CENA DIN 1 Leto VI. Ljubljana, dne 18. decembra 1937. Št. 40 Notranje politični pregled Razmere v notranjosti države privlačujejo vso našo pozornost v toliki meri, da gremo skoraj brezbrižno mimo raznih zunanje-poli-tičnih dogodkov in pojavov, čeprav so usodnega pomena tudi za našo državo. Sicer čuje-mo v zunanje-političnib urah naše radijske postaje stalno zatrjevanje, da se je vodstvu naše zunanje politike posrečilo iztrgati Jugoslavijo iz krempljev raznih velesil, odmakniti jo od blokov, ki jih te veselile tvorijo ter zagotoviti ji popolno samostojnost v njenem zu-nnnje-političnem izživljanju. Treba je le še najti ljudi, ki bodo verjeli tem lepim zagotovilom, kajti male in srednjevelike države so bile vedno le privesek velikih sil v mednarodni politiki. Mnogo jih je bilo, ki so si hotele ustvariti nekako splendid isolation, pa se jun to ni posrečilo. Saj je morala celo mala Belgija kljub svoji od velesil zajamčeni nevtralnosti v svetovno vojno, čeprav tega ni hotela. Sedaj si pa mislimo nov evropski konflikt in našo državo, ki leži na najbolj privlačnem križišču mednarodnih potov, ki ne vodijo vsa samo v Rim, marveč tudi v Orient. Na papirju in v teoriji se da ustvarjati taka neodvisnost na levo in desno, praksa pa je doslej še vedno pregazila vse take papirnate teorije in jih ho tudi v h o;’oče. To je žalostna resnica. Naše notranje stanje je prilično mrzlično in kaže vse na to, da se bo temperatura našega notranje - političnega življenja še dvignila. Od nikoder ni roke, ki bi posegla pomirjevalno v tok naših notganje-političnih dogodkov, vse je popolnoma prepuščeno samo sebi, muslimanski princip »kakor hoče Alah« velja (ianm pri ura. Predsednik Ata Turk. je pregnal ta princip iz muslimanske Turčije, očividno zadnje svoje zatočišče je našel fatalizem na ozemlju one Jugoslavije, ki je gostoljubna tako, da sprejema z odprtimi rokami in bogato hrani vse, kar pride od zunaj. Listi prinašajo poročila o sestankih JRZ ter o govorih JRZ prvakov, ki vsi in z vso ostrostjo povdarjajo, da je narodno edinstvo brezpogojni temelj našega državnega in na-cijonalnega življenja in da JRZ stoji in pade s tem temeljem. Slovenski JRZ listi so seveda rezervirani, kar ni čudno. Ne radi sebe, marveč ideologija« narodnega edinstva je vendar nemogoča, naši klerikalci ne morejo pristati nikdar na njo! Ne morda radi sebe, marveč radi uplivov, ki so merodajni za vodstvo njihove politike, ki je usmerjena vsa v apostolat katoliške cerkve in vsled tega naperjena proti vsaki drugi religiji, zlasti proti nacijonalni pravoslavni. Tega se moramo vedno zavedati, kadar ocenjujemo posamezne razvojne faze klerikalne politike, šele potem jo bomo lahko razumeli, šele potem jo bomo tudi lahko pa-rirali. Dokler ni izbruhnila1 borba okoli konkordata, tako dolgo sta bila našim južnim bratom klerikalizem, klerikalna politika po-popolnoma neznana pojma. Zasluga ravno tega konkordata je, da sta postala ta dva pojma dobro znana tudi srbskim bratom, kar bo imelo gotovo dobre posledice tudi v notranji politiki. Nacijonalisti moramo biti v tem oziru iskreno hvaležni našim klerikalcem, ki sami čutijo že danes, kako pogrešila je bila njihova igra in koliko so z njo izgubili na terenu med Srbi, ki je bil preje za nje zelo, da naravnost preveč ugoden. Z veseljem je treba ugotoviti, da se ni uresničil strah, ki ga je marsikdo izražal, da bi ustvarila borba okoli konkordata poleg našega klerikalizma še drugega, pravoslavnega in da bi zašla na ta način naša država v najhujše vrtince verskih borb. Srbski brutje so pokazali tudi pri tej priliki svojo visoko politično sposobnost, oni stoje in bodo ostali na stališču, da spada duhovnik v cerkev, čim pa stopi v dnevno politiko, postane navaden državljan, ki nima niti najmanjših pravic pred drugimi. Udružena opozicija poskuša na vse mogoče načine in prireja konference. 0 večjih zborih se ne čuje ničesar, očividno »vreme« ni ugodno za take poskuse. Tudi tu se kaže ona globoka premišljenost naših srbskih bratov, ki je ne smemo presojati po raznih beograjskih kavarniških in čaršijakih pojavih. Kajti brez dvoma so široke plasti naših srbskih bratov vsaj tako če ne še bolj kot mi sovražne na-pram beograjskemu centralizmu in njegovim izrodkom kajti tudi one čutijo na svojih last- Naša šolska mladina Vse nase šolstvo temelji na zakonih, ki jih je izdal takozvani diktatorski režim v letu 1929. Ti zakoni so: Zakon o srednjih šolah od 31. VIII. 1929, zakona o učiteljiščih in učnih knjigah od 27. IX. 1929 ter zakon o narodnih šolali od 5. XII. 1929. Zastopnik Slovencev v vladi je bil takrat g. dr. Korošec Anton. Ni treba niti omenjati, da temelje vsi ti zakoni na onem narodnem in državnem edin-stvu, na ideji onega jugošlovenskega unitarizma, ki ga je blagopokojni Kralj tako ostro povdaril v svojem manifestu od 6. I. 1929 in ga izražajo tudi vsi gorenji zakoni. Tako morajo učiteljišča izobraževati učiteljske pripravnike »v duhu državnega in narodnega edinstva in verske strpljivosti«, narodne šole pa morajo »s poukom in vzgojo v duhu državnega in narodnega edinstva in verske strpljivosti pripravljati učence za moralne, vdane in aktivne člane državne, narodne in družabne skupnosti.« Pouk in vzgoja šolske mladine v duhu narodnega edinstva je torej zakonita dolžnost vseh učiteljev in profesorjev, vsako zanašanje plemenskih misli in strasti med šolsko mladino predstavlja vsled tega gaženje obstoječih pozitivnih zakonov in položenih službenih priseg. O vsem tem ne more biti dvoma, vendar je potrebno ugotavljati ta dejstva zlasti v časih, ko opažamo med našo učečo se mladino pojave, nad katerimi bi se moral zgroziti vsatt resen in normalen človek, pa naj pripada temu ali onemu svetovnemu, temu ali onemu paliličnemu naziranju. Kdor je študiral «r pred vojno, ta ve, da so bile naše šole proste vsakega upliva s strani dnevne politike. Razumljivo so se tudi takrat že ločili starejši srednješolci v klerikalce in liberalce, toda to ločevanje se ni izražalo nikdar v medsebojnem sovraštvu in medsebojnem preganjanju. Padle so tu in tam kake zafrkljive besede, toda čut šolskega tovarištva in zavest tovariške povezanosti sta preprečila, da bi se izobličila ta zgolj idejna nasprotstva v osebno sovraštvo. In tako lahko rečemo, da sta obstojali pred vojno na naših srednjih šolah le dve fronti, fronta slovenskih na eni in fronta nemških in nemčurskih dijakov na drugi strani. Te dve fronti sta se med seboj borili na življenje in smrt, med tema dvema frontama ni bila nikdar pokopana bojna sekira in gotovo se marsikdo še danes spominja z veseljem na pretepe, ki se jih je udeleževal v Mariboru, Celju ali Ljubljani kot slovenski dijak z nemškimi ali nemčurskimi tovariši. Vsa ostrost avstrijske, popolnoma nemške šolske uprave ni mogla preprečiti teh borb, ki so imele svoj globlji pomen v tem, da se je v njih oblikovala udarnost in borbenost takratne naše mlade generacije, ki je nato tudi v resnici izvršila svojo visoko nacijonalno dolžnost. V svobodni Jugoslaviji pa smo prišli po nekaj letih zatišja v dobo, ko Bta se ne le na srednjih šolah in učiteljiščih, marveč celo že na osnovnih šolah izoblikovali dve popolnoma drugačni fronti. Odkod naenkrat ta pojav? Iz mladine same ni izšel, on je posledica zunanjih uplivov, ki se uveljavljajo med našo učečo se mladino in zanašajo v nežna srca te mladine strup medsebojnega sovraštva, ovajanja in preziranja. Ko se je vršil letos nastop srednješolske mladine na vežbališču pri D. M. v Polju, je vsem še v spominu, kakšen krik