*	'-fč*

pnsvetni lelavec
List delavcev v vzgojnoizobraževalnih zavodih SR Slovenije
Ljubljana, 10. junija 1977 - Številka 11


111111

liiiiil
iililili
|m'

i
IP;-?: »P?«#-•.."K*'-



liiiii

■iillili
mm
IS; " ^
:
lllllllllllllllll
'

lil
lili
.	. 1 '- 'i. ^ . ,1^

llllllllllllil
l^^^Pi^illlllllllll
lillllllllliMll^^lilllMlIllilllll
.—
«;illllliai|lliilSiil!
1 |
mmmmmmmmmmmmsmmMmmmmmmmMMmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmMmmmmmmmmmšmmšM
lllillllilllllliP^^^^SlIlIlIilliilliiS
■ ■ ______________________
r' ••

IIPIBIIM
liiiiiipli«
iipililifiiiip
Ive Šubic: Bela ptica, 1966, tempera na platnu
^vž- Umetniška dela so vrhovi, do katerih ne pridemo neposredno, lil ampak krožimo okrog njih. Vsaka generacija se sooča z umetnostjo z nekega drugega vidika in opazuje z drugačnimi očmi. Ni pa nujno, da je kasneje pridobljeno stališče tudi boljše. Vsak vidik ima svoj trenutek, ki ga ni mogoče niti predvideti niti podaljšati, toda njegov učinek ni izgubljen za prihodnost. Smisel, ki ga doseže umetniško delo za eno izmed Prihodnjih generacij, se izoblikuje šele iz različnih tolmačenj tega dela.
Slikanje je resnično življenje. Čutim potrebo, da položim misli na platno ali papir.
PICASSO
Prava umetnost je predvsem tista, ki se dotakne čuteče strune v nas in nas razvname v najbolj intimnih čustvovanjih.
INGMAR BERGMAN
Sociologija umetnosti ima poleg zunanjih tudi svoje posebne notranje meje. Vsa umetnost je socialno pogojena, toda v umetnosti ni mogoče vsega sociološko definirati. Sociološko ni mogoče definirati Predvsem umetniške kakovosti, saj le-ta nima sociološkega ekvivalenta. Enake socialne razmere lahko rodijo dragocena pa tudi povsem nevredna dela.
Zmerom sem biiprepričan, da je umetnika edini poklic kritika in boj. IVAN CANKAR
s,« Človeštvo bi bilo zadovoljno, če bi se socialna nepravičnost in politično zatiranje kaznovala z duhovno jalovostjo. Toda v resnici ni vedno žel tako.
Umetnost nastane v človeški nepopolnosti in prav zato teži k popolnosti.
IVO BRNČIČ
=:	Verjeti v sociologijo pomeni verjeti, da je življenje prežeto z razu-
zčž'' niom, verjeti v boj proti predsodkom.
ARNOLD H A US ER
Sit sem muzejev, teh pokopališč umetnosti. LAMARTINE
Djokica Petkovič
Stvarni temelji za reformo
V preteklem obdobju se je samoupravna socialistična preobrazba vzgoje in izobraževanja razvijala pospešeno, toda marsičesa smo se lotevali samo načelno, ostajali smo pri delnih rešitvah, ki so bile premalo povezane med seboj, še manj pa z združenim delom in s tokovi družbenega razvoja. Zakon o združenem delu se je pojavil kot nova in močna spodbuda za razvoj tega procesa, saj ustvarja možnosti za resnično povezovanje, združevanje in svobodno menjavo dela. Tako so dobile vsebinske postavke, izražene v resoluciji desetega kongresa Zveze komunistov Jugoslavije, stvarne temelje za uresničitev; to pa pomeni hkrati tudi trden temelj reforme.
Taka ocena je bila izrečena na 29. seji predsedstva centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije (pred nedavnim v Beogradu), na kateri so obravnavali aktualna idejnopolitična vprašanja samoupravne socialistične preobrazbe vzgoje in izobraževanja. Uvodno besedo na tem delovnem posvetu je podal Josip Vrhovec, v razpravi pa so sodelovali Milka Planinc, France Popit, Jure Bilič, Milutin Baltič, Petar Stambolič, Edvard Kardelj in Stane Dolanc.
»Menim, da lahko označimo pretekih obdobje šele kot uvodno fazo, ki je pomenila zmago v ustvarjanju ozračja zaupanja in odločitve, da je preobrazba nujna, kot fazo premagovanja odporov proti reformi, ki so izhajali iz protisocialističnih postavk. To je bilo torej obdobje, v katerem smo pripravili nujne pogoje zato, da bi celostno, ne samo po obsegu, temveč tudi globlje zajeli vsebinske tokove samoupravne preobrazbe celotnega vzgojnoizobraževalnega sistema in ga povsem vključili v sistem razširjene reprodukcije, v celotno družbeno delo,« je dejal Josip Vrhovec.
Poudarjali so tudi, da je značaj izobraževanja kot neposrednega dejavnika proizvodnje v protislovju s še vedno pričujočo prakso v združenem delu materialne proizvodnje, ki obravnava izobraževanje ne kot svojo obveznost, ampak kot eno izmed obveznosti, ki je vsiljena od zunaj. Tako gledanje in ravnanje je ostanek starih družbenoekonomskih odnosov.
Dosedanja družbena praksa je pokazala, da ni bilo mogoče uresničiti nobene faze izobraževanja, če le-ta ni temeljila na preobrazbi celotnega vzgojnoizobraževalnega procesa. Prav tako je bilo tudi nujno odpraviti tiste težnje, katerih namen je bil doseči, da bi ena stopnja izobraževanja čakala na to, da bi bile reformirane prejšnje.
V posameznih republikah in pokrajinah že poteka dveletno šolanje po skupnih temeljih. Začenjajo z razvejanim sistemom usmerjenega poklicnega izobraževanja, različnim po vsebini in trajanju. Skupni temelji vsebujejo ponekod že tudi elemente usposabljanja za poklic, nekatere republike pa šele prehajajo p začetno fazo usmerjenega izobraževanja.
»Ni naključje, da je usmerjeno srednje izobraževanje kot osrednji člen verige postalo nekakšna nevralgična točka celotnega sistema izobraževanja. V praksi so se prav na tem veznem členu pred visokošolskim izobraževanjem pokazale največje slabosti in različna mnenja. Posebno v visokošolskem sistemu — je poudaril Josip Vrhovec —so dolgo časa nasprotovali reformi z ugovori, da je reforma srednje stopnje izobraževanja nujen pogoj za reformo visokošolskega sistema.«
V načrtih je treba skrbno preučiti razmerje med izobraževanjem kadrov in potrebami organizacij združenega dela, ter med načelom, da si učenci prosto izbirajo šolanje in učno-programskimi shemami, ki se bodo oblikovale v izobraževalnih centrih. To je pomembno vprašanje, od katerega je odvisen uspeh srednjega usmerjenega izobraževanja, utemeljenega z zahtevami razvoja naše samoupravne socialistične skupnosti.
Na tej seji predsedstva centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije smo slišali različne ocene in pripombe pa tudi veliko predlogov. Med drugim je bilo poudarjeno, da mora preobrazba potekati v smeri, ki omogoča, da mladi že v prvi fazi srednjega usmerjenega izobraževanja postanejo sestavni del združenega dela. »Treba je prelomiti sistem klasičnega izobraževanja -—samo v šolski klopi, ki ni povezano s tistim, kar se dogaja v organizaciji združenega dela, in do tega tudi nima obveznosti« (Milka Planinc).
Razpravljavci so menili, da je treba mlade pravočasno uvajati v organizacije združenega dela zato, da bi se lahko čimbolj uspešno pripravili za poklic. Nujno je izdelati enoten dogovor, ki bi omogočaj mladim zaposlitev takoj, ko si pridobi poklic. »Že v delovnem razmerju naj bi se izrazilo to, kar želimo doseči. Prvič: povežimo s prakso osebni interes mladega človeka in zbudimo v njem zanimanje za študij. Drugič: osebni interes naj se poveže z interesom delovne organizacije. In tretjič: menim, da bi moral tudi sam interes družbe z razvojnimi programi vplivati na usmerjanje izobraževanja« (France Popit).
Zabeležene so tudi tri temeljne opombe: v učnih načrtih je veliko nepotrebnega, študij je treba skrajšati, odločitev za delo pa pride največkrat prepozno.

Preosnova izobraževanja ob delu Za čim boljša merila
■ ———  ■ ■ ■     	/_____
f	;	------------------------------n
Dvodnevno posvetovanje, ki ga je organiziralo Andragoško-društvo Slovenije dne 20. in 25. maja 1977 v Mariboru, je obravnavalo nadaljnji razvoj izobraževanja odraslih in njegovo preosnovo v skladu z načeli in smotri usmerjenega izobraževanja in vzgoje. Posvetovanja se je udeležilo več kot 160 andragoških delavcev, aktivno pa je s prispevki sodelovalo 20 udeležencev.
Katere so temeljne značilnosti usmerjenega izobraževanja in vzgoje odraslih, kakršnega si danes zamišljamo?
Usmerjeno izobraževanje in vzgojo odraslih si zamišljamo kot sestavni del celotnega sistema usmerjenega izobraževanja in vzgoje, ki lahko samo v širših razsežnostih, na temelju permanentnega izobraževanja in vzgoje zagotavlja delovnim ljudem, mladini, in odraslim vsestransko izobraževanje in vzgojo ter nenehno izpopolnjevanje za delo, samoupravljanje in druge življenjske potrebe. Glavni temelji sistemske enotnosti so: skupna družbenopolitična izhodišča in smotri, marksistična idejna zasnovanost ter s potrebami združenega dela uglašeni izobraževalni programi. Enotnost v sistemu pomeni tudi odprtost in prehodnost za mladino in odrasle, kadarkoli se želijo ključih v nadaljnje sistematično izobraževanje pa tudi pravico do diferenciranih programov, ki se bodo prilagajali različnim potrebam, razvojni stopnji udeležencev ter njihovemu prejšnjemu znanju in izkušnjam.
V skladu z marksističnim vzgojnim smotrom — vsestransko razvita, svobodna, ustvarjalna in celostna osebnost — povezuje usmerjeno izobraževanje odraslih: izobraževanje za delo, izobraževanje za samoupravljanje ter izobraževanje za druge socialne in kulturne potrebe; vzgojo pa usmerja k razvijanju socialistične samoupravne osebnosti z razvito socialistično zavestjo in pripravljenostjo, da aktivno prispeva h graditvi novega, k premagovanju preživelih odnosov in vsega, kar odtujuje človeka od njegovega resničnega družbenega bistva v njem samem in v odnosih med ljudmi.
Permanentno izobraževanje in vzgojo pojmujemo kot dejavnik človekove nenehne rasti, stalnega dialektičnega preseganja dosežene ravni zrelosh in dejavnik ustvarjalnega samouresničevanja. Stalno izobraževanje in vzgoja postajata splošna dobrina. To ni samo sredstvo za doseganje višjega dohodka in položaja, temveč tudi vrednota zase, način bogatenja življenja in ohranjanja notranje prožnosti ter mladosti v človeku. V svetu, ki se naglo spreminja, pomeni notranja prožnost in svežina odprtost novemu, sposobnost vživijanja v čas, ki prihaja, in ustvarjalnega delovanja v njem.
Izobraževanje ni in ne more biti delovnemu človeku odtujena, od zunaj vsiljena dejavnost, s katero avtokratsko ali paternali-stično upravlja nekdo nad njim. Izobraževalni proces ne more potekati uspešno v nenaravnem, odtujenem' ozračju in režimu. Izobraževanje sodi med temeljne interese in zadeve, o katerih morajo — tako kot o vseh pomembnih interesih, pogojih in rezultatih dela — odločati delavci in občani sami.
Usmerjerio izobraževanje in vzgojo odraslih si zamišljamo kot smotrno, notranjo povezano mnogoterost izobraževalnih oblik in poti, ki vodijo k temeljni izobrazbi ter njenemu nenehnemu nadgrajevanju in izpopolnjevanju. Izobraževanje postaja sodobnemu človeku življenjski sopotnik, povezuje se z vso njegovo dejavnostjo in njegovim prostim časom, zato ne more biti utesnjeno v toge, vsiljene sistemske ovire. Usmerjeno izobraževanje in vzgoja odraslih odpirata vsakemu več pod in možnosti za poklicno izobraževanje in izpopolnjevanje — od priučevanjaza delo v OZD do fakultetne diplome, od temeljnega poklicnega izobraževanja na katerikoli ravni do sistematičnega uvajanja v delo, specializacije, dokvalifikacije, morebitne prekvalifikacije.... To naj bi bil sistem brez slepih ulic, brez dualizmov in socialnega razlikovanja. Sestavni del tega sistema so raznotere oblike nenehnega dopolnilnega izobraževanja in vzgoje.
Izobraževanje in izpopolnjevanje za delo mora dati delovnim ljudem operativno, življenjsko uporabno in ustvarjalno znanje. »Šolska«, »knjižna« učenost poraja upravičen odpor in je vse pogosteje v svetu in pri nas predmet ostrih kritik. Izobraževanje za delo mora biti inovacijsko usmerjeno: voditi mora k ustvarjalni uporabi in razvijanju znanstvenih, tehničnih in tehnoloških dosežkov.
Usmerjeno izobraževanje in vzgoja odraslih zahtevata sodobno didaktike in znanstveno zasnovan vzgojnoizobraževalni proces, pa tudi sodobno izobraževalno tehnologijo.
V samoupravnih socialističnih družbenih odnosih si usmerjenega izobraževanja in vzgoje odraslih ne moremo zamišljati brez odločujoče vloge in vpliva delavcev na svoje izobraževanje. V duhu ustave, zakona o združenem delu in sodobne andrago-
r	------------------------^
Naknadni razpis prostih delovnih mest
Letošnji naknadni razpis prostih delovnih mest bo izšel v Prosvetnem delavcu dne 15. julija. Šolska vodstva prosimo, da pošljejo razpise Rejmbliškemu komiteju za vzgojo in izobraževanje, Ljubljana, Zupančičeva 3 — najkasneje do 17. junija.
v__________________________________^
prosvetni delavee
/ \ List izdajata republiški odbor Sindikata delavcev vzgoje in izobraževanja SRS in izobraževalna skupnost SRS — Izhaja štirinajstdnevno med šolskim letom — Ureja uredniški odbor. Direktorica in glavna urednica Neža Maurer, odgovorna urednica Matjana Kunej, tehnična urednica Tea Dominko.
Naslov uredništva:	Ljubljana, Poljanska 6/1, telefon
315-585. Naslov uprave: Ljubljana, Nazorjeva 1/1, telefon 22-284, poštni predal 355-VII.
Rokopisov in fotografij ne vračamo.
Letna naročnina: 70 din za posameznike, za šole in druge ustanove 120 din. Št. tek. računa 50101-601-16915.
Tiska ČZP Ljudska pravica. YU ISSN 0033-1643 Po mnenju republiškega komiteja za vzgojo in izobraževanje je list „Pros¥ ..elavec“ prost temeljnega davka od prometa proiz' glej 7. točko 1. odstavka 36. člena zakona o obdav	vodov in storitev v prometu).
___	________________________________y
gike mora vzgojnoizobraževalni proces temeljiti na skupni ustvarjalnosti učiteljev in učencev, na skupnem iskanju globljih vezi med teorijo in prakso, med znanstvenimi spoznanji in izkušnjami, med novimi informacijami in njihovo ustvarjalno aplikacijo.
O teh in drugih značilnostih ter pogojih za uresničenje usmerjenega izobraževanja odraslih je tekla beseda na posvetovanju, ki je pokazalo visoko skladnost v stališčih andragoških delavcev in njihovo pripravljenost, da zavzeto prispevajo k uresničenju reformnih zamisli.
JOŽE VALENTINČIČ
Republiški odbor Sindikata delavcev vzgoje in izobraževanja se je resno lotil priprave predloga skupnega samoupravnega sporazuma za delo in delitev sredstev na tem področju. Novo besedilo sporazuma nastaja na temelju prejšnjih sporazumov za posamezne vrste šol (osnovne, srednje, strokovne, višje in visoke), upošteva pa tudi sprejete teze za razporejanje dohodka v temeljnih organizacijah združenega dela na področju vzgoje in izobraževanja ter pismene pripombe, ki so jih poslale posamezne komisije udeležencev sporazuma. Osnutek skupnega samoupravnega sporazuma bo
MLADOST NA VSAKEM KORAKU — V mesecu maju je mladina po vseh krajih naše domovine proslavljala dan mladosti in 85. rojstni dan tovariša Tita. Na vsakem koraku je bilo čutiti živahnost, razigranost in veselje, kot ga vidimo v povorki na sliki. Z vsemi temi manifestacijami so mladi izkazovali svojo mladost in ljubezen našemu dragemu tovarišu Titu ob jubilejih, ki jih slavi v letošnjem letu. (Foto: G. R.)
Usmerjanje v najbolj potrebne poklice
Izvršni odbor skupščine Izobraževalne skupnosti Slovenije je na zadnji seji soglašal s predlogi o omejitvi letošnjega vpisa na nekatere visokošolske delovne organizacije. Gre za medicinsko fakulteto, smer psihologije na filozofski fakulteti, fakulteto za sociologijo, politične vede in novinarstvo in Višjo šolo za socialne delavce. Pri slednjih treh gre pretežno za usklajevanje vpisa in družbenih potreb po kadrih, kijih te šole izobražujejo; to pa ne velja za medicino, kjer smo kljub velikim kadrovskim potrebam prisiljeni omejevati vpis zaradi utesnjenih prostorskih in neugodnih študijskih pogojev. Gradnja nove medicinske fakultete, s katero bodo vsi omenjeni problemi odpravljeni, sicer že poteka, videti pa je, da zaradi težav in zastojev pri gradnji tega vprašanja še ne bo mogoče tako kmalu odstraniti z dnevnega reda.
Na seji so člani odbora obširneje razpravljali tudi o predvpi-sih na srednje, višje in visoke šole. Predvpisi na srednje šole so pokazali, da bi ob kasnejših vpisih nastajali precejšnji problemi, če ne bi že pred tem učinkovito posegli v usmerjanje mladine, predvsem v Ljubljani in Mariboru. Povpraševanje kljub temu, da je na šolah več prostih mest kot pa vseh kandidatov, zdaleč presega zmogljivosti predvsem na šolah, ki izobražujejo tako imenovane »ženske poklice«, kot so zdravstvene in tehničnoadmini-strativne ter nekatere poklicne šole. V Ljubljani je takšnih »odvečnih« prošenj približno 1000, v Mariboru 400. Zato je bilo takoj, ko so bili ti podatki zbrani, storjeno vse, da bi mladino pravočasno seznanili in usmerjali drugam, v deficitarne poklice ali na šole, kjer so ostajala po predpisih mesta v prvih razredih prazna. Rezultati akcije, ki nikakor ni lahka, so, kot so zatrdili na seji, precejšnji, zato ne
bo večjih problemov ob vpisih. Še vedno pa potekajo dogovori z nekaterimi šolami, kot sta na primer zdravstvena in administrativna, da bi zmogljivosti nekako razširili in sprejeli v prve razrede več učencev, kot je bilo prvotno predvideno.
Ob predvpisih na visokošolske delovne organizacije, ki smo jih letos organizirali prvič, so na seji poudarili, da je akcija tako velikega pomena, da bi jo kazalo obdržati in seveda ustrezneje razviti tudi v prihodnjih letih. Predvsem pa naj bo bolj učinkovita, saj nam bodo letošnje izkušnje, tudi negativne, vnaprej v veliko pomoč. Nekaj kritičnih misli je bilo izrečenih na račun tistih visokošolskih delovnih organizacij, ki v razpisih skorajda niso upoštevale rezultatov predpisov in priporočil, ki jih je glede sprejemanja novih študentov sprejela Izobraževalna skupnost Slovenije.
Naj omenimo še eno pomembno ugotovitev z nedavne seje Izvršnega odbora: medtem ko se na eni strani vpis mladine na razne šole umirja in že lahko govorimo, daje prevladala težnja po usklajevanju vpisov in družbenih potreb po kadrih, gre študij ob delu in vpisovanje izrednih študentov povsem svojo pot. To potrjuje tudi naslednji podatek: med prihodnjimi študenti ob delu je po podatkih predvpisa 90 odstotkov takšnih, ki želijo študirati na šolah, ki izobražujejo upravne, organizacijske in podobne neproizvodne profile. Podobno je tudi na srednjih šolah, kjer želje in vpisi študentov ob delu še zdaleč niso usklajeni z našimi kadrovskimi potrebami. Zato so toliko bolj utemeljene zahteve, odločno so jih postavili tudi na omenjeni seji, da je treba v prihodnjih letih odločneje omejevati in usmerjati tudi študij ob delu.
NADJA PENGOV
dozorel za razpravo še v mesecu juniju. Komisije udeležencev iz posameznih področij pripravljajo dopolnila, ki izhajajo iz posebnosti dela in bodo predstavljale dodatek k skupnemu sporazumu.
Republiški odbor poziva skupne komisije in osnovne organizacije sindikata po šolah in drugih ustanovah, naj pomagajo komisijam za pripravo meril delitve osebnih dohodkov po kakovosti dela. Pri tem je nujno upoštevati:
—	uresničitev učnega načrta, organiziranost pouka, uspeh pri razrednem in predmetnem pouku;
—	uspeh pri splošni izobrazbi in vzgoji učencev: seznanjanje z družbenimi dogajanji s pomočjo sredstev javnega obveščanja, kulturno izobraževanje, ekskurzije v tovarne in druge delovne prostore;
—	delovno disciplino: izrabo učnega časa, učiteljev odnos do dela, delovno disciplino učencev;
—	odnos med učiteljem in učenci, ozračje v razrednem kolektivu;
—	pomoč učencem pri izobraževanju, pa tudi vzgoji: sem sodijo pogovori, krožki, individualni pouk;
—	razvijanje svobodnih dejavnosti po interesu učencev ter zbujanje interesa za zunajšolske oblike dela;
—	sodelovanje s starši: obiski na domu, skupna pomoč učencem;
—	učiteljevo sodelovanje v šolskem kolektivu in organih samoupravljanja;
—	učiteljevo aktivno zunajšolsko delo — organizacije, odbori;
—	primerjava učiteljevega uspeha s pogoji, v kakršnih dela šola, koliko je prispeval k napredku razreda in šole;
—	aktivnost pri razvijanju pedagoške prakse in teorije:
referati, predavanja, vzorni nastopi, prispevki v tisku;
—	študij pedagoške literature in uporaba pridobljenega znanja v vsakdanji praksi; individualne zamisli pri pouku, dinamičnost šolskih ur po načelih reformiranega šolstva;
—	uporabljanje posebnih sodobnih metod pri vzgoji in izobraževanju učencev;
—	mentorstvo drugemu učitelju, posebno mlajšemu;
—	sodelovanje z znanstvenimi zavodi;
—	književna dela, znanstvene razprave.
V šolstvu namreč še vedno niso zadovoljivo urejeni ekonomsko dohodkovni odnosi. Člani izvršnega odbora so na seji sprejeli dogovor, da bodo sezna- ! nili vse za šolstvo pristojne organe v republiki in predsedstvo republiške skupščine Zveze sindikatov Slovenije s sedanjim stanjem; glede na to želimo čimprejšnjo uveljavitev svo- ! bodne menjave dela. Šole naj bi storile vse potrebno za racio- ! nalno poslovanje in opravljanje nalog v 42-urnem delovnem ; tednu. Dalje želijo, da Republi- ! ški komite za vzgojo in izobraže- | vanje povabi k sodelovanju Sin- i dikat delavcev vzgoje in izobra- j ževanja, kadar pripravlja predpise, pomembne za delo in življenje prosvetnih delavcev.
Občinski odbori sindikata se, bodo vključili v razprave o temeljih načrta razvoja šolstva v občinah ter v razpravo o merilih, ki predstavljajo osnovo za svo- I bodno menjavo dela.
Razpravljali so tudi o glasbenih šolah, ki nimajo ustreznih ; meril za svoje delo niti na stopnji J osnovnega šolstva. Financiranje glasbenih šol je treba zakonsko urediti. Republiški odbor Sindikata delavcev vzgoje in izobraževanja bo s to problematiko seznanil izobraževalno skupnost Slovenije.
N. M.
Delež	'
samoprispevka
Organi sklada ljubljanskih občin pri Temeljni izobraževalni skupnosti Ljubljana za gradnjo osnovnih šol in vzgojnovarstve-nih zavodov poročajo, da je bilo v obdobju 1972—1976 zgrajeno s pomočjo samoprispevka 15 osnovnih šol in vzgojna posvetovalnica. Sedaj gradijo 9 osnovnih šol. Zgrajenih je bilo tudi 14 vzgojnovarstvenih zavodov; gradijo jih še šest, za pet pa potekajo gradbene priprave. Vse objekte, ki so v pripravi, bodo začeli graditi do letošnjega oktobra, če se bo zbralo toliko denarja, kot je predvideno — in če bodo občine rešile nekatere zadeve glede lokacij. Upajo, da bo načrt uresničen do leta 1978, kot je predvideno.
Razstava
Šolsko hranilništvo na Slovenskem
V prostorih knjižnice v Velenju je bila 20. maja ob 19. uri odprta razstava Šolsko hranilništvo na Slovenskem. Razstavo je pripravil Slovenski šolski muzej, omogočila pa jo je Ljubljanska banka. Nastopili so recitatorji in otroški pevski zbor šole Anton Aškerc v Velenju, nato pa je o razstavi govoril višji strokovni sodelavec France Ostanek.
Razstava prikazuje, kako so si naši ljudje že v preteklosti prizadevali vzgojiti mladino v dobre gospodarje. Napotke za varčevanje najdemo že v knjižici Kmetom sa potrebo inu pomozh, ki jo je leta 1789prevedel Marko Pohlin, leta 1844pa je učitelj Peter Musi v Šoštanju že ustanovil prvo doslej znano šolsko hranilnico na Slovenskem. Razstava prikazuje
posamezne članke o varčevanju \ in denarju v naših prvih mladin- ’ skih časopisih, prve zakonske odloke o šolskih hranilnicah ter . sestavke o njih v pedagoških glasilih. Prikazane so slike učiteljev, ki so se ukvarjali s šolskim hra-nilništvom in slike šol, kjer so učenci varčevali. Med obema vojnama so pričeli na šolah pro- ; slavljati 31. oktober — dan varčevanja, ob tem so pisali naloge \
— nekatere od teh so bile objav- \ Ijene v šolskih glasilih.	\
Prikazan je tudi razvoj varčevanja po šolah po letu 1945.	i
Sedaj posluje na območju Ljub-	\
ljonske banke že 260 šolskih	]
hranilnic.	j
Ob razstavi je izšel tudi katalog i \ z razpravo o šolskem hranilništvu	\
in slikovnim gradivom.	| i
c
r
Obvestilo
S
Šole obveščamo, da jč izšla knjiga VZGOJNOIZORRA- b ŽEVALNA FUNKCIJA ŠOLSKIH EKSKURZIJ. Knjiga stane 40 din. Naročite jo lahko na naslov : Uprava Prosvetnega delavca, poštni predal 355, 61000 Ljubljana. Pohitite!
^------—--------------------------y s

