Izdaja uprava .Slov. narod, gledališča".
Ureja dr. Pavel Strmiek v Mariboru.
ZRNI E
Ste v. 3.
Mariborski kulturni vestnih.
27. X. 19Z0.
Franjo Roš:
Žena.
Dober dan, gospod!
Če ste dobri tako zelo, glejte, meni je res hudo, pisala bi, pa že več ne znam.
Možu bi pisala, v vojni je. Še je bolje beguncem pri vas, kakor sta tudi glad in mraz delež naš. On pa je tam.
Kaj bi pisala? No, da je križ in, če je, da je daleč Bog. Oladnih pet, pa to dvoje rok... Sama ne zmorem, a on je tam.
še naslov? Da bi znala to, sama grem, da ga najdem spet in se vrne vsega otet v najine trpke sreče hram.
Glejte, vse leto ni glasu, zdaj pa pride prečudna vest. Pravijo, da mi je dober in zvest in mu je dobro. Če res, ne znam.
skrajno zanemarjene. Potrebne so bile ogromne poprave in reforme.
V	prejšnje puste in zanemarjene sobane dale so se takoj zgraditi lične kabine kot garderobe za posamezne igralke in igralce. Uvela se je povsod nanovo električna luč. Oder, ki sicer po svoji velikosti in opremi prekaša vse tri ljubljanske, je imel dotedaj ravno podnožno rampo v ospredju, treba je bilo napraviti novo, ovalno, ki se je dobro posrečila. Kar je bilo premagljivih nedostatkov, so bili takoj odstranjeni. Le razsvetljava je še danes stara in nerabna, toda upajmo, da dobimo z novim letom 1921 tudi novo luč falsko.
Gledališče ima: 30 lož po 5 sedežev v loži, 110 parternih. 52 balkonskih in 06 galerijskih sedežev, 200 stojišč v parterju in 150 stojišč na galeriji! Skupno za 740 oseb prostora. Kljub vsem zastarelim nedostatkom pa se lahko trdi, da je gledališče dovolj simpatično in posebno za dramske uprizoritve primerno. Remica
„Slov. narodno gledališče" v Mariboru.
Zgrajeno je bilo I. 1852. Gledališče je zastarelo, skoro leseno, brez foyera, brez komforta in brez vseh udobnosti. Od vsega početka pa do julija meseca I. 1919. je bilo posvečeno izključno nemškim predstavam in prireditvam, posebno operetnim. Ko je lani prešlo v našo posest, je bilo skrajno zapuščeno. Garderobe, v katerih so se morali dotedaj igralci in igralke oblačiti, so bile
pa je, da je vsled svoje strogo lesene konstrukcije v neprestani in večni nevarnosti pred ognjem. Misliti bo treba pač resno na novo, modernejšo stavbo, ki naj bo dovolj obsežna in primerna duhu časa in bodočemu razvoju slov. gledališča.
Smrt majke Jugoviča.
(K slavnostni predstavi Smrti majkc Jugoviča.)
Mili Bože, čuda velikoga!
Kad se sleže na Kosovo vojska, U toj vojsci devet Jugoviča I deseti star Juže Bogdane; Boga moli Jugoviča majka,
Da joj Bog da oči sokolove I bijela krila labudova,
Da odleti nad Kosovo ravno I da vidi devet Jugoviča I desetog star-Juga Bogdana.
Sto molila Boga, domolila:
Bog joj dao oči sokolove I bijela krila labudova,
Ona leti nad Kosovo ravno, Mrtvih nadje devet Jugoviča
•	desetog star-Juga Bogdana,
I više njih devet bojnih kopija, Na kopljima devet sokolova, Oko kopija devet dobrih konja, A pored njih devet ljutih lava.