in vik je zagnal nato naš katoliški tisk. Hvala Bogu, šolske oblasti so bile uvidevnejše ter so šle v splošnem molče preko teh dogodkov. Storile so pravilno, kajti ta srednješolska mladina je bila le žrtev zahrbtnih hujskačev! Ti so jo nagnali do nepremišljenega koraka, ki je nato izzval reakcijo. Sledila sta nato dogodka: smrt akademika Dolinarja in požig sokolskega paviljona v Ljubljani. Tudi ta dva dogodka sta uplivala naravnost razkrajajoče na mladino. Niti sledeče šolske počitnice niso mogle pomiriti te napetosti, ki obstoja še danes v toliki meri, da je treba o njej razpravljati javno. Kajti naša mladina ni samo predmet šolskega pouka in šolskega ocenjevanja, ona je del naroda in kot najmlajši del naroda tudi njegova bodočnost. Čemu vsa ta napetost? Vsi ti dijaki, ki si stoje nasproti! kot zagrizeni sovražniki, so Slovenci, pa naj bodo tega ali onega mišljenja. Prav gotovo ni resnega človeka, ki bi mogel trditi, da bi na primer naši dijaki ju-goslovenskega prepričanja ne bili ravno tako dobri Slovenci kot njih tovariši. Pa vendar čujejo dijaki jugoslovenskega prepričanja dan za dnem iz ust svojih tovarišev očitke, da so izdajice slovenskega naroda, nevredni sinovi slovenskih mater in izkoreninjenci. Kajti mladini se ne da reči danes, naj se navdušuje in bori za slovenske barve, jutri pa, naj te barve skrije in nadomesti z jugoslovenskimi. Mladina je čisto svojevrsten instrument, iz katerega se ne da izvabljati poljubnih tonov. Čim je enkrat zavzeta za gotovo idejo, pa naj je dobra ali slaba, se te ideje drži in so disciplinarni ali celo policijski ukrepi poslednji, ki bi ji mogli nadomestiti njeno naziranje s kakim drugim. Ni naš namen, posegati globlje v ta problem, pa bi nam bilo to iz gotovih razlogov tudi nemogoče. Hoteli smo opozoriti celo- Pohod v vsako n ih plečih vse sladkosti in dobrote tega centralizma, ki ni niti srbski niti jugoslovenski, marveč je v pravem pomenu besede interna-cijonal^n in že samo vsled tega škodljiv za narod in držuvo. Odpor proti temu centralizmu je dnes splošen, seveda pa najde ta centralizem še vedno dovolj pomožnih sil v raznih političnih štreberjih. Če ne sodeluje eden, sodeluje drugi, če odpade ena garnitura pride druga. Vsaka je »pripravljena žrtvovati vse za interese naroda in države«, vsaka ima na jeziku najlepše fraze o narodnem in državnem edinstvu, vsaka »stavi vse svoje sile v službo tega principa«, vsaka pa pristavi se par opek k stavbi nesrečnega centralizma. In tako narašča ta stavba, čeprav jo sovraži ves narod širom države in čeprav se ves ta narod zaveda, da je centralizem prav za prav edina nevarnost za razvoj in obstoj naše države. kupno našo javnost na te skrajno nezdrave, za šolsko mladino, njih stariše in vzgojitelje ter ves narod škodljive pojave in povdariti pri zaključku le še eno. Jugoslovensko orijen-tirana mladina je bila predmet najostrejšega preganjanja s strani avstrijskih oblasti in to se posebno v času od leta 1903. do 1917. Vsa ta gonja je ostala brez vsakega slabega upliva na našo takratno mlado generacijo. Nasprotno, število jugoslovensko orijentira-nih dijakov se je množilo dan na dan ter je bil že v letu 1908. pretežni del naše mladine v jugoslovenskem taboru. Čeprav so jo gonile avstrijske oblasti po ječah, čeprav so jo psovali naši klerikalci z zanesenjaki, čeprav je celo velik del takozvane liberalne inteligence nevoljno majal z glavo nad početjem te jugoslovenske radikalne mladine, je razvoj dogodkov pokazal, da je imela prav ta mladina in samo ta mladina. Vsi starejši tega in onega prepričanja so se morali radi ali neradi pozneje priključiti naziranju te mladine in so se z navdušenjem okoristili s pridobitvami, za katere je trpela in umirala ravno ta mladina. Lahko smo ponosni na njo ? Njeno število na-generacije. To zgodovinsko primerjavo naj rašča, njene mišice jeklene, njena današnja borbenost in odločnost nam je porok, da bo vredna naslednica predvojne jugoslovenske vpoštevajo vsi oni, ki imajo svojo besedo pri vzgoji naše mladine, pa se naj zavedajo, da bo bodočnost sodila poleg današnje mladine tudi vse one, katerim je ta mladina izročena v skrb in vzgojo. /. C. Hvala Bogu, kažejo se znaki, da bo spadalo vse to vendar enkrat v prošlost in bodo prišle roke, ki bodo gradile s tem, da bodo zrušile nesrečno kulo centralizma, pa onemogočile, da bi imel kdorkoli še kdaj možnost izvajati najostudnejše centralistične .orgije pod plaščem in poti firmo jugoslovenskega unita-rizjma. Da za tako delo niso sposobne roke raznih političnih voditeljev, o tem pač ni treba razpravljati, o tem je prepričan ves narod, ki stavljn vsled tega brezpogojno zahtevo, da morajo priti novi ljudje, ki bodo predvsem dobri Jugosloveni, ne pa partizani v onem odbijajočem smislu besede, ki je dosedanje partije in partizane tako pristudil ogromni večini naroda. Razvoj dogodkov gre nevzdržno v tem pravcu,, kdor se mu bo zoperstavljal, bo slej ali prej podlegel. Italija in Jugoslavija Sedanji obisk predsednika jugoslovenske vlade dr. Stojadinoviča v prestolici kraljevine Italije nam daje povod, da pogledamo še enkrat na politične odnošaje, ki vladajo med tema dvema sosednjima kraljevinama. Ti od-nošaji so se precej oddaljili od početnih in imajo — da se tako izrazimo — svoja razdobja. V jednem so bili prijateljski in prisrčni. v drugem zavezniški, v tretjem hladni in rezervirani, v četrtem! neprijatel jski in sovražni. Peto razdobje kaže znake dobrega so-sedsfva in sosedskega prijateljstva. To pelo razdobje ali dejanje je začelo v marcu 1937., ko je podpisal grof Ciano v Beogradu sporazum med Italijo in Jugoslavijo, svoj zaključni manifestacijski del pa je dobilo to dejanje šele sedaj v Rimu, ko je bil tam dr. Stojadi-novič. Sprejem in bivanje dr. Stojadinoviča po opisih v tisku pomenita, da je izvršila Italija revizijo svoje zunanje politike napram Jugoslaviji. Mi bi raje videli, da bi bilo temu tako in da ne bi Slo samo za neko revizijo metod italijanske zunanje politike. V tem drugem primeru bi zatemnila ves sijaj, s katerim je bil dr. Stojadinovič sprejet, senca eventualno skritih namenov Italije. Za sedaj ne upoštevamo te druge možnosti, če nas izkušnje ne prisilijo verovati v njo, kot se je to dogajalo v prošlosti. Jugoslovenski narod bi z največjim veseljem pozdravil radikalno revizijo italijanske zunanje politike, i bi na solidnih osnovah izgradila temelje trajnega prijateljskega sodelovanja med Jugoslavijo in Italijo. Kakšen je položaj Jugoslavije? Na Balkanu in v Srednji Evropi ima Jugoslavija eno najvažnejših vlog predvsem političnega, pa tudi gospodarskega značaja. Njen sistem zvez in prijateljstev je izgrajen docela na zdravih in solidnih temeljih. Te zveze ji dajejo krepko podlago za mnogostransko uveljavljenje v mednarodnih odnošajib. Edina slaba točka jugoslovenskega zunanje-politič-nega ustema je bila Italija. Sedaj je nastopilo poboljšanje tudi na tej slabi točki, čk' se bo to poboljšanje učvrstilo in ustalilo, bo položaj Jugoslavije v Evropi dejansko konsolidiran iu se bo mogla posvetiti mirnemu reševanju svojih notranjih problemov, ki so se v zadnjem časn tako nakopičili. ....... (Nadaljevanje na 2, strani) Poštnina plačana v gotovini. IZHAJA VSAKO SOBOTO jiigoslovenskih nacijonalistov Letita naročnina znaša Din 40*—. Uredništvo in uprava v Ljubljani, Masarykova 14/11. Račun pri Poštni bran. 16.160. Rokopisov ne vračamo. Telefon 21*09. Gnila mrhovina Kakor sicer ninia smisla baviti se s »Slovenijo« in njenimi članki, je pa vendar le treba