XXV—7 ZVONČEK ANDREJ RAPE: Gojka. i. |edela sta sama na vrtu. Petrček, pet let mu je bilo, kot rdeč nagelj, ki se bohotno razliva po belem zidu navzdol, zrastel in se razcvetel to jutro, poln življenja, poln |g pomladnega dneva; Gojka, deklica šestih let, drobčkana osebica, s slabotnimi udi, skoro bolehne vnanjosti. Črni kodri so senčili nežno lice. Okolo ustec in noska ji je podrhtevalo neprestano, iz mokrosvetlih oči ji je zrla občutljiva otroška duša, že skoro razvit razum. V očeh ji je gorelo kakor veliko pričakovanje. Kot skromna in mala marjetica je bila videti, hrepeneča k solnčnim žarkom, da ji pobožajo osrčje in ga odpro. Pomlad je rajala okolo obeh otrok. Mehki vetrovi so peli, zveneli so gozdi tam preko travnika kot slavnostne orgle, ki zbujajo sladko pobožnost v dušah. Valovi potočka so šumeli kot nežna harfa, ki poje veselo pesem potočku na pot. Vsa sinja daljina pred otrokoma je pela tiho pesem hrepenenja, pripovedovala o samih bajnih stvareh, ki tko pomladne sanje okolo njiju. Vonj cvetic, ki je dihal iz njihovih čaš, je božal njuni lici, zveneli so šepetajoči glasovi: naj vaju bo* žamo, vaju poljubljamo, saj sta nam draga, otroka nedolžna! Vrt je pred vama! Trgajta nas, nakitita se z nami, otroka, ki sta nam ukradla srce! Pozdravita nas z veselim petjem, z vriskom, dražestni bitji! — In naš odgovor bo mehak odmev vajine radosti, ki se bo viačal k vama iz gozdov, odbit od belih skalnih sten za njimi. In solnce je stresalo svoje žarke po Petrčku in Gojki, ju poljub* ljalo in jima pelo iz bleščečih višin: kopljita se, kopljita se v mojem zlatu, saj svetim le vama! Vse moje zlato je vajina last! Ne bojta se! Poglejta mi v obraz, le poglejta! Vaju ne oslepim! Srčeci vama oblijem s sijajem, razžarim vama obraza! Pozdravljena, nedolžnost! Ali čujeta moj vrisk? Pojta, z menoj pojta! In zadivljena sta sedela nagelj Petrček in marjetica Gojka. Oči so jima strmele v to pomladno lepoto in molčala sta... Gojkini so se šele pred nekolikimi dnevi priselili v to okolico. Gojki je bilo še vse tuje. Pa je že prvi dan pohitela na domače dvo* rišče, da si ogleda novi dom. Komaj pa je stopila tja, že je radostna vzkliknila: »Aj, rože, rože!« Toda takoj je povesila glavico. Rože, ki jih je tako Ijubila, so dehtele na sosednjem vrtu. Bila pa je vse eno vesela: bo vsaj vdihavala njih vonj in jih gledala z do* mačega dvorišča. 179 ZVONČEK XXV—7 Mal deček je vriskal med gredami. Zagledal je deklico na sose-dovem dvorišču in je prihitel k ograji: »Punčka! Punčka!« je klical. »Pridi k meni na vrt! Rož ti dam!« Tako sta se seznanila Gojka in Petrček in sklenila prijateljstvo. In danes sta sedela na sosedovem vrtu. Prvič je obiskala Gojka malega prijatelja Petrčka in prinesla s seboj punčko in v gajbici svojo veverico. To je bilo veselja! Petrček se vesele živalce kar ni mogel nagle* dati. Gojka ni mogla obrniti očesa od pestrih, opojnih cvetic na vrtu. Tako sta bila oba zadovoljna in srečna v mladem prijateljstvu. Pa je Petrček nenadoma, kot bi ga bilo nekaj pičilo, vriskaje zapel: »Aj, naša mama, naša mama, naša mama!« Oči so se mu po= svetile v neizrazni toploti in skočil je s klopi, letel po poti, posuti z drobnim peskom, utrgal rožo in jo — skakljaje, venomer pojoč »naša mama, naša inama« — prinesel Gojki. »Veš, Gojka,« je dejal, »naša mama mi prinese danes konja. Jezdil ga bom. Juhuu! Prav res, Gojka! Tako je rekla, ko je danes odšla z doma.