Zakon o združenem delu orožje in spodbuda
Predsednik sveta Zveze sindikatov Jugoslavije MIKA ŠPI-LJ AK je pred nedavnim obiskal Osnovno šolo Branko Radičevič v Novem Beogradu. Ob tej priložnosti se je pogovarjal s člani delovne skupnosti šole, s starši učencev, predstavniki krajevne skupnosti in z učenci. Največ vprašanj je bilo o dohodkovnih odnosih v izobraževanju. Iz pogovora objavljamo značilne, neavtorizirane odlomke.
Kaj pomeni za vzgojo in izobraževanje zakon o združenem delu?
— S tem zakonom se šolstvo načelno izenačuje z drugimi subjekti v združenem delu. Postaja del družbene reprodukcije, in ne več samo poraba, kot je v glavnem veljalo doslej. Tako ga je doslej kategorizirala in obravnavala družba. In prav glede tega prinaša zakon spremembe. Takole pravi: Šolstvo je del proizvodnje, izobražuje kadre in če prispeva družbi več, bosta večja tudi skupni družbeni proizvod in dohodek. Šolstvo bo imelo torej toliko, kolikor bo prispevalo k proizvodnji.
Kot pravi zakon, se šolstvo povezuje z gospodarstvom ali s tistimi dejavniki, ki izobražujejo kadre; tako se usmerja šolanje kadrov. Veste, da smo pri nas odprli veliko šol glede na potrebe občin ali, bolje povedano, glede na njihove možnosti. V občini se je izobrazilo toliko in toliko otrok v osemletki. Otroci so želeli nadaljevati šolanje, zato so po občinah ustanavljali tudi srednje šole. Ker velikokrat niso vedeli, kakšne kadre potrebuj e-mo, so pač oidpirali tiste šole, za katere je bilo največ možnosti. To so bile ponavadi gimnazije, ponekod učiteljišča ipd. Žal pa vsi ti mladi ljudje po končani šoli niso dobili zaposlitve. Na primer: v tovarni konfekcije v Pirotu dela 190 učiteljic, ki so končale učiteljišče. Ker niso dobile službe, so se zaposlile kot tekstilne delavke. In tako je še marsikje.
Zakon o združenem delu si prizadeva z menjavo dela povezati šolstvo in gospodarstvo ali tiste, ki bodo sprejeli učence iz šol, da bodo skupno usmerjali odpiranje novih šol in šolanje učencev za tiste poklice, ki jih potrebujemo. Sedaj pa imamo veliko šol, ki šolajo otroke za zavode za zaposlovanje.
To so torej vsebinska vprašanja, ki jih prinaša zakon na področje vzgoje in izobraževanja in ju usmerja drugače. Toda pot od zakona do njegove uresničitve ni lahka. Zakon je orožje v rokah šolstva in družbe — tistih, ki opravljajo storitve, in tistih, ki te storitve sprejemajo. To pomeni, da si je pri menjavi dela med gospodarstvom in šolami, med družbo in šolami šele treba prizadevati, da bi v interesnih skupnostih začeli proces dogovarjanja in sporazumevanja, izdelovati načrte, določati število šol, njihovo fiziognomijo, profile, število kadrov itn. Potem se je treba dogovoriti za financiranje tega načrta.
To je tista, do česar moramo priti, to je pot za zakonito delo. Formalno smo sicer ustanovili interesne skupnosti, resnična menjava dela pa se še ni začela. In tako imamo zakon z novimi rešitvami, ki postavlja novo perspektivo, v praksi pa je še vedno po starem. Tu je torej razkorak, ki povzroča zmedo, dvome in strah, kaj bo. Biti moramo potrpežljivi.
Zakaj zaostaja delegatski sistem na področju vzgoje in izobraževanja?
— Delegatski sistem ne zaostaja samo na področju vzgoje in
izobraževanja, temveč povsod. Prvi in temeljni razlog: sprejeli smo ustavo, toda nismo je mogli povsem uveljaviti, dokler nismo imeli zakona o združenem delu. In ne samo zakona o združenem delu, temveč tudi zakone o bančništvu in deviznem poslovanju, o zunanjetrgovinskem poslovanju, o načrtovanju, se pravi, celo vrsto gospodarskih zakonov^ po katerih se uresničuje ustava. Sele ob koncu lanskega leta smo dobili zakon o združenem delu in zakon o načrtovanju, letos pa bo treba sprejeti še nov paket zakonov. Šele ti nam bodo omogočili, da bomo v resnici dobili inštrument za uporabo ustave na področju menjave dela. To pomeni, da še vedno nismo organizirali gospodarstva tako, kot smo si zamislili po ustavi in zakonu. Rekli smo: gospodarstvo je treba organizirati po temeljnih organizacijah, kjer naj se odloča tudi o dohodku. Le tako bo lahko neposredni proizvajalec razpolagal s celotnim dohodkom. Gospodarstva po temeljnih organizacijah še nismo povsem organizirali pa tudi temeljna organizacija ne razpolaga z dohodkom (velikokrat ne razpolaga niti z osebnim dohodkom); ta se še vedno oblikuje na ravni delovne organizacije, in se razdeljuje temeljnim organizacijam. To pa pomeni, da temeljna zamisel o delitvi dela še ni uresničena v bazi, v samem gospodarstvu. Temeljna organizacija, ki ne razpolaga z dohodkom, nima elementov, ki smo si jih zamislili po ustavi in zakonu. Prav ta organizacija pa je izbrala delegacijo za interesno skupnost, da bi se dogovarjala z drugimi dejavniki. Delegacija je torej nekvalificirana, in še vedno formalna; prav to pa je temeljni razlog, da ves sistem na področju menjave dela ne deluje tako, kot smo si zamislili. Ali to pomeni, da naj sedaj vržemo puško v koruzo in se prenehamo bojevati za to, kar smo zapisali v zakon? Jasno, da ne.
Poglejmo, kaj se dogaja v kapitalističnem sistemu. V njem so dosegli zelo visoko raven proizvodnje in življenjsko raven. Na Švedskem, v Švici, Nemčiji in Ameriki ustvarijo tudi do sedem tisoč dolarjev narodnega dohodka na prebivalca, ne morejo pa rešiti problema brezposelnosti. Ko sem se pogovarjal z njihovimi funkcionarji, so mi dejali: Saj bi zaostrili vprašanje človeka, delovnih razmer in drugega, toda, če storimo to, bodo multi-nacionalne družbe, ki imajo pri nas večino kapitala, svoj kapital preprosto prenesle v druge države. Te nas izrabljajo, mi pa moramo molčati. Imamo visok dohodek, toda ne razpolagamo sami s seboj. V Zahodni Evropi je deset milijonov brezposelnih. Sprejetih je več ukrepov, s katerimi naj bi rešili problem brezposelnosti. Dajali so vsa mogoča posojila, ki jih je vzel kapital. Z njimi je moderniziral gospodarstvo, da bi ga usposobil za konkurenco na svetovnem tržišču; število delavcev se je zmanjšalo. Namesto da bi odprl nova delovna mesta, je moderniziral gospodarstvo in zmanjšal delovno silo.
Vemo tudi, kako je v administrativnem sistemu, saj smo ga imeli. Tam človek ni človek, državni aparat ukazuje in odloča o vsem, človek pa je stroj, ki mora vleči. Iskati moramo torej svojo pot — da bo človek proizvajalec v gospodarstvu, prosve-
ti, zdravstvu, kulturi itn. sam odločal o svoji usodi.
Ko govorimo o svobodni menjavi dela med družbenimi dejavnostmi — šolstvom, zdravstvom, kulturo, športom, znanostjo itn. ter gospodarstvom, gre predvsem za tole- sestanejo naj se tisti, ki opravljajo storitev, in tisti, ki to storitev plačajo. Vsi ti naj se neposredno, brez države ali drugega posrednika dogovarjajo o tem, kako naj se otroci izobražujejo in kakšno znanje naj si pridobijo. O tem naj raz-
povrnjen del sredstev, ki so jih prispevale interesnim skupnostim, če imajo same izgubo. Kmalu smo spoznali, da tega ni mogoče uresničiti. Toda tedaj, ko bomo napravili nov sistem, v katerem bo tudi izobraževanje del združenega dela, bo moralo tudi izobraževanje deliti usodo združenega dela — tako dobro kot slabo. Sedaj ne deli z njim niti dobrega niti slabega. Če pa deliš usodo skupnega gibanja dohodka na kakem področju in tudi sam prispevaš k temu gibanju, moraš sodelovati v obojem.
materialne možnosti. Veliko je težav s financiranjem vzgojnoi-zobraževalnega sistema, ker se je ta strahovito, včasih prav ekstenzivno razvil na zahtevo staršev in družbe — da bi čim bolj dvignili izobrazbeno raven ljudstva.
Zakon o združenem delu uvaja nov sistem menjave dela in financiranja izobraževanja, v katerem moramo marsikaj reformirati. Nekatera merila je treba zaostriti, da bomo razvili bolj racionalen sistem, ki ga bomo laže financirali. Menim, da
Pogovor z Mikom Špiljkom. (Foto: Ivan Doroški)
pravljajo in sprejmejo skupni načrt pa tudi ceno za njegovo uresničitev. Razumljivo je, da tega ne moremo doseči takoj. To j£ proces, za katerega bomo potrebovali nekaj let. Pravimo, da država odmira, ne bo pa odmrla čez noč. Država bo odmirala tako, kot se bosta usposabljala združeno delo in človek za prevzemanje njenih funkcij. Tudi vi boste neposredno odločali o svojem delu, o svojih dosežkih in svojem dohodku, o svojem življenju. To je zamisel, toda možnosti za njeno uresničitev še niso dozorele. Pridobiti si moramo izkušnje, i n zato odpreti proces v skladu z zakonom o združenem delu. Dokler tega ne bomo storili, bo živel državni mehanizem, država bo določala stopnje prispevkov, iz katerih se bodo polnili skladi interesnih skupnosti, te pa bodo financirale izobraževanje. To je zelo majhen korak naprej od tistega, kar smo imeli v proračunskem sistemu, vendar moramo začeti z njim in v tem sistemu odpreti nove procese.
Tudi prosvetni delavci morate razmišljati, kakšen načrt uresničujete, koliko stane, kako najT>o financiran, kakšni so inštrumenti za financiranje in kakšna merila. To morate ugotoviti in tako pripraviti elemente za prihodnje dogovore z drugimi delavci. Šele potem, ko bo to pripravljeno, se bo začela država počasi izključevat]; začela se bo neposredna menjava dela med vami in gospodarstvom.
Ali bodo delovne organizacije na področju vzgoje in izobraževanja, ki so svoje letne načrte povsem uresničile, delile usodo materialne proizvodnje, če bodo dosežki le-te negativni?
— Sedaj ne. Sprejeli pa tudi že ukinili smo zakon, po katerem bi delovne organizacije dobile
Vendar pa za sedaj še ne vem, kako naj bi to uresničili. Najprej moramo temeljito proučiti celotno financiranje osnovnega izobraževanja. Tudi vi morate razmišljati o tem in sami predlagati skupnosti ustrezna merila za financiranje. Ta merila bodo hkrati tudi elementi za delitev dohodka.
Kaj menite o družbenem položaju prosvetnih delavcev in o ravni izobraževanja?
—- Rekel sem že, da šolstvo še ni deležno niti boljših niti slabših uspehov v gospodarstvu, čeprav imajo delavci s tega področja občutek, da nosijo posledice neugodnih gibanj. Vprašanje je, s kom se primerjajo. So namreč taki, ki imajo precej nižje osebne dohodke kot vi, pa tudi taki, ki imajo precej višje. Na primer: v tekstilnih in nekaterih drugih tovarnah so tudi delavci s fakultetno izobrazbo, ki imajo nižje osebne dohodke kot prosvetni delavci.
Toda resničen problem je drugje. Menim, da smo kot družba pravilno ravnali, ko smo posvetili izredno pozornost splošni izobrazbi. Uvedli smo obvezno osemletno šolanje tudi v najbolj zaostalih predelih Jugoslavije, kjer je bil dohodek zelo nizek. Za to nismo imeli nikakršnih možnosti — niti dovolj šol niti učiteljev. Skočili smo torej v vodo, ne da bi znali dobro plavati, dosegli pa smo izredne uspehe. Zelo veliko denarja smo morali prispevati za šolstvo. Sedaj bi vsi radi na fakultete. Tisti, ki mora odločati, je nenehno pod pritiskom; zahtevajo, da naj odpira nove osnovne, srednje, višje, visoke šole, fakultete in univerze. Samo poglejte, univerze rastejo kot gobe po dežju. Tistemu, ki o tem odloča, je jasno, da to presega naše
je sedaj konec ekstenzivnega razvoja, na vrsti je boj za kakovost. Prizadevati si moramo za čim bolj učinkovit študij, za čim manj ponavljalcev, za to, da bo čim več otrok redno končalo šolanje in da bo šolanje čim cenejše. Če v izobraževanju zaustavimo ekstenzivni razvoj, gospodarstvo pa se bo iz leta v leto razvijalo, bomo lahko prispevali več za vsakega učenca in učitelja; tako bomo laže reševali težave kot doslej.
Eno od temeljnih vprašanj reforme vzgoje in izobraževanja so merila za delitev dohodka za nagrajevanje po delovnih dosežkih in vrednotenje dosežkov šole kot temeljne organizacije združenega dela. Velikokrat slišimo, da izobraževanje glede tega zaostaja za drugimi dejavnostmi. Po kakšni poti naj krenemo?
— Prav to sem želel zvedeti od vas. Zanima me, kaj mislite o tem v šolah. Vi namreč opravljate to delo, zato morate povedati, kako ga nameravate ovrednotiti in kakšen sistem financiranja boste predlagali združenemu delu. Samo skupaj lahko najdemo odgovor.
Tovariš predsednik, prebrali smo vašo izjavo, da čakajo sindikat določne naloge pri izdelavi meril za vrednotenje dela in dosežkov po delu. Zanima nas, ali nam bo pri tem pomagala kaka strokovna služba ali pa bomo prepuščeni sami sebi?
— Sindikat se mora zavedati, da je odgovoren za to področje dela, ne more pa sam najti rešitev. Če bomo poznali splošna merila, bomo tudi rešitve hitro našli. Ne bomo pa jih našli po starih merilih. Slišal sem, da je pri vas še vedno merilo nagrajevanja pogojno nekvalificirani delavec in da po tem računate, koliko denarja vam pripada. To pa vnaprej onemogoča razpravo o uresničevanju zakona o združenem delu, saj izključuje delitev dohodka po delu. Če namreč delavec ve, da dobi šola denar zanj glede na njegovo kvalifikacijo, meni, da mu ta denar tudi pripada. To pa ni sistem, ki ga predvideva zakon o združenem delu, temveč sistem, po katerem sta do sedaj ravnali vaša občina in interesna skupnost. Ne nameravam ju kritizirati, saj tega nista znali bolje urediti. Vsi iščemo rešitve in o njih razpravljamo. Prav zato želim slišati od vas nove zamisli in predloge.
Če bomo ravnali po zakonu o združenem delu, bomo financirali program šole, ne pa kvalifikacije učiteljev. Financirati in nagrajevati jc treba delo in naloge. Kdo poreče: Kaj pa kvalifikacija? Ta je le pogoj za zasedbo delovnega mesta. Res pa je, da dva človeka z isto kvalifikacijo na enakem delovnem mestu ne delata enako. Razpravljajmo torej o tem!
Predlagam, da se prenehate bojevati za nagrajevanje »po pogojno kvalificiranem delavcu«. To načelo je treba z železno metlo pomesti iz šol, interesnih skupnosti in občin. Sprejemljivo je samo za različne primerjave osebnih dohodkov med panogami, ne pa za konkretno delitev osebnih dohodkov.
Družbeno izobraževanje
Socialistična zveza delovnega ljudstva Slovenije si izredno prizadeva razširiti družbeno izobraževanje. Koordinacijski odbor za družbeno izobraževanje sklicuje predstavnike glavnih dejavnikov: Centralnega komiteja ZKS — s fakulteto za sociologijo, politične vede in novinarstvo; Zveze delavskih univerz, Raziskovalne skupnosti Slovenije, Zavoda SR Slovenije za šolstvo in Radiotelevizijo. Programi za izobraževanje po občinah so sprejeti — vendar se izvajajo zelo različno. Koordinacijski odbor se zaveda, da bi morali pregledati njihovo delo in jim pomagati — vendar zaradi pomanjkanja kadrov tega ni vselej mogoče izvesti. Posebej je treba skrbeti za izobraževanje delegatov.
Ko so govorili o splošnem programu, so na seji ponovno
poudarili, da je treba vključiti v izobraževalni program naslednje štiri teme:
—	zakon o združenem delu
—	uresničevanje samoupravnega koncepta družbenega izobraževanja
—	mednarodni položaj s posebnim poudarkom na položaju Jugoslavije v svetu
—	splošni ljudski odpor in družbena samozaščita.
Zveza sindikatov Slovenije si prizadeva, da bi se delovni ljudje čim bolj seznanili z zakonom o združenem delu, družbenoekonomskimi odnosi in položajem delavcev v združenem delu.
Zavod SRS za šolstvo poudarja nujnost priprav za čim bolj marksistično zasnovano vzgojo in izobraževanje, za demokratizacijo tega področja in pripravo za celodnevne šole.
čim bolje se
bomo poznali^
Osnovna šola Fraip Vrunč Slovenj Gradec
Potrebna je učinkovita pomoč
“	N
Letošnjega 29. maja so občani slovenjegraške občine odločali na referendumu o uvedbi II. občinskega samoprispevka. Predvidevajo, da bodo z denarjem, zbranim v naslednjih letih, tudi osnovne šole v tej občini dobile nekatere nove prostore.
Da bi zvedeli o tem kaj več, smo obiskali osnovno šolo Franjo Vrunč v Slovenj Gradcu. O uspehih, težavah in načrtih šole smo se pogovarjali z ravnateljem Ristom Stojanovičem.
Predstavite nam, prosim, vašo šolo najprej s številkami...
— Osnovna šola Franjo Vrunč v Slovenj Gradcu — nam je pripovedoval ravnatelj — dela deseto leto. Pouk poteka v dveh poslopjih. 16 oddelkov od 1. do 4. razreda je v poslopju ob bolnišnici, 19 oddelkov od 5. do 8. razreda pa v stavbi na Štibuhu. Poleg teh 35 oddelkov v Slovenj Gradcu so še trije oddelki v Selah, 5 oddelkov pa je v Pamečah. Na osrednji šoli ter podružničnih šolah imamo skupaj 1276 učencev in učenk, ki jih poučuje 58 učiteljev in učiteljic; za nemoten potek dela skrbi še 17 administrativnih, tehničnih in strokovnih delavcev. Slovenjgraško šolo obiskuje 1105 učencev in učenk.
O čem boste govorili najprej — o uspehih ali težavah?
Sodelujemo z osnovnimi šolami iz Gornjega Milanovca, Varaždina, Bistryce pri Brnu, Slivnice ter Hudinje pri Celju, osnovno šolo I. Celjske čete iz Celja ter Zvezno gimnazijo za Slovence v Celovcu; Risto Stojanovič, ravnatelj osnovne šole Franjo Vrunč, Slovenj Gradec. (Foto: S. J.)
— Pričnimo z uspehi. Poleg dobrega učnega uspeha dosegajo naši učenci tudi izjemne rezultate pri delu v posameznih krožkih zunajšolskih dejavnosti. Fantje in dekleta so vključeni kar v 60 krožkov in skupin.
Težko je našteti najbolj prizadevne, saj delajo v slabih prostorskih razmerah. Naš pevski zbor se redno udeležuje pevskih festivalov v Celju in Mariboru, strelci so med najboljšimi v Slo-
veniji in tudi člani prometnega krožka so se povzpeli v slovenski vrh. Zelo veliko priznanj, nagrad in pokalov se je nabralo tudi članom fotokrožka, šolskega športnega društva, glasbenega kviza, pionirskega kulturnega društva, likovnega krožka, skupine ročnih del itn.
Vse to že obsežno delo z učenci vodijo brezplačno učitelji in zunanji mentorji. Učitelji imajo to dejavnost vključeno v delovno obveznost. Dodati moram, da druge občinske izobraževalne skupnosti na Koroškem to delo plačujejo.
Delo mentorjev z mladimi zahteva obilo časa, naporov in znanja. Kako se šola in širša družbena skupnost oddolžita učiteljem in drugim vodjem krožkov za njihovo delo?
— Poudarim naj, da imamo kar osem zunanjih sodelavcev. O priznanjih in nagradah ni prijetno govoriti. Učitelje pohvalimo na sestankih učiteljskega zbora, njihove skupine in tudi posamezniki pa so prejeli že precej priznanj in nagrad od društev in organizacij. Ob Vrun-čevem dnevu, občinskem prazniku, podeljuje občinska izobraževalna skupnost Vrunčevo nagrado. Na Vrunčev dan, 24. junija, podelimo ustrezno priznanje tudi najbolj prizadevnim učencem.
Ko bo na voljo denar, bomo uvedli tudi ustrezna priznanja in nagrade za učitelje naioli.
Torej bo treba storiti še veliko, da bodo učitelji primerno nagrajeni za svoje delo!
— Res je. Vztrajamo pri ugotovitvi, da učitelji za svoje delo pri pouku ter zunajšolski dejavnosti niso ustrezno nagrajeni. Vrata za reševanje te problematike so sicer odprta, toda družba se še vedno premalo zaveda, kako zelo odgovorno in zahtevno je učiteljevo delo in da ga je treba tudi ustrezno ovrednotiti. Upamo, da se bo položaj pri nagrajevanju prosvetnih delavcev začel izboljševati 1. 1. 1978. Tako je namreč zapisano v predlogu samoupravnega sporazuma o osnovah plana izobraževalne skupnosti.
Dobro poznamo položaj v vzgoji in izobraževanju. Znane so nam tudi posledice neprimerno urejenega nagrajevanja. Enkrat je vendarle treba priti na dan z jasno besedo. Če razmer ni mogoče spremeniti, izboljšati, povejmo; če pa se bodo spremenile, tudi pojasnimo, kolikšne bodo te spremembe in kdaj jih lahko pričakujemo.
S prostovoljnim delom ter s pomočjo mladine, občanov in delovnih organizacij so mikavno uredili okolico šole. 24. junija bodo odkrili spomenik Franju Vrunču. (Foto: S. 3.)
NA STOTINE UR PROSTOVOLJNEGA DELA
Stavba osnovne šole Franjo Vrunč na Štibuhu je stara deset let. Prva leta je bila njena notranjost precej drugačna. Tudi okolica šole ni bila niti malo podobna sedanji. Kaj se je zgodilo? Šola je morala po dogovoru s starši, mladino, občani, delavci Tovarne oblazinjenega pohištva Nova oprema ter Tovarne meril Triso in družbenopolitičnih skupnosti prilagajati svoje možnosti potrebam pouka, učencem. Vsi ti so tudi pomagali, da so v šoli zgradili večino hodnikov in tako pridobili prostore za gospodinjsko učilnico, fotograf-
šolska knjižnica. Bojimo se, da bo propadlo okrog osem tisoč knjig.
Š prihodnjim šolskim letom bomo uvedli dvoizmenski pouk za vse razrede. Do letos nam je uspevalo, da so imeli učenci 7. in 8. razreda, polovica jih je vozačev, pouk dopoldne. Tako smo popoldne lahko sprejeli v njihove učilnice tiste, ki obiskujejo razne šole za odrasle.
To je trenutni položaj. Če ne bo učinkovite pomoči, bomo zašli v velikanske težave.
Kaj bo prinesel slovenjegraškim Solarjem in prosvetnim delavcem drugi samoprispevek?
— Učenci in delavci šole smo zelo veseli, da smo prišli v pro-
Kljub utesnjenosti je v avli osnovne šole razstavljenega veliko gradiva o aktualnih dogodkih doma in po svetu, uspehih, ki so jih dosegli na raznih prireditvah, akcijah ter tekmovanjih in o delu posameznih obšolskih dejavnosti. (Foto: S. J.)
sko temnico, šolsko hranilnico, računovodstvo, pedagoško ali socialno službo itn.
S prostovoljnim delom in deloma z denarjem občinske izobraževalne skupnosti so zgradili pred šolo športno igrišče, uredili park, pripravili igrišče za odbojko in stezo za skoke v daljino. Na stotine ur prostovoljnega dela je v teh igriščih in parkih.
— Doslej smo lahko reševali zadeve po tej poti, je poudaril ranatelj Risto Stojanovič — sedaj pa potrebujemo učinkovito pomoč vseh delovnih ljudi in občanov.
Zakaj?
— Pri našem delu nas ovirajo številne težave. Zaradi priseljevanja v Slovenj Gradec se nam število vpisanih učencev letno poveča za 20 do 25. Tako imamo letos evidentiranih za vpis v 1. razred 146 učencev ali skoraj za pet oddelkov.
Za 1105 učencev in učenk v Slovenj Gradcu imamo na voljo le 22 učilnic in eno delavnico. Niti za en predmet nimamo kabinetne učilnice in le biologija, telesna vzgoja in fizika imajo kabinete, ki bi bolj zaslužili naziv shramba.
Najhuje je, ker nimamo telovadnice. Tako imamo telesno vzgojo v šolski avli, v telovadnici šolskega centra, neustrezni telovadnici doma TVD Partizan in na prostem. Zato tudi šolsko športno društvo ne more zaživeti tako, kot bi mladi in njihovi mentorji želeli.
In kako je s šolsko prehrano?
— V kuhinji šole pri bolnišnici lahko pripravimo le 60 kosil. Ta prejemajo le tisti učenci, ki so v podaljšanem bivanju. Kositi želi od.250 do 300 učencev. V podaljšanem bivanju je le 53 učencev in učenk. Zbirajo se v neustreznih prostorih starega gradu. Kar petkrat več fantov in deklet bi bilo rado v podaljšanem bivanju.
V neustreznem prostoru je
gram II. občinskega samoprispevka. Ob izrednem posluhu, ki so ga imele za naše pripombe in predloge družbenopolitične organizacije, občinska skupščina ter občani in naši delovni ljudje, smo začutili, da se zavedajo težkih razmer, v katerih delamo ter da nam hočejo tudi z rešitvijo teh težav izreči priznanje in dati boljše pogoje za delo.
Kaj nam bo dal drugi samoprispevek? Novo, sodobno šolo z 20 učilnicami, telovadnico in ustreznimi pomožnimi prostori. Če bo to uresničeno in prepričani smo, da bo, bomo leta 1982 lahko tudi v Slovenj Gradcu prešli na celodnevno osnovno šolo.
Ob graditvi nove šole ne smemo pozabiti na gradnjo stanovanj za učitelje. Zadovoljni smo, da je bila do sedaj stanovanjska problematika učiteljev v našem kraju vedno ustrezno rešena. Pričakujemo, da bo tako tudi v prihodnje — je poudaril Risto Stojanovič.
Občinska izobraževalna skupnost Slovenj Gradec je po normativih predvidevala, da bi imeli skupino strokovnih delavcev — pedagog, psiholog, socialni delavec — na dva tisoč učencev. S tem se na osnovni šoli Franjo Vrunč ne strinjajo. Navajajo, da je 1276 učencev razporejenih v štiri zgradbe; to močno otežuje delo teh treh strokovnjakov, ki bi pri normativu 2000 učencev morali zadostiti potrebam vse občine. To pa je zelo huda obremenitev.
Slovenjgraška osnovna . šola tudi pričakuje, da bi zagotovljenega več denarja za amortizacijo. Ker sedaj združujejo 75% amortizacije, je s preostalimi 25% težko sproti vzdrževati šolske zgradbe.
Ob vsem tem se resno zavedajo, da je občinska izobraževalna skupnost v težkem položaju, ker mora rešiti številne probleme, ki so jih prenesli na njena ramena. STANE JESENOVEC
Veliko težav
Letošnjega 6. aprila je bila v Kopru deseta seja zbora uporabnikov in zbora izvajalcev izobraževalnih skupnosti občin Izola, Koper, Piran in obalne izobraževalne skupnosti. Na seji, ki je bila zelo živahna, je predsednik skupščine OIS prof. Anton Skok, podal najprej poročilo o delu OIS v preteklem letu. Ugotovili so, da je bila dejavnost te skupnosti zelo pestra, vendar je pred njo še kup problemov, ki jih bo treba reševati še letos, zlasti ob sprejetju novih osnutkov standardov in normatitov za vrednotenje vzgojnoizobraževalnih programov in novih cen za enotno vzgojnoizobraževalno storitev. Potrdili so tudi zaključni račun OIS in ugotavljali, da je ostalo še veliko problemov nerešenih. Skupščina OIS je delegatom dala podatek, da so se ob zaključnem računu izkazali nekriti dohodki v višini 594.726,75 din. Višji odhodki so nastali v glavnem zaradi višjih stroškov za prevoze učencev, za oskrbnine v domovih šol za učence z motnjami v duševnem in telesnem razvoju, za štipendije in povečan obseg osnovne dejavnosti predšolskega varstva. Sprejet je bil sklep o sanaciji nekritih odhodkov za leto 1976. Višji izdatki bodo pokriti iz več zbranih prihodkov, iz prispevkov iz bruto osebnega dohodka. Za toliko se bo znižal tudi prenos sredstev v letu 1977.
Kritike je bila deležna skupščina občine Koper, ki v dveh letih še ni potrdila samoupravnega sporazuma OIS in celo ni odgovorila, zakaj samoupravnega sporazuma ne^potrdi. Zato je bil sprejet sklep, da mora skupščina občine Koper odgovoriti ali potrditi samoupravni sporazum OIS v 20 dneh.
Tajnica obalne izobraževalne skupnosti Jožica Žagar je ob zaključnem računu poročala, da so bili programi za leto 1976 skoraj povsem uresničeni. Pe-
1
reča ostaja še kadrovska problematika, nerešeni so stanovanjski problemi, nekoliko pa se je izboljšal materialni položaj. Kljub temu je materialno stanje stavb in učil še vedno šibka točka, osebni dohodki delavcev zaposlenih v vzgojnoizobraževalnih zavodih še vedno zaosta- 1 jajo za republiškim merilom in j 20 % za gospodarstvom.
i
1
i
i
!
!
1
1
Podrobno so se ustavili ob oceni javne razprave o zasnovah j samoupravnega sporazuma o ] temeljih plana OIS za obdobje i 1976—1980 ter ob obravnavi : novih osnutkov. Standardi in ] normativi so sicer v republiškem merilu, uradno, edini. Predlagano pa je bilo, naj se celotna . problematika vzgojnoizobraže- , valnega dela obravnava glede na . razmere na obali, boriti pa se je treba še za zmanjšanje normativov standardov. Gospodarstvo v koprski občini se v zadnjem času bori z velikimi težavami, od gospodarstva pa je odvisno šolstvo. Delavci v vzgojnoizobraže-valnem delu so na nove programe obravali zelo kritično, kajti večina šol nima ustreznih | pogojev po standardih predpisanih za enotni program (npr. v učilnico ki meri 48 kv. metrov ne moremo spraviti 36 učencev).
Ob razpravah, ki so potekale o tem po šolah, so učitelji posebno opozarjali na pedagoško plat, saj so se zavedali, da bo tako težko uresničevati vzgojnoizobraže- I valni program.
Obala bo prispevala kot en- i kratno sodilarnostno akcijo | 85.609 din za šolo v Jurovskem | dolu v občini Lenart. Osnovna | dejavnost predšolskega varstva j iz OIS bo prenesena na obalno ! skupnost otroškega varstva, j Tudi v šolstvu na obali bomo začeli z integracijo.
MAJDA DEJANOVIČ, učiteljica Osnovna šola Hrvatini pri Kopru
Strokovno izpopolnjevanje
Člani učiteljskega zbora osnovne šole Franjo Vrunč v Slovenj Gradcu se nenehno strokovno izpopolnjujejo. Med letošnjimi zimskimi počitnicami so organizirali seminar o marksistični vzgoji, vedno pa imajo na voljo posebej urejeno marksistično knjižnico, v kateri je okrog 150 del klasikov marksizma. V počastitev 40. obletnice ustano-
Nova šola v Staršah
Ob DNEVU MLADOSTI je bilo praznovanje mladih v Staršah pri Mariboru kronano z izredno pomembnim dogodkom; položili so temeljni kamen za nov prizidek sto let stare šole. S tem so napravili še poslednji odločilni korak za vse učence, ki so se doslej učili v neustreznih prostorih.
Nova šola bo imela 1177 kvadratnih metrov površine, 6 učilnic, 8 kabinetov in veliko sodobno telovadnico.
Prizidek k stari šoli je začel rasti po zaslugi prvega uspelega referenduma, od katerega je bila odvisna tudi obnova starih šolskih prostorov. Tako bodo zdaj tudi staro šolo temeljito obnovili; v vse šolske prostore bodo napeljali vodovod in naprave za centralno ogrevanje.
V Staršah niso ostali samo pri obnovi stare šole in dozidavi
lovega dela, temveč so začeli z lenarjem iz prvega referenduma .raditi tudi otroški vrtec. Doma-ini se zavedajo, da samo iz zdra-ih bilk zrasejo močna in žlahtna te bi a.
Izvršni odbor sklada za iz-
vitve KPS, 40. obletnice prihoda tov. Tita na čelo ZKJ in njegovega visokega življenjskega jubileja je osnovna šola Franjo Vrunč v Slovenj Gradcu organizirala tudi tridnevno strokovno ' ekskurzijo Po poteh AVNOJ. Ekskurzije so se udeležili tudi upokojeni sodelavci in sodelav- ! ke.
R. STOJANOVIČ
gradnjo šol in vrtcev v občini Maribor je gradnjo v celoti podprl, saj je jasno, da nova šola ne bo omogočila samo sodobnejšega in boljšega pouka, marveč 1 bo pripomogla k živahnejšemu kulturnemu in telesnokultur-j nemu življenju domačinov.
Računajo, da bo že v novem šolskem letu steklo delo v otroškem vrtcu, omogočena pa bo ; tudi bolj živahna zunajšolska dejavnost.
MIROSLAV SLANA-MIROS !
Šolska hranilnica
Ljubljanska banka —- podružnica v Slovenj Gradcu je omogo- i čila ureditev prostora in delo, šolske hranilnice tudi na osnovni šoli Franjo Vrunč. Učenci —' varčevalci so na ustanovni skupš-J čini.izvolili organe upravljanja in sprejeli pravilnik o varčevanju.! Hranilnica dela že dva meseca.lj Na voljo ima poseben prostor,;! odprta pa je trikrat tedensko. Vj dveh mesecih so učenci vložili inj privarčevali že 30.000 din.
R. STOJANOVIČ
tem bolje bomo dGldll