opozoriti vso našo javnost na misli, ki jih iznaša ta slovenoborski list v svojem članku »Pogled na dno«. Iz tega članka navajamo doslovno: »Ni ga naroda v Evropi, ki bi ga bili zadeli taki udarci, kakor so slovenski narod v svetovni vojni in pri mirovnih pogodbah. Pred izpremembo evropskega zemljevida smo živeli Slovenci skupaj v eni državi, čeprav pod nemškim pritiskom, in zato je bilo naše notranje hotenje močnejše. Predvsem pa je bilo naše gospodarstvo ustaljeno in je teklo mirno po svoji naravni poti naprej. Slovensko gospodarstvo je imelo v glavnem kmečki značaj, slovenski mali kmetovalec je prodajal svoje skromne pridelke za kolikor toliko primemo ceno v Trst in Pulj, vino pa v sosednje dežele na sever. Presežek ljudskega prirastka ni hodil samo v Severno Ameriko, ampak tudi v Trst, kjer je našel, če ne velikega, pa vsaj primeren zaslužek in pa mogočnost, da si ustvari tudi samostojno eksistenco. Trst, pristanišče 50 miljonske države, je bil največje slovensko mesto in bi bil imel mogoče že v 20 do 30 letih slovensko večino. Z nesrečnimi mirovnimi pogodbami pa ni bila razsekana le slovenska narodna skupnost, ampak je bila tudi podlaga slovenskega gospodarstva popolnoma razbita, razmajan je bil pa tudi socijalni sestav vsega ljudstva. Slovenski kmet je bil po-tisnjen v novi državi SHS v stran radi konkurence velikega agrarca ■/ juga, povrh je izgubil odjemalce v velikih obmorskih mestih. Začela se je industrializacija slovenske zemlje z vsemi slabimi posledicami povojnih gospodarskih načinov. V takem velikanskem pretresu, ko so bile omajane vse tvarne in duhovne podstave, so tudi med Slovenci splavale na vrh vse smeti in vsa gnila mrhovina... Pokazali so se na vrhovih ljudje brez nravstvene kakovosti in resnosti in brez umstvene izobrazbe in so začeli ukazovati in tudi strahovati ljudstvo. Zato ni čudno, da je med nas bilo zaneseno od zgoraj doli tudi jugoslo-venstvo, ki je brez sramu odreklo naravnost narodno bit Slovencem. Laž je bila oznanje-vana za resnico, trikrat ena naj je bila ena, tatvina je veljala za premetenost, buteljstvo za razodetje, izdajalstvo, za krepost . . .« Mnogo gnile mrhovine je izza 1. 12. 1918 že splavalo med Slovenci na površje, mnogo je pa leži še na dnu slovenskih voda. In ta gnila mrhovina izpušča iz sebe v svojem počasnem razkrajanju smrdljive pline, ki prihajajo na dan v obliki takih in podobnih člankov. Čeprav se izogibamo vsake surovosti v polemiki z ljudmi, ki so protivniki jugoslo-venske misli, moramo pa le reči, da je mogel samo mrhovinar zapisati misli, ki smo jih ponatisnili zgoraj, če bi bil pisec tega članka dovolj pogumen, bi bil odkrito zapisal to, kar itak sledi iz vseh njegovih izvajanj, da znači namreč nastanek »nove države SHS« nepopravljivo škodo za slovensko ljudstvo, ki bi bilo brez Jugoslavije živelo »skupaj v eni državi, čeprav pod nemškim pritiskom«., bi imelo še naprej svoje »gospodarstvo ustaljeno, ki bi teklo mirno naprej po svoji naravni poti« ter bi bilo tudi njegovo »notranje hotenje močnejše«. Jugoslavija pa je vzrok, da ne more naš mali kmet več. prodajati svojih pridelkov v Trst in Pulj, vina pa na sever, da ne more hoditi več v Trst in napraviti iz Trsta v 20—30 letih slovenskega mesta, Jugoslavija je povzročila našemu kmetu »konkurenco velikega agrarca z juga in izgubo odjemalcev v velikih obmorskih mestih«, Jugoslavija je prinesla »industrijalizacijo slovenske zemlje z vsemi slabimi posledicami povojnih gospodarskih načinov«. Glavni vzrok vsemu, temu pa je seveda jugoslovenstvo. ki je »bilo zaneseno med nas od zgoraj doli ter je brez ■rjmn odreklo naravnost narodno bit Slovencem ter oznanjevalo za resnico laž, da je, trikrat ena ena«. Če bi bil vse to zapisal kak mlad slovenoborski študent, ki je prišel na svet šele po 1. XII. 1918, bi se resen človek samo nasmehnil češ: jajce več kot putka ve. Članek p h izvira oči\ idno izpod peresa moža, ki je živel še pod Avstrijo in torej ve: da je obstojal stalno naraščajoč jugosioven-ski pokrei med Slovenci že davno pred svetovno vojno in zajel tja do leta 1917. vce normalno misleče Slovence, da torej iugosh.ven-stva ni bilo treba zanašati med Slovence š*'le po vojni od zgoraj navzdol; da Slovenci pred 1. XII. 1918 nismo živeli skupaj \ oin državi, marveč smo bili razdeljeni na 3 države: Avstrijo, Ogrsko in Italijo in da niso imeli naši bratje pou Ogrsko in Italijo sploh nobenih nacijonalnih pravic, marveč so 1: ili z vsemi zakonitimi in nezakonit mi sredftvi madžarizirani i;i ilalijanizi-rani: da ucimki pritisk, pod katerim smo živeli Slovenci v Avstriji, ni bil majhna stvar. Kajti ta pritisk nam je jemal leto za letom koščke naše rodne grude, vsled tega pritiska smo zgubljali leto za letom tisoče svojih ljudi, vsled tega pritiska so nastajale šuiferajnske sole po vseli večjih krajih ter « pomočjo ogromnih državnih in zasebnih denarnih sredstev potujčevale našo deco. Vsled tega pritiska je moral naš inteligent, če je hotel dobiti državno službo, v Galicijo, na Tirolsko, Zg. Štajersko ali pa v Bosno in Hercegovino, da je bilo pri nas dovolj mesta za nastavljanj«* pristno nemških ali nemčurskih uradnikov. In naš delavec je moral s trebuhom za kruhom po širnem svetu, kjer je po velikem delu telesno propadel in se nam tudi v naci-jona 1 nem oziru izgubil; da so res bodili naši ljudje tudi v Trst, ki je bil takrat največje slovensko mesto, da pa je Avstrija na Goriškem in v Primorju podpirala z vsemi močmi Italijane in Nemce in ne bi vsled tega Trst pod Avstrijo nikdar in niti v tisoč letih postal slovensko mesto s slovensko večino, saj je bil Trst določen za skrajno oporišče nemškega mostu od Belta do Jadrana; da je prodajal mali naš kmet svoje pridelke v Trst in Pulj kot jih prodaja danes, saj pride tozadevno % poštev samo zaledje večjih mest. Da pa je prodajal vino na sever le nemčurski vinogradnik iz Sp. Štajerske, kajti Nemci in Nemčurji so imeli v rokah vso vinsko trgovino in vse lepše vinske gorice; da je imel slovenski kmet tudi v Avstriji konkurenco istega velikega agrarca kot danes, to je agrarca iz Banata in Vojvodine, ker Srbija vsled carinske vojne z Avstro-ogrsko k nam sploh ni izvažala ničesar; da Slovenci sploh nismo imeli svojega lastnega gospodarstva, marveč je bila vsa večja trgovina in vsa industrija v rokah Nemcev. Slovenci so bili le mali trgovci in obrtniki, kajti bili smo po mnenju Nemcev in dunajske vlade »narod hlapcev«, ki ga je treba čimprej iztrebiti za dograditev nemškega mostu od Belta do Jadrana; da.se je pojavilo »močnejše notranje boleli je Slovencev« šele s trenutkom, ko je z-toelJ pridobivati med takratno mladino tal jugo-slovenska misel, temelječa na notranjem prepričanju, da smo Slovenci, Srbi in Hrvati enoten narod, da se ločimo pač po imenih, da pa smo kljub trojnemu imenu eno, da moremo samo kot del te enote doseči svoje nacijonal-no osvobojenje in da si moremo samo tem potom Slovenci zavarovati svojo »narodno bit« tudi za bodočnost; da se slovenski narod kot tak ni pojavil mti v svetovni vojni niti pri mirovnih pogodbah. Če bi se bilo zgodilo to, potem bi niti »Slovenija« niti drugi slovenski listi že davno lie mogli več izhajati, mi vsi skupaj bi bili poslali deležni usode, kot jo doživljajo naši bratje na severu in jugu; da je vodila naša »naravna pot« v nacijo-nalni pogin. Ker se je. takratna mlada generacija tega točno zavedala, se je oprijela ju* goslovenske misli in izpovedovala javno i*a ulicah, v ječah in na bojnih poljanah, da smo Slovenci, Srbi in Hrvati eno. Pisec je dal svojemu članku naslov »Pogled na dno«. Dal bi mu pa lahko tudi naslov »Buteljstvo je razodetje«. Kajti brez dvoma smatra pisec članka v »Sloveniji« svoje misli za »razodetje«, ki izvira po njegovem lastnem priznanju iz njegovega »bulelj-stva«. Krušni patrioti Pa jo ugane naš dični »Slovenec« tu in tam. Praznik Ujedinjenja od 1. XII. 1937. znači za naše klerikalce praznik službene pokore in samoobtožbe. Zato je »Slovenec« ostro ožigosal vse one, ki so izostali od teh proslav ter na njih naslov zapisal: »To so oni, ki so svoje »rodoljube« vedno vezali na oblastna korita. Danes ko niso na oblasti, jim je tudi jugoslovanska država —-nič in spominski dan na zedinjenje — votla beseda. Stali so ob strani, ko je slovenski na- Italija in Jugoslavija (Nadaljevanje s 1. strani) Kakšen je polož-tj Italije? Ne tako dober in povoljen ko! Jugoslavije! Po svojem zemljepisnem položaju Italija zlasti po zasedbi Abesinije ne more obtojati, če ne fotiuira kot prvorazredna velesila v Kv-ropi. Ona mora voditi mnogostran.