I ad zavrišta devet dobrih konja, 1 Malaje devet ljutih lava,
A /aklikta devet sokolova;
*n majka tvrda srca bila,
Da od srca suze ne pustila,
Več uzima devet dobrih konja, uzima devet ljutih lava, •uzima devet sokolova, lak se vrati dvoru bijelome. palčko je snahe ugledale,
Malo bliže pred nju išetale; akukalo devet udovica, -aplakalo devet sirotica, avrUtalo devet dobrih konja,
7 um 0 devet Uutil' lava, •akhktalo devet sokolova; m majka tvrda srca bila, a od srca suze ne pustila, au je bilo noči u ponoči, r>;,.zavr'*ta Damjanov zelenko; o® jpsjkB Damjanovu ljubu: ho moja, ljubo Damjanova!
Sto nam vrišti Damjanov zelenko ? Al je gladan pšenice bjelice,
Ali žedan vode sa Zvečana?« Progovara ljuba Damjanova:
• Svekrvice, majko Damjanova! Nit je gladan pšenice bjelice, Niti žedan vode sa Zvečana,
Več je njega Damjan naučio Do ponoči sitnu zob zobati,
Od ponoči na drum putovati; Pak on žali svoga gospodara, $to ga nije na sebi donio.«
I tu majka tvrda srca bila,
Da od srca suze ne pustila.
Kad ujutru danak osvanuo,
Ali lete dva vrana gavrana, Krvava im krila do ramena,
Na kljunove b’jela pjena trgla; Oni noše ruku od junaka,
I na ruci burma pozlačena, Bacaju je u krioce majci;
IJze ruku Jugoviča majka, Okretala, prevrtala s njome,
Pa dozivlje ljubu Damjanovu: »Snaho moja, ljubo Damjanova! Bi I’ poznala, čija j' ovo ruka? Progovara ljuba Damjanova: »Svekrvice, majko Damjanova! Ovo j’ ruka našega Damjana, Jera burmu ja poznajem, majko, Burma sa mitom na vjenčanjubila.« Uze majka ruku Damjanovu, Okretala, prevrtala s njome,
Pak je ruci tiho besjedila:
• Moja ruko, zelena jabuko! Odje si rasla, gdje I’ si ustrgnuta! A rasla si na kriocu mome, Ustrgnuta na Kosovu ravnom! > Koliko se razžalila majka,
Od tugc joj živo srce puče Za svojijeh devet Jugoviča I desetim star-Jugom Bogdanom.
Kosovka djevojka.
Uranila Kosovka devojka, Uranila rano u nedelju,
U nedelju prije jarka sunca, Zasukala bijele rukave,
Zasukala do belih lakata,
Na plečima nosi hleba bela,
U rukama dva kondira zlatna,
U jednome hladjane vodice,
U drugome rumenoga vina;
Ona ide na Kosovo ravno Pa se šeče po razboju mlada, Po razboju čestitoga kneza,
Te prevrče po krvi junake;
Kog junaka u životu nadje, Umiva ga hladjanom vodicom, Pričeščuje vinom crvenijem I zalaže hlebom bijelijem. Namera je namerila bila Na junaka Orlovima Pavla,
Na kneževa mlada barjaktara,
I njega je našla u životu,
Desna mu je ruka osečena I lijeva noga do kolena, *
Vita su mu rebra izlomljena, Vide mu se džigerice bele; Izmiče ga iz te mnoge krvce, Umiva ga hladjanom vodicom, Pričeščuje vinom crvenijem I zalaže hlebom bijelijem;
Kad junaku srce zaigralo, Progovara Orloviču Pavle: »Sestro draga, Kosovko devojko! Koja ti je golema nevolja,
Te prevrčeš po krvi junake? Koga tražiš po razboju mlada? Ili brata ili bratučeda?
Al po grehu stara roditelja?« Progovara Kosovka devojka: »Dragi brato, delijo neznana!
