1999 LET PO ROJSTVU NAŠEGA GOSPODA JEZUSA KRISTUSA V BETLEHEMU
Buenos aires
december
LETO 66
d i_i It
10
» » o
1999
Sveti oče slovesno proglaša Antona Martina Slomška za blaženega. - Foto: Marjan Šušteršič
8--<0 f°
o 01 S. (P C/5 CD -o
O 3 CD 3 o. 3
OIO #1 < CD _J.
® 3 co 7n®
m
^ S 1 S
ZO ® CD Ql m CD N
5T ® V -o ® => g »
3
3 -O ®
S:"§.
® CZ* _ |.JLS
Papež Janez Pavel II. v mariborski stolnici, kjer je pokopan blaženi škof Anton Martin Slomšek. - Foto: Rafael Marn
UVODNIK
wwwwvwwvwwwwwwwwvwwwwwww
ZBOGOM,
DVAJSETO STOLETJE
________ AVGUST HORVAT	__
o človeško rečeno se hitro bližamo koncu drugega ti-sočletja in XX. stoletja kr-krščanskega obdobja človeške zgodovine ali štetja po Kristusu. Koliko let pa še manjka? Za nekatere se XX. stoletje konča z letošnjim letom, prihodnje leto pa bi se že začelo XXI. stoletje. O tem so prisotna različna razpravljanja. Pri štetju se npr. desetica začne s številko 1 in konča z deset, številka 11 je že druga desetica ali dvajsetica in tako naprej. Po tej logiki se novo tisočletje začne z letom 2001. Iz župnijskih kronik ljubljanske škofije, v kolikor so jih pisali in so še ohranjene, seje XX. stoletje začelo s prvim januarjem 1901. Nata dan so se po župnijah pripravljali s tridnevnicami. Novo leto 1901 in novo stoletje pa sta bili sprejeti z zvonjenjem in zahvalno mašo. Ali bo res ob tej priložnosti sedaj drugače, bo obveljalo drugačno štetje ali matematika?
Kaj nam je prineslo 2000 let krščanskega obdobja človeške zgodovine in še posebej XX. stoletje? Skozi 2000 let je človeštvo gnjavilo 900 velikih vojn, stoletje, ki se končuje, pa najbolj kruto v zgodovini človeštva. Stoletje, ki ga končujemo, se je začelo z balkansko vojno v letih 1912 in 1913. Potem je prišla prva svetovna vojna leta 1914. V tej je zgubilo življenje sedemkrat več človeških bitij kot v vseh dotedanjih vojnah v človeški zgodovini. Zaradi diktirane mirovne pogodbe in revizionistične politike premaganih v Prvi svetovni vojni je prišlo leta 1939 do druge svetovne vojne, ki je bila najbolj krvava in zločinska v človeški zgodovini- Tej so sledile vojne na Koreji, Vietnamu, Kambodži, Afganistanu, Etiopiji, Angoli, Ruandi, Armeniji, Nikaragvi, Bosni in Hercegovini in na Kosovem, kie gre pozabiti na 10-dnevno vojno za samostojno Slovenijo in za ozemeljske zahteve Srbov proti Hrvaški. V XX. stoletju je v vojnah izgubilo življenje 90
milijonov človeških bitij, k tem milijonom pa moramo še prišteti 80 milijonov žrtev blaznih družbenih sistemov, to je fašizma, nacionalsocializma in komunizma. V tej številki so vključene tudi žrtve komunistične revolucije v Sloveniji in povojni komunistični genocid.
Kljub velikemu tvarnemu in tehničnemu napredku v sedanjem stoletju je v sodobni človeški družbi veliko neenakosti in krivic. Kljuv obilici razpoložljivih tvarnih dobrin je 800 milijonov ljudi lačnih, jih tepeta glad in revščina. V zadnjih 25 letih je umrlo zaradi gladu 200 milijonov ljudi. Neenakost in družbene krivice naraščajo povsod v svetu, ne samo v revnih, ampak tudi v tvarno bogatih deželah. V sodobni človeški družbi 20 odstotkov prebivalstva poseduje 86 odstotkov svetovnega bogastva, 20 odstotkov najbolj revnih pa le 1,3 odstotka. Več kot 1 milijardo 300 milijonov ljudi živi v absolutni revščini in število stradajočih stalno narašča.
Zadnje desetletje iztekajočega se stoletja je posebej zaznamovano z globalizacijo, to je z gospodarskim in družbenim sistemom, ki pospešuje prevlado kapitala nad človekom in pospešuje prosto trgovanje brez spoštovanja osnovnih moralnih zakonov. Svet naj postane eno samo tržno področje. Tako je globalizacija veliko dala premožnim deželam in posameznikom, a tudi veliko vzela revnim, daje njihova revščina še večja. Pospešila je tehnični napredek, sredstva družbenega obveščanja in omogočila dostop do znanja in izobrazbe velikemu številu oseb. Povečala pa je deficit demokracije, večina nima možnosti soodločanja v gospodarskih in družbenih zadevah, povečuje brezposelnost, prezadolže-vanje dežel v razvoju in nerazvitih. Že sedaj napoveduje, da bo veliko družbeno vprašanje prihodnjega stoletja.
Katoliška Cerkev je v 2000 letih in predvsem v XX. stoletju doživela velik razvoj. Število krščenih je že prekorači-
lo 1 mijijardo oseb, šestino svetovnega prebivalstva, prisotno je na vseh kontinentih in skoraj v vseh deželah sveta. V obdobju drugega tisočletja je preživela dva razkola, pravoslavnega in luteranskega, se soočila s številnimi nasprotnimi idejami in gibanji, a je ostala nepremagljiva. Tudi številne verske sekte in vzhodna verstva ne morejo onemogočiti njene prisotnosti na vseh področjih človekovega življenja. Sedanje stoletje še posebej zaznamuje živahna verska, kulturna in družbena aktivnost vernih. Svobodomiselnost in totalitarni režimi, značilni zasedanje stoletje, niso mogli onemogočiti njene dejavne prisotnosti v človeški družbi. Velika so ekumenska prizadevanja za edinost kristjanov in prizadevanja za mir med narodi. Proglašena je bila dogma o Marijinem vnebovzetju, sklican drugi vatikanski koncil in obiski dveh zadnjih papežev v številnih deželah sveta.
Drugi vatikanski koncil je velik mejnik v življenju katoliške Cerkve. Odprla je svoja okna, v njenih ustanovah je zavel svež zrak, včasih tudi prepih. Ta je povzročil, da so se predvsem v nekaterih redovnih skupnostih redčile vrste služabnikov oltarja in članic ženskih redovnih skupnosti. Nadškof Lefebvre novemu načinu poživitve verskega življenja ni bil naklonjen, teolog Hans Kung je prinašal teološke dvome, holandski katekizem je zanikal nekatere osnovne verske resnice, teologija osvoboditve je hotela prepričati, da je rešitev družbenih vprašanj mogoča samo s sprejetjem marksizma, in ni razumela družbenega nauka Cerkve. Vse to ni onemogočilo obnove in razvoja verskega življenja. Sedanji papež Janez Pavel II. je dokazal, da je kljub človeškim slabostim Cerkev tudi ustanova svetih, in jih je veliko zapisal v knjigo svetnikov, kot noben papež doslej.
Kaj pa je predvsem zaključujoče se stoletje prineslo Slovencem? V drugi polovici preteklega stoletja je začel v I
wvwwwwwwwwwwwwwwwwwwwww
osrednjo Slovenijo iz Dunaja in Prage pljuskati val svobodomiselstva. Prinašali so ga intelektualci, ki so študirali v teh mestih. Iz Češke so prinašali Tyrševe sokolske ideje, ki so dale pobudo za organizacijo, ki bi naj zajela predvsem mlade pripadnike liberalnih slojev. Iz juga, predvsem iz Trsta, so pronicale ideje socializma in se skušale zasidrati med delavskim slojem. Ozračje je bilo zmedeno in napeto. Svobodomiselstvo je prevladovalo v mestih med intelektualci in drugimi meščani, katoliška skupnost pa je imela večino na podeželju pod vodstvom duhovnikov. Na političnem področju je prevladovalo slogaštvo, povezanost med liberalci in krščanskimi nosilci političnega življenja, kar je bilo predvsem v škodo katoličanov. Nevarnosti za razkristjanjenje slovenske družbe je bilo veliko. Teolog in filozof Anton Mahnič je videl to nevarnost in ob koncu stoletja izvedel ločitev duhov, ločil je katoličane od pokroviteljstva liberalcev na političnem in kulturnem področju. Mahnič je imel podporo ljubljanskega škofa Missie, poznejšega goriškega nadškofa in prvega slovenskega kardinala. Škofa Missiaje v Ljubljani nasledil škof Anton Bonaventura Jeglič in je takoj odločno podpiral Mahniča. Ko je bil ta imenovan za škofa na otoku Krku, ga je v vodstvu ločitve duhov nasledil Aleš Ušeničnik. Liberalna skupnost je na ločitev duhov in aktivnost katoličanov odgovorila s farško gonjo, napadanjem na duhovnike in Cerkev, ki jo je vodil pisatelj Ivan Tavčar.
Slovenska katoliška skupnost je zelo čutila pomanjkanje katoliških izobražencev, za to je bilo že na prvem katoliškem shodu leta 1892 sklenjeno, da se ustanovi slovenska katoliška srednja šola ali gimnazija. Škof Missiaje podpiral to zamisel, a jo je začel realizirati v začetku stoletja škof Jeglič z ustanovitvijo škofijske klasične gimnazije v Št. Vidu nad Ljubljano. To je bila prva slovenska gimnazija, ki je začela s poukom leta 1905 in je delovala do nemške okupacije leta 1941, po letu 1945 pa so seje polastili slovenski komunisti in jo spremenili v vojašnico. Vse do druge svetovne vojne je izšlo iz njenih učilnic veliko poznejših duhovnikov in laičnih intelektualcev. Po osamosvojitvi Slovenije leta 1991 je država vrnila ljubljanski nadškofiji zanemarjene zavode in
'	NAMENI
APOSTOLATA MOLITVE ZA DECEMBER
•	Splošni: Da bi v letu 2000 z novo močjo zazvenelo evangeljsko oznanilo: ,,Rodil se nam je Odrešenik, ki je Kristus, Gospod.”
•	Misijonski: Da bi se škofijski duhovniki odzivali na vztrajni klic v misijonsko službo za Afriko.
•	Slovenski: Vodi Cerkev na Slovenskem pri sinodalnem delu, da bi vedno izbirali življenje.
V______________________________J
nadškof Alojzij Šuštar je s svojo zavzetostjo zavode obnovil in oživel enako cvetočo humanistično gimnazijo kot je bila od začetka ustanovitve do druge svetovne vojne.
Mahničeva ločitev duhov in Jegličeva odločnost ter globok poseg v družbeno življenje je dala slovenski katoliški skupnosti novega poleta. Ustanovila seje politična stranka katoličanov, prosvetne in mladinske organizacije, začelo je izhajati več katoliških publikacij in časopisov. Zadružna aktivnost je pod vodstvom Janeza E. Kreka dosegla zavidljiv razvoj in pomagala k tvarnemu napredku prebivalstva. Ta je bil pretrgan z začetkom prve svetovne vojne, ki je zahtevala veliko slovenskih žrtev. V obdobju od začetka stoletja do prve svetovne vojne je katoliška skupnost organizirala tri katoliške shode, na katerih so bile sprejete smernice za živahno versko in družbeno življenje. To je bil trn v peti liberalnemu taboru in svobodomiselstvu. V to obdobje od začetka stoletja do prve svetovne vojne spada množično izseljevanje Slovencev v zapadne evropske dežele in Združene države. Kljub zboljšanju življenjskih pogojev in kvalitete življenja so si številni želeli več, misleč, da jim bo tujina nudila več. To je bil hud demografski udarec za slovenski narod, od katerega se še ni opomogel do današnjih dni.
Proti koncu prve svetovne vojne, v maju 1917, so politiki Slovenske ljudske stranke zbirali podpise za Majniško deklaracijo, ki jo je potem Anton Korošec predložil v dunajskem parlamentu, v kateri seje zahtevala združitev in avtonomija slovenskih dežel v mejah mo-
narhije. Z razpletom vojne in večjo povezanostjo med slovanskimi narodi v monarhiji, seje tudi v Slovenski ljudski stranki začelo misliti na slovensko državno samostojnost izven monarhije v povezavi z drugimi slovanskimi narodi, predvsem Hrvati. Zaradi tegaje v stranki nastal spor, v katerem je manjšina vztrajala, da mora slovenska narodna skupnost z zahtevano združitvijo in avtonomijo ostati del monarhije. S tem sporom je politično življenje slovenskih katoličanov bilo zelo prizadeto in posledice so tlele vse do druge svetovne vojne.
Leta 1921 so slovenski katoličani organizirali shod, peti po vrsti, to že v mejah nove države Kraljevine Slovencev, Hrvatov in Srbov, v kateri je bila združena večina slovenskega naroda, le Primorska, Goriška, Koroška in Porabje, dobra tretjina slovenskega ozemlja in prebivalstva, je ostalo v mejah sosednjih držav. Edini izmed petih katoliških shodov se je zadnji končal s sporom v socialnem odseku med Alešem Ušeničnikom in Josipom Ujčičem na eni strani in Angelikom Tomincem in Adrejem Gosarjem na drugi strani. Zadnja dva sta zagovarjala ideje krščanskega socializma in sicer drugačnega kot ga je učil Janez E. Krek in razložil v knjigi Socializem. Spor se je prenesel tudi na politično področje in je trajal do druge svetovne vojne, a posledice se še čutijo tudi v naših dneh. Med drugo svetovno vojno so se krščanski socialisti pridružili komunistični revoluciji in državljanski vojni. Po objavi okrožnice Guadragesimo anno Pija XI. leta 1931, ki je krščanski socialisti niso hoteli sprejeti, se je Andrej Gosar začel oddaljevati od komunizmu naklonjenih krščanskih socialistov in med vojno in revolucijo ostal nevtralen, a s tem ni bila poravnana škoda, ki jo je s svojimi stališči povzročil na petem katoliškem shodu.
Škofa Antona Jegliča je na ljubljanskem škofijskem sedežu nasledil škof Gregorij Rožman, ki ni posegal v politično življenje, ampak se je posvetil predvsem obnovi verskega življenja v škofiji in Katoliški akciji. Pri teh prizadevanjih je naletel na odpor krščanskih socialistov, ki so se vedno tesneje povezovali s komunisti, za to je skupno z | duhovniki škofije obsodil zadržanje
ZBOGOM, DVAJSETO STOLETJE________________________________________
krščanskih socialistov, rekoč, da katoličan ne more biti obenem tudi krščanski socialist. Leta 1941, ko je bila osrednja Slovenija zasedena po treh okupatorjih, je škof Rožman obsodil komunistično revolucijo in državljansko vojno ter sodelovanje krščanskih socialistov pri tem početju. To je bila v težkih dneh ponovno globoka ločitev duhov na Slovenskem, tretjič v stoletju.
S pomočjo zapadnih demokratičnih v vojni zmagovitih držav in Sovjetske zveze se je komunistična partija polastila oblasti v Sloveniji, a krščanske socialiste postavila na stranski tir. Začelo seje maščevanje, množični poboji, razlastitve, preganjanje Cerkve, predvsem duhovnikov in vidnih vernikov. Druga svetovna vojna, predvsem komunistična revolucija in povojno maščevanje ter okupacija sta povzročili Sloveniji približno 60 tisoč človeških žrtev. V to število so vključeni begunci, približno 12 tisoč, ki so se maja 1945 umaknili pred komunisti v tujino.
Po zmagi komunizma, ali bolje rečeno, ko so mu zapadni zavezniki podarili oblast, je bila Cerkev potisnjena v vice, a je vsa preganjanja in krivice obsodbe škofa Rožmana in duhovnikov ter sežig škofa Antona Vovka niso premagale. S
samoosvoboditvijo Slovenije leta 1991 je tudi zanjo nastopila le zgodnja pomlad, otresla se je komunističnega preganjanja. Po začetni demokraciji so zaradi needinosti katoličanov in njihove premajhne zainteresiranosti na dolžnosti aktivnega sodelovanja v družbenem življenju prišli na oblast otroci komunizma z masko demokratičnega liberalizma, ki razen nasprotovanja Cerkvi po praksi svobodomiselstva nima nič skupnega s predvojnim liberalizmom, ampak je razredčen komunizem, zvest njegovi praksi skozi 45 let po drugi svetovni vojni. Kljub temu, da je svetovno svobodomiselstvo v krizi, se v Sloveniji pojavlja nov liberalizem na temeljih predvojnega. Sinovi nekaterih predvojnih liberalcev, katerih očetje so se pridružili komunistični revoluciji in državljanski vojni, so ustanovili društvo Tomaž Ma-saryk in pripravljajo obnovitev telesno-vzgojne organizacije Sokol kot nositel-jico tradicionalnega sobodomiselstva.
Po vsem na kratko in približno povedanem je XX. stoletje povsem negativno za Slovence? Če se zamislimo in pomislimo, lahko rečemo, da ne. Čas do druge svetovne vojne, s presledkom, ki gaje povzročila prva svetovna vojna, je prinesel velik verski, kulturni in tvarni
napredek. Katoličani so bili važen čini-telj v slovenski družbi. V verskem pogledu ne gre pozabiti na štiri katoliške shode, na evharistični kongres in svetovni kongres Kristusa Kralja, oba v Ljubljani. Ne gre tudi pozabiti na delo Katoliške akcije, Marijinih kongregacij, misijonske akcije, mladinskih organizacij, v kolikor jih ni zatrla kraljeva diktatura. Na razvalinah revolucije in rdeče diktature se gradi novo življenje slovenskega naroda in slovenske Cerkve. Uresničilo se je več kot tisočletno pričakovanje, imamo samostojno slovensko državo, na katero je bilo včasih prepovedano misliti, a je po drugi svetovni vojni predvsem emigracija visoko dvignila zahtevo po slovenski državni samostojnosti in ta je našla odziv med svobodoljubnimi rojaki v domovini. Imamo lastno škofovsko konferenco, doživeli dva obiska svetega očeta, imamo prvega blaženega - Antona Martina Slomška, svetniške kandidate Janeza Gnidovca, Friderika Ireneja Baraga, Lojzeta Grozdeta, nadškofa Antona Vovka, dr. Janeza Janeža, pričakujemo, da bo vrsti teh kandidatov prištet tudi škof dr. Gregorij Rožman. Jih je pa veliko več, za katere zaenkrat ve samo vsemogočni Bog. Ali to ni dovolj? ■
V Poljanah nad Škofjo Loko so v nedeljo, 26. sept., znova blagoslovili obnovljeno spominsko ploščo zamolčanim žrtvam revolucije, pred leti porušene. Mašo in blagoslovitev je vodil Janez Juhant, dekan Teološke fakultete, glavni govornik pa je bil Anton Drobnič. - Foto: M. Šušteršič

ADVENTNI ČAS
Bogoslužno leto začenjamo z adventom (adventus=prihod). Prva adventna nedelja je letos 28. novembra. Adventni čas naznanja Kristusov prihod. Kristus je enkrat že prišel na svet ob rojstvu v Betlehemu. Drugič bo prišel v svojem veličastvu ob koncu časov. Prvega prihoda se spominjamo, na drugi prihod pa se pripravljamo. Pripravljamo se tako, da radi odpiramo svoja srca Kristusu, da more vsak čas priti k nam s svojo milostjo, posebno po svetih zakramentih.
Zaradi dvojnega Kristusovega prihoda razlikujemo v adventnem času dva dela. V prvem delu, od prve adventne nedelje do 17. decembra, je bolj v ospredju pričakovanje drugega Kristusovega prihoda, v drugem delu, od 17. do 24. decembra, pa je v bogoslužju bolj naglašena neposredna priprava na praznovanje Gospodovega rojstva. Ta čas nas vabi h goreči molitvi, branju in premišljevanju božje besede.
17. decembra se začne neposredna priprava na praznik Jezusovega rojstva. Ta čas navadno imenujemo božična dvetdnevnica. Marsikje je navada, da se začne že 16. decembra in da so v tem času posebna bogoslužja: petje psalmov, poslušanje božje besede in molitve.
ADVENTNI VENEC
Primerno je, da imamo v cerkvi in v družinah adventni venec iz živega zelenja in s štirimi svečami. Ves adventni čas bo med nami, da nas bo doma ali v cerkvi opozarjal in vabil k poglobljeni pripravi na božične praznike. Govoril nam bo, da je Bog z nami, da prihaja med nas kot luč, ki preganja temo greha, in prinaša upanje odrešenja. Ni samo okras cerkve ali doma, ampak predvsem znamenje božje ljubezni do nas. Da pa bomo vredni te ljubezni, odprimo svoja srca svetopisemskemu vabilu k spreobrnjenju.
MOLITEV V ADVENTNEM ČASU
Glej, spet je prišel advent v letu tvoje
Cerkve, moj Bog. Spet molimo molitve hrepenenja in pričakovanja, spet pojemo pesmi upanja in obljub. Vso stisko in vse hrepenenje ter verno pričakovanje povzemamo v eno samo besedo: Pridi! O, nenavadna molitev! Ti si vendar že prišel in si se naselil med nami, delil si naše življenje z vsemi njegovimi drobnimi radostmi, z njegovo dolgo vsakdanjostjo in z njegovim bridkim koncem. Ali bi te mogli s svojim ,,Pridi!” povabiti k čemu, česar še nisi storil? Ali bi ne mogel s svojim prihodom priti še bliže? Tako si se izenačil z nami, da te več ne poznamo vdrugih ljudeh, ti vsemogočni Bog, ki si sam sebe imenoval Sin človekov! In vendar molim: Pridi! Ali samo obhajamo advent ali pa je resnično še advent? Ali si res že prišel med nas?
BREZMADEŽNO SPOČETJE DEVICE MARIJE
Praznik brezmadežnega spočetja Device Marije (8. decembra) obhajamo v adventu. To je v času, ko se prenavljamo in pripravljamo na srečanje z Gospodom o božiču. Praznik sam nas spominja, da je bila Marija, zato ker je bila izbrana za mater Odrešeniku, obvarovana izvirnega greha zaradi zasluženja njenega Sina. Bila je odrešena na odličnejši način kot smo mi. Mi smo deležni odrešenja šele po rojstvu pri svetem krstu. Marija pa je bila odrešena in polna milosti že v prvem trenutku svojega bivanja, niti za trenutek ni bila pod oblastjo greha. Brezmadežna je zmagoslavje Kristusove milosti, prvi in
najodličnejši sad njegovega odrešenja. Tudi nas je Bog izvolil v Kristusu, da bi bili sveti in brezmadežni pred njim.
BOŽIČNI ČAS
Božični čas se začenja na predvečer praznika Gospodovega rojstva in traja do nedelje po prazniku Gospodovega razglašenja, to je vključno do nedelje Jezusovega krsta.
V središču božičnega časa je božič - praznik Gospodovega rojstva. Praznik nas vsako leto znova spominja, da nas Bog tako ljubi, daje dal svojega edino-rojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak imel večno življenje (prim. Jan 3,17). Druga božja oseba sprejme po Mariji našo človeško naravo in postane pravi človek. Nevidni Bog postane viden, da ga moremo poslušati in posnemati. Bog postane človek zato, da bi mi živeli božje življenje. Praznik Gospodovega rojstva je vedno sodoben, saj je praznik vseh trenutkov našega življenja, ker se more vsak čas izvršiti božja zamenjava. Vsak dan, vsak trenutek nam Bog daje Kristusa, mi pa se moramo po Kristusu darovati Bogu.
Božični čas je kratek, a zelo bogat. Praznik Gospodovega rojstva ima osmino, ki se konča s praznikom Marije, svete božje matere. Med osmino je nedelja svete Družine. Drugi zelo po1 memben praznik božičnega časa je Gospodovo razglašenje (6. januar). Pri njem gre za razodetje Jezusovega božanstva. Najprej modrim, za tem ob krstu v reki Jordan, nato pa še na svatbi v Kani Galilejski. S praznikom Jezusovega krsta, v nedeljo po Gospodovem razglašenju, se konča praznovanje njegovega skritega življenja in začenja spomin javnega oznanjevanja in navzočnosti božjega kraljestva.
JASLICE
Ne vemo natančno, kdaj so začeli postavljati jaslice po cerkvah in hišah, eno je gotovo, da imajo izvor v božični skrivnosti in da so se nam zdaj tako priljubile, da brez njih ni božiča. So živa predstavitev božične skrivnosti in naš 4 izraz poimenovanja te skrivnosti. Niču-'

dno, da so jih zaradi njihove ponazoril-ne moči začeli postavljati tako zgodaj. Nekateri mislijo, da so jih poznali že v 4. stoletju, vsaj v Betlehemu. Frančišek Asiški je 1223 postavil v gozdu pri kraju Greccio v Umbriji za božič žive jaslice.
Podoba Jezusa, Marije in Jožefa nam brez besed pripovedujejo o božji ljubezni do nas, pa tudi o ljubezni, ki vlada v sveti Družini. Pastirji nas s svojo preprostostjo vabijo, naj tudi mi sprejmemo novorojeno Dete in ga iskreno počastimo. Ovce, zelenje in cvetje so del narave, ki je sprejela Odrešenika in se mu poklonila na svoj način.
Ko se bomo ustavljali ob jaslicah, ob njih molili ali peli ter otrokom razlagali božično skrivnost, ne pozabimo, da je Bog postal človek, da bi mi postali božji.