\	W
Verbotonalni dnevi v Ljunljani Pedagoški informativni m
af p r
V Ljubljani so bili od 5. do 7. maja verbotonalni dnevi pod pokroviteljstvom predsednice Republiškega komiteja za vzgojo in izobraževanje Ele Ulrih-Atene. Dnevi so dobili ime po verbotonalni metodi, ki jo delno uporabljajo pri slušni vzgoji slovenski centri za rehabilitacijo in korekcijo sluha in govora v Ljubljani, Mariboru in Portorožu. Oče te metode prof. dr. Petar Guberina, ki se je tudi udeležil predavanj in demonstracij v teh dneh, je znan po svoji metodi ne samo v Sloveniji, temveč po vsej Jugoslaviji in v drugih deželah Evrope, pa tudi v Aziji in Ameriki.
Naši strokovni učitelji, surdo-pedagogi in logopedi so se usposabljali v Guberinovem centru v Zagrebu vse od leta 1964, delo po tej metodi pa poteka že približno 20 let.
Metoda skuša izrabiti ostanke sluha na določenih frekvencah in ustrezno pomagati s SUVAG aparati. Ti so prirejeni tako, da lahko tisti, ki ima najmanjše ostanke sluha na določenih frekvencah z vztrajnim delom po tej metodi doseže razmeroma dobre rezultate. Metoda je na področju avdiopedagogike pa tudi pri učenju tujih jezikov prinesla
K M E T A M ?
t A
POTREBO mu POMOZH
marsikatere novosti in prednosti, ni pa, seveda, tako kot nobena izmed metod, univerzalna.
Izvajalci verbotonalne metode ali verbotonalci se že nekaj časa vsako leto sestajajo v enem izmed jugoslovanskih mest na verbotonalnih dnevih, kakršni so bili tokrat v Ljubljani. V četrtek, 5. maja, so prireditev svečano odprli v dvorani družbenega doma Stadion. Udeležence je v imenu predavateljev pozdravil predsednik sindikalnega sveta občine Bežigrad Marko Kocijan. Nato je spregovorila pokroviteljica teh dni predsednica Republiškega komiteja za vzgojo in izobraževanje Ela Ulrih-Atena in zaželela udeležencem uspešno delo. O namenu verbotonalnih dni je govoril prof. dr. Petar Guberina. Še isti dan sta bili obdelani temi: dr. M. Pansinija
—	Fiziološki in moteni mehanizmi poslušanja, ter inž. Kozine
—	Fizika poslušanja.
V petek, 6. maja, je bil gostitelj Center za rehabilitacijo sluha in govora v Ljubljani prof. Ivan Kovač, ki je vodil program. Avtor tega članka je prikazal kratko zgodovino dela Centra za rehabilitacijo sluha in govora v Ljubljani, nato pa so sledile demonstracije:	surdopedagogi
Šolsko hranilništvo na Slovenskem
U K A 7o L N
VISELE , m SHALOSTNE Pf MODMCHEK
TI V AS V	U15
M I L D H A ] M.
I
S a mlade, in n Ji are lu d y.
;	- —!CP O S*= =^-^=T==*g
UTISNENU NA DUNEJU
*R Christianu Grosserjv, »n J« faliflraffc (JJr. 76.
Tc bnqve so s^rtf^mislekam ,Tok nirjene^ safiiclit kmptam,
D<*f k« nj*fr	in* Wl»- flry,
Ohhrane fdravje,-:
Sna T*dObfi voli fcUT t^at/.
Ir' en‘ prerofif hne mft)*
K’ veselu tud’ fa otroke**-.	*■
Mersk' ene pilde vf^ V roke *,___
Zhe sc s' njeh kaj uzhf *' tabd,
Tok grtval tebe kop nibo.
la > i- | i°
li-
io *
J.
di
v-
ini
3ti
)la
ec
nu
:in o-bo ; ka
iž-
;o-
do
mi
Tš-j
in
ju.
:a.,l
od
v
in
>
Prejeli smo
Učiteljem
v kombiniranih oddelkih — beneficirano delovno dobo
Na kratko in jedrnato.
Pogoji prosvetnega delavca —učitelja v kombiniranih oddelkih od osvoboditve dalje so bili klavrni in to velja verjetno tudi za mnoge učitelje tudi še sedaj.
Up, da bo bolje, nam je pomagal, da smo vzdržali. Mnogi smo poučevali in morda še poučujejo celodnevno v vseh možnih kombinacijah.
Kje smo stanovali, je znano. In kje stanujemo sedaj? Tu in tam so se možnosti le nekoliko izboljšale; šole so dobile vsaj vodovod, še vedno pa ne kopalnic in drugih pritiklin.
Nekateri naši kolegi so zato že vrgli puško v koruzo in odšli v družbenopolitične skupnosti, organizacije združenega dela, predvsem tja, kjer so jim takoj zagotovili ugodno stanovanje, reden delovni čas in boljši osebni dohodek.
Zato ni čudno, da danes na desetine podružničnih šol sameva. Če bi bili redni zdravniški pregledi, bi bili izvidi porazni. Kljub bolezni smo poučevali, da ne bi bilo zamujenih ur.
Mnogi od teh učiteljev smo bili tudi ravnatelji šol. Administracije je bilo iz leta v leto več in ker smo dvigali plače v oddaljenih bankah, se je skrb še povečala. Pot s kolesi je bila utrudljiva. Večkrat smo šli zaman, ker so se čez noč pojavile spremembe, ki zanje nismo vedeli. Koliko noči je bilo prečutih tudi zaradi obveznih obračunov.
Omembe vredno je še delo za pripravo učil, za ureditev okolja šole, hišniška dela itn.
Hvaležnost staršev in učencev je bila včasih ganljiva. To je bila tiha nagrada za vse nas.
Mnogi učitelji smo danes že zelo utrujeni. Z reformami šolstva nam je bilo naloženo mnogo skrbi, priprava na pouk za dva ali tri razrede se je zavlekla tudi pozno v noč. Zelo pogosto spremljamo na zadnji poti naše drage tovariše, ki so uživali pokoj morda le leto ali dve.
Več posluha bi moralo biti za nas prosvetarje, ki delamo v kombiniranih oddelkih s samoupravnimi sporazumi bi nam morali priznati krajšo delovno dobo.
G. A.
so prikazali delo z individualnimi slušnimi aparati pri skupini in nato še delo z individualnimi slušnimi aparati pri individualni obliki obravnave. Po razpravi je sprejel domačine in goste predsednik mestne skupščine Ljubljane inž. Kovič.
V	popoldanskih predavanjih so bile obdelane teme: Dopolnilna merjenja poslušanja v rehabilitacijske namene, Fizika in tehnika slušnih pripomočkov, Optimalno slušno polje in razumljivost s pomočjo slušnih pripomočkov, Oddaljenost — eden izmed dejavnikov širjenja slušnega polja, Izbiranje slušnih pripomočkov po verbotonalni metodi, Stereofonsko poslušanje z enim ali z dvema slušnima pripomočkoma Cross ali Bicross pomagal.
Govorili so tudi o predšolskem otroku in o slušnem pripomočku ter o slušnem pomagalu brez procesa rehabilitacije in s procesom rehabilitacije.
V	soboto, 7. maja, so bila predavanja o zakonskih predpisih za dodeljevanje slušnih pomagal, pri katerih so dobili udeleženci tudi precej napotkov za delo. Večino predavanj so imeli strokovnjaki iz SUVAG-centra v Zagrebu. Predstavniki tvrdk Danavox, Widex in Vien-natonne so prikazali informativne filme o slušnih pomagalih. Po daljši zanimivi razpravi so se letošnji verbotonalni dnevi v Ljubljani končali s sejo ravnateljev centrov z zastopniki SUVAG-centra.
BOGO JAKOPIČ
Že desetletje in več se mi poraja v zavesti primerjava, da se tudi v samoupravni družbi obna-, šamo po svetopisemski moralni normi, seveda napačno razumljeni, ki pravi: naj ne ve levica, kaj dela desnica. Napačno razumljeni v tem, ker ima v mislih dobra dela, za katera naj ne bi čakali plačila.
Vendar kaže praksa, da hote ali nehote različno ocenjujemo dela dveh različnih rok (razumi-mo: različnih ljudi), ne da bi upoštevali, da so pobude, podobne našim, temeljite analize in uspešno prakso že izvajali mnogi »prednamci« na različnih področjih.
Zaradi tega nima nihče pravice obsojati novih pobudnikov, posebej, če so skušali najti ustrezne vire, bodisi kot spodbude, praktične izvedbe ali analize.
Slovesnost ob podelitvi bralnih značk
Ob koncu bralne akcije na osnovni šoli Oskarja Kovačiča na Škofijah je bilo zelo slovesno. Učencem, ki so vse leto marljivo prebirali knjige, in opravili pogovor z mentorjem, sta podelila bralne značke in pohvale znana književnika Anton Ingolič in Matej Bor. Šolarji so gostoma pripravili kratek kulturni program, nato sta književnika pripovedovala o življenju med vojno in o pisateljevanju.
RUŽA PEČARIČ
Sami bi bili veliko bolj zadovoljni, če bi lahko iz njih pridobili predstave, kako njihove zamisli nadaljevati, obogatiti in oplemenititi vsakokratni mladi generaciji in celotni družbi v prid.
Vendar, ko sem se znašel v položaju, da nisem mogel zaupati ne posebno slabemu spominu in se zavarovati pred netočnostmi in še posebej pred podcenjevanjem misli in dela starejših prosvetnih delavcev, sem ostal skoraj praznih rok — brez ustreznih informacij. Seveda imajo delovne skupnosti, kot so npr. Šolski muzej v Ljubljani, Zavod SRS za šolstvo in Pedagoški inštitut v Ljubljani, velike zbirke prosvetno-pedago-ških listov, revij, poročil in drugih zapisov z republiških in medrepubliških posvetovanj in kongresov, nimamo pa še delovne skupnosti, katere glavna naloga bi bila sestavljati sezname poročil, reportaž, kritičnih pripomb in drugih zapisov s področja šolstva, ne samo v prosvetnih listih in revijah, marveč v vsem dnevnem, tedenskem, štirinajstdnevnem, mesečnem in občasnem tisku.
V času, ko govorimo o svobodni menjavi dela, ne smemo prezreti menjave misli, ki nam jo nemalokrat ponujajo področni, tovarniški tisk, razni bilteni in ne med zadnjimi mnogi šolski listi, v katerih načeti problemi ali celo rešitve zanje predstavljajo ustvarjalni prispevek k napredku družbe.
Ker sem že omenil prispevke delovnih ljudi zunaj prosvete, bi
Premalo upoštevana razstava v Slovenskem šolskem muzeju
Slovenski šolski muzej v Ljubljani je pripravil tematično razstavo Slovenski mladinski tisk in jo prevzel s petdesetletnico Mladinske matice. Razstava je zasnovana zgodovinsko in prikazuje prizadevanja naprednih učiteljskih organizacij in njihovih članov za rast slovenske knjižne zbirke za mladino, za mladinski tisk. Hvalevredno je, da je avtorica razstave Tatjana Bojanova upoštevala tudi resnične začetke mladinskega tiska že v 19. stoletju, kajti tako dobi obiskovalec nazorno podobo nelahke poti pedagogov, ki so utirali pota mladinski knjigi in periodiki. Med pobudniki mladinske knjižnice so: Čeh Jan Lego, učitelj Srečko Stegnar, profesor Franc Hubad, učitelj Anton Funtek idr. Že v prejšnjem stoletju ustanovljena Knjižnica za mladino je delo Zveze slovenskih učiteljskih društev. Pri tem se pač moramo vživeti v tedanji čas in razmere, ki so bile slovenskim učiteljem vse prej kot naklonjene.
Ob ogledu številnih knjig, revij, fotografij in dokumentov se bo mnogim obiskovalcem zazdel večji del gradiva najbrž povsem nov. Našli bodo prvi mladinski list Navratilovega Vedeža, Slomškove Drobtinice in že sistematično izhajajoče knjige v zbirki Cvetje iz domačih in tujih logov, ki jih je izdajal od leta 1861 Anton Janežič v Celovcu. Ne da bi naštevali periodiko in knjige za mladino, pa je očitno, da je Mladinska matica leta 1927 zaorala ledino novemu zasnutku. Med odborniki in sodelavci te založbe so bili: Albert Širok, Anica Černejeva, Josip Ribičič, Fran Roš, Vida Taufer, Tone Seliškar, Bogomir Magajna, Oskar Hudales, Edvard Kardelj, Venčeslav Win-kler, France Bevk, Mile Klopčič in še veliko drugih piscev za mladino. Mladinska matica je posvečala precejšnjo skrb tudi estetski ilustraciji. Sodelovali so: Maksim Gaspari, B. Jakac, Elo Justin, Albert Sirk, Niko Pirnat
in drugi. Uredništvo Mladinske matice in revije Naš rod je ohranjalo napredno smer v mladinskem tisku in je v marsičem naznanjalo tisto, kar se je v povojnem času izoblikovalo kot Mladinska knjiga. Strokovno pripravljena razstava, ki bo odprta do 10. novembra, zasluži vso pozornost in priznanje.
I. G.
rad opozoril mnoge svoje sodelavce in druge, da naj se ne bojijo njihovih pobud, ker v vsaki izmed njih diha skrb za prihodnost. Zato jim je treba prisluhniti, jih prevesti v pedagoški jezik in pričeti uresničevati vse dobro.
Ob tem pa se moram spotakniti ob dosedanjo prakso glede odkrivanja že odkritega.
V 9. številki našega lista (Prosvetni delavec) je izšel uvodnik dr. Vinka Skalarja pod naslovom: »Pobude za sodobnejšo šolo«. Poznam ga in cenim. Vendar se ne strinjam s prvim odstavkom,ko pravi: »Od zamisli in ustanavljanju prvih celodnevnih šol v Sloveniji še niso minila tri leta, vendar pa je registriranih že 41 delnih ali popolnih šol s celodnevno organizacijo v tridesetih občinah.« Res je, da to velja za ustanavljanje, nikakor pa za pobude. Te so bile dane že enajst let pred njegovo ugotovitvijo, in sicer v 19. številki »Naših razgledov« 1965 pod naslovom »Šola s celodnevnim delom«. S tem je bila dana pobuda, da naj oddelki podaljšanega bivanja sčasoma prerastejo v celodnevno delo in življenje otrok v šoli — kot najnaravnejši način enotne vzgoje in izobraževanja, brez kakršnekoli diskriminacije.
Sodim, da je bil takrat čas, da dajo na uvodnik v Naših razgledih svoje mnenje in pripombe socialni delavci, sociologi, pedagogi, psihologi in ne med zadnjimi delovni ljudje — starši in vsi, ki nam je lepša prihodnost največja želja.
Pa smo ga zamudili. Podaljšali smo tudi čas, ko bomo prišli do najboljših načrtov in dobrih izvedb zamisli.
Ta spodrsljaj ni niti tipičen niti osamljen. Lahko bi jih še nekaj navedel. Vendar menim, da bi bilo ob dobri organiziranosti informativnega centra tega manj ali pa sploh nič. To bi tudi izključevalo zagrenjenost prezrtih in omogočilo hitrejše približevanje postavljenim smotrom.
Saj nam gre vendar vsem skupaj za to, da bi dobro oskrbeli mladi rod in ga usposobili za prevzem naših dolžnosti, ker bo le tako tudi nam dobro.
IVAN BERCE
Iz dela aktiva šolskih svetovalnih delavcev občne Vič Rudnik
Pomembne naloge
Prvi posvet mentorjev šolskih hranilnic
28. maja je svet mentorjev Ljubljanske banke za mladinsko varčevanje organiziral prvi posvet mentorjev pionirskih in mladinskih hranilnic. Posvet je bil v osnovni šoli v Kranjski gori. Organiziran je bil teden dni po odprtju potujoče razstave Šolsko hranilništvo na Slovenskem in izidu kataloga, ki nas poučita o zgodovini šolskega hranilništvo. Danes je zlasti pionirsko hranilništvo že zelo razširjeno, saj posluje na območju Ljubljanske banke že 260 šolskih hranilnic.
Posveta v Kranjski gori so se udeležili mentorji pionirskih in mladinskih hranilnic iz vse Jugoslavije pa tudi delegacija mentorjev pionirskih hranilnic iz tujine. Na posvetu so predavali: predsednik sveta mentorjev Ljubljanske banke za mladinsko varčevanje Alojz Gobec o dosedanjem delu in uspehih na področju mladinskega varčevanja, član Izvršnega komiteja CK ZKS o družbenih vidikih vzgoje za varčevanje ter dipl. psihologinja
Azra Kristančič o psihološko-pe-dagoški utemeljenosti vzgoje mladih varčevalcev. Nato so mentorji v desetih delovnih skupinah izmenjali izkušnje o svojem delu. Obravnavane so bile tele teme: organizacija in delovanje pionirskih hranilnic, organizacija delovanja mladinskih hranilnic, organizirana oblika varčevanja v predšolskih vzgoj-novarstvenih zavodih, organizacija hranilnic na podružničnih šolah, delo v pionirskih in mladinskih hranilnicah in organizacija finančnega poslovanja v hranilnicah, brezgotovinsko poslovanje, samoupravljanje in delegatska razmerja, solidarnost in obrestovanje hranilnih vlog posameznikom, hranilništvo med pionirji v tujini, stimulacija mentorjev za njihovo delo.
Ob koncu posveta so podelili najzaslužnejšim mentorjem Vošnjakove plakete za vsebinsko bogatitev dela pri vzgoji mladine k varčevanju.
H. T.
Aktiv svetovalnih delavcev osnovnih šol občine Ljubljana Vič-Rudnik je bil ustanovljen letošnjega aprila pri Skupnosti osnovnih šol te občine. Vanj so vključeni vsi svetovalni delavci osnovnih šol in vzgojnovarstve-nih organizacij. Občasno sodelujeta v njem tudi svetovalna delavca iz VIL gimnazije in tehniških šol, če je v delovnem programu študijskega sestanka tematika iz njunega delovnega področja. Tako je v aktivu 17 svetovalnih delavcev, sicer 10 psihologov, 2 pedagoga, 4 socialni delavci in logoped. Če bo potrebno, bomo k sodelovanju povabili tudi druge strokovne delavce: zdravnike, predstavnike Zavoda SRS za šolstvo, predstavnike družbenopolitičnih organizacij in druge delavce, ki sodelujejo pri vzgoji in izobraževanju mladih.
V aktivu bomo laže usklajevali delo vseh strokovnih delavcev, okvirno načrtovali delovne programe in vanje vključevali skupne akcije, kot so vpis šolskih novincev, predhodni vpis v srednje šole, predavanja za starše in drugo. Mlajšim svetovalnim delavcem, ki prihajajo na delo v šolsko svetovalno službo, bomo pripravili in dajali strokovno pomoč. Na študijskih sestankih se bomo poglabljali v strokovno in marksistično literaturo. Zato smo že kar v začetku našega dela obravnavali Stališča in sklepe predsedstva CK ZKS o nadaljnji preosnovi vzgoje in izobraževanja ter iz njih izluščili predvsem tiste naloge, ki jih moramo uresničevati vsi svetovalm delavci osnovnih šol. Med najpomemb-
nejše naloge sodijo zgodnje odkrivanje nagnjenj in sposobnosti učencev, razvijanje interesnih dejavnosti, uspešnejše poklicno usmerjanje, spremljanje sposobnejših učencev in akcele-racija, vključevanje otrok v male šole ter spremljanje njihovega razvoja in napredka, povezovanje šole s krajevno skupnostjo, organizacija in razvijanje celodnevne osnovne šole, naše aktivno družbeno in politično delo in drugo.
Odločili smo se tudi za manjšo raziskovalno nalogo. Njen delovni naslov je: Kako se odločajo za pedagoške in vojaške poklice učenci 8. razredov osnovnih šol občine Ljubljana Vič-Rudnik. Tema naloge je družbeno aktualna, zanimiva pa je tudi za vse pedagoške delavce, saj vemo, kako pomembno je pravilno odločanje za te poklice, v katere se še vedno ne vključuje dovolj mladih. Poskušali bomo tudi ugotoviti, kaj menijo o teh poklicih učenci in kako vplivajo na poklicno odločitev mladih njihovi starši. Raziskava bo zajela vso populacijo osmošolcev naše občine v letošnjem in prihodnjem šolskem letu. Potreben instrumentarij bo pravočasno pripravljen.
V načrt svojega dela smo uvrstili tudi sodelovanje na posvetu šolskih svetovalnih delavcev jeseni v Portorožu. V naslednjem šolskem letu se bomo ponovno srečali na osnovni šoli 7. maja na Dobrovi pri Ljubljani, kjer bomo spoznali življenje in delo učencev ter njihovih učiteljev v celodnevni šoli. HEDVIKA LEŠNIK
Literatura za stroko
France Bernik
Razprava o Cankarjevi zgodnji prozi
V Cankarjevem letu smo dobili ob raznih natisih Cankarjevih del tudi razpravo dr. Franceta Bernika »Cankarjeva proza«. Avtor se je načrtno lotil raziskovanja Cankarjevih del, v svoji razpravi pa se je omejil na Cankarjevo prozo, ki je nastala med leti 1892 in 1899 in jo označujemo z ohlapnim izrazom kot »kratko«.
France Bernik je logično začel obravnavo s Cankarjevim razmerjem do pesništva zato, da je lahko našel organsko pot do njegove kratke proze. Trdna preusmeritev je pri Cankarju nastala 1898. Ko je odklonil dekadenco, je Cankar hkrati spoznal, da je na Slovenskem potrebna reformacija in revolucija v političnem, socialnem in vsem javnem življenju, temu pa naj književnost utira pot. Morda se bo kdo vprašal, zakaj je Bernik v toliki meri vključil »Erotiko«, čeprav je predmet njegovega obravnavanja le začetna kratka proza. »Erotiko« lahko pojmujemo kot most do »Vinjet«, med obema knjigama pa je mogoče najti ob različnih elementih tudi stičnice, ki ustvarjajo organsko vez. Nadrobnosti o »Erotiki«, ki niso povezane s prehodom do osnovnega problema, so odveč. Bolj bi ustrezal strnjen pogled na jedro Cankarjeve začetne kratke proze. Če pa je Cankarjeva lirika že obravnavana, ne bi bilo odveč pritegniti
tudi Cankarjevo epiko. Bernik ugotavlja, da je prvi moment za Cankarjevo odločitev, da se bo usmeril k prozi, spoznanje, da ga ne more zadovoljevati poezija čustev in navdiha; prevzema ga racionalna zavest, širša težnja človeškega spoznavanja. Meni, da ni objektivna tematika tista, ki bi narekovala izbor literarne vrste, ampak Cankarjev odnos do tematike.
Cankarjeva mladostna kratka proza, kot je nastala med 1892. in 1899. letom, je najbolje predstavljena v »Vinjetah«, v resnici pa v tej knjigi ni v celoti zajeta, saj je del besedil ostal v rokopisu. Čeprav tudi kratka proza odseva lirizem, sta zanjo značilna zavesten umetnikov odmik od pesništva in hotena opredelitev za pripovedništvo in dramatiko. Pri tem je jasno, da se Cankarjev smisel za lirizem v pripovedništvu (ali celo v dramatiki) ni izgubil in je ohranil svojevrsten položaj v prozi tega obdobja. Taka preobrazba v Cankarjevem leposlovju se je izkristalizirala še pred izidom knjižnega prvenca — zbirke »Erotika«. Čeprav lahko vidimo v odnosu med Cankarjevo poezijo in prozo tudi nasprotja, pa je prav Bernikova zasluga, da je temeljito osvetlil nekatera sicer že znana dejstva. Posebno ob drugi izdaji »Erotike« 1902 bi lahko domnevali, da gre za Cankarjevo željo po vrnitvi k pesniškemu ustvarjanju, v
V
Nove strokovne knjige
Vladimir Djordjevič: Vaspitanje i obrazovanje za zaštitu i unapredjivanje životne sredine. Beograd, Prosvetni pregled, Čika Ljubina 18 — 20.
Družbenomoralna vzgoja v osnovni šoli. Ljubljana, Zavod SR Slovenije za šolstvo. Poljanska 28.
Ljubomir Kmeta: Pedagogija. Beograd, Naučna knjiga, Knez Mihajlova 40-IV.
Djurdje Smiljanič: O nastavniku socijalističke samoupravne & ole. Beograd, Petra Lekoviča 4. Samozaložba.
Branko Bolan
Avdiovizualne
komunikacije
Kot prvi zvezek dopisne filmske in TV šole pri Dopisni delavski univerzi v Ljubljani je izšla študija dr. Branka Belana Avdiovizualne komunikacije kot družbeni fenomen in njih vpliv na mlade. Avtor je kot izhodišče svojega dela prav gotovo upošteval misel Gramscija: »Kultura je obraz politike, politika se manifestira v kulturi.« Knjižica je namenjena učiteljem za študij avdiovizualnih predstav in oddaj, potrebnih za etično, estetsko in socialno vzgojo mladine v humanističnem in samoupravnem smislu. Treba pa je povedati, da avtor ni zajel v tem zvezku vsega, kar obeta naslov: omejil se je v glavnem na film in televizijo in ob tem nanizal veliko tehtnih misli. Obširno je predstavil problematiko, s katero se mora soočiti pedagog. Že npr. zabava za mladino (in odrasle!) je področje, o katerem učitelji premalo razglabljajo. Gotovo je eno temeljnih spoznanj, da bo šele pravilna uporaba sredstev množičnega obveščanja usposobila mladega človeka prihodnosti, da bo lahko odgovorno odločal in deloval na področju družbe, politike, kulture. B. Belan upravičeno govori o videocivilizaciji, pomanjkljivo in napačno pa je interpretiral statistične podatke o knjigi, leposlovju. Leposlovnih knjig ni manj, res pa je, da je naraslo število knjižnih priročnikov, poljudnoznanstvenih del, enciklopedij, znan-sfivenili, raz.prqv, , učbenikov^ itd.
Toda povečanje števila teh knjig je treba pripisati velikemu primanjkljaju tovrstnih del ter možnim popravkom in novostim v znanosti. Tega problema prejšnje stoletje ni moglo čutiti, zato je tedaj leposlovje (kot glavna umetnost poleg gledališča, glasbe) skorajda prevladalo v knjižni produkciji, danes pa so potrebe tudi po drugačnih knjigah zelo velike. Podatek o knjižni produkciji pri Belanu nima ustrezne razlage in lahko zavaja, vsekakor pa je treba pritegniti njegovi interpretaciji o širjenju videocivili-zacije in učinkovanju le-te. Med drugim govori B. Belan o mitičnem in retoričnem jeziku filma in -se pri tem sklicuje na Rolanda Barthesa. Posebnega razmisleka je vredno poglavje o problemu manipulacije v katerem avtor svari pred potrošniško miselnostjo. Belanova študija predvsem odpira probleme v zvezi Z filmom in televizijo. Marsikdo bi si želel, da bi bila ista vsebina obravnava, bolj obsežno in poglobljeno, pa tudi več primerov z razlago. Pri tem pa ne smemo pozabiti, da želi Belanova študija kot pedagoški priročnik na odmerjenem obsegu rabiti vsakdanji praksi s temeljnimi spoznanji, naše stvarnosti. Za prevod je poskrbela Tita Škerlj-Sojer. Knjižica je izšla sicer brez hrupa in reklame, je pa eno izmed del, potrebno šolski knjižnici in učitelju, ki se ukvarja s tovrstno dejavnostjo.
. . .......
resnici pa je treba videti v umetnikovem dejanju protest proti škofovemu požigu prve izdaje »Erotike«. Že tedaj je Cankar literaturi pripisoval važno socialno vlogo; to potrjuje tudi pismo Anici Lušinovi. Takrat Cankar ni več mogel prisegati na klasično poezijo, čeprav 1898 še ne moremo govoriti o Cankarjevi moderni poetiki v evropskem smislu. Bernik se opazno mudi pri »Erotiki« in analizira nekatere specifične poteze, ki v liriki dosežejo vrh pri pesmih, posvečenih Ani Lušinovi. Za tolikšen delež »Erotike« se je najbrž odločil zato, da bi laže iskal primerjave v prozi in prikazal prevladujoče značilnosti Cankarjeve zgodnje kratke proze.
“Bernik je ugotovil, da so zgodnje skice in črtice nastale pod vplivom romantičnega in poetičnega realizma, zlasti Kersnika in da je Cankar hkrati iskal lastno pot. Avtobiografski element je prav gotovo tista Cankarjeva izkustvena poteza, ki je bila zaradi subjektivnosti v nasprotju z dotedanjo literarno prakso. Kar tretjina zgodnje kratke proze govori o njegovem osebnem življenju. V formalnem življenju, ugotavlja Bernik, je Čankar sledil trem možnostim: kratki lirični skici, skici človekovega značaja ali pa zgodbi o čem drugem. Umetnikova motivacija rezultira iz njegovega življenja in njegovega načina mišljenja. Z občutkom za prikazovanje življenja in družbenega okolja je znal Cankar vpletati tudi humor, četudi včasih za ceno tragičnega občutja (ne brez Gogoljevega vpliva!) in ga razvijati v satiro. V nasprotju s tradicijo je Cankar rad uporabljal pripovedi v prvi osebi, kar velja za več kot polovico del zgodnje proze. K temu je treba dodati še subjektivni element. Vse to so značilnosti Cankarjevega zgodnjega pripovedništva. Bernik opozarja, da Cankar pisanja v prvi osebi ni uporabljal le v izrazito avtobiografskih skicah, ampak tudi tedaj, kadar je šlo za objektivno poročanje. Dekadenca in naturalizem sta vplivala tudi na Cankarjevo zgodnjo kratko prozo. Pri tem gre predvsem za nove stilne možnosti, ne pa toliko za pripadnost tema strujama.
Iz zgodnje kratke proze razberemo, da se pri Cankarju prepletajo elementi naturalizma, impresionizma in dekadence. Zaradi tega se je tudi korenito spremenila stilizacija. Seveda so najzanimivejše tiste vinjete, ki prinašajo nove motive, sveže oblikovne rešitve, nova spoznanja in misli. Dekadentne poteze
se zaradi drugačnega izražanja pokažejo tedaj, kadar je pisatelj hotel zajeti ozračje in duhovni svet iracionalnega. Impresionistični slog je uporabljal za prikaz trenutnega položaja, simbolne prvine pa je vtkal v nekaterih pripovednih položajih in včasih ob idejah ključnega pomena. Značilen je tudi dualizem modemih vinjet, ko Cankar z duali-stičnim pogledom motri človeka in življenje, kot ugotavlja F. Bernik. Seveda je avtor upošteval tudi tradicionalno realistični delež v zgodnji Cankarjevi kratki prozi, zlasti pri začetnih vinjetah. Vinjet ne moremo pojmovati kot poetološko kategorijo; v bistvu gre za kratko, fragmentarno »zgodbo«, ki je med črtico in novelo in je bliže prvi. Vsebina te proze je kar pogosto erotično barvita, pisatelj z izjemno občutljivostjo odkriva medčloveške odnose in zrcali pojave v slovenski družbi (in velikomestni!). V takih primerih so ženske prikazane kot bolj elementarne, kot tisti pol, ki je bolj spontan in naraven v spolnosti, zato so v ospredju. Taka postavitev pa naznanja tudi pisateljev izziv tedanji družbi na Slovenskem in posebej malomeščanstvu. Velik del proze, nastale po »Vinjetah«, pa že govori o odtujenem človeku, ki stoji zunaj tedanje družbe. »Junak«, »na drugi strani družbe stoječi« akter ima lahko poteze umetnika, pisateljeve avtobiografske svojine, vsekakor pa deluje alienirano v družbi, kakršna je. Cankarjevo pripovedništvo po »Vinjetah« in pred romanom »Na klancu« ima vse značilnosti kritične, družbeno-problemske ubeseditve, s kritiko meščanske družbe in njenih idejnih usedlin. Opazno je zavzeto zanikanje preživele krščanske morale, veljave individualne moči in volje individualizma, pa tudi zanikanja ničejanstva. Cankar se je vedno bolj navezoval na ideje socialne demokracije, pri čemer ne kaže pozabljati, da so ga do dozorelih revolucionarnih spoznanj privedli življenjska izkušnja in izjemna bi-strovidnost, pronicljiv pogled v gibala družbe, družbeno ekonomiko. Tudi po »Vinjetah« ostaja Cankarjeva slogovna barvitost raznorodna, a le malo časa.
Interpretacija Bernikovega razglabljanja je pomembna. Skrb za nadrobno razčlenitev daje avtorju oporo za povsem namensko usmerjeno razpravo. Zaželena bi bila širša poetološka, tudi teoretično izostrena pozicija ob poglobljeni miselnonazorski premeni Cankarjeve zgodnje kratke proze. Slogovne možnosti v modalni različnosti Cankarjeve proze lahko odpirajo nova spoznanja, ki jih je treba navezati na nadaljnji razvoj Cankarjevega pripovedništva (ali tudi dramatike). Pričakujemo, da se bo France Bernik lotil celotnega Cankarjevega pripovedništva. Bernikovo delo »Cankarjeva zgodnja proza« je vsekakor dosežek, ki je nastal ob temeljitem poznavanju Cankarjevih del, in hkrati kakovostno študijsko sporočilo.
I. G.
Razvoj elektrifikacije Slovenije do leta 1945
Izdalo Elektrogospodarstvo Slovenije, založila Tehniška založba Slovenije, Ljubljana 1976.
Obseg: 218 strani, format 16x24 cm, 59 slik, 3 strani prilog, številne, v besedilo vključene tabele. Cena je 150,00 din.
V časih, ko je preskrba z energijo v središču pozornosti in o tej problematiki beremo in govorimo tako rekoč vsak dan, bo marsikdo z velikim zanimanjem segel po knjigi, ki govori o elektrifikaciji v naši ožji domovini. Gotovo bo večina bralcev iskala v njej odgovor na vprašanje, zakaj smo prav z električno energijo, ki jo na vseh področjih vsakdanjega življenja nujno potrebujemo, tako »na tesnem« in kaj lahko v bližnji prihodnosti pričakujemo.
Skupina avtorjev, ki je sodelovala pri sestavljanju knjige malo manj kot 100 let potem, ko je na Slovenskem zagorela prva žarnica, je skušala zbrati vse znano gradivo o prizadevanjih, da bi šel naš tehnični razvoj kolikor mogoče v korak z razvojem večjih narodov.
Avtorji so celotno gradivo uredili kronološko in ga razdelili v tri obdobja: do prve svetovne vojne, čas med obema vojnama in čas okupacije. Škoda, da niso prikazani tudi veliki uspehi povojne graditve, verjetno pa so sestavljavci menili, da je to prizadevanje časovno še preblizu, da bi ga lahko kritično ocenili.
Zanimiva so tudi krajša poglavja ob koncu knjige, ki govorijo o materialnih vprašanjih, denarnih virih za elektrifikacijo in o prodaji električne energije, o strokovnem šolstvu in literaturi.
Knjiga je torej zgodovinski pregled prizadevanj za elektrifikacijo Slovenije in se odlikuje po zelo skrbno in izčrpno zbranem gradivu. Kljub temu da je pri takšni zasnovi treba v besedilo vplesti ogromno številčnih podatkov in naštevanj, je delo napisano poljudno in zanimivo.
H. MUREN	, f - ^	'

