PESMI

Poésies

1830





Jaz pišem vam

Jaz pišem vam tu, v senci tajne,

saj pismo se kot tih pogovor zdi;

priznavam pa, da je ta kraj osamljen,

ves miren, le srce mi mirno ni.

Jaz pišem vam.

Jaz pišem vam. Ko duša se duši,

prihodnosti ni več, se ustavi čas.

Le eno misel imam, ker tu vas ni,

in sreča je samo spomin na vas.

Jaz pišem vam.

Jaz pišem vam … Bi me še zdaj ljubili?

Če vam srce nič več ne bije zame,

naj ne izvem, da ste se spremenili.

Če niste se, povejte. Saj verjamem.

Jaz pišem vam.





Njegova podoba

Iz duše je razžaljene zbežala;

sem mislila, da stran sem jo pregnala;

nekoč podoba pa njegova mila

drhteč se v moje je srce vrnila;

utegnila nisem nanjo se zjeziti

ne vedela, kaj hoče zdaj storiti;

prepozno duša to je uganila.

»Spet tu sem,« je nenadoma dejala.

»Me čaka to srce in moledujem,

naj, kot nekoč, tu z Amorjem kraljujem.«

Z besedo Amor me je pretentala:

vzdrhtela sem, najraje bi zbežala.

Nezvestemu jecljaje sem tožila;

je prosil plah, naj bi mu odpustila,

potem se zjokal mi je ob nogah.

Vse pozabila sem ob teh solzah.





Zimska noč

Kdo kliče ob tej uri v zimi me ledeni?

Glas nežen, kot bi deklica mi govorila;

o, prepoznam te, saj to ti si, Muza mila?

Spominjaš se me – blagor meni.

Vrnitev nepričakovana, očarljiva!

Kako da si po letu dni me obiskala?

Čakala nisem, Poezija ljubezniva,

te več; brez upa sem o tebi le sanjala.

Je stran od kota v mraku, ki prišla si vanj,

prijateljstvo in sreča, radost – vse zbežalo;

o moja Muza! Sem čakala nate tam?

To kraj solzá je, skrit v težav je ogrinjalo.

Mi z zvokom monotonim žalostno nihalo

le nekoristnost kaže izgubljenih dni;

kot da živim sto let brez upa, s sreče malo,

ko ura bije mi, se zdi.

Mi mračno zatočišče zima je zavzela:

zakaj si izbrala si ta čas?

Z milino si me vso prežela!

Je rádost lepša, kadar preseneti nas!

Iz polugaslega kamina blagi plamen

pa mračnost sobe še prežene kdaj pa kdaj;

če mojo tožbo poslušala boš na samem,

v plamena soju izveš jo zdaj.

O drobna Muza, nekdaj tako nežna, živa,

ki tvojo sled v nesreče času sem izgubila,

poznaš skrivnost, ki bolečino bi ublažila?

Edina ti si me to učila, ljubezniva.

Poslušaj! Zdaj, ko sami sva v vesolju tihem,

povedala ti bom iskreno:

prišel je Amor, strl mi liro dragoceno,

zavisten skromne slave mi zažgal je stihe.

»Opevala sem tebe, glas moj se je zdel

šibak še, a pravilno, blago je zvenel:

zakaj si zdrobil liro, ki te je hvalila?

Sežgal mi verze? Saj v njih tebe sem slavila!

Če kratiš, krut, navdušenje ljubimcev mladih,

ne bo v kraljestvu tvojem cvetja več spomladi;

potrebno v mojih letih je, saj okrasila

bi z njim se zate, Amor, tebi ga vrnila.

Sem venec svež, preprost, dehteč oblikovala

že zate. Iz čistega srca bi ti ga dala:

čemu prezir? Ponosno predte pokleknila

sem, da smehljaj bi, ne zavist, ti izvabila.

Ponosa nase nisem nikdar občutila,

ponos izdal skrivnost je, da sem jaz vzljubila.

Razdeli plen kot zmagovalec plemeniti:

ti vzemi slavo, meni srečo daj užiti.

Ljubiti sreča je, je sreča o tem peti:

ti vzemi venec moj, mi pusti liro imeti,

okrutnež! Smeš življenje, želje vse mi vzeti,

dovoli mi le pred oltarjem tvojim peti.«

In on: »Ne, ne! Ta prošnja zame je žaljiva;

le molči in ubogaj moj ukaz:

oko v solzáh, zgovorno bolj kot glas,

moč mojo, hkrati šibkost tvojo vsem razkriva.«

Tako mi, Muza, mili mojster govori.

Molčala, plaha, sem in jókati začela.

Ker žalil me je, sem orožje mu preklela.

Uboga lira! Onemela sem kot ti.

O nehvaležnež! Še moj molk je kaznoval.

Ga sita, ker oblastno je ravnal,

spet tebi, Muza, posvetim zdaj stihe, sanje,

ganljive bolj, če milostno ozreš se nanje.

Joj, draga, ti blediš! Te vso prevzel je hlad!

Te zima je dosegla, barve z lic zbrisala.

Zdaj zbogom! Vrni se, ko v cvetju bo pomlad;

ne bom te, Poezija, več zadrževala.





Izgnanec

»Seveda vem, da cvetje tu je,

vem za doline, travnike in za potoke;

a val čistejši, bolj zelene senčne loke

živijo v mojih mislih in jih objokujem.

Vem, vidim: božajo igraje

preproste pastirice vetrci najblažji,

a dih milejših sapic, ki je meni dražji,

srce mi trga in izvablja mi vzdihljaje.

Da, čutim: trudno je srce,

ki si želi te rože, gaje, te ravnine,

ječeče terja cvetje svoje domovine:

tu ni ničesar mojega, samó gorje.«

Glej usodo svojo, izgnanec strti,

razkrila tvoje muke tožba je odmeva,

v verigah svojih ti kot ptič ujet prepevaš,

kot ranjen ptič; in jaz dodajam še klic smrti.

Uživaj v upu brez besed!

Deželo, ki nazaj te kliče, uzreš spet ti;

a moje bolečine nič ne spremeni.

Moj up so le nebesa, … je izgnanstvo svet.





Neuslišana prošnja

Uganka sebi si, srce nerazložljivo,

tiran razuma si in dragih mi vrlin,

mrzíš počitek, si ljubitelj bolečin,

vir mojega gorja, srce ti nepojmljivo!

Če se nasmehnem, ko obzorje se zjasní mi,

načrt razorožene usode moje varaš.

Gotovost moja zdi se blaznost ti nemara?

Neznana groza moja vzdihe spet vzbudi mi.

Če pelin tvojih črnih sumov me duši,

če tvojo grozo hočem z begom pomiriti,

odlog zahtevaš, češ da se še ne mudi;

ti stokaš, jaz oklevam, dam se preprositi.

Srce, kako bojim tiranske vlade se!

Kaj me težav, kaj solz me stala je, skrbi!

Svobode časa se spominjaš še,

zgubljene sreče, ki ponos jo spet želi.

Izdajaš vedno me in smiliš se mi hkrati;

odkloni brž ljubezni čustvo preveč milo;

za srčni mir svoj, če boš to storilo,

še s polovico ti bo pretežkó obstati!

»Ne, nikdar!« praviš, šibki suženj. Ubogaj me!

Poslušaj! Moj razum vse odpusti ti.

Vsaj jok mu vrni. Saj ne moreš odkloniti?

»Gorje! Ne, nikdar ne!« Srce, pa vzemi vse.





Elegija

Ti, ki si vse mi vzel, celo radóst čakanja,

si nekaj pustil srcu, da lahko še sanja:

ljubezen! In spomine, da od njih živi:

preteklost ji dolgujem … z njo se vračaš ti!

V njej ti uslišiš mene, jaz te obožujem,

sem v njej odkrita s tabo in se ne sramujem.

V teh sanjah je življenje – v njih mi ne bežiš:

mi z glasom, ki tako ga ljubim, govoriš!

Tam čutim s tabo; vem za več kot eno rano,

za ugaslo slavo, ki ti je, to mi je znano,

srce ranila, žlahtno z vsemi kot z menoj:

sem slišala tvoj stok, jokala sem s teboj!

Le kdo pomiloval te bo v samoti tvoji,

ko te v srce zadel bo glas o smrti moji?

Se znašel sam boš v množici neprizadeti,

kjer enodnevni znanci hitro se zgrešé;

nobene duše videl tam ne boš vzdrhteti,

ko neuspeh grozi ti, udari te gorje;

ko mrtva bom, ti manj blestelo bo življenje,

saj bo del tebe samega pobegnil z zemlje.

Lepo je biti ljubljen. Ta zavest ti daje

moč očarljivosti, čar neopredeljiv;

nezvestemu le v prid lesk žrtvinih solzá je,

v ponos; klečeč pred drugo bolj je očarljiv.

Si rekel to? … Okrutnež, res mogoče si.

Odpuščam ti, uživaj srečo, vse je prav!

Nebo ti dalo je, da si srce mi vžgal,

odreklo meni čar, da ugajala bi ti.

Bežim od tebe sredi tvojih praznovanj,

ker kup željá je ločil naju dva!

Samo še hlad – usluga žalostna –

kot zastor tvojih zmag, zavojevanj.

Glasov ne slišim predirljivih zla,

ki jok žele izvábiti iz duše dna,

besed začetih, ki so večkrat izdale mi

imena tvojih klateških strasti;

so vzele želje mi – poznam jih vse!

A v negotovosti se nič več ne dušim:

da ločena umreva, to želiš, kajne?

Le pridi, da pozabim te! … Kaj govorim?

Up prazen, da narava klic svoj zataji;

si me, naj se srce pretvarja, učil mar ti?

Resnica vre na moje ustnice iskrene;

iskrena kliče te, a ti ne slišiš je!

Ne bo vznemirjala te – tiho naj umre!

V obrambo meni niso več laži ledene;

zbežati znam; beg rano bo prikril skelečo.

Utrujenost uspava vse, celo nesrečo.

Odsotnost bolj kot ti je zvestim srcem mila:

saj času, ki nam krati moč, upeha krila;

čas nehvaležneža, ki ljubimo ga, ščiti:

želimo – ne umreti – še naprej ljubiti.





Elegija

Še preden sem te uzrla, tvoja sem bila.

Življenje, v kali še, sem ti zaobljubila;

nemir je vzbudil zvok imena tvojega;

v njem tvoja skrita duša mojo je zbudila.

Ko čula sem ga, glas zgubila sem takrat,

prisluhnila mu, na odgovor pozabila.

Vsa moja bit se v hipu s tvojo je združila,

kot da me kdo imenoval je prvikrat.

Si vedel za ta čudež? Nisem te poznala,

a mojstra sem, ljubimca v tebi prepoznala.

Takoj mi to izdal način je govorjenja,

ko razjasnit prišel si čas mi koprnenja.

Ob tvojem glasu lici sta mi prebledeli,

sta duši ob pogledu nemem se objeli;

ime razkrilo se je na pogleda dnu

in brez vprašanja sem si rekla: Zdaj je tu!

To ime si vso pozornost mojo prisvojí,

da se mu, vklenjena, v vsem podredi.

Le to ime izraža moja čustva mila,

sem v vseh prisegah svojih z mojim ga združila,

povsod ime njegovo očarljivo brala

in hkrati sem jokala.

Čaščeno, hvaljeno mi je ime blestelo,

okronano očem se zaslepljenim zdelo.

Pisala sem ga … kmalu se nad tem zgrozila

in ga v smehljaj v ljubezni plahi spremenila.

Iskalo me ponoči je, usnulo v sanje,

zvenelo kot odmev v prebujanje jutránje,

mi v dihu je blodílo; če zavzdihnem, že

pobožalo me, zanj je dihalo srce.

Ime preljubo! Očarljivo! Usoda moja!

Si ljubo mi! Naklonjenost me gane tvoja!

Vodnik v življenje si – ko bo srce umrlo,

mi kot poljub poslednji usta boš zaprlo.





Elegija

O sestra, šel je! Me zapušča, sestra! Gré!

Vem, da zapušča me. Umiram. In ga čakam.

Oprosti! Mrem. Objemi me in zame plakaj …

Jih nimam več, a so potrebne mi solzé.

Drhtiš? Kako te ljubim! Nikdar ni smehljaj

te bolj polepšal v najinih najlepših dneh.

Poglej me, če me pomiluješ, če v očeh

imaš solzé za moje muke, glej me zdaj!

A vzdihe zadržuj; on kliče me, oblega,

me išče dih njegov, do ustnic pravkar sega.

O, naj medtem ko žge in ko me vso ovije,

si na kolenih tvojih čelo odpočijem!

Poslušaj! Tu, pred mano skrita je nocoj

skrbi neznana sila v meni prebudila:

a ne njegova senca, ki bi mi sledila,

on bil je, sestra! Joj!

On, spremenjen, otožen. Nežni glas njegov

govoril je, kot smrtnik pač ne govori,

bolj očarljivo, čisto, kot ljudem se zdi

v snu o nebesih pred oltarji glas bogov.

Govoril je – življenje skoraj bi izgubila.

Začudenje in strah – ta sladki strah srca

vklenila sta me. Jaz sem tožbam prisluhníla

in, umirajoča zanj, pomilovala ga.

Govoril je. In vsa narava vanj je zrla.

Molk vsepovsod, Vetrovi dih so uklenili;

kot pesem slavca ganjenega bi umrla;

kot da bi še studenci teči pozabili.

Kaj storil je, da ni več ugajal mi? Gorje!

Drhtel je. In iskal me je kot ti.

Ni jezno več biló srce.

Pred mano stal je, torej kriv več ni.

Kaj rekel je? Očital … jokal je ganljivo …

Jokáti, sestra, zna!

Njegovo lice žalostno je očarljivo!

Kako milina strastna se očem poda!

Zločin mi je očital; nočem ga poznati.

Razlaganje mu moje je bilo odveč.

Me prizadel je, da še slišim ga kričáti:

»Ne bom te videl več!«

Pustila sem ga iti – dih mi zledení,

zaman še stegovala roko sem k njegovi,

mrmrala ime njegovo, slišal ga več ni.

Odnesli moj poslednji »zbogom« so vetrovi.





Elegija

Mogoče me glasu njegovega klicanje

povabi pod ciprese mlade kdaj:

v dolini skrita slišala tedaj,

srečnejša, kot bo on, njegovo bom kesanje.

Bom videla, kako počasi z griča gré;

ko bo spoznal, da pot in želje so odveč,

se zjokal bo! Solzé pepel moj osvežé;

ne bom – z njim zvezana – pred njim bežala več.

Ne bom! Prisluhnem mu; in duša, spet razvneta,

objame ga, mu solze posušiti hoče;

on plahi zvok, ki čustvo izdal bo moje vroče,

spet prepoznal bo v mili govorici cvetja.

Naj najde vrtnico, mrjočo kje na samem!

V njej išče naj moj dih, prižmè jo na srce!

In reče naj: »Ta svet je zapustila zame;

ni ukradena – cvetovi zame le dišé.«

Naj reče: »Le en dan ob reki je cvetela,

z zelenjem nežnim veselila nje zrcalo;

bežečim je valovom cvetje, zdaj zvenela,

pustila. Cvetje ni večera dočakalo.«

Tedaj mogoče lastovko, ki v grmu spi,

ljubimca glas, ki objokuje me, zbudi;

iz grma, vonjev polnega, bo pobegnila,

njegove solze, prošnje nebu sporočila.

Tedaj, misleč na vse, kar dobrega svet daje,

bo pustil pasti na moj hladni spomenik

otožne vejice, ki naj slavile raje

bi tožno čelo mu, obraza mik.

Spet sama, vendar potešena bom ostala,

ne bo zabrisal piš sledi njegovih nog.

Na dnu doline rada bi že počivala,

čakala nanj … In kaj, če ga ne bo? O Bog!





Osamljenost

Ne gledam zavolj njega, saj ne čakam nanj,

kako vsak dan je daljši in vse bolj bleščeč?

Da ljubil bi me, se ne trudim več zaman?

Ni glas njegov ta glas oblasten in ljubeč,

ki – zdi se mi – me v mraku moleduje vdan?

Ničesar ni? A kje je vse, kar sem ljubila?

Ves svet je zapuščen! Res brez ljudi je?

Spi čas, obstal je: ura več ne bije.

Živela večno bom, ne bo me smrt rešila?

Si moji duši težo večnosti namenil?

Neskončno noč, ki ti mi polniš jo s plameni!

Zakaj kot ptiču, ki zvečer več ne žgoli,

kraj ugaslih ognjev meni dano spati ni!

Zakaj zavoljo njega molk, ki prebudi

sočutna muza ga, ki sredi rož živi,

me zvabi v gozd, pod rosne veje me sred trave,

in vdihne v moje verze solze in vonjave?

On mojih pesmi več ne bere, češ – ne ljubim;

zdaj hladen on – ne sluti mojih tožb o izgubi.

Nikdár ni uganil, da me ranil je težkó;

zakaj bi izvedel, saj ozdravil me ne bo.

Ohol je – ne bo dana kruta mu naslada,

da iz mojih solz bi sklepal, da imam ga rada.

Kaj s kriki bi dosegla? Bi mi ga vrnili?

Sočutje?... Raje umrjem, kot da se mu smilim.

Končano vse: on ni več vir za srečo mojo:

razparal mi srce je, z njim podobo svojo.

Mi vrnil bo morda brezskrbnost mojo milo

in neizkušenosti prizmo očarljivo?

Ljubezen je zbežala, nič mi ni vrnila:

vse, kar ljubezni dala sem, sem izgubila.





Spomin

Ko prebledel nekoč zvečer je, glas drhteči

nenadno utrgal se v besedi je začeti,

pogled, ko dvignil svoji veki je žareči,

me je zadel, kot moral bi le sam trpeti;

ko neugasljivi plamen mu je razsvetlíl

še bolj ganljiv obraz,

v dno moje duše vtisnil se je še bolj živ;

ni ljubil on, le jaz!





Spomin

Njegova slika, kakor sanje,

usodo mojo si lasti;

še v čistih valih, ko se vanje

potapljam, mi naprej sledi:

zaman prepuščam, vsa drhteča,

svežini gibkih se vodá;

podoba žgoča si, žareča

utrè pot do mojega srca.

Da iz zamaknjenosti vzdramim

se, brž uprem pogled v nebo;

med njim in mojimi solzámi

prifrfota mi pred oko

milejša kot nezvesti moj,

katerega željé vihrave

kot val čez jezera planjave

zbeži, mi iz rok spolzi takój.





Če vedel bi

Če vedel bi, komú je dušo ranil,

če videl teči bi iz srca solzé,

če moč, izdati čustvo, še ohrani

to vase le zagledano srce,

tako se ne bi mogel spremeniti,

ohol, da s praznim upanjem slepi,

ljubezni taki dal bi se ganiti,

če vedel bi.

Če vedel bi, kaj vse naj pričakuje

od duše čiste, vnete in poštene,

spoznal bi čustvo, ki ga navdihuje,

in, ker razumem ga, bi želel mene.

Oči mu ognja niso razodele;

nič v njih nedolžnosti opazil ni?

Skrivnost bila je vredna duše cele,

če vedel bi.

Če vedela bi, kakšni moči vdala

sem se, ker gledala sem mu v oči,

kot zrak za dih svoj ne bi ga iskala,

bi daleč stran živet šla svoje dni.

Ni časa več prenavljati življenje;

bilo je sladek up, ki ga več ni.

Ne boš pa rekel – krivec za trpljenje:

»Če vedel bi!«





Ne vem več, nočem več

Ne vem več, kje se jeza je rodila;

on krivde se opral je, govoreč;

pogled laskál je, usta so prosila:

kam, plaha jeza, ti si pobegnila?

Ne vem zdaj več.

Ne, nočem zreti več tegà, kar ljubim;

brž ko nasmehne se, so solze preč:

zaman z milino me, s strogostjo snubi

on in ljubezen, naj naprej ga ljubim;

ne, nočem več.

Ne morem, ko ga ni, pred njim zbežáti,

prav vse prisege moje so odveč.

Ko tu je, se ne izdam, znam kljubovati,

brez njega živa pa ne znam ostati,

ne morem več.





To sem jaz

Če tvoj žalostni korak

se v globini host izgubi,

ko šepeče list prav vsak,

prepoznal moj glas bi ti?

Ko zreš v posrebren vodnjak,

s tvojim moj obraz blesti?

Kadar vrtnica zgubi

cvet, ko tvoj korak jo strè,

če jo, usmiljen, utrgal si,

mar ne pomiluješ me?

Iz prsi, kjer ti zdaj žari,

ti ne uide moje ime?

Če te rahel glas zbudi,

moje ti izda željé?

Če čebela zabrenči,

tebi pred očmi leteč,

res uho ne sliši nič,

tega, kar želim, ne izve?

Listu, ki rahló drhti,

vodi, ki mrmra, tekoča,

vrtnici, ki hrepeni,

ko te išče, umirajoča,

kdaj prisluhni v dalji ti!

V njih te kličem, jokajoča.





Obe prijateljstvi

Moji prijateljici, Albertine Gantier

Sta dve Prijateljstvi, kot sta Ljubezni dve.

Nespametno se eno zdi;

za srečni čas rojeno, a tegâ ne ve,

je kot otrok, ki zmeraj se smeji.

Lahkotno, lahkoživo, glasno,

v veselih čustvih izda se jasno.

Nič mar, brezbrižnemu, ni sodb,

vse stopnje meša, smeje se jim od srca.