BOŽIČNI DREVEŠČEK
Postavljati so ga začeli šele proti koncu 18. stoletja. Zanj pravijo, da je poganskega izvora. Spominjal naj bi na poganske obhode, ko so na primer Germani ob zimskem sončnem obratu hodili v čast bogovom skozi gozdove, soteske in brzice, vendar je dobil pri kristjanih popolnoma drug pomen. Božični drevešček je znamenje nadnaravnega življenja, ki ga je zapravil Adam, zopet pa pridobil Kristus. Za kristjane je božični drevešček simbol življenja, ki nam ga je pridobil Kristus, ki nas je spravil z Bogom. Lučke na njem pomenijo luč, ki jo je Kristus prinesel na svet, okraski in darovi na njem in ob njem pa so vsakomur prijazno znamenje dobrote, kakršno čutimo posebno ob božiču.
-___________
PESEM SVETA NOČ
Nastala je za božič 1818 v Obern-dorfu pri Salzburgu. Župnikov pomočnik Josef Mohr je napisal besedilo, učitelj Franc Ksaver Gruber, cerkovnik in organist v Oberndorfu, pa ga je uglasbil. Na sam sveti večer 1818 je Mohr prinesel Gruberju besedilo s prošnjo, naj ga uglasbi za dva solo glasova in zbor ter pripiše še spremljavo za kitaro. Gruber je to takoj naredil in pesem so peli že pri tisti polnočnici. Sčasoma se je razširila po svetu in postala najbolj znana in najbolj priljubljena božična pesem, brez katere si ne moremo predstavljati božiča.
BOŽIČNI BLAGOSLOV DOMA IN DRUŽINE
V mnogih naših krajih je lepa navada, da na sveti večer pokropimo in s kadilom pokadimo domačo hišo (ali stanovanje) in vse druge prostore, ki so naša last. S tem dejanjem izpovemo, da je Bog stvarnik in vzdrževalec vsega, da morejo tudi gmotne stvari pomagati k človekovemu izpopolnjevanju in služenju Bogu, da bo nastal nov svet po posebnem božjem posegu. Hkrati kličemo božje varstvo v naše vsakdanje življenje in delo. Ponekod pokropijo in pokadijo dom ali hišo na vse tri,.svete večere”: božični večer, na večer starega leta in na predvečer Gospodovega razglašenja (Treh kraljev). Med kropl-
jenjem in pokaditvijo prostorov lahko molimo rožni venec, pojemo božične pesmi ali pa opravimo posebno opravilo božje besede. Po opravilu božje besede oče pokropi prostore, vsak član družine pa sprejme pokropitev na tistem mestu, kjer se največ zadržuje ali dela. Istočasno opravimo tudi pokadi-tev. Če še nismo napravili jaslic, jih postavimo zdaj ob sodelovanju vseh. Na koncu lahko zapojemo pesem: Tam stoji pa hlevček ali kako drugo božično pesem.
SVETA DRUŽINA
V nedeljo med božično osmino (letos 26. decembra) obhajamo praznik svete Družine: Jezusa, Jožefa in Marije. Njihovo krepostno življenje naj bi posnemale vse družine in živele v ljubezni, potrpežljivosti, velikodušnosti, razumevanju in odpuščanju. Stanovitna ljubezen v družini temelji na ljubezni do Boga. Že od prvih časov krščanstva imenujemo družino Cerkev v malem. Kar se dogaja v Cerkvi, naj bi se dogajalo tudi v družini. Zakrament svetega zakona pritegne družino v Kristusa, v življenjsko in zveličavno občestvo z njim.
V družini naj bi si vsi, zlasti z molitvijo, med seboj pomagali pri uresničevanju njihovega krščanskega poklica.
Nedelja svete Družine je tudi izseljenska ali zdomska nedelja. Ob sveti Družini se spominjamo vseh tistih, ki sodijo k naši slovenski in krščanski druži- a ni, pa so morali iz različnih vzrokov oditi I
vwwwwwwwwvwwwwwwwwwwwwwv
VVILHELM HONERMANN
T~X rez sna je Zaharija prebil noč.
F-^ Sedeč v soju oljne svetilke v celi--L-/ci, ki mu je bila odkazana v duhovniški hiši, si je z uvelimi rokami zakrival shujšani obraz ter razmišljal.
Senca so mu snežnobelo obkrožali lasje. Še nikdar prej mu ni bila pot iz Ain-Karima v Jeruzalem tako težka, nikdar ni tolikokrat počival pri studencih ob gorski poti. Skoraj bi ga že premagala zadnja tema obupa ter dokončala r\jegovo zaradi razočaranj tako težko življenje.
Dolga leta je služil Bogu z zvestim srcem, toda velikega blagoslova, po katerem je hrepenel vsak pobožen Izraelec, ni bil deležen. Njegova žena Elizabeta j e bila nerodovitna. Sedaj je bilo vsako upar\je na potomstvo pokopano. Nikdar
na tuje. To nedeljo naj bi se z molitvijo bolj povezali z našimi rojaki v Sloveniji in zdomci, ki so daleč po svetu.
BLAGOSLOV OTROK OB BOŽIČU
Jezus je prišel na svet kot otrok in njegova posebna naklonjenost je veljala prav njim. Cerkev, ki sledi svojemu Učeniku, nadaljuje Jezusovo skrb za otroke, zato jih tudi blagoslavlja. Za blagoslov otrok je najprimernejši čas okrog božiča, morda nedelja svete Družine, praznik nedolžnih otrok ali novo leto.
Jezus ima otroke posebno rad. Ko so prihajali k njemu, jih je jemal v naročje in nanje polagal roke. Tako jim je pokazal, da nanje misli in jih varuje. Jezus pričakuje, da bi starši našli dovolj časa za svoje otroke in bi se z njimi radi pogovarjali in igrali. Pričakuje tudi, da bi duhovniki, kateheti in katehistinje imeli radi otroke, in potrpežljivo prenašali njihovo razposajenost. Da bi starši in duhovniki pomagali otrokom, da bi rasli v modrosti in kreposti, da bi vedno bolj spoznavali, ljubili in posnemali Jezusa.
Pri blagoslovu jih duhovnik zaznamuje na čelu z znamenjem križa in pri tem govori: ,,l., Gospod Jezus naj te blagoslovi in varuje!”
nebo pjegovpotomec gledal tistega srečnega dneva, kateremu velja goreče pričakovapje Izraela, tistega milosti polnega časa, ko bo prišel Mesija in se usmilil nevolje svojega ljudstva.
Ob kriku nočne ptice, kije gnezdila v zidovju Herodovega templja, seje osamljen zdrznil iz svojih misli.
Da, to je bila noč, temna brezupna noč! Noč nad duhovnikom Zaharjem, noč nad Jeruzalemom, noč nad božjim ljudstvom, kije zaman spraševalo stražarja, če ni morda za gorami izsledil prve jutrapje zarje mesijanskega dne.
Polnost časov j e bila tu. Sedemletja, za katera j e bil Danijel napovedal prihod Odrešenika, so šla h koncu, Judu je bilo vzeto žezlo; na Davidovem prestolu je sedel Herod, zasovraženi Idumejec, gnusni kralj rimske milosti. Mar ni mogla biti prerokba umirajočega Jakoba, ki jo je Zaharija šepetal predse, prevara?
„Ne bo vzeto žezlo Judu,
ne vladarska palica spred njegovih
nog,
dokler ne pride tisti, ki mu pripada in ki mu bodo narodi pokorni.
Vse življepje osivelega duhovnika je bila ena sama adventna molitev, nepres-tanaponižnaprošpjazaodrešenika, ki bi odvzel sramoto od Boga izvoljenemu ljudstvu in odprl vrata milosti. V vaški osamljenosti Ain-Karima je živel v tišini podeželja. Nikdar se ni udeleževal strankarskih prepirov farizejev in sadu-cejev, ampak se je s preprostim srcem ravnal po postavi in služil Večnemu.
Sleherna beseda Pisma, kije obljubljala Prihajajočega, je gorela v pjegovi duši. Tiste noči je bral Henohovo kpjigo, kije leta poprej nastala med molčečimi prebivalci engadske puščave. Zopet je razmoral zvitek in bral skrivnostne besede:
„In tisto uro bo Gospod nad duhovi imenoval Sina človekovega in Večni, njegovo ime. Preden je bilo ustvarjeno sonce in znamenje na nebu in preden so nebesne zvezde zažarele, je Gospod nad duhovi imenoval njegovo ime. Postal bo palica za pravične, da se bodo nanjo oprli
in ne bodo padli; On bo luč narodov in upanje žalostnim. Vsi zemeljski prebivalci bodo padli pred njim, ga molili in slavili, hvalili in prepevali bodo Gospodu nad duhovi. ”
Ne, nikdar, niti v zadnjih dneh ni ogenj hrepenepja po Mesiji ugasnil v Izraelu, in čim večja je bila stiska, toliko močneje je upanje plamtelo v pošastno temo. Tudi Zaharija, potomec izvoljenega levitskega rodu, ni nikdar podvomil v izpolnitev obljub. Vendar je bila njegova duša polna težke žalosti. Njegovo življenje ugaša, in nima potomca svoje krvi, ki bi bil priča Izraelovemu rešenju. Otožnost je ležala na njegovi duši in jo obkrožala kakor dušeč mrak, skozi katerega ne more prodreti noben žarek upanja.
Noč tisočletij j e padala napj v tisti uri samotnega bdepja. Tista noč, ki se je pričela, ko so se zaprla vrata raja in sta izgnanca odšla v divjino, tista brezkončna noč, v kateri skoraj ni bilo upapja, da bo še kdaj vzšla zarja milosti. Medtem pa je življenje hrumelo med upom in obupom ter se bližalo svojemu utrpjenemu koncu.
Luč oljne svetilke je še enkart vzplamtela in ugasnila in tema je šepetala Zahariju besede Koheleta, kraljevskega pridigarja, v knjigi nad kpjigami:
„Ko človek odhaja v hišo svoje večnosti, in žalovalci krožijo po cesti; preden se pretrga srebrna vrvica, se razbije zlata oljnica, se raztrešči vrč pri studencu, črpalno kolo pade zlomljeno v vodnjak; in se prah povrne v zemljo, kakor je bil, duh pa se vrne k Bogu, ki gaje dal. Nečimrnost čez nečimrnost! Vse je nečimrnost!”
Obupanec je težko sopel. Zdelo se mu je, da ga tišči k tlom vse trpljenje sveta, vsi tisti od Boga zapuščeni brezdomci, vsa bolečina in strah neštetih rodov. Kakor črna povodepj je butalo ob pjegovo dušo to trpljepje. Omahpjoče se je dvignil, se opotekel k oknu in odprl lesene naoknice. Toda noben žarek ni prodrl skozi temo, le mrak tiste neskončne noči, ki je skrivala odrešepje, mu je oklepal srce.
„Gospod, Gospod, pridi! Pridi kmalu! Ne zapusti me popolnoma! ” je v sunkovito dihapje padala Zaharijeva prošpja. Kakor da bi ga obup hotel zadušiti. Zagrebel je svoje roke v oblačilo in ga pretrgal. Nezavesten seje zrušil na tla.
Ko se je ovedel, je prvi sy jutranje
v,\?'vl<v

zarje žarel skozi okno. Stražarji na obzidju so s srebrnimi trobentami glasno naznanjali rojstvo novega dne. Poslovno življenje je začelo napolnjevati široke tempeljske dveri. Leviti so odprli mogočna vrata in množice so preplavile dvorišča. V jutranji luči j e na marmornatih stenah zablestelo zlato s tolikim sjjajem, da je jemalo vid.
Zaharjja si je poravnal obleko in drsaj e odšel na zbirni prostor duhovnikov iz Abijeve vrste. Med seboj so si bili vsi v krvnem sorodstvu, saj so pripadali isti levitski hiši, ki je svoj začetek imela v velikem duhovniku Aronu. Ko je predstojnik vrgel v zlato žaro tablice z imeni kakih petdesetih duhovnikov, je med njimi zavladala napeta tišina. Žreb nnj odloči, koga je Bog izbral za službo pri kadilni daritvi.
Z ah arij a ni še nikdar v svojem življenju stopil v nnjsvetejše. Tudi si ni drznil upati, da bi bil kdajkoli v življenju deležen te visoke milosti, saj je na njem - možu brez potomstva - nedvomno lebdela senca skrivnostnega prekletstva Mnogi njegovi levitski sobratje so se ga zaradi tega izogibali skoraj tako kakor izobčenca, ob katerem postaneš nečist, medtem ko so drugi molče sočustvovali z njim.
Zaharija je postavljal osamljen, plaho se je umikal ljudem; molčal je, pogosto cele dneve ni spregovoril besede, razen takrat, ko je obupano molil k Bogu.
Po kratki, tihi molitvi je predstojnik duhovščine kaste segel v zlato žaro, izvlekel iz r\je tablico in slovesno spregovoril:
„Bog je izbral našega brata Zaharija za službo v nnjsvetejšem.”
„Zaharija?” je prizadeto zamrmralo nekaj glasov. „ Zakaj ravno on, kije zaznamovan s prekletstvom nerodovitnos-ti?” Izžrebani j e v srcu začutil novo utripanje. Mislil je, da verjetno ni prav slišal, tako nepričakovano gaje doletela izvolitev. Predstojnik pa je pristopil, mu nadel duhovniška oblačila, da bi opravil vzvišeno službo.
Sprevod j e krenil. Obdan z duhovniki tn leviti j e stopal Zaharija preko dvorišča, kjer so se drenjale skupine vernikov. Trudoma se je vzpenjal po stopnicah, ki so vodile k svetišču; vrtelo se mu je v glavi tako daje komnj zmogel trden ko-rak. Njegov obraz je bil bled, le oči so lzžarevale skrivnosten ogenj.
Ogromna vrata preddverjaso se odprla. Za trenutek je izbranemu zastal ko-rak. Zaslepil ga je zlati orel - gnusoba
Izraelcem - ki gaje Herod ukazal postaviti nad visoka vrata in so v njem videli bogokletno podobo boga sonca. Potem je Zaharija stopil v svetišče, čigar pozlačene stene so žarele v siju sedmeroro-gega svečnika. Z zlatom prevlečeno mizo je krasilo dvanajst iz najboljše moke pripravljenih hlebov. Sredi, prav pred dvojnim zagrinjalom, napravljenim iz byzu-sa in babilonskega škrlata, je v bronasti posodi pozlačenega kadilnega oltarja, žarela posvečena žerjavica.
Na pragu svetišča so leviti izročili duhovniku zlato kadilo z drobno zdrobljenim kadilom. Potem so se vrata za ni im zaprla. Zaharija je bil sam, sam pred Bogom, kateremu j e prišel darovat. Globoko se je priklonil pred zaveso, ki je zastirala najsvetejše. Pred tistim vzvišenim prostorom, v katerem je nekoč stal naj dražji zaklad ljudstva - skrinja zaveze, prekrasna skrinja, v kateri sta bili shranjeni plošči zapovedi. Po opustošenju Salomonovega templja pa je bila oropana svoje naj dračje vrednote, sedaj je prazna: toda vseeno je to tisti prostor, kjer v skrivnostnem mraku prebiva Bog.
Zaharija je drhte pristopil, veličina te ure, ki nnj postane krona njegovemu ubogemu, razočaranemu življenju, gaje premagala. Zavest bednosti gaje pritiskala k tlom, a hkrati gaje dvigalo blaženo upanje, da bo Bog njemu, ki ne more več upati, ob večeru njegovega življenja izkazal dobroto in milost; saj ga je, če-
prav so ga toliki zaničevali, poklical v vzvišeno službo, ki jo kot duhovnik sme opravljati.
S tresočo roko je vzel dišeča zrna iz kotlice in jih stresel na rdečo žerjavico. Majhni plameni so švignili iz spečega ognja. Potem se je iz daritvene posode dvignil srebrn oblak in napolnil svetišče.
Ko pa je Zaharija vrgel zadnja dišeča zrna v žerjavico, so nenadoma plameni nasedmerorogovem svečniku visoko vzplamteli, s stoterimi bleski so napolnili svetišče, katerega zlate stene so jih s svojim bleskom še pomnožile. Vse je bilo ena sama svetloba, nedoumljiva, skrivnostna, blesteča luč. Ves prostorje postal nepopisno goreče morje svetlobe.
Osiveli duhovnik seje opotekel, dvignil trepetajoče roke, si pokril zaslepljene oči. Tednj je v hrumenju plamenov zadonel glas, mogočen kot bučanje silnega viharja, grmel je kakor orjaški valovi v obrežnem skalovju, in zopet zvenel nežno kakor skrivnostna pesem neštetih srebrnih strun: „Ne boj se, Zaharija, kajti tvoja molitev j e uslišana!”
Do dna pretresen in v dvomu, da se vara, je dvignil oči in na desni strani oltarja zagledal nebeško bitje, obdano s čudovito svetlobo. Tudi obraz, snežnobe-la obleka, blesteča krila so bila ena sama žareča luč!
Stoletja so že molčali preroki in boiy i glas. Noben boiyi poslanec ni prinesel
11. julija 1999 je bila krščena v cerkvi Marije Pomagaj MAJDA GODEC, hči Štefana in Danijele roj. Avguštin. Botri: Veronika Godec in Sonja Avguštin; krstitelj: prelat Jože Škerbec.

nebeškega oznanila trpečemu svetu. Sedaj stoji tu bošji poslanec, pred jecljajočim duhovnikom, velik in silen govori starcu, ki že ugaša, jasno doni pjegov glas:
„Tvoja žena Elizabeta ti bo rodila sina in daj mu ime Janez. V radost in veselje ti bo in mnogi se bodo veselili njegovega rojstva, ker bo velik pred Gospodom. Vina in opojne pijače ne bo pil in že v materinem telesu bo napolnjen s Svetim Duhom. Veliko Izraelcev bo spreobrnil h Gospodu, njihovemu Bogu. In on sam bo hodil pred njim z Elijevim duhom in močjo, da obrne srca očetov k sinovom, nepokorne k modrosti pravičnih in naredi ljudstvo dovzetno za Gospoda. ”
Zaharija seje opotekel kakor drevo, kadar pade sekira na njegovo korenino. V glavi se mu je vrtelo. Trepetaje je šel z roko preko ostarelih oči. Za trenutek so zažarele v osrečujočem upanju, nato pa je i\jihov blesk znova ugasnil. Trudoma je zmajeval z glavo. Mar je ta, ki mu govori, boiyi poslanec? Saj se r\jegova beseda ne more uresničiti; starčevska Jeclja so vendar brez moči in naročje starke nikdar ne bo blagoslovljeno; to bi zmogel edino nezaslišani čudež večne moči. Zaharija je bil preveč obupan in r\jegova duša preveč trudna, da bi veroval v takšen čudež, zato je odgovoril z dvomom v svojem srcu:
„Po čem bom to spoznal? Jaz sem namreč star in moja žena je v letih. ”
Senca je zatemnila nebeško svetli obraz. Znova je zadonel poslančev glas kakor tiha jeza boiye moči:
„ Jaz sem Gabrijel, ki stojim pred Bogom. Poslan sem, da spregovorim s teboj in ti sporočim veselo novico. Ker pa nisi verjel mojim besedam, ki se bodo spolnile ob svojem času, boš onemel in ne boš mogel govoriti do dne, ko se bo to zgodilo.”
Beseda bo|j ega poslanca je odmevala v svetišču. Vzvišena luč je ugasnila. Tako kakor vedno so tiho goreli plameni sedmerorogega svečnika. Zaharija je padel na kolena, omahnil je na tla pred oltarjem. Ves je trepetal. Dihal je sunkovito, kakor tisti, ki mu je podarjeno živl-jer\je. Dolgo je tako ostal popolnoma izmučen od prevelikega doživetja.
Šele sedzg j e izginila tema, kije obdajala pjegov duh. Torej se bo res zgodil čudež, za katerega že dolgo ni upal več moliti? Alije smel dvomiti? Mar ni bila še preveč jasna nebeška prikazen? Vendar, še vedno mu zveni v ušesih kazen zaradi r\jegove nevere.
„Zgodilo se bo! Zgodilo se bo!” je bobnelo v njegovi glavi. „Zgodilo se bo, kakor je angel napovedal. Imel bo sina. Sreča, kije tako dolgo hodila mimo, me je tokrat srečala. Boyi blagoslov prihaja
v mojo hišo, nihče me ne bo ve preziral.”
Glasno bi se rad zahvalil Gospodu, toda - iz prsi mu je prihajalo le neko nerazumljivo stokanje. Opotekaje je vstal in se takoj zrušil na kolena; od sreče je zaihtel kot otrok.
Medtem so ga duhovniki in ljudstvo nestrpno pričakovali. Drugekrati je duhovnik samo nekaj trenutkov ostal v svetišču. Vrata so bila še zmeraj zaprta.
Daše ni kaj pripetilo? Morda j e staremu možu slabo? Nemir je naraščal in se razodeval v mrmrajočih vprašanjih.
„Ne bi se čudil, če bi ga ob oltarju zadela bošja kazen!” je zašušljalo med seboj neknj farizejskih duhovnikov. „Saj ni bilo nikdar blagoslova v pjegovi hiši! Kako sme takšen, brez potomstva, stopiti v svetišče?”
„Žreb, v katerem se razodeva božja volja, gaje določil za to službo!” je odkimal sivolasi predstojnik duhovniškega zbora.
„Da, da, mordapaseje to zgodilo, da bi bil javno kaznovan za svoje grehe, ki jih mi še ne poznamo, zaradi katerih pa mu je bila odvzeta sreča očetovstva”, je vztrajal gorečnež z maziljenim glasom, v katerem pa je zvenelo zoprno in škodoželjno sovraštvo. »Poglejte vendar, kaj se mu je zgodilo,” so nekateri silili. Vendar si v svetišče, kamor je smel vsak dan samo darujoči duhovnik, nihče ni upal.
Tedaj se vrata odpro. Na pragu svetišča, ki je bil viden z vseh tempeljskih preddverij, se je prikazal duhovnik Zaharija. Čeprav smrtno bled, je i\jegov obraz vendar žarel poln skrivnostne notranje luči.
»Blagoslov! Blagoslovi nas!” so šepetaj e prigovarjali njegovi stanovski so-bratje. Zaharija je skušal izgovoriti posvečeno besedilo, toda niti ena beseda ni prišla iz pjegovih ust. Jezik ga ni ubogal.
S kretpjo jim je pokazal, da ne more govoriti.
»Nem je! Ne more govoriti,” se je širilo tudi po drugih dvoriščih, kjer je množica čakala na blagoslov. Duhovniki in množica so se vznemirili.
»Kaj se je vendar zgodilo?” so zaprepaščeni spraševali.
»Bog gaje udaril! Jezik mu je ohromel. Scy ni vreden, da bi blagoslavljal, on, ki je brez otrok!” je kričalo nekuj farizejev; tisti 'izvoljeni', ki so ošabni in zagledani sami vase, zaničevali vsakogar, ki ni pripadal iyihovi družbi.
»Njegov obraz žari v bo^ji luči!” je | pobožen Izraelec dvignil osivelo glavo.
10. oktobra 1999 je bila krščena v Velesovem (Slovenija) VESNA MARIJA ŠIRC, hči Francija in Nancy roj. Selan. Botra: Darja Vreček roj. Sire in Klavdij Selan, nadomeščal Pavel Brula.
„Tako so se morale svetiti oči Mojzesu, ko je stopil s Svete gore, tako so žarele oči prerokom, potem ko so poslušali glas Večnega.”
Mnogi so staremu možu verjeli. Drugi pa so mu kričali: „Bedak, kaj čvekaš? V Izraelu ni več preroka.”
Zaharya je v Jeruzalemu, kjer so duhovniki iz Abjjeve vrste opravljali svojo službo, ostal še osem dni. Pripadali so eni od štiriindvajsetih vrst, ki so mepj^je se vsak teden vršili svojo službo v templju. Zaharjja je bil nem. Niti z najmanjšim znamenjem ni odgovoril na mnoga radovedna vprašanja. Potem se je napotil domov, v Ain-Karim. Hitel je, kakor, da bi imel krila. Prej kot v dveh urah je prispel v svojo vas. Podoben nemim, ubogim beračem, ki so ob tempeljskih vratih prosili miloščino, je vz-bpjal sočutje. Toda ko je tako hitel v vroči poletni pripeki, je njegovo srce prekipevalo od veselja v trdnem zaupanju in globoki veri, polno hvaležnosti.
Na rahli vzpetini je bil njegov dom. Elizabeta ga je pričakovala na vratih. Novica o izrednih dogodkih je že pred tem prispela v vas. Težko in polna nemira ga je žena čakala ter mu hlastno pohitela naproti, ko seje začel vzpenjati po stopnišču.
„Kaj je s teboj?” ga je zadihano vprašala. Zaharija ji je pomignil, naj mu sledi v hišo. Potem je s tresočo roko napisal na tablico nezaslišano in čudežno novico. Elizabetine oči so se zasvetile v solzah. Brez besedje sklenila roke in molila. Verovala je.
Angelove besede so se uresničile. Bila je deležna božjega blagoslova ne glede na visoko starost in v neizmerni sreči je pod svojim srcem začutila novo življepje. Ni se kazala svojim sosedam. O tem, kar se ji je zgodilo, ni z nikomer govorila. Neprestano pa je v solzah veselja in zahvale govorila Bogu:
»Kaj mi je zdaj storil Gospod! Blagovolil mi je odvzeti sramoto Pri ljudeh.”
V Jeruzalemu in bližnjih vaseh so še časa govorili o nepojasnjenem dogodku ter mu pridevali najrazličnejši Pomen. Potem so pod težo vsakdanjih skrbi in težav tudi na to pozabili.
Bo^ja roka pa se je dvignila nad svoje ljudstvo in nad ves svet, da bi Izgubljeni zopet prejeli mir in srečo.
