračanje golote, pornografije in opolzkih šal, pridružuje pa se še pripisovanje visokih moralnih načel sami sebi, kot tudi nadzor nad čustvi. Faktor, ki vključuje zavračanje nagonskega, visoka moralna načela in nizko čustvenost, je pri ženskah dokaj stabilen in se pojavlja v rešitvah s 4,5,6 in 7 faktorji, kasneje pa razpade. Zanimivo jc, da jc zavračanje nagonskega omejeno lc na spolnost in ne vključuje agresivnosti. Medtem ko jc nadzor nad čustvi verjetno posledica delovanja reakcijske formacijc, pa jo prepričanje o visoki moralnosti še nadalje utrjuje. Lahko bi rekli, da pri ženskah pri ohranjanju reakcijskc formacije v večji meri sodeluje tudi "superego". Tretji faktorje zelo podoben drugemu faktorju pri moških in označuje projekcijo. Četrti faktor jc podoben moškemu faktorju kompenzacije. Peti faktor zastopajo predvsem postavke zanikanja, vkl jučenih pa je tudi nekaj postavk, ki originalno tvorijo represijo. Faktorje podoben istoimenskemu faktorju pri moških, čeprav se v posameznih postavkah razlikuje. Šesti faktorje specifičen za populacijo žensk in sestoji iz postavk, ki se nanašajo na zavračanje nagonskega, pri čemer so izbrani odgovori "ne". Faktor bi torej lahko imenovali sprejemanje nagonskega in ne izraža obrambne naravnanosti. Dobljeni rezultat verjetno lahko tolmačimo tako, da nekatere študentke zavračajo tradicionalen negativen odnos do spolnosti, ki naj bi bil značilen za ženske. Drugi faktor pa po drugi strani kaže, da del žensk še vedno zavrača spolnost in to povezuje z visokimi moralnimi načeli. Zaključki. Razlike med spoloma niso zelo velike, zato v diagnostične namene lahko uporabljamo faktorje, dobljene na mešani populaciji. Če pa nas zanimajo razlike med spoloma, bomo preizkušnjo drugače točkovali za moške kot za ženske. V korelacijski študiji, ki je vključevala le 5 postavk za posamezen faktor, smo sc odločili ločeno obdelati rezultate za posamezen spol, saj so se ob zmanjšanju števila postavk razlike povečale. Od originalnih 8 dimenzij, je raziskava skoraj v celoti potrdila naslednje faktorje: projekcijo, reakcijsko formacijo, zanikanje in kompenzacijo. Premeščanje in regres sta se združila v enoten faktor, od represije pa je ostal le njen spominski del, ki pri moških tvori samostojen faktor. Povsem jc razpadla dimenzija intclcktualizacije, saj se nikjer nista pojavili več kot 2 postavki skupaj, iz česar lahko zaključimo, da so bile postavke verjetno slabo izbrane. Na celotnem vzorcu sem izračunala tudi korelacije med originalnimi 8 dimenzijami in ugotovila, da so dokaj nizke. Razen korelacije med premeščanjem in regresom, ki znaša 0,58, ter med projekcijo in reakcijsko formacijo, ki je dosegla 0,31, so najvišje korelacije med 0,17 in 0,22. Zaradi velikega števila oseb so sicer statistično pomembne, v teoretičnem smislu pa so zanemarljive. TEST OBRAMBNEGA VEDENJA (TOV) Kot pri ostalih merskih instrumentih, sem tudi pri TOV preizkusila faktorske rešitve od 2 do 9 faktorjev, za vsak spol posebej. Izbrala sem 4 faktorsko rešitev, ki je v teoretičnem pogledu najustreznejša in v bistvu predstavlja originalni 2 dimenziji (represivnost - senzitizacija, iskrenost - neiskrenost), od katerih je vsaka razpadla na dva samostojna faktorja: represivnost in senzitizacijo ter pripisovanje socialno zaželenih lastnosti samemu sebi in priznavanje socialno nezaželenih lastnosti. Rešitve z manjšim številom faktorjev niso prinesle združitve teh faktorjev, temveč so bile v teoretičnem smislu povsem nejasne, zato sem jih zanemarila. Že Marlowe (London in Exncr, 1978) sta ugotovila, da se ljudje razlikujejo po tem, ali v težnji po odobravanju predvsem zanikajo nezaželene lastnosti, ali pa si pripisujejo tudi pozitivne, čeprav neverjetne lastnosti. Avtorja priporočata, da obe dimenziji obravnavamo ločeno, saj se povezujeta z različnimi osebnostnimi lastnostmi. Večina je pripravljena zanikati nekatere negativne lastnosti, manjše število ljudi pa gre tako daleč, da si pripisuje neobstoječe pozitivne lastnosti. Glede dimenzije represivnost-sen-zitizacija ni podatkov o tem, da bi jo kdo poskušal razdeliti v dve dimenziji, kljub temu pa se to zdi obetavna možnost, saj omogoča bolj precizno razlikovanje. Možno je namreč, da nekateri posamezniki razmeroma pogosto uporabljajo tako represivnost kot senzitizacijo, drugi pa oboje bolj poredko. Na klasični enodimenzionalni lestvici bi se oboji znašli v sredini. Razlike med spoloma so bile majhne. Sestava faktorjev se ni razlikovala, pač pa njihov vrstni red. Podatki, ki jih navajam, izvirajo iz mešanega vzorca. Prvi faktor vključuje priznavanje nemoči in čustvene občutljivosti (npr. nc čuti se dovolj močnega, hitro se razjoče, rado ga je strah, hitro se zmede, neprijetnosti dolgo premleva, itd.). Označimo ga lahko kot senzitizacijo, saj vsebuje vse bistvene značilnosti te dimenzije. Drugi faktor sestavljajo postavke, ki pomenijo pozitivno, socialno zaželeno vedenje (npr. natančnost, redoljubnost, prizadevanje za dobro opravljeno delo, obzirnost, vestnost, ustrcžljivost, načelnost, pripravljenost za pomoč, itd.). Nanaša sc torej na težnjo po pripisovanju socialno zaželenih lastnosti samemu sebi. Tretji faktor vsebuje postavke, ki označujejo različne oblike čustvene zavrtosti (npr. v težavah jc najraje sam, ne joka ali pa skriva solze, se ne zateka po tolažbo k prijateljem, težko pokaže svoje občutke). Vse te značilnosti so sestavni del represivnosti. V zvezi s tem je zanimivo še nekaj. Vse tuje raziskave, ki pa so uporabljale drugi merski instrument, so našle povezavo med represivnostjo in težnjo po dajanju socialno sprejemljivih odgovorov. Morda je ravno ta povezava povzročila visoko korclacijo represivnosti z najrazličnejšimi kazalci duševnega zdravja in dobre prilagojenosti, kar pa utegne biti artefakt, ki izvira iz sestave uporabljene lestvice. Znano je namreč, da se represivnost po drugi strani povezuje s številnimi psihosomatskimi motnjami, kot tudi z nagnjenostjo k raku. S pričujočo lestvico nam bo morda uspelo razrešiti to neskladje. Četrti faktorje sestavljen iz postavk, ki kažejo na priznavanje socialno nezaželenih lastnosti (npr. včasih zakolne, včasih sc zlaže, ni vedno vesten, seje že spri s starši, ne živi povsem skladno s svojimi načeli, itd.). Vsebina je značilna za klasične lestvice iskrenosti. NAČINI REŠEVANJA PROBLEMOV (NRP) Faktorizacija vprašalnika je pokazala, da so številni faktorji pri različnih faktorskih rešitvah dokaj konsistentni, čeprav seje spreminjal njihov vrstni red. Najbolj smiselna seje izkazala 5 faktorska rešitev. Razlike med spoloma niso bile velike, zato obravnavam celoten vzorec skupaj. Prvi faktor vključuje postavke, ki opisujejo težnjo k čakanju, preusmeritvi, sprijaznjenju in pozabljanju problema. Označila sem ga kot sprejetje/distrakcija. Podobne faktorje so našli tudi drugi avtorji (npr. Stone in Neale, 1984). Značilno je pasivno odzivanje na problemsko situacijo. Drugi faktor sem imenovala domišljijska gratifikacija/sproščanje jeze. Po eni strani vključuje prepuščanje domišljiji, sanjarjenju in željam po boljših časih, po drugi strani pa vsebuje pretežno fantazijsko odreagiranjc sovražnih čustev. Tretji faktor sem označila kot konstruktivna akcija in vsebuje poskuse postopnega, vztrajnega, sistematičnega in aktivnega reševanja problema. Podoben faktor sta našla tudi zgoraj omenjena avtorja. četrti faktor označuje mobilizacijo notranjih moči. Postavke izražajo pozitivno mišljenje v zvezi z rešitvijo problema, sprejetje odgovornosti, spoznanje o tem, kaj jc v življenju pomembno, zaobljubo, da se kaj takega ne bo več ponovilo, itd. Peti faktor sc nanaša na iskanje socialne pomoči. Vključuje pogovor z osebo, ki lahko kaj konkretnega ukrene, nudi informacije, simpatijo, razumevanje itd. LESTVICA SAMOSPOŠTOVANJA (LS) LS je bila že predhodno faktorizirana (Lamovec, 1987), pričujoča raziskava pa je našla iste faktorje z zelo podobno faktorsko strukturo. Prvi faktor vključuje trditve kot npr. v družbi sem le opazovalec, ob srečanju z neznanimi ljudmi se počutim neprijetno, ne spomnim se, o čem bi se pogovarjal, trpim zaradi pretirane plašnosti, v družbi nisem sproščen, bojim se govoriti pred skupino, skrbi me, če sem v družbi zaželen, bojim se kritike in ocenjevanja drugih itd. Vse postavke se nanašajo na socialne situacije, zato sem faktor imenovala socialni jaz. Drugi faktor sem imenovala emocionalni jaz in vključuje med drugim naslednje trditve: sem bolj občutljiv od večine, včasih ne vem, kaj hočem, pogosto me kaj spravi iz ravnotežja, zlahka postanem zaskrbljen in depresiven, hitro zgubim pogum, sprašujem se, če sem sploh za rabo, sramujem se samega sebe, večinoma sem nezadovoljen, želel bi spremeniti mnogo stvari pri sebi, nisem prepričan v svoje sposobnosti itd. Tretji faktor sem označila kot telesni jaz, vsebina postavk pa je naslednja: telesno sem manj privlačen od mojih prijateljev, sramujem se lastnega izgleda, sanjarim, da bi bil bolj privlačen, bojim se, če sem zmožen zbuditi zanimanje nasprotnega spola, moji gibi so neskladni, primanjkuje mi talent za ples, mnogo ljudi me nc mara, pogosto sem zoprn sam sebi itd. Četrti faktor sem poimenovala samozavest in se nanaša na naslednjo vsebino: v družbi vrstnikov se počutim enakovrednega, strinjam se z mnenjem, ki ga imajo o meni moji najboljši prijatelji, v stiku z nadrejenimi ne pričakujem graje, pripravljen sem prevzeti vodilno vlogo na področju, ki ga obvladam, ni mi težko priznati svojih dosežkov drugim, pripišem jih sebi in nc sreči, potrudim se, da sem deležen pozornosti, kakršno zaslužim, menim, da sem dovolj inteligenten,zavedam se svoje seksualne privlačnosti, osebi, ki jo imam rad, to tudi pokažem, menim, da sem vsaj tako srečen kot večina ljudi, itd. Opisani faktor po vsej verjetnosti meri tisti del samospoštovanja, ki ga označujemo kot samovrednotenje, saj je bolj globalen in ni razdeljen na posamezna področja, kot prvi trije, ki se nanašajo na samooceno. Primerjava po spolu in smeri študija. Izračunala sem analizo variance, pri kateri sem upoštevala tako smer študija kot spol. Rezultati so pokazali, da tako med moškimi kot med ženskami iz različnih fakultet ni razlik. Pojavile pa so se manjše razlike med spoloma pri uporabi OM. Te razlike sem opisala že prej, analiza variance jih je le potrdila. Kot v prejšnji raziskavi, seje tudi sedaj pokazalo, da ženske slabše ocenjujejo svojo socialno, emocionalno in telesno samopodobo, pri samozavesti pa ni bilo razlik med spoloma. Nikakršnih razlik med spoloma ni bilo v stopnji represivnosti in sen-zitizacije, pa tudi ne v pogostosti uporabe posameznih načinov spoprijemanja s problemskimi situacijami. POVEZAVE MED OM, SPOPRIJEMANJEM IN SAMOSPOŠTOVANJEM Rezultati: Korelacije med OM, spoprijemanjem in samospoštovanjem pri moških 1. Premeščanje/regres reakcijska formacija (-0,53) senzitizacija (0,25) težnja po socialni zaželenosti (-0,26) represivnost (-0,39) 2. Projekcija 3. Reakcijska formacija 4. Zanikanje domišljijska gratifikacija (0,26) socialni jaz (-0,21) emocionalni jaz (-0,22). težnja po socialni zaželenosti (0,31) samokritika (0,21) telesni jaz (-0,26). premeščanje/regres (-0,53) težnja po socialni zaželenosti (0,26) represivnost (0,34). represija (-0,32) senzitizacija (-0,27) represivnost (0,22) socialni jaz (0,22) emocionalni jaz (0,30). 5. Represija zanikanje (-0,32). Korelacije med OM, spoprijemanjem in samospoštovanjem pri ženskah 1. Premeščanje/regres zanikanje (-0,21) težnja k socialni zaželenosti (-0,27) senzitizacija (0,35) sprejetje/distrakcija (0,35) kognitivna predelava (-0,29) emocionalni jaz (-0,31). 2. Reakcijska formacija 3. Projekcija 4. Kompenzacija 5. Zanikanje težnja k socialni zaželenosti (0,24) represivnost (0,24) socialni jaz (-0,21) telesni jaz (-0,22). ni korelacij. represivnost (-0,21) sprejetje/distrakcija (0,21) telesni jaz (-0,25). premeščanje/regres (-0,21) težnja k socialni zaželenosti (0,22) senzitizacija (-0,34) konstruktivna akcija (0,46) mobilizacija notranjih rezerv (0,24) emocionalni jaz (0,28) socialni jaz (0,22). Korelacije dimenzije represivnost-senzitizaeija s spoprijemanjem in samospoštovanjem pri moških. 1. Senzitizacija prcmcščanjc/rcgres (0,25) zanikanje (-0,27) represija (slab spomin) (0,21) konstruktivna akcija (-0,21) domišljijska gratifikacija (0,31) samokritičnost (0,26) telesni jaz (-0,26) emocionalni jaz (0,55) socialni jaz (-0,33). 2. Pripisovanje socialno zaželenih lastnosti premeščanje/regres (-0,26) projekcija (0,31) reakcijska formacija (0,26) težnja po socialni zaželenosti (0,34). 3. Težnja po socialni zaželenosti premeščanje/regres (-0,39) reakcijska formacija (0,34) zanikanje (0,22) pripisovanje soc. zažel. (0,34) domišljijska gratifikacija (-0,23) telesni jaz (-0,22). 4. Represivnost iskanje socialne podpore (-0,22) socialni jaz (-0,22). Korclacija dimenzije represivnost-senzitizaeija s spoprijemanjem in samospoštovanjem pri ženskah 1. Težnja po socialni zaželenosti premeščanje/regres (-0,27) reakcijska formacija (0,24) zanikanje (0,23) priznavanje soc. nezažel. (-0,34) sprejetje/distrakcija (-0,20) konstruktivna akcija (0,35) mobilizacija notranjih rezerv (0,23). 2. Scnzitizacija premeščanje/regres (0,34) reakcijska formacija (0,24) zanikanje (0,34) sprejetje/distrakcija (0,26) konstruktivna akcija (-0,37) emocionalni jaz (-0,66) socialni jaz (-0,37) telesni jaz (-0,31) samozavest (-0,24). 3. Represivnost 4. Priznavanje socialno nezaželenega vedenja Korelacije načinov spoprijemanja 1. Sprejetje/distrakcija 2. Konstruktivna akcija 3. Domišljijska gratifikacija 4. Samokritika 5. Iskanje socialnc podpore Korelacijc načinov spoprijemanja 1. Sprejetje/distrakcija 2. Konstruktivna akcijc kompenzacija (-0,21) iskanje socialne podpore (-0,49). prcmeščanjc/rcgres (0,36) težnja po socialni zaželenosti (0,34) emocionalni jaz (-0,25) socialni jaz (-0,22). OM in samospoštovanjem pri moških domišljijska gratifikacija (0,39). senzitizacija (-0,21) samokritika (0,22) socialni jaz (0,23) telesni jaz (0,24). premeščanje/regres (0,26) senzitizacija (0,31) priznavanje socialno nezažel. (-0,23) sprcjetjc/distrakcija (0,39) socialni jaz (-0,34) emocionalni jaz (-0,34) telesni jaz (-0,22). projekcija (0,22) senzitizacija (0,21) konstruktivna akcija (0,22) socialni jaz (-0,21) emocionalni jaz (-0,25). represivnost (-0,22). : OM in samospoštovanjem pri ženskah kompenzacija (0,21) senzitizacija (-0,20) težnja k socialni zaželenosti (0,26) emocionalni jaz (-0,27) telesni jaz (-0,26). premeščanje/regres (-0,29) zanikanje (0,46) težnja po soc. zaželenosti (0,35) senzitizacija (-0,37) mobilizacija notranjih rezerv (0,42) emocionalni jaz (0,33) 3. Kognitivna predelava 4. Mobilizacija notranjih rezerv 5. Iskanje socialne podpore telesni jaz (0,25) samozavest (0,24). socialni jaz (0,22). zanikanje (0,24) težnja k soc. zaželenosti (0,23) konstruktivna akcija (0,42). represivnost (-0,49). INTERPRETACIJA Pri interpretaciji sem se usmerila predvsem na to, da bi s pomočjo povezav med posameznimi OM, slogi spoprijemanja in samospoštovanjem poskušala sklepati na funkcionalnost oziroma zrelost posameznih oblik vedenja. Za ugotavljanje dejanske učinkovitosti v specifični situaciji osebnostni korelati seveda ne zadostujejo, lahko pa nam pomagajo odgovoriti na vprašanje, pri kakšni vrsti osebe lahko pričakujemo prevladovanje tega ali onega sloga. Oglejmo si najprej, kako se različni OM povezujejo z drugimi vidiki obnašanja pri študentih. Premeščanje/regres vključuje pomanjkanje samokontrole in frustracijske tolerance, skupaj s težnjo po neposrednem agresivnem odreagiranju. Povezuje se z nizkim socialnim in emocionalnim samospoštovanjem, odsotnostjo težnje po socialni zaželenosti ter z nagnjenostjo k domišljijski gratifikaciji. Zelo visoka je negativna korelacija z reakcijsko formacijo, pa tudi z represivnostjo. Rezultati so v skladu s pričakovanji, saj pričujoča OM služita predvsem sproščanju impulzov, ki je možno le ob razmeroma nizki samokontroli oziroma represivnosti. Projekcija se nanaša na zavračanje ljudi, ki so opisani kot sovražni, sebični, neiskreni, nemoralni, dominantni itd. Projekcija je nekoliko zrelejša od premeščanja in regresa ter korelira s težnjo po socialni zaželenosti, samokritičnosti ter nizkim telesnim samospoštovanjem. Ravno nizko samospoštovanje, ki je v otroštvu usmerjeno na telo, naj bi bilo tisto, ki spodbudi uporabo projekcije. Reakcijska formacija se nanaša na zavračanje seksualnosti v obliki pornografije, golote in opolzkega izražanja, kot tudi na zavračanje izrazov agresivnosti. Povezana je s težnjo po socialni zaželenosti, represivnostjo, negativno pa se povezuje s premeščanjem in regresom. Tudi ti rezultati se skladajo s pričakovanji, saj reakcijska formacija zahteva že dokaj razvito delovanje represije in je zato zrelejši mehanizem od prejšnjih. Zanikanje označujejo opisi hladnokrvnega reagiranja na emocionalne situacije in kaže na splošno pomanjkanje čustvene odzivnosti. Zanimivo je, da korelira z dokaj funkcionalnimi atributi, kot so visoko socialno in emocionalno samospoštovanje, nizka stopnja senzitizacije, itd. Najdemo tudi negativno korclacijo z represijo, ki je opredeljena kot pozabljanje emocionalnega gradiva. Obraten odnos med zanikanjem in represijo lahko pričakujemo tudi na osnovi teorije, saj omenjena mehanizma kljub navidezno podobnim rezultatom (čustvena zavrtost) temeljita na drugačnih principih. Zanikanje je bolj površinsko in deluje na zaznavni ravni, represija pa naj bi bila globlja.Pri študentkah so korelacije premeščanja/regresa in reakcijske formacije podobne kot pri njihovih moških kolegih. Zanikanje se povezuje z nekaterimi enakimi značilnostmi, hkrati pa še z nekaterimi izrazito funkcionalnimi vidiki, kot so: konstruktivna akcija, mobilizacija notranjih rezerv, visoko emocionalno in socialno samospoštovanje itd. Očitno je torej, da je zanikanje pri ženskah bolj funkcionalen mehanizem kot pri moških. Vendar pa je treba pripomniti, da sc postavke pri obeh spolih v skrajšani varianti razlikujejo, pri čemer je pri ženskah poudarek na optimizmu, premagovanju ovir ipd. Dimenzija represije-senzitizacijc jc razpadla na dva faktorja. Senzitizacija sc pri obeh spolih povezuje dokaj podobno: značilne so negativne korelacije s telesnim, čustvenim in socialnim samospoštovanjem, pri ženskah pa tudi s samozavestjo. Pozitivne korelacije so se pojavile s premeščanjem/regresom, rcakcijsko formacijo (pri ženskah), pri moških pa s samokritičnostjo. Korelacijc z zanikanjem so negativne, podobno tudi s konstruktivno akcijo. Vse to se sklada z že znanimi opisi senzitizerjev, zanimivo pa je, da smo vse te podatke dobili že na osnovi 5 postavk, ki pa so bile skrbno izbrane. Za oba spola je skupen tudi faktor represivnosti (tega moramo razlikovati od represije, ki se nanaša na slab spomin). Značilna lastnost je čustvena zavrtost in se negativno povezuje z iskanjem socialnc podpore, pri ženskah jc ta povezava še posebej izrazita. Pri ženskah se represivno negativno povezuje tudi s kompenzacijo, pri moških pa s socialnim samospoštovanjem. Težnja po socialni zaželenosti, ki se kaže kot zanikanje nezaželenega, a verjetnega vedenja, se pri obeh spolih negativno povezuje s premeščanjem/regresom, pozitivno pa z reakcijsko formacijo in z zanikanjem. Pri ženskah se povezuje šc s konstruktivno akcijo in mobilizacijo notranjih rezerv, pri moških pa s pripisovanjem socialno zaželenih lastnosti sebi. (Korclacija je le 0,34, zato lahko upravičeno trdimo, da sta to dve različni lastnosti, kot jc ugotovil že Marlowe.) Pri moških se povezuje tudi z ugodnim telesnim samospoštovanjem. Na splošno lahko rečemo, da se težnja po socialni zaželenosti povezuje s funkcionalnimi značilnostmi, kar se sklada z navajanji v literaturi. Pri moških se je pojavil faktor: pripisovanje socialno zaželenih lastnosti sebi, ki korelira s projckcijo, rcakcijsko formacijo, težnjo po socialni zaželenosti, negativno pa s premeščanjem/regresom. Vse te lastnosti kažejo dokaj kontrolirano osebnost, ki ohranja (pretirano) dobro mnenje o sebi s pomočjo projekcijc. Pri ženskah pa sc je pojavil drugačen faktor, in sicer: priznavanje socialno nezaželenega vedenja. To je klasična lestvica iskrenosti. Pozitivno korelira s premeščanjem/regresom, negativno pa z emocionalnim in socialnim samospoštovanjem, kot tudi s težnjo po socialni zaželenosti. Vidimo torej, da sc ta faktor povezuje z dokaj neugodnimi atributi. Dejstvo, da se iskrenost povezuje s psihološko manj funkcionalnimi lastnostmi, so potrdili tudi drugi raziskovalci. Ogledali si bomo še korelacijc faktorjev spoprijemanja, najprej pri moških. Prvi faktor je sprejemanje/distrakcija in vključuje težnje, da na problem pozabimo, gremo počivat, se delamo, kot da se ni nič zgodilo itd. Edina korclacija se jc pojavila z domišljijsko gratifikacijo, ki se nanaša na dnevno sanjarjenje, mišljenje na osnovi primarnega procesa ter sovražne fantazije. Obema faktorjema je skupna pasivna naravnanost. Domišljijska gratifikacija korelira tudi z različnimi drugimi neugodnimi značil- nostmi. Najizrazitejše so negativne korelacije s socialnim, emocionalnim in telesnim samospoštovanjem. Pozitivni korclaciji sta sc pojavili s premeščanjem/regresom in senzitizacijo. Mnogi avtorji poročajo, da pasivno spoprijemanje uporabljajo predvsem nezreli in nevrotični posamezniki. Billings in Moos (1981) poročata, da je spoprijemanje, za katerega je značilno izogibanje problemu, povezano z različnimi psihološkimi pomanjkljivostmi. Pravniki, ki so doživljali življenjsko krizo, so uporabljali več izogibal-nih strategij in kazali več simptomov psihične napetosti (Kobasa, 1982). Parkcsova (1986) poroča, da skrajni nevrotiki kažejo konsistentno nizko raven aktivnega spoprijemanja nc glede na zahteve situacije. Samokritika kot strategija spoprijemanja seje pojavila samo pri moških. Vključuje premlevanje problema, iskanje lastne krivde, kot tudi sprejemanje odgovornosti. Povezuje se z mešanimi značilnostmi. Po eni strani korelira z nizkim socialnim in emocionalnim samospoštovanjem ter senzitizacijo, po drugi pa s konstruktivno akcijo in projekcijo. Konstruktivna akcija jc slog spoprijemanja, ki je usmerjen na problem. Vključuje vztrajnost, pripravljenost borili se s preprekami ter postopno, sistematično delovanje v skladu s pogoji. Povezuje se z visokim socialnim in telesnim samospoštovanjem, negativno pa s senzitizacijo. Rezultat sc sklada z ugotovitvijo Parkcsove (1984), da samozavestne osebe bolj pogosto uporabljajo aktivne strategije, manj pogosto pa izogibanje. Pri moškem vzorcu najdemo šc eno funkcionalno strategijo: iskanje socialne podpore. Negativno se povezuje z represivnostjo. V tej zvezi velja omeniti ugotovitev Parkesove (1985), da velika količina socialne pomoči vzpodbuja aktivno spoprijemanje pri ekstravertiranih, pri introvertiranih pa ga zavira, ker reševanje problema potem preložijo na druge. Naši rezultati so dokaj podobni drugim ugotovitvam še v enem vidiku. Prvotni namen raziskav spoprijemanja jc bil, da bi odkrili učinkovite strategije spoprijemanja, vendar se vedno znova izkaže, da jc večina slogov, ki jih najdemo, nefunkcionalnih. Morda je take sloge lažje meriti, ali pa v življenjskih situacijah dejansko prevladujejo. Na osnovi pričujoče raziskave ni mogoče zaključiti, da je neka strategija kot laka nefunkcionalna. Dejstvo pa je, da sc mnoge od njih povezujejo z neugodnimi osebnostnimi lastnostmi. Kaj to pomeni, še ni povsem jasno. Kateri so tisti psihološki mehanizmi, prek katerih osebnost vpliva na spoprijemanje? Nekateri avtorji (Kobassa) navajajo prepričanje, angažiranost, zaznano učinkovitost, ipd., kar tvori konstrukt osebnostne čvrstosti (hardiness). Schcier (1986) navaja kot odločilni dejavnik optimizem. V vzorcu študentk seje pojavilo več funkcionalnih strategij spoprijemanja kol pri njihovih kolegih. Razen sprcjetja/distrakcije, ki je povezana z nizkim emocionalnim in telesnim samospoštovanjem, pa tudi z nekaterimi ugodnejšimi vidiki obnašanja, kot npr. kompenzacija, težnja k socialni zaželenosti, negativna korclacija s scnzitizacijo, imajo druge strategije bolj ali manj ugodne korelate. Konstruktivna akcija ima podobne korelate kot pri moških, z dodatno, dokaj izrazito korelacijo z zanikanjem ter mobilizacijo notranjih rezerv. Slednja korelira tudi z iskanjem socialne podpore. Tudi tu vidimo isto zakonitost: ženske, za katere jc značilna visoka stopnja represivnosti, pomoči ne iščejo. Pri ženskah sc jc pojavil še en faktov: kognitivna predelava, ki je do neke mere podoben moškemu faktorju domišljijske gratifikacije, vendar sc v pomembnih vidikih tudi razlikuje. V njem so vključene nekatere postavke, ki sc nanašajo na čakanje in sanjarjenje, kot tudi take, ki izražajo vero, prepričanje, da se bodo stvari sčasoma uredile, ter upanje v ugodno rešitev problema. Dodatek upanja jc verjetno tisto, kar pomeni bistveno razliko, kot je pokazal Cousins (1988) v svoji knjigi. V isti situaciji, kjer ni možno storiti nič, temveč le čakali (npr. po zdravniškem posegu), imajo osebe, ki ohranijo upanje, bistveno boljšo prognozo, razlike pa so opazne tudi v nekaterih kemičnih procesih. Rezultati torej kažejo, da v ženskem vzorcu vse strategije spoprijemanja korelirajo z bolj ali manj ugodnimi osebnostnimi značilnostmi. Dobljen rezultat jc nepričakovan, saj nisem našla nič podobnega pri drugih avtorjih. Kajjc pripomoglo k takemu rezultatu, nc bi mogla razložiti. Na osnovi podanih rezultatov lahko izvedem nekatere zaključke. Na splošno nisem našla veliko medsebojnih povezav med načini spoprijemanja in OM, mnogo manj, kot sem pričakovala. Tiste korelacije, ki so sc pojavile, sledijo pričakovanemu vzorcu in so teoretično utemeljene. Zrelejši OM korelirajo z bolj konstruktivnimi slogi spoprijemanja. Hipoteza o skupni osebnostni osnovi obeh tipov reakcij je tako le delno potrjena. Izkazalo sc jc, da jc najpomembnejša osebnostna lastnost, na osnovi katere lahko razlikujemo neučinkovite od funkcionalnih slogov, samospoštovanje. Čeprav korelacijc večinoma niso zelo velike, pa navadno več korclacij kaže v isto smer, kar pomeni medsebojno validacijo. VIRI 1. Billings, A: G:, Moos, R. II. The role of coping responses and social resources in attenuating the stress of life events. J. Bch. Med., 1981,4,157-189. 2. Cousins, N. I lead first: The biology of hope. New York, Dutton, 1988. 3. Folkman, S., Lazarus, R. S. Manual for the Ways of coping questionnaire. Consulting Psychologists Press, Palo Alto, 1988. 4. Kobassa, S. C. Commitment and coping in stress resistance among lawyers. J. Pers. Soc. Psychol., 1982,42, 707-717. 5. Lamovec, T. Eksperimentalni priročnik iz psihologije motivacije, emocij, osebnosti in učenja. Ljubljana, FF, 1980. 6. I^amovcc, T. Faktorji samospoštovanja, Anthropos, 1987, 1-2. 7. I^amovec, T. Emocije in obrambni mehanizmi. Zavod RS za produktivnost dela, Ljubljana, 1988. 8. Lamovec, T. Pojmovanje obrambnih mehanizmov nekdaj in danes. Anthropos, 1990, 1-2. 9. Lamovec, T. Pojmovanje obrambnih mehanizmov nekdaj in danes, 2. del Anthropos, 1990, 10. Lamovec, T. Načini spoprijemanja s stresom ("coping"). Anthropos, 1990,5-6. 11. London, H., Exner, J. E. Dimensions of personality. New York, Wiley, 1978. 12. Mc Crac, R. R. Loss, threat, and challenge. J. Pers. Soc. Psychol., 1984, 46, 4. 13. Mead, G. II. Mind, self and society. Chicago, University of Chicago Press, 1934. 14. Parkcs, K. R. Ixicus of control, cognitive appraisal, and coping in stressful situations. J. Pers. Soc. Psychol., 1984,46,655-668. 15. Parkes, K. R. Coping in stressful episodes: The role of individual differences, environmental factors and situational characteristics. J. Pers. Soc. Psychol., 1986, 51, 6, 1277-1292. 16. Plutchik, R. Emotion: A psychocvolutionary synthesis. New York, Harper & Row, 1980. 17. Schcier, M. F., Weintraub, J. K., Carver, C. S. Coping with stress: Divergent strategies of optimists and pessimists. J. Pers. Soc. Psychol., 1986, 51, 6, 1257-1264. 18 Stone, A. A., Nealc, J. M. New measure of daily coping: Development and preliminary results. J. Pers. Soc. Psychol., 1984,46,4. 19. Šali, B. Dušcvnost bolnic z malignim tumorjem v dojki, Ljubljana, Onkološki inštitut, 1978. Proučevanje individualnih razlik v sposobnostih: metoda treninga NORBERTJA UŠOVEC POVZETEK Namen raziskave je bil ugotoviti, ali je mogoče z metodami treninga, usmerjenimi v metakognieijo, izboljšati reševanje problemov poprečnih reševalcev. Izdelana sta bila dva eksperimenta, v katerem je sodelovalo 28 poskusnih oseb. Dobljeni rezultati nakazujejo, da je trening izboljšal reševanje problemov. Največji napredki so se pojavili pri reševanju dobro definiranih problemov. ABSTRACT INDIVIDUAL DIFFERENCES IN ABILITIES: A METHOD OF TRAINING The aim of the study was to develop a training programme for enhancing problem solving. The instructions aimed at metacognition and strategy flexibility. Conducted were two experiments. Twenty-eight students participated in the training. The results showed that the training effected most problem solving of ill-defined problems. Metode preučevanje individualnih razlik v sposobnosti, ki izhajajo iz teorije informacijske predelave, bi lahko razdelili v dve skupini: na metode opazovanja in metode vplivanja. V prvo skupino sodijo: pristop kognitivnih korclatov (Hunt s sodclavci, 1981), metoda kognitivnih komponent (Sternberg, 1985) in preučevanje razlik med eksperti in novinci (Chi, Glasser in Rees, 1982). V drugo skupino sodi metoda kognitivnega treninga. Proučuje se, v kolikšni meri je mogoče nekoga naučiti uspešnih tehnik reševanja problemov. Na ta način se skuša dokazati, da ti proccsi obstajajo, in da so pomembni za uspešno mišljenje. V raziskavah sem v glavnem uporabljal metodo opazovanja, s katero sem skušal ugotoviti, katere komponente mišljenja vpivajo na uspešno reševanje problemov. Proučeval sem komponente, kot so hemisferičnost (Jaušovec, 1985 ), hcvristično in epistemično strukturo in nekognitivne komponente (Jaušovec, 1987), čustva (Jaušovec, 1991 a), metakognieijo (Jaušovec, 1991 b) in nazadnje fleksibilno rabo strategij (Jaušovec, 1991 c). V teh raziskavah sem primerjal eksperte in novince ali nadarjene in povprečne osebe. Osnovne ugotovitve teh raziskav so naslednje: Dobri reševalci problemov razpolagajo z več znanja o problemih in bolje sledijo svojemu razmišljanju. (Npr. probleme klasificirajo po notranjih značilnostih: to so problemi, ki jih je treba postopno reševati.) Posledica tega je, da so med reševanjem problema sposobni ugotoviti, da jih izbrana pot nc bo privedla do cilja in jo morajo spremeniti. Izberejo nov pristop, kar odraža večjo fleksibilnost v razmišljanju. Z druge strani slabi rešcvalci problemov le malo vedo o problemih in o tem, kako jih jc moč rešiti. (Npr. probleme klasificirajo bolj po zunanjih karakteristikah: to so problemi, kjer je treba nekaj zračunati, narisati ipd.) Nadalje slabi reševalci ne sledijo svojemu razmišljanju. Posledica tega je, da izberejo nek pristop reševanja, ki ga ne menjajo, čeprav je razvidno, da jih ne bo pripeljal do rešitve. Tak pristop reševanja bi lahko opredelili kot miselno rigidnost. Vprašanje, ki se zastavlja, je, ali jc mogoče slabe reševalcc naučiti strategij, ki jih uporabljajo eksperti ali nadarjeni posamezniki, in na ta način izboljšati njihovo reševanje problemov? V preteklosti je bilo izdelanih več takih treningov (Wickelgren, 1974 , Rubinstein, 1975). Ti pristopi so bili usmerjeni v glavnem k reševanju dobro definiranih problemov, takih, s katerimi se srečujemo v matematiki in naravoslovju. Pokazalo seje, da treningi pozitivno vplivajo na testne dosežke. V novejšem času seje interes raziskovalcev usmeril predvsem v razvijanje reševanja problemov na različnih področjih. Pri tem izstopata predvsem matematika (Schoenfeld, 1979, 1983, 1985) in razumevanje tekstov (Brown in Palinesar, 1989, Palincsar, 1986). Težava, ki je povezana s takimi treningi, je, da se osebe sicer naučijo novih strategij, a jih v dani situaciji ne uporabljajo. Ta težava jc po mojem mnenju vezana predvsem na način, kako sc trening uvaja in kakšno korist vidi trenirani v uporabi naučenih strategij. Namen te raziskave je bil izdelati trening, s katerim bi izboljšali reševanje problemov poprečnih reševalcev. Pri izdelavi treninga sem izhajal predvsem iz ugotovitev, zbranih v zgoraj opisanih raziskavah. Trcnig je bil usmerjen k splošnim strategijam in metakogniciji, ki so potrebne za reševanje različnih tipov problemov (dobro in slabo definiranih). Izdelana sta bila dva eksperimenta. EKSPERIMENTI. V prvem eksperimentu me je zanimala vsebina treninga (katere informacije vključiti v tečaj) in način posredovanja teh informacij. Vsebino treninga so določale prejšnje raziskave. V treningu sem posredoval naslednje elemente metakognicije: - Znanje o problemih. Osebe so bile seznanjene s karakteristikami dobro in slabo definiranih problemov in problemov z vpogledom. Za različne probleme so morale določiti začetno in končno stanje problema ter operatorje za reševanje problema. Probleme so morale klasificirati v tri kategorije in svoj izbor razložiti. V eni od lekcij so bile osebe seznanjene z glavnimi težavami pri reševanju problemov in z metodami, kako se izogniti rigidnemu reševanju problemov in povečanju kapacitete kratkotrajnega spomina (izdelava ustreznih modelov problema). - Znanje o strategijah reševanja problemov. Osebe so bile seznanjene z naslednjimi strategijami reševanj: modeli, vmesni cilji, vzvratno reševanje, sklepanje, preverjanje hipotez (opredeljevanje ciljne situacije) in analogije. Vsaka strategija je bila posredovana s primeri iz vsakdanjega življenja in trenirana na enostavnih primerih. - Znanje o tem, kdaj in kako sc posamezne strategije uporabljajo. Osebe so reševale različne probleme. Najprej so morale problem opredeliti, nato pa najti zanj najustreznejšo strategijo. Navodila za reševanje so bila posredovana pisno. Knjiga A4 formata je obsegala 43 strani in je bila razdeljena v 5 lekcij. Vsaka lekcija je trajala 90 minut in je bila individualno posredovana. Metoda učenja je temeljila na teoriji Vigotskega (1977) in njegovi coni proksimal-nega razvoja. Izspostavljeni so bili naslednji vidiki učenja in poučevanja: - Vsi višji spoznavni procesi imajo socialni značaj. Znanje in kognitivni procesi se posredujejo v socialni interakciji. - Proksimalni razvoj je vrsta skupne aktivnosti med inštruktorjem in učencem. V tem procesu so njune vloge komplementarne. - Inštruktor jc demonstriral znanje in strategije, ki so vpletene v reševanje problemov. Oblike, ki sem jih uporabljal so bile: učencu povedati, kaj mora narediti, postopno voditi učenca skozi reševanje problema, modeliranje (glasno razmišljanje) posameznih načinov reševanja problemov in modeliranje in sprotno razlaganje. Te metode dajo učencu možnost, da rešuje probleme, ki jim sam ne bi bil kos (Day, Cordon in Kerwin, 1989). Kot model uspešnega načina reševanja problemov so v eksperimentu služili tudi protokoli glasnega razmišljanja nadarjenih dijakov, ki so reševali različne probleme. - Inštruktor je učencu pomagal rešiti problem tako, da jc zmanjševal kognitivni balast, posredovan v navodilih problema. V praksi je to pomenilo, da je inštruktor naredil tiste dele problema, ki jim učenec ni bil kos, učencu pa dovolil, da jc sam rešil tisto, kar je zmogel. - S tem, ko je učenec postajal vse bolj kompetenten, je inštruktor zmanjševal svoj vpliv na proces učenčevega reševanja problemov. Metoda Vzorec in materiali. Osebe, ki so sodelovale v eksperimentu, so bile izbrane iz večje skupine na osnovi dosežkov pri testu reševanja problemov. Izbranih jc bilo 16 poprečnih študentov. Najprej so osebe rešile 6 problemov, na retestu pa 3 probleme. Na teh sesijah so osebe, medtem ko so reševale probleme, glasno razmišljale. Po enoletnem premoru so osebe sodelovale na treningu. Za tako dolg interval sem se odločil, da bi zmanjšal vplive prvega testiranja na retest, saj so bili uporabljeni enaki problemi. V trenigu jc sodelovalo le 10 študentov in lc 8 jih je med reševanjem glasno razmišljalo. Trije problemi, ki smo jih uporabili na retestu, so bili: problem Sinov, ki sodi v skupino problemov s vpogledom, problem Raketa, ki sodi v skupino dobro definiranih problemov, in problem Številke, kije slabo definiran. Problem Sinov (Rubinstein, 1975): Čez mnogo let sta se srečala dva reševalca tega problema na cesti. Spodaj je povzet njun pogovor: Mož 1: Da, sem poročen in imam tri sinove. Mož 2: To je krasno! Koliko so stari? Mož 1: No, zmnožek njihovih starosti je enak 36. Mož 2: Hm, to mi ne pove veliko. Daj mi še en podatek. Mož 1: Dobro. Vsota njunih starosti je enaka številki na zgradbi nasproti. Mož 2: (Po daljšem razmišljanju in s pomočjo papirja in svinčnika.) A, že imam, vendar potrebujem še en podatek. Mož 1: Naj bo, najstarejši ima rdeče lase. Koliko so stari sinovi Moža 1? Problem Raketa (Rubinstein, 1975) Raketa bo poletela z Zemlje na planet X. Potovanje traja 5 dni. Raketa ima rezervoarje za gorivo, ki držijo lc gorivo za tridnevni polet. Postaje za gorivo 1,2 in 3 so 1, 2 in 3 dni leta oddaljene od Zemlje. Postaje so prazne, na Zemlji pa je neomejena količina goriva. Raketa lahko pusti gorivo na postajah 1,2 in 3. Koliko znaša minimalno število dni, potrebnih, da raketa doseže planet X? Problem Številke (Jaušovec, 1991): Zakaj imajo številke: 1234567890 takšno obliko, kot jo imajo, in ne drugačno? Postopek. Protokoli glasnega razmišljanja so bili razdeljeni v segmente po 20 sekund. To razporeditev je omogočila elektronska ura, povezana z magnetofonom, ki je vsakih 20 sekund proizvedla bip-ton. Tako dobljeni segmenti so bili analizirani s taksonomijo, ki je obsegala 10 strategij (Jaušovec, 1991). Spodaj so podane osnovne definicije posameznih strategij s primeri, vzetimi iz protokolov glasnega razmišljanja, dobljenimi na enem predhodnih eksperimentov: 1. Vmesni cilji: Problemski prostor se razdeli na več vmesnih ciljev, skratka, razdeli se na več manjših problemov, ki sc rešujejo drug za drugim, da se pride do končne rešitve (Mayer, 1983). "Produkt njihovih starosti jc enak 36... Najprej, katera števila dajo 36. Ta števila so lahko 1, 2, 3... in njihove kombinacije." 2. Vzvratno reševanje: Te strategije so usmerjene k cilju in ga jemljejo kot izhodiščno točko reševanja. Oseba začne s ciljem in skuša izdelati problemska stanja, iz katerih jc nastalo ciljno stanje (Wickelgren, 1974). "Na postaji dve mora raketa imeti 2 enoti goriva plus eno...zdaj koliko goriva mora biti na postaji ena... tam morajo bili 3 enote goriva..." 3. Modeli: Model jc abstrakten opis problema, je enostavnejša predstavitev bolj kompleksnih odnosov, oblik, proccsov in funkcij v materialnem svetu in svetu idej (Rubinstein, 1975). "Torej, a . b . c = 36... Vsota njihovih starosti je enaka številki na zgradbi nasproti. Dobro, a + b + c = številka na zgradbi." 4. Sklepanje: Večina problemov posreduje nekaj informacij v implicitni obliki. Rcševalcc mora sam s sklepanjem izluščiti te podatke (Wickclgrcn, 1974). "Vsota njihovih starosti je enaka številki na zgradbi nasproti... torej mož vidi to številko, ve, kolikšna je in še zmerom potrebuje podatek, da bi ugotovil natančne starosti... torej mora biti več enakih vsot... počakaj, vsota 13 se pojavlja dvakrat..." 5. Poskus in napaka: Pri tej strategiji se operatorji, ki jih dovoljuje problemski prostor, slučajno uporabljajo, dokler se nc doseže cilj (Mayer, 1983) "Če odprem prvi členek in dam vanj drugega, nato odprem, ne zaprem, jc to 5 centov, potem poskusim s tretjim, odprem in dam vanj četrti členek..." 6. Preverjanje hipotez: Prvi korak pri tej strategiji je opredelitev odprtega cilja v bolj natančno opredelitev. Proces se nato nadaljuje s preverjanjem ustreznosti novoopredeljenega cilja. (Doerner, 1983). "Mogoče bi njihovo obliko lahko opredelili s Številom črt, ki so potrebne, da jih zapišemo... ena, to bi šlo, vendar je nemogoče na ta način razložiti 7, 5 je sestavljena iz petih črt ...2 je ena ravna črta in ena kriva...to bi nekako šlo...." 7. Povečanje znanja s priklicom iz spomina. "Nekje sem nekaj bral o teh poskusih z opicami. Kolikor sc lahko spomnim so jih skušali naučiti govorico gluhonemih in nekakšen znakovni jezik. Ena teh opic, zdi se mi, da je bil to Koko, se jc naučila več kot 2000 besed..." 8. Oblikovanje analogije s transformacijo: Do tega pride, če oseba oblikuje neko analogno zamisel B tako, da spremeni danosti situacije A (Clement, 1988). "Če vzamem samo zgornji del številke 2, me ta spominja na srce, na polovico srca, ali če obrnem 3 na glavo, je videti kot dvojka..." 9. Oblikovanje analogije z asociacijo: Za razliko od transformacijske analogije, posameznika situacija A spomni na neko drugo situacijo B, ki se nahaja nekje v spominu (Clement, 1988). "Mislim, da bi jih lahko naučili govora, tako kot učimo dojenčke... eno opico bi osamili in jo dali človeški mami..." 10. Intuicija in vpogled: Intuicija so hipoteze, ki temeljijo na osebnem prepričanju, kadar so argumenti skriti ali negotovi (Bigge in Hunt, 1965). Intuitivno razmišljanje ni postopno in načrtno, ampak temelji na neki implicitni zaznavi. Mislec se dokoplje rešitve, ne da bi se zavedal, kako (Bruner, 1960). "To je težko... če odpre en členek... eden tukaj... oh, odpre vse tri členke, ja, v enem kosu odpre vse tri členke...tako". Za vsako osebo je bilo določeno število strategij, ki jih je uporabila, in čas (izražen v procentih) trajanja uporabe posamezne strategije. Rezultati in interpretacija Primerjava rezultatov reševanja problemov je pokazala, da so študenti po treningu rešili več problemov kot pred treningom (t(9, N = 10) = 6.13, p .001). V številu strategij, ki so jih poskusne osebe uporabile pred in po treningu, ni bilo statistično pomembnih razlik. Pokazal se je le trend, da so trenirane osebe uporabile več različnih strategij. Analiza relativnih časov uporabe strategij pred treningom je pokazala, da med problemi ni bilo pomembnih razlik. Osebe so za vse tri tipe problemov uporabile podobne strategije. Po treningu so se pokazale pomembne razlike za strategije: vmesnih ciljev, izdelave modela, sklepanja in preverjanja hipotez (p < .05). SLIKA 1-4: Relativna časovna razporeditev trajanja uporabe posameznih strategij pred in po treningu. STRATEGIJA VMESNIH CILJEV 26.1 Raketa Številke VRSTA PROBLEMA Sinovi 100% 80% --60% --40% --20% 0% STRATEGIJA IZDELAVE MODELOV 21.5 Raketa Številke VRSTA PROBLEMA I Pred treningom | ["""I Po — treningu 0% STRATEGIJA PREVERJANJA HIPOTEZ 57.4 --1- H- Raketa Številke VRSTA PROBLEMA Sinovi Pred treningom | Po treningu 100% STRATEGIJA SKLEPANJA 80% - H Pred treningom 60% - lili Po treningu Raketa Številke VRSTA PROBLEMA Sinovi Sinovi S slik 1 do 4 jc razvidno, da so trenirani študenti uporabili ustrezne strategije za posamezne tipe problemov. Strategijo vmesnih ciljcv so najpogosteje uporabili za reševanje dobro definiranega problema Rakete, manj pa za reševanje problema z vpogledom Sinovi. Tc strategije pa sploh niso uporabili za reševanje slabo definiranega problema številk. Podobna je bila razporeditev rezultatov za strategiji izdelave modela in sklepanja. Z druge strani pa je bila strategija preverjanja hipotez najpogosteje uporabljena za reševanje slabo definiranega problema. Poleg kvantitativnih razlik, so se pokazale tudi kvalitetivne. Te razlike so bile najizrazitejše za strategije, ki sc uporabljajo za reševanje dobro definiranih problemov: strategija vmesnih ciljcv in izdelave modelov. Pred treningom so osebe izdelale model na osnovi večkratnega branja problema. Ta model ni bil enostavnejša reprezcntacija problema, ali problem, preveden v jezik, ki ga oseba razume, ampak zgolj skupek stavkov, ki jih je oseba našla v navodilu problema. Tak model ni imel bistvenega vpliva na potek reševanja, ki je bilo v glavnem tipa poskus- nap.ika, ali neka intuitivna rešitev (glej spodnji primer). Primer 1 (pred treningom) (Bere problem) Kako? Raketa leti z Zemlje na planet X... ja, že, samo kako? To ni jasno. Kaj pomeni, da raketa lahko pusti gorivo na postajah 1,2, in 3? Zakaj bi raketa to počela? Zakaj bi raketa to počela? Postaje so prazne... OK, to je vsaj jasno. Koliko... kaj pomeni to, raketa bo vozila gorivo na tc postaje? Kako pa naj potem pride na planet X? (Bere problem.) Potovanje traja 5 dni... Postaje za gorivo so... prva postaja en dan... tretja postaja je tri dni stran... zveni logično. Torej tam ni goriva, gorivo jc na zemlji... Kolikšno jc minimalno število dni...Kakšno vprašanje je to...pet dni, kaj pa drugega...Potovanje traja 5 dni. Kot kaže spodnji primer, so osebe po treningu izdelale ustreznejše modele, na osnovi katerih so izbrale vmesne cilje in nato prešle v postopno reševanje problema. Primer 2 (po treningu) (Bere problem) Postaje so 1,2 in 3 dni leta oddaljene od zemlje. Planet X je tam... Še cn pomemben podatek je, da raketa drži gorivo za 3 dni. Torej to so te tri postaje. Postaje so prazne, to jc tudi pomembno. Kako bo zdaj raketa nadaljevala? Moram najti nek vmesni cilj. Kakšen naj bi ta vmesni cilj bil? Mislim, da bi bilo najbolje, da napolnim te postaje. To je prvi korak. Napolniti moram te postaje v treh dnevih za dvodnevni polet.... ja, Napolnil jih bom z gorivom z Zemlje. Raketa napolni gorivo in gre... na postajo ena, tam pusti eno enoto goriva in gre nazaj... ima gorivo za tri dni, torej lahko pride nazaj na zemljo, cn dan do postaje , tam pusti gorivo za cn dan in cn dan nazaj... Za slabo definirani problem Številk sc v protokolih glasnega razmišljanja pred in po treningu niso pokazale tako velike razlike. Trenirane osebe so sicer v glavnem uporabljale strategijo preverjanja hipotez. Natančneje so opredelile cilj reševanja in našle vidik, ki so ga lahko povezale s svojimi spominskimi shemami. V nobenem primeru pa niso uporabile analognega razmišljanja. Vzrok temu bi lahko delno iskali v sami zgradbi treninga, ki je temeljilo na Shankovem (1982) modelu spomina. Osnova tega modela je zgradba TOP, ki na osnovi skupnih ciljcv in karakteristik dveh danosti posamezniku omogoči analogni sklep. Tak model je uspešen lc, če oseba razpolaga z ustreznimi spominskimi strukturami. Če temu ni tako, analogna zveza ni možna. Novejše raziskave Clcmenta (1988) so pokazale, da je možna analogna zveza tudi tako, da se dani dražljaj spremeni v obliko, sorodno neki spominski shemi. Ta princip smo skušali upoštevati v zgradbi treninga, ki smo ga posredovali v drugem eksperimentu. V protokolih glasnega razmišljanja oseb pred in po treningu smo skušali identificirati metakognitivne izjave. Kot take smo šteli vse izjave, ki so se nanašale na načrtovanje reševanja problema in vrednotenje lc tega. Analiza jc pokazala, da so pred treningom le 3 osebe dale 4 metakognitivne izjave, po treningu pa je 7 študentov dalo 35 meta-izjav (T(7, n = 8) = 3.49, p .01). Na osnovi rezultatov lahko zaključimo, da jc trening vplival na fleksibilno rabo strategij in na mctakognicijo, kar jc povečalo sposobnost študentov pri reševanju problemov. Nadalje se jc pokazalo, da jc enostavneje vplivati na reševanje dobro definiranih problemov, kot na reševanje slabo definiranih. To jc razumljivo, saj jc naše vedenje o tem, kako sc rešujejo tovrstni problemi, mnogo skromnejše. Nadalje jc za reševanje slabo definiranih problemov tudi pomembno, s kakšnim znanjem razpolagamo. EKSPERIMENT 2 Namen drugega eksperimenta jc bil izboljšati in nadgraditi trening, ki sem ga uporabil v prvem eksperimentu. Poudarek jc bil predvsem na vplivanju na reševanje slabo definiranih problemov in na posredovanje vsebin, ki bi izboljšale analogno reševanje problemov. Trcnig jc bil razdeljen v deset lekcij, ki so bile posredovane študentom v 22 šolskih urah. Knjižica, ki so jo dobili študenti, je obsegala 90 strani. V trening je bila vključena dodatna vsebina, ki se je nanašala na sledenje reševanja problemov. To smo skušali študentom posredovati s tehniko parnega reševan ja. Pri tem en študent na glas rešuje problem, drugi pa sledi njegovemu razmišljanju in ga skuša opozoriti na napake v reševanju problema. Za slabo definirane probleme smo uporabili spremenjeno verzijo, kjer jc študent poslušalce skušal reševalcu pomagati s sugestijami in spominskimi podatki, na katere rešcvalcc ni pomislil. Metoda posredovanja treninga jc bila nekoliko modificirana verzija metode, ki sem jo uporabil pri uvajanju treninga v eksperimentu 1. Lckcijc niso bile individualno posredovane, ampak skupinsko. Za tak način sem sc odločil zaradi povečanega števila študentov, ki so sodelovali v drugem eksperimentu. Metoda Vzorec, inštrumenti in postopek. V eksperimentu jc sodelovalo 21 študentov Pedagoške fakultete v Mariboru. Postopek in instrumenti so bili enaki kot v prvem eksperimentu. Rezultati in interpretacija Analiza rezultatov je pokazala podobne vplive treninga kot v prvem eksperimentu. V tabeli 1 so povzeti nekateri od pokazateljev. TABELA 1 Razlike v merjenih variablah pred in po treningu Variabla pred PO treningom treningu M SD M SD Testni dosežek 7.67 1.79 9.00 2.10 Meta-izjave 62 1.02 4.76 3.54 Število uporabljenih strategij 3.86 1.08 5.48 1.12 Kot je razvidno iz tabele, se je po treningu povečala uspešnost študentov za reševanje problemov (t(20, n = 21) = 4.13, p .001). Nadalje seje pokazalo, da so študenti po treningu uporabili več različnih strategij za reševanje posameznih problemov (t(20, n = 21) = 5.18, p .0001). Po treningu so študenti dajali več meta-izjav (t(20, n = 21) = 5.45, p .0001). Te razlike so bolj izražene kot v prvem eksperimentu, kjer se niso pokazale razlike v številu uporabljenih strategij pred in po treningu. Vzrok temu je gotovo v intenzivnejšem in obsežnejšem treningu. Razlike so se pokazale tudi v analizi časovnih sekvcnc uporabe posameznih strategij v odvisnosti od tipa problema. Razlike so bile največje za strategije vmesnih ciljev, preverjanja hipotez in priklica iz spomina (p .0001). Podobno kot v prvem eksperimentu, je bila osnovna strategija, ki sojo osebe uporabile za reševanje vseh treh problemov pred treningom, poskus-napaka. Izrazitejše razlike med problemi so bile tudi za strategiji izdelave modelov in sklepanje. Te so se s treningom še povečale. Iz teh rezultatov je razvidno, da je trening deloval na strategije, ki so primernejše za reševanje slabo definiranih problemov (preverjanje hipotez in priklic iz spomina). Nadalje sc je pokazalo, da je več oseb po treningu uporabilo strategije analognega reševanja (p .05), kar lahko pripišemo modificirani verziji treninga. Se zmeraj pa jc število ljudi, ki spontano uporabi analogne strategije, majhno. Tega tudi intenzivni trening ni uspel znatneje povečati. Zaključki, ki jih lahko izpeljemo na osnovi drugega eksperimenta, so podobni tem, ki sem jih že podal pri prvem eksperimentu. Zastavlja pa se provokativno vprašanje, ki so ga Shore, Pelletier in Kaizer (1990) oblikovali nekako takole: Ali je mogoče poprečneža naučiti nadarjenosti? LITERATURA Bigge, M.L. and Hunt, M.P. (1965). Psychological foundations of education. New York: Harper and Row. Brown, A,L. & Palincsar, A, S. (1989). Guided, cooperative learning and individual knowledge acquisition. V L,B. Rcsnick (Ed.) Knowing, learning and instruction, (pp. 394-452) Hillsdale, NJ: LEA. Bruner, J.S. (1960). The process of education. Harvard University Press. Chi, M.T.H., Glaser, R, & Rees, E. (1982). Expertise in problem solving. In R.J. Sternberg (Ed.), Advances in the psychology of human intelligence, Vol. 1 (pp. 7-75). Hillsdale, NJ: Erlbaum & Associates. Clement, J. (1988). Observed methods for generating analogies in scientific problem solving. Cognitive Science, 12,563-586. Day, J. A, Cordon, L.A. and Kerwin, M. L. (1989). Informal instruction and development of cognitive skills: A review and critiquc of research. In C.B. McCormick, G. Miller and M. Pressley (Eds.). Cognitive strategy research: From basic research to educational applications (pp. 83-104).New York: Springcr-Verlag. Doerner, D. (1983). Heuristics and cognition in complex systems. In R. Groner, M. Groner & F.W. Bishof (Eds.), Methods of Heuristics (pp. 89-108). Hillsdale: LEA. Hunt, E, Davidson, J. & Lansman, M.(1981). Individual differences in long-term memory access. Memory & Cognition, 9,599-608. Jaušovec, N. (1985) Creativity and cerebral preference: a comparison of writers, art students and low creative individuals. The creative child and adult quarterly. 10,3; str. 182-187. Jaušovec, N. (1987). Individualne razlike v epistcmični in hevristični strukturi in nckognitivnih komponentah med uspešnimi reševalci dobro in slabo definiranih problemov. Anthropos, 5-6, 266-290. Jaušovec, N. (1991 a). Metacognitive instruction enhancing analogical transfer. Paper presented at the Fourth European Conference for Research on Learning and Instruction, Turku, Finland. Jaušovec, N. (1989). Enhancing problem-solving performance. Paper presented at the Third European Conference for Research on Learning and Instruction, Madrid, Spain. Jaušovec, N. (1991 b). Kako uspešneje reševati probleme. Ljubljana: Državna založba Slovenije. Jaušovec, N. (1991 c). Flexible strategy use: A characteristic of gifted problem solving. Creativity Research Journal. 4,4, str. 349-367. Mayer, R. E. (1983). Thinking, problem solving, cognition. New York: Freeman. Palincsar, A. S. (1986). Mctacognitive strategy instruction. Exceptional Children 53, (118-127). Rubinstein, M. F. (1975). Patterns of problem-solving. Engclwood Cliffs, N. J.: Prentice-Hall. Schank, R. (1982). Dynamic Memory: A Theory of Remembering and Learning in Computers and People. Cambridge: Cambridge Univ. Press. Schoenfeld, A. H. (1979) Explicit heuristic training as a variable in problem-solving performance. Journal for Research in Mathematics Education, 10,173-187 Schoenfeld, A. H. (1983). Beyond the purely cognitive: Belief systems, social cognitions, and metacognilions as driving forces in intelectual performance. Cognitive Science, 7,329-363. Schoenfeld, A. H. (1985) Metacognitivc and epistemological issues in mathematical understanding. In E.A. Silver (Ed.), Teaching and learning mathematical problem solving: Multiple research perspectives (pp.361-379). Hillsdale, NJ: Erlbaum. Shore, M. B., Pelleticr, S. and Kaizer, C. (1990). Metacognition, giftednes, and mathematical thinking. Paper presented at the annual meeting of the European Council for High Ability, Budapest, October. Sternberg, RJ., (1985). Gcnerla intellectual ability. In RJ. Sternberg (Ed.) I luman abilities an information- processing approach, (p. 5-30), New York: Freeman and Co. Vigotsky, L (1977). Mišljenje i govor. Beograd: Nolit. Wickelgren, W.A. (1974). How to solve problems: Elements of a theory of problems and problem solving. San Francisco, CA:Freeman. Izvorne poteze osebnosti: sinteza raziskovanj JANEK MUSEK POVZETEK Raziskovanje osebnostnih lastnosti ima v psihologiji že dolgo tradicijo. Pri nas to raziskovanje nekako sovpada z uvajanjem modeme psihologije, v obsežnejši meri pa se uveljavlja zadnjih dvajset let. V prispevku so prikazani raziskovalni rezultati raziskovanj, ki so bila opravljena v okvini izvornih potez oziroma primarnih faktorjev osebnosti. Ti rezultati zajemajo pregled strukture osebnostnih potez, ki je bila analizirana s pomočjo multivariantnih metod (predvsem faktorskih in klastrskih analiz), in pregled povezav izvornih potez 5 temeljnimi kategorijami osebnosti kol so starost, spol, inteligentnost in izobrazba. ABSTRACT SOURCE TRAITS OF PERSONALITY: A SYNTHESIS OF RESEARCH IN SLOVENIA Research of personality traits has a long tradition in psychological science. In the case of Slovenia, this research roughly coincides with the development of modem psychology, with a clear incremental rate in last two decades. The research results concerning the source traits or primary factors of personality are briefly reviewed in the present paper. The first part of the review contains the results of different multivariate analyses of the structure the source traits, conducted mostly by means of factor and cluster analyses. The correlations of the personality factors with the basic personal categories (age, sex, intelligence and education) are also briefly reviewed. ANATOMIJA OSEBNOSTI: IZVORNE POTEZE Vsako raziskovalno področje in raziskovalni pristop imata svojo zgodovino. Raziskovanje osebnosti ima v svetu dolgo tradicijo, pri nas pa sodijo njegovi začetki v petdeseta leta, resni in bolj sistematični poskusi pa se začenjajo šele v sedemdesetih in predvsem v osemdesetih letih. Kljub temu pa segajo ti poskusi na celo vrsto področij osebnosti. Skušal bom prikazati rezultate raziskovanj, ki so zajela primarne osebnostne poteze. Gre za poteze, ki jih je Raymond B. Cattcll označil kot izvorne poteze osebnosti, definiral pa jih je s pomočjo faktorskih analiz velikega števila vprašalniških postavk (Q podatki). Te faktorsko validiranc poteze je nato vključil v znani vprašalnik 16PF. Naš pregled bo obscgcl raziskovanja osebnostne strukture, ki so bila opravljena pri nas s pomočjo tega vprašalnika. Vprašalnik meri 16 izvornih potez osebnosti, ki jih je avtor v raziskavah, ki so se začele že pred 50 leti, ugotovil na podlagi multivariantnih analiz obsežnih vprašalniških podatkov (Q podatki). Med vsemi vprašalniki osebnosti je Cattellov 16PF verjetno skonstruiran na podlagi najbolj obsežnih "vhodnih podatkov" ter njihovih analiz. Lahko bi rekli, da bolj tehtno kot vsi drugi osebnostni vprašalniki razkriva strukturno "anatomijo" odrasle normalne osebnosti. Predstavlja jo v obliki 16 faktorsko določenih dimenzij, ki jih je Cattcll raztolmačil kot primarne strukturne dimenzije osebnosti, z drugim imenom pa jih je označil kot izvorne poteze, da bi jih razlikovali od manj splošnih površinskih potez. Med izvornimi potezami so skoraj vse pomembnejše osebnostne lastnosti s področja ožje osebnostne strukture, ki so jih pred in po Cattellu ugotovili drugi raziskovalci osebnosti, pa tudi nekatere, ki niso bile tako jasno ugotovljene. Poleg lastnosti, ki pokrivajo področje temperamenta (stilistične poteze), je med temi šestnajstimi lastnostmi tudi globalni faktor kristalizirane inteligentnosti (B). Pri nas smo vprašalnik začeli interno in individualno uporabljati okrog leta 1975 (Lamovec, 1980; Pogačnik, 1986). V zadnjih letih je bil v precej raziskavah uporabljen Cattcllov vprašalnik za merjenje osebnostne strukture. Moj namen je, da v tem sestavku prikažem nekaj pomembnejših raziskovalnih rezultatov. Ti podatki bodo vsekakor koristno dopolnilo raziskovalnim rezultatom s področja psihologije osebnosti, ki so bili doseženi z drugačnim instrumentarijem, npr. z Eyscnckovimi vprašalniki osebnosti (predvsem z EOV), s Freiburškim vprašalnikom osebnosti (FVO) in s Plutchikovim testom "Profil indeks emocij" (PIE). S temi rezultati bi lahko nekako zaokrožili raziskovanje osebnostne strukture v našem psihološkem prostoru in tako izpolnili pomembno področje v psihološki predstavitvi osebnosti - res nekoliko pozno, kajti treba je reči, daje v svetu dimcnzionalni, potezni pristop k proučevanju osebnosti (Cattellovo delo pomeni njegov vrhunec) verjetno žc dosegel svoj višek in seje vsaj v tej obliki malce izčrpal. To pa seveda nc pomeni, daje zastarel in odveč, nasprotno, doslej ga ni - vsaj v psihodiagnostični učinkovitosti - dosegel še noben drug pristop k proučevanju osebnosti. Tabela 1 pregledno kaže glavne študije s pomočjo 16PF, ki so bile izvedene pri nas, in siccr okrog 15 raziskav; vsi rezultati teh raziskav niso bili objavljeni (med drugim so upoštevani tudi nekateri rezultati diplomskih in magistrskih nalog), zato se mi zdi toliko koristneje, da sc seznanimo z njimi. Iz tabele je razvidno ime avtorjev, leto raziskave, število in struktura zajetih oseb in kratka vsebina raziskovanja. Tabela 1 Pregled raziskav s pomočjo vprašalnika 16PF pri nas AVTOR(JI) LETO NUME-RUS OPIS VZORCA NAMEN ŠTUDIJE Lamovec 1975 114 Hrovat & Vinkler 1982 60 Potočnik Varga 1983 61 1985 60 Pogačnik 1986 120 46 23 86 296 srednješolci obeh spolov srednješolci 33 moških, 27 žensk, 16-18 let, srednja tehnična šola Ptuj, srednja kemijska šola Novo mesto študenti psihologije, moški in ženske, 20-23 let mladostniki, 38 fantov, 22 deklet, 16-17 let, PMD Jarše, sr. kcm. šola v Ljubljani 62 odst. moških 38 žensk, največ med 20 in 40 leti, kandidati za zaposlitev in prerazporeditev Sava Kranj kandidati za poklicne voznike študenti psih. 6 moških, 17 žensk študenti VŠOD 37 moških, 49 žensk 153 moških, 143 žensk, 17 do 53 let, kandidati za delo Sava Kranj pridobitev orientacijskih podatkov proučevanje odnosa med potezami (16PF) in mestom kontrole ojačenja (Rotterjeva lestvica) analiza osebnostnih potez (EOV, 16PF) in potez temperamenta (Strclau) analiza odnosa med potezami (16PF), podobo samega sebe (Tcnne-ssejska lestvica) in prostorskimi lokacijami pojmov standardizacija 16PF uporaba oblik C in D oblika A AVTOR(JI) LETO NUME- OPIS VZORCA RUS Bezek Rcjcc Korošak 1987 1987 1987 250 133 120 več sodelavcev Burkclc več sodelavccv Zupančič 1988 1989 1990 1990 53 50 54 96 Kolmačič Musek in sod. 1990 1990 1991b 45 298 431 mladostniki odrasli, obeh spolov, 18-60 let učenci osmih razredov, 60 fantov, 60 deklet, 14-15 let Prekmurjc 35 žensk, 18 moških, študenti (FSPN, strojniki) 22 moških, 28 žensk, 13 - 67 let 14 moških, 40 žensk, srednješolci 32 moških, 64 žensk, 18-40 let, srednješolci (70), zaporniki (26) 20 moških, 25 žensk, od 19 do 49 let (povprečje 32.47) združeni podatki iz več raziskav, mešana populacija NAMEN ŠTUDIJE testiranje analiza odnosa med potezami, življenjskimi cilji in vrednotami proučitev razlik v osebnostnih potezah (16PF) glede na izobrazbo staršev in demografsko poreklo analiza odnosa med potezami (16PF), vrednotami (LV55), motivi (Pogačnikov Test presoj) vpliv osebnostnih potez (16 PF) na oceno stres-nosti odločitev odnos med osebnostnimi lastnostmi (16PF), empa-tijo (Davisov vprašalnik IRI) in altruizmom (LA) proučevanje odnosa med potezami (16PF) in osebno čvrstostjo (vprašalnik S. Kobase) proučevanje osebnostnih potez (16PF), vrednot in podobe o sebi v skupini osebnostne rasti izdelava populacijskih profilov in orientacijskih norm, analiza la-tentne strukture prostora izvornih potez LATENTNA STRUKTURA PROSTORA IZVORNIH POTEZ Vprašalnik 16PF meri večje število osebnostnih potez, zato sc kar samo po sebi zastavlja vprašanje, kako so te poteze povezane med seboj. Ali sc tudi pri naših vzorcih pojavljajo podobne korclacijc med njimi kot pri originalnih raziskavah Cattella in sodelavcev? Ali pojasnjujejo latentni prostor izvornih potez v obeh primerih podobne dimenzije? Koliko se te dimenzije ujemajo s faktorskimi dimenzijami višjega reda, zlasti s t.i. sekundarnimi osebnostnimi faktorji? Izhodišče multivariantnega raziskovanja osebnostnih potez so korelacije med posameznimi potezami. V prilogi 1 je navedena matrika korclacij, dobljena na podlagi vprašalniških odgovorov 431 oseb (Musek, 1991b). Ustrezne matrike so bile seveda osnova za multivariantne analize v vseh raziskavah. Faktorska analiza izvornih potez osebnosti je bila pri nas izvedena večkrat (Potočnik, 1983; Pogačnik, 1986; Burkclc, 1989; Kolmačič, 1990; Zupančič, 1990; Musek, 1990,1991b; idr.). Pobliže si bomo ogledali predvsem rezultate tistih analiz, ki so zajele največje vzorce. Tabela 2 kaže pregledno faktorje, ki so bili ekstrahirani v teh študijah, primerjalno pa tudi originalne sekundarne Cattellovc faktorje. Pri vseh teh raziskavah so bile faktorske dimenzije dobljene po metodi glavnih komponent in rotirane z varimax rotacijo. Prikazani so le faktorji, ki so dosegli lastno vrednost nad 1.00. Pri vseh faktorskih analizah izvornih potez se kot dimenzija, ki pojasnjuje največ variance v analiziranih matricah, pojavlja faktor, ki jc očitno zelo blizu Cattellovemu faktorju anksioznost - integriranost. V večini primerov nasiči ta faktor pozitivno poteze 04, O in L ter negativno potezi C in H. Gre torej za skupno dimenzijo, ki povezuje ergično napetost (frustriranost, nesproščenost), občutja krivde (depresivnost, nizko samospoštovanje), nezaupljivost (projiciranje), šibkost jaza ter plašnost. Zanimivo jc morda to, da v dveh študijah, v katerih jc šlo za pretežno študentsko oziroma srednješolsko populacijo, poteza L (nezaupljivost) ni vključena v to dimenzijo, jc pa pomembna komponenta druge, samostojne dimenzije, kije rccimo pri Cattellovih originalnih rezultatih ne najdemo v takšni obliki. Pri mlajših in izobraženih osebah se torej pojavlja dimenzija, ki bi jo lahko povezovali s projekcijskimi težnjami (sumničavost, nezaupljivost) in je v povezavi s progresivnimi nazori (01), prodornostjo (rafiniranostjo, N) in kot kaže analiza vzorca 253 oseb (Musek, 1990) s hladno, intro-vertno naravnanostjo (-A). Morda bi to dimenzijo lahko kar ustrezno označili kot shizotimnost, saj zelo spominja na Krctschmcrjev opis shizotimije. Med Cattcllovimi sekundarnimi faktorji ji noben povsem ne ustreza, morda ji je nekaj bliže faktor kultiviranost - spontanost. Pri naših vzorcih, ki zajemajo odrasle in povprečno izobražene osebe (Pogačnik, 1986), pa kot kaže poteza L bolj korelira z dominantnostjo (E) in socialno smelostjo (H). To kombinacijo, ki seji pridružuje spet tudi radikalizem (Ql), jc Pogačnik (1986) označil kot steničen temperament (dominantnost, uveljavljanje, uporništvo, neodvisnost, agresivnost). Morda je tako, da se pri delavski populaciji nezaupljivost bolj povezuje z dominantnostjo, pri izobražencih pa z introverlnostjo in kritičnostjo; pri obeh pa z emocionalno labilnostjo. Tabela 2 Faktorji izvornih potez, dobljeni pri različnih vzorcih AVTOR VZOREC EKSTRAHIRANI FAKTORJI NASIČENE ODST. POTEZE VAR. Potočnik 61 nizka-visoka anksioznost 04, O, -Q3, -C 21.2 (1983) študenti aktivnost H, F, (01) 15.2 ncodvisnost-podrcdlj. E, -G, (01, C,-03) 13.0 nedružabnost 02, -A 11.6 mehek temperament I, (-N.Q1) 7.9 bohemskost (subjektiv.) M, -E, (-N, A) 5.6 projekcija L, -C, B, (01, N) 5.2 Pogačnik 296 anksioznost -C, 04,0,L,-Q3,-H 16.7 (1986) odrasli steničen temperament E, 01, H, L 14.0 inteligentnost B, -N 9.8 ekstraverzija F, -02, H, (A) 9.3 moč nadjaza in samokontr. G, 03, -M, (-1) 7.0 mehek, blag temperament A, I, (N, M) 5.2 nasproti trdemu realizmu Bezek, 250 anksioznost 04,0,-C,N,L,-H 22.9 Pogačnik mlad. ekstravertnost A, -02, F, H 10.0 (1988) dominantnost/impulzivnost E, F, -G, (-03) 8.3 intelektualnost B, 01, (Q3, E, G) 7.0 mehkoba/nerealizem nas- I, M, Q1 6.1 proti konkretnemu real. Musek 253 anksioznost 04, O, -H, -C, (N) 17.4 (1990) razi., sovražnost L, -A, N, -C, (01) 11.8 pretežno dominanten temperament E, -G, -03,(H,Q2,A) 10.0 srednješ. mchkoba/kultiviranost I,M,B,QI 8.3 in štud. ekstravertnost (sociab.) -02, F, A 7.5 Musek 431 integriranost -O, -04, C, H 17.1 (1991b) mešana dominanten temperament E, -G, -03 12.9 popula- ekstravertnost F, -Q2, A, H 9.9 cija prijetnost -L, -N, A 8.0 mchkoba/kultiviranost I, M, B, Q1 7.6 Cattcll invija - eksvija integr. - anksioznost A, F, H, -02, (E) 04, O, -C, -H, L hladna raz. uravnoveš. - I, A, (-C, -E, F, M, N) subtilna afektivnost neodvisnost - krotkost -02, -01,-E, A,-M, G kultiviranost - spontanost -N, A subjektivnost - občutij. -M,-01 praktičnost inteligentnost B vzgojenost G, -E, -F, Q3 Morda jc najbolj zanimiv podatek naših analiz ta, da nekatere niso v celoti potrdile oziroma replicirale introvertnosti - ekstravertnosti kot povsem enotne faktorske dimenzije. Pri Cattellu je le-ta (imenovana invija - eksvija) poleg anksioznosti - integriranosti nedvomno najpomembnejši faktor drugega reda. S tem faktorjem so nasičene poteze A, F, H, 02 in nekoliko tudi E. Še najlepše se je ta faktor pokazal na vzorcu 250 mladostnikov (Bezek in Pogačnik, 1988) in pri vzorcu dclavcev Save (Pogačnik, 1986). Dominantnost (E) v nobenem od obeh primerov ni bila vključena v to dimenzijo, ki pa jo kljub temu povsem upravičeno lahko interpretiramo kot ekstraverzijo oziroma eksvijo. Pri našem vzorcu (Musek, 1990) je ta dimenzija še bolj "okleščena", saj ne nasiča več socialne smelosti (H). Pri Potočnikovi faktorski analizi pa eksvija očitno razpade na dve komponenti: aktivnost (H, F) in nedružabnost (Q2, -A). To bi govorilo v prid že večkrat izraženi domnevi, daje eksvija dejansko dimenzija, ki v sebi skriva dvojno naravo - aktivnost in sociabilnost (tako npr. že Guilford). Pri naših vzorcih se kar praviloma pojavlja še ena skupna dimenzija, ki ni identična s Cattellovimi sekundarnimi faktorji in morda pomeni združitev sekundarnih faktorjev subjektivnosti in subtilne afektivnosti. Ta dimenzija v večini primerov nasiča potezi I (blagost, občutljivost, sentimentalnost, ženskost) ter M (avtija, bohemstvo, ncrcalizcm, fantaziranje). Zanimivo je, da je pri naših vzorcih tendcnca, da se ti potezi povezujeta z inteligentnostjo in liberalnostjo (B in 01). Dimenzijo bi morda lahko označili kot mehak, k subjektivnosti naravnan temperament, v povezavi z B in 01 pa pridobi tudi obeležje intelektualizma. Vidimo torej, da naše faktorske analize okvirno potrjujejo obstoj višjerednih osebnostnih dimenzij (zlasti anksioznosti in eksvijc), da pa se v mnogih pogledih pojavljajo tudi očitne razlike, ko dobljene dimenzije primerjamo s Cattellovimi sekundarnimi dimenzijami osebnosti. Razlog so lahko seveda razlike v vzorcih, pa tudi kulturne in morda generacijske razlike. Seveda pa jc primerjava lahko lc posredna, kajti sekundarne faktorje je Cattcll dobil na podlagi faktorskih analiz drugega reda, torej analiz primarnih faktorjev, tc pa iz intcrkorelacij med postavkami, medtem ko so naše dimenzije dobljene na podlagi intcrkorelacij med izvornimi potezami. Tako ostaja odprto vprašanje, ali bi nam faktorska analiza postavk (itemov) sploh dala identične faktorje, ki jih je Cattell definiral kot izvorne poteze. Najbrž bi bili rezultati sicer podobni, a nikakor ne identični. Najprepričljivejši so podatki, dobljeni na vzorcu 431 oseb (obeh spolov in v starostnem razponu od 14 do 60 let). Zdi se, da lahko zatrdno identificiramo pet temeljnih dimenzij