Mu znanost je srca nagib,

zaupanje mu je vodnik.

Ne ve za mržnjo še srce

in, kaj izdajstvo je, ne ve.

Če kakšna skrb (to ve pač vsak)

v solzice se izlije,

Prijateljstvo brž ta oblak

z oblakom rož prekrije.

K otroku, ki ga rado ima, kar plane

pobožat ból, ki je še ne dojame,

mu vrže šopke komaj smehljajoče,

ból vzpodbuditi v beg, odgnati hoče.

Prijateljica moja prva, ona to je!

Na vek naj druži vez z njo naju dvoje.

S teboj življenja zoro ono mi krasi,

s teboj polepšati mi mora zadnje dni.

Moč njega je preljubezniva

in očarljivost neizrekljiva

sedanjim in prihodnjih dnevom

s spomina blaženim odsevom.

Ta čisti sen otroških dni

je daljšal čas nedolžnosti;

Ljubezen, čas, odsotnost, moč gorjá

ga čislajo menda v dnu mojega srcá;

Ljubezen spremlja nas skozi neurij čas

kot žarek vodi nas in sveti nam v temi;

saj, draga, dan, v katerem nič oblakov ni,

pripravlja mirno noč za nas.

Prijateljstvo se drugo resno, strogo zdi,

izbira bolj skrivnostno, se preda težko,

prav tiho opazuje, rasti se boji,

beži pred cvetjem, kot da rani ga lahko.

Razum sprašuje za nasvet in za vodnika,

vse obhoditi, uzreti vse si prizadeva:

pristopa plaho, plah pogled umika,

ničesar, čakajoč, ne predvideva.





Šopek pod križem

Od kod na kamnu šopek je pozabljeni?

Nekomu, ki je molil, zdrsnil je iz roké

nocoj v temí, ki rosa, solze jo pojé?

Mogoče izgubil rože je otrok iz vasi?

Zamišljena ga duša je nocoj pustila

pod križem, kjer se bedni potnik je ustavil?

Ga klateški je sin preprosto tja postavil,

da bleda vrtnica belino bi prekrila?

Povsod nas bleda senca mater zasleduje;

prijateljstvo gre vsem prijateljsko naproti;

trpeči romar na neznani svoji poti

na milost upa, Bogu ta simbol daruje!

Samotni šopek, tvoja žalost očarljiva,

kot zdi se, v vonju sladkem skriva vonj kesanja.

Morda si že obljubljen v svoje drage sanjah:

pogosto v cvetu vrtnic se ljubezen skriva!

Madoni noge s cvetjem lilij osvežila

sem, ker v usodi so sanjavi meni ljube;

Devica ve, za koga, ve za zaobljube,

za misel ve, ki se je v dno src naših skrila.





Sestrama

Otrok bila sem; je otroštvo bojazljivo;

na lepi ladji, ki vetrovi so jo gnali

med nebom, našimi usodami in vali,

mornarji lepšali so drzno pot igrivo;

zvečer njih zgodbe so pod jamborom krožile:

ko z njimi sem sedela, so me ohrabríle

te zgodbe o popotovanjih v daljne kraje;

lagali niso, vse sem jim verjela raje;

ko čas je z nami vred čez válov bežal plan,

klicali, iskali med mornarji so zaman

mladeniča, katerega pogled pazljiv

valovom je bežečim žalostno sledil:

se zdelo je, kot bi, otožen, lep in mlad,

zagledal na tej vlažni poti grob, propad.

Ko nekega večera ladja je plesala,

stezó si utrla, ki se v zvezdah je bleščala,

sem ob pogledu na te brazde sij bleščeči

si rekla: »Je to pot k prihodnji moji sreči?«

Verjela sem, da vila vale je zbistrila,

da ladjo po sijoči poti bi vodila,

prižgala zlate lúči pod vodó globoko;

in jaz, hvaležna, sem ponudila ji roko.

Za moj pogled očaran Nereida mila

v palači mokri – prav nič mokra – je blodila;

nje mirno čelo diamanti so krasili,

sta po kristalih ljubki nogi ji hodili.

Sem od strahu, zavisti, rádosti drhtela;

ob njej življenje preživeti si želela:

saj sem še vedno davne pravljice sanjala,

s katerimi me mati v sen je zazibala.

Mogoče mi ob zibki botra ljubezniva

je s tajnim talismanom usodo obdarila;

mogoče je celo valovom kraljevala,

še zdaj me z nežnimi pogledi varovala …

Ta pravljični prizor razpršil je vzdihljaj:

se tudi mladi mož je sklanjal preko vala;

tedaj sem spomnila se, da sem ga iskala,

da so poslali me, naj ga zbudim iz sanj,

saj sonca žar je nad valovi že bledel,

mornarje je razgovor pravljični prevzel.

»No, pridi! Čakamo! Saj ni več valovanja;

pripoveduj! Zakaj nikdár ne govoriš?

Le kakšna ból te iz družbe potnikov izganja?

Če ljubiš dom, po domovini hrepeniš,

pripoveduj o njej! Sem svojo zapustila,

a govorim o njej – bo tožba up vzbudila.

Kot mene ljubi, vódi isto te nebo;

mi zvezda sveti – tebi sveti prav tako;

in ladji njen lesket naznanja veter ugodni:

ugledala očetno hišo, dom bom rodni!

Mar ti očeta nimaš? Ni bilo to zanj,

ko videli smo, da si molil ves solzán?

Ne jokaj več! Prisluhni! Z vali se prepeva!

Ta zvok je ves čaroben! Francije odmèv;

kako v dolinah naših ljub se mi je zdèl!

Spoznaj ga! Kliče! Da odgovoriš, zahteva!«

Kot da moj glas neznanca mladega je ukrotil,

je enkrat v krog kot pripovedovalec vstopil.

Mi izvabil je solzé, ni moč ga pozabiti;

saj sen srca je, prebujenje preživi.

Če se ta čar lahko še kdaj ponovil bi,

bi mogla to otožnost vama obnoviti.

V snu, ki ga slišiš, ko o njem spregovoriš,

poudarki so, ki jih pač ne ponarediš.





Kresniček

Po juniju dišeča noč, prozorna noč

bila je kot čez cvetje pajčolan razpet:

bleščeča se žuželka – plamen begajoč –

ponosno sij gibljivi širila je v svet.

»Vse razsvetljujem,« rekla je. »Narava ni

nikomur dala, da bi širil takšen sij!

Preprosti črvi, ki se plazijo za dné,

in ti, ki s svilnatim odelom se krasé,

drhal po poljih, ki mi vsa je nevoščljiva,

se smili mi, me moti, ko življenje uživam.

Za puhle brige, za preproščino rojene,

negibne, mrzle, kot še v bube zapredene

ponoči dremati jih vidim kje na trati:

svetilka drzna, vidna vsem, od daleč znana,

jaz, iskra z vira sem božanskega, poslana

ves svet razsvetljevati.

Svetilnik upu vžigam, pa se ne opečem,

ljubezen dramim novoporočencem mladim;

s prestola iz rož, ki vse le zame so cveteče,

dvor razsvetljujem svoj, podložnike vanj vabim.

V najvišjih sferah so razvneti ognjev sôji;

ti diamanti kot svetilniki bleščavi

so prav gotovo daljni bratje moji,

ki poletavajo v nebes višavi.

Nespečni kralji laže slabo noč prebdijo,

ko zrejo potovanje nežnih žarkov zlatih;

med njimi, ki rodé to nočno harmonijo,

me morajo občudovati:

vzdihujejo, saj se v njih kronah ne blesti

tak živi lesk, ki svetim z njim na vse strani.«

Užival je kresniček, ko se je bahal.

A slavca – Filomelo – je privabil sij;

otožni spev ji v grlu je zastal,

ki prej večer je žalostil:

je ljubosumna po izgnanem hrepenela,

še v svoji zaskrbljenosti prepevajoča,

osamljena v solzáh po ljubem je tožila,

izčrpala srce si, vsa jadikujoča.

Ker ni ves dan nobene hrane še zavžila,

je, ne da bi sploh opazila,

do svetle iskre se spustila,

ki kot svetilnik jo je privabila

in, ne da bi pri tem užitek vsaj imela,

pogoltnila kresnička, da naprej bi pela.





Mlada kaštelanka

»Gospa, prepovedujem vam,

da sami v temni gozd bi šli!«

In vendar drugič sem že tam,

zasopla, da me kar duši.

Pogum bi kmalu izgubila,

ko ubrala sem nevarno pot.

Sem senco nad stezó vzljubila.

To prepovedal je gospod.

»Prepovedujem, draga, peti

vam isker, posmehljiv rondó!«

Ni utegnil sen me še objeti,

ko sem že znala pesem to..

Rondo od tega dne si pojem,

prav vsak refren, ne spuščam not.

Prebuja radost v srcu mojem.

To prepovedal je gospod.

»Prepovedujem vam oči

kdaj v paža upirati, gospa!«

Podoba paža mi sledi,

me mami, kamor bi že šla.

Kot slišim, zdaj je nehoté

v ta gozd zablodil od nekod:

mar vanj oči zato strmé?

To prepovedal je gospod.

Je prepovedal moj gospod

ubožčku tudi govoriti;

zato besed mu milih zvók

drhti, ker mora ga krotiti.

Kako molčé mora trpeti!

Zgubljen čas za klepet, o Bog!

Kaj, paž moj, nama je početi?

Kar prepovedal je gospod.





Ljubezen

Mar res ljubezen osrečuje, me sprašuješ;

obljublja srečo, pa čeprav za dan mordá.

Le kdo za dan, ko ga ljubezen osrečuje,

ne umrl bi? Saj je v ljubezni sreča vsa.

Ko jaz, vsa plaha, res sem nežno ga ljubila,

z ljubezni žarom slikala sem nje bolesti,

solz toliko sem na njegov portret prelila,

da na podobi je bilo vse manj prelesti.

Če blisk nenadejani – ljubega smehljaj –

se včasih sredi mojih solz zalesketa,

ljubezen tu je, on, ki je prijazen zdaj,

to raj je! … hkrati z njim sem ob vse to bila!

Srce brez njega je ognjišče brez plamena;

resnico rekla sem – vso dušo nam razpara;

vse zastrupi, sežge lepota sladka njena:

pa vprašaš, ali srečo nosi nam nemara.

Spoznaš jo: toda naj karkoli že napravi

ljubezen, zlepa, zgrda te bo vso vklenila,

da boš v vročici, ki se le počasi zdravi,

trpela ali pa trpljenje povzročila.

Brž ko ga uzreš, odsotnost njega je bolezen.

Ko vrne se, vzdrhtiš, da zona te obliva;

ljubezen celo smrti je pogosto kriva

in vendar osrečuje nas zares ljubezen.





Lepi dan

Užila sem tako lep dan,

da še mi dušo napolnjuje,

noči s plamenom razsvetljuje;

z ljubeznijo bil obsijan

je dan, najlepši od vseh dni.

Povsod s smehljajem mislim nanj,

v njem želje, radost se spojé,

še diham ga, še vir je sanj,

kot čisti zrak poji srce.

V njegovih žarkih zablesti

podoba smehljajoča, jasna,

da me očarala je, krasna!

Kaj vnela mi je iluzij,

ko v zlatih žarkih zablesti!

Nagon, ki misel prehiteva,

»Tvoj zmagovalec je!« mi dé.

Podoba živa – prizadeva

si priti iz oči v srce.

Ko v gozd jo nosim v dnu srca,

gorje! naprej vznemirja me;

kako mi ljuba, draga je!

Mi glas od nje ves vzdrgeta,

ko v gozd jo nosim v dnu srca.

Čar vidim, slišim to ime

v vodáh, ki tiho žuboré;

pustim, da vanje vro solzé,

ki so kot rosa za srce.





Ločena

Ne piši. Žalostna sem in želim umreti.

Brez tebe se poletja noč brez zvezd mi zdé.

Zdaj sklepam roke, ker ne morem te objeti,

in kot na grob se z njimi trkam na srce.

Ne piši več!

Ne piši! O odrekanju ne govoríva!

Boga povprašaj, sebe … če sem te ljubila!

To, da me ljubiš, je, ko vsak drugje živiva,

kot sen o raju, ki vanj več ne bom vstopila.

Ne piši več!

Ne piši! Se bojim te; se bojim spomina;

tvoj glas, ki večkrat kliče me, v njem biva.

O vodi ne govori mu, kdor kaplje nima!

Pisava ljuba je kakor podoba živa.

Ne piši več!

Ne piši nežnosti – ne upam si jih brati:

kot glas tvoj bi v srce mi vlival jih, se zdé;

še zdaj v smehljaju tvojem vidim jih sijati,

kot da bi tvoj poljub mi vtisnil jih v srce.

Ne piši več!





SOLZE

Les Pleurs

1833





Pričakovanje

Teži me čas, ko te ne vidim; ura vsaka

je težka, da prenašati je ni mogoče:

srce medlí – kdaj zapustilo me bo, čakam

in glavo sklanjam in trpim in jočem.

Ko glas ganljiv tvoj mi v spominu zazveni,

negibna upam, čakam te in vsa drhtim,

kot šibkega se trsa Bog dotaknil bi,

»Daj, Bog, da pride k meni!« v duši govorim.

Ko v mislih si predstavljam lepi tvoj obraz,

sled sreče in strahu na mojem se pozna,

tesnoba stiska mi srce, me trese mraz,

nenadoma mi vzklikne tvoje ime iz srca.

Ko nehala sem čakati, zdaj, ko si tu,

drhteč se rešim s tem, da prožim ti roké;

bojim se slišati te, nema od strahu;

vem – rad bi mojo dušo; imej jo, tebi gré!

Sem sestra, ki z zamudo, kaj želiš, dojame?

Obljubljena si senca za korak plah moj?

Vzdrhtim. Jaz – tvoja sestra! Čudna misel zame!

Ti brat moj! … Groza! Reci, da ni res! Takój!





Spiš?

In ti? Mar spiš v tej noči čudoviti,

ko voda išče me, kot ti beži,

ko se srce, prej uporno, podari ti,

o meni sanjaš, sreča moja? Spi!

Si hočeš v duši zbegani zjasniti

skrivnosti sladke, ki med nama vró?

Ljubezni dolgotrajne čar razbiti

želiš, mi na kolenih speč sladkó?

Svoj nežni, drzni glas predal si ti

glasovom svežim, ki v njih cvet vzdrhti?

Ne! To je zvok večernih melodij;

še ni posušil mi solzá tvoj dih!

Ohrani vselej to oblast bolečo

nad čustvom, ki grozi naju izdati:

in njega bol, ki zame, hrepenečo,

je sladka, pa čeprav v smrt utegne gnati.





Ljubezen

Prešibki smo pač vsi;

zato ljubezen vedno muči vse ljudi.

André Chénier

Če to, kar v srcu imam, kot to poletje žgoče,

bi drznila si izdati tebi, kaj naj rečem?

V zrcalu vžgana tvoja slika je mogoče?

Portret, ki ob spominu nate ves drgeče?

Glej, mislim, da si ti, čeprav zdaj nisi z mano,

tu v mojem snu; mar večno se lahko bedi?

Če biti srečna s tabo bi bilo mi dano,

prehitro bi dogorel plamen mojih dni.

Je isti angel uzrl materi obeh?

Je ista duša dva otroka mar spočela?

Da, polovica manj te je v minljivih dneh,

ker biješ v prsih mi kot slika oživela.

Zdaj vklepam tvoje bitje v pajčolan ognjen,

nedolžna tam te ljubim prav kot mene ti:

ah, če življenju tak počitek res sledi,

umrjem mlada naj in s tabo naj umrem!





Ljubosumna

Da še poslednjič prevaral bom svoje srce,

z upanjem naj in z lažmi opojim ga, gorje!

Charles Nodier

Kar brez podpisa žalostna nekoč pisala

edini sem ljubezni: »Pojdi! Čaka te!

In reci: Tu sem! njej, ki te je poklicala!«

A ko tja pridem jaz in tudi on prispe,

ko zadržim krik sreče in strahu, pa ni

mi rekel: »To je ona!« niti »Saj si ti!«

Ker sem se žalost svojo mu izdati bala,

»Za vami jočem,« brez podpisa sem pisala,

»ljubíva se, ljubezen naj vas razsvetli!«

A ko zagledal moje solzne je oči,

prijel ni roke mi, kar up vzbudi,

ni rekel: »To je ona!« niti »Saj si ti!«

Ne da bi rekla: »Jaz bila sem!« sem zbežala.

Ničesar več ne bom imela kmalu skriti.

Če misli nanjo, ki tako ga je iskala,

na mojem grobu ime bo mogel uganiti;

ko končno nad usodo mojo se zgrozi,

vsaj to naj reče: »Ona – to bila si ti!«





Moja hči

O, golobička moja, čudno je,

da vse, kar ljubil sem in ljubim še,

v prividu čudnem kaže se očem,

ko se v nedolžno lice ti zazrem.

Robert Burns

Vesel otrok, po svetu skakljajoč, Ondina!

Kot voda gibčna, ki ime je dala ti,

si mar osamljeno zrcalo Serafina?

Mi on z minljivim čarom tvojim dom krasi?

Ko tam te dražestno, plešočo zrem hiteti,

krog tebe čutim dušo svojo se oviti,

tihotno senco – sebe – gledam spet živeti,

svoj čas z obrazom tvojim čutim mimo iti.

Ker vabijo spomini v čase nas nekdanje,

njih sveže barve zmeraj spet oči vlažé;

opoldne drug okus kot ure je jutránje,

ko nam številne divje rožice diše.

Svet lepših polj od polj pšeničnih imel pač ni še,

ki segala prav do očetove so hiše,

kjer vsa vihrava poplesavala, sledeča

srca sem sanjam, ki je pelo: »Sreča! Sreča!«

To ti si! Mi oči, ki čas, solzé ranile

so jih, zrcala so, v ljubezni spet žaré!

Mar nisi svet neskončni, ki so napolnile

lepote ga? – Vanj upam slehernega dne.

Otroštvo moje, pridi! Če naprej naj traja,

valovom istim ne izpostavljaj ga, Ondina!

Studence, gaje, rože, ki se jim predajaš,

prepaja kljub korakom tvojim naj svežina!

O, pridi! Se tolažim, jočem nad teboj.

O, hči, ranili so me! … Mi oči pokrij,

pokaži upanje, zakrij svet pred menoj,

zadrži let moj, angel, ali slèdi mi!

Te tožbe prepovedane bom zamolčala.

Mar vrabčka se uči strahu in mržnje, zla?

Preveč so nežna še ušesca tvoja mala,

otrok moj! Ti ne bom zastrupljala srca.

Moj materinski glas mar v srcu boš hranila;

posluša Bog te – v srcu mojem vse odkrije;

o moja golobica, daj, razpri mi krila!

Srce sem ustvarila ti – moje vanj se skrije.

Bila bi groza, žalost tebi razodeti,

ko solze odpoljubljaš mi, zakaj tekó;

jih nesi Bogu, ne poskušaj razumeti

njih teže, saj njih vzrok razkriti je težkó!

Vse joče! Še nedolžni, ki ga plaz zasuje,

in vsi, ki jih moliti sili le kesanje;

morda srečuje stok kraljice, ki vzdihuje,

na poti proti nebu moje vzdihovanje.

A naj se slavec te dotakne v svoji bóli,

Ondina moja, brž bo zletel kamorkoli:

ti rada solze z žametnega lica pijem;

so kot naliv v aprilu, ki po cvetju lije.

O, razprostri te nežne laske prek solzá mi

kot zlati pajčolan čez črno usodo mojo!

Objèmiva se! … Veš, svet te lepote hrani

mi še dovolj ob misli na prihodnost tvojo.

In svet je v nas: le sebe same ne izgubi;

ptič za koncerte svoje izbere divji log;

zaupnika ima nedolžnost, ki jo ljubi:

tvoj glas naj ta odmev izzove – to je Bog!





UBOGE CVETKE

Pauvres fleurs

1839





Materina hiša

O gnezdo, rodni dom, najljubši kraj sveta!

Vesolje prvo, ki vanj vstopil je korak!

Nebo si, soba, shranjena na dnu srca,

v začetku časa zrem tvoj zapuščeni prag.

Šla slepa bi in brez vodnika do teh vrat,

do prazne zibelke, ki v svet me je zibala.

Ko stara, šibka bom, me tja nesíte spat!

Odšla otrok sem – tam bi rada pot končala,

šla čez z le nekaj bilk poraslo bi dvorišče

tja, kamor ptič je z naše strehe letal pit

in da mladičkom nekaj skromnih zrn poišče

med kamni, ki vodnjak jih moči in hladi!

Še dušo umiva mi z oddaljeno svežino,

gasi sedanjosti mi žgočo bolečino

vodnjak širok, ki spi nad vodo iz kristala,

kjer mati ljubo dete, mene, je kopala.

Ko z glasom je zasanjanim zrak vzvalovala,

kako bila je mirna, tiha, bela, mila;

ko je sedečega otročka umivala,

bila kot biblijska je umivalka čila!

Njen glas imel ljubezni je poudarke ubrane,

srce med igro je čutilo, da so zame.

O Bog! Le kje dobi tak glas pojoča mati,

da sen otroku v zibko more priklicati?

Dal več miline Bog v potoka je šumljanje?

Je to raj spet odprt, je hvalnica ganljiva?

Otroku na blazino dal, ko tone v spanje,

kup sonc žareti je, ki naj mu smrt prikriva?