{a od roda nikoga ne tražirn: •Jiti brata, niti bratučeda,
Ni po grehu stara roditelja; Mož li znati, delijo neznana,
Kad knez Laza pričeščiva vojsku Kod prekrasne Samodreže crkve Tri nedelje tridest kaludjera? Sva se srpska pričestila vojska,
Naposlije tri vojvode bojne: Jedno jeste Milošu vojvoda,
A drugo je Kosančič Ivane,
A treče je Toplica Milane;
Ja se onde desih na vratima, Kad se šeta- vojvoda Milošu, Krasan junak na ovome svetu, Sablja mu se po kaldrmi vuče, Svilen kalpak, okovano perje,
Nq junaku kolasta azdija,
Oko vrata svilena marama; Obazre se i pogleda na me,
S' sebe skide kolastu azdiju,
S’ sebe skide pa je meni dade: Na, devojko, kolastu azdiju,
Po čemu češ mene spomenuti, Po azdiji po imenu mome:
Evo t’ idem poginuti, dušo,
U taboru čestitoga kneza:
Moli Boga, draga dušo moja, Da ti s’ zdravo iz tabora vratim, A i tebe dobra sreča nadje,
Uzet ču te za Milana moga,
Za Milana Bogom pobratima, Koj‘ je mene Bogom pobratio, Višnjim Bogom i svetim Jovanom; Ja ču tebi kum venčani biti.
Za njim ide Kosančič Ivane, Krasan junak na ovome svetu, Sablja mu se po kaldrmi vuče, Svilen kalpak, okovano perje,
Na junaku kolasta azdija,
Oko vrata svilena, marama,
Na ruci mu burma pozlačena ; Obazre se i pogleda na me,
S ruke skide burmu pozlačenu, S ruke skide pa je meni dade: Na, devojko, burmu pozlačenu, Po čemu češ mene spomenuti, A po burmi po imenu mome: Evo t' idem poginuti dušo,
U taboru čestitoga kneza;
Moli Boga, moja dušo draga, Da ti s’ zdravo iz tabora vratim, A i tebe dobra sreča nadje, Uzet ču te za Milana moga,
Za Milana Bogom pobratima,
Koj’ je mene Bogom pobratio,	Uzet ču te za vernu ljubovcu.
Višnjim Bogom i svetim Jovanom; I odoše tri vojvode bojne.
Ja ču tebi ručni dever biti.	Njih ja danas po razboju tražim.i
Za njim ide Toplica Milane,	Al besedi Orlovicu Pavle:
Krasan junak na .ovome svetu,	»Sestro draga, Kosovko devojko!
Sablja mu se po kaldrmi vuče,	Vidiš, dušo, ona kopija bojna
Svilen kalpak, okovano perje,	Ponajviša a i ponajgušča,
Na junaku kolasta azdija,	Onde j’ pala	krvca od junaka
Oko vrata svilena marama,	Ta dobrome	konju do stremena,
Na ruci mu koprena od zlata;	Do stremena	i do uzendjije,
Obazre se i pogleda na me,	A junaku do	svilena pasa,
S ruke skide koprenu od zlata,	Onde su ti sva tri poginula.
S ruke skide pa je meni dade:	Več ti idi dvoru bijelome,
Na, devojko, koprenu od zlata,	Ne krvavi skuta i .nikava.«
Po čemu češ mene spomenuti,	Kad devojka saslušala reči,
Po koprtjpi po imenu mome:	Proli suze niz bijelo lice,
Evo t’ idem poginuti, dušo,	Ona ode svom bijelu dvoru
U taboru čestitoga kneza;	Kukajuči iz bijela grla:
Moli Boga, moja dušo draga,	»Jao jadna! Imde ti sam sreče!
Da ti s' zdravo iz tabora vratiin,	Da se, jadna, za zelen bor hvatim,
Tebe, dušo, dobra sreča nadje,	I on bi se zelen osušio.«
(Srbski nar. pesmi.)
Polcnčan:
Razdobja jugoslovenske književnosti.