-Uo in zelo aktivno zunanjo politiko, da pokrije ž njo primanjkljaje, ki se nujno pojavljajo pri ustvarjanju onega mednarodnega ugleda, ki je potreben vsaki novi velesili. Ločena od Nemčije, neposredna soseda dveh velesil, An. glije in Francije, ki nimata mnogo simpatij niti za njen upravni sistem niti za njene politične in mednarodne aspiracije, mora Italija zavarovati sebi obe krili: krili v pravem in prenesenem smislu, da uresniči in očuva oni sen, čepar uresničenje je že proglasila: Banski imperij. Ti krili sta na eni strani Pirenejski, na drugi strani Balkanski polotok. Ali z drugimi besedami: Španija in Jugoslavija. V Španiji se je zapletla Italija v avanturo, ki traja že več kot leto dni in se naziva španska državljanska vojna, pa prehaja polagoma v vojno med italijanskimi dobrovoljci in zakonito špansko vlado. V Španiji Italija še ni doživela popolnega uspeha in ni še gotovo, ali ga bo sploh doživela. Očividno je recept, uporabljen v Španiji, glede Jugoslavije propadel že mnogo prej, predno je bil uporabljen. Vsled tega je bilo treba iti drugim potom, treba se je bilo vrniti k stari koncepciji najboljega patriota Italije in ustvariti z Jugoslavijo odnošajc trajnega in solidnega prijateljstva. Ta razvoj v odno-šajih med Jugoslavijo in Italijo opazujemo ravno sedaj o priliki potovanja dr. Stojadi-noviča v Rim in Italijo. Tako gledan nam kaže mednarodni položaj Italije popolnoma jasno, da ona v resnici ne more storiti nič drugega kot pridobiti si prijateljstvo Jugoslavije. Ako se ji to posreči in se ji poleg tega posreči, da učvrsti svoj vpliv v Španiji, potem šele se bo mogla v pravem smislu predstaviti in postaviti kot evropska velesila, brez katere in proti kateri se ne morejo reševati nobena važna vprašanja. Razumljiva je vsled tega doslednost stremljenja italijanskih državnikov, da pridobe tudi Jugoslavijo za svojo politično mednarodno koncepcijo. (Po »Javnosti« št.50.) rod govoril. To je tudi vedno njihov prostor bil. Sami so se ob stran postavili in bodo tamkaj tudi ostali, na robu živega življenja. Kakor smo veseli veličastnih prireditev, ki so okrasile prvi december v Sloveniji, tako smo veseli tudi, da jih niso motili — krušni patrioti. Imeli smo priložnost, da jih preštejemo in za silno lahke spoznamo.« Vse to drži za vse one, ki do konca I. 1936., torej polnih 18 let niso čutili potrebe, da bi »krasili prvi december v Sloveniji z veličastnimi prireditvami«. Vse to velja za one, ki so se spommjali šele 19 let po osvobojenju in ujedinjenju, da zasluži prvi december kot dan Osvobojenja Slovencev izpod tujega jarma s pomočjo jugoslovenske unitaristične misli in kot dan Ujedinjenja Slovencev s srbskim in hrvatskim delom jugoslovenskega naroda res veličastne prireditve. Vse to velja za one, ki vežejo svoje rodoljubje na »oblastna korita« m jim »niti jugoslovenska država niti spominski dan na zedinjenje« ne pomenita nič, če niso na oblasti. Kdo so ti ljudje? Jugoslovenski nacijonali-sti gotovo ne, kajti vse nacijonalne organizacije v Dravski banovini so vsak prvi december izza 1. XII. 1918. proslavljale z najveejo pieteto in globoko iskrenostjo, pa niso imele povoda, da bi spremenile ta za jugoslovenske nacijonaliste tradicijonelni način proslavljanja niti dne 1. XII. 1937! Naj ponatisne »Slovenec« govore, ki so bili vsa ta leta in tudi letos pri teh proslavah govorjeni s strani predstavnikov nacijonalnih organizacij, pa bo videl, kako globoka ljubezen do Kralja, naroda in države veje iz vseh teh govorov, pa naj so bili govorjeni v kateremkoli letu in pod katerokoli vlado. Poleg tega mora »Slovenec« vpoštevati, da niso bile doslej nacijonalne organizacije še nikdar na vladi in da se niso še nikdar istovetile oziroma pustile istovetiti z nobeno vlado. Ker torej »Slovenec« z gorenjimi besedami jugoslovenskib nacijonalistov misliti ni mogel, je mislil gotovo vse one iz svoje okolice, ki do 1. XII. 1937. sploh niso čutili potrebe po »veličastnih prireditvah« v proslavo ujedinjenja in osvobojenja, pa naj st) sedeli pri »oblastnih koritih« ali pa daleč od njih. PORAVNAJTE NAROČNINO! »POHOD« ŽIVI SAMO OD NAROČNINE! PRIDOBIVAJTE NOVIH NAROČNIKOV Sokolske legije Pred občnimi zbori Dosedaj je bil običaj, da je Sokolstvo svoje delovno leto zaključevalo z 31. decembrom in nato na občnih zborih polagalo obračun ter izbralo novo upravo. Ker pa je v Sokolstvu uprav zimski čas doba najživahnejšega dela, se bo v bodoče skušalo izvesti občne zbore že v septembru. Za letos je bilo to še neizvedljivo, v prihodnje pa bo ta nebistvena prememba društvenega poslovnika gotovo že povsod izvajana. Na letošnjih občnih zborih bo treba predvsem pogledati za odborniki, ki bodo kos času, v katerem smo, zlasti pa še v času, ki je pred nami. Sokolstvo bo moralo v prihodnje pokazati še več žilavosti in več borbenosti. Zla-sti pa je treba v nove odbore vstoličiti može del;:, kajti leta v katerih je sedaj Sokolstvo so leta Petrove petletke. Jasno je, da zlasti Sokolstvo v Sloveniji tudi v prihodnje ne bo moglo opustiti svoje dosedanje linije. Zato bo moralo k klicu »zbor v telovadnice« dodati se klic »preporod v duhu Tvrseve misli«. Minister brat dr. Miletič v Slovenifi V kratkem času sta si prišla ogledat stanje in prilike telesne vzgoje v Dravski banovini kar dva resorna ministra, namreč dr. Rogič in brat dr. Miletič. Oba sla si med drugim ogledala tudi »stadion« bivših Orlov v Ljubljani. Prvič je bilo obljubljeno, da pride ogromna podpora za ureditev tega stadiona, drugič pa je bila, najbrž po božji volji, na stadionu tolikšna megla, da se stadiona ni dalo pregledati in seveda tudi ne najaviti — podpore. . . Brat minister dr. Miletič je pri nas seveda mnogo videl in. uspelo je, tudi mnogo slišal! Upravno sodišče v Celju ni odobrilo kazni, ki jo je župnemu načelniku ljubljanske sokolske župe br. Lubeju naložila banska razsodba. Slišal pa je tudi še marsikaj drugega, kar se seveda ne bere v »Slovencu«! Zanimivo pa je, kaj je baje brat minister dr. Miletič povedal osebnemu poročevalcu »Slovenca«. Poročevalec, ki želi, —* najbrž s celotnim uredništvom »Slovenca« vred, — pristopiti v »reformiranega« Sokola, je vprašal brata ministra: »Gospod minister, ali je pričakovati kakšne reforme zakona o Sokolu kraljevine Jugoslavije?