Otrok, ki pod skrivnostno dušo je zaspal,

bo hrup življenja, ki mineva, prepoznal?

Spoznal to hvalnico je, ko je šel z neba,

kjer angel mu v slovo medu je kapljo dal?

Bog, hvala! Za to hvalnico globoka hvala,

ki v meni joče kljub posmehom iz sveta,

ko sedem v kot sanjarit, da spet prepoznala

glas materin bi v bitju svojega srca.

Iz dalje klic »Na svidenje!« nje duše mene

podpira, karajoč me za slabosti žene:

kot ločku, ki vzdrhti, bi vetrič pihajoč

dejal: »Ne padi! Saj ti grem že na pomoč!«

V molitev ona mi koleno je upognila.

Od kod je tvoja luč, Gospod, me naučila,

da gledala z veseljem lesk sem nje očes,

pogled umaknila le za prošnjo do nebes.

Ob uri dela, ki je teklo z mero pravo,

verjela sem, da ona vodi vso naravo:

prisluhnil materi je, jo poučil Bog,

ko ga kleče prosila sklenjenih je rok.

V resnici to verjela sem tako zvestó,

da Bog na steni, zdi se, je razumel to;

sem videla – se žena Bogu je uklonila

in moja mati vselej me je to učila.

Žar sonca v juniju se v domu je smehljal,

kamina žar december je razsvetljeval,

cvetoče žito, sadje, hlad noči, dan zlati

iz bistva svoje bíti ustvarila je mati.

O mati moja! Bog! O čarov sto! O strah!

Naj okrepiti smem srce v tvojih solzáh!

Zidovje staro naj sni zlati razsvetlé

nedolžnim revčkom, ki kje v kotih se rodé!

Pustite bitjem, ki brez njih bi se zgubila,

v otroštvu matere tako kot pticam krila!

Ko moja rekla je: »O, ti otrok si moj!«,

srce mi zmagovito bílo je takoj.

Preveč učeno ni me vzgajala, učila,

»Učenje stara le otroka,« govorila,

»prezgodaj užije sad, ki nam ga brani Bog,

zanj pust, nezdrav je in varljiv spoznanja sok.

Če tole zna otrok moliti, je dovolj:

‚Moj angel varuh, prosim, bodi ti z menoj!‘

Dovolj je v tem življenju grenkem to prositi

in svojo mater gledati in ji slediti.

Ni treba več se za prihodnost nam učiti,

če naučimo podrediti se, moliti.«

Poznala pri desetih letih sem le srečo

in rožice, v nebo kot ptiček sem žgolela,

saj med odraščanjem sem, dobo to bolečo,

sen, solze v materin objem izročiti smela.

Nič nisem se učila, brala, le molila.

Ko pesem mi skrivnostna prsi je prevzela,

zvonjenje poslušala sem, nebo dojela,

neznana harmonija jok mi je izvabila;

sem mislila, da bo – čeprav srce molči –

nekdo spoznal, da ljubim, »Te ljubim!« rekel mi.

Vse psalme ptice, ki se med zelenjem skriva,

kaj poje, kaj v odgovor je neba prejela,

vihrava moja duša in še omahljiva

je vselej razumela.

In ko bi mavrico, ki mi pomeni up,

blodečim romarjem tam spodaj Bog pokazal,

mi razsvetlíl deviške muke in obup,

bi noč mi s sanjami prosojnimi razbrázdal:

ko bi na valu, ki drsi, se guba, vdaja,

ko sveže, čiste vonje uspela sem nabrati,

ušle rože mi, ki nimam jih nikomur dati,

pogledala bi mater, njej jih pokazala.

»Bolezen to je,« mati tolažila me je,

»zmes, ki v njej igre, melodije so, solzé:

srce je mojega srca! Veš, hči, pozneje

ljubezen našla boš, življenje … kje drugjé.«

Nedolžnost! O, nedolžnost! Večnost sanjana!

Spet vaju našla bom, ko mine čas solzá?

Sta dom moj, ki ne morem znova ga odpreti?

O mati! Je to smrt? … Kako želim umreti!





Ob bregu

Žaloben moder cvetek je le skrit simbol;

ko ni ga, vzdih mi: »Ljubim te!« izvije ból.

Vilinje krilo tebi barve je pustilo,

kolibri rož lahko bi ime se ti glasilo;

prenesi to, kar se napisati bojim,

ga potolaži, kot da jaz smehljam se z njim,

ti, cvet iz potoka, kjer sem noge si spočila,

povej odsotnemu: Ne bom ga pozabila!

Da vem, kaj se v zaprtem srcu mu dogaja,

da čutim, da bolesti najini še spaja

samo prijateljstva tvoj čarni pajčolan;

željé, ki mu jih nosiš, znam iz srca jemati:

in mu posvečam jih s tem mrtvim listjem hkrati;

le njega nežni vonji lepšajo mi dan;

bedim zavoljo njega, duša ledení,

ko čaka, kdaj njegov pogled jo oživi.

Povej mu, da sem od solzá že vsa pobita,

da me ne svet ne cvet ne dan ne veselita,

da vir ljubezni duši svoj pečat je dal;

da vem, katera duša bi se jim odzvala,

jaz v njem življenje, on bi v meni plamen vžgal.

A tudi to on ve; ta duša je zaspala;

v odsotnosti, ki dni osipa mi, zdaj spi;

a da mi spet sledil bo, vendar praviš ti,

me oživil. Da morava naprej goreti.

On ljubi naj, je meni usojeno medleti.

Kot angela oko mu vztrajnost ti vzpodbudi;

povej, da utrgala sem te po uri hudi;

da njemu te pošiljam kot poljub iz upa;

in ti naju povežeš, kot bila bi skupaj.





Pred teboj

Je leto trikrat spelo votek mojih dni,

v podobo mojo svoje cvetje nadrobilo

in materinih muk me trikrat razdolžilo,

ko ti si se rodil; in duša mlada mi

dobila je obljubo njeno, jo vabila

je vedno, da v življenje moje je vstopila.

Ko nevede v življenje moje si prihajal,

sem jaz po zemlji pot do tebe si izbrala,

pot dolgo, a jo zame zvezda je iskala,

mi pot utrla – ti sledil si ji in vztrajal,

s strani nasprotne prepoznal me; da, z neba

kot jaz, v očeh je tvojih sled nebes bila.

Sploh veš, da trikrat je poljubil rojstni dan

mi čelo, ki nedolžnost mi ga je vedrila,

še preden tvoja zvezda je obotavljiva

prihodnost, nama skupno, sporočit prišla.

Joj! Sva roditi morala se ločena;

ti, ti me ljubiš, a ta hip ne veš tegá:

starejša nisem. Sreče nisem še užila,

z magnetom čistim sem srce ti pritegnila,

saj moje, pozni cvet, se vase je zaprlo,

tančico venca ti edinemu odstrlo,

srce, ki zgrinja plaho bivanje se čezenj;

zaprla mati vanj je žene ime: Ljubezen.

Tako kot slavec, mroč od svojih melodij,

mladičke to bolezen nežno nauči,

je od ljubezni mroča mati mi v slovo

razkrila dušo svojo, kdo je bil njen Bog:

trpeč, ker me zapušča, mati očarljiva

je ogenj, vir muk svojim, meni zapustila.

Že kot otroka me za roko je vodila

na isto pot, misleč, da me bo s tem rešila.

In dolgo, dolgo jaz je nisem razumela,

nad njo jokala, tajne nisem doumela;

skrivnost neznano smrti nje objokovala,

je v mojem srcu zapečatena ostala,

v tem srcu, ki ljubezni naj bilo bi plèn,

saj v njem predramil sreče ni se glas noben

In ob njegovih udarcih šibkih rekel bi,

da to je ura skrita, ki v njej čas stoji;

da brez razloga sam življenju se upre,

in kot zaspan otrok, ki knjige ne odpre,

čakala sem; ni nič me usoda naučila,

vse dneve, ki sijali so mi, sem izgubila.

Ker tu moj črni pas ni nehal me držati,

so vsi me zapustili, je odšla mi mati;

svet bil prevelik je, v neredu, zapuščen;

en glas umolknil je – koncert ves spremenjen:

hotela sem rešiti krutih se okov,

sem zbala se zakonov, umrlih in strahov

in ker odmevom hladnim nisem znala uiti,

začela v pesmih svojo grozo sem tožiti.

A ko si rekel: »Pridem!«, praznično zvonjenje

pregnalo iz glave v hipu zapozneli sen je:

kako objem je združil usodi najini

in v bratovskem poletu združil nama dni!

Življenje mrzlo se mi v tvojem je ogrelo:

kot v siju sončnih žarkov mi je zažarelo,

kot roža v soncu sama vzpne se v zrak;

dovolj poljub je zračni, dosti žarek zlat,

dovolj zvedav je žarek, ki je tajn željan,

iščoč svoj cvet izgnani, ki je v prst vkopan;

če s takih boš višin prišel, da vidiš me,

te čakam na kolenih, moje upanje!

Brez dostojanstva? – Da, pobožna in razvneta,

ob uri, ki prihaja, vsa počasna, sveta.

In kot ljudje Boga, ljubezen jaz poslušam

in v lesku tvojega pogleda slast okušam!

Ko tvoja duša se je moje polastila,

kot milost sem, nebo te, pesem občutila!

Pogosto sem molče imena ti dajala,

te brat moj, duša moja, moj otrok klicala.

Nikdár ne izveš tegá, kar sem le jaz odkrila,

kako globoko sem dojela te, vzljubila:

saj če bi smrt te mojim željam ugrabila,

da te spet pridobim, bi duša uporabila

solzé in glas in prošnje in oči lesket,

da smrt se vda in znova ti oči odprè!

Vem, tvoja mati morala je trepetati

nad tvojim snom otroškim; zrla sem te spati:

ves očarljiv njen strah mi v duši je drhtel;

le ženska sem; kako, kako si prav imel!

Premišljam le, kako osrečila bi te;

osupnem, če kdaj res očaram ti srce!

Ne bodi ljubosumen. Ko se strta zdim,

ko vidiš, da bojim se te, molčim, trpim,

uničuje me ljubezen. Če od nje umrem,

počakaj: naj izvem, če, ko iskal si me,

si rekel si: »S to dušo usodo bom delil

in z njo se bom poročil mrtev ali živ.«

Povej mi. Si to rekel kdaj? … Oprosti mi.

Za vse, kar damo, radi kaj v zameno bi:

da dolg ti plačam, ker si name ozrl se,

tvoj svet bila bi rada, rekla: Vzemi me!

Rojena pred teboj … Odkril to, uvidel bi,

če dolgo bi živela. Ah, to mi prikrij!

Da zna ljubezen šteti, taji pred menoj;

jaz tega ne pozabim, umrjem pred teboj!





Hlad in mraz

Sanjala sem, kako lepó

biló bi tvoja ljuba biti,

v zavetje toplo k tebi priti;

prek groba vzpne se tja samó.

Ta sen vse moje je življenje,

a strnjeno v en sam pogled:

ta tvoj pogled bil nehotèn je,

a dni mi zmedel je potek.

Ne, ni ti mar bil moj pogled,

ko v njem predramil si ljubezen;

si vadil se v ljubezni – trezen,

iz raja izgnan – srce kot led.

Sem v svojem miru tudi jaz,

kot ti, čutila hlad in mraz,

a ko si ti v življenje krenil,

tvoj ogenj vžgal je plamen v meni.

Te ljubim kot ubog otrok,

nebesom vdan, naj bo karkoli;

moj angel, vdana tvoji volji,

cvet prepovedan spuščam iz rok.

Prekrij s solzámi in s pepelom

mi nébes vseh prihodnjih dni:

si dvignil me – več treba ni;

nebo spomina ne bo vzelo!





Njene sanje

Življenje znova bi začela?

Ti čelo, žena, že bledí;

želiš otroštvo, pôtlej imela

bi trop otrok, ki lepša dni?

Želiš poljube materine,

ki dete v zibki grejejo?

– »Mi Éden moj, čeprav brž mine,

daj, Bog; biló bi prelepó!«

Bi pod očetovsko zaščito

ponavljala v življenje vzlet?

Bi v vonj nedolžnosti ovito

mladost živela za razcvet?

Spet v zlata leta bi zletela

razprtih kril kot ptiček mlad?

– »Dlje trajajo naj, bi želela.

Da! Vrni, Bog, ta čas mi zlat!«

Da spet nevedna bi postala

kot kdo, ki bral je komaj kaj;

kot punčka upanju se vdala,

da zime več ne bo nazaj?

Sprehódi, golobic peroti –

naj vse, kot ti, se pomladí?

– »Da – če grobov ne bo na poti,

daj, Bog moj, vrni mi jih ti!«

Pa od usode svoje vzemi

kadilo, glasbo, cvetje vse!

Po letih vrni pretečenih

se v čas, ki izvablja le solzé;

dal istega ti bom vzljubiti!

Vihar ognjeni spet prižgem!

– »Se v svet, kjer ljubim naj, vrniti …

O Stvarnik moj, naj raje umrem!«





Gospodu A. L.

Sprašujete, zakaj sem žalostna. Kako

pa danes gledate smehljaj, ki je še zvest?

Ko lastovki je blisk prekrižal njen polet,

zboji se, umakne k nežnim jajcem se skrbno.

Kako njen dih tedaj, če jajčka so izvaljena,

ptičk greje puh, ki komaj, komaj že pokriva

jim dušo, grlo, ki v njem pesem je še nema,

a se mudi slavit Boga ji v raj, kjer biva.

In ko svinčenka smrtonosna liste maje

in gnezda in orkester, hvalnico gozdov,

kako pomaga ptiču ves nagon njegov

tesno zaprtih kril spev zamolčati raje!

Če končno, ko z drevesa ptič se spet oglaša,

v uporu smrti spet zapoje iz srca,

začudi, pesnik, se, da razprtija vaša

v njegovo milo petje vnaša krik gorja?

Na svojem oknu uzrla sem v vej zelenilu,

edinem kraju, kjer bi rože mi vzcvetele,

zasanjana vsa v njihov mili vonj v aprilu,

da barve črne slike so se razletele:

ko kri preplavljala obupano je mesto,

ko smrt, svinčenke so pometle vsako cesto,

izzivale so vzdihe plahe, plat zvoná,

ko rdeč požar z objemom širnim vzplapola,

ko vklene v vozle vse – otroke in očete,

zaradi streljanja pod svoje strehe ujete,

bila sem tam! Ko so razbijali grobove,

z okrutno nogo rušili slemen tramove,

ko smrt, izvédena za umor, je vešče klala,

otrokom, bednim starcem podlo dih jemala

in porodnicam poleg zibk še čisto novih:

njih boki še zaprti bodo le grobovi.

Tam slišala sem, ko so hiše plamenele,

pol živa tam, ko so te duše odletele,

ko svinec je iztrgal jih iz teles razbitih,

tam v grozi čula sem pogrebni zvon zvoniti,

zasopel zvon, mrtvaški boben, ostre strele,

da so nagrobne plošče vse zakrvavele;

prizor je bil odvraten. Vendar je oko,

prilepljeno ob šipo, gledalo v nebo,

da uzrlo dušo bi, pregnano iz domovanja,

krvavo plavati čez kraj objokovanja;

sem poslušala, če – drhteč v slovesu – kdo

me vabi, naj življenje rešim si v nebo:

a gnezdo, ki ihti! Vojak ves podivjan!

Helot, ki prekoračil je ukaz mu dan,

ubija dete, ki spregledalo še ni,

da mu še toplo mleko v ustih pordeči …

Ugánite, zakaj te zadušljive dni

mi noga ob otroškem joku obstoji,

ugánite, zakaj v grozoti tej največji,

ko mogla krstu bi krvavemu uteči,

mi duša, ki se na kolena grudi v meni,

kljubuje mrtvim, ki za nas so umorjeni!

Mar veste, da je grozno, ko vse ljudstvo vpije,

da žalostno je, ko vse mesto kdo pobije,

ko prosi za sočutje drugih mest v daljavi,

ko v prt mrtvaški polovico mesta spravi,

ki državljanska vojna ga je v hipu zmlela!

V mrtvaškem prtu mesta so vsa zledenela!

In ko nas nekaj se na pragih spet srečuje,

nem od gorjá nihče gorjá ne objokuje!

O milem čudežu poslušajte zdaj vsi,

ki v kruti zmedi mi o Bogu govori;

poslušajte, kaj hranim pesmi še zgubljene,

v kanonov gromu iz ure v uro odložene:

ko po hrumenju dolgem molk zlovešč nastane,

ki me spominja na Pompeje razdejane,

ki dušo, kljub načrtom, ohromi grozèč,

ko Lyon se zdel je mrtev in ni dihal več,

je na samotnem zidu, v vejah kje morda

skrit slavec v letu kje od zemlje do neba,

misleč, da je le mir v otrplost gozd zajel,

nad zemljo spet z nedolžnim glasom zažgolel!

Zvenel ves teden mi na dnu je vseh molitev

ta rekviem edini za vse tu pobite;

razbila bomba je zidove, ki pojo,

in plaha himna izzvenela je v nebo!

Kot v bubo skrila perutnice sem potem,

da šele ob odhodu spet jih razprostrem,

in k vaši jasni himni sem uho nagnila

in dušo tej tožeči pesmi prepustila.

Lyon 1834





Na ulici

na dan, usoden za Lyon

Žena

Denarja za pogrebe ni več – vse zaman.

Kaj stalo bi, duhovnik že povedal nam je.

Kup trupel stegnjenih, znakaženih od ran;

vsi čakajo na križ, mrtvaški prt, kesanje.

Umor je kralj. Požvižga zmagovalec se.

Kam gre? Iskat nagrado za prelito kri.

Kaj je prelil je! Roke niso trudne še;

brez vzroka pešca, ki gre mimo, umori.

Bog videl jih je – kup pohojenih cvetov.

Nabral na poti v raj vse te otroke, žene.

Može pobite … do oči okrvavljene.

Da duše bi pometli, ni dovolj vetrov.

Saj duše nočejo iz trupel, vse zaman!

Kaj stalo bi, duhovnik že povedal nam je.

Kup trupel stegnjenih, znakaženih od ran;

vsi čakajo na križ, mrtvaški prt, kesanje.

Ne upajo živeti živi dni do kraja.

Saj smrt je straža, plačana na pol poti.

Je smrt vojak, ki meri in ki osvobaja

uporno pričo, ki lahko kaj rekla bi.

Ženske

Jokájmo, nadenímo črne rute si;

nam ne pusté pobitih nesti stran od tod.

So spremenili le v kup bledih jih kosti:

bili so brez orožja – sprejmi jih, Gospod!





Litanije mater

Kraljica materinskih bókov,

zdaj grenko prošnjo in globoko

poslušajte ubogih vdov,

jetnikov vaših, njih sinov:

če vam ljubezni božje mar je

in odpuščanja za ječarje,

v rešilni grozi zdaj prosite

za prav vse králjeve jetnike!

Menda iz oči so utrnile

sočutne solze se vam mile;

naj Bog vas reši teh solzá,

gub zavolj našega gorja!

Preženite norost iz dežele,

da blagodušje v njej bo velo,

in v grozi božji vi prosíte

za prav vse králjeve jetnike!

Otroci vaši so, gospa,

sprejeli ste jih iz srca;

ko so svobodni še bili,

pod vaše žezlo so prišli;

naj mržnja spomni se kraljéva,

da suženjstvo srd razplamteva;

v razumni grozi zdaj prosite

za prav vse králjeve jetnike!

Kot Estera se poklonila,

ponižanju se prepustila

pred rabljem je in pred ljudmi,

naj meč spet v nožnici tiči,

vojaki sklonijo glavé,

ker mržnja, kri, smrt jih teže.

V pogumni grozi vi prosite

za prav vse králjeve jetnike!

Ne dajte, da gozdovi, gaji

bili bi kletke, groze kraji;

popolno ni človeško delo,

zaman bi mreže se razpelo

pred njimi, ki bede nad krili.

Da lepe bi jih ohranili,

zdaj v grozi angelski prosite

za prav vse králjeve jetnike!

Jetniki polnijo zapore;

tam dihati se več ne more;

le smrt spusti otroke naše!

Je kje obžalovanje vaše?

Če več kot le nedolžnost je,

oblast naj z vso močjo podpre;

v razvneti grozi vi prosite

za prav vse králjeve jetnike!

Kriv glad je, verjemite mi,

da njih orožje se ostri.

A kaj je glad, ne veste vi;

upor izzove, ker mori!

Vas, ki še mleko imate, vas

rotim prs praznih, čujte nas:

vi v grozi usmiljeni prosite

za prav vse králjeve jetnike!

Previdnost božja, glejte, brani

nasilje brez meja nad nami;

kako nam s svojo plamenico

odpira grobnico, temnico;

svoboda dih je nje veljave,

ki gore izravna v planjave:

v preroški grozi vi prosite

za prav vse králjeve jetnike!

Ko kriki naši vojno vžgo,

sočutja s krutimi ne bo.

Ta, ki nikomur ne odpušča,

bo videl, da ga vse zapušča;

nasilnežu, še ko je mrtev,

slede krvava imena žrtev;

v nedolžni grozi zdaj prosite

za prav vse králjeve jetnike!

Ko molite, kraljica, vi,

vi, žena s čistimi očmi,

ki znate brati nauk Boga,

ob tem, kar On zre v kraju zla,

ob križu, ki, krvav, odpušča,

ob moči, ki jo vam prepušča:

v ponižnem strahu vi prosite

za prav vse králjeve jetnike!