Če je že vsa e ropska književnost med seboj v tesni zvezi, saj so skoro vedno in povsod prevladovala ista kulturna stremljenja, je jugoslovenska književnost gotovo enota s tremi oddelki; vidimo namreč, da si niso slovenska, hrvatska in srbska književnost samo sorodne, temveč da so se podpirale in medsebojno oplojale celo v onih časih, ko še na enotno jugoslo-vensko kulturno, kaj šele politično skupnost nihče ni mislil, gotovo pa ji še ni nihče namenoma pripravljal poti. Vsa ona velika kulturna stremljenja pa, ki so pretresala vso Evropo, povzročila so med Jugosloveni v vseh treh delih naroda enak odziv, tako da se moramo v vsakem posameznem razdobju ozirati na vse tri dele hkratu. Prve znake jugoslovenske književnosti nahajamo tamkaj v X. stoletju. Vsled mogočnega vpliva, ki ga je imela cerkev proti koncu srednjega veka v vsej Evropi, imamo v prvih rokopisih po večini le nabožno vsebino.
Kulturni pojavi, kakor humanizem z reformacijo, zlasti pa racijonalizem, so odvzeli cerkvi samooblast nad literaturo. Množiti so se začeli spisi posvetne vsebine. Ker pa so posamezni Pisatelji stremili za različnimi kulturnimi cilji in stali pod različnimi vlJlivi, ne da bi pri tem dovolj poznali narodovo govorico ali se vsaj zadostno ozirali nanjo, njihovo delo ni moglo najti pravega odziva v ljudstvu.
Šele začetkom XIX. stoletja se jc približal književni jezik narodni govorici po zaslugah raznih Reformatorjev. Iz več provincialnih književnosti so nastale in se ohranile do danes tni književnosti. Knjige so začeli pisati ljudje, ki so imeli dovor stika z narodom, da so poznali njegove potrebe in njegovo mišljenje, poznali pa tudi dovolj globoko jezik in njegova pravila. Šele sedaj, ko je prešla literatura v roke naroda, ko je na- • stala narodna književnost, šele sedaj ji je bila odprta pot v narod in s tem zagotovljen oni razmah, ki ga je napravila tekom XIX. stoletja.
Alfred baron Btrger:*> — M. Skrbinšek,;
Povest o malem Janezu in njegovem velikem življenskem načrtu.
(Avtoriziran prevod iz knjige „Meine Hamburgtiche Omninturgie".
Živci je nekoč deček, ki je bil vzlic temu, da mu je bilo ime Janez, jako razvitega in bistrega duha. Imel je očeta, ki je hil učenik in oče njegovega očeta je bil tudi učenik in očetovega očeta oče tudi. Kakor daleč nazaj je segala vrsta njegovih pra dedov, so bili vsi učeniki. Njegovega zaroda naravni zakon, ki se je kazal v očetovi volji, je določil tudi malega Janeza za uče-ništvo, kakor hitro bo zadostno velik in prebrisan; in če je tako premišljal sam pri sebi, da bi imel na ta način postati najbrže nekoč njegov sin tudi učenik, in ravno tako sinov sin in sinovega sina sin tudi, potem se je polastila malega Janeza ona morski bolezni podobna omotica, ki objame človeka, če stoji med dvema ogledaloma in vidi v vsakem ogledalu kakor večnost dolgo vrsto podob samega sebe, zrcalo za njim je preteklost, ► zrcalo pred njim prihodnost. Če si je Janez vse to predstavljal, mu je bilo, kakor da se ne razločuje skoraj nič od svojih prednikov in od svojih potomcev, in življenje se mu je zazdelo tako neznansko dolgočasno, da bi hil najrajši takoj umrl.