osebnosti, ki veljajo za našo, slovensko populacijo: emocionalna integriranost, nasproti labilnosti (aksioznosti, nevrotizmu), dominanten, brezobziren temperament, nasproti vestnosti in samokontroli, ekstravertnost, nasproti introvertnosti, prijetnost, nasproti sovražnosti ter mehkoba in kultiviranost, nasproti togosti (umski in temperamentni). Ob nedvomnih sorodnostih s Cattellovimi faktorji drugega reda jc videti, da se te dimenzije precej ujemajo z znanimi petimi "robustnimi" faktorji osebnosti (Digman, Inouye, 1986; John, 1990; Musek, 1991). Naše analize torej potrjujejo obstoj "velikih petih" ("big five") faktorjev osebnostne strukture: ekstravertnost, prijaznost, vestnost, emocionalna stabilnost, kulturnost (intelekt). Še ena možnost je, da dobimo vpogled v strukturo povezav med izvornimi potezami. Slika la nam prikazuje rezultate klastrske analize izvornih potez, narejene na podatkih iz vzorca 290 oseb (Musek, 1990). Dendrogram kaže, da bi lahko v grobem ločili tri velike sklope potez: jedro prvega tvorita ergična napetost (04) in depresivnost (O), pridružujeta pa sc še sumničavost (L) in rafiniranost (N), medtem ko ostaja moč nadjaza (G) nekako osamljeni "pridruženi" član skupine. Drugi "grozd" na spodnjem koncu slike sestavljata dve podskupini: večjo tvorijo poteze ekstravertnosti F, H, A in E, drugo pa moč jaza (C) in samosentiment (samokontrola, Q3). Tretji, vmesni grozd, se grupira okrog potez občutljivost (I) in avtija (M), pridružujejo pa se samozadostnost (02), inteligentnost (B) in liberalnost (Ql). Rezultati klastrske analize torej kar smiselno dopolnjujejo rezultate faktorskih analiz in potrjujejo obstoj glavnih poteznih grupacij. Morda daje posebno ustrezno sliko klastrska rešitev na nivoju šestih klastrov: prvi obsega 0,04, Lin N (anksioznost), drugi F, H, A in E (ekstravertnost), tretji I, M, Q2 in B (subjektivnost), četrti C in Q3 (stabilnost in jasna podoba o sebi), peti G (nadjaz) in šesti Q1 (liberalnost). To se dokaj ujema z rezultati faktorskih analiz. Nekoliko drugačno podobo nam kaže hierarhična struktura klastrov osebnostnih potez, kot smo jo dobili pri vzorcu 431 oseb (slika lb). Kot izraziti klastri se pojavljajo skupina potez A, C, F, H, ki povzema pretežni del ekstravertnih komponent, skupina G, Q3,1 in Q1 (združitev vestnosti, samoodgovornosti, mehke miselnosti in liberalnosti), skupina B, M, L, N in skupina E, Q2, O in Q4. Razlika med rezultati obeh klastrskih analiz jc morda tudi posledica dejstva, da so rezultati na sliki la dobljeni s pomočjo metode popolnega povezovanja, rezultati na sliki lb pa s pomočjo Wardove tehnike. Slikal Hierarhična klastrska analiza izvornih potez: a. dendrogram klastrov (Musek, 1990) O 12 Q4 16 L 9 N 11 G 6 I 8 M 10 Q2 14 B 2 Q1 13 C 3 Q3 15 F 5 H 7 A 1 E 4 ZJ b. dendrogram klastrov (Musek, 1991b) a c f h g q3 i qi b m 1 n e q2 o q4 IZVORNE POTEZE, SPOL, STAROST, INTELIGENTNOST IN IZOBRAZBA Znano je, da so osebnostne poteze često pomembno povezane z drugimi važnimi osebnostnimi spremenljivkami. Tabela 3 kaže korelacije osebnostnih potez s spolom, starostjo, inteligentnostjo in izobrazbo. Korelacije so dobljene v treh različnih študijah, največje število oseb (431) jc bilo zajetih v tretjem primeru. Iz tabele 3 jc razvidno, da je največ razlik v osebnostnih potezah med spoloma. To se povsem ujema tudi z drugimi podatki, tako tujimi, kot našimi (npr. Pogačnik, 1986), ki kažejo, da so skoraj vse pomembne osebnostne poteze odvisne od spola. Zanimivo pa je, da naši podatki kažejo na razmeroma nizke povezave tudi pri lastnostih, za katere so običajno ugotavljali znatno korclacijo s spolom, tako npr. zlasti pri I, pa tudi E. Morda je res, da so bili v naših raziskavah v nesorazmernem proporcu zajeti moški, ki kažejo manj izrazito tipično moške poteze (družboslovno usmerjeni študenti in srednješolci). V celoti pa lahko računamo na nekoliko znižane korelacije tudi zaradi tega, ker je bila v naših raziskavah uporabljena krajša verzija vprašalnika, v katerem so nekatere lestvice tudi manj zanesljive. Malce preseneča tudi, da sc niso pokazale signifikantne razlike med spoloma pri izvornih potezah, ki sestavljajo nadredno dimenzijo anksioznosti. Običajno se namreč tukaj pojavijo pomembne razlike, v našem primeru pa je pomembna korelacija lc pri potezi C, a še tu jc korclacija dokaj nizka. Pogačnikove študije so denimo pokazale pomembne razlike med spoloma tudi pri potezah O, Q4 in H (razen tega še pri I, 03 in E, manj zanesljivo pri M in N). Vidimo torej, daje med našimi in Pogačnikovimi podatki v grobem ujemanje v splošnih tendencah rezultatov, so pa tudi omembe vredne razlike. Morda je posebej zanimivo, da so pri naših vzorcih ženske izpadle tudi nekoliko bolj inteligentne. V grobem so naši podatki tudi skladni s Cattellovimi rezultati, ki kažejo na razlike med spoloma pri potezah I, Ql, M, E, N, O, A, Q4, Q2. Tabela 3 Korelacije izvornih potez s spolom, starostjo, inteligentnostjo in izobrazbo SPOL B STAROST IZOBRAZBA A -.1750* .0176 -.3580* .1524 B .2173** 1.0000 .0685 .1139 C -.1598* -.1261 -.2336 .1567 E -.0934 .2677 -.5312** -.2374 F -.0804 .1632 -.2277 .1025 G .0556 -.2221 .1336 -.2474 H -.0858 -.0078 -.3369 .1415 I .2527** .0072 -.1412 .1356 L .2195** -.1770 .0327 -.2599 M .1638* -.0792 -.1532 .0020 N .1652* -.1593 .2603 -.1350 O .1272 .0467 .0787 -.0177 Q1 .1624* .0163 -.196 .0974 02 .0447 .1423 -.0022 -.1063 03 -.2012** -.0823 .2068 .0181 04 .1215 -.0481 .2167 -.0357 Musek, 1990 (N = 253) Kolmačič, 1990 (N = 45) poteze spol starost izobrazba inteligentnost a -.05 -.05 -.29 -.04 b .10 -.05 .28 1.00 c -.22 -.00 .07 .09 e -.11 -.20 .05 .03 f -.10 -.18 -.18 .02 g .09 .06 -.23 -.13 h -.10 -.06 .16 .07 i .26 .16 .02 .08 1 .13 -.16 .06 .06 m .09 -.05 .17 .11 n .15 .03 -.17 .03 0 .16 -.11 -.25 -.04 ql .11 -.18 .12 .09 q2 -.00 -.06 .16 .07 q3 -.15 .30 -.13 -.09 q4 .14 -.06 .01 -.01 numerus 431 375 133 431 Musek, 1991b Rezultati tudi potrjujejo splošno ugotovitev, da s starostjo postajamo bolj intro-vertni in manj dominantni (starost negativno korelira z A, E, F, in H), zanimivo pa je, da ne potrjujejo druge ugotovitve, namreč da s starostjo upada tudi emocionalna labilnost. Po teh rezultatih sodeč je slutiti prej nasprotno, da znaki emocionalne labilnosti s starostjo rahlo celo naraščajo (pozitivne korelacije potez O in Q4, negativne potez H in C). To jc morda treba pripisati specifičnostim vzorca, ki je bil morda selekcioniran glede na emocionalno labilnost. Zajemal jc osebe, ki so pristopile v skupine osebnostne rasti. Mogoče je, da so med starejšimi osebami v te skupine vstopali predvsem tisti, ki so imeli večje emocionalne probleme, medtem ko pri mladih ta faktor ni igral tolikšne vloge. Morda so zanesljivejši podatki, bolj veljavni za širšo slovensko populacijo tisti iz tretje tabele, saj vključujejo večjo in bolj heterogeno populacijsko skupino. Vidimo, da so od spola odvisne predvsem poteze I,-C, O, N, -Q3, Q4, L, -E, -H, -F in B. Podatki se ujemajo s podatki drugih raziskav in kažejo, da je večina osebnostnih potez povezanih s spolom; po drugi strani vrednosti koeficientov jasno kažejo, da vpliv spola ni posebno izrazit. To se kaže celo pri tistih potezah, kjer bi resnično pričakovali višjo korclacijo, npr. pri premsiji (občutljivost, mehka miselnost, femininost, I) in dominantnosti (E). Podobno tudi korelacije s starostjo potrjujejo prejšnje ugotovitve. S starostjo naraščajo samokontrola (moč jaza, 03), premsija (I) in konservativnost (-Q1), upadajo pa dominantnost (E), surgentnost (F), nezaupljivost (L) in občutja krivde (O). Zanimive so korclacije osebnostnih lastnosti z izobrazbo. Čim višja je izobrazba, tem nižja je družabnost oziroma tem višja je shizotimnost (A). So sc nedružabne, introvertirane, "sizične" osebe bolj pripravljene izobraževati? Ker jc izobraževanje povezano z branjem, se zdi to verjetneje kot možnost, da izobrazba naredi človeka bolj introvertnega. Razumljivo je, da je pomembna korelacija med inteligentnostjo in izobrazbo, posebno še, ker faktor B meri kristalizirano inteligentnost, torej tisto kom-ponentno inteligentnosti, kije kar precej odvisna tudi od izkušenj, učenja in izobrazbe. Izobrazba tudi negativno korelira z moralno konformnostjo (moč nadjaza, G), živahnostjo (surgentnostjo, F) in občutkom krivde oziroma depresivnostjo (O). Vendar so vse te korelacije dokaj nizke in takorekoč ne pomenijo veliko. Primarne osebnostne lastnosti vsekakor niso pod izrazitejšim vplivom izobrazbe, vsaj ne v tolikšni meri, kot so pod vplivom spola in starosti. Tabela 4 Korelacije izvornih potez s starostjo pri vzorcu odraslih oseb STAROST STAR 1234 STAR12 A B C E F G H 1 L M N O Q1 02 03 04 -.1337 -.1146 -.1548 -.1388 -.1055 -.0648 -.2238 -.2739* -.2286 -.2612* -.2808* -.2120 -.0951 -.1131 -.1378 .0281 .0557 -.0094 -.1403 -.1808 -.2021 .0967 .0246 .0209 .0498 .0635 .1040 .0134 .017 .1251 .1559 .2271 .1358 .0979 .1750 .2136 -.0439 -.0219 -.0689 .0685 .0375 .1071 .0744 .0558 -.0550 .1906 .2449* .2539* V tabeli 4 so prikazane korelacije med izvornimi potezami in starostjo pri večjem vzorcu 95 odraslih oseb v starostnem razponu od 17 do 69 let. Prva kolona prikazuje normalne korelacije med obema spremenljivkama, druga in tretja kolona pa rezultate, pri katerih so bile osebe grupirane glede na starost v štiri skupine (do 25, od 26 do 35, od 36 do 45 in nad 45 let) in v dve skupini (do 35 in nad 35 let). Tako grupirani podatki nam omogočajo dodatne obdelave z multivariantnimi metodami, kot je npr. dis-kriminantna analiza. S starostjo očitno upadajo dominantnost (E), moč jaza (C), narašča pa ergična napetost (frustriranost, 04). To se ujema s podatki v raziskavi Kolmačičevc (Kolmačič, 1990; glej tabelo 3), kar pa jc razumljivo, saj so njeni podatki tudi zajeti v teh rezultatih. Ponovno vidimo, da znaki emocionalne labilnosti s starostjo prej naraščajo kot upadajo, kar ni v skladu z drugimi podatki iz strokovne literature (o tem glej tudi Musek, 1989). Podatke o vplivu starosti na osebnostne poteze nam nazorno posredujejo tudi primerjave skupin srednješolcev, študentov in odraslih med 25 in 40 letom starosti. Te podatke nam kažeta tabela 5 (srednje vrednosti za izvorne poteze pri treh skupinah) in ustrezni diagram na sliki 3. Primerjava izvornih potez pri treh skupinah: srednješolci, študenti in odrasli med 25 in 40 let (Musek, 1990). Rezultati seveda ne odražajo samo golih starostnih trendov, ampak so v prvi vrsti odraz življenjske situacije vseh treh skupin. Trend naraščanja s starostjo je opaziti pri potezah C, I in Q3 (pri teh je najbolj izrazit), upadanja pa pri potezah A, F, G, L, N in Q4. Zdaj se tudi pri naših raziskavah potrjujejo ugotovitve, da s starostjo narašča introvertnost in upada emocionalna labilnost (seveda gre le za trend, ki je daleč od stoodstotne zakonitosti). Zanimive so nekatere razlike med srednješolci in študenti: videti je, kot da pri študentih nekoliko raste ekstravertna, družabna usmerjenost (A in Tabela 5 SREDNJ ŠTUDENTI ODRASLI (N = 124) (N = 53) (N = 95) A B C E F G H 1 L M N 0 01 02 03 04 5.27 7.60 5.66 5.29 4.85 5.38 5.92 6.85 7.33 5.66 6.43 6.15 6.56 6.02 5.46 7.37 6.87 6.52 6.51 7.13 7.03 7.45 7.75 8.24 7.62 5.36 5.68 6.17 6.25 6.34 6.00 4.43 5.05 5.94 6.19 5.71 8.16 7.55 7.87 6.03 5.87 6.57 5.67 6.60 6.93 6.51 6.66 5.80 H), z izjemo surgentnosti (F), dvigne sc moč jaza (C) in okrepi se podoba o sebi (03), zmanjša pa se moč nadjaza (G) in močno upade nezaupljivost (L). PRIMERJAVA TREH STAROSTNIH SKUPIN SREDNJE VREDNOSTI SKUPIN IZVORNE POTEZE Slika 2. Razlike v osebnostnih potezah med starostnimi skupinami. 0.6 0.4 0.2 0 -0.2 -0.4 -0.6 Slika 3. Korelacije izvornih potez z diskriminantno funkcijo starosti. KORELACIJE IZVORNIH POTEZ Z DISKRIMINATIVNO FUNKCIJO STAROSTI VREDNOST DISKRIMINANTNE FUNKCIJE MLAJŠI —\-1-1-1-1-1-1-1-1-1-1-1-1-1-1-T Q4COEHAFNMQ2LQ1BQ3IG IZVORNE POTEZE Pregledno, predvsem pa natančnejšo podobo povezave izvornih potez s starostjo dobimo s pomočjo diskriminantnih analiz. Slika 3 nam npr. prikazuje korelacije izvornih potez z diskriminantno funkcijo starosti, z drugimi besedami, kaže nam, koliko posamezne izvorne poteze diskriminirajo med dvema starostnima skupinama (do 35 in nad 35 let). Slika nam kaže tako velikost kot smer korclacije. Vidimo, da se oboje kar dobro ujema z vrednostjo korelacij med starostjo in izvornimi potezami. Najbolj reprezentativni so podatki za 431 oseb (Musek, 1991b), zato si oglejmo rezultate diskriminantnih analiz pri tem vzorcu. Analize so bile opravljene za spol, starost (pet skupin v razponu med 14 in 60 leti) in izobrazbo (4 skupine od najnižje do najvišje izobrazbe). Diskriminantna analiza osebnostnih potez glede na spol kaže, da se osebnostne poteze v ccloti vzeto izredno signifikantno razlikujejo glede na spol. Kanonična korclacija med spolom in nizom osebnostnih potez jc 0.433, kar jc pri tolikšnem številu respondentnov seveda skrajno pomembno, hi kvadrat test cclotnega vpliva spola na osebnostne lastnosti pa jc pomemben na nivoju stotisočinkc verjetnosti! Enosmerne analize variance vpliva spola na posamezne poteze (tabela 6) kažejo, da spol pomembno vpliva na poteze I, C, O, N, Q3, 04, L, E, 01, H, F in B. Tak je približno tudi vrstni red korelacij posameznih potez z ekstrahirano diskriminantno funkcijo (tabela 7). Čeprav včasih kar sramežljivo omenjamo osebnostne razlike med spoloma, nam vse pomembnejše osebnostne preskušnje zgovorno potrjujejo, da jc spol morda najpomembnejši izvor medosebnih razlik. Seveda ostaja pri tem veliko vprašanje, ali so te razlike posledica genuinih bioloških razlik med spoloma, ali pa bolj posledica priučenih in internaliziranih vedenj in značilnosti spolne vloge, sheme ter identitete. Prav Cattellov vprašalnik nam lahko pomaga odgovoriti na to vprašanje, ker jc za posamezne izvorne poteze dokaj dobro raziskano, v kolikšni meri so pogojene z genetskimi dejavniki in koliko z vplivi okolja. Med izvornimi potezami so prav vse seveda odvisne od obeh vrst dejavnikov, vendar so relativni deleži obeh izvorov variance različni. Med sorazmerno miljejsko odvisnimi so npr. poteze I, 01, G, L in deloma tudi E, medtem ko so npr. H, A, 04, C in zlasti B zelo močno odvisne od dednih faktorjev. Prav zelo jc verjetno, da so osebnostne razlike med spoloma po eni strani oprte na biološko različnost; zdi sc, da se ta vir razlik pokaže zlasti v večji emocionalnosti žensk (kar pa je lahko tudi glavni razlog, da sc pri ženskah pojavljajo nekoliko višje vrednosti anksioznosti in ncvroticiz-ma); po drugi strani je enako verjetno, da k nekaterim drugim tipičnim značilnostim "ženskosti" prispevajo precej tudi izkušnje in vzgoja kot pomemben vir oblikovanja spolne vloge (to bi veljalo npr. posebno za razlike v "femininosti", torej mehki miselnosti in občutljivosti, v socialno altruistični naravnanosti - G, v stališčih - Q1 in morda tudi za del razlik v dominantnosti - E). Posreden dokaz za to je npr. dejstvo, da kažejo ženske pri naših vzorcih bolj liberalna prepričanja, medtem ko so npr. v ZDA bolj konservativne. To je lahko posledica razlike med obema kulturama, dodatno pa morda še posebej posledica dejstva, da so naši vzorci relativno asimetrični glede na izobrazbo, intelektualni nivo in morda tudi sociockonomski status (nekoliko nad povprečjem naše populacijc v ccloti). Oboje pa seveda govori, da vsaj na razlike v potezi Q1 okolje bolj vpliva kot drugi faktorji. Tabela 6. Vpliv spola na posamezne poteze: rezultati enosmernih analiz variance. Poteze Wilks' Lambda F Pomembnost A .99780 .9461 .3313 B .99076 3.999 .0462 C .95039 22.40 .0000 E .98704 5.635 .0180 F .99049 4.118 .0430 G .99148 3.686 .0555 H .98898 4.781 .0293 I .93430 30.17 .0000 L .98412 6.923 .0088 M .99177 3.560 .0599 N .97661 10.28 .0014 O .97286 11.97 .0006 01 .98855 4.970 .0263 02 1.00000 .5603E-03 .9811 03 .97862 9.373 .0023 04 .98093 8.341 .0041 Tabela 7. Vrednosti diskriminantne funkcije spola glede na izvorne poteze. Poteze diskriminantna funkcija I .55265 C -.47616 O .34806 N .32254 03 -.30805 04 .29060 L .26474 E -.23885 01 .22432 H -.22002 G .19319 M .18984 A -.09787 02 -.00238 Analize nam jasno kažejo tudi vpliv starosti na osebnostne poteze (tabeli 8 in 9). Oglejmo si najprej, kaj pokaže prva diskriminantna funkcija, ki jc očitno premočrtna funkcija starosti. Ccntroidi skupin so pri tej funkciji namreč graduirani linearno s starostjo od najmlajše skupine do najstarejše (spodnji del tabele 9). To je pomembno, kajti na ta način lahko dokaj natančno ločimo tiste razlike med starostnimi skupinami, ki so posledica same starosti, od razlik, ki niso neposredne funkcijc starosti. S "čisto" starostjo v splošnem upadajo nezaupljivost (L), radikalizem (Ql), dominantnost (E), surgentnost (F), občutja krivde (O) in nagonska napetost (04). Narašča pa zlasti čut za odgovornost in samokontrola (Q3), v manjši meri pa tudi postajamo bolj "mehko" naravnani (I). Ti podatki se dobro ujemajo z ugotovitvami v drugih raziskavah, od originalnih Cattellovih raziskav, tja do podatkov, ki so dobljeni z drugimi merskimi instrumenti. Bolj zgoščeno bi lahko dejali, da z leti postajamo bolj introvertni, tolerantni in stabilni ter manj ekspanzivni, agresivni in napeti. Druga diskriminantna funkcija je zanimiva zato, ker nc diskriminira na osi čiste starosti (najmlajši - najstarejši), temveč ločuje predvsem skupino študentov od skupine najstarejših oseb. Prvi sc od drugih razlikujejo predvsem po večji dominantnosti (E), surgentnosti (F) in emocionalni stabilnosti (C) ter manjši sofisticiranosti (N), občutljivosti (I) in napetosti (Q4). Zanimivi sta tudi obe preostali diskriminantni funkciji. Tretja ločuje obe najstarejši skupini, z njo pa so najbolj nasičene poteze L, B, -H, -G in - N. Četrta funkcija pa ločuje najstarejšo skupino od vseh ostalih (najbolj od tretje skupine, oseb okoli tridesetega leta) in nasiča poteze -C, G, O in M. Pri najstarejših se, kot jc videti (in pričakovati), jasno izrazijo višje vrednosti moči nadjaza, poveča pa se spet emocionalna labilnost. Tabela 8. Enosmerne analize variance osebnostnih potez glede na starost. Poteze Wilks' Lambda F Pomembnost A B C E F G F 1 L M N 0 01 02 03 04 .99388 .5697 .98023 1.866 .97330 2.537 .94692 5.186 .95915 3.940 .98645 1.271 .99051 .8866 .96862 2.997 .94815 5.059 .98765 1.156 .97042 2.820 .97287 2.579 .95152 4.713 .99062 .8763 .85272 15.98 .97355 2.513 .6848 .1158 .0398 .0004 .0038 .2809 .4720 .0187 .0006 .3298 .0250 .0371 .0010 .4782 .0000 .0414 Tabela 9. Vrednost diskriminantnih funkcij starosti pri osebnostnih potezah. POTEZE Diskriminantnc funkcije 1 2 3 4 03 -.76098* .26487 .04925 .21635 L .39616* -.12947 .36629 .25283 01 .39563* -.22284 -.00517 -.25785 N .01667 -.49800* -.24635 -.08679 E .35128 .42209* -.17291 -.06680 F .28122 .41377* -.16285 -.07923 I -.25352 -.31571* .23413 .14527 04 .22332 -.30963* .17300 .23431 A .02562 .23126* .04032 -.05959 H .09792 .06269 -.34443* -.04438 B .13125 -.28347 .31796* -.24634 02 .15766 -.00533 .21199* -.00227 C -.12301 .40196 .06715 -.54536* G -.13381 .01691 -.25717 .53268* O .25749 -.18566 .22802 .37688* M .16520 -.13036 .08941 .37305* Skupinski centroidi Skupine FUNK 1 FUNK 2 FUNK 3 FUNK 4 1 .68441 -.17140 -.00438 .00812 2 .03659 .70489 -.00870 .07508 3 -.41171 -.04289 -.17180 -.16247 4 -.50137 -.15503 .45277 .03683 5 -.76885 -.41205 -.44971 .40611 Tudi izobrazba je povezana z osebnostnimi potezami, kar posredno dokazuje, da so lc-te pomembno odvisne tudi od okolja (tabeli 10 in 11). Pomembna jc zlasti prva diskriminantna funkcija (tabela 11), kije nekako "čista" funkcija izobrazbe. Kot smo že omenjali, so pri bolj izobraženih višje vrednosti inteligentnosti (B), socialne smelosti (H) in radikalizma oziroma liberalne usmerjenosti. To je tudi povsem razumljivo. Če inteligentnost ne bi bila povezana z izobrazbo, bi živeli v narobe svetu. Za manj izobražene je morda tudi razumljivo, da bodo v družbi pogosteje plašni in v zadregi (nižji H faktor). Znano je tudi, da liberalnost (Ql) korelira z intelektualnim nivojem in izobraženostjo. Pač pa je pri manj izobraženih opaziti višje vrednosti glede "tople", prijazne družabnosti (A), občutij krivde (O) in moči nadjaza (G). Ponovno sc lahko vprašamo, kaj je pri teh zvezah vzrok in kaj posledica. So bolj izobraženi manj "afektični" zato, ker jih jc izobrazba naredila bolj introvertne ali pa se "sizične", introvertne osebe bolj vneto izobražujejo. Reči moram, da se mi zdita obe razlagi razumni, čeprav bolj verjamem v drugo. Večja moralna konformnost - torej močan nadjaz - in večja občutja krivde sodijo nekako po logiki skupaj in najbrž ni presenetljivo, da so nekoliko višji pri manj izobraženih osebah. Več izobrazbe nudi tudi več manevrskega prostora za svobodnejše tolmačenje in izbiro moralnih načel, ni pa izključeno, da je pri nekaterih izobražencih tudi kar preveč moralne ohlapnosti. Tabela 10. Rezultati enosmernih analiz variance osebnostnih potez glede na izobrazbo. Poteze Wilks' Lambda F Pomcm A .89226 5.192 .0020 B .92053 3.712 .0133 C .99443 .2407 .8678 E .98972 .4467 .7200 F .95221 2.158 .0961 G .93608 2.936 .0359 H .96542 1.540 .2073 I .98379 .7083 .5487 L .99449 .2381 .8696 M .94749 2.383 .0724 N .96019 1.783 .1536 O .93535 2.972 .0342 01 .96637 1.496 .2186 02 .96265 1.668 .1771 03 .97497 1.104 .3501 04 .99208 .3432 .7941 Tabela 11. Vrednost diskriminantnih funkcij izobrazbe pri osebnostnih potezah. POTEZE Diskriminantnc funkcije 1 2 3 A .45291* .26005 .08454 B -.39639* -.02236 .12347 O .35350* -.08521 -.06142 G .33149* .21405 -.22391 H -.24035* -.11338 -.23124 03 .19594* .19034 -.03882 C -.09916* -.03220 .04734 F .21732 -.41464* -.20646 02 -.19515 .36283* -.13899 I .00306 .35516* -.04156 E -.04967 .26267* .04142 Q1 -.18322 -.05593 -.56357* M -.20160 .40175 .49318* N .24188 -.10639 .40092* 04 -.01681 -.18671 .25495* L -.08604 .05746 -.14597* Skupinski centroidi Skupi ine FUNK 1 FUNK 2 FUNK 3 1 2 3 4 .61560 -.06379 -.35558 -1.54771 .03001 -.32835 .93440 -.09200 -.15558 .26831 .25578 -.26201 ZAKLJUČKI Podatke obsežnih raziskovanj osebnostne strukture s pomočjo vprašalnika 16PF, ki so bila izvršena pri nas, lahko strnemo v nekaj ugotovitev. 1. Raziskovanja izvornih potez osebnosti so poleg rezultatov nekaterih drugih osebnostnih preskusov (zlasti Eysenckovega vprašalnika osebnosti, Freiburškega vprašalnika osebnosti, Osebnostno interesnega testa, Minnesotskega multifazičnega vprašalnika osebnosti in Kalifornijskega vprašalnika osebnosti) odkrila največ podatkov o osebnostni strukturi slovenske populacije in njenih subpopulacij. 2. Strukturne raziskave izvornih potez osebnosti, kijih meri Cattcllov 16PF, so bile izvedene večkrat in so pokazale v glavnem podobne rezultate. Navadno je bilo izločenih okrog pet faktorskih dimenzij, ki pojasnjujejo med 60 in 70 odstotki variance. Ti faktorji se v nekaterih pogledih ujemajo s psihološko vsebino sekundarnih osebnostih faktorjev, pa tudi s temeljnimi dimenzijami osebnosti po Eyscncku in t.i. "robustnimi" faktorji osebnosti. Razlike med posameznimi analizami jc mogoče pripisati razlikam med vzorci preskušancev, medtem ko so razlike med našimi in tujimi rezultati tudi posledica kulturnih razlik. 3. Izvorne osebnostne poteze kažejo znatno odvisnost v odnosu do spola, do starosti in v nekaj manjši meri tudi do izobrazbe. Pač pa so praktično neodvisne od inteligentnosti. Razlike med spoloma, ki smo jih dobili v naših raziskavah, se zelo ujemajo s podobnimi razlikami, ki jih navajajo v literaturi drugod. Te razlike v glavnem kažejo na večjo emocionalnost, mehko miselnost, socialni konformizem in altruizem pri ženskah in na večjo dominantnost, agresivnost ter socialno hrabrost pri moških. Glede starosti je opaziti naraščanje odgovornosti in samokontrole ter upadanje ekstravertnosti, nezaupanja, občutij krivde in motivacijske napetosti z leti, medtem ko se glede izobrazbe pojavljajo razlike predvsem pri inteligentnosti, družabnosti, liberalnosti, moralni kon-formnosti in občutjih krivde. LITERATURA Bezck, I. & Pogačnik, V. (1988). Pisna informacija. Burkelc, S. (1989). Stresna vrednost življenjskih odločitev v povezavi z. različnimi osebnostnimi kategorijami. Diplomska naloga. Ljubljana, Filozofska fakulteta. Digman, J.M. & Inouye, J. (1986). Further specification of the five robust factors of personality. Journal of Personality and Social Psychology, 50, 116-123. Hrovat, I. & Vinkler, B. (1982). Mesto kontrole ojačenja v odnosu z osebnostnimi dimenzijami in vrednostno orientacijo. Diplomska naloga. Ljubljana, Filozofska fakulteta. John, O.P. (1990). The "big five" factor taxonomy: Dimensions of personality in the natural language and in questionnaires. In L.A. Pervin (Ed.). Handbook of personality. Theory and research. New York/London, The Guilford Press. 66-100. Kolmačič, L. (1990). Osebnostne poteze, vrednote in samopodoba skupine ljudi, ki uporabljajo tehniko intenziva razsvetljenja kot tehniko samouresničenja. Diplomska naloga. Ljubljana, Filozofska fakulteta. Korošak, A. (1987). Razlike v osebnostnih lastnostih pri adolescentih glede na demografske in sociockonomskc dejavnike. Diplomska naloga. Ljubljana, Filozofska fakulteta. Lamovec, T. (1980). Eksperimentalni priročnik iz psihologije motivacije, emocij, osebnosti in učenja. Ljubljana, Filozofska fakulteta. Musek, J. (1989). O osebnostnem profilu Slovencev. Anthropos, 1- 2, 270-286. Musek, J. (1990). Neobjavljeno raziskovalno gradivo. Ljubljana, Filozofska fakulteta. Musek, J. (1991). Occnjcvanjc in presojanje osebnostnih lastnosti. II. del: implicitna teorija osebnosti. Anthropos, 6, 7-19. Musek, J. (1991). Neobjavljeno raziskovalno gradivo. Ljubljana, Filozofska fakulteta. Pogačnik, V. (1986). 16PF - Priročnik. Kranj, interna publikacija. Potočnik, A. (1983). Kongrucntnost Strclaujcvcga vprašalnika temperamenta z Eyscnckovim osebnostnim vprašalnikom in Cattellovim vprašalnikom 16. osebnostnih faktorjev. Diplomska naloga. Ljubljana, Filozofska fakulteta. Varga, S. (1985). Razlike v pojmovanju jaza ter v nekaterih osebnostnih potezah med skupino družbeno stigmatiziranih ternestigmatiziranih mladostnikov. Diplomska naloga. Ljubljana, Filozofska fakulteta. Zupančič, N.(1990). Osebnostne poteze kot podlaga za uspešno soočanje s kritičnimi situacijami. Diplomska naloga. Ljubljana, Filozofska fakulteta. Priloga 1 Matrika korelacij med 16 izvornimi potezami (Musek, 1991) poteze a b c e f s h i 1 m n o S1 q2 S3 S4 a 1.00 -.04 .16 .14 .19 -.07 .25 .03 -.08 .02 -.20 .05 -.06 -.20 -.02 .04 b -.04 1.00 .09 .03 .02 -.13 .07 .08 .06 .11 .03 -.04 .09 .07 -.09 -.01 c .16 .09 1.00 .15 .13 -.14 .29 .04 -.26 .01 -.31 -.43 .05 -.11 .18 -.36 e .14 .03 .15 1.00 .13 -.37 .28 -.12 -.06 .11 -.14 -.06 .17 .17 -.23 -.08 f .19 .02 .13 .13 1.00 -.08 .33 -.13 .06 -.06 -.08 -.15 .13 -.38 -.02 -.11 g -.07 -.13 -.14 -.37 -.08 1.00 -.16 .04 .09 -.12 .05 .11 -.22 -.16 .30 .04 h .25 .07 .29 .28 .33 -.16 1.00 .07 -.07 .05 -.23 -.26 .16 -.08 .02 -.38 i .03 .08 .04 -.12 -.13 .04 .07 1.00 -.09 .22 -.12 .02 .08 .08 .09 -.04 1 -.08 .06 -.26 -.06 .06 .09 -.07 -.09 1.00 -.05 .26 .11 .13 -.03 -.18 .18 m .02 .11 .01 .11 -.06 -.12 .05 .22 -.05 1.00 .08 .06 .12 .17 -.16 .05 n -.20 .03 -.31 -.14 -.08 .05 -.23 -.12 .26 .08 1.00 .13 -.03 -.01 -.13 .23 o .05 -.04 -.43 -.06 -.15 .11 -.26 .02 .11 .06 .13 1.00 .01 .21 -.19 .46 qi -.06 .09 .05 .17 .13 -.22 .16 .08 .13 .12 -.03 .01 1.00 .01 -.16 -.01 q2 -.20 .07 -.11 .17 -.38 -.16 -.08 .08 -.03 .17 -.01 .21 .01 1.00 -.24 .09 q3 -.02 -.09 .18 -.23 -.02 .30 .02 .09 -.18 -.16 -.13 -.19 -.16 -.24 1.00 -.29 q4 .04 -.01 -.36 -.08 -.11 .04 -.38 -.04 .18 .05 .23 .46 -.01 .09 -.29 1.00 Anksioznost, emocionalne poteze osebnosti in soočanje s stresom KATARINA KOM PAN, KATJA B1LBAN, JANEK MUSEK POVZETEK Obrambno delovanje in obvladovanje stresa se pogosto povezuje z emocionalnim delovanjem in osebnostno stnikturo posameznika. Namen prezenlirane raziskave je proučiti odnose med naslednjimi skupinami spremenljivk: emocionalno utemeljenimi osebnostnimi potezami (merili smo jilt s testom Profil indeks emocij, Plutcliik & Kellerman, 1974), stanjsko in potczno anksioznostjo (STAI XI in STAI X2; Spielberger, Gorsuch, & Lushene, 1970), izpolnjenostjo življenjskih ciljev (Test življenjskih ciljev, Crumbaugh & Maholick, 1969) in načini premagovanja (obvladovanja) stresa (Načini obvladovanja stresa, Folkman & Lazanis, 1988). Prav tako smo želeli tudi ugotoviti, koliko se te spremenljivke povezujejo s stopnjo in smerjo šolanja. Vse spremenljivke so bile izmerjene z ustreznimi psihološkimi preskusi pri 100 moških osebah (srednješolcih in študentih). S pomočjo multivariantnih analiz smo ugotovili strukturo posameznih skupin spremenljivk in odvisnost merjenih spremenljivk od stopnje in vrste šolanja. ABSTRACT ANXIETY, EMOTIONAL TRAITS AND WAYS OF COPING Psychological mechanisms of defense and coping processes are very often brought into relationship with emotional functioning and personality stmclure of the individual. The aim of the study reported in the present paper was the analysis of the connections between the following groups of variables: emotionally based personality traits (measured by Emotion Profile Index, Plutcliik & Kellennan 1974), state- and trait- anxiety (STAI-X1 and STAI-X2; Spielberger, Gorsuch, & Lushene, 1970), the fulfilment of life goals (Purpose in Life Test, Crumbaugh & Maholick, 1969), and coping strategies (Ways of coping Questionnaire, Folkman & Lazanis, 1988). The examination of the relationship between these variables and the different levels and directions of education was also perfonned. All variables entered into study were applied to the sample of 100 male subjects. The slnicture of the interrelationships between variables was established by means of different multivariate methods and the influence of the level and degree of education on all variables was examined. UVOD V zadnjih desetletjih stalno narašča število psiholoških raziskav, ki obravnavajo psihični stres in dejavnike, ki so v zvezi z njim. Pojavilo sc jc več teoretskih modelov in koncepcij, ki razlagajo obnašanje človeka v stresni situaciji. Med najbolj znanimi in izdelanimi razlagami jc model Folkmanove in Lazarusa (Folkman, 1984; Folkman & Lazarus, 1985, 1986; Folkman, Lazarus, Dunkel-Schettcr, DeLongis & Gruen, 1986; Lazarus & Folkman, 1984), ki v bistvu pomeni nadaljevanje zdaj že skoraj klasičnega Lazarusovega modela soočanja s stresom (Lazarus, 1966, 1968, 1981). Med glavnimi problemi, ki jih ta model poraja, so vprašanja, ki zadevajo razlike v načinih soočanja s stresom. Že Freud je opozarjal, da se pri odzivanju na frustracije, konflikte in stresne situacije pojavljajo različni obrambni mehanizmi. Ti mehanizmi se pogosto kažejo kot relativno trajni in značilni tako za specifične situacije, kot tudi za posameznike. Pojem načina soočanja s stresom zajema sicer širše vidike dejavnosti, kot so obrambni mehanizmi, vendar sc nedvomno povezuje tudi z njimi. Folkmanova in Lazarus sta po daljših analizah ugotovila več pomembnih in med seboj relativno neodvisnih načinov soočanja, ki so značilni za spoprijemanje z glavnimi stresorji, s katerimi sc ljudje srečujejo v svojem življenju. Te načine lahko razvrstimo glede na to, ali so pretežno usmerjeni k problemu, ali pa k emocionalni razbremenitvi. Izdelala sta tudi ustrezni merski instrument za določanje načinov soočanja s stresom (Folkman & Lazarus, 1988), ki zajema osem lestvic. Sorazmerno malo pa so raziskani odnosi načinov soočanja z drugimi vidiki osebnostnega delovanja. To velja tudi za tiste osebnostne proccse in značilnosti, ki jih že tradicionalno najbolj povezujemo z odzivanjem na strese in konflikte. To so zlasti cmocionalnc značilnosti. V odnosu do načinov soočanja sc zdi posebno relevanten Plutchikov model osebnostne strukture, ki temelji na znani avtorjevi teoriji emocij (Plutchik, 1958,1962), poleg tega pa se teoretsko navezuje na posameznikovo obrambno delovanje. Model obsega osem osebnostnih dimenzij, ki jih meri znani preskus Profil indeks emocij (PIE; Plutchik & Kellerman, 1974). Drugo pomembno osebnostno področje, kije povezano z cmocijami, je področje anksioznosti, bodisi da gre za potezno bodisi za stanjsko anksioznost (Spiclbcrgcr, Gorsuch, & Lushene, 1970). S to raziskavo smo želeli natančneje osvetliti prav širše osebnostno in emocionalno ozadje načinov soočanja s stresom. Zasnovali smo jo kot multivariantno raziskavo, ki naj bi pokazala povezave načinov soočanja z osebnostnimi potezami, anksioznostjo in življenjsko usmerjenostjo (življenjskimi cilji). Obenem smo želeli natančneje raziskati tudi samo strukturo odnosov med spremenljivkami posameznih področij (načinov soočanja in osebnostnih potez). METODA V raziskavi je sodelovalo 100 preizkušancev moškega spola (50 študentov različnih smeri študija in 50 srednješolcev). Uporabljeni so bili različni preizkusi (vprašalniki in lestvice), ki merijo (1) stanjsko anksioznost in (2) potezno anksioznost (STAI X-1 in STAI X-2, Spielbcrger, Gorsuch, & Lushene, 1970), (3) eksistenčno praznino (Lestvica življenjskih ciljev, Crumbaugh & Maholick, 1969), (4) osebnostne poteze (Plutchikov Profil Indeks Emocij - PIE, Plutchik & Kellerman, 1974) ter (5) načine soočanja s stresom (Ways of Coping, Folkman & Lazarus, 1988). Med uporabljenimi preskusi sta dva, ki merita več posameznih značilnosti. Plutchikov Profil Indeks Emocij zajema osem osebnostnih lastnosti, ki temeljijo na emocionalnem doživljanju in vedenju: reprodukcijo (družabnost, veselje, vedrina, prisrčnost, prijateljstvo, pomanjkanje vztrajnosti), inkorporacijo (sprejemanje, zaupljivost, odvisnost, tudi lahkovernost in poslušnost), nekontroliranost (impulziv-nost, eksperimentiranje, uživanje v novih izkušnjah, avanturizem, želja po aktivnosti in spremembah, podajanje v negotovost), samozaščito (opreznost, previdnost, pazljivost, nagibanje k tesnobnosti, zaskrbljenost; občutljivost na mnenje drugih), deprivacijo (depresivnost, nezadovoljstvo, občutja prikrajšanosti, odrinjenosti; pesimizem, bojazen pred izgubo; obupanost, občutja krivde, vskrajnem primeru popolna apatija ali suicidal-nost), opozicionalnost (negativizem, trma, zlovoljnost, hiperkritičnost, sarkazem; kritiziranje in zavračanje drugih; odločno, a "neprijetno" vedenje), eksploracijo (radovednost, organiziranost, samodisciplina, načrtnost, natančnost, vestnost, ambicioznost, delavnost) in agresivnost (prcpirljivost, napadalnost, uporništvo; brez "dlake na jeziku", včasih destruktivnost; jezno in ogorčeno nastopanje). Poleg tega vsebuje PIE tudi posebno kontrolno lestvico "pristranosti" (Bias - lcstvico), ki daje informacije o prisotnosti težnje po odobravanju in s tem posredno meri iskrenost odgovorov (dajanje socialno zaželenih odgovorov). Preskus načinov soočanja s stresom Folkmanove in Lazarusa pa vključuje osem lestvic, ki merijo posamezne temeljne načine obvladanja stresne situacije: obvladanje s konfrontiranjem (agresivno prizadevanje, da bi spremenili situacijo; deloma kaže tudi na sovražnost in tveganje), distanciranje (poskusi kognitivnega odmikanja od situacije ter minimiziranje pomena situacije), samokontrola (prizadevanja po regulaciji in nadziranju čustev, občutij in obnašanja), iskanje socialne opore (prizadevanje, da se pridobi čimveč informacijske, osebne in čustvene podpore), sprejemanje odgovornosti (priznavanje lastne vpletenosti in lastne vloge pri problemu ter hkratno poskušanje, da se stvari uredijo), beg in izogibanje (prisotnost prizadevanja, da se umakne iz problemske situacije ali zbeži, in to bodisi na domišljijskem bodisi na stvarno vedenjskem nivoju), načrtno reševanje problema (zavestni napori, da sc reši problem in spremeni situacija, povezani z analitičnim pristopom in razmišljanjem) in pozitivna ponovna ocena (prizadevanje, da bi v problemu našli pozitivni smisel, povezan z. osebnostno rastjo; lahko je vključena tudi religiozna razsežnost). Raziskava je bila načrtovana kot multivariantni eksperiment. Prcizkušanci so skupinsko izpolnili vprašalnike in lestvice (po zgoraj navedenem vrstnem redu). Podatki za posamezne spremenljivke so bili nato korelirani, na osnovi dobljenih korelacij pa so bile izvršene multivariantne analize. REZU L TA TI IN DISKUSIJA Soodvisnost med spremenljivkami Pregled korelacij med merjenimi spremenljivkami kaže nekaj zanimivosti (tabela 1). Med posameznimi osebnostnimi potezami na PIE najdemo nekaj razmeroma visokih povezav in videti je, da so nekatere izmed teh potez - vsaj kar zadeva naš vzorec - dokaj sorodne. Korelacija med reprodukcijo in inkorporacijo sicer ni presenetljiva in nepričakovana, vendar jc presenetljivo visoka: 0.85! To z drugimi besedami pomeni, da merita obe lestvici - vsaj kar zadeva pričujoči vzorec oseb - praktično enako lastnost. Manj presenečata visoki korelaciji kontrolne lestvice z agresivnostjo (-0.83) in inkor- poracijo (0.71). Pomembnih korelacij s kontrolno lestvico nimata samo lestvici opozicionalnosti in eksploracije; odgovori na Plutchikovcm testu so torej precej občutljivi glede na socialno zažclenost. Tudi drugi podatki kažejo na povezave med posameznimi osebnostnimi lestvicami, kar daje slutiti dokaj jasno in polarizirano notranjo strukturo Plutchikovega "osebnostnega prostora". Ta struktura nam bo postala bolj jasna v luči multivariatnih analiz. Že na pogled pa vidimo, da na eni strani izstopata kot nekakšna gruča potezi reprodukcije in inkorporacije (pridružuje se jima tudi težnja po odobravanju); ta gruča pa je v negativni korelaciji s samozaščito, deprivacijo, eksploracijo in agresivnostjo. Po drugi strani najdemo znotraj načinov obvladanja stresa le zmerne korclacije. To bi morali tudi pričakovati, saj so posamezne lestvice preskusa Folkmanove in Lazarusa faktorsko validirane in relativno neodvisne med seboj. Kljub temu je tudi med njimi nekaj pomembnih povezav (tudi takšne, ki presegajo vrednosti 0.30), tako da jc dovolj razloga za podrobnejšo strukturno analizo. Pač pa so v glavnem nepomembne in kvečjemu zmerno pomembne korelacije med osebnostnimi potezami in načini obvladanja. Zato so tiste, ki se vendarle pojavljajo, zdijo toliko bolj zanimive. Reprodukcija rahlo korelira z obvladanjem s konfrontacijo (0.20), kar se do neke mere ujema z aktivnostjo in sploh z ekstravertnim slogom oseb, ki imajo visoke vrednosti reprodukcije. Korclacija pa ni visoka; verjetno zato, ker je prijaznim in sociabilnim reproduktivnim osebam pogodu le tisti vidik konfrontiranja, ki ne vodi v agresivnost ali celo sovražnost. Morda pa je tudi res, da lahko v stresni situaciji postanejo sicer prijazne reproduktivne osebe agresivne in celo sovražne. Tabela 1. Korelacije med spremenljivkami, uporabljenimi v raziskavi.* spremen- P P P P P P P P P st st ljivke sola lrep link lnck lsam Ide lop leks lagr lbia aixl aix2 sola 1.00 .09 .11 -.10 -.36 .05 .42 -.02 -.13 .07 .18 .14 plrep .09 1.00 .85 .28 -.49 -.54 -.11 -.49 -.50 .59 .15 .02 plink .11 .85 1.00 .18 -.36 -.54 -.08 -.44 -.62 .71 .20 .05 plnek -.10 .28 .18 1.00 -.23 -.59 -.27 -.15 -.07 .27 .05 -.17 plsam -.36 -.49 -.36 -.23 1.00 .04 -.49 .18 .33 -.31 -.13 -.04 pldep .05 -.54 -.54 -.59 .04 1.00 .00 .23 .36 -.52 -.04 -.00 plopo .42 -.11 -.08 -.27 -.49 .00 1.00 .24 -.15 .00 -.02 .21 pleks -.02 -.49 -.44 -.15 .18 .23 .24 1.00 -.33 .01 -.07 .07 plagr -.13 -.50 -.62 -.07 .33 .36 -.15 -.33 1.00 -.83 -.14 -.08 plbia .07 .59 .71 .27 -.31 -.52 .00 .01 -.83 1.00 .12 .05 staixl .18 .15 .20 .05 -.13 -.04 -.02 -.07 -.14 .12 1.00 .05 staix2 .14 .02 .05 -.17 -.04 -.00 .21 .07 -.08 .05 .05 1.00 tzc .04 .08 -.01 -.07 .02 -.09 .10 .00 .08 -.16 -.01 .12 copkon .06 .20 .13 .15 -.22 -.07 .01 -.19 -.02 .10 .03 .05 copdis .08 .03 .02 .09 -.13 -.04 .05 .06 -.09 .05 .04 -.00 copsam .20 .16 .10 -.10 -.09 -.07 .15 -.07 -.07 .10 .19 .13 copisk .13 .10 .10 -.15 -.26 .18 .20 .09 -.20 .12 -.07 .02 copspr .20 .11 .03 .08 -.16 -.07 -.02 -.14 .19 .01 .07 copbeg .17 -.04 -.03 -.12 -.12 .19 .21 .11 -.07 .00 .04 .08 coppro .06 .08 -.01 .21 -.15 -.21 .14 .12 -.11 .10 .29 .04 coppno .16 .16 .21 -.06 -.24 -.04 .21 .01 -.19 .13 .09 .07 spremen- co CO CO CO CO CO CO CO ljivke tzc pkon pdis psam pisk pspr pbcg ppro ppno sola 04 .06 .08 .20 .13 .20 .17 .06 .16 plrep .08 .20 .03 .16 .10 .14 -.04 .08 .16 plink -.01 .13 .02 .10 .10 .11 -.03 -.01 .21 plnek -.07 .15 .09 -.10 -.15 .03 -.12 .21 -.06 plsam .02 -.22 -.13 -.09 -.26 .08 -.12 -.15 -.24 pldep -.09 -.07 -.04 -.07 .18 -.16 .19 -.21 -.04 plopo .10 .01 .05 .15 .20 -.07 .21 .14 .21 picks .00 -.19 .06 -.07 .09 -.02 .11 .12 .01 plagr .08 -.02 -.09 -.07 -.20 -.14 -.07 -.11 -.19 plbia -.16 .10 .05 .10 .12 .19 .00 .10 .13 staixl -.01 .03 .04 .19 -.07 .01 .04 .29 .09 staix2 .12 .05 -.00 .13 .02 .07 .08 .04 .07 tzc 1.00 .11 -.05 -.01 .16 -.04 .03 .01 .00 copkon .11 1.00 .12 .15 .39 .04 .31 .19 .27 copdis -.05 .12 1.00 .34 .28 .07 .14 .16 .33 copsam -.01 .15 .34 1.00 .12 .12 .28 .30 .30 copisk .16 .39 .28 .12 1.00 -.01 .39 -.11 .42 copspr -.04 .04 .07 .12 -.01 1.00 -.16 .21 -.05 copbcg .03 .31 .14 .28 .39 -.16 1.00 .14 .33 coppro .01 .19 .16 .30 -.11 .21 .14 1.00 .03 coppno .00 .27 .33 .30 .42 -.05 .33 .03 1.00 * Posamezne spremenljivke so označene s kraticami. Osebnostne poteze po Plutchiku so označene z začetnima črkama pl (plrep - reprodukcija, plink - inkor-poracija, plnek - nekontroliranost, plsam - samozaščita, pldcp - deprivacija, plopo -opozicionalnost, picks - eksploracija, plagr - agresivnost, plbia - bias lestvica), načini soočanja pa z začetnimi črkami cop (copkon - konfrontacija, copdis - distanciranje, sopsam - samokontrola, copisk - iskanje socialne opore, copspr - sprejemanje odgovornosti, copbeg - beg/izogibanje, coppro - načrtno reševanje problema, coppno - pozitivna ponovna ocena). Druge oznake pomenijo: sola - srednja šola oziroma fakulteta, staixl - stanjska anksioznost, staix2 - potezna anksioznost, tzc - rezultat na Testu življenjskih ciljcv. Inkorporacija korelira s pozitivno ponovno oceno (0.21), kar bi se ujemalo z zaupljivostjo in sprejemanjem, temeljno držo inkorporativnih oseb v smislu "vse, kar me doleti, mora imeti nekaj dobrega v sebi". Nekontroliranost korelira z načrtnim reševanjem problemov (0.21). Ta podatek je malce zagoneten. Nekontroliranost je namreč visoka pri osebah, ki delujejo kompulzivno in avanturistično, ki silijo v dogodivščine, spremembe in nove izkušnje. Sklepali bi vsekakor, da jim običajno ni veliko do planiranja in smotrnega delovanja. Vendar je povsem možno, da za ravnanje v stresni situaciji obveljajo druge zakonitosti1, kar so raziskovalci že ugotavljali. Rešitev naše uganke se morda skriva v dejstvu, da impulzivne osebe ne vzdržijo dolgo v neki situaciji, če pa gre za stresno in neprijetno, tedaj še toliko manj. V stresni situaciji se bodo zato hočeš nočeš lotile naporov, da bi situacijo spremenile - tudi z zavestnim načrtovanjem. Iz korelacij 1 V nekaterih primerih so že opažali "paradoksalnost" obnašanja v stresnih pogojih. Tedaj se npr. začno ekstravertne osebe obnašati bolj togo, introvertne pa bolj aktivno. načinov obvladanja s potezo nekontroliranosti vidimo, še nesignifikantno tendenco (0.15) k reagiranju s konfrontiranjem in tveganjem (kar se dobro "prilega" impulzivnos-ti), medtem ko iskanje socialne opore in s tem večanje občutka "zadolženosti" in odvisnosti impulzivnim osebam z visoko nekontroliranostjo nc ugaja (-0.15). Razumljive se zdijo negativne korelacije samozaščite s konfrontiranjem (-0.22), iskanjem podpore (-0.26) in ponovnim pozitivnim ocenjevanjem (-0.24). Nasploh pri osebah z visoko samozaščito zbodejo negativne korelacijc z načini obvladanja stresa. Morda gre pri tej zadevi preprosto zato, da se samozaščitcnc osebe zaradi svoje opreznosti in skrbi za varnost že vnaprej ogibajo stresnih situacij in sc nekako nc morejo dobro vživeti v nobenega od navedenih načinov soočanja s stresom (razen morda za prevzemanje lastne odgovornosti). Šc zlasti pa jim jc odveč konfrontiranjc (aktivnost in eventualna agresivnost jc tuja njihovemu osebnemu slogu), iskanje pomoči (pri tem jih odvrača skrb, kaj bodo drugi mislili o njihovih težavah in nesposobnosti) in iskanje pozitivnega smisla stresne situacije (razumljivo, saj jo jemljejo kot nekaj, kar jih predvsem ogroža). Neustrašni posamezniki z nizko stopnjo bojazni in samozaščite pa bodo zato nasprotno aktivni v iskanju podpore, v konfrontiranju in tudi v iskanju pozitivnega smisla pri stresnem dogajanju. Deprivacija (depresivnost) negativno korelira z načrtnim reševanjem (-0.21); depriviranc (depresivne) osebe pač ne vidijo dovolj možnosti, da bi z lastnim načrtovanjem reševale svoj položaj: raje se vdajajo tolažbi z begom v domišljijo (0.19) ter iščejo sočutja in pomoči (0.18). Opozicionalnost korelira z iskanjem opore (0.20), begom in izogibanjem (0.21) ter ponovno pozitivno oceno (0.21). Tojc prav zanimivo, kajti osebe z visoko stopnjo opozicionalnosti so kritične in cclo negativistične v odnosu do drugih. No, v stresni situaciji se njihova pasivno agresivna drža izteka v beg, iskanje podpore in prizadevanje, da bi videli neprijetni položaj v pozitivni luči. Težnja po izogibanju in iskanje pozitivnega postaneta morda šc bolj razumljivi reakciji, čc upoštevamo, da so opozicionalnc osebe med vsemi najbolj anksiozne (korclacija s potezno anksioznostjo jc pomembna in znaša 0.21); to povečuje njihovo napetost v stresni situaciji in jih sili v bolj urgentne in cmotivnc, a zato dolgoročno verjetno manj uspešne odzive. Agresivnost jc v negativnem odnosu do iskanja opore (-0.20); vprašamo sc lahko, ali zato, ker je agresivne osebe ne iščejo, ali zato, ker jo take osebe teže dobijo. Nasploh jc prav pri potezi agresivnosti največ negativnih korclacij glede na načine obvladanja stresa. Zanimivo je tudi, da ni najti signifikantnih zvez med težjo po odobravanju in načini obvladanja problemov (izjema je morda rahlo pozitivna korclacija kontrolne lestvice PIE s sprejemanjem odgovornosti, kar nc preseneča) - vendar pa je splošna tendenca teh korelacij pozitivna. Agresivnost torej korelira z načini obvladovanja v drugi smeri kot težnja po odobravanju; to je razumljivo, ker sta obe potezi močno negativno korelirani, jc pa zanimivo, ker lahko zato sklepamo, da med načini obvladovanja, ki jih zajema lestvica Folkmanovc in Lazarusa, ni izrazito nckonstruktivnih in agresivnih. Če nc bi bilo tako, bi morale biti določene korelacijc z agresivnostjo pozitivne in s težnjo po odobravanju negativne. Videti je, da so zajeti načini obvladanja stresa vrednostno dokaj "nevtralni". Morda jc bolj presenetljivo, daje tako malo bistvenih povezav med anksioznostjo ter drugimi spremenljivkami. Največje presenečenje jc odsotnost pozitivne korelacijc med obema komponentama anksioznosti, med stanjsko (STAI-X1) in potezno anksioznostjo (STAI-X2). Čeprav seveda nc gre zamenjevati anksioznega stanja s potezo anksioznosti, bi lc pričakovali substancialno korclacijo nekje v rangu okrog 0.50, kot so tudi običajno ugotavljali v drugih raziskavah (Spielbcrger, ***). Razlog za to je morda v dejstvu, da je vzorec preizkušanccv v raziskavi dokaj homogen, kar po vsej verjetnosti znižuje dobljene korelacijc. Iz istega razloga so lahko tudi druge korelacijc nižje, kot bi bile, čc bi imeli opraviti z vzorcem, ki bi bil reprezentativen za splošno populacijo. Sicer pa stanjska anksioznost nekoliko korelira z inkorporacijo (0.20), ter samokontrolo (0.19) in nekaj bolj z načrtnim reševanjem (0.29) pri načinih obvladanja. Verjetno je tako, da osebe, ki nagibajo k sprejemanju, zaupanju in odvisnosti (inkorporacija) na aktualne pritiske v nekoliko večji meri reagirajo z anksioznim stanjem; na drugi strani je tudi verjetno, da določena mera situacijske napetosti (nc prevelika) posameznika bolj mobilizira k samoobvladovanju (samokontrola) in k načrtnemu spoprijemanju s problemi (načrtno reševanje). Potezna anksioznost pa korelira z opozicionalnostjo (0.21), kar pravzaprav samo po sebi ni presenetljivo, saj bi pričakovali, da objekti, ki vzbujajo odpor in zavračanje (to jc emocionalna osnova opozicionalnosti), delno povzročajo tudi bojazen. Morda jc bolj presenetljivo dejstvo, da povezav z anksioznostjo nismo zasledili v nobenem drugem primeru. Tudi lestvica življenjskih ciljev ne korelira z nobeno od drugih spremenljivk. Strukturne analize (faktorske in klastrske analize. MDSl Vpogled v strukturo povezav med spremenljivkami posameznih področij (emocionalne poteze, načini soočanja) smo skušali dobiti s pomočjo multivariantnih analiz. Uporabljene so bile ustrezne faktorske analize, klastrske analize in metode multidimenzionalnega skaliranja. Emocionalne poteze. Faktorska analiza Plutchikovih dimenzij jc izločila štiri faktorske dimenzije, ki skupaj pojasnjujejo kar okrog 90 odstotkov celotne variance osmih lestvic PIE. To pomeni, da štiri izločene faktorske dimenzije praktično v celoti nadomestijo informacije, kijih daje originalni merski instrument. Tabela 2. Faktorska struktura osebnostnih potez po Plutchiku. spremenljivka faktorl faktor2 faktor3 faktor4 plrep .832865 -.135012 .389544 .220305 plink .921435 -.044944 .276314 .110956 plnek .040264 -.001549 .094507 .959090 plsam -.296322 .855717 -.196170 -.124165 pldep -.491816 -.053208 -.008936 -.720029 plopo -.060624 -.851476 -.264813 -.157033 pleks -.174095 -.024200 -.955717 -.089637 plagr -.820819 .154507 .506119 -.049810 Prvi faktor visoko nasiča lestvici inkorporacijc in reprodukcije v pozitivni smeri in lestvico agresivnosti v negativni (glej tabelo 2). Pomembno negativno nasičenje je tudi pri lestvici deprivacije. Videti je, da ta faktorska dimenzija ločuje poteze, povezane s pozitivnimi emocijami (veselje, sprejemanje) od tistih, ki so povezane z negativnimi emocijami (jeza, žalost). Ta podatek se ujema z rezultati številnih analiz emocij in emocionalnega vedenja (doživljanja), ki kažejo na obstoj zelo splošne bipolarne dimenzije čustev; najpogosteje jo označujejo kot dimenzijo pozitivnega nasproti negativnemu afektu. Ta dimenzija seveda tudi spominja na klasično delitev emocij glede na njihov hedonski ton. Druga faktorska dimenzija ločuje lestvico opozicionalnosti od lestvice samozaščite. Tudi v tem primeru gre za bipolarno dimenzijo. Oba pola te dimenzije se povezujeta z negativnimi emocijami: prvi z gnusom, drugi s strahom. Prvi vodi k v bistvu agresivnemu (čeprav ne nujno neposredno in aktivno agresivnemu) in negativističnemu obnašanju, hiperkritičnosti, sarkazmu in trmoglavosti, drugi pa k bojazljivemu, previdnemu obnašanju, pogosto povezanemu z umikanjem in poslušnostjo. Dimenzijo torej označuje na eni strani težnja k nasprotovanju in odbijanju, na drugi strani pa sprejemanje stvarnosti v strahu pred ogrožanjem (nasprotovanje - anksiozno sprejemanje). Tretji faktor visoko negativno korelira z lestvico eksploracije, pomembna pozitivna korclacija pa je z lestvico agresivnosti in v manjši meri tudi z lestvico reprodukcije. Zdi se, da ta faktorska dimenzija kaže na aktiven, ekspanziven odnos do stvarnosti, ki pa se v enem primeru kanalizira s samokontroliranim, dobro organiziranim ravnanjem, v drugem primeru pa z destruktivnim in napadalnim obnašanjem. Četrti faktor visoko pozitivno nasiča lestvico nekontroliranosti, negativno pa korelira z lestvico deprivacijc. Ta faktorska dimenzija se torej na eni strani povezuje z zaletavostjo in avanturizmom, na drugi strani pa z občutji prikrajšanosti, depresivnostjo in potrtostjo (razvrtost - zavrtost). Načini soočanja s stresom. Faktorska analiza načinov soočanja je izločila dva faktorja z lastnimi vrednostmi nad 1.00. Ker imata še dva nadaljnja faktorja lastne vrednosti, ki se zelo približajo Kaiscrjevemu kriteriju, lahko poleg dvofaktorske solucije upoštevamo tudi štirifaktorsko (glej tabelo 3). Tabela 3. Faktorska struktura načinov soočanja s stresom. Dvofaktorska solucija (zgornja tabela) in štirifaktorska solucija (spodnja tabela). spremenljivka faktorl faktor2 copkon .572730 -.170356 copdis .421363 -.438254 copsam .343812 -.640861 copisk .777636 .101063 copspr -.235072 -.588402 copbcg .689279 -.062787 coppro -.030598 -.762530 coppno .714476 -.124723 spremenljivka faktorl faktor2 faktor3 faktor4 copkon .818380 -.234246 -.080576 .102394 copdis .058784 -.037927 .826219 .120882 copsam .045409 -.523664 .627836 -.046442 copisk .753168 .298261 .329328 .013968 copspr .042919 -.154466 .059202 .910382 copbcg .579400 -.306134 .176580 -.464674 coppro .044687 -.872312 .048223 .164623 coppno .456769 .062601 .598089 -.141011 Po dvofaktorski soluciji nasiča prvi ckstrahirani faktor naslednje lestvice: iskanje socialnc opore, pozitivna ponovna ocena, beg in izogibanje, soočanje s konfrontacijo. Nižje saturacije so še pri lestvicah distanciranje in samokontrola. Lcstvici, ki ne korelirata s tem faktorjem, sta sprejemanje odgovornosti in načrtno reševanje problema. Ti dve lestvici sta skupaj z lestvico samokontrole nasičeni z drugim ekstrahiranim faktorjem. Interpretacija teh dveh faktorjev ni videti preprosta, vendar kaže, daje prva faktorska dimenzija v zvezi z bolj emocionalnimi, druga pa z bolj racionalnimi načini soočanja. Razlika v psihološki vsebini obeh faktorjev tako spominja na znano klasifikacijo načinov soočanja na tiste, ki so usmerjeni k emocionalni razbremenitvi, in na tiste, ki so usmerjeni k problemu (Lazarus, 1966; Lazarus & Folkman, 1984). Štirifaktorska solucija nam posreduje še bolj razčlenjeno podobo strukture načinov soočanja. S prvim faktorjem so nasičene predvsem lestvice konfrontacije, iskanja socialne opore ter beg in izogibanje. Ta faktorska dimenzija sc v bistvu ujema s prvim faktorjem dvofaktorske solucije in vključuje bolj emocionalne načine soočanja. Tudi druga faktorska dimenzija ostaja v bistvu enaka; označujeta jo saturaciji z lcstvicama, ki merita racionalnc načine soočanje (načrtno reševanje problema in samokontrola). S tretjim faktorjem so (negativno) nasičene lestvice distanciranje, samokontrola in pozitivna ponovna ocena. Negativni pol tega faktorja spet opredeljujejo emocionalni načini soočanja, vendar brez agresivnega konfrontiranja in bega. Nasičenje lestvice samokontrole kaže, daje v dimenzijo vključena težnja po emocionalni kontroli. Četrta faktorska dimenzija visoko pozitivno korelira s sprejemanjem odgovornosti, medtem ko je korclacija z begom in izogibanjem negativna. Skupna faktorska analiza vseh spremenljivk. V naslednjo faktorsko analizo smo vključili vse raziskovane spremenljivke: emocionalne poteze, načine soočanja, stanjsko in potezno anksioznost, izpolnjenost življenjskih ciljev in šolo (srednja šola nasproti fakulteti). Faktorska analiza je pokazala osem latentnih dimenzij z lastnimi vrednostmi nad 1.00 (tabela 4). Pojasnjujejo okrog 73 odstotkov variance. Prvi ckstrahirani faktor je v bistvu identičen z dimenzijo pozitivnega nasproti negativnemu afektu, poleg osnovnih lestvic PIE jc z njim visoko nasičena tudi "bias" lestvica, ki meri težnjo po dajanju socialno zaželenih odgovorov (podobno kot kontrolne lestvice "neiskrenosti"). Videli smo že, da ta težnja korelira pozitivno s pozitivnimi poteznimi oznakami in negativno z negativnimi, zlasti z agresivnostjo. Nasičenost bias lcstvicc z dimenzijo pozitivnega afekta torej ni presenetljiva. Drugi faktorje spet replikacija že znane dimenzije, ki povezuje bolj emocionalno naravnane načine soočanja. Podobno velja za tretji faktor, ki pozitivno nasiča reprodukcijo, inkorporacijo in agresivnost, visoko negativno pa korelira z eksploracijo. S četrtim faktorjem je najbolj nasičena stanjska anksioznost (stai-xl), sledita ji samokontrola in načrtno reševanje problemov med načini soočanja. Zanimiv je peti faktor, ki nasiča potezo samozaščite v pozitivni smeri in potezo opozicionalnosti v negativni smeri; z njim namreč visoko negativno korelira spremenljivka šola. Pri študentih prvega letnika najdemo torej več opozicionalnosti in manj samozaščitnega obnašanja (naravnanosti) kot srednješolcih zadnjega letnika. Naslednji, šesti faktor spominja na že obravnavani faktor zavrtosti. Sedmi faktor nasiča izpolnjenost življenjskih ciljev (občutek smiselnosti življenja, odsotnost življenjske praznine) in potezno anksioznost. Osmi faktorje primer t. i. "singularnega faktorja", saj nasiča pomembneje le eno samo spremenljivko, sprejemanje odgovornosti. Tabela 4. Faktorska struktura vseh obravnavanih spremenljivk. spremenljivka faktorl faktor2 faktor3 faktor4 faktor5 plrcp .745714 .065370 .549468 .053820 -.006331 plink .826007 .049601 .415488 -.031605 -.018345 plnek .301675 -.113308 .266199 .259064 .525398 plsam -.434969 -.326997 -.243812 -.060968 .351571 pldcp -.606495 .236849 -.280085 -.284933 -.208666 plopo .078582 .212368 -.216204 .115501 -.704817 picks -.024833 .027870 -.895161 .039429 -.117373 plagr -.887919 -.101000 .336527 -.012648 .109511 plbia .915619 .041026 -.084761 .052077 .078762 staixl .115031 -.065905 .130943 .478410 -.155795 staix2 .056421 -.064538 -.011791 .167761 -.585713 tzc -.116186 .005348 .296414 -.005408 -.389029 copkon .037617 .551220 .363379 .173384 .052592 copdis .040133 .511074 -.144682 .360724 .260053 copsam .020208 .347853 .052377 .595095 -.113886 copisk .118114 .781373 -.043283 -.197066 -.117837 copspr .195796 -.152524 -.098339 .342362 .133455 copbcg -.078071 .643045 -.078354 .132357 -.169159 coppro .064158 -.019610 -.057921 .819676 -.035943 coppno .170831 .678878 .019689 .111420 -.080772 Razlike med Solarni V luči naše problematike jc zanimiva primerjava rezultatov pri posameznih spremenljivkah glede na vrsto šole (srednja šola, fakulteta) in glede na programsko usmeritev šolanja (naravoslovni, farmacevtski, lesarski program srednje šole in študijski programi Fakultete za telesno kulturo, matematike (FNT) in metalurgije (Strojna fakulteta). Primerjave smo opravili s pomočjo multivariantnih analiz variance in dis-kriminativnih analiz. Rezultati multivariantnih analiz variance (MANOVA). Rezultati multivariantne analize variance (tabela 5) kažejo, da sc pojavljajo pomembne razlike med srednjo šolo in fakulteto pri Plutchikovih Icstvicah samozaščite in opozicionalnosti ter pri samokontroli in sprejemanju odgovornosti med načini soočanja. Pri srednješolcih jc bistveno višja samozaščita, pri študentih pa so višji rezultati na lestvici opozicionalnosti in pri slogih samokontrole in sprejemanja odgovornosti. Ti podatki se ujemajo s podatki faktorske analize. Tabela 5. Razlike med srednjo šolo in fakulteto (multivariantna analiza variance). odvisne sr. kvad. sr. kvad. F(dfl,2) variable učinek napaka 1,98 p-nivo plrep 21.1601 26.5110 .79816 .373832 plink 47.6256 36.2720 1.31301 .254641 plnek 17.6400 16.4727 1.07087 .303297 plsam 395.4372 27.1982 14.53912 .000240 pldep 6.2500 25.6076 .24407 .622387 plopo 339.2226 15.7989 21.47124 .000011 picks 1.2383 23.4135 .05289 .818589 plagr 58.1861 35.1937 1.65331 .201539 plbia 33.3620 65.3295 .51067 .476546 slabel 345.9624 107.2963 3.22436 .075632 staix2 201.6395 100.3914 2.00853 .159588 tzc 47.6103 278.0590 .17122 .679931 copkon 3.2400 9.3714 .34573 .557893 copdis 5.7600 9.4102 .61210 .435884 copsam 25.0000 6.2996 3.96850 .049141 copisk 26.0100 14.4296 1.80255 .182507 copspr 46.2400 11.0135 4.19850 .043132 copbeg 57.7599 18.9816 3.04294 .084224 coppro 5.2900 13.3602 .39595 .530651 coppno 37.2101 14.0827 2.64226 .107267 Multivariantne analize variance so pokazale tudi nekaj pomembnih razlik med posameznimi skupinami učnih programov (tabela 6). Pomembne razlike so pri lestvicah opozicionalnosti, agresivnosti, samozaščite, pri stanjski anksioznosti ter pri slogih pozitivne ponovne ocene in pri sprejemanju odgovornosti. Najvišja opozicionalnost jc pri vseh treh skupinah študentov, medtem ko so na lestvici samozaščite pri študentih najnižje vrednosti. Glede agresivnosti so rezultati dokaj nizki pri študentih strojništva, razmeroma visoki pa so pri študentih FTK in pri srednješolskih skupinah farmacevtske in lesarske usmeritve. Pri študentih je višja tudi stanjska anksioznost (najbolj pri strojnikih in pri študentih FTK); ta je med vsemi skupinami najnižja pri srednješolcih lesarske usmeritve. Pri študentih jc tudi več sprejemanja odgovornosti; ta slog soočanja se najmanj pojavlja pri srednješolcih lesarstva in farmacevtske smeri. Študenti strojništva in dijaki farmacevtske smeri imajo najvišje rezultate pri slogu pozitivne ponovne ocene. Najmanj se ta slog pojavlja pri dijakih naravoslovne smeri in pri študentih matematike (FNT). Tabela 6. Razlike med smermi šolanja/študija (multivariantna analiza variance). odvisne sr. kvad. sr. kvad. F(dfl,2) variable učinek napaka 1,98 p-nivo plrep 15.6780 27.0303 .580016 .715180 plink 36.0701 36.4036 .990841 427670 plnck 5.9933 17.0425 .351666 .880008 plsam 86.0088 27.9874 3.073130 .012965 pldcp 38.3737 24.7226 1.552173 .181292 plopo 87.2722 15.4378 5.653131 .000134 picks 33.6955 22.6307 1.488929 .200811 plagr 134.5954 30.1510 4.464045 .001079 plbia 96.6702 63.3223 1.526637 .188959 staixl 239.5889 102.7985 2.330667 .048333 staix2 143.9938 99.1493 1.452293 .212956 tzc 392.9976 269.4937 1.458282 .210927 copkon 3.9150 9.5964 .407962 .842193 copdis 16.5948 8.9892 1.846085 .111342 copsam 10.8377 6.2571 1.732054 .134814 copisk 17.0057 14.4158 1.179656 .325057 copspr 27.0933 10.5329 2.572249 .031601 copbcg 32.1226 18.6952 1.718230 .137954 coppro 7.6913 13.5759 .566543 .725402 coppno 42.0593 12.8406 3.275500 .009028 Rezultati diskriminantnih analiz. Tudi rezultati diskriminantne analize dveh skupin (srednješolci in študenti, glej tabelo 7a) kažejo, da obstaja bistvena razlika med skupinama pri Plutchikovi lestvici opozicionalnosti ter pri slogu sprejemanja odgovornosti. Ti spremenljivki sta najbolj obteženi z latentno diskriminantno funkcijo. Pri obeh spremenljivkah imajo študenti višje rezultate kot srednješolci. Nasičenja drugih spremenljivk so nižja. Tabela 7a. Diskriminantna analiza dveh skupin: srednješolci in študenti. Korelacije spremenljivk z diskriminantno funkcijo. Spremenljivke Stopnja korclacije (nasičenje) z diskriminantno funkcijo plrep 121777 plink .156187 plnek -.141053 plsam -.519731 pldep .067341 plopo .631596 pleks -.031347 plagr -.175261 plbia .097408 staixl .244748 staix2 .193177 tzc .056408 copkon .080146 copdis .106638 copsam .271530 copisk .183000 copspr .279290 copbcg .237773 coppro .085769 coppno .221562 Tabela 7b. Centroidi (sredine) dveh skupin. skupine skupinski centroidi 1 2 -.733653 .733653 Diskriminantnc analize različnih usmeritev so dale dve pomembni diskriminantni funkciji (tabela 8a). Prva diskriminantna funkcija ločuje študente strojništva in matematike (FNT) od drugih skupin. S to funkcijo so najbolj nasičene lestvice agresivnosti, težnja po ugajanju (negativno) ter opozicionalnost in slog sprejemanja odgovornosti (pozitivno). Druga diskriminativna funkcija ločuje dijake farmacije na enem polu ter dijake naravoslovne smeri in študente matematike na drugi strani. S to funkcijo so najbolj obtežene lestvice agresivnosti, eksploracije, inkorporacije in slog pozitivne ponovne occne (v pozitivni smeri) ter lestvica dcprivacije v negativni smeri. Tretja diskriminativna funkcija se le približuje statistični pomembnosti: v glavnem ločuje skupine srednješolcev od študentskih skupin, z njo so najbolj nasičene lestvice dcprivacije, agresivnosti, opozicionalnosti, inkorporacije in nekontroliranosti. Zanimivo je, da jc agresivnost obtežena z vsemi tremi diskriminantnimi funkcijami. Zdi se, da k razlikovanju med skupinami v agresivnosti prispevajo kar tri latentne razlikovalne dimenzije: prva pojasnjuje predvsem razlike v agresivnosti med študenti strojništva in ostalimi skupinami, druga razlike v agresivnosti med dijaki farmacevtske smeri ter dijaki naravoslovne smeri in študenti matematike na drugi strani, in tretja dimenzija pojasnjuje globalne razlike v agresivnosti med študenti in srednješolci. Tabela 8a. Diskriminantna analiza šestih skupin usmeritev na nivoju srednje šole in fakultete: korelacije spremenljivk z dvema pomembnima diskriminantnima funkcijama. spremenljivke funkcija 1 funkcija 2 plrep .182711 .000368 plink .254345 .076691 plnek -.079058 -.104385 plsam -.353548 .056418 pldcp -.138351 -.213320 plopo .469229 .305675 picks .192737 .023612 plagr -.540839 .064351 plbia .295827 -.128166 staixl .221305 .029629 staix2 -.029443 .228216 tzc -.107833 .294954 copkon .112548 .044249 copdis .326849 .117408 copsam .237715 .077513 copisk .229972 -.014672 copspr .288998 -.329029 copbeg .093597 .262763 coppro .155680 -.009939 coppno .285041 .444856 Tabela 8b. Skupinski ccntroidi pri dveh diskriminantnih funkcijah. Skupine centroidi centroidi 1 funkcije 2 funkcije 1 -.330308 .635954 2 .855452 1.413888 3 .989822 1.081610 4 -.386275 .203340 5 .379748 -.905332 6 1.575957 .546710 SKLEPNA DISKUSIJA IN ZAKLJUČKI Raziskava jc pokazala na vrsto povezav med vključenimi spremenljivkami. Multi-variantne analize (faktorske in klastrske) kažejo na dokaj razločno strukturiranost raziskovanih prostorov. To velja tako za prostor osebnostnih potez po Plutchiku, kjer štiri ekstrahirane faktorske dimenzije praktično v celoti pojasnijo varianco med spremenljivkami. Pri drugem multidimenzionalnem prostoru, ki je bil predmet raziskave, načinih soočanja s stresom, se zdita psihološko smiselni tako dvofaktorska kot štirifaktorska struktura. Multivariantna analiza celotnega univerzuma vključenih spremenljivk je dala osem faktorskih dimenzij, med katerimi se zdita dve posebno pomembni. Prva močno spominja na splošno dimenzijo pozitivnega nasproti negativnemu emocionalnemu doživljanju (pozitivni - negativni afekt). Druga pa pomeni dimenzijo, ki razlikuje emocionalno usmerjene načine obrambnega soočanja od racionalnih načinov. Dobljene skupne dimenzije kažejo pričakovane podobnosti s temeljnimi dimenzijami osebnostne strukture. Tako bi našli sorodnosti med dimenzijami, odkritimi v naši raziskavi, in znanimi robustnimi faktorji osebnosti ("velikih pet"): prijetnostjo, ekstravertnostjo, emocionalno labilnostjo, vestnostjo in kulturnostjo. To še posebej velja za prve tri robustne faktorje. Anksioznost, tako potezna kot stanjska, zmerno korelira z nekaterimi osebnostnimi potezami in načini soočanja. Nobena od teh korelacij ni visoka, tako da obe komponenti anksioznosti nedvomno pomenita relativno neodvisni lastnosti v skupini zajetih spremenljivk. Zanimivi so rezultati, ki kažejo, da obstajajo pomembne razlike v emocionalni osebnostni strukturi in načinih soočanja med srednješolsko in študentsko populacijo in prav tako pomembne razlike med različnimi usmeritvami šole in študija. Zdi sc, da na tc razlike vplivajo tako razvojni in motivacijski osebnostni dejavniki, kot tudi različne življenjske razmere primerjanih skupin. LITERATURA Baškovič-Milinkovič, A., Bclc-Potočnik Ž, Ilrušcvar, B. & Rojšck, J. PIE. Profil indeks emocij. Priročnik. Ljubljana, Zavod Republike Slovenije za produktivnost dela, 1979. Crumbaugh, J.C. & Maholick, L.T. Manual of instructions for I"hc Purpose in Life Test. Munster (Indiana), Psychometrics Affiliates, 1969. Folkman, S. Personal control and stress and coping processes: A theoretical analysis. Journal of Personality and Social Psychology, 1984,839-852. Folkman, S. & Lazarus, R.S. If it changcs it must be a process: A study of emotion and coping during three stages of college examination. Journal of Personality and Social psychology, 1985,48, 150-170. Folkman, S. & Lazarus, R.S. Stress processes and depressive symptomatology. Journal of Abnormal Psychology, 1986, 95,107- 111. Folkman, S. & Lazarus, R. Ways of Coping Questionnaire. Palo Alto, Consulting Psychologists Press, 1988. Folkman, S, Lazarus, R.S., Dunkel-Schcttcr, C., DeLongis, A. & Grucn, R The dynamics of a stressful encounter: Cognitive appraisal, coping, and encounter outcomes. Journal of Personality and Social Psychology, 1986,50, 992-1003. Lazarus, R.S. Psychological stress and the coping process. New York, McGraw-Hill, 1966. Lazarus, R.S. Stress. In D.L. Suls (Ed.), International encyclopedia of the social sciences (pp. 337-348). Mew York, Macmillan & the Free Press, 1968. Lazarus, R.S. The stress and coping paradigm. In C. Eisdorfcr, D. Cohen, A. KJeinman, & P. Maxim (lids.), Models for clinical psychopathology (pp. 177-214). New York, Spectrum, 1981. Lazarus, R.S. & Folkman, S. Stress, appraisal, and coping. New York, Springer, 1984. Plutchik, R. Outlines of a new theory of emotion. Transactions of the N.Y. Acadcmy of Science, 1958, 20, 394403. Plutchik, R. The emotions: facts, theories and a new model. New York, Random I louse, 1962. Plutchik, R. & Kellerman, II. Emotions profile Index. Los Angeles, Western Psychological Services, 1974. Spielbcrgcr, C.D., Gorsuch, R.L., & Lushene, R.E. The State-Trait Anxiety Inventory (STAI) Test Manual for Form X. Palo Alto, Consulting Psychologists Press, 1970. Vzgojni postopki staršev in agresivnost otrok pri osnovnošolcih in gojencih mladinskega doma DAMIJAN MUMEL POVZETEK Za zdrav razvoj otroka je pomembno splošno vzdušje v družini. Glavni vzrok za nastanek agresivnosti, sovražnosti do okolja, zaprtosti vase in pasivnosti je pomanjkanje skrbi za otroka in pomanjkanje ljubezni. V članku primerjamo agresivnost in vzgojne postopke staršev v skupini osnovnošolcev in skupini gojencev mladinskega doma. Uporabili smo Buss-Durkeejev vprašalnik agresivnosti, podatke iz socialnih anamnez in vprašalnik o vzgojnih postopkih staršev in družinskem vzdušju. Iz rezultatov lahko zaključimo: 1. skupina gojencev iz mladinskega doma je bolj agresivna kakor skupina osnovnošolcev; 2. pri osnovnošolcih prevladuje aktivna - navzven usmerjena agresivnost, pri gojencih prevladuje pasivna - vase usmerjena agresivnost; 3. vzgojni postopki, družinske razmere in splošna klima, kot jih opisujejo in doživljajo mladostniki, se med skupinama razlikujejo. Ustreznejši so pri osnovnošolskih otrocih. Ne obstaja pa razlika v doživljanju doslednosti kaznovanja in strogosti nadzora nad gibanjem; 4. obstaja precejšnja razlika med opisom družinskih razmer, kot so ga podali gojenci, in opisom razmer, kot jih je moč razbrati iz socialne anamneze. ABSTRACT A PARENT'S UPBRINGING METHODS AND THE AGGRESSIVENESS OF PRIMARY SCHOOL CHILDREN AND ADOLESCENTS FROM A BOARDING HOME The general atmosphere in a family is very important for a child's healthy development. The principle reason for the origin of aggressiveness, a child's hatred towards his or her environment, reservation and passiveness is the child's lack of care and love. In this article we compare aggressiveness and a parent's upbringing methods in a group of primary school pupils and a group of adolescents from a boarding home. We used the Buss-Durkee questionnaire for aggressiveness, data from social anamneses and a questionnaire on the upbringing methods of parents and family atmosphere. The results have brought us to the following conclusions: 1. The pupils from the boarding home group were more aggressive than the group of primary school pupils. 