Pred krono, ki je vir menjav,

na čelo angelsko vklesal

sam Bog dar neminljivi vam je:

»Ljubezen! Milost! Odpuščanje!«

To, golobica, v tem viharju

šepečite usod vladarju

in v našem strahu vi prosite

za prav vse králjeve jetnike!

Več dajte zgledov nam nebeških:

najlepši templjev je človeških

srce ljudi; vstopite vanj!

Kralj kraljev ga izbral je sam.

Kot mater smo vas vsi ljubili:

ko prošnjo boste presodili,

v največji grozi vi prosite

za prav vse králjeve jetnike!

Lyon 1834





Njeno pismo

Ker zvezo najino bi rad prav ti

ohranil še,

prosjačiš, da kesaš se, praviš mi,

poslušaj me:

priseg mi večnih, mikov, vpetih v sanje,

spet ves ljubèč,

ker Bog ve, da v solzah plačujem zanje,

ne piši več!

Kot po nevihti v soncu se planjava

spet zasmeji,

obrišiva, pogumna kot narava,

si spet oči.

Tvoj glas med potjo, ker mi še je ljub,

za mano grê;

ne dajaj, prosim, večnih mi obljub,

do jutri le!

Od čistih, srečnih dni, ki so minili,

cvetočih dni,

od dni, ko so okovi me ranili,

ko vse boli,

odvrne naj se od predstav, mikavnih vedno,

stran zre oko,

kot se otrok utolaži nezavedno,

ko zre v nebo!

Če se tako lahko življenje v drugo

spet zaživi,

da teče, vklenjeno v drugačno strugo,

in ne trpi,

po pismo pridi, iz duše govorjeno,

ki zate je,

nocoj – še budno, v sanje zatopljeno

spet vzemi me.





Rodna zemlja

Gospodu Henryju B.

Storila to bom, kar me prosil je Henry,

saj flamski sestri pisal je, kaj ga boli.

Mu podarila bom del svojega srca,

ta del, ki vanj najgloblja misel se je skrila,

vsa zadovoljna, da se hrupa je rešila,

da vanj zatekla se je kot v zavetje sna;

da, če že nima svoje matere ob sebi,

ki bi podprla ga, ko nosi težko breme,

manj zadovoljen, bolj osupel nad življenjem,

»Nihče me ne razume!« rekel ne bi.

Mar pride dan, ko človek nič več ne verjame,

ko z dna spomina vsa grenkoba spet se zgane,

ko spet na dan prikaže blatna se gomila

pod površino naših let, ki so minila?

Spomin! Globoki ribnik – lokvanj ga prekriva,

v njem jata spečih rib se med rastlinjem skriva,

ko čas usmiljeni z umirjeno nogó

v tvoj val azurni potopi, kar je bilo,

spomin! Ob blisku, ob neurju, ki prihaja,

že razbitine brodolomov sled izdajaš;

na jadrih, ki – razpeta – v pišu vzplapolajo,

samo še solze in ciprese drgetajo!

On! Če v teh dneh, ko se življenju že mudi,

če moje dohiteva, ker mu pač sledi,

če on skrivnosti barv kupuje predragó,

da slove kot slikar, da solze ob tem vró,

če že prikrivaš prazne sanje svojih upov,

če nad slepilom praznih upov si obupal,

v prihodnje bledo čelo dvigne naj samó,

pogoltne v mračnem valu naj žalitev to,

naj na srce osamljeno potrka mi,

tja, kjer domači jezik onemèl še ni;

naj tam besedo iz rodnih krajev izgovori,

ki bo kot dež za travo, ki se že suši,

v očeh pol slepih rodno zemljo bo zdramilo

in kakor živa snov mi spet srce bo bílo.

Nad moj večer ta duša se je že sklonila,

so krila mlade duše se me dotaknila,

saj v svoji knjigi, ki razgalja to srce,

»O, sestra moja, tebi govorim!« mi dé.

Kot v vodi, kjer zrcali senca se, nebo,

drhte doline in kjer giblje se drevo,

plešoči vsi, ko sveži smeh vetrov jih žene,

sem zrla mimo iti Flandrije zelene

cerkvá podobe mile, ki iz njih vró vonjave,

globok mir za obzidjem, ki se pne v višave;

je knjiga jasna, vanjo sem se poglobila,

kot bi – povabljena – se slavju pridružila;

tam vsa svetloba bitja materinega

mi stala pred očmi je, jasno slikana!

Uzrla naše golobice sem na krovih,

ki iz raja izgubljenega so pobegnile

in terjajo jokaje, da bi se vrnile,

otroke uzrla, skakljajoče po grobovih,

po poljih žalostnih, ki koče jih mejijo,

od koder hrupni zvoki žetve se glasijo;

med drevjem vrta hodijo otroci lepi,

kot nit, ki pajek jo med debla je prilepil,

in daljša se v teh dneh poletnega sijaja,

gredó, kot da življenje jih s tem snom opaja,

ki hrup ne prebudi te, brat! saj sluh iz spanja

otrók ne sliši niti zvona, ki pozvanja;

tja šla sem, kamor grejo duše brez kesanja

vdihavat vonj po smoli kakor del igranja,

brez misli, da družina – oče, mati, vsi –

in plavolasa sestra in nesnovna hči

nekoč bodo rabili hribček iz zemljé;

v gomilo mrzlo, mirno vsi se spremené!

Ko slišim se, da bom zavpila, se zbojim,

kako o meni ljubih umrlih govorim,

ki hočem k njim s spominom seči, prepoznati

v njih to, kar moramo nekoč prav vsi postati!

Ko vzpne spomin se, da mu komaj še sledim,

menda živim le čakajoč, da zaživim;

da nisem več v rokáh očetovskih, se zdi,

in da ne vem, s kom večne zvezati vezi!

Živeti sama v hiši matere lahkó

v spominih večnih nanjo meni je bilo,

z nagonom žgočim, ki zahteva, dragi brat,

ozračje rodno in spomine na takrát,

glasove iz dalje, ki mi žejo pogasé,

kot solze v vaši knjigi plamen ugasé;

premislite – bilo mi dihati je milo

vonj doma, ki po njem se duši je tožilo!

Da tam bi našla glas, ki mi v solzáh je pel –

kot vsi glasovi, ki njih čar mi je zbledel!

Vi! Daleč od studencev, ki so žanjcem mili,

ste z žejo se po sreči morda kdaj opili?

Nikoli jaz. Le v radosti sem hrepenela:

res, vselej, ko mi radost roko je podala,

»O jutri! Jutri!« glasba solzna je igrala.

Zgrešila pot je moja noga oslabela.

Kot sen bežen, negotov,

kamor že me svet usmeri,

jaz zgrešim pot za domov,

trkam le na tuje dveri:

potnici, ki sil več nima,

žalostna je usoda naša!

Vsepovsod le blatna glina,

ki ji vsak korak spodnaša.

A nje duša dojemljiva

bolj in vse bolj darežljiva

za človeške je solzé;

reva, ki na poti njeni

zanjo se nihče ne zmeni,

proži revežem roké!

Listje, ki šumi ječeče

med odpadanjem na tla,

vire, izpod zemljé kipeče,

vse razume, vse pozna.

Ta brevir skrivnost vsebuje:

prošnjo ji pripoveduje,

ki se dviga od povsod;

tarnanje, ko toži zemlja,

mah, ki se po zidu vzpenja,

hrasti, ki krog mest rastó!

Tedaj pa svojim solzam prosto pot je dala,

neizčrpne mike iz kesanja je jemala;

prisluhnila, ime njegovo čula je

iz srca odprtega, ki več ne pravi: Ne!

Zapela. Muren gode harmonije ubrane

brez konca, kraja; in modrost največjo gane;

ko vrh usode po kolenih osvoji,

odide: ljubit, pet, trpet se že mudi.

O, pridi! Kot priganjajo na božji poti

nas bližnji križi, ko jim pridemo naproti,

o, pridi sem, kjer kdaj oddahnem si lahko,

kjer mi Gospod s solzámi glas očistil bo.

Tvoj glas zaslišim naj, da mu odgovorim;

moj ne odmeva, da ga svetu ponovim:

v ta svet ne sodim in otroci srečni moji

poznajo le besede, nujne v igri svoji.

Jih čas naučil bo besed, v solzáh drhtečih;

zdaj jaz od njih odganjam še vsak vpliv preteči,

kot odpodimo žužke z lepih rož poleti,

ko na njih nežni žamet hočejo zleteti.

Naj bo podaljšati ta leta meni dano,

naj zreta mi v očeh podobo svojo izbrano

sedaj, ko mi ljubeče božata lase,

čim dlje prezreta moje skrito naj gorje;

očarana, da jima Bog je dal zrcalo,

ki vidi vse in vidno v njem je vse postalo.

A nisem jima limba ljubega skalila,

premlevala sem muke materinske sama;

se ni sklenina mladih zob še utrdila,

da jima škodila več ne bi groba hrana.

Če vi bili bi oče, vas bi vsi sprejeli,

blag gospodar te moje skromne domačije,

ki um še mlademu skrbi so dozoríle;

a jaz drhteč bršljan na strehi osameli.

V tem čudnem mestu, kamor pridem vedno spet,

v krvavem hlevu, kjer se jima kaže svet,

kjer hiša, ki nas ne pozna, brenčeč živi,

na gredi zastekleni vse zdaj zelení;

imamo en sam sončni žarek slednji dan,

da vrt nam dozori in bo otrok močan.

Lyon, 1836





Kristusu

Kako se te bojim! Te ljubim!

Kako trpim, užaloščena!

Del tebe sem, del diadema,

ki se, Gospod moj, je izgubil:

kot padli angel sem zgubljena?

Nad pesek, kamor so solzé

ti tekle, se bom kdaj povzpela?

Kar ljubim, vse ima grb svoj, vse

v čar smrti vodi, ki jo je

ljubezen tvoja pretrpela?

Govôri z mano, daj se čuti,

Gospod! Prenehaj že molčati!

Sem ptič brez gnezda, brez peruti;

po zemlji oveneli, kruti

brez tebe hodim, padam hkrati!

Cvet od neviht izpran, dežja

vonj smrti širim, bolečine

ob vznožju križa praznega,

plazeč se po kolenih, da

se vzpnem do tvoje veličine.

Glej, sem kot list, ki drgeta,

ko ga vrtinči veter divji,

utrujajoč prizor iz sna,

lan izsušen, ki se cefra,

ko ga nabirajo na njivi.

Ne vem več, otopela vsa:

so pohodili mi srce,

ranile ljube ga roke?

Gospod, zdaj rana v srcu je

vsa razbolela od gorja!

Na poti, zdaj samotni že

– to pot dve bitji sta ubrali –

zdaj ločeni sta … O, gorje!

Kaj nametali so zemljé

med srci, ki sta se iskali!

Ne znata se več razumeti;

naj šepetata, govorita,

glasova nežno ne zvenita.

Mar, Bog, se bolje da ujeti

človekoma, ko le molčita?

Ta hodi preko brazd planjave

po poti vdov, stezi nesreče;

peruti razprostrtih, glave

ponosne vzpenja se v višave

spet drugi in se čuti srečen!

Od mene par korakov – glej!

življenje njega mi je tuje;

zasledoval me – senco – prej,

zasužnjil, ljubil je brez mej,

jaz mu, da zvest mi bo, verujem!

Se mi, pod strogo melodijo

– poslali ste mi hrup nemira! –

vse globlji vzdihi iz prs rodijo,

bolesti mi telo krivijo,

moj spremenjeni dih umira.

Kot sam domov otrok zna priti,

ko mu srce je ranjeno,

mi daj okovom se ukloniti,

mi daj sovraštvo pozabiti,

bolj kot ljubezen žalostno!

Nekoč sem v temni noči uzrla

tvoj blišč – posvetil je očem;

zdaj, ko sem svetu se zaprla,

le za pogovor se odprla,

naj v svojem srcu te uzrem!

Mi vrni, Bog, ki te častim,

ta sen, ki sem se mu predala:

na poljih, ki jih glad pesti,

sem pokorila se vse dni

in – še bogata – sem dajala!

Dajala sem in – čudež sveti! –

sočutju niso se smejali;

sem dala revnim se objeti,

pelina niso – kot pred leti,

v prijateljske solze mešali.

Življenje krivcu sem dajala,

pustila, da se spokori!

Od zadolženih kupovala;

zapravljeno sem plačevala

z ljubeznijo in mukami.





ŠOPKI IN PROŠNJE

Bouquets et prières

1843





Poletni dnevi

Me moja sestra je ljubila kakor mati;

me z nepopisno vnemo je učila brati:

otrok ne ve, da, ko se nauči, zna teči,

da daš mu, ne da sploh bi vstal, ves svet obteči.

Vse videti želi. Od kod hrup cest v daljavi,

mik Albertine, ki ob oknu se pojavi,

ko šopke ureja in naborke svoje. Doli

me čaka igra – ne dočakam je nikoli.

Joj! Knjiga nima prav! Kar jih napisal svet je,

so vredne manj kot daljne plesne pesmi petje,

kjer duša je – brez mene – vseh roké držala,

ko sestra mi je rekla: »Jutri boš plesala!«

Ah, jutri! Torej nikdar! Varuhinja mila

s previdnosti je nitjo spela plesa krila,

ponavljala zaman mi resno kar naprej:

»No, jaz sem srečna, pa čeprav ne plešem, glej!«

Ljubila sem angele,

v soncu lebdeče!

To čisto obilje

ljubezni največje,

to šolanje živo

za usodo cvetečo;

to šolanje modro,

ki vodi le v srečo!

Da nove zarje od čim bliže bi spoznalo,

šest radovednih let je z vzkliki vzplahutalo;

čez abecednik se, pozabljen na kolenih,

brenčeč sprehodi muha. »Prideš?« to pomeni.

In moje ime, ki v zrak cingljalo je razgreti,

brez spon golobi, v perje svilnato odeti,

ki nežno s streh na druge strehe so letali

in s preletavanjem duha zapeljevali;

zeleno pred obzidjem drevje se košati,

vsak kót domov, vrtov uzreš pri odprtih vratih;

povsod poletni smeh odmeva po vrtovih,

oddih, brez knjig! potep med starimi zidovi;

napad na sestrico, prevzeto od šivanja;

pod glavo sklonjeno smeh, petje mi pozvanja;

zavaja vse me – kujavo, smejavo hkrati

in glas moj abecede noče nič več znati.

Otroštvo pesnik je. Razgraja naj, sedi,

sledove raja v vsaki pesmi prepozna:

ptič, ki v daljavi svojo pesem žvrgoli,

mu poje pisemce Boga!

V otroška leta ljubljena se vselej vračam,

kot iz dalj izgnanec k domovini se obrača,

v lep čas, ko zanj: »Kaj smrt je?« je bilo vprašanje,

ko, kot Malcolm, ne veš, kaj je obžalovanje.

Duh, ki razpiraš svoja prožna, močna krila

ob silnem vetru, ki odnaša te, opaja,

zakaj ob tvojem lepem snu, podobi raja,

začutim, da se solza mi je utrnila?

Ker curkov mleka, ko me mati je dojila,

pelina niti ena kaplja ni grenila;

poljubimo otroka, ki kriči: »Vse zame!«,

ker: »Da, vse zate!« odgovarjamo vse mame.

»Bi rad ves svet? O, srček, naj bo torej tvoj!«

In kaj, o, žena, imele smo? Lep up! Ojoj!

Ti, ki slepila si me s plavimi lasmi

in z igro, spevi, kot jih slavček žvrgoli!

Pretékali sva, sestra, te poletne dni.

Ko spet so tu, ti sežem v roko, ki drhti,

te ljubim v sreči, ki si z mano jo užila,

tedanja moja sonca so ti zasvetila!

Sem končno črke osvojila; duh, z njim znanje

postopno mi razkrilo knjige prvo stran je,

prelepe knjige, zdelane od rok, solzá,

ki v njej otrokom se razkrije Biblija;

in jaz sem s srcem, ki je Sveto pismo živo,

dojela: Ker znam brati, vse bo razumljivo:

o Bog! A luč dojemanja nas razsvetli

samo na vek prežeta s čustvom žalosti!

Je zmanjkal bled otrok v naročju materinem,

kot z vetrom severnim pobegnil bi v daljine,

ko iz vrste svojih je prijateljčkov izginil,

zvečer ni ležal v zibelki več na blazini.

Spomin je bledi nanj težil mi misel mlado

dve leti, a potem izginil je v pozabo.

In nisem razumela več, zakaj nosila

je mati rože, kadar v cerkev je hodila.

A k cerkvi kot njen del je spadal tisti čas

grobov zelenih več kot en otožen pas

in, ko je umrlim pela hvalnice goreče,

vabila k srečanju je mrtve in živeče.

Lepo bilo je, da v ogradi isti bil

je prah oživljeni in prah, ki ni več živ;

bilo lepo na svetem kraju, polnem cvetja,

Boga častiti, obiskati je očeta.

Premišljam: mračen dan jesenski, bled

po mesecu, ki z gromom stresa svet,

sva s sestro – za roké sva se držali –

pot skupaj proti Notre-Dame ubrali

vijugasto med križi po grobovih,

kjer v vencih velih mrli so cvetovi;

sem prizadeta, ganjena motrila

to, čemur sestra se je poklonila.

Še pred nočjo je polna luna vzšla

kot rdeči vzhod na dan, prepoln zla,

da je v nje soju križev sto pordelo,

vse grobke pordečilo, cerkev belo.

Potem po kotih osamel osat

razsul kosmiče svoje je na tla.

Ne da bi, kaj je smrt, dotlej spoznala,

sem spričo smrti tekati se zbala.

Siv trak, ki se vijugal je po travi,

zvozlal resédo, šopek iz nje napravil,

na grič zelen mi dušo je usmeril

pred kip Madone s srcem ran sedmérih.

Tam črkovaje sem napis prebrala,

priimek naš – naprej prečrkovala,

dekletce bledo: »Naše zadnje dete

od tod odšlo med angele je svete.«

Ta nauk pred našo ljubljeno Gospo

odprl mi dušo, zmočil je oko.

Prebrala sem – pod rožami odkrila,

kaj moja mati v solzah je ljubila.

Prebrala sem – še sama zajokala;

kdor ljubi, joka; sestra moja, hvala!

Spomin iz še otroških, rosnih let

lahko le z žalostjo prikličeš spet?

Kako sem, resna sestra, rada te ljubila,

saj ti si trajni čut za naju dve gojila;

čut pravi za dolžnost, razvnet, ves skrit,

za slepi tek življenja mojega razkrit!

Če Bog nazaj me pošlje, če še ima me rad,

kot v bežnem snu še kdaj do praga tvojih vrat,

če mi, zdaj spremenjeni, roke ne podaš,

te jaz za roko primem – ti me prepoznaš!





Moja soba

Domovanje moje

proti nebu gleda;

luna tu z menoj je,

resna vsa in bleda.

Kaj mi mar je danes,

če nekdo zvoni!

Saj obisk ni zame,

kadar njega ni.

Skrita pred ljudmi sem,

rože vesti skušam,

prav nič jezna nisem,

joka moja duša:

brez zaves ves sinji

nébes od tod gledam;

zvezde na modrini,

blisk in grom – seveda!

Stola tu sta dva in

gledam prazni stol:

za trenutek najin,

dostikrat njegov.

Stol zaznamovan je

s trakom – že dolg čas

v svojo usodo vdan je,

kot sem vdana jaz.





Spi!

Bog daje razum preprostim.

Nevihta tvojih dni se nadme je zgrnila,

upognila me; nad tvojim jokom sem jokala;

sem tvoji duši, ko se vzpela je, sledila,

trpela tvojo ból, da sem ti pomagala.

A kaj prijateljstvo! Ljubezen dušo vzame!

Zaman! Nič spremenjeno, rešeno nič ni:

ne reši val tegà, kar je izsušil plamen,

srce, ki meč prebode ga, ne oživi.

Jaz mrtva nisem; greva! Še te bom ljubila;

umikam pred koraki sence ti s poti:

kot bled odsev sem, ki ga zora je rodila,

ti roko grejem, ti bistrim pogled oči.

Bolnik dremavi ne občuti, da mu dih,

ki vetrič ga poživel je, zdaj znoj suši;

je ublažil sen vročice, ki trpi od njih;

življenje moje sen je, Bog vanj sveti. Spi!

Kot trudni angel, ki ne more kril razpeti,

v lepoto svojo belo žarke svoje shrani,

skrij svoje veličastje, ki preživo sveti;

jaz ganjena svetilka sem ob tvoji strani.





Življenje

O oblak, oblak,

potnik skozi zrak,

te neurje zvije

in te blisk razbije;

tvoje rdeče boke

plamen napolnjuje?

Sončeve otroke

– duše – prepeljuješ?

Daj, na krila svoja

mojo dušo vzemi;

trudna duša moja

je življenja v meni.

Duša ovenela,

ki tu spodaj tava,

ve – ni zemlja vela

domovina prava.

Vzemi me s seboj!

Ko nagovori

komaj glas te moj,

komaj uzró oči

tvojo žarno haljo

kot odsev blodeč,

piš spodi te v daljo

bežen – ni te več!