Posebno silno se je polastilo Janeza to čuvstvo, kad«r jc stal v starodavni izbi očetovske hiše. Ta izba je bila natančno kvadratna, in ob dveh stenah so visele po vrsti slike njegovih učeniških pradedov; zadnja slika ju bila očetova. Če je tako ogledava! obe prazni steni te starodavne izbe in pomislil, da bodo visele sčasoma na teh slike njegovih otrok in da tudi obrazi vseh teh ne bodo govorili nič drugega ko „AUC in enkratena", potem je spreletala Janeza neka pošastna groza. Ubežal je temu strašnemu čuvstvu in hitel tja ven na cvetoče travnike in zelene livade zunaj mesta, kjer so se zibali škrjančki v sinji višavi kakor žvrgo-leČe pičice, kjer so krilili od cvetke do cvetke pestrobarvni metuljčki, in tja v tihi zeleni gozd jc hitel, kjer je prepeval kos in je kukala kukavica, in tu, sredi dihajoče narave, se je njegova duša zopet nekoliko pomirila. In ko je tako plezal med šumečim
* Ruvnnlclj ilunaj. ilvorno^a gledAlišCn.
gozdnim drevjem čez mahovite skale, si je tu in tam odpočil iti pričel premišljevali o sebi, o svoji usodi in o svoji prihodnosti. Učenik ne bo nikoli, na noben način ne, to je bilo zanj kakor pribito. Ali kaj naj postane, če ne učenik, kakor so bili vsi njegovi očetje? Odgovor ni bil lahek. Ko se je otresel misli na učfeuištvo, se ga je polotilo neomejeno poželjenje in najrajši bi bil postal vse, kar je na tem svetu sploh mogoče biti. O nobenem poklicu, nobenem rokodelstvu in o nobenem dogodljaju ni smel ničesar slišati in vedeti, ne da bi ga prešinila hrepeneča misel: to bi hotel bili, to bi hotel doživeti. Če je videl kovača, kako je pred svojim iskrečim se ognjiščem obdelaval z bobnečimi udarci žareče, razbeljeno železo, potem se mu ni zdelo nič lepšega ko biti kovač; če je krasnega majevega jutra zrl za poštnim vozom, ki je hitel z mogočnimi zvoki poštnega roga tja v sinjo daljavo, bi bil hotel postati pri tej priči postiljon; če je videl pobožnega starega duhovnega gospoda darovati sveto mašo in blagoslavljati pobožne kristjane, duhovnik; nekoč se mu je ob limovem in lesnem vzduhu zahotelo z nepremagljivo silo po poklicu mizarja, da bi mogel tako vse življenje strugati vonjavo smrekovino; potem je hotel biti zopet vojak, ali mornar, ali roparski glavar, ali slikar, ali mučenik za veliko stvar, ali lovec, ali kar si že bodi. Nekoč je videl deželnega vladarja, kako je jahal v krasnem spremstvu velikašev na iskrem konju skozi mesto, in takrat je mislil, da je končno vendarle našel, kar mu je delalo dosilulob toliko preglavice: kralj mora postati, to je zanj.
Ker ga je vse to mikalo, a sc z ničemer ni zadovoljil docela, se je vzrodila v naivni Janezovi glavi končno nenavadno čudna misel: sklenil je, da noče postati samo to ali ono, temveč lepo po vrsti vse, kar je sploh na svetu biti mogoče.
Ko je bil Janez tako sam pri sebi na čistem, je nekoč skrivaj pobral šila in kopita in hitel tja ven, v mesečino, v daljni svet.
Zavzel se je za svoj načrt ter je preživel res daljšo vrsto različnih služb in poklicov. Bil je nekaj časa gosar v nekem selu, potem psičar pri nekem imenitnem grajščaku, nato grobar, med-vedar, paznik v norišnici, potujoč učenec, samostanski novinec in še marsikaj druzega. A kako se je pravzaprav obnesel poizkus modrega Janeza, postati vse, kar je na svetu sploh mogoče?