RAZPIS
FESTIVAL KURIRČEK MARIBOR razpisuje za leto 1977 literarne nagrade — za krajše prozne sestavke, pesmi in dramski prizor s tematiko iz revolucije:
L pesem za otroke	1. nagrada: 2000 din
2. nagrada: 1000 din
II. prozni sestavek (črtica)
za otroke	1. nagrada: 2000 din
2. nagrada: 1000 din III. kratek dramski pri-	1. nagrada: 2000 din
zor oz. skeč, prime-	2. nagrada: 1000 din
ren za otroke
Razpisa se lahko udeleži vsak državljan SFRJ.
Razpis je anonimen.
Posamezne prispevke je treba opremiti z geslom, naslove pa priložiti v zaprtih kuvertah.
Prispevke pošljite do vključno 1. decembra 1977 na naslov: FESTIVAL »KURIRČEK« MARIBOR, 62000 Maribor, Tomšičeva ul. 45.
Zaželeno je, da pošljejo avtorji vsaj 3 kopije.
Žirijo bodo sestavljali književniki in predstavniki festivala.
FESTIVAL KURIRČEK MARIBOR
V
Ono Shoicki (Japonska) »Danes in včeraj«, 1976, barvna jedkanica
—
Novi plošči za sodoben pouk
Sodoben pouk glasbe že nekaj časa odklanja samo suhoparno navajanje podatkov, letnic ali naštevanje napisanih del. Učenje podatkov m pamet (ta in ta skladatelj je zložil toliko in toliko simfonij — v katerem duru je napisana četrta) ni potrebno in zavaja dojemanje glasbe na stranski tir. Take in podobne podatke najdemo v priročnikih ali enciklopediji. Za mladega, odraščajočega človeka je pomemben stik z živo glasbo (koncert, plošča, kaseta), pred poslušanjem ali po izvajanju skladbe pa nekaj podatkov o stilu in izraznih sredstvih pomaga pri dojemanju govorice tonov. Sproščen pogovr in izmenjava vtisov vsekakor še bolj motivirata zanimanje. Ob takem načinu so seveda izredno pomemben pripomoček gramofonske plošče (v zadnjem času tudi kasete), ki tako imenovano klasično glasbo najbolj neposredno približajo poslušalcu — toliko bolj, če so podane v izvedbi naših poustvarjalnih umetnikov. Zadnje čase je zaživela pri nas tudi ta dejavnost, saj so diskografske založbe uvidele, da je bilo priljudne, zabavne in psevdonarodne glasbe, v katero se je marsikdaj prikradlo veliko kiča, preveč. Nekaj plošč klasične glasbe v izvedbi naših umetnikov je že razprodanih, kar prav gotovo potrjuje kakovost, hkrati pa dokazuje, da se za tovrstno glasbo zanima širši krog ljubiteljev in poznavalcev. V zadnjem času sta izšli plošči, zelo zanimivi tudi za učitelje, saj predstavljata po vsebini dokajšnjo redkost.
Mladinska knjiga — Gallus je izdala ploščo klavirskega dua Dekleva s skladbami v izvirniku, pisanimi za klavir štiriročno, Društvo glasbenih umetnikov Slovenije pa je v sodelovanju z založbo Gallus izdalo v seriji Glasbeni umetniki Slovenije ploščo z basistom Jožetom Stabejem, flavtistko Ireno Grafenauer in flavtistom Jožetom Čampo. Plošče je tehnično izdelala tovarna Helidon.
Jože Stabej se predstavlja s samospevi Modesta Petroviča Mu-sorgskega — tipičnega predstavnika glasbenega realizma. Njegova glasbena govorica je kaj lahko razumljiva in stvarna. Najbolj znani sta vsekakor Seminarist, ki se uči na pamet latinske besede, a mu misli uhajajo drugam, in Mefistova zgodba o bolhi iz Goethejevega Fausta. Se niz drugih, dobro zadetih slik je podano z izvrstno interpretacijo basista Jožeta Stabeja, ob jasnem doživljanju različnih razpoloženj in zvočni karakterizaciji posameznih skladb.
Flavtist Jože Čampa izvaja na drugi strani plošče malo znano sonato Paula Hindemitha, vedno bolj upoštevanega klasika 20. stoletja, skupaj z Ireno Grafenauerjevo pa Skice za flavti Pavla Sivi-ca. Izvrstna priložnost za spoznavanje različnih možnosti flavte in skupna sozvočja teh dveh inštrumentov.
Štiriročno igranje na klavirju je bilo svojčas izredno priljubljeno. Tako zelo, da so vsi veliki klavirski komponisti svojemu opusu dodali nekaj skladb, posvečenih klovnskemu duu. Alenka in Igor Dekleva že desetletje gojita to vrsto skupnega muziciranja.
Na tej plošči je predstavljena Sonata Ludwiga van Beethovna iz zgodnjega obdobja njegovega ustvarjanja (prav letos praznujemo 150-letnico smrti), na isti strani pa je še posnetek prikupnih Brahmsovih valčkov. Na drugi strani je poleg Hindemithove sonate (izredno tehtnega prispevka v tej vrsti literature) še Primoža Ramovša Štiriročno —skladba posvečena Duu Dekleva in nagrajena na natečaju Jugoslovanskega radia v Ohridu. Plošča je vsekakor dobrodošel impulz pri oživljanju štiriročnega igranja — tega kratkočasnega, a koristnega načina skupnega muziciranja.
_____________________^-Jl
Drama SNG
Peter Božič
Panika
i