Cerkev v Aroni

(Italija)

V dnu opustele cerkve človek je manj sam,

saj skrbnega očeta vhod priprt je tam;

otroka, ki zablodi, Bog blagoslovi,

ne reče: »Si prepozen, vstopa zate ni!«

Gospod, jaz pozna sem, ker sem bežala ti

kot dete, ki očetov glas ga preplaši,

da zmuznil se na vrt ves jokajoč in bled je,

tam zadržuje dih in skriva glavo v cvetje;

res pozna sem; sem vzdihe, tožbe ti tajila,

sem tebe v strahu rok se dvignjenih branila;

se mrtvo delala, tesno oči zaprla,

misleč, da me nebeška luč ne bo uzrla,

bežala, v mraku svoje duše vsa nesrečna.

Bog, a ljubezen tvoja neminljiva, večna

okope mojih je izgovorov prebila

in se v srce, zaprto pred teboj, vrnila.

In tam sem, trudna od bežanja, občutila,

da k tebi se je moja duša obrnila;

prav taka zdaj sem, kakor je otrok vihrav,

okraden v mestu, ki v obrambo mu ostal

le šibkih rok je par, da, ko k očetu pride,

obraz zakrije si, rekoč: »Saj bom spet priden.«





Slavolok zmage

Vse, kar so lastovke trdile

o spomeniku čudovitem,

je, da so misel navdahnile

ljudem o čudežu kamnitem.

Njih gnezdo mirno tam počiva

prav blizu širnih cest neba,

prišle so sem, ker, kdor tu biva,

lahko o vsem poklepeta.

Brž skoz ta véliki obok

med zmagoslavnimi mrliči

prinaša lastovka obrok

mušic, ker lačni so mladiči.

Je znesla ena v šlem boginje

Viktorije jajc gnezdo celo;

iz njih – ni mar jim zgodovine –

so ptički izlegli se veselo.

Bi bral o slavi kdo med vami,

ki jo oznanja spomenik?

Cvrči o zmagah, vanj vklesanih,

stoterih črnih glavic krik.

Najmanjša, kar se jih vrnilo

domov je, tujim pticam dé:

»V tem širnem gnezdu se dobilo

za vse bo prostor, če želé.«

Saj pod oblake, do višav

ne sliši se topov grmenja

nič bolj kakor razumnih glav

ves smeh, ljubezen, utrip življenja.

Kot pesem murna ptičku zdi

se boj, ko kvišku, k Bogu šine;

junaka, ki mu para ni,

še komaj vidi s te višine.

In lastovke pač govoré,

ker varen dom je slavolok,

da spomenik, ki v njem živé,

zgraditi zanje dal je Bog.





Predica

Na nebu širnem polna luna rdi;

prepeva tkalec, da mu dih pojema;

vrti se zemlja, delo jo prevzema,

a moja preslica se ne vrti!

Nit se trga mi,

roka je že trudna;

sonce, ker te ni,

komaj sem še budna!

Uspava me kolovrata drdranje,

oči slepí mi ognja plapolanje.

O, draga zora, kdaj se vrneš k nam?

Takrat bom predla, ko bo predel dan.

Nit se trga mi,

roka je že trudna;

sonce, ker te ni,

komaj sem še budna!

Prelepi sen! Oči, naprej mižite!

O Bog! Čeprav je sen, samó naj traja!

O kleklji, tiho, tiho se vrtite,

za hip ob moji luči naj še vztraja!

Nit se trga mi,

roka je že trudna,

sonce, ker te ni,

komaj sem še budna!





NEIZDANE PESMI

Poésies inédites

1860





Žensko pismo

Saj vem, da ženske pač ne smele bi pisáti,

a pišem ti,

da mogel, ker odšel si, v mojem srcu brati

od daleč bi.

Pisala bom o tem, kar, v tebi porojeno,

je bolj lepó;

o tem, kar ljubiš, mnenje stokrat ponovljeno

se zdi novó.

Naj tebe vodi v srečo! Jaz to pričakujem,

čeprav hip vsak

občutim, kot da grem, da tvojih nog začujem

blodeč korak.

Se ne odvračaj, če ti lastovka letela

bo nad potjó,

saj zvesta jaz le rada bi prijela

te za rokó.

Odhajaš: vse odhaja! Vse na pot se žene:

luč, cvetje – kam?

Poletje gre s teboj, v neurju puščaš mene

samó solzám.

A če živimo le od upa in slepí

me zdaj obup,

storiva kaj: jaz solze zadržim in ti

ohrani up.

Bi – ker sem eno s tabo – v mukah ne hotela

uzreti te,

saj pomenilo bi, če ból bi ti želela,

mrzeti se.





Zvonovi in solze

Kjer na svetu ura bije,

prav povsod solzá tok lije.

Orgle v koru, kjer tema je,

mož priklenjen v ječ podzemlje,

dete, ki v zibéli dremlje,

revež, ki za maše daje;

kjer na svetu ura bije,

prav povsod solzá tok lije.

Zvon dan objokuje bežen,

mrak že cerkev v noč odeva;

vprašam njo, ki poihteva,

kaj jo sili v jok … Ljubezen.

Kjer na svetu ura bije,

prav povsod solzá tok lije.

Skrite angele roti,

naj noči zlo pomiré,

v sfere rajske ji strme

v prošnjah žalostne oči.

Kjer na svetu ura bije,

prav povsod solzá tok lije.

Je nebo odgovorilo:

»Čakaj, svet, da ti odbije!

Tem, ki tok solza jim lije,

vsem se vse bo povrnilo.«

Zdaj, zvonovi, zazvonite!

Žgoče solze zdaj točite!

Vsi ta dan obžalujoči!

Po ljubezni jokajoči!





Krik

Lastovka, lastovka, ti mi povej:

je srce zvesto na vsej zemlji tej?

Če je vsaj eno, povej mi takój,

da ga odšla poiskat bom s teboj.

Naj bi pod soncem, oblaki letela,

kamor že let te bo vodil skoz zrak,

bom tudi jaz za teboj pohitela

v letu, ki skoraj bo blisku enak.

Lastovka, lastovka, ti mi povej:

je srce zvesto na vsej zemlji tej?

Če je vsaj eno, povej mi takój,

da ga odšla poiskat bom s teboj.

Rožam, ki meni na oknu cvetó,

gnezdece tvoje že tri leta poje;

vsakokrat, ko prepoznaš okno to,

veš, da ne kratim svobode ti tvoje.

Lastovka, lastovka, ti mi povej:

je srce zvesto na vsej zemlji tej?

Če je vsaj eno, povej mi takój,

da ga odšla poiskat bom s teboj.

In da te jaz ne spominjam, vsaj upam,

enega tistih, ki, ko hrepené,

tožijo v svoji samoti iz obupa,

terjajo zase srce za srce.

Lastovka, lastovka, ti mi povej:

je srce zvesto na vsej zemlji tej?

Če je vsaj eno, povej mi takój,

da ga odšla poiskat bom s teboj.

Brž poletiva k božanstvu iz sna,

hitro na sever, na jug in na vzhod:

rada od sreče, da našla sem ga,

umrjem, s smehljajem odidem od tod.

Lastovka, lastovka, ti mi povej:

je srce zvesto na vsej zemlji tej?

Če je vsaj eno, povej mi takój,

da ga odšla poiskat bom s teboj.





Bliskavice

1850

Ljubezenski viharji, žlahtni, plemeniti,

po sencah polni gnezd ječečih in razbitih,

prepolni rož, zgubljenih ptic; a kdor zgubi

oči vas, izpred bliskavice, oslepí.





Dan vzhoda

Bil dan je tak kot tisti lepi dan,

ko mi v pogubo bil je žar ljubezni vžgan!

Bil dan je milosrčnosti neba,

ko večnost je čez sinji nébes šla,

ko zemljo njeno breme zadušljivo

zapušča, da kot dete je igrivo.

Kot materin poljub je bil ta dan;

blodeč v minljivi uri v svetu sanj,

v tej uri ptic, vonjav v soncu žarečem,

pozabe vsega … razen čiste sreče.

Bila sva dva! … Preveč za varnost zame,

ko ljubim … O gorje! Bila sva dva.

Brez priče, da se rešim sebe same!

Nikomur bolj potrebna ni bila

kot nama! On, preblizu duše moje,

mi s svojo dušo je slepil oko;

me preslepilo je plamenov dvoje,

več vidim v njiju, ko spet uzrem nebo.

Premalo modra, da mu ubežim,

da ga pozabim … še naprej živim!

Bil dan je tak kot tisti lepi dan,

ko mi v pogubo bil je žar ljubezni vžgan!





Saadijeve vrtnice

Vrniti vrtnice sem davi vam želela;

preveč shraniti pod trakove jih hotela,

da tesni vozli niso vrtnic zadrgnili.

So razvezali se, se vrtnice razsule

in v vetru vse v daljave morske so odplule

z valovi, ki ne bodo jih nič več vrnili.

Se voda je vsa rdeča, kot v plamenih zdela.

V obleki, ki se vonja vrtnic je navzela,

na meni rož dehteč spomin boste čutili.





Sladka voda

Ta voda, ki se enkrat z morjem je spoznala,

nikdár več sladka kakor prej ne bo postala.

Perzijski pesnik

Prej sladka voda sem bilá;

sem morje srečala nekoč:

okus imam zdaj grenko žgoč,

naj veter sem me, tja pehá.

Prej vse drugače sem živela,

ko, rahla kot svilena gaza,

sem med mehurčki iz topaza

še žuborela vsa vesela.

Noben glas ušesu ni zvenél

s pozdravljanjem tako prijetnim,

kot moja čistost znala peti

curljaje čudovit je spév.

Z neba se nadme ptič spusti,

bolj ljubi kot oblaka vodo

moj val, v njem svojo uzre podobo,

ko suho grlo si vlaži.

Nekoč mi svojo sodbo izda

poet – imel me je v časteh:

»Otroka biserni si smeh,

ko se igra in si brblja.

In jaz, popotnik ognjeviti,

ki sklanjam se ti nad gladino,

studenca tvojega svežino

prisegam svetu razglasiti.«

– Popotnik mili, če o vodi

spomin se ti hraniti da,

ker pil lahko si me, Boga

zahvali, a nazaj ne hodi.

Saj v žuboreči mi bistrini,

kjer kreša vir je zelenila,

med kamni voda se penila

zamolklo je – kakor pozimi.

Ptič, razočaran v žeji svoji,

odletel je nazaj v nebo,

zdaj nič več slavčkovo pero

ne koplje se v valovih mojih.

Val, ki je izviral izpod neba,

skakljal, ves čist, je pod mahovi …

Prej sladka voda sem bila,

zdaj slani moji so valovi.





Deklica in golob

Hrup zvokov z vrta bližnji dež napoveduje;

da kmalu se bo vlilo, vé vrt ves drhteč.

Sloneč nad knjigo, ki je zdaj ne bereš več,

da ljubega ni tu, ne gleda te, žaluješ?

Tam doli moker pod drevesom zlaga krilo,

pregnan z daljav, ki jih doseže le z očmi,

družico svojo kliče in v nebo strmi

golob in, kakor ti, vzdihuje nad nalivom.

Samotna srca, padati dežju pustite!

Stvari se po nalivih prerodé – kot nove!

Kako naj sonce brez dežja odpre cvetove?

Saj čakate, zaljubljenci, nič ne tožite!





Sestanek ob potoku

Potok je med nama, slišiš me:

če korak boš tvegal, boš ob vse.

Le poglej ta moj najlepši pas,

ves še zdaj po vrtnicah diši.

Vse vonjave, barve vzemi si;

vzemi vse! … Grem, kaj mi bo okras.

Potok je med nama, slišiš me:

če korak boš tvegal, boš ob vse.

Veš, zakaj sem pravkar ti svoj trak

vrgla, prsi z njim ti okrasila?

Ker menda sem nekaj ti ugrabila;

vsak, kdor ljubi, rad daruje, vsak!

Potok je med nama, slišiš me:

če korak boš tvegal, boš ob vse.

Strah, kaj rekel boš, me stran odganja,

zbogom! Ne utegnem poslušáti;

in ker tu bojim se dlje ostati,

vreden si le ti pomilovanja?

To zapomni si, si slišal me;

danes je od mene to pač vse!





Prijateljev glas

Če glas tvoj resni, nežni ni se še izgubil,

ki dušo vodil mi po poti je bleščeči,

ki se s studenci zlival v tok je žuboreči,

glas, ki želim ga slišati, za hip obudi.

Ta glas pogrešam, ki bi lajšal mi trpljenje.

Med tisoči glasov iskala sem zaman

ta glas, podoben upu v drugih časih sanj,

tvoj glas, ki mene vodil v večno bi življenje.

Ta zvočni plamen usmeri proti moji hiši,

saj se odzval edini solznim je očesom.

Približaj – tukaj nepotrebno – me nebesom.

Če še živiš, naj, prosim, spet tvoj glas zaslišim!

Ta glas pogrešam, ki bi lajšal mi trpljenje.

Med tisoči glasov iskala sem zaman

ta glas, podoben upu v drugih časih sanj,

tvoj glas, ki mene vodil v večno bi življenje.





Prepozno

Govoril je. Lahkoten glas, a krut,

previden, meni dražji kot vsak drug,

besede, komaj slišno izrečene:

»Naj, kdor ljubiti zna, ne ljubi mene.

Sploh vi, ki ste čutečega srca;

ni sreča še ozrla se na mene.

Čudak sem, neprilagodljiv mordá;

preveč ljubezen terja: vse srce.

Mrzim nje milost, srd njen in solzé;

ne vklenejo mi nog vezi nobene.«

To pravi on, ki znal me je prevzeti …

Mar prej besede dal bi mi dojeti,

laskáve manj, glasneje izgovorjene:

»Naj, kdor ljubiti zna, ne ljubi mene!

Ne ljúbite me. Duša dušo hoče.

Med rožami blešči se hrošč žareči:

slepí, a kje ima plamene vroče?

Pod leskom mrzlim vrtnica drgeče.

Ta lažna iskra ušla je iz pepela,

pot moja svetla vas le v zmedo žene.«

Tako! Za nežnega sem ga imela.

Bi rekel prej, če naj bi razumela;

prepozne so besede pridušene:

»Naj, kdor ljubiti zna, ne ljubi mene.«





Zadnje srečanje

Počakaj, zdaj se posloviva:

tako Boga razoroživa.

Poglej kup listov teh gorečih,

ki so prišli iz rok drhtečih,

v njih src dveh prekipevajočih

kipi ljubezen v stihih vročih.

Si duši zmedeni rešíva,

ujetima prostost vrníva.

Počakaj, zdaj se poslovíva:

tako Boga razoroživa.

To pismo me je pogubilo …

Na! Ko se k tebi bo vrnilo,

nič od vse sreče in gorja

ne bo ostalo v dnu srca.

Sežgiva pisma burnih dni,

jaz iz strahu, iz poguma ti.

Zakaj za dan bi preživela

ljubezen, ki se je izpela?

O milost! Vztrajaj neupogljivo!

Za žrtev to nepredstavljivo

potrebna je nebes pomoč;

naj jih uzrem, v oči ti zroč!

Usoda več ti ne grozi;

ne jokaj … moje solze pij!

Ozri, ves skrušen, se v nebo;

na vek te ljubim: veš sploh to?

Te proti vratom iti zrem …

Podira svet se … zdaj umrem!

Joj! Sploh ti nisem rekla: Zbogom!

Ti sam odrešen si pred Bogom!





Sužnja in golob

Razpri v vetrove krila, o golobček moj,

v teh strtih prstih pusti mi obroček svoj.

Preveč si že objokoval svoj cilj – ljubiti;

uživaj srečo spet – ne smeš se več vrniti.

Na valu naj pristaneš, vzpneš se pod nebo,

na sužnjo ne pozabi v letu čez zemljó.

Saj te rešila je, da moreš spet ljubiti;

zapusti sámo me, ne smeš se več vrniti.

Vso slast življenja v sinjem zraku spet užij!

Boga, ki te odrešil je, poljube pij!

Razgret od sonca, potopljen spet v slast ljubiti

odleti stran od tod – ne smeš se več vrniti.

Jaz, ptič brez kril – obroček tvoj bom obdržala;

ti v raj boš zletel, jaz pred vrati bom ostala.

Peruti ti drhtijo, ko smeš spet ljubiti;

golobček, Bog s teboj! Ne smeš se več vrniti!

Okov kovačem odpuščanje prosit hiti;

ker rabljem si ušel, ne smeš jih več mrziti.

Nad smrt se dvigni zdaj, ko smeš ljubezen užiti:

kot ona bodi blag … Ne smeš se več vrniti.





Poleti

Med sencami nevarnost kroži

ob petju ptiča;

zleti, ko mrak spusti se, tožit

v zaklon trstičja.

Tedaj vse živo, vse, kar tu je,

se sanjam vdaja;

celo studenec, ki vzdihuje,

na sen pristaja.

Povsod po gnezdih trepetanje

čuj! ptic peruti;

in grlic milo ščebetanje

vsak more čuti;

poletne tajne čar v temini

vseh gnezd – svetá

so v njih zaljubljenci edini

brez zdrah, solzá.

Če kdaj otrok, še vse premlad,

da zlu ubeži,

otrok sanjav gre v sadovnjak,

ko se znoči,

v oblak bežeč svoj kruti čar

pred njim zakrij,

spozna, nedolžen, naj nikar

še zla strasti.





Izgubljena skrivnost

Le kdo me potolaži? – »Jaz,« mi znanje pravi,

»skrivnosti vem veliko, vedra boš poslej.«

Samoto mojo znanje s knjigami preplavi.

Vsi jokajo, zdaj vem. Jokala bom naprej.

Le kdo me potolaži? – »Jaz,« okrasje pravi,

»trakovi, glej, ličila, biseri, zlato!«

Vse te nedolžne sleparije nase spravim;

le žalost sem krasila, utihnil jok ne bo.

Le kdo me potolaži? – »Krasna potovanja;

k cvetovom daljnim rada bomo te vodila.«

Preveč bolé me razočaranja nekdanja;

le nova žalost moje solze je prekrila.

Le kdo me potolaži? – Nič, nihče, nikdár.

Ne drugih glas ne tvoj; v srce si mar poglej;

le v tebi je skrivnost zdravilna. Božji dar:

če Bog ti jo je vzel, se sreči odpovej!





Ob Leopardijevi knjigi

Številni vzdihi že iz veka v vek ječé,

da o ljubezni modre duše poučé.

O modreci! Naj vzdihi še od dlje privró,

še vas sladkost njih žgoča kdaj ganila bo.

Če morate v samoti svoji ohraniti

notranji mir, ki mora študije voditi,

očem ne dajte zreti v bliskanja iskriva

neurij večnih, v nežnost, ki se v verzih skriva,

v minulih bolečin pozvanjanju drhtečem,

v teh spevih, kriku vedno skritem, a tožečem.

Naj drzni vas pogum nikar ne zapeljuje

v ljubezen, kot jo Leopardi objokuje!

O Leopardi! Krist, pozabljen od očeta,

hlepeč po smrti brez nebes, ki jih obeta,

ker vanje ključ, viseč nad vsako zibko, vodi,

odpre pečat neodstranljiv za rod prihodnji,

Sovražnik lastni! Ne verjeti, le ljubiti!

Na ustnah čutiš vodo – si ne upaš piti!

Boga ne čutiš v duši vrtnice cvetoče!

Ne usmiliš angela se, ki ti v srcu joče!

Kaj angeli trpe od duš ljubečih, slepih,

besed ljudi, ki nočejo se razumeti,

kaj bitk bilo je enih z drugimi začetih,

ne zvédite, če – modri – hočete živeti!

Joj! Smrt! Resnično prebujenje iz iluzij!

Svoboda bo kraljestvo tvoje brez laži!

Bo dan, ko bo resnica o vseh dušah znana,

to Bog bo sam, Bog sam … To bo ljubezen sama!





Muren

»Kakor muren sem razvnet

jaz živela,

skromno žetev za obed

sem imela.

V mleku kruha mrvica –

to sem pila,

si za molek zrnca

naprosila.

Vtkala v stih, kot mi je všeč,

smeh, gorje,

kot opeva gostoleč

ptič solzé;

je dokaz zveneči plamen,

ta simbol,

da prav vsako dušo gane

jok in ból.

Amor mik, skrb potrebuje,

da živi,

kakor jok mi niso tuje

radosti.

Kaj mi mar, vsak za trpljenje

je rojèn,

saj le kratko je življenje,

torej mrêm.«

Pevka še paberkovala

je po njivah,

da bi zlati klas pobrala,

kjer se skriva,

ko žanjica jo, ki žanje

vso zemljó,

vzame, da bo šla cvrčanje

pet v nebo.





Samotno gnezdo

Povzpni se, duša, nad to trumo, ki gre mimo,

kot ptič svoboden vzpni v vesolja se jasnino.

Dosezi sen moj, prej ne vrni se – oglej

si moje lepe sanje, skrite zemlji tej.

Tišina za življenje je potrebna mi,

se skrijem tja, kjer nič, prav nič mi ne sledi!

Poslušam v gnezdu, ki še vzdihe zaduši,

stoletja tek, ki z usodo mojo v dalj beži.

Stoletja tek, ki, vse do naših vrat hrumeče,

kot mrtve alge v svojem divjem toku vleče

imen okrvavljenih kup, priseg lažnivih

in čiste šopke imen nam ljubih, očarljivih.

Povzpni se, duša, nad to trumo, ki gre mimo,

kot ptič svoboden vzpni v vesolja se jasnino.

