\i prefeklosfl Yla€ar|a sovjefsfte Ruslfe. Mož, ki strahuje tačas sovjetsko Rusijo, Stalin, je človek posebnega kova. Novodobni ruski pisatelj A. M. Aldanov, ki vsekakor živi v Parizu, ne v domovinl, piše o njem: Stalin }c najpomembnejši, nesporno daleč najpomembnejši cele Ljcninove garde. Stalinova vest je obtežena s krvjo kakor nobenega drugega sodobnega človeka, izvzemši Zinovjeva. Za Stalina ni samo tuje življenje nevredno enega samega vinarja, marveč ne ceni više niti svojega lastnega življenja — v tem se ostro razlikuje od mnogih drugih boljševikov. Kakor večina današnjih diktatorjev, je Stalin revnega pokolenja. V svoji mladosti je prestal težko šolo revščine in pomanjlcanja. Odrastel je med tifliško (mesto Tiflis v Kavkaziji) sodrgo in se navzel njene surovosti. Svojo politično pot je začel Stalin v tifliškem semenlšču, kamor ga je bil dal oče, da bi se pripravil na duhovski poklic. 19letnega so izključili iz semenišča kot nezanesljivega. Kot tomunist je bil iestkrat izgnan v Sibirijo, a jc vselcj po kratkem času zopet ušel. Značilno je, zaradi kakšnih >zločinov« je policija izganjala Stalina. Enkrat so mu očitali, da je sodeloval pri majski proslavi, drugič se je udeležil kakih pouličnih demonstracij, trejič je izdajal prepovedane knjige, četrtič je uprizoril štrajk t Rotschildovih tovarnah v Batumu in podobno. V tem pa je imel Stalin vse drugc stvari na vesti, o katerih se policiji niti sanjalo ni. Bil ni nič manj in nič več nego vrhovni poglavar kavkaških političnih roparjev. Največje njegovo podjetje je bilo naslednje: Dne 13. junija 1907 ob pol 11. dopoldne ¦ta prejela blagajnik tifliške podružnice Ruske državne banke, Ktirdjunov in prvi knjigovodja Golovjev ix Moskve četrt milijona rubljev. Denar ata osebno prevzela na pošti in sedla z njim v kočijo. Njunemu vozu je sledil drug voz z oboroženimi stražami. Oba voza je spremljala čcta vojakov na konjih. Ko je prvi voz dospel v notranje mesto in so prvi kozaki zavili z Erivanskega trga na Sololaško cesto, je s strehe Sumbatove palače padla bomba in se razletela, da so na kilometer daleč popokale sve šipe v oknih. Istočasno Je bilo proti kozakom vrženih več bomb z obojestranskih bodnikov. Nastala je strašna zmeda; Kurdjunova in Golovjeva je vrglo z voza, nad 50 drugih oseb je bilo ubitih in ranjenik. Kaj se je ˇ tej zmedi zgodilo z denar}em, nihče ni vedel itrpolicija ni v tej stvari nikogar aretirala. Danes pa je znano, da je ta drzni roparski napad organiziral Stalin ier da je denar uropal njegov pomočnik Kamo. Denar so za prvi hip skrili v stanovanju — ravnatelja kavkaškega vremensko opazovalnega urada. Stalin ni nikak »sijafen« govornik niti pisatelj in si tega po vsej priliki tudi ne domišlja. Toda diktatorskega rokodelstva je nad vsc vcšč. Tista smer, ki se je od začetka drži, da bi se polastil gospodstva nad stranko, je bila očividno prava. Seveda pa tudi mesto vrhovnega poglavarja komunistične stranke ne utegnc biti vselej dosmrtno. A če ima človek srečo, tudi vloga opozicijskega poglavarja ni preslaba. »Samo mrtvi se ne vračajo . . .« Vendar je v današnji Rusiji vreme le preveč nezanesljivo in izpremenljivo in Stalin le nedvomno zaveda, da bi njegovi pristaši ob prvi priliki z razvitimi zastavami prešli v Trockijev tabor; strahovalec Rusije si svojega lastnega konca ni svest.