2. An active-outward directed aggressiveness predominated in the group of primary school pupils, while a passive-introverted aggressiveness predominated in the group of boarding pupils. 3. The upbringing methods, family relations and general atmosphere, as described and experienced by the adolescents differ from group to group. They are more appropriate in the group of primary school children. However, there is no difference in their experiencing of the consequent punishment and strictness of the supervision of movement. 4. There is a considerable difference between the description of family relations as put forward by the boarding pupils and the description of relations which can be seen from the social anamneses. Na otrokov razvoj vplivajo različni dejavniki: družina, vrstniki, šola, televizija, ... Izmed vseh teh dejavnikov, naj bi družina v največji meri determinirala osebnost. To poudarjamo zato, ker imajo v različnih razvojnih obdobjih isti dejavniki različno močan vpliv na vedenje otroka. Družina in razmere v družini imajo odločilen pomen v zgodnjih letih. To so močno poudarjali psihoanalitiki in neoanalitiki. Za razvoj jc pomemben občutek sigurnosti, občutek otroka, da ga starši ljubijo in da skrbijo zanj (splošna klima v družini). Pomanjkanje skrbi za otroka in pomanjkanje ljubezni sta glavna vzroka za nastanek agresivnosti, sovražnosti do okolja, zaprtosti vase in pasivnosti. Tu velja opozoriti, da ni pomemben objektivni odnos staršev do otrok, ampak kako otrok te odnose doživlja. Agresivnost očeta nc bo imela hudih posledic, čc jo bo otrok čutil in doživljal kot očetovo skrb zase. Če vlada v družini zaupanje, ljubezen in prijateljski odnosi med starši, starši in otroci in med otroci, sc bodo ti bolj verjetno razvili v osebnosti s pozitivnimi lastnostmi, kakor če bi rasli v družini, kjer so bili pogosti konflikti, razprtije in pomanjkanje ljubezni. ZRELA OSEBNOST Kateri so elementi, ki označujejo tako osebnost? Po mnenju Sulcjmana Hrnjice (1982) jc osebnostna zrelost bolj procesualni kot strukturalni pojem, to je "... stopnja intcgracijc osebnosti, stopnja dosežene skladnosti med razvojnimi potenciali in dosežki in stopnja uspešnosti intcgracijc v družbeno okolje ob upoštevanju potreb drugih ljudi, osnovnih norm vedenja in osnovnih vrednot okolja, ki mu človek pripada". Zrelo osebnost determinira: 1. družbena (socialna) zrelost, ki zajema spoštovanje in upoštevanje mišljenja drugih, samokritičnost, zmožnost samokontrole, usklajenost zunanjih vidikov zrelosti, subjektivna prilagojenost na kolektivni način življenja in realno samooccnjcvanjc, 2. spoznavna učinkovitost, ki obsega učinkovitost interesov, kritičnost, napredovanje v učenju in izobraževanju, učinkovitost planiranja prihodnosti, 3. čustvena ustreznost, ki vsebuje pripravljenost za sodelovanje, nesebičnost, zaupanje v ljudi, stopnjo zadovoljstva s seboj, frustracijsko odpornost, odsotnost čustvenih in razvojnih motenj. RAZISKAVA V članku skušamo prikazati nekatere značilnosti vzgojnih postopkov staršev otrok iz mladinskega doma in osnovnošolskih otrok. Osredotočili smo sc na agresivno vedenje otrok in nekatere značilnosti vzgoje teh otrok. Izhajali smo iz Me Cordove (1970, po Lamovec 1978) študije. Za merjenje agresivnega vedenja smo uporabili Buss-Durkeejev vprašalnik agresivnosti. Značilnosti vzgojnega ravnanja staršev smo ugotavljali iz socialnih anamnez mladostnikov iz mladinskega doma in z vprašalnikom. Primerjali smo skupino gojencev mladinskega doma v Smledniku in skupino osnovnošolcev OŠ Janka Glazerja iz Ruš. Odgovoriti smo želeli na naslednja vprašanja: 1. Ali obstaja med obema skupinama razlika v agresivnosti? 2. Ali obstaja med obema skupinama razlika v vzgojnih postopkih staršev in družinski klimi? 3. Kakšen je odnos med odgovori na VPS-DK vprašalniku in podatki iz socialnih anamnez? Za odgovore smo uporabili dva vprašalnika: Buss-Durkeejev vprašalnik agresivnega vedenja in vprašalnik o vzgojnih postopkih staršev in družinski klimi (VPS-DK). VPS-DK je sestavil avtor, izhajal pa je iz Mc Cordove raziskave o povezavi med družinskimi razmerami in agresivnostjo sinov (tabela 1). Vprašalnik VPS-DK je sestavljen na podlagi štirih kategorij, s katerimi Mc Cord označuje pogoje v družini. Buss Durkeejev vprašalnik meri osem vrst agresivnega vedenja: Fizična agresivnost se nanaša na pripravljenost za pretepanje oziroma za fizično obračunavanje med osebami, ne vključuje pa uničevanja predmetov. Indirektna agresivnost vključuje neusmerjeno agresivnost, to je, vse oblike agresivnosti, ki niso usmerjene na specifični cilj. Sem spadajo napadi besa, loputanjc z vrati, pa tudi zbijanje šal na tuj račun. Razdražljivost se kaže v pripravljenosti izbruhniti ob najmanjšem izzivu in vključuje naglo jezo, grobost in slabo voljo. Verbalna agresivnost se nanaša na negativni odnos, ki se izraža v načinu ali vsebini govora. Način govora je lahko prepirljiv ali kričav, vsebina pa vključuje grožnje, preklinjanje in pretirano kritičnost. Negativizem označuje vse oblike nasprotovalnega vedenja, ki so usmerjene proti avtoriteti. Predstavlja odklonitev sodelovanja, od pasivnega nestrinjanja do odkritega upora proti avtoritetam, zakonom in konvencijam. Sovražnost označuje generaliziran občutek zamere, ljubosumnosti oziroma sovražna čustva do vsega sveta zaradi resničnega ali umišljenega zapostavljanja. Sumnjičavost predstavlja projekcijo sovražnosti v druge. Kaže se v pretirani nezaupljivosti in previdnosti v odnosu z drugimi, v skrajni obliki pa v prepričanju, da nas drugi zaničujejo in nam želijo škoditi. Občutki krivde označujejo navznoter obrnjeno agresivnost in se izražajo v prepričanju, da smo moralno neustrezni, da nismo pravilno ravnali ter v občutkih slabe vesti. TABELA 1: družinske razmere pri agresivnih, neagresivnih in odločnih dečkih iz Mc Cordove raziskave (po Lamovec 1978). POGOJI V DRUŽINI AGRESIVNI DEČKI ODLOČNI DEČKI NEAGRESIVNI DEČKI - odklanjanje - pogosto kaznovanje - pogoste grožnje - naklonjenost - srednje pogosto kaznovanje - srednje pogoste grožnje - naklonjenost - malo kazni - malo groženj Nadzor - pretiran ali premajhen nadzor - nizke zahteve staršev - nedoslednost pri disciplinskih ukrepih - normalen ali pomanjkljiv nadzor - nizke zahteve - srednja doslednost pri disciplinskih ukrepih - normalen ali pretiran nadzor - visoke zahteve - doslednost pri disciplinskih zahtevah Starši kot vzorniki - socialno odklonjeni - srednje odklonjeni - socialno prilagojeni Odnos med starši - veliko konfliktov - pomanjkanje medsebojnega spoštovanja - nezadovoljstvo matere - pomanjkanje naklonjenosti - veliko konfliktov - srednje medsebojno spoštovanje - srednje nezadovoljstvo matere - naklonjenost - malo konfliktov - visoko spoštovanje - zadovoljstvo matere - naklonjenost Mc Cord jc svojo raziskavo izvedel na populaciji nedelinkventnih fantov. Opazoval je vedenje staršev in nato iskal povezavo med značilnostmi njihovega vedenja in pojavljanjem agresivnosti pri otrocih. Žal nc navaja (kar bi bilo za nas posebej zanimivo) števila delinkventov, ki so sc kasneje pojavili v posamezni skupini (če se sploh so). Mi smo ubrali drugačno pot. Za izhodišče smo vzeli populacijo mladostnikov iz mladinskega doma, nato pa smo retrogradno ugotavljali, kako pogosto so se pojavljale pri njihovih starših posamezne oblike vedenja, kijih navaja Mc Cord. Čc bi se pojavila pomembna razlika v izraženosti agresivnega vedenja med skupino gojencev in kontrolno skupino osnovnošolcev, hkrati pa bi sc pojavila med skupinama razlika v družinski klimi in vzgojnih postopkih staršev (VPS-DK), potem bi bili upravičeni sklepati na povezanost med družinsko klimo in vzgojnimi postopki staršev ter agresivnim vedenjem otrok. Vsekakor rezultatov te raziskave nismo upravičeni vzročno pojasnjevati. S tem nc zanikamo močnosti take povezave, saj so jo dokazale nekatere druge raziskave, vendar z metodološko tako zasnovano raziskavo, kot je naša, vzročnih povezav ne moremo zanesljivo dokazovati. Podatkov o vzgojih postopkih in družinski klimi pa nismo zbirali samo z vprašalnikom. Poiskali smo jih tudi v socialnih anamnezah gojencev mladinskega doma. Če nam predstavlja vprašalnik VPS-DK subjektivno merilo družinske situacije, oziroma mladostnikovo trenutno subjektivno percepcijo bivše družinske situacije, potem naj bi nam socialna anamneza predstavljala objektivni prikaz situacije oz. pogojev, v katerih je mladostnik odraščal. Ob tem se pojavljajo nekateri pomisleki glede obeh načinov zbiranja podatkov, predvsem problem objektivnosti in veljavnosti. Vprašamo se lahko, ali jc pisec socialne anamneze dejansko zapisal objektivne podatke, in še naprej, ali je tisti, kije pregledoval socialne anamneze, ustrezno razbral značilnosti družinske vzgoje in situacijc ter jih pravilno razporedil v posamezne kategorije? Prvemu očitku se pravzaprav ne moremo izogniti drugače, kot da verjamemo v verodostojnost izdelka (anamneze), drugega sc otresemo s pojasnilom, da smo razvrščali le enoznačne informacije. V nadaljni obdelavi smo upoštevali samo te. Naprej se moramo vprašati o ustreznosti vprašalnika. Pri tem naj opozorimo na dvoje: 1. raziskava je bila mišljena le kot preliminarna in je tako za naše potrebe vprašalnik zadovoljiv, 2. vprašalnika nismo uporabili z namenom zbiranja objektivnih podatkov. Te bi naj dobili iz socialnih anamnez. Moč vprašalnika je ravno v tem, da nam pokaže subjektivno percepcijo družinske situacije, kije ravno tako pomembna, saj vemo, da ljudje ravnamo glede na našo percepcijo situacije in problema, ne pa glede na objektivno, dejansko stanje. Za nas je pravzaprav zanimiv ravno ta razkorak med dejanskim družinskim stanjem in percepcijo (bolje rečeno priklicom) družinske situacije pri mladostnikih, ki so že nekaj časa v domu. Socialne anamneze so bile na razpolago samo pri gojencih mladinskega doma, ne pa tudi pri osnovnošolcih. S tem smo žal izgubili mnogo informacij in možnost primerjave skupin še s tega vidika. POSKUSNE OSEBE 1. skupina: gojenci mladinskega doma Frana Milčinskega v Smledniku; 41 fantov in 14 deklet, starih 14,15 in 16 let. 2. skupina (kontrolna): učenci osnovne šole Janka Glazerja iz Ruš; 42 fantov in 14 deklet, starih 14 in 15 let. Dekleta v obeh skupinah so obiskovala sedmi razred. POSTOPEK Vse poskusne osebe so odgovarjale najprej na Buss-Durkeejev vprašalnik, nato pa na vprašalnik VPS-DK. Vsi gojenci mladinskega doma so odgovarjali na vprašalnika v enem dnevu, prav tako osnovnošolci. V skupini je bil testator sam, brez učitelja ali vzgojitelja. REZULTATI SLIKA 1 REZULTATI BUSS-DURKEEJEVEGA VPRAŠALNIKA RELATIVNA IZRAŽENOST AGRESIVNOSTI ** p<0.00 OSNOVNA ŠOLA MLADINSKI DOM VRSTE AGRESIVNEGA VEDENJA OSNOVNA ŠOLA MLADINSKI DOM TABELA 2: pomembnost razlike med aritmetičnima sredinama mladostnikov iz osnovne šole in mladinskega doma na posameznih lestvicah agresivnega vedenja. aritm. N sred. SD t DF p fizična agresivnost gojenci 55 6.8 1.6 4.4 109 0.000 osnovnošolci 56 5.2 2.3 indirektna agresivnost gojenci 55 5.1 2.2 3.2 109 0.002 osnovnošolci 56 3.9 2.1 razdražljivost gojcnci 55 6.7 2.0 3.2 109 0.002 osnovnošolci 56 5.5 2.0 verbalna agresivnost gojenci 55 8.7 1.9 3.4 109 0.001 osnovnošolci 56 7.4 2.2 negativizem gojenci 55 3.6 1.2 4.7 109 0.000 osnovnošolci 56 2.6 1.0 sovražnost gojenci osnovnošolci sumničavost gojcnci osnovnošolci občutki krivde gojenci osnovnošolci aritm. N sred. 55 5.0 56 3.9 55 6.2 56 5.2 55 6.3 56 5.8 SD t 1.7 3.6 1.8 1.7 2.9 2.0 2.1 1.4 2.0 DF p 109 0.001 109 0.004 109 0.151 TABELA 3: korelacije med posameznimi lestvicami agresivnega vedenja na Buss-Durkeejevem vprašalniku - mladostniki iz osnovne šole. * p < 0.01 ** p < 0.001 FA IA RA VA NE IA .50 ** RA .53** .48** VA .42** .42** .44** NE .36** .18 .28 .32* SO .43** .38* .48** .14 -.04 SU .10 .19 .33* .17 -.02 OK -.10 -.01 .28 .14 -.06 TABELA 4: korelacije med posameznimi lestvicami agresivnega vedenja na Buss Durkeejevem vprašalniku - mladostniki iz mladinskega doma. * p < 0.01 ** p < 0.001 FA IA RA VA NE IA .44** RA .39* .38* VA .35* .23 .34* NE .25 .00 .12 .20 SO .07 .39* .33* .25 .05 SU .20 .34* .02 .16 -.10 OK .21 .21 .20 .13 .05 TABELA 5: rezultati faktorske analize GOJENCI OSNOVNOŠOLCI LASTNA % POJASNJENE LASTNA % POJASNJENE FAKTOR VREDNOST VARIANCE VREDNOST VARIANCE 1 2.79 34.9 3.04 38.1 2 1.48 18.4 1.55 19.3 3 .95 11.9 .97 12.1 4 .79 9.9 .71 8.9 5 .71 8.9 .62 7.8 6 .63 7.9 .47 5.9 7 .37 4.6 .38 4.8 8 .27 3.4 .25 3.2 TABELA 6: rezultati varimax rotacije GOJENCI OSNOVNOŠOLCI KOMUNA KOMUNA LITETA FAK.l FAK.2 LITETA FAK.l FAK.2 FA .58 .148 .749 .65 .823 .070 IA .48 .489 .489 .54 .704 .208 RA .52 .191 .693 .67 .679 .458 VA .44 .162 .645 .48 .689 .093 NE .34 -.217 .539 .47 .662 -.292 SO .63 .771 .177 .67 .336 .750 SU .73 .856 -.029 .61 .106 .776 OK .55 .736 .091 .45 -.103 .664 SLIKA 2 VPRAŠALNIK VPS-DK 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 VPRAŠANJA OSNOVNA ŠOLA HHl MLADINSKI DOM TABELA 7: razlike med proporci odgovorov DA in NE na posamezne postavke vprašalnika VPS-DK. Upoštevani so le dani enoznačni odgovori. # p > 0.05 - razlika NI statistično pomembna p < 0.05 - razlika JE statistično pomembna p < 0.01 - razlika JE statistično pomembna * ** vpr. 1 vpr. 2 vpr. 3 vpr. 4 vpr. 5 vpr. 6 vpr. 7 vpr. 8 vpr. 9 vpr. 10 vpr. 11 vpr. 12 vpr. 13 vpr. 14 vpr. 15 N NE DA Pl p2 DF t P MD 52 32 20 .62 .38 105 2.05 * OŠ 55 44 11 .80 .20 MD 55 34 21 .62 .38 109 2.35 * OŠ 56 46 10 .82 .18 MD 35 30 5 .86 .14 51 0.29 # OŠ 18 15 3 .83 .17 MD 49 30 19 .61 .19 102 3.93 ** OŠ 55 51 4 .93 .07 MD 54 32 22 .59 .41 108 3.89 ** OŠ 56 51 5 .91 .09 MD 47 19 28 .40 .60 101 3.14 ** OŠ 56 7 49 .13 .87 MD 48 11 37 .23 .77 101 2.68 ** OŠ 55 3 52 .05 .95 MD 54 46 8 .85 .15 107 0.94 # OŠ 55 43 12 .78 .22 MD 53 7 46 .13 .87 104 0.84 # OŠ 53 4 49 .08 .92 MD 53 10 43 .19 .18 107 2.92 ** OŠ 56 1 55 .02 .98 MD 53 14 39 .26 .74 104 1.99 * OŠ 53 6 47 .11 .89 MD 40 22 18 .55 .45 92 4.62 ** OŠ 54 6 48 .11 .89 MD 48 24 24 .50 .50 102 4.93 ** OŠ 56 4 52 .07 .93 MD 54 35 19 .65 .35 108 4.13 ** OŠ 56 54 2 .96 .04 MD 54 24 30 .44 .56 107 4.73 ** OŠ 55 48 7 .87 .13 100% 75% 50% 25% 0% TABELA 8: rezultati pregleda socialnih anamnez 55 gojencev iz mladinskega doma. Upoštevali smo le jasne informacije. Pod kolono? je število anamnez z nejasnimi informacijami na posameznem področju. a b c 7 1. odnos staršev do otroka N 42 14 / / a) odklanjanje b) naklonjenost P .76 .24 / / 2. kaznovanje N 5 3 31 6 a) malo b) srednje c) pogosto P .10 .27 .63 / 3. grožnje N 9 4 35 7 a) malo b) srednje c) pogosto P .19 .08 .73 / 4. nadzor nad otrokom N 41 7 5 2 a) pomanjkljiv b) normalen c) pretiran P .77 .13 .09 / 5. zahteve staršev N 49 5 / 1 a) nizke b) visoke P .91 .09 / / 6. doslednost pri disciplinskih ukrepih N 48 2 / 5 a) nedoslednost b) doslednost P .96 .04 / / 7. socialna odklonjcnost staršev N 33 16 6 / a) odlonjeni b) srednje odklonjeni c) prilagojeni P .60 .29 .11 / 8. odnos med starši N 6 45 / 4 a) malo konfliktov b) veliko konfliktov P .12 .88 / / 9. medsebojno spoštovanje N 38 9 1 7 a) nizko b) srednje c) visoko P .79 .19 .02 / SLIKA 3 REZULTATI POSAMEZNIH SOCIALNIH ANAMNEZ GOJENCEV IZ MLADINSKEGA DOMA (tabela 8) a b c ? 10. zadovoljstvo matere z partnerjem N 44 4 1 6 a) nezadovoljna b) srednje zadovoljna c) zadovoljna P .90 .08 .02 / 11. naklonjenost med partnerjema N 43 7 / 5 a) nenaklonjenost b) naklonjenost P .86 .14 / / 12. konflikt otroka z okoljem N 1 54 / / a) malo b) veliko P .02 .98 / / ODGOVORI NA POSTAVUENA VPRAŠANJA 1. Ali obstaja med obema skupinama razlika v agresivnosti? Na vprašanje lahko odgovorimo pritrdilno. Na vseh osmih kategorijah agresivnega vedenja, ki ga meri Buss-Durkeejev vprašalnik agresivnosti, kažejo mladostniki iz mladinskega doma večjo agresivnost kakor osnovnošolci. Na sedmih izmed osmih kategorij pa je razlika statistično pomembna. Izjema je le kategorija občutki krivde. 2. Faktorska analiza Faktorska analiza rezultatov Buss-Durkeejevega vprašalnika je bila izvedena po metodi glavnih komponent z varimax rotacijo. Rezultati v obeh skupinah so podobni. V obeh skupinah sta dva faktorja z lastno vrednostjo, večjo kot 1. Pri gojencih pojasnjujeta prva dva faktorja 52%, pri osnovnošolcih pa 57% variance. Komunalitctc so sorazmerno nizke, saj smo ekstrahirali samo prva dva faktorja. Zanimiva jc rešitev varimax rotacije. V obeh skupinah imajo lestvice sovražnost, sumnjičavost in občutki krivde obtežitev na enem faktorju, ostale lcstvicc pa obtežitev na drugem faktorju. Izjema jc lc indirektna agresivnost pri gojencih. Ta ima obtežitev na obeh faktorjih. Tako bi lahko faktor, na katerem imajo obtežitev sovražnost, sumnjičavost in občutki krivde, imenovali pasivna - vase obrnjena agresivnost, faktor, na katerem imajo obtežitev druge lcstvicc, pa aktivna - navzven usmerjena agresivnost. Zanimivo pa je to, jc da faktor pasivne - vase obrnjene agresivnosti pri gojencih na prvem mestu in pojasnjuje 34.9% variance, faktor aktivne - navzven obrnjene agresivnosti pa že pol manj, 18.4% variance. Pri osnovnošolcih jc slika obrnjena. 38% variance pojasnjuje aktivna - navzven obrnjen agresivnost in 19.3% variance pasivna-vase obrnjena agresivnost. Podatek jc zanimiv zato, ker kaže, katera oblika v kateri skupini prevladuje. Pri gojencih prevladuje pasivna, torej prikrita oblika agresivnosti, kije manj vidna in zato za domsko okolje "bolj primerna", saj so vidne oblike agresivnosti sankcionirane. To seveda nc pomeni, da takih oblik agresivnega vedenja ni, ali da ni težnje po takih načinih agresivnega vedenja. Pomeni lc, da v razmerah, ko ena oblika agresivnega vedenja ni dopustna, prevlada druga, okolju "primernejša" oblika, ki ne prinaša tako neugodnih posledic. Obratno pa velja za osnovnošolec, ki z domsko situacijo niso obremenjeni. Pri njih prevladuje aktivna - navzven obrnjena agresivnost, ki se v šolski situaciji bolj tolerira. 3. Ali obstaja med obema skupinama razlika na VPS-DK vprašalniku? Vprašanja lahko razdelimo v dve skupini. Na tista, pri katerih je razlika v odgovorih statistično pomembna, in na tista, pri katerih razlika ni statistično pomembna (vprašanja 3,8,9). Iz primerjave odgovorov obeh skupin smo sestavili opis družinskih razmer mladostnikov iz mladinskega doma. V družinah mladostnikov iz mladinskega doma je pogostejše kaznovanje otrok, starši otrokom pogosteje grozijo s pretepanjem, pogostejši so prepiri, pretepi in zmerjanja med starši, pogostejši jc alkoholizem staršev, matere so manj zadovoljne s svojimi otroci, starši izkazujejo manj ljubezni do svojih otrok, za njihovo šolsko uspešnost se manj zanimajo, želja po uspehu otrok v šoli je nižja, starši se med seboj slabše razumejo, so manj srečni, otroci imajo več težav v odnosih z drugimi ljudmi, pogosteje se kregajo in pretepajo. Ne obstajajo razlike v odgovorih na vprašanja o doslednosti kaznovanja in strogosti nadzora gibanja otrok. Zanimanje za to, kje se otroci nahajajo, jc siccr dokaj visoko (vpr. 9), vendar kot kaže nc dovolj natančno (vpr. 8). Pri opisu naj šc enkrat poudarimo, da gre za opis, kot ga je videti iz odgovorov otrok, da gre torej za subjektivno doživljanje družinske situacije. Predvsem odgovori na zadnji dve vprašanji (14, 15) kažejo na to, da gre pri mladostnikih iz doma za neprilagojen način reševanja konfliktov, kar verjetno izvira iz pomanjkljivega socialnega učenja, ali pa so naučene napačne oblike vedenja. Konflikte rešujejo prevečkrat s silo, premalo pa uporabljajo socialno bolj prilagojene oblike reševanja konfliktov (npr. pogovor, prepričevanje, popuščanje, kompromis ...). Kljub temu, da so razlike v doživljanju družinskih razmer očitne (ne gre dvomiti, da so te tudi dejansko različne), presenečajo drugi vidiki odgovorov. Zgornji opis je le eden možnih pogledov na rezultate. Poglejmo še druge: a) prvo, kar preseneča jc, da ni pomembnih razlik med skupinama v doživljanju nadzora in v doslednosti kaznovanja. V obeh skupinah jc po ocenah otrok pod 20% staršev doslednih v kaznovanju; b) čeprav je med skupinama pomembna razlika v grožnjah in kaznovanju, pa je vendarle treba reči, da več kot 60% gojencev meni, da jih starši niso pogosto kaznovali ali jim grozili; c) prav tako več kot 60% gojencev pravi, da se njihovi starši niso pogosto kregali, pretepali in zmerjali; č) 60% gojcnccv meni, da jih jc imela mama rada in je bila z njimi zadovoljna, skoraj 80% pa jih meni, da so jih imeli starši radi; d) kar 80% gojencev meni, da so se starši zanimali za njihovo uspešnost v šoli, več kot 70% pa jih pravi, da so starši želeli, da bi bili med boljšimi učenci; e) skoraj 50% gojcnccv meni, da sta se oče in mati dobro razumela in, kar najbolj preseneča, kar 50% gojencev jc izjavilo, da so bili doma srečna družina; 0 več kot 70% gojcncev meni, da nimajo veliko težav v odnosih z drugimi ljudmi, več kot 40% pa jih meni, da se nc kregajo in pretepajo pogosto. Če na rezultate gledamo tako, nc pa zgolj primerjalno s kontrolno skupno osnovnošolcev, jc vtis prcccj drugačen. Seveda se pojavi vprašanje, zakaj imajo gojenci takšno sliko o svojih družinah, ko pa lahko iz socialnih anamnez razberemo, da so družinske razmere prcccj slabše, kot so jih opisali. Odgovor je večplasten: a) zavedati sc moramo, da so gojcnci v domu že dlje časa, da domske razmere (verjetno) niso prijetne in da četudi so bile družinske razmere neugodne, so bile prijetnejše kakor bivanje v domu; b) takšni odgovori so lahko posledica dejstva, da se iz preteklosti spominjamo prijetnih dogodkov, neprijetne pa potlačimo v podzavest. Prijetnejših vsebin sc večkrat spominjamo, jih tako obnavljamo in zato se še bolj utrdijo; c) takšne odgovorov lahko označimo kot neke vrste obrambni mehanizem. Idealizirana slika preteklosti, kakršno je opaziti tukaj, lahko izvira iz težnje vsakega posameznika, da ohranja visoko samopodobo. Ker pa tukaj ne gre za resnične ugodne družinske razmere, temveč za idealizirne, lahko na takšen način ohranjeno samopodobo označimo kot obrambno visoko samopodobo, ki pa je kljub vsemu koristna, saj varuje posameznika pred znižanjem samopodobe (to bi se lahko zgodilo ob soočenju in priznanju dejanskih razmer), kar je zelo neprijetno; č) eden možnih odgovorov je, da so mladostniki svoje okolje dejansko tako doživljali. Ker so v takšnih razmerah rasli, so bile zanje nekaj običajnega (kot je npr. za slepega od rojstva povsem "normalno", da nc vidi) in jih niso doživljali kot posebno obremenjujoče. 4. Pregled socialnih anamnez Družinske razmere gojencev, kakor so razvidne iz socialnih anamnez, smo strnili v naslednji opis: Starši so imeli do otrok pogosto odklonilen odnos, pogosto so jih kaznovali in jim grozili. Nadzor nad otrokom je bil pomanjkljiv, zahteve staršev do otroka pa nizke. Pri disciplinskih ukrepih so bili nedosledni. Pri starših gre za precej močno socialno odklonjenost, saj je bila le ena desetina staršev opisana kot socialno prilagojeni. Med starši je bilo veliko konfliktov, medsebojno spoštovanje je bilo nizko. Matere so bile nezadovoljne s svojimi partnerji in obratno, saj je izrazita tudi medsebojna nenaklonjenost. Starši so imeli veliko konfliktov z okoljem. Podobni kot prej, lahko tudi tukaj pogledamo situacijo drugače: 25% staršev je izražalo naklonjenost do otrok, 10% staršev je otroke malo in 25% staršev srednje pogosto kaznovalo. 25% staršev je imelo normalen ali pretiran nadzor nad otrokom. 30% staršev je bilo srednje socialno odklonjenih in 10% socialno prilagojenih. 10% staršev je imelo malo medsebojnih konfliktov in srednje medsebojno spoštovanje. ZAKLJUČKI 1. skupina gojencev je bolj agresivna kot skupina osnovnošolcev; 2. pri osnovnošolcih prevladuje aktivna - navzven obrnjena agresivnost, pri gojencih prevladuje pasivna - vase obrnjena agresivnost; 3. vzgojni postopki, družinske razmere in splošna klima, kot jih opisujejo mladostniki, se med skupinama razlikujejo. Ustreznejši so pri osnovnošolskih otrocih. Nc obstaja pa razlika v doživljanju doslednosti kaznovanja in strogosti nadzora nad gibanjem; 4. obstaja precejšnja razlika med opisom družinskih razmer, kot so ga podali gojenci, in opisom razmer, kot jih je moč razbrati iz socialnih anamnez. LITERATURA Hrnjica Sulejman: Zrelost ličnosti, Zavod za udčbenike i nastavna sredstva, Beograd, 1982. Lamovec Tanja, Rojnik Ana: Agresivnost, DDU Univerzum, Ljubljana, 1978. Lamovec Tanja: Eksperimentalni priročnik iz psihologije motivacije, emocij, osebnosti in učenja, Ljubljana, 1980. Vprašalnik VPS-DK* 1. Ali te starši pogosto kaznujejo? 2. Ali ti pogosto grozijo, npr.: "Tako te bom pretepel, da boš kar črn!" 3. Ali te za enak prestopek vedno, ali samo včasih kaznujejo? 4. Ali se mali in oče pogosto kregata, pretepata in zmerjata? 5. Ali jc kateri od staršev pogosto pijan? 6. Ali misliš, daje tvoja mama s teboj zadovoljna? 7. Ali misliš, da te imajo tvoji starši radi? 8. Ali moraš doma povedati za vsak korak, ki ga narediš? 9. Ali se zanimajo za to, kje hodiš in kaj počneš? 10. Ali sc zanimajo za tvojo uspešnost v šoli? 11. Ali si želijo, da bi bil med boljšimi učenci? 12. Ali se oče in mati dobro razumeta? 13. Ali ste srečna družina? 14. Ali imaš veliko težav v odnosih z drugimi ljudmi? 15. Ali se pogosto kregaš ali pretepaš? * Za uporabo v mladinskem domu so bila vprašanja napisana v preteklem fasu. Kriza identitete in začetek študija POLONA SELIČ POVZETEK Članek predstavlja pregled novejših ugotovitev o dinamiki, v katero je vpet študent na začetku svoje študijske poti. Osrednja pojma sta kriza identitete, ki se lahko kaže v krizah intimnosti, odvisnosti, dela in ustvarjanja, odločanja, kot negativna identiteta, motnje v doživljanju časa, svoj odmev pa doživi tudi v študentovi dnižini; in stres kot reakcija na naloge, kijih začetek študija postavlja pred posameznika - vse to pa lahko občutno zaostri običajno identitetno zmedo, sekundarno separacijo v pozni adolescenci ter kasneje vpliva na študijsko uspešnost. Gre za dejavnike, ki jih ne smemo obravnavati ločeno, saj so med seboj povezani, odvisni in presegajo vzročno-pos-ledične okvire. SUMMARY IDENTITY CRISIS AND THE BEGINNING OF STUDIES The article represents a review of recent findings on the dynamics into which a student falls when starting out at university. The central themes are the identity crisis which can manifest itself - in crises of intimacy, dependence, work and creativity and decision-making - as a negative identity; disturbances in experiencing time, while its repercussions can be felt in the student's family as well; and stress as a reaction to the burdens the individual is faced with at the beginning of studies. All this can substantially intensify the common identity confusion, secondary separation in late adolescence and affect one's academic achievements later on. These are factors which should not be approached in isolation, since they are related, interdependent and surpass the frameworks of cause-and-effect. ZAJAHAJ OSLIČKA, GREVA, SANČO PANSA Pohiti, kajti dolga pot naju čaka. Človeška srca so daleč in težko bova obrisala prah z njih. Preglasno vpijejo njihova usta, da bi slišali šepet srca. Toda, Sančo, zakaj ni slišati riganja tvojega oslička? Zakaj si nc žvižgaš veselih pesmi? SANČO? Marko Pavček UVOD Ob preučevanju neuspešnosti pri študiju smo se srečali s spletom močno povezanih dejavnikov, med katerimi najbolj izrazito izstopa kriza identitete. Gre za fenomen na višjem nivoju generalizacije, za pojem, v okviru katerega lahko govorimo o različnih tokovih, sklopih "krizne" dinamike - sem smo umestili tudi študijsko neuspešnost. V Članku želimo predstaviti pregled raziskav in ugotovitev domačih in tujih avtorjev, ki so nam služile kot osnova in kot usmeritev pri našem delu. Neuspešnost pri študiju je pojav, ki zadeva tako posameznika (študenta) kot institucijo (visokošolsko organizacijo), vpliva na funkcioniranje njegove primarne družine in tudi na organizacijo ter izvedbo študijskega procesa; vse to poteka v bolj ali manj tesnih medsebojnih interakcijah in samo odraz naše usmeritve jc, da smo to kompleksno dogajanje razumeli in občutili posebej kot študentovo veliko zasebno bitko, dasiravno jc očitno, da noben "obračun" ni samo obračun s sabo, ampak vedno tudi z drugimi. Na začetku študija morajo bruci očitno ovrednotiti in prevrednotiti marsikaj na svoji dotedanji poti, da sc lahko odpravijo naprej bolj "po svoje", bolj odločno, jasno in zadovoljno. 1. KRIZA IDENTITETE Eridson (po Musek, 1982) je v svoji teoriji psihoseksualnega razvoja umestil problem identitetne krize med dvanajsto in petnajsto leto starosti. Po uspešno preseženem obdobju nejasne identitete naj bi adolescent dosegel stopnjo zgodnje odraslosti ter sc soočil z vprašanjem intimnosti. Ob spoznavanju problemov študentske populacijc pa se nagibamo k mnenju vse več avtorjev (Coleman in Hendry, 1990; Stojanovič, 1976; Erič, 1984; Jankulov, 1986), da lahko študentsko obdobje opredelimo kot pozno adclcsccnco (ki naj bi trajala od osemnajstega do petindvajsetega leta), krizo identitete pa kot osrednji problem tega časa. Študent ima namreč drugačen položaj od svojih že zaposlenih vrstnikov (ekonomska (nc)samostojnost), s starši ga navadno vežejo spone materialne odvisnosti, iz česar izvirajo njihovi posegi in želja po neposrednem vplivu na študcntovc odločitve in življenje v ccloti. Odnos do avtoritet (starši in profesorji na fakulteti, kjer študent stalno preverja svojo vrednost), ki navadno precej močno določajo pravila delovanja, študentu nekako odreka vlogo odrasle, samostojne, avtonomne osebe ter poglablja splet ključnih vprašanj identitete in lastne vrednosti, na katera ta išče odgovore. Opažamo, da študenti (zlasti bruci) nimajo izoblikovanega občutka o sebi kot o neodvisni osebnosti, na področju spolnosti se ubadajo s kopico težav (zato težko govorimo o njihovi spolni zrelosti), do soljudi včasih lc s težavo oblikujejo kolikor toliko odgovoren odnos. Zato tudi nc morejo občutiti lastne celovitosti in zadovoljstva s sabo ter s svojim delom. Realen odnos do sebe, lastnih zmožnosti in pričakovanj, kakor tudi do pričakovanj in occn drugih ljudi sc pri njih šele oblikuje. Šele ob doseženem jasnem doživljanju lastne istovetnosti, ob doživljanju sebe in svojega življenja kot resnično "svojega" (in nc kot igrače na prepihu nekakšnih tujih sil in/ali usode), lahko govorimo o preseženi krizi identitete. Kriza identitete sc poglablja ob težavah, s katerimi se srečujejo domala vsi študenti. Začetek študija zahteva prilagoditev na drugo okolje, pogosto tudi na drugačne vrednostne sisteme, kar lahko prebudi konflikt med potrebo po individualnosti in "zvestobo" do družine, ki se potem manifestira kot navidezna neodvisnost, samostojnost ali pa kot pretirano zatekanje v zavetje doma in k vrstnikom, ki so ostali v domačem kraju. Adolcsccnt sc spopada z umetno dilemo zvestoba/izdajstvo družine, zaostreno zavoljo občutkov krivde, vse to pa osiromaši njegove poskuse na polju vzpostavljanja novih medosebnih odnosov. Ovirano erotično-seksualno funkcioniranje (sprejemanje spolne vloge in spolnosti kot pomembnega dela vsakodnevnega bivanja), ki izvira iz intrapsihičnih konfliktov na razvojni poti v sistemu primarne družine študenta, lahko povzroči depresivnost ter vodi v izolacijo in pasivnst. Študijske obveznosti pogosto predstavljajo pomemben izvor stresa. Nekateri študenti odlašajo z njihovim izpolnjevanjem, tako da se akutni stres kronificira. Takšni študenti so ohromljcni zaradi strahu pred izpiti, zaradi depresivnosti in nezmožnosti konccntracijc. Vse to lahko spremlja nespečnost, zloraba drog, hrane in podobno. V pozni adolcsccnci je nujna sekundarna scparacija, kar pa za mnoge pomeni izjemno težavno razvojno nalogo. Tako niso redka stanja scparacijskc anksioznosti, neugodna stališča do študija in slaba prilagojenost na novo okolje. Erie (1984) v pozni adolcsccnci razlikuje normativno krizo in motnje identitete. Normativna kriza jc prehodno stanje, nasičeno z veliko količino psihične energije, kije na voljo za nadaljnji razvoj, saj daje egu možnost širjenja iniciative in razvoj njegovih funkcij. Konflikti so seveda mogoči, vendar naj bi bili prospektivni ter naj bi vzpodbujali uspešno oblikovanje identitete. Motnje identitete pa so posledica neusklajenosti različnih nivojev ega, oslabljene sintetične funkcijc, kar ogroža doslednost in cclovitost pri reševanju razvojnih nalog. Ego tako zaostaja, regredira. Po Eriču (1984) sc motnje identitete kažejo v krizah intimnosti, odvisnosti, dela in ustvarjanja, odločanja, v motenem doživljanju časa, negativni identiteti in v družinski situaciji. 1. 1. KRIZA INTIMNOSTI Le dovolj zrel ego z jasnimi mejami nc doživlja bližine ogrožujoče. Nejasne meje pogosto silijo v umik iz medosebnih odnosov, stran od dolžnosti in odgovornosti; v ozadju je strah pred izgubo identitete in pred odvisnostjo. Navidezno rešitev pogosto predstavljajo poskusi identifikacije s pomembnimi starejšimi osebami in/ali z različnimi gibanji, kar pa lahko povzroči šc večji regres in izolacijo. 1. 1.1. Spolna identiteta Z opisanim jc povezana spolna identiteta kot zavest o pripadnosti enemu ali drugemu spolu (Kapor, 1988); vedenje in odzivanje, značilno in ustrezno za določeni spol, pa predstavlja spolno vlogo. V adolescenci (med osemnajstim in petindvajsetim letom) postane za večino mladih spolnost realno življenjska izkušnja. Takrat se tovrstni interesi okrepijo, v zvezi s spolnostjo pa sc izoblikujejo lastne vrednote, prepričanja in stališča. Od načina vedenja in doživljanja v zvezi s spolnostjo je odvisno (princip povratne zveze) samozaupanje na osebnem, poklicnem in socialnem polju (Stojadinovič, 1976). Razvoj spolne identitete jc tesno prepleten s samospoštovanjem in doživljanjem lastne vrednosti (Tomori, 1983). Najpomembnejši identifikacijski liki za oblikovanje spolne vloge so starši (ali ljudje, ki jih nadomeščajo). Otrok celo odraščanje zaznava njihov odnos do spolnosti in svoje spolne vloge (moška/ženska). Za adolesccntovo samozavest je zelo ugodno, čc se lahko identificira z likom, ki ga lastna spolna vloga osrečuje in zadovoljuje. Včasih jc veljalo prepričanje, daje razvoj osebnostne oricntacijc, tipične za lastni spol, povezan z zadovoljujočo spolno identiteto. Ob "atipični" orientaciji naj bi sc razvile motnje spolne identitete ter manj učinkovita socialna in osebnostna prilagojenost (Plcck, 1977; po O'Heron in Orlofsky, 1990). Novejši konccpti omenjajo zlasti androgino spolno orientacijo, na tako imenovane "spolne dcviacijc" pa gledajo z dopustljivostjo - lc-tc naj bi namreč celo pozitivno vplivale na prilagojenost. Tradicionalistično gledanje jc utemeljeno na kongrucntncm modelu, kjer sta moškost/ženskost dva nasprotna pola ene dimenzije (ekskluzivno merljiva), ustrezna prilagojenost pa jc povezana z uglašenostjo spolne oricntacijc in spola. Sodobno pojmovanje opredeljuje moškost in ženskost kot dve neodvisni variabli - šele v takšnem okviru lahko tudi govorimo o androginji. Očitno sta moškost in ženskost osebnostni potezi, močno obarvani s spolno orientacijo in ideologijo. Spolno tipični (maskulini moški in feminine ženske) najbolj izrazito pristajajo na razdeljene spolne vloge (Fcrablc, 1989). Študenti z nizko maskulinostjo kažejo več depresivnosti, anksioznosti in socialne neprilagojenosti. Slabo maskulini študenti imajo nejasno moško identiteto, nizko feminine študentke pa s spolno identiteto nimajo težav (O'Hcrcn in Orlofsky, 1990). Omenjena avtorja sta v ene svojih prejšnjih raziskav (O'Hcren in Orlofsky, 1987) na študentih odkrila pozitivno zvezo med maskulinostjo, visoko samooccno in splošno prilagojenostjo; našla sta tudi potrditve androginega modela. Maskulinost kot spolna orientacija predstavlja blažilec stresa (Ross in Cohcn, 1987); blažilec stresa jc tudi socialna podpora (s strani prijateljev, znancev, družinskih članov), vendar lc pri močno izraženi maskulinosti. Opisano drži samo za blažji stres. Longitudinalna študija je pokazala, da spolno bolj določeni (maskulini moški in feminine ženske) dosegajo v izrazito stresnih situacijah višje rezultate na lestvici depresivnosti v primerjavi z ostalimi. 1. 2. KRIZA ODVISNOSTI Študij prinese večini mladostnikov obilo novih izzivov in zahtev: selitev v drug (navadno večji) kraj, drugačne bivalne razmere (nujnost večje samostojnosti, specifične razmere v študentskih domovih, podnajemniških sobah), nov način dela in podobno. Vse to je povezano z ločitvijo od staršev in primarne družine, zahteva pa nadomeščanje zgodnjih identifikacij cga z novimi, bolj ustreznimi. Takšna zamenjava zgodnjih ego identifikacij je mogoča le, če jc ego dovolj močan, sistem mišljenja in vedenja pa relativno oblikovan - v tem primeru lahko pride do sekundarne separacijc v pozni adolescenci, ki je ključna za uspešno prilagajanje (ob izoblikovani jasni identiteti). Študenti, katerih potreba po odvisnosti in zaščitenosti preglasi težnjo po svobodi in samostojnosti, ponovno aktivirajo ojdipalne konflikte, probleme zgodnjega otroštva in latence. Regres jih vrne k objektom in objektnim odnosom iz obdobja primarne identifikacije, saj ponudba novih odnosov preveč ogroža ego. Tako nastali konflikti se seveda razlikujejo od tistih v otroštvu. Tudi študent je zrelejši, pritiski okolja pa drugačni. Prospcktivno gledano lahko vodi kriza v rekonstrukcijo strukture ega, v končno oblikovanje identitete in nazadnje tudi v izpolnjevanje razvojne naloge sekundarne separacijc. Irwin (1967; po Umek, 1983) poroča, da desetina študentov v ZDA opusti študij zavoljo osebnostne neprilagojenosti, ki po avtorjevem mnenju izvira iz njihove odvisnosti in identitetne zmedenosti, na kar se navadno navežejo še anksioznost, zaskrbljenost, negativna (ali ambivalentna) stališča do staršev, konfliktni cilji, interesi in zadovoljitve. Tudi Dalrymple (1961; po Sclič in Vec, 1988) poroča o scparacijskih in idcntitclnih problemih (predvsem manj uspešnih) študentov. 1. 3. KRIZA DELA IN USTVARJANJA Bregant (1986) je v dinamiki študijskih motenj izpostavil omnipotenčna pričakovanja, neaktivnost in protest. Ko se kopičijo neopravljene študijske naloge, rasejo študentove pasivne zahteve in pričakovanje, da bo cilj (študijski uspch)dosegel brez vlaganja časa, napora in energije. Pričakovani uspeh naj bi se takorekoč hipoma dogodil, študent naj bi bil najboljši, njegovo znanje pa vseobsegajoče. Ker se to ne zgodi, se počuti manjvrednega in nepomembnega. Neaktivni študent nc pokaže iniciativnosti ter ne vlaga napora, ko bi bilo to potrebno - ob študijskih materialih razmišlja o drugih stvareh, snovi ne poskuša razumeti, temveč sejo uči na pamet. Protest se lahko izraža kot upor avtoritetam in vsakršnim obveznostim. Študent doživlja študij kot prisilo; prizavestni in podzavestni protest se kaže kot depresivna razbranost, nespečnost, utrujenost, dnevno sanjarjenje, pogoste so tudi kompenzacije na erotično-seksualnem področju, saj nudijo takojšnjo nadomestno zadovoljitev. Odlašanje (in iz tega izhajajoča časovna stiska) ima prav tako kompenzatorni pomen - študent se zavaruje pred samoočitki ter očitki drugih. Druga oblika nasprotovanja avtoritetam je mazohistično maščevanje, ki izvira iz nerešenih konfliktov s starši -samokaznovalno vedenje naj bi prizadelo starše, akoravno za ceno lastnega poraza. Kriza dela in ustvarjanja se pogosto razteza še iz šolskega obdobja, ko naj bi si otrok pridobil delovne navade in se naučil osnovnih pravil dela, vse pa usklajeno z navadami in običaji kulturnega okolja. Pri tovrstnih težavah se lahko v zvezi z enim od staršev reaktivirajo ojdipalne želje, ki pa jih more adolescent prospektivno obiti s preusmeritvijo energije v učenje, ustvarjalnost in sprejemanje tekmovalnosti kot nujnega spremljajočega pojava. Student z moteno identiteto to lc težko doseže. Navadno se študijska nezmožnost zato še poglablja, kar ustvarja dodatne probleme s starši in zapira začarani krog. 1.3.1. Študijska neuspešnost Pomemben dejavnik študijske neuspešnosti je strah pred izpiti, ki naj bi bil značilen predvsem za študente z nizkim samovrednotenjem, premajhnim samouveljavljanjem in sprejemanjem samega sebe, brez podjetnosti, nagnjene k dnevnemu sanjarjenju, ki blaži mnoge strahove in anksiozna stanja. Spiclberger (po Erič, 1977) razlikuje anksioznost kot osebnostno potezo in stanje ter poroča, da študenti z močno izraženo anksioznostjo kot osebnostno potezo kažejo izrazito stanje anksioznosti le na izpitih, kjer so že bili neuspešni, in ne v vsaki izpitni situaciji, kot je pričakoval. Erič (1977) je med študenti, ki se pritožujejo zaradi izpitnega strahu, odkril enako število moških in žensk, lc da slednje poročajo o bolj intenzivnih reakcijah strahu. Na pojav izpitnega strahu naj bi vplivalo doživljanje študenta, daje objekt ocenjevanja, kar je lahko zelo ogrožujoče, narava izpitne preizkušnje (težavnost, kompleksnost), prisotnost in morebitno sodelovanje poslušalcev ter nivo študentove splošne anksioznosti (Sarason in Ganzer; po Erič, 1977). Gaudri (1974; po Erič, 1977) je odkril, da študent, ki se boji izpita, napačno usmeri pozornost na lastno doživljanje in emocionalne odzive, namesto na izpitno nalogo, kar vodi do blokade pozornosti in le še veča strah. Erič (1977) s sodclavci domneva, da imata strah pred izpiti in nevrotična anksioznost isti izvor. Ob tem naj bi višji nivo znanja strah zmanjšal, visoko inteligentni študenti pa naj bi bili manj dovzetni zanj. Tudi starši vplivajo na oblikovanje strahu pred izpiti, če s svojimi pretiranimi ambicijami "prisilijo" študenta, da izgradi obrambni sistem vedenja, ki predstavlja upor proti njim ter zavračanje vloge, ki so mu jo namenili. Tako so študijski neuspeh, strah pred izpiti in druge oblike neprilagojenega vedenja lc odraz tega upora. Covington in Omclich (1987) menita, da anksioznost neposredno ne sodeluje pri študijski (nc)učinkovitosti - obstaja zgolj manj učinkoviti, ker že vnaprej pričakujejo neuspeh, kar jim zničuje občutek lastne vrednosti. Takšno pričakovanje je posledica atribucij preteklih neuspehov in iz tega izvirajoče naučene nemoči. 1.2. 3. Atribucije in (ne)uspešnost Haider (po Lamovec, 1986) je v ozadju vsakdanjih vzročnih razlag odkril dva motiva: motiv po razumevanju sveta in motiv po obvladanju ter nadzorovanju okolja. Dimenziji ne/stabilnosti in lokusa (notranjost/zunanjost) atribucij je Wciner (po Platt, 1988) dopolnil še s tretjo, to je ne/kontrolabilnost. Atribucije vplivajo na vedenje, pričakovanje prihodnjega uspeha in na različnost emocionalnih odzivov. Preverjanja so pokazala (Weiner, po Plati, 1988) povezavo med pričakovanjem uspeha in dimenzijo stabilnosti, delovanje lokusa na afcktivne reakcije in kompleksno sovplivanje obeh dimenzij na vedenje v situaciji (ne)uspcha. Weiner (1982; po Zaleski, 1988) meni, da se pričakovanje poveča, če študent povezuje svoj uspeh s stabilnimi dejavniki (npr. s sposobnostmi). Za neuspeh velja obratno, stabilnost pa jc povezana tudi s težavnostjo naloge, ki jo študenti različno doživljajo na treh dimenzijah: kot internalno (naloga se zdi težja zavoljo premajhnega znanja, nestabilno (naslednji preizkus bo lažji) in kontrolabilno (profesor jc postavljal pretirano zahtevna vprašanja; Russell, McAuley, Taric, 1987). Platt (1988) je pri dvesto osmih brucih odkril zvezo med pripisovanjem neuspeha lastni nesposobnosti, pričakovanjem prihodnjega uspeha in akademsko samopodobo, s katero so povezane tudi atribucije napora. Avtor ni našel povezave med samopodobo in študijskim uspehom. Na emocije (zlasti ponos in sram) vpliva dimenzija likusa. Več ponosa vzbuja uspeh, pripisan notranjim vzrokom. Če pa študent tu išče izvor svojega neuspeha, doživlja precej močan sram. Zaleski (1988) je potrdil hipotezo, daje uspeh v prihodnosti povezan z notranjimi dejavniki; internalnost s časovno oddaljenostjo od cilja celo narašča. Zaključek študija (diploma) je težko dosegljivi oddaljeni cilj, zato naj bi študente z leti k študiju priganjala zlasti negativna čustva. Opisane raziskave so potrdile povezanost med načini pripisovanja vzrokov za (ne)uspeh. Ob tem seje porodila ideja o razlagalnem stilu (explanatory style; Peterson in Barett, 1987), kognitivni variabli, ki odraža ustaljeni način pojasnjevanja neugodnih dogodkov. Te običajne, vsakodnevne razlage se gibljejo na treh dimenzijah: internal-nost/eksternalnost (zgodilo se jc zaradi mene/zaradi gostega prometa), ne/stabilnost (kaj takega se lahko pripeti le enkrat/zmeraj bo tako) in globalnost/specifičnost (ta dogodek mi je uničil življenje/nima nikakršnega vpliva). Tisti, ki nezaželene dogodke pripišejo intcrnalnim, stabilnim in globalnim vzrokom, slabše rešujejo probleme in nagibajo k pasivnosti ter depresivnosti, zato je mogoče takšen razlagalni stil imenovati tudi depresivni. Avtorja sta v raziskavi na brucih odkrila poprečno slabši študijski uspeh študentov z depresivnim slogom. Študenti, ki sc zatekajo k specifičnim, cksternalnim in nestabilnim atribucijam, si zastavljajo tudi bolj ustrezne specifičnc študijske cilje. Seligman (po Trotter, 1987), tvorec koncepta naučene nemoči,opisuje depresijo zgolj kot izkrivljen, napačen pogled na svet. Meni, da omogoča pravočasno odkrivanje depresivnega sloga preventivno delovanje; študente bi bilo treba odučiti napačnega stila ter jih naučiti ustreznejšega, za kar priporoča avtor kognitivno terapijo. Eliot in Dweck (1988) sta preučevali cilje kot dejavnike motivacijc - izvršitveni cilji (performance goals) silijo v stalno preverjanje lastnih sposobnosti, v dokazovanje, ki ohranja pozitivno predstavo o njih; cilji učenja (learning goals) vzpodbujajo obvladovanje nalog ter izpopolnjevanje znanja. Študent, ki si zastavi izvršitveni cilj, preverja ustreznost lastnih sposobnosti; neuspeh povzroči reakcijc nemoči, negativne emocije in doživljanje lastnih sposobnosti kot premajhnih (atribucija nizkih sposobnosti). Cilj učenja vodi študenta v odkrivanje kar se da primernih rešitev problema. Morebitni neuspeh prizadevanja le še razplamti takšen cilj, ne usmerja pozornosti na sposobnosti; četudi pride do napak in zmot, to še ne pomeni, da problem ni rešljiv; čeravno se študent čuti premalo sposobnega, to le poveča zaželenost opravljene naloge, zategadelj nc pride do negativnih atribucij glede lastnih sposobnosti. Preverjanje koncepta prcgencrali/.acije (ovcrgcnerali/.ation) jc pokazalo tendenco oseb z nižjo samooceno k pregeneralizaciji. Takšni študentje pripisujejo sebi vzroke za vsakršne negativne izide, dasiravno nekatere njihove osebnostne lastnosti nimajo z rezultati nikakršne zveze. 1. 4. KRIZA ODLOČANJA Mnogi mladostniki, ki sc spopadajo s krizo tc vrste, zaidejo v različne skupinske dejavnosti in iščejo trdnost v pisani ponudbi programov zbiranja, kot so šport, glasba, kulturne dejavnosti in pogosto tudi droge. Mogoča jc pretirano intenzivna identifikacija z vodjem in/ali programom, notranjo negotovost prekrijejo s (strogimi) pravili delovanja skupine,ki jih sprejmejo, vprašanje lastne identitete pa nadomestijo s podrejanjem stereotipu, ki velja za člane skupine. Z opisanim se za nekaj časa izognejo odločanju o temeljnih vprašanjih lastnega bivanja. Vendar sc čustvene težave ob tem lc še poglabljajo. Študenti potem poročajo o zavorah v odnosih s kolegi, o ljubezenskih stiskah ter o nezadovoljstvu z lastnim življenjem (Budihna-Požar in Umek, 1989). Za svoje stanje pogosto krivijo starše, ki naj bi se (predvsem o izbiri študija) odločali namesto njih, zavračanje starševskih avtoritet pa prenašajo na odnose s profesorji. I. 5. NEGA TVNA IDENTITETA Adolescenti s pretirano ambicioznimi starši, katere doživljajo kot superiorne in običajno tudi kot izjemno ogrožujoče ter nepopustljive, kaj lahko oblikujejo negativno identiteto kot odgovor na premočne pritiske. Takšen antikonformizem vzbuja občutek, da so se svobodno odločili o tem, kdo sploh so, čeprav ta izbira pomeni nekaj nevrednega za njihove starše. 1. 6. SITUACIJA V DRUŽINI 1. 6.1. Mladostnik zapušča družino V življenjskem ciklusu družine nastopi tudi sekundarna separacija kot razvojna naloga, ki vodi adolescenta v doseganje samostojnosti in odgovornosti na psihičnem in materialnem nivoju. V našem kulturnem prostoru jc proces zorenja upočasnjen, starši z ljubeznijo in podporo negujejo odvisnost mladostnikov, kar osamosvajanje podaljšuje, krepi njihovo negotovost, saj jih varno zavetje doma prepogosto prikrajša za potrebne življenjske izkušnje. Situacijo oteži tudi strah pred neznanim, novim, pred vprašanji, na katera mladostnik (še) nc pozna odgovora, porajajo pa sc ob vsakem koraku v samostojnost. Družinska struktura in organizacija se morata ob opisani razvojni krizi preoblikovati. Zahtevnost tega proccsa se poveča še posebej v tistih družinah, kjer se problemi sekundarne separacijc pojavljajo v vsaki generaciji, kar je navadno prej pravilo kot izjema (Goldner-Vukov, 1988). Scparacijo zavira pretirana skrb staršev, ki navdaja mladostnika z veliko krivdo, saj odhaja od tako "požrtvovalnih" staršev in največkrat jih potem sploh ne zapusti (na psihični ravni); v družinah s kopico problemov in konfliktov lahko adolescenti "vztrajajo" zavoljo občutka prikrajšanosti (ne morejo zapustiti staršev, ker so jim ti še "nekaj" dolžni). Motena komunikacija z enim ali obema staršema izkrivlja proces individuacije, ki sicer poteka v štirih stopnjah (Josselson, 1980; po Kapor, 1988) - od ločitve in prakticiranja, prek ponovnega približevanja, do konsolidacije, ko postane mladostnik neodvisna osebnost, ki je morebitno zbliževanje s starši nc ogroža in nc beži več od njihovega vpliva. 1.6.2. Odnosi s starši Adolescent oblikuje z vsakim od staršev drugačen odnos, čeprav zahteva od obeh več enakopravnosti, dogovarjanja, prilagajanja in iskanja skupnih rešitev. Očetje se navadno zanimajo bolj za uspeh pri študiju, načrte za prihodnost in politična stališča (Stanulovič, 1988). Interes mater je usmerjen predvsem v medosebne odnose, emocionalne vezi, v vsakdanje skrbi in težave. Youniss in Smollar ( po Kapor, 1988) sta ugotovila, da adolescenti tudi sami različno opisujejo odnos z materjo in očetom, vsebina odnosov pa se ujema s prej naštetim. Če je v družini stik z enim od staršev moten, zmanjšan ali pa ga sploh ni, to ovira mladostnikov razvoj. Fantje iz nepopolnih družin so bolj impulzivni, prej opustijo šolanje, nagibajo k delikventnosti, na numeričnih testih inteligentnosti dosegajo nižje, na verbalnih pa višje rezultate v primerjavi z vrstniki. Hcthcrington (po Coleman in Hendry, 1990) je pri dekletih, ki so odraščale brez očeta, opazil nesposobnost za vzpostavljanje zadovoljujočih partnerskih odnosov, dasiravno se z moškimi družijo. 1.6.3. Družina in motnje identitete Težišče odkrivanja vzrokov študijskih problemov je gotovo družina in z njo povezana separacija-individuacija ter zahteve prilagajanja na novo okolje. Matere mladostnikov z nejasno identiteto so izrazito simbiotsko naravnane. Odnos z otroki zlorabljajo in z njim nadomeščajo prikrajšanost v partnerskih odnosih. Pozornost, podporo in priznanje, ki bi ga morale dobiti od moža, pričakujejo od otrok, s katerimi zgradijo koalicijo proti možu in očetu. Otrokom z njim ne dovolijo identifikacije, oziroma jo zavirajo in onemogočijo. Hlepijo po družbeni veljavi ter ne prenašajo ljubosumja, čeprav so same navadno močno ljubosumne. Družinski sistem s takšno "parazitsko" materjo običajno dokaj uravnoteženo deluje, saj je oče navadno komplementarno poslušen in mehak, brezlastne iniciative, kar gotovo ne predstavlja optimalnega identifikacijskega modela. Motnje identitete vsaj deloma izvirajo tudi iz odnosov s sorojenci, med katerimi se lahko razvije velika medsebojna odvisnost, vse do simbioze. Pogosto se distancirajo kot relativno izoliran družinski podsistem in izražajo številne značilnosti infantilnega, avtis-tičnega vedenja. 1. 7. MOTNJE VDOŽrVLANJU ČASA Nekateri adolescenti brezupno želijo ustaviti čas, ali pa pričakujejo, da jim bo ravno "pravi čas" sam od sebe "nekaj" prinesel; pogosto občutijo notranji nemir, tožijo zaradi težav s spanjem - zvečer težko zaspijo, zjutraj se nikakor nc morejo prebuditi, kar je Bibring (1963; po Erič, 1984) opisal kot željo dela ega, da bi si dovolil umreti. V najhujših primerih po. očajo o izgubi vsakega smisla za čas. 2. ŠTUDIJ IN STRES Raziskava Centra za razvoj univerze, ki jc zajela 1275 študentov obeh slovenskih univerz, vpisanih v študijskem letu 1987/88 (Budihna-Požarin Umck, 1989), jc pokazala, daje predvsem začetek študija zelo intenzivno in pogosto prcccj neugodno obdobje, ko se študenti privajajo na nov način dela, soočajo sc s pomanjkljivostmi svojih delovnih navad, tehnik in predznanja, obvladati morajo zahteve drugačnega, neodvisnega načina življenja. Ob tem pogosto tožijo o utrujenosti, potrtosti, slabem počutju in podobnem. Vse to sc povezuje z običajno identitetno zmedo in vprašanjem lastne vrednosti. Gotovo so najbolj ogroženi študenti z nizko samooceno. Brown in McGill (1989) sta ugotovila, da pozitivni (zaželeni) dogodki negativno vplivajo na telesno zdravje oseb z nizko samooccno, kar se ujema z Brownovo teorijo stresa, da akumulacija dogodkov, ki odstopajo od človekove samooccnc, vodi v bolezen. Avtorja menita, da so osebe z visoko samooccno vanjo tudi bolj prepričane in jih neprijetni dogodki manj prizadenejo. Samopodoba namreč določa sedanje in prihodnje ravnanje, zlasti pa obdelavo informacij. Neskladne informacije ogrozijo doživljanje samega sebe, njihova obdelava zato zahteva posebno pozornost, v tem času pa odpornost pade. Hogan (1989) jc opisal telesno počutje (physical fitness) kol večdimenzionalni konstrukt, ki zajema vzdržljivost, mišično moč in kvaliteto gibanja, osebnostni korclati dobrega počutja so optimizem, energičnost, tekmovalnost in perfckcionizcm - tvorijo osebnostni sindrom dobrega telesnega počutja. Za osebnostni sindrom slabega telesnega počutja pa so značilne depresivnost, anksioznost in podredljivost. Pri obvadovanju stresa jc preccj pomembna socialna podpora, čeprav mehanizmi delovanja šc niso povsem jasni. Študije socialne podpore proučujejo zlasti model glavnega in model blažilnega učinka. Prvi jc model socialnih mrež - medsebojni odnosi omilijo stresne učinke, saj dobi človek občutek in potrditev sprejetnosti v skupini, ki mu nudi pomoč ter sooblikuje stabilno, predvidljivo okolje. Takšne socialnc mreže tvorijo prijatelji, sodclavci in družinski člani. Model blažilca opozarja na neposredno podporo enega sočloveka (zdravnika, duhovnika), ki nudi občutek osebnostne ustreznosti ter omili stanje nemoči. Težava empiričnega preverjanja obeh modelov jc pomanjkljiva opcracionalna dcfinicija multidimenzionalncga konstrukta socialnc podpore. Rubio in Lubin (1986) sta primerjala skupino študentov, ki obiskujejo Svetovalni center za študente, s tistimi, ki tam nikoli niso iskali pomoči, in odkrila, da prvi poročajo o večjem številu nezaželenih dogodkov, ki so sc jim pripetili v minulem letu; ti dogodki so bili tudi bolj nepričakovani, študenti pa so menili, da nad njimi niso imeli dovolj kotrole. Z naraščanjem motenj razpoloženja, o katerih so poročali, pa je padala njihova pripravljenost zaupati drugim ljudem in jim dovoliti, da sc jim približajo. Tako se oblikuje začarani krog vse večje izoliranosti, nižje odpornosti ter slabšega samovred-notenja. 2. I. MOŽNI BLAŽI LCI STRESA V ČASU ŠTUDIJA 2.1.1. Prijatelji Dunphy (1963; po Kapor, 1988) jc opisal več stadijev v razvoju socialnega življenja adolescentov ter dve obliki njihovega druženja: manjše skupine ali klike, ki štejejo do šest članov; ti prebijejo skupaj dosti časa, med njimi pa vlada zaupanje; in večje skupine z do dvajset člani - gre za združitev do štirih klik, kar omogoča intimne kontakte z nekaj bližnjimi prijatelji in nudi obilo priložnosti za nova poznanstva. Klika pomeni nadomestno družino (malo članov, intimni odnosi), zagotavlja varnost in oporo ter adolescentu olajša separacijo od primarne družine. V kliki jc najpogostejša aktivnost pogovor, večja skupina pa omogoča široko paleto socialnih stikov in zabave. Najprej se oblikujejo le istospolne izolirane klike, ki sc postopno združujejo v skupino, v kateri se tesno zbližajo heteroseksualne klike. V pozni adolcsccnci skupine razpadajo (navadno na dvojice) - obstoj klik in večjih skupin jc v času študija vse manj potreben, ohranjajo pa se heteroseksualni pari. Prijateljstvo omogoča varno izhodišče za ocenjevanje sebe in sveta, za pridobivanje novih spoznanj. V tem odnosu se adolcscent uri v komuniciranju ter sc pripravlja za avtomno delovanje v odraslosti, ko dobi prijateljstvo nekoliko drugačen pomen, akorav-no s prijateljem še vedno deli strahove, nasvete in iz tega odnosa črpa oporo. 2.1. 2. Zametki partnerskih odnosov Heteroseksualne odnose lahko v splošnem opišemo na dveh dimenzijah (Kapor, 1988). Eksprcsivna/instrumcntalna orientacija temelji na skupni zabavi, z zvezo pa naj bi adolescent nekaj dosegel, pridobil (instrumcntalnost) - ugled, status, materialne koristi, varnost in podobno. Druga dimenzija se razteza od emocialne angažiranosti (zelo zaljubljeni) do neangažiranosti. Kratkotrajne, površne zveze so navadno instrumentalno orientirane in emocionalno neangažirane. Eksprcsivna orientacija ob emocionalni angažiranosti običajno izveni v intenzivni, vendar kratkotrajni zvezi. Trajnejši odnosi so instrumentalni, spremlja pa jih emocionalna angažiranost. 2. 2. DRUŽINA IN REAGIRANJE NA STRES Najbolj značilno se na stres odzivajo tako imenovane psihosomatske družine (Goldner-Vukov, 1988) - strategija se transgcneracijsko prenaša (enako kot težave pri sekundarni scparaciji-individuaciji), zanjo pa jc značilno kanaliziranje anksioznosti po telesni poti. Psihosomatske motnje se zelo pogosto navežejo na vprašanje sekundarne separacijc adolescenta, služijo pa zaščiti družinske homeostaze. Najbolj namreč zavirajo scparacijotransakcijskc značilnosti psihosomatskih družin (Minuchin in sodelavci, 1975; po Goldner- Vukov, 1988) kot so pretirana emocionalna vpletenost (individualno identiteto nadomesti "družinska"), nagnjenost k preveliki zaščiti - mladostnikova potreba po samostojnosti predstavlja odpoved poslušnosti in "zvestobe" ter ruši sistem; ko mladostnik pobegne v bolezen, sc homeostaza vrne na nižji nivo, sam pa se le še bolj zaplete z družino; rigidnost, ko rešuje družina povišano anksioznost zaradi adolesccntovih identitetnih iskanj s krepitvijo starih mehanizmov kontrole in/ali s spreminjanjem njegovega vedenja - gre za regresivno homeostazo, ki sloni na negativni povratni zvezi; slabo reševanje problemov - člani družine zanikajo kakršnekoli težave, edini problem jc adolesccnt s svojim "nesprejemljivim" vedenjem in/ali boleznijo. Študent sc lahko umakne pred razvojno nalogo scparacije prek psihosomatskih simptomov na infantibilno raven obrambe pred "nevarnim" okoljem. Namesto v odkrito akcijo, zdrsne v neučinkoviti regres, znano družinsko zavetje pa ga "varuje" pred stiskami, ki grozijo v zunanjem "nevarnem" svetu. VIRI Blanck, G., Blanck, R.: Ego-psihologija, Naprijcd, Zagreb, 1985. Bregant, L.: Psihodinamična teorija nevroza; Psihoterapija 14, Katedra za psihiatrijo medicinske fakultete v Ljubljani, Ljubljana, 1986, 13-93. Bregant, L.: Značilnosti terapevtskega proccsa pri študijskih motnjah; Psihoterapija 14, Katedra za psihiatrijo medicinske fakultete v Ljubljani, Ljubljana, 1986, 240-245. Brown,.]. D., McGill, K. L.: The Cost of Good Fortune: When Positive Life Events Produce Negative Health Consequences; Jornual of Personality and Social Psychology, 1989, 57, 1103- 1110. Budihna-Požar, D.,Umck, P.: Študijske posvetovalnice, Poročilo o rezultatih vprašalnika, Projekt dolgoročni razvoj visokega šolstva v SR Sloveniji, Center za razvoj univerze, Ljubljana, 1989. Campbell, L., Lopez, F. G., Watkins, C. E. Jr.: Depression, Psychological Scperation and College Adjustment: An Investigation of Sex Differences; Jornual of Conscling Psychology, 1986, 1, 33, 52-56. Coleman, J. C., Hendry, L.: The Nature Adolescence, Routlcdgc, London, New York, 199o, 2nd cd. Covington, M. V., Omelich, C. L: "I knew it cold before the exam": A Test of the Anxiety Blockage Hypothesis; Jornual of Educational Psychology, 1987, 79, 393-401. Eliott, E. S., Dweck, C. S. : Goals: An Approach and Achievement; Jornual of Personality and Social Psychology, 1988,54 5-12. Erič. L.: Poremcčaj identiteta; Psihiatrija danas, 1984,16, 221-233. Erič,L.: Strah od ispita, Medicinska knjiga, Beograd, Zagreb 1977. Erikson, H.E.: Omladina, kriza identifikacija, Titograd, 1976. Flanncry, R. B., Wieman, D.: Social Support, Life Stress and Psychlogical Distress: An Empirical Assessment; Jornual of Clinical Psychology, 1989,45,867-871. Frable, D. E.: Sex Typing and Gender Ideology: Two Faces of the Individual's Gender Psychology that Go Together; Jornual of Personality and Social Psychology, 1989,56,95-108. Friedlandcr, M. L., Sicgcl, S. M.: Separation- Idividuation Difficulties and Cognitive-Behavioral Indicators of Eating Disorders among College Women; Journal of Conseling Psychology, 1990, 1, 37, 74-78. Goldncr-Vukov, M.: Porodica u krizi, Medicinska knjiga, Beograd, Zagreb, 1988. Hoffman, J.A.: Psychological Separation of l.atc Adolescents from their Parents; Jornual of Counseling Psychology, 1984, 2, 31, 170-178. Hogan, J.: Personality Correalatcs and Psysical Fitness; Journal of Personality and Social Psychology, 1989, 56, 284-288. Kapor-Stanulovič, N.: Na putu ka odraslosti, Zavod za udžbenike i nastavna sredstva, Beograd, 1988. Kondič, K.: Psihologija Ja, Nolit, Beograd, 1987. Kurdek, L. A., Sinclair, J. R.: Relation of Eight Graders' Family Structure, Gender and Family Environment with Academic Performance and School Behavior; Journal of Educational Psychology, 1988, 80,90-94. Lamovec, T.: Eksperimentalni priročnik iz psihologije motivacijc, emocij, osebnosti in učenja, Filozofska fakulteta, Ljubljana, 1980. Musek, J.: Osebnost, DDU Univerzum, Ljubljana, 1982. O. Heron, C. A., Orlofsky, J. L: Stereotypic and NonstcreotypicScx Role Tract and Behavioral Orientations, Gender Identity and Psychological Adjustment; Journal of Personality and Social Psychology, 1990, 58,134-143, Orlofsky, J. L., O'Heren, C. A.: Stereotypic and NonstcreotypicScx Role Trait and Behavioral Orientations: Implications for Personal Adjustment; Journal of Personality and Social Psychology, 1987, 52, 1034-1042. Peterson,C., Barrett, L. C.: Explanatory Style and Performance Among University Freshmen; Journal of Personality and Social Psychology, 1987, 53, 603-607. Piatt, C. W.: Effects of Causal Attributions for Success on First-Term College Performance: A Covariancc Structure Model; Journal of Educational Psychology, 1988, 80, 569-578. Ross, P. E, Cohen, L. H.: Sey Roles and Social Support as Moderators of Life Stress Adjustment; Journal of Personality and Social Psychology, 1987,52,567-585. Rubio, C. T., Lubin, B.: College Student Mental Health: A Person-Environment Interactional Analysis; Journal of Clinical Psychology, 1986,42, 205-212. Russel, D. W., McAuley, E,Tarcio, V.: Measuring Causal Attributions for Success and Failure: Comparison of Methodologies for Assessing Causal Dimension; Journal of Personality and Social Psychology, 1987, 52,1248-1257. Stergar, E.: Proučevanje študijske poti študentov SRS, Generacija 1976, Zbornik CRU, Ljubljana, 1988. Stojanovič, L: Seksualnost studenata, osečanje identiteta i kulturna sredina; Psihiatrija danas, 1976, 3-4, 387-390. Tomori-Žmuc, M.: Pot k odraslosti, Cankarjeva založba, Ljubljana, 1983. Umek, P.: Projekcijski preizkus dopolnjevanja stavkov (ocenjevanje zrelosti s PNS), Doktorska naloga, Univerza Edvarda Kardelja v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Ljubljana, 1983. Vukov, M, Simič, M., Kelečevič, Lj.: Postavke sistemske porodične terapije; Psihiatrija danas, 1986, 2-3, 253-262. Zaleski, Z.: Attributions and Emotions Rcaltcd to Future Goal Attainment; Journal of Educational Psychology, 1988,80,563-568. Nekateri zgodnejši obrambni mehanizmi ega v luči teorije objektnih odnosov DARJA KOBAL POVZETEK Uvodni del članka vrednoti obrambne mehanizme z dveh zornih kotov. Po eni strani osvetljuje koristnost rabe obrambnih mehanizmov, po dnigi pa obravnava njihovo naravo in način soočanja subjekta z ogrožujočimi dejstvi. Obrambni mehanizmi so razvrščeni glede na njihovo kompleksnost, uspešnost, sprožilni motiv ipd. Nadalje članek razčlenjuje otrokovo prvo srečanje z najprimitivnejšimi obrambami (kakršne so npr. projekcija, introjekcija in zanikanje), pa tudi z nekaterimi kompleksnejšimi, kakršni sta, denimo, splitting in projektivna identifikacija. V razvoju objektnega stadija je vzpostavljena identifikacija, opaziti pa je mogoče tudi obračanje proti selfu in premeščanje. Sestavek se v razčlembi obrambnih mehanizmov dotakne zgolj nekaterih, zlasti tistih, ki so temeljnega pomena za nadaljni osebnostni razvoj otroka. ABSTRACT SOME EARLY DEFENSE MECHANISMS OF THE EGO EXAMINED UNDER THE SPOTLIGHT OF THE THEORY OF OBJECTIVE RELA TIONSHIPS The introduction to the article evaluates defense mechanisms from two perspectives. On the one hand, it throws light on the usefulness of the employment of defense mechanisms, while on the other hand, it deals with their nature and the subject's manner of confrontation with the threatening factors. Defense mechanisms are classified according to their complexity, success, trigger motives, and so forth. The article goes on to analyze a child's first encounter with the most primitive defenses (such as projection, introjection and denial), and also with some of the more complex ones, such as splitting and projective identification. Identification is established during the development of the objective stage, while it is also possible to obsen'e introversion and transferance. This paper and analysis of defense mechanisms touches only some of them, particularly those of fundamental significance for a child's further personality development. I. POSKUS VREDNOTENJA OBRAMBNIH MEHANIZMOV Teorija objektnih odnosov je v svojem razvoju predrugačila vsebino in obseg marsikaterega "klasičnega" psihoanalitičnega pojma. Teoretsko-konceptualni aparat pa jc obogatila tudi z nekaterimi pojmi, kijih v "pionirskem" Freudovem delu nc zasledimo. Razlogov, ki so botrovali tovrstnim "inovacijam", jc kajpada več. Če odmislimo razlike v interpretacijah ortodoksne psihoanalize, kaže v prvi vrsti izpostaviti spremenjeni "vzorec" pacicntov. Njihova starost se namreč pogosto ni ujemala s starostjo Freudovih pacientov (Kleinova, Mahlcrjeva, Spitz in drugi so sc pretežno ukvarjali z otroci, kar pa zahteva bistveno drugačen pristop), različen pa je bil tudi obseg njihove patologije. Kcrnbergovi pacienti so bili, denimo, dobro strukturiranc nevrotične osebnosti, pa tudi šibko strukturirane borderline osebnosti ("blizu nevroze", "blizu psihoze" ali psihotične strukture) (Matjan, 1990; Prapcr, 1990). Šc posebej pomembna je bila vpeljava pojma "objektni odnos", saj sojo spremljale korenite spremembe na kliničnem, tehničnem in teoretičnem področju. Sintagma "objektno razmerje" je dvoumna. Izraz "objekt" ima v njej poseben pomen. Z njim označujemo osebo, proti kateri so usmerjeni-subjektovi-nagoni. Besede "objekt" ne smemo razumeti v slabšalnem smislu. Če za nekoga rečemo, da je, denimo, objekt ljubezni (nekoga drugega), to nikakor nc implicira, da ta oseba ni subjekt. Izraz "razmerje" moramo razumeti dialektično. Nanaša sc namreč na dva neločljiva, dasi različna vidika. Na eni strani obsega način, kako subjekt konstituira svoje "objekte", na drugi strani pa način, kako "objekti" določajo (ali, če hočete, oblikujejo) subjektovo delovanje. Mclanic Klein je tako opredeljenemu pojmu "odnos" dodala še poseben pomenski odtenek: objekti dejansko delujejo na subjekt, objekti ga zasledujejo, pomirjajo itd. Skratka, "objektni odnos" pomeni vzajemni odnos med subjektom in objektom, odnos, kije - tojc treba posebej podčrtati - konstitutiven za oba člena, iz katerih sestoji. Niti objekt niti subjekt, strogo vzeto, ne obstajala pred vzpostavitvijo "objektnega odnosa". (Zato bi bil izraz "razmerje do objekta" morda nekoliko bolj zavajujoč, saj zbuja - zmotno - predstavo, da objekt predhodi subjektovemu razmerju do njega oz., kar je zgolj druga plat iste medalje, daje subjekt konstituiran že pred pojavitvijo "objektnega odnosa") (Laplanche, Pontalis, 1985). S spreminjanjem in dopolnjevanjem ter razvijanjem pojmovanja prve in druge topike, nagonov, konfliktov, psihoseksualnega razvoja itd., se jc spreminjalo in dopolnjevalo tudi pojmovanje obrambnih mehanizmov, ki so osrednji predmet v pričujočem članku. Kaj sploh pomeni izraz "obrambni mehanizem"? Fulgosi (Fulgosi, 1988) v kratkem pregledu Freudove teorije povzema, da obrambni mehanizmi (odslej OM) omogočajo egu, da nadzoruje id, da preprečuje vdor nezaželenih nagonskih impulzov, da zadovolji id tudi takrat, ko zadovoljitev na realen način ni možna. V sodobni psihologiji predstavljajo OM način, kako sc osebnost brani v frustrirajoči situaciji ali v situaciji, v kateri obstaja nevarnost frustracijc. V Slovarju sociologije in socialnc psihologije preberemo, da se mehanizmi obrambe ega (kot psihoanalitičen pojem) nanašajo na postopke, s katerimi ego, ki si prizadeva zavarovati svojo integriteto, nevtralizira tiste vsebine ida, ki so nezdružljive z delovanjem njega samega ali pa jih prepoveduje superego (Bosanac, 1977). Seveda bi lahko navedli še številne drug(ačn)e opredelitve OM. Vendar pa se nam v luči nadaljnih razmišljanj vsiljujeta predvsem dve vprašanji. 