Ura Večnega je odbila začetek nove dobe, ki bo spremenila stari svet. ■
^WWWW¥WWWWWWWWWW
,,Bog je svet tako ljubil..."
Nadškof FRANC RODE
■ jr o je vse objemal globok molk in je bila noč v svojem teku na pol poti, je IX prišla tvoja beseda, Gospod, iz nebes s kraljevega prestola.” S temi j j I v besedami iz Knjige modrosti (18,14-15) cerkveno bogoslužje izraža pomen božične skrivnosti. On, ki ga noben človeški pojem ne more zaobseči in nobena človeška beseda izpovedati, seje utelesil po Svetem Duhu iz Device Marije in postal človek. Večni, nedosegljivi, vsepresegajoči, prvi in poslednji, alfa in omega vsega, kar biva, je stopil iz nebes s kraljevega prestola in vzel nase človeško usodo.
To je temeljna trditev krščanske vere, jedro njenega jedra. Neki človek, vezan na čas in prostor, član določenega naroda in njegove kulture, ni eden najbolj navdihnjenih glasnikov božanstva, ki so se pojavili v zgodovini, ampak Bog sam. Ta človek nima samo ostrejšega uvida o poslednji in najvišji Resničnosti in je z njo močneje povezan kot drugi, ampak je ta Resničnost sama.
Kako je to mogoče? Kako more človeška mati govoriti svojemu sinu to, kar pesnik Jože Snoj polaga na usta Mariji,, Iz tvojih ust vame čeblja prva Beseda, v tvojih očeh
je že ves načrt vsega"? Trditev o učlovečenem Bogu je bila za racionalno misel vedno kamen spotike. Kajti človek si je predstavljal Boga bodisi kot ,,čisto” bitje, neskončno oddaljeno od sveta in človeka, bodisi kot dušo sveta, kot energijo, ki vse preveva, kot temeljno tkivo vsega, kar je. V nobenem od teh primerov ni videti možnosti za prikaz Boga v človeški podobi.
Take zgodbe naj bi bile samo lepa in globokasimbolika, ne dobesedna resnica. To stališče lahko razumemo in spoštujemo, kajti skrivnosti, ki jo oznanja krščanstvo, je neskončno onkraj vsakega razumskega sklepanja.
Dokler ostanemo na ravni gole racionalnosti, je kaj takega videti nemogoče. Dvigniti se moramo na višjo raven, na raven ljubezni. Ljubeče srce razume to skrivnost. Jo kliče. Jo na svoj način izraža v starih religioznih mitih, ki govorijo o pojavu bogov v človeški podobi, jo ponazarja v umetnosti, ko upodablja bogove v človeški obliki. To davno hrepenenje človeštva po Bogu s človeškim obrazom se je stvarno in zgodovinsko izpolnilo, ko se je večna božja Beseda učlovečila in se naselila med nami.
Razlog tega nezaslišanega božjega dejanja? ,,Vse to ljubezen stri," poje narodna pesem. Ali kot pravi sv. Janez: ,,Bog je svet tako ljubil, daje dal svojega edinorojenega Sina...” (Jn 3,16). Ko človek spozna, daje Bog, ki je izvor in temelj vsega obstoječega, hkrati tudi ljubezen, mu misel o učlovečenju ni več tuja. Kajti pri Bogu, kjer sta bit in ljubezen isto, je vse mogoče. Vse možnosti so odprte, tudi najbolj drzne. Tudi ta, da se Večni, ki ga nebo in zemlja ne moreta zaobjeti, rodi kot nebogljen otrok v betlehemskem hlevu,,.zaradi nas in zaradi našega zveličanja.”
Kako odmevajo v nas te misli? Kaj naj pomenijo? Mar se nismo nanje preveč navadili? Ne govorimo o teh stvareh neprizadeto in površno, brez žara in brez svežine? Pomislimo na to, kar je v svojem znamenitem Dnevniku (111,122) zapisal Julien Grenn:,,Pravimo: Bog nas ljubi. Ob tej misli bi lahko zblazneli. In prav to se je zgodilo prvim kristjanom in vsem svetnikom." Zblazneti ob misli na ljubezen, s katero nas Bog ljubi! Mi pa ostajamo hladni in neprizadeti! In vendar bi bilo naše življenje v koreninah prežarjeno, novo in radostno, bogato in rodovitno, ko bi se odprli ljubezni, ki nam jo Bog razodeva v tej sveti noči.
IZ ROMANA BOŽJI UBOŽEC____
▼wwwwwwwwwwwwwwwwwwwwww
Frančiškov poslednji BOŽIČ
NIKOS KAZANTZAKIS
Tl /I" ed vsemi velikimi prazniki je I\/1 Frančišek ljubil božič, Kristu -1.T -L sovo rojstvo. Nekoč je praznik prišel na petek in naš brat, novic Motiko, ni hotel jesti mesa. Frančišek gaje poklical in ga posadil poleg sebe za mizo.
-	Kadar je božič, brat Motiko, ne vlada petek. In ko bi zidovi mogli jesti meso, bi jim privoščil, da bi na ta dan praznovali božič. Toda ker ga ne morejo jesti, jih bom natri z mesom!
To je rekel, prijel kos mesa in namazal z pjim štiri zidove porcijunkule. Zadovoljenje spet sedel k mizi.
-	Če bi bil kraljevpryateU, je rekel, bi ga zaprosil, naj za dan Kristusovega rojstva ukaže, da vsi ]jucye pridejo na svoja dvorišča in ceste, nakrmit naše sestre ptice. Kajti zima je, zemlja zame-tena s snegom, pa ne najdejo ničesar za zobapje. A kdor ima v hlevu vola in osla ali kako drugo živince, naj jih umije z mlačno vodo in naj jim tisti dan da dvojni obrok klaje - iz ljubezni do Kristusa, kije bil rojen v hlevu. Bogataši pa npj na ta dan odpro svoja vrata in pogrnejo svoje mize za ubožce. Pomnite, na ta dan je bil rojen Kristus, zato rpjpjte, se veselite, nazdravljajte!
Prišel je december, bližal seje božič. Frančišek je štel dneve, štel ure, hrepenel, da že pride ta veliki dan Kristusovega rojstva, da bi spet videl božično dete.
-	To je moj poslednji božič, je rekel. Tokrat bom zadpjič gledal božje dete, brcapje njegovih nožič v jaslih. Zato pa se spodobi, frate Leone, da ta božič obhajam nadvse pobožno in da se poslovim od vsega!
V mestu je imel dobrega prijatelja, bogaboječega šjorja Velita. Popjje poslal in oni je prišel ves ustrežljiv in mu poljubil sveto rano na roki.
-	Dragi brat, mu je dejal Frančišek, zelo si želim, da bi letos obhajal sveto božično noč skupaj s teboj. Poslušpj torej, kpj sem si zamislil: V gozdu, tule v bližini, boš našel veliko votlino. Prosim te, moj brat, privedi vapjo na večer pred božičem vola in osla, natanko tako,
kakor je bilo v Betlehemu. To je namreč moj zadpji božič in hočem doživeti, v kakšni ponižnosti je bil rojen Kristus v hlevu, da bi odrešil ljudi, da bi odrešil tudi mene grešnika.
-	Z vsem sem ti na voljo, ljubi oče Frančišek, mu je odgovoril prijatelj. Zgodilo se bo vse tako, kakor si želiš.
Poljubil mu je roko in odšel.
-	Gledal bom Kristusovo rojstvo, je rekel Frančišek osrečen. Gledal bom križapje in vstajepje in zatem bom umrl. Zahvaljen bodi Bog, da mi je dal še toliko moči, da bom pospremil še celotni krog: Rojstvo, Križapje, Vstpjepje.
Od te ure dalje je Frančišek pozabljal na svoje bolečine in vse svoje skrbi in se z vnemo pripravljal na prihod Rojstva.
-Frate Leone, mi je govoril, pomagaj
mi, da bova moj zadnji božič proslavila v veselju in poglobljeni zbranosti!
Poklical je Egidija:
-	Brat Egidij, ti boš zame predstavljal Jožefa. Prilepi si na brado bombaž, pa bele kosme poišči, in gorjačo vzemi, da se boš opiral napjo.
Cedra je poslal na planino, da je pripeljal dva pastirja. Prišla sta, prvi postaven, zagorel starec; drugi slok mladenič s svetlim puhom po licih.
-	Draga brata ovčarja, jima je naznanil, v božični noči bosta prišla v votlino, ki vama j o bo pokazal šjor Velita, s sabo bosta pripeljala tudi jagpjeta. Ne bojta se. Nič vama ne bo treba storiti. Samo pri vhodu bosta stala, se opirala na svoji palici in opazovala, kaj se dogaja v notrapjosti votline. Nič drugega. Pastirja bosta, ki najdeta Kristusa, ko se rodi.
Sestri Klari je poslal sporočilo: „Naj pride k meni vaša sestra Neža, naročilo imam zanjo.”
-	Ona bo predstavljala Devico Marijo, je rekel. Njo sem izbral, ker je Neža Agnes, nedolžno jagnje.
Mene je poslal k porcijunkuli, da bi pripeljal nekaj mladih novicev. Ti naj bi zaigrali angele, držali v rokah povoje in plenice za dojenčka in prepevali: „Slava Bogu na višavah in na zemlji mir in ljudem veselje!” Z njimi npj pride Pacifik, da bo brenkal na lutpjo, in oče Silvester, ki bo maševal.
Na sveti večer pred božičem nama je šjor Velita sporočil: „Vse je pripravljeno, izvolite priti!”
Opolnoči sva s Frančiškom krenila, in z nama tudi več bratov: Bernard, šjor Peter, Masej, oče Silvester; ob Frančiškovi strani pa še Pacifik s svojo lutpjo.
Nebo je bilo kot umito, zrak kristalno čist. V tihotni noči so se zvezde približale in se malone dotikale zemlje, sleherni od nas je imel nad glavo svojo zvezdo. Frančišek je stopal spredaj s poplesavajočim korakom in se na lepem obrnil:
-	Bratje, kakšna sreča, kolikšno veselje je bilo podarjeno ljudem! Kpj nas čaka, kaj bomo videli, ali doumete to? Bo^je dete! Devico Marijo, ki doji Boga! Angele, ki se spuščpjo na zemljo, da bodo peli hozano! Brat Pacifik, snemi, z mojim blagoslovom lutpjo z rame in zapoj: „Slava Bogu na višavah in na zemlji mir in ljudem veselje!”
Frančišek se je nagnil k mojemu | ušesu:

Kije postal za našo srečo Človek
VLADIMIR KOS
O, sneg na smrekah v stari domovini!
O, sončni prah na pampah sredi dalj!
A Jezušček na slamici v votlini je zmeraj Božji Sin, vesolja Kralj,
Ki je postal za našo srečo Človek.
Morda pod zvezdami čez sneg drsimo. Morda skoz prah se z vozom peljemo.
Na uro gledamo, da se dobimo spet letos v cerkvi z ljubim Jezuščkom,
Ki je postal za našo srečo Človek.
O, toliko Mu moramo razkriti, prositi Ga za toliko stvari!
Kako lepo je tam pri Njemu biti in srečati se s Tistega očmi,
Ki je postal za našo srečo Človek.
-	Ne morem krotiti svojega veselja, frate Leone! Ali vidiš, kako stopam? Nič več me ne bolijo stopala. Sinoči sem videl v sanjah: Brezmadežna mi je položila Dete v naročje.
Iz vseh okoliških vasi so se zbirali kmelj e s prižganimi plamenicami in gozd je bil ves razsvetljen. Votlina je bila že polna ljudi. Frančišek je sklonil glavo in vstopil, bratje so mu sledili. Globlje v votlini so bile jasli, obložene s slamo, vol in osliček sta že nakrmljena mimo stala pred njimi in mulila. Pred jaslimi je stal kakor pred oltarjem oče Silvester in pričel mašni obred. Medtem se je Frančišek spustil na tla, se po vseh štirih splazil k jaslim in blejal kot jagnje. In ko je oče Silvester pri branju evangelija prišel do mesta, ki se glasi: „... in porodila je sina prvorojenca, ga povila v plenice in položila v jasli... ” je jasli oblil sinji soj, in vsi smo videli Frančiška, kako se je priklonil, kako je vstal in kako je v svojem naročju držal Dete.
Kmetje so kriknili, preplašeni so zavihteli bakle, vsi pa smo popadali na obraze, nismo mogli prenesti čudeža. In ko sem za hipec dvignil glavo, sem zagledal Dete, kije stezalo ročice ter božalo Frančiškovo brado in lica, brcalo z nožicami in se mu smehljalo. Frančišek je dvignil Dete k plapolajočim plamenicam in zaklical:
-	Bratje, glejte, Zveličar sveta!
Vsi so začarani planili, da bi se dotaknili svetega otročiča. Toda sinji soj je ugasnil, na jasli je legel mrak in Frančiška smo izgubili spred oči. Izginil je in Dete vzel s sabo.
Kmetje s prižganimi plamenicami so drli ven, se razkropili po gozdu in vsepovsod iskali Frančiška, a rj ega nikjer. Čez nebes so švigali bliski. Nebo je postalo boj mlečno, nad vzhodom je zasvetila zvezda Danica, božansko samotna, in zaplesala. Svetloba je bila rojena.
Frančiška sem našel pred njegovo kolibo, tamje klečal, z obrazom obrnjenim proti Betlehemu.
Ko sem ga drugi dan zagledal, sem °supil. To ni bilo več telo, bil je le še °kosti\jak, ogrnjen v strgano kuto. Ustnice so mu posir\jele in nabreknile od mraza.
-	Oče Frančišek, sem mu rekel in mu Poljubil roke, dopusti, da naberem drv in ti zakurim ogei\j.
A mi je odvrnil:
-	Odidi odtod in poglej po svetu, frate Leone, in če najdeš v vseh kolibah in siromašnih hišah na svetu prižgan ogenj, se vrni semkaj in mi zakuri v peči. Dokler pa en sam človek na svetu drgeta od mraza, moram z rjim drgetati. (...)
Cedro mi je s pogledom namignil, naj približam uho.
-	Grem, je rekel, nabral bom polen, da bom zakuril ogenj.
-	On ne mara, brat Cedro, zdaj čisto na koncu zares ne mara, da bi si ogrel telo. Nikar ne kuri, da naju ne bo ošteval.
-	Nuj naju kar ošteje, samo da mu bo gorko v kosteh.
Odhitel je ven in se naglo vrnil z naročjem drv. Zložil je na ogpjišče in zanetil ogenj. Frančišek, zatoplj en v globoko blaženost, ni ničesar videl ne slišal. Oger\j se je razgorel, v kočije sevalo. Željno sem stopil k ognjišču in ognju nastavljal hrbet in trebuh, roke in noge, dokler se nisem ogrel.
Postalo mi je prijetno prav noter do mozga. Poleg mene ob ognjišču je sedel Cedro in oba sva poškilila proti Frančišku, ali ne bo morebiti začutil toplote in nuju oštel.
-	Moraš biti trmast, frate Leone, mi je prigovarjal Cedro. Napravi se, kakor da ne razumeš, in podkuri ponoči, ko spi. Daj mu jesti, na skrivaj mu pokrpaj kuto. Ne dovoli, da izdihne dušo. Pomisli samo, kje bi še mogli najti takšnega sopotnika, ki bi nas pripeljal naravnost v nebesa?
-	On tega ne mara, jaz pa ne morem, brat Cedro. In tako prezebava in stradava oba.
-	Občudujem te, frate Leone, da deliš z r\jim tako trdo življenje. To presega človeške moči. Kako zmoreš?
-	Ne zmorem, brat Cedro! Največkrat ravnam, kakor da zmorem, zaradi časti. Ne zavoljo pobožnosti, zavoljo časti. Sram meje, da bi se postavljal na glavo.
-	Pred kom te je sram?
-	Najprej pred Bogom, pred ljudmi, pred Frančiškom, pred samim sabo.
-	Ali nočeš od časa do časa, deniva za vsak praznik, kaj dobrega pojesti, popiti požirek vina, spati na mehki postelji? Pomisli, Bog je vse to ustvaril za
človeka, in greh bi bilo odkloniti. Jaz, kako nuj ti povem, živim dobro, hvala Bogu. Kadar za to k Bogu pomolim in se mu zahvalim, moja molitev ne prihaja samo iz mojega srca, ampak tudi iz trebuha in mojih segretih sklepov, iz vsega mojega telesa. Dobro povezovati s prijetnim, to je vsa skrivnost, frate Leone.
Nasmehnil sem se:
-	Gorje, če bi bil ti naš voclja, brat Cedro! Spitani bi zdrknili v pekel.
Cedro j e odprl usta, da bi odgovoril, toda zaslišala sva, da se je Frančišek vzravnal, pridržala sva sapo in srce nama je razbijalo. Obrnil seje, zagledal ogerj in povišal glas:
-	Kaj je to? Kdo je zakuril ogenj? Pri priči prinesita vode, pogasita ga!
-	Oče Frančišek, angel Ljubezni, je rekel Cedro in objel Frančiškova kolena, ogei\j je naš brat. Zakaj ga hočeš ubiti? Kaj nimaš usmiljepja z njim, ti, ki se ti smilijo tla, po katerih stopaš? Tudi on je Gospodov sin in nam hoče dobro. Zaradi tega prihaja in seda na naša ogrjišča. Poslušaj, kako kliče! Ali ne slišiš: „Brat Frančišek, tudi jaz sem božje bitje, ne ubij me!”
Frančišek je molčal. Cedrove bese-

RAZGLASITEV ŠKOFA SLOMŠKA ZA BLAŽENEGA
Slovesnost razglasitve božjega služabnika Antona Martina Slomška za blaženega v nedeljo, 19. septembra, na Betna-vski poljani pri Mariboru je zgodovinski dogodek za Cerkev v Sloveniji in tudi za ves slovenski narod. V nekem smislu lahko rečemo, da je krščanstvo na Slovenskem doseglo polnoletnost.
Ko je papež Janez Pavel II. stopil na slovenska tla v Mariboru, so zazvonili zvonovi slovenskih cerkva. Na letališču so ga sprejeli z državniškimi častmi, ob godbi orkestra Slovenske policije in častni četi Slovenske vojske ter predsednikom države Milanom Kučanom z izbranimi ministri. Sveti oče seje priklonil slovenski zastavi, pozdravil predstavnike slovenskih oblasti in ordinarije slovenskih škofij: nadškofa in metropolita dr. Franca Rodeta ter škofa dr. Franca Krambergarja in mons. Metoda Piriha.
V spremstvu častne kolone je sveti oče s papamobilom prispel na Betnavo, kjer gaje pričakovala plapolajoča dvesto-tisočglava množica ob pritrkavanju zvonov in veličastne pesmi Jubilate Deo iz ust 2500 cerkvenih pevcev pod vodstvom Jožeta Trošta v spremstvu pihalnega orkestra (Maribor, Pošta). Petje, zborovska To je dan, ki ga je naredil Gospod, in
pesem Marija, mati ljubljena, je bilo uvod v osrednji dogodek, zborovska pesem Ti si Peter Skala je spremljala k oltarju prvega maševalca Janeza Pavla II. s 55 škofi iz raznih dežel (Vatikan, ZDA, Kanada, Hrvaška, Madžarska, BiH, Italija, Avstrija, Slovaška, Češka, Poljska, Rusija) in 800 duhovniki. Somaševala sta tudi torontski nadškof kardinal dr. Alojzij Ambrožič in dr. Jure Rode v imenu slovenskih dušnih pastirjev v Argentini. Tudi med udeleženci je bila skupina rojakov iz Argentine, ki so uskladili svoj obisk domovine s časom obiska Slovenije svetega očeta in beatifikacije škofa Slomška. Pri evharističnem slavju je bilo tudi 800 redovnic, 2100 mašnih strežnikov, 2000 skavtov, 1500 invalidov in 1600 izbranih gostov, od predsednikov raznih veroizpovedi do najvišjih državnih oblasti, javnega, kulturnega in političnega življenja.
Pred mašno slavo je škof Kramberger v imenu vsega slovenskega ljudstva svetega očeta zaprosil, naj v moči svoje apostolske službe pred vesoljno Cerkvijo razglasi škofa Slomška za blaženega. Janez Pavel II.jez apostolsko oblastjo razglasil, da se Anton Martin Slomšek odslej imenuje blaženi in se njegov god obhaja na krajih in po ustaljenih pravnih predpisih
vsako leto 24. septembra. Zazvonite zdaj zvonovi je zapel zbor, Slomškovo pesem V nebesih sem doma je pelo vse ljudstvo.
Škof Kramberger ter postulatorja dr. Maksimilijan Jezernik in dr. Marijan Turnšek so papežu izrazili zahvalo, spoštovanje in mir. Podobo Slomška (po sliki Staneta Kregarja) so okrasili s cvetjem, svečami in relikvijami. Po berilih je papež nagovoril slovensko občestvo. So-lospeve je pel basist Janez Vasle, prošnje vernikov so bile izrečene v slovenskem, hrvaškem, madžarskem, italijanskem in nemškem jeziku. Darovanju pri oltarju se je pridružil še poseben sprevod z darovi, ki so jih prinašali zastopniki iz raznih krajev treh slovenskih škofij, iz zamejstva, zdomstva in izseljenstva.
Ob sklepu evharističnega slavja je bilo Angelovo češčenje z nagovorom svetega očeta in pesem Marija skoz življenje.
Ob 17,30 je sveti oče molil v kapeli stolne cerkve, ki hrani posmrtne ostanke blaženega Slomška, zatem pa nagovoril 340 delegatov slovenske sinode, višje redovne predstojnike, 74 bogoslovcev ter malteške viteze, predstavnike državnih in drugih oblasti ter 22 rektorjev podonavskih univerz.
Sklepno dejanje drugega obiska je bilo na mariborskem letališču (od 18,30 do 19,30). Vpisal se je v Zlato knjigo mesta Maribor in se osebno srečal s predsednikom Kučanom. Sledilo je slovo in ostal je neizbrisen spomin na „dan, ki ga je naredil Gospod”.
S
de so mu segle v srce.
-	Brat Cedro, ti Gospodov hudomušnež, je končno rekel z nasmehom, prišel si, da bi nas pretental s svojimi pobožnimi zvijačami.
Obrnil se je k ogpju:
-	Brat ogepj, odpusti mi. Ne pregapjam te iz svojega bornega bivališča, toda prosim te, ne prihpjpj več.
Tako je dejal in se umaknil na prag, daleč odogpjišča, in znova sedel.
19. sept. 1999 na Betnavi, ko je bil škof Slomšek proglašen k blaženim. Foto: M. Šušteršič

OBRED RAZGLASITVE škofa Antona Martina SLOMŠKA za blaženega
Med mašo, po „Gospod, usmili se”, so škof dr. Franc Kramberger, postula-tor mons. dr. Maksimilijan Jezernik in vicepostulator dr. Marijan Turnšek pristopili k svetemu očetu in ga prosili za razglasitev škofa Antona Martina Slomška za blaženega.
Škof: Sveti oče! Jaz, mariborski škof, ponižno prosim v imenu vsega slovenskega ljudstva in vseh, ki smo tukaj zbrani, Vašo svetost, da povzdignete med blažene Božjega služabnika škofa Antona Martina Slomška.
Nato je škof prebral kratek življenjepis o Slomšku in dejal: Sveti oče! V blagor in veselje vesoljne Cerkve vas prosim, da s svojo apostolsko oblastjo razglasite Božjega služabnika škofa Antona Martina Slomška za blaženega.
Potem, ko je škof končal predstavitev življenjske poti Božjega služabnika Antona Martina Slomška, so vsi vstali, nato pa je sveti oče, sedeč, slovesno razglasil škofa Slomška za blaženega:
Po goreči želji našega brata Franca Krambergerja, mariborskega škofa, mnogih drugih bratov v škofovski službi, mnogih vernikov in potem, ko smo slišali za mnenje Kongregacije za zadeve svetnikov, s svojo apostolsko oblastjo dovoljujemo, da se častitljivi Božji služabnik Anton Martin Slomšek odslej imenuje blaženi in se njegov god °bhaja na krajih in po ustavljenih Pravnih predpisih vsako leto štiriindvajsetega septembra. V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.
Medtem, ko so odkrili sliko blaže-nega Antona Martina Slomška, se je
„ Dobrodošli med nami!“
Pozdrav mariborskega škofa dr. Franca Krambergerja pri maši na Betnavi pri Mariboru
Sveti oče! Evangelist Marko poroča, da se je Jezus s svojimi učenci po napornem delu ob Galilejskem jezeru umaknil pred množico ljudi. S čolnom so odrinili na samoten kralj. Toda ljudje so spoznali, kam odhajajo. Zato so iz vseh mest in vasi skupaj hiteli tja in prišli celo pred njimi na tisti kraj. Ko je Jezus izstopil iz čolna, je zagledal veliko množico in jih je začel učiti mnogo stvari.
Danes se ta evangeljski prizor ponavlja tu pred nami. Slovenija je tista Galileja in tisti kraj je Betnava pri Mariboru. Množica je vedela in uganila, kam bo prišel Kristusov namestnik, Peter našega časa. Zato smo skupaj pohiteli iz slovenskih mest in vasi, tudi iz sosednjih dežel in držav: iz Hrvaške, Madžarske, Avstrije, Italije, celo Češke, Poljske, Rusije in drugih daljnih dežel. Prišle so skupine slovenskih rojakov iz Evrope, Amerike, Avstralije, z vsega sveta. Navzoči so tudi pravoslavni in evangeličanski bratje in sestre, prav tako tudi najvišji predstavniki državne oblasti, javnega, kulturnega in političnega življenja. Vsa ta množica je prišla na ta kraj v
zvrstila procesija, v kateri so prinesli verniki relikvije blaženega Antona Martina Slomška. Ljudstvo in zbor je prepeval Slomškovo pesem V nebesih sem doma.
