Franci Zagoričnik 56 Franci Zagoričnik TRISTIA SUICIDAL PEOPLE Nič več vas ne obiščem, vi stkani iz grobih grobov, žakard presejan z bičem v svet, vesolje in nazaj domov. Vsi ste tukaj sleherni dan, a največkrat kar oglušim -do sitega, še najbolj sit ran, ne čuta, ne oči ne učim. Skorajda mi preobremenjenost tega ne dopušča niti za hip. kot da traja celo večnost -posledica, pa le utrip. Mi verjemite, kar ni res: ves čas od tukaj do nikod, od Kokrce do Kranja in še čez izpolnjuje me čez rob, kaj vem! - tesnobnost? kar duši me v duši? Ta obvladljiva nespodobnost me na tihem kruši. A niste tako daleč, veste, da ne bi vznemirjenje zajedalo tako boleče -strah za bližnje, ko tu in tam obtiči promet ob neizrekljivih vprašanjih, kje sta moja fanta, moje dekle, ste živi še, ste varni? Ali smo že vsi med svetimi, na tem planetu grobov, že sredi med njimi, ali še zadnji ulov? Na koncu vrste bitja, v ljubezni večni le še sanjskega obličja, ki ga od večnosti več ni? ŽALOSTINKA ZA JUDIT SALGO Zoranu Mirkoviču Judit! Judit! kateri pozdrav naj bi bil tisti kot pribit, za z-mirom isti, vsakdanji in tud večni, v vidu, v sluhu, v duhu ponavljajoči se »ko tebe več ni« in ne bo - neba, ki doni prek vasi - preklet svet! - in se utopi v Udnbošt na zahodu: Judit! Judit! ko odhajaš skupaj z generacijo, iz zapada, iz tega propada, ki zapušča to tisočletje in nič se ne zmenimo za naslednje, na črti Eastwest - VVesteast s tvojo dodatno prošnjo za Northsouth - Southnorth, na črti - skorajda piki od svoje ujvideške rodnice do svoje ujvideške grobnice, le s praga na prag virtualne neresničnosti: 57 TRISTIA Franci Zagoričnik 58 Judit! Judit! ah, v tem nežnem drvenju - tvojih gostov v fruškogorskem gozdu, vsega tistega drevja in šumenja, varnem in tudi nevarnem - Vsega skoz Osončje, skoz Olunje, skoz Ozemlje Osvetja Ničesar, skozi Osmrtja, ti, punčka v očesu maminem, oj, ljubečem in zopet zgroženem - ob eksplozijah ljudstev, ob genocidih ne nehaš čutiti na živi koži - ni le časopis, ekran: Judit! Judit! ti sama svojo pesem zapisuješ v delih, v svojem rodu še sprašuješ: »Ali obstaja življenje?« ker tole življenje pač ni - le skoz lobanjo ubogega Yoricka pa Hamleta in lepe Ofelije. veter zajoče nanjo - tud zidano židovsko: Judit! Judit! - Judit Salgo, Judita Šalgo, 1941-1996, vojvodinska književnica avantgardne smeri in prevajalka - Da li posloji život (Ali obstaja življenje), njena knjiga eksperimentalne proze; Vreme knjige. Beograd 1995 VSI SVETI Save our souls! raje-Rešite nas svetosti, kličejo živi in vsa ostala bitja in nebitja! Ne zoper kataklizme sveta in vesolja, pač zoper vse te ljubezni in pretirano človečnost, to džunglo človeške zveri in njenih z-verstev in vseh povratnih učinkov pri-MIT-ivnosti in MIT-ologij, materinskih in očetnih nežnosti, potratnih upanj na blagoslov blagosmrtja. TR1ST1A Save our souls! raje -Rešite nas te druščine prekletih, ker mi raje živimo svojo nesmrtnost! Nad nikomer naj niso vsiljeni zakoni vladanja in klečeplazenja, suženjstva, ki se jim pokorava vse, kar leze in kar gre, po katerih seveda vsi postanemo sveti, pa naj smo mravljinci ali plazivci, čeravno nič vprašani, a razpoložljivi in bi s svojim prenehanjem še pridobili v slepih verovanjih, čeravno nikdar ne brez računov brez krčmarjev. Save our souls! raje -Rešite nas vseh oblastnikov in vseh absolutizmov! Projekcija pobožanstvenja paritve na dno in na vrh neba seje zločin nad armade odpisanih, še preden so se rodili, ubitih v menjavah ideologij, v uku brez prihodnosti, na cestah, ki vodijo od vsepovsod naravnost nikamor, v nič, v vse, brezposelnih pred tujimi božanstvi koristi, samoubitnih, umorjenih, kontaminiranih z vsemi zlemi posledicami razvoja, s fokusom izničenja. We save our souls! - »umorjenih«; Dnevnik, 21. sept. 1996 - »Vem. da je za svoje otroke vedno lepo skrbela.« je dejala soseda, ki ni in ni mogla razumeti, da se je tisto zgodilo. Franci Zagoričnik 60 ZALOSTINKA ZA DEJANA POZNANOVICA Bogdanki Poznanovič Dejo, Dejo vse knjige so bile napisane za jesensko žetev Letina tvojega časa sije v obilju Bil si prevodnik Bil si sprevodnik na vseh progah od Neoplante do Venezije in vsega, kar je vmes - na zvezdni strani Alp Dejo, Dejo navsezadnje pod istimi ozvezdji, a ne? na pragu »u tem Somboru« ali »u tem Kranju« Nobenih ni razlik pod nebom in ne pod zemljo - vse tlači isti večni poden prekrvitve - razlik edinih v tem kaosu v dramaturgiji njegovi, Gen-boga v epiki pisav sveta bolezni, vojn, uničenja in truda vsega temu nasprotnega - morda tak velik zaman da mu para ni vesoljnega Dejo, Dejo kdo bi vedel, kdo ne vedel -vse knjige so prevedene, jasno: vse do zadnje vse so prve Zamisel je dognana tja do jezika najbolj popolnega ki ga na zemlji in povsod drugod razumejo vsa bitja in vse rudnine in sfere pod ukazi vetra, pod krikom celine morda krvaveče v lavi jezika sveta, ne le človeka, jezika vse-razumnega pa u-bog-ljivega in ne-bog-ljenega Dejo, Dejo vsi smo na strani tvoje nove vse-stranosti sveta in nesveta 61 TRISTIA Vsi mlatimo svetu žito - zase prazno slamo Tvoja skrb kot vedno nas bo spremljala vsevdilj: Smo bili dovolj? Je bilo vredno? Bomo bili dovolj - za vsečasje in za ta naš komaj kaj? - Dejan Poznanovič. 1929-1996, Sombor-Novi Sad, prevajalec, urednik, ambasador slovenskega slovstva