Grafični bienale — priložnost za šole
Grafični bienale v ljubljanski Moderni galeriji je vselej svojevrsten dogodek. Mednarodne razstave so namreč pri nas dokaj redke, pa naj gre za razstave klasične ali sodobne umetnosti. Prav zato je toliko bolj razveseljiva prireditev, ki odpira pogled v mednarodno grafično snovanje in hkrati omogoča, da primerjamo našo grafično dozorelost v mednarodnem merilu.
12. grafični bienale glede ureditve sicer ne prinaša novosti, saj prika-
zuje dosežke sodelovanja — grafično ustvarjalnost v različnih delih sveta. Prireditelji so se potrudili, da so iz prispelega gradiva odbrali kar se da nazorne primere. Izbrali so tudi imena ustvarjalcev, katerih dela najbolj ponazarjajo bogato izrazna, vsebinska, idejna oblikovanja ne glede na narodnost in pripadnost posameznim šolam.
Za naše šolarje je ogled grafičnega bienala enkratna priložnost, saj je prvič prireditev odprta še v času, ko poteka pouk, to je od 14. maja pa vse do konca počitnic do 31. avgusta. Lahko pa pričakujemo, da bo bienale podaljšan. Ker je razstavljenega izredno veliko grafičnega gradiva, se moramo ob šolskem ogledu omejiti na premišljen izbor grafičnih primerov, da se ob številnih grafikah ne bi zameglili dojemljivost in preglednost. Če bomo pripeljali učence na razstavo, bomo najbrž povprašali tudi po vodniku po bienalu.
Ne smemo pričakovati, da bomo na bienalu videli kake posebne presenetljive novosti, to pa seveda še ne pomeni, da je grafika letošnje prireditve manj zanimiva. Nasprotno, znova lahko ugotovimo, da gre za dokajšnjo izravnavnost doseženga in da velja večji poudarek skrbni izdelanosti in tehniki grafične zmogljivosti ne glede na izrazna hotenja posameznikov. Lahko postavimo zadevo tudi drugače: v izobilju ponudenega lahko vsakdo najde na grafičnem bienalu veliko takega, kar mu ugaja in mu poteši likovni okus.
Med glavnimi nagrajenci 12. bienala so: Victor Pasmore (VB), ki je prejel Veliko častno nagrado. Japonec Tetsuya Nodo je dobil Veliko premijo, Sol Lewitt iz ZDA pa Premijo. Odkupne nagrade so prejeli: Rolf Escher (ZRN), Alan Grenn (VB), Andriana Maraž, Stanislaw Fijalkovvski (P), Miroslav Šutej, Monirul Islam (Bangladeš), Dome-uick Capobianco (ZDA), Getulio Alviani (1), Emilio Vedova (I), Joe Tilson (VB), Raima Kanerva (Finska), Ireneusz Pierzgalski (P), Yozo Hamaguchi (J), Marjan Pogačnik, Janez Bernik, Vladimir Veličkovič, Edward Ruscha (ZDA), Marianne Heske (Norveška). Na bienalu sodeluje zelo veliko japonskih grafikov. Kot že na prejšnjih tovrstnih prireditvah ima tudi sedanji bienale poseben razdelek Kritik — ustvarjalec. Bogat razstavni katalog daje dragocene podatke, a je zaradi visoke cene skorajda »nedostopen.«
Svežina plastik Toneta Lapajna
Ponovno srečanje s plastikami mladega kiparja Toneta Lapajne samo potrjuje, da gre za enovito in izvirno ustvarjalno osebnost. Marčna razstava v ljubljanski galeriji Labirint je lahko predstavila manjši izbor kiparjevih del najnovejšega datuma. Ni težko razpoznati, da gre za smotrno, že uveljavljeno plastiko, kakršno smo spoznali pri T. Lapajnu že prej. Tone Lapajne se navezuje na staro kmečko predmet-nost, jo svobodno modificira in podreja svojim ustvarjalnim hotenjem ter stilizaciji. Ni naključje, da se T. Lapajne tako zelo navezuje na les, spoznavajoč žlahtno prvobitnost tega materiala, ki pa je brez dvoma zahteven. Med kiparji —sodobniki bi kar težko našli umetnika, ki bi s tolikšno enovitostjo in svežino navezoval svojo oblikovalno izvirnost z ljudskim izročilom kot Tone Lapajne. Tako se nam razodeva Barjanski ciklus kot niz reliefnih rešitev, kjer kipar navezuje na različno oblikovane osnovne ploskve reliefne elemente, ki strnjeno, z ritmično premišljenostjo in napetostjo ustvarjajo svojevrstne prostorske učinke in stilno zaokroženo celoto. Tudi premik k nakazani figuralnosti je skrbno členjen, dovolj abstrahiran, a prav tako simbolno zgovoren. Sedanji izbor samo tvorno dopolnjuje spoznanja, ki smo jih dojeli ob razstavi v Mali galeriji, poudariti pa je treba, da sedanja razstava ponuja utrjeno pre-čiščenost kiparjeve oblikovalne doseženosti. Novo je združevanje lesa in črne barjanske zemlje; sožitje teh prvin ni preračunljivo, ampak je odsev organske povezanosti umetnikovega hotenja in njegovih izvirnih zmogljivosti v premišljeni kompoziciji, razporeditvi posameznih elementov v slogovno asociativni učinkovitosti kot celoti. Ali je pretirano reči, da je Tone Lapajne med mlajšimi kiparji sedanjosti prav gotovo osvežujoč, že kar izjemen zgled izvirne, žlahtne ustvarjalnosti, čigar sinteza ljudsko-kmečke in osebno barvite, konstruktivne stilizacije v temnih, zasmolenih barvah predstavlja več kot nekaj posebnega?
Peter Božič spada v generacijo, ki se je začela uveljavljati v reviji Perspektive. V slovensko dramatiko je vstopil na poseben način: z enodejanko Zasilni izhod (1957) se je poglobil v eksistencialna iskanja bivanja, smisla, bistva in zašel na področje razslojitve zgodbe, v samo pretakanje človekovih podzavestnih, zavestnih ter z družbo, zakoni in normami zagrajenih usod. Metaforika in simbolizem sta se vpletala v iskanja poti, smisla, cilja. Avtor je vnesel usode iztirjencev v sodobno literaturo s svojim prvencem, knjižico Izven. Če zasledujemo njegov razvojni lok v prozi ali dramatiki, vidimo, da je dramatični mozaik Panika le logično nadaljevanje vprašanj in iskanje odgovorov, ki jih Božič v svojem snovanju hlastno rešuje. Proza, ki je bolj sklenjena kot njegove kratke drame, nas privede do kozmičnih, nadrealističnih in futurističnih elementov s katerimi se je v dvajsetih letih poigral Marinet-ti, čeprav je Božiča opljusnil predvsem eksistencializem zgodnjega sar-trovskega kova. V svoji knjigi Na robu zemlje se zažira v vprašanja vključevanja posameznika v koristno občestvo, v družbo, z vsemi notranjimi razkoli in kontrasti. Prebija se iz trde, mrzle, grabečepraznice v svet osmišljanja. Nikoli ne vidi, da bi ga (klasično) lahko osmislila takšna početja, kot so živeti za dom, otroke, družino. Ves je zazrt v svet posameznika in v njegove temelje.
Pri Božiču so zanimivi predvsem mejni liki, tiste usode, ki so prišle do konca neke poti in tipajo po drugi poti. V te usode ni mogoče a priori norm polagati, ki jih je napisal nekdo drug,-po katerih se ravna amorfna množica, potrošništvo, anonimi, ki ne bodo zapustili za seboj nobene sledi, nobene raze.
Panika je prešeren sprelet nad zemljo, kjer so razvrednotene vse vrednote in razmaknjene vse meje. Avtor je izničil čas, danes, tukaj, jutri, kjerkoli; Pariz, London, Manhattan; liki so polljudje, polfilozofi, ki nikoli ne morejo doreči svojih usod ali jih dosledno izpeljati. Premetava jih po morju nesmisla, ki ga je nakopičila ta civilizacija, zahajajo na rob nenormalnega, patološkega, bolestnega, predvsem pa ne pripadajo nobenim sistemom, ki si jih izmišljajo tisti, ki so storili s svetom to, kar so: ga pahnili v večne vojne, v onesnaženje, ki se bore za oblast in narekujejo množicam način življenja in mišljenja.
Igralci, ki se znajdejo pred besedilom, ki je povsem »odprto«, večdimenzionalno in ima več pomenov, so imeli široko paleto ustvarjalnih možnosti. Režiser Mile Korun jim je pomagal, da so se potopili v besedilo tako, da so odvrgli bremena svojih prejšnjih igralskih izkušenj. Štefka Drolčeva, Katja Levstikova, Mojca Ribičeva in Slavka Glavi-nova so ustvarile preplet, mozaik ženskih usod od palete ljubezenskih hrepenenj do kitajskega zidu staranja. Radko Polič je svojim likom, ki so nekaj svojevrstnega, odkar se je »rodil« v Idealistu, dodal še nekaj izjemnega v vlogi natakarja: iz njega vejeta bolestna predanost in odrekanje lastni osebnosti, že na meji mogočega. Lojze Rozman je graniten, trd, močan in moško izklesan kot Just, Boris Cavazza se skoraj »sa-mouresniči«, Sandi Krošl, ta zanimivi lik, ki se je razcvetel šele v filmu, doseže polno zrelost. Dare Valič dokazuje, da je njegov igralski razpon ubran prav med jezno moškost in iskanje tistega kova, ki ga najdemo že v Božičevih Dveh bratih. Levstikova, Brecljeva, Benkova, Benedičič, Albreht in Gogala po svoje dopolnjujejo ta kozmični sprelet, ki se za-zira v druge svetove na razvalinah preživelih, nasitno ohranjenih in klasičnemu humanizmu zvestih stališč, izhodišč in temeljev.
Red, ki ga nosi posameznik v sebi, se sesuje v ropotarnico nesmislov, Božič raztrga slovenske, naše, slovnične meje in jih razobesi pred nami kot njegov Cunjar v enodejanki Križišče (1961). Junaka kot nosilca ideje, dogajanja ni, smo le gomazeča množica pod težo drugih planetov.
Vprašanja o vrednosti besedila bo rešila literarna zgodovina. IVAN CIMERMAN
Šentjakobsko gledališče v Ljubljani
Fadil Hadžič
Zensko vprašanje
Hadžič je začel svojo umetniško pot kot filmski režiser, poznamo pa ga tudi kot pisca satirika in vodjo satiričnega kabareta v Zagrebu »Ja-zavac«. Komedija v dveh delih, ki jo je tokrat postavil na gledališki oder, je le bežno prepletena s satiro, saj posega s svojimi ostmi v tiste plasti malomeščanskega življenja, kjer filozofski in globlji duhovni spreleti lahko le otežijo lahkoten, jasen in docela ljudski, preprost potek dogajanja.
Okvir zgodbe je zaplet in razplet usod treh nosilcev dogajanja: gospa Jukič, ki jo prepričljivo in materinsko prizadeto poda Marjana Maher- Albrehtova, ima hči Lelo —ljubko, bistroumno, pronicljivo in samozavestno 27-letnico, ki se že preveša v prezrela leta in pod pritiskom splošno veljavnih norm sili izpod »roke žandarma«, ki jo je tako ljubeče —trdo vzgajala in ohranjala pred okrutnim svetom. Nevidni in do razpleta skrivnostni ženin Alfonso Krivokuča —Zlato Lipej, ki ni nič drugega kot sin jugoslovanskega ambasadorja v Venezueli, kjer vre na dan nafta —ima seveda dve fakulteti in privede dogajanje do ljubkega, srečnega konca: mati, hči in zet odletijo v Kairo, ker je na poti Osman Krivokuča, nekako v petem mesecu. Mati doživi katarzo; iz sumničenj, dvomov, samoosmeševanja in napačnih sodb ji zasije na zakonski trdnjavi še zvezda kariere in brezskrbna lastna eksistenca, saj jo bosta zakonca vzela s seboj in bodo poleteli tudi k mondenemu očetu.
Prevajalec prof. Lojze Gerden je v želji, da bi ohranil živost, popestril besedilo s pogovornim jezikom, ki mu ne manjka sočnih prispodob: blef, šparaš; zgradiš bajto; hohštaplerji; uboga pisarniška para; čudna farnih j a... Tako faco bi si gotovo zapomnila! Avtor doseže komičnost s prikrivanjem bistva, z grotesknostjo, ki nastane na stičišču dveh generacij. Emancipiranka Silva »vceplja« prijateljici Leli »okus sveta« in jo trga iz omrtvelosti — uspešno jo je predstavila Milena Sovdatova, ki včasih prevzame osišče dogajanja. (Fes čas ga ima v oblasti Lela — Tatjana prof. Reboljeva, ki rahlo opijanjena, od samozavesti včasih že preide v dekliško koketno zmagoslavje; v gibanju in dikciji je razvila polno ženskost) ter gospa Jukič in gospa Marika —svet, ki se že umika. Avtor včasih drzno aludira: Žene ne bi rodile, a nove otroke bi rodil minister za zdravstvo osebno (vprašanje kontracepcije). Opravljiva poživitev je gospa Marika — neregistriran ulični oddajnik, opora v hudih trenutkih gospe Jukičeve — Frida Grumova.
Šentjakobsko gledališče je tako ostalo zvesto svoji usmeritvi: prednost daje domači, veseli splošno razumljivi tematiki, ki rada s smehom opozarja, uči in sprošča. Ne črn ne črno-bel, pač pa preprosto iz. tradicionalnih norm sikajoč smeh.
Iz likovnega sveta
Retrospektiva Bogdana Borčiča
Akademski slikar in grafik Bogdan Borčič je ob koncu preteklega leta razstavil svoja grafična deta zadnjih petnajstih let v Moderni galeriji v Ljubljani, letos pa je izbor s te razstave prikazal še v Savi-novem salonu v Žalcu. Sedaj lahko vidimo njegove liste med eksponati 12. mednarodnega bienala v Ljubljani. Preden skušamo predstaviti njegovo delo, naj omenimo, da je ta neumorni ustvarjalec tudi uspešen pedagog, saj je v svoji pedagoški praksi spoznaval in vodil likovno izražanje naših mladih rodov od predšolskih otrok, prek šolskih in srednješolske mladine do visokošolske na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, kamor ga je pripeljal naraven organski razvoj na obeh področjih delovanja.
Nobenemu obiskovalcu Borčičeve retrospektive že ob bežnem vtisu ni mogla uiti značilnost, da večina podob prikazuje školjke. S tem motivom izpoveduje Borčič svoja zapažanja in razmišljanja o Življenju in estetiki, kot se je na primer italijanski umetnik Giorgio Morandi izpovedoval predvsem s tihožitji v glavnem istih posod, nemški abstraktist Hans Hartung s samimi impulzivnimi črtami, ali drzni iskalec tretje dimenzije v slikarstvu Lucio Fontana z vrezi v papir ali platno.
Borčičeve školjke so torej prispodobe. Ko se na grafičnih listih v različnih kompozicijah ponovno pojavljajo, spontano občutimo analogije, ki jim ustrezajo njihove situacije v življenju. Zdaj govore o svoji pomembnosti v prostoru, zdaj o izgubljenosti v njem, ponekod o lebdenju, odtujenosti in zaprtosti, drugod o krutem oštevilče-vanju današnjega časa in o minljivosti, včasih pa se grafik samo opaja nad njihovo lepo gradnjo, ko z natančnostjo znanstvenika analizira njihovo spiralno obliko. Čeprav delujejo posamezni listi s svojo enostavno in čvrsto kompozicijo mirno in monumentalno, nam celotno delo s širokim spektrom likovnih zamisli vendar le govori o nemirnem in razklanem času, o avtorju pa pove, da je pričujoč v sedanjosti.
Tu objavljena grafika je kompozicionalno razdeljena v dva dela: na spodnjem je školjka upodobljena realistično v perspektivičnem prostoru, zgornji del pa nam jo predstavi še v drugih legah in osvetli njeno gradnjo s shematičnimi risbami. To so sheme z meritvami proporcev in izčiščenim, poudarjenim ritmom spirale. Nekatere od spiral se odvijajo v desno, druge v levo smer. V likovnosti prva smer simbolizira rast, druga padanje. Stilizacija in shematizacija pa ne delujeta suhoparno intelektualistično. Ustvarjalčeva grafična iznajdljivost in fantazija sta to preprečili z različno kakovostjo črt (tanke, debele, prekinjene) in z občuteno izvedenimi grafizmi ozadja (zabrisane črte, črkovni zapisi in ostanki toniranih ploskev).
Borčič ustvarja svoje podobe z lahkotnostjo, ki izpričuje virtuoza v obdelavi kovine. Njegov globoki tisk je ponavadi kombinacija jedkanice in akvatinte, včasih tudi suhe igle. Kar je na reproducirani grafiki črtnega, je izdelano v tehniki jedkanice. Tu se cinkova ali bakrena plošča najprej grundira, t. j. prevleče s tekočim asfaltnim lakom, in se na to prevleko riše z iglo. Kjer je igla odstranila temni asfaltni lak, se je prikazala svetla kovina, tako zrisana plošča matrica predstavlja negativ prihodnjega odtisa, kjer bodo črte črne. Ploščo nato položimo v dušično kislino, ki izjeda kovino na mestih, kjer je bil asfaltni lak z iglo odstranjen. Debelina črt je odvisna od jakosti kisline in od časa jedkanja. Različne debeline na istem grafičnem listu so dosežene z večstopenjskim jedkanjem. Pri tem grafik po krajšem jedkanju splakne ploščo v vodi, jo osuši s papirjem ter s čopičem in asfaltnim lakom pokrije črte, ki jih želi tanke. Nato jedka dalje in spet prekriva tolikokrat, kolikor različnih debelin želi doseči. Po končanem jedkanju ploščo očisti s topilom za maščobe (terpentin, bencin, nafta). Na čisti plošči so zdaj vidne jasne in ostre vdolbine zjedkanih črt. Tiskanje jedkanice poteka kot tiskanje vsakega globokega tiska (ta postopek smo opisali v predzadnji številki časnika). V našem primeru je grafik pred tiskanjem obogatil ploščo še s tehniko akvatinte, ki jo bomo obravnavali pri drugem likovnem delu.
T1NCA STEGOVEC
Reprodukcija: RAZMIŠLJANJE O ŠKOLJKI III, 1974 (Katalog str. 14)
IVAN CIMERMAN
pod reflek^°^em
svetovalec tudi zunaj šole. Svetovalna služba vodi skupinsko delo s starši, sodeluje s svetom staršev, ki ima (na njihov predlog) kar 46 članov in sicer iz
ObiskaN smo osnovno šolo Lucijan Seljak v Stražišču pri Kranju, ki je bila letos nagrajena s kipom kurirja Joviče vsakega oddelka po enega delegata. Starši na sestankih izberejo
f-----------------------------------------------------------------~N
Po sledeh kurirja Joviče gredo. Njegovo vztrajnost in pogum so prenesli v šolske klopi, med knjige, v pesem, sliko, šport...
995 jih je. Vsak dan se zberejo v čudovito lepi šoli. Podobna je belemu lokvanju sredi zelenja, kjer so kot v pasti ujeti sončni Žarki. Vsaka lepota je doživetje. Zunanjost šole je ubrana z notranjostjo. Rumena, oranžna, rdeča in modra barva se lovijo v svetlih hodnikih, polnih pokalov, otroških risb, cvetja in plastik. Širina, svetloba in glasba. Veseli otroški živžav. Počutimo se, kot bi stali ob oknu, odprtem v carstvo otroškega sveta. Gledamo pisani kalejdoskop uspehov...
LEGITIMACIJA ŠOLE
Centralna šola Lucijan Seljak združuje pet podružničnih šol: Žabnico, Mavčiče, Orehek, Besnico in Podblico. V njej je 995 učencev, z učenci v podružničnih šolah pa 1356. Vseh pedagoških delavcev je 75, od tega 46 na centralni šoli. Na podružničnih šolah imajo tudi pet vzgojno-varstvenih oddelkov.
Osnovna šola Lucijan Seljak je ena izmed prvih šol, ki so pred leti že imele popoln team šolske svetovalne službe:	pedagoga,
psihologa in socialnega delavca. Socialna slika: otroci so pretežno iz delavskih družin, nekaj
jih je iz kmečkih in iz družin uslužbencev.
Pouk poteka na vseh šolah (razen na eni podružnični) v dveh izmenah. Nedaleč od centralne šole je še stara šola, kjer je podaljšano bivanje. Čeprav ima šola nov prizidek, primanjkuje prostora.
Povedati je treba, da je v šoli zobna ambulanta, kjer dva zobozdravnika skrbita za vse učence. Šola premore telovadnici in lepo urejeno igrišče.
Med težavami bi lahko navedli veliko število vozačev, ki jih je
Nastop ob podelitvi nagrade
težko vključiti v zunajšolske dejavnosti. Otroška prehrana je urejena. Tudi tisti otroci, ki nimajo urejenih domačih razmer, dobijo topli obrok po polovični ceni v šoli ali tovarni.
Kadrovskih problemov v šoli ni. Veliko učiteljev se vozi iz bližnjega Kranja. Predvidevajo, da bo kmalu zgrajen tudi nov blok, v katerem bo nekaj stanovanj za učitelje.
ODLIČNA SVETOVALNA SLUŽBA
Kolektiv pedagoških delavcev je izredno prizadeven, posebej pa je treba omeniti zelo dobro svetovalno službo. »Brez nje bi si naš kolektiv težko zamislil uspešno organizacijo dela,« nam je v pogovoru dejal ravnatelj Janez Grašič.
Svetovalna služba dela v centralni šoli pa tudi v podružničnih šolah in predšolskih oddelkih. Organizacija dela je na vseh šolah enaka. Zelo dobro sodeluje s starši in se že pojavlja kot
sami teme, ki jih zanimajo. Trikrat letno poslušajo predavanja. Učenci sedmega in osmega razreda imajo pogovore z vodjo za poklicno usmerjanje, en dan v letu pa je namenjen prav takemu posvetovanju.
Šolski uspeh ob 'koncu lanskega šolskega leta je dosegel 99,4 %.
PESTRA ZUNAJŠOLSKA DEJAVNOST
Namestnica ravnatelja Cveta Krajnikova nam je ljubeznivo razgrnila pestro zunajšolsko dejavnost, za katero se prizadeva ves kolektiv. Zelo dobro uspeva šolsko športno društvo, ki šteje 988 članov s podružničnimi šolami vred pa imajo kar devet pevskih zborov. Na vseh proslavah v kraju sodelujeta recitatorska in folklorna skupina šole. Ne smemo pozabiti literarne skupine ; ta izda sedemkrat letno šolski časopis BRSTJE, ki je prejel prvo nagrado v republiškem merilu za . ohranjanje tradicij NOB. Na občinskih in republi-
Paviljoni, kjer so prvi in drugi razredi
ških tekmovanjih je uspešen tudi šolski šahovski krožek. Imajo še krožek prometnikov in mladih matematikov. Na tekmovanju za bralne značke sodelujejo skoraj vsi učenci. Likovniki šole so se na tekmovanju v Novem Sadu uvrstili na prvo mesto. Na republiškem tekmovanju v- Novem mestu na zgodovinsko temo Tito-revolucija-mir je učenka šole Lucijan Seljak Kranj zasedla prvo mesto, na zveznem tekmovanju v Kumrovcu pa enajsto. Uspehov kar noče biti konec. Še in še bi lahko naštevali... Večino te pestre dejavnosti honorirajo iz sredstev izobraževalne skupnosti, ki so predvidena za to dejavnost.
POVEZAVA ŠOLE Z OKOLJEM
Šola živi in diha s krajem. Pri vseh akcijah in prireditvah sodelujejo s krajevno skupnostjo. Ima zelo dobre stike z organizacijami združenega dela — Sava in Tekstilindus, ki ji večkrat priskočijo na pomoč.
Šola je za svoje celotno delo: pedagoško in znanstveno, za dobro povezavo s krajem in za uspehe pri raznih tekmovanjih dobila letos najvišje priznanje — kip kurirja Joviče.
Naj se številnim čestitkam in dobrim željam za uspehe v prihodnje pridružijo, čeprav malce pozno, še naše!
TEA DOMINKO
Jasno jutro.
Tovariš Prosvetnih stopi v pisarno podružnične šole.
Telefon!
V slušalki glas predstavnika občinske kulturne skupnosti.
—	Tovariš Prosvetnih, čez kake tri tedne vam pošljemo novinarja in snemalca RTV Ljubljana!
—	Najlepša hvala!
Bilo je dovolj razmišljanja. Kraj, kjer tovariš Prosvetnih službuje, je vsestransko razgiban. Pevci prepevajo petinosemdeset let, drugi pol stoletja brcajo žogo, šestdeset let igrajo šah, ljudske igre uprizarjajo že celo večnost. Saj so dobili priznanja, pohvale in celo denarne nagrade. Malo pa je bilo o tej razgibanosti napisanega ; to da se bodo krajani videli na televizijskih zaslonih, bo prava senzacija. Ne malo zaslug za to ima tudi tovariš Prosvetnih. Najprej se je potrudil napisati nekaj člankov, potem pa je predstavnike občinske kulturne skupnosti nekajkrat zaprosil, če je mogoče, da bi v obstransko krajevno skupnost segla tudi televizija.
Zadeva je končno urejena.
Najprej so o tem obveščene tovarišice učiteljice, nato še kuharica in snažilka. Kaj se ve, morda pridejo celo v šolo. Dejavnosti na šoli so tesno povezane z življenjem v kraju. Zgovorna tovarišica pripomni:
—	Tako je, če bodo prišli, bodo pač prišli, zradi tega si pač ne bom delala skrbi.
—	Srečnica! pomisli Prosvetnih. Srečni vsi, ki živite zunaj kraja, jaz pa sem pri krajevni skupnosti nekakšen propagandist. Joj, kako popoprana vloga!
Razumljivo, učencem tiho zaposlitev, prepis malo daljšega berila, tovariš Prosvetnih zajaha bicikel in odhiti k predsedniku prosvetnega društva, pa k tajniku TV D Partizan, k šahistu, filatelistu, numizmatiku in zbirateljem starin, nazadnje še k predsedniku skupščine krajevne skupnosti. Tu in tam pohvala.
—	Tovariš Prosvetnih, zdaj pa le vemo, da si naš. Kar tako naprej.
Kraj se prepreda z novico: RTV bo snemala!
Društva in sekcije neverjetno zaživijo. Tudi učitelj Prosvetnih se trudi, da teče delo svojo pot, učence opozarja na disciplino, na lične izdelke, pri slovenskem jeziku pa je tu in tam kak pogovor o gledanju televizije, dokler ne huškne ves razred v zrak.
—	Tovariš, snemali bodo! Ali bodo nas tudi, našo šolo?
—	Najbrž, zmiguje Prosvetnih z rameni; v sosednje razrede ne upa, saj bi tovarišice potiho menile, da je to čisto navadna kampanjščina.
Čas pa hitro teče.
Že je tu nesrečni drugi marec. Telefonsko obvestilo.
—	Tovariš Prosvetnih, danes pridejo. Ste pripravljeni?
—	Ne, nismo. Ljudje so v službah, na delu. Tudi predsednik skupščine krajevne skupnosti je na službenem potovanju. Počakajte vsaj nekaj dni!
—	Oprostite, k vam pridejo. Kaj niste ondan razumeli obvestila? Seveda, k vam pridejo!
—	Hvala.
pogled skozi
šolsko okno
Pozor, snemamo!
Tovariš Prosvetnih je kot na trnju. Trema, ta vražja trema. Zdaj pa brž k tovarišicam, kuharici, snažilki. Ena izmed tovarišic, kakor da se ni nič zgodilo, druga malce pobledi in si popravlja lase, kuharica zaveže belo ruto. Prosvetnih pa v razredu razmišlja: Krščen Matiček, kaj poreko krajani? Vlačili ga bodo po zobeh, preklinjali, obrekovali, da ne pozna resnosti, naj že vzame bolniški dopust in tako naprej. Malo bolj navihan učenec vstane in vpraša.
—	Tovariš, zakaj ste tako bledi, ko ste drugače tako lepo rdeči?
Telefon!
Kliče tajnica krajevne skupnosti.
—	So že na poti. Enajst jih je. Saj ste pripravljeni, ne? Samo k vam pridejo, v vaš razred. Občinska zveza kulturnih društev vas hoče predstaviti slovenski javnosti kot prizadevnega kulturnega delavca.
—	Kkka-ko ste rekli? Enajst?
—	Seveda, 'enajst, cela televizijska ekipa.
—	Križana gora!
Brž prek vrta, čez cesto na pol litra terana. Nazaj grede si dopoveduje: fant, saj nisi v življenju tako malo prestal, glavo kvišku!
Delal se je, da je v njem vse tako kot,v švicarski uri, v resnici pa je bila notranjost en sam razglašen klopotec. Teče v razred, pogleda na uro; čas pouka je potekel: otroci domov!
Pospravljajo, sprašujejo, kaj je za domačo nalogo, Prosvetnih maha z roko, da naloge ni, potem pa je brez zveze zakričal.
—	Spravite se že iz razreda!
Učenci odhajajo, vtem priteče kuharica, pove, da so prišli in sprašuje, koliko turške naj skuha.
—	En liter!
Prosvetnih kot blisk na spodnji hodnik, se predstavi, predstavi tovarišico, ki v nekaj stavkih pove o življenju na šoli, novinarka z. očali pa vpraša tovariša Prosvetnika.
—	Kje pa so vaši učenci?
—	Nekateri v garderobi, drugi na cesti, tretji na igrišču. Naj jih pokličem?
—	Seveda. V razredu, na delovnem mestu vas bomo posneli.
Kako lahko je njej, ki je tako in podobno delo tisočkrat opravila. In
vsem, ki stoje poleg nje. Kuharica, vsa v belem, ponuja kavo. Oni se
branijo, češ da so je že preveč popili, priganjajo Prosvetnika in otroke v razred.
Otroci nadvse sproščeno in z resničnim zanimanjem posedejo, zmečejo zvezke na klop, gledajo, čakajo; veseli, vznemirjeni so. Tovariš Prosvetnih je spet bled. Vražji teran tokrat ni opravičil visoke kakovosti. In misli uhajajo skozi zaprta okna na široko prostost. O, da bi bilo te ceremonije konec!
Režiser razloži, kako bo potekalo snemanje. S prstom nakaže, kod naj se učitelj premika, se sklanja k učencem, jim nekaj dopoveduje. Zasijejo reflektorji, režiser skoraj ukaže:
—	POZOR, SNEMAMO!
Prosvetnih skuša zravnati telo, pa se samo tlači v gube, tu in tam klecnejo noge, vse skupaj je nekam izumetničeno, nenaravno. Pa vendar: reflektorji osvetlijo razred na severni strani, osvetlijo učence in učitelja, kamera brni, ljudje pri vratih se narahlo muzajo. Le kaj jim roji v glavah?!
—	Stop. Končano. Učenci, hvala lepa, zdaj lepo domov, z vašitK tovarišem se bomo še malo pogovorili.
—	Zdravo!
Snemalec tona vključi magnetofon, velik mikrofon se pomakne nad plešasto glavo, novinarka prijazno vpraša.
—	Tovariš Prosvetnih, povejte nam, če je pri nas dovolj kulture, zakaj radi opisujete kmečke ljudi, zakaj ste učitelj, kako ste vključeni v delo krajevne skupnosti? Prosim!
Prosvetnika pa beseda ne gre z jezika. Kakor da je usta zamašila kepa polente. Saj je govoril — ta vražji teran je popolnoma odpovedal! — besede so se vlekle kot prestano testo, dokler ni nekdo rekel:
—	Zmanjkalo traku.
—	Saj bo dovolj, prikima novinarka, se smeje, popravlja očala, režiser vljudno konča.
—	Kar lepo urejeno šolo imate. Hvala. In lepo pozdravljeni.
Odšli so z eno samb skodelico popite kave, tovariš Prosvetnih pa je 0
vsem še dolgo razmišljal ih morda razmišlja še danes. Tistega popoldneva je bilo nebo oblačno, v učesih pa je neusmiljeno brnelo povelje:
POZOR, SNEMAMO!
Vsemogočne besede — ki prerastejo v podobe na zaslonu. In v kaj prerastejo te? Prosvetnih se kljub globokemu razmišljanju ni mogel dokopati do kakšnega jasnega spoznanja. Rad bi dognal sadove u-trudljivih priprav na televizijsko snemanje... Nič. Od tistega dneva ji teklo vse spet po starih tirnicah. Vsemogočnost je šla mimo, se za trenutek ustavila m spet odšla.
Nekega dne,ko je z otroki pregledoval cepljena drevesca na šolskern vrtu in se z mladino vred veselil, koliko cepičev se je prijelo, mu je nenadoma šinilo skozi možgane: Kaj pa, če smo iz televizije sami naredili nekaj tako velikanskega — iz samega oboževanja lepega videza?
—	Da, da, tako bo! —si je pokimal in se pomiril. Ce še kdaj pridejo v njegovo šolo, v njihov kraj, jih bo sprejel kot delovno ekipo: tudi oni so delavci — imajo svoje dolžnosti in zasluge.
DRAGO KUMER
u