Po pesmi seje škof dr. Franc Kramberger zahvalil svetemu očetu za razglasitev škofa Antona Martina Slomška za blaženega:
Sveti oče, v imenu vsega Božjega ljudstva mariborske škofije in vse Cerkve na Slovenskem ter v svojem osebnem imenu se iz srca zahvaljujem vaši svetosti, da ste danes prišteli med blažene Božjega služabnika škofa Antona Martina Slomška.
Škof dr. Franc Kramberger, postu-lator mons. dr. Maksimilijan Jezernik in vicepostulator dr. Marijan Turnšek so pristopili k svetemu očetu in mu v znamenje zahvale izrazili spoštovanje in mir.
Galileji. In kmalu potem, ko ste izstopili iz,,zračnega čolna” (letala) na mariborskem letališču, sta tudi Vi zagledali množico, slovensko množico.
Vsi Vas po slovensko prisrčno pozdravljamo kot Kristusovega namestnika in Petrovega naslednika, kot,,papeža, ki 'ma rad” slovenski narod. Pozdravljamo Vas kot ,,očeta predrage Slovenije", saj ste jo pred sedmimi leti prav Vi prvi priznali pred svetom in dali vsem drugim voditeljem držav zgled, da so Vas posnemali. Za to Vaše dejanje za našo mlado državo Vam bomo vedno hvaležni.
Nepozabno hranimo v svojem spominu in srcu Vaš obisk pred tremi leti, ko smo z Vami obhajali 1250. obletnico pokristjanjenja slovenskega naroda, ko ste nas potrdili v veri in usmerili v zvestobo našim krščanskim koreninam, iz katerih rastemo kot ljudje, kot kristjani ali Cerkev in kot narod tu v osrčju Evrope. Slovenija je sicer majhna, a za nas je velika in vredna kot ves svet.
Danes ste nas, sveti oče, obiskali s posebnim namenom. Že pred tremi leti ste v svojih nagovorih slovenskemu narodu in Cerkvi na Slovenskem zaupali, da se proces beatifikacije častitljivega božjega služabnika škofa Antona Martina Slomška bliža želenemu cilju. Vaša takratna napoved in obljuba se danes uresničujeta. Neizmerno smo hvaležni Bogu in Vam, sveti oče, za današnji dogodek. Od Slomškove smrti pa vse do danes si ga je slovenski narod želel.
Veseli smo, da se to uresničuje prav letos, ko obhajamo 140. obletnico, odkar je škof Slomšek prenesel škofijski sedež iz Št. Andraža na Koroškem v Maribor. S tem dejanjem je v preroškem duhu napisal nov naslov zgodovine slovenskega naroda, pa tudi Cerkve na Slovenskem, posebej še za Slovence na tem geografskem območju. Ohranil nam je vero, dom in rod. Ob Slomšku in današnji beatifikaciji spoznavamo in doživljamo resničnost Vaših besed pred tremi leti ob prvem obisku: „ Svetost je tista prava sila, ki je sposobna spremeniti svet.”
Sveti oče, častitljivi božji služabnik
PRIDIGA PAPEŽA JANEZA PAVLA II. PRI MAŠI NA BETNAVI PRI MARIBORU
Hodite po sledeh svetniškega rojaka
„Izkažimo čast slavnim možem... njihovo ime živi iz roda v rod. Ljudstva bodo pripovedovala o njihovi modrosti, občestvo bo oznanjalo njihovo slavo” (Sir 44,la.l4b-15)
Te Sirahove besede so danes ponovno zazvenele med nami. Ko smo jih poslušali, smo se nehote spomnili na osebnosti, ki so se med slovenskim ljudstvom odlikovale po svojih krepostih: pomislili smo, na primer, na škofe Friderika Barago, Janeza Gnidovca in Antona Vovka, na patra Vendelina Vošnjaka in na mladega Lojzeta Grozdeta.
Mislili smo še posebej nanj, ki ga Cerkev danes razglaša za blaženega: na mariborskega škofa Antona Martina Slomška, prvega sina slovenskega naroda, povzdignjenega do časti oltarja. V njem vam danes predstavljam vzor tiste svetosti, o kateri sem vam že ob svojem prvem obisku pred tremi leti govoril kot o edini moči, ki lahko premaga svet. Zato sem vesel, da smo se zopet srečali in da lahko vodim to slovesno sveto mašo.
Pozdravljam monsinjorja Franca
Slomšek je v zadnjem letu svojega življenja poromal v Rim k Vašemu predhodniku blagega spomina, papežu Piju IX., ki je povabil škofe vsega sveta v Rim na kanonizacijo 27 japonskih mučencev (o binkoštih 1862). Tako je doživel kanonizacijo - razglasitev svetnikov.
Tokrat pa smo slovenski škofje in predstavniki državne oblasti povabili Vas, sveti oče, v Maribor, da v moči svoje apostolske službe opravite beatifikacijo škofa Slomška in tako bomo skupaj z Vami v Mariboru doživeli njegovo razglasitev za blaženega.
Za Cerkev na Slovenskem bo Slomškova beatifikacija, srečanje z Vami, Vaša beseda naša vstopnica v sveto leto 2000 in v tretje tisočletje.
V imenu navzoče množice, v imenu tistih, ki današnje dogajanje v Mariboru spremljajo po radiu in televiziji, v imenu bolnih in trpečih, skratka vimenu vsega slovenskega naroda Vam kličemo: Dobrodošli med nami, Peter našega časa!
Krambergerja, pastirja tukajšnje Cerkve, in se mu zahvaljujem za izrečene besede. Pozdravljam tudi gospode kardinale, vse slovenske in druge škofe, ki somašujejo pri tem slovesnem bogoslužju. Moj pozdrav gre tudi duhovnikom in diakonom, redovnikom in redovnicam in vsem vam, predragi verniki te proslavljene Cerkve in bližnjih škofij, ki ste se prišli poklonit novemu blaženemu.
Vljudno pozdravljam gospoda predsednika Republike Slovenije ter druge predstavnike državnih oblasti, ki so nam hoteli izkazati čast s svojo navzočnostjo in tako poudariti pomen današnje slovesnosti.
Današnji evangelij, ki govori o trti in mladikah, nas opominja, da je mogoče obroditi sadove samo v povezanosti s Kristusom. S tem nam Jezus pojasnjuje svetost Antona Martina Slomška, ki sem ga danes z veseljem razglasil za blaženega. On je bil mladika, kije obrodila obilne sadove krščanske svetosti, visoke omike in ljubezni do domovine, zato stoji danes pred nami kot sijajen zgled življenja po evangeliju.
Iz novega blaženega žari predvsem lik krščanske svetosti. Po vzoru Kristusa je postal usmiljeni Samarijan slovenskega ljudstva in pozorno skrbel za oblikovanje duhovnikov in vernikov. Z apostolsko gorečnostjo, ki nam je še danes v zgled, se ni utrudil pri delu za evangelizacijo, ko je navdihoval ljudske misijone, ustanavljal in spodbujal številne bratovščine, vodil duhovne vaje ter širil ljudske pesmi in duhovne spise. V pravem pomenu izraza ga lahko imenujemo »katoliški pastir”, ki so mu cerkveni predstojniki zaupali pomembne pastoralne naloge tudi v drugih predelih tedanje države.
Zvest in predan Cerkvi je Slomšek pokazal široko odprtost za ekumenizem in je bil eden prvih, ki se je v Srednji Evropi zavzel za edinost kristjanov. Naj njegova navdušenost za edinost spodbudi ekumenska prizadevanja, da bodo kristjani v tem delu Evrope prestopili prag tretjega tisočletja „če že
Foto: Rafael Marn
ne popolnoma združeni, vsaj zelo blizu tega, da premagajo delitve drugega tisočletja” (V zarji tretjega tisočletja, 34).
Veliko pozornosti je novi blaženi izkazoval kulturi. Sredi prejšnjega stoletja se je dobro zavedal vloge, ki jo bo imela za prihodnost naroda izobrazba njegovih članov, še zlasti mladih. Zato je pastoralnemu delovanju pridružil prizadevanje za rast omike, kije bogastvo naroda, dediščina vseh in tisti humus, iz katerega more ljudstvo črpati prvine, potrebne za svojo rast in razvoj.
Prepričan o tem se je Slomšek zavzel za mladino z ustanavljanjem šol ter omogočil izdajanje knjig, koristnih za osebnostno in duhovno oblikovanje. Bil je mnenja, da je treba razloge za stranpota mladih iskati v pomanjkanju ustrezne izobrazbe in vzgoje. Družina, šola in Cerkev - je učil - morajo združiti svoje napore v resen vzgojni program, pri čemer naj vsaka ohranja področje svoje avtonomije, vse pa naj se ozirajo na skupne vrednote.
Samo temeljita vzgoja in izobraževanje omogočata pripravo žena in mož, ki so sposobni oblikovati svet, odprt za večne vrednote resnice in ljubezni.
Novega blaženega so vedno prevevala tudi čustva žive ljubezni do domovine. Skrbel je za slovenski jezik, spodbujal primerne socialne reforme, pospeševal dvig narodove omike in si na 4 vse načine prizadeval, da bi njegovo v
PAPEŽEV NAGOVOR PRED MOLITVIJO ANGELOVEGA ČEŠČENJA PO MAŠI NA BETNAVI
Vera naj bo temelj vašega življenja
Z^Xb koncu tega slovesnega evharistič X_y nega slavja se z molitvijo obrnimo na Marijo, ki ji je bil Anton Martin Slomšek vedno zelo vdan. V letih svojega življenja se je tolikokrat zatekel k njej in nenehno zaupal v njeno materinsko varstvo.
Predragi slovenski bratje in sestre! Sveta Devica ima pomembno mesto v vernosti vašega ljudstva. Opevajo jo številne vaše pesmi in toliko čudovitih cerkva in kapelic vaše dežele je posvečenih njej. Spomnimo se samo treh slavnih Marijinih svetišč: na Sveti gori, na Brezjah in na Ptujski gori, kamor radi romate, da si poiščete zavetje v težavah in preizkušnjah, ali pa v zahvalo za uslišane prošnje.
V teh središčih vzvišene marijanske duhovnosti se učimo napredovanja v veri in se vnemamo v želji, da bi posnemali Marijino čistost in njeno ponižno podreditev božji volji. Marija nas vodi h Kristusu, po katerem je človeška družina poklicana, da postane družina božjih otrok.
Pomislimo ob tem na nekatere trditve, po katerih naj bi bil človek popolnoma
avtonomna in neodvisna stvarnost, brez kakršnega koli odnosa z Bogom, ki naj bi sam sebi zadoščal in zajemal potrebno moč za svojo lastno uresničitev iz samega sebe, iz svojega razuma in iz dela lastnih rok. Toda, ali res lahko človeška oseba uresniči samo sebe brez Boga ali celo proti Bogu?
Bleščeč zgled nazareške Device, ponižne dekle Najsvetejšega, nam dokazuje, da najde človeško bitje svoj pristni smisel samo v Bogu. Prav zato je blaženi Slomšek neutrudno učil, da je treba vero postaviti za temelj svojega življenja in vsakršne družbene prenove.
Bratje in sestre Slovenci, če hočete graditi družbo, ki bo gostoljuben dom vsem, ovrednotite veliki dar vere, ki je prišel v vašo domovino pred več kot tisoč dvesto petdesetimi leti iz treh zibelk krščanstva: iz Salzburga, Ogleja in Vele-hrada. Bodite kakor blaženi Slomšek možje in žene vere!
Na današnj i dan izročamo presveti Devici vaše mesto Maribor, kjer je novi blaženi opravljal svojo škofovsko službo.
Njej ga zaupamo skupaj z drugimi škofijami v Sloveniji in z vsem vašim dragim narodom.
Njej posvetimo pastirje, duhovnike, redovnike in redovnice, družine, otroke in mlade, ki so upanje za Cerkev in za družbo, ostarele, bolnike in trpeče. Naj vas vodi Marija in naj vas ona spremlja, bogate v veri, upanju in ljubezni, proti skorajšnji zarji tretjega tisočletja.
Pozdravil je tudi v hrvaščini, italijanščini, nemščini in madžarščini. Hrvaški skupini je dejal:
Najprisrčneje pozdravljam romarje, ki so se iz sosednje Hrvaške pridružili temu bogoslužnemu slavju. Njihova navzočnost mi poleg vsega drugega omogoča omeniti tudi nedolžne žrtve vojn in totalitarnih režimov, posebno še tiste žrtve, ki so bile vržene v množične grobnice, pred kratkim odkrite blizu Maribora. Da se taki dramatični dogodki ne bi nikoli več ponovili!
Naj Sloveniji, Hrvaški, deželam Evrope in deželam vsega sveta Bog podeli svoj dragoceni dar miru!	■
ljudstvo zavzelo dostojno mesto v zboru drugih evropskih narodov. Pri tem pa nikoli ni zapadel v kratkovidni nacionalizem ali postavljal krivičnih zahtev nasproti neupravičenim težnjam sosednih ljudstev.
Novi blaženi se vam ponuja kot vzor pristnega domoljublja. Njegove pobude so odločilno zaznamovale prihodnost vašega naroda in so pomembno prispevale k dosegu vaše neodvisnosti. In ko se oziram proti dragim deželam Balkana, v zadnjih letih žalostno zaznamovanim s spori in z nasiljem, s skrajnimi nacionalizmi, s krutim etničnim čiščenjem in z vojnami med ljudstvi in kulturami, bi rad vsem pokazal pričevanje blaženega Slomška. Njegov zgled Pričuje, daje mogoče biti iskren domoljub in z enako iskrenostjo živeti in sodelovati z ljudmi druge narodnosti, druge kulture in druge vere. Naj njegov zgled in še posebej njegova priprošnja dosežeta večjo solidarnost in pristni mir med vsemi narodi tega obširnega področja Evrope!
Predragi bratje in sestre drage Slo-venije! Hodite po sledeh tega svojega svetniškega in velikodušnega rojaka, ki
je hrepenel spoznati božjo voljo in jo uresničevati za vsako ceno. Njegova notranja trdnost in njegov evangeljski optimizem sta bila zakoreninjena v neomajni veri v Kristusovo zmago nad grehom in nad hudobijo.
Posnemajte ga zlasti vi, dragi mladi Slovenci, kakor on tudi vi brez oklevanja posvetite svoje mlade moči delu za nebeško kraljestvo in službi bratom. Vam, duhovniki, naj bo zgled goreče delavnosti in požrtvovalnosti. Vam, prizadevni laiki, posebno tistim, ki delate v javnih ustanovah, naj bo vzor poštenosti, nepristranskega služenja, pogumnega iskanja pravičnosti in skupne blaginje.
Bodite graditelji miru tudi znotraj Evrope! Proces združevanja, za katerega si prizadeva vsa celina, ne more temeljiti le na gospodarskih interesih, ampak se mora navdihovati v tistih krščanskih vrednotah, v katerih so njene najstarejše in pristne korenine. Samo Evropa, pozorna do človeka in vseh njegovih pravic, je cilj, za katerega velja zastaviti svoje moči! Naj stara Evropa posreduje novim rodovom baklo človeške in krščanske civilizacije, ki je
razsvetljevala pot naših dedov skozi tisočletje, ki se končuje.
S takšnimi pričakovanji vabim vse k molitvi za bližnjo škofovsko sinodo, ki se bo čez nekaj dni v Rimu zbrala k zasedanju, da bi premišljevala o Kristusu, živečem v Cerkvi, kot viru upanja za Evropo. To bo pomembna priložnost za poglobitev posebnega poslanstva, ki ga imajo evropska ljudstva v svetu: Evropa, kije učiteljica civilizacije in ki zna ceniti bogastva Zahoda in Vzhoda.
Prav se mi zdi tukaj ponoviti preroške besede, ki jih je Slomšek izrekel na nekem ljudskem misijonu: „Pra-vijo: 'Svet seje postaral, človeški rod je izgubljen, Evropi se bliža konec.’ Da, ako prepustimo človeštvo njegovemu naravnemu hodu, njegovi pogubni smeri, ne, ako se moč od zgoraj, ki se hrani v Jezusovi religiji, v njegovi Cerkvi, spet razlije v vse razrede človeškega rodu in jih poživi.”
Sprejmimo od blaženega Slomška ta izreden pouk. Naj nam pogumni božji služabnik pomaga, da bomo mladike neumrljivega življenja, ki bodo povsod širile evangelij upanja in ljubezni. Amen!
JANEZ PAVEL II. V MARIBORSKI STOLNICI ČLANOM SLOVENSKE SINODE_
fffffffffffffffffffffffffffffffffffffffffffff
Enakost dostojanstva - različnost služb
"V 7" veliko veselje mi je današnje \/ srečanje v tej stolnici, kjer poči
▼ vajo posmrtni ostanki častitljivega škofa Antona Martina Slomška, ki sem ga danes dopoldne z radostjo razglasil za blaženega. Zahvaljujem se mariborskemu škofu monsinjorju Francu Krambergerju za besede, s katerimi je izrazil vaša čustva in pojasnil namen tega izbranega zbora. Pozdravljam vse navzoče škofe kakor tudi duhovnike, redovnike in redovnice ter vernike laike.
Prav tako pozdravljam skupino raktorjev univerz iz Srednje Evrope, ki so se zbrali na praznovanju stoštiridesete obletnice začetkov današnje Teološke fakultete v Mariboru, za katero je zaslužen blaženi Slomšek.
Vljudno pozdravljam tudi predsednika parlamenta in podpredsednika vlade RS in druge predstavnike oblasti kakor tudi vse, ki so sodelovali pri pripravi tega mojega obiska.
Pred dvema letoma, v mesecu maju, je Slovenska škofovska konferenca sprejela odločitev o obhajanju vseslovenske sinode, da bi ob vstopu v tretje tisočletje preudarila prehojeno pot slovenske Cerkve in zasnovala njeno prihodnost. Vi, predragi škofje, ste hoteli, da bi bilo geslo sinode svarilni klic iz Pete Mojzesove knjige: „Izberi življenje” (30,19). Ta tema ima poseben pomen za današnjega človeka, ki je tako navezan na življenje, pa vendar tako negotov glede njegovega smisla in njegove vrednosti. Ob tej temi se dejansko presoja kultura vsake dobe.
S sinodo se Cerkev v Sloveniji pripravlja na praznovanje velikega jubileja leta dva tisoč, in si ponovno zadaja nalogo zvesto uresničiti drugi vatikanski cerkveni zbor. Ena izmed osrednjih prvin koncilskega učenja je brez dvoma nauk o božjem ljudstvu, ki ga lahko povzamemo z besedo „communio”, občestvo. Ta izhodiščni pojem nas usmerja k izvirom Cerkve, k občestvu Presvete Trojice, in nam v luči te neizrekljive skrivnosti pomaga razumeti stvarnost Cerkve kot globoko povezano skupnost vseh krščenih. Ne glede na njihovo osebno poklicanost, so krščeni deležni trojne Kristusove službe: duhovniške, preroške in kraljevske.
Življenje Cerkve in odnosi med njenimi člani morajo v polnosti izražati to enakost dostojanstva, čeprav v različnosti služb.
Sinoda je zares odličen izraz tega občestva, saj je v njej zastopana celotna skupnost - pastirji, redovniki, redovnice in laiki. Prav slednji so še posebej poklicani prispevati svoj delež na področjih, ki pobliže zadevajo njihovo poslanstvo in njihove izkušnje v svetu (prim. LG, 30). Pastirji pa, zavedajoč se lastne odgovornosti za dobro svojih vernikov, si bodo prizadevali storiti vse, kar je mogoče, za uskladitev različnih karizem in služb v zavesti, daje prvi in nepogrešljivi vodnik cerkvenega življenja božji Duh. Uspeh sinode se meri po tem, koliko so vsi, pastirji in verniki, sposobni prisluhniti Njemu, da bi doumeli, kaj On zahteva v sedanjem trenutku: „Kdor ima uho, naj prisluhne, kaj govori Duh Cerkvam” (Raz 2,7).
Predragi bratje in sestre, člani sinodalnega zbora, ki ste danes zbrani ob grobu blaženega škofa Slomška! Vloga, ki jo imate pri obhajanju sinode, vam je v ponos in obenem vir velike odgovornosti. V dosedanjih pripravah ste že v veliki meri uresničevali krepost medsebojnega poslušanja in sodelovanja. Dobro bi bilo nadaljevati v tej smeri.
Sinoda predstavlja za Cerkev v Sloveniji zgodovinsko priložnost: poklicana je, da v novih družbenih okoliščinah izdela posodobljen in jasen pastoralni načrt. Pri tem jo podpirata pričevanje vere in zavzetost za evangeljsko stvar, ki soju uresničevali škotje, duhovniki, redovniki, redovnice in verniki laiki. Pastirji so se žrtvovali za ljudstvo, kar jim je prineslo ugled in spoštovanje. To je tista dediščina občestvenosti, ki jo je treba ceniti tudi v spremenjenih zgodovinskih razmerah.
Ozirajte se, dragi bratje in sestre, na blaženega Slomška, ki je vedno gledal na človeka v danih okoliščinah in je znal videti težave, omejenosti in nemoč osebe, kakor tudi njeno veselje, njene možnosti, njena najplemenitejša stremljenja. Zdaj je na vas, da ga posnemate. Delajte to v medsebojni povezanosti, črpajte moč za vaše občestvo v zavzetem poslušanju Besede in v pobožni udeležbi pri evharistiji, ki je vir življenja Cerkve,še več, kije njeno srce. Bodite poslušni Svetemu Duhu, da vas bo „odelzmočjo z višave” (prim. Lk 24,49) in se boste mogli kakor prvi učenci z gorečnostjo posvetiti delu za novo evan-gelizacijo.
Naj bo vaša prva in temeljna skrb evangelizirati, oznanjati vsem veselo |
Papež Janez Pavel II. govori v mariborski stolnici delegatom slovenske sinode in drugim izbranim predstavnikom. - Foto: Rafael Marn
WWWWWWWWWWWWWWWWWWWWWWV
Dan, ki ga je naredil Gospod
Združeni s praznikom v Mariboru smo se Slovenci v Buenos Airesu poklonili blaženemu Antonu Martinu Slomšku
JERNEJ TOMAZIN
novico o odrešenju v Kristusu. Pri tem se ne bojte zahtevati tiste svobode, kije potrebna za opravljanje poslanstva Cerkve. Kolikor imajo kristjani kot državljani dolžnost prispevati k skupnemu dobremu celotne družbe, imajo kot verniki pravico, da njihove legitimne dejavnosti niso ovirane. Ob upoštevanju temeljne vloge krščanstva in katoliške Cerkve v zgodovini in kulturi Slovenije smemo zato upravičeno pričakovati, da bo sodelovanje med Cerkvijo in državo napredovalo hitreje, z večjo zavzetostjo za premagovanje sedanjih težav ter v dobro tistega sodelovanja, kije v interesu celotne družbe.
Zdaj pa bi se rad obrnil na vso slovensko Cerkev, ki jo vi tukaj dostojno zastopate. Rad bi spregovoril na srce vsakega vernika v vsakem kotičku vaše ljubljene dežele.
Vsem in vsakomur bi rad dejal: Cerkev, ki živiš v Sloveniji, „izberi življenje”; izberi predvsem ta dragoceni dar Boga Stvarnika in Odrešenika! Ponesi ga tistim, ki nimajo moči za odpuščanje, možem in ženam, ki so okusili grenkobo neuspeha v zakonu; ponesi ga mladim, ki so vse prevečkrat žrtve zgrešenih idolov; ponesi ga slovenskim družinam, da bodo z zaupanjem in velikodušnostjo izpolnjevale svoje zahtevno poslanstvo; ponesi ga vsem, ki si prizadevajo za božje kraljestvo, da ne bodo omagali v težavah; ponesi ga vsem, ki s svojim delom in še posebej s prevzemanjem javnih odgovornosti prispevajo k skupnemu dobremu vseh državljanov.
Cerkev, ki si v Sloveniji pričevalka upanja, nadaljuj pot, na katero si se podala pred tisoč dvesto petdesetimi •eti, in pogumno prestopi prag tretjega tisočletja. Sledi korakom Kristusa, posnemaj vzor svetega Andreja, apostola, zavetnika mariborske škofije in blaženega škofa Antona Martina Slomška, tega zgleda prosvetljenega in neutrudnega pastirja.