« — In zopet je pel, nihaje z glavo na desno in levo: »Naša mama, naša mama mi prinese konja.« Hipoma pa je utihnil in pogledal Gojko: »Kaj ti je, Gojka?« Deklica je zamišljena sedela na klopi. Rožo, ki ji jo je bil prinesel I Petrček, je držala v suhljatih ročicah. Z vročimi pogledi je strmela ] nekam v daljo. Ustno ji je skrivaj šepetalo: »Naša mama, naša \ mama ...« ' »Kaj ti je, Gojka?« »Petrček,« se je oglasila deklica. »Kaj pa je to — naša mama?« Začuden jo je pogledal in dejal ljubeznivo: »Veš, Gojka, naša mama, to je mama. Mama je, ki me ima rada. Kupila mi je igračke, pa tudi hlače mi kupi in konja. Pravi mi, da sem njen. In sem res njen in očkov. Veš, tako rad jo imam našo mamo, da me kar tukajle« — in pokazal je na srce — »časih boli, tako jako rad jo imam. Časih J me vzame v naročje in me tako stisne k sebi, ker sem njen. Vsa ¦ rdeča je takrat, kot tale tvoja roža in lepa je, tako lepa! No, to je 1 mama, Gojka, ali sedaj veš?« \ In je zletel vnovič po vrtni poti, da so mu v lahnem vetru vihrali I bujni lasje. Skakaje ter nihaje zgornji del života v levo in desno je | pel: »Naša mama, naša mama mi prinese danes konja.« * .p Gojka je bila sirota po materi. Še leto ni bila stara, ko ji je umrla dobra mamica in nič je ni poznala. Bratcev in sestric ni imela. Oče je bil vedno tako zaposlen, da se ni utegnil baviti z deklico, stara Mana, ki mu je gospodinjila, se pa za otroka tudi ni dosti zmenila in tudi časa ni imela. Zato je bilo Gojki tuje najslajše ime. 180 XXV—7 ZVONČEK Na večer tistega dne, ko je vprašala Petrčka na vrtu po tem imenu, Gojka ni mogla zaspati. O raznih stvareh je razmišljal otrok. — Naša mama, naša mama! — Tako čudnosladko jo je božalo v ušesih in v srčecu to ime! In spomnila se je, da je nekega večera, ko je ona bila že v postelji in ji je že spanec legal na oči, čula staro Mano, ki je rekla očki: »Prav je, bo Gojka imela vsaj mamo!« Razmišljal je otrok o teh besedah, a jih ni mogel razumeti. Kako, da ima Petrček mamo, ona pa da je še nima in jo bo šele dobila? To ji ni dalo zaspati. Ko pa se je sen le priplazil na njene oči, tedaj je gledala prelepe slike: Temna spalnica se je hipoma napolnila z blestečim sijajem. V beli haljinasti obleki, tiho šumeča s svetlimi krili, zlate lase ovenčane s svetlimi lučcami — taka je stopila v sobo lepa gospa. Nagnila se je nad njeno posteljo, jo poljubila in stisnila k sebi. »Petrček, mama! Ali si ti naša mama?« je zašepetal otrok v lepih sanjah. In vse, česar prej Gojka ni mogla umeti, ko je Petrček pri* povedoval, ji je bilo v sanjah jasno kot beli dan: To je naša mama, ki me ima rada! Igračke mi kupi, punčko obleče. Pravi mi, da sem njena. In sem res njena in očkova. Tako rada jo imam našo mamo! Stiska me k sebi, ker sem njena. Lepa je in vesela. Krila ima in zlate lase, ovenčane s svetlimi lučcami. To je mama!... Vsa potna in drhteča od sladkih sanj se je prebudila. V srcu ji je vse vriskalo, zakaj sobica v njenem srcu, ki jo je menda Bog ustvaril čisto nalašč, posebe za mamo, ta sobica, ki je bila doslej prazna, ker mame ni nikdar poznala, je sedaj tako polna, tako svetla. — Gojka se je pogreznila v to svetlobo in vsa srečna vnovič zasanjala — o mami... II. »Očka, kako da ni naše mame pri nas?« je nedolžno vprašala Gojka takoj drugo jutro očeta, ko je skupno z njim zajtrkovala. Začuden, skoro osupel je pogledal v njene mokto se iskreče oei. »Mama pride, če jo boš rada imela, Gojka,« je dejal in jo ljubeznivo pobožal po nežnem, vročem licu. »Oh, očka, kako rada jo bom imela!