1. Kaj nas privede do tega, da uporabljamo OM? 2. V kolikšni meri je delovanje OM pri odraslem človeku "normalno" in potemtakem prispeva k razvoju osebnosti? V opredelitvah OM se kot nekakšna rdeča nit vleče misel, da gre tu za pomagala ene instance duševnosti v spopadu z drugo. Žc samo poimenovanje prebudi v nas vrsto "militarističnih" asociacij: bojno polje, sile, ki napadajo, sile, ki se branijo, zmagovalci, poražcnci, veselje prvih, grenkoba drugih, mrtvi in ranjeni na obeh straneh... V sami osnovi je torej nek konflikt, spor, ki je za posameznika nedvomno dovolj resen. Že od tod vidimo, da človekova duševnost ni homogena. Prav nasprotno. Nekdo se mora stalno boriti proti drugemu. Ta drugi je očitno nevaren. Nekaj je nevarno, če jc škodljivo. Škodljivo pa je zato, ker prizadeva neko dobrino ali vrednoto. Potemtakem je ključno vprašanje, čigavi interesi so ogroženi, čigave dobrine se utegnejo poškodovati. Če se ozremo po literaturi, jc odgovor videti dovolj očiten: ego se brani pred idom, socializirana instanca pred prvinsko, kultura pred naravo. Jc bilo to povedano preveč poenostavljeno? Nemara res, vendar včasih to ni nekoristno. Zdi se namreč, da se ravno v zvezi z OM vsiljuje nekaj starih metafizičnih dilem. Je človek po svoji naravi slab? Če je odgovor pozitiven, so OM civilizacijska nuja. Zlo je namreč treba zajeziti. To bi bila ključna naloga socializacije, ki bi jo v tem primeru še najustrezneje prevedli z izrazom "udomačitev" ali nemara "ukrotitev". Ker je paznikov premalo, je najbolj ekonomično, da vsaka zver svojega krotitelja ponotranji in postane sama svoj nadzornik. Družba bo tedaj lahko pomirjena, le vsake toliko časa bo morala preveriti, ali je nočni čuvaj še buden. Kaj pa, čc mora posameznik brzdati svoje nagone, ker bi njihova sprostitev prizadela druge? Ob tem sc seveda vsiljuje vprašanje, katere dobrine drugih bi bile s tem prizadete. Če gre za agresivne impulze, se zdi povsem upravičeno, da jih posameznik skuša zaustaviti. So namreč nekaj negativnega. V večini primerov. Ne pa vselej. Agresija je lahko pogosto upravičena, celo racionalna in pravična. Če namreč okolje omejuje posameznika, pričakuje od njega, da se odpoveduje zadovoljitvi svojih potreb, da žrtvuje svoje radosti, užitke in srečo, bo upravičeno sovražen do svojih zatiralcev. Potemtakem je treba vprašanje o vrednosti, smiselnosti in upravičenosti OM vselej razumeti konkretno. Posameznik namreč ne živi sam. Vselej je vpleten v množico medosebnih odnosov. Vselej živi v določeni družbi, ki je več kakor doživeta intersub-jektivnost. Interesi družbe niso istovetni z interesi posameznika, čeravno se ta razmik v zgodovini zmanjšuje. Psihoanaliza je pokazala absurdnost, iracionalnost, nečlovečnost družbenih zahtev, v imenu katerih jc posameznik žrtvoval samega sebe. To jc pokazala zlasti v zvezi s spolnostjo. Seveda ima človek še druge potrebe, ki utegnejo ostati zaradi določene organiziranosti družbenega življenja in dela nezadovoljene. Ravno ta nezadovoljenost opozarja na nujnost družbenih sprememb. Na spremembo - če uporabimo Frommov izraz - družbeno imanentne etike v korist univerzalne. To pa seveda ne pomeni, da so vse družbene zahteve iracionalne. Katere so racionalne? Od odgovora na to vprašanje je odvisno tudi to, kdaj je raba OM racionalna, upravičena. Racionalnost je zelo nedoločen pojem. Zato bi se bilo bolje vprašati, kdaj je raba OM dobra. Tedaj se moramo nujno vprašati, za koga je ta raba dobra. Zdi se, da je možen le en kriterij. Dobro je to, kar je dobro za človeka. Ne moremo pa vedeti, kaj jc dobro za človeka, čc človeka ne poznamo. Ker ga nc poznamo v celoti, tudi nc moremo vedeti, kaj vse jc zanj dobro. Toda poznamo ga vsaj toliko, da nekaj o tem lahko rečemo. Psihopatologija in medicina nas seznanjata med drugim tudi s pogubnimi posledicami prevelike prilagojenosti posameznika, preveč vnete rabe OM. Ključno pri ocenjevanju OM jc torej: ali jih posameznik rabi v svojo korist ali v korist drugih. Jc raba OM v prid posameznikovemu razvoju, realizaciji njegovih potencialov, udejanjanju njegovih čutnih, čustvenih in razumskih zmožnosti (kijih v konkretnem življenju pač ni mogoče ločevati)? Ključno je torej to: CUI BONO? Za čigavo dobro? To ni lc teoretično vprašanje. To je tudi temeljno moralno vprašanje. To jc za vsakogar objektivni problem. Nanj lahko odgovorimo napačno. Zgodi se namreč, da misliš, da je nekaj zate dobro, pa si se zmotil. To ugotoviš lahko kasneje (ali pa tudi ne - v zmoti je mogoče živeti ves čas). Cena zmote je huda. Plača jo vsak sam: v svoji duši in v svojem telesu. To je cena nemoralnega življenja: nc očitki in ogorčenja drugih, temveč psihosomatske motnje, zdolgočasenost, občutek, da življenje nima smisla, občutja krivde (pred svojo avtonomno vestjo in ne le pred ponotranjenim zakonom očeta), travme, nevroze itd. Včasih človek vsega tega niti nc opazi, ker mu družba omogoči, da zatiranje samega sebe izkusi kot nekakšno krepost. J. Lacan v Etiki psihoanalize piše, daje vsak posameznik kriv lc toliko, kolikor popusti glede svoje želje. To jc nemara za moraliste slišati škandalozno, toda škandalozno jc ravno to, da nekdo v bistvu humanistično zavzetost, skrb za posameznika, dojame kot škandal. Škandalozno je prej to, kar prihaja iz ust tistih, ki skušajo ljudem dopovedati, daje bistvo njihovega življenja v odpovedovanju, žrtvovanju, samozanikanju. Da morajo pozabiti nase, na svoje radosti, na svojo moč, na svoje potrebe. Takšno "držo" imenujejo "odgovorno", "zrelo", "odraslo", "uvidevno", "racionalno". Nam se zdi sramotna, poniževalna, z eno, cankarjansko besedo -hlapčevska. Mlade bi morali poučiti o pogubnih posledicah zatiranja samega sebe. Seveda vsaka potreba, želja, zahteva nc more biti zadovoljena. V tem ni nič neobičajnega. Vendar pa je najvažnejše spoznanje realnosti svojega položaja, individualnega in družbenega. To je soočenje s svojimi zahtevami in objektivnimi okoliščinami, ki ovirajo njihovo realizacijo. Obrambne mehanizme torej vrednotimo z dveh aspektov. 1. V čigavo korist rabimo OM? 2. Kakšni so ti OM, kako sc soočamo z ogrožujočimi dejstvi, infantilno ali zrelo? 2. POSKUS RAZVRŠČANJA OBRAMBNIH MEHANIZMOV Očitno je torej, da so OM sestavni del psihične strukture vsakega človeka. Da bi ohranil svojo homeostazo, sc mora ego boriti nc le z nagoni in intenzivnimi cmocijami oz. afekti temveč tudi z zunanjimi dražljaji, ki utegnejo ravno tako ogroziti posameznika (Popovič, 1985). Že Krctschmcr je opazil, da sc človek v zelo ogrožujočih situacijah (npr. ob smrti bližnjega, med prestajanjem zaporne kazni ipd.) zateka k rabi zgodnejših in manj diferenciranih OM (npr. k ncgaciji ali inkorporaciji). Vendar pa neko ogrožujoče dejstvo (nagon, čustvo, dražljaj) ne determinira enoznačno OM. Na "isti" povod sc lahko različni posamezniki odzovejo z različnimi OM. Ob tem bi se lahko vprašali, kdaj jc nek OM oz. njegova raba patološka. V literaturi najdemo različne odgovore. Pisci izhajajo iz različnih meril. Popovič, denimo, izpostavlja vprašanje raznovrstnosti OM. Kot patološko označuje zatekanje k maloštevilni paradigmi OM, rabo enega samega OM, fiksacijo na cn sam OM, ki ga posameznik vedno znova uporablja, nc glede na naravo nagonov, impulzov ali afektov, ki ga izzovejo. Patologijo vidi tudi v neprestani rabi primitivnih OM, denimo ncgacijc, introjekcijc in projekcije, ki potrošijo preveč energije. Poleg kriterija izbire OM glede na njihovo primitivnost oz. zrelost (kompleksnost) poznamo tudi druga merila njihovega razvrščanja. 1. Uspešnost Po Feniehelu so OM nekakšni "manevri", s katerimi se ego brani pred nagonskimi impulzi, pred "antinagoni" v superegu ter pred nezaželenimimi zaznavami in cmocijami. Zanj jc edinole sublimacija uspešen OM, vsi ostali pa so neuspešni. 2. Čas nastanka Scmrad (ob vrsti drugih avtorjev, ki ravno tako poudarjajo časovni kriterij) govori o šestindvajsetih OM, ki jih razčleni v štiri skupine glede na stopnjo regresije pacicnta oz. glede na diagnostično kategorijo, ki ji pacicnt pripada: a. narcistične obrambe (značilne za psihoze): zanikanje, projekcija, distor/.ija realnosti; b. nezrele obrambe (pri karakterni nevrozi): projekcija, shizoidno sanjarjenje, introjekcija, obračanje proti sclfu, nagnjenost k hipohondriji, regresija, težnja k somatizaciji ipd. c. nevrotične obrambe: intclcktualizacija, osamitev, racionalizacija, potlačevanje, premeščanje, reaktivna formacija, seksualizacija, ekstcrnalizacija, disociacija; d. zrele obrambe: sublimacija, altruizem, zavestno obvladovanje, humor, as-ketizem, anticipacija. V kritiki Scmradovc razvrstitve OM Popovič opozarja na manjkajoče, a navzlic temu izredno važne OM, npr. na identifikacijo, pa tudi na dejstvo, da zgolj na podlagi rabe OM šc ni mogoče podati klinične ocene, saj jc treba upoštevati šc vrsto drugih prvin. 3. Sprožilni motiv jc lahko: a. strah pred izredno silovitim nagonom ali pa posledica anticipacijc realne ali imaginarne nevarnosti; b. občutje krivde, ki nastopi zaradi strahu pred superegom (po zadovoljitvi "prepovedanega" nagonskega impulza sc namreč utegnejo pojavili občutki krivde, ki sc jim mora ego z ustrezno obrambo izogniti ali pa jih zmanjšati) in ki ima lahko - podobno kot strah - tudi signalno funkcijo, saj opozarja na nevarne situacijc; poleg tega jc občutke krivde mogoče opaziti tudi v povezavi s sramom (ki posameznika odvrača od ck-shibicionizma) in gnusom, čc sc nanašajo na oralnc, analnc in seksualne potrebe (spomnimo sc Plutchikove primarne dimenzije cmocijc - zavračanja, ki se doživlja kot gnus, izkazuje pa sc kot bruhanje); c. močan afekt, ki spremlja nagon in ki lahko poruši homeostazo, pri čemer je obramba usmerjena zoper neprijetna intenzivna občutja. V zvezi z razvrščanjem OM omenja Popovič nekaj značilnih pomanjkljivosti, npr.: - ne poznamo nobenega klasifikacijskega principa, ki bi ga lahko označili kol edino pravilnega ali upravičenega; - kategorije sc med seboj prekrivajo; PSIHOLOGIJA -»- - če želimo postaviti bodisi dinamsko diagnozo bodisi prognozo, moramo neizogibno poznati posamezne mehanizme obrambe (Popovič, 1985). Prek povezave osmih OM s Plutchikovimi osmimi temeljnimi emocijami jc Kellerman (Lamovec, 1984) prišel do ugotovitev, da se OM ne razlikujejo med seboj samo po tem, s katerimi temeljnimi emocijami se povezujejo, ampak tudi po dimenzijah polarnosti in podobnosti. Regres in premeščanje umešča med primitivne, rcakcijsko formacijo, represijo, intelektualizacijo, zanikanje, kompenzacijo in projckcijo pa med kompleksnejše OM. Tudi v načinu izražanja impulzov si OM niso enaki. Zanikanje, reakcijska formacija, represija in intclektualizacija blokirajo izražanje impulzov. Projekcija, kompenzacija, premeščanje in regres pa jih sproščajo. Seveda niti Kellerman niti Plutchik nista ostala na ravni špekulacije, temveč sta se z zadnjo hipotezo (o blokiranju in izražanju impulzov) podala tudi v empirično raziskovanje omenjenih procesov. V eni izmed svojih študij sta s primerjavo OM normalnih oseb z OM psihiatričnih bolnikov (žal ni navedeno, na kakšni psihiatrični populaciji sta uporabila svoje vprašalnike) ugotovila zanimivo dejstvo. Normalni preizkušanci rabijo zlasti tiste OM, ki blokirajo impulze, psihiatrični bolniki pa one, ki nagonske impulze sproščajo. 3. RAZVOJNI IN OBRAMBNI MEHANIZMI EGA V LUČI TEORIJE OBJEKTNIH ODNOSOV V sintezi teorije objektnih odnosov, ki bi izpostavila ravni obrambe, kijih uporablja otrok v svojem osebnostnem razvoju, je treba upoštevati več razvojnih linij. Kot pripomoček za globlje razumevanje psihoanalitične razvojne teorije se opiramo na preglednico na naslednji strani, pri čemer sc bomo osredotočili zlasti na linijo razvoja obramb (Blanck, 1985; Praper, 1989/90; Prapcr, 1990; Praper, 1992). Že v simbiozi (stadij predhodnega in stadij parcialnega objekta) sc otrok sreča s prvimi, najprimitivnejšimi obrambami (kakršne so npr. zanikanje, projckcija in intro-jekcija), pa tudi z nekaterimi kompleksnejšimi, kakršni sta, denimo, splitting in projektivna identifikacija. V razvoju objektnega stadija je vzpostavljena identifikacija (kot posebna oblika obrambe), opaziti pa jc mogoče tudi obračanje proti sclfu in premeščanje. Z izolacijo, regresijo in psevdointelektualizacijo pa otrok postopoma razvija najbolj zapletene obrambe, kakršne so npr. racionalizacija, intclektualizacija in izrinjanje (Blanck, 1985; Praper, 1989/90; Praper, 1990). 4. PREGLED NEKATERIH OBRAMBNIH MEHANIZMOV Težko seje odločiti, katere OM jc smiselno obravnavati posamično. Zdi sc namreč, daje spričo velikega števila piscev, ki se, vsak nekoliko po svoje, ukvarjajo s tovrstnimi vprašanji, vsaka izbira na nek način nasilna. Spisek OM je z razvojem teoretske refleksije postajal vse daljši. Prva se jc s tem problemskim sklopom sistematično ukvarjala A. Freud. V njeni teoriji OM sproži anksioznost, ki nastane zaradi nagonskih potreb, nadjazovskih ali družbenih zahtev. Ugotovila je, da se OM pojavljajo v t.i. svežnjih in ne le posamično (Praper, 1992). Razlikovala je naslednje OM: potlačitev, regresijo, reaktivno formacijo, STAROST rojstvo 0 - 2mes. 2-6 mes. 6-10 mes. 10-16 mes. 16-24 mes. 2 - 3 let 3 - 4 let 4-5 let RAZVOJ OTROKA VZDOLŽ STADIJEV PSIHOSEKSUALNEGA RAZVOJA IN RAZVOJNIH LINIJ STRUKTURALIZACIJE EGA (Preglednica povzeta po Blanck, 1985; Praper, 1989/90; Praper, 1990; Praper, 1992) PSIHO- SEKSUALNO DOZOREVANJE oralno nediferenc. matrica oralna inkorporacija oralno doživljanje (ne)ugodja oralno s pomožnimi načini funkcioniranja oralno proti analnemu analno analno (agresivnost) OBJEKTNI ODNOSI predobjektni stadij stadij predhodnega ob, stadij parcialnega objekta objektni stadij zavest o objektu, ki zadovoljuje potrebe isto, a nivo nove avtonomije kateksa predstav objekta psihološko rojstvo falično triadni odnos, igranje vlog NIVOJI TESNOBE strah pred izničenjem kriza zaupanja 8-mesečna tesnoba dosežen nivo signalne tesnobe prva ambivalenca strah pred izgubo ljubezni objekta kastracijski strah NIVOJI OBRAMBE OBVLADOVANJE PRILAGO- IMPULZOV projekcija, introjek. zanikanje, splitting, projektivna identifikacija identifikacija, obračanje proti selfu, premeščanje odpor odpor, izolacija regresija, psevdo- intelektualizacija tznnjanje diferenciacija impulzov, začetek nevtralizacije fuzija libida in agresije primitivna agresija integrac. dobrih in slabih slik selfa in objekta v koncepcijo selfa in objekta nevtralizacija, sproščanje energije za vzpostavljanje novih OM prve oblike superega co-self DITVENA FUNKCIJA cenestetično zaznavanje cenestetično zaznavanje gibljivost hotne aktivnosti, diakritično opažanje razumevanje objekta, komunikacija gibljivost, okretnost, rapprochement sprejemanje prvih oblik omejitev oz. boriti se za neodvisnost to M semantična komunikacija, preverjanje realnosti USTVARJANJE, IDENTITETA avtizem avtizem simbioza se pa racija, začetek individuacije, diferenciacija prakticiranje, uresničevanje začetek in oblikovanje spolne identitete prva trma identifikacija v stopnji prodornosti, podjetnosti izolacijo, ncgacijo, projckcijo, introjckcijo, odvračanje od sclfa, sprevračanje v nasprotje in sublimacijo. Alexander dodaja šc anksioznost, izzivalno vedenje, preusmerjanje občutij k sebi in mazohistično obrambo. Teorija objektnih odnosov vključuje nekaj novih OM, nekaterim starim pa dodaja drugačne pomenske odtenke. Takšni OM so: splitting, projektivna identifikacija, eksternalizacija, intcrnalizacija, inkorporacija, intcrioracija, itd. Pri tem je treba poudariti, da se v svežnjih pojavljajo tisti OM, ki imajo isto razvojno zgodovino in opravljajo kot taki povsem določeno funkcijo. Tako sc, denimo splitting, projektivna identifikacija, projekcija, introjckcija in zanikanje pojavljajo skupaj, saj vsi nastanejo v zgodnjem otrokovem razvoju, v fazi simbioze (Praper, 1992). PROJEKCIJA Termin projekcija uporabljajo nevrologija, psihologija (v širšem pomenu) in psihoanaliza (v ožjem pomenu). V prvih dveh primerih predstavlja projekcija operacijo, pri kateri je nek nevrološki ali nek psihološki element premeščen oz. prestavljen na zunanjo pozicijo - iz ccntra na periferijo ali iz subjekta na objekt. Laplanche in Pontalis ugotavljata, da se projekcija v psihologiji nanaša na več procesov. 1 .Ko subjekt zazna okolico, sc nanjo odziva v odvisnosti od lastnih interesov, stališč, navad, razpoloženj, trenutnih emocij, pričakovanj, želja itd. Tu projekcija označuje odnos med Innenwelt in Umwclt, ki se pojavlja v vseh vidikih vedenja: nek "poslovnež" npr. vse okrog sebe zaznava zgolj v luči tega, kaj lahko kupi in kaj lahko "proda" (opravili imamo s t. i. "poklicno pohabljenostjo"). Tovrsten proccs, v katerem se bistvene strukture in značilnosti osebnosti odražajo v njenem vedenju, se izkazuje tudi v t. i. projektivnih tehnikah. Vendar pa jc treba poudariti, daje pojem "projektivnost" mnogo širši od pojma "projckcija": "projektivne tehnike namreč zahtevajo, poleg ožjega (obrambnega ) mehanizma projekcije, številne druge psihološke dejavnike (različne OM, kognitivne in emocionalne poteze osebnosti itd.)" (Šali, 1986, str. 17). 2. Subjekt v določeni osebi prepoznava neko drugo. Uslužbcnec lahko, recimo, podobo svojega očeta "projicira" v svojega šefa. Psihoanaliza tovrstne proccsc raje poimenuje z izrazom "transfer". 3. Subjekt se identificira z drugo osebo, ali pa - ravno obratno - drugo osebo identificira s samim sabo. Bralcc se, denimo, ob branju romana projicira v junaka. Proces se v psihoanalizi označuje z oznako "identifikacija". 4. Subjekt pripiše določene težnje, namere, želje itd. drugim, ker jih noče prepoznati kot njemu lastne. Rasist npr. svoje napake in spodrsljaje projicira v diskriminirano skupino. Temu procesu tudi v psihoanalizi ustreza termin "projckcija". Freud je s pojmom projekcija zaobjel vrsto psiholoških manifestacij, tako normalnih kot patoloških. Najprej jc projekcijo odkril v paranoji: to je obramba, ki "zlorablja" normalni mehanizem tako, da za neugodno izkušnjo išče zunanji vzrok. Podrobno jo je opisal ob primeru Schreber, kjer je poudaril, da paranoik ideje, ki so zanj neznosne, projicira v zunanjost. Prava projekcija instinktne grožnje v zunanjo realnost pa pride še zlasti do izraza v fobiji. V Nezavednem Freud piše: "Jaz se vede tako, kot da mu razvoj tesnobe nc bi grozil zaradi nekega nagonskega vzgiba, ampak zaradi neke zaznave. Zato lahko na to zunanjo nevarnost reagira s poskusi bega v smislu fobičnega izogibanja. Poskusi bega pred nagonskimi zahtevami pa so v splošnem nekoristni in rezultat fobičnega bega vendarle ni zadovoljiv" (Freud, 1987, str. 145). V delu iz leta 1922 z naslovom Nekateri nevrotični simptomi pri ljubosumnosti, paranoji in homoseksualnosti Freud opozarja na nadaljno manifestacijo projekcije, na t. i. projicirano ljubosumnost, ki jo razlikuje tako od normalne ljubosumnosti kakor tudi od ljubosumnosti paranoika. Subjekt se namreč brani pred svojo lastno željo po nezvestobi tako, da ljubosumnost pripiše svojemu partnerju, rekoč: "Ti si ljubosumen, nc pa jaz!" Ob tem odvrne pozornost od svojega lastnega nezavednega in jo preusmeri na nezavedno drugega - svojega partnerja, pri čemer sc zgodi dvoje: spozna "nekaj novega" o svojem partnerju, hkrati pa glede samega sebe zaide v veliko zmoto. Napačno bi bilo misliti, da projekcija deluje zgolj v patologiji in da v vsakdanjem življenju normalnega človeka ne pride do izraza. Omenili smo že primer rasizma, opozoriti pa kaže tudi na vrsto študij, ki dokazujejo, da se na projekcijo nc opirajo lc rasni, temveč tudi religiozni, spolni in drugi predsodki. Vse prepogosto pozabljamo, da prav altruizem, ki ga vedno znova povzdigujemo kot etični princip par cxcellencc, ni nič drugega kot eden izmed mnogih izrazov projekcije. Prepovedane (najpogosteje seksualne) želje subjekt projicira v drugega, nato pa stori vse, da bi jih slednji mogel udejanjiti. Pri tem je pripravljen žrtvovati lastne interese, srečo ali cclo življenje. Popovič navaja kot zgled altruističnega lika Cirano dc Bcrgcraca (Popovič, 1985). Tudi v vraževerju, mitih in animizmu igra projekcija izjemno pomembno vlogo, saj prav demoni, duhovi in druga nadnaravna bitja utelešajo slabe, prepovedane nezavedne želje (Laplanche, Pontalis, 1985). Anna Freud meni, daje delovanje projekcije (in introjckcije) odvisno od "sposobnosti" subjekta, da razlikuje med tistim, kar prihaja od znotraj, in onim, kar prihaja od zunaj. Za razliko od A. Freud pa M. Klein umešča projekcijo med shizoidne OM (med katere sodijo tudi splitting, projektivna identifikacija, idcalizacija, ncgacija in introjek-cija), ki v preseganju depresivne pozicije (ta proccs sc dogaja med šestim in dvanajstim mcscccm otrokovega življenja) nc deluje več v tolikšni meri kot poprej, tako da otrok znova podoživi svoja zgodnja tesnobna stanja (kar utegne izzvali cclo otroške nevroze). S tem se idealizacija objektov bistveno zmanjša. Objekti, ki so bili prej nadvse zelo zastrašujoči, postajajo vedno bolj "prijazni". Otrokov jaz teži k tesnejši notranji povezanosti, tako da tudi sama tesnoba bistveno upada. Na tak način lahko otrok ustrezneje dojema stvarnost in seji prilagaja. Iluzorno in povsem neplodno bi bilo domnevati, da odrasel normalen človek ne reagira s shizoidnimi mehanizmi in da nc vzpostavlja več t. i. shizoidnih odnosov do objektov. Kleinova eksplicitno poudarja, da obstajajo shizoidni odnosi do objektov, resda v manjši meri, tudi pri normalni odrasli osebi. Kažejo se v obliki sramu, izumet-ničenosti (nenaravnosti), pa tudi v obliki pretiranega zanimanja za druge ljudi (žal Kleinova v svojem eseju Zapisi o nekaterih shizoidnih mehanizmih nc obravnava podrobneje shizoidnih odnosov, značilnih za normalno odraslo osebo, saj jo zanimajo predvsem patološki vidiki teh odnosov). Tudi trenutne motnje logičnega mišljenja (npr. nepovezane misli in asociacijc) so zanjo odraz shizoidnih mehanizmov, in sicer začasnega splittinga jaza. Povsem drugače pa se tovrstni odnosi vzpostavijo pri t. i. shizoidnih osebnostih, kjer pride do prekomerne projekcije razcepljenih delov selfa v drugo osebo. Projekcija tako vpliva na odnose do objektov, na emocionalno življenje in na osebnost v ccloti, tako da se čuti takšna oseba strahotno osamljena in se neznosno boji vsakršne, še tako kratkotrajne ločitve od ljudi, predmetov itd. Jaz postaja šibkejši in občutek nemoči se razbohoti v vsej svoji veličini. Bolj ko oseba išče izhod, bolj se zapleta v depresivno stanje (Klein, 1983). Za projekcijo jc značilno, da z njo svoje negativne težnje pripisujemo drugim. Projiciramo torej tisto, kar je osovraženo, slabo. V interpretacijah teorije M. Klein pogosto zasledimo stališče, da otrok projicira slab fantazmatski objekt. Vendar pa Kleinova v Zapisih o nekaterih shizoidnih mehanizmih izrecno poudarja, da niso zgolj slabe, nezaželene vsebine otrokovega selfa tiste, ki so vključene v mehanizem projekcije. Tudi dobri deli selfa se v otrokovem zgodnjem obdobju izločijo in projicirajo, kar se zlasti kaže v otrokovem odnosu do iztrebkov. Iztrebek ima namreč zanj pomen daru. (Na oblikovanje teorije daru je na Klcinovo s svojimi deli o najzgodnejšem otrokovem razvoju nesporno vplival Abraham, ki je med prvimi izdelal teorijo o razrešitvi Oj-dipovega kompleksa pri deklici. To teorijo je z velikim navdušenjem sprejela tudi Kleinova, ki pa žal - ker je večino svoje pozornosti namenila najzgodnejšemu odnosu med otrokom in materjo - na področju psihologije ženske ni šla dlje od Abrahama). V luči njene teorije se deli jaza skupaj z iztrebki izločijo iz otroka in projicirajo v drugo osebo in predstavljajo kot taki dobre in ljubljene dele selfa. Tovrstna projekcija je neizbežna tako za otrokov razvoj pozitivnih odnosov do objektov kot za samo interakcijo jaza z okoljem. Seveda pa tudi prekomerna projekcija dobrih delov sclfa pušča brazde v nadaljnem otrokovem življenju: zaradi izgube dobrih delov svoje osebnosti vidi v materi utelešenje lastnega ideala jaza, njegov jaz začne slabeti in postaja vedno bolj osiromašen. V končni fazi privedejo ti procesi do pretirane odvisnosti od zunanjih predstavnikov lastnih dobrih delov. Ljubezen do objekta doživlja oseba kot ljubezen do predstavnika lastnega selfa: ko ljubi drugega, ljubi sebe (Klein, 1983). Na tej točki moramo preusmeriti pozornost s projekcije na druge OM. Ostaja pa vprašanje, ki smo ga doslej, morda ravno iz bojazni, da nanj ne bi znali odgovoriti, puščali ob strani: razmerje med projekcijo in potlačitvijo. Dejstvo je, da je že Freud označeval iste procese z različnimi imeni in da jc za različne procese uporabljal iste termine. Tako je bilo tudi s projekcijo. V svojih začetnih delih je menil, da projekcija, značilna za paranojo, ustreza potlačitvi, ki spremlja obsesivno nevrozo, in da pomeni paranoidna projekcija pravzaprav izrinjenje nezaželenega v zunanji svet. Primarni obrambni simptom se kaže kot nezaupanje do drugih ljudi in pomeni v bistvu vrnitev potlačenega iz zunanjosti. Povsem drugačen pomen pa je Freud pripisal projekciji v primeru Schreber: tu deluje projekcija v času oblikovanja simptoma (Symptombildung). Paranojo, ki se oblikuje v dveh fazah, je v tem delu postavil v bližino nevroz: - nezaželen občutek (Schreberjeva homoseksualna ljubezen) je potlačen v nezavedno in tam predelan v nasproten občutek; - sledi projekcija tega občutka v zunanji svet. Podrobnejša analiza razkrije dva različna pomena projekcije. 1. Projekcija kot kinematograf Subjekt "pošlje" v zunanji svet podobo nečesa , kar obstaja v njem samem oz. v njegovem nezavednem. Projekcija je zatorej vzrok zmote o samem sebi, saj subjekt pri drugih ljudeh natančno in z lahkoto prepoznava vse tisto, česar nc more prepoznati pri samem sebi. V tem primeru gre za iluzijo. 2. Projekcija kot "kvazi" realen proces izključitve Subjekt "izvrže" nekaj nezaželenega, pozneje pa to odkrije v zunanji realnosti. Projekcija se nc nanaša na vsebine, kijih subjekt noče spoznati, marveč na pojave, glede katerih si subjekt želi, da se ne bi bili zgodili. V tem primeru gre za primarno ločitev med subjektom in zunanjim svetom (Laplanchc, Pontalis, 1985). Kljub vsemu pa odgovora na vprašanje, kako opredeliti razmerje med projekcijo in potlačitvijo, še nismo našli. Zdi sc, da je potlačitev pogoj za projekcijo. Če to drži, zakaj potem pravimo, daje projekcija primitivni OM, potlačitev pa zrelejši? ZANIKANJE Tudi zanikanje sodi med primitivne OM. V spisu Zanikanje ga Freud pojasnjuje z metapsihološko razlago, ki temelji na dveh tezah: 1. zanikanje jc način (eden izmed načinov) spoznavanja potlačenih vsebin; 2. na zavestni ravni subjekt zgolj razumsko sprejme potlačene vsebine, pri čemer pa ostaja tisto, kar je bistveno (afektivna predstava), še naprej nezavedno (Freud, 1987). Zanikanje je torej tesno povezano s potlačitvijo. A. Freud vidi v njem predhodnika potlačitve. Zanikati namreč pomeni odstraniti iz zavesti vse tisto, kar je (za zavest) nesprejemljivo. Je eden izmed pomembnih mehanizmov v travmatskih stanjih, ko se skuša posameznik izogniti nekemu položaju, ki ga nc zmore obvladati. Seveda igra zanikanje pomembno vlogo tudi v razvoju osebnosti. Otrok česlo uporablja ta mehanizem, da bi negiral bolečino, ohranil svojo omnipotentno držo in še naprej sledil načelu ugodja (Popovič, 1985). V zvezi z regresijo (pri kateri je tudi opaziti zanikanje) razlikuje Popovič več različnih pojavov. 1. Na prvem mestu omenja nadzorovano regresijo v sanjah. Bolnik, ki sc sicer zaveda svoje bolezni, sanja, da jc zdrav. Tu je negacija blizu realnosti. 2. Obstaja tudi zanikanje v domišljiji, ki je posebej izraženo pri otrocih in starejših, in sicer kot posledica separacijskc anksioznosti. Dnevno sanjarjenje predstavlja tudi način nadzorovane regresije, kije v službi jaza, njen cilj pa jc sprostitev. 3. Pri manjših razcepih jaza se zdi, da obstajata dve instanci, ena, ki pozna resnico, in druga, ki jo negira. Pri psihozah se ta proces stopnjuje vse do popolne negacije (Popovič, 1985). PROJEKTIVNA IDENTIFIKACIJA IN SPLITTING Z razvojnega vidika je naravnost nemogoče opisati posamične mehanizme, ločene drug od drugega, saj obstaja vsak le v povezavi z drugim. Tako Kleinova govori, denimo, o tesni povezanosti med splittingom, projektivno identifikacijo, negacijo, idcalizacijo, projekcijo, introjckcijo in drugimi mehanizmi, ki jih podrobneje obravnava v spisu Notes on Some Schizoid Mechanisms, ki je tudi eno njenih najznamenitejših in - za razumevanje njene teorije - najpomembnejših del. Avtorica se je v obravnavi večine razvojnih in obrambnih mehanizmov precej odmaknila od klasičnih psihoanalitičnih pojmovanj. V množici zgodnjih mehanizmov, ki obsega projekcijo in introjekcijo (kije potrebna za vzpostavitev notranjega psihičnega aparata, pri čemer ego sprejme vase tisto, kar zazna ali izkusi na objektu; po Balintu je introjekcija sprejemanje kakršnegakoli objekta;), igrata najpomembnejši vlogi prav splitting in projektivna identifikacija. Splitting jc mehanizem, ki onemogoča združevanje libidnih in agresivnih delov podobe samega sebe in drugih. Tako posameznik doživlja posebej dobre in posebej slabe dele podobe samega sebe. Splitting je osrednji mehanizem obrambne organizacije ega, preden je dosežena stopnja konstantnosti objekta (Matjan, 1990). Projektivna identifikacija pa predstavlja prvi način odnosa z objektom, pa tudi obrambo, ki temelji na projekciji libidnega in agresivnega dela selfa. Postopoma pride do razlikovanja med selfom in objektom, kar vodi v identifikacijo s tistim objektom, ki je bil doslej doživljcn kot del sclfa (Matjan, 1990). Njen nastanek omogočajo tudi oralni in analni sadistični impulzi, zaradi česar je v tesni povezavi s paranoidno-shizoidno pozicijo. PREMEŠČANJE Mehanizmu premeščanja psihologi ne namenjajo tolikšne pozornosti kot drugim OM (npr. potlačitvi, projekciji in identifikaciji). Morda tiči vzrok že v teoretskih osnovah, iz katerih je izrasla njegova opredelitev - Freud jc namreč premeščanje (in zgoščanje) povezoval predvsem s sanjami. Seveda ni zanemaril pomena tega mehanizma pri tvorbi nevrotičnih simptomov (zlasti obsesionalnih) in njegovega delovanja v nezavednem. V splošnem bi lahko delovanje premeščanja opredelili takole: zanimanje za idejo x, njena vrednost, intenzivnost za subjekt, se od nje oddaljijo in preusmerijo na neko drugo idejo y, ki prvotno ni imela take vrednosti, je pa z izhodiščno idejo povezana z verigo asociacij (Laplanche, Pontalis, 1985). LITERATURA 1. Adler, Alfred (1989): O nervoznom karakteru, Matica Srpska, Novi Sad. 2. Blanck, Gertrude in Rubin (1985): ligo - psihologija, Biblioteka psiha, Zagreb. 3. Bosanac, Milan, Mandič, Olcg, Pctkovič, Stanko (1977): Rječnik sociologije i socialne psihologije, Informator, Izdavačka kuča, Zagreb. 4. Eaglcton, Terry (1987): Književna teorija, Sveučelišna naklada Liber, Zagreb. 5. Freud, Sigmund (1987): Metapsihološki spisi, ŠKUC, Filozofska fakulteta, Ljubljana. 6. Fulgosi, Ante (1988): Psihologija ličnosti, Školska knjiga, Zagreb. 7. Klein, Melanie (1983): Zavist i zahvalnost, Biblioteka psiha, Zagreb. 8. Lacan, Jacques (1988): Etika psihoanalize, Analecta, Ljubljana. 9. Laplanche, J., Pontalis, J.B. (1985): The Language of Psycho- Analysis, The Hogharth Press and the Institute of Psycho- analysis, Ix>ndon. 10. Lamovec, Tanja (1984): Emocije, Filozofska fakulteta, oddelek za psihologijo, Ljubljana. 11. Matjan, Polona (1990): Možnosti ocenjevanja Rorschachovega preizkusa z vidika teorije objektnih odnosov. - V: XVII. in XVIII. Posvetovanje psihologov Slovenije (Radenci - 1988/1989), Društvo psihologov Slovenije, Ljubljana. 12. Musek, Janek (1988): Teorije osebnosti, Filozofska fakulteta UEK, Ljubljana. 13. Popovič, Milan, Jerotič Vladcta (1985): Psihodinamika i psihoterapija neuroza, Nolit, Beograd. 14. Praper, Peter (1990): Analiza razvojnih deficitov v klinični situaciji. - V: XVII. in XVIII. Posvetovanje psihologov Slovenije (Radenci - 1988/1989), Društvo psihologov Slovenije, Ljubljana. 15. Praper, Peter (1992): Dinamično interpretativna ali tudi razvojna diagnoza? - V tisku Anthroposa, Društvo psihologov Slovenije in slovensko filozofsko društvo, Ljubljana. 16. Praper, Peter: opiram se na zapiske s predavanj v okviru predmeta Teorija nevroz", poslušanega v šol. letu 1989/90. 17. Sandler, Joseph (1989): Dimensions of Psychoanalysis, Karnac Books, Ixindon. 18. Segal, Hanna (1974): Melanie Klein - Cine Einfuhrung in ihr Wcrk, Kindlcr, Munchcn. 19. Šali, Borut (1986): RO-P, Rorschachova psihodiagnostika (Priročnik), Zavod SR Slovenije za produk- tivnost dela, Ljubljana. 20. Žižek, Slavoj, (1987): Jezik, ideologija, Slovenci, Delavska enotnost, Ljubljana. Psihologija skoz psihoanalizo V. del Zadnji psiholog Prolegomena k vsaki prihodnji psihologiji DUŠAN RUTAR POVZETEK V nadaljevanju razprav o psihologiji in psihoanalizi smo obdelali naslednje Nielzsehejeve koncepte, ki so pomembni tudi za razumevanje psihologije: koncept o večnem vračanju istega, koncept volje do moči, koncept prevrednotenja vseh vrednot, koncept umetnosti, koncept aktivnega nihilizma, koncept interprctativne igre. Podrobno smo obdelali tudi Nietzscliejevo psihologijo, ki je tesno povezano s fdologijo in njeno najpomembnejšo značilnostjo Filologijo je Nietzsche definiral kot umetnost dobrega branja. Analizirali smo tudi njen odnos do Freudove psihologije, ki jo gre razumeti kot umetnost interpretacije. Umetnost interpretacije razumemo zlasti kot nedoločenost v interpretaciji, zato smo claborirali tudi koncept nedoločenosti. V nadaljevanju smo poskušali pokazati, zakaj je vsaka umetnost interpretacije etični projekt, temelječ na kriterijih korektnosti. ABSTRACT THE LAST PSYCHOLOGIST /PROLEGOMENON TO EVERY FUTURE PSYCHOLOGY,1 We are continuing our debate about relation between psychology and psychoanalysis. In this essay some Nietzsche's concepts, which are of special interest for psychology, have been elaborated. The concepts are: the concept of eternal returning of the same, the concept of will to power, the concept of revaluation of all values, the concept of an and active nihilism, the concept of interpretative game. We've examined Nietzsche's psychology which is very strongly tied to the philology, especially to its most important feature. Philology is an an of reading well, says Nietzsche. We have also-analized its relation to the Freud's psychology, which is to be understood as an an of interpretation. The an of interpretation means particularly an undecisiveness in interpretation. Therefore, we've elaborated the concept of the un-decisiveness. In addition we tried to show why every art of interpretation must becomes an ethical project, based on the criterion of correctness. Benevolo lectori salutem. / Vprašanje, ki ga bomo elaborirali na straneh tega prispevka, posega na področje hermenevtike in skuša problematizirati interpretacijo Schlcicrmachcrjcvega in Dil-theyevega razumevanja naloge hermenevtike. Po teh interpretacijah naj bi bila njena naloga bistveno psihološke narave. Sprašujemo sc torej, ali jc mogoče zagovarjati tako razumevanje Schlcicrmachcrja in Diltheya. Da bi prišli do zadovoljujočega odgovora, sc bomo s posebno pozornostjo lotili problema intcrprctacijc in njenega odnosa do znanosti in umetnosti. Vprašanje: ali lahko v interpretaciji brez ostanka sklepamo iz posledic, ki smo jih sposobni zaznati, na vzroke. Razumevanje naloge hermenevtike gre pogosto nekako takole: razumevanje je bistveno naloga psihologije, pri tem pa igra zlasti pomembno vlogo empatija ali vživljanje v vlogo avtorja. Vživljanje (Dilthey uporablja izraz Nachfuhlen) jc nujna predpostavka razumevanja. Interpretacija pa ni natančno objektivno spoznanje vsega tistega, kar je imel pri izjavljanju avtor v mislih, temveč ponovno formiranje, ponovno konstruiranje (Schlcicrmachcr). Vsaka duhovna operacija, dodaja Dilthey, ima opraviti samo s smislom in pomenom. Človek živi v univerzumu smisla in pomena, zato je njegova prva in edina naloga razumevanje le-tega. Praznost ali polnost življenja odzvanjata prav v tem. Ponovno konstruiranje odpira možnost, da samega avtorja razumemo celo bolje ali drugače, kot je avtor razumel samega sebe. To jc tudi končni cilj hermenevtike (Dilthey), kar pomeni, da avtor ne igra osrednje vloge niti pri izjavljanju niti pri interpretaciji. To, kar je proizvedel, lahko razumemo tudi brez njega, ali celo proti njemu. To jc razvidno tudi iz Diltheyeve elaboracije predmeta psihologije. Psihološko raziskovanje, ugotavlja Dilthey, se ne more zadovoljiti samo z opisom stanj duše; ugotoviti mora tudi pogoje, ki določena stanja duše sploh omogočajo. Predmet psihološkega raziskovanja ni istoveten z dejstvenimi stanji (to so stanja, ki smo jih sposobni opaziti), ampak jc tisto, s čimer so ta stanja vedno znova povezana. To, o čemer govorimo, je za samo razumevanje psihološkega raziskovanja odločilnega pomena. Dilthey jc svoj konccpt razvil do vrhunca z ugotovitvijo, da daje proccs razumevanja in interpretiranja sveta navodila tudi za idealno konstrukcijo sveta. Pa nc samo to, daje tudi navodila za iluzorne in fiktivne interpretacije, v katerih se pojavljajo predpostavke o globinah in transccndcnci, pravi in objektivni interpretaciji, zadnji in absolutni interpretaciji itd. itd. Duševna stanja se nikoli ne vračajo v enaki obliki, kar pomeni, da se tudi pod enakimi pogoji nc ponovijo. Vendar ni dovolj, da ugotovimo zgolj pogoje, ugotoviti moramo tudi pravila, od katerih so stanja odvisna. Pravila duševnim stanjem niso zunanja, ampak jih moramo razviti iz samih stanj in pogojev, od katerih so stanja odvisna. Stanja so vedno kompleksna realnost, ki jo moramo analizirati. Dilthey jc zaradi tega nasprotoval deskriptivni in konstruktivistični psihologiji in sc zavzemal za analitično psihologijo, ki nc izhaja iz elementarnih procesov ali dejstev, ampak iz kompleksnih stanj, ki jih jc sposobna zaznati in jih nato analizira. Analiza zadeva kompleksne sklope, ki so samo življenje. Življenje je način nastajanja, analize, interpretacije, razumevanja in povezovanja teh sklopov. Življenje pomeni, da človek v svojem odnosu do sveta in drugih ljudi ne more ostati neprizadet. Življenjske izkušnje so načini interpretacije in razumevanja življenja. V tem jc Diltheyev konccpt življenja soroden Nietzschcjcvemu konccptu življenja, o katerem bomo govorili v nadaljevanju. Način razumevanja in interpretiranja sveta in življenja je življenje samo. Interpretacija kot rekonstrukcija pomena (Dilthcy)je modus življenja; jc interpretativna igra. Način, kako življenje razume sebe. Interpretacija kot igra in življenjski modus pomeni angažiranje vseh aspektov in moči življenja. Interpretacija je odgovarjanje na Sfingino spraševanje; jc neskončna igra, ki se vrti okoli istih vprašanj. Igra plete mrežo, v katero je ujet subjekt. II Subjekt jc ujet v mrežo, čeprav jc istočasno tudi svoboden, da to mrežo spreminja. S tem spreminja pomen izjav. Spremembe so nenadne, nenapovcdljive in pomenijo eno najpomembnejših značilnosti subjekta. Mesto subjekta je natanko v tej nenadnosti, slučajnosti, ncnapovcdljivosti in nepredvidljivosti; temelj duhovnih znanosti pa v razumevanju statusa subjekta. Ali jc torej interpretova naloga v tem, da rekonstruira logiko, s pomočjo katere jc avtor proizvedel svoje izjave? Vprašanje je boljše od vprašanja glede avtorjeve psihologije, saj ga manj zanima osebnost avtorja in bolj logika proizvodnje in povezovanja izjav. Predpostavlja pa, da izjave zasledujejo določeno logiko, ki jo avtor že pozna, zato si bomo ogledali, čc je ta predpostavka upravičena. S problemom, ki ga zastavi omenjena predpostavka, seje ukvarjal tudi M. Heidegger, ko je skušal interpretirati Nietzchcjcvo filozofiranje o volji do moči. Metodološko vzeto jc Heidegger ločil tri aspekte Nictzschejcvc filozofije.1 Prvi aspekt poudarja, da je doktrina vsakega misleca tisto, kar je ostalo v njegovih izjavah neizrečeno. Neizrečeno je nekaj, kar v izjavah ni bilo neposredno izraženo, ali pa nekaj, česar znotraj določene filozofske ali paradigmatske tradicijc preprosto ni mogoče izreči. Neizrečeno je povezano tudi z ncmišljcnim in nemisljivim.2 Avtor lahko pove stvari, ki jih ni mislil povedati, ali pa pove tisto, česar ni mislil. Prvi del je povezan z avtorjevo intencionalnostjo, drugi del pa s stvarmi, ki jih nismo niti mislili niti izrekli, pa so se kljub temu poprisotile v izjavi. Komentar: vsaka izjava je rezultat delovanja določenih silnic, ki selekcionirajo izjave, jih punktuirajo, določajo kontekst, znotraj katerega bodo izrečene, ali kontekst, ki ga vzpostavljajo. Teh silnic avtor ne pozna in še manj obvladuje. Za razumevanje izjave pa so gotovo pomembne. Prav tako znotraj določene tradicijc nekaterih stvari ni mogoče izreči, saj jih tradicija nc predpostavlja. Izrekanje novosti zato načenja tradicijo. Originalnost mislcca nas vsekakor postavlja pred težko nalogo, saj ga, dokler nc izstopimo iz tradicije, sploh ne moremo razumeti. S tradicijo nastajajo nekakšni inter-pretacijski modeli/sheme. Nevarnost takih shem je v njihovi potencialni rigidnosti in izključujočnosti. Interpretacijske sheme so določujoče, saj nam vsiljujejo načine za razumevanje izjav. To je sicer normalno, saj omogoča razumevanje, vendar obstaja nevarnost, da prav zaradi njih izjav ne razumemo dobro. 1 Glej Schrift, A. D. (1990), Nietzsche and the Question of Interpretation, NY, London: Routlcdge, str. 14 et seq. 2 Glej Freud, S. (1895/1950), Entwurf ciner Psychologic, v.: Aus den Anfangen dcr Psychoanalyse, London: Imago publishing, str. 371-466. Dobro razumevanje izjav pomeni dvoje: analizo pogojev, ki omogočajo nastanek interprctacijskih shem (v grobem so to navodila za razumevanje izjav) in odprtost do alternativnih interpretacij. Odprtost do alternativnih interpretacij problematizira drugo Hcidcggrovo metodološko načelo, ki poudarja, da mislec vedno znova misli eno samo misel. Sam Nietzsche jc bil velik nasprotnik vsem, ki se trudijo s sistematizacijami, saj le-tc niso nič drugega kot modeli, v katerih nc tiči samo nevarnost izključujočnosti in rigidnosti, temveč tudi nevarnost formalizma. Formalizem pa je zaprt za vse alternativne interpretacije. Tretje metodološko načelo, ki ga pri branju Nictzschcja uporablja Heidegger, nam pove, daje vsako resno filozofsko razmišljanje meta- fizično. Metafiziko bomo razumeli tako, da bomo v vsaki izjavi iskali mesto (a point of view), od koder jc mogoče izjavo razumeti. A point of view v tem primeru ni mesto, od koder izrekamo i/javo, ampak jc mesto v sami izjavi. Zaradi tega lahko izjavo razumemo tudi v nasprotju s pomenom, ki ga skuša zagovarjati avtor izjave, saj jc takih mest več. To pomeni, da lahko z različnih mest v sami izjavi izjavo različno razumemo. Mesta za razumevanje izjave so neodvisna od izjavljalca. O pomenu izjave sc lahko prepiramo natanko zato, ker lahko zasedemo različna mesta in izjavo različno razumemo. Lahko pa tudi rečemo, da hoče sama izjava imeti interpreta na določenem mestu: bodisi zaradi same tradicijc in okostenelih interprctacijskih shem, na katere se izjava sklicujc, bodisi zato, ker skuša avtor vsiliti interpretu svoj pomen. Vedno pa jc možno razumeti izjavo v nasprotju s tradicijo in avtorjevimi intcncami. A point of view ni mesto, s katerega bi s pomočjo interprctacijskih shem razumeli izjavo; tudi ni nujno mesto, ki ga zagovarja avtor. Jc mesto, ki nam omogoča postaviti tudi povsem nove kriterije za razumevanje izjave: omogoča nam novo, originalno razumevanje. Kdor ne pride do tega mesta, bo izjavo razumel bodisi v skladu s tradicionalnimi intcrpretacijskimi shemami in sc pri tem zaslepil za zgodovinske procese, ki so jih proizvedli, bodisi v skladu z avtorjevimi verjetji in sc pri tem zaslepil za njegovo nezavedno, ki izza njegovega hrbta določa pomen. Odprtost za razumevanje bomo imenovali volja do razumevanja. Volja do razumevanja ni volja do ohranjanja tistega, kar jc že razumljeno, pač pa je volja do rcintcrpretacije vseh interpretacij. Reinterprctacija jc interpretacija, zato hoče lastno reintcrpretacijo. V tem jc volja do razumevanja. Ne gre za ohranjanje in varovanje interprctacijskih shem, nc pomeni iskanja varnosti v interpretaciji. Volja do razumevanje odpira prostor resnici in ga istočasno zagotavlja. Volja (Willcn, will) kot koncept ima dolgo zgodovino (Schclling, Leibniz, Kant, Fichtc, Hegel, Schopcnhauer, James, Nietzsche itd.). Volja do razumevanja jc tesno povezana z umetnostjo interpretacije, še več, prva jc pogoj drugi. Brez volje do razumevanja ni možna umetnost interpretacije, ali ostreje rečeno, sploh ni možna nobena interpretacija. Psihoanaliza je umetnost interpretacije, zato jc zanjo značilno tudi premagovanje konstitutivnega konflikta med voljo do razumevanja in težnjo k ugodju, ki se kaže kot težnja k čim manjšemu trošenju energije. Volja do razumevanja je siccr pogoj za vsako razumevanje, vendar je bistvena odprtost do razumevanja, tj. premagovanje težnje k čim manjšemu trošenju energije, ki se kaže kot prehitro zadovoljstvo v interpretaciji. 3 Schrift, A. D. (1990), str. 18. Psihoanaliza kot umetnost interpretacije jc podjetje, za katero velja Nietzschejeva definicija umetnika: umetnik je sposoben uvajati v bivajoče nekaj, česar še ni bilo. Umetnost interpretacije zato ni odgovor na vprašanje, kaj je hotel avtor s svojo izjavo povedati, pač pa sposobnost uvesti pomen, ki ga avtor morda sploh ni predvidel. Taka interpretacija seveda razume izjavo tudi v njenem pričakovanem in etabliranem pomenu, vendar to ni njena prvenstvena naloga. Njena ustvarjalnost je natanko v tem, da lahko interpretira na nov, drugačen način. To tudi pomeni, da cilj interpretacije ni razsvetljenski ideal osveščenega človeka, o čemer je razmišljal Dilthcy. Taka interpretacija tudi ne bo nevtralna, saj spreminja tisto, kar interpretira: to ni značilno za interpretacije, ki niso odprte za razumevanje. Volja do razumevanja je tako vedno že praktična in vzpodbujajoča volja, zato je tudi interpretacija, katere pogoj je volja do razumevanja, vzpodbujajoča in praktična, ne pa sterilna in distancirano nevtralna. Volja do razumevanja hoče spremembe in se ne more zadovoljiti s tistim, kar je etablirano in hoče biti večno in nespremenljivo. Volja do razumevanja je silovitost, ekstaza (der Rausch); konccpt jc seveda Nietzschcjev. Silovitost, poudari na več mestih Nietzsche, je dvojna: apolonska in dionizična. Apolonska silovitost je preračunljiva, dionizijska je eksplozivna.4 V obeh primerih je silovitost usmerjena k proizvodnji zadovoljstva, ki ga človek najde v urejanju (ordnen) stvari. Urejanje stvari pomeni proizvodnjo in ohranjanje sveta: razlika med Apolonom in Dionizom pa je v tem, da apolonska preračunljivost pomeni tudi poskus zagotoviti si zadovoljstvo, ki ga človek najde v ureditvi sveta, medtem ko Dioniz nikoli ne pristane na etablirano urejenost, zato jo ves čas ruši. V tem je njegova silovitost. Večno vračanje istega v apolonski preračunljivosti pomeni vračanje istega, že doseženega, etabliranega. Pomeni večno ponavljanje in konzerviranje, medtem ko večno vračanje istega v dionizijski silovitosti ne pomeni vračanja žc doseženega in napor, da bi se le-to ohranilo, zamrznilo, konzerviralo, pač pa vračanje istega, ki se vedno vrne kot nekaj drugačnega. Ustvarjalnost je na strani Dioniza, ki je v ohranjanju volje do razumevanja. Volja do razumevanja ni usmerjena k resnici, saj je ne predpostavlja kot skrito entiteto: resnica jc prav v ohranjanju volje do razumevanja. Umetnost interpretacije je rcsnica, ki ni odvisna samo od volje do razumevanja, ampak je tudi etično dejanje, ali kot bi rekel Nietzsche: resnica je dosegljiva samo krepostnim ljudem, tj. ljudem, ki se znajo prilagajati resnici. To niso ljudje, ki resnico prilagajajo svojim etabliranim kriterijem in obstoječemu znanju, ampak le-to spreminjajo glede na kriterije, kijih postavlja resnica. Teh kriterijev ne moremo poznati vnaprej, zato sta odprtost za interpretacijo in volja do razumevanja ključna pogoja za razumevanje resnice. Etičnost, ki smo jo omenili, je treba razumeti v Kantovem pomenu. SAPERE AUDE! Ubogaj in drzni si. Resnica je ženskega spola, je Ženska, je nezavedno. Resnica nc more biti objekt spoznanja, lahko je le objekt verovanja. Objekt verovanja je nujen, saj omogoča urejanje sveta, za katerega smo rekli, da prinaša zadovoljstvo. Ne-urcjcnost sveta ne pomeni samo nezadovoljstva, pomeni izginjanje, kolaps samega sveta. Svet je lahko samo urejen, ali pa o njem sploh ni smiselno govoriti. Interpretacija ni iskanje resnice, ki je fiksirana v urejenem svetu, ampak je odpiranje sveta za razumevanje resnice. Odpiranje sveta je odpiranje za resnico, ki je v 4 Schrift, A. D. (1990), str. 39. odprtosti sveta: pomeni večno samopreseganje. Samopreseganje jc proizvodnja resnice in rcsnica sama. V interpretaciji se svet odpre do resnicc o samem sebi; šele tukaj se zares vzpostavljajo pogoji za njegovo samoohranitev. Ohranjanje in spreminjanje sveta temeljita na verjetju v resnico: okoli tega verovanja se struktruira in spreminja. Konstrukcija in dckonstrukcija sveta sta projekt, kije možen samo zaradi nujnosti verovanja v resnico. /// Nietzsche jc samega sebe imenoval psiholog. Čeprav to ni zadostni razlog, da bi mu psihologija posvečala pozornost, je njena nezainteresiranost zanj simptomatična. Simptomatičnost psihologije pa lahko pojasnimo z Nietzschejcvimi psihološkimi koncepti. Najpomembnejši psihološki konccpt, ki ga je razvijal Nietzsche, je koncept volje do moči. Volja do moči se izraža kot aktivni nihilizem, ki jc destruktiven in kreativen hkrati. Njegova destruktivnost sc kaže v prevrednotenju kategorij, ki so zlasti v znanstveni pozitivistični tradiciji odigrale zelo pomembno vlogo. To so kategorije, ki govorijo o cilju (cilju spoznavanja, cilju znanosti, ciljih človeka, družbenega razvoja itd.), enotnosti (svet jc empiričen in enoten), biti (obstaja bit, ki se kaže v človekovi naravi ipd.). Z zatonom vrednosti teh kategorij se je prevrednotil tudi koncept sveta in kozmosa, v katerem človek živi. Svet ni več enoten, nima nikakršnega telosa ali cilja, ni mogoče misliti nikakršne esence ali bistva, bit ni nikakršna entiteta. S tem destruktivnost kot način uveljavljanja volje do moči odpira človeka in svet za boljše razumevanje človeka in sveta: za samopremagovanjc. To je tudi razlog, zakaj je aktivni nihilizem konstruktivnost par cxccllcnce. Aktivni nihilizem je zdravilo5 in božanski način mišljenja/' Zdravilo zato, ker odpira človeka in svet, strup pa zato, ker ruši vse, kar jc etablirano ali pa se skuša etablirati. Destruktivnost aktivnega nihilizma je sama sebi zdravilo, saj se nenehno onemogoča. Onemogočanje pomeni oviranje in preprečevanje dcstrukcijc ter njen pogoj hkrati. Zaradi samooviranja in samoomejevanja nc more priti do dokončne uveljavitve enega samega načina izražanja volje do moči. Volja do moči postane volja do razumevanja; postane igra. Dionizična igra; neskončna, samopresegajoča in samoomejujoča. Volja ni osebnostna lastnost ali lastnost oziroma sposobnost duše. Zaradi tega je sintagma človek z močno voljo nesmisel: nesmiselno je tudi govoriti o tem, da za to, da bi nekaj dosegli, potrebujemo več ali manj volje. Ko govorimo o igri in volji do razumevanja, ne govorimo o psiholoških konceptih volje. Volja ni nikakršna psihološka entiteta, ki bi jo lahko kakorkoli merili. S konccptom volje je Nietzsche opozoril na status in pomen psiholoških konceptov volje, saj je voljo mogoče misliti le znotraj konccpta igre. Volja ni izhodišče ali telos sveta, prav tako ni njegova empirična ali transcendentalna fiksna oporna točka. Svet se ne vrti okoli volje in volja ne poganja sveta. Dinamičnost sveta ni poslcdica močne volje. 5 O konccptu pharmakon glej Derrida, J. (1981), Dissemination, prevod Barbara Johnson, Chicago: Univer- sity of Chicago Press; glej tudi Schrift, A. D. (1990), str. 53-73. 6 Glej Leupin, A., (1991) (ured.), Lacan & the Human Sciences, Lincoln & London: University Of Nebraska Press; glej tudi Schrift, A. D., str. 57.; Nietzsche, F., O budučnosti naSih obrazovnih ustanova, v: Despot, B. (1991) (ured.), Ideja univerziteta, Zagreb: Globus, str. 243-329. Pa tudi šibke ne. Ko govorimo o svetu, govorimo o igri sveta (Weltspiel), ki ni nič svetega. Igri sveta mora človek, ki jc proizvod te igre,7 postaviti pravila. Človek, ki jc del igre sveta in njen proizvod, ne more izstopiti iz igre, zato jo skuša organizirati v skladu s pravili, ki jih je bil v njej sposoben odkriti. Igra ni kaotična, jc pa večna, zato so pravila nujna (igra brez pravil po definiciji ni možna) in se nenehno spreminjajo. Postavljanje pravil jc del igre, v kateri lahko odkrijemo pravila. Omenili smo že, da jc interpretacija etično dejanje. Sedaj lahko vidimo, kako sc odprtost do interpretacije razlikuje od interpretacije, ki se ne prilagaja kriterijem resnice, ampak jih sama vsiljuje. Postavljanje pravil (re)organizira svet, mu da pomen in vpliva na potek igre. Pravil igre pa ne postavlja posameznik. Vse, kar posameznik lahko naredi, jc volja do razumevanja teh pravil. Volja do razumevanja sveta jc vol ja do igre, vendar nc do katere koli igre. Vsaka igra nc pomeni odprtosti do sveta in tudi nc pomeni rcintcrprctacijc sveta. Obstajajo igre, v katerih človek zgolj refleksno sprejema svet, kakršen se mu daje in je zadovoljen z interpretacijami, ki se mu vsiljujejo. V teh igrah človek ni odprt, ampak teži k zaprtosti, ki je v ohranjanju vsega ponujenega. Paradigmatski primer igre, v kateri je človek radikalno odprt do sveta, je Nictzschc videl v igri otroka (Kindcrspicl). Igra otroka ni otročja igra, ampak resna igra. Resnost otrokove igre jc v tem, da nc skuša zavzeti do igre distance in da se ji predaja. Prepuščanje igri pomeni, da človek verjame v resničnost zgodb. Resnost igre pomeni odprtost do (re)intcrprctacijc pravil igre. Resnost nc pomeni ohranjanja ctabliranih pravil igre ali iskanja dokončnih, celovitih in totalnih interpretacij pravil igre: pomeni aktivni nihilizem. Aktivni nihilizem je v kreativnosti igre in nc v dcstrukciji in negativizmu. Istočasno pomeni tudi ustvarjanje novih vrednot in novih kriterijev za interpretacijo pravil igre sveta. Igra nima začetka in je brez konca, četudi ustvarjalna interpretacija in prevrednotenje vrednot lahko ustvarita občutek o nenehnem razvoju in napredovanju sveta k nekemu končnemu idealnemu cilju. Vendar je to le iluzija, saj so novosti odvisne od načina interpretacije. Novo videnje sveta ne pomeni, da vidimo poleg starega sveta še nekaj novega. Ko odkrijemo novosti, starega sveta preprosto ni več. Novo videnje sveta pomeni uporabo novih metafor: staro videnje sveta jc pozabilo na svojo metaforičnost, zato ob soočenju z novimi metaforami spoznamo resnico tc pozabe. Ob tem spoznanju stara intcrprctacija nc more biti več prepričljiva. Interpretacija sveta temelji na pozabi, zato potrebuje reintcrprctacijo. Vsaka intcrprctacija jc metaforična in pozaba, ki ji je inherentna, je vzrok za nevarnost, da se metaforična igra, ki je drugo ime za interpretacijo, ustavi in zamrzne. S tem metafore prenehajo biti metafore (metafore ustvarjajo multipomenski prostor) in postanejo enodimenzionalni znaki. Enodimenzionalnost znakov je Nietzsche problematiziral s svojimi arhitekturnimi metaforami (o čebelnjaku, o egiptovski piramidi, o rimskem golobnjaku, o srednjeveški trdnjavi in pajkovi mreži). Človek, ki najde v urejanju sveta zadovoljstvo, je pri iskanju rcsnicc podoben čebeli, ki nosi v čebelji panj sokove matere narave in gradi geometrično pravilno satovje, kamor shranjuje pridelek. Čebelnjak, pravi Nictzschc, sčasoma postane stolp8 ali srednjeveška trdnjava. V stolpu ali trdnjavi živijo znanstveniki, zavarovani pred zunanjim svetom in resnico sveta, ki je igra, o kateri smo že govorili. 7 Schrift, A. D. (1990), str. 67. 8 Schrift, A. D. (1990), str. 88. Druga transformacija, ki jo jc razvil Nictzschc, jc prehod od stolpa ali srednjeveške trdnjave k egiptovski piramidi, ki s svojo obliko pooseblja strogi red, ki se razvija od vrha navzdol. Piramida je odlična metafora za konceptualno rigidnost in hierarhizirani red v konccptih. Istočasno se moramo zavedali, da so piramide grob, v katerem so shranjena mumificirana trupla. Mesto smrti torej. Kljub temu jc v grobovih še iskra živl jenja, zalo Nictzschc nadaljuje in naredi obral vijaka: metaforo o egiptovski piramidi zamenja metafora o rimskem columbariumu. Nictzschc jc columbarium razumel kot metaforo za nestalno hazardno igro, ki je odvisna od verjetij udeležencev. Z zamenjavo perspektive (verjetij) se potek igre obrne. Hierar-hiziranosti ni več, saj ni možna, nadomestijo nestalna igra in zamenjava perspektiv. Zadnji obrat vijaka, ki ga naredi Nictzschc v svoji arhitektoniki, je obrat od rimskega columbariuma k pajkovi mreži. Pri interpretaciji smo podobni pajkom, ki v svoje mreže ujamejo le majhen del stvari. Pajkovc mreže imajo različno gostoto, od katere je odvisna interpretacija, vendar jc njena značilnost, da ni hierarhizirana kot piramida, ampak jc veliko bol j podobna tančici: vse jc na^ovršju, ni nikakršnih skritih globin. Tančica jc povsem prosojna, a izza n je ni ničesar. Gradnja znanja (interpretacija jc delo arhitekta, kakršen jc pajek), je gradnja mreže ali tančicc: jc delo umetnika. Na mreži ni privilegiranega mesta, kamor bi se lahko postavili in rekli: tukaj kopiji, zakaj tukaj je skrita rcsnica. Rcsnicc ni izza tančice in ludi na njej je ni: rcsnica je sama tančica. Tančica jc rezultat/proizvod, poslcdica vere v resnico, zato ji mora slediti spoznanje, da je rcsnica lc fikcija. Resnice ni mogoče posedovati, n jena narava jc dionizična. Dionizična silovitost in ekstaza nista v odkrivan ju rcsnicc, ampak v razkrivanju vsega tistega, kar jc pozabljeno, potlačeno, zanikano, minimalizirano, da bi se nekaj lahko vsiljevalo in uveljavljajo kot resnica. Freud je bil Dioniz. Metafora o tančici prinese s seboj načelo ncdoločljivosti in nedoločenosti. Resnicc ni mogoče določiti: vprašanje o mestu rcsnicc postane nemočno, jalovo. Tekst je tančica z neštevilnimi nitmi. Branje teksta ne more biti reprodukcija pomena, ki bi bil skrit v tekstu: tančica je prozorna, nič ni skritega, četudi lahko kdo nosi tančico in si z njo zakriva obraz. Obraz namreč postane zanimiv šele s tančico, ker se začnemo spraševati, kaj sc skriva pod njo. Brez tančicc nas obraz ne zanima. IV Branje teksta postane produkcija pomena.11 Pomen se proizvaja s pletenjem mreže. Mreža ni nikoli dokončana, tako kot piramida, ki ji, ko jc bila dokončana, nc moremo ničesar dodati. Branje nc more zasledovati pravega, najbolj ustreznega 9 Columbarium jc golobnjak ali mesto, kamor so shranjevali žare s pepelom umrlih. V antičnem obdobju so imele vdolbine za žare obliko golobnjaka. tO Prim. Nietzsche, F. (1980), Tako jc govorio Zaratustra (O tarantulama), Zagreb: Mladost, str. 91-93. 11 Dcrrida govori o aktivni interpretaciji in produktivnem branju teksta, ki presega meje, ki jih tekst vsiljuje bralcu. Produktivno branje pomeni, da bralec ali interpret nc ponavlja istih gest, ki jih jc naredil avtor. Bralec jc pri interpretiranju svoboden in zato tudi odgovoren za interpretacijo. Produktivna interpretacija jc destruktivna, saj jo vedno zanimajo pogoji, ki so omogočili nastanek izjave: interpretacijo zanima, kaj izjavo "drži skupaj". Vtcmjc Dcrrida podoben Freudu in njegovi analitični interpretaciji. Analiza jc sinteza, pravi Freud. Izjavo razumemo potem, ko smo jo razgradili. Dcrrida govori o dekonstrukciji, Freud o rekonstrukciji (glej Freud, S. (1937d), Konstruktioncn in dcr Analyse, G. W., 16, str. 43-56). pomena, kot tudi ne moremo dvakrat stopiti na isto mesto v reki. Avtor teksta zato ni samo tisti, ki ga je napisal, ampak tudi tisti, ki ga bere in interpretira. Za nobenega od obeh ne bi mogli reči, daje a priori bolj avtentičen in bolj korekten. Pred branjem tekst nima nikakršnega pomena, zato govorimo o interpretaciji kot o proizvodnji pomena. Interpretacija seveda ni povsem arbitrarna, saj jc značilnost teksta v tem, da gaje mogoče interpretirati, tj. mu pripisati pomen. Poleg tega smo že omenili, da je tekst vedno sugestiven in nam skuša vsiliti določen pomen. Izjava se vedno sklicujc tudi na nekaj izven sebe - na neke druge izjave seveda.12 Eden izmed pogojev za razumevanje izjave so te predpostavljene izjave, ki v samem tekstu niso izrečene. Izjava nam namigne, kako naj jo razumemo, od nas pa je odvisno, ali bomo ta namig sprejeli. Zavrnitev namiga ne pomeni, da izjave nc razumemo, saj se pri interpretaciji lahko sklicujcmo na neke druge predpostavljene izjave, v odnosu do katerih izjavo razumemo. Pomen v obeh primerih seveda ni enak, čeprav obakrat lahko trdimo, da smo izjavo razumeli. Dlje ko se zadržimo na izjavi, večja jc verjetnost, da sc bo naša intcrprctacija razlikovala od drugih interpretacij, tudi če smo sprva isto izjavo interpretirali enako ali zelo podobno. Razlike se pojavijo šele kasneje. Prva interpretacija je običajno refleksna, stereotipna, ustvarjalnost pride šele kasneje. Ustvarjalnost v interpretaciji pomeni, da smo sposobni analizirati scdimcntacijske učinke zgodovine (razmerij moči) vjezikovnen stroju in iz tega potegniti produktivne zaključke. Ustvarjalnost jc zato vedno določena oblika ckspropriacije teksta. Ekspropriacija jc proces, skozi katerega odvzamemo tekstu vse tisto, kar nas sili v vnaprej določeno interpretacijo. Vsaka interpretacija, pravi Nictzschc, je set metafor, ki sčasoma pozabijo, da so metafore. Priljubijo se nam, postanejo naše ljubljenke, zato jih skušamo ohraniti in negovati. Okoli njih zbiramo naša verjetja in jih skušamo zavarovati pred propadom. Vse to jc Nictzschc imenoval patos resnice. Patos rcsnice organizira verjetja okoli nekih središčnih metafor. Središče ustvarja občutek globine, tesnobe, vznemirljivih pričakovanj, brezna. V Tekst kot stroj ali veriga drži skupaj subjektova verjetja, zato jc intcrprctacija teksta odvisna tudi od analize teh verjetij in emocij, ki jih podpirajo. Interpretacija kot proizvodnja pomena ali kot aktivni nihilizem ima nalogo, da sooči tekst z njegovimi metaforičnimi in retoričnimi koreninami.13 Emocije in verjetja so tista, ki držijo govorne skupnosti skupaj, zato je ustvarjalna interpretacija proizvodnja pomena, ki ga skupnost ni predvidela; zaradi tega je destruktivna za skupnost. Interpretacija jim (članom skupnosti) jemlje iluzije, nastopa proti njihovim pričakovanjem in postavlja pod vprašaj njihova verjetja. Intcrprctacija je praktična, saj zahteva od njih reorganizacijo. 12 Prim. Dcleuze, G, Guattari, F. (1977), Rhizom, Berlin: Merve Vcrlag. Avtorja zagovarjata tezo, da jc obstoj teksta odvisen od tistega, kar je izven njega. Ne sprašujemo se več o pomenu teksta, ampak o tem, kako tekst funkcionira, in v odnosu, na kaj funkcionira. Tekst jc veriga, stroj z množico potencialnih pomenov, je brez objekta. Ko se bralec znajde pred tem strojem, sc vpraša, na kateri objekt izven teksta naj to verigo pripne; na kateri drugi stroj naj se ta stroj pripne (s katerim naj sc združi), da bo funkcioniral. V ta stroj sc mora umestiti interpret, drugače ga ne more razumeti. Tudi avtorje v stroju, samo da ne ve, kje natančno sc nahaja. Avtorje kartograf, Interpret je kartograf. 13 Cit. po Schrift, A. D. (1990), str. 132. Vsakdanji zdravi razum, ki ga držijo skupaj verjetja in emocije, je svet mumificiranih konceptov, o katerih je govoril Nietzschc v svoji arhitektoniki (metafora o egiptovskih piramidah). Znanstveniki niso imuni pred nevarnostjo, da njihovi koncepti postanejo mumificirani. Istočasno ljudje lahko obstanejo skupaj samo s pomočjo komunikacije, ki zahteva odprtost (self- disclosure) in avtorefleksijo (self-conscious), kar pomeni, da je v naravi skupnosti potreba po komunikaciji, s tem pa tudi potreba po odprtosti in spreminjanju, četudi istočasno teži k varnosti, samoohranitvi in zaprtosti. Zaključimo lahko, da je vsaki komunikacijski skupnosti ta konflikt inherenten. Morda je ena pomembnejših razlik med vsakdanjim zdravim razumom in odprtostjo do razumevanja in aktivne interprctacijc v tem, da skuša zdravi razum nove stvari pojasnjevati s starimi intcrprctacijskimi shemami (Nictzschc na tem mestu spregovori o Prokrustovi postelji). Odprtost do interpretacije pomeni obratno pot: interpretacijskc sheme se spreminjajo in prilagajajo novih stvarem. Nictzschc jc proti koncu svojega življenja (1888) razvil koncept vednosti, ki je orodje v rokah tistih, ki imajo moč. Vednost ni neodvisna od razmerij moči v družbi ali komunikacijski skupnosti, zato tudi organiziranje komunikacije in načini komuniciranja niso nevtralni in neodvisni od.moči. Vednost se proizvaja, ohranja in distribuira skozi ta razmerja. Moč teži k samoohranitvi in še k večanju sebe, zato je naloga vednosti, da razkriva ta razmerja in omejuje moč. Volja do moči ni volja do moči, ki jo pravkar omenjamo; je njeno nasprotje. Volja do moči kot odprtost do razumevanja omejuje moč s tem, ko analizira njena razmerja do pogojev nastajanja in distribuiranja vednosti. Vednost jc vednost le, kolikor elaborira svoj odnos do razmerij moči; od njih se nc more distancirati, ne more jih tudi odpraviti. Lahko jih lc analizira. S tem jih omejuje, istočasno pa jc to tudi pogoj za razvijanje vednosti. VI Volja do moči jc intcrprctacija; je sam proces interpretacije. Jc intcrprctacija, ki hoče svojo lastno interpretacijo. Intcrprctacija ni pravilno branje teksta sveta, katerega avtorje bog: bog je zgolj poslušalec naših interpretacij. Interprcti nc morejo biti ateisti. Če naj še zaključimo z Nietzschejem, potem bomo parafrazirali njegovo tezo o filozofih prihodnosti: psihologi prihodnosti nc bodo ateisti, ampak interpreti-eksperimenlatorji (Versuchcr). REFERENCE 1. ARISTOTEL (1983), O pjesničkom umiječu, prcv. Z. Dukat, Zagreb: August Cesarec). (1988), O pesničkoj umetnosti, prcv. M. Durič, Beograd: Zavod za nastavna i udžbcnička sredstva. (1989), O tumačenju, Zagreb: Latina ct Gracca. (1987), O duši /Nagovor na filozofiju/, Zagreb: Naprijed. (1987), Retorika, Beograd: Nczavisna izdanja. 2. BARRET, W. (1987), Death of the Soul /From Descartes to the Computer/, Oxford: Oxford University Press. 3. DEESE, J. (1972), Psychology as Art and Science, Harcourt Brace Jovanovich, Inc. 4. DELEUZE, G., GUATTARI, F. (1977), Rhizom, Berlin: Meive Vcrlag. 5. DERRIDA, J. (1976), O gramatologiji, Sarajevo: Vcsclin Maslcša. (1988), Glas in fenomen, Ljubljana: Škuc/FF. (1990), Bela mitologija, Novi sad: Bratstvo-Jedinstvo. (1981), Dissemination, prevod B. Johnson, Chicago: University of Chicago Press. 6. DILTHEY, W. (1980), Zasnivanjc duhovnih nauka, Beograd: Prosveta. 7. FEYERABEND, P. K. (1987), Protiv metode, Sarajevo: Veselin MasleSa. 8. FOUCAULT, M. (1983), Dies ist keine Pfeifc, Berlin: Ullstein KunstBuch. (1971), Riječi i stvari /Arheologija humanističkih nauka/, Beograd: Nolit. 9. FREUD, S. (1937d), Konstruktionen in dcr Analyse, G.W. 16, str. 43-56. 10. GADAMER, II. G. (1978), Resnica i metoda, Sarajevo: Veselin Maslcša. 11. HEIDEGGER, M. (1989), O vprašanju biti, Maribor: Založba Obzorja. (1961), An Introduction to the Mctaphisycs, New York, Garden City: Anchor Books, Doublcday & Co., Inc. (1979), Kant i problem metafizike, Beograd: NIRO, Mladost. 12. LOWITH, K. (1988), Od Hegcla do Nietzscheja, Sarajevo: Veselin Maslcša. 13. NIETZSCHE, F. (1984), Vesela znanost, Beograd: Grafos. (1983), S one strane dobra i zla, Beograd: Grafos. (1983), Dionisovi ditirambi, Beograd: Grafos. (1985), Filozofija u tragičnom razdoblju Grka, Beograd: Grafos. (1983), Rodenje tragedije, Beograd: B1GZ. (1980), Tako je govorio Zaratustra, Zagreb: Mladost. 14. RICOEUR, P. (1981), Živa metafora, Zagreb: GZII. 15. ROR'IY, R. (1990), Filozofija i ogledalo prirode, Sarajevo: Veselin Maslcša. 16. SCIIREBER, D. P. (1988), Memoirs of my Nervous 1 lines, Cambridge, London, Massachusetts: Harvard University Press. 