Naj bedi nad teboj in vsako tvojo zamislijo presveta Devica Marija, Mati 'n Kraljica Slovenije, ki jo tvoje ljudstvo časti z imenom Marija Pomagaj. Zagotavljam ti, ljubljena Cerkev, ki živiš v Sloveniji, zagotavljam vsakemu tvojemu udu, kakor tudi vsemu slovenskemu ljudstvu svojo molitev, in yas vse in vsakogar iz srca blagoslavljam.
w X an, o katerem so sanjali in zanj I molili rodovi Slovencev, je konč ■M. -J no nastopil. Papež, ,,ki nas ima rad”, je na slovenski zemlji proglasil za blaženega prvega Slovenca, škofa Antona Martina Slomška, v nedeljo, 19.9.1999. Če bi verjeli v številke, bi rekli, da je devetica naša srečna številka: v devetdesetih letih smo dosegli svojo polnoletnost v narodnem in duhovnem življepju - svojo državo in svojega svetnika! V nam že davnem letu 1922 je to misel razvijal teolog in žrtev komunizma prof. dr. Lam-bert Ehrlich: „...Polnoletnost Francije v Cerkvi je bila kronana s proglasitvijo Ivane Arške za narodno svetnico... Naloga slovenskega narodaj e rasti v narodno in duhovno polnoletnost in to bomo doživeli takrat, ko bomo imeli vse tiste ustanove kot jih im^jo drugi narodi, in ko bomo imeli v občestvu Cerkve svojega narodnega svetnika.” (Ruda Jurčec, Skozi luči in sence 1,149)
Veliki slovenski praznik v Mariboru je imel svoj sorazmeren odmev le pet ur pozneje tudi v Buenos Airesu. Krovna organizacija Zedir\jena Slovenija in Me-dorganizacjjski svet sta namreč določila, da bo praznovanje vsakoletnega Slo-
venskega dne letos posvečeno škofu Antonu Martinu Slomšku v nedeljo, 19. septembra, v krajevnem Domu, ki nosi njegovo ime, v mestu Ramos Mejia, v okolici prestolnice Buenos Aires. Slavju so se pridružili tudi zastopniki društev Triglav ter iz Bemala in Rosaria. Slovenski dan, že 44. po vrsti, je imel geslo ,,Sveta vera bodi vam luč”, Slomškov dom pa je ta dan slavil tudi 38-letnico blagoslovitve. Čudovito pomladansko vreme, ves dan modro nebo brez oblačka, kar j e neobičajno za ta letni čas, je dodalo prazniku še poseben blesk. Vse priprave, organizacija in izvedba cerkvenega, kulturnega in družabnega programa pa so bile na taki višini, da potrjujejo mnenje, da so vsi sodelujoči (okrog 300) dali vse najboljše iz sebe v zavesti, da za našega Slomška ni nič preveč.
Prostoren vrt Slomškovega doma, odet že v pomladno brstenje in še slavnostno okrašen, je nudil pravšen okvir orjaškemu prizorišču (zamisel Tone Oblak, izdelava Tone Kastelic in Tine Štefe s pomočniki), čigar osrednji del je krasila zelo uspela velika slika v reliefu blaženega Antona Martina Slomška z Blažem in Nežico (Stane Snoj). Za mašo

na prostem pa je bila na odru umetniško izdelana oltarna miza (Tone Oblak) in ovenčana podoba brezjanske Kraljice, ki nas spremna že iz taboriščnih let (delo akad. slikarja Friderika Jerine), obdana s cvetjemv slovenskih barvah. Kmalu po enajsti uri so začeli prihajati rojaki iz vseh slovenskih naselji Velikega Buenos Airesa in tudi iz notrapjosti dežele, izstopali so številni otroci v narodnih nošah, razgovarjpjoč se o zadnjih novicah iz Maribora, ki so jih pjeli na kabelski TV ali v jutranjikih („Clarin” s polmilijonsko naklado je pozdravil z močnim naslovom Papež potpje v Slovenijo in točno predstavitvijo škofa Slomška in Slovenije).
Slayje Slovenskega dne seje pričelo z dvigom na drog narodnih zastav ob petju himen in pozdravom gostitelja, predsednika Slomškovega doma Marjana Jožeta Lobode. Zastavonoše iz vseh Domov, obdani s številnimi narodnimi nošami, so načelovali sprevodu ministrantov in mašnikov na oder, in ustvarili s svojo barvitostjo pester „pušeljc” slovesnosti mašne daritve. Službo bo^jo je daroval delegat dušnih pastirjev v Argentini prelat Jože Škerbec, z pjim pa so somaševali: poddelegatp. dr. Lojze Kukoviča DJ, prelat Jože Guštin, Toni Bidovec, Janez Cerar CM, Franc Šenk in Franci Cukjati. Globok vtis je napravil na vse navzoče govor, ki gaje imel pet ur preje papež Janez Pavel II. v Mariboru in gaje prelat Škerbec podal namesto slavnostne pridige. Peto mašo in pesmi posvečene Slomšku je izvrstno izvajal Mladinski
zbor Slomškovega doma pod vodstvom prof. IvanaVombergarja. Haendlova Aleksa je bila na koncu še kako na mestu, izraz veselja nad novim blaženim.
Zelo zanimiva in dokumentarne vrednosti je bila fotografska razstava iz življenja slovenskih šolskih tečajev v Argentini skozi petdeset let (pripravil arh. Ivan Kogovšek). Po slavnostnem kosilu (Pavla Kovač Škraba in pomočnice), ki se ga je udeležilo nad 260 gostov, je bilo kar dovolj časa za družabnost, šolarji pa so se lahko udeležili likovne delavnice za risbe na temo Iz Slomškovih del (vodila Vera Breznikar Podržaj).
V uvodu v kulturni program sta pozdravila številne navzoče (okrog tisoč) predsednik osrednjega društva Tone Mi-zerit in opolnomočeni minister veleposlaništva RS Tomaž Kunstelj. O blaženem Slomšku in njegovem pomenu za slovenski narod je spregovoril arh. Jure Vombergar. Osvetlil je njegovo učenje na mnogih poljih in ki še tudi dandanašnji ni izgubilo svoje veljave. Tudi v tem je njegova veličina. Slomšek je učenik za vse čase prav zaradi tega, ker je imel pogled usmerjen v večnost, ker je bil svetnik.
Osrednji del kulturnega programa j e bila premiera pesnitve Zorka Simčiča „Dan, ki gaje naredil Gospod”, recital za soliste in zbore. Uvod in povezavo je napisal Tone Rode, podnjala pa prof. Neda Vesel Dolenc in Emil Urbančič. Režiser dr. Štefan Godec je postavil na oder šest recitatorjev solistov in pet zborov (150 nastopajočih) in dosegel izre-
den učinek kvalitetnega besedila Simčičeve pesnitve. Nastopili so: Andre-jka Vombergar Štrfiček, Lučka Jereb Oblak, Nevenka Godec, Gregor Modic, Danijel Grbec, Martin Sušnik, recitatorska zbora (šolski tečaj A. M. Slomška -vod. Saša Zupan Omahna - in sredpje-šolski tečcU rav. M. Bajuka - vod. prof. Neda Vesel Dolenc) in mladinski pevski zbori (Slomškov dom - prof. Ivan Vombergar, Naš dom San Justo - prof. Andre-jka Selan Vombergar in otroški zbor Zedinjene Slovenije - Marta Selan), ki so vstopali s kvalitetno izvedbo Slomškovih pesmi. Solidno ozvočenje (Pavel Malovrh in Janez Jereb) in lučni učinki (Matjaž Ribnikar in Danijel Cestnik) so pripomogli, da je izvedba pesnitve odlično uspela. Ni odveč zapisati, da so režiser in vsi sodelpjoči pri izvedbi prvi in drugi rod tu rojene mladine.
Zaključni verzi pesnitve so kar rastli v višek:
O, blaženi Anton Martin!
Če kdaj, to bilje čas, ker čas seje iztekal...
...že smo sami v omotici, na duši bolni, sami začeli rezati si žile, tokrat sami začeli si natikati verige, ugaševati je začela lučka vere, rjaveti smo pustili svetli kluč do omike zveličavne -ko je tedaj zaradi tebe spet napočil dan, ki gaje naredil Gospod —
- - - ne, ne! Začela seje
DOBA, KI JO JE NAREDIL GOSPOD.
O, blaženi Anton Martin,
slovenstva žive vode večni vir: Slovenska doba, ki jo je priklical On
tako za zdaj, za vedno in za vekomaj.
Amen.
Smiselno so za zaključek zazveneli mogočni akordi hvalnice Hvala večnemu Bogu, ki jo je z nastopajočimi pela vsa množica udeležencev. Hvala, Gospod, ki si nam v svojem služabniku Antonu Martinu dal tolikega pri-prošnjika in vzornika!	■
Slomškov dom v Ramos Mejiji na večer dne, ko je bil Slomšek proglašen med blažene.
Foto: Marko Vombergar



)!v Wvl'
POGOVORI
ob kavi
Zapisuje Srečko Jug
Pavel seje potepal nekje po svetu in bil v času Slomškove beatifikacije seveda tudi v Sloveniji, Peter pa je nekaj bolehal, tako smo po dolgih tednih tisto nedeljo po sveti maši spet krenili skupaj na kavo.
Peter je hotel pokazati, da je na tekočem in je izvlekel iz žepa Duhovno življenje: ,,Ali sta brala poročilo kardinala Kuhariča, kako se je leta 1991 papež Janez Pavel II. osebno zavzel za priznanje slovenske in hrvaške države?”
,,Misliš na poročilo v rubriki „Ogle-daio", sem ga vprašal.
,.Jasno, kje pa drugje,” je bil nestrpen Peter.
,,Saj ravno to je, nikjer drugje,” sem Pritrdil. ,,Ob obisku svetega očeta v Sloveniji bi morali brati o tem, kako je Janez Pavel II. v času slovenskega osamosvajanja vztrajal na priznanju države navkljub vsem predstavnikom zahodnih velesil z ameriškim predsednikom Bushem na čelu. Pa so slovenski mediji tožili, koliko stane državo papežev obisk, ln se zgražali nad tako 'zapravljivostjo’. O hvaležnosti niti sledu.”
>.Pričakovati od bivših komunistov hvaležnost bi bilo smešno, saj so do
konca upali, da naše države svet ne bo priznal in se bodo lahko vrnili pod okrilje 'reformirane’ Jugoslavije,” je posegel v pogovor Pavel. ,,Manj razumljivo je, da vidik, ki ga omenjata, ni bil poudarjen niti v slovenskem verskem tisku.”
,,Jaz sem o tem bral v Družini, mislim pa, da je verski tisk ob navdušenju nad množico, ki se je zbrala okrog svetega očeta, vendarle kaj spregledal,” je zabrundal Peter.
Na moje vprašanje, kaj misli, je nadaljeval: ,,Ali vesta, če je bil na Betnavi pri Mariboru ob papežu prisoten tudi naš kardinal dr. Alojzij Ambrožič?”
,,Seveda je bil. Še ko je bil tukaj, je pravil, da pojde za Slomškovo beatifikacijo v Slovenijo, saj si ga lahko sam slišal,” sem ga zavrnil.
Peter me je pomilovalno pogledal: ,,Prav zato. Slišal sem, kaj je kardinal rekel, bral pa o njem nisem nič.”
,.Jasno, daje bil kardinal Ambrožič na Slomškovi beatifikaciji. Sam sem ga videl,” je pritrdil še Pavel pa nadaljeval: ,,Res pa je, da se je slovenska televizija hudo trudila, da ga ne bi pokazala. Videl sem, kako se je na Betnavi pogovarjal s prof. Peterletom, pa so se televizijske kamere, ki so stale tam okoli, pričele vse po vrsti obračati proč, da ne bi po pomoti pokazale nekaj, kar bi šlo njihovim šefom na živce.”
,,Pa to je vendar svinjarija,” se je razburjal Peter.
,,Morda je svinjarija, a je razumljivo, saj obvladujejo medije še vedno stare in Cerkvi sovražne sile. Razumljivo je tudi, dati ljudje niso kazali po TV npr. nadškofa dr. Rodeta. Težje pa je razumljivo, da kardinal Alojzij Ambrožič ni omenjen niti v slavnostni številki tednika, kije izšel po papeževem obisku,” sem dodal.
Pavel mi je pritrdil: „Nisi edini, ki je opazil, daje bil v omenjeni številki dodeljen prostor za mnenja mnogih cerkvenih dostojanstvenikov, da pa se našim časnikarjem ni zdelo vredno omeniti edinega Slovenca, ki ima v katoliški Cerkvi mesto kardinala, kaj šele, da bi ga vprašali za kako mnenje. Po moje gre za pomanjkanje razgledanosti,” je Pavel pojasnil in bil z mislimi očividno že drugje.
Peter pa se ni mogel ločiti od dogodkov ob Slomškovi beatifikaciji. ,,Kaj pravita k temu, daje papež omenil bližnja grobišča, kjer ležijo po komunistih pomorjeni Hrvati? Kako to, da pri tem ni omenil desettisočev Slovencev, ki sojih takrat pomorili?”
,,Tega pa ni kriv papež,” je rekel
Pavel in gledal zamišljeno predse.
,,Zakaj to praviš?”
,,Ker so omenjeni stavek predložili papežu slovenski organizatorji na pobudo nekega Hrvata iz emigracije. Pri tem pašo nerazumljivo 'spregledali' slovenske žrtve, ki ležijo po neštetih grobiščih naše dežele,” je pojasnjeval Pavel.
,,Kaj boš rekel, da so to 'spregledali',” se je razburjal Peter. ,,Kaj takega se ob obisku, pri katerem pretehtajo vsako besedo, ne spregleda.”
,,Ne razumem,” sem posegel še jaz, ,,praviš, da so naši upoštevali željo Hrvatov, njim samim pa se ni zdelo vredno omeniti grobišč, v katerih je Bog ve koliko slovenskih mučencev?”
Pavel je molče pritrdil. ,,Pa od kod veš vse to?” sem vprašal.
„Vem. Ne bom povedal vira, a lahko verjameta, daje zanesljiv. Morda bosta tako lažje razumela, kako to, da se je Kučan ob slovesu drznil svetovati papežu, naj ne proglasi za mučence 'spornih' ljudi, kot npr. škofa Vovka in mladca Grozdeta, češ da bi to v Sloveniji razburilo duhove.”
,,Ali ni dovolj, da so komunisti morili slovenske katoličane, da so Vovka zažgali, zdaj bi radi še papeža učili ali ustrahovali! Kaj pa si mislijo!" je vzrojil Peter.
,,Mislijo, da je na cerkveno vodstvo mogoče vplivati, saj imajo v tem kar nekaj izkušenj, upajo tudi, da je med katoličani še vedno dosti takih, ki jim je bolj pri srcu udoben molk kot pogumno pričevanje o mučencih, vedo pa tudi, da bo z razglasitvijo žrtev slovenskih komunistov za krščanske mučence za vedno konec mita o OF in NOB. Revolucija bo končno prišla v zgodovino taka, kot je v resnici bila. Zato tisti, ki imajo od nje še vedno koristi, skušajo to preprečiti ali vsaj zavreti,” sem rekel in Pavel mi je spet molče pritrdil.
Peter pa naju je opomnil, da ni prav ob tako veselem dogodku, kot je razglasitev prvega Slovenca za blaženega, ustavljati se pri malenkostih. Kar pozabil je, da se je malo praj zaradi teh malenkosti tudi sam razburjal. Na moje začudenje pa je Pavel zmajal z glavo in ga razočarano pogledal: „Tudi ti, Peter?"
Zdelo se mi je primerno, da se za prijatelja potegnem: ,,Kaj pati je naenkrat naredil Peter? Saj ima prav.”
Pavel pa me ni slišal in je še naprej govoril Petru: ,,Tudi ti ponavljaš tisto o 'našem prvem svetniku’. Kot da bi Slovenci prišli v zgodovino nekje v devetna-
Kardinal
DR. ALOJZIJ AMBROŽIČ
se pogovarja
Gospod kardinal, povejte nam kaj o Kanadi. Argentina je za naše pojme velika država, če jo primerjamo s Kanado, je pa najmanj trikrat manjša od nje.
Res je, Kanada je precej večja od Argentine. Njen sever se razteza tja do Severnega pola. To so ogromni predeli, kjer živi zelo malo ljudi. Tam so jezera in gozdovi. Samo provinca Ontario ima 30.000jezer, od katerih marsikatero nima niti imena. Glede gozdov moram reči, da nimamo več nekdanjih bogatih gozdov s trdim lesom. Pred 100 leti so tako imenovani roparski baroni posekali ves hrast in bukovje, edino javor se je še ohranil. Od začetka sploh niso pogozdovali. Mislili so, da je les tako kot zrak, vsem na razpolago. Kasneje so začeli pogozdovati s cipreso in smreko.
Kanada ima 31 milijonov prebivalcev in dva uradna jezika: angleščino in francoščino. Ali se Kanadčani učijo obeh jezikov v šolah?
Kanadčani naj bi se učili obeh jezikov. Praksa je malo drugačna. Provinca Ontario, ki meji na večinsko francoski Oue-bec, ima res radijske in televizijske oddajne postaje v obeh jezikih, čeprav je francoskih manj kot angleških, ker je tudi ljudi francoskega izvora v Ontariu manj. Imamo šole in časopise v obeh jezikih, ni pa francoskega dnevnika, ker bi imel premalo kupcev. Dvojezična je še ena provinca na vzhodu. Nazahodu pa Francozov ni in zato tudi občutka, da bi potrebovali francoščino, ni. To je razumljivo zaradi velikanskih razdalj. Nemec, ki živi v Kolnu, bo bolj razumel potrebo po francoščini kot drugi, iz Berlina.
Kaj pomeni ime Toronto? Kakšno klimo imate?
Toronto je indijansko ime, ki pomeni prostor ali kraj srečanja. Razni indijanski rodovi so prihajali po tistih rekah in rečicah do Ontarijskega jezera, da so trgovali in se tam srečevali.
Glavno mesto je Ottawa, ki je admi-
jstem stoletju. Kar je bilo prej, kot da ne bi bilo naše.”
,,Nič se ne razburjaj, ali se ne zahvaljujemo Bogu še v molitvici, za prvega blaženega?” sem še naprej branil Petra in mimogrede tudi znano molitvico.
Končno me je Pavel le pogledal, čeprav ne ravno spoštljivo, in pričel učiti, kot da bi bila s Petrom kaka šolarja ali kaj. „Ob veselju nad Slomškom so ljudje, ki jim ni zameriti, če naše zgodovine ne poznajo, ker to končno ni njihov posel, pozabili na dejstvo, da je živel slovenski rod, še ne dolgo tega, na precej obširnejšem ozemlju kot je današnje.”
,,Misliš na sveto Emo, ki je bila koroška plemkinja? Saj ni gotovo, če je bila Slovenka,” se je obregnil Peter.
,,Seveda mislim nanjo, čeprav bi kak Štajerc ne soglašal, da gre za koroško rojakinjo. Ne vem, zakaj dvomiš, da je bila našega rodu. Njena posestva so se raztezala celo na ozemlju Savinje, Save in Sotle. Devet stoletij smo jo častili Slovenci kot svojovsvetnico in kar dva ljubljanska škofa, Žiga Lamberg in To-
maž Hren sta se trudila za njeno uradno kanonizacijo.”
,,Kje si pa spet to staknil?” sem rekel in z glasom pokazal, da dvomim o verodostojnosti takih podatkov.
,,Kje neki. V'Letu svetnikov’; pašam poglej, če ne verjameš,” je bil rahlo zafrkljiv odgovor.
,,No ja, pa to je svetnica, blaženi pa je Slomšek prvi,” sem vztrajal.
,,Ni tako gotovo,” je imel spet svoj prav Pavel. ,,Ali nista nikoli slišala govoriti o svetem Domicijanu?"
,,Misliš tistega, ki ga častijo Korošci okrog Millstadskega jezera?” se je vtaknil Peter, ki je v mladih, begunskih letih delal tam nekje pri nekem kmetu.
,.Tistega, seveda.”
,,Jaz sem bral, da je zgodba o svetem Domicijanu navadna izmišljotina!” je vedel Peter.
Pa je Pavel spet pričel z razlago: ,,Res, tako so pričeli praviti v tem stoletju pod vplivom nemških piscev. Zdaj pa nam je zgodovinar Jožko Šavli dokazal, da gre za slovenskega vojvodo, ki ga je gosposvetski škof Osvald proglasil za
nistrativni center kanadske države, majhen kraj s 300.000 prebivalci. Izbrali so ga prav zaradi lege, ker leži med Ouebe-com in Ontarijem in ni tipično ne angleško ne francosko mesto. Podobno, kot so izbrali VVashington v ZDA. Glavno mesto Ouebeca ima svojih pol milijona prebi- ± valcev. Največji mesti sta Toronto z dve- J ma milijonoma in pol prebivalcev in Mon-
svetnika. Isti škof je proglasil za svetnika tudi svetega Modesta. Takrat so imeli to pravico krajevni škofje na podlagi krajevnih prič in tradicij.”
,,Ne verjamem, da bi kak vojvoda bil lahko svetnik,” je podvomil Peter, medtem ko jaz nisem vedel, kaj naj si mislim ob Pavlovih podatkih.
,,Kako, da ne,” se je razburil sicer mirni Pavel. ,,Ali nimajo Čehi svetega Venčeslava, ki je bil kralj, pa Madžari sv. Štefana, pa Ukrajinci sv. Vladimirja, da o frankovskih svetnikih iz kraljevih družin niti ne govorim. To so bili ljudje, ki so svojo vero vzeli zares.”
,,Škoda, da o tem vemo tako malo,” sem pripomnil.
,,Res, a če se ne zanimaš, ne boš nikoli vedel nič,” mi je zaprl usta Pavel, Peter pa je miril, naj bomo zadovoljni, da imamo v nebesih poleg množice neznanih svetnikov in mučencev tudi od Cerkve razglašenih več, kot pa smo mislili.
S to mislijo v srcu smo se poslovili in si želeli prijetno nedeljo.
Pa še drugič kaj

treal, ki jih ima dva milijona. Toronto ni samo najvažnejše mesto v gospodarskem oziru, ampakje za angleški svettudi najpomembnejše kulturno središče.
Pozimi imamo do 30 stopinj mraza pod ničlo, poleti pa 30 stopinj vročine nad ničlo. Letošnje poletje je ta prišla celo do 40 stopinj. Imamo pač kontinentalno klimo. Kakšni so bili moji prvi občutki glede tega? Mrzla zima s snegom v decembru, januarju in februarju me ni motila. Zares zoprna meseca sta bila zame marec in april. Vsako leto se pa čudim, ko drevesa sredi maja v dveh tednih ozelenijo. Prej nič, potem pa vse v listju, v dveh dneh. Silno lepa je pa naša jesen. Imamo drevesa, kot npr. neki javor baržunastih barv, ki jeseni porumenijo in pordečijo v krasnih barvah. Ta slikovitost naših gozdov traja do konca oktobra.
Na kaj ste se najteže privadili, ko ste prišli v Kanado?
Nazadnje sem se privadil na angleški humor, ki je svoje vrste. V začetku nisem razumel njihovih šal. Če sem pa jaz kdaj prevedel kakšen vic iz slovenščine, pa oni niso razumeli mene in so se spraševali, zakaj se smejem. Prvo leto je bilo neprijetno tudi zaradi neznanjajezika, ko so mi morali ponavljati, kar so mi rekli, da sem jih končno razumel. Tudi njihove nedelje so bile drugačne. Nedelja je bila protestantska nedelja, ko je bilo vse zaprto. Otroci niso smeli gojiti niti športa. Sicer so ga, a so jih policaji preganjali. Takšen pečat so dali nedeljam protestanti, presbiterijanci. Njihovo mišljenje dobro ponazarja italijanska šala, ki govori o nekem presbiterijancu, kateremu je zdravnik predpisal, da mora vsak dan prehoditi določeno število kilometrov. Od ponedeljka do sobote ni imel nobenega problema. V nedeljo pa ni bilo tako preprosto, če je hotel ostati zvest cerkvenim navodilom. V nedeljo bi moral ostati doma in brati Sveto pismo, ne pa gojiti športa. Sel je k svojemu duhovniku in mu razložil zdravnikov predpis, da mora zaradi zdravja tudi v nedeljo prehoditi predpisane kilometre. Duhovniku se je prvi hip pomračilo čelo, potem je pa odgovoril: •■Ja, tudi ob nedeljah lahko hodiš, pod Pogojem, da ne - uživaš."
Koliko je slovenskih priseljencev in katere so druge narodnostne skupine v vaši nadškofiji?
Slovencev je približno 20.000. V glavnem so to povojni politični begunci in Poznejša ekonomska emigracija. Stare generacije naseljencev že skoraj ni več.
Kardinal Alojzij Ambrožič je obiskal v nadškofijskem dvorcu buenosaireškega nadškofa dr. Jorgeja Bergoglia. - Foto: Marko Vombergar
Ce naj omenim samo največje narodnostne skupine, je 400.000 Italijanov ali italijanskega porekla, od 150 do 200.000 Portugalcev, od priseljencev iz Južne Amerike je največ Ekvatorjancev, 150.000. Potem je še 100.000 Indijcev, 50.000 Kitajcev, prav toliko Korejcev. V moji nadškofiji je veliko etničnih župnij, maše so v 28 jezikih, verniki so pripadniki 30 različnih narodnosti.
Katere so glavne veroizpovedi v Kanadi?
Tudi pri nas je največ katoličanov. V moji nadškofiji je 55% vseh prebivalcev katoliške vere. Takoj za nami pridejo anglikanci, 350.000. Svoje dni so bili oni večinska Cerkev. Zdaj so na drugem mestu, ker anglikanske emigracije skoraj ni več. Za njimi je tako imenovana United Church, Združena cerkev, ki ima svojih 300.000 vernikov. Ta in anglikanska Cerkev, obe, na žalost izgubljata članstvo. Potem so še druge razne veroizpovedi.
Koliko katoliških škofij in kardinalov ima Kanada?
Škofij je 70, škofov čez 100, med katerimi so pomožni, upokojeni itd. Nekatere škofije so teritorialno ogromne, a majhne po prebivalstvu. Kardinalov nas je pet: dva v aktivnosti, dva starejša gospoda že v pokoju, in en Kanadčan, ki je postal kardinal v Rimu, a je tudi že upokojen. Aktivna sva: kardinal iz Montreala in jaz iz Toronta.
Kot pomožni škof v Torontu ste imeli na skrbi izseljenske skupine raz-
nih narodnosti. Znanje katerih jezikov vam je pri tem koristilo?
Italijanščina, portugalščina nemščina, francoščina, angleščina in slovenščina. S Hrvati sem govoril slovensko, oni pa z mano hrvaško. Posebno kajkavci nas dobro razumejo. Portugalščine sem se šel posebej učit.
