R. M. Vojanov:
Dobra letina.
jyMadkejšega vina že petdeset let po naših goricah pridelal ni svet, še sodov bahato trebušnih je bilo premalo.
Od Trške gore po deželi okrog konjiči so trtni odvažali sok. To bila je kapljica krepka za zimske večere.
Na svečnico, ko že prihajal je mrak, priskriplje prešerno voz vina težak v utrjeno stolno Ljubljano skoz karlovška vrata.
A vpregi pretežka pač sod sta in voz; pincgavcov že eden na sprednjih je bos, in bič mora venomer peti po ulicah mestnih.
Pred hišo deželno ustavi voznik, objame z rokama debeli ročnik in trdo potrka na vrata, da v dvorcu odmeva.
In vrata odpre in zatrobi vratar in že vlastelinov se cel kolobar v lasuljah in žametnih haljah nateče krog voza.
Služabniki sod na dvorišče zvale, gospodi kar resni obrazi žare; ej, menda koj pride pokušnja kipeče novine?
..Ljubljanski Zvon" XXXII. 1912. 10.
514
R. M. Vojanov: Matjažev sonet.
Turjaški s koščeno ogromno pestjo pretrka obsežno posodo krepko ter drugom pokima visokim s pomembnim nasmehom.
Potem pa pokliče služabnikov šest, šest betov zasika, zajeka jih šest po silnem lesenem orjaku, da vekajo doge.
Sesuje se sod in zakriti zaklad zašije očem, ves krasan, prebogat: prevod Dalmatinov slovenski iz svetega pisma.
Matjažev sonet.
J  od goro silno v dvoru kamengrada za mizo skalno kralj Matjaž sedi in spi. Za njim junaška vojska spi; krog mize gre Matjažu bela brada.
Kralj menda čaka, da nam čas zavlada, ko narod naš izžet prav do kosti bo v jarmu trpkem znoj potil in kri, od tujca bičan kruto v lica mlada.
Iz spanja kralj, če res si nam vladar!
Mi bdeči sokoli že čakamo,
da v boj za pravdo odkorakamo.
Kaj nam in tebi srak je mar?!
zdaj tvoj je dan — zavihti meč jeklen,
da se zarije v kri in dob zelen!