RADIO IN ŠOLA
Radijska šola na kasetah, produkcije kaset in gramofonskih plošč RTV Ljubljana___________________________________________________________________
Oddaje o slovenskih književnikih radijske šole za višjo stopnjo
Od prve zamisli o oddajah Radijske šole v kasetni produkciji je bila ambicija uredništva izobraževalnih oddaj, da bi ponudilo šoli sklenjene cikluse oddaj za posamezna predmetna področja, zlasti za razrede s predmetnim poukom. Ko je po mnogih tehničnih, organizacijskih in finančnih ovirah kazalo, da bo ta produkcija slednjič stekla, smo se seveda znašli pred vprašanjem, kaj v okviru danih možnosti ponuditi najprej.
Po skrbnem premisleku smo se — med drugim — odločili tudi za izbor oddaj iz slovenske književnosti, ki so bile na programu Radijske šole za višjo stopnjo, torej namenjene zadnjim razredom osemletke.
Razlogi za tak izbor so številni in različni, morda pa je med njimi najpomembneji najširša »uporabnost«, če smemo tako reči. Po podatkih, ki jih ima Služba za študij programa RTV, je poslušanost teh oddaj zunaj šole kar precejšnja (giblje se okoli številke 200.000 poslušalcev, starih nad 15 let), pogosto nas tudi srednje in poklicne šole prosijo, da bi jim kakšno oddajo presneli, zanje se občasno zanimajo mladinski klubi in kulturna društva Slovencev v zamejstvu in na začasnem delu v tujini (v zvezi s proslavami) itn. Ne nazadnje pa nam seveda ni vseeno, da učenci in učitelji v razredu nimajo
možnosti (težave z urniki, s presnemavanjem in podobno), da bi dobili strokovno zanesljivo, strnjeno in dobro strukturirano informacijo o obravnavani snovi, informacijo, ki se vsaj trudi, da bi s posredovanjem estetskih kvalitet — odlomkov proze in pesmi v kar najboljših interpretacijah — tudi čustveno »zganila«, prebudila in zainteresirala poslušalca. Poslušanost v šoli pa je za vse oddaje na predmetni stopnji očitno najbolj problematična.
Tudi znotraj izbora za oddaje iz slovenske književnosti ni šlo brez težav. Na eni strani bi bili radi sistematični v smislu historične zaporednosti, po drugi strani pa nas je v času neposrednih priprav aktualnost silila v drugačen izbor. Tako je — kot navadno v življenju — nastal kompromis. Od desetih kaset so štiri (z osmimi enotami) posvečene Ivanu Cankarju in moderni, ena (z dvema enotama) Srečku Kosovelu, preostalih pet pa predstavlja pet velikih imen slovenske literarne zgodovine, so torej del večjega ciklusa, ki ga bomo dopolnjevali v prihodnjem in v naslednjih letih.
Tokrat vam nekoliko podrobneje predstavljamo ciklus, posvečen Ivanu Cankarju in mo-, derni, ki ga kaseta z dvema oddajama o Srečku Kosovelu vsaj po našem mnenju posrečeno dopolnjuje.
Prva kaseta tega ciklusa prinaša oddaji dveh različnih avtorjev o Ivanu Cankarju. To sta oddaja Viktorja Konjarja IZ MOJE SAMOTNE, GRENKE MLADOSTI... in Nika Grafenauerja DOMOVINA, GLEJ UMETNIK!
»Iz moje samotne, grenke mladosti...« je pravzaprav nekakšna radijska »montaža« Cankarjevih besedil — odlomkov iz romana Na klancu in iz črtic, v katerih govori pisatelj o svojem otroštvu, iz besedil, v katerih je Ivan Cankar postavil edinstveni, spomenik svoji materi. Formalno je oddaja zamejena s smrtjo pisateljeve matere, saj se začne in konča z odlomkom: »Jeseni smo pokopali mater...«; kar ustreza vsebinski zasnovi, ki hoče — kratko rečeno — povezati v celoto otroštvo na »klancu siromakov« s podobo matere kot varnega zatočišča in nekakšnega načela moralne trdnosti in upanja.
Isto temo — otroštvo na »klancu siromakov« — povzame Niko Grafenauer na začetku oddaje »Domovina, glej umetnik!«, vendar tako, da iz nje razvije pisateljev umetniški življenjepis, v katerem se najbolj nujne biografske navedbe ter literarnozgodovinske oznake prepletajo z značilnimi odlomki del, s citati iz Cankarjevih pisem in slednjič z odlomkom iz pisate-
ljevega pogovora z bratrancem Izidorjem Cankarjem (»Obiski«).
Tudi druga kaseta ciklusa je posvečena Ivanu Cankarju. Na prvi strani je odlomek Cankarjevega »Polikarpa« v radijski priredbi. Gre za radijsko dramatizacijo pokojnega Mitje Mejaka, ki je ob nastanku doživela več priznanj doma in po svetu in velja danes za klasično delo slovenske radijske dramaturgije.
Avtorica zadnje oddaje o Ivanu Cankarju v tem ciklusu (druga stran druge kasete) je dr: Breda Pogorelec, njen naslov pa »Slogovne novosti v prozi Ivana Cankarja«. V tekočem programu radijske šole je bila to prva oddaja daljšega ciklusa, v katerem je avtorica analizirala stilne prvine Cankarjeve pripovedne proze na način, ki so ga nekateri ocenili kot prezahtevnega za zadnje razrede osemletke. O tem je — kar zadeva celoten ciklus — mogoče razpravljati, gotovo pa ne velja to za prvo oddajo, ki smiselno sklene predstavitev tega velikana slovenske pripovedne proze v obliki, ki ni za eno samo leto.
Avtorica izhaja iz Cankarjevega »spora« s tedaj veljavno poetiko in le-tej določi družbeno zgodovinske razsežnosti ter njen usodni zaostanek za potrebami nove umetnosti, ki pa ni nova le po formi (po poetiki), temveč je v svoji formalno-vsebinski enotnosti novo videnje sveta, kar pomeni tudi naroda, razreda in umetnosti same. To misel razvija in ilustrira s pisateljevimi stališči in mnenji ter z značilnimi odlomki, ves čas pa si tudi prizadeva za nekaj, kar bi lahko imenovali zahteva po novem načinu branja. Meni namreč, da se lahko pripovedni prozi prepustimo kot naivni bralci, kar je eden izmed možnih načinov, druga, po njenem mnenju boljša
pot pa je »pot upoštevanja Cankarjevega postopka in poznavanja njegovega stališča, razpoloženja, čustva, spoznanja, da mu je besedilo oblikovano z namenom sporočiti čustvo, misel, spoznanje, zbuditi razpoloženje.«
Ta zahteva po novem ali drugačnem branju ima daljnosežne posledice zlasti z vidika neke druge zahteve, da namreč ne ločujemo oblike od vsebine, temveč da upoštevamo, kot pravi avtorica, »da se je umetnik zaradi svojega dela postavil v osišče vsega narodovega spoznanja«. To osišče je treba razumeti tudi kot vrh, s katerega se odpirajo novi pogledi v preteklost in v prihodnost. Tu pa je treba razmišljati. »Nekaj namreč velja — pravi avtorica — veliko književnost je treba brati o pravem trenutku, da utrujeni ne odvržemo knjige — za vselej. In s Cankarjem se pri nas marsikdaj tako zgodi. Sam je vselej pojasnil svojo misel, tudi o drugih umetnikih; ko pa razlagamo njegovo umetnost, se nam pojasnila in argumenti umaknejo za zvenečo besedo Velike književnosti. Prazna beseda — če velikega besedila nikoli ne spoznamo.«
Ves napor pri izdajanju tega ciklusa oddaj na kasetah pa je šel ravno za tem, da se to ne bi več dogajalo ali da bi se dogajalo vsaj bolj poredko.
Tretja kaseta je v celoti posvečena Otonu Župančiču. Na prvi strani je posneta oddaja »Ti kondor, soncu brat...« avtorja Franceta Vurnika, na drugi strani pa njegovo oddajo dopolnjuje majhen izbor Župančičevih pesmi in celotna »Duma«.
Tudi v tem primeru gre za :— denimo — poetično biografijo, prepleteno s kakovostnimi interpretacijami pesnikovih del in z dokumentarnimi odlomki.
predvsem iz pisem. Biografija je sicer skopa s podatki, vendar pa celostno predstavi pesnika in njegovo delo s tisto neposrednostjo, ki more ogreti poslušalca in ga spodbuditi, da sam seže po knjigi.
Podobno je izvedena četrta kaseta, ki prinaša na prvi strani oddajo »Bori, bori, temni bori...«, na drugi strani pa izbor pesmi, ki dopolnjujejo oddajo o Srečku Kosovelu. Avtor oddaje in izbora pesmi je Niko Grafenauer.
Zadnja, peta kaseta, prinaša na prvi strani oddajo o življenju in delu Dragotina Ketteja z naslovom »Povedi, mračni me grobar...«, na drugi pa pod naslovom »Življenje celo sprt, nestalen ...« pesniški življenjepis Josipa Murna-Aleksandrova. Teksta obeh oddaj je pripravil Niko Grafenauer.
Na koncu naj pripomnimo, da gre pri vseh teh oddajah za posebno vrsto avtorstva — podobno kot pri pesniških antologijah. Umetniško življenje in delo se v njih »lomi« skozi prizmo enega, nedvomno »subjektivnega«, vendar nedvomno tudi kvalificiranega »bralca«-. Ob tem se izgubi nekaj tiste objektivnosti, ki jo zahteva na literarnozgodovinskih dognanjih utemeljen pouk. Manjka gotovo tudi marsikateri podatek. Zato pa imajo te odd..je drugo veliko prednost: merijo na čustva poslušalcev, prizadevajo si posredovati čim-več žive, govorjene pesniške besede v najboljši možni interpretaciji, posredujejo osebne vrednostne sodbe, ki izvirajo iz doživetja umetnosti in so zato bolj prepričljive. Z vsemi temi odlikami — tako upamo — bodo obogatile delo v razredu, to pa je tudi njihov edini namen.
RZ
i
i
I
I
^ •
S
e
i
i
i'
ti
J
v
a
0
1
4
it
i-
i\
v
:/i
‘o
ni
ARMADA SMO VSI
0 delovnih nalogah častnikov
Do 15. junija sprejemajo ’ občinski upravni organi za ljudsko obrambo prošnje za sprejem civilnih oseb za gojence vojaških akademij.
Mogoče se je vpisati v tele vojaške akademije:
— Vojaško akademijo rodov kopenske vojske in intentantske službe, ki imata tele smeri: pehota, topništvo, topniško raketne enote protizračne obrambe, oklepne enote, inženirstvo, zveze, ABK obramba, intendant-ska in finančna služba;
Po bogatih izkušnjah, ki si jih je pridobil s poveljevanjem nižjim enotam, odhaja topniški častnik na izpopolnjevanje, da bi si lahko pridobil potrebno znanje za višje dolžnosti. (Foto: S. J.)
— Tehniško vojaško akademijo kopenske vojske. V tej se je mogoče odločiti za eno od naslednjih smeri: strojništvo, elek-trostrojništvo, elektrotehnike, kemijska tehnologija in promet;
— Letalsko vojaško akademijo (za pilote);
— Mornariško vojaško akademijo s smermi: pomorska tehniško elektronska special-.nost;
— Letalsko tehniško vojaško akademijo.
Če skušamo v nekaj stavkih predstaviti nekatere častnike različnih rodov, zapišimo, da je pehotni častnik tisti, ki skrbi, da je njegova enota cim bolje izurjena in pripravljena za uspešno vodenje boja. Za to ima na voljo različno vojno in vojaško tehniko ter borbena in sodobna učna sredstva. Posebno mesto v urjenju zavzema moralna vzgoja pripadnikov njegovega vojaškega kolektiva, oborožitev in oprema vojakov in starešin; vedno bolj raznovrstno pehotno orožje, sredstva za zveze, sredstva za detekcijo in dekontaminacijo, prevozna borbena sredstva, transportna sredstva itn.
Pehotni častnik mora imeti smisel za kritično presojanje in socialnost pa tudi govorniško sposobnost. Po svoji funkciji se razlikuje od starešin drugih rodov v tem, da neposredno poveljuje večjemu številu ljudi.
Prva poveljniška dolžnost topniškega častnika — podporočnika, je komandir topniškega voda, ali pa komandir voda v specialnih enotah. Tisti podporočniki, ki končajo akademijo z odličnim uspehom in so pokazali velike delovne in organizacijske sposobnosti ter smisel za poveljevanje večjim enotam, so lahko postavljeni tudi na višje delovno mesto, za komandirje baterij.
V času svojega aktivnega dela se častnik za zveze lahko opredeli za operativno-taktično ali pa strokovno-tchnično smer. Častniki, ki so si izbrali prvo smer, navadno končujejo najvišje vojaške šole in postajajo poveljniki bataljonov, pozneje pa polkov za zveze, ali pa odhajajo
na razne štabne dolžnosti v visokih poveljstvih oborož enih sil. V vsa sredstva za komunikacije so vtkani najsodobnejši dosežki elektronike, tako da ima častnik enot za zveze, ki se opredeli za strokovno-tehnično smer.
vse možnosti za to, da razvije svoja nagnjenja do znanosti in znanstvenoraziskovalnega dela.
Častniki vseh rodov oboroženih sil med svojim službovanjem pogosto končajo tudi podip-plomski študij in si pridobijo
Pot od podporočnika do kapetana I. razreda je dolga devet let. Uspešno delo in bogati rezultati dela jo lahko skrajšajo za štiri leta. (Foto: S. J.)
Po končanem študiju gredo vojno-pomorski častniki na šestmesečni pripravniški staž. V tem času spoznavajo tehniko oborožitve, orožje, opremo bojne ladje, na kateri bodo opravljali svoje delo. Vpeljujejo se tudi v ladijsko organizacijo ter dopolnjujejo in utrjujejo pridobljeno znanje na akademiji. Čas stažiranja je pravzaprav obdobje prilagajanja na življenjske in delovne razmere na vojni ladji. (Foto: Slavko Kerševan)
Častnik-pilot je privilegij hrabrih in smelih ljudi, ki jim prinaša velika vznemirjenja, za katera so prikrajšani vsi drugi poklici. (Foto: Slavko Kerševan)
naslov magistra ali doktorja vojaških znanosti.
Atomsko-biološko-kemična zaščita življenja, materialnih dobrin in vojaške tehnike je temeljna naloga častnika enot ABKO.
Tudi častnik protiletalskega topništva mora v enoti delati, načrtovati, proučevati in skrbeti za stalno pripravljenost enote. Poleg tega mora biti hraber, iznajdljiv, fizično in psihično pripravljen — skratka, biti mora celostna in samostojna osebnost.
Med šolanjem se vojno-pomorski častniki specializirajo za eno od naslednjih smeri:
—	raketno-topniško:	upo-
raba raketno-topniškega orožja vojne mornarice
—	minsko: uporaba minskega in protiminskega orožja
— navigacijsko-hidrograf-sko: specialisti navigatorji, hi-drografi in kartografi
—	zveze v vojni mornarici: specialisti za zveze, radiortele-grafisti in radisti.
Častnik-pilot upravlja različne vrste letal v različnih zvrsteh letalstva: lovska, lovsko-bombni-ška, izvidniška in transportna letala. To deloma tudi določa njegovo ožjo specializacijo: pilot-lovec, pilot lovec — bombnik. pilot transportnega letala, pilot helikopterja. Vsaka od teh specializacij ima svoje značilnosti in zahteva posebno izurjenost.
Da bi letala in njihovi motorji, orožje, tehnična oprema (radarske naprave, računalniki, raket-no-elektronska sredstva) in vse
drugo, kar obstaja v letalstvu, brezhibno delovalo in bilo vedno neoporečno ter pripravljeno za takojšnje delovanje, skrbi posebna organizacija — letalsko-tehnična služba. Vse to, kar smo našteli, so pravzaprav dolžnosti častnika letalsko-tchnične službe.
Tudi častnik protiletalske obrambe mora, enako kot častniki drugih rodov, posvetiti največjo pozornost svojemu vojaškemu, strokovnemu in ideolo-ško-političnemu delu, spremljati mora vse novosti in dosežke s področja vojnega letalstva in protiletalske obrambe v drugih deželah. Nenehno se izpopolnjuje, da bi lahko uspešno opravljal svoje pomembno in odgovorno delo.
Častniki intendantske, tehnične, sanitetne in prometne službe ter vojaški uslužbenec glasbene službe so tisti, ki skrbijo za dopolnjevanje oboroženih sil z materialnimi in drugimi dobrinami, za čim boljše zdravstveno stanje pripadnikov oboroženih sil, nabavo in proizvodnjo ter vzdrževanje orožja, ladjevja, letal in druge opreme. Poleg tega izdelujejo topografske karte, gradijo in vzdržujejo vojaške objekte, skrbijo za varnost enot, ustanov in plovbe, vzdržujejo in urejajo promet ter opravljajo pravna, splošna in administrativna dela.
Toliko o nalogah nekaterih častnikov različnih rodov naših oboroženih sil.
S. J.
IzBER ITeMedNoVI MI KnJ IGAMI
V zbirki Nobelovci
Tihi Don
sednika republike in 40. obletnico prihoda tovariša Tita na čelo partije. Besedilo obeh avtorjev je kratko in ubrano na to, da bodo šolarji lahko dojeli bistvo revolucionarnega časa in osebnosti. Obilno fotografsko-dokumentarno gradivo skladno dopolnjuje besedilo.
I. G.
Cankarjeva založba, ki izdaja zbirko Nobelovci že peto leto, obeta za leto 1977 S. Bellotva, T. S. Eliota, R. C. Ettckena, K. Gjellerupa in M. Šolohova. Prvi paket prinaša tetralogijo Mihaila Šolohova Tihi Don, drugi paket pa lahko pričakujemo jeseni.
Knjige, ki so izšle v teh petih letih v zbirki Nobelovci, so dokazale, da je to ena najbolj razširjenih knjižnih zbirk na Slovenskem. Statistika pove, da ima te knjige svetovne literature 20.000 družin in da je doslej natisnjenih 650.000 knjig. Topa je za slovenske razmere več kot zavidljiva številka. Čeprav vemo, da je imela žirija za literarno Nobelovo nagrado zdaj srečno zdaj nesrečno roko in da so o izdaji odločali zdaj upravičena estetska merila, zdaj okus posameznikov ali celo drugačni pogledi, pa je vendarle treba priznati, da je bilo o podelitvah povečini pošteno odločeno.
Ob že znanem iz svetovne književnosti prinašajo Nobelovci veliko imen in del, ki jih v slovenščini doslej nismo imeli. Pomembno je, da v enako veliki nakladi izidejo tudi izbori pesniških del in dramatika, saj vemo, da je oboje pri nas in po svetu dosti manj iskano kot proza. Po-~ sebno mikavno pri Nobelovcih je, da je vsakokratni lavreat sproti upoštevan pri zbirki za vsako leto. Založba se lahko ponaša, da je prva v Jugoslaviji uvedla Nobelovce kot posebno zbirko.
Mihail Šolohov je postal zapozneli Nobelov nagrajenec. Visoko priznanje so mu dodelili za Tihi Don, gotovo eno vrhunskih romanopi-snih del o oktobrski revoluciji in nesporno prvo med deli Šolohova. Srečujemo se s četrto izdajo v slovenščini, kar pomeni, da je Tihi Don dovolj znano delo pri nas, pa tudi to, da številne izdaje govorijo o zanimanju za to že kar klasično tetralogijo. Prevajalec Janko Moder je poskrbel za spremno besedo, pri tem se je omejil na bistvene informacije o pisatelju in delih. Za bibliografijo prevodov in (slovensko) literaturo je poskrbel Jože Munda. Oprema Nadje Furlan je estetsko učinkovita, v letnikih pa se razlikuje le po barvah.
Bogata bera mladinskih knjig
Založba Mladinska knjiga je pripravila v Pionirski knjižnici tiskovno konferenco in prikazala najnovejše izdaje mladinskih natisov za počitniško branje, hkrati pa je bilo nakazanih nekaj obetov za jesen.
Za najmlajše bo zanimiva knjižica z osmimi eksotičnimi živalmi, ki jo je ilustrirala Jelka Reichman. Izbor živali je premišljen —izjema je morda panda: ali bo vsak od staršev znal pojasniti to žival? Drugi »spodrsljaj« pa je ilustratorski: bolje bi bilo, ko bi videli naočarko »napihnjeno«. Ilustratorka si je prizadevala ustvariti jasno in razumljivo, poenostavljeno risbo in barvo in je z rahlo mero antropomorfnosti približala živali predšolskemu otroku.
Predšolski risarji se bodo razveselili pobarvanke Kaj boš, ko boš velik? z risbami Marjana Mančka. Dobili smo poučno pobarvanko o poklicih.
Tisti otroci, ki so v Cicibanu sledili Abecedi Nika Grafenauerja in ilustratorki Lidiji Osterc, bodo v zbirki Pelikan lahko posegli po knjižni, v celoto zbrani »Abecedi«. Take abecede se ponavadi navezujejo na predmete v besedilu, tu pa je Niko Grafenauer napravil prijeten odmik, čeprav so osvežujoče štirivrstičnice, so tu in tam malce teže razumljive. Ilustratorka je povezala besedilo z različnimi likovnimi poudarki, predvsem z velikostjo predmeta. Ne gre torej za povezane zgodbice v sliki in besedi, ampak za mozaik živopisnih predmetov.
Začetni bralci se bodo razveselili kratke pravljice v verzalkah »Deklica in kača, ki jo je napisal Lojze Zupanc in z ilustracijami Maričke Koren. Morda ne bo odveč, če omenimo, da je knjižnih izdaj natisnjenih z verzalkami na Slovenskem manj, kot bi pričakovali. Preprosto in kratko besedilo Lojzeta Zupanca je kaj prikladno za izpeljavo, pri kateri ima nepogrešljiv delež barvna ilustracija; Marička Koren je podredila ilustracijo preprostosti zgodbe, kot jo zahteva začetnik.
Začetni bralec bo posegel po Tinkitonki Janeza Vipotnika, z ilustracijami Lidije Osterc. Pisatelj je podal sodobno zgodbo iz otroškega življenja. Pri tem je upošteval otroka in njegovo spoznavanje vsakdanjosti. Stavki so kratki, jasni. Zgodbi ustrezajo ilustracije Lidije Osterc, ki je znova potrdila smisel za barvno ubrano izpeljavo.
Iz sodobnega življenja so tudi zgodbice Antona Ingoliča » Ptički brez kljunčka«. Gre za drobce iz otroškega življenja, za »veliko resnico« vsakdanjega doživljanja in tudi spoznavanja. Jelka Reichman je v barvnih ilustracijah zvesto sledila pisatelju. Blizu so ji poenostavljena risba in lirizem, usmerjene in mehke barve.
Gregorja Strnišo srečujemo prvikrat kot mladinskega pripovednika, v »Kvadratu pa pika« —z ilustracijami Štefana Planinca. To je svojevrsten preplet mladinskih zgodb, kjer prevladuje nevezana beseda, ki pa jo vežejo verzi in dialogi. Že v formalnem pogledu je Strnišev prvenec za mladež presenetljiva in drzna novost, ki ima še druge formalne posebnosti. Seveda ne gre za običajno dogajanje; ohranjena je pedagoška vrednota, svojevrstno pa se prepleta to, kar preveč poenostavljeno tolmačimo kot realno. Skoda, da Štefan Planinc ni izdelal še » notranje« ilustracije v barvah. Knjiga je namenjena šolarju, ki je prebral že precej knjig, pa še zanj bo kar precej zahtevna.
Posebnost kdo ve kolikega natisa Levstikovega »Martina Krpana« so ilustracije. Dovolj znane so ilustracije H. Smrekarja in Toneta Kralja, z njima pa se je sedaj pomeril še Marjan Amalietti. Amalietti se je izkazal kot domiseln in izviren ilustrator, ki se zna podrediti besedilu, pa hkrati ohraniti svoj ilustratorski profil.
»Spomini na otroštvo« zaslužijo posebno pozornost tako po zamisli kot po vsebini. Najbrž se bo kdo vprašal, kaj bi s spomini na otroke, mladino. Zadeva je preprosta: spomini so tudi za otroke pomembni, bodisi njihovi lastni, ali pa tisti, ki jim jih pripovedujejo odrasli. V takih spominih se zrcalita čas in prostor z vsem, kar lahko otrok dojame kot spreminjajoče, drugačno, spoznavno in ne nazadnje —so tudi sestavina sedanjega življenja. Tega se je zavedala urednica Kristina Brenkova, ki jo je vodilo spoznanje, da mora tako leposlovje po dolžini in dojemljivosti ustrezati zmožnostim učenca, ki spoznava okolje in svet. Urednica je izbrala za prvo knjigo »Spominov na otroštvo« zavidljivo število avtorjev in jih razporedila po abecednem redu. Gre za pisatelje, ki sodijo med starejšo generacijo in do mladih sodobnikov. Urednica je izbrala krajše pripovedi-črtice, saj so le-te zelo primerne za šolarje nižjih razredov. Ža opremo in ilustracije je uspešno poskrbel Milan Bizovičar. Kratke, a zelo potrebne zapise o posameznih avtorjih je prispevala Alenka Logar-Pleško. Sledile bodo še dve ali tri knjige »Spominov na otroštvo«, od tega naj bi bila v zadnji objavljena dela avtorjev iz svetovne književnosti.
V zbirki Obrazi je izšel tokrat skrbno sestavljen prikaz življenja in dela Josipa Broza Tita, ki sta ga napisala Slobodan Neškovič in Tihomir Stanojevič. Izid tega zvezka sovpada z jubilejem —85-letnicopred-
Knjižnica Čebelica
Pod tem naslovom si vedno predstavljamo knjige za tiste najmlajše otroke, ki so se komaj naučili branja. Res pa je, da najdejo v zgodbah in pesmicah pogosto tudi starejši bralci marsikaj zanimivega, ljubkega in veselega. Tega pa ni nikoli preveč.
Slovenska ljudska pravljica O PREBRISANI DEKLICI mlade bralce nagajivo poduči, koliko velra bistra glava. Pa ne samo zato, da se bogato poročiš —predvsem zato, da srečno živiš. (Ilustracije: Marička Koren).
Janez Trdina: LISICA, VOLK IN MEDVED —zgodba iz živalskega sveta. Podobne različice o prebrisani lisici so med ljudstvom zelo razširjene. Toda v tem primeru je lisica še maščevalna, njena goljufivost pa sploh ni kaznovana. Trdinova »vzgojnost« —če že uporabljam to besedo —je precej trda. Njegove zgodbe tako za otroke kot za odrasle so precej bliže resničnemu življenju kot našim željam in hotenju po tem, da je hudo vselej kaznovano. Mordase bodo otroci ob zgodbici zamislili. Pomagajmo jim pri tem. (Ilustracije: Božidar Grabnar).
Janez Vipotnik: RUNO je pripoved o psu volčjaku, ki so ga vzgojili partizanski kurirji, da jim je pomagal varovati kurirsko postajo. Dogodki potekajo bolj ali manj preprosto, dokler kurir Janko ne zaide v smrtno nevarnost. In tedaj se —kot že toliko zvestih psov —zares izkaže. Pripoved je prisrčna in preprosta. (Ilustracija: Darinka Pavletič-Lorenčak).
Branko Čopič: RAČUNAR RUMENKO je zabavna in poučna zgodba. Nastopata prebrisani (modri) pes in lahkoverni krt, zgodba pa. je čisto človeška. Tokrat je lahkovernost tista, ki napravi krta neumnega. Ko ta spozna, da se je za znanje in spoznanje vredno potruditi — to tudi stori. Pisatelj prisili tudi bralce, da mislijo. (Ilustriral: Slobodan Milič).
Zvonimir Balog: KO SEM ŠE MAJHEN BIL je zbirčica svojskih, domiselnih, ljubko nagajivih pesmi, po kakršnih je pesnik znan in priljubljen. Otrokom so blizu, zanimive pa so tudi za odrasle, saj nas često opomnijo na stvari ali dogodke, za katere smo bili slepi in gluhi. Pesmi je izbral in prevedel Ivan Minatti. (Ilustriral: Kostja Gatnik)
Josef Guggenmos: ZAKAJ JE ŽIRAFA TAKO VELIKA. Vedra in čisto malce žalostna zgodba o dveh dobrih prijateljicah — mravlji in Žirafi, ki sta hoteli biti čimbolj enaki. Tako zelo sta se namreč imeli radi! Storili sta vse, da bi se tudi po velikosti prav nič ne razlikovali; tiste čase je bila namreč mravlja malce večja od žirafe. V svoji nestrpnosti sta brez pomišljanja vzeli zdravilo za povečanje in pomanjšanje. Kakšen je bil uspeh te nestrpnosti, ve danes vsak otrok. (Ilustracije: Zdenka Golob-Borčič).
N. M.
Ione Pavček
Poganske hvalnice
Nova pesniška zbirka Toneta Pavčka je razdeljena v troje ciklov: Travam, Koreninam in Krošnjam. Ohranja zvestobo že znani stilizaciji pesniške izpovedi in prinaša trezno izkustveno izpopolnitev razmišljanj. Gre za možato spoznanje, porojeno iz doživljajskih prvin, ki se vijejo prek stisk, grenkob, pričakovanja, verovanj, iz razklenjene dezi-luzije, odvisne od razsežnostih tega, kar prinaša resnično življenje. Jedro poganske hvalnice pa je mogoče razumeti tudi kot zadržan, a pristen slavospev življenju kot nenehnemu procesu, čeprav je grenkoba resničnosti še tako bridka. Osebnoizpovedni element je ubran v preprosto dojemljiv lirizem, ki se mu poznata poleg meditativne navezanosti na kmečko naravo in domačijskih ljudi tudi etična zavzetost in socialno nevsiljiv prizvok. Tudi ljubezenska pesem je pogansko sproščen slavospev življenju. Spominski elementi se pri Pavčku prepletajo kot nepogrešljiv element, ki je spojen z neposrednim utripom osebnih izkušenj sedanjosti. V tem sporočilu veje iz doživetja neprikrita melanholija. Pesnik bi dosegel večjo homogenost liričnega tkiva, če bi nekaj pesmi izpustil iz zbirke. Poganske hvalnice je uredil in likovno učinkovito opremil Julijan Miklavčič.
Partizanska trilogija Mimi Malenškove
Pisateljski delež Mimi Malenšek je precej obsežnejši, kot ponavadi pomislimo. Bralcem je verjetno najpogosteje v mislih njena leposlovna biografija in romani z zgodovinsko tematiko, vendar pa je pisateljica napisala lepo število leposlovnih del, ki opisujejo čas NOB. Med temi deli bi našli primer, ki zasluži po svoji kakovosti bralčevo pozornost, pa tudi natančnejšo kritično ovrednotenje.
iviirru
Irilogija Sonce je obstalo je najobsežnejše leposlovno aeio ..
Malenšek, ki se navezuje na čas najtežjih osebnih in skupnih preizkušenj med NOB. Pisateljica je ostala zvesta realističnemu fabuliranju, v delu so opazne težnje po retrospektivi in novostih. Realistična pripoved ji je najbližja, daje ji možnost jasnega, preprostega, neobremenjenega izražanja, k oblikovanju razvidne stvarnosti pa jo vodi želja po razumljivosti in dostopnosti. Obsežno pripoved o vojnem času je Mimi Malenšek podala glede na čas in razmere. Stvarno razmišlja o usodah ljudi, medsebojnih razmerjih, o času, ko se je pretresljivo razplamtel požar vojne in nasilja čez Evropo in terjal odločitev posameznika. To je bil čas, ko je NOV postala kljub najtežjim razmeram edina možnost za obstoj slovenskega naroda in narodov Jugoslavije. Pripovedno tkivo trilogije je pisateljica v glavnem razporedila okoli življenjske poti študenta Tomažina, krhkega mladeniča, ki v svoji začetni neodločnosti ni zmogel klene možatosti in odločitve. Ko je prišel iz okupirane Ljubljane v domačo vas, ga je prisilno zgrabil tuj vojaški stroj in ga vodil po tujih deželah, od vzhodne fronte do vojaške kaznilnice. V njem je dozorela odločitev, da se priključi koroškim partizanom. Dočakal je svobodo, Življenjski smisel se mu je odprl v ljubezni in v odprtosti novim časom. Seveda je dogajanja v romanu mnogo več, mozaik usod in položajev dogajanja pa vendarle žarči skozi osrednjo osebo, skozi pretrese, ki jih zlasti ta junak doživlja, čeprav so za dogajanje pomembni tudi drugi liki. Mimi Malenšek je v vsebino vpletla nekaj tehtnih novosti, ki jih v leposlovju na temo NOB le izjemoma najdemo, npr. usodo naših ljudi, ki jih je okupator na silo mobiliziral in odvedel na oddaljene fronte, pa tudi partizansko delovanje in bojevanje na Koroškem. Kompozicija trilogije se podreja tradiciji realističnega romana. Trilogija Sonce je obstalo s širino freske leposlovno prikazuje čas, trpljenje in veličino našega človeka. V realističnem konceptu pisateljica tu in tam opazno doda svoj delež, namesto da bi se dobesedno podredila objektivno »skritemu opazovanju«. Roman vsekakor zasluži pozornost in si bo prav gotovo utrl pot med bralce. Izšel je pri Mladinski knjigi.
Miroslav Sfingi
Za zakladi majevskih mest
V zbirki Potopisi, ki jo izdaja Mladinska knjiga, je izšel prevod poljudnoznanstvene knjige Miloslava Stingla Za zakladi majevskih mest. Naslov pove, da gre za eno tistih zanimivih del, ki poljudno predstavljajo zgodovinsko-arheološko podobo majevske civilizacije in kulture. Taka in podobna literatura pa pridobiva sedaj vedno več bralcev. Ma-jologija, najmlajša veda med amerikanistiko, še zdaleč ni sklenjena, saj smo vsako leto priče novim arheološkim in znanstvenim odkritjem. Ko prebiramo prizadevno spisano knjigo Miloslava Stingla, ji zvedavo sledimo in vse bolj spoznavamo, kako malo poznamo širši civilizacij-sko-zgodovinski obseg človeštva, v tem primeru zelo pomembno majevsko kulturo. Slikovno gradivo dopolnjuje avtorjevo razlago. Zahtevno prevajalsko delo — prevod iz češčine v slovenščino je opravila Bilka Matč. Lektorski popravki pri prevodu so nepotrebni ali celo zgrešeni in kažejo na nepoznavanje stvari. Zahtevnejši bralec pa bo našel na koncu izbrano bibliografijo. Knjigo je opremil in grafično oblikoval Borut Kovše.
Petar S. Brajovič
Konec II. svetovne vojne v Sloveniji
Založba Borec je s knjigo Petra S. Brajoviča natisnila eno tistih del, ki imajo dokumentarno vrednost in prikazujejo, kako je potekal konec II. svetovne vojne v Sloveniji. Avtor knjige je bil od konca leta 1942. med slovenskimi partizani, kamor ga je poslal vrhovni komandant NOV in POJ. Tako je dobro spoznal vojaške in posebne razmere na Slovenskem. Brajovič preprosto in slikovito opisuje, kako so potekali zadnji dnevi vojne na Slovenskem, ponazarja vojaški in politični položaj in se omeji na bistveno. V knjigi najdemo številne fotografije, ki so dokumentarne vrednosti in zemljevida, ki ponazarjata premike in boje. Konec II. svetovne vojne v Sloveniji je iz rokopisa prevedel Stanko Janež, knjigo pa je opremila Nadja Furlan.
Kirurgija - I. del
Študenti medicinske fakultete in njihovi predavatelji so dobili dragoceno knjigo KIRURGIJA. To je prvi del pomembnega učbenika, pri katerem so sodelovali vodilni slovenski kirurgi in drugi strokovnjaki. Poleg urednika dr. Zvonimira Šušteršiča in članov uredniškega odbora dr. Franca Debevca, dr. Slavka Rakovca in dr. Vladimirja Žaklja, je sodelovalo še 24 strokovnjakov s tega področja.
Kirurgija je izšla v založbi Mladinske knjige. Sodi med prve tovrstne slovenske knjige, v kateri je združilo svoje delo kar 28 avtorjev. Gotovo je, da ni najlaže, je pa mogoče, poenotiti mnenja in doseči sporazumno sodelovanje tolikih piscev. To je lahko zgled strokovnjakom z drugih področij.
Knjiga bo dober pripomoček študentom, učencem in medicinskim sestram pri njihovem delu, a tudi predavateljem bo dobro vodilo za pripravo predavanj.
Zdravstveni delavci jo bodo gotovo pozdravili, saj so že dolgo potrebovali tak pripomoček.
Knjiga je lepo opremljena in bogato ilustrirana. Na 327 straneh zajema tudi najnovejše dosežke s področja celotne kirurgije, kar bo dobrodošlo tudi specialistom.
Povedati je treba, da je Kirurgija delo, ki je nastajalo nekaj let, da ni ne prepis ne prevod iz tujih del, ampak je plod usklajenega teamskega dela domačih strokovnjakov. Vse ilustracije v knjigi so izvirne.
Izdajo Kirurgije je sofinanciralo osem naših in nekaj tujih podjetij. Zato stane knjiga samo 460 din, sicer bi bila njena cena še enkrat tolikšna.
Kirurgijo toplo priporočamo medicinskemu osebju pa tudi drugim, ki jih zanima ta veda.
T. P.
Literarna revija za srednješolce	Obrazi, krajine, tihožitja.
Tri leta so minila, odkar smo izdelali pri Kulturnem centru ljubljanskih dijaških domov prvo in zadnjo številko literarnega glasila VEZI. Iz vezi so nastale denarne, tiskarske in druge zanke, ki so peščico navdušencev Zaustavile in ohromile. Koncept in zamisel sta imela vzporednico v nekdanjih Mladih potih. Glasilo naj bi preraslo ozke ljubljanske meje in postalo zbornik najboljših prispevkov srednješolcev iz vse Slovenije. V zasnutku smo zapisali, da bo revija odprta, da pričakuje od družbenopolitičnih in seveda kulturnih ustanov pomoč in podporo. Takrat še ni
Draga Potočnjakova iz gimnazije Poljane
bilo samoprispevka za kulturo iz delovnih organizacij, ki znaša danes okrog 6% bruto osebnih dohodkov.
Revija bi bila most med že priznanimi umetniškimi hotenji, ki se ubesedujejo v revijah, kot sta Sodobnost in Dialogi, ter neštetimi mladimi talenti, ki vzniknejo kot kresnice po gimnazijah in drugih šolah, objavijo dva, tri prispevke na leto v gimnazijskem, dijaškem glasilu — in brez mentorjev, brez nekoga, ki bi vzgajal prihodnje pisce omahnejo v poprečju in malodušju. Koliko je na Slovenskem živih piscev, ki bi osebno vodili mentorske krožke in ličili materino besedo tam, kjer bi obrodila tisočeri plod? Ali je sploh kakšen? So televizijske oddaje, ko se pokaže pisec, obro-Žen s »piščančki«, edina oblika srečanj, poleg zelo redkih uradnih literarnih večerov, ko se pisec pogovarja z množico radovednežev? Čudno pa je, da poleg milijonov knjig, ki jih v Sloveniji vsako leto natisne 23 založb ni (?) denarja za MLADINSKO LITERARNO REVIJO, kakršna so bila nekoč Mlada pota, Naša samoupravna družba bi morala temeljito premislili podatek, po katerem je bilo v kulturnih skupnostih Ljubljane leta 1976 porabljenih za osebne dohodke
92.909.000	din, kar znaša 58,2 % za napredek dejavnosti pa
263.000	din ali 0,2 %. Če pogledamo, da so znašali materialni stroški 48.276.000 din ali 30,3%, se lahko upravičeno vprašamo: KAM GRE DENAR, KI GA DAJEJO DELOVNI LJUDJE ZA KULTURO?
Ob gimnazijskem kulturnem tednu, ki je bil maja ob velikih obletnicah, sem se pogovarjal z urednico gimnazijskega glasila MLADI ■ POLJANEC Drago
Narava — lepota — zdravje
Od 3. do 5. junija 1977 je bila v Škofji Loki JUBILEJNA MALA GROHARJEVA KOLONIJA. Udeležilo se je je 350 pionirjev-likov-nikov Jugoslavije. Pionirje je spremljalo 130 učiteljev likovne vzgoje.
Ob letošnji koloniji je potekalo tudi posvetovanje za likovne pedagoge na temo Likovna vzgoja v učnovzgojnem procesu. Letošnja kolonija in vse prireditve so posvečene praznovanju 35-letnice pionirske organizacije pod geslom JPl N ARA V A —LEPOTA —ZDRAVJE in praznovanju jubilejev tovariša Tita.
Malo slikarsko Groharjevo kolonijo je 5. junija sklenila pestra razstava del mladih likovnih umetnikov Jugoslavije. To kolonijo, ki je hkrati tudi manifestacija bratstva in enotnosti mladih iz Škofje Loke in Smederevske Palanke, so pripravili: skupščina občine Škofja Loka, Zveza prijateljev mladine SR Slovenije, Zavod SRS za šolstvo, organizacijska enota Kranj, Muzej in galerija Škofja Loka in organizacije združenega dela občine Škofja Loka.
Komisija za volitve in imenovanja •er kadrovske zadeve SKUPŠČINE OBČINE GROSUPLJE
razpisuje prosto delovno mesto — ravnatelja Osnovne šole Louis Adamič Grosuplje
Za ravnatelja je lahko imenovan kandidat, ki izpolnjuje pogoje za učitelja osnovne šole, določene z zakonom o osnovni šoli in ima 5 let vzgojnoizobraževalne prakse ter ustrezne moralnopolitične vrline in organizacijske sposobnosti za uresničevanje vzgojnoizobraževalnih smotrov.
Prijave z dokazili o izpolnjevanju pogojev in kratkim življenjepisom sprejema 15 dni po objavi kadrovska služba Skupščine občine Grosuplje.
OSNOVNA ŠOLA BAKOVCI
ponovno razpisuje za nedoločen čas prosta delovna mesta:
—	učitelja matematike, PRU
—- učitelja tehničnega pouka in fizike, PRU
—	učitelja nemškega jezika, PRU
Na delovna mesta se lahko prijavijo tudi absolventi PA, vendar za določen čas. Družinska stanovanja zagotovljena v bloku. Prednost imajo kandidati, ki bodo stanovali v kraju službovanja. Rok prijave je 15 dni po objavi.
Odbor za medsebojna delovna razmerja OSNOVNE ŠOLE »7. MAJA« DOBROVA PRI LJUBLJANI
Potočnjak. »Letošnji gimnazijski kulturni teden je bil drugi po vrsti in sovpada z vsemi obletnicami, ki jih praznujemo letos. Namen teh srečanj je spodbuditi ustvarjalce — literate, likovnike, fotografske krožke in mladino, ki se ukvarja z glasbo. V gimnaziji prirejamo glasbene večere, izvajajo jih solisti, ki hodijo v glasbeno šolo. K nam prihajajo predavatelji iz organizacije Glasbene mladine ter nam razkrivajo bistvene vrednote dobre glasbe. Gimnazija Vič, Ivan Cankar, Poljane I. gimnazija. Vojaška gimnazija in Gimnazija pedagoške smeri, imajo različne kulturne sekcije. Vsaka šola ima svoje literarno glasilo. Naša Gimnazija Poljane izdaja Mladega Poljanca dvakrat na leto. V Pančevu sem pred petimi leti sodelovala na prijateljskem srečanju mladih ustvarjalcev. Takrat sem zagrešila nekaj pesmi, zdaj pišem prozo.«
— Na literarnih večerih si nastopala kot recitatorka z dokaj rutine, samozavesti in nadarjenosti. Kam kaniš po končani gimnaziji?
»Igralka bi bila rada.«
— Za nenehno, nepretrgano mlado snovanje je brez dvoma pomembno število objav. Dvakrat na leto? Ni to preborno za ustvarjalca, ki hoče nenehno potrjevati?
»Nimamo kje objavljati! Nujno je glasilo, ki bi povezalo srednješolce s študenti. Srednješolci bi lahko posegali vanj, bilo bi skupno glasilo, skupna rast. Najti bi morah ustrezno ustanovo (Kulturna skupnost Slovenije, Mladinska knjiga?...}, ki bi uresničila našo davno željo po srednješolski literarni reviji. Pred
tremi leti je bilo na viški gimnaziji srečanje slovenskih gimnazijcev, ki so izražali željo, da bi izdajali takšno glasilo vsaj dvakrat letno. Nismo pa mogli najti mecena! Enkratna nekajdnevna srečanja še zdaleč ne odtehtajo celotnega procesa zorenja. Naš mentor je slavist Dušan Maher. Hvaležni smo mu za nesebični trud, ki nam ga je posvetil.
»Poleg Drage je tu še peščica zvestih: Mojca Mandelj, Marjan Moškrič, Evelina Smrekar (pesnica), Sonja Okoren, Lidija Baraga, Saša Pavček... pa Pika, Miša Laura, Brigita in drugi plahi psevdonimi.
Kako pritegne, nadarjene k sodelovanju? V glasilu sodelujete skoraj sama dekleta — kje so fantje?
»Zapirajo se vase, v svoj svet in nočejo v javnost. Boje se sodb, neuspeha, razočaranja, padca v malodušnost, če jim ne bi objavili
Mnogokrat je težko preveriti lažno predstavo o svoji ustvarjalni moči.
Včasih sodelujemo z gledališčem. V sezoni / 975- 76 smo igrali v Mestnem gledališču tri Nušičeve enodejanke. Naš mentor je bil Roman Žun iz Šentjakobskega gledališča. Leta 1976 smo igrah Sen kresne noči, W.p Shake-spearja, pod vodstvom Drage Ahačičeve. V gimnaziji nam nihče ne pove, kaj je to sodobno gledališče, kako nastaja predstava, da bi se zbudilo zanimanje za globlji odnos do kulturnega dogajanja. Šele ko sam stopiš na oder in se soočiš z gledalci, vidiš, da je to svet, ki te vklene in očara.«
IVAN CIMERMAN
prizori
Koncert ansamblov in simfoničnega orkestra ZGBI
V	soboto, 4. junija je bila v veliki dvorani Slovenske filharmonije koncertna prireditev, na kateri so se predstavili simfonični orkester in trije instrumentalni ansambli Zavoda za glasbeno in baletno izobraževanje iz Ljubljane.
Prireditev, ki je bila posvečena 40-letnici ustanovitve KPS, 40-letniciprihoda tov. .Tita v vodstvo KPJ in 85-letnici njegovega rbj-stva, sta uvedla mešani zbor in simfonični orkester pod vodstvom prof. J. Boleta s Simonitijevo Slavnostno pesmijo in Pesmijo o Titu. Zatem je simfonični orkester Zavoda pod vodstvom V. Šušteršiča izvedel Mozartov koncert za klavir in orkester (solistka Branka Kapus), Petričev koncert za klarinet in orkester (solist Robert Stanič) in Ramovšev koncert za trubo in orkester (solist Darko Rošker).
V	drugem delu se je najprej predstavil ansambel trobil pod vodstvom prof. I. Karlina z Uverturo F. L. Franka, nato ansambel tolkal, ki ga je vodil B. Šurbek, s skladbo E. Firtha Encore in jazz. Koncert je končal » Big-band« v sestavi standardnega velikega jazz — orkestra z. dirigentom D. Vebletom, ki je izvedel več jazzovskih skladb različnih avtorjev.
Koncert je bil v pedagoškem in tudi umetniškem pogledu zelo uspel pregled skupinskega muziciranja gojencev Zavoda, za katerega imajo poleg navedenih dirigentov nedvomno veliko zaslug tudi vsi drugi pedagogi zavoda, ki pri individualnem pouku vzgajajo in izobražujejo nastopajoče inštrumentahste.
Če primerjamo ta letni koncert s podobnimi koncerti simfoničnega orkestra in ansamblov Zavoda za glasbeno in baletno izobraževanje iz preteklih let, opazimo nenehno kvalitetno rast pihalcev, trobi! in zlasti tolkalcev, ki se kaže tako pri izvajanju t.i. resne glasbe kot jazza.
Slabše pa je z godalnim naraščajem. Godal, zlasti violin, je v simfoničnem orkestru iz leta v leto manj. Stanje je že skoraj kritično, saj je bilo v izvajanju simfoničnega orkestra čutiti ponekod že kar moteče nesorazmerje med skupino godal ter skupino pihal in trobit. Mnoge intonacijske nepravilnosti pri godalih, zlasti pri violinah, nam dajo misliti, da ni bila dirigentu možna nikakršna selekcija glede na kakovost ali stopnjo izšolanosti godalcev. Premajhno zanimanje za študij godal, zlasti violine je seveda problem, s katerim se srečuje ne samo Zavod za glasbeno in baletno izobraževanje, temveč tudi večina glasbenih šol v Sloveniji. Nad takim stanjem, ki lahko postane usodno za naše glasbeno življenje in celotno kulturno življenje na Slovenskem, bi se morah resno zamisliti ljubljanska Akademija za glasbo in vodstva naših poklicnih simfoničnih orkestrov, raziskati vzroke in poiskati najustreznejše rešitve. Ce bo šel razvoj ali bolje rečeno nazadovanje na tem področju še nadalje v tej smeri bodo postali naši poklicni simfonični orkestri kaj kmalu odvisni le od uvoženih glasbenikov, da o nekdaj tako cvetoči amaterski orkestrski dejavnosti pri nas ob takem stanju niti ne govorimo.
A. Ž.
Profesor Marjan Kozamernik pripada generaciji slovenskih kulturnih delavcev, ki so že zgodaj okusih življenje mladih ljudi pred vojno. Rojen je bil 25. 3. 1923 r delavski družini, na Viču.
Po končanem šolanju na meščanski šoli in trgovski akademiji, je obiskoval umetniško šolo na Tehniški srednji šoli r Ljubljani. Tu je pri prof. Antonu Severju dobil osnove iz perspektive, umetnostne zgodovine in oblikoslovja, pri Mariju Preglju pa je sledil predavanjem iz anatomije in malega akta. Nato se je posvetil študiju na likovni akademiji in diplomiral leta 1949 pri prof. Mariju Preglju. Marljiv in uspešen je bil večkrat deležen pohvale.
Prvič se je predstavil s samostojno likovno razstavo leta 1950 r Prizrenu. S prizori iz. vojaškega življenja, s portreti Tita, oficirjev in vojakov. Pri Zavodu za spomeniško varstvo je delal kot restavrator pri prof. Mirku Šubicu, od leta 1950—52. Na gimnaziji r Ljutomeru je poučeval likovni pouk od leta 1952 do 1955. Tam je priredil leta 1955 svojo drugo samostojno razstavo ob desetletnici osvoboditve. Občinstvo je njegova dela navdušeno sprejelo. Po premestitvi v Tržič je slikar poučeval še na dveh šolah, sodil pa je tudi likovni krožek pri DPD Svoboda Tržič; do leta 1958 je sodeloval na razstavah z gorenjskimi likovniki.
Kot prvi slikar v avli kulturnega doma DPD Svoboda Vič se je leta 1973 predstavil z. dokaj obsežnim opusom ob svoji 50-letnici. Leta 1974 je sodeloval r skupinski razstavi s slikarjem — grafikom Rudijem Simčičem in Brankom Simčičem. V tem letu se je Kozamernik še enkrat predstavil s četrto samostojno razstavo v DPD Svoboda Vič, letos pa s peto otvoritvijo v počastitev dneva O F in občinskega praznika — 27. aprila, v krajevni skupnosti Malči Belič in DPD Svoboda Vič-Rud-nik.
Jedro njegovih stvaritev so portreti živečih in umrlih znancev. Njegovi motivi predmetov in bitij navajajo k razmišljanju o tem, kar vidiš —in utegneš odkriti. Njegova umetnost »ne kriči«, zbuja vtis neke mirnosti, in utegne tako občinstvu kakor posarpez-nemu poznavalcu odkriti miselni svet ustvarjalca.
Na zdajšnji peti razstavi v Domu Malči Beličeve, se Kozamernik predstavlja,s presenetljivimi, z lirično fineso prikazanimi portreti mladih ljudi, svojih znancev, učencev in učenk, svojih
dveh sinov in drugih. Ustvarja tudi motive iz antike, sočasno pa stoji — za prizorom namreč — tudi simbol življenja in njegovih funkcij, njegove stvarnosti.
Prizori iz gledališkega življenja so posebnost njegove dejavnosti, ki izvira iz nuje po pripovedi, iz vtisov, živečih v njegovi zavesti, iz porajajočih se doživetij odrskih scen in spominov. Kakor avtor sam pove, ga navajajo k tovrstnemu slikanju misli na brata Staneta Severja. Zbujajo mu podobe, segajoče r mladost, na vroča poletja v glinokopu na Vrhovcih, kjer sta delala z bratom Stanetom. Od tod tudi njegova podobiyv olju z. naslovom Dolina ila. Bližnji barjanski motivi ob Malem grabnu, z jelšami, vrbami, topolom, glogovim grmom in motivi ob Gradaščici, so njegovi ljubljenci. Z modro-sivim Krimom na obzorju, z Rakitno in panoramo hribov od vzhodnega do zahodnega dela Ljubljanskega barja. Lepotni izrezi iz tega sveta ga privlačijo.
Ce govorimo še o slikarju, je vredno poudariti, da je Kozamernik mojster tistega portreta, ki na prvi pogled izzove priznanje avtentičnosti upodobitve in zbuja vtis vrednote. Lahko bi dejali, da nekatera dela dosežejo kakovost galerijskih eksponatov. Tudi ni mogoče, da bi to stopnjo dosegel le z neko tehniko ali izobrazbo. Zna se vživeti v človeka, v njegovo psiho, to pa rodi sposobnost kakovostnega upodabljanja.
In če sta pejsaž in tihožitje lirika Marjana Kozamernika, njegova intimna izrazna nota, potem so njegovi portreti žive podobe zdaj Že spominskih ali pa š(j živečih oseb.
Za slikarja sta značilni čustvena prizadetost in notranji nemir.
Iz tega napora nastajajo njegova dela. Vrača se v mladost, v spomine na mater (podoba Umirajoča mati) in na brata Sta-.neta, ustvarjajoč prizore iz sveta Tuli je (legenda o Taliji in njenem sinu), Namišljeni bolnik itd. !z vsega njegovega dela se zrcali prizadevno hotenje po narativnem upodabljanju, zlasti, kadar govore simboli.
Kozamernikova dela niso modernizmni, niso eksperimenti, niso težko doumljivi abstrakti. So lepota, bolečina, pripoved in razmišljanja^ tiha radost, premagovanje skrbi in tesnobe ter upanje. Ob vsem tem pa sta nenehno pričujoča iskanje novih umetniških zamisli in želja po njihovi uresničitvi.
RUDI MIŠKOT
- ' ■■ ■ - ■
Marjan Kozamernik: Mali graben z Barjem
OSNOVNA ŠOLA SLAVKO ŠLANDER LJUBLJANSKA CESTA 46 — CELJE
razpisuje za nedoločen čas prosta delovna mesta:
—	dveh učiteljev za podaljšano bivanje — U ali PRU
—	učitelja telesne vzgoje (moški) PRU ali P
Razpis velja do zasedbe delovnih mest 1. IX. 1977. Stanovanj ni.
ŠOLSKE DELAVNICE TEHNIŠKIH ŠOL V LJUBLJANI, GORUPOVA 6
vabi k sodelovanju za nedoločen delovni čas tele prosvetne delavce:
—	tri učitelje razrednega pouka
—	učitelja biologije ali kemije in fizike
—	učitelja slovenskega in angleškega jezika
—	učitelja slovenskega-in srbohrvaškega jezika
—	dveh učiteljev matematike in fizike
—	učitelja glasbene vzgoje —- vzgojiteljice za VVZ
Z Ljubljano so ugodne avtobusne zveze. Prijave sprejemamo 15 dni po objavi razpisa.	r
Popravek
V članku V spomin Srečku Vilharju, objavljenem v letošnji 9. številki Prosvetnega delavca, se 6. stavek drugega odstavka pravilno glasi:
Ker je bilo tolminsko učiteljišče 1927 ukinjeno, in ker je Srečka zaradi protifašističnega delovanja zasledovala policija, je zbežal 1928 v Ljubljano, kjer je kljub trdemu boju za kruh dokončal 4. letnik in prvikrat v nekdanji Jugoslaviji uvedeni 5VletnikAjičj.tel,jjš?a,., v. v
razpisujejo prosto delovno mesto za nedoločen čas
— učitelja praktičnega pouka na kovinarskih stružnicah — s polnim delovnim časom
POGOJI: Kandidat za razpisano prosto delovno mesto je lahko učitelj praktičnega pouka navedene stroke, ali tisti, ki je poleg poklicne šole končal še ustrezno tehniško šolo in ima najmanj pet let praktičnega dela na ustreznem delovnem mestu. Poskusna doba tri mesece. Nastop dela 1. 9. 1977.
Prijave z dokumenti sprejema uprava zavoda. Rok za sprejemanje prijav je 15 dni po objavi v časopisu.
■ **	- r vv A :	• - t- ■ ,y i v ~ o ^ i -v >i t \\
Poučno pričevanje
Kolom mladih ljudi — učencev Zavoda za slepo in slabovidno mladino v Ljubljani —se je letošnjega maja ob lepem sončnem vremenu spustila v dolino Gradaščice. Ob njej je med vojno deloval Dolomitski odred, poveljeval je Glavni štab slovenske partizanske vojske, Centralni komite KPS in Izvršni odbor OF pa sta sprejemala sklepe in dajala politične smernice. Predstavniki OF so sprejeli tudi znano Dolomitsko izjavo. Spomini na takratne čase še živijo v ljudeh, ki so na terenu in v enotah odreda imeli pomembno vlogo v zgodovini narodnoosvobodilnega boja, tedaj, ko se je prav na tem terenu, ob nemško-italijanski zaminirani Žični meji, v neposredni bližini Ljubljane, ob glavnih komunikacijah Ljubljana—Trst in ob obilici belogardističnih postojank preskušala moč partizanske vojske v krvavih spopadih z okupatorjem in njegovimi pomagači.
Prav tedaj — ob 35-letnici velikega boja 28 borcev 2. čete Dolomitskega bataljona na Ključu in velike zmage Narodne zaščite v Žerovnikovem grabnu pod Hruševem — so se učenci odpravili na pot, da bi spoznali nekatere podrobnosti o tem boju in si ogledali spomenike iz naše bližnje revolucionarne preteklosti.
Na cesti v Žerovnikovem grabnu so pionirji, zbrani ob spominski plošči, ki opozarja mimogredoče na veliko zmago Narodne zaščite, poslušali enega izmed preživelih borcev, Viktorja Zadnikarja. Pripovedoval jim je, kako so zaščitniki napadli dolgo italijansko motorizirano kolono, ki se je vračala po neuspešni akciji na Ključu v Ljubljano. V obeh bojih so imeli Italijani (po njihovih virih) 118 izgubljenih, od tega 36 mrtvih. To je bila največja zmaga dolomitskih borcev na pragu Ljubljane, ki je imela tedaj v vojašnicah najmanj dvajset tisoč vojakov in policije.
V Gavgarjevi hiši pod Osredkom je bil bunker, ki je dajal zatočišče skupini osrednjega partizanskega vodstva. V marčevi ofenzivi 1943 so belogardisti pregledali vso hišo, a vhoda v bunker niso našli. Vedeli so, da so tam pogosto vodilni partizani in da mora biti še kak dodaten prostor. Z udarci po betonu v kuhinji so ga res našli. S krampom in z jeklenim drogom se jim je posrečilo prebiti kakšnih 20cm debelo betonsko steno. Spustili so se v precej velik prostor, kjer so bili ’>red nekaj urami partizanski funkcionarji. Belogardisti so
nlenili le nekaj literature in
kaj kosov obleke. Seveda z ikcijo« niso bili zadovoljni.
Besni so se znašali nad domačimi in jih odpeljali v internacijo. Gospodinja se je vrnila živa in je tako tokrat pripovedovala učencem o odkritju bunkerja.
Kolona je nadaljevala pot proti Hruševem. Ob glavni cesti je Kelnačeva (Riharjeva) hiša, kjer je bil med vojno pod kozolcem velik bunker. V njem je med vojno delalo kakšnih osem čevljarjev obuvala za borce Dolomitskega odreda. Bunker je bil le dvajset metrov od glavne ceste, vendar zelo spretno skrit. Med ofenzivo v mesecu marcu 1943 so odkrili tudi ta bunker, ker je bil izdan. V njem so našli nekaj čev-Ijarjev-borcev, ki so jih odpeljali v zapore in internacijo. Kelnačevo Meri so grobo strahovali, jo pretepali in odpeljali v internacijo. Nad njo so se znašali še posebno zato, ker je bil njen brat Franc (Radovan) komandant Dolomitskega odreda. Več o dejavnosti Kelnačeve hiše in o pomenu bunkerja je povedala Meri sama, ki se je po vojni srečno vrnila domov.
Čez most, mimo nekdanjega partizanskega mlina (Pretekljev mlin), je pionirski odred zavil po strmini na Hruševopred Galčevo (Koširjevo) hišo. Tu so jih čakali Galčeva mama, Petrovčeva Mici in še nekaj domačih. Krog mladih se je sklenil in prisluhnil: Galčeva mama je povedala, kakšno gorje so povzročili belogardisti, posebno potem, ko se je moral umakniti Dolomitski odred. Vse druge domače so zaprli in odgnali v internacijo, njej pa so »prizanesli«, ker je imela šest majhnih otrok. Nenehno so jo strahovali, saj so vedeli, da je bila pri njih osrednja ciklostilna in grafična tehnika glavnega poveljstva, da-so bili v hiši noč in dan partizani. Tudi Petrovčeva Mici je povedala, kako so ji ubili moža, njo pa so, čeprav je imela majhnega otroka, odpeljali v internacijo. O delu Hruševega med NOB je pripovedoval še Viktor Zadnikar, ki je spremljal mlade ves čas pohoda.
Ob grobnici pod cerkvijo so učenci pripravili kulturni program in se poklonili padlim borcem.
Tako se je iztekel dan v prisrčnem srečanju z dobrimi partizanskimi ljudmi, mladi pa so odhajali obogateni z novimi spoznanji iz naše zmagoslavne preteklosti.
Tako nadaljuje Zavod za slepo in slabovidno mladino bogato tradicijo obiskov partizanskih krajev in pomnikov, s pričevanji dopolnjuje zgodovino NOB in seznanja mladi rod z rastjo in dosežki naše socialistične domovine.
TONE KEBE
Volja in pripravljenost
Na idrijski osnovni šoli Jožeta Mihevca smo imeli letos že tretji obrambni dan. V preteklih letih so učenci tekmovali le v orientacijskem pohodu, vmes pa je bilo nekaj delovnih točk. Letošnji obrambni dan pa je bil organiziran drugače in bolj množično. Na centralni šoli je namreč 841 učencev, vključiti pa smo želeli večino. Tako je obrambni dan vseboval tele elemente:
Učenci od 1. do 4. razreda so tekmovali v lovu na lisico, na poti pa so reševali še druge naloge, primerne tej starosti. Učenci 5. in 6. razredov so odšli na orientacijski pohod. Na kontrolnih točkah so metali ročne bombe, odgovarjali na vprašanja iz NOB in nosili sporočilo partizanskega kurirja. Hodili so po opisu poti.
Učenci 7. in 8. razredov pa so to dopoldne spoznavali osnovno pehotno orožje in se urili še v drugih veščinah.
Na delovnih točkah so spoznali: borbene lastnosti, glavne dele in načine uporabe puške, avtomatske puške in lahke strojnice. Učili so se pravilno meriti v cilj, streljati z zračno puško, metali so ročno bombo. Spoznali so nekaj osnov prve pomoči. Naučili so se meriti azimut s pomočjo kompasa, in'postavljati šotore.
Veliko je bilo opravil, zato smo bili še posebno veseli, ker sta nam pri organizaciji in izvedbi pomagali občinska organizacija ZRVS in enota taborniškega odreda, ki sta dali na voljo izvajalce pouka, orožje in opremo. Ti dve organizaciji sta nam pomagali tudi prej, vendar letos prvič v takem obsegu. Pokazalo se je, da je s skupnimi močmi mogoče veliko storiti za razširjanje zamisli splošnega ljudskega odpora. Tako učenci kot izvajalci so bili z načinom dela zadovoljni.
Pouk pa je bil zahteven. Skupina se je na delovni točki zadržala 20 minut. V tem času gotovo vsak posameznik ni mogel spoznati vsega. To, kar smo letos začeli, bo treba v prihodnje še izpopolniti.
Disciplina je bila dobra, tako da tudi dopoldanska ploha ni mogla zaustaviti dela. Podobno je bilo tudi na obeh poteh orientacijskega pohoda.
Obrambni dan naše šole je mimo. Vsi, ki so sodelovali, so pokazali veliko volje in pripravljenosti; učitelji in učenci, posebno pa še člani ZRVS in enote taborniškega odreda, ki so nam letos s svojim delom popestrili obrambni dan.
ZORKO VELIKANJE
Za varne počitnice
Že več let, odkar pomeni cestni promet tolikšno nevarnost za udeležence v prometu, posebno za otroke osnovnošolske starosti, so poletni meseci najbolj nevarno letno obdobje. V tem času so otroci številnejše žrtve prometa kot v drugih mesecih leta.
Z vedno bolj organizirano obliko prometne vzgoje na osnovnih šolah je tudi več možnosti, da lahko storimo nekaj v korist prometne varnosti otrok, ko jih dva meseca ne bo pod šolsko streho.
Preden se bomo od njih poslovili, je prav, da jim svetujemo, kako varno preživeti počitnice. Med šolskim letom je bilo na račun prometne varnosti veliko rečenega in tudi veliko storjenega. Ker pa se prometna vzgoja ne konča s šolskim letom, pa tudi ne s polnoletnostjo, je treba o njej govoriti kar naprej, posebno ob najbolj kritičnih trenutkih ali nevarnih obdobjih. Eno takih obdobij so tudi šolske počitnice.
O prometni varnosti spregovorimo tudi s starši naših šolarjev in jih opozorimo, da so poletni meseci prometno bolj nevarni kot drugi čas v letu. Povejmo staršem, da je njihov zgled najboljša vzgoja.
MARJAN METLJAK
PREKLICI
GIMNAZIJA IVAN CANKAR V LJUBLJANI, ŠUBIČEVA 1
preklicuje razpisano delovno mesto učitelja latinskega jezika z nepolnim delovnim časom, objavljeno v časopisu Prosvetni delavec, številka 8, z dne 22. aprila 1977.
Vzgojni zavod Janeza Levca, Ljubljana, Karlovška c. 18 preklicuje razpis dveh delovnih mest ortopedagogov, ki sta bili razpisani dne 22. aprila 1977. Razpis preklicujemo zaradi premajhnega vpisa gojencev v novem šolskem letu 1977-78.
OSNOVNA ŠOLA BREZOVICA PRI LJUBLJANI
preklicuje razpisano delovno mesto učitelja podaljšanega bivanja, ki je bilo objavljeno v Prosvetnem delavcu, štev. 8, dne 22. aprila 1977.
Komisija za volitve in imenovanja
in kadrovska vprašanja
SKUPŠČINE OBČINE SLOVENJ GRADEC
razpisuje delovni mesti:
1.	ravnatelja vzgojnovarstvenega zavoda Slovenj Gradec
2.	ravnatelja osnovne šole XI SNOUB Miloš Zidanšek Šmartno pri Slovenj Gradcu
Kandidati morajo poleg splošnih pogojev izpolnjevati še naslednje:
Pod 1. Visoka, višja ali srednja izobrazba — pedagoška smer in najmanj 10 let izkušenj v pedagoškem zavodu ali 5 let izkušenj na vodilnem delovnem mestu v predšolskem zavodu. Kandidati morajo biti družbeno in politično vsestransko razgledani. Imeti morajo tudi ustrezne organizacijske sposobnosti.
Pod 2. Kandidati morajo izpolnjevati pogoje, predpisane z zakonom o osnovni šoli.
Vloge z življenjepisom in dokazili o izpolnjevanju razpisnih pogojev
sprejema Komisija za volitve in imenovanja in kadrovska vprašanja
15 dni po objavi razpisa.
Delovna skupnost
POSEBNE OSNOVNE ŠOLE ŠKOFJA LOKA
razpisuje delovni mesti:
1.	Ortopedagoga za delo v oddelku za delovno usposabljanje za nedoločen čas.
2.	Učitelja glasbenega pouka z nepolnim delovnim časom.
Pogoji:
Pod točko 1:
—	višja ali visoka specialno pedagoška izobrazba za delo z duševno prizadeto mladino;
—	najmanj 5 let neposredne specialno pedagoške prakse in opravljen strokovni izpit
Pod točko 2:
—	višja ali visoka izobrazba za glasbeni pouk
Nastop dela 1. septembra 1977, stanovanj ni, prednost imajo kandidati z bivališčem v Škofji Loki ali okolici.
Ponudbe z dokazili sprejema delovna skupnost Posebne osnovne šole Škofja Loka, Podlubnik 1, 15 dni po objavi.
Zbor delovne skupnosti OSNOVNE ŠOLE ŠEMPAS
razpisuje za šolsko leto 1977/78 naslednja prosta delovna mesta:
—	učitelja matematike, PRU ali P
—	učitelja telesne vzgoje, PRU ali P
—	učitelja angleščine in družbeno-moralne vzgoje, PRU ali P
Na voljo je samska soba za učitelja matematike.
Prijave in dokumentacijo pošljite v 15 dneh po objavi razpisa.
Svet delovne skupnosti
VZGOJNOVARSTVENEGA ZAVODA KOPER
razpisuje delovna mesta
—	dveh vzgojiteljic za vrtec v Kopru, VZG
—	vzgojiteljice za vrtec v Vanganelu, VZG,
Vsa delovna mesta so razpisana za nedoločen čas.
Začetek delovnega razmerja po dogovoru ali najkasneje 1. septembra 1977.
Prošnje s fotokopijo diplome pošljite na naslov: Vzgojnovarstveni zavod Koper, Kettejeva ul. 13, v 14 dneh po objavi.
Osebni dohodek po pravilniku o delitvi OD.
Stanovanj ni.
Odbor za medsebojna delovna razmerja OSNOVNE ŠOLE LJUBA ŠERCERJA IG PRI LJUBLJANI
razpisuje naknadno prosto delovno mesto
— učitelja razrednega pouka, U ali PRU razrednega pouka z znanjem MOM / st / i - -	-	-	-
Milan Lipovec
V noči z devetega na deseti maj je v boju z zahrbtno boleznijo klonil upokojeni polkovnik, učitelj Milan Lipovec. Kruta smrt je iz naše srede iztrgala dobrega tovariša in vestnega ter za delo zagnanega pedagoga.
Njegova mladost, ki jo je preživljal v stari Jugoslaviji, ni bila lahka. Vedno slabše življenjske razmere so mu onemogočile nadaljevanje začetega šolanja v Ljubljani. Oče ga je dal v uk in mladi Milan se je kmalu seznanil z naprednim gibanjem. Ob izbruhu druge svetovne vojne je bil že zaveden revolucionar, ki je takoj vedel, kje je njegovo mesto. Najprej je delal kot terenec, nato pa se je pridružil borcem II. grupe odredov. Leta 1942 je postal skojevec, leto kasneje pa je bil sprejet v KPJ. Kot borec je bil hudo ranjen. Konec vojne je dočakal kot politkomisar enote JLA. Po vojni je služboval v graničarskih enotah ob južni in severni meji.
Po upokojitvi je leta 1968 postal učitelj obrambe in zaščite na Gradbeni tehniški šoli v Ljubljani. Njegovo delo z mladimi je bilo zelo vestno in požrtvovalno. Vzgajal jih je v' duhu marksizma in samoupravnega socializma. Poleg vojaških veščin jih je učil tudi ljubezni do domovine ter do vsega lepega in plemenitega. Lastno disciplino je prenašal na mlajše rodove, ki jim je posvečal tudi svoj prosti čas. Učenci so z njegovo pomočjo pripravljali razstave učil za pouk obrambe in zaščite, fotografij in dokumentov iz NOB in fotografij, ki so kazale obrambne vaje in vaje civilne zaščite. Te vaje, pa tudi orientacijske nočne in dnevne pohode, taborjenja in strelske vaje je organiziral z veliko odgovornosti in s še večjo ljubeznijo. Njegovi učenci so v streljanju dosegali odlične uspehe in si prislužili prvo mesto med ljubljanskimi srednješolci.
Tovariš Lipovec pa je bil aktiven ne samo v šoli. Veliko svojega časa je posvetil delu v krajevni skupnosti Tabor, kjer je bil poveljnik štaba civilne zaščite. Tudi kot komunist je deloval v obeh organizacijah, na Gradbeni tehniški šoli in v krajevni skupnosti Tabor. Za svoje delovne zmage je prejel številna priznanja ter odlikovnja in je bil pred letom dni povišan v polkovnika.
Človek s tako bogatim življenjem nam bo ostal v trajnem spominu. Na delovnem področju je za njim zazevala velika praznina, v naših srcih pa bo Milan Lipovec živel kot mož, ki je skupnosti ogromno prispeval. S svojim delom nam je bil in nam bo tudi v prihodnje svetal Zgled, vedno pa se ga bomo spominjali kot požrtvovalnega sodelavca, dobrega tovariša in plemenitega človeka. Slava njegovemu spominu! NEVA PHVSICOU
JUNIJ 1977:
Kostanjevica
Senovo
Krško
Sevnica
Vrhnika
Idrija
14.
15.
16.,	17.
21.,	22., 23. 24.
28.,	29., 30.
RDEČI KRIŽ SLOVENIJE REPUBLIŠKI ODBOR
Komisija za kadre
OSNOVNE ŠOLE ANTON AŠKERC
RIMSKE TOPLICE
razpisuje prosta delovna mesta:
—	učitelja fizike in tehničnega pouka — za nedoločen čas, ali učitelja tehničnega in likovnega pouka za nedoločen čas;
—	učitelja telesne vzgoje, za ženske — za nedoločen čas;
—	učitelja razrednega pouka — za določen čas;
—	učitelja razrednega pouka na podružnični šoli Jurklošter — za nedoločen čas;
—	učitelja razrednega pouka na podružnični šoli Henina — za nedoločen čas;
—	učitelja razrednega pouka na podružnični šoli Lažiše — za nedoločen čas;
—	učitelja v podaljšanem bivanju — za nedoločen čas
Na vseh podružničnih šolah, razen podružnične šole Lažiše, so na
voljo družinska stanovanja.
Kandidati naj pošljejo v 15 dneh vloge z dokazili o izobrazbi.
OSNOVNA ŠOLA MATIJE BLEJCA MENGEŠ
razpisuje prosto delovno mesto — učitelja tehničnega pouka za nedoločen čas
Pogoj: učitelj za tehnični pouk, PRU ali P. Razpis velja 15 dni po objavi.
KOMISIJA ZA VOLITVE IN IMENOVANJA PRI SKUPŠČINI OBČINE ŽALEC
RAZPISUJE:
—	DELOVNO MESTO RAVNATELJA Osnovne šole Slavko Šlander Prebold
Za ravnatelja osnovne šole je lahko imenovan, kdor izpolnjuje tele pogoje:
—	da ima najmanj višjo strokovno izobrazbo pedagoške smeri in 5 let učnovzgojne prakse
—	ali srednjo strokovno izobrazbo, če gre za delavca, ki izpolnjuje pogoje iz 23. člena družbenega dogovora o osnovah kadrovske politike v občini Žalec (Uradni list, SRS, št. 14/73 in 18/73)
—	delovno mesto ravnatelja Osnovne šole Nada Cilenšek Griže
Za ravnatelja osnovne šole je lahko imenovan, kdor izpolnjuje tele pogoje:
—	da ima najmanj višjo strokovno izobrazbo pedagoške smeri in 5 let vzgojnoizobraževalne prakse
—	ali srednjo strokovno izobrazbo, če gre za delavca, ki izpolnjuje pogoje iz 23. člena družbenega dogovoia o osnovah kadrovske politike v občini Žalec (Uradni list SRS, št. 14/73 in 18/73)
Pismene prijave z dokazili o izpolnjevanju razpisanih pogojev pošljite v 15 dneh po objavi razpisa komisiji za volitve in imenovanja pri Skupščini občine Žalec.
OBVESTILO
Rdeči križ Slovenije poziva občane in delovne ljudi navedenih občin, naj se udeležijo krvodajalskih akcij, ki bodo v mesecu JUNIJU 1977. Prijave sprejema občinski odbor Rdečega križa, v delovnih organizacijah pa aktivist, odgovoren za krvodajalstvo.
Dajanje krvi je odsev človečnosti, zato pričakuje Rdeči križ Slovenije, da bodo prišli na odvzem krvi vsi zdravi občani.
XX. poletna šola andragogov
V Poreču bo letošnjega junija in julija jubilejna XX. poletna šola andragogov. Potekala bo po načrtu, ki ga objavljamo.
28. 6. — 2. 7. 1977
27. 6. — 2. 7. 1977
27. 6. — 30. 6. 1977
27. 6. — 2. 7. 1977
27. 6. — 2. 7. 1977
2. — 5. 7. 1977
5. — 9. 7. 1977 5. — 9. 7. 1977
5. — 9. 7. 1977
5. — 9. 7. 1977
7. — 9. 7. 1977
9. — 12. 7. 1977 4.. — 10. 7. 1977
4. — 9. 7. 1977
11. — 15. 7. 1977 11. — 15. 7. 1977
11. — 15. 7. 1977 11. — 15. 7. 1977 11. — 16. 7. 1977
I. POSVETOVANJA, SEMINARJI, KOLOKVIJI
Seminar:
IZOBRAŽEVANJE IN VZGOJA ZA SAMOUPRAVLJANJE Načrtovanje in organizacija dela Posvetovanje in seminar:
ŠOLA ZA OSNOVNO IZOBRAŽEVANJE ODRASLIH V REFORMI VZGOJE IN IZOBRAŽEVANJA
Srečanje vodij šol in oddelkov za osnovno izobraževanje odraslih Znanstveno — strokovno posvetovanje:
NAČRTI ZA OSNOVNO ŠOLSKO IZOBRAŽEVANJE V JUGOSLAVIJI Tečaj:
OSNOVE ANDRAGOGIKE Začetno andragoško izobraževanje Seminar:
KULTURNE DEJAVNOSTI USTANOV ZA IZOBRAŽEVANJE ODRASLIH IN NAČRTI KULTURNEGA RAZVOJA
Seminar:
DOSEŽKI IN PROBLEMI TEORIJE IN PRAKSE VZGOJE IN IZOBRAŽEVANJA ODRASLIH
Srečanje učiteljev, diplomantov in absolventov višje šole za andragoško izobraževanje
DRUGI ANDRAGOŠKI POGOVORI VODU IN SODELAVCEV LJUDSKIH IN DELAVSKIH UNIVERZ Konferenca:
ZDRUŽENO DELO IN REFORMA VZGOJE IN IZOBRAŽEVANJA Prvo srečanje andragoških delavcev, ki delajo v centrih in službah za izobraževanje v organizacijah združenega dela Seminar:
DELOVANJE SAMOUPRAVNIH INTERESNIH SKUPNOSTI VZGOJE IN USMERJENEGA IZOBRAŽEVANJA ZA SOCIALISTIČNO SAMOUPRAVNO PREOBRAZBO VZGOJE IN IZOBRAŽEVANJA Seminar:
NAČRTOVANJE IZOBRAŽEVANJA, USPOSABLJANJA IN IZPOPOLNJEVANJA ZAPOSLENIH (L del)
Seminar:
NOMENKLATURA POKLICEV KOT OSNOVA ZA IZDELAVO PROFILOV POKLICEV IN NAČRTA IZOBRAŽEVANJA UVOD V METODIKO IN ORGANIZACIJO DOPISNEGA IZOBRAŽEVANJA Seminar:
VLOGA IN POMEN DAKTILOGRAFIJE IN ADMINISTRATIVNIH PREDMETOV V NOVEM UČNEM NAČRTU IN PREDMETNIKU SKUPNIH TEMELJEV Seminar:
STROKOVNO USPOSABLJANJE IN IZPOPOLNJEVANJE DAKTILO-GRAFOV. STENOGRAFOV IN STENODAKTILOGRAFOV NA STROKOVNIH TEČAJIH IN UČITELJEVA VLOGA V UČNEM PROCESU Posvetovanje:
IZOBRAŽEVANJE KMETIJSKIH PROIZVAJALCEV Seminar:
RAZISKOVANJE NA ANDRAGOŠKEM PODROČJU VZGOJE, IZOBRAŽEVANJA IN POUKA Seminar:
ANDRAGOŠKI CIKLUS V IZOBRAŽEVANJU ZAPOSLENIH Kolokvij:
OBLIKE IZOBRAŽEVANJA NA DALJAVO Seminar:
PROBLEMI PROGRAMIRANJA, RACIONALIZACIJE IN URESNIČEVANJA VZGOJNOIZOBRAŽEVALNEGA DELA
jjubišaMiodragovic
TEKSTILNI KOMBINAT -PRIJEPOLJE
telefon štev. 033/22-003 SR SRBIJA
PRIPOROČAMO
vzgojnovarstvenim zavodom, osnovnim, srednjim in visokim šolam v skladu s potrebami civilne zaščite:
razredni šotor 12,75 x 5,60 x 2,80 x 1,80 m, in skupno težo 440 kg (aluminijasta konstrukcija in kombinirana nepremočljiva prevleka s plastificiranim podom). Površina 70,50 kvadratnih metrov.
Cena: po orientacijskem izračunu 60.065 din;
šotor za upravo in konference 5 x 5,60 x 2,80 x 150 kg (aluminijasta konstrukcija, prevleka, pod). Površina 28 kvadratnih metrov, cena : 24.350 din;
1,80 m, ki ima skupno težo
šotor za umivalnico, WC in kuhinjo ima razsežnost 10 x 5,60 x 2,80 x 1,80 metra, torej 56 kvadratnih metrov in je težak 140 kg (konstrukcija, prevleka, pod), orientacijska cena: 45.100din.
Podrobnejše informacije dobite pri podjetju pismeno ali telefonsko I
šotor za upravo in konference
V
N"