17. SCHRIFT, A. D. (1990), Nietzsche and the Question of Interpretation, New York, London: Routledgc. Izobraževanje in izobraževalna klima kot sestavina socialne klime in determinanta uspešnosti organizacije VELKO S. RUS, JOŽE ŠTER POVZETEK V raziskavi je bilo zajetih 46 predstavnikov kadrovskih služb različnih slovenskih podjetij. Preizkušanci so : -A: Ocenili, v kolikšni meri različni (socialni, psihološki, organizacijski itd.) faktorji znotraj njihovega podjetja olajšujejo (otežujejo) pridobivanje in aplikacijo znanja. - B: Evaluirali način izobraževanja v svojem podjetju. - C: Ocenili odpore s strani vodilnih in strokovnih struktur do izobraževanja. - D: Ocenili stopnjo zadovoljenosti lastnih potreb. - E: Identificirali relativno vlogo znanja glede na dnige faktorje napredovanja v svojem podjetju. - F: Ocenili potrebnost pridobivanja različnih novih vrst znanja. - G: Dali svoje predloge za učinkovitejše pridobivanje in aplikacijo znanja. Raziskovalni načrt je bil oblikovan kot eksperimentalni in neeksperimentalni načrt. Z univariatnimi, bivariatnimi in multivariatnimi preizkusi smo verificirali hipoteze o relacijah med spremenljivkami znotraj področij od A do F, med spremenljivkami z različnih področij (od A do F) ter med spremenljivkami s področij od A do F in značilnostmi demografskega oz. organizacijskega statusa. ABSTRACT EDUCATION AND EDUCATIONAL CLIMATE AS THE COMPONENT OF SOCIAL CLIMA TE AND DETERMINANT OFEFFECTIVENES OF ORGANIZA TION Forty six (46) representatives of human resource departments from different Slovene enterprises: -A: estimated, how different (social, psychological, organizational etc.) factors in their enterprise faciliate (inliibite) knowledge acquisition and application. - B: evaluated industrial training and education. - C: estimated the resistance of the leading and expert structure to the introduction of the new knowledge. - D: estimated the degree of their need - satisfaction. - E: identified the relative role of knowledge regarding other factors of organizational promotion. - F: estimated the need of diverse further education. - G: gave their suggestion for more efficient knowledge acquisition and application. Research design was of experimental and non - experimental type. Hypothesis about following relations between variables were verified with univariate, bivariale and multivariate analysis: between variables from the "field" A, between the variables form different "fields" (from A to F ) and between the variables from different "fields" (from A to F) and demographic or organizational status. Za vsako organizacijo kot strukturirano skupino jc značilna določena klima. Ta je na eni strani posledica dinamike množice faktorjev v organizaciji, na drugi strani pa klima oblikuje množico procesov v organizaciji. Klima ima lahko pozitivni ali negativni vpliv na doseganje storilnostnih ciljev, oz. na realizacijo komplementarnih socialno -emocionalnih odnosov. Med faktorje, ki vplivajo na socialno - psihološko klimo spadajo npr. delovno mesto s korespondentnimi kognitivnimi in ekološko - bioergonomskimi pogoji dela, struktura organizacije, ki zajema hierarhiji moči in komunikacijsko strukturo, kadrovska struktura z nosilci vlog, ki jih transformirajo v organizacijske funkcije, in vsi procesi v organizaciji, ki nastajajo kot posledica interakcije med ljudmi in strukturo. Omenjena interakcija je hkrati posledica in vzrok določene socialno -psihološke klime, pri kateri lahko ločimo subjektivne in objektivne značilnosti. Med objektivne spadajo npr. objektivni vidiki konfliktov, zlasti t.i. industrijskih konfliktov, pojavi fluktuacije, absentizma itd.. Med subjektivne spada npr. zavest pripadnosti skupini, delovna morala, pripravljenost, oz. motiviranost za doseganje ciljcv organizacije, internalizacija vrednot kot integrativni moment med posameznikom kot nosilcem vloge in sistemom organizacije, ki je strukturiran kot celota vlog (funkcij) in pripadajočih statusov. Problemski clustri, ki spadajo na področje socialno - psihološke klime, pokrivajo problematiko zadovoljstva s sodelavci, delom in organizacijo kot celoto, problematiko odnosa med osebnostjo nosilca organizacijskih vlog in organizacijo kot ccloto, problematiko reguliranja konfliktov oz. analizo njihovega generiranje ter splošno in posebno problematiko vodenja. Vodenje jc najbolj integrativna funkcija v organizaciji: pri tem ima najbolj prodorno podjetniško vlogo ravno inovativni management kot simultana integracija tržnih, razvojnih, proizvodnih in poslovnih procesov. - Pravkar omenjene značilnosti so na različne načine povezane s kriteriji ekonomske učinkovitosti, ki jih lahko izrazimo z ekonometrično in finančno opcijo. Vse značilnosti socialno - psihološke klime so medsebojno povezane. Klima v vsaki organizaciji je skupni izraz različnih klim : vodstvene, poslovne, podjetniške klime, organizacijske v ožjem pomenu, inovacijske klime itd.. Klima v vsaki organizaciji pa je odvisna tudi od klime socialnega, političnega, ekonomskega in kulturnega okolja, v katerem se nahaja. Zato je vsaka analiza socialno - psihološke klime interaktivna mikro in makronivojska analiza. Analogen interaktiven princip velja pri tem za vse vidike socialno - psihološke klime, pa tudi za vse generalizacijske nivoje: za splošno klimo in posebne klime - poslovno, podjetniško, organizacijsko, vodstveno, inovacijsko. Inovacijsko klimo lahko obravnavamo kot celoto dejavnikov, ki pospešujejo, oz. zavirajo inovativno naravnanost podjetja. Inovativnost je namreč ob kapitalu, zemlji, delu in podjetništvu eden od temeljnih faktorjev ekonomskega razvoja. Pri tem izhajamo iz predpostavke, daje inovacija vse, kar ustvarja nove možnosti zadovoljstva oz. zadovoljevanja potreb in jc hkrati uspešno tržno realizirano. Oblikovanje inovacijske klime torej pomeni vse tiste dejavnosti, ki inovacije stimulirajo, usmerjajo in jih spreminjajo v ekonomsko učinkovite. Strategija inovativne naravnanosti vedno upošteva faktorje (najboljše) priložnosti, rizika in napora. To je sistematično organiziran napor za realizacijo rizik sprejemajočih odločitev. Njihova učinkovitost se preverja s posebnimi mehanizmi feedback informacij, ki tvorijo nujne elemente vsakega strateškega planiranja, oz. strategije odločanja. Inovacijska klima obravnava celotno dinamiko "od zamisli do prodaje". Usmerjenost na "novo in drugačno" pa je hkrati hcvristična kognitivna strategija, ki vse faze, od zamisli, prek raziskav, razvoja, materialne proizvodnje do prodaje obravnava sinhrono in v stalni medsebojni interakciji. Bistvo celotnega procesa je v tem, da se socialno - psihološke potrebe spreminjajo v posel z dobičkom. Oblikovanje inovacijske klime oz. inovacijsko vodenje ("inovativni management") zato zahteva stalno inovativno organizacijo, poseben "budžet", ločitev od poslovodno -proizvodne strukture "ongoing businesa", pravilno in premišljeno logiko rizika, motiviranost in pripravljenost za doseganje zastavljenih ciljcv, prelom s stališči, ki pomenijo odpor do sprememb, teamsko delo, zagotavljanje permanentnega dotoka impulsov za inovacije, psihološko identifikacijo s problemi, željo po dosežkih, statusu in potrjevanju. Obravnavanje inovacijske klime kot nujne osnove inovativnega managementa kot sinhronega, integrativnega procesa "od zamisli do prodaje" nujno zahteva integracijo psihološkega, sociološkega, ekonomskega in organizacijskega pristopa. Šele tak pristop zagotavlja celovitejšo analizo inovativne naravnanosti oz. inovativnega vodenja ("managementa"). aspiracije, 1. storilnostni fc'je. _► rn „ pričakovanja, ^ 2. socialno zahteve , • način doseganja ciljev emocionalni v pogojih tržnega gospodarjenja (v določenih notranjih in zunanjih pogojih, z določenimi sredstvi, ob določenih ovirah) V podjetju V nacionalnem gospodarstvu V družbi kot celoti Problemi, s katerimi se pri tem soočamo, so naslednji: Katera (kakšna) vizija in strategija zagotavlja konkurenčno prisotnost ali cclo prednost na domačih in tujih trgih? Ali obstaja podjetniški okvir vodenja, ki zagotavlja komplementarnost in usklajenost proizvodnega in poslovnega sistema na različnih ravneh ekonomskega funkcioniranja? Kako je z orientacijo na prihodnost, kakšna je analiza trga, ali odkriva tržne segmente v razvoju, je raziskovanje trga usmerjeno na "potrošnika". Kako fleksibilni so procesi optimiranja proizvodnih funkcij in prestrukturiranja drugih nivojev funkcioniranja ? V kolikšni meri obstoječi način ("mehanizmi") vodenja ustvarjajo (omogočajo) ustvarjalno in odprto klimo? V kolikšni meri so zanjo značilni elementi inovativne in podjetniške naravnanosti? Kako na "managementsko orientacijo" vplivajo "kulturni vzorci" okolja? V kakšni zvezi so značilnosti socialnc klime in vodenja s produktivnostjo, inovativnostjo, elastičnostjo ponudbe, elastičnostjo dela, investicijskimi učinki itd.? Kako poteka vodenje organizacije kot celote, kako pa vodenje njenih subsistemov? Kakšni so "finančni vidiki" inovativnega managementa? Kakšen je odnos med organizacijsko, poslovno, proizvodno, inovacijsko, upravno - vodstveno klimo in "splošno klimo"? Kako se zaznavajo problemi razvoja, kako njihovo razreševanje v smislu specifikacije strategije razvoja? Kakšne so razlike v pcrcepcijah med različnimi kategorijami zaposlenih, med vodilnimi in ncvodilnimi? Kako so opredeljeni, kako se dosegajo in kakšen je odnos med storilnostnimi (invcncijskimi, raziskovalnimi, razvojnimi, proizvodnimi, poslovodnimi, organizacijsko - upravnimi, marketinškimi), socialno - emocionalnimi (klima, zadovoljstvo, pripravljenost, motivacija, reguliranje konfliktov) in izobraževalnimi cilji. V zvezi z doseganjem strateških ciljev se lahko ovire in načini njihovega preseganja percipirajo na različne načine: zunanje notranje objektivne A B subjektivne C D A, B, C, D situacije oz. njihove perccpcijc imajo tudi svoje ekonomske (poslovne), sociološke, socialnc in organizacijske vidike. Sem spadajo tudi mikro in makro kulturni vidiki. V zvezi s subjektivnimi ovirami jc posebej pomembno vprašanje kadrov, njihove motiviranosti, znanja, načinov pridobivanja in uporabe znanja in prevladujočega načina mišljenja (kognitivnih in učnih stilov), njihove podjetnosti, ustvarjalnosti, problemske in profesionalne identifikacije, stališč, vrednot itd.. Katera znanja so potrebna (bodo potebna) za uspešno funkcioniranje organizacije, je eno temeljnih (razvojnih) vprašanj, ki si jih zastavlja vsaka organizacija. To so lahko le tista znanja, ki so aktualno in v razvojni projekciji prilagojena zahtevam marketinške orientacije. Odgovor na vprašanje, katera znanja zagotavljajo uspešno funkcioniranje (konkurenčno tržno realizacijo), je odvisen od analize notranjih in zunanjih značilnosti, ki vplivajo na definicijo potrebnih znanj. K notranjim značilnostim spadajo predvsem organizacijski cilji (organizacijska vizija), socialno-profesionalnc vloge, ki jih lahko izenačimo z delovnimi mesti, struktura njihovih statusov oz. organizacijska hierarhija, za katero so značilni različni stili vodenja, koordinacija in formalizacija organizacijskih funkcij in pa človeški resursi s svojimi znanji, sposobnostmi in motivacijo. Definicija potrebnih znanj je odvisna tudi od zunanjih makro (kulturnih, političnih, pravno-normativnih, ekonomskih) in mikro značilnosti okolja (socialnc, kulturne, ekološke itd. značilnosti neposrednega okolja, predvsem pa vsi parametri, ki determinirajo tržno pozicioniranje organizacije: konkurenti, ciljni trgi, dobavitelji itd.). Marketinška organizacija se zaveda pomembnosti permanentnega prilagajanja spremembam zunanjega okolja in lastnega vpliva na strukturo povpraševanja ciljnih trgov. Kadrovsko-izobraževalna funkcija lahko participira pri uspešnosti celotne organizacije le, če jc optimalno koordinirana z drugimi funkcijami marketinške orientacije podjetja. Definicijo potrebnih znanj, ki so eden od faktorjev uspešnosti funkcioniranja profesionalnih vlog zagotavlja analiza delovnih mest. Osnovo za analizo potrebnih znanj v takem primeru zagotavlja lc tcamska analiza, ki simultano upošteva tehnološke, organizacijske, ekološko-ergonomske in psihološke vidike dela. Profesionalna oz. izobrazbena struktura ni isto kot struktura delovnih mest: strukturalne neusklajenosti so disfunkcionalnejše tedaj, ko npr. razlika v formalni izobrazbi pomeni hkrati razliko v količini in kakovosti funkcionalnega znanja. (Izenačenost kakovostne ravni mak-roizobražcvalncga sistema zvišuje korclacijo med višino formalne izobrazbe in količino dejansko razpoložljivega znanja). Razlika med dejansko in zahtevano izobrazbo na delovnem mestu tako nc sovpada nujno z razliko med dejanskim in zahtevanim (pričakovanim) nivojem znanja. Obseg funkcionalno potrebnega znanja lahko razdelimo na delež, ki je skupen vsem, na delež, ki je skupen samo nekaterim, in pa na delež, ki jc spccifičen samo za določeno organizacijo. Na uspešnost uresničevanja marketinške oricntacijc oz. njenega akcijskcga načrta vplivajo naslednje skupine faktorjev (Kotler,1986): - Značilnosti organizacije (distribucija dejanske moči,vodstveni stili, stopnja dcccntralizacije vodenja, cilji, resursi itd.). - Kadrovska struktura oz. t. i. "humani resursi" (znanje, sposobnost, motivacija, izkušnje, druge osebnostne značilnosti in lastnosti izvajalccv različnih funkcij v podjet- ju). - Možnosti načrtovanja kariere, nagrajevanje in način sprejemanja odločitev v organizaciji. - Splošna in specifične klime v organizaciji, zlasti jc pomembna t. i. managerska klima. Meyer (1976) poudarja, da so v kompaniji AT & T eno glavnih področij raziskovanja človeških resursov ravno študije managerske "rasti", motivacije in nagrajevanja. Vsaka faza marketinško managerskega proccsa, ki rczullira v implementaciji akcijskega načrta, zahteva ustrezno kadrovsko izobraževalno intervencijo. S procesual-nega vidika, ki zajema različne faze "od zamisli do tržne realizacije" (upoštevaje značilnosti v različnih fazah življenjskega ciklusa izdelka, usluge oz. katerekoli ponudbene kategorije) so npr. zelo pomembna znanja ("poznavanja") tistih značilnosti (političnih, pravno - normativnih, mikro in makro kulturnih, ekonomskih itd.), ki pomenijo tržne ovire ali tržne priložnosti, znanja o ciljnih trgih, pozicioniranosti lastne organizacije, oblikovanje MIS-a (marketinškega informativnega sistema) in izvajanje marketinških raziskav (tržnih, notranje podjetniških, kadrovskih, finančnih itd.), ki omogočajo optimalno odločanje pri oblikovanju strategije razvoja firme (alokaciji finančnih, človeških, materialnih in tehnoloških resursov), znanja, ki so potrebna za definiranje in oblikovanje učinkovitega tržnega spleta (marketinškega miksa: proizvoda ali usluge, cenovnih opcij, način plasmaja oz. distribucije in promocije), do oblikovanja tržne strategije in implementacije (uresničevanja) akcijskcga načrta. Z organizacijskega vidika je pomembna koordinacija vseh organizacijskih segmentov, ki "posredujejo med zamislijo in tržno realizacijo": raziskav, razvoja, proizvodnje, managerske suprastrukture in "komerciale". Marketinški oddelek naj bi bil tisti organizacijski segment, ki najbolj izrazito profilira kadrovsko - izobraževalno delo. Gre za oddelek, ki najbolj integrira obstoječe, hkrati pa najbolj natančno definira potrebne marketinško relevantne informacije in znanja. Opozorili smo tudi na potrebo po dinamični inovativni naravnanosti, ki jo zagotavlja t. i. inovativni management. Tako kot socialna klima, jc tudi organizacijska uspešnost odvisna od notranjih (endogenih) in zunanjih (eksogenih) značilnosti in pa od ljudi, ki zasedajo različna delovna mesta v profitni organizaciji. Človeški kapital (človeški resursi) pa vedno "funkcionira" kot kombinacija (integracija) sposobnosti, znanja in motivacije. To so tudi temeljni trije faktorji, ki determinirajo individualno uspešnost. Ta jc nujni, ne pa zadostni pogoj uspešne organizacije. Organizacija ne more biti uspešna brez individualno uspešnih funkcij (predvidevamo, da jc kriterij uspešnosti funkcionalno definiran), vsaj začasno pa je lahko neuspešna, čeprav je večina individualnih funkcij uspešnih.Dovolj je, da je npr. neuspešna ključna, najbolj integrativna funkcija: to je funkcija vodenja. Slab vodja lahko hitro naredi neuspešno še tako uspešno organizacijo. Dober varovalni mehanizem pred slabim vodenjem je npr. njegova deccntralizacija in pa ločenost funkcije vodenja od funkcije upravljanja. Sposobnost, motivacija in znanje pa niso trije ločeni faktorji individualne uspešnosti. Velik del variance njihovih odnosov determinira splošnejša struktura: osebnost in osebnostne lastnosti. Različne organizacijske značilnosti pa različno direktno vplivajo na vsakega od omenjenih faktorjev. Način nagrajevanja npr. direktno vpliva na motivacijo, nc pa na sposobnosti in znanje (lahko pa zelo močno posredno vpliva na pridobivanje in aplikacijo znanja). V zvezi s samim znanjem pa sc kot tri najpomembnejša vprašanja postavljajo: KAJ (katero, kakšno znanje) PRIDOBITI/IMETI, KAKO PRIDOBITI in KAKO UPORABITI? Odgovori na vsa tri vprašanja so medsebojno povezani, vsi trije pa so odvisni od faktorjev, ki vplivajo na uspešnost profitnih organizacij (značilnosti organizacije, zlasti sistemizacija delovnih mest,značilnosti organizacijskega okolja, človeški resursi, vizija in strategija razvoja itd.): omenjene faktorje smo skušali zajeti v dosedanji razlagi. Različna delovna mesta zahtevajo različna znanja. Sistemizacija delovnih mest oz. njihova kategorizacija glede na organizacijske segmente (subsistemc) odkrije zahteve po tehnoloških, ekonomskih, pravnih, organizacijskih itd. znanjih. Znanja s posamičnih področij pa lahko znova diferenciramo glede na različne kriterije: na teoretična in praktična znanja, na bazična in aplikativna, na bolj ali manj strukturirana, lahko jih diferenciramo glede na stopnjo transferja in povezanosti z drugimi znanji itd.. Znanja lahko razdelimo tudi na dicktična ("osnovna orientacija" v klasifikaciji znanja - informacij z določenega področja), faktografska (poznavanje specifičnih informacij z določenega področja, "obvladovanje" faktov in dejstev), interpolativna (povezovanje, interpretacija faktografskih vidikov) in ekstrapolativna (oblikovanje novih premis, sklepov na osnovi interpolativnih struktur). Vsako znanje lahko prikažemo kot tak-sonomijo, ki je vertikalno diferencirana glede na nivoje posploševanja (abstrakcije, generalizacije), na istih nivojih posploševanja pa glede na podobnosti in razlike (kategorije na istem niveju posploševanja so si lahko bolj ali manj podobne oz. so si bolj ali manj različne). Vertikalni dimenziji v taksonomiji lahko atribuiramo psihološke (miselne) procese dedukcije (od hierarhično višjih/gcncralnejših, abstraktnejših kategorij k hierarhično nižjim/spccifičnejšim kategorijam) oz. indukcije (ravno nasprotno usmerjen vektor kot pri dedukciji). Na istih nivojih posploševanja pa lahko govorimo npr. o diskriminativnih procesih učenja (podobnosti in razlike). Lahko trdimo, da taksonomska hierarhija znanja korelira z organizacijsko hierarhijo oz. s hierarhijo vodenja. Na vseh področjih znanja, ki so potrebna za funkcioniranje organizacije, pač ni možna specializacija. Vodstvena vloga v organizaciji jc hkrati najbolj integrativna: seveda to nc pomeni integracije vseh specialističnih in specifičnih znanj. Pomeni pa nujno osnovno orientacijo na vseh področjih (dicktična znanja), ki prispevajo k uspešnemu funkcioniranju organizacije. Vodstvene vloge ravno zaradi svoje in-tegrativne funkcije (na določenem nivoju vodenja) nujno zahtevajo integrirana, sintetična znanja: tista torej, ki so "taksonomsko višja". To pomeni hkrati zahteve po višji stopnji fleksibilne strukturiranosti, transferja in povezovanja znanja. Na drugi strani pa so praktična znanja vedno tudi specifična znanja. Ta pa so pozicionirana "pri dnu" taksonomske hierarhije. Vsa znanja pa morajo biti prilagojena specifični strukturi, klimi in kulturi organizacije. Količina in kakovost znanja je odvisna tudi od tega, KAKO seje določeno znanje PRIDOBILO. V zvezi s pridobivanjem znanja lahko govorimo o dveh skupinah faktorjev, ki vplivajo na to, kaj, koliko in kako kvalitetno bomo nekaj znali. V prvo skupino lahko prištejemo OBJEKTIVNE, v drugo pa SUBJEKTIVNE vidike pridobivanja znanja. K objektivnim vidikom spada npr. odgovor na vprašanje, kje učenje poteka (prostorski pogoji), kako jc financirano (finančni izvori in dostop do finančnih resursov), tehnologija in drugi materialni resursi v zvezi z učenjem, socialni vidik (individualno vs. skupinsko učenje), vodstveni stil tistega, ki vodi učno organizacijo (kar jc tudi psihološki oz. subjektivni vidik), tematska in časovna organizacija učenja itd..Objektivni vidik lahko predstavlja tudi izbor programa: Bowin (1987) npr. omenja, da so v 80 -tih letih v ZDA popularni programi, kjer udeleženci pridobivajo zmožnost interkullurne komunikacije, oz. interkullurne kompatibilnosti. S subjektivnega oz. psihološkega vidika pa PRIDOBIVANJE znanja obravnavamo predvsem kot psihološki proccs učenja, ki ga lahko diferenciramo glede na vrste učenja (pogojevanje, vpoglcdrimitacija itd.), glede na namernost (hoteno in nehoteno učenje), glede na vrsto naučenih vsebin (kategorije, relacije, simboli itd.), glede na učni stil ter glede na različne socialne in psihološke dejavnike, ki proccs učenja facilitirajo (olajšujejo) ali inhibirajo (otežujejo). Omenjene dejavnike lahko identificiramo znotraj ali izven organizacije (notranji in zunanji dejavniki). Notranji dejavniki, ki olajšujejo (spodbujajo, facilitirajo) ali otežujejo (inhibirajo, včasih celo blokirajo) proccsc učenja, so lahko: - Psihološki in socialno psihološki (motivacija, sposobnost, stališča, vrednote, pripravljenost za izobraževanje oz. IZOBRAŽEVALNA KLIMA, odpori do sprememb, kajti novo znanje lahko zahteva prestrukturiranje starih odnosov in obstoječe distribucije moči itd.). Zlasti pomembni so odgovori na vprašanja, ali je (relevantno) znanje v organizaciji percipirano kot vrednota, ali je ta vrednota skupna ("shared value"), ali stališča in vrednote rezulirajo v pripravljenosti za permanentno izobraževanje in inoviranjc izobraževalnih programov. - Sociološki in organizacijski (možnosti za razvoj kariere, kriteriji finančne kompenzacije, distribucija moči, ki vpliva na način odločanja, zlasti v zvezi z vsebinami, načinom pridobivanja in aplikacijo znanja itd.). V ožjem pomenu pa lahko omenjene dejavnike razumemo tudi kot "splošno paradigmo" industrijskega treninga ("training" je izraz, ki ga ameriška literatura uporablja najpogosteje za tisto, čemur pravimo izobraževanje - sam izraz opozarja na pomen praktičnega dela izobraževanja, "workshopov", /nanje sc nc lc pridobi, ampak tudi "doživi"). Smith (1977) ga npr. razdeli na šest stopenj: 1. identifikacija ciljcv in zahtev, 2. identifikacija nalog za trening, 3. anali/a nalog, 4. priprava navodil in programa instrnkcij (govori o več kot 20 - tih tehnikah treninga in o petih glavnih tipih učenja: učenje teoretičnih vsebin z razumevanjem, psihomotorično učenje motoričnih veščin, učenje stališč, pomnenje in proceduralni tip učenja preprostih navodil), 5. vodenje "treninga" in 6. evaluacija. - Finančni dejavniki: Bowin (1987) npr. opozarja, da ZDA na lclo porabijo cca 137 milijard dolarjev za izobraževanje (dopolnilno, permanentno itd.) različnih kadrov v organizacijah. - Normativni, preskriptivni (ali obstoječi predpisi olajšujejo ali otežujejo doseganje učnih ciljev itd.) Pridobivanje znanja lahko pomeni realizacijo izobraževalnega koncepta oz. strategije znotraj (zunaj:zunanji izobraževalni centri,štipendiranje) firme, ali pa "pridobivanje" ljudi, za katere sc predpostavlja, tla razpolagajo z zaželenim znanjem. Trg delovne sile lahko do neke mere obravnavamo tudi kot trg znanja. Posebna vrsta učenja v organizaciji jc učenje vlog. "Vstopna socializacija" (entry socialization) jc začetni proces učenja vlog pri tistih, ki so komajda postali člani določene organizacije. Učenje vlog (Rot, 1972) poteka kot učenje po modelu: kol imitacija ali kot identifikacija. Učenje z identifikacijo pomeni ponavadi tudi ponotran-janjc (intcrnalizacijo) naučenih vsebin. Identifikacija omogoča glede na imitacijo lažje učenje, pomnenje in priklic kompleksnejših vsebin in višjo stopnjo cmocionalncga poistovetenja. Socializacijski efekti rezultirajo v istovetenju osebnih in organizacijskih ciljcv tedaj, ko učenje po modelu poteka kot identifikacija. Eden prvih korakov pri "entry socialization" jc obdobje t.i. pripravništva. Različni poklici različno zgodaj oblikujejo poklicno identifikacijo oz. socializacijo (študentje mcdicinc nosijo bele halje npr. že v prvem letniku študija. .Študent pridobiva različna znanja s svojega študijskega področja, hkrati pa se "nauči biti študent": na vseh fakultetah to ni čisto enako). - Učenje po modelu je v določenih organizacijah premišljena sestavina kadrovskega managementa oz. pomembna komponenta organizacijske kult tire. Ta proccs pa jc lahko ludi bolj ali manj nehoten oz. slučajen. Ponavadi jc značilen za organizacije s "šibko" organizacijsko kulturo. Izobraževalna klima jc torej tesno povezana s socialno klimo oz. organizacijsko kulturo podjetja. S psihološkega vidika jc učenje kot "psihološka osnova" pridobivanja znanja neločljivo od drugih kognitivnih proccsov. Vsako aktivno učenje, zlasti pa pridobivanje interpolativnega oz. ekstrapolativnega znanja, je tudi miselni proccs. Vsako prestrukturiranje in prilagajanje znanja pomeni oblikovanje nekaterih novih rclacij med elementi znanja (pomena). To pa jc z individualnega aspekta žc vsako povezovanje novega s "starim", že obstoječim znanjem. Sincktika kot tehnika ustvarijalnega mišljenja med drugim temelji tudi na analogijah: fleksibilnih, usmerjenih asociativnih strukturah znanja. Končno je pomembno tudi znati sc učiti. Jarvis (1990) npr. omenja, da so sc seminarji, ki učijo, kako se učiti, razmahnili zlasti "v zadnjih letih" (razlagamo si lahko, da so sorazmerno "mladi"). Uspešnost proccsa učenja (pridobivanja znanja) pa naj bi bila odvisna tudi od upoštevanja različnih učnih stilov. Mark Tcnnant v svoji knjigi Psychology and adult learning (1988) omenja Witkinov model "(nc)odvisnosti" od polja ter učni model (stil), ki sta ga oblikovala Kolb in Fry. Onadva učenje pojmujeta kot "krožni" 4 - fazni model. Učenje naj bi bilo neke vrste konflikt med "napetostmi" vsaj dveh bipolarnih kon- tinuumov. Enega predstavljata pola konkretnih izkušenj in abstrakcije oz. koncep-tualizacije, drugega pa refleksija oz. obscrvacija na eni ter aktivno preizkušanje na drugi strani: konkretne izkušnje aktivno preizkušanje -+■ refleksija/observacija abstrakcija/konceptualizacija Za uspešno učenje so potrebenc vse štiri zmožnosti. Nobena od njih ni boljša ali slabša: ne gre za razlike na intervalni oz. ordinalni, ampak na nominalni lestvici. Določen učni stil pa lahko nekomu bolj "leži". Tcnnant (1988) meni, da jc zelo malo "idealnih učencev" in da vsakdo razvija določen "polarno asimetrični" model učenja. Po njem naj bi bile osnovne naloge vodje izobraževalnega proccsa ("inštruktorja") naslednje: - pomoč pri razumevanju lastnega učnega procesa pri učečih se; - jačanjc tendenc za razvoj učnih stilov; - uporaba različnih pristopov, postopkov in načinov pri učenju; - oblikovanje pogojev, ki omogočajo izražanje različnih stilov; - oblikovanje kooperativne klime. Tcnnant(1988) omenja 4 učne stile, kijih predstavljajo kombinacije različnih učnih karakteristik, kažejo pa se v različnih vedenjskih značilnostih in primernosti za različne poklice oz. delovna mesta. Konvergentni stil sestavljata predvsem izražena pola abstrakcije (koncep-tualizacijc) in aktivnega preizkušanja: gre za izrazite zmožnosti v praktični aplikaciji idej, uspešnost na testih z enim samim pravilnim odgovorom, deduktivni način mišljen ja, ne - emocionalnost,večje zanimanje za stvari, kot pa za ljudi, interesi so ponavadi sorazmerno ozki, težijo k specializaciji nc nc-socialnih in nc-humanističnih področjih, to naj bi bila značilnost številnih inženirjev. Divergentni stil sestavljata predvsem učni karakteristiki "konkretne izkušnje in refleksija oz. obscrvacija": gre za visoke imaginativne zmožnosti, zmožnosti generiranja idej in pcrccpcijc številnih različnih vidikov hkrati, zainteresiranost za ljudi, široke kulturne interese, "specializacijo" za določeno umetniško področje, to naj bi bile značilnosti ljudi, ki delajo na humanističnem področju, ali pa sc ukvarjajo z (moderno?) umetnostjo. Za asimilatorski stil sta značilni predvsem abstrakcija (konceptualizacija) ter refleksija oz. obscrvacija: gre za visoke zmožnosti pri oblikovanju teoretičnih modelov, daje se prednost ukvarjanju s teoretičnimi modeli pred ukvarjanjem z ljudmi, ni velike motivacije za praktične vidike (uporabe) teorij, "navezanost" na bazične znanosti ali pa na matematiko, v podjetjih naj bi bila za ta stil najprimernejša delovna mesta v raziskovalnih in načrtovalnih oddelkih. Za akomodacijski stil naj bi bili značilni karakteristiki "konkretne izkušnje" in pa "aktivno preizkušanje": gre za zmožnost narediti "nekaj konkretnega", relativno visoka pripravljenost za sprejemanje rizika, uspešnost pri hitrem prilagajanju na neposredno okolje, precejšnja "intuitivnost" pri reševanju problemov, to naj bi bila značilnost ljudi v akcijsko usmerjenih poslih, v marketingu, prodaji itd.. Načrtovanje izobraževanja pomeni hkratno upoštevanje tega, KAJ (kakšno, katero znanje) pridobiti, KAKO ga PRIDOBITI, KAKO USKLADITI (kooridinirati) oz. KAKO UPORABITI (aplikacija). Aplikacija znanja je odvisna od zelo podobnih faktorjev, kot pridobivanje znanja. Znotraj organizacije so to psihološki in socialno -psihološki dejavniki (motivacija, sposobnosti, stališča vrednote, vodstveni stil, klima itd..), sociološki (kdo odloča in način odločanja oz. distribucija socialnc moči, odpori do sprememb, možnosti napredovanja, način nagrajevanja itd..), organizacijski (koordinacija funkcij, sistemizacija delovnih mest, racionalizacija organizacijskega funkcioniranja itd..), finančni, normativni, tudi tehnološki. Splošni problem raziskave Želimo ugotoviti, kako predstavniki oz. direktorji kadrovskega sektorja različnih slovenskih podjetij ocenjujejo oz. evaluirajo vlogo izobraževanja, izobraževalno klimo in različne vidike v zvezi z izobraževanjem v njihovih podjetjih. Ugotoviti želimo tudi to, kakšna je relacija med evaluacijo izobraževanja in percepcijo socialne klime, in sicer "skozi" percepcijo zadovoljenosti lastnih potreb (individualni vidik socialnc klime). Zanima nas tudi, kakšen je odnos med ocenjevanjem različnih vidikov socialnc klime in uspešnostjo organizacije. Cilji raziskav Temeljni raziskovalni cilj je pridobivanje informacij o prevladujočih pcrccpcijah vloge in različnih vidikov izobraževanja ter njihovih odnosov z organizacijskim statusom in uspešnostjo. Dolgoročni aplikativni cilj pa je uporaba omenjenih informacij za oblikovanje consultativnih programov pomoči v zvezi z izobraževanjem v podjetjih oz. za oblikovanje take vloge izobraževanja, ki bo izrazitejša determinanta uspešnosti organizacije. Spremenljivke Zaporedoma so zajete v vprašalniku, ki je priložen na koncu. Vprašalnik zajema naslednje tematske sklope: 1. področje: demografske značilnosti in organizacijski status; 2. področje: pcrccpcija tega, kako različni faktorji (organizacijski,sociološki, klima itd.) olajšujejo oz. otežujejo pridobivanje in aplikacijo znanja; 3. področje: evaluacija izobraževanja v podjetju; 4. področje: zaznava zadovoljenosti lastnih potreb na delovnem mestu; 5. področje: occnjcvanjc potrebe po dodatnem pridobivanju različnih vrst znanja; 6. področje: identifikacija pomembnosti znanja in drugih faktorjev za napredovanje v organizaciji; 7. področje: predlogi za učinkovitejše pridobivanje in uporabo znanja. Preizkušali bomo različne ničelne in alternativne hipoteze o razlikah in povezanostih med spremenljivkami znotraj posameznih področij, med posameznimi področji ter med spremenljivkami posameznih področij na eni ter demografskim (organizacijskim) statusom na drugi strani. S hipotezami o vplivu glavnih faktorjev oz. njihovem interaktivnem efektu bomo preverjali vpliv demografskega statusa in percepcijc pomembnosti različnih faktorjev za napredovanje v organizaciji na izbrane spremenljivke s področij od 2 do 7. Pomembnost bomo preizkušali na nivoju rizika p 0.05. Nekaj primerov omenjenih hipotez: Posamezne spremenljivke s področij od 2 do 7 se nc razlikujejo pomembno glede na organizacijski status. Med evaluacijo izobraževanja v podjetju in perccpcijo zadovoljenosti različnih potreb na delovnem mestu obstaja pomembna povezanost. Med pcrccpcijama vpliva istega faktorja na pridobivanje oz. aplikacijo znanja ni pomembnih razlik. Razlika v percepcijah pomembnosti znanja za napredovanje v podjetju pomembno vpliva na evaluacijo izobraževanja v istem okolju. Število predlogov za učinkovitejše pridobivanje in aplikacijo znanja se razlikuje glede na različne demografske značilnosti. Preizkušanci Preizkušanih je bilo 46 predstavnikov kadrovskih služb iz različnih slovenskih podjetij, ki so bili udeleženci seminarja o kadrovskem managementu in izobraževanju, ki gaje organiziral CZT GZS v Radencih, novembra 1991. Instrumenti: Vprašalnik smo konstruirali sami. Podatke smo obdelali z SPSS programom. Rezultati in interpretacija Frekvenčne distribucije posameznih spremenljivk Mere centralne tendcncc spremenljivk z zaporednim številom od 7 do 24 kažejo, da pri večini spremenljivk prevladuje ocena 3, in sicer pri vseh treh parametrih ccntralne tcndcnce (aritmetični sredini - M, mediani - Me in modusu - Mo). Gre za spremenljivke, kjer so sc prcizkušanci odločali, v kolikšni meri določeni faktorji otežujejo oz. olajšujejo pridobivanje oz. uporabo znanja v njihovem podjetju. (Ocenjevalni kontinuum je segal od 1 do 5, pri čemer je ocena 1 pomenila "zelo otežuje", occna 5 pa "zelo olajšuje, spodbuja" pridobivanje oz. uporabo znanja). Na vprašanje pridobivanja znanja se nanašajo spremenljivke z zap. št. od 7 do 15, na uporabo znanja pa od 16 do 24. Prcizkušanci menijo, da naslednji faktorji v njihovem podjetju niti nc otežujejo niti ne olajšujejo pridobivanja oz.uporabo znanja : prevladujoča stališča (vrednote, klima za izobraževanje), prevladujoča motivacija, nagrajevanje glede na razlike v izobrazbi, prevladujoče intelektualne sposobnosti pri zaposlenih in splošna, prevladujoča klima v organizaciji. Organizacija izobraževanja v firmi se occnjuje kot faktor, ki pretežno olajšuje pridobivanje in uporabo znanja (prevladuje occna 4). Prevladujoč način izobraževanja (način učenja, treninga) pretežno olajšuje pridobivanje (ne pa tudi uporabe) znanja.Edini faktor, kije zaznan kot pretežno inhibitorcn (pretežno otežuje), jc prevladujoč način odločanja v firmi: po ocenah preizkušanccv naj bi ta pretežno oteževal uporabo (aplikacijo) znanja v firmi (prevladujoča occna cca 2). Na drugi strani pa ta faktor ne otežuje pridobivanja znanja v firmi. Prevladujoč način komuniciranja oz. informiranja v firmi je percipiran kot faktor, ki pretežno olajšuje pridobivanje znanja. Spremenljivke z zap. št. od 25 do 45 izražajo evaluacije izobraževanja v firmi. V računalniški obdelavi so occne "obrnjene" tako, da višja occna vedno pomeni pozitiv-nejšo evaluacijo na ocenjevalnem kontinuumu od 1 do 7. Pri veliki večini spremenljivk pri različnih merah centralnc tendence prevladujejo ocene 5. To pomeni, da se izobraževanje evaluira pretežno pozitivno oz. pretežno v smislu kategorij, ki izražajo pozitivno evaluacijo (dobro, učinkovito, uspešno itd.). V pozitivni smeri nekoliko izstopa (ocena 6) kategorija "ima prihodnost". V smislu "niti - niti" (prevladujoče ocene 4 na 7 - stopenjski lestvici) pa so ocene pri dihotomnih kategorijah "demokratično -nedemokratično", "stabilno - negotovo" in "celovito - razdvojeno". Postavke z zap. številko od 46 do 54 izražajo stopnjo strinjanja (1 = prav nič se ne strinjam, 5 = v celoti, popolnoma se strinjam), da zaposlenim v firmi PRIMANJKUJE znanj z določenih področij. Višja ocena tako pomeni mnenje, da zaposlenim določena znanja primanjkujejo, nižja ocena pa pomeni ravno obratno. Preizkušanci menijo, da zaposlenim pretežno primanjkujejo (mere centralne tendence znašajo pretežno 4) znanja iz marketinga in poslovanja, organizacije dela, komunikacije in reševanja konfliktov, vodenja podjetja kot celote, vodenja delovnih enot, vodenja delovnih (proizvodnih) skupin in pa reguliranje stresa na delovnem mestu. - Pretežno neodločeni so pri ocenjevanju tega, ali primanjkuje znanj s področja tehnike oz. tehnologije proizvodnje (ocene 3). - Edino področje, za katerega menijo, da znanja pretežno ne primanjkuje, je področje varstva pri delu. Spremenljivke z zap. št. od 55 do 67 izražajo percepcijo tega, kako se preizkušanci " počutijo" v podjetju. Tudi v tem primeru je računalniška obdelava pripravljena tako, da višje ocene na 7 - stopenjski lestvici pomenijo tudi pozitivnejšo evaluacijo samega sebe (evaluacijo v smislu pozitivne kategorije: spoštovan, siguren, potreben itd.). Preizkušanci se v svojem delovnem okolju "počutijo" izrazito (ocene 5 ali 6) spoštovane, sigurne, potrebne, koristne, upoštevane, opažene, samozavestne, svobodne,zadovoljne, samostojne, ustvarjalne. Occne 4 ali 5 pa so pripisali priljubljenosti in ugledu. To sta tudi edini dve kategoriji, kjer se respondenti pcrcipirajo nekje na "sredi" ocenjevalnega kontinuuma. Na 7 - stopenjski lestvici pa se je ocenjeval tudi odpor do prekvalifikacije tehnoloških viškov oz. v zvezi z novim, dodatnim izobraževanjem za delovno mesto. Ocenjevalo se je, kako se vsak od obeh odporov kaže pri vodstvu, kako pa pri strokovnjakih. Ocena 1 je pomenila "ni odpora, odpor jc zanemarljiv", occna 7 pa "odpor je zelo velik, lahko blokira spremembe". V zvezi s prekvalifikacijo tehnoloških viškov je odpor pri vodstvu percipiran kot tak, da niti nc inhibira niti nc facilitira sprememb (ocene 4); v zvezi z novim, dodatnim izobraževanjem za delovno mesto pa jc vodstvo zaznano kot tako, da spremembe pretežno olajšuje (occne 2 ali 3). Na pravkar omenjeni način pa je percipiran odpor pri strokovnjakih, tako v zvezi s prekvalifikacijo tehnoloških viškov (pretežno olajšuje: occne 2 ali 3), kot v zvezi z novim, dodatnim izobraževanjem za delovno mesto (occne 3). Spremenljivke z zap. št. 72 do 77 pomenijo odgovor na vprašanje, kateri so pomembni dejavniki napredovanja v podjetju. Navajamo procente tistih, ki menijo, da so naslednji dejavniki pomembni za napredovanje v podjetju (navajamo korigirane procente, ki ne upoštevajo manjkajočih odgovorov, ki pa jih je malo - cca 5 % pri vsakem vprašanju; procente navajamo zaradi preglednosti in primerljivosti, čeprav gre za n = 47): - staž in izkušnje 84 % - izpopolnjevanje, izobraževanje 76 % - delovni rezultati 84% - izpraznjeno delovno mesto 67 % - dobri odnosi s sodelavci (z nadrejenimi) 71 % - drugo 56% RAZLIKE V OCENAH GLEDE NA SPOL, POKLIC IN STAROST Verificirali smo tudi ničelne hipoteze, ali se ocene (odgovori) statistično pomembno (p < 0.05) razlikujejo glede na spol, starost in poklic. V primeru spola kot neodvisne spremenljivke smo ničelno hipotezo zavrnili v enem, pri starosti v 10, pri poklicu pa v 5 primerih. Zavračanje ničelne hipoteze pomeni, da na določenem nivoju rizika ugotavljamo razlike med spoloma, med starostnimi skupinami in med različnimi kategorijami (ne pa višinami) izobrazbe. Moški in ženski kadrovski delavci sc razlikujejo samo pri ocenjevanju tega, kako organizacija izobraževanja v firmi vpliva na pridobivanje znanja. Moški prcizkušanci menijo, da omenjeni faktor pri njih pridobivanje znanja olajšuje bolj (x = 3,9 na 5 -stopenjski lestvici), kot to menijo ženski prcizkušanci (x = 3, p < 0.05). Evaluacijo izobraževanja v firmi (spremenljivke z zap. št. od 25 do 45) in pa pcrccpcijo zadovoljenosti lastnih potreb ("kako se počutite v firmi?": zap. št. od 55 do 67) smo obravnavali tudi kot dva sumarna skora. Pred tem smo occnc v vsakem od obeh seštevkov rekodirali tako, da višja occna pomeni tudi evaluacijo v pozitivnejšem smislu. Oceno izobraževanja smo poimenovali SD, occno svojega položaja pa DP. Oba skora smo obravnavali kot konstruirani odvisni spremenljivki. Testirali smo (ničelno) hipotezo, ali se razlikujeta glede na spol (t - test), starost in kategorijo izobrazbe (enosmerna analiza variance). Na nivoju rizika p < 0.05 smo ničelno hipotezo sprejeli vprimeru spola in kategorije izobrazbe kol neodvisne spremenljivke. V našem preizkusu torej nismo ugotovili, da se evaluacija izobraževanja in samo - evaluacija razlikujeta glede na spol in izobrazbene kategorije. Pač pa smo ničelno hipotezo zavrnili v primeru starosti. Ugotovili smo, da prcizkušanci, ki spadajo v različne starostne kategorije od 1 do 4 (glej vprašalnik), različno evaluirajo izobraževanje v svojem podjetju. Pomembno razliko smo odkrili zato, ker prcizkušanci v starostni kategoriji do 30 let izobraževanje v svojem okolju sumarno ocenjujejo kot pomembno slabše od vseh drugih starostnih kategorij (sredina sumarnih skorov pri tistih do 30 let znaša cca 73, pri vseh drugih pa več kot 100). Kdo jc premalo realen, kdo pa premalo kritičen? Ali se različne starostne kategorije (od 1 do 4 - glej vprašalnik) med seboj pomembno razlikujejo (p < 0.05), pa smo preverjali pri vseh spremenljivkah, ki smo jih v vprašalniku merili na intervalni lestvici (z ocenami od 1 do 5, ali pa z ocenami od 1 do 7, ko smo siccr namesto occn uporabili grafične znake oz. puščice). Ničelne hipoteze smo zavrnili v primeru naslednjih spremenljivk: * A5 ( skupna delovna doba : pri starejših je ta značilno daljša; to "razbijanje odprtih vrat" pa ni tako samoumevno, ko povemo, da med starostnimi skupinami nismo odkrili pomembnih razlik v dolžini DELOVNE DOBE V PODJETJU, IZ KATERGA PRIHAJA); * Ali ( ali prevladujoč način izobraževanja olajšuje ali otežuje PRIDOBIVANJE znanja: v starosti do 30 let sc izrazito nagibajo k temu, da otežuje (x = 1.5), v vseh drugih starostnih kategorijah pa k temu, da olajšuje pridobivanje znanja (srednje ocene okoli 5); * A25 (ocena izobraževanja na dimenziji dobro - slabo, in sicer od 1 (slabo) do 7 (dobro): srednja occna pri "mladih" (do 30 let) znaša 2.5, pri vseh drugih pa okoli 4.8 - mladi menijo, da je izobraževanje v njihovih firmah prej slabo kot dobro; v tem mnenju se pomembno razlikujejo od vseh drugih kategorij; * A35 (dimenzija pasivno (1) - aktivno (7): srednja ocena v kategoriji do 30 let je 2.5, v vseh drugih okoli 4.8 - mlajši percipirajo izobraževanje kot izrazito pasivno, starejši kot izrazito aktivno; * A37 (dimenzija razdvojeno (1) - celovito (7) srednja vrednost pri mlajših znaša 1.5, pri vseh drugih okoli 4.8 - mlajši izobraževanje evaluirajo kot izrazito razdvojeno oz. necclovito); * A41 (dimenzija stihijno (1) - načrtovano (7): mlajši ga evaluirajo kot stihijno (X = 2), drugi kot načrtovano (x okoli 4.8); * A42 (dimenzija kratkoročno (1) - dolgoročno (7): mlajši ga percipirajo kot izrazito kratkoročno (x = 1.5), vse druge starostne kategorije pa kot izrazito dolgoročno (x = okoli 4.8) koncipirano). Zanimalo nas jc tudi, ali se odgovori spremenljivk na intervalni lestvici pomembno (p 0.05) razlikujejo glede na različne poklicnc profile (1 = pravna izobrazba; 2 = ekonomska izobrazba; 3 = tehnična, tehnološka izobrazba; 4 = druge smeri: organizacija, psihologija itd.). Ničelno hipotezo smo zavrnili v primeru spremenljivk A6, All, A34 in A37 - pri spremenljivki Ali (ocena, ali prevladujoč način izobraževanja otežuje ali olajšuje PRIDOBI VANJE znanja) in A37 (ocena, ali jc izobraževanje v firmi razdvojeno (1) ali cclovito (7)) smo ničelno hipotezo zavrnili žc glede na različne starostne skupine od 1 do 4. Pri spremenljivki A34 (occna propadajoče (1) - razvijajoče (7)) pa je bila ničelna hipoteza glede na starost na sami meji zavračanja (p = 0.058). Gre torej za tri spremenljivke (All, A34 in A37), pri katerih sc pomembno razlikujejo tako različne starostne skupine, kot različni poklicni profili. Različni poklicni profili se pomembno razlikujejo tudi glede na dolžino delovne dobe v podjetju (pravna izobrazba 17.7, ekonomska 10.6, tehnična 7 in drugo (organizacija, psihologija itd.) 8 let). Prevladujoč način izobraževanja percipirajo kot najbolj OTEŽUJOČ za PRIDOBIVANJE znanja ekonomsko izobraženi (x = 2.2), kot relativno najbolj OLAJŠUJOČ pa iz 4. kategorije ("drugo": organizatorji, psihologi itd. - x = 3.75). Pri pravno izobraženih smo dobili sredino 3.2, pri tehnično pa 3.3. K zavračanju ničelne hipoteze v tem primeru pomembno prispeva razlika med ekonomskim in "drugimi" izobrazbenimi profili (vrstami izobrazbe). Occnc so sc v tem primeru gibale na kon-tinuumu od 1 do 5. Pri A34 (propadajoče - razvijajoče , na 7 - stopenjski lestvici) k zavračanju ničelne hipoteze pomembno prispeva razlika med ekonomsko (x = 4.4) in tehnično (x = 6.0) izobraženimi. Ekonomsko izobraženi so neodločni, ali je izobraževanje pri njih pretežno razvijajoče ali propadajoče. Occne pri drugih kategorijah so višje od 5. Podobne razlike smo ugotovili pri dimenziji razdvojeno (1) - cclovito (7). Zopet k zavračanju ničelne hipoteze pomembno prispeva razlika med ekonomsko (x = 2.8, izobraževanje percipirajo kot razdvojeno, nCcclovito) in tehnično (x = 5.3, izobraževanje zaznavajo kot cclovito) izobraženimi. Pri kategoriji pravno izobraženih preizkušancev smo dobili sredino 3.6, pri "drugih" pa sredino 4.4. ANALIZA POVEZANOSTI MED SPREMENLJIVKAMI Zanimalo nas jc tudi, kakšen jc odnos med SD (sumarni skor occn izobraževanja) in DP (sumarni skor occn zadovoljenosti psiholoških potreb) na eni strani ter spremenljivkami z zap. št. od 7 do 24 na drugi strani (kako določeni dejavniki vplivajo na pridobivanje (7 do 15) oz. uporabo (16 do 24) znanja ).Oglcjmo si naslednjo razpredelnico (gre za Spcarmanovc rang-korclacijskc kocficicntc, v vseh primerih jc p 0.05). Navedene so samo statistično pomembne korciacijc. Kako vpliva na pridobivanje znanja? - klima (vrednote, stališča) - prevladujoče sposobnosti - prevladujoč način izobraževanja - organizacija izobraževanja - prevladujoč način odločanja - splošna klima v organizaciji - prevladujoč način komuniciranja SD (0.33) DP (0.35) SD (0.47) SD (0.43) SD (0.33) SD (0.38)/DP (0.31) SD (0.51) Kako vpliva na uporabo znanja ? - prevladujoča stališča - prevladujoča motivacija za izobraževanje - nagrajevanje glede na izobrazbene razlike - intelektualne sposobnosti - način izobraževanja - organizacija izobraževanja - prevladujoč način odločanja SD (0.35) SD (0.46) DP (0.33) DP (0.30)/SD (0.30) DP (0.31)/SD (0.52) SD (0.34) SD (0.22) Omenili smo že, da nam SD pomeni sumarno oceno evaluacije izobraževanja v firmi, DP pa sumarno occno zadovoljenosti različnih psiholoških potreb. Korelacijc, ki so statistično pomembne (p 0.05), so večinoma nizke. To pomeni, da ugotovljene relacije niso izraziti, so pa statistično pomembni trendi.Za vse je tudi značilno, da so pozitivni. To pomeni,da se ob pozitivnejši evaluaciji izobraževanja (SD) oz. perccpciji večje zadovoljenosti lastnih potreb (DP), pojavlja tudi perccpcija tega, da določeni faktorji vplivajo na pridobivanje oz. uporabo znanja bolj olajševalno kot ovirajoče. Če prcizkušanci prevladujoče sposobnosti in splošno klimo v organizaciji per-cipirajo kot faktorje, ki bolj olajšujejo kot pa zavirajo pridobivanje znanja, obstaja tudi večja verjetnost, da bodo zaznali lastne potrebe kot (relativno) bolj zadovoljene. Na podoben način lahko interpretiramo tudi druge korelacije, kjer smo zavrnili ničelne hipoteze. Kako različni faktorji vplivajo na evaluacijo izobraževanja (SD) in percepcijo zadovoljenosti potreb (DP)? Ničelne hipoteze o efektih glavnih faktorjev in njihovih interaktivnih efektih smo verificirali z dvosmerno analizo variance. Zanimalo nas je, kako nekatere spremenljivke od A72 do A77 (na vsako spremenljivko je možen odgovor DA ali NE) v kombinaciji s spolom vplivajo na SD in DP. V primeru križanja faktorjev spola in odgovorov na vprašanja, ali sta staž in izkušnje pomembna dejavnika napredovanja v podjetju (odg. DA - NE), smo sprejeli ničelne hipoteze o njunem vplivu tako v primeru pcrcepcije izobraževanja v firmi (SD), kot v primeru percepcije zadovoljenosti lastnih potreb (DP). Vendar pa smo tako v primeru SD, kot v primeru DP zavrnili ničelno hipotezo v zvezi z interaktivnim vplivom med spolom in A72. V primeru SD smo jo zavrnili na nivoju rizika p = 0.23, v primeru DP pa na nivoju rizika p = 0.24.To pomeni, da jc perccpcija izobraževanja v firmi (SD) oz. zadovoljenosti lastnih potreb (DP) odvisna od tega, ali staž in izkušnje kot pomembna dejavnika napredovanja ocenjuje moški ali ženska. V ocenjevanju izobraževanja oz. zadovoljenosti lastnih potreb se med seboj nc razlikujejo moški in ženske, ki menijo, da so staž in izkušnje pomemben faktor napredovanja v njihovi firmi. Tako v ocenjevanju izobraževanja in svojih potreb pa se moški pomembno razlikujejo od žensk, čc menijo, da staž in izkušnje niso pomembni dejavniki napredovanja. V takih primerih ženske pomembno slabše kot moški ocenjujejo tako izobraževanje, kot zadovoljenost lastnih potreb. Verificirali smo tudi hipoteze o vplivu spola in odgovorov na vprašanje, ali sta izpopolnjevanje in izobraževanje pomemben dejavnik napredovanja, na percepcijo zadovoljenosti lastnih potreb (DP) in oceno izobraževanja v firmi (SD). Nismo ugotovili vpliva spola in odgovora na spremeljivko A73 na percepcijo zadovoljenosti lastnih potreb (p > 0.05). Ničelno hipotezo smo sprejeli tudi pri testiranju interaktivnega efekta obeh faktorjev (p < 0.05). Ugotovili pa smo, da odgovor na vprašanje, ali sta izpopolnjevanje in izobraževanje pomembna dejavnika napredovanja, pomembno vpliva na occno izobraževanja v firmi (p < 0.05). Nismo ugotovili nobenega interaktivnega efekta med spolom in odgovorom na spremenljivko A73. - APLICIRANI VPRAŠALNIK (ZAPOREDNE SPREMENLJIVKE SO POIMENOVANE Z VELIKO ČRKO Ai): Al: zap. št. vprašalnika Prosimo Vas, da na vprašanja odgovarjate tako, da obkrožate številko pred odgovorom : A2-Spol: 1 - moški 2 - ženski A3-Starost: 1- do 30 let 2- 31 do 40 let 3- 41 do 50 let 4- 51 in več let A4-Poklic: ............................................................. A5-Skupna delovna doba: ................................................ A6-Delovna doba v podjetju: ............................................. V kolikšni meri spodaj navedene značilnosti otežujejo oz. olajšujejo pridobivanje oz. uporabo (aplikacijo) znanja v Vašem podjetju! 1 2 3 4 5 zelo otežuje zelo olajšuje, spodbuja Pridobivanje znanja Uporabo (aplikacijo) znanja -1 2 3 4 5 prevladujoča stališča, A7 vrednote, klima za izobraževanje 1 2 3 4 5 A16 1 2 A8 3 4 5 prevladujoča motivacija za izobraževanje pri zaposlenih 1 2 3 4 5 A17 1 2 3 4 5 A9 nagrajevanje glede na razlike v izobrazbi 1 2 3 4 5 A18 DRUŽBOSLOVJE 1 2 AlO 3 4 5 prevladujoče intelektualne sposobnosti pri zaposlenih 1 2 3 4 5 A19 1 2 Ali 3 4 5 prevladujoč način izobraževanja (način učenja, treninga) 1 2 3 4 5 A20 1 2 A12 3 4 5 organizacija izobraževanja v firmi 1 2 3 4 5 A21 1 2 A13 3 4 5 prevladujoč način odločanja v firmi 1 2 3 4 5 A22 1 2 A14 3 4 5 splošna prevladujoča klima v organizaciji 1 2 3 4 5 A23 1 2 A15 3 4 5 prevladujoč način komuniciranja oz. informiranja v firmi 1 2 3 4 5 A24 Skušajte oceniti, kakšno je izobraževanje v Vaši firmi: (obkrožile številko, kije bližje besedi, ki izraža Vaše mnenje): A25/dobro 1 2 3 4 5 6 7 slabo A26/učinkovito 1 2 3 4 5 6 7 neučinkovito A27/uspcšno 1 2 3 4 5 6 7 neuspešno A28/demokratično 1 2 3 4 5 6 7 nedemokratično A29/zastarelo 1 2 3 4 5 6 7 sodobno A30/priljubljeno 1 2 3 4 5 6 7 nepriljubljeno A31/ima prihodnost 1 2 3 4 5 6 7 nima prihodnosti A32/nekoristno 1 2 3 4 5 6 7 koristno A33/stabilno 1 2 3 4 5 6 7 negotovo A34/propadajoče 1 2 3 4 5 6 7 razvijajoče A35/pasivno 1 2 3 4 5 6 7 aktivno A36/sodobno 1 2 3 4 5 6 7 zastarelo A37/celovito 1 2 3 4 5 6 7 razdvojeno A38/clastično 1 2 3 4 5 6 7 togo A39/zaželeno 1 2 3 4 5 6 7 nezaželeno A40/prilagojeno neprilagojeno posameznikom 1 2 3 4 5 6 7 posameznikom A41/načrtovano 1 2 3 4 5 6 7 stihijno A42/dolgoročno 1 2 3 4 5 6 7 kratkoročno A43/raznovrstno 1 2 3 4 5 6 7 enostransko A44/praktično 1 2 3 4 5 6 7 nepraktično A45/uporabno 1 2 3 4 5 6 7 neuporabno Izrazite svojo stopnjo strinjanja v zvezi z naslednjimi trditvami (1 = prav nič se nc strinjam; 2 = v glavnem se ne strinjam; 3 = ne vem, ne morem se odločiti; 4 = v glavnem se strinjam; 5 = v celoti se strinjam) Zaposlenim v Vaši firmi zelo primanjkuje znanja iz naslednjih področij: A46/a/ marketinga in poslovanja 1 2 3 4 5 A47/b/ organizacije (dela) 1 2 3 4 5 A48/c/tehnike, tehnologije proizvodnje 1 2 3 4 5 A49/d/varstva pri delu 1 2 3 4 5 A50/e/komunikacije in reševanja konfliktov 1 2 3 4 5 A51/f/vodenja podjetja kot celote 1 2 3 4 5 A52/g/vodenja delovnih enot 1 2 3 4 5 A53/h/ vodenja delovnih (proizvodnih) skupin 1 2 3 4 5 A54/i/reguliranja stresa na delovnem mestu 1 2 3 4 5 V svojem delu (ob svojem položaju) v podjetju se počutite: A55/nespoštovanega 1 2 3 4 5 6 7 spoštovanega A56/sigurnega 1 2 3 4 5 6 7 nesigurnega A57/potrebncga 1 2 3 4 5 6 7 nepotrebnega A58/nekoristnega 1 2 3 4 5 6 7 koristnega A59/upoštevanega 1 2 3 4 5 6 7 neupoštevanega A60/priljubljenega 1 2 3 4 5 6 7 nepriljubljenega A61/neopaženega 1 2 3 4 5 6 7 opaženega A62/nesamozavestnega 1 2 3 4 5 6 7 samozavestnega A63/uglednega 1 2 3 4 5 6 7 neuglednega A64/omejencga 1 2 3 4 5 6 7 svobodnega A65/zadovolj nega 1 2 3 4 5 6 7 nezadovoljnega A66/nesamostojnega 1 2 3 4 5 6 7 samostojnega A67/ustvarjalnega 1 2 3 4 5 6 7 neustvarjalnega odpor je zelo velik, lahko blokira spremembe Kakšen je po Vašem mnenju v Vašem podjetju odpor do naslednjih dejavnosti: 1 2 3 4 5 6 7 ni odpora, odpor je zanemarljiv a) odpor do prekvalifikacije tehnoloških viškov pri A68/ -vodstvu: 1 2 3 4 5 A69/ - strokovnjakih: 1 2 3 4 5 b) odpor v zvezi z novim, dodatnim izobraževanjem za delovno mesto /A70/ -pri vodstvu: 1 2 3 4 5 6 7 /A71/ - pri strokovnjakih: 1 2 3 4 5 6 7 6 7 6 7 Kateri so pomembni dejavniki napredovanja v Vašem podjetju? DA NE A72/1/ staž in izkušnje 1 2 A73/2/ izpopolnjevanje in izobraževanje 1 2 A74/3/ delovni rezultati 1 2 A75/4/ izpraznjeno delovno mesto 1 2 A76/5/ dobri odnosi s sodelavci in nadrejenimi 1 2 A77/6/ drugo, kaj ? 12 Navedite izobraževalne programe, ki ste jih v zadnjem letu uresničili v Vaši firmi: Navedite izobraževalne programe, kijih nameravate v bližnji prihodnosti oz. daljnoročno razviti v vaši firmi:....................................... LITERATURA: Bowin, R. B.: Human resource problem solving, Prentice - Hall, New Jersey, 1987 Jarvis, P.: An international dictionary of adult and continuing education, Roullcdgc, London and New York, 1990 Kotler, P.: Principles of marketing, Prentice - Hall, New Jersey, 1986 Meyer, H. H.: PAIR research, v Planning and auditing PAIR, Yodcr D. (ed.), The Bureau of National Affairs, Washington, 1976 Rot, N.: Osnovi socijalnc psihologije - socijalizacija, Univcr/.itct u Beogradu, 1972 Smith, M. J.: Adult learning and industrial training, v Adult learning, Howe, M. J. A. (ed.), John Wiley & Sons, London, New York, Sidney, Toronto, 1977 Tennant, M.: Psychology and adult learning, Routledge, London and New York, 1988 Namera in učinek v političnem komuniciranju* JANEZ KOLENC POVZETEK Politika je javna sfera. Kar se namerava doseči s političnimi sredstvi, nujno učinkuje tako na delujoče kot na družbo. Učinki političnega delovanja so strateški in pogosto obvezujoči. Učinkovitost političnega delovanja se doseže predvsem z racionalnimi oblikami komuniciranja; sistemski teoretiki bi rekli, z oblikami racionalnega knnil-jenja s stvarmi in dosežki. Vprašanje je: ali je demokracija učinkovita oblika političnega delovanja, in obratno, ali je politika sploh racionalna dejavnost? ABSTRACT INTENTION AND EFFECT IN POLITICAL COMMUNICATION Politics is a public matter (lat. res publico). What we intend to achieve with political instruments influences the same on actors and on the society as such. The effects of political action have strategic and obligatory influence. The efficiency of political activity can be achieved, first of all, through rational fonns of communication. The questions are, if democracy is an efficient fonn of political activity and vice versa: is politics a rational activity at all? "Vsak idiot že ponavlja, daje letošnje leto prelomno za slovenski narod. Redek pa je um, da mu je že zdaj prezentno, kako jc leto 1991 prav zaradi tega, ker se letos osamosvojimo Slovenci, usodnega pomena za vse človeštvo, da je mejnik v svetovnoz-godovinskem obratu k enotnosti Sveta s Slovenijo na čelu." Jože Vogrinc 1. 0. UVOD Utemeljitev sociolingvistike kot posebne znanstvene discipline je moč najbolj koncizno razbrati iz naslednje navedbe: "Površinska struktura jezika je postala nezadostna za obrazložitev jezikovnega fenomena in znanost o jeziku se je obrnila k funkciji uma. In končno je okoli aksiomatične ' Besedilo je dopolnjen del magistrskega dela z naslovom: Politična kultura Slovencev. trditve o jeziku kot družbeni zadevi nastala možnost, da se prehojena pol teoretično strne in hkrati razmahnejo raziskave o jeziku kot družbeni praksi." (Južnič, 1983:43) S tem, ko seje začelo proučevati jezik kot družbeno dejavnost oz. delovanje, pa se je odprla tudi pot za proučevanje jezika v politiki ali kar političnega jezika kot posebnega družbenega fenomena. Skratka, odprlo seje vprašanje odnosa med jezikom (govorom, govornimi dejanji ipd.) in (politično) oblastjo. Pa tudi vprašanje, če smem tako reči, med uporabo jezikovne komunikacije in nastajanjem (ne) oblastnih družbenih razmerij. Vprašanje, ki ga želim v tej nalogi podrobneje obdelati, pa se glasi takole: Zakaj je politični jezik izguba časa? Kako pride do tega, da je ukvarjanje s politiko kot javno sfero odvečno? Bolj določno: Kako v jezikovni komunikaciji, kot družbeni in politični komunikaciji par cxcllencc, delujejo interesi in uporaba istih besed s strani različnih govorcev lahko pomeni različne zadeve? 1.1. NAMERA IN UČINEK V POLITIČNEM KOMUNICIRANJU Vzemimo nekaj primerov iz sredstev javnega obveščanja v Sloveniji: PRIMER 1: Pod naslovom "Protimanjšinska politika ?" je bilo v Dnevniku dne 30. marca 1991 na strani 4 zapisano: P1 "Jožef Školč, LDS, jc vlado vprašal, ali z vnašanjem merila številčnosti sistematično gradi protimanjšinsko politiko." P2 "Predsednik republiškega izvršnega sveta Lojze Peterle jc Školču odgovoril že na seji, da jc pripravljen pojasniti, kaj je ta vlada za narodne skupnosti doslej naredila. Te nikakor niso prizadete bolj, kot naš narod v celoti, medtem ko jc prejšnji režim nekatere podpiral, nekatere pa podcenjeval. Konjereja jc postala dober konj za napadanje. Če bi jo iz proračuna izpustili, bi bila deležna kritike opozicije, sedaj, ko ji je namenjenega nekaj več denarja, pa Peterle očitke zavrača z besedami: 'Nc jahajte na šibkem konju.'" P3 "O konjereji jc govorila tudi poslanka madžarske narodnosti Marija Pozsonec. Konjska čreda jc namreč po njenih besedah edina pomoč Pomurju iz proračuna. Madžari so dobri konjeniki, dobri gospodarji brez službe, zato seje za konjcnico kljub temu zahvalila." P4 "Jožef Školč je šc naprej trmoglavil, da bi morale narodnosti dobiti več denarja za kulturo, namesto za konje, omenil pa jc tudi žaljivke ministra Capudra in zaplete dr. Rupla z italijansko manjšino. Od Peterleta je zahteval, da se opredeli do manjšin, pri temeljiti razpravi o teh vprašanjih pa vztraja tudi Jože Smole." Pri analizi teh "praktičnih primerov" iz sfere političnega delovanja na Slovenskem v tem letu bom upošteval naslednja izhodišča in predpostavke: IZHODIŠČE: 1. Politiko definiram kot družbeno delovanje, ki se ukvarja z javnimi zadevami oz. z zadevami, ki so v splošnem interesu. PREDPOSTAVKA 1: 2. Najbolj značilna poteza politike je sposobnost kognitivno- komunikativnega delovanja, kot ga definira Juergen Habcrmas. Ta pa je sposobnost racionalnega praktičnega diskurza in koordiniranje družbenega delovanja sploh. PREDPOSTAVKA 2: 3. Tako definirano delovanje jc možno v moderni družbi analizirati z analizo objavljenih izjav, mnenj in stališč politikov o družbenih in političnih zadevah. PREDPOSTAVKA 3: 4. Najbolj jasno se (dis)funkcionalnost oz. (ne)učinkovitost tega delovanja kaže v komunikacijski (jezikovni) praksi, ki jo analiziram kot (ne)koherentnost ((neskladnost) med namero in učinkom v družbenem delovanju. Lahko bi rekli sposobnost premagovanja prepada med normativnim in stvarnim ali, bolj abstraktno, med željami in možnostmi, željo in ciljem. 4. 1. Namero definiram kot smotrno delovanje, ki podlega kognitivno-instrumen-talnim kriterijem veljavnosti. 4. 2. Učinek pa je rezultat namere, ki zadovolji vsem kriterijem veljavnosti in predstavlja dosežek ali presežek z ozirom na dano nalogo. 4. 3. Kriterijev (ne)učinkovitosti političnega delovanja je več. Najpomembnejši pa je (ne)sposobnost responsivnega delovanja. Enostavneje rečeno: Gre za analizo sposobnosti (ne) učinkovitega in odgovornega (kompetentnega) reševanja postavljenih nalog in vprašanj. 1. 2. ANALITIČNI APARAT Pri analizi besedila se bom oprl na izsledke in metodologijo Jucrgena Habcrmasa,1 Staneta Južniča,2 Milorada Pupovca3 in Olge Kunst-Gnamuš.4 "Jezikovna ustaljenost se (...) res zdi zagotovilo ustaljenega reda." (...) "Pogosto gre za rabo paralogizma v jeziku. Jezikovne borbe namreč lahko učinkovito uporabljajo tudi neki "jezik preteklosti" z jasnimi političnimi nameni." (Južnič, 1983:244) V razpravi o jeziku v politiki opredeli S. Južnič še naslednje (dis) funkcijc jezika v evropski zgodovinski tradiciji: - ideološko (jezik elit, kontra-jezik, skrivajoči jezik ipd.), - mitologizacijsko (jezik religije, propagandni jezik, avtoritativni govor, novogovor, zlomisel ipd., ceremonialni jezik, manirizem, frazarjenje ipd.), - retorično, in - stratifikacijsko (jezikovna neenakost, jezikovna manipulacija ipd.) To jc najširši metodološki okvir za analizo besedila, ki ga navajam. V nadaljevanju bom natančneje operacionaliziral predvsem ideološko in mitologizacijsko (dis) funkcijo. 1) Juergen Habcrmas, Theorie des kommunikativen Handclns, Frankfurt am Main, Suhrkamp, 1985, Dritte, durchgesehenc Auflage (Band 1,11). 2) S. Južnič, Lingvistična antropologija, DDU Univerzum, Ljubljana 1983, predvsem str. 239-251. 3) Milorad Pupovac, Namjera i učinak političkog komuniciranja. V: Jezik politike, Zagreb, 1987, str. 103-107. 4) Olga Kunst-Gnamuš, Sporazumevanje med željo, resnico in učinkom, SDRŠP, Ljubljana, 1991. 1. 3. OPERACIONALIZACIJA "Kako reče, dugo je, cijeli svoj radni vijek sudjelovao na raznimpolitičkim sastancima, i za to mu je vrijeme kroz ruke prošlo bezbroj stranica "materijala" i dokumenata. 1 ranije je smatrao i sad smatra (...) da je pri torn izgubio ne sate, dane i mjesece nego godine. Zbog čega ? Pa zbog toga, kako doslovno reče, što je sudjelovao u komunikaciji čijih je 80% obima komunikacijski nepotrebno i suvišno." (Pupovac, 1987:103) M. Pupovac navaja v nadaljevanju naslednje razloge za neučinkovitost političnega delovanja skozi jezik: - prevladovanje splošnih negativnih sodb (predsodkov) o politiki, - močno politizacijo družbenega delovanja: - pregosto stkana mreža političnih subjektov, - predominacija politike nad drugimi sferami družbenega delovanja, - nastajanje družbene identitete individuumov samo skozi politično delovanje; - cilj politike ni prenašanje sporočil, ampak aktivizacija množic, - zožanje sfere družbene komunikacije na politično komuniciranje, - prevladovanje političnega načina govorjenja, katerega smoter ni v tem, kaj govori, ampak v tem, kaj se hoče (želi) doseči z govorom na strani poslušalcev.5 Sklene pa takole: "Poleg kontekstualnih predpostavk sta za politično komunikacijo in za jezik politike bistveni ilokucijska moč6 in perlokucijski učinek, oziroma komunikacijska namera in komunikacijski učinek." (...) -"Ko gre za komunikacijske intcrakcijc v naši politični sferi, jo v največji meri determinirajo (...) kontekstualne predpostavke. Čeprav to raziskovanje nc izčrpa vseh, pa kaže, da jc politična komunikacijska interakcija pri nas razcepljena in tako pri nas obstaja velika interakcijska neenakost. Mnogi so preprosto njen objekt, nekateri pa so iz nje celo izključeni." (Pupovac, 1987: 106; vse prev. avt.) Vprašanje, ki iz tega sledi, je: Kako politiki uresničujejo svoje komunikacijske namere in dosegajo želeni učinek? 1. 4. INTENCIONALNA IN TEORETIČNA ARGUMENTACIJA "V teoriji komunikacije in argumentacije pojmu podatek, resnica in referenca nadrejam pojem subjekt, razcepljen na razne modalitete." (...) "Razčlemba besedil in v njih realiziranih argumentacijškili razmerij razkriva tri modalnosti subjekta izrekanja, subjekt želje, logični subjekt in subjekt, vreden zaupanja." (Kunst-Gnamuš, 1989:125) 5) "To jc tako bez obzira, da li se u političkim govorima nešto govori ili nc, iskazujc neka tvrdnja, obečanje, optužba ili prijetnja; to jc tako i onda kad u njemu nema ništa od ovog, več sc slušaoca naprosto zaokuplja svojom artificijclnošču i prividom punog i važnog kazivanja." (Pupovac, 1987:106) 6) Uporabljam naslednjo definicijo subjekta: "Subjekt v procesu semioze (pomenjenja) ni referenčni predmet, ki bi se z jezikovnim znamenjem neposredno predstavil, ni ontološka kategorija, ampak organizacijsko načelo besedila. Tvori pa se kot učinek diskurzivnih zakonov in njihovih prisil." (H. Parrel, Semiotics and Pragmatics. An Evaluative Comparison of Coceptual Framework. Amsterdam, 1983, str. 107) Pri analizi primerov, ki jih obravnavamo, nas zanimata tako predvsem dve diskur-zivni modaliteti subjekta, intencionalna in spoznavna - gre torej za analizo racionalnosti v govorjenju, ki predpostavlja in tvori logični subjekt, in analizo pragmatičnosti govora, ki predpostavlja in tvori subjekt želje. o 1.4.1. Pravila pragmatične in racionalne argumentacije. V tem okviru trditev, ki upoštevajo pravila argumentacije, ni mogoče več presojati samo s stališča resničnosti kot pogoja veljavnosti, ampak jih presojamo tudi s stališča pragmatične sprejemljivosti. Neresnična trditev ni ne veljavna, niti sprejemljiva, resnična pa jc lahko s stališča različnih pragmatičnih (verovanjskih oz. intencionalnih) predpostavk hkrati sprejemljiva in nesprejemljiva. Ob predpostavki, daje trditev resnična, sc med subjekti želje vzpostavi razlika glede sprejemljivosti argumenta. PRIMER: Nekateri kadijo kljub temu, da je dokazana škodljivost kajenja za zdravje. Resnične trditve pa akterje želja, kot pravi R. NORMAN,y nc morejo prepričati z močjo racionalnc argumentacije oz. s svojo veljavnostjo, ki jamči resnico. Želja torej ne moremo obravnavati s pravili racionalnc argumentacije, kajti želje so nekaj, kar obstaja, jc realno in nc morejo biti niti resnične niti neresnične, so ali pa jih ni. Na tej ravni sc vzpostavi sistem napisanih in nenapisanih etičnih in pravnih norm, ki se ravnajo po pravilu dopustnosti ali nedopustnosti. V potek tega presojanja pa je vpleten pojem namere (razloga ali motiva), ki podlega zakonitostim oblikovanja vrednostnih sodb.10 Namera jc namreč delovanje, ki sprejemljivo govorno dejanje lahko sprevrnc v nesprejemljivega in obratno. PRIMER: Čc otrok krožnik razbije namerno, ga bodo starši obravnavali povsem drugače, kot čc mu je padel na tla po nesreči. Toda, kako dokazati, da je bilo dejanje storjeno s to in ne z drugo namero? Dejstvo je, da različni akterji isto dejanje razlagajo različno. Tako kot naslovnik ne more veljavno sklepati o nameri, tudi govorec svoje namere nc more povsem enoznačno 7) V lingvistiki sc obravnavajo pojmi lokucijc, ilokucijc in pcrlokucijc znotraj ločnice med "konstativi" in "performativi". Medtem ko je (Austin, Predavanja, 'ITie William Jones Lectures, 1976, pogl. VII in VIII.) prvim pripisal deskriptivno funkcijo, pa naj bi performativi hkrati tudi "izvršili" akcijo, ki jo opisujejo. Pri Austinu gre za razlikovanje treh "vidikov" ali razsežnosti govornih dejanj: lokucijo, ilokucijo in pcrlokucijo. Lokucija sc nanaša na zvočne artikulacije in sintaktične vezave prvin jezikovnega izraza; ilokucijska dejanja so dejanja, storjena v govoru (ang. in saying); pcrlokucijska pa so storjena s pomočjo govora (ang. by saying). Ilokucijska moč jc torej moč besed in se nahaja znotraj govora, s katerim ukazujemo, svarimo, svetujemo, informiramo ipd. Pcrlukcijsko dejanje pa s pomočjo govora sproža učinek (ang. cffcct) v zunajjezikovnih pojavih: nekoga prepričamo, presenetimo, zavedemo ipd. (Austin, 1976, str. 109-130). 8) O tem glej podrobneje v: O. Ducrot, Argumentacija in argumentativni toposi. Problemi - Razprave, (1989)1, str. 6. 9) R. Norman, Reasons for Actions, New York, 1971, str. 63. 10) Vrednostne sodbe podlegajo naslednjim zakonitostim: - enostavni ekspresiji, - zasebni oz. intimni senzibilnosti, - osebni prizadetosti, iz katere nastaja potreba po izražanju, - normativnosti, - spoštovanju vrednostnega standarda neke kulture, - jezikovno-kulturnemu oz. nacionalnemu standardu. predstaviti kot iskrenost na primer. Tu imamo, poleg drugih komunikacijskih zagat, opravka z vprašanjem zaupanja v medsebojnem komuniciranju. Še posebej kadar gre za razčlembo političnih besedil, se pokaže, da so različna poimenovanja razlogov in namer v govorjenju izraz razlik med akterji, razlik med njihovimi realnimi interesi -prikazujejo pa se, kot da predstavljajo resnico o neki referenci. To je vedno poskus, predstaviti lastno željo v podobi resnicc o referenčnem dejanju in/ali njegovem storilcu. Če akterju uspe lastno intencionalno razlago referenčnega okvira uveljaviti kot edino mogočo in kot resnično, ta poskus tudi uspe, pa čeprav gre za prevaro, laž, podtikanje ali celo diskvalifikacijo sogovornika. V našem primeru gre prav za to. 1.4.2. Načelo sprejemljivosti in načelo veljavnosti Kaj se dogaja v besedilu iz našega primera? Komunikacija ima 4 logična stanja (K1-K4) in jo pojasnjujem v tem zaporedju. KI: Jožef Školč sprašuje in trdi. J. Š. sprašuje vlado. J. Š. sprašuje o merilu številčnosti. J. Š. trdi, da je merilo številčnosti izraz protimanjšinske politike. K2: L. P. predsednik vlade mu odgovarja. L. P. pojasnjuje, "je pripravljen pojasniti" politiko vlade do manjšin. L. P. trdi, da manjšine niso bolj prizadete kot narod v ccloti. L. P. trdi, daje prejšnji režim nekatere podpiral, druge podcenjeval. L. P. trdi, da je konjereja konj za napadanje. L. P. svetuje: "Nc jahajte na šibkem konju." K3: M. P. predstavnica manjšin tudi govori o konjereji. M. P. trdi, daje konjska čreda edina pomoč Pomurju iz proračuna. M. P. trdi, da so Madžari "dobri konjeniki" in "dobri gospodarji brez službe". M. P. se zahvali za konjenico. K4: J. Š. trmoglavi. J. Š. trdi, da bi morale narodnosti dobiti več denarja. J. Š. trdi, da bi morale dobiti narodnosti več denarja za kulturo, namesto za konje. J. Š. trdi, daje minister žaljiv in se dr. Rupel zapleta z manjšino. J. Š. od L. P. zahteva, da "sc opredeli do manjšin". Dogaja se naslednje: 1. Refrcnčni okvir "politike do manjšin", ki ni vnaprej intencionalno in vrednostno obremenjen, različni udeleženci različno poimenujejo. 2. J. Š. ga poimenuje kot "izraz protimanjšinske politike". L. P. pojasnjuje "vladno politiko do manjšin". M. P. "govori o konjereji". 3. J. Š. obenem sprašuje in trdi. L. P. pojasnjuje, ne odgovarja na vprašanje, ampak trditvi postavi nasprotne trditve. M. P. postavlja nasprotne trditve L. P.-ju. 4. Referenčni okvir diskurza se spremeni iz "politike do manjšin" v "zahtevo po opredelitvi predsednika vlade" in "govor o konjereji." Sklepi: 1. Polemični boj se ne ukvarja z vprašanjem resnice, ni racionalen ampak pragmatičen. 2. J. Š. vztraja pri svoji kvalifikaciji "številčnosti", pri čemer prizadeti niso ovrgli resničnosti trditve. 