Dosezi sen moj, prej ne vrni se – oglej

si moje lepe sanje, skrite zemlji tej.





Sinu,

ko sem ga odpeljala v gimnazijo

Zares raztrgati je treba sebe sámo,

otroku se odreči, dnem ljubečim z mano,

zrcalu časa, ko v očeh je zemlja zlata,

ko v nas nebo je zlato in nikjer oblaka;

otroku, čigar glas, ves nov in vendar znan

nam pravi: »Glas sem tvoj, na novo prepoznan.«

Otroka izgubiti! Lice, dušo, glas,

ki pred oči prikliče nam nekdanji čas;

da, ko še živa sem, ga ločijo od mene,

jetnik bo kletke izbrane, tuje in učene.

Privesti ga do vrat in reči: »Grem od tod.

Vzemite ga!« – Da to od nas zahteva Bog!

Kaj res? Zahteva Bog, da táko bol trpeča

kot ta Madona, ob vodnjaku tu sedeča,

podobna njej, pod veje stare vrbe skriti;

– ne morem s trudnimi nogami več ganiti –

naj jokam, da še kamen bi se omehčal,

otroka kličem, da bi Bog mi kaj dejal!

A ból ne zna odpreti že zaprtih vrat

in vse ukazuje ženi: »Pojdi žalovat!«

In grem. Molčé sem učiteljem se priklonila,

preštela okna hiše in se napotila

čez vrt brez cvetja, brez zelenja, brez vsegá.

Seveda, zima je pač letni čas solzá.

Obup srca pa vendar lica ni mi zmočil;

moj sin, ko šel je, niti solze ni potočil.

Le prebledel je, ko me videl je oditi!

S smehljajem lažnim sem hotela ga umiriti:

da nepopisne bóli ne bi mu izdala,

da bi utrdila mu srce, sem se smehljala!

A ko so v srhu mi vsi udje zadrhteli,

čutila sem: lasje mi kmalu bodo beli.

Mi ljubi bodo. Materine sem ljubila.

Še mladi usoda težka jih je posivila.

Lase pepelne, dolge sem poljubovala,

a nisem, da dokaz so usode, prepoznala.

Poljubljal moje boš, že od ljubezni bele.

Če izveš, od kod te krone kite osivele,

spominjal se jih boš, če živel boš sto let

in, ko ne bo me več, jih blagoslavljal spet.

Je slutil to, ko – ves zasopel – ni se ustavil;

kot jagenjček, ki išče mater po planjavi,

star zid preplezal je, ki se je že posedal,

in skočil na stezico, kjer me je zagledal,

(a šola, ki se je v učenje zatopila,

ga boju je z osamljenostjo prepustila).

Ko komaj utegnil roke k meni je stegniti,

je kriknil: »S tabo hočem stran od tod oditi!«

A komaj do nabrežja skupaj sva prišla,

pritekli so za nama, da so vzeli ga,

izvili rokico njegovo mi iz rok …

Odšla naprej sem, ne vedoč ne kam ne kod.

In vsi bodo ponavljali, da srečo imam;

da šole so povsod, svoj um razvil bo tam,

ponosni rastejo otroci od nas stran;

naj na kolenih hvalim usodo, ki jo imam …

O, saj sem na kolenih; rajsko se je bati;

mrmram kot ženska, toda uklanjam se kot mati.

Da mati si, je treba ubogati, gorjé!

Kot mati vdaš se, kadar za življenje gré.

Vsaj ti, Devica bela, vsa negibna, vdana,

ki vsa zamišljena sediš ob vodi sama,

roké na srcu, mi z očmi strmiš v očesi,

govori mi, Deviška mati, o nebesih!

Govôri. Vidiš vse, kar dušo mi prežema

in ti sočutje drami, saj si vendar žena.

Ljubezen vseh ljubezni me je osamíla

kot tebe tvoja; boš to Bogu sporočila?

Ti, mater vseh kraljica, tiho, brez očitkov

ti v svojo milost skrij upornost mojo bridko,

ti v molk ovij me in spet dvigni čelo moje,

ki sklanjam žalostna ga od bolesti svoje.

Vse to zgodilo se decembrski je dan.

V tem mesecu, ko sonce ne posveti nam,

v tej sobi, kjer je slišati le stok srca,

pred uro, ki prišla bo in bo spet prešla,

o njem to pišem, da bom laže nanj čakala

do dne, ko ga, oživljena, bom poslušala.

Pred mladim učenjakom jaz bom le molčala,

govoril on bo … jaz ga bom občudovala!





Vročične sanje v žalostni noči

Med polji očetov se gabri vrstijo,

tam gruče deklet ob večerih hitijo.

O pašniki sveži – krog bistrih vodá

prepevajo ptice in koza skaklja.

O rodna dežela, ki ljuba si duši,

da že ob imenu se tvojem navduši;

tam duši lahkotno zapeti se hoče;

od silne ljubezni kdaj tudi zajoče!

Kaj solz sem, živeč za ljubezen, prelila;

ljubezen mi s čarom solzé je krasila;

zato, domovina, ker ni me umorila

ljubezen, kljub tveganju muk bom ljubila;

zato, grič čarobni moj, zibelka moja,

gazila pobočja sem žametna tvoja.

Tako zdaj letim proti sinjim obzorjem

čez žetve prihodnje nad zlatih žit morjem.

Tam mukajo krave prek blagih vzpetin;

dovolj je tam trave, dišečih rastlin

in kot da vabile bi mimoidoče

k počitku, zro vlažne oči božajoče.

Nikdár ni pastir še za ovce na paši

vodé imel, kot dajo izviri jo naši.

Tam v prvem sem letu se, šibka, plazila

in sapa teh host mi je lica rdečila.

Me v travo posadil je kmet zagorél,

moj dih se je vonja po žitu navzel.

Celo Albertina, ta sestrica mala

metuljčkov, je v brazdah cvetlice iskala;

saj tam je svoboda, tako kakor v raju,

brez meča, orožja, strogosti za naju,

strahu in predrznosti, in govori:

»Svoboda sem, torej ljubíte me vsi!

Sem jaz odpuščanje, ki jezo razkraja,

človeku pravično besedo predaja.

Sem glasni vzdihljaj, ki je s križa donel:

‚Morijo me, oče, a v té bom verjel!

Me rabelj ubija, a še ga imam rad,

moj oče češčeni, saj on je moj brat!

Se brat zaslepljeni je vame zagnal,

a k tebi ljubeče mu pot bom uravnal.‘

Dežela odvzeta! Planjave položne,

ki nam so zasedle jih Španke pobožne!

O hrasti pradavni, vladarji zemljé,

ki senčite kraje, kjer dedje nam spé!

Odmevi pojoči glasu vsi drhteči,

ko pel je naš oče: »Zaupajte sreči!«

Ta pesem pobožnih, razvnetih vojakov,

ki križe postavljajo našim rojakom!

Zvoniki visoki, kjer bron še faranom

že mrtvim zvoni, pritrkava ubrano:

vam jaz plavolaso bom hčerko poslala;

razmršenih las se bo vetru smejala.

Med vsemi otroki, ki tu se rodé,

gotovo noben ni bolj ljubek od nje.

Mi rekel je starec, zroč v njeni očesci:

»Ta čudež nje mati je uzrla v nebesih.«

Ko sem za podpazduhe jo dvigovala,

se zdelo je, kot bi tam krila pognala.

Ta sad moj, ki, srečna, sem ga negovala,

če komu naj kdaj, samo vam bi ga dala.

Vi z mlekom božanskega vira le te

prenežne rusalke pojite srce!

Naj mleko iz cvetočih tal nadomestilo

bi moje, ki, žalostno, je presahnilo!

Naj čelo razvneto namesto tančice

obdajajo v venec spletene plavice!

Ne zgazi cvetočih rož nogica njena

in njena nedolžnost njih barv se navzema.

Nekoč so kraj vode jo blagoslovile

žené – vzdih soglasja iz srca mi izvabile.

In v srcu, ki v dni je prihodnje stremelo,

preroški spomin – vaše ime – je zvenelo.

Na to je moj glas odgovoril zveneči

na vaših navdihov blodéč dih dehteči.

Pustite, naj h gnezdom pojočim le gré;

da so za letenje rojena, že vé.

In duh, ki že zdaj veseli se tišine,

se kakor škrjanček povzpenja v višine

in plava, osamljen, po morju sinjine,

se vrne, poln čistega zraka, v nižine.

Naj hvalnice sivega ptiča skrbijo,

da v duši ohrani na vek harmonijo.

Studenci, ki nekdaj so mi govorili,

naj glas bi ubrani ji vedno rosili.

Še preden bo v praproti legla goščavo,

jo teči pustite lahkotno, zvedavo

po gozdu, ki mesec se v njem lesketa,

med drevjem drhtečim, ki tone v solzáh,

da, kadar zaspi pod vso to zelenino,

pokrila bo ta nje otroško milino.

Te čiste globine bo zastor gibljiv

skrbel, da njen srček svež zrak bo dobil.

Če ni ga več tam, da igral bi se z njo,

pa za Albertine bo mlado sledjó

do rož, ki vzdrhté že ob slutnji nemira,

plesala, a rožic si tam ne nabira,

misleč, da družino ima rožica vsaka

in rožica tudi – kot deklica – plaka.

Ne da bi jo pičila, jo naučila

čebela bo, da bo previdno hodila.

Čebela, ki z želom je oborožena,

skrbi, da bo ritmično hoja usklajena.

Tako ta studenček se vil dan na dan

bo mirno do sreče, ki čaka že nanj.

Marija pozabljena s hrasta ljubeče

bo gledala dete, na travi klečeče.

Ko njo – sladko breme – sem nekdaj zibala,

sem s petjem, s poljubi jo z vami spoznala.

Med polji očetov se gabri vrstijo,

tam gruče deklet ob večerih hitijo,

hči vzpne naj na vrh se teh bokov zelenih!

Bodíte v vesolju mi blagoslovljeni!





Ondina v šoli

Ko tista ozka vrata ti, Ondina mala,

si prestopila, si vzravnano se držala

in z dolgo mapo, ki si jo pod roko imela,

si se zelo razumna in prav resna zdela,

zato prav očarljiva. In ko si hodila

ponosna, nežna, učiteljica te motrila

je, primerjaje tvoje umirjeno vedenje,

za zgled te dala drugim z njihovim norenjem;

iz tropa učencev zlije v zvonko harmonijo

ob tem se klic »Ondina!«, ki ga vsi kričijo,

saj palmo slave si že imela v roki svoji,

te spremljal angel znanja je na poti tvoji.

A jaz z balkona, ki nad ulico se vzpenja,

kot stražnik, ki ob uri prejšnjega zamenja,

sem svoj zaklad živahni spremljala z očmi,

še videla te, ko že izginila si mi.

Si, hčerka ljuba, mojo dušo s sabo vzela,

sem skozi že zaprta vrata te objela.

O, kakšen čas! Je zavolj sončnih šolskih dni,

ko ti razmišljanje obrazek pordeči,

in milosti navdihov, kupa slikarij

srečnejša tvoja duša, učena moja hči?

Povej, je kakšna žena, kot ti čista, mila,

po poti slave kdaj si srečo pridobila?

Sem, duša moje duše, te pogrešala!

Čutila, da vse dlje ta plamen, ki sem ga

na svet rodila, iz mene je prišel, zdaj gré!

Odšla je že Ondina! Sama! O, gorje!

Za zmagovalko proglašena med dekleti

začelo v vseh družinah ime ti je sloveti;

sem zbala žara plamenic se tvoje slave,

so skrile ti lase lepo urejene, plave.

Kako najlepši pajčolan, kako okras

otroku kdaj lahko zasenčil bi obraz?

Na las kodelji, ki te žarkov je branila,

ljubezen mojo tvoja krona je dušila.

Učitelji ponosni, jaz sem trepetala;

vzpodbujati to strastno slavo sem se bala

in, zmedena od vonjev teh cvetov preranih,

plačala njih sijaj sem z mnogimi solzami.

Razumi … Kaj sem zrla rož ugonobljenih!

Kaj mater mreti, kaj ljubezni sramotenih!

Ker znam samo ljubiti, k Bogu sem molila,

naj skromno, nežno te ohrani, ga prosila;

se nisi bala mi smehljaje razodeti,

da moram, kar ti Bog je ukazal, razumeti.

V milini čisti, Muza, danes nam izdaj:

ti Bog je to ukazal tebi v srečo vsaj?





Jokajoča mati

Zgubila skoraj sem oči,

ko vzletu ptička sem sledila,

ki s trsta odnesó ga krila

in proti nebu odleti.

A če ne bo ga več nazaj,

zakaj spet mislim nanj, zakaj?

Kot da snop isker bil bi živ,

se s sonca spustil je na svet,

me zbudil, zaslepil pogled

z utripanjem bleščečih kril.

A če ne bo ga več nazaj,

zakaj spet mislim nanj, zakaj?

In hitro, kot golob iz daljav,

ko himno sreči je odpel,

spet iz srca je odletél,

tako se suženjstva je bal!

A če ne bo ga več nazaj,

zakaj spet mislim nanj, zakaj?

Brž ko podaril je – kot setev –

skrivnost, ljubezen temu kraju,

je vzel, odnesel proti raju

vse moje upe na tem svetu.

A če ne bo ga več nazaj,

zakaj spet mislim nanj, zakaj?

Še v meni spev njegov odzvanja,

razum moj, duh moj še ga sliši

in v svoji žalostni ga hiši

še slišim peti kakor v sanjah.

A če ne bo ga več nazaj,

zakaj spet mislim nanj, zakaj?

Nazaj ne bom dne privabila,

v ta mrak, kjer on je zasijal,

tja, kamor je odplahutal,

ne ponesó me šibka krila.

A če ne bo ga več nazaj,

zakaj spet mislim nanj, zakaj?

Zdaj kakor vetrič, ki beži,

le užij svobodo, ptiček moj!

A kaj zdaj s trstom bo – ojoj!

ko pevec samega pusti!

A če ne bo ga več nazaj,

zakaj spet mislim nanj, zakaj?





Spet v cerkvi

O cerkev, kjer se iz duše mi

pol iz plamena, pol iz solzá

in hiter kot vodé morjá

je najgrenkejši jok izlil;

o cerkev, kjer mladost je vsa,

še klateška in še boječa,

ko zvabi pesem jo doneča,

zatekla se v objem Boga!

O cerkev, kjer ugovor jezni

je plošč izrabljenih odmeval,

dve leti težo razodeval

korakov, združenih v ljubezni!

O cerkev, meni se mudi,

da ob kropilniku lahko

uzrem drago dušo, nje rokó,

ki se drugje izognem ji!

O cerkev, stroga si bila

zaman – mi zemeljsko kadilo

s sladkostjo je lase pojilo,

zavedlo me na pot želja!

O cerkev, tu družina, ki

jo hči z vzdihljaji je zdramila,

nad usodo uničeno zgrozila

se je, kričeč: »Kaj zdaj boš, hči?«

Mar vem to, Bog očetov jeznih,

kje sme se upanju slediti,

kje treba mu je pobegniti?

Sem vedela, kje ni ljubezni?

O Bog solzá, mar zdaj to vem?

Spoznala zlo sem uničujoče,

ne znam trpeti ga in nočem

živeti, umirati ob tem.

Odpreti vrata, cerkev, moraš

in vse verige močne, mile

srca naj muke bi ganile,

ko trkam na rešetko kora.

Odpri! Ni spremstva se ti bati,

sva le jaz sama in življenje,

da omaguje pod trpljenjem

telo mi, moja duša hkrati.

Odpri dver! Strta, ranjena

sem tu s perutjo razcefrano,

nikogar sem ne bo za mano,

nihče mi več ne šepeta.

Brez doma, sama sem. Odpri!

Kot algo nosi me uvelo;

prej dvoje je glasov zvenelo,

le eden zdaj ti govori!





Ihtenje

Posvečeno Pauline Duchambge

Ah, pekel tu je. Drugi mene manj plaši.

Kljub temu pa srce se moje vic boji.

Preveč že vem o njih, da bi usodno ime

ne priplazilo, ugnezdilo se mi v srce.

Ko dni hitenje mi za cvetom trga cvet,

privabi vic privid mi pred obraz že bled.

Če vice so, tam treba muke bo trpeti,

o Bog, ker prej ne bomo mogli te uzreti!

Tja dol, kjer lune, sonca ni, bo treba iti,

ljubezni križ, strahu si breme naložiti;

tam duš obsojenih poslušati ječanje,

ne da bi rekel: »Dano vam je odpuščanje,«

in ne da bi olajšal muke jim brezdanje,

poslušati povsod ihtenje in jokanje;

se v noči zaletavati v te ječe stene,

ki svit noben ne razsvetli teme ji njene;

ne da bi vedel, kam Gospodu klicati:

»Gorje! Odrešenik, zakaj, zakaj te ni?«

Me strah je, da strahu in mraza se bom bala,

kot iz gnezda padli ptič pred zanko trepetala.

Spominu roke prožim žalostna naproti …

A čutim, da so vice že na moji poti!

In v njih se že zagledam, ker bom tja poslana

kot uporna sužnja, ko bo moja pot končana.

Obraz upal in bled zakrivam si z rokami,

ko stopam čez srce po zemlji razdejani.

Res tja odhajam, sebe vidim tja hiteti,

kjer si ničesar ljubega ne smem želeti.

Le to bo tam užilo še srce trpeče,

to, kar odmev oddaljen bo njih žive sreče.

Le kam brez nog, Nebo,

le kam naj vendar grêm?

Kam trkam naj, kako

brez ključa si odprem?

Odslej je soncu prepovedalo Nebo,

da sij njegov bi kdaj dosegel mi oko,

da zbrisal bi sveta prizore strašne preč,

ki zdaj povsod umikam z njih pogled boleč.

Nič sonca več! Zakaj? Svetlobe ljube ni!

Na zemlji sonce tudi grešnikom žari;

obsojencu, ko na morišče ga ženó,

kot povabilo boči se, blešči nebo.

Ni ognja! Ptice ne letijo čez višave!

Ne nosi veter več z zvonov »Maria, ave!«

Ob bregu usahlih jezer trst se več ne maje!

Nikjer več zraka, ki življenje bitjem daje!

In sadje, ki s slastjo ga nehvaležnež uživa,

v telo vročično mi svežine več ne vliva.

V odsotnem srcu, ki začenja me dušiti,

vse več solzá bo, ki ne bo jih moč preliti.

Le kam brez nog, Nebo,

le kam naj vendar grêm?

Kam trkam naj, kako

brez ključa si odprem?

Spominov, ki s solzámi me pojé, več ni;

od njih lepote večno jaz živela bi;

družine, ki zvečer na pragu bi sedela

in predniku za sen blagoslovljen bi pela;

ni zvoka, ki z milino bi nepremagljivo

nebivanje prebudil v občutenje živo!

Ni božjih knjig, ki ukradene z neba se zde,

teh skladb, ki prek oči vsak čut zadovoljé.

Tako strah pred življenjem brani nam umreti,

rešilnega prijatelja nam v smrti uzreti!

Zakaj na zibkah cvetje, starši, če Nebo

vnaprej preklelo je drevesca in drevo?

Le kam brez nog, Nebo,

le kam naj vendar grêm?

Kam trkam naj, kako

brez ključa si odprem?

Pod križ, ki k tej ponižani se duši sklanja,

ki je, ker je bila rojena, kaznovana!

A kaj, če bi v tej smrti, ki morda kdaj mine,

prebudil upanje mi kakšen klic z daljine!

Če z zvezde blede bi, z ugaslega neba

do moje žalosti kdaj bežna luč prišla,

če pod obokom senc, obupa se odpró

le kje oči, ki v skrbi zame vame zró?

Bi mati neustrašna, blažena bila;

po hčer, zadosti kaznovano, bi prišla!

Da, moja mati, ki Gospoda bi ganila

in me iz tega kraja strašnega rešila,

povzdignila na vetru bi mladostne nade

svoj zadnji sad, ki je, od muk uničen, padel.

In njenih lepih, milih rok objem močan

čutila bom, ko me odnašala bo stran;

čutile bodo moje nove perutnice

čist zrak, ki v njem lete svobodne lastovice,

in moja mati, ki ne bo se več vrnila,

me – živo – bo v prihodnost srečno pospremila!

A preden bova kraj mrtvaški zapustili,

še druge duše bova s sabo povabili

in v kraju umrlih, kamor cvetje sva nosili,

se vonjev, iz mojih solz rojenih, veselili.

Gorečnost, čustva, glas že spet bova dobili,

da bova tem trpečim dušam govorili:

»V poletje z nama, kjer vse znova zna vzcveteti,

ljubiti brez solzá in nikdar več umreti!

Sva božji golobici – Bog ozre se v naju!

Pustite prt mrtvaški tu – grobov ni v raju.

Ljubezen večna strla smrti je vezi,

saj mati za življenje večno nas rodi!«





Noč moje duše

V sanjah, ki v njih plamenela

luč v zaprtih je očeh,

noč s seboj je dušo vzela

tja, kjer moji mrtvi spé.

In v svetlobi te luči

zemlja strese se, odpre,

svojo mater spet uzrem,

ki za hčer se spet rodi.

»Le prišla si,« senca reče.

Glas njen mi odpre srce;

vsi se nádejajo sreče,

sence vse, ki v mraku spe?

Nič ne boj se njih molčanja

ne oči, ki slepe zró,

pozibavajoč se v sanjah,

up v njih živ je še samo.

