Iz naše vasice
(Piše Janko Barle.)                                                       XV.J)
Čudno je bilo to najino prijateljstvo. On je bil mož v najlepših moških letih, a jaz sem jedva toliko napredoval, da uisem vee platna prodajal, in vender sva si bila prijatelja da nikoli tega. Če sem steke! h komu v vas, to sem bil izvestuo pri lijem, da-si je bila njegova hiša prav na kouci vasi, in če je on šel mimo uase hiše, ustavil se je vselej in so nekoliko porazgovoril z mojiini in z menoj.
Ej, bil je mož, Kolaričev Matijček, kaj bi tisto, ni se zaman pisal Skala, ker pri ,KoIaričevih' to je bil le prišvrk (doraače hišno ime). Raščen je bil, le kadar je hodil, držal se je nekako naprej, čvrsto je korakal in zelo mabal z rokama. Lice niu je bilo bolj okroglo, oči majhene, in obrit je bil, le tam pri ušesih je pustil male zalisce, kakeršne je nosil moj stari oče in kakeršne sem si pustil tudi jaz iz spoštovanja do teh dveh veljakov. Bog moj, kako hiti čas! Koliko let je odkar sva prijateljevala s Kolaričevim Matijekora, a zdaj vže zalisce nosira. Nii, njerau so se prav podali, posebno če omenim še onega velikega zlatega murčka, katerega je nosil v desnem ušesu. Vender to še ni popolna slika Matijčkova, njega si nisem mogel drugače misliti nego z bičem v roci -— a to se pravi, da je bil Kolaričev Matijček voznik. Morda me je ravno ta njegova lastnost tako čvrsto privezala na njega. Hej hej, on je imel konje in to ni kar si bodi v naši vasici. Pri gospodu župniku so jih iraeli in pri Kolaričevih, drugod bi jih bil pa redko našel. Nii, konji od gospoda župnika me niso nič kaj mikali, ker oni črni je kar podkovo pokazal, če si mu prišel blizu, rjavec pa zobe. Zato so pa bili Kolaričevi bolj pohlevni, ker je Kolarič vedno  le  take si  izbral,   ki  tudi največjemu  plašljivcu niso bili
») Glej nVrtec" 1892. 1. stran 158.                                                                               
nevarni. Menjaval jih je sicer po večkrat, a to tako, da če sta bila prejšnja slepa na desno oko, bila sta nova na levo, a večkrat se je tudi pripetilo, da je dobil kako povsein slepo kljuse. Tudi v hrbtiščih ni bilo mnogo izpremembe, in to je bilo tudi dobro, ker se je pohlevua žival le počasi premikala in ji niso več letale po glavi mladostne muhe in norosti. AH kam sem vže zašel! Vidite da ne smetn jaz ničesar govoriti o konjih, kcr takoj predaleč zaidera.
Kolaričer Matijček je bil tonij voznik v pravem pomenu besede, a lepo kme-tijo mu je oskrbovala njegova pridna žena. Ej, saj so bili pa takrat že vse dru-gačni časi, ker še ni bilo toliko železnic, posebno one ne iz Karlovca v Eeko. Ne samo po ves božji dan, • nego tudi po noči so ropotali vozovi in pokali biči po lepi Karlovški cesti, po kateri se je takrat vozilo kakor po mizi. V Gradcu pa je takrat lepa in velika tovarna lila železo, kotle, krogle in druge take stvari, katerih je naš Matijček zvozil voz za vozom — kdo bi jih vse preštel —¦ doli v Karlovec.
Večkrat me je vzel Matijček nekoliko časa na voz, tudi z njegovim Janezom sva včasih podila konje na Kolpo. Imel je navadno po tri konje, dva bolj za pezo, a jednega za voziček, uu tudi po štiri je vže imel, in takrat je bilo Janezu, meiii in dnigim takim poniglavcem obilo zabave. Oni za voziček je bil malo bolje rejen, videl je tudi na obe oei, vender ni bil nič posebuega. Ali nekoč me je pa Matijček i zelo izueuadil. Pripeljal je s seboj iz Karlovea malega turskega rjavca, lepo živalico, da bi se kar igral z njo. Zaprežen je bil v lep voziček, na obeh straneh glave sta mu visela rdeče iu modro pisana cofkii, iu dirjal je, da se je kar kadilo.
—   Tako le živalieo bi hotel imeti  —  dejal je raoj oče,  a raeui je pri teh besedah kar srce poskočilo od veselja.