Kako delujete kot nadškof?
Jaz bi rekel kot škof. Moja glavna naloga so dolžnosti torontskega škofa. Nadškofija nastane, ko se neka škofija razdeli in materna škofija postane nadškofija. Toronto je postal nadškofija pred 120 leti. Biti nadškof v Torontu pa ne pomeni toliko kot biti metropolit v Sloveniji. Pri nas imam edino pravico, da nastavim novega škofa v tistih škofijah, ki so v moji bližini.
Kot torontski nadškof pa imam precejšen vpliv zaradi samega mesta Toronto. Po navadi vsako manjše mesto z nezaupanjem gleda na večjega, zato moram biti včasih zelo previden, da nisem preveč , .važen”. Dejansko se pa tudi v drugih škofijah ozirajo na to, kaj bo naredilo Toronto.
Kako je z udeležbo pri nedeljskih mašah v vaši nadškofiji? Kako je z novimi poklici duhovnikov, redovnikov in redovnic?
Inštitut, ki se bavi s statistikami in dela ankete, nam je dal naslednje podatke: 28% vernikov gre vsako nedeljo k maši, do 5% vernikov gre več kot enkrat na teden k maši. Kar pa raste in se je v zadnjih petih letih dvignilo od 5 na 12%, | je pa število vernikov, ki hodijo dvakrat *
ali trikrat na mesec k maši. 45% ljudi gre k maši vsaj dvakrat na mesec. Številkam najprej nisem verjel. Ko so ponovili anketo, je ta prišla do istih rezultatov..
Kako je s poklici? Pri redovnicah padajo. Rastejo nekateri manjši redovi, kot npr. vrsta posebnih karmeličank, rastejo tudi sestre Matere Terezije, sicer počasi, ker je zelo zahteven red. Redovniki tudi na splošno padajo, čeprav nekateri precej manj kot drugi. Minoriti pa celo naraščajo. Frančiškani na splošno naraščajo, jezuiti pa silno padajo. V Kanadi je močen francoski red bazilijancev. Ti ne vedo, ali so v prvi vrsti učitelji ali dušni pastirji ali socialni delavci, vsak dela po svoje in zato njihovo število pada. Tudi število svetnih duhovnikov je do leta 1980 upadalo, zdaj pa polagoma narašča.
Ali imate katoliške šole, univerzo, kako izrabljate sredstva javnega obveščanja?
V Torontu imamo eno katoliško univerzo. Šole so dejansko državne, ker jih plačuje država, a so katoliške. Katoliškega dnevnika nimamo, imamo pa tednik, The Catholic Register, ki ga ne naroča veliko ljudi, ampak vsaj obstaja. Po televiziji imamo vsak dan polurno oddajo, ki jo porabimo za prenos svete maše. Odkrili smo, da se maša s pridigo najbolj obnese. Imam pa osebo, ki se imenuje 'Public relations person’, ki drži zvezo z občili, s časopisi in televizijo. Naš 'Public relations person’ je ženska, ki odlično vrši svojo funkcijo. Nanjo se mora obrniti tudi vsak, ki hoče imeti z menoj intervju.
Kaj je tisto, kar predstavlja največji problem pri vašem poslanstvu?
Televizija sekularizira, pa naj bo še tako dobra. Pa ne vem, zakaj. Eden najboljših angleških zgodovinarjev, anglikanski duhovnik, ki je učil ali še uči na Oxfordu, je napisal precej knjig, med temi tudi eno o sekularizaciji v 19. stoletju. Nakazuje, da so časopisi sekularizi-rali, če so bili krščanski ali pa nekrščanski. Brez dvoma televizija sekularizira. Morda zato, ker je narejena po človeku.
Kaj vam daje največ upanja v življenju vaše krajevne Cerkve?
Laiki se vedno bolj zavedajo svoje naloge v Cerkvi. Ta proces ni hiter. Toše izraža na razne načine. Niti se ne izrazi zmeraj na organiziran način. Navadno je tako, da ljudje poskušajo biti boljši, da prično sodelovati, da se v javnosti pokažejo katoličana, delajo duhovne vaje itd. To je zame najbolj važno. Potem so nekatera nova gibanja, od katerih se nekatera prijemajo, druga pa malo ali nič. To me spet zanima, zakaj. Recimo fokolares se ne primejo. Navdušujejo pa karizmatična gibanja, neokatehumens-ka gibanja in Opus Dei. To je znamenje, da Cerkev živi.
Ali torontska nadškofija pokriva kakšno področje Baragovega misijona?
Ne, se ne pokrivata nikjer. V našem arhivu je Baragovo pismo, ki ga je pisal torontskemu škofu za jurisdikcijo, ko je šel skozi našo škofijo na poti v Rim. Silno lepa pisava!
Kardinal Ambrožič govori slovenskim romarjem iz Buenos Airesa in okolice, ki so se 22. avgusta zbrali na romanju v Lourdesu. - Foto: Marko Vombergar
Ali je ostal med indijanskimi potomci spomin na Friderika Barago? Ali so še vidni sadovi njegovega kulturnega delovanja?
Da, med njimi je ostal spomin na Barago. O Indijancih je zanimivo tole: kadar mi proslavljamo Barago, se nam Indijanci nočejo pridružiti. Oni ga hočejo proslavljati po svoje. Silno težko jih je privaditi na sodelovanje.
Baragovo delo je ogromno. Samo njegov slovarje izšel Bog ve kolikokrat! Njegovo slovnico še vedno uporabljajo. Če ne bi bilo Barage, naši Indijanci ne bi imeli pismenega jezika, bi ga morali šele zdaj ustvarjati.
Kakšne so vaše specifične naloge kot kardinal?
Kot kardinal imam odgovornost, da volim papeža. Ko postanete kardinal, morate iti večkrat v Rim na razne seje, posledica tega imenovanja pa so še druge: več ljudi pride k vam po nasvet, v Cerkvi in pri civilnih oblasteh vaša beseda velja več kot je prej veljala.
Najbolj pereča vprašanja, s katerimi se srečuje Cerkev v svetu in v sebi?
Cerkev mora nekako premisliti sama sebe, mora preštudirati svojo teologijo, svojo moralo, ne zato, da bi jo spremenila, ampak, da bi ta morala in ta evangelij govoril sedanjemu svetu. To ne pomeni, da ga bo svet sprejel. Ne smemo si delati utvar, da bomo tako prepričevalno govorili, da nas bo vsak sprejel. Kristus je bil brez dvoma najboljši učitelj in je kljub temu končal na križu. Kdaj nas ne razumejo, ker nas nočejo sprejeti. Včasih nas nočejo sprejeti, ker nas razumejo. Če vzamemo čisto konkretno: primer nadškofa Rodeta. Prav zato, ker jasno pove, mečejo kamenje vanj, kerga razumejo, kaj hoče povedati.
Po drugi strani imamo znanost, ki se v nekaterih ozirih tako hitro razvija -genetika, manipulacija genov itd. - ter prinaša nova in težka moralna vprašanja, na katera ni vedno lahko odgovoriti. Tu ne moremo a priori enostavno reči: to je narobe. Ko včasih poslušam naše mlade moralne teologe, se čudim, ko vidim, da se ne bojijo teh izzivov.
Problemi v Cerkvi? Delno se laiki zmeraj bolj zavedajo svoje pomembnosti in nekateri si prav po svoje predstavljajo, kako naj bi, recimo, volili svoje župnike in škofe. Trebaje učiti, usmerjati, upoštevati vsa sprejemljiva mnenja.
Katere ideje ali verstva so tista, ki\

Brez lustracije ne bo šlo
Kdor ima svoj narod rad in pozna dve dejstvi - to, da je bil komunizem s svojo revolucijo in polstoletnim totalitarizmom največja kuga na Slovenskem v tem stoletju, in to, da zasedajo pri nas še vedno 83 odstotkov vodstvenih mest v javnem življenju kadri iz tega tabora - bo z gornjim naslovom soglašal.
Naš prostorje nujno potrebno miselno in čustveno očistiti. Tako, kot je sedaj, ne more iti več naprej. Lj udje z ,,edinim znanstvenim pogledom na svet”, ki niso sposobni obsoditi laži in zločin, nimajo legitimacije za vodstvena mesta v družbi. Morajo se umakniti. A se nočejo. Torej jih mora umakniti narod. Po demokratični poti. Taka pot je lustracija. Upamo, da bo priložnost za to po volitvah konec prihodnjega leta.
• Oh, ta nesrečna sprava -BlažaCedilnik,Zaveza, št. 32
BRANKO ROZMAN
Kar precejšen korak k spravi v smislu iskanja resnice so napravili avtorji razstave Tem-na stran meseca. Vendar meje ena stvar zelo motila. Da so omenjali neke ljudi, pa niso povedali njihovih imen. Rekli so, da so ti ljuclje (zločinci) še živi, da dobro živijo, da jih nihče ne preganja in neknj v tem smislu. Potem se pa čudimo, daje malega človeka še vedno strah. Seveda gaje strah, kajti on to razume tako, da se bojijo, da si ne upajo povedati imen. Za spravo bi bilo treba povedati, kdo je grešil nad narodom. Kdo nam je nakopal stoletno prekletstvo.
Kje so naši kristjani?
Nečesa na noben način ne morem razumeti. Namreč tegale. Če nas je v Sloveniji katoličanov več kot 70 odstotkov, kot nam zagotavljajo statistike, in če smo vsi ti vsaj toliko katoličani, da sprejemamo vero v Kristusa in v vrednote, ki jih je oznanil - med drugim resnico, pravico, svobodo, ljubezen - kako je potem mogoče, da na volitvah ne dobijo večine stranke, ki niso nastale iz partije? Saj stranke, rojene iz partije, ne sprejemajo ne Kristusa ne njegovih vrednot.
Kot odgovor se ponujata dve možnosti: ta, da je velik del naših katoličanov to le na papirju in da svoje vere ne jemljejo resno, ali pa, da so sicer verni, so pa še vedno z možgani in srcem pri tovarišiji.
Očitno je sprememba nujna. ,,Dvema gospodoma ni mogoče služiti” (evangelij) - in „0, da bi bil vroč ali mrzel; ker si mlačen, te bom izpljunil iz svojih ust” (Ra-
zodetje). Z drugimibesedami: za notranjo ureditev družbe je odgovoren vsak njen član. Tudi o tem bo treba nekoč dati odgovor.
Na volitvah v prihodnjem letu bo prav o tem pošteno razmisliti.
• Ob zatonu stoletja -
Peter Gosar, Zaveza, št. 32
Med drugo svetovno vojno je KP pod krinko NOB začela z uvajanjem totalitarnega sistema in represije nad slovenskim narodom. Delo je bilo dokončano po vojni s popolnim prevzemom oblasti in sistematičnim uničevanjem in zanikanjem vsega, kar je spominjalo na svetle trenutke slovenskega naroda v predvojnem času. Priča smo bili množičnim zapiranjem, pobojem, diskriminacijam, kraji lastnine, splošnemu napadu na tradicijo, vero in moralo, rušenju cerkva in kulturnih spomenikov.
Po padcu berlinskega zidu in slovenski osamosvojitvi smo pričakovali, da bo prišlo do treznejšega gledanja na dogajanja med drugo svetovno vojno in po njej. Pa se ni zgodilo. Se vedno živimo v senci mita o NOB in mita o zaslugah prejšnjega totalitarnega režima. Mit o NOB vzdržpje del generacije, ki je na vodilnih j položajih v družbi. Mitje tem *
se po zlomu marksizma najbolj širijo po svetu?
V zahodnem svetu se brez dvoma najbolj širi ideja agnosticizma. Gledam pa tudi prenovljeno moč islama. Sprašujem se, kaj bo to pomenilo v bližnji prihodnosti. Islam je bil v preteklosti zelo ponižan. Izginili in razdelili so se islamski imperiji, zdaj pa se zdi, da se te dežele spet zbližujejo med seboj. To bo vsekakor izziv za Katoliško cerkev, ki pa ga bo treba reševati drugače kot se je to dogajalo v preteklosti. Zanimiveje, daje za mnoge islam privlačen prav zaradi svoje nepopustljive zahtevnosti.
Vtis je, da razne sekte veliko zahtevajo od svojih vernikov, več kot Katoliška cerkev.
Sekte iščejo izvoljence, zato bodo vedno manjšina. Cerkev pa objame vse. vsi smo grešniki, seveda, nekateri večji,
drugi manjši. Če imam 1000 ljudi, je možnost, da bo med njimi en svetnik. Ce imam 100 ljudi, pa je ta možnost desetkrat manjša. Cerkev mora biti včasih -ne bi rekel popustljiva - Cerkev mora biti odpuščajoča. Če gledam npr. metodistično gibanje v 18. stoletju, je imelo v začetku veliko navdušenja, veliko petja, veliko svetosti. A potem se je vse ustalilo in postalo je splošna cerkev, ki pa je do svojih članov postala zelo popustljiva.
Ali so vaši stiki s papežem pogosti? V katerem jeziku govorita?
Dejansko imava veliko stikov, na en ali drugi način. Sem član raznih kongregacij in Papeških svetov in kadar grem na sejo, potem se srečamo s papežem. Zdaj ga bom brez dvoma srečal v Mariboru na Slomškovi proglasitvi k blaženim.
V katerem jeziku govoriva? Navadno govoriva angleško.
Kadar pa ne navadno?
Ko sva prvič govorila, sva primerjala poljske in slovenske besede. To je bilo kmalu po njegovi izvolitvi. Jaz sem bil takrat še pomožni škof, ko sem se še redkeje srečaval z njim.
Kakšni so vaši vtisi po tem bežnem obisku argentinskih rojakov?
Moram reči, da sem se zmeraj čudil vaši trdoživosti. Kako morete vzdrževati vse to, kar ste ustvarili, mi ne gre v glavo, ko gledam vse vaše različne dejavnosti. Vem, da se tudi sami zavedate svojih šibkosti, kijih ima končno vsaka človeška - in toliko bolj izseljenska - skupnost. A na splošno moram reči, da vas občudujem.
Pogovarjal se je Stane Snoj
wwwwwwwwwwwwwwwvwwwwwww
ljudem potreben za ohrapjan-je oblasti, privilegijev ter uveljavljanje skrajno liberalističnega gledanja na družbo in posameznika. Mit o NOB in mit o zaslugah totalitarnega režima sta glavni vzrok za razdvojenost slovenskega naroda, ker posegata na najbolj občutljiva področja osebne svobode, moralnih vrednot, vere, spoštovanja, tradicije in skupnih korenin.
Izrujmo LAŽ
V naš prostor je bila v času revolucije o zgodovinskih in družbenih vprašanjih iz čebinske šole zavestno vsajena laž, tako na področju svetovne zgodovine, kot na področju našega narodnega dogajanja. Takih laži še vedno kar mrgoli po naših zgodovinskih knjigah, enciklopedijah, leksikonih in šolskih učbenikih. Ker laž zaradi svojega gnilega
bistva ne more biti zdrav temelj življenja, jo je treba iz naših knjig izruvati s koreninami vred in nadomestiti z resnico, kot jo pišejo v demokratičnem svetu. In to čimprej, saj pomeni vsak dan njenega ostajanja še nadaljnje zastrupljanje našega prostora.
Ker ni sedanja oblast pripravljena priznati niti tega, da je revolucija med vojno in po njej pomorila v Sloveniji do 300.000 ljudi, od tega 40.000 Slovencev, bodo zgodovino lahko očistile samo stranke, ki nimajo svojih korenin v komunizmu. Na državnih volitvah konec prihodnjega leta bomo o tem odločali volivci.
• Revizija - Ivan Puc, Mag (1. sept.):
Zgodilo seje, daje bilo po vojni na ozemlju Slovenije v slabih dveh mesecih pobitih
veliko več ljudi kot prej v štirih letih med vojno. Zaradi,,čiščenja” zaledja, kot se temu reče v vojaški terminologiji. Daje to zakrivila partizanska vojska, kije zaradi svetlih ciljev upora zoper okupatorja in antifašizma ostala nedotakljiva, naj bi ne bilo toliko pomembno. Po novem so pomembni vojaški in strateški vidiki.
Predsednik države je ob praznovanju 50. obletnice zmage nad fašizmom govoril, daje bilo zunpjsodno pobitih ,,več kot tisoč” ljudi. Kučan bo moral narediti revizijo, saj ne bo dolgo, ko bomo v svetu (za to bodo poskrbeli Hrvatje, da se ne bodo samo oni mučili s haškim sodiščem), prepoznavni” po stotisočih zamolčanih okostjih.
• Malikovanje zločina
- Peter Gosar, Zaveza, št. 32:
S pobojem zavednih Slovencev medvojno in največjim genocidom nad slovenskim narodom takoj po zaključku vojne sta si OF in NOB zapravila vso legitimacijo, da govorita in odločata v imenu naroda. (Le kaj ima iskati na državnih proslavah med častnimi gosti predsednik borcev? - op. B.R.) To gibanje ni obsojeno in ga še danes slavijo, pobite sramotijo, žrtve niso pokopane, niso izdani mrliški listi, poprava krivic se ne premakne z mrtve točke itd.
Totalitarizem pri nas ni bil v osnovi nič drugačen od ostalih totalitarnih režimov. Povzročal je nešteto krivic, odločanje o bistvenih ali manj bistvenih vprašanjih narodovega življepjaje bilo podvrženo partijski presoji, svoboda mišljenja in izražanja pa do skrajnosti omejena.
Resnica pri nas - pastorka
Zgodovinsko prikazovanje polpretekle dobe na Slovenskem je ponarejeno do amena. Dotaknimo se samo osrednjega vprašanj a: ali je bila pri nas revolucija ali NOB? Tisti, ki imajo že pol stoletja resnico v zakupu, bodo rekli NOB. In ven-
dar je bila v resnici revolucija. Kardelj je že pred vojno rekel, da bo šla KPS v vojno le, če bo priložnost za revolucijo. Tito pa je po vojni povedal: kdor ne ve, daje šlo za revolucij o, sploh ničesar ne razume. Revolucija je torej bila. In zelo krvava. Kaj pa NOB? Taje bila španska stena, za katero se je revolucija skrila.
Revolucija je bila nemoralno dejanje, ne samo zato, ker je terjala ogromno nedolžnih žrtev, ampak tudi in predvsem zato, ker je te zahtevala za nemoralni cilj - za totalitarni prevzem oblasti s strani partij e. Med največjimi žrtvami revolucije so tisti, ki so verjeli, da gre pri njej za NOB, in so se je aktivno udeležili. Njihova vest jim sicer ne more ničesar očitati, če so ravnali v dobri veri, dejansko pa so sodelovali z zločinom.
S prihodnjimi volitvami bomo prižgali zeleno luč za resnico tudi glede revolucije.
1 Kot v Katinu - Herica Humer, Delo (31. avg.)
Tito je odgovoren za barbarizem hostarskega sojenja po hitrem postopku, ne glede na starost, spol, stan obsojenih - krivih brez krivde - s strelom v tilnik. Kot v Katinu poljskim oficirjem se je zločin Rusov hotel podtakniti Nemcein. Zato so Tito in njegovi naj ožji sodelavci, izšolani v Moskvi, ki so za Katin vedeli, ravnali enako: hoteli prikriti - še danes se ne ve za pomorjene, so pa na nekatere mrtve, namesto obeležja, zvozili odpadke celjske Cinkarne in uprizorili umetno jezero, da bi skrili vojni zločin.
• Prekletstvo - Janez Markeš, Mag (1. sept.):
Dvesto tisoč pobitih ljudi v zadevi, ki seji reče,,zločin”, ki nikoli ne zastara", je vse bolj realna številka slovenskega Kosova. Kjerkoli bagri zakopljejo v tla, da bi gradili slovensko prihodnost - to pa so, kot je videti, avtoceste - vstpjpjo du-
Julija 1999 je bil v Sao Paulo (Brazilija) krščen GIANLUCA PACE, sin Genara in Marije Stanislave Mozetič. Botra: Nataša Mozetič in Tomaž Kastelic.

hovi pobitih, pomorjenih, mučenih, a doslej neobstoječih Slovencev, Hrvatov, Srbov, vojakov in civilistov, da, tudi žensk in dojenčkov. V času, ko želi vsa Evropa preštevati kosti, postaja nerodno govoriti to, kar so govorih pred desetletjem, da namreč v imenu prihodnosti ne nameravajo gledati nazaj.
Slovenski reformisti ne morejo nikogar več obtožiti revanšizma, zdaj mrtvi obtožujejo nje. Postaja jasno, da brez razčiščene preteklosti ni razčiščene prihodnosti. Spregovorile so „mrtve duše”. Iz spanja so jih prebudili hrupni motorji bagrov in njihove zajemalke, odstrapjevalke zemlje, ki so gradile slovensko prihodnost. Mrtvimpabo težko reči, da so revanšisti; kakor tudi rdečim revanšistom ne bo mogoče reči, da so mrtvi. Dokaz so namreč njihovi pokojninski računi.
• Sistematično blatenje Cerkve - Peter Gosar, Zaveza, št. 32
Po osamosvojitvi je bilo javno manifestiranje pripadnosti verskim skupnostim, še posebej katoliški Cerkvi, blagohotno sprejeto. Politiki so pogosto ob podpori medijev kar tekmovali v javnem izkazovanju verske pripadnosti. Večkrat je bilo tako izkazovan-
je že na meji dobrega okusa.
Danes, po nekaj letih, pa je moderno Cerkev napadati. Če prebiramo npr. dnevnik Delo, ki se deklarira kot samostojen častnik za samostojno Slovenijo, ugotavljamo sistematično blatenje in napadanje Cerkve. Napadanje, kakršnemu nismo bili priča niti v skoraj polstoletnem totalitarnem komunističnem režimu, je tako primitivno in na tako nizki kulturni ravni, da spada kvečjemu v zvrst pamfletov ali rumenega tiska. Bralec se sprašpje, kako bomo s tako kulturo komuniciranja in vplivanja na javno mnenje primerni za sprejem v EU.
IZ NASE
KRONIKE
40. obletnica Jurčičevešole v Carapachayu je bila v soboto, 11. septembra; zahvalno sveto mašo je s somaševalcem Francijem Cukjatijem daroval delegat Jože Škerbec; po maši je bila akademija: pozdravne besede voditeljice JS Metke Slabe, čestitke šolskega referenta ZS Franceta Vitriha, predsednika ZS Toneta Mizerita in ravnateljice Srednješolskega tečaja ravn. Marka Bajuka prof. Nede Vesel Dolenc; nastop učencev vrtca in šole z deklamacijami in petjem
ter telovadnimi vajami; nastop folklorne skupine Maribor; besede ene prvih učiteljic Mare Pleško; priznanja so prejeli Mara Pleško, Mojca Pirc za pok. moža Aleksandra Pirca in Jože Markež za pok. Majdo Markež, nekdanja kateheta Albin Avguštin in Matija Borštnar, Ani Klemen in Metka Slabe, vsi sedanji učitelji pa cvetje; praznovanja so se udeležile voditeljice vseh šol; za sklep je bil družabni del s prigrizkom.
38. mladinski dan v Našem domu v San Justu je bil v nedeljo, 12. septembra, s celodnevnim sporedom: mladinsko sveto mašo, športnimi tekmovanji, skupnim kosilom, kulturnim programom in družabnim delom.
»Nauk Cerkve o zakonu” je bil naslov srečanja zakoncev na Pristavi v nedeljo, 12. septembra, na katerem je vodil pogovor dr. Lojze Kukoviča.
48. mladinski dan v Slovenski vasi je bil v nedeljo, 26. septembra, z geslom: Spomin, zavest in načrt.
Praznovanje 50-letnice Oznanila, tednika, ki ga izdaja Slovensko dušno pastirstvo, je bilo v nedeljo, 12. septembra; v cerkvi Marije Pomagaj je bila sveta maša za žive in pokojne sodelavce, po zajtrku pa srečanje, pri katerem se je zahvalil vsem raznašalcem delegat Jože Škerbec, za raznašanje Svobodne Slovenije pa predsednik ZS Tone Mizerit, Janez Jereb pa je spregovoril o
pomenu tednika Oznanilo, ki že 50 let obiskuje, obvešča in duhovno oblikuje rojake; prva 3 leta so ga urejali Anton Orehar, Ladislav Lenček in Lovro Jan, nato 7 let Jože Jurak, 35 let dr. Alojzij stare, za njim 2 leti prelat Jože Škerbec in sedaj Anton Bidovec.
O osebnosti, delu in pomenu Slomška je govoril 16. septembra prelat Jože Škerbec na sestanku Liga žena - mati v Slovenskem domu v San Martinu.
Počastitev univ. prof. dr. Milana Komarja, ki so mu jo pripravili argentinski prijatelji, je bila 22. septembra v veliki dvorani državne knjižnice v Buenos Airesu; počastitev je bila ob 50-letnici Komarjevih predavanj filozofije na Katoliški univerzi in drugih ustanovah; v teh letih je veliko prispeval h katoliški kulturi in vzgoji vrste katoliških izobražencev; najprej je dr. Hector Delbosco predaval o Komarjevi filozofiji, nato so predstavili zbornik Vida llena de sentido, ki so ga napisali njegovi poslušalci o filozofskih in teoloških vprašanjih, mezzosopranistka Ani Rode in basist Luka Debevec pa sta zapela 2 slovenski in 2 argentinski pesmi.