« je zažvrgolela kot ptiček. »Ampak takoj naj pride, še danes naj pride!« »Danes še ne pride, veš, Gojka. Je še na potovanju. Toda kmalu pride...« »Očka! Kako je lepa naša mama!« In zopet jo je začudeno po* gledal. — »Veš, videla sem jo danes ponoči. Belo haljinasto obleko je imela, svetla krila in v laseh zlate lučce. Ob moji postelji je stala in me poljubila ter pritisnila k sebi. O, kako rada imam našo mamo!« Nekaj mokrega se je zasvetilo očetu v očeh. Presrčno je stisnil otroka k sebi. V srcu ga je nekaj zabolelo... * * * 181 ZVONČEK XXV—7 »Gojka, Gojka!« se je tisto jutro razlegalo po sosedovem vrtu. Malo je utihnilo in vnovič radostni vzkliki: »Gojka, Gojka!« Petrček je imel svoj raj. Preganjal je svojega konja od konca do konca vrta, vriskal, klical, pel. Sam je bil na vrtu, pa ga je oživljal tako, kakor bi se igralo v njem sto otrok. Ptički so kar tu in tam umolknili in zvedavo gledali malega junačka, ki je jezdil danes na mogočnem šarcu z bridko sabljo v roki po vrtu goti in doli. Gledali so ga zvedavo, umolknili, pa se zopet živo zasmejali v blagoglasnem zboru malemu razposajenčku, ki mu je žarelo lice kot solnček. »Gojka, Gojka!« In še in Še ... Pa Gojka je sedela danes radostna ob kletki svoje veverice, ob posteljici svoje punčke in jima pripovedovala o mami, ki pride, saj ta dva njena prijatelja morata zvedeti prva sladko njeno skrivnost, da pride mama, mama, mama! Vsa zatopljena v svojo srečo, skoro niti slišala ni šuma, ki ga je uganjal Petrček v sosedovem vrtu. Hipoma pa se je zdrznila. Z vrta je začula obupen krik. »To je Petrčkov glas,« je pomislila, položila svojo punčko v zibelko in jo hitro pokrila z odejo, da se ne prehladi, pobožala zvedavo veverioo po nosku, ki ga je bila utaknila skozi mrežo, in odhitela na sosedov vrt. »Kaj pa je, Petrček?« je vzkliknila. Pa ni bilo treba povpraševati. Videla je. Petrček je ležal ob potu J ter ril z noskom po pesku. Ob njem je stal šarec. V novih hlačicah I je zijala precejšnja luknja. Ena hlačnica je bila zataknjena za šarčevo I uho, da je visel Petrček z eno nogo na konju, z drugo pa, ki je še tičala v stremenu, krčevito brcal po zraku. Pravkar se je naslonil na komolec in dvignil glavo. Iz noska mu je kapljala kri. Hitro mu je pomagala s konja. »Nič ne jokaj,« je dejala. »Veve« rico pojdeva gledat in punčko, ki spi. Udaril si se na nosek. Čakaj, da ti ga umijem.« In takoj je nehal jokati. Tak fant pa bi jokal! Umila sta nosek in Petrček je dejal modTo: »Veš, Gojka, komaj sem ustavil svojega šarca, tako je bil divji. Kako sva pa tudi šla! Kar po stopnicah doli jo je udrl. Komaj sva se ustavila. Malo sem podrgnil z noskom po pesku, pa to ni nič!« In moško se je postavil pred Gojko: »Vidiš! Nič več ne teče kri in tudi ne jokam več.« »Nič več, Petrček,« ga je pohvalila Gojka. In zopet je zasijal solnček na obrazih obeh otrok in ptički so se veselo zasmejali po cvetočem vrtu z otrokoma vred, kakor da bi peli: Na milijone je src, vsa so moja, in milijoni radosti: te so v njih. 182 XXV— 7 ZVONČEK Prav posebno pa je odsevala ta radost z lic Gojkinih. »Petrček, Petrček! Kmalu dobim tudi jaz mamo!« je zažvrgolelo iz njenih ust. »Očka mi je rekel, da pride.« In zavrtela se je v krogu, nihala z glavo sem — tja, sem — tja in kot bi stresal cekine na zlat krožnik, ji je vrelo iz grla: »Mama pride, mama pride!« (Konec prih.)