3. Celotna argumentacija se dogaja znotraj pomena uporabljenih poimenovanj, pri čemer isto dejanskost udeleženci poimenujejo različno. Argumentacija pa se dogaja tudi zunaj pomena: Dvakrat se refrenčni okvir spremeni: v vprašanje opredelitve in v vprašanje konjereje. 4. V komunikaciji se spreminjata tako denotativni pomen, ki udeleženec povezuje z refrenčnim okvirom, kot tudi konotativni pomen, ko refrenčni okvir različno razlaga. Spremeni pa se tudi referativni pomen, ko udeleženci dvakrat izskočijo iz pomenskega okvira. 5. Vrednotenje, ki bi se izteklo v (ne) sprejemljivost ali v (ne)veljavnost postavljenih trditev in vprašanj, se tako sploh ne razvije. Udeleženci komunikacije se medsebojno komunikacijsko ovirajo oz. blokirajo. 6. Njihovih izjav tako nc moremo preverjati niti v smeri resnično-neresnično, niti v smereh dopustno-nedopustno, dobro- slabo, sprcjcmljivo-nesprcjemljivo ipd. 7. Kot jc razvidno, lahko preverjanje poteka le v smeri kvalifikacija-diskvalifikacija. Eni trditvi sc nasproti postavlja druga, vprašanje pa ostaja nerešeno. Medtem ko L. P. trdi, da "manjšine niso bolj prizadete kot narod v celoti", J. Š. trdi, da manjšine "potrebujejo več denarja", M.P. pa celo "daje konjska čreda edina pomoč manjšinam." 8. Iz takšnega razgovora lahko sledi le nesmiseln sklep, da je bolje poskrbljeno za konje kot za manjšine, če se omejim samo na to špekulacijo. 1. 5. KAJ SO NAMERE IN KAKŠNI SO UČINKI Opraviti imamo z zgledom pragmatične argumentacije. Ugotovimo lahko: 1. Da se ta dogaja tako v območju učinkov, ki izhajajo iz namer udclcžcncev komunikacije, kot tudi izven območja namer in učinkov, kar povzroča dodatne namere, dodatne in cclo nasprotne učinke od nameravanih. Dokazujemo lahko tudi, da je komunikacija cclo zlonamerna. 2. Responsivno delovanje, ki zavezuje udeležence diskurza, glede na mesto, s katerega govorijo, se sploh nc sproži. Zamenja ga diskurz privatne intcncionalnosti govorcev, ki ne nastopajo kot javne, ampak privatne osebe. 3. Posledica tega je, da nc nastaja niti socialna, kaj šele politična situacija iz katere bi izhajali možni učinki komunikacije. Razvijajo se monologi namesto dialogov. 4. Udelcženci nc nastopajo niti kot logični subjekti, niti kot subjekti, vredni zaupanja, ampak kot subjekti želje, ki skušajo z izbiro poimenovanj in njihovega pomenskega učinka na željo drugega posplošiti svoj interesni položaj. Obnašajo sc kot otroci v peskovniku. 5. Udeleženci diskurza v našem primeru podlegajo kriterijem dramaturškega delovanja," kot bi rekel Habcrmas. Njihova naloga jc, da igrajo vloge, ki so jim bile 11) Pojem dramaturškega delovanja lahko izvedemo iz gledališke predstave, ki se odvija v skladu z naprej napisano dramaturgijo. Izhaja iz tega, da posameznik drugače predstavlja sebe kot pa svojo dejavnost -posameznik jc igralec vloge. V politiki se, tako kot na odru, predstavlja posameznik v preobleki nekega drugega karakterja. Dramaturško delovanje ima poteze strateškega delovanja, saj mora posameznik svojo vlogo načrtovati tako v odnosu do drugih akterjev, kot tudi do publike oz. javnosti, kar velja za politične igralce. zaupane. Vendar s svojim delovanjem ne zadostijo niti kriterijem vrednostne, niti kriterijem kognitivno-instrumentalne racionalnosti, kaj šele kriterijem dramaturškega delovanja. 1.5.1. Subjekti želje Kako pa se izogniti takšni iracionalnosti, ki zapade ideološkemu in mitološkemu diskurzu? "Subjekt želje je treba izriniti po poti, po kateri se ta v potek argumentacije prikrade. Dejali smo, da je vgrajen v možnost izbirnega poimenovanja iste referenčne dejanskosti in se naseljuje v konotativne pomenske plasti, ki vsebujejo sled intencionalne interpretacije in posledični čustveni naboj, ki cilja v prepričanja, želje in verovanja. In prav ta, za vzpostavitev racionalne argumentacije in logičnega subjekta potreben rez opravi znanstveni govor v razmerju do vsakdanje govorice." (Kunst-Gnamuš, 1989:130) V socialnih, predvsem pa političnih situacijah je tako potrebno vsakdanji govor nadomestiti z umetnim govorom, ki mora izpolnjevati vsaj naslednje pogoje: a) definirati je potrebno pomene in namere v komunikaciji, b) zagotoviti je potrebno proceduralna pravila, ki bodo omogočala ureditev pomenskih izpeljav v vsaki dani socialni inše posebej politični situaciji. Najprej jc seveda treba kaj imeti povedati. c) ko jc referenčni okvir določen, ga ni mogoče poljubno spreminjati, d) predmeti, s katerimi sc ukvarjajo akterji političnega diskurza niso "naravni" ali samoumevni, ampak podlegajo predpostavkam formalne in neformalne logike, proceduralnim in ncproceduralnim pravilom komuniciranja. Kar je pomembno in kar ni pomembno, jc odvisno od prej določenega referenčnega okvira. e) Nove vsebine in oblike komunikacije je možno vnašati v referenčni okvir le na osnovi njihove (nc) skladnosti s predpostavkami, na katerih ta okvir stoji. 0 zagotoviti je potrebno neobčutljivost argumcntacijskcga pravila za željo, ki se preverja s sklepanjem udeležencev diskurza ne glede na njihove razlike v pričakovanjih in željah. g) Vdor želje se kaže v kršitvah logičnih pravil in pomenskih konvencij. Da bi govorec dosegel racionalnost, sc mora odreči iracionalnosti vsakdanje govorice, zavezane zakonu želje, pragmatičnim argumcntacijskim pravilom, ki spenjajo svetove naključno oblikovanih in z vseh vetrov prinesenih prepričanj in verovanj z rcfcrcnco. Odpovedati se mora načelom ugodja in zakonom želje. h) Svobodno izbiro poimenovanj tako nadomestimo z umetno, na novo nastalo govorico, ki pomene natančno in nedvoumno definira. Tako pa zameji tudi vdor subjektovih želja in namer, ki niso del referenčnega okvira. Govorca zameji tako, da izrekanje novih propozicij podredi semantičnim in logičnim pravilom - prisili komuniciranja. S tem pa se v teoriji komunikativnega delovanja vzpostavijo možnosti za racionalen diskurz na najnižji ravni, kjer vsa pravila decentriranega komuniciranja še ne delujejo. Za uspeh političnega komuniciranja jc potrebno upoštevati vsa pravila komunikativnega delovanja,12 saj sfero politike ne zaznamujejo le kompromis, konsens, procedura ipd., pač pa tudi vsakdanje (spo) razumevanje v okviru življenjskega sveta neke družbe. 12) Pojem komunikativnega delovanja opredeljujejo pravila: - diskur/.ivncga razreševanja veljavnih trditev oz. pravila diskurzivne racionalnosti, - decentriranega razumevanja sveta, kjer delujoči sprejemajo formalni koncept sveta. 2. 0. DRAMATURŠKO DELOVANJE Če so za racionalno delovanje potrebne normativno pravilne teorije in pozitiven odnos do njih, potem velja za politično delovanje pravilo, da sc jc treba naučiti dramaturškega delovanja, siccr ne na gledališkem odru, pač pa v vsakdanjem občevanju. Drugače se znajdemo v območju plemenskega načina odločanja, kjer plemenski vrači rešujejo vsakdanje probleme s pomočjo magičnih besed in urokov. 3 M. Weber1 je v svojih delih modernizacijo opisal kot družbeno racionalizacijo, v kateri so se kapitalistična podjetja vzpostavila na načelih racionalnega gospodarskega delovanja; moderna država pa na načelih racionalnega upravljanja. Obe sferi sta sc torej vzpostavili na tipu smotrnega delovanja. Šele po renesansi jc Evropa na tem področju prevzela prvenstvo. Na dlani je, da potenciala racionalnosti nc moremo raziskovati z vidika etične, ampak kognitivne racionalnosti. Potemtakem je tudi jasno, da sc sodobni procesi družbene racionalizacijc niso mogli sprožiti prej, preden ni tudi v vsakdanjem življenju prevladala kognitivna nad etično racionalnostjo. Tako npr. nc Kitajci, nc stari Grki, niti ne Evropejci srednjega veka, niso mogli denimo, matematike, empiričnega naravoslovnega opazovanja in eksperimentov povezati na tak način, da bi ta spoznanja takoj prinesla tudi povsem nova stališča oz. predstave o svetu. Dokler sc ni uveljavil način mišljenja, kije vodil k objektivnemu prisvajanju sveta, torej teoretični način mišljenja, in sc povezal s povsem praktičnimi potrebami določene družbene oblike življenja, sc tudi svetovni nazor v modernem pomenu besede ni mogel oblikovati. Habcrmas v tem pogledu razkriva štiri zgodovinske "miselne oblike", ki si sledijo, če procesc opazujemo z vidika družbene racionalizacije: OSNOVNA RAZMERJA (STALIŠČA) DO SVETA Poti iskanj svetega oz. Aktivno Pasivno zavesti o svetu Askeza oz. Mistika oz. Ovrednotenje sveta v celoti Vita aetiva Vita contcmplativa Zanikanje sveta Prisvajanje sveta: Židovstvo/ Krščanstvo Beg od sveta: Hinduizcm Potrditev sveta Prilagajanje svetu: Konfucionizem Svetovni nazor: Grška metafizika Vir: Habcrmas, str. 293. 13) Seveda so npr. v antropologiji stvari že dokaj razčiščene in raziskane. Navajam značilen primer za to: "Pierre Clastrcs jc zabeležil naravnost klasične primere moči besede, ko nam jc narisal politiko med Gvajaki, južnoameriškimi Indijanci. Sami sebe imenujejo Ašc, kar pomeni "osebe". Aši imajo poglavatja in to je vodja, ki "ima besedo", jc tako rekoč "mojster besede". Maurice Lecnhardt jc opisal Mclanezijce v Tihem Oceanu. Takole pravi: 'Poglavarje beseda klana. Ta definicija ni moja. Dal mi jo je avtentični poglavar... Beseda poglavarja sc uveljavi vsakokrat, ko jc v klanu treba poudariti globok pomen nekega dejanja in izraziti občutke vseh.. Šef in beseda sta eno in isto."(S. Južnič, Lingvistična antropologija, str. 240) 14) Max Weber, Protestantska etika in duh kapitalizma. Veselin Masleša, Sarajevo, 1968. V odvisnosti od razsežnosti racionalizacije, ali jc ta pretežno kognitivna, normativna, etična, ekspresivna in podobno, in razvoja stališč do sveta, pa se lahko potem tudi empirično- metodološko meri ali oceni racionalizacijski potcncial posameznih političnih izjav. Z analizo tega, ali npr. v stališčih politikov prevladujejo moralno-ctična, kognitiv-no-instrumcntalna, kognitivno- komunikativna, ekspresivna ali kaka druga stališča, lahko na zgoraj opisan način izmerimo racionalizacijski potcncial akterjev političnega delovanja v neki družbi. Šc bolj konkretno in mikrosociološko bi se dalo takšno analizo opraviti na osnovi naslednjega modela: Moderne strukture zavesti, kot npr. kognitivne, normativne in ekspresivne, ki so izšle iz proccsov racionalizacije predstav o svetu, namreč nastajajo kot interne smiselne zveze, ki se oblikujejo kot formalni pojmi oz. zavest o soobstoju objektivnega, socialncga in subjektivnega sveta. Ta proces pa vodi k oblikovanju osnovnih stališč (nem. Grun-deinstcllungcn) do kognitivno ali moralično opredmetenega zunanjega in subjek-tiviranega notranjega sveta. Tako razlikujemo objektivna stališča do procesov v zunanji naravi, normativna oz. kritična stališča do legitimnega družbenega reda in ekspresivna stališča do subjektivitet notranje narave delujočega. Strukture, ki ustrezajo Moderni, v smislu Piagctovega decentriranega razumevanja sveta,15 nam dajo vedeti, da lahko delujoči in spoznavajoči zavzemajo različna osnovna stališča do sestavin istega sveta. In tu jc kavcij, čc smem tako reči. Rešitev za empirično analizo teh procesov, ki jo ponuja Habcrmas, se nahaja v kombiniranju analize osnovnih stališč in formalnih zamisli o svetu, na osnovi katere lahko izvedemo v modelu devet (9) fundamentalnih razmerij do sveta, ki jih lahko nadalje operacionaliziramo: MODEL 1: FORMALNO PRAGMATIČNA RAZMERJA DO SVETA (Racionalizacija razmerij ljudi do različnih vrednostnih sfer) Svetovi Osnovna stališča I. Objektivni II. Socialni III. Subjektivni 1. Objeklivirana kognitivno kognitivno instrumentalno strateško objektiviran odnos do sebe 2. Normativna moralično estetski odnos do neobjektivi-ranega okolja obligatorno ccnzunran, uradniški odnos do sebe 3. Ekspresivna igranje vloge smiselno-spontan odnos do sebe Vir: Habcrmas, str. 324 15) Pojem dcccntrirancga razumevanja sveta je utemeljil Jean Piagct na osnovi naslednje ugotovitve spoznavne teorije: "V družbeni kooperaciji sc povezujeta dve vrsti medsebojnega učinkovanja: Učinkovanje s Ideološkim delovanjem "med subjekti in objekti" in učinkovanje s komunikativnim delovanjem "med enimi in drugimi subjekti" (Jean Piagct: Die Entwicklung der Erkennens III., Stuttgart, 1973,str. 140,190). Evidcntno je, pravi, da medsebojni razgovor spremeni oba, ju razsredišči ali dccentrira. 3. 0. JAVNOST IN PREDSTAVNIŠKA DEMOKRACIJA Na tem mestu ne morem razdelati celotne sistematike, ki jo ponuja predstavljeni model za analizo jezika v politiki. Zadovoljiti se bom moral z analizo formalno-prag-matičnih enot, kakršne so oblike izjav oz. stališča, ki so zgoraj predstavljena, in jih povezati z analizo orientacij16 iz slovenskega parlamenta: 2. 1. Stopnjo razširjenosti in intenzivnosti kognitivno instrumentalnih stališč do sveta lahko raziščemo z analizo izjav oz. mnenj o/v politiki, analizo razširjenosti inštrumentalncga delovanja v družbi, npr. z analizo (ne)dclovanja tržnih mehanizmov, (pred)industrijskega načina proizvodnje ipd... 2. 2. Stopnjo "razvitosti" kognitivno-strateških stališč raziskujemo z ugotavljanjem (ne)smotrnega tipa socialncga delovanja. 1. 2. (Ne) obligatorna stališča z razvitostjo normativno- regulativnega delovanja v družbi. 3. 2. Igranje vlog z (nc)razvitostjo družbenega delovanja dramaturškega ali samopredstavitvenega tipa. 1. 3. (Ne)objcktiviran odnos do sebe z razvitostjo (nc)utilitarističnc etike. 2.3. (Ne)cenzuriran odnos lahko ilustriramo s fenomeni Nad-Jaza, kakršen jc npr. občutek krivde; prav tako pa npr. z obrambnimi mehanizmi. 3.3. Smisclno-spontan odnos lahko npr. analiziramo s prisotnostjo afektivnih izjav, libidinoznih nagibov, kreativnih opravil itd... 3. l.(Ne)estetski odnos do neobjektiviranega okolja lahko raziščemo z analizo trivialnih umetniških del, fenomenov, povezanih s stilom sploh, npr. z analizo propagandnih sporočil v medijih ipd., pa tudi z npr. analizo naravoslovnih in družboslovnih teorij z ozirom na naziranja o naravi (nem. Naturanschaung) ipd. Najtežje jc gotovo zajeti formalno-pragmatičnc odnose moralno-praktičnega tipa, kot so npr. bratstvo, mistična izročila, tabuji oz. sploh razmerja, ki so šc "začarana" oz. so del antropomorfizacijc svete ali posvetne narave. Takšnih pa jc največ npr. v tradicionalnih družbah oz. kulturah. Uporaba tega modela nam da naslednji analitični rezultat: 1. Odsotnost kognitivno-instrumcntalncga delovanja akterjev "slovenske pomladi" kaže na slabo razvito družbeno strukturo in temu ustrezno nadgradnjo. 2. Razvit je nesmotern tip socialncga in političnega komuniciranja. 3. Nerazvito jc normativno-regulativno delovanje in komuniciranje v politiki. 4. Nerazvita jc "scenografija" igranja vlog, zato igralci/politiki nc znajo besedil, kaj šele, da bi se učili dramaturgije. 5. Razvit je neobjektiviran odnos do sebe, kjer katoliška etika šc vedno duši protestantsko. Čas je v politiki nepomemben, saj ga nadomešča položaj akterjev. Utilitarnost trpi na račun bogaboječnosti in 80% časa gre v nič. 6. Akterji imajo cenzuriran odnos do sebe, kar krepi njihov občutek krivde. Razvijajo sc obrambni mehanizmi "bega pred svobodo". 16) Orientacije so konstitucns načelnega odnosa do politike. Ko govorimo o usmeritvah, mislimo na orientacije, kakor jih razume Christian Bay, kateremu usmeritev pomeni zbir posameznikovih staliSč, verovanj, mnenj, vrednot in prcdispozicij za politično delovanje. Več o tem: Christian Bay, Human Development and Political Orientations, Notes Toward a Science of Political Education, Florida, 1969, str. 4. 7. Ker sc njihovo komuniciranje medsebojno blokira, sc perpetuirajo med njimi formalno-pragmatična razmerja moralno-prakličncga tipa, ki so še del "začaranega" sveta in njegove antropomorfizacije. Tradicionalnost v političnem komuniciranju blokira moderen način govora. Politika in oblast je stvar nasledstva, ne pa funkcija javnosti. 3. 1. TIPOLOGIJA POLITIČNEGA DELOVANJA Zgoraj predstavljeni analitični model seveda ni uporaben samo za analizo jezika v politiki, vendar ga lahko s pridom uporabljamo prav tu, če privzamemo, da imata prav politika in kultura velik racionalizacijski potencial za družbo. Elaboracija pa ne ostaja lc na makrosociološkcm oz. filozofskem nivoju, pač pa se v loku spušča tudi k mikrosociološkim in sociolingivističnim vprašanjem. Tako racionalizacijski potcncial jezika v politiki merimo tudi na naslednji način: MODEL 2: TIPOLOGIJA DELOVANJA Tipi delovanja po stopnjah Sestavine delovanja pripadajoče racionalnosti Sredstva Smotri Vrednote Učinki Smotrno + + + + Vrednostno + + + - Afektuclno -f + - Tradicionalno + - - - Vir: Habcrmas, str. 381. Čc je v preteklosti vladar hotel doseči blaginjo zase in za svoje podanike, jc vprašal za mnenje ljudstvo, kakšno vladavino si želi. Ta navada jc ostala do današnjih dni. Z merjenjem javnega mnenja pa jc moč dobiti tudi neodvisne occnc o tem, kako bi odločila javnost, če bi odločala neposredno. Prav s kalkulacijo sredstev, smotrov, vrednot in učinkov sc mora ukvarjati politična oblast potem, ko zve za javno mnenje o neki zadevi. Pa poglejmo šc s tega zornega kota. PRIMER 1: Na vprašanje: Kako naj bo sprejeta nova slovenska ustava?, so respondenti odgovorili takole: SPREJEM USTAVE Parlament, 51% — X Parlament, 2/3 - 14 10 Referendum K Ne vem — 68 T T i 0 10 20 30 40 50 60 70 80 V odstotkih VIR: IN, (1990) 27, str.ll PRIMER 2: Na vprašanje: Ali menite, da mora biti v novi slovenski ustavi biti zapisan člen, da je Slovenija demilitarizirana država - brez armade?, pa javnost odgovarja: DEMILITARIZACIJA Da - r Ne - XI Ne vem — 17 35 48 -1-1-1- 0 10 20 30 40 50 60 M V odstotkih VIR: IN, (1990) 27, str.ll Demokratično načelo soglasja oz. privolitve narekuje, da mora vsaka oblast spoštovati glas ljudstva - vox populi, vox dei - posebej še, ko gre za strateška in obligatorna vprašanja neke države. Državljani so se v našem primeru z 68 % večino opredelili za referendumski način odločanja o ustavi slovenske države, ustava pa je bila decembra 1991 sprejela v skupščini, brez referenduma. Večina (48%) se je opredelila za državo brez armade, ustava pa govori o državi z organizirano vojsko. Analitični status nekega mnenja oz. trditve se v ničemer ne spremeni, čc jc podprt z načelom številčnosti, kot jc to primer pri merjenju javnega mnenja. Velja naslednje pravilo: Večji je relativni delež tistih, ki so za določeno trditev, bolj jc ta trditev sprejemljiva. Dejstvo je, da se iracionalen, neučinkovit in nesmotern tip komuniciranja, ki ga razkrivamo v parlamentarnem diskurzu, ponovi v komuniciranju z javnostjo. Medtem ko se javnost večinsko opredeljuje za referendum in za državo brez armade, se oblast neargumentirano odloči drugače. Z vidika analize namer in učinkov sc pojavi isti obrazcc komuniciranja, kjer sc zaradi želja udeležencev komuniciranje blokira in sc namere sprevračajo v nasprotne učinke. Takšno komuniciranje oncsposablja udcležcnce diskurzov, da bi sc oblikovali kot logični subjekti, ki bi izkoristili racionalizacijski potencial, ki jim ga nudi procedura moderne države. Proccs racionalizacije delovanja sc sploh ne sproži, ker akterji političnega življenja nc uporabljajo niti sredstev, ki so jim na voljo. Rečemo lahko, da kontemplativni življenjski stil nadomešča aktivnega in tradicionalen način delovanja zmaguje nad modernim. Tako npr. pretežna prisotnost nesmotrnega delovanja v politiki govori o tem, da ima politični sistem nizek racionalizacijski potcncial in posredno tudi nedemokratično oblast. Pretežno vrednostna orientiranost politikov nam govori o primanjkljajih, ki nastajajo pri učinkih političnega delovanja, kar neposredno dokazuje naša analiza. Pretežno afektuclna naravnanost pa o tem, da so v politiki poleg učinkov vprašljive tudi vrednote. Tradicionalna naravnanost pa nas prepričuje o tem, daje politika povsem izgubila stik z realnostjo in razpolaga le še s sredstvi in navadami, ki nc dosegajo nobenega učinka več, ne smotra, nc vrednote. 4. 0. SKLEPNO RAZMIŠLJANJE Namesto objcktivacije, subjcktivacije, socializacije in individuacije interesov se plehko politizira in politični prostor spreminja v mesto, kjer nastaja in se etablira podložniška in tradicionalna politična kultura, izrivajo pa se značajske poteze moderne in predstavniško-demokratične politične kulture. Država postaja ujetnik politične elite, ki se nc legitimira več s sposobnostjo koordiniranega, kooperativnega in komunikativnega delovanja, pač pa z uzurpiranjem oblasti in avtoritarno držo. Ker sc proccsi subjektivacijc v medsebojnem komuniciranju sploh nc sprožijo, je ogroženo samo nastajanje prostora politike, kot urejanja skupnih zadev, učinkovitega upravljanja ipd... Ker udclcženci komuniciranja nc ločijo med formalnimi sestavinami sveta: socialnimi, subjektivnimi, objektivnimi, jih zato preplavi "objektivnost" oz. "realnost sama", s katero se ukvarjajo. Paradoks pa je v tem, da se sami tega niti ne zavedajo. Politično dogajanje se tako ves čas odvija na dveh ravneh "psevdorealnosti": - nezavedni ravni, ko so udeleženci prepričani, da delujejo v realnosti, seje pa šele poskušajo zavesti; - zavedni ravni, ko spoznajo nezmožnost delovanja, vendar nc kot lastno (Ego) nesposobnost delovanja v objektivnem svetu, ampak kot posledico subjektivnega delovanja (nagajanja) Drugega (Altcr-ego). Za udcležcncc je svet še vedno začaran v Toenniesovi "Gemcinschaft". Subjekt in objekt v procesu komuniciranja nc nastopata kot (raz) ločeni sferi, pač pa sta med sabo pomešana tako, da se samo zdi, da so udeleženci diskurza subjekti, ki se (spo) razumevajo, dejansko pa so objekti medsebojne jezikovne in politične manipulacije. Udeleženci sc medsebojno niti ne prepoznajo niti ne priznajo za subjekte; šc več, takšnega prepoznavanja niti niso sposobni. Subjektivno, torej tudi politično, socialno in objektivno dogajanje sc končno vrši za hrbti udeležencev komuniciranja. VIRI IN LITERA TURA: Adorno T.W. (1975): Negativna dialektika, Ljubljana. Austin G.(1976): The William Jones Lecture, Cambridge. Bernstein Basil (1981): Društvena klasa, jezik i socializacija. Argumenti, (4). Djordjevič Toma (1988): Komunikacija i vlast, Prilog kritici političke komunikacije. Beograd, Mladost. Garramone Gina M., Atkin Charles K., (1986): Mass Communication and Political Socialization: Specifying the Effects. Political Quarterly, 50 (1). Habcrmas Juergen (1985): Theorie des kommunikativen I landclns, Frankfurt am Main, Suhrkamp -Dritte, durchgcsehcne Auflagc (Band I,II). Hribar Tine (1983): Rcsnica o resnici, Znamenja, Maribor. Inič Slobodan, (1977): Jezik i politika (Prilog kritici političke kulture gradjanskog društva) Kulturni radnik, 30(6). Južnič Stane (1983): Lingvistična antropologija, DDU Univcrzum, Ljubljana. Južnič Stane (1989): Politična kultura. Obzoija, Maribor. Kecmanovič Nenad (1986): Politika u kritičkom ogledalu, Beograd, Istraživačko-izdavački centar SSO Srbije. Kunst-Gnamuš Olga, (1989): Argumentacija med subjektom želje in logičnim subjektom. Filozofski vestnik, (2) str. 125-133. Luhmann Niklas (1978-1981): Soziologischc Aufklaerung (I-III), Opladcn. Narr Wolf-Dieter, (1980): Das Ende der Persocnlichkeit. Leviathan, (1). Riesman David (1969): Usamljena gomila, Beograd, 1969. Škriljan Dubravko ct. al.(1987): Jezik politike, D. GK SKH, Zagreb. Weber Max (1968): Protestantska etika in duh kapitalizma, Veselin Maslcša, Sarajevo. Žižek Slavoj (1983): Zgodovina in nezavedno, CZ, Ljubljana. O sprejemanju (ponotranjanju) informativnih sestavin (demokratične) politične kulture ALOJZIJA ŽIDAN POVZETEK V prispevku je govor o sprejemanju (ponotranjanju) informativnih sestavin (demokratične) politične kulture. Avtorica si zastavlja vprašanja: kaj vse je tvorec (tvorka) politične kulture? Kako posameznik sprejema (ponotranja) zelo raznotere sestavine tega kompleksnega dndbenega pojava? Kateri pogoji morajo biti izpolnjeni, da je sprejem učinkovit? ABSTRACT THE RECEPTION (INTERNALIZATION) OF INFORMATIONAL ELEMENTS FOUND IN A (DEMOCRATIC) POLITICAL CULTURE The contribution deals with the reception (internalization) of the infonnational elements found in a (democratic) political culture. The author deals with the following questions: What are the elements which fonn a political culture? How does the individual receive (internalize) the extremely diverse elements of this complex social phenomenon? What are the conditions which must be fulfilled to ensure effective reception ? 1. UVOD Trditi jc mogoče, da je za posameznikovo politično vedenje in ravnanje osvajanje sestavin (demokratične) politične kulture zelo velikega pomena. Prav zaradi izrečenega se zastavljajo vprašanja kot: kaj vse jc tvorcc (tvorka) politične kulture? Kako posameznik sprejema (ponotranja) zelo raznotere sestavine tega kompleksnega družbenega pojava? Sc predvsem tiste, ki jim pravimo informacije. Torej sestavine, ki so neobhodne tvorke človekove sleherne politične kulture. Tudi, kot smo že dejali, demokratične. Pridobitev le-te pa nam jc v sedanjem času šc kako potrebna. 2. O INFORMACIJAH KOT OBLIKOVALKAH ČLOVEKOVE (DEMOKRATIČNE) POLITIČNE KULTURE Na vprašanje, kaj vse jc tvorec (tvorka) človekove politične kulture, ni preprosto odgovoriti. In to zaradi dejstva, ker so sestavine tega pojava zelo različne. Prav zaradi tega pravi dr. Stane Južnič: "Tako je torej konccpt politične kulture močno vseobsežen, ko gre za odnos do politike in političnega, za politično vedenje vsake vrste in tudi za način sodelovanja v politiki, ki ima lahko močno raznotere oblike in podobe. Upoštevati pa jc tudi treba, da je posameznikovo osvajanje močno vseobsežnih sestavin politične kulture zelo različno, specifično, vedno subjektivno potekajoče. Ne da bi sodili, da bomo v nadaljevanju opozorili prav na vse sestavine, ki tvorijo pojav, imenovan politična kultura, želimo vendarle opozoriti na bistvene. Na tiste, ki so za ta pojav še posebej značilne. Opozorimo, da o vprašanju, kaj vse pravzaprav sodi v politično kulturo, ne obstaja neko enotno mnenje. Da jc temu tako, ni presenetljivo, saj smo že poudarili, da je sestavin politične kulture zelo veliko. Preučevalca politično socializacijskcga procesa Richard E. Dawson in Kenneth Prewitt2 jih naštevata kot: Politične tradicije in ljudske junake; Duh javnih ustanov; Politične strasti državljanov; Cilje, kijih oblikuje politična ideologija; Formalna in neformalna pravila politične igre; Stereotipe, Politični slog; Politična razpoloženja; Naglase v političnih odnosih; Smisel za to, kaj je politično in kaj ni. Do razhajanj v pogledih na sestavine politične kulture zlasti prihaja zaradi obstoječega "ožjega" ter "širšega" razumevanja tega pojava. Toda, "individualno psihološki vidiki morajo biti upoštevani in v tem smislu smo dajali primerne poudarke socializaciji in in kulturaciji posameznika, nc smemo pa nikoli pozabiti "skupinskih" razsežij in pojavne oblike politične kulture.3 Bodisi tako. Sestavine, ki pa so za pojav, politično kulturo, še posebej značilne, značilne v pomenu, da predstavljajo njen temeljni tvorni del, jc mogoče doreči kot, vrednote, ideje, verovanja, ideologije, interese, kriterije, presoje in stališča. Elementarno sestavino vseh teh navedenih temeljnih sestavin politično kulturnega pojava pa je mogoče (po)imcnovati informacija. Dejstvo je, da je v današnjem času "človek obkrožen s številnimi, največkrat neurejenimi in neizbranimi informacijami, ki odločilno vplivajo na njegov osebni in družbeni položaj. Silijo ga v zahtevne vrednostne in celo eksistenčne položaje, ko mora sam presojati in sc hitro znajti ter odločati. Kompleksnost tehnološkega razvoja dodatno zapleta njegov pospešeni tehnološki ritem.4 t Dr. Južnič Stane, Politična kultura, Založba Obzotja, Maribor, 1989, str. 207. 2 Navedena misleca sta razvijalca določitve politične socializacije, katera je vscbovalka tako imenovanega "mikro" ter "makro" aspekta. Povedano določneje: po njunem mnenju je treba razlikovati potek politične socializacije na dveh medsebojno povezanih, komplementarnih ravneh. In sicer: na individualni ter družbeni. Na individualni ravni sc potekajoči proces politične socializacijc izraža kot proces posameznikovega učenja, v katerem si le-ta oblikuje svojo osebno politično identiteto. Na družbeni ravni pa sc tovrstni proccs izraža kot proces kulturne transmisije, ki tudi vpliva na oblikovanje politične osebnostne identitete. 3 Dr. Južnič Stane, Politična kultura, Obzorja, Maribor, 1989, str. 208. 4 Dr. Strmčnik France, Socializacijske, pcrsonifikacijskc in kvalifikacijske dileme naše enotne osnovne šole, Sodobna pedagogika, Ljubljana, let. 1989, štev. 1-2, str. 5. Informacijo (tako politične kot obče) kot oblikovalke svoje (demokratične) politične kulture sprejema človek iz različnih medijev, po različnih kanalih, ter na različne načine. Današnji, izredno intenzivni informacijski razvoj kar zasipava človeka z množico spoznanj, informacij, katere mora lc-ta nenehno vrednotiti. Skratka, jim odmerjati (presojati) ustrezno mesto v strukturi svoje osebnosti. Pri tem mnogokrat pozabljamo, da "šele ko se z novo informacijo naučimo prej neznano, lahko rečemo, da nekaj znamo."5 Pri odmerjanju ali denimo kar pripisovanju ustreznega mesta v svoji osebnostni strukturi pa se človek tudi nahaja v zapletenem položaju. Povzročitelj lc-tcga namreč jc, kot smo žc nakazali, prav dejstvo, da se njegove številne dobivajoče informacije večkrat nahajajo v tako imenovanem križnem položaju. "Številne informacije, ki prihajajo iz raznih virov, sc med seboj križajo, nasprotujejo ali podpirajo ena drugo, posamezne prodrejo v zavest človeka, premnoge pa sc porazgubc ali izzvenijo, ne da bi pustile za seboj kak učinek."6 Znajdenjc človeka v tako imenovanem informacijskem križnem položaju lahko predstavlja za oblikovanje njegove (demokratične) politične kulture bistveno prepreko. Človeka namreč lahko potisne v situacijo, ko njegove križne informacije nikakor niso v skladu z njegovim že oblikovanim vrednotnim sistemom. Lc- tega lahko začnejo ogrožati, spodkopavati, preoblikovati. Vslcd tega, zlasti politologi, ne govore zaman, da jc nastajanje človekove politične kulture, ustrezajoče današnjemu času, sila zapleteno opravilo. Zapleteno opravilo, kajti posamezniki so sc naučili spoštovati družbene vrednote prejšnjega družbenega (političnega) sistema, v katerem jc (v naši družbi) prevladoval monolitizem. Prodor nove političnosti, oživetje političnega pluralizma kot nove realitetc družbenega življenja, razširjanje proccsov demokratizacije pa postavlja (tudi v naši družbi) pri posamezniku zahtevo po novih (spremenjenih) političnih vedenjih ter ravnanjih.7 Posameznik se danes nahaja v situaciji, ko si mora v zelo spremenjenih družbenih razmerah oblikovati novo (demokratično) politično kulturo, v razmerah, ki strahovito rušijo njegove prejšnje (tradicionalne) vrednote. Lc-tc postavljajo v situacijo, da postajajo zanj (skoraj) povsem neuporabne. Čas, ki ga danes živi posameznik, torej postavlja predenj vprašanje: kakšno politično kulturo8 si oblikovati, da bo lc-ta oblikovana po meri sodobne družbe? Kako le-to uresničiti, udejanjati praktično? Povrnimo sc k že izrečeni trditvi. Ta jc bila: dobivajoče križne informacije so lahko za posameznika zavora v procesu oblikovanja nove, demokratične politične kulture. Kajti, posameznik lahko daje v svojem informacijskem sprejemu prednost prav tistim (križnim) informacijam, ki pomagajo njegov žc oblikovani sistem vrednot šc nadalje 5 Lešnik Lučka, Manager v šoli, Umetnost ravnateljevanja, Prosvetni delavec, 23. dec. 1991, štev. 20, str. 21. 6 Dr. Krajnc Ana, Andragoška funkcija informacij, Sodobna pedagogika, Ljubljana, let. 1981, štev. 3-4, str. 178. 7 Za politična vedenja lahko sodimo, da imajo svojo razvojno logiko ter dinamiko. 8 Tako naj bi bili 4 'tipi' politične kulture: - tam, kjer jc občan podložnik, - tam, kjer je le opazovalec politike in mu je dodeljena potemtakem v njej pasivna vloga, - tam, kjer v politiki sodeluje in jc moč takšni politični kulturi reči participativna, in - tam, kjer jc občan državljan z vso pravico do odločanja: to bi morda bil tisti idealni 'tip' politične kulture, ki si jo pri nas zamišljamo kot samoupravno." (Povzeto po: dr. Južnič Stane, Politična kultura, Založba Obzorja, Maribor, 1989, str. 220.) krepiti. Izrečenemu pa tudi lahko ni tako. Kar pomeni, da jc odločitev posameznika v njegovem informacijskem sprejemu takšna, da daje prednost rušilnim križnim informacijam. Torej tistim, ki strahovito rušijo njegov že oblikovani sistem vrednot ter lc-temu dajejo nove, kvalitetnejše, bogatejše vsebine. Pri opozarjanju na ti pomembni dejstvi ne smemo namreč pozabiti, da so prav informacije tiste, ki oblikujejo vrednote. Vrednote pa dajejo človekovemu informiranju smisel.' Opozorili smo že, da poteka proces oblikovanja človekove (demokratične) politične kulture vedno zelo raznovrstno. V njem jc človek sprejemnik informacij, tako občih kot političnih. Nikakor ni mogoče trditi, da si človek svojo (demokratično) politično kulturo oblikuje lc v politično socializacijskih procesih, čeprav so le-ti zanj res sila velikega pomena. Prinašajo mu namreč temeljna politična znanja, občutenja, vrednote, norme, oblike obnašanja. In še bi lahko naštevali. Kajti "s stališča družbe, se politična socializacija opredeljuje kot celota proccsov, prek katerih družba, z delovanjem različnih agensov politične socializacije, prenaša temeljna politična znanja, občutenja, vrednote, norme in oblike obnašanja na člane družbe. Drugo stran politične socializacije pa tvori usposabljanje posameznikov s tistimi sposobnostmi in potenciali, ki jim omogočajo, da delujejo kot politični akterji v okviru določenega političnega sistema in izpolnjujejo odgovorne politične naloge."10 Človek pa jc tudi v svojem cclotncm družbenem okolju nenehno izpostavljen kroženju informacij. Tudi celotno družbeno okolje je oblikovalec njegove (demokratične) politične kulture. V toku svojega sprejema različnih informacij (tako občih kot političnih) kot pomembnih prvin svoje (demokratične) politične kulture pa človek ni lc sprejemnik različnih informacij. Sočasno jc tudi njihov oddajnik. Sodimo lahko, da se v svojem cclotncm (nc lc političnem) socializacijskem procesu kot procesu pridobivanja svoje (demokratične) politične kulture nahaja v izpolnjevanju dveh pomembnih vlog. Lc-ti je mogoče koncipirati: - v vlogi objekta socializacijc; - pa tudi v vlogi, ko tudi sam izvaja socializacijo. Ali, kot pravi dr. Podunavac Milan: "Posameznik ni samo objekt socializacijc, pasivni sprejemnik vplivov v politično kulturni mreži, temveč tudi on sam socializira". 1 Seveda je povsem natančna razmejitev med prispevkom občih informacijskih vplivov ter prispevkom politično informacijskih vplivov k človekovemu oblikovanju njegove (demokratične) politične kulture zelo težavna zaradi sila tesno prepletajočih se medsebojnih učinkov tovrstnih vplivov. Kar jc mogoče natančneje doreči, jc: pritok informacij k posamezni osebi je za le-to vselej čisto individualno doživetje. Kot jc tudi čisto individualno doživetje njena (povsem subjektivna) predelava dobivajočih infor- 9 O koncipiranju medsebojnega odnosa med pojavoma, imenovanima informacija, ter vrednota glej v prispevkih: Dr. Židan Alojzija, Poskus določitve medsebojnih odnosov med nekaterimi (aksiološkimi) pojavi kot pomembnimi prvinami vzgojno- izobraževalnega dela, Anthropos, Ljubljana, let. 1990, štev. 3-4, str. 21-32 ter Dr. Židan Alojzija, O vzgojno-izobražcvalnem procesu kot o specifično potekajočem komunikacijskem procesu med učiteljem (oddajnikom informacij) ter učencem (sprejemnikom informacij), Anthropos, Ljubljana, let. 1990, štev. 1-2, str. 364-373. 10 Dr. Podunavac Milan, Politička kultura i politički odnosi, Ideje, Beograd, 1982, str. 146. 11 Ibidem, str. 146. macij. "Vrste informacij, ki jih je deležen posameznik, sc med seboj zelo razlikujejo. Splet informacijskih tokov, ki zadevajo posameznika, jc zelo individualen in zato prinaša vsakemu drugačne možnosti za učenje."12 Torej, trdili jc mogoče, da so prav raznovrstne informacije tudi pri človeku različno (subjektivno) predelovane, konstitutivne prvine njegove politične kulture. Ta naj bi bila v današnjem času uresničevana demokratično. Takšne politične kulture pa ni brez razmišljajočcga človeka. Ne bomo se ukvarjali z obravnavo nekaterih pomembnih vprašanj. Kot, na primer: kako konkretno poteka proccs posameznikovega ustvarjanja in skladiščenja informacij?13 Kaj jc to subjektivna informacija, kako razumeli njeno vscbino(c), dejavnike njenega oblikovanja? Pač pa bomo osredotočili pozornost k obravnavi nekaterih pogojev, izpolnitev katerih jc zelo pomembna za človekovo učinkovito sprejemanje informacij kot oblikovalk (graditeljic) njegove (demokratično snovanc) politične kulture. 3. ANALIZA NEKATERIH POMEMBNIH POGOJEV, POTREBNIH ZA ČLOVEKOVO UČINKOVITO OBLIKOVANJE DEMOKRATIČNE POLITIČNE KULTURE Sodimo lahko, daje svet politike15 zelo zapleten. Posameznik sprejema o njem zelo različne informacije kot osnovne podstati svoje demokratične politične kulture. In to od zelo različnih socializatorjcv, nc lc političnih.16 Toda čc jc tako, si je smotrno (še) zastaviti vprašanje: kateri pogoji morajo biti izpolnjeni, da si posameznik lahko svojo politično kulturo oblikuje čim bolj demokratično? Kar je v tem kontekstu smotrno izpostaviti, jc, da za človekovo oblikovanje demokratične politične kulture ni dovolj zgolj sam dotok informacij do njega."... Zagotovljeni morajo biti še drugi pogoji, kot: - potrebna stopnja homogenosti informacij, - primeren obseg informacij, število informacij in trajanje posredovanja, - v vsaki skupini informacij morajo biti prisotne nekatere osnovne ali bazične informacije, ki so podlaga za razumevanje in povezovanje ostalih "informacije mešanega tipa", glavne in stranske, - odprtost informacij ali možnost za povezovanje z drugimi spoznanji, katere ljudje že imajo ali pa postanejo nanje pozorni in jih poiščejo, 12 Dr. Krajnc Ana, Andragoška funkcija informacij, Sodobna pedagogika, Ljubljana, let. 1981, štev. 3-4, str. 178. 13 Zato glej o tem v: Dr. Mrmak Ilija, Multimcdijski sistemi komunikacij in problemi sprejemanja ter osvajanja informacij, Sodobna pedagogika, Ljubljana, let. 1976, štev. 5-6. 14 Vsa ta vprašanja smo namreč ?.e obdelali v: Dr. Zidan Alojzija, Novejše teoretična razprave o politični kulturi, Raziskovalni inštitut, FSPN, Center za politološke raziskave (raziskovalni poročili za leto 1989 ter 1990). 15 Kaj razumeti kot politiko, njen svet (območje) glej v virih: Noack, P.: Was ist Politik: liinc Einfuchrung (Knaur), Mucnchcn, 1973, Drechslcr, H. /Ililligcn, W./ Neumann, F. (Ilrsg.): Gcscllschaft und Staat, Lexikon der Politik, Badcn, 1980/81. 16 Naj si dovolim na tem mestu (tudi) opozoriti, da o tematiki, koncipirani kot, kako vzgajati za politiko, zelo zanimivo razmišlja avtor Roloff, E. A. In tov svoji publikaciji: Erzichungzur Politik, Schwartz, Gocttingen, 1974, Bd. 1 in Bd. 3. - ustrezen način podajanja, da vzbuja pozornost in interes, - dolgoročno povezovanje informacij z onimi, ki se nadaljujejo, odpiranje perspektive. Nekatere druge posebne kvalitete informacij pridejo v poštev samo v posameznih priložnostih, ko predvidevamo, da bi "sprejem informacij" naletel na določene prepreke in težave. Tako se včasih pojavi potreba po ponavljanju informacij ali po tem, da jih podkrepimo z določenimi dražljaji (barvo, zvokom, grafično opremo, posebnimi filmskimi tehnikami in podobnimi). 7 Zadržimo se nekoliko na razčlembi pravkar navedenih pogojev. Prvi pogoj (kvaliteto informacije) smo poimenovali z atributom homogenost informacij. Prav gotovo so informacije, ki so medsebojno homogene, ali denimo, ki zagotavljajo potrebno stopnjo le-tc, lahko pospcšcvalkc razvoja človekove demokratične politične kulture. To kulturo človeku sistematično dograjujejo. Rečemo lahko, tudi kumulirajo. Toda, če bi bila človekova demokratična politična kultura res vedno oblikovana samo z informacijami takšne vrste, bi bila seveda izrazito cclovita, neprotis-lovna. Toda znano je, da v življenju posameznika marsikdaj opisano ne velja. Posameznik jc mnogokrat prej izpostavljen bolj heterogenim, kot pa homogenim informacijam. Vzlic tega se mnogokrat sooča s pomembnim vprašanjem. Vprašanjem, ki gaje mogoče doreči, kot: kako dobivajoči niz heterogenih informacij oblikovati v neko homogeno (smiselno) celoto? Pravkar opisano nenehno zahteva od posameznika ocenjevanje vrednosti posamezne informacije. Oziroma, določitev njene informacijske vrednosti za oblikovanje njegove demokratične politične kulture kot pomembne prvine njegove osebnostne strukture. Naslednji pogoj, ki smo ga izpostavili, smo koncipirali kot: primeren obseg informacij, število informacij in trajanje posredovanja. Tudi vprašanja, kolikšen obseg informacij, kolikšno število informacij, koliko časa naj poteka njihovo posredovanje posamezniku, so za le-tcga v proccsu oblikovanja njegove (demokratične) politične kulture, pomembna. "Sprejem in usvajanjc informacij danes po pravici dodobra zaposluje vse znanosti, ki se ukvarjajo s človekovim spoznanjem. Čeprav ta problem včasih cclo preveč poudarjajo - bodisi da zamegljujejo podobo človekove sposobnosti, da bi obvladoval vse več informacij, ali pa preveč poudarjajo vlogo informacij pri oblikovanju osebnosti tudi z vidika procesa učenja - je vendarle res, da postavlja sodobni razvoj znanosti, tehnike, tehnologije in družbenega življenja človeka pred vedno težje probleme: kako uspešno obvladati številne informacije, s katerimi se srečuje pri delu in v družbenem življenju.1!i Opisani problem se tudi zrcali pri posameznikovem osvajanju demokratične politične kulture. Tudi pri tovrstnem deluje treba preseči oba skrajno pojavljajoča se ekstrema. Tako tistega, ki podcenjuje človekove sposobnosti za obvladovanje številnih informacij. Pa tudi tistega, ki že kar pretirano poudarja vlogo informacij pri oblikovanju osebnostne identitete. Res je, da so informacije pomembne za oblikovanje človekove demokratične politične kulture. Toda, pri poudarjanju tega dejstva naj opozorimo na sledeče. Na vprašanje, kolikšen obseg informacij, kolikšno število informacij, koliko časa 17 Dr. Krajnc Ana, AndragoSka funkcija informacij, Sodobna pedagogika, Ljubljana, let. 1981, štev. 3-4, str. 177. 18 Dr. Mrmak Ilija, Multimedijski sistemi komunikacij in problemi sprejemanja ter usvajanja informacij, Sodobna pedagogika, Ljubljana, let. 1976, štev. 7-8, str. 281. naj poteka njihovo posredovanje posamezniku, da si bo le-ta kar najhitreje in najučinkoviteje oblikoval svojo demokratično politično kulturo, ni mogoče posredovali povsem natančnih odgovorov. Odgovorov, pomen katerih bi bil univerzalen. Kajti, vsak posameznik jc vselej subjektivni oblikovalec svoje lastne demokratične politične kulture. V tovrstnem sprejemnem procesu igrajo zelo pomembno vlogo dejavniki, kot: posameznikova sleditev informativnim dejavnikom: posameznikova aperceptivna moč za izbor in vrednotenje informacij; posameznikova že predhodno oblikovana demokratična politična kultura; posameznikova razvita sposobnost za objektivno kritično vrednotenje informacij itd. Ko govorimo o ponotranjanju informativnih sestavin človekove demokratične politične kulture, pa tudi ne gre zanemariti dejstva, kijev tem procesu svojstveno le človeku. "Posebno pa moramo poudariti človekovo sposobnost, da komunicira z drugimi člani svoje vrste. Človek ima namreč na voljo izredne sposobnosti in možnosti, ki mu jih dajejo jezik in njegove simbolne in konceptualne oblike. Z njimi jc človek zmožen komunicirati ne samo v eni generaciji, ampak (posebno, ko človeški govor postane pisni jezik) skozi veliko generacij. Človek gradi na skušnjah, znanjih in spoznanjih vseh, ki so pred njim živeli."1} Nadaljnji pogoj smo opredelili v obliki imperativa: v vsaki skupini informacij morajo biti prisotne nekatere osnovne ali bazične informacije. Te so podlaga za razumevanje in povezovanje ostalih, informacije mešanega tipa, glavne in stranske. Soditi je mogoče, da je človekova demokratična politična kultura kot zapletena cclota različnih sestavin (tudi) tvorjena iz zelo različnih informacij. Takšnih, ki predstavljajo posamezniku sploh nujni temelj za oblikovanje demokratične politične kulture. In tudi takšnih, ki so prav zaradi prej obstoječih informacij za posameznika bolj obrobnega značaja. Skratka, posameznikova demokratična politična kultura je konglomerat zapletenih informativnih sestavin, pomen katerih je mogoče hierarhično (razločevati. Najpomembnejše so seveda glavne informativne sestavine. Šele zatem si slede stranske. Prav vzlic temu, ker so pravzaprav informacije mešanega tipa tako sila različne, konstituensi človekove demokratične politične kulture, jc proces snovanja in tudi samega preoblikovanja človekove kulture sila zapleten. Pogoj, ki smo ga pravkar predstavili, pa jc tesno povezan z naslednjim. Lc-tcga smo izrekli kol: odprtost informacij ali možnost za povezovanje z drugimi spoznanji, katera ljudje že imajo ali pa postanejo nanje pozorni in jih poiščejo. Človekova demokratična politična kultura kot zapleten konglomerat (tudi) informacij mešanega tipa ni nikoli oblikovana povsem dokončno. Tako torej, da bi si jo posameznik oblikoval enkrat za vselej. Jc skupek informacij, za katere jc mogoče trditi, da so (morajo biti) odprtega značaja. Nekateri preučevalci tega pojava govore o tem, da pomeni proccs oblikovanja takšnega konglomerata ne le večno nadaljevanje, marveč tudi večno začenjanje. Zakaj mora posameznik nc le večno nadaljevati, marveč tudi začenjati oblikovali svojo demokratično politično kulturo? Večno nadaljevanje tega procesa je pogojevano z nenehnim dotokom novih informacij v posameznikovo osebnost. Pri odločitvi za njihov sprejem (ali morebiti nesprejem) imajo še posebej pomembno vlogo posameznikove temeljne informacije. Te so mu glavna smerna prvina pri njegovem oblikovanju demokratične politične kulture. Večno začenjanje tega proccsa, torej nastop neke vrste njegove diskontinuitete, pa je pogojevano z različnimi dejavniki. "Lahko je poslcdica take ali 19 Dr. Južnič Stane, Politična kultura, Založba Obzoija, Maribor, 1989, str. 23. drugačne 'nepopolnosti' socializacije, lahko je zmanjševanje občutka za kontinuiteto, ki jc povezano z omenjenimi objektivnimi spremembami. Nemalo je situacij, ko socializacija ni mogla biti popolna, ko jc bila nezadostna ali neprimerna. Posamezniki sc lahko naučijo spoštovati kake vrednote, navadijo se kakega vedenja ali vgradijo oricntacijc, ki so take, da jih slej ko prej, naj tako rečemo, dejanskost, stvarnost dezavuira, kar pomeni, da jih nc bo mogoče 'uporabljati'. Morda so kake socializacijske vsebine zastale, so 'za časom'. Z drugimi besedami, socializacijske vsebine, pridobljene v določenem času, ne bodo ustrezale kakemu spremenjenemu času ali drugačnim okoliščinam."20 To, da predstavlja človekova (demokratična) politična kultura nenehno odprto tvorbo, katere (pre)oblikovanjc je pri posamezniku stalno prisotno, jc sila pomembno. Prav današnji čas je namreč čas, ki ga označujejo hitro potekajoče družbene spremembe. Družbene spremembe so povzročiteljice sprememb21 pri pojavu, imenovanem (demokratična) politična kultura. In to še posebej pri tisti njegovi osrednji sestavini, ki se imenuje vrednota. Vslcd tega ni presenetljivo, da danes preučevanje sprememb vrednotnega pojava več ne zanima (buri) le aksiloge. Temveč tudi druge znanstvenike: filozofe, sociologe, psihologe, politologe, pedagoge itd. Kaj se namreč dogaja v današnjem času? To, da se k starim informativnim sestavinam politične kulture priključujejo posameznikova druga(čna) spoznanja. Ta prinaša čas nove (drugačne) političnosti, družbenosti. Človek si pridobiva nove politične, družbene izkušnje, ki preobražajo njegovo že prej oblikovano politično kulturo. Tej dajejo, posegajoč v njeno bistvo, drugačno naravo. Pravzaprav gre za proces, v katerem se srečujejo stare in nove informativne sestavine posameznikove politične kulture. Katere informativne sestavine si bodo v tem zapletenem konglomeratu pridobile prevladujočo vlogo, je seveda (tudi) odvisno od načina(ov), s katerim so posredovane posamezniku. Izpostavili smo že, da je danes človek multimedijski sprejemnik informacij. Prav od njegovega sprejema in osvajanja vedno novih (in to ne lc političnih) informacij je odvisna učinkovitost izgradnje njegove (demokratične) politične kulture. Vprašanje, kateri mediji (in kako) posredujejo posamezniku informacijo^) kot oblikovalko(e) njegove demokratične politične kulture, je pomembno. Z navedenim opozorilom se že nahajamo pri razčlembi naslednjega pogoja, ki smo ga koncipirali kot zahtevo po ustreznem načinu posredovanja informacij. Takšnem, da pri posamezniku vzbuja pozornost in interes. Kajti "pravo koristnost številnih informacij, ki obdajajo sodobnega človeka, jc mogoče doseči šele tedaj, če se le-te vežejo v določene sistema in se povezujejo z obstoječimi sistemi znanja, mišljenja, stališč in prepričanja. Če te informacije ne bodo globlje prodrle v človekovo zavest, potem pri učenju nc bodo veliko koristile. Na človeka bodo vplivale površno in obrobno, 'vsebinsko se ga ne bodo dotaknile', marveč bodo 'drsele' po površju njegove zavesti, in sicer celo tedaj, kadar se bo na prvi pogled dozdevalo, da ga zanimajo. To zadeva predvsem informacije, ki prihajajo po sredstvih množičnega obveščanja, trajajo malo časa in se nc morejo ponavljati ali pa jc to ponavljanje zapleteno (radio in televizija). Osebnosti nc zadevajo globje, čeprav je ta lahko k njim usmerjena. Njihova funkcija se pri tem zmanjša na 20 Dr. Južnič Stane, Politična kultura, Založba Obzoija, Maribor, 1989, str. 181 21 Tovrstne spremembe so tako hitre in presenetljive, da sc vse bolj upravičeno sodi, da politična socializacija, ki pomaga posamezniku oblikovati njegovo (demokratično) politično kulturo, ne zmore več predvideti dogajanj v bodoče. 'oblikovanje' neke 'splošne slike' v človeku, to pa ne vodi k razvijanju sistema pojmov, stališč in prepričanja.22 Torej, pomembno je ponovno izreči: način posredovanja informacij kot oblikovalk človekove (demokratične) politične kulture jc dejavnik, ki ima zelo pomembno vlogo pri oblikovanju lc-te. Proces oblikovanja človekove demokratične politične kulture je proces, katerega tok teče kontinuirano. Pravzaprav pomeni proces, v katerem prihaja do nenehnega srečevanja (povezovanja) posameznikovih starih in novih informacij. V tem procesu prihaja (mora prihajati) do izpolnitve pogoja, ki smo ga izrekli kot - dolgoročno povezovanje informacij z onimi, ki sc nadaljujejo (odpiranje perspektive). Prav nove informacije morajo biti za posameznika takšne, da najdejo svoje povezovalno mesto z njegovimi že prej osvojenimi informacijami. Torej, da posamezniku tudi pomenijo za celovit (samopotrjevalni) razvoj njegove osebnosti (neko) perspektivo. Zastavimo si še vprašanje: ali lahko govorimo o tem, da jc v našem družbenem prostoru že resnično prisotna demokratična politična kultura? Ali žc lahko govorimo o resnični prisotnosti demokratične politične kulture tako na družbeni kot posamezni ravni? Sodim, da jc odgovor na zastavljeno vprašanje negativen. "Še vedno so prisotne tudi stare vrednote in gledano z zornega kota tekmovalne pluralistične družbe, tudi 'zastareli' modeli političnega vedenja in obnašanja."23 Zakaj? Zato, ker sc na družbeni ravni dogaja sledeče: "Če politično kulturo opredelimo kot zbirko vzorccv vedenja in modelov političnega obnašanja in iz tega zornega kota ocenjujemo slovenski parlament, potem bi težko trdili, da jc naša politična kultura že demokratična, da imamo že opravka tudi s parlamentarno politično kulturo. Ne nazadnje: Slovenci se tudi nc moremo v zgodovinskem smislu poslavljati s kakšno posebno razvito parlamentarno tradicijo. Pa tudi siccr lahko rečemo, da v Sloveniji prihaja ob istih normativnih skupščinskih, volilnih in poslovniških predpisih v različnih družbenih skupinah in pri različnih posameznikih tudi do različnih kvalitet parlamentarnega obnašanja. Zanesljivo je s politično kulturo tako: poleg normativnih ukrepov in aktov je pomemben tudi dejanski parlamentarni proccs, ki pa ne sledi hitro institucionalnim (normativnim) ukrepom. In še nota male: včasih pri nas tudi nekateri institucionalni (normativni) ukrepi še niso takšni, da bi sploh omogočali nastajanje demokratične (parlamentarne) politične kulture. Prodor novih vrednostnih usmeritev, ki bi uveljavljale demokratično politično kulturo ni hiter in smo tako priče počasnega in postopnega oblikovanja novega vrednostnega sistema.24 In tudi na posamezni ravni z dejanskim stanjem, kot smo že dejali, šc nc moremo biti povsem zadovoljni. Različni posamezniki so poscdovalci različnih kvalitet, katere tvorijo pojav, imenovan politična kultura.25 22 Dr. Mrmak Ilija, Multimedijski sistemi komunikacij in problemi sprejemanja ter usvajanja informacij, Sodobna pedagogika, Ljubljana, let. 1976, štev. 7-8, str. 296, 297. 23 Dr. Markič Boštjan, Slovenski parlament v nastajanju, Parlamentarizem: dileme in perspektive (Zbornik referatov), Politološki dnevi Ankaran 1991, Ljubljana, 1991, str. 125. 24 Ibidem, str. 125. 25 Glej razmišljanja o njej še v publikacijah: Berg-Schlosser, Dirk: Politische Kultur, Eine neuc Dimension politikwisscn- aschaftlicher Analyse, Muenchen, 1972, Pappi, Franz Urban: Wahlverhaltcn und politische Kultur, Meiscnhcim, Glan, 1970. 4. SKLEP Dovolimo si i/, obravnavane tematike povzeti nekatera pomembna spoznanja. Le-ta lahko strnemo: Politična kultura predstavlja zelo kompleksno tvorbo. Temeljno podstat različnih sestavin politično kulturnega pojava tvorijo informacije. Človek to tvorbo vedno ponotranja subjektivno. Proccs oblikovanja človekove (demokratične) politične kulture jc kontinuiran proces. V svojem kontinuiranem toku mora izpolnjevati mnoge pomembne pogoje, ki lahko doprinesejo k njegovi večji učinkovitosti. Pogoje smo predstavili ter sc nekoliko zadržali na njihovi razčlembi. Resnično demokratična politična kultura (z vsemi svojimi kvalitativnimi prvinami, kot novimi vrednostnimi usmeritvami, razvitimi sposobnostmi za najdenje skupnih sestavin, za pazljivo poslušanje, za upoštevanje argumentov drugih itd.) tako na družbeni kot posamezni ravni v našem družbenem prostoru še ni živeča (zaživela). Vsled tega si moramo prizadevati, da se bo izrečeno uresničilo. UPORABLJENI VIRI: 1. BERG - Schlosser, Dirk; Politischc Kultur, Eine ncuc Dimension politikwissenschaftlichcr Analyse, Mucnchen, 1972. 2. D RECI 1SLER11. /I lilligen, W./ Neumann, F. (1 Irsg.): Gcsellschaft und Staat, Lcxikon dcr Politik, Badcn, 1980/81. 3. JUŽNIČ, Stane: Politična kultura, Založba obzorja, Maribor, 1989. 4. KRA.INC, Ana: Andragoška funkcija informacij, Sodobna pedagogika, Ljubljana, let. 1981, štev. 3-4. 5. LESNIK, Lučka: Manager v šoli, Umetnost ravnateljevanja (intervju), Prosvetni delavec, 23. dec. 1991, štev. 20. 6. MARKIČ, Boštjan: Slovenski parlament v nastajanju, Parlamentarizem: dileme in perspektive (Zbornik referatov), Politološki dnevi, Ankaran, 1991, Ljubljana, 1991. 7. MRMAK Ilija: Multimedijski sistemi komunikacij in problemi sprejemanja ter usvajanja informacij, Sodobna pedagogika, Ljubljana, let. 1976, štev. 5-6. 8. NOACK, P.: Was ist Politik, Line Einfuehrung (Knaur), Muenchcn, 1973. 9. PAPPI, Franz Urban: Wahlvcrhaltcn und politischc Kultur, Mciscnheim, Glan, 1970. 10. PODUNAVAC, Milan: Politična kultura i politički odnosi, Ideje, Beograd, 1982. 11. ROLOIT, E. A.: Er/.iehung zur Politik, Schwartz, Gocttingcn, 1974. 12. STRMČNIK, France: Socializacijske, pcrsonifikacijske in kvalifikacijske dileme naše enotne osnovne šole, Sodobna pedagogika, Ljubljana, let. 1989, štev. 1-2. 13. ŽIDAN, Alojzija: Poskus določitve medsebojnih odnosov med nekaterimi (aksiološkimi) pojavi kot pomembnimi prvinami vzgojno- izobraževalnega dela, Anthropos, Ljubljana, let. 1990, štev. 3-4. 14. ŽIDAN, Alojzija: O vzgojno-izobražcvalncm procesu kot o specifično potekajočem komunikacijskem procesu med učiteljem (oddajnikom informacij) ter učencem (sprejemnikom informacij), Anthropos, Ljubljana, let. 1990, štev. 1-2. 15. ŽIDAN, Alojzija: Novejše teoretične razprave o politični kulturi, Raziskovalni inštitut FSPN, Center za politološke raziskave (raziskovalno poročilo), 1990. t Branje znanstvene fantastike ali Je znanstvena fantastika resnično mitologija moderne dobe? METKA KORDIGEL POVZETEK Bistvo mitskega je iskanje odgovorov na eksistencialna vprašanja človekovega bivanja, iskanja smisla in cilja njegovega življenja na zemlji. Zdi se, da postaja slednje v dvajsetem stoletju enako boleče in da vzbuja vsaj toliko nelagodja in strahu, kol v pradavnini, takrat, ko so miti začeli nastajali. Človeštvo, ki se v času, ko kaže, da jc verjetno prišlo do roba svoje eksistence, v času, ko lahko že najmanjša neprevidnost povzroči njegov konec, in ko kaže, kako civilizacija neizogibno pelje v (ekološki) propad, sooča s svojo nesposobnostjo, da bi situacijo obvladalo in trend razvoja obrnilo, bolj kot kdajkoli potrebuje obrambne psihološke mehanizme, ki mu pomagajo živeti z naraščajočimi strahovi. Ena izmed možnosti je brez dvoma ubeseditev vseh možnih strahov, vseh možnih problemov zato, ker vzbuja takšna zgodba pomirjujoče zagotovilo, da človek vsaj do neke mere situacijo obvladuje. Tako kol dogma, religija in mitologija, predstavlja tudi znanstvena fantastika galerije slik, kamor je mogoče brez težav projicirati svoje kolektivne strahove in od tod ali dobili pomirjujoče zagotovilo, da bo vse dobro, ali pa vsaj izvedeti, da so tudi dntgi že zaznali probleme, da so jih že evidentirali in da to pomeni, kako smo verjetno že v položaju, ko začenjamo situacijo obvladovati. ABSTRACT READING SCIENCE FICTION - IS SCIENCE FICTION REALLY THE MYTHOLOGY OF THE MODERN A GE? The essence of llie mythical is the quest for answers to the existential questions of man's life, the search for sense and a goal in a person's life on earth. It appears, in the twentieth century, that the latter is becoming equally painful and that it stirs at least the same amount of discomfort and fear as it did in prehistoric times when myths began to emerge. Today, when humanity seems to have reached the verge of existence, in a time when even the slightest lack of caution could mean the end of one's existence, and when civilization seems to be on the inevitable road to (ecological) ruin, it is having to face its incapability of overcoming this situation and turning the development trend on its head, and more than ever before humanity needs defensive psychological mechanisms to help it live with its growing fears. One of the possibilities is undoubtedly the verbalization of all possible fears, all potential problems, because this type of story induces a calming assurance that man still controls the situation, at least to a certain degree. Like dogma, religion and mythology, science fiction represents a gallery of pictures into which one can effortlessly project one's collective fears and receive in return either the soothing assurance that everything will be all right or at least find out that others have also identified the problems, that they have already recorded them and that this means that we have probably already reached the situation when we are beginning to control it. "Sirene s Titana so potemtakem kvečjemu dokaz, da jc tudi znanstvena fantastika zmogla postati mitologija -... - in da jojc moč uporabiti kot vesoljno skušnjo pri iskanju novega izkustva in nove poti. In daje žanr zmožen česa takega, kakor so nekdaj znali viteški romani dati videnje Don Kihotu in sentimentalizem Laurencu Sternu, si jc treba pojasnjevati s temeljno naravnanostjo zvrsti, ki sc drugače kot, na primer, detektivska povest ne sprašuje : "Kdo jc ubil tega in tega?" marveč: "Kdo jc ta in ta? Kdo sem jaz? Kdo smo? Odkod? Kaj jc naš zadnji namen?"1 piše avtor znanstvene fantastike Branko Gradišnik v spremni besedi k romanu Sirene s Titana, ki ga jc sam prevedel. S tem se uvršča med liste, ki razmišljajo o znanstveni fantastiki kot o resni literarni vrsti, kot o literaturi, ki lahko da bralcu šc kaj drugega kot omamen trenutek pozabe ob napetem branju. Nasprotno. Tudi Gradišnik, tako kot mnogi drugi, ugotavlja, da je znanstvena fantastika več kot literarna vrsta, saj po njegovem mnenju opravlja poleg literarnoiz-povedne še psihološko funkcijo - funkcijo mila dvajsetega stoletja. Zelo podobno razmišlja tudi Drago Bajt, vodilni slovenski znanstvenofantastični teoretik, v spremni besedi k zbirki znanstvenofantastičnih zgodb z naslovom Prodajalna svetov: "Priznati moramo, da tudi znanstvenofantastična književnost nemalokrat kaže mitične težnje. Nc gre za to, da se razglaša za mitologijo moderne tehnične civilizacije, za mit ali folkloro atomske dobe, temveč predvsem za to, da skuša prikazati globalno podobo sveta predvsem na osnovi univerzalne človeške vednosti, ob pomoči celotne teoretične in praktične duhovne skušnje sodobnega človeka..."2 Tako torej slovenska razmišljanja o znanstveni fantastiki. Zagrebška šola, katere najznamenitejši in mednarodno najbolj uveljavljeni literarni teoretik znanstvene fantastike je brez dvoma Darko Suvin,3 meni drugače. V študiji Znanstvena fantastika in utopizem4 definira Darko Suvin znanstveno fantastiko kot popolno nasprotje mitološkemu, saj po njegovem mnenju: 1. Gradišnik B.: Spremna beseda v Vonncgut K. ml: Sirene s Tilana, Ljubljana, 1979, str. 152. 2. Bajt D.: Ljudje, zvezde, svetovi, vesolja. - V: Prodajalna svetov, I .jubljana, 1979, str 173 .3. Darko Suvin jc mednarodno priznana avtoriteta na področju znanstvene fantastike, saj skorajda ni seznama sekundarne literature, kjer bi manjkala njegova bazična dela s tega področja. 4. Suvin D.: Naučna fantastika i utopizam, Umjctnost riječi, Zagreb, 1963,2, str.l 13 -135. - mit pojasnjuje nastanek problemov in pojavov, znanstvena fantastika pa probleme izumlja in jih razrešuje, - mit probleme sprejema kot dano dejstvo, izven prostora, znanstvena fantastika pa jih sprejema v časovnem razvoju kot začasno realizacijo potencialno neskončnih možnosti, - mit implicira obstajanje krutih in nespremenljivih norm človeka in sveta, znanstvena fantastika pa te predpostavke razbija, - mit noče poznati zgodovine in jc ne priznava (zgodovinsko motivacijo pa uporablja le za zakrivanje svojega ahistoričnega jedra), znanstvena fantastika pa je pogojena s posebno razvitim smislom za zgodovino, - upanje se pojavlja v mitih samo zato, da je kasneje lahko zatrto, znanstvena fantastika pa gradi na upanju - znanosti in filozofiji. Vendar jc treba pripomniti, da Suvinovo razmišljanje temelji na ugotovitvi, "da je funkcija znanstvene fantastike popularizacija znanosti".5 In čeprav se nekoliko niže popravlja, češ da je ta popularizacija znanosti le drugorazredna funkcija tc literarne vrste, vendarle lahko sklepamo, daje torej Suvinova definicija, daje znanstvena fantastika čisto nasprotje mitološkemu, šc iz časov, ko je vladalo med ljudmi še dokaj optimistično razpoloženje, češ da bosta znanost in tehnika ustvarili za človeka tako rekoč raj na Zemlji in na bližnjih planetih našega in sosednjih osončij in daje najmanjši problem rešiti nekatera zoprna vprašanja, ki nastajajo v zvezi z vedno večjim udobjem in vedno več odpadki take ali drugačne vrste . Znanost bo z levo roko rešila tudi to. Naloga znanstvene fantastike v tem kontekstu naj bi bila po Suvinovcm mnenju in po mnenju njegovih somišljenikov (čeprav jo Suvin, kot rečeno, lc postavlja na drugo mesto in pušča na prvem mestu literarno izpovedno moč), počasi pripraviti ljudi na družbene spremembe, ki jih bo razvoj znanosti v bližnji ali nekoliko bolj oddaljeni prihodnosti prinesel. Torej naj bi imela znanstvena fantastika poleg literarne predvsem še didaktično funkcijo. In ker po tej optimistični varianti razvoj znanosti in - s tem človeštva - ne prinaša nikakršnih problemov, sami od sebe odpadejo bivanjski problemi človeka in človeštva, ki nastajajo v zvezi z njim, s tem pa tudi vsa psihološka prizadetost ob branju znanstvene fantastike. To pa pomeni, da jc edini psihološki proces, ki se v bralcu aktivira ob prekrivanju njegovega vidnega polja pričakovanj (šolskega znanja in vsakdanjih izkušenj) in pomenskega polja besedila, "proces začudenja v odnosu do empirične resničnosti pisateljevega okolja in začudenje zaradi prisotnosti nečesa novega, česar v svoji empiriji (bralec) nc pozna."6 Na ta način, ob takšnem gledanju na problem, Suvin resnično nc more misliti, da naj bi imela znanstvena fantastika in mit karkoli skupnega. Podobno odklonilno stališče do mitološkega v znanstveni fantastiki ima tudi beograjski literarni teoretik in literarni zgodovinar Zoran Živkovič. V eseju: Kaj je znanstvena fantastika7 ugotavlja, da tisti, ki mislijo, da jc znanstvena fantastika neke vrste novodobna mitologija, izhajajo iz prepričanja, da je mit način gledanja na svet, katerega cilj jc prodiranje onstran meje znanega zato, da bi določili smernice, obrazce za vedenje in ravnanje za čas, ko se bo človek resnično znašel onstran teh meja. 5. Ibid., slr.127. 6. Ibid, str.118. 7. Živkovič Z.: Što je naučna fantastika. - V.: Naučna fantastika, Beograd 1976, str. 5 -17. Potemtakem je znanstvena fantastika spet didaktično sredstvo, ki jc, ravno zaradi trivialnosti večjega dela svoje produkcijc, kot naročena, da seznanja široke ljudske množice s tem, kaj bo za skrivnostnimi mejami med znanim in neznanim čudovitega odkrila znanost v najbližji prihodnosti in kako jc treba s temi novostmi ravnati, kako bo treba živeti, da bomo kar se da užili dobrobiti razvoja. Živkovič pravi, da definiranje znanstvene fantastike kot sodobnega izraza mitološkega pogleda na svet nc prinaša dovolj jasnosti v problem in da mitološko ne more biti diferentia spccifica znanstvene fantastike. S tem sc seveda strinjamo, ne strinjamo pa sc z njegovo definicijo mita in mitološkega in nc strinjamo sc s tem, kakšno "mitološko" funkcijo na podlagi te dcfinicijc mita podtakne znanstveni fantastiki. Zdi se namreč, da redukcija mita na didaktično sredstvo ni sprejemljiva in daje treba poiskati dcfinicijo mita drugje. Za začetek bi morda veljalo pogledati, kaj piše v Slovarju slovenskega knjižnega jezika:8 mit - am (i) 1. izročilo, pripoved o nastanku sveta, (nenavadnih) naravnih pojavih, bogovih in drugih bajeslovnih bitjih: miti odražajo starodavne doživljaje naroda.... 2. knjiž. zelo pozitivna, a nerealna predstava o določenih dogodkih, pojavih, ljudeh: ohranjati, podirati, ustvarjati mite o čem; okrog njega sc je splctcl ccl mit / germanski mit o čistosti rase. Zelo podobno razmišlja o mitu v Mali literarni teoriji dr. Kmecl: "MIT (grš. beseda, pripoved) - pripoved o bogovih in skrivnostnih bitjih, kasneje tudi o imenitnih junakih. S takšnimi zgodbami zvečine religioznega značaja si jc skušal človek odgovarjati na vprašanja o stvarjenju in delovanju sveta, smiselnosti življenja, o silah, ki vladajo človekovi usodi. Vse so izmišljene, vendar na natančni logiki, ki vidi svet kot nenehno nasprotje med dobrim in zlim (v kršč. mitu: bog - hudič), med minljivostjo in večnostjo, srečo in nesrečo, skratka v dinamičnih opozicijah."9 In tudi Kmccl, tako kot Slovar slovenskega knjižnjega jezika, loči med t.i. etiološkim mitom, ki razlaga vzroke naravnih pojavov, in pol zgodovinskim mitom, ki je deloma nastal na zgodovinski osnovi, pri čemer pripominja, da se besedo mit uporablja tudi "za dejanja in ljudi, ki so spričo svoje nenavadnosti, pomembnosti, usodnosti in posebnih moči še komaj verjetni".10 Ne v literarni teoriji, ne v Slovarju nc moremo prebrati ničesar o tem, da bi naj mit segal prek meja človekove vednosti in nato poučeval ljudi, kako naj se vedejo takrat, ko bodo meje padle, se pravi nič takega, na čemer gradi Živkovič svoje odklonilno stališče do zveze med mitološkim in znanstvenofantastičnim. Nasprotno. Anton Ocvirk vidi funkcijo mita čisto drugje. Ko razporeja v skupine snovi, motive in tipe, ki so jih pesniki jemali za gradiva svojih del, takole razmišlja o funkciji mitološkega: "V prvo skupino spadajo mitološke, legendarne in pravljične snovi, tradicionalne zgodbe, pripovedke, bajke, simbolično - mitični liki in personifikacije nadnaravnih božanskih bitij, v katerih se zrcali verovanje preprostega človeka, njegovo tolmačenje življenjskih in prirodnih skrivnosti..."11 8. Slovar slovenskega knjižnega jezika, 2. knjiga, Ljubljana, 1975, str. 794. 9. Kmecl M.: Mala literarna teorija, Ljubljana, 1976, str. 183. 10. Ibid., str.185. 