« Na to vprašanje je minister za telesno vzgojo odgovoril: »Sokola bomo dvignili nad vse stranke in ga usmerili v to, da bodo v njem imeli mož-nost udejstvovali ja vsi, glavne naloge bodočega delovanja Sokola jta bodo samo te, da bo vzgajal ljudi v idejah za Kralja, narod in domovino. Vse strankarske vplive bomo iz Sokola izločili. Sokol bo imel v bodoče moralno naročilo, naj vzgaja svoje članstvo v ljubezni do bratov, v splošni strpnosti brez razlike vere. plemena in strankarske pripadnosti.« Ta razgovor je objavil »Slovenec« 5. decembra. Njegova objava je prikazana kot velika senzacija. Še večja pa bi bila ta senzacija, če bi mogel slavni »Slovenec« zapisati, da bo tako »reformiran« Sokol moral opustiti tudi svoje duhovne temelje in pa svoj nauk; »<‘ii narod, ena država, eno Sokolstvo/« Iz razgovora ni razvidno, kako se bo dalo izločili vse strnkarske vplive, ki teže zlasti Sokolstvo v Sloveniji. Morda pa bo »Slovenec« sam poskusil te strankarske vplive zatreti, v kolikor izhajajo od njegovih ljudi! V pogledu želje brata ministra, da naj »reformirano« Sokolstvo razšira splošno strpnost v pogledu vere, plemena in strankarske pripadnosti, pa k izvedbi te želje »Slovenec« in ves ostali katoliški tisk gotovo ne boilo prispevali prav nič, ker bi se sicer preveč pregrešili zoper najvidnejše, bistvene manire svoje prakse. I! Postumia** Neki veliki beograjski list je v svojih poročilih iz Italije nedavno poročal z debelimi črkami v naslovu in besedilu, da je bil doktor Stojadinovič neobičajno prisrčno sprejet v »Poslumii«. Če bi bil napisal ta list, da je bil g. predsednik vlade svečano sprejet v »Romi«, bi to še razumeli. Čeprav obstoja naš naziv »Rim«, je to mesto v nacijonalneni oziru in po svojem poreklu stoodstotno italijansko. Toda »Postumia« ni nič drugega kot Postojna, v kateri še vedno žive Slovenci in za katero niso poznali njeni prebivalci nikdar nobenega drugega imena kot slovensko in tudi srbohrvatsko ime Postojna! Pomislite, kako bi bila naša rodoljubna javnost nastopila, če bi kak srbski list takrat, ko se je nahajalo Skoplje še pod tursko vlado, nazval to mesto z imenom »Uskub«. (Iz »Javnosti«) Iz drugih listov Tekme z enim konjem Dva dui po obisku ministra za telesno vzgo-jo, sokola tir. Miletiča je objavil »Slovenec« uvodnik »Naša telovadba«. V temu uvodniku pravi: »V spominu si moramo obnoviti tista leta, ko so bili vsi »orlovski« domovi, ki jih je zdaj imel g. minister priliko videti, nasilno zapečateni, ko je bilo vse telovadno orodje zaplenjeno in telovadci osumljeni zarote proti državi. Tega nasilja ni zahtevala država, ampak zbegani slabiči, ki jih je obšel strah pred konkurenco, pa so se zato zatekli k tekmi z enim konjem. Država pa naj bo nepristranska, za oba, kakor jo oba vzdržujeta: oba naj podpira, oba naj opazuje, obema naj bo sodnik. 1 o je demokracija, to je »popularizacija« telesne vijEoje in tudi popularizacija njenih sadov.« Ii tega hinavskega uvodnika hitro vidimo, da ni država razpustila Orla, nego neki zbegani slabiči. Ker še ni dolgo od tega, pa oni ludi te slabiče prav dobro poznajo. Ko je danes zopet »vse v najlepšem redu«, ugotavljamo, da celo »Slovenec« več ne govori o prepovedi orlovskih krojev, orlovske ideologije in orlovske himne ter je s tem takorekoč popolnoma zadovoljen, da se orlovstvo več ne povrne v življenje! Ko »Slovenec« povdarja potrebo, da se radi dobrih sadov konkurence, dopušča tekma »z dvema konjema« in pravi »to je demokracija, to je popularizacija telesne vzgoje«, dodajemo, da to ni nikakršna demokracija, zlasti pa ne taka, kakor jo imajo uvedeno na primer v Češkoslovaški. Tam je namreč, radi boljše demokracije, jedro naroda organizirano v Sokolu, drugim pa je, zopet iz prave demokracije, dovoljeno, priključiti se Orlu ali delavskim telovadnim društvom. Ali je »Slovenec« kdaj poskrbel, da je demokracija dovoljevala prosto izživljanje razen njemu samemu tudi še komu drugemu? Ali ni morda tudi pri prijateljih »Slovenca« še danes nekaj »zbeganih slabičev«, ki se sicer sklicujejo na demokracijo, a hkrati to demokracijo teptajo, ko ne dopuščajo, da bi imeli pri nas tekmo na primer s /remi konji? Proslava I. decembra Letos je bil praznik Zedinjenja tudi v Sloveniji slovesno praznovan. »Samo nekateri« piše »Slovenec«, »so izostali od teh proslav. To so oni, ki so svoje ,rodoljubje' vedno vezali na oblastna korita. Danes, ko niso na oblasti, jim je tudi jugoslovenska država — nič in spominski dan na Zedinjenje — votla beseda. Stali so ob strani, ko je slovenski narod govoril. To je tudi vedno njihov prostor bi). Sami so se ob stran postavili in bodo tamkaj tudi ostali, na robu živega življenja. KakoT smo veseli veličastnih prireditev, ki so okrasile 1. december v Sloveniji, tako smo veseli tudi, da jih niso motili — .krušni patrioti1.« Kdo so v Sloveniji te vrste »rodoljubi«, da jim pravični »Slovenec« to rodoljubje. devlje samo v narekovaj, kdo vedno veže rodoljubje na oblastna korita, komu pri nas je jugoslovanska država — nič in Zedinjenje — votla | beseda, to je ta demokratičen in resnicoljuben »Slovenec« povedal takoj par vrst nižje. Težko je res najti kaj razlike med tem pisa\ njeni in med pisanjem najpokvarjenejšega cinika. Kakor je res, da se Sokol kot nadstrankarska organizacija ne. more udeleževati pogrebov, pijančevanj, ter raznih manifestacij ali demonstracij, tako se tudi ni mogel in nikdar ne bo mogel udeleževati prireditev v proslavo Zedinjenja. Toda Sokol more prav tako zabeležiti, da na svojih proslavah Zedinjenja marsikje ni videl niti »slovenskih fantov. Dokazov za to kar mrgoli, vendar Sokolstvo gre z lahkoto preko tega in noče navesti, koga vse po njegovem zadržanju na letošnji I. december lahko označi za tipičnega kontnega rodoljuba in poklicnega krušnega patriota? Sokolstvo namreč misli, da praznika Zedinjenja niso proslavile niti zastave, niti > fanfare, nego le srca, ki so prežeta že od veka .čiste jugoslovenske misli. PO NAŠI ZCAVUi V ostalem pa smatramo, da je treba korupcijo uničiti s s Domžale Kot vse sokolske edinice, tako je tudi domžalski Sokol dostojno proslavil praznik narodnega ujedinjenja, ki je obenem največji sokolski praznik, saj ta dan, je dan, ko se je izvršilo ono, na kar je naše Sokolstvo pripravljalo svoje pripadništvo že dolga desetletja. Vsa proslava letošnjega državnega praznika je bila skrbno pripravljena in tudi skrbno izvedena. Ob 8 uri je bila naša velika dvorana že zasedena do zadnjega kotička, tako da je bila nabito polna nacijonalnega občinstva. Pogled na to polno dvorano je pričal, da so Domžale v najtežjih časih ostale vedno naci-jonalne. Točno oh napovedani uri je brat starosta otvoril proslavo z besedami ter zaprisegel nato novo članstvo. Nato je pevski odsek zapel državno himno, kateri je sledilo čitanje poslanice Saveza S. K. J. Pevski odsek je odpel tri domoljubne pesmi: Slovenec, Srb, Hrvat, Na Adrijo, Slovan z izrednim občutjem in odličnim prednašanjem. Sledile so telovadne točke vseh oddelkov, ki so bile vse dobro izvedene. Posebnost telovadnega programa pa so bile pripravljene vaje ženskega naraščaja, vaje članic s snežnimi kepami ter vaje z venčki, ki jih je izvajala starejša ženska deca, katere je sestavila domača sestra načelnica in so bile vaje prav učinkovite ter mestoma za deco tudi težke. Vendar kljub temu je bila izvedba vzorna. Vaje moških oddelkov so bile po sestavi preveč enolične in pa neodgo-varjajoče za moško telo. Od tega bi lahko izvzeli vaje moškega naraščaja, v katerih je bila živahnost, ki jo zahteva sestava moških telovadnih vaj. Kot zadnja točka je bila vaja članov na bradlji in so člani pokazali veliko izurjenost, ki jo imajo tudi v orodni telovadbi. Vse to pa je navdušeno spremljala množica v dvorani in na koncu vsega odušeljena zapela himno slovanstva »Hej Slovani« . . . Demokracija . . . »S kamenjem je bil napaden v Dubrovniku profesor Roko Miletič, poslanec HSS.