11. — 16. 7. 1977	Seminar:
NAČRTOVANJE DELA ŠOLE IN PEDAGOŠKO-INSTRUKT1VNA FUNKCIJA RAVNATELJEV ŠOL
II. MEDNARODNI POSVETI IN PROGRAMI ZA ANDRAGOGE IZ TUJINE
27. 6. — 16. 7. 1977 Programi za tuje andragoške delavce 5. — 8. 7. 1977	15. mednarodni andragoški pogovori:
IZOBRAŽEVANJE, USPOSABLJANJE IN IZPOPOLNJEVANJE KADROV ZA ANDRAGOŠKO DELO
3. — 4. 7. 1977 9. — 10. VIL 1977
29. 6. 1977 5. 7. 1977 12. 7. 1977 4. 7. 1977 7. 7. 1977
III.	OKROGLA MIZA POLETNE ŠOLE ZA ANDRAGOGE
DOSEŽKI IN PERSPEKTIVE POLETNE ŠOLE ANDRAGOGOV POUK ANDRAGOGIKE NA VISOKIH ŠOLAH
IV.	TRIBUNA POLETNE ŠOLE ZA ANDRAGOGE
REFORMA VZGOJE IN IZOBRAŽEVANJA
ODRASLIH V JUGOSLAVIJI 20 let poletne šole za andragoge
VLOGA ANDRAGOŠKIH USTANOV IN ANDRAGOŠKIH DELAVCEV PRI URESNIČEVANJU ZAKONA O ZDRUŽENEM DELU
Dodatne informacije dobite na naslov: ANDRAGOŠKI CENTER 41001 ZAGREB Vojnovičeva 42/11, p. p. 4 telefon 412-523
TOKRAT V POSTOJNSKO JAMO DRUGOD
POT
DIVERZANTOV
LEGENDA
pot diverzantov' požig bencina
PO POTI XXXI. DIVIZIJE SKOZI SISTEM POSTOJNSKE JAME
Ob 30-letnid osvoboditve je uvedla Postojnska jama novo turistično ogledno pot z namenom, da ob odkrivanju podzemskih lepot čim širši 'javnosti oživlja tudi tradicijo NOB. Sledimo poti, ki jo je v noči od 23. na 24. april 1944 opravila skupina 11 diverzantov — borcev XXXI. divizije skozi labirint podzemskih hodnikov do glavnega vhoda v Postojnsko jamo, kjer je imel okupator uskladiščene znatne zaloge goriva in eksploziva. Vstop v podzemlje je v Črni jami, katere ogled sicer sploh ni vključen v klasični obisk Postojnske jame. Posebno mikavnost ustvarja dnevna svetloba, ki pronica v jamske prostore pod vhodno steno in se meša s sijem reflektorjev, črna jama je bila raziskana v letih 1850—1853 in že od takrat poznana kot domovanje Proteusa — človeške ribice. Po 495 m dolgem predoru — Partizanskem rovu dosežemo naravne hodnike Ruskega rova v Postojnski jami. Skozi Ruski rov pelje pot obiskovalca pod Lepimi jamami, ob podnožju Velike gore v Staro jamo. Ko se pod razsežnimi jamskimi oboki bližamo Koncertni dvorani, se za kratek čas ustavimo še pri bazenu s človeškimi ribicami. V Koncertni dvorani stopimo na jamski vlak, ki nas pelje proti izhodu, kjer je v času narodnoosvobodilnega boja zagorel najveličastnejši partizanski kres na Notranjskem.
Urnik: ogled jame »Po poti XXXI. divizije« je vsak dan od 1. III. do 30. XI. ob 9.30 in 13.30. Obisk traja 2 uri. Za obisk jame »Po poti XXXI. divizije« je potrebna rezervacija, ob prihodu pa se mora vodnik javiti pri blagajni Postojnske jame. Vstopnina je enaka kot za ogled Postojnske jame. Informacije in rezervacije: Postojnska jama, 66230 Postojna, tel. (067) 21-841 in 21-172.Jtelex 34106YU JAMA.
li
LAGUNA
GOSTINSKO-PREHRAMBENI CENTER
LJUBLJANA, LINHARTOVA 3
mj	kfJjfj,
SVOJE OBRATE na Linhartovi 3.
Samopostrežna restavracija, v kateri so na voljo obroki za izletnike od 8,00 din dalje.
SLAŠČIČARNO KLASIČNO RESTAVRACIJO DIETNO RESTAVRACIJO DELIKATESNO TRGOVINO IN APERITIV TER KAVA BAR
Pridite, v naših obratih vas bomo kulturno in poceni postregli s popolnimi obroki.
Priporoča se kolektiv Laguna, Gostinsko-prehrambeni center, Linhartova 3, Ljubljana.
I' / - j V 1 !	O •
r
"N
elma
tovarna gospodinjskih aparatov in elektromateriala Ljubljana
PRIPOROČA IZ SVOJEGA PROIZVODNEGA
PROGRAMA:
9 MALE GOSPODINJSKE APARATE (likalnike, opekač za kruh, hitri pekač, el. rešetka, el. cvrtnik, čistilnik za tla, sušilne avbe in kozmetična ogledala)
• elektroinstalacijski material (podometna in nadometna stikala ter svetleča stikala in okovje za vse namene)
© material, ki ne prepušča vode za namenske prostore ® transformatorje za kabinetni pouk in šolske delavnice.
G^R/INr
pohištvena industrija polzela p.o.
vam ponuja
iz novega
proizvodnega
programa
po projektu INSTITUTA ZA INDUSTRIJSKO OBLIKOVANJE v izvedbi svetli in temni hrast — dobitnik ZLATEGA KLJUČA na mednarodnem salonu pohištva v Beogradu.
univerzalni merski sistem pohištva »Garant«, ki ga lahko naročite v sestavi ali po kosih. Namenjen je za: opremo spalnic
■	dnevnih sob
■	delovnih sob
■	predsob
■	študentskih domov
■	vzgojnovarstvenih zavodov institutov
Obvestilo o cenah in prodajnih pogojih lahko dobite pismeno ali telefonsko na št.: 063/720-000, 720-001,
720- 007
v	: . •
‘ - /7.
/A
m ara d/
W
TOZD IGM, INDUSTRIJA GRADBENEGA MATERIALA
Celje, Medlog 7, telefon št. 063/26-711
X--------- ^	gradbene	v	§olei
rSi#ž:"
e in P°e,av',a	be1ons^ 'Z°ELKt'
rr-
lokB NBSrb 12 in 2 cr(1
etona
,brake	2Q crn
^una za enojno ah
Saoof-rr-r
ke°d0arade in bra)de
o^VeTon^o6’'U
;ke 'zde. oeSek 3iom'tn> P
sšanice	tene V o
natofc''uv „ za presodne e
^V12'	otczkAENO c
« s, :ss%l2r£s”®°6,E
STROJNA INDUSTRIJA
ŠEMPETER
PONUJA
iz svojega proizvodnega programa kmetijskim šotam, biotehniški fakulteti in inštitutom tete izdelke:
ROČNE MOTORNE IN TRAKTORSKE KOSILNICE
jCS'
SILOKOMBAJNE ZA KORUZO
RAZLIČNE VRSTE OBRAČALNIKOV
•=£31
NAKLADALNIKE ZA HLEVSKI GNOJ
NAKLADALNE
PRIKOLICE
■=£31
Kupci lahko zahtevajo predračun s prodajnimi pogoji pismeno ali telefonsko na št. 063 701-424.