Kakor se je končati moral. Janez je kmalu izprevidel, da bi moral doseči Aliasverjcvo starost, če bi hotel svojemu velikemu iivljenskemu načrtu zadostiti vsaj kolikortoliko. Tu mu je ginil pogum in objela ga je utrujenost. In vprašal se je, če bi ne bilo najbolje, da se vrne skesan domov, da postane učenik in da izpolni prazni prostor galerije pradedov starodavne izbe s svojo sliko. Četudi je hrepenenje po velikem in bogatem toku življenja ječalo v njegovih prsih, so ga nesle noge vendar proti domovini. Žalostno je blodil skozi gozd. Tu je naletel sredi jjozda na gručo 'iydij, ki so tu počivali in si pripravljali obed. lauez je sedel k !'jim. Njih vodja, črnolas mož, bistrih, veselih in hudomušnih oči, I*' vprašal Janeza, zakaj jo tako žalosten. Nato mu je Janez pri-
pOvedovai o žalostni usodi svojega velikega živi jenskega načrta. Kakor so se mu ti ljudje tudi smejali, je Janez vendar opazil, da so razumeli njegovo bol in njegovo hrepenenje bolje, l^akor do sedaj vsi drugi. Vodja se je namuznil in ga vprašal, če ne bi hotel poizkusiti še ž njim in njegovimi ljudmi in se jim pridružiti, predno se odloči postati učenik. Tu se je Janez žnjimi pobotal, in postal je potujoči komedijant; ne, ker si je od tega kaj posebnega obetal, temveč samo, da se še za nekoliko časa ubrani učeništva.
Toda tu je doživel Janez nekaj čudovitega. Ostal je pri gledališču ; tudi ko se je ločil od potujoče družbe in vstopil v veliko gledišče. Janez je ostal zato, ker se mu je zdelo, da je gledišče četudi malo drugače, kakor si je nekoč to predstavljal, neke vrste izpolnitev njegovih deških želja, postati vse, kar je na svetu mogoče biti. Ali ni bil sedaj vse mogoče, kakor sta to dan in čas ravno zahtevala? Danes malo duhovnik, jutri malo potujoči poet ali slikar, včasi tudi zdravnik za blazne in malo kralj povrhu? Ni li preživel, večer za večerom, drugega sveta, drugega življenja in nove človečnosti? Seveda ne tako docela in ne čisto tako resnično, kakor si je to v domišljiji slikal kot deček, ali rešen je bil monotonije, one starodavne izbe z učeniškimi slikami njegovih pradedov, z njihovim „ABC in enkratena11, flvel je četudi samo v domišljiji, v bogatem, vseobsežnem toku življenja. In obdaroval je s sličnim blagoslovom tudi vse one, ki prihajajo v gledišče, reševal jih je za nekaj ur monotonije njihove osamele bitnosti in jim dajal priliko, da so uživali žnjim vred to raznovrstno jedro velikega, bogatega življenja. In zato je bil Janez v splošnem vendarle zadovoljen, vzlic temu, da ga je včasih spreletavalo neko bolestno čuvstvo in da si je bil vedno v svesti, da je njegovo deško hrepenenje bolj utešeno, ko izpolnjeno.
Repertoire bodočega tedna:
V sredo, 27. oktobra: „Marija Magdalena'1. C-4.
V četrtek, 28. * „Smrt majke Jugoviča14. Izven abon.
(Slavnostna predstava v proslavo dneva svobode.)
V soboto, 30. oktobra: „Ples v operi“. Izven abon.
(Prva operetna premiera v sezoni.)
V nedeljo, 31. oktobra: Popoldne: *Španska muhau. Izv. ab.
Zvečer: „Brat Martin14. Izv. abon.
Novi kapelnik slov. nar. gledališča: Uprava gledališča je angaževala g. Ferda Herzoga, voj.kapelnika, kot gledališkega dirigenta, ki je že začel s svojim delovanjem. Doslej je dirigiral „Sen kresne noči1*.
Vabilo na naročbo: Vabimo vse prijatelje kulturnega napredka. da postanejo naročniki „Zrnjau. Naroča sc pri upravi, kjer je dobiti še obe dosedanji številki.
Vest upravnlfttva: Cena posamezni številki „Zrnjau 3 krone. Naroča se pri upravi gledališča v Mariboru.
Tlaka ll*kain» a». Cirila v Mariboru.