« »Delavec čipčič je napadel v Splitu s se-I kiro in težko ranil dr. Berislava Andielino-[ vica, brata senatorja Andjelinoviča.« »Prošle dni je bil v Benkovcu poskusen I atentat s puško na Martina Frkoviča. prcl-I sodnika sreske organizacije HSS.« Cerkvena oblast v Zagrebu je kaznovala I vodjo hrvatskih Križarjev dr. Cicka te»- je »Katolički list«, ki je službeno glasilo zagrebške nadškofije, objavil, da zadeva ni za javnost ter da cerkvena oblast ni dolžna dr. Cicka niti zaslišati niti mu sporočiti razloge, vsled katerili je bil kaznovan. Člani »Katoliškega Seniorata« v Zagrebu, ki vodijo dejansko vso klerikalno polit.!.o med Hrvati, morajo položiti pri sp rej -mu sledečo prisego: »Prisegam na troedinega v Vardarski 31.2 °/c in v Zetski 29.5 %. Ostale banovine so pod državnim povprečjem in znaša prirastek v Primorski banovini 19.56 %, v Savski 18.6 %, v Dunavski 15.3 %, v naši Dravski banovini pa najmanj, to je le 12.4 Iz tega sledi, da število prebivalstva v vseh drugih banovinah narašča mnogo hitreje kot v naši, kar ima za posledico, da predstavljamo Slovenci vedno manjši del celokupnega prebivalstva naše kraljevine. Dočim smo predstavljali v letu 1921 še 8.85 %, smo padli v letu 1931. na 8.21 %, koncem leta 1936. pa že na 7.86 % celokupnega prebivalstva. Ali so te številke do pičice točne ali ne, ni važno, Čim stoji dejstvo, da postaja naše številčno razmerje napram prebivalstvu ostalih predelov države vedno neugodnejše za nas in se torej statistično lahko dokaže, da nazadujemo, mesto da bi napredovali. Kajti naposled odločuje tudi v takih primerih število. In če bo čez nadaljnih 15 let prebivalstvo v ostalih banovinah naraslo zopet za 26 %, torej za nadaljnih cca 3,635.000 na 17,616.700 bo naraslo pri dosedanjem stanju prebivalstvo Dravske banovine v istem času le za cca 147.800 ter bo znašalo po 15 letih eca I milijon 340.000, torej le še cca 7.6 % celotnega prebivalstva. Pri tem pa je treba vpoštevati, da bo prirastek prebivalstva v naši banovini predvidoma padal tudi v bodoče, da bo torej bilanca bodočih 15 let za Slovence še neugodnejša. Prepričani smo, da bodo podatki statistike postali predmet znanstvenih razprav, kar je treba želeti. Mi bi v zvezi s tem hoteli le povdariti opasne posledice igračkanja naših slovenoborcev, ki se gredo »tri narode«. Kajti, če bi bila njih teza pravilna, potem bi bili Slovenci manjšinski narod, čegar delež na celokupnem prebivalstvu v državi, s tem pa tudi pomen bi vedno padal. Ali ni potem varnejše za nas Slovence, da se postavimo na stališče jugoslovenskega narodnega edinstva pa rečemo, da je naša narodnost jugoslovenska, občevalni jezik pa slovenski. Praktično življenje gre preko vseh puhlih fraz in praznih besed! To praktično življenje bo pritiralo slej ali prej tudi naše separatiste tja, kjer je edina rešitev za nas Slovence: v jugodovenski unitarizem. Kardinal Pelegrinetti Te dni je odšel iz Jugoslavije papeški nuncij pri jugoslovenskem dvoril Ermenegildo Pelegrinetti. Postal je kardinal. »Slovenec« mu je napisal lepši članek, kol dosedaj kateremukoli svojih rojakov. »Kardinal Pelegri, netti se je konkordata lotil s pogumom, ki ga je podpirala prirojena previdnost in neizčrpna potrpežljivost. Ko so se že na cilju pojavile nove nepričakovane in nezaželjene težave, je kardinal Pelegrinetti znal ostati miren in potrpežljiv ter je v nepozabljivo dobrobit jugoslovanske državne skupnosti z dostojanstveno potrpežljivostjo dosegel, da se zgmdba konkordata ni podrla, ampak čaka na končno posvetitev. Ni čudno, če se od tega cerkvenega kneza z bolestnim srcem poslavljamo, čeprav tudi ne moremo prikriti svojega veselja, da je Jugoslavija dobila takšnega zagovornika v vrhovnem kardinalskem kolegiju. Naj na svojem visokem službenem mestu ostane naS, moder in vztrajen zagovornik države, ki jo je 15 let pomagal sooblikotrati.« Tako je pisal »Slovenec«. Kakor vidimo, gospod kardinal Pelegrinetti sicer ni rodom iz Jugoslavije, tudi sicer ni naše krvi, vendar misli »Slovenec«, da je on zastopnik Jugoslavije v kardinalskem kolegiju. Ko se po milijonletni človeški zgodovini do danes Slovencem ni .posrečilo, da bi vsaj enega izmed svojih oblekli v kardinalski škrlat, je pač res že dovolj potrpljenja in edini izhod za nas ta, da kardinala Pelegri-nettija, rodom Italijana, priznamo za domačina. RAZPIS Uprava velesejma razpisuje natečaj za osnutke lepakov junijskega velesejma v letu 1938. Osnutki morajo biti izvedeni umetniško za litografični tisk, največ v treh barvah. Format osnutka mora obsegati 70X100 cm. Besedilo: XVIII. velesejem v Ljubljani od 4. do 13. junija 1938. Črke besedila morajo biti dobro čitljive. Avtor prvonagrajenega osnutka je zavezan sestaviti v litografičnem zavodu tudi besedilo v petih drugih jezikih. Natečajniki morajo poslati z geslom opremljene osnutke do 31. decembra 1.1. opoldne ravnateljstvu Ljubljanskega velesejma. Istočasno morajo poslati svoj točen naslov v zapečateni kuverti, na kateri je označeno geslo osnutka. Nenagrajene in neodkupljene osnutke lahko dvignejo natečajniki med 1. in 15. februarjem 1938. Predvidene so sledeče nagrade: ena za Din 2.000.—, ena za Din 500.— in dve. po Din 250. Avtor prvonagrajenega osnutka dobi polovico nagrade takoj, drugo polovico pa čim predloži litografični zavod poizkusni odtis. Kulturni pregled Poslanstvo 99Zvon6ka“ med našo izseljeniško mladino Na izseljeniško nedeljo so naši listi resno izprcgovorili o našem izseljenskem problemu. Ena tretjina našega naroda biva izven mej naše narodne države. Misliti na to tretji-Boga, da bom kot tajnost čuval vse, kar se no je naša nacijonalna dolžnost ne le na iz-nanaša na Seniorat, Seniorski Vestnik in nje- sel jensko nedeljo ampak vsak dan. Listi govo vseljino. Obvezujem se na brezpogojno disciplino napram organizaciji in na izvrševanje dolžnosti, ki mi jih nalaga ter izjavljam, da se smatram za vse svoje zasebno in javno življenje in delovanje odgovornega Se- 1 nioratu.« Profesor Kocbek je objavil »pomladi v »Dom in svetu« članek o razmerah v Španiji in vzrokih državljanske vojne ter ugotovil, da sta glavna krivca španskih dogodkov cerkev in španska duhovščina. Cerkvena oblast mu je članek cenzurirala, od tedaj dalje »Dom in svet« ni več izšel. Dne 15. XI. 1937, je predaval isti profesor Kocbek o borbi pro-ti komunizmu pod okriljem katoliških akademskih društev ljubljanskih. Na tem predavanju je navzoči zastopnik katoliške cerkve izjavil, da profesor Kocbek nima pravice predavati katoliškim poslušalcem o tem, kakšna naj bo borba proti komunizmu vse dotlej, dokler se ne podvrže cerkveni disciplini in dokler ne popravi velikega »pohujšan ja«, katero je izzval v vrstah katolikov s svojim člankom o Španiji. Nekaj za premišljevanje Statistika kaže, da se je število prebivalstva Iv naši državi v času od 31. I. 1921 do 31. XII. 1936 povečalo za 3,188.697, kar znaša za 26 odstotkov. Ta visoki naravni prirastek prebivalstva kaže, da spada naša država med najbolj zdrave, kajti le malo je drugih držav v Evropi, ki bi sc lahko ponašale s tako visokim naravnim prirastkom. Če pa se prirastek razdeli na posamezne banovine, potem vidimo, da je znašal prirastek v Drinski banovini 45.6 °/c, v Vrbaski 36.5 %, v Moravski 32.3 %, so podali nekaj predlogov in načrtov, kako bi morali urediti to vprašanje. Ne gre le za to, da ta