Obisk moravških duhovnikov: od 24. septembra do 19. oktobra je rojake v Argentini, posebno še moravške sorojake, obiskalo 7 duhovnikov iz Slovenije, ki so bili rojeni v moravški župniji: bolniški župnik Miro Šlibar, župnik v Velikih Laščah Vlado Jaksetič, župnik in dekan na Vrhniki Vinko Podberšek, župnik v Nazarjah Jože Urbanija OFM, jezuit Drago Lavrič (Dravlje), župnik v Šentjakobu ob Savi Toni Burja CM in župni upravitelj v Zgornji Besnici pri Kranju Roman Poljak; obiskali so slovenske skupnosti v Velikem Buenos Airesu, Mendozi in Bariloč-ah ter si ogledali slapove Iguazu.
Slovensko podporno društvo Triglavje praznovalo svojo 25-letnico v soboto, 2. oktobra z nastopom šolskih otrok, koncertom okteta Lesna iz Slovenj Gradca in slavnostno večerjo.
Na Pristavi v Castelarju sta 22. oktobra govorila urednik Družine Jože Pavlič o zgodovini Slovencev in dr. Mirko Špacapan iz Vidma o slovenskem zamejstvu na Primorskem.
GOVOR NA PRAZNOVANJU OBLETNICE V SLOVENSKI HIŠI_____________
Ob 50-letnici Oznanila
JANEZ JEREB
Med tehničnimi iznajdbami in kulturnimi pridobitvami novega veka j e tisk zelo pomemben dejavnik obveščapja in formirapja. Je sredstvo, ki ga človek uporablja, daz njimposreduje ideje svojega duha. Zaradi trajnosti - napisana beseda ostane - vrši tisk v nasprotju z drugimi občili zelo važno vlogo v živl-j epj u posameznika in naroda. Ob tiskani besedi smo izpričali svojo narodno in kulturno individualnost. V hlastanju za novicami in senzacijami človeku poleg rednega dnevnega dela preostaja kpj malo ali nič časa, ki bi ga mogel posvetiti sebi, svoji izobrazbi in izgrajevanju samega sebe. Z dobrim tiskom izražamo svojo vero v bodočnost. Tisk nam dviga duha, išče poti navzgor do virov resnice in lepote. Po tisku spoznavamo smisel življenja, ob njem se duhovno poglabljamo, duhovno rastemo in postajamo boljši. Ob taki vlogi v življenju posameznika in naroda, j e tisku upravičeno priznana stopnja in moč velesile. Iz tega pa npjno izvira skrb za dober tisk.
Naš čas ni naklonjen duhovnim vrednotam. Vse, kar človeka plemeniti, je potisni eno v stran ali zanemarj eno. Branje je vedno redkejši pojav, zlasti med mladino. Mnoge od branja odvrača pretirano ali preveč enostransko poudar-
janje športa, druge preveliko zanimanje za razna praktična, zlasti tehnična področja, kar sicer ni slabo, a utegne postati, če je enostransko in podira v človeku ravnotežje, ki ga človek potrebnie za svoj skladni razvoj kot telesno-duhovno bitje. Človeku je poleg vsega podobnega” potrebno tudi oblikovanje značaja, izobrazba duha, srčna omika in iskanje globljega smisla življenja. Prav tu pa je dobra tiskana beseda ena od učinkovitih opor, ob kateri se lahko duhovno poglabljamo, rastemo in postajamo boljši. Verski tisk vrši svojo prvenstveno nalogo pri vsakem bralcu posebej, ko ga usmerja, uči, oblikuje, vodi in utrjnje. To je tudi glavni namen verskega tiska v vedno težji tekmi s tiskom, ki zasleduje druge cilje.
Potrebo skrbi za verski tisk nam naroča tudi koncilski odlok, ki pravi: ,,Da se bodo bralci navzeli res krščanskega duha, je treba ustanavljati in vzdrževati resnično katoliški tisk in ga širiti. Izdajanaj se z namenom oblikovati, utrjevati in širiti javno mnenje, ki bo v skladu z naravnim pravom ter s katoliškim naukom in načeli. ” Podobno pravi drugi katoliški shod v Argentini: „Naš tisk naj skuša prodreti med vse svobodoljubne rojake. Po pisapju naj
bo namepjen celotnemu krogu slovenskih bralcev.”
Skrb našega dušnega pastirstva, kako posredovati ljudem vse te vrednote in vernike formirati v pokončne katoličane, je narekovala, daje pred 50. leti začelo izdajati tednik Oznanilo. Oznanilo svojo nalogo ves čas dobro opravlja. V uvodnikih so vedno zelo načelni članki za formirapje naše osebnosti. Potem poroča o pomembnih dogodkih Cerkve v Argentini, Sloveniji in po svetu. Sez-napja nas o govorih in učenju svetega očeta, razlaga pastirska pisma škofov, prinaša nedeljske evangelije in berila, osvetljpje sodobne dogodke v luči evangelija. Nadalje obvešča naše rojake o verskem delovapju v naši slovenski skupnosti v Argentini, to so: svete maše po vseh naših verskih središčih, duhovne vaje in obnove za vse sloje, ure duhovnosti, molitvene akcije, svete ure za prve petke in prve sobote, poleg tega pa obvešča tudi o vseh drugih prireditvah, kot so: obletnice društev in ustanov, krpjevnih domov, slovenskih dnevih, mladinskih dnevih, spominskih proslavah, gledaliških predstavah, predavanjih, razstavah, koncertih, osnovnošolskih tečpjev in sredpješolskem tečaju. Poroča tudi o rojstvih, krstih, porokah in smrtih. Oznanilo izhaja v nakladi 1900 do 2000 izvodih.
Oznanilo je začel izdajati msgr. Ore-har. Uredniki so pa bili: Prva 3 leta msgr. Anton Orehar, Ladislav Lenček in Lovro Jan, 7 let Jože Jurak, 35 let prelat dr. Alojzij Starc, 2 leti prelat Jože Šker-bec, sedaj pa že 3 leta urejpje Anton Bidovec.
Ves ta trud, kot je pisanje, urejanje, tiskapje, izdajanje Oznanila, bi bil zaman, če ne bi prišlo vse to do bralcev, do slovenskih rojakov, katerim je namenjeno. Tu pa igra zelo važno vlogo mreža raznašalcev. Sestavljamo jo vsi mi, ki smo tukaj zbrani in smo se odzvali, da se spomnimo petdesetletnega izhajanja Oznanila in se Bogu zahvalimo, da nas je ves ta čas podpiral, nam dajal moči in poguma. Mrežo raznašalcev je organiziral msgr. Orehar. Večina našega tiska se razdeli po raznašalcih, več kot 90%. Poverjenikov je 10 in sicer po eden v vsakem okrpju Velikega Buenos Airesa, v notrapjosti države pav Mendozi, Bari-ločah in Miramaru. Vseh raznašalcev pa je okrog 80. Vsi ti raznašale! opravljajo zelo pomembno delo, ker z raznašapjem povezpjejo našo skupnost, imajo ose-
Janez Jereb govori na srečanju raznašalcev Oznanila v Slovenski hiši 12. sept., ob 50-letnici izhajanja tega verskega tednika v Buenos Airesu.
WWWW^WWWWWWWVTWWWWWWWWWW
Župnik
Albin Avguštin in njegova nedeljska šola
ben stik z rojaki in skrbijo za redno dostavo našega tiska.
Kdo bi mogel prešteti vse žrtve, ki jih doprinašajo ti raznašalci, ali izmeriti čas, ki ga žrtvpjejo in prešteti kilometre, ki jih prehodijo. In vse to za Bog lon^j. Dokler bomo zmožni delati še naprej tako, ni skrbi, da bi naš tisk propadel. Delajmo na dolgo roko. Nekoč se nam bo vse to obrestovalo.
Pri maši smo se spomnili pokojnih raznašalcev, ki so leta in leta opravljali to delo. Jih je že kar lepo število v večnosti. Prosili smo Vsemogočnega, ney jim bogato poplača ves ta trud, čas, ki so ga uporabili pri raznašanju, in žrtve, ki so bile s tem združene. Mi jih paposnemajmo in jih prosimo, naj nam bodo iz onstranstva v pomoč.
Bog d^j, da bi Oznanilo še v priho-dpjih rodovih opravljalo delo povezovanja, obveščanja in formiranja med našimi rojaki.	_
Med drugimi slovenskimi duhovniki, ki so prispeli leta 1948-49 v Argentino kot politični begunci, ker doma niso bili vami življenja, se je nahajal duhovnik Albin Avguštin. V domovini je bil po novi maši leta 1938 nastavljen kot kaplan pri Sv. Križu na Litiji. Med državljansko vojno je bil obsojen na smrt od komunističnih partizanov, ko so na boljševiški način trebili svoj lasten narod. Rešil seje čudežno.
Po prihodu v Argentino je bilo njegovo prvo kaplansko mesto v Floridi na severnem delu Buenos Airesa na veliki fari „Nuestra Senora de la Guardia”, kjer je vodil župnijo starejši dobrodušni padre Romano, kateremu je bil kaplan v dobrem razumevapju v veliko pomoč. V tej fari in okolici je že tiste čase živelo večje število slovenskih rojakov, nekatere družine z otroki, ki so se naselile že pred dmgo svetovno vojno, največ jih je bilo iz Primorske, pa tudi iz dragih krajev Slovenije. Pridružile pa so se tedaj družine in samci, ki so prišli v Argentino kot politični emigranti in so v tem okraju dobili službo in stanovanje.
Kaplan Avguštin je šoloobvezne slovenske otroke, takoj ko je prišel meseca aprila 1949, začel učiti verouk in jih pripravljal za prvo sveto obhajilo. Ker mu je mesto kaplana vzelo dosti časa in obveznosti, je vzel čas ob nedeljah popl-dne, ker tedaj šeni bilo nedeljske večerne maše. Zbiral je otroke in poučeval v pjegovi delovni sobi. Nastala j e tako po Slomškovem zgledu nedeljska šola Blaže
in Nežica, kakor je gospod Albin imenoval to šolo.
Pripravil je otroke za prvo obhajilo, ki so ga prejeli meseca oktobra med drugimi slovenskimi prvoobhajanci v cerkvi Sv. Julije. Iz Floride je tedaj prejelo prvo obhajilo 13 dečkov in 5 deklic, ponovitev pa so imeli naslednjo nedeljo na fari v Floridi. Isti so prejeli zakrament svete birme, ki ga je podelil škof Gregorij Rožman v cerkvi San Carlos, ko je prvič obiskal Argentino.
Pouk verouka se je nadaljeval še naslednja leta, na pomoč je prišla Vera Prijatelj, kije sedaj sestra karmeličanka, prav tako se je ponudil poklicni učitelj Tone Kovač in drugi. S to pomočjo so se učencem nudili tudi dragi predmeti in nastala j e slovenska šola. Učenci so sodelovali pri raznih prireditvah, pri novih mašh, ki sojih opravili številni slovenski novomašniki po zaslugi gospoda kaplana v tej cerkvi. Prav tako so sodelovali pri obisku, ki gaje škof Rožman opravil v tem kraju ob njegovem drugem prihodu v Argentino.
Šola se je povečala in se preselila v zavod Santa Teresita in uspešno nadaljevala, kaplan Avguštin je bil prestavljen in verouk je učil nato dr. Alojzij Starc. Ko so se pa družine začele preseljevati in graditi svoje domove vse bolj v predmestje, seje število učencev začelo mapjševati. Zato se je šola prenesla v novi kraj Villa Adelina - Carapachay, kjer seje dobil prostor v krajevni kapeli, i dokler se ni šola preselila v lastne pros-
d
GOSPOD, DA] JIM VEČNI MIR IN POKOJ!_____________________________________________________________________
^ \/ '7 'n? \7 ^7 \/ V \? ‘n? 'v ‘n? v-1 \/ V V' 'v? V'V V)X?(VV,IV) v V/ V5 'v	^ <V '•y>l\?V;>(V> N? V <7 '7 ^7^7 v1 \?
Ivana Zigmund por. Bavec
6. junija je umrla v Ramos Mejiji gospa Ivana Bavec. Rojena je bila v kmečki družini Zigmund v Igavasi pri Starem trgu pri Ložu. V družini je bilo osem otrok, sedem hčera in sin Jože. Dve sestri sta bili pred njo, za njo pa še brat in 4 sestre. Poleg dela v družini in na kmetiji je že od mladih nog pomagala tudi pri stricu v gostilni na Rakeku in v gostilni v domači vasi. Trdo, a lepo življenje družine je prekinila vojna in revolucija. Partizani so 16.
Nadaljevanje s prejšnje strani
tore Slovenskega doma Ca-rapachaya. Ta šola je pred kratkim praznovala štiridesetletnico obstoja.
Nekdapji učenci in učenke Slomškove nedeljske šole pred petdesetimi leti v Floridi izkazujejo vso hvaležnost gospodu Albinu Avguštinu za pjegovo skrb in za prizadevale pri ohrapjapju verskega in slovenskega čutepja in zavesti. Nekateri od teh so si v življenju ustvarili zgledne slovenske družine in so danes že stari starši s številnimi vnuki, nekatere pa j e vseprez-godcy zajel val asimilacije in so se oddaljili od slovenske skupnosti.
Bivši učenci
marca 1942 umorili očeta Franca in sestro Lojzko. To sta bila prvi žrtvi partizanov v loški dolini. Družina se je iz strahu preselila v Italijo. Po letih življenja v begunskih taboriščih se je
21.	januarja 1948 z ladjo Santa Cruz preselila v Argentino. 10. septembra 1949 jo je ramoški dušni pastir Janez Kalan poročil s starotrškim faranom Janezom Bavcem. Dom sta si zgradila v Ramos Mejiji. Gospa je odprla trgovino z obuvalom, g. Janez je pa do zadnjega delal doma kot cenjen čevljar. V zakonu sta se jima rodila sin Janez in hčerka Marija. Zadnja leta je imela težave s hrbtenico, vendar je skoraj do zadnjega opravljala domača opravila. V Argentini zapušča sina in hčerko, brata Jožeta v Avstraliji, sestro Mileno v Ameriki, sestri Terezijo in Frančiško pa v domovini. Pokopana je bila 7. junija na pokopališču v San Justu. Ohranili jo bomo v blagem spominu.
Rajko Urbančič
14. avgusta, na smrtni dan sv. Maksimilijana Kolbeja, kije bil tudi krščen na ime Rajko, je odšel od tega sveta Rajko Urbančič. V nedeljo so se na njegovem domu vrstili kropilci in molilci. Naslednji dan pa so njegovi sorodniki in prijatelji napolnili sanjuško stolnico, kraj, kamor je Rajko zvesto hodil k službi božji in kjer je stopal v intimni pogovor s Stvarnikom. Pri koncelebrirani sv. maši so se vsi navzoči Bogu zahvalili, da so mogli ob njem živeti vso to dobo, in izročili njegovo dušo v božje varstvo.
Pokojni Rajko se je rodil
22.	julija 1926 na Čatežu pod Zaplazom očetu Antonu in materi Alojziji, roj. Poterbin, kot peti izmed devetih otrok. Po osnovni šoli je opravil študije za mehanika v Ljubljani.
Brezskrbna mladostna doba pa je bila zanj zelo kratka.
Šestnajstletnega so Italijani odpeljali v internacijo v Moni-go-Treviso. Po vrnitvi je šel med vaške stražarje v Čatežu. Pomagal je tudi pri ustanovitvi varnostnih straž na Primorskem. Kot domobranec - bil je višji narednik - je bil večkrat obsojen na smrt. Po božji Previdnosti pa ji je vsakič mogel uiti.
Ob razpadu se je, ranjen, umaknil z delom družine na Koroško, od tam pa v Italijo, v taborišče Monigo-Treviso.
Decembra leta 1948, nekaj mesecev po prihodu v Argentino, je umrl oče, ki je bil priklenjen vrsto let na invalidski voziček. Partizani so primorali njega - očeta treh domobrancev - in ostale člane družine, da so gledali, ko so jim zažigali dom in s trudom zgrajeno gostilno in mesarijo.
Rajko se je kmalu zaposlil v tovarni kot mehanik. Leta 1958 je izvoljenko - Francko roj. Bergant - peljal pred oltar in ji obljubil večno zvestobo. V srečnem zakonu se jima je rodilo devet otrok. Eden, Rudi, jima je umrl. Ostali pa so vsi zrastli v pokončne in verne Slovence. Z ženo sta pridno varčevala in si zgradila prijeten dom, kamor še vedno radi zahajajo otroci, čeprav so že skoraj vsi poročeni.
Rajko je bil mož_ globoke vere in močne volje. Če je kdaj kaj bilo narobe po njegovi krivdi, je zaradi tega trpel in se pokoril. Prenekateri štirideset-danski post si je naložil težke žrtve. Zato je bil svetal zgled svojim otrokom. Gotovo ni naključje, daje eden izmed njegovih otrok - Emil - posvetil nekaj
svojih mladostnih let potrebnim na Madagaskarju kot laični misijonar.
Ko je Rajko lansko leto zbolel, je vdano sprejel bolezen in bil poslušen in ubogljiv za vse nasvete zdravnikom. Domači so gaz neizmerno ljubeznijo in nežnostjo spremljali do zadnjega diha.
Poleg blage žene Francke so mu lepšali dneve hčerka Marta por. Oblak s štirimi otroki, sin Jože z ženo Vilmo in tremi otroki, sin Emil z ženo Tanteli, hčerka Ana por. Loboda s petimi otroki, sin Marjan z ženo Romino in dvema hčerkama, sin Ivo z ženo Klavdijo in dvema hčerkama, sin Damjan in hčerka Saši.
Naj bi mu ob vstopu v onstranstvo prišli naproti vsi njegovi dragi: sin Rudi, oče, mama, sestri Hilda in Lojzka ter brata Rudi in Tone.
Nande Češarek
Božja poslanka nas zadnje čase kar pogosto obiskuje. 6. septembra je vzela iz Pristavs-ke srenje Nandeta Češarka, enega od stebrov naše skupnosti. Še pred kratkim je v krogu svoje družine in ožjih prijateljev slavil 85-letnico in bil še vedno dejaven v zadrugi Slogi in na Slovenski pristavi.
Nande se je rodil 12. julija 1914 kot najmlajši od osmih otrok v Nemški vasi pri Ribnici. Krščanska vzgoja, ki jo je prejel v domači družini, mu je bila popotnica za celo življenje. Po ljudski šoli v Ribnici je študiral na klasični gimnaziji v Mariboru. Že v gimnazijskih letih je vzlju- I bil glasbo in gledališče in jima
IN VEČNA LUČ NAJ JIM SVETI!____________________________________________________
ostal zvest do smrti. (Dolga leta je prepeval pri pevskem zboru Gallus in bil uspešen masker pri vseh gledaliških predstavah na Pristavi.) Tudi kot občinski tajnik v mestni občini Ribnica je pokazal veliko skrb za kulturno delo: pri gledališču, pevskih zborih in pri reševanju zapiskov jezikoslovca o. Škrabca v Hr-vači pri Ribnici. Kot občinski tajnik je rad pomagal med vojno štajerskim beguncem, da so našli zavetje po družinah.
Ko je izbruhnila komunistična revolucija, so ga prav umori učiteljice Škrabec Novakove in družine Kozina še bolj potrdile v protikomunističnem prepričanju. Kot član Slovenske legije je bil v skupini polkovnika Dežmana in svetnika Škulja na Turjaku in se z umikom preko Kureščka rešil v Ljubljano, kjer je sodeloval v odboru, ki sta ga v pomoč beguncem vodila župnika Škulj in Merkun. Sodeloval je tudi pri odkopu turjaških žrtev v Mozlju in Jelendolu ter slovesnem pokopu v Ribnici.
V maju 1945 se je pridružil valu beguncev pred komunizmom, ki so se pomikali na Koroško, in se srečno rešil vetrinjske tragedije, ker se je pravočasno umaknil v Italijo. Po prihodu v Argentino se je pridružil skupini slovenskih fantov, ki so šli delat na petrolejske vrelce v Comodoro Rivada-via. Po nekaj letih se je pridružil slovenski skupnosti v Buenos Airesu in se takoj vključil v kulturno delo. Dolga leta je bil poklicno zaposlen v kreditni zadrugi Sloga, prav do upokojitve in še čez, saj je še kot upokojenec vodil Slogino podružnico na Pristavi.
Čolnič nemirnega in razgibanega življenja je našel svoj pristan, ko se je Nande leta 1960 poročil z Magdo Gaserje-vo in sta se kmalu v Castelarju Postavila ljubek dom. Tri hčerke so razveselile starša: Monika, Cvetka in Lučka in povečale družinsko srečo. Krščansko vzgojo, ki sta jo Magda in Nande prinesla od doma, s*a posredovala tudi novemu r°du,inpo njem že tudi vnukom,
ki ju vedno radi obiščejo.
Novica o nenadni Nande-tovi smrti se je hitro razširila v slovenskih okoliših Buenos Airesa. Po slovo so prihiteli Pris-tavčani, ki bodo še posebno pogrešali zvestega člana, mnogi prijatelji in sodelavci iz raznih organizacij. Molitve ob krsti je zmolil tudi delegat Jože Šker-bec, mašo zadušnico pa sta darovala dr. Lojze Kukoviča in župnik Franc Himmelreich na Slovenski pristavi ob veliki udeležbi rojakov. V imenu Prista-včanovseje od pokojnega poslovil Polde Golob, v imenu Sloge predsednik Franc Tomazin in v imenu Zedinjene Slovenije predsednik Tone Mizerit. Golobove besede so bile kratke, pa zato polne hvaležnosti rajnemu Nandetu, kije trideset let sodeloval z vsemi odbori na Pristavi. Res, Nandetu je bila Slovenska pristava drugi dom. Ni bilo prireditve, kjer bi Nande ne sodeloval, ni bilo maše, ki bi jo opustil. Tak nam bo ostal vedno v spominu.
Počivaj v miru, dobri človek!
Albert Malovrh
Rojen je bil 2. marca 1924 v Šentjoštu nad Horjulom očetu Pavlu in materi Marjani kot drugi od devetih otrok. Trije otroci so umrli vzgodnji mladosti, med njimi tudi prvorojenec, zato je Albert ostal najstarejši od njih. Osnovno šolo je obiskoval v rojstnem kraju, že od ranih let pa je pomagal očetu z delom na zahtevni kmetiji. Kdor je vsaj od daleč videl Malovrhovo domačijo sredi šentjoških hribov in gozdov - do najbližjega soseda si hodil deset minut - je lahko užival nad idiličnostjo kraja, a ne samo to. Lahko je tudi ugotovil, da je takšna osamljenost kmečkega doma terjala od družine sposobnost, da so si znali sami pomagati v vseh življenjskih situacijah, ker niso mogli računati na hitro pomoč od drugod. In tako je v resnici bilo. Oče Pavel se je spoznal ,,na vse”. Ne samo na kmetijstvo in gozdarstvo, na živino in pogozdovanje, znal je narediti
vsako orodje, ki so ga potrebovali na posestvu, vile, grablje, škafe, sode, kolesa za vozove, podkoval konja itd. Razumel seje na zidavo in delanje streh, prideloval apno in oglje ali pa surovo maslo, ki gaje prodajal v Ljubljano. Mama je rodila vse otroke doma, samo enega v bolnišnici. V takšni življenjski šoli je bil Albert kot najstarejši sin.
Ko so leto po razpadu stare Jugoslavije in med okupacijo partizani nastopili s svojo OF in začeli izzivati italijanskega okupatorja, je bilo konec mirnega in idiličnega življenja v teh lepih hribovskih vasicah blizu Ljubljane. Leta 1995 je Albert govoril pri blagoslovitvi spominske kapelice pobitih in zamolčanih Šentjoščanov in takole opisal razmere, ki so izzvale ustanovitev prvih vaških straž na Slovenskem:
,,V teh, naših krajih, je sredi leta 1942 dozorel sklep, da se ne bomo več puščali pobijati rdečim revolucionarjem. Ustanovili smo prvo vaško stražo, da smo zavarovali življenja naših družin... To so bili hudi časi. Podnevi te je italijanski okupator obsipaval s strojnicami po njivah. Zadostoval je en sam partizanski strel iz gozda in že so se Italijani maščevali. Zažgali so vas. Zatem je sledila internacija in pričeli so padati talci. Tipičen primer so takratni dogodki v Korenu nad Horjulom... Ponoči so prihajali partizani. Niso te poklicali, niso prosili, da jim odpreš svoj dom. S kopiti pušk so šli nad vrata. Potem so plenili. Niso jemali le živeža, pobrali so vse do zadn-
je žlice. Ko jih je Marjanca s Potoka (govoril je tamkajšnjim ljudem, ki se poznajo po imenu) prosila, naj puste pri miru stvari, ki niso hrana, ko so neke noči vdrli v njihovo hišo, so jo premlatili, da je obležala na tleh. Ato ni bilo dovolj. Čez kak mesec so se partizani vrnili in odpeljali vso družino na morišče. Le trije majhni otroci so ostali pri življenju... Ko smo v Šent. Joštu ustanovili vaško stražo, smo mislili, da bomo imeli mir. Pa smo se zmotili. Neke noči so nas partizani napadli. Če so jo takrat dobili po glavi, naj pripišejo sami sebi. Mi jih nismo preganjali. Znali smo se braniti... Dolge vrste rojakov so obležale pobite pod streli komunistične OF, pred-no se je preprosti slovenski človek postavil v bran...”
