216
Mnogovrstne novice.
Dnevnik Gordonov.
Ker smo v „Novicah" spremljali junaškega generala Gordona na njegovi obče občudovani poti v Sudanu do njegove smrti, zanimal se bo gotovo tudi marsikdo za Gordonov dnevnik, prijavljen sedaj, odkar je nastopil angleško vlado lord Salisbury,  ki je svoj čas najodloč-
nejše nasprotoval Gladstonovi politiki v Egiptu. Vse kaže, da lord Salisbury hoče opravičiti novo svojo politiko v Egiptu ravno na podlagi obtožb, katere se zoper Gladstanovo egiptovsko politiko nahajajo v dnevniku Gordonovem.
Izvirnega ponatisa dnevnika, katerega se je koj prvi dan prodal ves prvi natis, obsegajoč veliko tisuč iztisov nimamo v rokah, ampak samo posnetek iz nemških časnikov. Ta se glasi: „Dnevnik obsega čas od 10. septembra do 1-i. decembra. Kar zadeva prejšnji čas, prišlo je vse Arabcem v roke onim, ki so pri Mera vi polkovnika Stewarta in njegove spremljevalce umorili, nadaljevanje dnevnika do smrti Gordouove pa je ostalo v Chartumu- Objavljen del poslal je Gordon v enem svojih parnikov v Schendi, kjer bi se bil smel izročiti angleški pomočni vojni; vsled tega izročen je bil dne 22. januarija t. 1. Ch. Wilsonu, ko je stopil na suho v Schendiju. Tvarina, Katera je v knjigi razdeljena v šest delov, pisaua je na telegrafske formulare in k temu dodaja Gordon sam šaljivo opazko, da se bo nadzornik telegrafov pritožil zarad zlorabe uradnega papirja. Zadnje besede, katere je dne 13. decembra pisal, bile so: „Ako v desetih dneh pomoč ne pride, in več ne zahtevam kot 200 mož, je mogoče, da mesto pade. Storil sem, kolikor je bilo v moji moči za čast svoje dežele. Z Bogom!" V teh besedah izrečen je glas, kateri se ponavlja po vsi knjigi.
Vse naredbe, katere mu je dopošiljai Baring iz Kaire, deval je na rešeto ojstrega presojevanja. Tako prepoved poslužiti se Zobehr-a proti Mahdiju. „Ako se ima Sudan popustiti", piše, „v čem se tedaj loči, jeli Zobehr ali Mahdi priređuje lov na služae, ker po vseh poročilih je Mahdi največi lovec na siužne. Prihod Zo-behrov bil bi rešil Bebersko in olajšal odhod tukajšnje posadke, na kar edino delamo. Prav za prav — dostavlja zabavljivo, bi se bile morale posadke Mahdiju udati, sitneži to, ki nam toliko truda prizadevajo. — Ravno tako ojstro obsoja prepoved Baringovo, rešiti se proti ekvatorju doli. — Dne 5. oktobra piše: Ako bi mi bil Baring meseca marca pisal: „glej, kako se moreš rešiti", kar bi bil gotovo smel storiti, dalo bi se bilo kaj storiti, in popihali bi jo bili proti ekvatorju. Pa, ako moje telegrame pregledate, videli boste, da ga prosim ukazov, ne da bi dobil kaj odgovora. Nihče ne obžaluje bolj potrate z denarjem in življenjem ljudi, pa tega je na kratko kriva vlada. Ako bi se mi bilo brzo-javilo: „Glej, kako se rešiš", vse bi bilo dobro. Pa njenega veličanstva vlada nikakor ni hotela dovoliti, da bi bila posadko samo sebi prepustila in to je bilo v škodo. Ako bi jaz všel, všel bi vladi njenega veličanstva, ker sem pa ostal, pouzročil sem, da se je vojna poslala nam na pomoč. Baring dal mi je odločno povelje, da se brez dovoljenja vlade ne smem podati proti ekvatorju (glej telegrame v Stewartovem dnevniku).
Politike vladine, da Sudan popusti, nočem presojati. Sudan je dežela pustote, ne vredna, da se poseda. Celo politike, da se posadke puste poginuti, ne bom preresetaval, toliko pa pravim, da bi bila morala vlada Njenega veličanstva storiti pogumen korak, in mi meseca marca, ko je bilo še mogoče, morala reči: „Glej, kako se rešiš", pa ne sedaj, ko imam po šestmesečnem vojskovanji dolžnosti nasproti ljudstvu. Baring ni samo ne rekel: „Glej, kako se rešiš", ampak celo prepoved je izrekel zoper moj odhod proti ekvatorju. Sedaj ne preostaja druzega vsled naše omahljivosti, kakor gledati, kako se od tukaj umaknemo in deželo Turkom prepustimo. Ojstro sramoti Gordon vprašanja Baringova in Egertonova natanko po trenutku, kedar mu bo pošel živež.