11. Ocvirk A.: Teorija primcijalnc literarne zgodovine, Ljubljana, 1975, str. 86. Po Ocvirku mit torej ni nekaj onstran meja, ni nekaj, kar bi ustvarili tisti, ki vedo več. Nasprotno. Mit nastane ravno na tej strani meje zato, ker ljudje nc vedo, kaj je na drugi strani, in se zato v strahu, ugibanju in upu sprošča njihova domišljija. To pa pomeni, da mit nc more biti didaktična literatura, ki naj bi ljudi pripravljala na prihodnost. In pomeni, daje mit slika majhnega, nevednega človeka, tistega, ki nc ve, kako in kaj, ki nima informacij, a čuti, da te informacije (to vedenje) nekje so in da jih lahko nekdo uporabi tudi tako, da bodo njemu škodovale. "Kakor vemo, tiči v mitih, zlasti v starih, globlje jedro, v njem pa se skriva pojmovanje sveta, do katerega sc je človek dokopal v davnini, ko jc iskal pomena vsemu, kar nas obdaja, in skušal najti smisel in cilj svojega bivanja." Bistvo mitološkega jc torej iskanje odgovorov na bistvena eksistencialna vprašanja človekovega bivanja, iskanje smisla in cilja njegovega življenja na zemlji. In zdi sc, da postaja to slednje v dvajsetem stoletju enako boleče, enako grozljivo in da vzbuja vsaj toliko nelagodja in strahu, kot ga jc povzročalo takrat v pradavnini, ko bi naj miti začeli in nehali nastajati. Kajti dejstvo je, da človek šc zmeraj ni našel smisla in cilja svojega bivanja na zemlji, in vse bolj cclo kaže, da se utegne zgoditi, da ni nikakršnega smisla in nikakršnega cilja. Časi so torej nadvse primerni za nastajanje novih mitov. Vendar ne lc zato, ker je človeka danes strah verjetno bolj, kot ga je bilo strah kdajkoli v njegovi zgodovini. C.G.Jung razmišlja " šc o nečem drugem. Zdi sc mu namreč, da sc človeštvo ne more kar tako zlahka navaditi življenja brez "angelov varuhov", brez zaščitne roke, ki mu bo pomagala na noge in ga pripeljala na pravo pot, čc bo morda z nje zašel. Pravi, da ne smemo podcenjevati problemov, s katerimi sc sooča človek, ki jc vso svojo zgodovini živel v carstvu vladajočih religij in njihovih dogem. Tc so mu namreč v prvi vrsti omogočale, da sc mu ni bilo treba soočati s samim seboj in s svojimi resničnimi problemi. Vsa njegova močna, nevarna, usodna doživetja, povezana s prebujanjem vsebin nezavesti, jc bilo namreč mogoče na za človekovo zmožnost dojemanja primeren način uvrstiti v obstoječi religiozni sistem. Religija je delovala kol zdravilni napitek, saj jc človeku pomagala, da jc asimiliral vsak prodor arhetipske slike iz kolektivne sfere nezavesti z religiozno sliko in sc na ta način izognil svojemu osebnostnemu razcepu. Dogma jc dobesedno zamenjevala kolektivno nezavest s tem, da jo jc zelo na široko definirala. In zato katoliška oblika življenja skorajda ni poznala psihološke problematike. Vsa kolektivna nezavest jc bila zajeta v dogmatske predstave. Kolektivna nezavest nikoli ni bila tako problematična, kot jc danes, saj so bile pred krščanskimi dogmami pač antične in pred njimi kakšne druge. Nikoli v zgodovini človeštva ni manjkalo močnih slik, ki bi človeka ščitile pred strahovi in dvomi njegove nezavesti. Oblike nezavedanega so sc zmeraj izražale v zaščitniških, rešilnih slikah in so bile tako izrinjene "v kozmični, izvenduševni prostor".14 Ikonoklastija reformacije pa jc dobesedno razbila ščit zaščitnih slik in od takrat ena za drugo propadajo. Slike so postale moteče zato, ker se niso skladale s prebujenim razumom. Poleg tega pa so ljudje žc zdavnaj pozabili, kakšen je pravzaprav njihov pomen. (Pomen brezmadežnega spočetja in edinega Boga je poslal tako zastrt kot krasitev božičnega dreveščka in barvanje pisank ob veliki noči.) Arhetipske slike so apriori tako nabite s pomeni, da sc sploh več nc postavlja vprašanje, kaj naj bi pravzaprav 12. Ocvirk A.: Literarna umetnina med zgodovino in teorijo, 1. del, Ljubljana, 1972, str. 204. 13. Jung C. G.: O arhetipih kolektivne nezavesti, Psihološke raspravc, Beograd, 1978, str. 347 - 389. 14. Ibid, str.357. pomenile. Zato bogovi od časa do časa umirajo, saj ljudje v nekem trenutku odkrijejo, da nič ne pomenijo, da so to pravzaprav nekoristne stvari, ki so jih ljudje kot oni oblikovali iz kamna ali lesa. Človek odkrije, da do tega trenutka o svojih slikah sploh nič ni mislil. Reformacija pa je pomenila le začetek. Po tem so se slike krušile druga za drugo in - tako je prišlo do današnjega zastrašujočega simbolnega siromaštva. "V taki situaciji pa je človek nagnjen k iskanju novih slik,"15 ugotavlja Jung, "novih nazorov, novih bogov, po navadi tistih, ki jih častijo dalnji narodi. Teh simbolov nc razume, zato niso tako banalni kot stari bogovi."16 In res lahko danes opazujemo beg evropske mladine v tuje oblike vzhodnega verovanja. Vendar je mogoče opaziti, da postopek privzemanja novih, sosednjih, bogov danes deluje le kratek čas. "Vse večje siromaštvo v simbolih prinaša s seboj duhovno siromaštvo."17 "Naš intelekt ie dosegel neslutene uspehe, toda istočasno je ostala naša duševnost opus-tošena." Danes smo globoko prepričani, da tudi v najoddaljencjšem kotičku vesolja, kamor bomo lahko kmalu potovali, ne bomo našli nikakršnega boga, nikakršne "višje sile". Vemo, da nam preostane lc še obupno beganjc po mrtvi praznini neizmerljivih vesoljskih prostranstev.1 Ni se mogoče izogniti spoznanju, da ta praznina mnoge plaši, zato njihova fantazija obupno išče točko, da sc bodo nanjo lahko oprli. Ker bogovi sosednjih ljudstev niso več rešitev, saj tudi ti v svojem okolju bolj ali manj izgubljajo verodostojnost in prepričljivost, iščejo tisti, ki se počutijo preveč izgubljene, preveč prazne, nove bogove. Gre za psihološki postopek, ki sc imenuje identifikacija s kolektivno psiho, ko človek, ki se počuti preveč ranljivega in ki že pride do spoznanja, da svojih problemov sam nikakor ne more rešiti, najde rešitev v povezavi svoje osebe (pcrsonc - po Jungu) z neke vrste velikim vodjo. To je seveda regresivna drža, saj ta veliki vodja, guru ali kakšen drug mesija dobrote in ljubezni, ki jih jc v zadnjem času kar veliko, človeku popolnoma odvzame odgovornost za njegovo lastno usodo. Guru, mesija, jc lastnik velike resnice, in tisti, ki se mu pridruži, nima druge naloge, kot da vanjo veruje. Njegovo poslanstvo na zemlji, namen in cilj njegovega bivanja sta sedaj jasno definirana: to je oznanjanje velike resnice, prepričevanje ali uničevanje tistih, ki vanjo ne verjamejo, širjenje slave in veljave velikega vodje, saj se skupaj z njim vzpenjajo tudi pristaši njegovega nauka. Drugi, manj skrajen in zato mnogo bolj razširjen način iskanja omejitev v velikem praznem prostoru je prav tako regresivne narave. Čovek očitno na vsak način hoče izsiliti situacijo iz svojega otroštva, ko je bilo življenje še povsem enostavno in pregledno: če bo ubogal, bo vse dobro. In tako smo sicer v glavnem pokopali bogove, z veliko vnemo pa se držimo mnogih starih vraž in rekov. Z zdravo pametjo (v sferi zavesti) sicer lahko dojamemo, da ni nobene razlike, če gremo na letalo v petek 13. ali v soboto 14. Toda globoko v nas je zasidran strah pred letenjem, pred višino. In ker na vsak način hočemo nekakšno zagotovilo, da bo vse dobro, se podzavestno regresivno vrnemo v model vedenja iz otroštva, se oprimemo stare prepovedi, jo upoštevamo in imamo pomirjujoč občutek, da smo za svojo varnost nekaj (pravzaprav vse, kar jc bilo v naši moči) ukrenili. 15. Ibid., str. 358. 16. Ibid., str. 359. 17. Ibid., str. 359. 18. Ibid., str. 361. 19. Ibid. str. 361. Vražcvernost jc danes razširjena kot lc kdaj. Ljudje potrkajo na les, če izrečejo kaj takega, kar bi se utegnilo s pretiranim pohvalnim govorjenjem pokvariti, shranjujejo štiriperesne dcteljicc, kupujejo tombolske lističe s srečnimi številkami, ko srečajo dimnikarja, se primejo za gumb, in se vznemirjeni sprašujejo, v katero smer jim že ne sme križati poti črna mačka: z leve na desno, ali pa morda z desne na levo... Mnoga praznoverja so povezana z nebom in prostorom nad njim. Ljudje sc preprosto ne morejo navaditi, da tam zgoraj ni nikogar in da ga, čc je že kdo, mi resnično ne zanimamo. Dva od treh ljudi v bivši Zahodni Nemčiji redno prebirata svoj horoskop in eden od njiju v to, kar prebere, tudi verjame, pravi dr. Peter Nichnkc, psihoterapevt, v svoji disertaciji o psiholoških vidikih astrologije. In nc lc, da želijo ljudje brali o tem, da bodo imeli v ljubezni srečo in o tem, da bodo v šoli in službi uspešni, cclo resni poslovneži naročajo horoskope za svoja podjetja in tovarne. Tudi izdajatelji časopisov in revij so natančno izračunali, za koliko se dvigne naklada publikacije, če v njej začnejo objavljati horoskop.20 Praznoverje (želja po verovanju), da nebo odloča o naši usodi, se nenazadnje kaže tudi v prepričanju o odvisnosti našega značaja in naših sposobnosti od konstclacije zvezd v trenutku, ko smo se rodili. In ne lc to. Na nebu naj bi bilo tudi zapisano, kakšno bo naše življenje s človekom, rojenim v tem ali onem nebesnem znaku. Ljudje vedo, kateri nebesni znaki med seboj dobro shajajo in kateri nc. Ni dvoma, da je regresivna drža v zvezi z verovanjem o tem, kako nebo odloča o naši osebni sreči in nesreči, zasidrana v ljudeh bolj, kot to njihova racionalistična vzgoja in izobrazba dovoljujeta. Zato pravzaprav redkokdo popolnoma priznava, da v astrologijo verjeme. Mnogo pogosteje slišimo na to vprašanje izmikajoče sc odgovora:" Kaj - pa - čc - je - vendar - kaj - na -tem !" Kot rečeno, naš racionalistični čas uradno pač ni naklonjen veri v bogove Zodiaka. Žc nekoliko bliže k znanstveni fantastiki pa nas pomakne verovanje v bližnja srečanja tretje vrste, doživljanje vizij in kolektivnih vizij v zvezi z njimi. Sergius Golowin piše v svoji knjigi z značilnim naslovom: Bogovi atomske dobe 1 o sektah, društvih, klubih nekakšnih novodobnih vernikov, ki razočarani nad človeštvom in njegovo nesposobnostjo poskrbeti za svojo usodo, polni upanja čakajo na rešitev zemeljskih problemov - od zgoraj. Gre za nekaj podobnega, kot jc Klub pričakovalcev v Remčevi Mani, le da ljudje, ki jih opisuje Golowin, nc čakajo zaman. Mnogi med njimi srečajo kdaj pa kdaj na kakšni samotni cesti ali na kakšnem odročnem kraju čudovita, pametna in močno zaskrbljena bitja s tujega planeta, ki svarijo človeštvo pred norim razvojem dogodkov in ki istočasno zagotavljajo, da nc bodo dovolila, da bi do katastrofe zares prišlo, saj imajo dovolj tehničnega znanja, dajo lahko učinkovito preprečijo. Kakšno je razmišljanje in čustvovanje teh ljudi, pojasnjuje del govora gospoda Konstanza na 4. mednarodnem NLP - kongresu: "Velika večina nas jc prišla semkaj zaradi velikanskega občutka osamljenosti na tem svetu in v velikem upanju, da bomo tukaj, med sebi enakimi, našli odgovore na marsikatero težko življenjsko vprašanje."22 20. Golowin S.: Magische Gcgcnwart, Munchcn, 1980, str. 123. 21. Golowin S.: Gotterder Atom-Zeit, Bern, 1980 22) Ibid, str. 51. Neka gospa,ki je srečala Marsovce jc izjavila: "Kljub vsemu mislim, da bi nas vesoljci lahko rešili vseh naših težav."23 In gospa Elisabeth Klarcr: "Takrat (ob srečanju z njimi) me ni bilo niti malo strah. Počutila sem se lc čudovito varno."24 "Vsa ta pričevanja kažejo, da nekateri ljudje brez takšne tolažbe nc bi mogli več živeti,"25 ugotavlja Golowin in dodaja, da seje ta "zvezdna religija" v zahodnem svetu tako razširila, da že lahko govorimo o "novi mitologiji, ki je nastala na slikovnem bogastvu vseh tisočletja ohranjenih starih mitov" 26 V tem kontekstu pa jc seveda mogoče zastaviti tezo, da jc znanstvenofantastična literatura eden izmed mehanizmov, ki pomagajo človeku obvladati neznano: "Že iz davnih začetkov človeške družbe lahko opazujemo mehanizme, ko človek za tisto, kar sluti, najde oblike, s pomočjo katerih bo to neznano obvladal ali vsaj ublažil." (Jung) Da jc res tako, dokazuje pogled v preteklost, v prazgodovinski čas, ko je človek zavestno še verjel v magično moč besede, v najzgodnejšo dobo jezikovnega razvoja, ko je bilo vsako jezikovno izražanje nekoliko podobno kasnejšemu umetniškemu izražanju, saj je bilo prežeto s čustvenim nabojem in prepojeno z izrazitim ritmom in melodiko." MarkoTerseglav piše o tem, daje tedaj "pripoved o izjemnih dogodkih in božanskih ljudeh, ki naj bi bili zgled drugim (torej mit) potrebovala privzdignjeno besedo, mitično formulo, tabuiziran jezik in ritmičnost."28 In dodaja, daje za pesem že od nekdaj veljalo, da ima čarobno moč. In tako kot jc prazgodovinski človek, ko jc videl, da lahko nariše sliko, napravi kipec konja, mislil, daje nc samo gospodar konja, ki gaje izdelal, ampak tudi pravega konja, in je začel verjeti v magično moč svoje umetnosti,2; na natanko isti način seje rodila vera, da človek z ubeseditvijo fantastičnih, sanjskih slik in vizij, ki so vrele iz njegove nezavesti, obvladuje skrivnostno, nerazumljivo in grozečo naravo okrog sebe. Kako velika je morala biti vera v magično moč besede, dokazuje dejstvo, da sc je v nezavesti ohranila vse do danes. Spomnimo sc situacije, ko otrok v šoli stiska pesti in odločno sam pri sebi šepeta: "Mcncnc! Mene nc!"in resnično verjame, da nebo vprašan. Gotovo je, da sc šc nismo otresli vere, da življenje prepletajo nekakšne skrivne sile, ki jih je z besedo mogoče nekako podrediti naši vol ji. In ker je očitno to tako, ni nobenega razloga, da danes ob novih problemih, novih ugankah, novih strahovih, ki pa niso nič manjši, kot so bili tisti vpredzgodovinskih časih, ne bi uporabljalo človeštvo enakih (preverjenih) modelov obvladovanja neznanega. Vse možne probleme, vse možne strahove, vse možne situacije jc treba ubesediti zato, ker vzbuja takšna zgodba pomirjujoče zagotovilo, da človek vsaj do neke mere situacijo 23. Allingham C.: Flying Saucer from Mars, 1-ondon, 1954, sir. 140. 24. Golowin S.: Gottcr dcr Atom-Zcit, Bern, 1980, str. 49. 25. Ibid., str. 49. 26. Ibid., str. 85. 27. Boškovič - Stulli M.: Pojava književnosti u ljudskom društvu, Uvod u književnost, Zagreb, 1969, str. 53. 28. Terscglav M.: Ljudsko pesništvo, Literarni leksikon, 32. zvezek, Ljubljana, 1987, str. 61. 29. G. H. Luquct: L'art ct la religion des hommes fassiles, Paris, 1926. Cit. po.: Boškovič - Stulli M.: Pojava književnosti u ljudskom društvu, Uvod v književnost, Zagreb, 1969, str. 53. obvlada. Tako kot dogma, religija in mitologija, predstavlja tudi znanstvena fantastika galerije slik, kamor je brez težav mogoče projicirali svoje kolektivne bivanjske strahove in od tod ali dobiti pomirjujoče zagotovilo, da bo vse dobro, ali pa vsaj izvedeti, da so tudi drugi žc zaznali probleme, da so jih žc evidentirali, in da to pomeni, da smo na ta način žc v položaju, ko začenjamo situacijo obvladovati. In kakšna jc galerija teh slik? "V oči bode resnica, da jc množica najodličnejših čisto fantazijskih kreacij že stoletja zaključena, da jc v prazgodovini in najkasneje v antiki nastalo največ nekaj ducatov mojstrovin, suverenih kreacij in da sc ob njihovih paradigmatičnih vsebinah oplaja fantastika (tudi znanstvena) šc danes."30 Gre torej za vedno enake vzorcc psihološkega reagiranja na najclemcntarncjše mentalne procese v človekovi nezavesti, za slike, ki se porajajo, ko sc arhetipi prebijajo iz nezavesti v zavest tako, da sc povezujejo s kompleksom jaza in sc tako uzaveščajo. "Vse metode, pojme in imena, cclo cele teorije, ki si jih umetnost sposodi pri znanosti, so le nesamostojni dodatek motivom in vzorcem, ki jasno kažejo svoj prastari mitski izvor,"31 ugotavlja Stanislaw Lem v svoji kritični analizi znanstvene fantastike: Fantastika in futurologija. In tako ni čudno, da nas mnoge znanstvenofantastične zgodbe, kljub temu, da govorijo o aktualnih strahovih, močno spominjajo na stare biblijske zgodbe in na mite starejših narodov. Ni naključje, da v času, ko vse kaže, da bo človeštvo dopolnilo svojo usodo, iz nezavesti spet vstajajo prastari motivi o koncu sveta in o Noctu, ki bo skupaj z vzorci starih zemeljskih oblik življenja apokalipso preživel in, ko bo prišel čas za to, zaplodil novo življenje. Nič drugače si namreč ni treba razlagati Pcčjakovc znanstvenofantastične zgodbe Odisej sc vrača, saj tudi v njej pride do neke vrste vesoljne poplave - radiacijc, tudi tam na (vesoljski) ladji ostanejo ljudje in semena, ki bodo, ko bodo "vode odtekle", ko bo sevanje usahnilo, spočclc na Zemlji novo vegctacijo. Pečjakova verzija je seveda modernejša kot tista v Bibliji, saj je žc na prvi pogled prilagojena "znanstvenemu" pogledu na svet. Naravni, fizikalni in biološki zakoni veljajo. Ekološka katastrofa, ki zamenja vesoljni potop, se zdi z znanstvenega in futurološkega vidika kaj verjetna. V njej ni nikakršnega boga, nobenih čudežev, nobene transccndcnce, tako da človek, ki so ga vzgojili v novodobnih, racionalističnih in "znanstvenih" šolah nima nikakršnih zavor, da bi jo sprejel. Vendar pa za pripovedjo v resnici stojijo dogme neke nadomestne religije, katere korenine ležijo v zgodnjem 19. stoletju. Biblijski mit je samo adaptiran na ideologijo romantikov in Ch.Darwina. Na mesto mitološke rešitve življenja na Noctovi barki stopi pač prepričanje o večnosti življenja. Človek tu ni več lc bitje, ki mu je stvarstvo podrejeno. Človek je tu sam stvarnik in začetnik novega življenja. Relacija med človekom in njemu sovražnimi silami, kijih nc obvlada, ki ga ogrožajo in ki mu vlivajo strah, je v znanstveni fantastiki popolnoma takšna, kot jo lahko najdemo v klasični mitologiji. 30. Lcm S.: Phantastik und Futurologic I, Frankfurt, 1989, str. 416. 31. Lcm S.: Phantastik und Futurologic 1, Frankfurt, 1989, str. 415. MIT : ZNANSTVENA FANTASTIKA IZREDNE RAZMERE JEZA TISTIH SIL, KI UREJAJO ŽIVLJENJE (BOGOVI, DUHOVI) LAHKO POVZROČI KATASTROFO: NEVIHTO, POTRES, POPLAVO -=»► APOKALIPTIČNI MITOLOŠKI MOTIVI. ČE SE TEHNIKA OBRNE PROTI ČLOVEKU, TO GOTOVO PRIVEDE DO KATASTROFE: (ELEKTRIČNI MRK V VELEMESTU, PADEC LETALA, POŽAR V STOLPNICI), LAHKO TUDI DO POPOLNE KATASTROFE -5> APOKALIPTIČNI ZNANSTVENOFANTASTIČNI MOTIVI. NORMALNE RAZMERE ČLOVEK SVETA IN SIL, KI GA UREJAJO, NE OBVLADA IN NE RAZUME. PRED TEMI SILAMI SE POČUTI MAJHNEGA, NEBOGLJENEGA, ODVISNEGA, RANUIVEGA. TEHNIKA JE VSE BOLJ OD ČLOVEKA NEODVISNA MOČ, VOLJA. ČLOVEK SE POČUTI OB NJEJ VEDNO MANJŠEGA IN VEDNO BOLJ NEBOGLJENEGA, OD NJENE "DOBRE VOLJE" JE V VEDNO VEČ ŽIVLJENJSKIH SITUACIJAH ODVISEN. Skratka, človek je majhen in nebogljen, sveta Se nc obvlada (mit), oziroma ga nc obvlada več (znanstvena fantastika), prepuščen jc silam, ki so vzelo majhni meri odvisne od njegove volje, na katere lahko le omejeno vpliva (molitev, skrbno ravnanje s tehniko). Tako božanstvo kot tehnika nam postavljata zakone, po katerih živimo, in posredujeta simbole, s katerimi naj ju častimo. In tako prvi kot druga kršitev teh pravil strogo, včasih tragično, kaznujeta. "Znanstvena fantastika izhaja iz naraščajoče divcrgcncc med dvema krivuljama, ki bi se v idealnem primeru morali prekrivati. Na eni strani jc to krivulja znanstvenofantastičnega napredka, na drugi strani pa krivulja etično moralnega napredka, socialne etike, osebne morale, humanosti. Strmo vzpenjanje prve krivulje spremlja stagnacija, če ne cclo padec druge.32 To vodi do razkola v človekovi zavesti. Na eni strani tako opažamo občudovanje visoko razvite tehnologije in tip znanstvene fantastike v zgodnejših časih njenega razvoja, ko literatura tehniko mistificira in ji pripisuje vsemogočnost. Tiste, ki znajo z njo ravnati, pa predstavlja tako, kot je stara mitologija predstavljala in opevala svoje zgodovinske osebnosti, ko so nanje projicirali vse svoje želje in dobre lastnosti, ki so jih v njih sami hoteli videti, in jih tako povzdignili v vsemogočna božanska ali polbožanska bitja. Na drugi strani pa upoveduje nov tip znanstvene fantastike z afekti preobložene sanjske slike, ki izvirajo iz bivanjskih strahov. V tem primeru zamenjata znanost in tehnika nekoč skrivnostno naravo in na ta način sc v novi mitologiji ohranja prastara arhetipska slika o večnem boju nebogljenega človeka s sovražnim, skrivnostnim svetom, ki ga obdaja. 32. Graaf V.: Homo Futurus, Hamburg, Diisscldorf, 1971, str. 60. To pa brez dvoma pomeni, da lahko tudi pri znanstveni fantastiki, tako kot pri klasičnem mitu, govorimo o t.i. etiološkem mitu in o polzgodovinskcm, junaškem mitu, o etiološki znanstveni fantastiki - tisti, ki je izraz človekovega iskanja iracionalnih, neobvladljivih zakonitosti delovanja tega sveta in strahu pred tem delovanjem, in o junaški znanstveni fantastiki, tisti, ki skorajda mistificira junaška dejanja pionirjev tehničnega razvoja in ki nastaja iz človekove psihološke potrebe po projekciji ideala junaškosti na konkretno zgodovinsko osebo. Gre za podoben postopek, kot ga lahko opazujemo na primer pri nastanku mita o kralju Matjažu, kot ga je opisal dr. Trstenjak.33 Če so namreč ljudje potrebovali junaškega in obenem dobrega kralja, so začeli potrebne lastnosti vnašati, projicirati v tistega, ki je po dolgih časih vendarle pokazal nekaj takih želenih lastnosti. Tako sta ljudska želja in domišljija ovenčali svojega kralja s sijem kreposti, ki jc ta dejansko ni imel. In iz enakega razloga, brez dvoma, nastajajo danes znanstvenofantastični junaški miti, saj danes, bolj kol kdaj, človek z omejenim znanjem in z omejenimi sposobnostmi, kol jih imata avtor in bralec, ni sposoben ne razumeti ne rešiti problemov, ki se z njimi človeštvo sooča. A vse kaže, da tudi "ljudska" domišljija ne verjame več, da bi lahko človek, pa naj bo še tako plemenit in pameten, razrešil gordijski vozel naše civilizacije, zato kaže zgodovina razvoja znanstvenofantastične literature v zadnjem času vse manj junaške in vse več etiološke znanstvene fantastike. 33- Trstenjak A.: Človek bitje prihodnosti, Ljubljana, 1985, str. 446. Značilnosti mentalnih pojavov BERTRAND RUSSELL Na koncu našega potovanja jc čas, da sc vrnemo k izhodiščnemu vprašanju, namreč, kaj kot nekaj nasprotnega materiji, označuje duha?* Ali, čc isto vprašanje izrazimo z drugimi besedami: kako bi morali psihologijo razlikovati od fizike? Na začetku naše raziskave smo v začasnem odgovoru navedli, da se psihologija in fizika razlikujeta po naravi svojih vzročnih zakonov, nc pa po svojem predmetu. Hkrati smo bili mnenja, da eksistira določen predmet, namreč predstave, na katere se lahko nanašajo zgolj psihološki vzročni zakoni; zato smo ta predmet pripisali izključno psihologiji. Toda predstave smo lahko definirali le prek njihove vzročnosti; izkazalo se je, da nimajo nobenega splošnega znaka, s katerim bi jih lahko razlikovali od scnzacij. V pričujočem predavanju predlagam, da najprej pregledamo različne metode za razlikovanje med duhom in materijo. Nato bom na kratko orisal naravo tiste temeljne znanosti, o kateri sem prepričan, daje prava metafizika, znanosti, v kateri sta po vsem videzu tako duh kot materija zgrajena iz nevtralne snovi in katere vzročni zakoni nimajo tiste dvojnosti, kot jih imajo vzročni zakoni psihologije, temveč tvorijo temelj, na katerem sta zgrajeni obe, fizika in psihologija. Pri iskanju definicije "mentalnih pojavov" začnimo z "zavestjo", za katero sc pogosto misli, da jc bistvo duha. V prvem predavanju sem navedel različne argumente zoper stališče, da je zavest temeljna, vendar nisem poskušal povedati, kaj zavest je. Da bi se pri odločitvi, da ni temeljna, počutili varne, moramo najti njeno dcfinicijo. Prav zaradi dokaza, da zavest ni temeljna, se moramo zdaj odločiti, kaj jc. Za tiste, ki menijo, da je zavest temeljna, je to nekaj, kar jc razpršeno po vsem našem mentalnem življenju in kar se razlikuje od scnzacij in predstav, spominov, prepričanj in želja, kar pa je vendar v vsem tem navzoče. Ko v razpravi, ki sem jo citiral v III. predavanju, dr. Henry Head razlikuje scnzacijc od čisto fizioloških pojavov, pravi: "Senzacija, v strogem pomenu te besede, zahteva eksistenco zavesti." Na prvi pogled bi se s to trditvijo nemara strinjali, vendar sem prepričan, da bi bilo to napačno. Scnzacija je nekaj, česar se morda zavedamo, nc pa nekaj, česar sc moramo zavedati. Naša raziskava nas je pripeljala do priznanja nezavednih prepričanj in želja. Kolikor lahko vidim, ni nobenega razreda mentalnih ali kakšnih drugih pojavov, ki se jih zavedamo vselej, ko sc zgodijo. * Izbrani odlomek je XV. predavanje Russellovega dela The Analysis df Mind (Analiza duha), 1921. Preveden je po zborniku Classics of Analytic Philosophy, McGraw-1 Iill.lnc., 1965, str. 35-46. (Op. prev.) Prvo, kar moramo omeniti, je, da mora zavest biti zavest o nečem. Glede na to bi "zavest" definiral s tistim odnosom predstave ali besede do predmeta, ki smo ga definirali kot "pomen". Ko senzaciji sledi predstava, ki je njen "posnetek", bi lahko po moje rekli, da cksistcnca tc predstave konstituira zavest o senzaciji, ob pogoju, dajo spremlja lista vrsta prepričanja, ki nam daje občutek - ko o tem razmišljamo - daje predstava "znak" za nekaj drugega, kot je sama. To je tista vrsta prepričanja, ki smo ga pri spominu izrazili z besedami "to sc je zgodilo", ali ki pri zaznanjski sodbi omogoča prepričanje o kvalitetah, povezanih z navzočimi senzacijami, kot so na primer povezane taktilne in vizualne kvalitete. Zdi pa se, da je treba dodati neko sestavino prepričanja, ker gola domišljija ne vsebuje zavesti o ničemer, saj zavesti, ki ni zavest o nečem, nc more biti. Če bi predstave same konstituirale zavest o svojih prototipih - in take domišljijske predstave dejansko imajo prototipe - bi vključevale zavest o njih; ker pa ni tako, moramo pri definiranju zavesti predstavam dodati neko sestavino prepričanja. To prepričanje mora biti tako, da konstituira preteklo ali sedanje predmetno nanašanje. V skladu z našo definicijo, predstava skupaj s tovrstnim prepričanjem, konstituira zavest o prototipu predstave. Toda ko prehajamo od zavesti o senzacijah k zavesti o predmetih zaznavanja, se zastavijo še nadaljna vprašanja, ki zahtevajo dodatek k naši definiciji. Rečemo lahko, da jc zaznanjska sodba zgrajena iz jedra senzacije skupaj z združenimi predstavami, s prepričanjem o sedanji cksistenci predmeta, na katerega se senzacija in predstave nanašajo na težko razčlenljiv način. Morda bi lahko rekli, da prepričanje ni temeljno za vsako pričujočo eksistenco, ampak ima bolj naravo pričakovanja: ko na primer vidimo nek predmet, pričakujemo, da bomo ob dotiku z njim doživeli določene scnzacijc. Torej je zaznavanje sestavljeno iz pričujoče senzacije in pričakovanj prihodnjih senzacij. (To je seveda miselna analiza, nc pa razlaga tega, kako se zaznavanje kaže nenadzorovani introspekciji.) Toda vsa taka pričakovanja so lahko zmotna, ker temeljijo na korelacijah, ki so običajne, nc pa nespremenljive. Vsaka taka korclacija nas lahko v posameznem primeru zavede, ko sc na primer poskušamo dotakniti odseva v ogledalu, ker imamo vtis, da jc "realen". Zaradi varljivosti spomina nastane podobna težava pri zavesti o preteklih predmetih. Zdelo bi sc nenavadno, čc bi rekli, da sc lahko "zavedamo" stvari, ki ni eksistirala ali pa ne eksistira. Tej zadregi se izognemo lc tako, da naši definiciji dodamo pridržek, in sicer, da morajo biti prepričanja, ki jih vsebuje zavest, resnična. Drugič, vprašanje jc, ali se lahko zavedamo predstav. Če našo definicijo uporabimo na tem primeru, po vsem videzu zahteva predstave predstav. Da bi sc na primer zavedali predstave mačke, bomo, strogo po naši definiciji, potrebovali predstavo, kije posnetek predstave mačke in ima to predstavo za svoj prototip. Kot predmet opazovanja pa se zdi komaj verjetno, da bi obstajale predstave predstav kol nekaj, kar jc v nasprotju s predstavami senzacij. S to težavo sc lahko spoprimemo na dva načina, bodisi z drznim zanikanjem zavesti o predstavah, ali pa tako, da odkrijemo smisel, po katerem lahko predstava, s pomočjo drugačnega spremljajočega prepričanja, namesto lastnega prototipa, pomeni njegovo drugo predstavo. O prvi možnosti, ki zanika zavest o predstavah, smo že razpravljali, ko smo se v VI. predavanju ukvarjali z introspckcijo. Takrat smo sc odločili, da zavest o predstavah v nekem smislu mora obstajati. Zato nam preostane šc drugi način ukvarjanja s spoznanjem o predstavah. Po tej drugi hipotezi lahko o istem prototipu obstajata dve predstavi, tako da ena od njiju pomeni drugo, namesto da bi pomenila prototip. Spomnimo naj, da smo pomen definirali z asociacijo: rekli smo, da beseda ali predstava pomeni nek predmet, kadar ima iste asociacije, kot jih vzbuja predmet. Vendar te dcfinicije ne smemo jemati preveč absolutno: ni nujno, da imata beseda ali predstava povsem iste asociacijc kot predmet, ki ga pomenita. Beseda "mačka" se lahko asociira z besedo "predpražnik", vendar bi mačko lahko asociirali s predpražnikom samo po naključju. Podobno ima lahko predstava neke asociacije, ki jih njen prototip nima, na primer asociacijo z besedo "predstava". Kadar so te asociacije dejavne, predstava pomeni predstavo, ne pomeni pa svojega prototipa. Če sem velikokrat imel predstave danega prototipa, imam lahko v mislih eno od njih, v nasprotju s preostalimi, tako da se spominjam časa in kraja ali katere koli druge značilne asociacije prav te priložnosti. To se na primer zgodi, ko nam nek kraj prikliče v spomin misel, ki smo jo na tem kraju že doživeli, tako da se spomnimo misli, v nasprotju s pojavom, na katerega se nanaša. Torej lahko rečemo, da mislimo na predstavo A, ko imamo podobno predstavo B, ki se asociira s spomini na okoliščine, povezane z A, ne pa z njenim prototipom ali z drugimi predstavami istega prototipa. Torej se predstav zavedamo zgolj s pomočjo novih asociacij, pri tem pa ne potrebujemo nobenega novega skladišča mentalnih vsebin. Kolikor lahko vidim, ta teorija rešuje probleme introspektivnega spoznanja, ne da bi bili za to potrebni taki junaški ukrepi, kot jih jc predlagal Knight Dunlap; njegova stališča smo obravnavali v VI. predavanju. V skladu s tem, kar smo že povedali, senzacija sama ni stvar zavesti; stvar zavesti jc neposredni spomin, zaradi katerega jc senzacija uspešna. Senzacija, ki seje spominjamo, postane predmet zavesti brž, ko seje spomnimo, kar se bo po navadi zgodilo skoraj neposredno po njenem nastanku (če se sploh bo); toda dokler eksistira, ni predmet zavesti. Če pa jc vendarle del zaznavanja, denimo neke znane osebe, lahko rečemo, da je zaznana oseba predmet zavesti. Zakaj v tem primeru je senzacija znak zaznanega predmeta skoraj tako, kot je spominska predstava znak predmeta, ki sc ga spominjamo. Bistvena praktična funkcija "zavesti" in "misli" je v tem, da nam omogoča delovanje na to, kar je oddaljeno v času in prostoru, čeprav v danem trenutku naša čutila niso vzdražena. To nanašanje na odsotne predmete omogočata asociacija in navada. Dejanske senzacije same na sebi niso stvar zavesti, ker se nc nanašajo na to, kar je navzoče. Toda njihova povezava z zavestjo je zelo tesna, tako prek neposrednega spomina kot prek korelacij, ki senzacije spremenijo v zaznave. Upam, da sem dovolj jasno pokazal, da je zavest mnogo preveč kompleksna in akcidcntalna, da bi lahko veljala za temeljno značilnost duha. Videli smo, da vstopajo vanjo tako prepričanje kot predstave. Kot smo ugotovili v enem od prejšnjih predavanj, je prepričanje samo kompleksno. Če torej naša analiza zavesti predlaga neko definicijo duha, bi to seveda bile prav predstave same. Ker pa smo ugotovili, da predstave lahko definiramo samo vzročno, sc nc moremo ukvarjati s tem predlogom, razen v zvezi z razlikovanjem med fizikalnimi in psihološkimi vzročnimi zakoni. Prehajam k tistim značilnostim mentalnih pojavov, ki izhajajo iz spominske vzročnosti. Možnost delovanja na to, kar ni čutno navzoče, je ena od značilnosti duha. Navedimo najprej zelo preprost primer. Vzemimo, da ste ponoči v svoji sobi in da nenadoma ugasne luč. S pomočjo slike sobe, ki jo hranite v svojem duhu, boste lahko brez večjih težav našli pot k vratom. V tem primeru vizualne predstave, resda nekoliko nepopolno, služijo tistemu namenu, ki mu sicer služijo vizualne senzacije. Dražljaj za nastanek vizualnih predstav je želja priti iz sobe, ki ga bistveno sestavljajo trenutne senzacijc in motorični impulzi, kijih te povzročajo. Prav tako nam besede, kijih slišimo ali beremo, omogočajo, da delujemo glede na informacijo, ki nam jo dajejo; tudi tu nam trenutni čutni dražljaj zaradi navad, oblikovanih v preteklosti, omogoča ustrezno delovanje na predmet, ki ni čutno navzoč. Celotno bistvo praktične učinkovitosti "misli" je v občutljivosti na znake: čutna navzočnost A- ja, ki je znak sedanje ali prihodnje eksistence B-ja, nam omogoča ustrezno delovanje na B. Najboljši primer tega so besede, ker imajo kot znaki ogromen učinek, medtem ko je njihov notranji pomen kot čutnih pojavov samih po sebi navadno povsem neznaten. Postopek z znaki lahko spremlja zavest ali pa tudi ne. Če čutni dražljaj A prikliče predstavo B-ja in če torej delujemo na B, gre za zavest o B. Toda navada nam lahko, brž ko se pojavi A, omogoči ustrezno delovanje na B, ne da bi sploh kdaj imeli o njem kakšno predstavo. Čeprav v tem primeru A deluje kot znak, deluje brez pomoči zavesti. Splošno rečeno, zelo znan znak teži k temu, da deluje neposredno na ta način; posredovanje zavesti pa označuje nepopolno utrjeno navado. Moč pridobivanja izkušnje, ki je značilna za ljudi in za živali, je primer tistega splošnega zakona, po katerem v spominski vzročnosti vzročna enota ni en dogodek v enem času, temveč dva ali več dogodkov v dveh ali več časih. Otrok, ki se je že kdaj opekel, se boji ognja, kar pomeni, da ima bližina ognja nanj drugačen učinek, kot pa na tistega otroka, ki te senzacije še ni doživel. Bolj pravilno, ko je otrok, ki se jc že kdaj opekel, v bližini ognja, navedeni učinek povzroči nc samo bližina ognja, ampak ta bližina skupaj z dejstvom, da se jc otrok že kdaj prej opekel. Splošna formula je tale: ko si je žival z nekim dogodkom A pridobila izkušnjo, in ko se v nekem prihodnjem času pojavi B, deluje žival, ki se ji je zgodil A, drugače od živali, ki se ji A ni zgodil. Torej moramo A in B skupaj, ne pa ločeno, razumeti kot vzrok vedenja živali, razen če ne upoštevamo učinka, ki ga je A pustil na živalskem živčnem tkivu, kar pa ne more biti predmet zunanjega opazovanja, razen v izjemnih okoliščinah. S to možnostjo smo se vrnili k vzročnim zakonom in k trditvi, da so številne stvari, ki se zdijo bistveno mentalne, dejansko nevralnc. Morda si prav živci, ne pa duh, pridobijo izkušnjo. Če pa je tako, potem možnosti za pridobivanje izkušnje nc moremo uporabljati za definiranje duha. Podobni premisleki veljajo za spomin, čc ga razumemo kot bistvo duha. Spomin vzbudi to, kar se zdaj dogaja, vendar se to razlikuje od učinka, ki bi nastal zdaj, če dogodka, za katerega gre, nc bi bilo. To lahko razložimo s fizikalnim učinkom preteklega dogodka na možgane, ki so zato drugačno orodje od tega, kar bi lahko nastalo na podlagi neke drugačne izkušnje. Zato vzročne posebnosti spomina nemara lahko razložimo fiziološko. Pri vsakem posebnem razredu mentalnih pojavov smo vedno znova soočeni s to možnostjo. Čc naj psihologija sploh bo posebna znanost, moramo za njeno posebnost poiskati širši temelj od doslej obravnavanega. Ugotovili smo, da je za oznako mentalnih pojavov "zavest" preozka, spominska vzročnost pa preširoka. Prehajam k značilnosti, ki je, čeprav težko opredeljiva, vendarle mnogo bliže temu, kar potrebujemo, namreč k subjektivnosti. Subjektivnost, kot značilnost mentalnih pojavov, smo obravnavali v Vil. predavanju, in siccr v zvezi z definicijo zaznavanja. Tedaj smo se odločili, da lahko liste par-tikularije, ki konstituirajo fizikalni svet, zberemo v svežnje na dva načina; enega tvori sveženj vseh tistih partikularij, ki so pojavi dane stvari iz različnih prostorov, drugega pa sveženj vseh tistih partikularij, ki so pojavi različnih stvari iz danega prostora. Ta drugi sveženj sc v danem času imenuje "perspektiva", čc pa se odvija v nekem časovnem obdobju, se imenuje "biografija". Subjektivnost je značilnost perspektiv in biografij, je značilnost podajanja pogleda na svet z določenega prostora. V VII. predavanju smo videli, da ta značilnost ne vključuje nobene od drugih značilnosti, ki so navadno povezane z mentalnimi pojavi, kot so zavest, izkušnja in spomin. Pravzaprav smo ugotovili, da sc kaže s fotografsko ploščo in, strogo rečeno, z vsako partikularijo, ki je povezana s tistim, kar ima isti "pasivni" prostor, tako kot smo to definirali v VII. predavanju. Partikularije, ki tvorijo eno perspektivo, povezuje predvsem simultanost, tiste pa, ki tvorijo eno biografijo, povezuje predvsem eksistcnca neposrednih časovnih odnosov med njimi. K temu jc potrebno dodati odnose, ki so izpeljivi iz zakonov perspektive. Pri vsem tem očitno nismo na področju psihologije, kot jo po navadi razumemo; vendar smo prav tako malo na področju fizike. V mentalnih pojavih, na primer v spominski vzročnosti, predpostavljamo definicijo perspektiv in biografij, čeprav ta še ne daje ničesar, kar bi navadno imenovali "mentalno": vzročna enota v spominski vzročnosti, ki povzroča Semonov cngram, jc cclota ene perspektive - ne katerekoli perspektive, temveč perspektive na prostoru, kjer jc živčno tkivo ali vsekakor nekakšno živo tkivo. Kot smo videli, lahko tudi zaznavanje definiramo s perspektivami. Tako jc pojmovanje subjektivnosti, tj. "pasivnega" prostora partikularije, čeprav ta ne more zadostno opredeliti duha, očitno bistven element tc definicije. V teh predavanjih sem trdil, da se psihološki podatki po svojem notranjem značaju ne razlikujejo od fizikalnih. Trdil sem, da so senzacijc podatki tako za psihologijo kot za fiziko, medtem ko se predstave, ki so morebiti v nekem smislu izključno psihološki podatki, lahko razlikujejo od senzacij le po svojih korclacijah, ne pa po tem, kar so same na sebi. Zato moramo zdaj raziskati pojem "podatka" in, čc jc mogoče, razviti njegovo definicijo. Pojem "podatka" pozna vsa znanost in znanstveniki ga navadno obravnavajo kot nekaj popolnoma jasnega. Po drugi strani pa psihologom povzroča velike težave. "Podatke" navadno definiramo s spoznavno teorijo: to so tiste propozicijc, katerih resnico poznamo brez demonstracije, tako da jih lahko uporabimo kot premise za dokazovanje drugih propozicij. Nadalje, ko propozicija, ki jc podatek, zatrjuje eksistenco nečesa, pravimo, daje to nekaj podatek, prav tako kol propozicija, ki zatrjuje njegovo eksistcnco. Pravimo, da so podatki tisti predmeti, o katerih eksistenci nas prepriča zaznavanje. Pri povezovanju te epistemološke definicije "podatkov" z našo psihološko analizo spoznanja pa nastane neka težava; toda vse dokler taka povezava ni uveljavljena, nimamo nobene pravice uporabljati pojma "podatek". Predvsem je jasno, da nc more biti nobenega podatka zunaj prepričanja. Samo občasna senzacija še ni podatek; to postane šele, ko seje spominjamo. Podobno tudi pri zaznavanju nimamo podatka, dokler nimamo perccpcijske sodbe. V tistem smislu, v katerem so predmeti (v nasprotju s propozicijami) podatki, se zdi naravno reči, da so podatki tisti predmeti, ki se jih zavedamo. Toda videli smo, da je zavest kompleksen pojem, ki zajema prepričanja, pa tudi spominske pojave, kot jih zahtevata zaznavanje in spomin. Od tod izhaja, da lahko teoretsko dvomimo v vsak podatek, ker nobeno prepričanje ni nezmotljivo; izhaja pa tudi, da ima vsak podatek večjo ali manjšo stopnjo ohlapnosti, ker je pri spominu in pomenu predstav vedno navzoče nekaj ohlapnosti. Podatki niso nekaj, česar bi sc najprej zavedali. Potem ko smo sposobni misliti, si v vsakem življenjskem obdobju nekatera naša prepričanja pridobimo s sklepanjem, druga pa ne. Prepričanje lahko prehaja iz enega od teh dveh razredov v drugega in lahko postane ali pa tudi ne, prepričanje o podatku. Ko govorim o podatkih, mi to ne pomeni stvari, o katerih smo prepričani pred začetkom znanstvenega raziskovanja, temveč stvari, ki se nam ob že dobro vpeljani znanosti kažejo kot rodovitni temelji za druge dele znanosti, v katere smo prepričani zgolj na podlagi opazovanja. To pomeni, da predpostavljam izurjenega opazovalca z analitično pozornostjo, ki pozna tiste stvari, ki jih raziskuje in ki so pomembne. Kar opazuje, je, na doseženi stopnji znanosti, podatek za njegovo znanost. Ta podatek jc obdelan v isti meri kot teorije na katerih temelji, zakaj le izurjene navade in veliko prakse človeku omogočajo tisto vrsto opazovanja, ki je znanstveno pojasnjujoča. Toda brž ko smo ga opazili, prepričanje vanj nc temelji na sklepanju, temveč zgolj na tem, da smo ga videli. Tako se njegov logični status razlikuje od statusa tistih teorij, ki jih to prepričanje dokazuje. V vsaki znanosti, razen v psihologiji, jc podatek v prvi vrsti zaznavanje, v katerem je edino senzacionalno jedro v končni instanci in teoretično podatek, čeprav se nekaterim takim tvorbam, kot jc sprememba senzacije v zaznavanje, praktično ne moremo izogniti. Toda čc postuliramo idealnega opazovalca, bo lahko izoliral scnzacijo in jo samo obravnaval kol podatek. To je tisti pomembni smisel, v katerem lahko rečemo tole: čc naše podatke analiziramo tako kot bi jih morali, so, zunaj psihologije, zgrajeni iz senzacij, ki vključujejo določene prostorske in časovne odnose. Čc to pripombo apliciramo na fiziologijo, vidimo, da živci in možgani kot fizikalni predmeti niso pravi podatki; v idealni strukturi znanosti jih moramo nadomestiti s senzacijami, s katerimi, kot pravi fiziolog, te podatke zaznavamo. Prehod od teh scnzacij k živcem in možganom kol fizikalnim predmetom, dejansko pripada začetni stopnji fizikalne teorije in bi moral bili umeščen v sklepalni, nc pa v opazovalni del. Reči, da vidimo živce, je lako, kot čc bi rekli, da slišimo slavca; oba izraza sta ustrezna, vendar nenatančna. Slišimo zvok, o katerem smo prepričani, da je vzročno povezan s slavcem in vidimo oko, o katerem smo prepričani, daje vzročno povezano z živci. Toda natanko vzeto, jc v obeh primerih to, kar imenujemo podatek, samo scnzacija. Seveda senzacije zagotovo spadajo med podatke za psihologijo. Zato so vsi podatki fizikalnih znanosti tudi psihološki podatki. Preostane nam šc, da raziščemo, ali so vsi psihološki podatki tudi podatki fizikalne znanosti, še posebej fiziologije. Čc jc bila naša analiza duha pravilna, so temeljni psihološki podatki samo senzacije in predstave ter njihovi odnosi. Prepričanja, želje, hotenja itn. so kompleksni pojavi, zgrajeni iz senzacij in predstav, ki so v različnih medsebojnih odnosih. Tako (nc glede na nekatere odnose) tisti pojavi, sestavljeni ali izpeljani, ki se zdijo najbolj razločno mentalni in kar najbolj oddaljeni od fizike, niso, kot fizikalni predmeti, del izvorne baze podatkov v popolni znanosti. Zato jc z obeh konccv razlika med fizikalnimi in psihološkimi podatki zmanjšana. Ali tu kratko malo ni nobene razlike ali pa predstave ostanejo kot nekaj ireduktibilnegain izključno psihološkega. Z vidika vzročne definicijc razlike med predstavami in senzacijami nam to postavi novo vprašanje, namreč: ali se vzročni zakoni psihologije razlikujejo od zakonov v drugih znanostih ali pa so dejansko fiziološki? Preden bomo lahko to vprašanje ustrezno obravnavali, bomo morali odstraniti nekatere nejasnosti. Prvič, med grobo približnimi zakoni in zakoni, ki sc kažejo kol natančni in splošni, je neka razlika. Zdaj bom obravnaval prve, pozneje pa druge. Materija, kol smo jo definirali na koncu V. predavanja, je logična fikcija, ki sojo iznašli zaradi pripravnega načina ugotavljanja vzročnih zakonov. Razen v primerih popolne pojavne regularnosti (o kateri pa nc moremo imeti nobene izkušnje), dejanski pojavi koščkov materije niso členi tistega idealnega sistema regularnih pojavov, ki so definirani kot materija, za katero gre. Toda navsezadnje na materijo sklepamo iz njenih pojavov, ki jih uporabljamo za verifikacijo fizikalnih zakonov. Kolikor jc torej fizika empirična in verifikabilna znanost, mora predpostaviti ali dokazati, da je sklepanje iz pojavov na materijo na splošno legitimno in nam mora bolj ali manj povedati, katere pojave lahko pričakujemo. Prav to vprašanje verifikabilnosti in empirične aplikabilnosti na izkušnjo nas je pripeljalo do tiste teorije materije, kakršno sam zagovarjam. Iz premisleka tega vprašanja izhaja, da sc fizika, kolikor jc empirična znanost in nc logična fantazija, ukvarja z natanko tistimi partikularijami, ki jih psihologija obravnava kot senzacije. Tako interpretirani vzročni zakoni fizike se razlikujejo od vzročnih zakonov psihologije zgolj po tem, da povezujejo partikularijo z drugimi pojavi v istem delu materije, ne pa z drugimi pojavi v isti perspektivi. To pomeni, da fizikalni zakoni zbirajo partikularije, ki imajo isti "aktivni" prostor, medtem ko psihologija zbira tiste, ki imajo isti "pasivni" prostor. Nekatere partikularije, na primer predstave, nimajo nobenega "aktivnejga" prostora in zato pripadajo izključno psihologiji. Zdaj lahko razumemo razliko med fiziko in psihologijo. Živci in možgani so materija: ko jih gledamo, so naše vizualne senzacije lahko, in mislim, da so, členi sistema, ki konstituirajo neregularne pojave te materije, vendar niso cclota sistema. Psihologija inter alia obravnava naše senzacije, ko vidimo del materije, v nasprotju z materijo, ki jo vidimo. Predpostavimo, kot moramo, da imajo naše scnzacijc fizikalne vzroke, vendar se njihovi vzročni zakoni povsem razlikujejo od fizikalnih zakonov, saj premislek o posamezni senzaciji zahteva razpad skupine, katere člen je ta senzacija. Ko senzacija služi za verifikacijo fizike, jo uporabljamo zgolj kot znak nekega materialnega pojava, tj. skupine partikularij, katere člen jc. Ko pa scnzacijo preučuje psihologija, je izolirana iz te skupine in postavljena v povsem drugačen kontekst, kjer povzroča predstave ali spontana gibanja. Značilnost psihologije, v nasprotju z vsemi fizikalnimi znanostmi, vključno s fiziologijo, je predvsem to drugačno razvrščanje; druga razlika pa jc ta, da predstav, ki pripadajo psihologiji, nc moremo zlahka vključiti med tiste vidike, ki konstituirajo fizikalno stvar ali del materije. Vendar nam ostane neko pomembno vprašanje, namreč: ali so mentalni dogodki vzročno odvisni od fizikalnih, in sicer tako, da nasprotna odvisnost ne velja. Preden lahko obravnavamo odgovor na to vprašanje, si moramo najprej pojasniti, kaj naše vprašanje sploh pomeni. Če lahko iz danega A sklepamo na B, iz danega B pa ni mogoče sklepati na A, pravimo, daje B odvisen od A, in sicer tako, da A ni odvisen od B. V logičnem jeziku to pomeni naslednje: ko poznamo enostransko relacijo A do B, jc, glede nanjo, B odvisen od A. Če je ta odnos vzročni zakon, pravimo, da jc B vzročno odvisen od A. Razlaga, za katero nam predvsem gre, je sistem pojavov fizikalnega predmeta. Splošno rečeno, na oddaljene pojave lahko sklepamo iz bližnjih, nc pa nasprotno. Vsi ljudje so si iz razdalje enega kilometra videti podobni; če torej vidimo človeka iz kilometrske razdalje, ne moremo reči, kakšen bo videti, ko bo oddaljen le nekaj metrov. Toda ko ga vidimo le nekaj metrov proč, lahko povemo, kakšen bo videti, ko bo oddaljen kak kilometer. Torej nam bližnji pogled nudi bolj dragoccno informacijo, oddaljeni pogled pajc od njega vzročno odvisen, to pa tako, da bližnji pogled ni vzročno odvisen od oddaljenega. Prav zaradi te večje vzročne moči bližnjega pojava, fizika ugotavlja svoje vzročne zakone s tistim sistemom regularnih pojavov, ki se mu najbližji pojavi vedno bolj približujejo in ki mu omogoča koristno informacijo, izpeljano iz mikroskopa ali teleskopa. Jasno je, da imajo naše senzacije, pojmovane kot neregularni pojavi fizikalnih predmetov, isto vzročno odvisnost kot sorazmerno oddaljeni pojavi; zato jc naše senzacionalno življenje vzročno odvisno od fizikalnih zakonov. Seveda pa to ni najbolj pomemben in zanimiv del našega vprašanja. Življenjsko pomemben problem je vzročnost predstav. Videli smo, da so podrejene spominski vzročnosti in to spominsko vzročnost lahko reduciramo na navadno fizikalno vzročnost v živčnem tkivu. Prav pri tem vprašanju sc mora naša naravnanost obrniti k temu, čemur bi lahko rekli materializem. Eden od pomenov materializma je stališče, da so vsi mentalni pojavi vzročno odvisni od fizikalnih, v prej definiranem smislu vzročne odvisnosti. Priznam pa, da ne vem, ali je ali ni tako. To vprašanje jc po vsem videzu isto kot vprašanje ali je spominska vzročnost temeljna, vprašanje, ki smo ga brez odločitve obravnavali v IV. predavanju. Vendar mislim, da večina dokaza kaže, daje materialistični odgovor bolj verjeten. Pri premisleku o vzročnih zakonih psihologije je razlika med grobimi posplošitvami in eksaktnimi zakoni zelo pomembna. V psihologiji poznamo številne grobe posplošitve, ne le tiste, s katerimi obvladujemo naše vsakdanje vedenje drug do drugega, ampak tudi tiste, ki so bližje znanstveni vrsti. Med take zakone spadata navada in asociacija. Pojasnil bom vrsto zakona, do katerega lahko pridemo. Vzemimo tale primer: če jc neka oseba pogosto doživljala A in B v tesnem časovnem zaporedju, sc bo utrdila asociacija, tako da bo A ali predstava A-ja poskušala povzročiti predstavo B-ja. Vprašanje je: ali bo asociacija delovala v obeh smereh ali pa samo s tiste, ki sc jc pojavila prej, k tisti, ki se je pojavila pozneje? Gospod Wohlgemuth v razpravi "The Direction of Associations" (British Journal of Psychology, V. zv. IV. del, marec 1913) trdi tole: eksperimentalno bi bilo treba dokazati, da vsaj kar zadeva motorični spomin (tj. spomin na gibanja), asociacija deluje samo od zgodnejše k poznejši, medtem ko pri vizualnem in slušnem spominu ni tako, ampak lahko poznejši od obeh sosednjih doživljajev prikliče v spomin zgodnejšega, kakor tudi zgodnejši poznejšega. Avtor meni, da je motorični spomin fiziološki, vizualni in slušni pa sta dejansko bolj psihološka. Vendar to za našo razlago ni pomembno. Za nas je pomembno, da jc zakon asociacijc, ki smo ga dognali s čisto psihološkim opazovanjem, čisto psihološki zakon in lahko služi kot primer za to, kaj je mogoče pri načinu odkrivanja takih zakonov. Seveda pa jc to še vedno samo groba posplošitev, statistično poprečje. Nc more nam povedati, kaj bo ob dani priložnosti sledilo iz danega vzroka. Je zakon tendence, nc pa natančen in nespremenljiv zakon, za kakršne si prizadevajo fiziki. Čc želimo preiti od zakona navade, utrjenega kot tcndcnca ali poprečje, k nečemu bolj natančnemu in nespremenljivemu, nas po vsem videzu to pripelje do živčnega sistema. Bolj ali manj lahko ugibamo, kako nek pojav ustvari spremembo v možganih in kako njegovo ponavljanje postopno ustvari nekaj, kar je analogno rečni strugi, vzdolž katere tokovi tečejo bolj lahkotno kot po sosednjih poteh. Čc bi več vedeli, bi to lahko tako zaznali. Tendenco po ustvarjanju navade s ponavljanjanjcm bi lahko zamenjali z natančno razlago učinka vsakega pojava, ki povzroča tisto spremembo, iz katere navada navsezadnje izhaja. Zaradi takih razmišljanj so raziskovalci psihofiziologije po svojih metodah materialisti, nc glede na to, kaj so v svoji metafiziki. Seveda so tudi izjeme, kot jc na primer profesor J. S. Haldane,1 ki trdi, daje teoretsko nemogoče fiziološko razložiti psihološke pojave ali fizikalno razložiti fiziološke pojave. Vendar mislim, da je večina strokovnih mnenj praktično na drugi strani. Vprašanje, ali jc mogoče priti do natančnih vzročnih zakonov, pri katerih so vzroki psihološki, nc pa materialni, je vprašanje podrobne raziskave. Da bi pojasnil naravo tega 1 Glej njegovo knjigo The New Physiolo$> and Other Addresses (Charles Griffin & Co., 1919). vprašanja, sem storil, kar je bilo v moji moči, vendar nisem prepričan, daje nanj trenutno mogoče zanesljivo odgovoriti. Nikakor pa se nc zdi nerešljivo in upati smemo, da bo znanost ustvarila zadostne razloge za to, da bomo imeli ene odgovore za verjetnejše od drugih. Toda za zdaj nc vidim, kako naj bi sc odločili. Glede na teorijo materije, kot sem jo razložil v V. in VII. predavanju, pa vendarle menim, da naj bi bila v zadnji instanci znanstvena razlaga tega, kar sc na tem svetu dogaja, če je to seveda mogoče potrditi, bolj podobna psihologiji kot fiziki, in sicer glede na odločilno razliko med njima. To pomeni, da taka razlaga nc bi mogla, niti formalno, trditi, da naj bi bila materija, ki jc logična fikcija, zadnja realnost. Če bi bilo naše znanstveno spoznanje kos svoji nalogi, kar pa niti ni niti nc kaže, da bo, bi izražalo korelativne zakone partikularij, ki konstituirajo trenutni pogoj materialne enote, in bi določalo vzročne zakone2 sveta s temi partikularijami in nc z materijo. Prepričan sem, da bi tako določene vzročne zakone lahko nanašali tako na psihologijo kot na fiziko; znanosti, ki bi jih ugotovila, bi uspelo doseči tisto, za kar si jc metafizika zaman prizadevala, namreč poenoteno razlago tega, kar sc dejansko dogaja, razlago, ki bi bila povsem resnična, čeprav to ne bila vsa resnica, in ki bi bila brez vsakršnih pripravnih fikcij ali nevzdržnih predpostavk metafizičnih bitnosti. Vzročni zakon, ki bi sc nanašal na partikularije, bi veljal kot fizikalni zakon, čc bi ga lahko določili s tistimi izmišljenimi sistemi regularnih pojavov, ki so materija; čc pa ga nc bi mogli določiti, bi veljal kot psihološki zakon, če bi bila ena od teh partikularij scnzacija ali pa predstava, tj. čc bi bila podrejena spominski vzročnosti. Prepričan sem, da je realizacija kompleksnosti materialne enote in njena razčlenitev v sestavne dele, analogne scnzacijam, izredno pomembna za filozofijo in življenjskega pomena za vsakršno razumevanje odnosov med duhom in materijo, med našimi zaznavami in svetom, ki ga zaznavajo. Prepričan sem tudi, da moramo prav v tej smeri iskati rešitev številnih starih težav. Verjetno bi lahko celotno znanost mentalnih pojavov, zlasti tam, kjer gre za njene začetne definicije, poenostavili z razvijanjem temeljne poenotujoče znanosti, v kateri bi iskali vzročne zakone partikularij, nc pa vzročne zakone tistih sistemov partikularij, ki konstituirajo materialne enote fizike. Zaradi tc temeljne znanosti bi fizika postala izpeljiva, podobno kot teorije o zgradbi atoma povzročajo izpeljivost kemije iz fizike; zaradi nje bi tudi psihologija postala manj singularna in manj izolirana med znanostmi. Čc se ne motim, je prav napačna filozofija materije povzročila številne težave v filozofiji duha - težave, ki naj bi s pravo filozofijo materije izginile. Naše sklepe lahko povzamemo takole: I. Fizika in psihologija sc nc razlikujeta po svojem gradivu. Duh in materija sta v enaki meri logični konstrukciji; med partikularijami, iz katerih sta zgrajeni ali iz katerih sta izpeljani, vladajo različni odnosi; nekatere od njih preučuje fizika, druge psihologija. Splošno rečeno, fizika razvršča partikularije glede na njihove aktivne prostore, psihologije glede na njihove pasivne prostore. II. Najbolj bistveni značilnosti vzročnih zakonov, ki bi jima seveda rekli psihološki, sta subjektivnost in spominska vzročnost; nista nepovezani, ker je vzročna enota v spominski vzročnosti skupina partikularij, ki imajo dan pasiven prostor v danem času, in s tem načinom razvrščanja jc definirana subjektivnost. 2 V izpopolnjeni znanosti bodo vzročni zakoni privzeli obliko diferencialnih enačb - ali končnih diferencialnih enačb, kolikor se bo kvantna teorija izkazala za pravilno. III. Navada, spomin, in misel so razvoj spominske vzročnosti. Verjetno, čeprav ne zanesljivo je, da je spominska vzročnost izpeljana iz običajne fizikalne vzročnosti v živčnem (in drugem) tkivu. IV. Zavest je kompleks in daleč od tega, da bi bila splošna značilnost mentalnih pojavov. V. Duh je stvar stopnje, ki so v glavnem ponazorjene s številom in kompleksnostjo navad. VI. Vsi naši podatki, tako v fiziki kot v psihologiji, so podrejeni psihološkim vzročnim zakonom; toda fizikalne vzročne zakone lahko, vsaj v tradicionalni fiziki, pojasnimo zgolj z materijo, kije tako izpeljana kot zgrajena, nikoli pa ni podatek. V tem pogledu je psihologija bližje temu, kar dejansko eksistira. Prevedla Zdenka Erbcžnik Franz Brentano, filozof preteklosti in prihodnosti* - V prekrasnem poslopju Residenz, v mestu Wiirzburg, v Nemčiji, je inštitut Franza Brentana. Kako je prišlo do tega, daje institut nameščen prav tukaj? Najprej naj se vam zahvalim, da ste tu in da mi boste zastavili, vsaj tako upam, prijetna vprašanja. Fran/. Brentano ima svoje zgodovinske korenine vtem delu Nemčije. Kot veste, jc bil nekaj časa profesor filozofije v Wiirzburgu. Poleg zgodovinskih razmerij obstajajo še sistematski razlogi zato, da obravnavamo filozofijo Franza Brentana in nasploh njegovo misel. Pričel sem zbirati Brcntanovc spise na več institucijah, kot jc denimo Univerza Brown (ZDA), knjižnica John Hayc, pa zopet knjižnica Hutton na Harwardu, Massachussetts, kjer jc spravljenih šc največ originalov Brcntanovih spisov, in v Informacijskem in raziskovalnem središču za avstrijsko filozofijo v Gradcu, ter na drugih krajih. Upravnik inštituta za filozofijo na WiirzburSki Univerzi profesor Franz Wiedmann mi je skupaj s svojimi sodclavci na inštitutu omogočil pridobiti mesto v predavalnici, kamor smo spravili spise in potrebno opremo. Sedaj na tem prijetnem mestu raziskujemo Brentanovo zapuščino. - Profesor Baumgartner, kje so korenine vašega osebnega zanimanja za Franza Brentana? Potem ko sem bi! napisal doktorat o Johnu Locku, sem nadaljeval sistematski študij empiristične filozofske tradicijc, šc zlasti aristotcljanskc, angleške ter nemške neidcalis-tične filozofije - denimo Trendclcnburgovc, Bcnckcjcvc, Lotzcjcve in Brcntanove filozofije. - Kje ste študirali? Ali lahko kaj poveste o vašem osebnem in filozofskem razmerju z Roderickom Chisholmom? Svoje študije sem pričel na univerzi v Dillingcnu ter sem nadaljeval v Miinchnu in Wiirzburgu. Še zlasti meje zanimal študij grščine, srednjega veka in fenomenologije. Ko sem se v te tradicije poglabljal, sem naletel na Brentana. Nc nazadnje je na to vplival moj univerzitetni učitelj Franz Wiedmann, ki mi jc naročil, naj berem Stegmullerja. Pokojni Wolfgang Stegmiillcr jc svojo knjigo "Glavni tokovi sodobne filozofije" pričel s poglavjem o Brcntanovi filozofiji. Moje filozofsko razmerje s Chisholmom sc jc pričelo leta 1977, na konfercnci v Gradcu v Avstriji, ki je bila posvečena filozofiji Franza Brentana. Na tej konfcrcnci je bil prisoten tudi Roderick Chisholm, upravnik Sklada Franza Brentana. Pričela sva razpravljati o filozofskih vprašanjih, in to počneva vse doslej. Potem sem dva semestra študiral pri njemu na univerzi Brown, ZDA. Ena posledic mojega obiska je bila, da sva • Pogovor s prof. Wilhelmom Baumgartncrjem, Raziskovalni institut Franza Brentana. Dne 24. februarja 1992. Vprašanja postavil Matjaž Potrč. skupaj izdala nekatera Brentanova dela. Pričela sva z izdajo Brentanovc Opisne psihologije. Sedaj pa pripravljava Brcntanovo metafiziko. - Nekateri menijo, da po vašem mnenju celotno zgodovino filozofije obvladuje zgolj Brentano. O katerih njegovih temah ste kaj napisali? V zvezi z Brcntanom sem napisal cclo vrsto člankov in disertacijo o njegovi teoretski in praktični filozofiji. Ob tem sem sc čedalje bolj vnemal za strogost njegove filozofske metode. Še zlasti mi jc pri srcu njegova filozofija duha, denimo bolj kot njegov poskus, da bi sistematiziral zgodovino filozofije, torej bolj od njegovega nauka o filozofskih obdobjih. Res je, da pogosto govorim o Brcnlanovi filozofiji. Nekoč sem nekim znancem povedal zgodbo o R.M. Ogdcnu. Pravzaprav mi jc zgodbo najprej povedala moja žena Elizabeth. V nekem članku o Oswaklu Kuclpcju in o Wurzburški šoli, kije bil objavljen leta 1951 v Ameriškem psihološkem časopisu, Ogdcn poroča o svojem srečanju s Kuelpejem. Ko je le-tcga vprašal kaj meni o takozvani avstrijski šoli (Mcinong, Bcnussi, Witasek, Vcbcr), jc menda odgovoril: "Čc boste vprašali V^indta, vam bo dejal, da s tem ni nič, če pa boste vprašali Stumpfa, vam bo dejal, daje siccr v redu, vendar pa jc vsa ta šola cn sam Brentano." Skrajšano obliko Stumpfovega stavka, ko jc o njemu poročal Kuelpe, "vse jc en sam Brentano", so nato pripisali meni. Da sem tako prišel v družbo Carla Stumpfa, moram reči, mc niti najmanj nc moli. - Kakšni so vaši osebni načrti za prihodnost? Kakšni so projekti Inštituta Franza Brentana? Trenutno v imenu Inštituta Franza Brentana pripravljam kritično izdajo Brentanovc zapuščine. Prav sedaj sc ukvarjam z Brenlanovim znanstvenim dopisovanjem z Antonom Martyjem, s Carlom Stumpfom in z Oskarjem Krausom. To jc približno 1400 pisem, ki so včasih dolga tudi 20 strani. Tukaj je šc nekaj manj obsežno dopisovanje z John Stuartom Millom, z Gcorgom von Haertlingom in z nekaterimi njegovimi italijanskimi prijatelji. Peter Simons izSalzburga pripravlja kritično izdajo Brcntanove Logike. Rudolf Hallcr bo izdal Brcntanovo predavanje o pozitivizmu. Skupaj s Franzom Wicdmannom pa bom pripravil izdajo Brcntanove filozofije religije. Pozneje se bomo lotili še nekaterih drugih Brcntanovih neobjavljenih spisov, prav tako pa šc kritičnih izdaj tistih del, ki so siccr žc izšla. Delo na kritični izdaji Brentana spremlja naša revija Brentanove študije, ki jo poleg mene izdajata šc Franc Wicdmann in F. P. Burkard. Ta publikacija jc namenjena interdisciplinarnim raziskavam dela Franza Brentana in njegove šole, nasploh pa tudi fenomenološki in analitični filozofiji. Doslej so izšli trije zvezki, od katerih sta bila prva dva posvečena opisni psihologiji, tretji pa intcncionalnosti. Osebno se trenutno še najbolj ukvarjam s tem, da bi za jesen letos pripravil izdajo četrtega zvezka svoje revije, poleg tega pa so tu šc predavanja o vrednostni teoriji - o njej bom govoril v poletnem semestru 1992. Skupaj z Liliano Albcrtazzi iz Trenta organiziram Brcntanovo konfcrcnco, ki bo potekala letos v Italiji. To bo ob jezeru Como blizu Trcmczza, od koder Brentanova družina siccr tudi izvira. Naslednji načrt zadeva organizacijo Brcntanove konfcrcncc na Madžarskem, v Budimpešti - pripravljam jo skupaj z Barryjcm Smithom. Končno bodo Brentanove študije številka 5 posvečene filozofski psihologiji. - Kakšna je prihodnost Brentanove filozofije? Še posebej: kako gledate na postavljanje fenomenologije in analitične filozofije ene proti drugi? Kaj bi rekli, če bi nekdo dejal, daje imela na začetku tega stoletja nemška filozofija takšno vlogo, ki sedaj pripada ameriški filozofiji? Oskar Kraus, eden izmed izdajateljev Brentanovcga dela - v dvajsetih letih je poskrbel za izdajo Psihologije z empiričnega stališča, katero sedaj ponatiskujejo -Oskar Kraus pravi, da jc Brentano filozof prihodnosti. Vkolikor je Brentano danes filozof sedanjosti, je imel Kraus prav. Sam bi težko ocenjeval, v kolikšni meri bo Brentano filozof naše prihodnosti. Gotov pa sem, da bodo Brentana upoštevali pri bodočih razpravah v zvezi s fenomenologijo in z analitično filozofijo. Načrtovana objava njegove zapuščine bo razkrila veliko o takozvanem "praočetu fenomenologije", kot mu pravi Gilbert Ryle, oziroma o Brcntanu kot "analitičnem metafiziku". Tako mu pravi Roderick Chisholm. Oziroma o terminus a quo avstrijske filozofije, kot ga označuje Rudolf Haller. Glede na take okoliščine nc vidim v začetku tega stoletja nikakršne razlike med zgodnjo fenomenologijo in analitično filozofijo. In prav zares bi potrdil, da je ta zvrst nemške filozofije na začetku tega stoletja imela prav podobno vlogo, kot jo ima danes ameriška filozofija - študenti so prihajali v Nemčijo z vseh strani, tudi iz ZDA. - Dieter Muench iz Berlina pravi, da ne obstaja mačka, h kateri bi bili usmerjeni intencionalni deji. Pravi, da kolikor zadeva Brentana, mačke oziroma stvari ne obstajajo, pač pa zgolj psihični in fizični pojavi. Poleg tega pa bojda fizični pojavi sploh niso realni. Ali naj to pomeni, daje bil Brentano metodološki solipsist? Res, Brentano govori o fizikalnih in psihičnih pojavih. In govori o stvareh. Govori pa tudi o pojavih kot o realnostih. Pravi na primer: "Pojavi so v sebi." V svoji Psihologiji z empiričnega stališča jasno loči fizikalne pojave od psihičnih, prav tako tudi v svoji Opisni psihologiji. Strukturo psihičnih pojavov analitično opisuje. Psihičnim pojavom, tako pravi, pripada notranja predmetnost, oziroma nekaj takega kot notranji predmet, oziroma nekaj "objektivnega". Menim, daje to vprašanje oziroma kar uganka, na katero meri Dieter Muench. Mnogo je odvisno od razumevanja srednjeveškega izraza, termina "objektivno". Mimogrede rečeno, s tem terminom se jc ukvarjal Klaus Hcdwig iz Kcrkradca. Kot sam razumem, je v deju zaznavanja transcendentalni predmet, denimo mačka, dojet kot predmet ko se pojavi pred mojim duhom oziroma v moji duševnosti. Menim, da je v zaznavanju, oziroma tedaj, ko se dogaja dej zaznavanja, po Brcntanu zunanji transcedentalni predmet tako rekoč preoblikovan, oziroma dojet kot psihični pojav, na prav tak način kot tole mačko tukaj dojemam kot takšno mačko, kot jo pač vidim. Mislim, da meri Brentano na notranji proccs zaznavnega deja. Ključ za razumevanje vsega tega je, kar se mene tiče, da Brentano išče razvidne temeljne dele, kot temu sam pravi, oziroma elemente dejanskega zaznavanja. Pri tem pa pravi, da je zaznavni dej realen, kajti neposredno razvidno se zavedamo, da dojemamo, ter da tako postavljamo svoje sebstvo v določeno razmerje, kot temu pravi Aristotel v tretji knjigi svojega dela o duši. Dej je, kot temu pravi Chisholm, samoprcdstavljajoč in ima oziroma zajema samega sebe kot predmet, skupaj s subjektom, kar jc pač on sam. Oba, subjekt in predmet, sc nahajata v deju. Predmet, ki je zajet v deju, sc zdi notranji, oziroma z Brentanovimi besedami, drugotni predmet. Zunanji transccdentalni oziroma "prvotni" predmet, naša mačka, jc zaznavajočemu deju ("temelju" relacije) zadan kot končna točka relacijc. Za prvotni predmet ne moremo z isto razvidnostjo trditi, daje realen. Ni nekaj notranjega, ampak je določena zunanja stvar. Vendar pa jc stvar, četudi obstaja ali pa ne. Mačka ostaja pred nami, na predpražniku, vendar smo o njej zgolj nekaj prepričani, in kot taka ni analizirana. Zdi se mi, da Brentano zlasti analizira tisto stran, ki zadeva dej, ter razpravlja o strukturi in o načinih svojega intencionalnega razmerja do mačke. Mačko pa pušča pri miru, ne da bi jo zanikal. Kar sc tiče vašega vprašanja, mar naj Brentana obravnavamo kot metodološkega solipsista, izbiro prepuščam vam samim. Brentano bi kaj takega zanikal. Husserlu piše, da ni psihologist in prav tako tudi ne subjektivist. Mislim, da mu nc moremo upravičeno reči solipsist, kajti, kot denimo pravi v svoji Psihologiji občutkov, nc dovoli, da bi ga prikrajšali za hipotetično prepričanje v zunanji svet. To prepričanje pa se njemu in še mnogim drugim zdi empirično upravičeno. • Kako vidite položaj občutkov? Mar vas lahko vprašam: "Kaj mislile z občutki?" Mar merite na predmet občutkov? - Sam ne vem najbolje, kaj naj menim z občutki. Vendar pa tudi v literaturi glede tega ni soglasja. Rad bi vas vprašal, kako razumete Brentanovo uporabo občutkov. Vem, da npr. obstajajo razlike med Brentanom in Meinongom. Bolje, da se ne spuščava v razumevanje občutkov s strani psiholoških teorij, ki se tudi dandanes glede tega ne ujemajo. Tako sem zopet soočen z isto težavo. Menim, da obstaja v Brcntanovcm delu nekaj odlomkov, ki lahko pomagajo pojasnili termin "občutek". Oziroma, deja občutka in predmeta občutka. -Ko govori o Machu, Brentano včasih uporablja izraz senzorno, včasih pa govori o občutku. Malce poenostavljeno bi z Brentanom vred govoril o Občutku 1 in o Občutku 2. Piše na primer: "V predstavljanju barve jc obenem zajeto predstavljanje tega predstavljanja," in potem doda: "Občutek barve in soobčutek lega občutka sta usmerjena na različna predmeta." Vsakič ko tako vidim barvo, ali mačko itd., vem, dajo vidim, in sem prepričan v njen obstoj. Prepričan sem, da vkolikor so to pojavi glede na mene, da je to mačka oziroma določena barva. Vendar pa barva, mačka itd., ni odvisna od tega, da bi jo jaz videl, kot je menil Berkeley. Občutek kol predmet mojih občutij sc mi pojavi ob določenem času in kot vmeščen na določenem kraju. Zavzema določeno mesto, miruje oziroma sc premika, in na rdečo točko oziroma na mačko gledam iz različnih zornih kotov. Razlike opazim in zanje vem. Po Brentanu določata konkretne stvari dve kategorialno različni seriji: serija umestitve in kvalitativna serija. Ti dve različni definiciji skupno individualizirata stvar, cns rcalc. Pojem opažanja jc bistven za Brcntanovo opisno psihologijo. Vključuje doživljaj nečesa. Dejal bi, da Brentano obravnava doživljaj — kije, tako sc zdi, podvrsta predstave - obravnava ga na način, kot sem to dejal že za psihične deje. - Kaj menite o razmerju med fenomenologijo in kognitivno, spoznavno znanostjo? Menim, da med fenomenologijo in spoznavno, kognitivno znanostjo prav zares obstaja kompleksno razmerje. Če pogledate na Brentana kot na zgodnjega fenomenologa, glede na to, da seje ukvarjal z vprašanji analize in klasifikacije psihičnih pojavov, ter če upoštevate, da jc Brentano največji del svoje metafizike posvetil Fcnomcnologiji, ki naj se ukvarja z notranjimi vprašanji vsebin dejev, ga lahko obravnavamo, kot smo ga žc, kot praočeta fenomenologije. Pri kognitivni oziroma spoznavni znanosti obstaja, tako menim, močna povezava s fenomenologijo. Ob istem času in na isti način jc, ko jc skušal analizirati psihološko, obravnaval tudi spoznavno zgradbo. Zato menim, daje dovolj razloga, da na Brentanov način med seboj združimo fenomenologijo in spoznavno znanost. Povezavo k moderni kognitivni znanosti jc mogoče najti, tudi če sc ozremo na primer na Wiirzburško šolo. Kuclpc in njegovi učenci, še zlasti eden njegovih zadnjih učencev Scltz, so se ukvarjali z vprašanji, ki jih danes obravnavamo kot tipična vprašanja kognitivne znanosti. Če je tako Brentano predhodnik Wiirzburskc šole, lahko rečemo, daje tudi dedek kognitivne znanosti, kot jo pač danes razumemo. - Kakšna so vaša pričakovanja glede načrtovanega projekta TEM PUS, ki predvideva sodelovanje Filozofov in psihologov iz Ljubljane, Maribora, VViirzburga, Trsta, Berlina, Gradca, Londona in morda tudi Floride? Z brentanovskcga ozadja v najširšem smislu vidim dobre razloge, da najprej analiziramo brentanovske misli, potem pa še tiste misli, ki so jih razvili njegovi učenci, denimo Husserlovo "čisto fenomenologijo", pa še Meinongovo predmetno teorijo, skupaj z Vcbrom, ki sta med seboj v marsičem zelo sorodni. Načrtovani projekt TEMPUS bo meril na vprašanja filozofske psihologije in kognitivne znanosti, tako stare kot novejše. Glede na to menim, daje program zelo dobro zastavljen, saj skuša združiti zgodovinske in filozofske korenine psihologije, oziroma, čc naj sc tako izrazim, gre za filozofsko psihologijo, ki skuša raziskati korenine (rečimo ji tako) starejše spoznavne znanosti. Na ta način bo oskrbel znanstveno ozadje za novejšo računalniško teorijo, denimo v Fodorjevcm smislu. Menim, da jc bolje pričeti zgodovinsko, in nc morda obratno. Fodor in drugi so sprva razvili računalniško teorijo, nato pa so dojeli, daje Selz že dolgo tega napisal podobno "metodo za predelavo podatkov". V projektu TEMPUS obstaja mnogo korenin in povezav, ki jih je treba raziskati. Poleg tega projekt združuje filozofe in psihologe iz različnih inštitucij, s skupnim znanstvenim ozadjem in z zavzetostjo za nadaljnji razvoj. Upam, da bo program poglobil sedanje sodelovanje Univerz v Ljubljani, Mariboru, Wiirzburgu, Trstu, Gradcu, v Berlinu in še drugih. - Ali menite, da, vkolikor bo projekt sprejet, to lahko pomeni nekakšen nov zalet za brentanovske raziskave ter morda njihovo tesnejšo povezavo s sedanjo znanostjo? Mar menite, da nas lahko to privede k dandanes še manj znanemu Brentanu, k Brentanu raziskovalcu, k Brentanu empiricistu, k Brentanu, ki izvaja psihološke eksperimente? Res. Ni preveč znano, da sc je Brentano ukvarjal z vprašanji ckspcrimcnalnih