Upanje je, hči preljuba,

sok, ki do Boga se pne,

se kot trta pne v vijugah,

ki še tu celo cvete.

Upanje, ta vez brezmejna,

ki do vseh vesolij sega,

kaj ne čutiš, da začenja

vse družiti, kar nas bega?

Kot v toploto rastlinjaka

človek seme da skaliti,

smrt v gomili, ki vse čaka,

naša srca zna zbuditi.

Skoz mrtvaški prt – kopreno,

ki ves drugi svet zagrinja,

dvojno zvezdo mi uzremo,

zvezdo zore in spomina.

Kaj izvirov neusahljivih,

kaj cvetočih je gozdov

v lepih daljah neizmerljivih

ob teh cestah brez grobov!

Kaj te tu življenj brez kraja

sprejme, kot sprejeta si,

mater, ki otrók obdaja

trop jih, ljubljenih kot ti.

In v spet vrnjeni obliki,

ki nam bo podobna vsa,

od začudenja zdaj s kriki

spet drug drugega spozna.

»On je!« – »Ona – prebujena!«

vzklikanje povsod doni;

bo za lepo proglašena

smrt, ko vstane in živi.

Gnev zavrzi torej zdaj

do vseh bitij nehvaležnih;

ko objamem te, sijaj

sveč te kaže v barvah nežnih.

Mržnje nič ne potrebuješ,

jo s prezirom vrzi proč;

če si sam okove kuješ,

da zdrobiš jih, tratiš moč.

Zbogom zdaj, solz mojih hči!

Tu si, ker si me ljubila.

Ko orožje čas zdrobi,

v svetel dan mi boš sledila.

V preizkušnjah si trpela;

naj trpečih žal ti bo;

da boš drugič zaživela,

vrni z njimi se, ki mro.

Senca mi na ustno dala

dolg poljub je in močan,

da še zdaj gori mi glava

in v vročici drgetam.

Dvigni se, pogum moj revni,

nad usodo, ki je zla,

nad vihar, oblak deževni

bom pod varstvom smrti šla!





Ječe in prošnje

Preštejte izgnance iz Francije; solzé točíte;

pogumna srca, polna upov, se dušé;

k nogam trpečih žalno palmo zdaj vrzite;

pojdímo: le ječar jih gledati še sme!

Pojdímo: saj nemočne roke so spoštljive;

mé bratomornih ne prenašamo željá.

Molitve nosimo in solze neusahljive,

saj Bog, Bog ljudstva, terja zanje prav tegá.

Poglejte svete duše, ki drsé v temnico.

Pozdravljeni vi vsi – peruti skritih tam!

O, kaj pod plašči vlažnimi in pod bledico

pepela, blata je korak težilo vam!

Oči božanske vaše, od solzá pordele,

se vračajo na ta dušljivi svet utopit

na Oljski gori, kot nekoč prej zablodele;

saj Kristusa skrbi, je Juda zmagovit.

Da, Kristusa skrbi – vnaprej že zre zločine.

O, kaj s prebito roko že verig je strl!

Spet gleda, kaj v njegovi krvi žrtev gine.

Še enkrat rad umre, da Pekel bi zaprl.

Premislite, sirote mile, in hitite

za zlobne molit, ki živijo brez kesanja;

zločine za nedolžnih solze odkupite,

naj naše mrtve umije grenki val jokanja!

V brezbožne vojne več ne bomo pošiljáli

sinov mladostnih, praporov ne zmagovitih;

dovolj smo pukanice usmiljenja nabrali,

da mogli bomo svojih src kri z njih izmiti!

Gorje! Ne utegnemo več dolgo sovražiti;

sovraštvo podlo, mračno je! Zdaj se dani!

O, Francija! Okove moraš zdaj zdrobiti,

ljubezen potrebuje Bog tvoj, Bog ljudi.





Odidi v miru

Odidi v miru, ból preljuba,

saj si dovolj me preplašila,

dovolj očarala, ganila …

Odidi daleč, ból preljuba,

nevidni ljubi! O, izguba!

Dovolj mi tvoje bo ime,

naprej me bo zasužnjevalo;

mi vse življenje bo obdalo,

kot žgoča vez, saj bo ime

nadomestilo za srce.

Joj! Mislim, da sem nevedé

nesreče kriva kje morda;

sodnik neprostovoljni, da

prišel si, da za to gorje

me zdaj kaznuješ nevedé?

Bila prej glasba je in kres,

otroški smeh, ples kot iz sna;

potem prišel je čas solza,

noči vročične, groza vmes …

O zbogom, glasba, igra, ples!

Po lepi poti reši se,

ki lastovka jo preletava:

to je ljubezni pesem prava;

ne zgubi je na poti kje,

zato mi spusti iz rok srce!

Zvečer v molitvi mi iskreni

daj, da še moje solze vró,

saj tebi v škodo ne tekó!

V pogovorih jih ne omeni!

Dovolj bo Bogu vzdih iskreni.





Osuta krona

Osuto krono zdaj odnest bom šla, bom šla

v očetov vrt, ker tam prav vsak cvet oživi;

klečé tam svojo dušo bom razgaljala:

s skrivnostmi oče vse premaga, kar boli.

In šla, in šla mu reč bom – mórda le s solzámi:

»Poglej, trpela sem …« Pogled upre vame svoj;

drugačno – mik zbledél nikogar več ne mami –

me prepoznal bo, saj je vendar oče moj.

In rekel bo: »O, ti si, duša zapuščena!

Pogreša zmedeni korak tvoj zemske póti?

Tvoj Bog sem, draga duša; tu boš potešena;

tu moje je srce, tu dom je tvoj – le vstopi!«

O blagost! Srčni mir! Zavetje sveto! Oče!

Otroka, ki je jokal, ti zaslišal si!

Prišla sem k tebi, ker to upala sem vroče

in ker vse, kar zgubila sem, imaš zdaj ti.

Ti rože ne zavržeš, ker je ovenela;

na zemlji je to greh, ga oprosti nebo.

Nezveste tvoja milost me ne bo preklela,

saj nisem nič prodala, vse je dar biló.





Vdanost v usodo

Oprosti mi obličje žalostno, Gospod,

ki naj mikavno, smehljajoče bi žarelo.

A izvabil solze si pod čelo mi veselo;

od vseh darov mi tvojih je ostal le jok.

Dar najmanj zaželen najboljši je mordá.

Ni treba mi po cvetnih zvezah nič več mreti.

So vrnjene ti, stvarnik žitja mojega.

Jaz smem samo še sol svojih solzá imeti.

Za dete cvetje je, je žena sol dobila:

v nedolžnost jo za vse življenje mi spremèni.

Gospod, ko mi bo dušo vsa ta sol umila,

srce, ljubeče vselej te, boš vrnil meni.

Na zemlji se ne čudim več; slovo sem dala

vsemú; pripravljena se duša je povzpeti

do nje sadov, ki jih skrivnost je varovala

in si le sramežljiva smrt jih drzne vzeti.

Odrešenik! Vsaj drugih mater se usmili,

ker ljubiš svojo in ker si usmiljen z nami.

Da njih otroci krst bi grenkih solz dobili,

povzdigni moje, ki leže ti pred nogami.





Ime naj moje senca ničeva bo, mila,

ki bi nikomur muk, strahu ne povzročila!

Naj kakšen revež, ki govoril je z menoj,

ga nosi v srcu potolaženem s seboj!





Ti zvezd iz svoje krone nisi razsejala

na usahlo ogledalo struge svojih dni.

Odšla si, preden si vsem dnem vsebino dala,

in svež spomin zdaj nate v njej naprej žari.





Živa Čebulj

Marceline Desbordes-Valmore:

zvezda, ki more utirati pot


I

Pozni klasicizem je v umirjenih in strogo urejenih verzih brez prekipevajočih čustev opeval naravo, pastirsko idilo, slike podeželja in raznovrstne bukolične prizore in v prav takšno idilično podobo otroštva se je konec 18. stoletja na francoskem podeželju v obrtniško družino rodila deklica Marceline. V mestu Douai, kjer bo slabih sto let kasneje takrat še najstnik Arthur Rimbaud zapisal svoje zgodnje pesmi v Beležko iz Douaija (Cahier de Douai), je njen oče preživljal družino s poslikavo grbov. Toda francoska revolucija se je v nekaj letih sprevrgla v jakobinsko diktaturo, ki je bila eno najbolj nasilnih obdobij za francosko ljudstvo: poimenovalo jo je po čustvu, ki ga je vzbujala, la Terreur, teror. Pljusknila je tudi v Douai in družini Desbordes tako kot mnogim spremenila življenje in življenjski slog: očetu je obrt propadla in od finančne stiske razrahljani odnosi niso več držali družine skupaj. Mati Catherine se je odločila zapustiti očeta in otroke, da bi šla po zaščito k bogatemu sorodniku na Antilih. Enajstletna Marceline je bila tedaj še bolj navezana na materino naročje kot na družino in dom, zato je odšla z njo – in to je bila zgolj prva od poti, ki jo bodo potem še vse življenje nosile sem ter tja. Z materjo sta se preživljali sami in v tistih letih se je Marceline že začela pojavljati v različnih gledališčih. V nekaj letih jima je vendarle uspelo zbrati dovolj denarja za vozovnico do Antilov in vkrcali sta se na ladjo proti novemu svetu in novemu življenju. Toda viharji tedaj niso vihrali samo preko Atlantskega oceana in po Karibskem morju, temveč tudi na kopnem: po navdihu francoske revolucije je tudi na Gvadelupu divjal upor – obenem z uporom pa je prebivalstvo zdesetkala še rumena mrzlica, ki ji je podlegel tudi bogati sorodnik, h kateremu sta se z materjo namenili obrniti po pomoč. Upanje v novo življenje se je sprevrglo v tragedijo, ko je od rumene mrzlice preminila še Marcelinina mati Catherine. Prva pot in prva smrt nekoga, ki ji je bil ljub.

Viharno popotovanje ji je pustilo močen vtis in čeprav morje sicer ni pogost motiv v njeni poeziji, je vsaj iz pesmi »Sestrama« jasno, da ji je pomenilo veliko prelomnico.

Otrok bila sem; je otroštvo bojazljivo;

na lepi ladji, ki vetrovi so jo gnali

med nebom, našimi usodami in vali […]

Iz spečega časa otroštva, ko so ure še neskončne in otrok še verjame materinim pravljicam, jo je prav potovanje po morju pospremilo v odrasli čas minljivosti in smrti.

[…] se zdelo je, kot bi, otožen, lep in mlad,

zagledal na tej vlažni poti grob, propad.

Marceline se je vrnila domov k očetu, toda otroštva ni bilo več mogoče priklicati nazaj. Prav kmalu je bila sprejeta med igralce v gledališču domačega mesta, od koder se je potem počasi vzpenjala v gledališkem svetu in od koder se je domov k očetu le še redkokdaj vrnila. Še preden je Proust iskal svoj izgubljeni čas, je razumela, da je izgubljeni raj otroštvo – da »rodna gruda« niso le koordinate v nekem prostoru, temveč tudi v času – in ko otroštvo mine, je mogoče najti in podoživeti ta občutja le skozi jezik in ustvarjanje. V otroštvo se je pogosto vračala le v pesmih, medtem ko jo je delo v gledališču podilo naokrog po Franciji.

V avtobiografsko obarvanem romanu Slikarjev atelje opisuje tudi leta, ki jih je preživela pri svojem stricu slikarju v Parizu. Pri njem je spletla prve stike z umetniškimi krogi in se tudi romantično strastno zaljubila v pesnika Henrija de Latoucha. Iz njune ljubezenske zgodbe se je rodila nezakonska deklica Marie-Eugène. Toda deklica je umrla že v otroških letih, Marceline in Henri pa sta se po nekaj letih dokončno razšla. Prva pesniška zbirka bo imela v naslovu tudi umrlo hčerko: Élégies, Marie et romances (Elegije, Marie in romance). Po nekajletnem premoru od dela ter po smrti hčere se je Marceline Desbordes spet zaposlila v gledališču, tokrat v Théâtre de la Monnaie v Bruslju, kjer je tedaj igral tudi Prosper Valmore.

Ta igralec, s katerim se je tudi poročila, je v življenju pesnice odigral povsem drugačno vlogo od pesnika Henrija de Latoucha, vendar prav tako izrazito in pomembno. Henri de Latouche je bil član aristokratske družbe, bil je izobražen in podkovan v vsem tedanjem literarnem kanonu in teoriji, bil je tudi priznan in uveljavljen pesnik – raziskoval je nove možnosti pesniškega izraza, toda ne da bi resnično prelamljal z ustaljeno konvencijo odnosov med moškim in žensko, ki slednjo postavlja na piedestal muze, ki naj molči in ga občuduje –, predvsem pa je bil bajen, poln notranje moči, uganka, skorajda utelešenje moškega, kakršnemu bi se ženski svet v obdobju romantike strastno predajal – in kakor so se sanjali tudi moški sami. Drugačen je bil od Marceline Desbordes, iz drugega okolja, bil je Drugi in neznan, trdno usidran ob vznožju takratnega Parnasa, od koder bi mladi pesnici lahko ponudil roko in jo potegnil k sebi na varno. Nasprotno je bil Prosper Valmore igralec in pevec tako kot Marceline Desbordes, izhajajoč podobno kot ona iz ljudstva, v svojem poklicu je neprestano doživljal padce, nekajkrat so ga baje celo izžvižgali, zato ga Marceline v pismih pogosto bodri in spodbuja; tako kot ona se je začel že zelo zgodaj pojavljati v gledališču in zato mu je – tako kot Marceline – umanjkalo tisto klasično literarno znanje, ki ga bo pesnica vedno obžalovala. Za Marceline Desbordes ni bil Prosper Valmore nič skrivnostno nenavadnega, nepojmljivega, slastno neznanega, nasprotno, bil je bližnji, skoraj brat, vsekakor prijatelj, toda to zakonsko prijateljstvo ni nič šibkejše od sladke stiske, ki jo je doživljala kot mlada ženska, ki so ji družbeni okovi preozki, in ji jo je že skoraj zgolj kot ideja vzbujal Henri de Latouche. Slednjemu so bile namenjene elegije, ki na sestrinem ramenu objokujejo zapuščeno ljubezen, nasprotujoče si želje, da bi ji oholi ljubimec pisal – ali pa, naj ji ne piše, njemu je bila namenjena tista hrepeneča strast. Toda prijateljstvo z zakonskim možem je bilo močna, globoka in stanovitna ljubezen, ki se daje vso in ki spoznava ljubljenega tako, da ga imenuje:

Pogosto sem molče imena ti dajala,

te brat moj, duša moja, moj otrok klicala.

To je tista ljubezen, ki spoznava globlje, v srž, tako da si predmeta svoje ljubezni ne želi spreminjati, temveč ga zgolj poimenuje. To je tudi tista pesniška moč poimenovanja stvarnosti in s tem soudeleženosti pri stvarjenju sveta, kot jo je razumela že Stara zaveza.

V pesmi »Pred teboj« se pojavi še ena navezava na svetopisemske motive, in sicer na zvezdo, ki utira pot. Pesnica sledi zvezdi (je to pot pesniškega ustvarjanja skozi zmote, vzpone in padce?), toda po poti, ki je zemeljska in ki si jo je izbrala sama, medtem ko on nevede prihaja v njeno življenje …

Ko nevede v življenje moje si prihajal,

sem jaz po zemlji pot do tebe si izbrala,

pot dolgo, a jo zame zvezda je iskala,

mi pot utrla – ti sledil si ji in vztrajal […]

Marceline Desbordes-Valmore je sicer iz mesta v mesto sledila selitvam, ki jih je sprva od obeh, nato pa zgolj še od njenega moža zahteval igralski poklic. Pesnica se je namreč kmalu umaknila pred gledališkimi spletkami in uspelo se ji je preživljati s pisanjem – nekaj let je celo prejemala štipendijo Francoske akademije. Za nekaj let sta se ustalila v Lyonu in takrat je bil njen salon obvezna postojanka vseh pariških literatov na poti v Italijo in ona, neutrudna dopisovalka, je vzdrževala stike z več kot 550 dopisovalci in dopisovalkami, s čimer nikakor ne moremo primerjati današnjih površnih stikov preko različnih virtualnih družbenih omrežij. Ob tem se lahko selitve za moževim delom, gmotne in materinske skrbi zdijo še toliko bolj podobne neverjetnemu žrtvovanju lastne delovne energije in skorajda samopozabi.

Če je torej mladostni ljubezni darovala strast in elegije, je možu darovala svoje življenje, energijo, in ob tej samopozabi so zorela iskrena in zrela čustva, ki so v 30-tih letih 19. stoletja prevetrila umetelno francosko poezijo in že skorajda izumetničeno čustvovanje.


II

Samopozabo in darovanje same sebe bi bilo mogoče razumeti tudi kot nekakšen način sprejemanja položaja ženske v družbi prve polovice 19. stoletja. Marceline Desbordes-Valmore se je popolnoma jasno in grenko zavedala družbenega položaja, ki ji ga je kot ženski odmerjala takratna družba: že kot mlada ženska je bila v stričevem ateljeju deležna pokroviteljskega odnosa vseh mogočih moških ustvarjalcev. Celo stric je pokroviteljsko hvalil njeno delo, kot bi pohvalil otroka, čigar duševne zmožnosti so kjub vsemu daleč pod njegovimi. Mrgolelo je tudi verzov in poetik, ki so ženske slikali na položaju elegantne muze, navdihovalke, obenem pa jim zapovedovali molk, oziroma jim v najboljšem primeru dovoljevali zlagati priložnostne elegijice nižje vrednosti in slabše kakovosti za rabo v intimnem krogu prijateljic ob čaju in piškotih. Seveda je jasno, da ženske niso bile deležne klasične literarne vzgoje in izobrazbe, zato je nujna posledica, da je njihova poezija posnemajoče capljala za visoko poezijo, ki so jo pisali moški. Mesta, odmerjenega ženskam, se je zavedala tudi Marceline Desbordes, saj že v Slikarjevem ateljeju trpko razmišlja o tem, kako naj si izbori svoj prostor. Kako naj se – samouka – zavihti v učeni krog aristokratskih romantičnih pesnikov, moških in skorajda vseh po vrsti šovinistov in ljubosumnežev. Tako kot druge ženske v njenem času namreč tudi Marceline Desbordes-Valmore ni bila deležna mentorskega vodstva skozi gozd poetične dediščine, kar pa ne pomeni, da je bila naivna ali neuka. Nasprotno! – tako eno kot drugo je na neki način obrnila v svoj prid.

Ni bila neuka. Le njena šola je bila drugačna od šole takratnih pesnikov: njena šola sta bila gledališče in opera. Takratni igralci namreč niso nastopali le v dramskih, temveč tudi v opernih in pevskih predstavah, tako da se je njen verz kalil ob Racinovem aleksandrincu, pa tudi ob Grétryjevih operetah in popevkah tistega časa. Dobro je med drugim poznala tudi Shakespeara, saj ni naključje, da v Slikarjevem ateljeju nesojenega ljubimca glavne junakinje poimenuje Yorick, po lobanji, s katero se igra Hamlet in ob kateri se slavno sprašuje o biti. Tudi v pesmih najdemo reference na Malcolma in druge dramske osebe. Prav tako je dobro poznala aleksandrinec, ki je bil vse od renesanse kraljevski verz francoske poezije – in je še danes. Je vrhunec urejenosti, kvadraten kakor robčki, ki jih je z odlokom predpisal Ludvik XVI. Dvanajst zlogov se s središčno cezuro deli na dva enaka dela s po šestimi zlogi. Verz ima dve stalni naglašeni mesti, in sicer na koncu ter na zlogu pred središčno cezuro: gre torej za povsem simetričen verz in njegov sodi korak deluje urejeno, kakor ura. V romantiki so pesniki že iskali bolj sproščen pesniški izraz; Victor Hugo je denimo vpeljal aleksandrinec z dvema cezurama namesto ene središčne. Uporablja ga tudi Marceline Desbordes-Valmore, vendar ne nujno v sonetih ali stancah, temveč v bolj odprtih pesniških oblikah in ga obkroži z verzi različnih dolžin. Predvsem pa je znova našla pozabljeni enajstzložni verz, vers de onze pieds, ki se zaradi lihega števila zlogov ne more več tako urejeno deliti, kar je odprlo veliko število različnih možnosti ritma oziroma metričnih struktur verza.

Poetiko nekega obdobja je mogoče primerjati z načinom razmišljanja, življenja in takrat jo lahko razumemo tudi metaforično: poezijo obvladujejo stroga oblikovna pravila, medtem ko nad družbeno moralo in notranjim življenjem ljudi vlada eno samo strogo vrhovno pravilo, in to je skupna religija. Šele v tej luči se lahko danes zavemo, kako daljnosežno je rahljanje strogega aleksandrinca. Marceline Desbordes-Valmore je še toliko laže uporabljala drugačen verz, saj je za alibi vzela svojo nepodkovanost v poetiki visoke literature. Toda komaj dvajset let po njeni smrti bo mladi Arthur Rimbaud njeno delo z navdušenjem odkrival prijatelju Paulu Verlainu in ta bo mladim pesnikom po njenem zgledu priporočal »lih korak«.