—   Kupite oče rjavea, kupite. —
—  Se ve, da mi je potlej še hlapca najeraati — dejal je oče. ..       .   — Nič ga ni treba, bodem ga vže jaz čedil — rečem jaz.
Oee )ne je sicer zapodil, češ, da je treba še meue čediti, pri Martinku Ko-larju jo pa vender naročil raajhen voziček. 0 jejmina, to sem se veselil konjička, slikal si v duhu, kako bodein vozaril, razgovarjal se po cele ure z Matijčkom iu inn pripovedoval da dobimo konjička na dom. Ees, vozifek je bil dovršen, le sušil se je še na skednju, ali rjavčka le še nismo dobili. Oče je zvedel, da je nadušljiv, pa ga ni hotel kupiti, a Matijček ga je prodal drugam. Dokler bi se našel kak drug tak konjiček, izgubil je moj oče veselje in nekega dne je voziček lepo prodal, in jaz, če sem hotel videti konja, moral sem iti zopet k Matijčku. Ce nismo mogli drugega, seli smo otroci vsi skupaj na lepo spleten vo/.iček pri Matijčku, upili in pokali z bičem baš tako, kakor da bi bili upreženi konji in bi se res kam peljali. Matijček nas je od strani gledal in se smijal, tudi mi smo se smijali od veselja, saj veste — otroci so otroci.
To veselo življenje je trajalo več let, do takrat, ko sta mi roditelja rekla, da moram v Novo Mesto v šolo. Kdo bi me vozil, če ne Kolaričev Matijček ? Nisem sker po domu preveč tožil, ker še nisem dobro vedel, kaj je dom, vender težko ini je pa vender le bilo, ko sem pri slovesu segel Matijčku v roko in — ostal sam v mestu.
—  Pa zdravi ostanite Matijček! — dejal mu sem. Vender počitnice so hitro prišle in jaz sem se zopet vračal v našo vasico. Prvi, katerega sem obiskal, bil je
Kolaričev Matijček. Pregledala sva koDJe, moral mi je vse povedati kaj se je z lanskimi zgodilo, za koliko jih je prodal, koraii i. t. d. In ko se je prvič vozil kam y obližje, šel sem z njim. Tako je bilo več let in odrastel sem vže toliko, da nisem več jahal o počitnicah na vodo Matijčkove konje, ali k njemu sem prihajal vender le še prav pogosto iu pogovarjala sva se kakor dva odrasla človeka. Spo-miDJam se še dobro, kako mi je v Novem Mestu gospodinja rekla, da naj grem v to in to gostilno, da me pričakuje ondii nek znanec. Oj kako veselo sem Šel, da-si nisem vedel, kdo je. Da-si je Novo Mesto blizu, vender Belokranjci le bolj redko dohajajo preko Gorjancev, raje gredo v Karlovec, zato me je le redko kdaj kdo obiskal. Pridem k Štemburju — kdo me čaka ? Kolaričev Matijček. Bilo mi je, kakor da mi je prišel oče, ko mi je segel prijazno v roko. Lice mu je bilo še bolj okroglo, oči so se mu svetile, a oni murček v ušesu, kakor da bi se mu majal od samega veselja.
—. Kako je?                                                                                                          \
—  Dobro! odrežem se jaz.                                                                                     ; -*- Pojdi z mano! Imam dobre konje! —
Joj, kako rad, kako rad bi bil šel ž njim, ali moral sem ostati. Porazgovorila       i sva se pa vender o marsičem, in dobro vem, da je poklical lepo pečeno klobaso krvavico.    Dišala je  nama.    A  mislil  pač  nisem takrat,   da ga vidim zadnjič v svojem življenji.
0 počitnicah sem prišel doraov. Prvo vprašanje mi je bilo po Matijčku.
—  Hudo je — pravi mati —  pred  štirinajstimi  dnevi  so  ga  pripeljali iz Gradca nezavednega.   Kap ga je zadela in od tedaj se je le malo kdaj zavedel. Ne bode ostal! —
—  Siromak, siromak — vzdihoval sem jaz in večkrat vprašal po njem; k njemu pa vender nisem šel, ker mi je bilo preveč hudo pri srci, da bi ga videl.
Ni mu bilo noberie pomoči. Vlekel se je še kakih deset dnij in po njem je bilo. Ljudje. so ga hodili kropit, jaz sem pa ostal doma in žaloval po njem. Pri sprevodu vem, da sem si brisal debele solze, kakeršnih nisem točil dolgo ne niti poprej niti pozneje.