tretjina naroda živi izven mej Jugoslavije, ampak ta tretjina se tudi množi, rodi se nova mladina in zanjo mora poskrbeti domovina, če nočemo, da se nam v svetu izgubi. Zato so se že dva meseca vršili v Ljubljani dogovori med prijatelji slovenske mladine, da se mladinski list »Zvonček« preuredi v mladinski list za našo izseljensko mladino. Na čelo te akcije je stopila gospa dvorna dama Franja dr. Tavčarjeva, ki je skupno z ustanoviteljem in dolgoletnim urednikom tega priljubljenega mladinskega glasila J5n-gelbertom L. Ganglom, podpisala poziv konzorcija, ki bo skrbel za to, da bo segel »Zvonček« v vse kraje in kolonije, kjer živi kak slovenski otrok, da se ohrani na ta način stalna zveza med domovino in mladino v inozemstvu, da se seznanijo z dopisovanjem med seboj slovenski otroci iz vseh delov sveta in tako z domačo besedo in v stalni zvezi s staro domovino ohranijo zvestobo in ljubezen svojemu narodnemu imenu. Glede programa je vse poskrbljeno, da bo •►stal »Zvonček« dobro urejen mladinski list, ki ga bodo izpopolnjevale primerne priloge - onemel! Nastopil bo pot svojega novega po- Tu zdaj ni treba toliko besedi kakor dejanj. Govorilo in pisalo se je že dovolj. Mnogo bolj nego besede govore lepi zgledi, tako zgled idealnega učitelja, ki želi ostati nepoznan, a je poslal »Zvončkovemu« fondu 1000 Din s pripombo, da bo vsako leto, dokler bo »Zvonček« vršil tako veliko poslanstvo, storil isto. Kajti le z oporo v domovini bo mogel »Zvonček« vršiti svojo vzvišeno nalogo v inozemstvu. Ne gre tu za nikako nacijonalno propagando, gre za rešitev slovenskih otrok. Ene tretjine slovenskih otrok, ki žive izven svoje države! Res je zdaj pozimi v prvi vrsti socijalna pomoč, a tudi pozdrav v domači besedi prinese otroku v tujini topel dih od doma, ko začuti, da ta domovina misli nanj. Zato vsi na delo za sveto stvar! »Zvonček«, ki stane letno 30 Din, se*naroča v upravi »Zvončka«, Krakovski nasip 22, alt pa v Učiteljski tiskarni v Ljubljani. Prva številka lista izide 18. t. m. V zadnji številki »Pohoda« z dne 4. XII. 1.1., smo v zvezi z »Zvončkom« navajali tudi trditev, da je CMD vse ponudbe radi prevzema tega mladinskega lista odklonila in da je bila ta odklonitev neposreden vzrok ustavitve »Zvončka«. Iz vsega gori omenjenega pa je razvidno, da je bil nas očitek napram CMD preuranjen, skoraj krivičen. »Zvonček« ni za razne prilike, da se s tem omogoča tudi v tujini prava narodna vzgoja. Prijatelji slovenske mladine bodo to misel gotovo z veseljem pozdravili in posvetili ta mesec delu za »Zvonček«, da bomo mogli o božiču reči, tla smo storili svojo dolžnost do naše mladine v inozemstvu. slanstva med izseljeniško mladino. Na tej poti mu želimo kot nacijonalisti vso srečp! Kot je doslej razveseljeval srca mladih otrok v domovini, tako naj bo v bodoče zvest prijatelj in tolažnik- naše izseljeniške mladine, ki ga bo prebirala oddaljena od domače grude. Razširjajte in čitajte „POHOD“ Frančiškov Asiških ni več Prav potrebno premišljevanje o praktičnem krščanstvu je napisala klerikalna »Straža v viharju«. Takole modruje: »Rusija bi bila potrebovala deset mož, kot je bil Frančišek'Asiški, da bi postala srečna,« je baje dejal Lenin pred smrtjo. Kaj je storil Frančišek velikega, da je postal najbolj priljubljen svetnik, v katerem file da ves svet božjega poslanca? Bil je bogat, moral bi biti trgovec, pa je sklenil »služiti ubožnosti«. Odložil je svojo dragoceno obleko in se oblačil kot revni kmetje v okolici mesta Asisi. Revežem je oznanjeval evangelij in ustanovil red, ki naj živi zgolj od miloščine. Duhovnik ni hotel postati iz ponižnosti, ostal je lajik. Ljubezen do bližnjega je bila glavna poteza njegovega živije> lija. Bog mu je vtisnil znamenja Kristusovih ran. Frančišek je ljubil Gospoda Jezusa nad vse, posebno v njegovi revščini v jaslicah. Zato je začel širiti božične jaslice. Tudi danes je nastopil čas, da nas more rešiti spet le ljubezen do ubožnosti. Preveč je grešil in še danes greši kapitalizem, da bi ne morali nujno opravljati pokore zanj! Ali je med nami deset Frančiškov, takih, ki bi se hoteli vsemu odpovedati in se zadovoljiti le s tem, kar je nujno potrebno? Ali bi se hoteli zadovoljiti z eno obleko za poletni, z drugo za zimski Ali bi hoteli vabiti reveže k ikiVi mizi? Ali bi se zadovoljili s skromno sobo in privoščili tudi drugim suh in topel kotiček? Ali bi se zadovoljili s priprosto hrano, brez vina, brez posebnih jedil? Ali bi hoteli vse, kar nam preostaja preko nujne hrane, obleke, stanovanja in nujnih stanovanjskih potrebščin, darovati za krščansko dobrodelnost? Ali bi trgovci odračunali svoj čisti dobiček (in svojo zgubo!) Vincencijevim konferencam? Ali bi omejili nepotrebne izlete in potovanja in vožnje in pisma itd.? Ali bi namesto v kavarno in gostilno hodili raje obiskovat reveže? Ali bi o Božiču vsaj eno revno družino, vsaj enega otroka obdarovali?. Ali bi opustili letanje od kina zneje so prisegli na to ustavo tudi predstavniki Hrvatov s svojim najbolj legitimiranim voditeljem pok. Stjepanom Radičem na čelu. Tako je na najmodernejši način potom Vidovdanske ustave sankcijordrano stališče zakonitih predstavnikov Srbov, Hrvatov in Slovencev v tem smislu, da so Srbi, Hrvati in Slovenci en enoten narod, narod iste krvi, narod enega nacijonalnega občutja. Temu osnovnemu principu Vidovdanske ustave so nasprotovali samo voditelji komunistov,L ki so smatrali, da so Srbi, Hrvati in Slovenci trije različni narodi. Dr. Sima Markovič, eden od prvakov komunizma v naši državi, je objavil svojčas knjigo, v kateri obravnava nacijonalni problem nase države. Knjiga nosi naslov »Nacijonalno vprašanje v'luči'marksizma«. Neposredno po objavi te knjige je izšla še neka brošurica istega pisca o istem vprašanju. Vpoštevajoč mednarodni položaj v svetu in politične razmere v državi je dr. Markovič nekoliko ublažil svoje gledanje na nacijonalno vprašanje Jugoslavije. Popuščanje revolucijonarnega kurza je uplivalo na dr. Markoviča, ki je tedaj jasno in glasno izjavil: da se more rešiti nacijonalno vprašanje Jugoslavije v okviru ustave. Stališče dr. Markoviča je izzvalo dokaj veliko nervoznost V vrstah komunistične internacij on a le ter se je stvorila v jugoslovanski komunistični stranki ostra opozicija proti njemu. Opozicija je trdila, da je položaj na svetu še vedno revolucijonaren in da se mora postavljati nacijonalno vprašanje le kot revo-lucijonarno. Dr. Markovič se je branil doma, pa tudi pred mednarodnim forumom svoje partije ter je izjavil v aprilu 1925. v Moskvi v prisotnosti Zinovjeva in Staljina v svojo obrambo, da je pred objavo svoje knjige raz-govarjal z Ljeninom in da mu je Ljenin rekel, da je ideja dobra, mu pa sočasno priporočil, naj črpa gradivo za svojo knjigo iz Staljinov„ knjige »O nacijonalnem vprašanju«. Nato je začel doktor Markovič citirati Staljinovo in svojo knjigo, dokazoval s tem istovetnost v obeh knjigah zastopanih nazorov in zaključil 7. besedami: »Če obstoje kake pogreške, te ne izvirajo od mene, marveč od Staljina.