znanosti. Skušal je osnovati laboratorij, "psihološki kabinet", na Dunaju, ko so ga tja prvič pozvali leta 1874. Vendar so njegovo prošnjo zavrnili, čeprav jc z njo poskušal znova in znova. Anton Marty, njegov praški učence, jc laboratorij dobil leta 1886. In kot veste, so prvi laboratorij v Avstriji ustanovili leta 1882 v Gradcu. To jc uspelo Mcinongu. Tako jc Brentano, namesto da bi delal v laboratoriju, poskušal zapolniti vrzel, za katero je menil, da obstaja med njegovo čisto opisno psihologijo ter med eksperimentalno metodo preučevanja psiholoških pojavov, tako da se je omejil na takozvane poskuse samoopazovanja. - Mar je to bil nekakšen eksperimentalni introspekcionizem? Menim, da je temu tako. To je nekakšen introspekcionizcm, kot ga jc poznaja skušala raziskati Wiirzburška šola. Wiirzburžani so razvili introspckcijsko metodo s pomočjo metode izpraševanja. Ta metoda izpraševanja je skušala pokazati, kako intro-spckcija pravzaprav deluje, kaj sc dogaja v naši notranjosti tedaj, ko mislimo, ko izvajamo psihične funkcije oziroma "višje duševne deje" (kot so predstave, sodbe, čustva, ki so jih med drugim raziskali Narziss Ach, Karl Buchler, August Messcr in tudi Kuclpc sam). - Vendar, ali ne bi introspekcije marsikdo dandanašnji dojel kot nekaj, kar ni ravno primerno za eksperimentalno psihologijo? Tako menim, če mislite na introspckcijo v smislu, kot ga jc Brentano uporabil v Opisni psihologiji. Včasih pravi "introspekcija", ali "notranje opazovanje", vendar meni "notranje zaznavanje". Razlika jc v tem, daje notranje zavedanje psihični dej, ki spremlja drugo aktivnost, na primer mišljenje. Ko na nekaj mislite, se zavedate, da na nekaj mislite. Dočim pa jc introspekcija, v smislu, kol je danes najširše razumljena, nekakšno opazovanje. Nc toliko opazovanje notranjih proccsov, kot jc usmerjena na predmete raziskave, denimo k rekonstrukciji oziroma zopet k opisu človeškega ali živalskega obnašanja. - Ali menite, da bi bila brentanovska psihologija združljiva z dandanes zelo popularnimi modeli duha, zlasti z računalniškimi modeli, ali pa jim lahko kaj pove? Ali med Brentanom in med tem pristopom obstaja napetost, ali pa lahko Brentano takšnim raziskavam kaj ponudi? Brentano skuša raziskati funkcije duha. Razvil jc ontološki model duha in vzvratni model za razmerje med duševnostjo in svetom (podobno jc v svoji knjigi Intcncionalnost pozneje storil Scarlc). Poleg tega jc Brentano zagovarjal strogo deterministično stališče, tako glede duševnosti kot glede predmetov. V tem smislu lahko Brentanove raziskave služijo kot plodni vir računalniškim modelom. Kot je na primer skušal razložiti Dictcr Mucnch, lahko modele duha sledimo vse do Brentana, prek Husscrla. Brentana, ki ga doslej skoraj šc prav nič nc poznamo, lahko na ta način šc raziščemo. - Kakšno je vaše mnenje o Francu Vebru, slovenskem filozofu in Meinongovem učencu? In o prihodnosti razvoja slovenske filozofije na tej podlagi, v povezavi z Brentanom? Kolikor Franca Vebra poznam, je brcntanovcc vsaj v tisti meri, kot to velja tudi za Meinonga, in morda je še v večji meri brcntanovcc, kot jc mcinongovcc. Čc si ogledate na primer njegovo Etiko, tisto, kar jc napisal o temeljih praktične filozofije, ga vidim zelo blizu Brentanovcmu delu Izvor nravstvenega spoznanja. Vrača sc namreč h klasifikaciji psihološkega in skuša svojo praktično filozofijo zgraditi na brentanovskih koreninah. Menim, da lahko podobno pokažemo glede njegovih vprašanj pri logiki. Ko analizira oblike sodb in načine presojanja ter njegove temelje, sledi brentanovskim napotkom. Tako vidim, da obstaja dejansko ozadje brentanovske šole v širšem smislu, kot jc bila prisotna v avstroogrskem ccsarstvu. Dejal bi, vsaj kar zadeva slovenski univerzi, tako ljubljansko kot tudi mariborsko, da imata isto tradicijo, ter daje čas, da se vrnemo k skupnim koreninam. Obenem pa tc korenine storimo plodne za zastavljanje novih vprašanj. - Ali tako menite, da lahko ponovni nastop vebrovske tradicije, edine slovenske laične filozofske tradicije, veliko pridobi, oziroma je sploh morda edini lahko možen, tako da najprej zagotovimo brentanovsko podlago? To pa bi potem pomenilo tudi povratek evropske tradicije, tistega, kar se trenutno dogaja v filozofiji psihologije? Doccla odkrito bi na vaše vprašanje odgovoril zjasnim "ja". Menim, da relacija ni enostranska, ampak da je dvostranska. Ne le, da jc France Vcbcr odvisen od brentanovske filozofije, ampak lahko na drugi strani Francc Vcbcr z razvojem svoje lastne filozofske tradicijc, ki jih lahko sledimo do njenih izvorov pri Brcntanu in pri njegovi šoli, tudi sam pomaga brcntanovccm. Naloga projekta TEMPUS, namreč ustanovitev katedre za kognitivno oziroma spoznavno filozofijo najprej v Ljubljani, potem pa še v Mariboru, je v zapolnitvi vrzeli, ki jo sedaj tvori pozabljeno filozofsko gibanje. Sodelovanje, ki sc ga žc sedaj zelo veselim, bo vsekakor plodno. - Tudi v tem, da dosežemo tisto raven filozofiranja, kot jo dandanes poznajo v Evropi in drugod? Nc bi trdil, da je raven filozofiranja v Ljubljani ali v Mariboru veliko pod ravnijo. Gre bolj za skupno nalogo, ki seje moramo lotiti. Čas in umetna inteligenca - mednarodna poletna šola v Bolzanu danilo šuster Od leta 1988 v slikovitem Bolzanu vsako leto poteka mednarodna poletna šola o filozofiji in umetni inteligenci. Organizacijo jc zadnja leta prevzel Srednjeevropski inštitut za kulturo iz Bolzana. Šola, ki poteka v začetku julija, jc dvodelna - prvi teden je namenjen filozofskim temam, ki so tipično "srednjc-cvropskc", saj združujejo pristope analitične filozofije in fenomenologije (brentanovska tradicija, graška šola, poljska filozofija). Drugi del pa povezuje povsem "tehnična" vprašanja umetne intcligcncc (UI) s filozofskimi problemi. Letošnja (1992) šola jc bila posvečena Filozofiji jezika, drugi del (13.7. - 17.7.) pa je nosil naslov "Razmišljenjc v času" ("Temporal reasoning"). Predavatelji so bili James Allen (Rochester), Johan Van Bcntham (Amsterdam), Drew McDcrmott (Yale) ter Erik Sandewall (Link-ping). Udcleženci iz Italije, Francijc, Portugalske, Nemčije, Nizozemske, Škotske, Madžarske, Pol jske in Slovenije pa so v glavnem prišli z različnih inštitutov za računalništvo, informatiko in umetno inteligenco, nekaj pa je bilo tudi logikov in filozofov. Kaj je "Razmišljenjc v času"? Tema jc zadnje čase v UI-skupnosti deležna izjemne pozornosti. Raziskovalci UI želijo konstruirati sisteme (robote), ki bodo sposobni reševali določene "življenjske" probleme. Zato pa morajo biti sposobni razsojati o dogodkih, trajanju, dejanjih v času. Takšno razsojanje, ki ga skušajo raziskovalci prevesti v učinkovite algoritme, pa temelji na neki časovni logiki in logiki dejanj, kiju filozofi in logiki že dolgo preučujejo. Običajno so to ne-monotona sklepanja. V grobem gre za proces izpeljave zaključkov, kijih lahko ovrže pridobitev nove informacije. Ta tip razmišljanja je blizu običajnemu človeškem rezoniranju, ki temelji na racionalnosti in nc na rcsnici. Naši zaključki niso vedno resnični, pa vendar niso povsem naključni -opiramo sc na naše vedenje o svetu ter na naša izkustva, preden sc odločimo, ali jc nek zaključek sprejemljiv ali ne. Prav ta racionalna upravičenost zaključkov jc tisto, za kar bi raziskovalci umetne inteligence radi našli ustrezen logični model, ga prevedli v algoritem in z njim opremili robote. Največkrat si izberejo neko idealizirano okolje, nek mini-svet, v katerega postavijo robota, ki mora s svojimi dejanji tako predelati okolje, da bo dosegel postavljeni cilj. Gre recimo za nek svet naključno razporejenih kock, ki jih mora robot razporediti v neko želeno zaporedje. S tem, ko izvede neko dejanje (rccimo prebarva rdečo kocko v zeleno), robot spremeni stanje svojega "mini-sveta", s čimer postane uskladiščeno vedenje, stavki, ki so prej pravilno opisovali svet, napačni. Revizija množice prepričanj o svetu glede na učinke jc žc eden glavnih (in slavnih) problemov "razmišljanja v času", problem okvirja ("frame problem"). Na kratko - gre za problem razdelitve aspektov sveta na liste, ki ostanejo nespremenjeni, in tiste, ki sc spremenijo, ko robot izvede neko dejanje. Delovanje običajno spremeni samo nekatere lastnosti, recimo, če robot prebarva neko kocko, se spremeni samo obarvanost, vse druge lastnosti ostanejo nespremenjene. Toda robota je treba nekako vnaprej opremili z znanjem o teh invariantah, z njihovo eksplicitno rcprczcntacijo. To dosežemo z nc-monotonimi pravili tipa: vsi aspekti sveta ostanejo nespremenjeni, razen tistih, ki so sc eksplicitno spremenili. Obstaja več načinov za logični izraz tc ideje. Običajno klasični logiki dodamo pravila sklepanja oblike: "iz premise p ob neveljavnosti q, izpelji r". Zaključek rje običajni sklep, relativiziran glede na informacijo q. Recimo: če je a ptič (p) in če je konsistentno s teorijo, da a ni nc-normalcn ptič (q), tedaj a lahko leti (r). Glavno težavo za vse tc logične sisteme predstavlja dejstvo, da so neprimerni za sklepanja v domeni, kjer sc stvari in dogodki spreminjajo v času. S tem pa smo žc pri glavni temi predavanj Allcna, Sandwella in McDcrmotta - kako modelirati proces običajnega ("common-sense") sklepanja in razmišljanja v času. McDcrmott jc predstavil "Planning problem" - temporalno sklepanje v okviru problema načrtovanja. Robot mora razmisliti o posledicah različnih dejanj, da bi dosegel želeni cilj. Ob danem opisu začetne situacije S in opisu želene situacije I je treba robota opremiti z načrtom, s katerim robot doseže situacijo, ki ustreza opisu I, kadar načrt izvedemo v situaciji, ki ustreza opisu S. McDcrmott jc potem podrobno predstavil izdelavo "načrtovalca" - logični jezik za opis dejanj, predstavitev načrtov kot grafov in izdelavo algoritma (zaporedja korakov in delnih načrtov), s katerim robot dokazljivo doseže postavljeni cilj. To je zelo grob povzetek, saj jc McDcrmott zelo natančno obdelal številne fincsc in predstavil, kolikor lahko sodi nekdo, ki sc ne ukvarja s problemi umetne inteligence, tudi nekaj novosti (poudarek na algoritmih reaktivnega načrtovanja - od cilja nazaj do začetne situacijc, spreminjanje načrtov v času, probabilistično sklepanje v času, ločitev interprcter/načrtovalec ipd.) James Allen je predstavil model načrtovanja za situacijc, ko imamo več med seboj neodvisnih istočasnih dejanj, s katerimi želimo doseči želeni cilj (primer jc zabijanje žeblja v zid, kjer gre za dve dejanji - istočasno držimo žcbclj in udarjamo po njem s kladivom). Interakcija dejanj proizvede različne učinke, s katerimi sc mora robot spopasti. Čc temu dodamo šc medsebojno interakcijo robotov, dobimo žc kar zapleten in "življenjski" mini-svet. Allcnov osnovni model jc predstavljala železniška postaja z vlaki, ki prihajajo in odhajajo, imajo zamude, se srečujejo z ovirami, vse to pa upravljajo roboti, ki natovarjajo in raztovarjajo vagone, med seboj komunicirajo, sc usklajujejo in izbirajo prave načrte delovanja. Čc pustim ob strani tehnične podrobnosti (njegov časovni sistem temelji na logiki intervalov in ne časovnih točk), potem je za filozofa najbolj zanimiv osnovni okvir Allcnovcga modela. Predpostavka jc, da roboti komunicirajo v naravnem jeziku, tako da mora robot na osnovi informacij, ki mu jih v naravnem jeziku sporoča drug robot, izbrati pravi načrt. Koraki so naslednji: opazuj drugega dejavnika, skušaj prepoznati pravi načrt (kaj mi drugi želi sporočiti), izberi cilj, izdelaj načrt in izvedi dejanje. Allcnova teoretska predpostavka je Griccova teorija pomena in teorija jezikovnih dejanj. Svoje robote načrtuje tako, da ugibajo o "intencah" drugih robotov, ki svoja sporočila prenašajo z "inteneo", da bi drugi robot prepoznal njihovo "inlenco". Allen se zadnjih 15 let ukvarja s projektom, kako teorijo, po kateri komunikacija ni možna, če ni nekega nivoja sodelovanja med govorci (dejavniki), prevesti v nek komputaeijski algoritem. Predavanja Erica Sandwella so imela naslov: Dinamična sklepanja v umetni inteligenci - sklepanja o času in delovanju. Zaradi sistematičnega pristopa in izdelave celovite teorije so bila predavanja izredno zanimiva tudi za filozofa, saj gre za problem racionalnega delovanja v svetu, ki sc spreminja, to pa jc problem vsake "intcligcncc", ne le "umetne". Izhodišče predstavljata dve predpostavki: (i) v dinamičnem sistemu se s časom dogajajo spremembe (ii) inercija ali pravilo nc-monotonosti: stvari se nc spreminjajo, če ni nekega posebnega razloga za to (neko dejanje, vzročna veriga, nenaden nastop presentljivega dogodka...). Sandvvell je predlagal naslednji postopek. Izberi mnoštvo primerov običajnega (največkrat deduktivnega) sklepanja v neki vsakdanji domeni, identificiraj (predpostavljeno) splošno vedenje o tej domeni, razvij formalni jezik, v katerem jc mogoče izraziti to vedenje, pazljivo definiraj primitivne izraze jezika in razvij logični sistem za sklepanja v tej domeni. Sandwcllovo izhodišče je bilo dvanajst tipičnih problemov običajnega sklepanja, kijih do sedaj noben računalniški model ni uspel zadovoljivo rešiti. Najbolj zanimiva je bila teza, daje prehod od realnosti do logike, ki kodificira naša zdravorazumska sklepanja o tej realnosti, odvisen od pravilne idealizacijc, abstrakcije te realnosti. Temu problemu jc posvetil precej pozornosti in izdelal, za nekoga, ki se ukvarja s problemi algoritmov in njihove učinkovite implementacije, prescntljivo podrobno in prepričljivo ontologijo (dogodki, dejanja, aktivnosti, poteze, aspekti, vzročna in ne-vzročna odvisnost, naključja, čudeži kot ta vmesni korak med realnostjo in logiko. S tem so tudi njegove tehnične rešitve v logiki časovnega sklepanja zaživele v perspektivi, ki jc najbolj na široko odpirala vrata za dialog s filozofskimi teorijami akcije. Johan Van Bentham je pravzaprav edini predstavil tisto, kar filozofi in logiki običajno razumemo kot sklepanje v času - časovno logiko, ki jo jc kot sistem za ocenjevanje argumentov, v katerih nastopajo izjave, katerih resničnostna vrednost se spreminja s časom, razvil A. N. Prior. Časovna logika razširja standardno logiko s časovnimi operatorji (g - V bodočnosti bo vedno res, da..., p - V preteklosti jc bilo res, da...) in posebnimi aksiomi za te operatorje, recimo (4): Čc bo vedno res, da p, tedaj bo vedno res, daje vedno res, da p, ali Gp gg p. Van Bentham jc v prvem delu predstavil teorijo korespondence, ki jc morda najbolj znano delo tega slavnega logika. Ideja siccr izhaja iz semantike za modalno logiko, Van Bentham pajc v vrsti razprav pokazal, kako jo jc mogoče uporabiti za sistematični študij časovne logike, logike kondicionalov, epistemske logike, intcncionalnc" logike, dinamične logike in cclo relacijske algebre. Pravzaprav jc trdil, daje mogoče s pomočjo korespondence med neko strukturo, ki jo opišemo v predikatni logiki prvega reda in intenzionalnimi aksiomi logike, ki jo preučujemo, pojasniti in semantično modelirati prav vsako nc-klasično logiko! V semantiki za časovno logiko nastopa struktura 7", kjer jc t množica trenutkov, pa relacija časovne predhodnosti. Semantična interpretacija izjave g p temelji na prevodu v standardno logiko, v kateri kvantificiramo čez trenutke časa. Izjava p je resnična v vseh trenutkih časa, ki sledijo izhodiščnemu trenutku. Teorija korespondence nam potem pove, da je teza Gp gg p resnična, če in samo če je relacija tranzitivna. Sistematična korespondenca, ki jo preučuje Van Bentham, pa nastopa med izjavami, v katerih nastopajo intenzionalni operatorji (v tem primeru časovni), in izjavami o "strukturi", ki pa so v jeziku predikatne logike prvega reda - za katerekoli trenutke x, y, z, če je trenutek x pred trenutkom y in trenutek y pred trenutkom z, tedaj je trenutek x pred trenutkom z. Teorija korespondence se potem ukvarja z dvema problemoma - če je dana teza v jeziku intcnzionalne logike, poišči relacijski pogoj prvega reda na ustrezni strukturi in čc jc dan relacijski pogoj, poišči ustrezni intenzionalni aksiom. Van Bentham jc predstavil različne metode, s katerimi odkrijemo, ali obstaja prevod za teze v časovni logiki ali ne. V drugem delu predavanj pa je razlagal osnovne ideje dinamične logike, ki izhaja iz tega, da se nekatere komponente semantične interpretacije v času spreminjajo. Dandanes skušajo logični sistemi modelirati dinamične aspekte spreminjanja in dopolnjevanja informacij, kognitivnega premikanja skozi vzorce informacijskih stanj. Van Benthama je zanimala predvsem aplikacija v računalniški znanosti, saj je povezava očitna - v dinamični logiki formule razumemo kot napotke za izvedbo semantične evaluacije. Kljub temu, da jc tudi to logiko mogoče prevesti v strukture prvega reda, pa jc vendarle precej "deviantna" - v njej ni pojma resnice in tudi logična sklepanja imajo drugačno interpretacijo. Recimo - iz A, B sklepaj na C pomeni: procedura C sledi iz procedur A in B; ali pa: procesiranje premis A in B upraviči skok na zaključek č. Dinamična logika je zelo zanimivo področje, ki pa jc sorazmerno neznano in precej zahtevno, nc nazadnje zato, ker jo tisti, ki se z njo ukvarjajo, po nepotrebnem, kot pravi Van Bentham, obdajajo z avreolo misterioznosti. Morda je zanimivo opozoriti na razliko med logično in filozofsko perspektivo glede razmišljanja v času in pristopom raziskovalcev s področja umetne inteligence. Van Bentham jc predstavil problem tako, kot to stori logik - zanimajo ga strukture same po sebi in možne posplošitve. Za raziskovalce UI je logika samo prvi korak do algoritmov, arhitekture in konstrukcije sistema (robota). Tak pristop ima dobre in slabe strani. Omejitev na mini-svetove kock, opredeljene z začetnimi aksiomi, in osredotočenje na enostavna dejanja (poberi predmet / spusti predmet) omogočajo preverljivost modela. Glede na to, ali in kako sistem deluje, jc mogoče izločiti neuspešne ali slabe pristope. Omogoča tudi, da se raziskovalec osredotoči le na bistvene poteze problema -večina predavateljev jc recimo menila, daje propozicionalna logika povsem zadostno orodje za robota, ki sc premika v svetu in zadeva na fiksno, končno domeno. Tisto, kar so za filozofa glavna vprašanja - kaj je vzrok, dejanje, dogodek, inten-cionalo dejanje, dejavnost... je žc na začetku definirano z aksiomi izbranega mini sveta. Stara filozofska uganka, kako identificirati isto dejanje pod različnimi opisi, v tem kontekstu sploh ni problem. Predpostavka je, da če robot lahko izvrši dejanje pod enim opisom, ga lahko izvrši pod katerimkoli opisom. Zdi sc mi, da si raziskovalci UI včasih prav s takšnimi poenostavitvami in slepoto za načelno, teoretsko (in s tem neposredno ne-aplikabilno) dimenzijo zapirajo pot do dobrih rešitev. Skupen imenovalec cclotnega ciklusa predavanj je bilo logično modeliranje običajnega zdravorazumskega sklepanja v svetu, ki se spreminja v času, iskanje neke "človeške" logike, zaradi katere so ljudje neprimerljivo uspešnejši v reševanju problemov od najboljših do sedaj narejenih umetnih sistemov. Van Bentham je lepo opozoril na paradoks kompleksnosti - vsi sistemi zdravorazumskega sklepanja so veliko bolj zapleteni, kot pa klasična logika. Bolj ko se skušaš približati na videz enostavnemu, vsakdanjemu človeškemu razmišljanju, bolj zapleteni postajajo logični sistemi. Na koncu smo soočeni z vprašanjem, ali so ljudje, ki očitno brez težav izpeljujejo pravilne (racionalne, upravičene) zaključke v svetu dinamičnih proccsov, zares tako dobri "sklepalci". Po predstavljenih teorijah v vsakdanjem življenju igraje obvladamo sklepanja, katerih teorija (logika) je izjemno zapletena, težko jo jc sistematično prikazati in izpeljevati sklepanja po njenih napotkih. Gre za zanimivo vprašanje, na katerega je možnih več odgovorov. Eden jc ta, da ljudje morda niso popolni glede na svojo lastno gramatiko ("vrojeni logični sistem") -tako proizvajajo resnične zaključke, ki jih ni mogoče dokazati, izpeljati po pravilih logičnega sistema, s katerim so opremljeni. Do pravilnih zaključkov torej ne prihajamo po zapleteni logični poti, ki jo trasirajo sistemi dinamične časovne logike, ampak na nek drug način. Seveda se potem postavi vprašanje - kako? Bližje mi je odgovor, ki pravi, da jc treba bolj natančno opredeliti problem vsakdanjega zdravorazumskega sklepanja. Gre pravzaprav za paket, v katerem moramo ločiti dve komponenti - reprczentacijo informacije (znanja) in samo sklepanje. Sklepanje morda temelji na enostavni in najbolj razumljeni klasični logiki. Večina problemov, kijih rešujejo raziskovalci umetne inteligence, morda temelji na tem, da ni dobrega teoretskega modela o tem, kako je vedenje o svetu reprezentirano. Kar pa je seveda klasični problem okvirja. Prepad med sredstvi, ki so teoretiku na voljo (razni sistemi monotonih in ne-monotonih logik) in želenim ciljem (uspešno modeliranje običajnega razmišljanja v času) še vedno ostaja, čeprav so predavatelji in drugi udclcženci simpozija (ti so predstavili svoje delo v dveh "delavnicah") pokazali, da gre za področje, kjer jc teoretska iniciativa v velikem razmahu. Morda bi položaj lahko opisal s pomočjo šale iz Adam-sovega Vodiča: kako doseči, da bi človek poletel? Odgovor pravi, daje to zelo enostavno, vržeš se na tla in zgrešiš. Podobno vprašanje je, kako z logičnimi sredstvi zajeti kompleksnost običajnega razmišljanja v času. (Ali ekvivalentno, če imamo pred očmi, da jc cilj vseh raziskovalcev na tem področju uspešna implementacija te logike v algoritmih - kako doseči, da bi se robot uspešno spopadel z reševanjem problemov v času?) Odgovori, ki so jih ponujali predavatelji so, če nekoliko parafraziram: tako, da vzameš klasično logiko in jo skušaš modificirati, pravilno "zgrešiti" z raznimi ne-monotonimi pravili. Seveda pa je problem v tem, ali je s temi sredstvi sploh mogoče zgrešiti. REPUBLIKA SLOVENIJA MINISTRSTVO ZA ŠOLSTVO IN ŠPORT Zavod R Slovenije za šolstvo in šport LJUBLJANA, Poljanska c. 28 PREDMETNA MATURITETNA KOMISIJA ZA: - sociologijo - filozofijo - psihologijo REPUBLIŠKI MATURITETNI KOMISIJI G. DR. JOŠKO BUDIN Zadeva: Predlog za izvajanje mature pri predmetih filozofija, sociologija in psihologija. Predmetne maturitetne komisije za psihologijo, sociologijo in filozofijo smo obravnavale predlagano obliko mature za naše predmete in predlagamo sledeče: status teh treh predmetov se spremeni tako, da ima vsak izmed njih status samostojnega maturitetnega predmeta, s tem da se obstoječim 70 uram v četrtem letniku doda 70 ur pouka v okviru izbranih vsebin, 70 ur pa dijak opravi v obliki posebne maturitetne seminarske naloge. Obrazložitev: združitev dveh neodvisnih predmetov v en maturitetni predmet se nam zdi nesprejemljiva iz več razlogov. Nc lc, da države z dolgoletna maturitetno tradicijo tc rešitve nc poznajo, temveč tudi rešitev sama nasprotuje razlogom, ki so do nje privedli. Zdi sc daje bil dvojček vpeljan iz dveh razlogov - praktičnega in načelnega. a. ) Praktični razlog: potrebno je zagotoviti ckvivalenco maturitetnih predmetov (ki je dojeta kot ckvivalcnca števila ur), siccr bi obstajala nevarnost, da bi dijaki špekulirali in sc odločali za manj zahteven predmet. b.) Načelni razlog: za status maturitetnega predmeta je potrebno neko minimalno število ur, siccr snovi preprosto ni dovolj za resno preverjanje na maturi. Toda predlagana rešitev kot del maturitetnega predmeta, oziroma kot delni maturitetni predmet z zgolj 70 urami, ki bo poleg predmeta s 140 urami deloval kot nepotrebni dodatek, poleg tega pa ta konccpcija združuje ločena predmeta v ad hoc celotc, ne da bi bilo mogoče jasno vsebinsko opredeliti razmerje med njima. Z našo rešitvijo se izognemo vpeljevanju noveh predmetov, hkrati pa dijakom, ki sc bodo na univerzi vpisali v smeri, ki zahtevajo predznanje psihologije, sociologije in filozofije (in teh ni tako malo, poleg tega pa nikakor ni nujno, da bodočega psihologa zanimata tudi sociologija in filozofija...itd.) omogočimo, da na univerzo pridejo z ustreznim predznanjem in sposobnostmi za samostojno delo. Samostojno delo dijakov pod mentorjevim vodstvom, ki sc upošteva pri maturi, ni nepreverjena novost, kot bi bil ad hoc vpeljani dvojček, saj je "guided courscwork", 2000-3000 besed dolgi pisni izdelek, ki je interno ocenjen (ocenjevanje pa eksterno nadzirano) in prispeva 20% h končni oceni predmeta, dolgoletna praksa mednarodne mature, ki ponuja tudi podrobni izdelana navodila za pisanje naloge in kriteri je za njeno ocenjevanje. Izumljati nam torej ni treba nič novega! Zdi sc nam, da naš predlog ustrezno rešuje vprašanje maturitetnega statusa sociologije, psihologije in filozofije, zato prosimo za skrbno obravnavo. Predsedniki predmetnih maturitetnih komisij: sociologija: dr. Marko Kerševan filozofija: dr. Andrej Ule psihologija: dr. Drago Žagar * Izvršni odbor SLOVENSKEGA FILOZOFSKEGA DRUŠTVA (SFD) ja na svoji seji, dne 15. 10. 1992, kot rešitev podprl predlog treh maturitetnih komisij za izvajanje mature pri predmetih filozofija, sociologija in psihologija. Predsednik SFD dr. Bojan Borstner UDK 165.191:291.213(38) OSKAR AUTOR OD "MOIPA" K "NOMOE" (TEZE ZA INTERPRETACUO NASTANKA GRŠKE KULTURE) Prispevek analizira Homerjev pojem junaka oziroma Homerjevo humanistično sporočilo - mit o močnem človeku. V homerski socialni strukturi si junak svojo moč zagotavlja v nenehnem kosanju z drugimi, v nenehnem boju za deleže moči, za znake. Za heroja je značilno, da je odvisen od drugih, da ni ponotranjil zakona kot takega, kar bi ga moglo napraviti bolj avtonomnega. V tem se heroj tudi razlikuje od državljana in filozofa grške klasične dobe. Pojem vrline še ni ponotranjen. Heroj je patološki narcis. Homerski junak se postavlja kot racionalno in kultivirano človeško bitje, prav kolikor opredeljuje svoj svet kot iracionalen svet ogrožajočih sil, ki so "nehumane". Herojska struktura je torej že proizvodnja simbolnega sistema predstav lastne človečnosti, ki je zajet v opozicijo Narava-Kultura. To ne-človeško (ne-herojsko) je seveda nekaj nižjega in slabšega, toda ravno kot tako večkrat močnejše, ono, prvo, človeško, ogrožajoče. Je usoda. Postavljamo tezo, da je Moira sam Zeus. J Epsko (homersko) strukluriranje mita pomeni vstop v racionalno. Nadaljnji razvoj od mitosa k logosu, to je pojav grške filozofije, pomeni dokončno umestitev racionalnega na mestu mitskega. G tika misel, kakor je formulirana v epu, je postavila logos kot zvijačnost uma zoper mitski kozmos. Na začetku arhajske dobe se torej razlogi ponotranjijo: človekovih dejanj in njegove usode ne določajo več zunanji agensi, temveč ponotranjena "vest", občutek krivde pred Zakonom kot takim. Človek vlada vsemu, kolikor se podreja zakonu, zakaj "zakon je razum brez poželenja". SJ Ul UDK 1 Adomo Th. W.: 1 Kant J. CVETKA TČTH ADORNOV EKSKURZ O KANTU KRITIČNI MOTIV ZOPER POSTVARITEV POJMA Članek govori o Adornovi aktualizaciji Kantovega razumevanja pojma v smislu kritičnega motiva zoper postvaritev pojma. Filozofska refleksija mora po Adomu ohranjati nepojmovno v pojmu in tako Adomo še s pomočjo Kanta svojo negativno dialektiko usmerja k nepojmovnemu - toda z naporom pojma. UDK 165.82 BOJ AS BORSTNER REALIZEM, INTERNI REALIZEM IN RESNICA V tekstu analiziramo napade na realistično pozicijo, ki so utemeljeni v Putnamovi transformaciji od znanstvenega realizma k epistemičnemu realizmu in odkritemu antirealizmu (Putnam 1978, 1981, 1985). Pri tem pokažemo na pomanjkljivosti internega realizma in na odločilno vlogo resnice v razvoju znanstvenih teorij. UDC 1 Adomo Th. W.: 1 Kant J. CVETKA TČTH ADORNO'S DISCOURSE ON KANT THE CRITICAL MOTIVE SET AGAINST THE CREATION OF THE NOTION The article discusses Adomo's reconsideration of Kant's understanding of the concept in the sense of a critical motive pitted against the reification of the concept. Philosophical reflection, according to Adomo, has to preserve the nonconceptual in the concept and thus Adomo, also with the help of Kant, directs his own negative dialectics towards the nonconceptual - but striving to do so by way of the concept. UDC 165.82 BOJAN BORSTNER REALISM INTERNAL REALISM AND THE TRUTH The text analyses the attacks on the realist positions argumented in Putnam's transformation from scientific realism to epistemic realism and open anti-realism (Putnam 1978, 1981, 1985). Here we show the deficiencies of internal realism and the decisive role of the truth in the development of scientific theories. UDC 165.191:291.213(38) OSKAR AUTOR FROM "MOIPA" TO "NOMOI" The article analyses Homer's notion of "hero", or Homer's humanistic message - the myth of the strong man. The hero in Homeric social structure acquires power through continuous competition with others, incessant struggle to achieve a share of power, recognition. Characteristic of a hero is the fact that he depends on others and that he does not interiorise the law itself which could render him more autonomous. This is precisely the difference between a hero and a citizen or philosopher of the classical Greek era. The concept of virtue is not yet interiorised. A hero is a pathological narcissist. The Homeric hero constitutes a rational and cultivated human being insofar as he determines his own world as an irrational world of threatening "inhuman" powers. Thus the structure of a hero is the production of a symbolic system of representations of his own humanity, which is captured in the opposition between nature and culture. This (non-heroic) inhumanity is of course something baser, something worse, but precisely because of this, many times more powerful than human. The fiist I (humanity) is threatened by the second (inhumanity) which plays the role of destiny (Moira). We advocate the theory that Moira is Zeus himself. The epic (Homeric) structuring of myth represents an entrance to the rational. Further development from mythos to logos, that is the appearance of Greek philosophy, means a definite settlement of the rational in place of the mythical. The Greek mind, as it is portrayed in the epics, places logos as a cunning mind set against the cosmos. At the beginning of the archaic age, reason is interiorised: people's actions and their destinies are no longer determined by external agents but by interiorised "conscience", the feeling of guilt before the law. A human being is ruler over all things to the extent that he is subject to the law, because "law is reason without desire". tN CO UDK I Husserl E. BOŽIDAR KANTE TRANSCENDENTALNI ARGUMENT PRI HUSSERLU Vsi doslej razviti transcendentalni argumenti v analitični filozofiji so se morali spoprijeti z obtožbo, da so odvisni od verifikacionistične teorije pomena. Temu ugovoru se nekateri avtoiji (G. Evans, C. Peacocke, A. Cussins) poskušajo izogniti strditvijo. da obstajajo izkustva, katerih predstavna vsebina je delno nekonceptualna. Določene vsebine torej sestojijo iz načinov, kako se nekdo najdeva v svetu, ki so na voljo subjeklu v njegovem izkustvu, čeravno se utegne zgodili, da mu niso na voljo konceptualno. Na nekaj podobnega je meril tudi Husserl s svojim pojmom "Lcib" (živo telo), ki je intencionalni posrednik med jazom in stvarmi. Dokazujemo tudi, da je Husseri antirealist, torej da izkustvo ostaja v okviru intencionalnega korelata zavesti. UDK 111.852 Adomo Th. W. GREGOR ADLEŠIČ O "NOVEM" ALI O "MIMEZISU OTRDELEGA" Članek poskuša analizirati in, kolikor je to v njegovi moči, ovrednotiti dve pomembni kategoriji Adornove "Estetske teorije", in sicer kategorijo "novega", katerega nam Adomo demonstrira na svojem kanonu velikih in uspelih del in katere le-ta togo zoperstavlja obstoječemu ter jim pripisuje neko moč kritične negacije ter s tem prakticira nek "mračni modernizem", ki se izteka v "mimezis post varjenega in odtujenega". Na tisto slabo tako on odgovarja s še slabšim in s svojo fatalno mimezo prehaja v neko šok terapijo odtujene zavesti. In tu se zastavlja vprašanje, al i s svojim razsvetjenskim ciljem Adomo pravzaprav ne prestopa mej same estetike in ali ne predstavlja tako le-ta zgolj neko uporabno filozofijo, katere cilji so izvenestetski. Zdi se, da je tako. Adomo namreč prav na podlagi neke širše družbene teorije, in vtoliko so njegovi kriteriji izvenestetski, v umetniških delih kaže njihov "upor" ali pa njihovo "reakcionamost" ter pravzaprav s tem sodi le o tem, ali je intcnca nekega dela v skladu z neko teorijo stanja sveta ali pa ne in nič več. pa tudi nič manj. N) -J UDK 7.01 JOŽEF MUHOV1Č UMETNOST IN FORMALIZACIJA. ODNOS MED FORMO IN VSEBINO V (LIKOVNI) UMETNOSTI Splošno znano in sprejeto dejstvo v estetiki je, da sta formalna in vsebinska plat umetniških produktov medsebojno povezani. Težave pa nastopijo takrat, ko je treba natančneje opredeliti naravo te povezave in to povezanost upoštevati v praksi. Po avtorjevem mnenju je to jasen znak. da prastari problem odnosa med formo in vsebino v umetnosti teoretično, pogosto pa tudi praktično, še ni docela zadovoljivo rešen. Analiza stanja ga pri tem nagovarja k dvojemu: 1. k temu, da ponovno premisli naravo funkcionalnih odnosov med formo in vsebino v umetnosti in 2. k temu, da to stori na argumentiran in praktično uporaben način. Pri raziskovanju problematike pride do nekaterih temeljnih, mestoma provokativnih ugotovitev. Prva od njih je ta, da obstaja nek prav konkretni "locus", na katerem se srečujeta in medsebojno opredeljujeta formalna in vsebinska plat umetniške produkcije. Ta "locus" je . po avtorjevem mnenju strukturna organizacija umetniške formalnosti. Druga ugotovitev, ki jo izpostavi avtor, je v tem, da je umetniška vsebina funkcija J umetniške formalnosti in da se umetniška vsebina kot funkcija umetniške formalnosti spreminja in izraža s pomočjo posebne ureditve čutnih učinkov materije, kije podlaga umetniški produkciji, tj. s pomočjo njene strukturne in sistemske organizacije. Tretja ugotovitev, ki jo velja izpostaviti in ki bo za marsikoga morda kamen spotike, pa je ugotovitev, da gre tako v ustvarjalnem kot v poustvarjalnem pogledu poglavitna os dogajanj v umetnosti skozi FORMALNO STRUKTURO umetniških form. Večino dokazov izpelje avtor na empiričnem gradivu s področja likovne umetnosti, vendar rezultate povsod tako posploši, da so z upoštevanjem ustreznih specifičnosti uporabni tudi na področjih drugih umetniških panog. UDC 7.01 JOŽEF MUHOV1Č FORMALISATION, FORMALITY AND FORMALISM IN (FINE) ART It is a widely accepted fact that, in aesthetics, form and substance of a work of art are closely linked. Unfortunately, problem arise when we attempt to more occurately determine the nature of this relation and account for it in practice. According to the author, this is a clear sign that the age-old problem of the relationship between form and substance has not been resolved to our satisfaction, either at the theoretical, or practical level. The analysis of the current status of this issue has prompted the author to consider the following: first, to rethink the nature of the functional relations between form and substance in art, and second, to do this in a argumentative and practical manner. While investigating this question, he arrived at several fundamental, and at time provocative, conclusions. The first one is that there exists quite a concret "locus", in which the formal and the substantive aspects of artistic production meet to stimulate and inspire one another. This "locus" is, according to the author, the structural organisation of artistic formality. The second finding concerns artistic substance as the I function of artistic formality and this artistic substance changes and is expressed through a special arrangement of the sensory effects of matter, which serves as a basis for artistic production, i. e., through its structural and systemic organisation. The third finding, which must be singled out and which may prove quite controversal for many, is that in terms of creative art as well in terms of experience of art, the main axis of events goes through the FORMAL STRUCTURE of artistic forms. Most evidence is deduced by the author from empirical fine-arts materials, but the results are so generalised that they can be applied, by taking into account the relevant specificities, also to other artistic disciplines. UDC Husserl E. BOŽIDAR KANTE HUSSERL'S TRANSCENDENTAL ARGUMENT All so far developed transcendental arguments in analytic philosophy was forced to face with objection that they are dependent on verificationist theory of meaning. Some authois (G. Evans, C. Peacocke, A. Cussins) strive to avoid this objection claiming that exist experiences with partially nonconceptual representational concept. Thus some contents consist of ways of our finding out in the world which are available to someone in his or her experience although it may be that these ways are not available conceptually. Similar view was introduced by E. Husserl, especially with his notion of "Leib" (living body). The living body Is intentional mediator between ego and things. I also claim that Husserl is a antirealist (experience exist within the intentional correlate of consciousness). UDC 111.852 Adomo Th. W. GREGOR ADLEŠIČ OF THE "NEW" OR "MIMESIS OF THE HARDENED" The article attempts to analyse and, as far as possible, evaluate the two important categories of Adomo's "Aesthetic Theory", namely the caregory of the "new" that was presented by Adomo in his canon of great and successful works, which he uncompromisingly confronts with the existing and to which he ascribes a certain power of critical nagation and hence the practising of a certain "dark modernism" that runs into the" mimesis of the re-created and alienated". He responds to the bad with even worse and transforms his fatal mimesis into a shock therapy of the alienated consciousness. Here the question surfaces as to whether Adomo, with his enlightened objective, crosses the boundary of aesthetics or whether he is merely presenting a useful philosophy whose aims are extra-aesthetic. It seems that way. Adomo builds on a broadly based social theory and insofar as his criteria are extra-aesthetic, their "resistance" or "reactionaryism" in works of art actually judge whether the purpose of a certain work correlates with the theory on the state of the world or not. Nothing more, nothing less. UDK 17.018 FRANC PEDIČEK NAČELA IN VODILA ZA KRITIŠKO ETIKO (PA TUDI ZA KRITIŠKO DIDAKTIKO) Novi, demokratični čas sprošča pri nas tudi kritiko v znanosti. S tem bi ne bilo nič narobe, če bi ta kritika nemalokrat ne hodila mimo vsake kritiške etike. Nekaj splošnih načel za kritiško etiko bi bilo: kritik se naj loteva le snovi, za katero je strokovno pristojen; kriterijsko odločujoč je motiv kritike; kritik naj ne izhaja iz negativnih izkušenj s kritizirano snovjo; sporen je negativni osebni odnos kritika do avtoija; potrebna je kritikova tematizacijska sorazgledanost; moteč dejavnik je kritikova nestrpnost in njegovo idejno ter strokovno enoumje; izhodišče etiške kritike je v razčlenitvi objektivnih okoliščin in razvoj kritiziranega dela; kritik ni le človečanska pravica, prvenstveno je globoka odgovornost; citalologija ne more biti kritikov dokaz, temveč je to lahko le ena od poti do znanstvene resnice: argumentacija, "poesis" in dialog; temeljna funkcionalnost etiške kritike je v dialogu; kritika nima pravice postavljati mišljenjske izključevalnosli; nedovoljeno je avtoija strokovno zaničevati; kritiziranega avtorja in njegovo I celovito kritiko je treba oblikovati iz mišljenjsko-duhovnega stanja, drže, habitusa, položaja, ne iz njegovega enega in izoliranega sporočila. "Opcrativo" kritiške etike je mogoče še bolj razčleniti na posamezne dovoljene postavke po kakovostni naravi in po odnosu do "kritiziranega" ter jih stmjevati v dva pripadna normativna sestava vsake etiške kritike. u> NI \D UDK 111.85 VOJAN RUS ČLOVEŠKA IN KOZMIČNA LEPOTA Ogromno carstvo kozmičnih lepot ni vezano (Platon) samo na svetovno identičnost in nespremenljivost, ampak so lahko izrazite sestavine kozmične lepote nasprotne kozmične strukture: identičnost in konfliktnost, dinamičnost in stalnost, brezkončnost in končnost, nastajanje in zginevanje občost, posebnost in posamičnost. Človeška lepota ni absolutno ločena (kot meni Kant) od interesov, potreb in smotrov: res obstojijo čiste potrebe-interesi po lepoti, ki se z drugimi potrebami- interesi včasih objektivno izključujejo in včasih pogojujejo. Zaradi silovite transcendentne moči človeškega dela je v človeškem svetu izjemno ogromno predmetov (proizvodi vseh vrst), ki s svojo transcendentno lepoto presegajo lepoto naravnih predmetov. Znanstveno utemeljeno hipotezo o najvišji lepoti kozmosa gradimo iz vrhunskih pojavov lepote v človeškem svetu in znanem delu kozmosa. Humana in generična moralna dejanja so najvišja človeška lepota resnične umetnine pa vedno vsebujejo element take morale. Človeške lepote in grdote imajo intenzivni objektivni izvor v dejanski, empirični konkretni I celoti človeka: grdote so intenzivni pojav človeškega samoodtujejvanja, samouničevanja lastnega bistva. Težneje k lepem in k grdem se spontano pojavljajo v istem polju človeške zavesti (kot zamišljanje, fantazija, želje) in je zato odločitev med človeško lepim in grdim v veliki meri predmet človeškega svobodnega izbora. Najvišje posebne človeške lepote spodbujajo ali uresničujejo povezovanje delni in posamičnih lepot v kvalitetnejšo človeško celoto. Navidezne in lažne lepote so posebne vrste grdega in so glavne sestavine moraliziranja in potrošništva kot posebnih manipulacij v razviti urbani družbi 20.stoletja. Edino znano izrazito protislovno kalistično bitje kozmosa je človek, ki ima v svoje izjemnem svetu in ogromno transcendentnih in ogromno lažnih in navideznih lepot. UDC 111.85 VOJANRUS HUMAN AND COSMIC BEAUTY The vast kingdom of cosmic beauty is not only tied (Plato) to world identity and immutability, but it can be an expressive element of the cosmic beauty of opposite cosmic structures: identity and conflict, dynamism and permanence, eternity and finality, origin and extinction, the universal, special and individual. Human beauty is not absolutely separated (as Kant believes) from interests, needs and purposes: it is true that pure needs-interests exist in beauty, and together with other needs-interests may sometimes be objectively excluded and sometimes conditioned. Due to the impetuous transcendental power on the part of the human there are a great number of objects (products of all kinds) in man's world which, with their transcendental beauty, surpass the beauty of natural objects. The scientifically-based hypothesis of the highest form of beauty of the cosmos is built on the highest phenomenon of beauty in the human world and known part of the cosmos. Humane and generic moral acts are the highest forms of man's beauty, while true masterpieces always contain elements of this kind of moral. Human | beauty and ugliness have an intensive objective origin in the real, empirical concrete whole of man; ugliness is an intensive phenomenon of human self-alienation, self-destruction and one's own essence. The tendency towards the beautiful and the ugly spontaneously appears in the same field of man's consciousness (as imagination, fantasy, wishes) and therefore the decision between human beauty and ugliness is, to a large extent, the subject of man's own free choice. The highest special human beauty encourages or realizes connections with partial individual beauty into a more qualitative whole. Seemingly false beauty is a particular type of ugliness and is the main element of the moralization and consumerism as special manipulation in the developed urban society of the 20th century. The only known expressive contradictory disrupting being in the cosmos is man who in his exceptional world has a great deal of transcendental and a great deal of false and seeming beauty. UDC 17.018 FRANC PEDIČEK PRINCIPLES AND GUIDANCE FOR CRITICAL ETHICS Our new, democratic times have also liberated criticism in science. This would be perfectly fine if this criticism did not frequently avoid any critical ethics. A few of the general principles in critical ethics are: critics should deal only with those topics that are within their professional competence; the decisive criteria being the motive of the criticism; a critic should not proceed from a negative experience with the subject under criticism; the negative attitude by a critic towards the author may be disputed; critics must be knowledgeable about the subject; a critic should not be intolerant, nor ideologically or professionally narrow-minded; the starting point for ethical criticism is an analysis of the objective circumstances for the work coming into being and its development; criticism is not simply a human right, first and foremost it is a profound responsibility; quoting cannot serve as an argument but only as one of the paths towards a scientific truth; argumentation, "poetry" and dialogue; the fundamental function of ethical criticism is in dialogue; criticism does not have the right to impose the I exclusivity of a mode of thinking; it is not permitted to denigrate the author of any professional work; the whole criticism of an author must be based on a mental-spiritual state, stature, composure, status and not on one isolated message. UDK 800.1:164.1.031 IGOR Ž. ŽAGAR PERFORMATIVNOST KOT POLIFONIJA Članek skuša pokazati, da lahko vsak eksplicitni performativ interpretiramo kot dialoško, znotrajjezikovno entiteto, možnost ki jo je Austin moral spregledati, saj je moral pojasniti, kako lahko nekateri jezikovni fenomeni proizvedejo zunaj-jezikovne učinke. Avtotjeva hipoteza je, da so performativi (le?) petrificiruni kosci konver-zacye. in da moramo vsaki (eksplicitno) performativni izjavi pripisati ne le govorca, temveč več izvajalcev, interpretacija, ki jo je Ducrot poimenoval "polfinišna", četudi je ni preizkusil na performativih. Interpretiran na ta način, performativ ni neodvisna (in samostojna) izjava, temveč anaforična entiteta, ki predpostavlja dialoško struk-turirano argumentacijo, do katere dejansko morda sicersploh ni prišlo, je pa kljub temu nujna za samo razumevanje (možnosti) performativne izjave. UDK 159.923(497.12) TANJA LAMOVEC OBRAMBNO VEDENJE, SPOPRIJEMANJE IN SAMOSPOŠTOVANJE: EMPIRIČNI REZULTATI Sestavek se začenja z uvodno opredelitvijo ključnih pojmov in merskih instrumentov: Vprašalnika življenjskega sloga. Testa obrambnega vedenja. Načinov reševanja problemov ter Lestvice samospoštovanja. Prikazani so rezultati in interpretacija faktorske analize teh instrumentov, ki je bila izvršena na vzorcu 184 študentov in 192 študentk Univerze v Ljubljani. Drugi del sestavka prikazuje korelacije posameznih faktorjev obrambnih slogov, slogov spoprijemanja in samospoštovanja. Sledi interpretacija, ki je usmerjena predvsem na sklepanje o psihološki funkcionalnosti teh oblik vedenja. Večina rezultatov je pričakovanih in jih lahko pojasnimo na osnovi psihodinamične teorije, pojavili pa so se tudi nekateri nepričakovani rezultati, ki utegnejo spodbudili nadaljnje raziskave. UDK 159.953.5 NORBERTJA UŠO VEC PROUČEVANJE INDIVIDUALNIH RAZLIK V SPOSOBNOSTIH: METODA TRENINGA Namen raziskave je bil ugotoviti, ali je mogoče z metodami treninga, usmerjenimi v metakognieijo, izboljšati reševanje problemov poprečnih reševalcev. Izdelana sta bila dva eksperimenta, v katerem je sodelovalo 28 poskusnih oseb. Dobljeni rezultati nakazujejo, daje trening izboljšal reševanje problemov. Največji napredki so se pojavili pri reševanju dobro definiranih problemov. UDK 159.923.3(497.12) JANEK MUSEK IZVORNE POTEZE OSEBNOSTI: SINTEZA RAZISKOVANJ Raziskovanje osebnostnih lastnosti ima v psihologiji že dolgo tradicijo. Pri nas to raziskovanje nekako sovpada z uvajanjem modeme psihologije, v obsežnejši meri pa se uveljavlja zadnjih dvajset let. V prispevku so prikazani raziskovalni rezultati raziskovanj, ki so bila opravljena v okviru izvornih potez oziroma primarnih faktorjev osebnosti. Ti rezultati zajemajo pregled strukture osebnostnih potez, ki je bila analizirana s pomočjo multivariantnih metod (predvsem faktorskih in klastrskih analiz), in pregled povezav izvornih potez s temeljnimi kategorijami osebnosti kot so starost, spol, inteligentnost in izobrazba. UDC 159.953.5 NORBEKT JAUŠOVEC INDIVIDUAL DIFFERENCES IN ABILITIES: A METHOD OF TRAINING The aim of the study was to develop a training programme for enhancing problem solving. The instructions aimed at metacognition and strategy flexibility. Conducted were two experiments. Twenty-eight students participated in the t raining. The results showed that the training effected most problem solving of ill-defined problems. UDC 159.923.3(497.12) JANEK MUSEK SOURCE TRAITS OF PERSONALITY: A SYNTHESIS OF RESEARCH IN SLOVENIA Research of personality traits has a long tradition in psychological scicnce. In the case of Slovenia, this research roughly coincides with the development of modem psychology, with a clear incremental rate in last two decades. The research results concerning the source traits or primary factors of personality are briefly reviewed in the present paper. The first part of the review contains the results of different multivariate analyses of the structure the source traits, conducted mostly by means of factor and cluster analyses. The correlations of the personality factors with the basic personal categories (age, sex, intelligence and education) are also briefly reviewed. UDC 800.1:164.1.031 IGOR Ž. ŽAGAR PERFORMATIVITY AS POLYPHONY The paper tries to show every explicit performative can be interpreted as a dialogic entity, a possibility that Austin had to overlook, because he had to explain how certain linguistics phenomena can produce extralinguistic effects. The author's hypothesis is that performatives are (only?) petrified bits of conversation, and that in every performative utterance we must hear and distinguish not only one speaker, but several utterers, interpretation that Ducrot called "polyphonic", though he didn't verify it on performatives. Interpreted in this way, a performative is not an independent utterance, but an anaphoric entity, presupposing a dialogic argumentation that, actually, maybe even didn't take place, but is nevertheless necessary for the understanding of the performative utterance itself. UDC 159.923(497.12) TANJA LAMOVEC DEFENSIVE BEHAVIOR, COPING STYLES AND SELF-ESTEEM: AN EMPIRICAL STUDY REPORT Basic concepts are defined along with a description of measuring instruments: Life style questionnaire. Test of defensive behavior. Ways of coping with life problems, and Self-esteem scale. Results and interpretation offactoranalysis of these instruments, performed on 184maleand 192 female students of Ljubljana University are outlined. In the second part of this report, correlations among various defensive and coping styles as well as different factors of self- esteem are presented. The interpretation is primarily oriented towards identifying psychologically functional styles of behavior. Most results that were obtained in this study can be considered as expected and can be explained on the basis of psychodinamic theory. Some unexpected results turned up as well, which will hopefuly encourage further research. UDK 159.942:613.86 KATARINA KOMPAN, KATJA BILBAN, JANEK MUSEK ANKSIOZNOST, EMOCIONALNE POTEZE OSEBNOSTI IN SOOČANJE S STRESOM Obrambno delovanje in obvladovanje stresa se pogosto povezuje z emocionalnim delovanjem in osebnostno strukturo posameznika. Namen prezentirane raziskave je proučiti odnose med naslednjimi skupinami spremenljivk: emocionalno utemeljenimi osebnostnimi potezami (merili smo jih s testom Profil indeks emocij. Plutchik & Kellerman, 1974), stanjsko in potezno anksioznostjo (STAI X1 in STAI X2; Spielberger. Gorsuch. & Lushene. 1970), izpolnjenostjo življenjskih ciljev (Test življenjskih ciljev, Crumbaugh & Maholick. 1969) in načini premagovanja (obvladovanja) stresa (Načini obvladovanja stresa. Folkman & Lazarus, 1988). Prav tako smo želeli tudi ugotoviti, koliko se te spremenljivke povezujejo s stopnjo in smerjo šolanja. Vse spremenljivke so bile izmerjene z ustreznimi psihološkimi preskusi pri 100 moških osebah (srednješolcih in študentih). S pomočjo multivariantnih analiz smo ugotovili strukturo posameznih skupin spremenljivk in odvisnost merjenih spremenljivk od stopnje in vrste šolanja. UDK 378.18:159.923.2 POLONA SEUČ KRIZA IDENTITETE IN ZAČETEK ŠTUDUA Članek predstavlja pregled novejših ugotovitev o dinamiki, v katero je vpet študent na začetku svoje študijske poti. Osrednja pojma sta kriza identitete, ki se lahko kaže v krizah intimnosti, odvisnosti, dela in ustvarjanja, odločanja, kot negativna identiteta, motnje v doživljanju časa, svoj odmev pa doživi tudi v študen-tovi družini; in stres kot reakcija na naloge, ki jih začetek študija postavlja pred posameznika - vse to pa lahko občutno zaostri običajno identitetno zmedo, sekundarno separacijo v pozni adolescenci ter kasneje vpliva na študijsko uspešnost. Gre za dejavnike, ki jih ne smemo obravnavati ločeno, saj so med seboj povezani, odvisni in presegajo vzročno-posledične okvire. u> U> UDK 159.922.7:616.89-008.444.9 DAMUAN MUMEL VZGOJNI POSTOPKI STARŠEV IN AGRESIVNOST OTROK PRI OSNOVNOŠOLCIH IN GOJENCIH MLADINSKEGA DOMA Za zdrav razvoj otroka je pomembno splošno vzdušje v družini. Glavni vzrok za nastanek agresivnosti, sovražnosti do okolja, zaprtosti vase in pasivnosti je pomanjkanje skrbi za otroka in pomanjkanje ljubezni. V članku primeijamo agresivnost in vzgojne postopke staršev v skupini osnovnošolcev in skupini gojencev mladinskega doma. Uporabili smo Buss-Durkeejev vprašalnik agresivnosti, podatke iz socialnih anamnez in vprašalnik o vzgojnih postopkih staršev in družinskem vzdušju. Iz rezultatov lahko zaključimo: 1. skupina gojencev iz mladinskega doma je bolj agresivna kakor skupina osnovnošolcev; 2. pri osnovnošolcih prevladuje aktivna - navzven usmerjena agresivnost, pri gojencih prevladuje pasivna - vase usmerjena agresivnost; 3. vzgojni postopki, družinske razmere in splošna klima, kot jih I opisujejo in doživljajo mladostniki, se med skupinama razlikujejo. Ustreznejši so pri osnovnošolskih otrocih. Ne obstaja pa razlika v doživljanju doslednosti kaznovanja in strogosti nadzora nad gibanjem; 4. obstaja precejšnja razlika med opisom družinskih razmer, kot so ga podali gojenci, in opisom razmer, kot jih je moč razbrati iz socialne anamneze. UDC 159.922.7:616.89-008.444.9 DAMUAN MUMEL A PARENT S UPBRINGING METHODS AND THE AGGRESSIVENESS OF PRIMARY SCHOOL CHILDREN AND ADOLESCENTS FROM A BOARDING HOME The general atmosphere in a family is very important for a child's healthy development. The principle reason for the origin of aggressiveness, a child's hatred towards his or her environment, reservation and passiveness is the child's lack of care and love. In this article we compare aggressiveness and a parent's upbringing methods ina group of primary school pupils and a group of adolescents from a boarding home. We used the Buss-Durkee questionnaire for aggressiveness, data from social anamneses and a questionnaire on the upbringing methods of parents and family atmosphere. The results have brought us to the following conclusions: 1. The pupils from the boarding home group were more aggressive than the group of primaiy school pupils. 2. An active-outward directed aggressiveness predominated in the group of primary school pupils, while a passive-introverted aggressiveness predominated in the group of boarding pupils. 3. The upbringing methods, family relations and general atmosphere, as described and experienced by the adolescents differ from group to group. They are more appropriate in the group of primary school children. However, there is no difference in their experiencing of the consequent punishment and strictness of the supervision of movement. 4. There is a considerable difference between the description of family relations as put forward by the boarding pupils and the description of relations which can be seen from the social anamneses. UDC 159.942:613.86 KATARINA KOMPAN, KATJA BILBAN, JANEKMUSEK ANXIETY, EMOTIONAL TRAITH AND WAYS OF COPING Psychological mechanisms of defense and coping processes are veiy often brought into relationship with emotional functioning and personality structure of the individual. The aim of the study reported in the present paper was the analysis of the connections between the following groups of variables: emotionally based personality traits (measured by Emotion Profile Index, Plutchik & Kellerman 1974), state- and trait- anxiety (STAI-X1 and STAI-X2; Spielberger, Gorsuch, & Lushene, 1970), the fulfilment of life goals (Purpose in Life Test, Crumbaugh & Maholick, 1969) , and coping strategies (Ways of coping Questionnaire, Folkman & Lazarus, 1988). The examination of the relationship between these variables and the different levels and directions of education was also performed. All variables entered into study were applied to the sample of 100 male subjects. The structure of the interrelationships between variables was established by means of different multivariate methods and the influence of the level and degree of education on all variables was examined. UDC 378.18:159.923.2 POLONA SEUČ IDENTITY CRISIS AND THE BEGINNING OF STUDIES The article represents a review of recent findings on the dynamics into which a student falls when starting out at universify. The central themes are the identity crisis which can manifest itself - in crises of intimacy, dependence, work and creativity and decision-making - as a negative identity; disturbances in experiencing time, while its repercussions can be felt in the student's family as well; and stress as a reaction to the burdens the individual is faced with at the beginning of studies. All this can substantially intensify the common identity confusion, secondary separation in late adolescence and affect one's academic achievements later on. These are factors which should not be approached in isolation, since they are related, interdependent and surpass the frameworks of cause-and-effect. UDK 159.922.7 DARJA KOBAL NEKATERI ZGODNEJŠI OBRAMBNI MEHANIZMI EGA V LUCI TEORUE OBJEKTNIH ODNOSOV Uvodni del članka vrednoti obrambne mehanizme z dveh zornih kotov. Po eni strani osvetljuje koristnost rabe obrambnih mehanizmov, po drugi pa obravnava njihovo naravo in način soočanja subjekta z ogrožujočimi dejstvi. Obrambni mehanizmi so razvrščeni glede na njihovo kompleksnost, uspešnost, sprožilni motiv ipd. Nadalje članek razčlenjuje otrokovo prvo srečanje z najprimitivnejšimi obrambami (kakršne so npr. projekcija, introjekcija in zanikanje), pa tudi z nekaterimi kompleksnejšimi, kakršni sta, denimo, splitting in projektivna identifikacija. V razvoju objektnega stadija je vzpostavljena identifikacija, opaziti pa je mogoče tudi obračanje proti selfu in premeščanje. Sestavek se v razčlembi obrambnih mehanizmov dotakne zgolj nekaterih, zlasti tistih, ki so temeljnega pomena za nadaljni osebnostni razvoj otroka. UDK 159.964.2:1 Nietzsche F. DUŠAN RUTAR PSIHOLOGIJA SKOZ PSIHOANALIZO IV ZADNJI PSIHOLOG PROLEGOMENA K VSAKI PRIHODNJI PSIHOLOGIJI V nadaljevanju razprav o psihologiji in psihoanalizi smo obdelali naslednje Nietzschejeve koncepte, ki so pomembni tudi za razumevanje psihologije: koncept o večnem vračanju istega, koncept volje do moči, koncept prevrednotenja vseh vrednot, koncept umetnosti, koncept aktivnega nihilizma. koncept interpretativne igre. Podrobno smo obdelali tudi Nietzschejevo psihologijo, ki je tesno povezano sfilologijo in njeno najpomembnejšo značilnostjo Frlologijo je Nietzsche definiral kot umetnost dobrega branja. Analizirali smo tudi njen odnos do Freudove psihologije, ki jo gre razumeti kot umetnost interpretacije. Umetnost interpretacije razumemo zlasti kot nedoločenost v interpretaciji, zato smo elaborirali tudi koncept nedoločenosti. V nadaljevanju smo poskušali pokazati, zakaj je vsaka umetnost interpretacije etični projekt, temelječ na kriterijih korektnosti. UDK 32.019.5:316.77 JANEZ KOLENC NAMERA IN UČINEK V POLITIČNEM KOMUNICIRANJU Politika je javna sfera. Kar se namerava doseči s političnimi sredstvi, nujno učinkuje tako na delujoče kot na družbo. Učinki političnega delovanja so strateški in pogosto obvezujoči. Učinkovitost političnega delovanja se doseže predvsem z racionalnimi oblikami komuniciranja; sistemski teoretiki bi rekli, z obiikami racionalnega krmiljenja s stvarmi in dosežki. Vprašanje je: ali je demokracija učinkovita oblika političnega delovanja, in obratno, ali je politika sploh racionalna dejavnost? UDK 32.019.5:316.77 DR ALOJZU A ŽIDAN O SPREJEMANJU (PONOTRANJANJU) INFORMATIVNIH SESTAVIN (DEMOKRATIČNE) POLITIČNE KULTURE V prispevku je govor o sprejemanju (ponotranjanju) informativnih sestavin (demokratične) politične kulture. Avtorica si zastavlja vprašanja: kaj vse je tvorec (tvorka) politične kulture? Kako posameznik sprejema (ponotranja) zelo raznotere sestavine tega kompleksnega družbenega pojava? Kateri pogoji morajo biti izpolnjeni, da je sprejem učinkovit? UDC 32.019.5:316.77 JANEZ KOLENC INTENTION AND EFFECT IN POLITICAL COMMUNICATION Politics is a public matter (lat. res publica). What we intend to achieve with political instruments influences the same on actors and on the society as such. The effects of political action have strategic and obligatory influence. The efficiency of political activity can be achieved, first of all, through rational forms of communication. The questions are, if democracy is an efficient form of political activity and vice versa: is politics a rational activity at all? UDC 32.019.5:316.77 DR. ALOJZU A ŽIDAN THE RECEPTION (INTERNALIZATION) OF INFORMATIONAL ELEMENTS FOUND IN A (DEMOCRATIC) POLITICAL CULTURE The contribution deals with the reception (internalization) of the informational elements found in a (democratic) political culture. The author deals with the following questions: What are the elements which form a political culture? How does the individual receive (internalize) the extremely diverse elements of this complex social phenomenon? What are the conditions which must be fulfilled to ensure effective reception? UDC 159.922.7 DARJA KOBAL SOME EARLY DEFENSE MECHANISMS OF THE EGO EXAMINED UNDER THE SPOTLIGHT OF THE THEORY OF OBJECTIVE RELATIONSHIPS The introduction to the article evaluates defense mechanisms from two perspectives. On the one hand, it throws light on the usefulness of the employment of defense mechanisms, while on the other hand, it deals with their nature and the subject s manner of confrontation with the threatening factois. Defense mechanisms are classified according to their complexity, success, trigger motives, and so forth. The article goes on to analyze a child's first encounter with the most primitive defenses (such as projection, introjection and denial), and also with some of the more complex ones, such as splitting and projective identification. Identification is established during the development of the objective stage, while it is also possible to observe introversion and transference. This paper and analysis of defense mechanisms touches only some of them, particularly those of fundamental significance for a child's further personality development. UDC 159.964.2:1 Nietzsche F. DUŠAN RUTAR THE LAST PSYCHOLOGIST/PROLEGOMENON TO EVERY FUTURE PSYCHOLOGY/ We are continuing our debate about relation between psychology and psychoanalysis. In this essay some Nietzsche's concepts, which are of special interest for psychology, have been elaborated. The concepts are: the concept of eternal returning of the same, the concept of will to power, the concept of revaluation of all values, the concept of art and active nihilism, the concept of interpretative game. We've examined Nietzsche's psychology which is very strongly lied to the philology, especially to its most important feature. Philology is an art of reading well, says Nietzsche. We have also analized its relation to the Freud's psychology, which is to be understood as an art of interpretation. The art of interpretation means particularly an undecisiveness in interpretation. Therefore, we've elaborated the concept of the undecisiveness. In addition we tried to show why every art of interpretation must becomes an ethical project, based on the criterion of correctness. UDK 377.44(497.12) V ELKO S. RUS, JOŽE ŠTER IZOBRAŽEVANJE IN IZOBRAŽEVALNA KLIMA KOT SESTAVINA SOCIALNE KLIME IN DETERMINANTA USPEŠNOSTI ORGANIZACIJE V raziskavi je bilo zajetih 46 predstavnikov kadrovskih služb različnih slovenskih podjetij. Preizkušanci so : - A: Ocenili, v kolikšni meri različni (socialni, psihološki, organizacijski itd.) faktoiji znotraj njihovega podjetja olajšujejo (otežujejo) pridobivanje in aplikacijo znanja. - B: Evaluirali način izobraževanja v svojem podjetju. - C: Ocenili odpore s strani vodilnih in strokovnih struktur do izobraževanja. - D: Ocenili stopnjo zadovoljenosti lastnih potreb. - E: Identificirali relativno vlogo znanja glede na druge faktorje napredovanja v svojem podjetju. - F: Ocenili potrebnost pridobivanja različnih novih vrst znanja. - G: Dali svoje predloge za učinkovitejše pridobivanje in aplikacijo znanja. | Raziskovalni načrt je bil oblikovan kot eksperimentalni in neeksperimentalni načrt. Z univariatnimi. bivariatnimi in multivariatnimi preizkusi smo verificirali hipoteze o relacijah med spremenljivkami znotraj področij od A do F, med spremenljivkami z različnih področij (od A do F) termed spremenljivkami s področij od A do F in značilnostmi demografskega oz. organizacijskega statusa. M UJ -J UDK 616.89-008.441:82(100).09-312.9 METKA KORDIGEL BRANJE ZNANSTVENE FANTASTIKE ALI JE ZNANSTVENA FANTASTIKA RESNIČNO MITOLOGIJA MODERNE DOBE? Bistvo mitskega je iskanje odgovorov na eksistencialna vprašanja človekovega bivanja, iskanja smisla in cilja njegovega življenja na zemlji. Zdi se, da postaja slednje v dvajsetem stoletju enako boleče in da vzbuja vsaj toliko nelagodja in strahu, kot v pradavnim, takrat, ko so miti začeli nastajati. Človeštvo, ki se v času. ko kaže. daje verjetno prišlo do roba svoje eksistence, v času, ko lahko že najmanjša neprevidnost povzroči njegov konec, in ko kaže, kako civilizacija neizogibno pelje v (ekološki) propad, sooča s svojo nesposobnostjo, da bi situacijo obvladalo in trend razvoja obrnilo, bolj kot kdajkoli potrebuje obrambne psihološke mehanizme, ki mu pomagajo živeti z naraščajočimi strahovi. Ena izmed možnosti je brez dvoma ubeseditev vseh možnih strahov, vseh možnih problemov zato, ker vzbuja takšna zgodba pomitjujoče zagotovilo, da človek vsaj do neke mere situacijo obvladuje. Tako kot dogma, religija in mitologija, predstavlja tudi znanstvena fantastika galerije slik. I kamor je mogoče brez težav projicirati svoje kolektivne strahove in od tod ali dobiti pomitjujoče zagotovilo, da bo vse dobro, ali pa vsaj izvedeti, da so tudi drugi že zaznali probleme, da so jih že evidentirali in da to pomeni, kako smo verjetno že v položaju, ko začenjamo situacijo obvladovati. UDC 616.89-008.441:82(100).09-312.9 METKA KORDIGEL READING SCIENCE FICTION - IS SCIENCE FICTION REALLY THE MYTHOLOGY OF THE MODERN AGE? The essence of the mythical is the quest for answers to the existential questions of man's life, the search for sense and a goal in a person's life on earth. It appears, in the twentieth century, that the latter is becoming equally painful and that it stirs at least the same amount of discomfort and fear as it did in prehistoric times when myths began to emerge. Today, when humanity seems to have reached the verge of existence, in a time when even the slightest lack of caution could mean the end of one's existence, and when civilization seems to be on the inevitable road to (ecological) ruin, it is having to face its incapability of overcoming this situation and turning the development trend on its head, and more than ever before humanity needs defensive psychological mechanisms to help it live with its growing fears. One of the possibilities is undoubtedly the verbalization of all possible feats, all potential problems, because this type of story induces a calming | assurance that man still controls the situation, at least to a certain degree. Like dogma, religion and mythology, science fiction represents a gallery of pictures into which one can effortlessly project one's collective fears and receive in return either the soothing assurance that everything will be all right or at least find out that others have also identified the problems, that they have already recorded them and that this means that we have probably already reached the situation when we are beginning to control it. UDC 377.44(497.12) VELKO S. RUS, JOŽE ŠTER EDUCATION AND EDUCATIONAL CLIMATE AS THE COMPONENT OF SOCIAL CLIMATE AND DETERMINANT OF EFFECTIVEN ES OF ORGANIZATION Forty six (46) representatives of human resource departments from different Slovene enterprises: - A: estimated, how different (social, psychological, organizational etc.) factors in their enterprise faciliate (inhibite) knowledge acquisition and application. - B: evaluated industrial training and education. - C: estimated the resistance of the leading and expert stracture to the introduction of the new knowledge. - D: estimated the degree of their need - satisfaction. - E: identified the relative role of knowledge regarding other factors of organizational promotion. - F: estimated the need of diverse further education. . - G: gave their suggestion for more efficient knowledge acquisition and application. | Research design was of experimental and non - experimental type. Hypothesis about following relations between variables were verified with univariate, bivariate and multivariate analysis: between variables from the "field" A, between the variables form different "fields" (from A to F) and between the variables from different "fields" (from A to F) and demographic or organizational status. oo m fi