Ranjeni orel.
Zložil V. Koritnik.
V krilo zadet vrh ponosne čeri,
v mrzli bolesti, ki smrt zaničuje —
valja se orel planinski in psuje
strel, ki mu stri je mlade moči:
Vse ste mi vzeli — zrak, solnce, svobodo,
ali služili vam orli ne bodo!
Svet je moj velik, ponosen, visok, z jutranjim solncem v višini se brati, v rosi se koplje na rožnati trati, v večnost ga vodi brezkončni obok; sinja svoboda je moja vodnica, njej samo klanjajo moja se lica.
Rojen v prostosti sred strmih pečin, vzljubil sem dan svoj, orlovsko svobodo, vzljubil sem solnce, kamen in vodo, stvarstvo nebeško vrh snežnih planin  — kje je dom lepši od mojega, kje? kdo ga bolj ljubi kot moje srce?
Gnezdo orlovsko, ti zibelka mala, moj prepereli mah, s peskom posut — ti si mi čilost in silo podala, v tebi mi zrasla je krepka perut, o kako krasno sem letal po svetu v mladem ponosu, svobodnem poletu!
Videl sem jih, ki žive pod menoj, videl sem boj, ki ljudi ponižuje, bratje se gledajo mrzlo in tuje, smrtno orožje vihte med seboj  — o domovina, daj vsakemu mesto — vrednemu hišo, sovražniku cesto!
Stvarstvo nebeško je širno dovolj, komur so cilji odkriti in čisti, kdor pa robuje sovražni zavisti, on neti mržnjo in ljubi pokolj  — ali nobena ne žge tako rana, kakor žge rana od brata zadana . . .
Bratje, ljubezen, prijateljstvo, mir! barke na morje, izmerimo sile, orle pustimo svobodne in čile, da si iztresejo mladi nemir — moja kri kaplja, naj kaplja potoke bratstva na vas in na vaše otroke!
(    oooooopoooooofffioooop   )
Vseh mrtvih dan.
Zložil Anton Medved.
Po dolinah perje suho ur poslednjih čaka že, vran kriči v goščavo gluho, sive megle se solze.
O zemljan, še ti pokropi danes s solzo božji vrt, in v globok spomin se vtopi nanje, ki jih krije smrt,
ki leže v temini ječe v prah razsuti in pepel, ki si ljubil jih goreče, kakor svoje duše del!
V duši jim spominek zidaj, prostor v duši ni jim tuj, in nikar jih ne zavidaj in nikar jih ne miluj!