Za enajstzložni verz je literarni teoretik Ténint leta 1844 ugotavljal, da v poeziji ni toliko prisoten, a se ga veliko uporablja v pesmih, ki so namenjene uglasbitvi. V poezijo ga je vrnila Desbordes-Valmore in zato ni nič čudnega, da je bilo veliko njenih pesmi tudi uglasbenih. Veliko že v času njenega življenja, med drugimi so glasbo za njeno poezijo pisali prijateljica Pauline Duchambge ter skladatelja Camille Saint-Saëns in Gioacchino Rossini, vendar njena besedila ostajajo zanimiva skladateljem in pevcem še danes. Leta 1997 je Julien Clerc uglasbil pesem »Ločena«, februarja 2016 pa je Pascal Obispo izdal album z naslovom Billet de femme, Njeno pismo, kjer so vsa besedila izpod peresa Marceline Desbordes-Valmore.

Podobno kot neukost so ji njeni sodobniki, pa tudi kasnejši bralci in bralke očitali naivnost. Naivnost v rimah, pa tudi v političnem prepričanju. Nekaj let je prejemala tudi kraljevo štipendijo, vendar je to ni ustavilo, da ne bi v »Litanijah mater« zapisala:

Ta, ki nikomur ne odpušča,

bo videl, da ga vse zapušča;

nasilnežu, še ko je mrtev,

slede krvava imena žrtev;

v nedolžni grozi zdaj prosite

za prav vse králjeve jetnike!

Zdi se, kot da se za politiko sploh ni zanimala, vendar je z materinsko močjo stopila v bran nemočnim, ponosna, da tudi sama izvira iz ljudstva. Med bivanjem v Lyonu je doživela krvavo zatiranje upora tekstilnih delavcev leta 1834 in njena globoko pesniška drža ji ni dovolila molče spregledati aktualnega dogajanja. Njene pesmi s socialno tematiko sicer niso angažirane, kakor danes razumemo angažirano umetnost, temveč so umetniški klic k nenasilju, k spoštovanju občih vrednot človeškega življenja in njegovega dostojanstva. Vsaka opredelitev za eno ali drugo politično strujo se v luči zgodovine zapraši, postane obsoletna, medtem ko ogorčenje nad nasiljem v resnici nikoli ne zastara. Pesnica v teh pesmih s socialno tematiko izza ščita materinskega čuta prosi »za prav vse«.

Ena od pesmi z lyonsko tematiko je posvečena »Gospodu A. L.«, kjer razlaga, zakaj je žalostna. Pesem je oblikovno razdeljena na tri dele: v prvem delu je pet štirivrstičnic, kjer uporabi motiv ptice, lastovke, ki skrbi za svoje gnezdo in ki ob preplahu utiša svoj spev; tu – kot pogosto v njeni poeziji – je ptica prispodoba za pesnico, ki skrbi za svoje otroke, vendar jo prizadene tudi bolečina bližnjega. Vseh 42 vrstic drugega dela je spisano v enem zamahu, eni kitici groze, ki jo podoživlja še ob pisanju: »bila sem tam!« in ki je tudi danes klic k sočutju:

Mar veste, da je grozno, ko vse ljudstvo vpije,

da žalostno je, ko vse mesto kdo pobije,

ko prosi za sočutje drugih mest v daljavi,

ko v prt mrtvaški polovico mesta spravi,

ki državljanska vojna ga je v hipu zmlela!

V mrtvaškem prtu mesta so vsa zledenela!

In ko nas nekaj se na pragih spet srečuje,

nem od gorjá nihče gorjá ne objokuje!

Nato se tretji del pesmi spet umiri v eno osemvrstičnico in tri štirivrstičnice in šele tedaj se v tem miru zasliši nedolžni glas slavca, »edini rekviem za vse pobite«. Če to ni najiskrenejša vera v tolažilno in zdravilno moč poezije!

Ptica pevka je prispodoba pesnice in obenem tudi razlaga mesta v svetu, ki si ga je izborila, in to najprej pri sebi. Piše, čeprav ve, »da ženske pač ne smele bi pisáti«, toda piše zato, ker tudi slavec ali muren, taka, kot sta, prispevata k orkestru narave. Tudi na Slovenskem je takrat v sicer drugačnih razmerah Prešeren vzkliknil: »Pusti peti moj'ga slavca, kakor sem mu grlo ustvaril!«

Položaja ženske v družbi pesnica ni spreminjala, kakor je to v odkritem boju počela denimo Georges Sand, pač pa ga je z vso ponižnostjo, ki je mejila že na cinizem, sprejela, kakršen je, kar so ji feministke očitale še v osemdesetih letih dvajsetega stoletja in je zato niso vključile v svoje antologije pesnic. Vendar je res, da so bile ženske, ki so se v takratnem času izpostavile v odkritem boju za svoj spol, pogosto tarča posmehljivih napadov, obrekovanj, v katerih so jim očitali nemoralnost in jim tako vzeli veljavo in ugled. Marceline Desbordes-Valmore je imela v mladosti nezakonskega otroka, bila je pesnica, pevka in igralka, vzdrževala je najrazličnejše stike, baje tudi ljubezenske, in to, ko je bila že poročena z Valmorom, bila je moralno in materialno popolnoma neodvisna od svojega moža, in zaradi vsega tega bi bila lahko hitro žrtev obrekovanj, vendar se ji je najbrž prav s ponižnostjo uspelo izogniti jedkim kritikam. Sprejela je materinsko vlogo toplega naročja, vlogo žalujoče hčere, matere in sestre, pa tudi strastne zaljubljene mlade ženske ali zrele žene, in nas še danes vabi v intimni svet žensk, ki ga je zgodovina tako zaničevala in pozabljala.

V »Poletnih dnevih« razkrije odnos med sestrama: starejša sestra mlajšo uči brati, vendar se mala Marceline, takrat še otrok, ne more zbrati – vse jo vabi drugam. V pesmi slavi odnos, ki se je rodil med sestrama, in obenem ruši mit o pridni deklici, ki naj bi ji šlo vse v glavo rajši kot dečkom: prizor iz pesmi ni dosti drugačen od tistega, kjer se razposajeni Tom Sawyer uči pod vestnim nadzorstvom starejše sestrične. Iz takšnih prizorov vsakdanjega življenja je očitno, da se je odpovedala vseživljenjskemu poetičnemu projektu – iskanju vrhunske in izpiljene poetične oblike, iskanju lepote v resnici ali resnice v lepoti. Njeno pero teče kakor bister potok preko vsakdanjih, drobnih in še tako banalnih malih radosti, skrbi, bolečin, razmislekov. Gre tja, kjer so si podobne vse matere, ne glede na to, kako obrabljena se lahko zdi njena ugotovitev o materinski ljubezni, kljub vsemu bo najbrž držala, dokler se bodo rojevali otroci:

[…] poljubimo otroka, ki kriči: »Vse zame!«,

ker: »Da, vse zate!« odgovarjamo vse mame.

Otroštvo še nima predznaka spola, kasneje pa se razlikovanju med hčerjo in sinom ne more izogniti niti Marceline, čeprav je bila sama kot pesnica po eni strani deležna pokroviteljskega odnosa – po drugi strani pa je temu uspela ubežati z javnim priznanjem in vsaj začasno štipendijo ter honorarji. Danes je lahko bralki in bralcu skoraj nerodno ob razliki, ki jo bere v pesmih, posvečenih hčeri Ondini in sinu Hippolytu. Pesnica na več mestih poudari, kako se je od svoje matere učila živeti, kako se obenem identificira z njo, in podobno v pesmih »Moja hči« in »Ondina v šoli« razume tudi odnos s svojo hčerjo, ob njej podoživlja svoje otroštvo in mladost (»tihotno senco – sebe – gledam spet živeti, / svoj čas z obrazom tvojim čutim mimo iti«), predvsem pa ji polaga na srce, naj bo skromna in nežna, česar sinu Hippolytu ne svetuje. V pesmi »Sinu« je razbrati le njeno materinsko ljubosumno bolečino ob njegovi izgubi in napoved, kako bo občudujoče poslušala mladega učenjaka, ko se bo vrnil k njej. Hčer razume kot svojo mlajšo dvojnico in ji odmerja podobno mesto kot sebi, medtem ko sina sprejema kot Drugega, očarljivega in neznanega – malo pa tudi nezrelega, kakor se zdi, da dojema vse moške.

Dejstvo, da je ženska, se v pesništvu Desbordes-Valmore ves čas vrača v ospredje, toda ne zgolj kot golo sprejemanje dejanskosti; mogoče je razumeti, da se zaveda kompleksnosti položaja, v katerem se je v svojem času in prostoru znašla kot ženska, ki piše. Vzpostavlja nekakšno zaupno intimnost med ženskami ter vztraja v napetosti med pisati in biti ženska, nositi vse koncepte in vloge, ki so ji namenjene. Prav tako je sposobna obrniti vloge v ljubezenski poeziji: ni le tista, ki čaka, temveč tudi tista, ki občuduje, časti, se predaja, obenem tudi jemlje in sprejema, ljubljenega moškega postavi na piedestal, na kakršnih so doslej stale zgolj ženske.


III

Morda pesniški projekt Marceline Desbordes-Valmore res ni monumentalno in brezhibno delo francoske romantike, vendar je vpetost njene osebne poetike v takratno duhovno življenje neovrgljiva. Elegije, ki so bile takrat v modi, so bile skorajda Marcelinin način komuniciranja, njen pomemben prispevek sta rahljanje aleksandrinca in prožen ritem operetnih popevk. Romantika se je, denimo, navduševala nad eksotiko, spet je našla Orient in si ga preoblikovala po svoje, predvsem pa je spet brala orientalske pesnike. Dve izrecni referenci na Orient v pesništvu Desbordes-Valmore sta v pesmih »Saadijeve vrtnice« in »Sladka voda«. Prva povzema motiv iz cvetnika Gulistan perzijskega pesnika Saadija, kjer pesnica, zrela ženska, ne več nedolžna ali naivna, s »tesnimi vozli« »zadrgne« vrtnice, vendar (o, prostost!) se vozli razvežejo in vrtnice se razsujejo, njej in njenemu ljubimcu pa ostane le »rož dehteč spomin«. Druga pesem, ki se izrecno nanaša na motiv iz perzijskega pesništva, »Sladka voda«, opisuje razliko med veselo, sladko, nedolžno mlado žensko in odraslo žensko, ki ji je svet že postregel z deziluzijami, razočaranji in težkimi trenutki:

Prej sladka voda sem bila,

zdaj slani moji so valovi.

Slana voda ni le morje ali aluzija na grenkobo spoznanja, slane so tudi solze, in teh v življenju pesnice ni bilo malo: sodobniki so ji rekli celo Notre Dame des Pleurs, Naša gospa žalostna. Pokopala ni le svojih staršev in sester, temveč tudi skoraj vse svoje otroke, dva že v njuni rani mladosti, v odrasli dobi pa še obe hčeri, Ondino in Inès. Slednja je umirala komaj dvajsetletna in mati je ob njej dan in noč bedela dva tedna. Iz skrajne izčrpanosti se je izpisala ena njenih najbolj nenavadnih pesmi »Vročične sanje v žalostni noči«. Dvostišja puščajo več prostora tišini; če so Dantejev sprehod skozi Pekel, Vice in Nebesa uravnavale trivrstične kitice, je korak v dvostišju še previdnejši, še bolj tih. Enajstzložni verz ne omogoča pravilne središčne cezure, kar ohranja lahkoten ritem skozi spomine na otroštvo. V prevodu je gibek korak ohranjen z valčku podobno trizložno stopico. Paul Verlaine bo v eseju o prekletih pesnikih Les poètes maudits navdušeno pozdravljal in izrekal svoje občudovanje izbranih ritmov, predvsem v pesmi »Ihtenje«, katere notranja zgradba je podobna zgradbi »Vročičnih sanj v žalostni noči«. Ti ritmi so bili v tedanji francoski poeziji povsem nerabljeni, inusités, njihovo melodičnost pa je Desbordes-Valmore zapisovala kot prva izmed pesnikov svojega časa, zato Verlaine občuduje to pesniško intuicijo, ki je bila »zelo umetniška, ne da bi se tega dobro zavedala, in to je bilo še toliko bolje.«

Iz »Vročičnih sanj v žalostni noči« je mogoče razbrati, da se pesnica v najhujših trenutkih obrača v otroštvo, ki ji pomeni prav izgubljeni raj, kamor pošilja umirajočo hčer:

Zvoniki visoki, kjer bron še faranom

že mrtvim zvoni, pritrkava ubrano:

vam jaz plavolaso bom hčerko poslala;

razmršenih las se bo vetru smejala.

Vizija rodne grude, kraja srečnega otroštva se v pesmih kdaj skoraj pomeša z vizijo izgubljenega raja, kamor bo pesnica odšla po smrti (»Moj up so le nebesa, … je izgnanstvo svet«) in kjer bo deležna veselega snidenja z vsemi svojimi preminulimi. Na prvi pogled je mogoče zaključiti, da je njena vera ostala naivno verovanje, ki ga krščanstvo privzgaja otrokom, ter boleča vera mater, ki jim v solzni dolini ne ostane nič razen bolečine in upanja na ponovno srečanje po smrti. Toda njen Bog ni žugajoči Bog, ki hudo poplača vse prestopke ter vernikom zapoveduje občutek krivde in posipanje s pepelom, kot ga je razumevala tudi katoliška religija najmanj do drugega vatikanskega koncila. Pesnica sama pravi:

ljubezen potrebuje Bog tvoj, Bog ljudi.

Njen Bog je Bog ljubezni, vseodpuščajoče in vsesprejemajoče ljubezni, ki je podobna dobrohotnemu in ljubečemu očetovskemu naročju, ki daje otrokom tako potrebno samozavest. Tako kot se spomin na otroštvo zdi kot vizija pozabljenega raja, je njen Bog podoben tistemu očetu, ki jo je kot otroka sprejel v svoje naročje in ga je s potjo v odraslost izgubila. Njena religija je spravljenost s seboj, mir, zavetje, sprejemanje, predvsem pa – ne glede na to, koliko se ponavlja – darujoča se ljubezen:

Ti rože ne zavržeš, ker je ovenela;

na zemlji je to greh, ga oprosti nebo.

Nezveste tvoja milost me ne bo preklela,

saj nisem nič prodala, vse je dar biló.

Na enak način kot v omenjeni kitici v pesmi »Osuta krona« pesnica spleta svoj del pogovora z Bogom, v skorajda celotnem opusu išče stik z bralko, bralcem. Ničesar ne ohranja zase, vse je dar drugim, je sporazumevanje z drugimi: obrača se na sestre, otroke, ljubega, obrača se na Boga, pa tudi na družbo in bralca. Njena poezija je komunikativna, ne zažari sama zase, temveč je zvezda repatica, ki more utirati pot.

Zdi se, da je res kot komet, ki se le kdaj pa kdaj približa Zemlji, potem pa spet utone v pozabo. Komaj dvajset let po njeni smrti je Verlaine, sicer strasten bralec poezije, priznal, da njenih verzov še ni bral. Nato je Marcel Proust znova odkrival tako iskrena in pristna podoživetja otroštva, še kasneje se je pri njej navdihoval Stéphane Mallarmé, v novejšem času pa izmed pesnikov Yves Bonnefoy, Christian Bobin in André Velter. Marceline Desbordes-Valmore je pesnica, ki jo berejo pesniki, je tista zvezda, ki je širši javnosti morda manj znana, toda zato nič manj pomembna in svetla.


Viri:

BONNEFOY, Y. (1983): »Marceline Desbordes-Valmore«, v: Poésies. Editions Gallimard, 7–34 in 243–265.

ČEBULJ, Ž. (2014): »Marceline Desbordes-Valmore, znanilka pomladi v francoski poeziji 19. stoletja«, v: Pesmi srca. Alma Mater Europaea – Institutum Studiorum Humanitatis, Fakulteta za podiplomski humanistični študij, 7–16.

NAULEAU, S. (2014): Yves Bonnefoy, pogovor s pesnikom v oddaji Ça rime à quoi, http://www.franceculture.fr/litterature/mort-du-poete-yvesbonnefoy, dostopno na spletu 2. julija 2016.

PLANTÉ, Ch. (2010): »Préface«, v: Aurore en fuite. Poèmes choisis. Éditions Points, 7–20.

VERLAINE, P. (1888): Les poètes maudits. L. Vanier, 55–76.





Beseda o prevajalki


Marija Javoršek

je ena najuglednejših slovenskih prevajalk s področja francoske književnosti. Prevedla je enajst tragedij Jeana Racina v treh zvezkih (Zbrane drame I-III, DZS, 1995-1997) in za prvi zvezek leta 1995 prejela Sovretovo nagrado. Od dramatike Pierra Corneilla je v njenem prevodu doslej izšlo devet besedil: Odrska utvara, Cid (MK, 1990), Polievkt (KUD Logos, 2014), Medeja, Sofoniba, Teodora (v knjigi Ženske tragedije, ISH, 2009) ter Horacij, Cina in Pompejeva smrt (v knjigi Rimske politične tragedije, ISH, 2011). Za prevod Corneillevih dram v knjigi Rimske politične tragedije je leta 2013 prejela nagrado Prešernovega sklada. Treba je izpostaviti še njen prevod Boileaujeve pesnitve o klasicistični teoriji pesništva Umetnost pesništva (v knjigi Umetnost pesništva, ISH, 2012). Poleg prevodov francoske klasicistične dramatike je pomemben njen celoviti prevod Baudelairovih Rož zla (CZ, 2004), zbirke Lais Marie de France (Delta, 2001), Pesmi o Rolandu (Didakta, 1997), Poezije Louise Labé (Hiša poezije, 2012), Pesmi srca Marceline Desbordes-Valmore (ISH, 2014). Poslovenila pa je tudi izbrane basni Jeana de La Fontaina (Enim v prid in drugim v kvar, MK, 2001) in izbor iz Pesmi o Jutrovem Victorja Hugoja (KUD Logos, 2006).





Kazalo

PESMI

Jaz pišem vam

Njegova podoba

Zimska noč

Izgnanec

Neuslišana prošnja

Elegija (Ti, ki si vse mi vzel)

Elegija (Še preden sem te uzrla)

Elegija (O sestra, šel je!)

Elegija (Mogoče me glasu njegovega klicanje)

Osamljenost

Spomin (Ko prebledel nekoč)

Spomin (Njegova slika)

Če vedel bi

Ne vem več, nočem več

To sem jaz

Obe prijateljstvi

Šopek pod križem

Sestrama

Kresniček

Mlada kaštelanka

Ljubezen

Lepi dan

Ločena

SOLZE

Pričakovanje

Spiš?

Ljubezen

Ljubosumna

Moja hči

UBOGE CVETKE

Materina hiša

Ob bregu

Pred teboj

Hlad in mraz

Njene sanje

Gospodu A. L.

Na ulici

Litanije mater

Njeno pismo

Rodna zemlja

Kristusu

ŠOPKI IN PROŠNJE

Poletni dnevi

Moja soba

Spi!

Življenje

Cerkev v Aroni

Slavolok zmage

Predica

NEIZDANE PESMI

Žensko pismo

Zvonovi in solze

Krik

Bliskavice

Dan vzhoda

Saadijeve vrtnice

Sladka voda

Deklica in golob

Sestanek ob potoku

Prijateljev glas

Prepozno

Zadnje srečanje

Sužnja in golob

Poleti

Izgubljena skrivnost

Ob Leopardijevi knjigi

Muren

Samotno gnezdo

Sinu

Vročične sanje v žalostni noči

Ondina v šoli

Jokajoča mati

Spet v cerkvi

Ihtenje

Noč moje duše

Ječe in prošnje

Odidi v miru

Osuta krona

Vdanost v usodo

Ime naj moje senca ničeva bo, mila

Ti zvezd iz svoje krone nisi razsejala

Živa Čebulj: Marceline Desbordes-Valmore: zvezda, ki more utirati pot





Marceline Desbordes-Valmore

POEZIJE

Prevod

Marija Javoršek

Spremna beseda in

preglednica življenja in dela

Živa Čebulj

Poetikonove lire

60. knjiga

Urednik Ivan Dobnik

Zbirko ureja in izdaja

Književno društvo Hiša poezije

Pavšičeva 4, Ljubljana

Zanj Nadja Dobnik

hisa-poezije@poetikon.si

www.poetikon.si

Oblikovanje zbirke

Sandi Radovan

Ljubljana 2016





Izvedba tega projekta je financirana s strani Evropske komisije.

Vsebina publikacije (komunikacije) je izključno odgovornost avtorja in v nobenem primeru

ne predstavlja stališč Evropske komisije.

Izdajo te knjige je sofinancirala Javna agencija za knjigo

Republike Slovenije.

Marceline Desbordes-Valmore

POÈMES CHOISIS

© Marija Javoršek za prevod v slovenščino © Živa Čebulj za spremna besedila

© Hiša poezije za ta natis

CIP - Kataložni zapis o publikaciji

Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

821.133.1-1(0.034.2)

821.133.1.09Desbordes-Valmore M.(0.034.2)

DESBORDES-Valmore, Marceline, 1786-1859

Poezije [Elektronski vir] / Marceline Desbordes-Valmore ; prevedla Marija

Javoršek ; [spremna beseda in preglednica življenja in dela Živa Čebulj]. - El. knjiga.

- Ljubljana : Književno društvo Hiša poezije, 2016. - (Poetikonove lire ; knj. 60)

Način dostopa (URL): http://www.biblos.si. - Prevod dela: Poèmes choisis

ISBN 978-961-6758-77-2 (ePub)

COBISS.SI-ID 286093312