« Tzzvan je vstal Staljin ter izjavil sledeče: »Da, tovariš Markovič navaja stvari popolnoma točno. Markovič le pozablja, da sem pisal svojo knjigo še pred svetovno vojno, on pa je pisal svojo knjigo že po vojni. Pred vojno smo smeli pisati, da se more nacijonalno vprašanje reducirati na ustavno vprašanje. Po vojni pa tega ne moremo več storiti. Kajti sedaj po tolikih revolucijah in v dobi Sovjetske Rusije se mora postavljati nacijonalno vprašanje za nas le kot Tevolucijonamo. To velja zlasti za Jugoslavijo, kjer more ravno nacijonalni moment prvovrstno podpreti revolucije. Vojna je spremenila mnoge odnosaje in moramo tudi mi spremeniti svoje predvojno stališče« — je zaključil Staljin. Dr. Markovič je bil premagan. Službeno stališče komunistov je ostalo to, da so Srbi, Hrvati in Slovenci trije različni narodi; da se postavlja nacijonalno vprašanje v Jugoslaviji za komuniste kot revolucijonarno in da je treba graditi revolucijo na nacijonalnem vprašanju. Od tedaj dalje podpira Moskva z vsemi sredstvi borbo Zagreba proti Beogradu, proti Jugoslaviji. .. Ni zabloda niti jugoslovenstvo niti Jugoslavija, zabloda je le način vodstva naše državne politike od 1918. leta dalje do danes. Ta način se more kritizirati... S sprejetjem komunistične teze o nacijonalnem vprašanju Jugoslavije so osmooktobristi samo potrdili, da sploh ne morejo razumeti današnjih poti človeštva in doumeti zgodovin-ske nujnosti v-elike in močne Jugoslavije. V sled tega oni nimajo potrebne kvalifikacije za vodstvo jugoslovenske.ga naroda in setdob-ne Jugoslavije.« Članek je interesanten ter pravilen. Ker pa zamejavamo svoj list z »Niškim Listom«, smo kot kronisti dolžni, da dopolnimo članek, kolikor ni točen glede naših, slovenskih prilik. Ugotoviti je treba, da bivša SLS, ki predstavlja danes slovenski del unitaristične JRZ, ni glasovala za V idovdansko ustavo in je hodila takrat isto pot s Hrvati. Po vzgledu pa je tudi bivša SLS po svojih takratnih in današnjih prvakih ne samo enkrat, marveč večkrat prisegla na Vidovdansko ustavo in torej »na najmerodajnejši način sankcijonirala stališče, da smo Srbi, Hrvati in Slovenci en enoten narod, narod iste krvi, narod istega nacijonalnega občutja«. Izza septembra 1931. je začela bivša SLS prehajati na stališče, da smo Slovenci, Srbi in Hrvati trije različni narodi ter je torej glasom citiranega članka »Niškega Lista« sprejela stališče komunistične intemacijonale. Pri tem se ne sme pozabiti na dogodke, ki so se odigravali na univerzi Kralja Aleksandra v Ljubljani v letih 1932. do 1934., katerim je ves naš katoliški tisk živahno ploskal, čeprav so kulminirali v izvešenju rdeče, komunistične zastave! To je pač najboljši dokaz, da je obstojala takrat popolna istovetnost gledanja na naše nacijonalno vprašanje med našimi komunisti in našimi klerikalci. Ta istovetnost se je nadaljevala tudi še po 24. VI. 1935, ko je katoliški tisk stalno zastopal tezo, da smo Srbi, Hrvati in Slovenci trije različni narodi in je prvak tega katoliškega tiska, ljubljanski »Slovenec« celo 6. IX. 1937. zapisal doslovno to stališče! Poleg tega je prej in pozneje naš katoliški tisk označeval tezo, da smo Slovenci, Srbi in Hrvatje enoten jugoslovenski narod, torej tezo jugo-slovenskega unitarizma kot »perverzno ideologijo«, ustvarjeno le zato, da se omogoči »po-srbljenje Slovencev in Hrvatov«. Po teh dopolnitvah prepuščamo odgovor in debato glasiloma JRZ »Slovencu« in »N. škemu Listu«. Morda bo g. Mitič svoj članek naknadno dopolnil z ugotovitvijo, da zastopajo tezo o treh različnih narodih Jugoslavije poleg komunistov z vso besnostjo tudi hrvatski in slovenski klerikalci. Potem velja tudi za nje ugotovitev, da nimajo potrebne kvalifikacije za vodstvo jugoslovenskega naroda in svobodne Jugoslavije ... Demonstracija domišljavih Da bodo poučeni tudi oni, ki »Slovenca« ne čitajo, ponatiskujemo iz tega slovenoborsko-federalističnega, sočasno pa jugoelovensko unitarističnega glasila doslovno članek, ki je imel gorenji naslov: »Na drugem mestu poročamo, kako je v Ljubljani potekla proslava 1. decembra, zlasti manifestacijski sprevod, ki se je v sredo zvečer vil po ljubljanskih ulicah. Tam je govor o tistih, ki so se dostojanstveno spomnili tega državnega praznika. Omeniti pa moramo tudi tiste, ki jim vse to ni bilo nič kaj všeč in so skušali slavje motiti. Na ta lepi, vsedržavni in vsenarodni praznik se je čudno obnašal »otok. kalinov« ali »gimpeljnov«, kakor pravijo Ljub* ljančani tistim gosposkim potepuščekom, ki nimajo drugega dela, kakor postavljati se okrog poŠfe in pohajkovati po Aleksandrovi cesti. Ta »otok kalinov« skoraj do zadnjega pobalina »čuti napredno«. Ti mladi kalini so čutili potrebo, da bi slavnostni sprevod nekoliko motili s svojimi vzkliki. Izkazalo pa se je, da so možje in fantje, k? so korakali v sprevodu, dostojanstveni ter si svojega navdušenja za ta državni praznik ne dajo motiti. Mladeniči, od katerih najbrže niti eden ni bil polnoleten, pa so vzklikali, ne. da bi se kdo ozrl na nje. Pričeli so izzivati Že na tri-~ mostovju, najbolj pa seveda na svojem glavnem torišču, pred pošto. Izzivalno so vzklikali: Zdravo sokolski kralj«, »kralj je naš, kralj je Sokol!« Ti vzkliki mlečnnzobih mladeničev pa so utonili med vzkliki ogromne večine prebivalstva v špalirju in pa manife-stantov v sprevodu: »Živel jugoslovanski kralj! Živela domovina! Živela Jugoslavija!« Ko so kalini izpred pošte vzklikali: »Zdravo!«, je njihov klic utonil v neštetih vzklikih »Bog živi našega kralja!« Pripomniti moramo, da se pri teh katinskih demonstracijah niso udejstvovali vidni člani JNS niti vidni funkcijo-narji mladinske JNS, temveč le njihov bori naraščaj s srednjih šol. Policijski uradnik g. Bardek je prijel največjega razgrajača, nekega gimnazijca in ga vprašal, zakaj demonstrira. Deček je odgovoril, kakor je bil naučen: »Demonstrirali bomo toliko časa, dokler vlada ne pade.« Majhna skupinica »napredno čutečih« študentov je korakala tudi po Tyrševi cesti do kavarne Fvro))<^BMt£P prijazni stražniki dečkom dopovedali, da je čas, da gredo spat. Pendrek ni bil nikjer uporabljen, to bi se moglo zgoditi kvečjemu pred 3 leti. Ljubljana se pa zaradi nastopa kalinske organizacije niti snoči niti danes ni preveč razburjala.« Nekaj sumljiva je vnetost, s katero »Slovenec« piše. Morda bi se dal napraviti kak popravek po zakonu o tisku, toda javnost itak ve, da je vse to točno res, kar pripoveduje katoliški »Slovenec«. Ljubljana se ni razburjala radi nastopa kalinske organizacije, vzkliki kalinov so utonili v neštetih vzklikih »Bog živi!« in med vzkliki ogromne večine prebivalstva v špalirju in pa manifestantov v sprevodu! Kako to, da so se slišali tja do Kopitarjeve ulice in jih je slišal celo pisec tega duhovitega članka? So morali pa le biti glasni, da niso utonili! Ali pa so bili vzkliki manifestantov in ogromne večine prebivalstva v špalirju tako medli in tihi, da jih je prekričalo par »kalinov«. »Slovenec« ne omenja neke posebne skupine »kalinov«, ki se je pojavila na Aleksan* drovi cesti okoli 20. ure, pa je hitro zopet zginila. Poskušala je dokazati, da ne »čuti napredno«. Očividno le vsled pomanjkanja čuta naprednosti je šla hitro raje nazaj kot naprej, pa se je zatekla nato v Kopitarjevo ulico in tam dala gradivo za gorenje poročilo »Slovenca«. »Bori naraščaj s srednjih šol« si pa lahko zatakne ta članek »Slovenca« za svoj klobuk za tisti čas, ko bo tudi on mogel javno in dostojanstveno razpravljati o vprašanjih, kje so »gosposki potepušček«. Doslej jih je ugotovil namreč le »Slovenec« med svojimi »tavajočimi Slovenci«, ki niso bili seveda niti v slavnostnem sprevodu niti na Aleksandrovi cesti, marveč so sedeli mimo v beznicah in kavarnah in se tam navduševali po svoje. KDOR NEREDNO PLAČUJE NAROČNINO, TA NAMENOMA UNIČUJE NAS LIST! mm 9 Tinka: ŠIRITE »P O H OkP« ! tJrej*r Odbof, —Odgovarja in izdaje za Narodno obrambno tiskovno zadrugo, f, i. t o. a,: Santel Bojan, Langunova uli Tiskarna Slatnar d. t a. t. (Vodnik in Knei) v Kamniku.