V gornjih citatih seveda niso našteti vsi umori, ki so jih povzročili partizani v Šent Joštu, ne način, kako so jih morili, ne požigi hiš ne drugi zločini. Albert je bil vaški stražar, še pre-dno se je vaška straža junija 1942 uradno ustanovila pa vse do konca, ko se je pridružil domobrancem. Ko je maja 1945 večina domobrancev z drugimi protikomunističnimi begunci odšla na Koroško, je Albert ostal doma na terenu kot skrivač v skupini devetih mož z nalogo, da obvešča jugoslovansko vlado v azilu o dogajanju v domovini. Po petih mesecih skrivanja po gozdovih so zaradi bližajoče se zime morali zapustiti skrivališča in se prebiti skozi Trnovski gozd v Gorico. Od tam je šel Albert iskat mlajšega brata Pavla v taborišče Judenburg v Avstriji, kjer sta se po dolgih mesecih sešla. Odpravila sta se na pot čez Alpe v servigliansko taborišče Ascoli Pičeno in ostala tam do avgusta naslednjega leta. Tedaj sta se brata spet ločila: Pavel je odšel v Turin v salezijanski zavod, Albert pa v Gorico na manjšo kmetijo, od koder je občasno obiskoval Slovenijo po naročilih dr. Mihe Kreka iz Londona. V Titovini je bil zadnjikrat za božič leta 1947. Januarja 1948 je dobil sporoči-
lo, naj gre v Bagnoli pri Neaplju, kjer so se zbirali begunci za izselitev v Argentino. Tam se je spet našel z bratom Pavletom in se z njim 12. marca 1948 vkrcal na ladjo Santa Cruz, ki ju je 31. marca izkrcala v buenosaireškem pristanišču.
Po začetnem iskanju stanovanja in dela se je Albert zaposlil prigradnji naselja,,Ciu-dad Evita”. 20. januarja 1955 se je poročil z Ivanko Oblak in se naselil v hišo, katero sta z bratom Pavletom zgradila v kraju Lomas del Mirador. Tu je živel do konca življenja, tu se jima je v srečnem zakonu rodilo pet otrok, trije sinovi in dve hčerki, vsi že poročeni. Sebe in družino je preživljal največ let z gradnjo hiš, nekaj let je delal v tovarni bratov Oblak, zadnja leta pa v gostinjskem podjetju svojih sinov.
Pokojni Albert je bil živ ud slovenske skupnosti in vedno pokončen Slovenec. Več let je bil predsednik šolskega odbora Balantičeve šole v San Jus-tu, sodeloval in pomagal pri gradnji Našega doma, zlasti še šolskih prostorov. Samo Bog ve, koliko zastonjskih ur je pri tem žrtvovali V svoji okolici je raznašal slovenske časopise in verski tisk. Zmeraj je bil na voljo pri raznih prireditvah v Našem domu in po svojih močeh pomagal. Dolga leta je skrbel za prevoz in postavitev sanjuške kapelice za slovensko procesijo sv. Rešnjega telesa v salezijanskem parku Marije Pomočnice v Ramos Mejiji.
Njegova želja je bila delati do konca svojega življenja. Ta želja se mu je tudi izpolnila. 16. septembra se je truden vrnil z dela in začutil hudo bolečino v prsih. Peljali so ga v bolnišnico in ugotovili, da mu je počila aorta, žila odvodnica. Po operaciji 21. septembra se zaradi nastalih komplikacij ni več prebudil in 6. oktobra v 76. letu starosti pripravljen mirno zaspal v Gospodu. Naslednjega dne je bila koncelebrirana pogrebna sv. maša v sanjuški stolnici, polni rojakov iz San Justa in od drugod, da so ob težki izgubi spremljali domače

in se poslovili od pokojnega. Njegovi zemski ostanki ležijo v grobu na občinskem pokopališču v San Justu.
Zapušča ženo, hčerki in sinove z 22 vnučki, brata Pavleta z družino, v domovini pa še dva brata in dve sestri z družinami. Bog mu bodi dober plačnik!
Marija Bartol
Pokojna Marija se je rodila leta 1922 v verni kmečki družini v Loškem potoku. Že v zelo zgodnji mladosti, skoraj otroka, so jo poslali starši na Gorenjsko, kjer je služila na kmetih in opravljala gospodinjska dela. Ob koncu vojne se je podala skupaj z vsemi ostalimi begunci na pot v tujino. Nekaj časa je živela v taborišču, nato pa si je poiskala zopet službo na kmetih in [e begunska leta preživela v Skocijanu na Koroškem.
IZ NAŠE
KRONIKE
Poslovilni koncert Mladinskega pevskega zbora San Justo pred pevsko turnejo v Slovenijo je bil v Našem domu v soboto, 25. septembra, ob 20. uri; v 1. delu programa so bile pesmi: Heroes pugnate viri (Gallus), Shenando-nah (Amerikanska narodna, prir. J. Erb), Sem zaljubljen bil (slovenska narodna, prir. D. Adam), Triglav (Flajšman), Vipavska (slov. narodna, prir. E. Adamič), Po cesti gre (slovenska narodna, prir. U. Vrabec), Potrkan ples (narodna, prir. M. Hubad) in Marko Skače (prekmurska, prir. S. Vremšak); v 2. delu: Si Buenos Aires no fitera asi (bailecito, prir. L. Cangiano), Pongale por las hi-leras (cueca, J. Valesi) in Miša criolla (Ariel Ramirez); solisti: Marcel Brula, Andrej Grilj, Marjan Indihar, Martin Selan; klavir: Ivan Vombergar, charango: Franci Grilj; kitara: Anči Puntar; boben: Pavel Erjavec; tolkala: Marta Selan in Dani Cestnik; scena: Tone Oblak, luči: Pavle Malovrh; zvok: Pavel Erjavec; za sklep so zapeli Tonetu oblaku ..Zabučale gore”; vezno besedilo sta brala Danica
Tam se je dobro počutila in je bila v svojem delu in okolju.
Leta 1949 je skupaj z drugimi odšla v Argentino. Vsa leta je delala kot gospodinjska pomočnica, dokler ni obnemogla in preživela zadnjih deset let v Domu sv. Vincencija v Lanusu. Dne 17. oktobra 1999 je po kratki bolezni odšla h Gospodu. Bog ji bodi dober plačnik za vse, kar je dobrega storila.
Malovrh in Emil Urbančič.
Srečanje molilcev živega rožnega venca je bilo v nedeljo, 26. septembra, v Slovenski hiši mons. Antona Oreharja; ob 15,30 je bila v cerkvi Marije Pomagaj pred izpostavljenim Najsvetejšim molitev rožnega venca, nato sveta maša, ki jo je opravil prelat Jože Guštin, po malici pa je v dvorani škofa Rožmana govorila o škofu Rožmanu, Marijinem častilcu in velikem motilcu, Pavla Kremžar; Marjetka Selan je povedala, da ima gibanje živega rožnega venca nad 800 članic, Nace Grohar pa je povedal, da je okrog 200 moških, ki molijo vsak dan desetko živega rožnega venca; delegat Jože Šker-bec seje v imenu dušnih pastirjev zahvalil za dragoceno molitveno pomoč.
Slovenske smučarske tekme v Bariločah so bile 26. septembra; vodila sta jih Dinko in Bogdan Bertoncelj s pomočnikoma Martinom Mavričem in Miškom Kambičem; priznanja so prejeli: v kategoriji - dečki do 12 let: Aleksander Grohar, Marko Magister in Nikolaj Grohar; v kategoriji -deklice do 12 let: Katalina Eiletz, Nataša Jerman, Mikaela Drajzib-ner; v kategoriji - mladinci do 17 let: Nikolaj Jerman; v kategoriji -mladenke do 17 let: Erin Grzetič,
Tatjana Ballestero, Nataša Grohar; v kategoriji - člani do 35 let: Marija Amšek; v kategoriji - dame nad 35 let: Lucia Jerman; v kategoriji - gospodje nad 35 let: Janko Grzetič; prehodni pokal je prejel Bogdan Bertoncelj.
Na duhovniškem sestanku, kije vsako zadnjo sredo v mesecu v Slovenski hiši, so 29. septembra govorili dr. Jure Rode o simpoziju v Rimu o božjem služabniku Frideriku Baragi, dr. Mirko Gogala o slavju Slomškove beatifikacije v Mariboru in novinar Tone Mizerit o političnem stanju v Argentini pred volitvami.
43. obletnica Našega doma v San Justu je bila v nedeljo, 3. oktobra; ob 8. uri je bila ob 50-letnici prve slovenske maše v okraju sveta maša v stolnici; z delegatom Jožetom Škerbcem sta soma-ševala dušni pastir Toni Bidovec in dr. Jure Rode; berili sta brala predsednica ND Mici Malavašič Casullo in Janez Jereb; med mašo je pel Mladinski pevski zbor San Justo pod vodstvom Andrejke Selan Vombergar in ob orgelski spremljavi prof. Ivana Vombergarja; po maši je župnik blagoslovil spominsko ploščo pred stolnico; ob 9,30 je bilo v Našem domu dviganje zastav in akademija; zastavi sta dvignila botra ND Anica Indihar in Ciril Oblak ob petju himen; dopoldanski program je napovedovala Ivana Tekavec: pozdravne besede predsednice ND Mici Malavašič Casullo, župnik Bidovec je blagoslovil leseni križ, delo Toneta Oblaka in dar Berta Malovrha; šolski zbor (Ani Mehle in Marija Štrubelj) je zapel 3 Slomškove pesmi, Janez Jereb je podal pregled dela slovenskih duhovnikov v San Justu; pozdravne besede so izrekli predsednica, dušni pastir, Anica Zakrajšek v imenu ZSMŽ, Monika Klarreich v imenu mladih in Marjan Grilj v imenu Balantičeve šole; mladinski zbor (Andrejka Selan Vombergar) je zapel Slomškovo Nebeški prebivalci (uglasbil Ivan Vombergar) in še dve pesmi; ob 13 je bilo kosilo in ob 17 kulturni program, ki sta ga napovedovala Danica Malovrh in Emil Urbančič: pozdrav predsednice ND Mici Malavašič Casullo, slavnostni govor predsednika ZS Toneta Mize-rita in odrska predstava Veliki oder sveta (don Pedro Calderon de la Bare a) v režiji Blaža Mikliča; Mojstra je upodobil Tone Erjavec, Svet Janez Krajnik, Kralja Blaž
IZ NAŠE KRONIKE
WWWWW«i
Miklič, Modrost Nuška Belič Draksler, Lepoto Metka Markovič Marinčič, Bogatina Marko Rezelj; Kmeta Darjan Šifrer, Reveža Toni Rovan, Milost Veronika Malovrh, Angela Erika Poglajen in Lučka Oblak; šepetalka je bila Magdalena Oblak Žgajnar, pomočnik Toni Rovan; sodelavci: Toni Bidovec, Marko Križ, An-drejka Selan Vombergar, Francelj Tomaževič in Ivan Vombergar; kostumi: Mirjam Oblak; maske: Ivo Smrdelj; luči in zvočni učinki; Pavel Malovrh in Janez Jereb, scenografija: Tone Oblak; na družabni prireditvi je igral Instrumentalni ansambel.
Praznovanje 23. obletnice blagoslovitve in umestitve podobe Svetogorske Kraljice v nedeljo, 3. oktobra v cerkvi sv. Rafaela se je začelo ob 16. uri s petimi litanijami Matere božje in blagoslovom z Najsvetejšim; somaševala sta delegat JožeSker-bec in dušni pastir Franci Šenk, pel je zbor Svetogorski zvon pod vodstvom Vinka Klemenčiča ob orglanju Dorite Brezavšček, mašne dele je napovedoval in prebral eno berilo Tone Bidovec, drugega pa Dragica Kovač; pred mašo je skupina starejših rojakov prejela zakrament svetega maziljenja; po maši je pred oltarjem pel moški oktet Lesna iz Slovenj Gradca, nato pa je bil družabni del v farni dvorani ob pogrnjenih mizah, prijateljskem pogovoru in prepevanju narodnih pesmi.
Zveza slovenskih mater in žena je imela svojo redno mesečno sejo 6. oktobra; o dobrodelnem odseku sta govorili Marta Jeloč-nik in Tončka Rožanec, o gospodinjstvu pa Irena Fajdiga, Marta Jeločnik, Pavla Škraba in Marija Slabe.
Moški oktet Lesna je imel v soboto, 9. oktobra, v Našem domu v San Justu celovečerni koncert.
Društvo upokojencev, ki mu Predseduje Janez Albreht in ima 256 članov, je praznovalo svojo prvo obletnico s slavnostnim kosilom na Naši domačiji v nedeljo, 10. oktobra; pred kosilom je pel zbor Lesma; srečanja se je udeležilo 115 članov.
V nedeljo, 10. oktobra, so imeli v Slovenski vasi „malgaški asado”, skupno kosilo z namenom, da zberejo nekaj sredstev za pomoč našim misijonarjem na Madagaskarju.
Prvo sveto obhajilo je prejelo v nedeljo, 10. oktobra, v cerkvi
'V
\? *'y \? ‘s/
V
V
Marije Pomagaj v Slovenski hiši mons. Antona Oreharja 49 prvo-obhajancev: 13izBalantičevešole, 13izSlomškove, 12 iz Prešernove, 7 iz Rožmanove in 1 iz Jegličeve šole; prvoobhajanci so prišli v cerkev v procesiji v spremstvu učiteljic njihovih razredov z belo vrtnico v roki, ki so jo poklonili Bogu v šopek pred oltarjem; mašno daritev je z delegatom Jožetom Šker-bcem somaševalo 6 moravskih duhovnikov; mašne dele je napovedoval Marjan Jože Loboda, berili sta brala Lucijana Podržaj in Jože Oblak, pel je šolski zbor Balantičeve šole pod vodstvom Anice Mehle in ob orglanju Anke Gaser; starši, sorodniki in prijatelji prvo-obhajancev so napolnili cerkev in z njo povezano dvorišče do zadnjega kotička; po maši so se prvoobhajanci še fotografirali pred oltarjem, po zajtrku pa prejeli spominske podobe; vsa slavnost je bila slovesna in prisrčna; naslednjo nedeljo je bilo drugo slovesno obhajilo po krajevnih središčih.
Tombolska prireditev v Slovenskem domu v San Martinuje bila v soboto, 16. oktobra.
Lic. Metka Praprotnik Luna je 16. oktobra začela v Slovenski hiši s poklicnim orientacijskim tečajem za absolvente srednjih šol.
Za rojake v Miramaru je imel drugo nedeljo v septembra in oktobra ob 12. uri sveto mašo v kapeli lujanskih redovnic župnik Viktor Demšar, sin slovenskega očeta in argentinske matere; mašuje v kas-teljanskem jeziku, rojaki pa pojejo med mašo slovenske pesmi; tudi za naprej je župnik Demšar oblju-
bil, da bo mesečno maševal za naše ljudi; g. Demšarje začel, v nedeljo, 17. oktobra, ob 16,30 v kapeli Cristo de la Paciencia sveto mašo za Slovence v Mar del Plati; zbralo se jih je okrog 25; tudi tam bo odslej maša za rojake mesečno; maša v kasteljanščini, petje pa v slovenščini.
Na Pristavi v Castelarju sta 22. oktobra govorila urednik Družine Jože Pavlič o zgodovini Slovencev in dr. Mirko Špacapan iz Vidma o slovenskem zamejstvu na Primorskem.
Rojake v Rosariu je v imenu Slovenskega dušnega pastirstva obiskal v soboto, 24. oktobra, duhovni pomočnik v župniji Marije Kraljice v Slovenski vasi Janez Cerar CM; čez dan je v spremstvu redovnega brata Matevža Štirna in Marjana Jerihe obiskoval bolnike in ostarele, zvečer pa imel sveto mašo; obiskali so tudi šolske sestre v San Lorenze.
Koncert okteta Lesna je bil v Našem domu v San Justu v soboto, 8. oktobra, zvečer.
Na duhovniškem sestanku v sredo, 27. oktobra, je govoril dr. Lojze Kukoviča o demokraciji.
Slikarka Veronika Šparhakl je pod okriljem SKA razstavljala olja (24) v mali dvorani Slovenske hiše mons. Antona Oreharja v soboto, 30. oktobra, in naslednjo nedeljo; uvodne besede je spregovorila predsednica likovnega odseka SKA slikarka Andreja Dolinar Hrovat.
Celodnevni izlet učencev slovenskih sobotnih šol v spremstvu učiteljskega osebja je bil v soboto,
30.	oktobra, na pristavo slovenskih lazaristov v Longchamps; po maši so bila športna tekmovanja; zaradi negotovega vremena so se izleta udeležili le učenci Balantičeve, Prešernove in Baragove šole, drage šole so pa imele reden pouk.
32. Pristavski dan je bil v nedeljo, 31. oktobra, z geslom ,,Sloven’ c Slovenca vabi" s celodnevnim sporedom; ob 11,15 sta predsednik SP inž. Franci Schiffrer in Magda Češarek dvignila zastavi ob petju himen; somaševala sta delegat Jože Škerbec in dušni pastir dr. Lojze Kukoviča, ljudsko petje je spremljala na orglah Anka Gaser; po skupnem kosilu je bilo športno tekmovanje; ob 16 je bil popoldanski program: pozdravne besede predsednika Slovenske pristave inž. Francija Schiffrerja in opolnomočenega ministra RS Tomaža Kunstlja ter slavnostni govor prof. Tineta Vivoda; kulturni program je bil posvečen pesniku Prešernu ob 150-letnici njegove smrti; zamislil in režiral gaje Dominik Oblak, povezovala prof. Miriam Jereb Batagelj, 19 poezij pa so recitirali Pavel Grohar, Cecilija Jelenc, Ivan Klemenčič, Dani Kocmur, Dominik Oblak, Karel Selan, Kristijan Vivod, Veronika Vivod in učenci Prešernove šole; scenski prostorje zasnoval Andrej Golob, luči in zvok sta urejala Dani in Marko Čop; sledil je še družabni del.
Pri uri zbranosti je v nedeljo,
31.	oktobra, v cerkvi Marije Pomagaj dr. Jure Rode govoril o Bogu Očetu.
X?	v 'v’ \? \? *v V 'v? 'v \? v’ 'v' \? fv 'v V' f\? V V 99 v' WWWW \? cv \/ C? rxy> \;P k/ r7 ky k/<7
KAKOR OČE - Mati Mihcu: „Daj, potrudi se že malo!” Mihec trmasto odvrne: „Nočem se potruditi, nočem biti pameten, nočem biti lep, hočem biti tak kot očka!”
MLADE ŽENE - Starejša moža se pogovarjata, kako je bilo nekoč: „Kje so naše lepe mlade žene?” zavzdihne prvi. „Na starih fotografijah,” odvrne drugi.
GRAFOLOG - Učitelj ima smolo, daje oče enega od njegovih učencev grafolog. Nič hude-
ga sluteč učitelj prav tistega učenca vpraša: „Kaj je rekel oče k pripombam tvoji nalogi?” “Jeznorita, maščevalna oseba s povprečno inteligenco!”
SE NE SPLAČA -Luka pride ves blaten z nogometne tekme. Ko mu mama ukaže, da naj se gre stuširat, odvrne: „Se ne splača kopati. Povratna tekma je že čez tri dni!”
ZAKONSKI PREPIR - „Če se z možem kdaj sporečeva,"pripoveduje Marta, „mi kmalu potem vedno prinese bomboniero.” - „Blagor tebi”, zavzdigne prijateljica, „moj mož je zdravnik in po prepiru mi predpiše pomirjevalo!”
POKAZATI ZOBE - „Vilma, kakšen je tvoj novi fant?” -,,Da ti po pravici povem: Tak, da mu moraš pokazati zobe!” - „Kaj je tako nasilen?” - „Ne, zobozdravnik!”
ZNANJE - „Očka, zakaj je miš majhna?” sprašuje Niko.
UVOŽENO 02 8[L®WQIIIttOB
■	Kdo je komunist? Človek, ki uradno ne obstaja več, ima pa še vedno vse nitke v svojih rokah.
■	Kdor nizko pleza, pade na mehko.
■	Vsak pošten Slovenec je bil v socialističnih časih vsaj enkrat zaprt.
■	Po deduje podedoval milijone. Kaj pa je bil njegov ded? Proletarec in revolucionar.
■	V naši demokraciji se največ doseže po partijski liniji.
■	Nekateri dobijo za zločine vislice, drugi medalje.
■	Prej so bili privilegirani člani partije, zdaj so pa privilegirani nekdanji člani partije.
■	Naša demokracija diši po starih časih.

„Ne vem, sinko.” - Očka, zakaj dežuje?” - „Ne vem, sinko.” -„Očka, zakaj piha veter?” - „Ne vem, sinko.” - „Očka, ali ti gredo moja vprašanja na živce?” -„Ne, sinko. Ti kar sprašuj. Če ne boš nič vprašal, se ne boš ničesar novega naučil!”
MAGNET-Pri fiziki je učitelj razlagal učencu o delovanju magneta. Na koncu ure je učencem rekel, naj na kratko napišejo, kar so se naučili, in sicer na podlagi vprašanj, ki jim jih je narekoval. Prvo vprašanje se je glasilo: „Moje ime se začenja s črko m, dvigam predmete, tako da nič ne ostane na tleh. Kdo sem?” Učenec Marko: „Mama.”
MOŽ BREZ ŽENE -..Sprašujem se, kje bi bil danes moški, če ne bi bilo ženske,” pravi ona. - ..Odgovor je zelo preprost,” odvrne on, „bil bi še v raju!”
MEDICINEC - „Ali vaš sin še študira medicino?” - Še, še, ampak se mu nikamor ne mudi. Pravi, da imajo pacienti večje zaupanje v malo starejšega zdravnika!”
ZADNJI - „Lipe, ali si že zaprosil Katjo za roko?” - „Ja, sinoči.” - „Torej ti lahko čestitam?" - ,,Še ne, moram še počakati, kajti rekla je, da sem zadnji, s katerim bi se poročila!”
KJE JE KAJ
Zbogom, dvajseto stoletje -
Avgust Horvat................ 289
V času priprave na božič.....292
Čudež v svetišču -
VVilhelm Hunermann............294
„Bog je svet tako ljubil... ” -
Nadškof Franc Rode........... 297
Frančiškov poslednji božič -
Nikos Kazantzakis.............298
Ki je postal za našo srečo Človek -Vladimir Kos..................299
Razglasitev škofa Slomška
za blaženega................. 300
Obred razglasitve škofa
A. M. Slomška za blaženega... 301
„Dobrodošli med nami!” -
Škof Franc Kramberger....... 301
Hodite po sledeh svetniškega
rojaka - Janez Pavel II.......302
Vera naj bo temelj vašega
življenja - Janez Pavel II....303
Enakost dostojanstva -različnost služb -
Janez Pavel II................304
Dan, ki ga je naredil Gospod -
Jernej Tomazin................3*05
Pogovori ob kavi - Srečko Jug. 307 Kardinal dr.Alojzij Ambrožič
se pogovarja - Stane Snoj....308
Slovenija danes -
Branko Rozman................. 311
Ob 50-letnici Oznanila -
Janez Jereb....................314
Župnik Albin Avguštin in njegova nedeljska šola - Njegovi učenci 315
Odšli so.......................316
Iz naše kronike............313,318
r DUHOVNO ŽIVLJENJE
SLOVENSKA VERSKA REVIJA
Izdaja ga Slovensko dušno pastirstvo.
Urednik: Jože Škerbec - Ramon L. Falcon 4158 - C1407GSR Buenos Aires, Argentina - Tehnični urednik: Stane Snoj - Registre de la Propie-dad Intelectual Ne 90.877- Stavljenje, oblikovanje in tisk: Talleres Grafi-cos VILKO S.R.L.: EE. UU. 425 - C1101AAI Buenos Aires, Argentina -kTel.: (54-11) 4307-1044 - Fax: 4307-1953 - E-mail: vilko@ciudad.com.ar
POVERJENIKI
ARGENTINA: Dušnopastirska pisarna, Ramon L. Falcon 4158, Buenos Aires. ZDA: Slovenska pisarna, Baragov dom, 6304 St. Clair A ve., Cleveland 3, Ohio 44103, USA. KANADA: Rado Krevs, 75 Trovvell A ve. Toronto M6M - 1L5 Canada. ITALIJA: TRST: Marijina družba, Via Risorta 3, Trieste, Italia. GORICA, Riva Piazzuta 18, 34170 Go-rizia, Italia. AVSTRIJA: Naročnino pošiljajte Mohorjevi družbi v Celovec.
NAROČNINA
Naročnina v Argentini za leto 1999: $ 55.- in izdatki za pošto; drugod U$S 55.- Denarna nakazila na bančni (ne osebni) ček na ime: Jose Skerbec, Ramon L. Falcon 4158 - C1407GSR Buenos Aires, Argentina.^
?tf zgoraj in od leve: 1. Predsednik DS °avorin Hirschegger je bil slavnostni gornik na 50-letnici DS v Mendozi. 2. Slom-sj'°va proslava v mendoškem Slovenim domu (19. sept.), s katero so se indoški rojaki povezali s Slomškovo 63tifikacijo v Mariboru, se je začela s sv. išo dušnega pastirja Jožeta Horna in iialjevala z akademijo (Foto 3). 4. ^inica ZS prof. Neda Vesel Dolenc izroča imenu vseh Slovenskih domov v ientini spominsko plaketo zastopnikoma ®ndoškega društva ob njegovi 50-letnici. _ Goste, ki so prišli na jubilejno slavje sndoškega DS, so tamkajšnji rojaki P^jali do Kastelčevega groba v Puente del Ca> nato pa jih povabili na ogled svoje 90rske koče v Los Penitentes.
oi
§|s
FRANOUEO PAGADO Concesičn N8 6395
TARIFA REDUCIDA Concesičn N9 2560
La Vida Espiritual
Revista mensual religiosa. Editor: Mision Catolica Eslovena. Director: Jose Skerbec Ramčn L. Falcon 4158 - C1407GSR Buenos Aires - Argentina - Registra Nacional de la Propiedad Intelectual Ng 90-87 Onmnncirinn Armarin o imnresirin- Talleres firafinns VII KO S R.L. - Estados Unidos 425 - C1101AAI Buenos Aires - ArQefl^H