V vsak razred
sodobno učilo:
šolsko televizijo \
gorenje
OSNOVNI KOMPLET ŠOLSKE TELEVIZIJE ITV102 A SESTOJI IZ
—	VCR (videokasetni magnetoskop), tip N 1502 Philips
—	monitorja (izpeljanka barvnega televizorja Gorenje, tip BTV 962)
—	omare za monitor, magnetoskop in kasete
—	kabelskega podaljška s tremi vtičnicami
—	5 kosov video kaset VC 45 (45-minutne) Philips
—	20 m koaksialnega kabla
Orientacijska cena osnovnega kompleta je 63.000 din.
Odprt osnovni komplet šolske televizije
Osnovni komplet lahko dopolnjujete s črno-belimi in barvnimi video kamerami za snemanje poljubnih programov.
Za kakovostno snemanje javnega TV programa kakor tudi za kakovostno distribucijo internega šolskega TV sporeda je za mirno in čisto sliko nujno potrebna skupinska antenska naprava. Priporočamo »Gorenje-EIrad« skupinsko antensko napravo.
Servis Gorenje postavi na vašo željo novo skupinsko antensko napravo ter popravi in dogradi skupinsko antensko napravo. Montira osnovni komplet, izdela razvod za distribucijo TV signala v posamezne razrede itd.
Informacije zahtevajte pismeno ali po telefonu pri sektorju prodaje elektronike (tel. 063 852-317) Gorenje Velenje, Celjska 5a.
Zaprt osnovni komplet šolske televizije
I
f
ENODNEVNI: Kumrovec, Logarska dolina, Grossglockner, Benetke
DVODNEVNI:Avstrijska Koroška, 4. VI., 550 din, Budimpešta, San Marino, Dunaj, Salzburg TRODNEVNI: Liechtenstein, Dolomiti, Praga, London, Grossglockner —Innsbruck, Firence
ZAHTEVAJTE »PROGRAM SEDMIH«!
Prijavite se lahko v Viatorjevih poslovalnicah v Ljubljani, Domžalah, Kamniku, Vrhniki, Ljutomeru, Slovenj Gradcu, Jesenicah ter pri drugih pooblaščenih agencijah.
VIATOR LJUBLJANA

VIATOR
DAJE OB VEČJIH NAKUPIH BLAGO
PO CENAH, VELJAVNIH NA DAN DOBAVE IN Z RABATOM.
Pri nas dobite:
•	kakovostne konfekcionirane plenice
•	bele, enobarvne ali tiskane posteljne garniture v sestavi: prevleka za blazino, prevleka za odejo in rjuha. Posebno priporočamo posteljnino, ki jo je lahko negovati in je po pranju ni treba likati.
•	Na voljo so vam tudi izredno praktične jogi rjuhe, ki ostanejo vedno gladke in olajšujejo postiljanje, jogi zimske rjuhe iz pravega kosmatenega tržiškega platna, jogi frotir rjuhe in jogi letne rjuhe.
•	Poleg posteljnine imamo v proizvodnem programu tudi namizne garniture (raznobarvne prte in servietel.
Interesentom lahko sporočimo cene, prodajne in plačilne pogoje.
bombažna predilnica in tkalnica tržič
TRŽIČ, Cesta JLA 14 Telefon 064 50-340


!•	•	•	•	• O #	*	•
7polnih penzionov, turistična taksa, od 650 do 2.060 din, v 4! hotelih ob obali: g
POČITNICE
n
a/kj
9 •

ANKARAN
PORTOROŽ
SAVUDRIJA
UMAG
POREČ
VRSAR
ROVINJ
PUNTA na otoku KRKU KALI na otoku UGLJANU VODICE pri ŠIBENIKU MAKARSKA RIVIERA HERCEGNOVI DUBROVNIK
TO IN ŠE VEC VAM JE NA VOLJO V VIATORJEVEM POČITNIŠKEM PROGRAMU »MORJE 77«.
Informacije in prijave dobite v Viatorjevih turističnih poslovalnicah v Ljubljani, Trdinova 3, tel. 314-544, Domžalah, Kamniku, Ljutomeru, Slovenj Gradcu, Vrhniki, na Ravnah in Jesenicah.
VIATOR LJUBLJANA
1
PISARNIŠKO KOVINSKO POHIŠTVO
I
TOVARNA
________^ KOVINSKE OPREME
C 1RIMAT J MARIBOR,Industrijska 22 Telefon: 28-641, telex:YU 33178
Osnovni elementi opreme pisarn so: strojepisna miza, pisalne mize, kartotečne omare, biro-oma-re, arhivske police, blagajne in druga dopolnilna oprema. Razvoju teh elementov smo posvetili posebno skrb. Razsežnosti, ki ustrezajo mednarodnim standardom, sodobna estetska oblika, možnost različnih kombinacij, lahko ravnanje s predali in nešteto prednosti zadosti zahtevam vsakega delovnega mesta.
Razne arhivske in kartotečne omare, regali, prostostoječe predelne stene, vozički, cvetlična korita in garderobne omare so elementi, s katerimi lahko povsem opremite pisarniške prostore.
Za tehnične biroje izdelujemo posebne omare za načrte.
Za ureditev arhivov izdelujemo lepo oblikovane in stabilne arhivske police v različnih velikostih. V naš program smo vključili proizvodnjo opreme EKONOM, s katerim lahko idealno povečate zmogljivost prostorov. Opremo EKONOM odlikuje sistem prevoznih regalov.
Za varno arhiviranje in funkcionnalno ravnanje z magnetnimi trakovi in diski izdelujemo posebne omare. Posebnost omare je, da je varna pred ognjem — omara EC 25, testirana v inštitutu v Braunschvveigu leta 1976.

EMO
OPEKARNIŠKO PODJETJE MAP / MARIBOR o »i. o. ».d----
OPEKARNA KOSAH/MARIBOR
Šentiljska c. 116 / Tel.: h. c. 21-081 / Direktor 25-730 / Komerciala 24-907 / Tekoči račun pri SDK Maribor 51800-601-10238
---------------vabi šole, ki bodo svoja poslopja gradile na novo, preurejale in
popravljale, da si za gradbeno sezono 1978 že sedaj zagotovijo potreben gradbeni material.
<• KLINKER ZIDAK
(250 x 120 x 65 mm)
RAZLIČNIH BARV IZREDNO PRIMEREN ZA OBLAGANJE CELOTNIH FASADNIH OBLOG IN DIMNIKOV, INTERIEROV
Je praktično neuničljiv, odporen proti mrazu in daje občutek topline.
Skok 6/1 (290 x 190 x 190 mm) Skok 3/1 (290 x 90 x 190 mm)
Informacije dobite v komercialnem oddelku Opekarne Košaki.
•>