Mislim, piše,  da bom s tem Egertonom imel svoje veselje,  v njegovih  brzojavih  gospodu je  tako  debelo-
217
srčna veselost, bržčas si dela življenje prav lahko. Vedeti želi natanko dan, uro in minuto, ko mi poide živež in strelivo. Ravno, kakor človek na bregu, ki je videl, da se je njegov prijatelj uže večkrat v vodi potopil in mu kliče: „Stoj, stari prijatelj, in naznani mi, kedaj naj ti vržemo resni pas! Vem sicer, da si se uže dvakrat do trikrat potopil, pa vendar bi bilo škoda vreči ti pas, dokler nisi v najskrajnejši nevarnosti, in jaz bi to rad natanko izvedel, ker izrastel sem v šoli natančnosti". — Večkrat pečal se je Grordon v svoji sili z mislijo samo-umora, toda zavrgel jo je kot brezbožno: „Premišljujem, jeli bi, ko bi bilo mesto v rokah sovražnikov, ne razstrelil palače in vsega, kar je v nji, v zrak, ali pa se vjeti dati in trpeti. Razstreljenje bilo bi najkrajše, med tem, ko drugo pomenja dolgo in hudo trpljenje in poniževanje vsake vrste. Mislim, da se odločim za drugo, ne iz strahu pred smrtjo, temveč zato, ker je prvo, kolikor toliko podobno samoumoru, kateri stvar božjim rokam odtrga."
Gordon zavrgel je mnenje, kakor  da bi bilo Wol-sely-evo  pomočno  podvzetje  zaukazano  zavoljo  njega, temveč da je  to storjeno v rešitev časti angleške.    On piše: „Jaz sem bil pomočni vlak št. 1., oni so pomočni vlak št. 2.    Kar mene zadeva,  mogel bi,  ako  bi hotel, vsak trenutek stran priti.    Pa kaj bi se zgodilo,  ko bi jo  pomočni vlak  št. 1.  popihal in  bi parniki  prišli v roke Mahdijeve.   Mi dva  pomočni   vlak št. 1.  in  št. 2 sva oba odgovorna za čast Angleške.   To je prava  logika.   Jaz prišel sem posadki na pomoč,   pa spodletelo mi je.   Earle pride tudi  v ta  namen in nadjati se je, da mu ne spodleti. Osebe Gladstonove omenja samo pri dveh prilikah: „Kdor bi bil pred poltretjim letom trdil, da ne pojde Gladstonov kabinet samo v Egipt, temveč, da podvzame dve ekspediciji v Sudan, tega imeli bi bili za blaznega.    In vrh tega trdi Gladstone v nekem časniku,   da je  prisvojitev  Egipta  nemogoča  zarad svoje zveze s Sudanom.
Pri drugi priliki sramote primerja Mehmed Bej Ho-ratima zarad njegovega visocega zavratnika pri srajci z Gladstonom. Za zmešnjave v Egiptu in Sudanu dela odgovorne poglavitno tri može, prejšnjega kontrolorja Sir Ankland Colvina, Sir E. Maleta in Sir Charl Dilke-a; diplomate imenuje domače zajčke, kateri v uradnem smislu niso pošteni. On misli, da je „sirena" Malet v Bruselj u vesela in zidane volje, ker misli, da je vse dobro storjeno, kar je v Egiptu napravil. Draži ga mišljenje, da bi se mu v Hartumu dobro godilo. Kdor brzojav Egertonov bere: „N. V. vlada ne odobruje Vašega predloga, da bi se turški in drugi vojaki rabili za vojaške namene v Sudanu, ako tedaj v Sudanu ostanete, naznanite svoje razloge" — mogel bi misliti, da tukaj živim v potrati, in vendar ga ni, ki bi tako rad od tukaj šel, kot jaz. Razlogi so v silno predrznih Arabcih. Sicer pa priznam, da sem nasproti N. V. vladi zelo ne-podložen.
Ko bi bil jaz načelnik kabineta, bi se sam nikdar ne rabil. Za može, kakoršen je Dilke, ki vsako besedo pretehtavajo, moram pravi strup biti. Rad bi vedel, koliko so vlado stali brzojavi o Sudanu.
Za Mahdija imel je toliko več zasramovanja, kolikor več je izvedel o njemu, posebno odkar je zvedel, da nosi pod nohti prstov poper in je z njimi potegnil čez oči, kedar je za potrditev svojega zagotavljanja potreboval solz. — „Ker točenje solz velja za izraz odkritosrčnosti", nadaljuje zabavljivo, priporočil bi ta recept ministrom kabineta, kedar hočejo opravičiti kakoršno opravilo. —¦ Stan Mahdijev v obče pa je smatral za tako trden, da sklikne: Ako bi bil jaz Mahdij, smejal bi se vsi Evropi!